
-J



Nebeška krona

premišljevanje o nebesih.

Nemški spisal

.T ti 11 e * M. Stiigcr,

duhovnik Jezusove družbe.

Poslovenil

J a n e z Š m u c,

duhovnik goriške nadškofije.

p —  Drugi natisek.

družba sv. Mohorja v Celovcu.

ali

Izdala in založila

V Celovcu 1899.

Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

103939

Uvod

/reliko veselje vam oznanujem, prijatelji moji, bratje
m0 T’ y ,u ^ e vsa ^ e 8' a  naroda in jezika in vsake dežele.
Veselite se in veselja zankajte, sreča vas čaka, in
sicer dovršena, neskončna in večna sreča!“ — Tako
kliče vera, naša sveta vera; tako kliče mati katoliška cerkev,
prava Kristusova nevesta, in ta njeni klic doni neprenehoma
od kraja do kraja sveta. Naj prodre radostni glas ,,sreča
vas čaka“ tudi po tihih vrsticah te knjige v srca njenih
čjtateljev. ^

Res lep je nauk, svete so resnice in prečudne so skriv¬
nosti naše vere. Vendar cilj in konec, kamor vse to meri,
je le obdarilo, ki nam je obljubljeno. Nada večne sreče je
sad odrešitve, je cena predrage krvi Kristusove, s katero je
spravil zemljo z nebesi, nas otel peklenske oblasti, nas po¬
vzdignil k časti božjili otrok ter nam zaslužil večno življenje.

Pač res, tu na revni zemlji, v solzni dolini ni nikjer
prave, dovršene, stanovitne sreče, ne za dušo in ne za telo.
Toda vzdignimo oči proti rajskim višavam: tam gori, v božjem
mestu, v svetem raju, v nebeškem kraljestvu, tam gori nas
čaka veselje brez bolečin, mladost brez starosti, nasitenje brez
naveličanja, prostost brez meje, lepota brez madeža, mir brez
žalenja, varnost brez strahu, zveličanje brez konca in kraja.

Pa akoravno je nebeško kraljestvo cilj in konec vseh
obljub ter sad naše vere, vendar je gola resnica, da ljudje vse
bolj poznajo in se za vse bolj pobrigajo kakor za nebesa. Naj
torej ta knjižica kristijane vspodbuja, da bi nebesa radi pre-

4

mišljevali ter si visokost svojega cilja in konca pogostoma
postavljali pred oči; ona naj jim razjasnuje, kako imeniten
je naš poklic in koliko je bogastvo, katero je Bog pripravil
izvoljenim.

Kdor nebes nikdar ne premišljuje, pušča v nemar
mogočno sredstvo si jih prisvojiti in dospeti do večne sreče;
kdor se jih nikdar ne spominja, se sam odpove najčistejšemu
in najžlahtnejšemu veselju in nepogrešljivi tolažbi že tu na
zemlji. Kdor pa nebesa večkrat premišljuje ter ogleduje
njih radost, lepoto in blaženost pri luči svete vere, bo takoj
sklenil si jih prisvojiti, naj velja, kar hoče. V sebi bo našel
moč in srčnost zoper vsako izkušnjavo; zopernosti življenja
bode potrpežljivo prenašal in ker bo njegov duh že na tem
svetu pokušal kapljico rajskega veselja, bo v trpljenju pogumen,
ljubil bo čednost in tako bo srečen. Važno je torej, da kolikor
moreš, premišljuješ nebesa. Truden popotnik zmiraj misli na
cilj svojega pota, mornar misli na pristanišče, suženj na
rešitev. Zakaj neki bi kristijan ne mislil na nebesa? In
ker je ta zadeva v ozki zvezi s srečo vsakega kristijana,
bi zares ne smeli o nobeni verski resnici tako radi govoriti,
ali o nji kaj poslušati, kakor o tej. Nič bi nas ne smelo
tako mikati kakor misel: Verujem v večno, srečno, nebeško
življenje! Pa mar ni predrznost, stiskati v tako malo knjižico
opis tako velikih skrivnostij? Ali ni predrznost, če hočemo
opisovati nebesa in njih blaženost? Smemo se li predrzniti
zapeti sijonsko pesem zdaj, ko sedimo še ob rekah pre¬
grešnega Babilona? Kako bo neki človek, ki je od rojstva
slep, opisoval lepoto luči ali barv? Kako naj slaba in komaj
brleča luč človeške pameti s svojim revnim jezikom izraža,
kar je dušnega, večnega in nebeškega? Celo prerok, ki je
bil vajen z dušnimi očmi gledati božje skrivnosti v dalnji
prihodnosti, o čudežih, ki nas čakajo v nebesih, ni znal drugega
povedati kakor: „Nikoli ni bilo slišati, na nobena ušesa ni
prišlo, oko ni videlo razun tebe, o Bog, kar si pripravil tem, ki
te čakajo. 1 ' (Iz. 64, 4.) Tudi sv. Pavel, čeravno je bil v nebesa
zamaknjen, ni našel drugih besedij, opisati nebeško kraljestvo,

kakor teh: „Oko ni videlo, uho ni slišalo in človeško srce
ni občutilo, kar je Bog- pripravil njim, ki ga ljubijo. 11  (LKor. 12.)
Tolike, tako visoke in brezštevilne so tvoje dobrote, o Gospod,
da presegajo vse naše misli in ves razum človeškega duha!

Sv. Avguštin je hotel na prošnjo svojega prijatelja
Severa napisati nekaj vrstic o nebeškem veselju. Že se zapre
v celico ter prime za pero, da napiše list sv. Jeronimu in
se posvetuje ž njim o važni zadevi. Kar na enkrat, kakor
piše sam, napolni neka nepopisljiva svetloba in neizrekljivo
prijeten duh vso celico, v kateri je sedel. Osupnjen in ves
omamljen čuje Avguštin prijazen glas, ki ga razumljivo na¬
govori, rekoč: ,,Avguštin, kaj delaš? Hočeš-li celo morje
spraviti v majhno posodo, ali pa vso zemljo objeti s svojo
roko? Hočeš-li videti, česar še nobeno oko ni videlo, ob¬
čutiti, česar še nobeno človeško srce ni občutilo, razumeti,
kar je neskončno? S kakšno mero bodeš meril, kar je ne¬
izmernega? 11  Bil je to glas sv. .Jeronima, ki je ravno ta dan
v Betlehemu umrl ter s to prikaznijo sv. Avguština prepričal,
da se nebeško veselje, katero je ob istem času dosegel,
nikakor ne da opisati. To resnico je tudi sv. Avguštin pozneje
potrdil, rekoč: „Slava, lepota in veličastvo, ki bo tam naša
blaženost, presegajo vse misli, vse občutke in človeške besede.
Kar je Bog pripravil svojim ljubljencem, prekosi vso našo
vero, presega naše upanje, našo ljubezen in vse naše misli
in želje. Ta blaženost se da doseči, ne pa zadosti ceniti,
se da zaslužiti, ne pa opisati. 11  Kolika predrznost je torej,
ako poskušamo pogledati v knjigo življenja, katera je, kakor
pravi skrivno razodetje, zapečatena s sedmerimi pečati, da
je nikdo ne v nebesih ne na zemlji odpreti ne more, razun
jagnjeta božjega, ki pozna vse skrivnosti v njej zapisane
in ki bo nekdaj izvoljenim razodelo vse nebeške čudeže.

Toda akoravno smo slabi in nezmožni, vendar smemo
povzdigovati svoje oči proti nebesom. Iščimo jih torej, dokler
jih najdemo; trkajmo, dokler se nam odpro, in bodimo si
svesti, da nam bo premišljevanje nebeškega veselja razbistrilo
um in polnilo srce z gorečo ljubeznijo. Toda Bog obvaruj,

6

da bi hotel tej skrivnosti božje volje, kakor jo imenuje
sv. Pavel, priti do korenine. Naš namen je le, s priprostim
srcem in jezikom si pred oči postaviti to, kar nam govorita
o tem vera in sv. pismo, in kar so svetniki o tem napisali.
Naj si bo opis, kar se nebes tiče, še tako slab in pomanjkljiv,
vendar človeka mika in tolaži, ko mu na misel prihaja veselje,
ki ga tam čaka, če ostane zvest do konca.

Jaz pa prihajam k tebi, o Marija, ter se podam pod
tvojo obrambo, da s svojo nevednostjo in kratkoumnostjo
tako važnega predmeta ne oskrunim. Če ti, o Marija, meni,
svojemu najzadnjemu služabniku, ne odrečeš svoje obrambe
in priprošnje, mi tudi Bog svoje pomoči odrekel ne bo. Zakaj
ti, o Bog, ki boš nekdaj izvoljenim svoje veličastvo razodeval,
nam zdaj, ko tavamo v senci smrti in nevednosti, daješ
potrebno luč, da zamoremo zaklade blaženosti in veličastva,
ki nas čakajo v večnosti, ako ne razumeti in zapopasti, vsaj
predčutiti in po njih hrepeneti.

7

1. Nebesa — naša domovina.

f se žive stvari, ki nimajo uma, ne proste volje, imajo
obrnjen pogled proti zemlji, ker so za zemljo ustvarjene.
Le človeku je Bog obraz obrnil na kvišku, da vedno
proti nebesom dviguje oči. Tvoj poklic, o človek, je torej
Boga gledati, ne pa ponižati se do posvetne poželjivosti.
Nebeško življenje naj bo tvoj delež, a ne živinske sladnosti.
Nebesa so za človeka in človek je za nebesa ustvarjen. Zato
je Bog najprej ustvaril nebo in zemljo, potem še-le človeka;
on ni ustvaril najprej človeka, ker je hotel dogotoviti dvor,
predno se kralj vanj preseli, hotel je sezidati hišo, predno
jo izroči ljudem v prebivališče. Nebesa so plačilo, in pre¬
srečni, ki ga to plačilo čaka, je človek. Poklicana sta se
združiti.

„Na tem svetu,” kakor lepo pravi sv. Pavel, „smo le
Ptujci, le popotniki, še daleč od Gospoda. Nimamo tu ob¬
stoječega mesta, temveč iščemo prihodnjega. 41  (Hebr. 13, 14.)
Važno je torej, da človek visokost svojega cilja in konca
spozna in razume, da ve, kako upanje mu cveti iz njegovega
poklica, in kako bogato veličastvo mu je odmenjeno v nebesih.

Na zemlji smo le na poskušnji; nebesa so naš dom,
nebesa so naša dedščina in naša obljuba. Imamo sicer tudi
na zemlji svojo domovino, kjer smo zagledali beli dan, kjer
z nami žive naši prijatelji in se vesele svojega življenja.
Mi ljubimo domovino, v katero spadamo, Francoz ljubi
francosko, Poljak poljsko, Nemec nemško, Slovenec slovensko.
Toda naša prava dedščina, naš poslednji cilj in konec ni
zemlja ne njene dobrote. Glasno namreč ti pravi srce:
Visokejši je moj poklic, za kaj žlahtnejšega sem ustvarjen.
Zemeljska domačija ni naša lastnina, in naj bi jo še tako

8

ljubili, enkrat jo bo treba zapustiti; zakaj pride noč, pravi
Gospod, ko nihče več ne more delati. Neusmiljena smrt bo
pokosila naše truplo v hladno zemljo, naša duša pa se bo
preselila v neznano kraljestvo. — „0 vi kralji, knezi, velikaši
in bogatini te zemlje/ 1  kliče sv. Avguštin; „veličastne graj-
ščine, krasna poslopja in prostrana posestva tega sveta niso
vaša lastnina, marveč vi le gostujete v njih, treba vam jih
bo zapustiti in se podati naprej. Le ptujci ste v hiši, ki jo
svojo štejete. Moj oče, moj ded, praviš sicer, so mi to hišo
zapustili, torej je po pravici moja. Oh, že vem, kaj meniš
s tem reči. Tvoji pradedi, meniš ti, so v tej hiši nekaj let
imeli prenočišče in se podali naprej. Tako se bodeš tudi ti
kratek čas pomudil v nji in odrinil naprej ter vse, kar imaš,
zapustil naslednikom. Edina gomila je tvoj stanoviten dom na
svetu, tvoja prava domovina pa je onkraj groba, v nebesih."
Zato gost ne sme nikdar svojega kratkega prenočišča imeti
za stanovitno prebivališče, ne sme poti v nebesa imeti za
sama nebesa. In kakor popotnik, ki v resnici ljubi svojo
domovino in se po dolgi ločitvi vrača na svoj dom, ne na¬
vezuje srca na dežele, skoz katere popotuje, ne na hiše, v
katerih prenočuje, tako naj ima tudi kristijan to zemljo le za
prehodišče, za prognanstvo, daleč od prave domovine ter
naj ima vedno in vedno le namen svojega popotovanja pred
očmi. Vse pride na to, da jih doseže. Zares le hrepenenje
po večni, dovršeni sreči, kjer živiš vedno v veselju in blaže¬
nosti, na glavi nosiš krono neumrjočnosti, kjer bivaš vedno
pri Bogu in ž njim kraljuješ v rajski slasti, to je pravo
domoljubje. Vskliknimo torej s sv. Avguštinom, rekoč: „0
predraga domačija, od daleč te pozdravljamo; ti si ona obljub¬
ljena dežela, katero je oče pripravil od začetka vsem izvoljenim,
kjer nas čaka dovršena, večna, neskončna sreča.“

Neki človek starega žlahtnega rodu na Poljskem, mož
bistre glave in blagega srca, ki je še-le pred malo leti v
sivi starosti in od vseh čislan zapustil svet, pripoveduje
sledečo kaj zanimivo dogodbico iz svojega življenja: ,,Izšolal
sem se na nekem nemškem vseučilišču, kjer sem, spoznavši

9

načela sedanjega modroslovja, sicer ohranil nauke sv. vere,
ki mi jih je mati v otročjih letih vsadila v srce, v dejanju
pa za vse bolj maral- kakor za Jezusa in njegove nauke.
Le za domovino mi je gorelo srce. Ko sem stopil v visoke
službe, sem takoj našel priložnost, svojo ljubezen do domo¬
vine pokazati v dejanju. Obrnil sem večji del svojega pre¬
moženja nji v prid. Čeravno sem živel kakor takoimenovani
pošteni možje, utegne vendar tudi o meni obveljati, kar neki
pisatelj piše o taki poštenosti, rekoč: Malopridnega življenja
sicer ne poznam, ali to kar svet navadno imenuje pošteno
življenje, je nekaj grdega. Bil sem že zelo v letih, kar se
mi nekaj prav čudnega sanja. Sanjam, da sem na visokem,
prekrasnem, meni povsem neznanem kraju, kjer je bilo čuda
mnogo nebeških duhov, ki so, kakor je bilo videti, kaj naglo
pisali. Stopim k enemu teh neznanih mož ter ga radoveden
vprašam, kaj tako naglo piše. Mi, smo angeli božji, mi
prijazno odgovori ta duh. in zapisujemo v knjigo večnosti
dela ljudij, ki žive na svetu. Ko sem to slišal, me silno mika
poizvedeti, koliko dobrih del neki imam že jaz v tej knjigi.
Pošepetam torej angelu na uho: Bi-li ne bilo mogoče po¬
izvedeti, kaj je zapisanega na mojem listu? Zakaj pa ne,
odgovori angel ter takoj poišče med mnogimi listi mojega
in mi ga da. Toda kako se zavzamem ali bolje rečeno pre¬
strašim, ko vidim, da je moj list izvzemši nekoliko vrstic
ves prazen. Je-li mogoče, zakličem, da nimam doslej nič
zaslug za nebesa, vsaj sem vendar toliko delal, zlasti za
domovino, kateri sem marsikaj položil na oltar. O prijatelj,
me zavrne angel, v te liste, iz katerih obstoji knjiga živ¬
ljenja, zapisujemo samo to, kar storijo ljudje za Boga in iz
ljubezni do njega.

Na to se vzbudim. Te sanje presunejo kot oster meč
moje srce. Živo sem občutil njegov pomen. Kaj pomaga
človeku, če ves svet pridobi, če pa na svoji duši škodo trpi?
Ta zemlja ni naša prava domovina. Za kaj višjega smo
ustvarjeni. Naše življenje ima le takrat svojo veljavo za
večnost, če ga posvetimo z dobrimi deli. Ker sem spoznal,

10

da so te sanje vabilo božje milosti, začel sem resnobno
misliti na spreobrnjenje. Ljubil sem sicer tudi odslej svojo
domovino in skrbel za njen blagor,' ali največjo skrb sem
imel za svojo dušo in sklenil, se odslej držati poti čednosti
in krščanskega življenja tako zvesto, da dospem po tem
življenju v nebeško domovino. 1 *

2. Nebesa — naša blaženost.

Naše srce, ki vzdihuje le po sreči in blaženosti, ju
vendar zastonj išče na svetu. Veselje, ki nam ga ponuja ta
svet, je vse goljufivo in nezmožno nas v resnici osrečiti.
Naj vidi človek karkoli je lepega in prijetnega, oko se
vendar gledanja ne nasiti in naj pokuša vse slasti tega
sveta, svojega srca vendar ukrotil ne bo; zmiraj bo hrepenel
po večji ugodnosti. Naše življenje je velika zastavica, je
dolgo trpeča laž, pravi neki svetnik. Bog je vsadil v tvoje
srce neukrotljivo željo po neskončni večni blaženosti, da te
opominja, da ne zemlja, marveč nebesa, posestvo neskončne
dobrote, so tvoj poklic. „ Človeško srce nima pok oj a, “ po¬
udarja sv. Avguštin iz svoje izkušnje, „dokler ne počiva
v Bogu . 11  In zares, le v nebesih, v svetem raju je prava
sreča doma. Kakšna pa je nebeška sreča? Kaj je sveti raj?
Sv. Avguštin piše: „Če si ti, o moj Bog, revnemu in stroh-
ljivemu telesu pripravil že tu na zemlji toliko dobrega, ki
ga prejema od solnca, obnebja, zraka, zemlje, morja, svetlobe,
teme, barv, sence, rose, dežja, vetra, ptičev, rib, živalij, dreves,
zelišč in sladkega sadja, kolike in brezštevilne dobrote si
odmenil še-le v nebeški domačiji onim, ki te ljubijo. Če nam
na zemlji, v tej temni ječi deliš toliko dobrot, koliko nam
jih boš podelil tam v kraljevi palači . 11  Kaj je sveti raj?
Sveti raj je čudež božje vsegamogočnosti, iznajdba božje
modrosti, vrhunec božje darljivosti, vredna cena božje od¬
rešitve, dobrota tolika in tako neskončna, kakor je Bog sam;
zakaj „nebesa so Bog 11 , rekla je nekdaj sv. Terezija. Zamore-li
Bog nam kaj boljšega dati, kakor samega sebe? Vse veselje

11

in ugodnosti, ki jih nam Bog daje pokušati v tem življenju,
so le pičle kapljice, zajete iz morja sladkosti, v katero ho
Bog vtopil svoje izvoljene v nebesih, in vsa lepota, ki nas
očara v tem življenju, je le kakor temna svetloba brleče
svečice proti svetlim žarkom opoludanskega solnca. Karkoli
ima ta svet lepega in prijetnega, vse je le predčutek tega,
kar nas čaka v nebesih. Oh sreča, oh lepota in slast, kakoršne
nobeno oko ni videlo, uho ni slišalo in človeško srce ni
občutilo, bo delež izvoljenih, ki bode njihova srca nasitil in
jih za vselej potolažil.

„V tem svetem mestu ni bolečin, ne žalosti, ne solz, ne
trpljenja, marveč preobilno čistega veselja in sladkega, ne-
porušljivega miru je ondi delež svetnikov. Ondi bodo vse
imeli, kar bodo želeli, in nič jim ne bo ostalo, kar bi za-
mogli še želeti. Njih srce bo nasiteno in njih duša bo pla¬
vala v morju rajske slasti. Ne le vse dobrote, marveč Bog
sam, izvirek vseh dobrot, bo njih delež. Ta rajska radost
prav za prav ne pojde v njih srca, marveč oni sami, duše
svetnikov, ki so nebesa zaslužile, pojdejo v veselje Gospodovo,
v njegovo neskončno blaženost. 11  (Sv. Avguštin.) Pa, o moj
Bog, kako reven je človeški duh, in kako slab je človeški
jezik! Kdo more z besedo dopovedati, kar le po veri za-
popademo in kar bodemo nekdaj, ako Bog da, v resnici
spoznali in uživali.

Poslušajmo, kaj svetniki o tem govore. Bog je dopustil
sv. Tereziji, ko se je zamaknila, pogledati v preddvore več¬
nosti. V svojem životopisu ona tako-le govori: „Reči, ki
sem jih videla tam, so tolike in tako čudne, da najmanjša
izmed njih dušo vso osupne in jo napolnuje za celo življenje
z neskončnim sovraštvom do vsega posvetnega. Kaj takega
živa duša kar misliti ne more. Ta prikazen me tako raz¬
veseli in moje srce zaziblje v tako sladko zadovoljnost, da
ni izreči. In Gospod, odkrivši mi te čudeže, reče: ,Glej, moja
hči, kaj izgubijo, ki me razžalijo. 1  Pogled v večnost, pravi
dalje svetnica, je mojo dušo tako presunil in moje srce na¬
polnil s tolikim sovraštvom do vsega posvetnega, da sem

12

odslej vse dobrote in ugodnosti tega sveta imela le za ne-
čimurnost, dim in laž. Nekega dne se me loti moja navadna
srčna bolezen, in silno sem trpela. Kar pride neka gospa
žlahtnega stanu, me kaj poveselit, kazaje mi dragocene
bisere, zlasti pa drag lišp iz demanta. Smeh in pomilovanje
me posilita, ko sem videla, kako revne stvari svet visoko
čisla, in se spomnila, kako vse drugačne zaklade nam je
Gospod pripravil v nebesih.“

Nekako tako je Gospod tudi sv. Katarini Sienski, ko
se je zamaknila, pokazal žarek rajskega veličastva. Ko se
je svetnica zopet zavedla, je klicala: ,,Čudeže sem videla!
Čudeže sem videla!" Njen spovednik jo nagovarja, naj mu
pove, kaj je videla. Toda ona odgovori: „Zelo napačno bi
bilo se predrzniti kaj takega. Človeškemu jeziku ni dano
izraziti vrednost in krasoto nebeških zakladov." Sv. Vincenc
Fererij pravi: „Nebeško kraljestvo je tako nezapopadljivo,
da vse trpljenje tega življenja in celo bolečine, ki so jih
svetniki prestajali, niso zadostna cena, da bi užival za-njo,
ne rečem nebesa, ampak eno samo uro nebeškega veselja."

Poslušajmo naposled še sv. Avguština, kaj govori o
nebesih: „Veličastvo večnega življenja je toliko, da bi moral,
ko bi ga tudi le en sam dan imel uživati, za sam ta dan
brez števila let sovražiti vse bogastvo in veselje tega sveta.
V nebesih je vse, kar je ljubega in dragega, in ni mogoče
še kaj želeti, kar bi ondi ne bilo. V nebesih je vsa dobrota,
in sicer neskončna dobrota, zakaj Bog sam, izvirek vseli
dobrot, je sladak užitek izvoljenih, in gotovost, da ga bodo
uživali na vse veke brez strahu in naveličanja, je vrhunec
njih blaženosti. V tvoji neskončnosti in velikodušnosti, o
Gospod, je skrito neskončno veselje za tvoje služabnike.
Zakaj velik si, o Gospod, in neizmerna je tvoja velikost;
brezštevilni so tvoji zakladi in neskončna je tvoja dobrota.
Zato je tudi obdarilo, ki nas čaka v nebesih, neskončno,
brezštevilno in neizmerno. Zakaj velik si, in tvoji darovi
so toliki, kolikoršen si ti, ti pa bodeš naše plačilo in naše
zveličanje. Torej bo Bog sam naša dovršena sreča. Na veke

13

ga bomo gledali, na veke bodo puhteli plameni naše ljubezni
in naših zahvalnih pesmij ne bo nikdar konec. Ta je naša
sladka nada, da po tem življenju začne novo življenje, ki
bo trpelo vekomaj. Ondi bo vse dovršeno, vse resnično, vse
sveto in vse večno. Ondi bo pravičnost naša jed, modrost
naša pijača, neumrjočnost naš kinč in večnost naše pre-
bivališče.“

3. Nebesa — kraljestvo.

Sv. pismo opisuje v bukvah modrosti govorjenje bedakov
takč-le: „Kratek in težaven je čas našega življenja in ni
ga ohladila ob koncu človekovem; in za nobenega se ne ve,
da bi se bil vrnil iz onega sveta . . . Zatorej pridite in
uživajmo pričujoče dobrote ter hitro rabimo stvari še v
mladosti. Napolnujmo se z dragim vinom in mazili, in naj
nam ne odide časov cvet. Venčajmo se s cvetlicami, dokler
ne zvenejo; naj ga ne bo travnika, da bi ga naša sladnost
ne prehodila. Nihče izmed nas ne bodi ločen od naše potrate;
povsod puščajmo za seboj znamenja veselja, ker to je naš
delež in to naša usoda; zakaj po tem življenju nas nikoli
več ne bo.“ (Modr. 2.) Tako so govorili brezbožni bedaki
pred več kakor štiri tisoč leti in žalibog nahajamo jih še
dandanašnji mnogo, ki tako govore, ki ne poznajo Boga in
večnosti ter si hočejo žejo po blaženosti pogasiti s posvet¬
nimi sladnostmi. Bog pa, da nam izpodbije vsak izgovor
ter nas seznani s prihodnjo srečo, je poslal na svet svojega
jedinorojenega Sina, ki nebesa dobro pozna in kateremu
smemo verovati, karkoli nam pravi o njih. Poslušajmo torej,
kaj govori naš Zveličar o nebesih: Zlasti imenuje nebesa
kraljestvo.  Na svetu ni strasti, ki bi človeka mikala tako,
kakor vladoželjnost. Kraljevanje, vladanje, to ti je zapopadek
vse časti in slave, vsega bogastva in veselja, vse mogočnosti
in sladkosti; z jedno besedo: obsega vse posvetne dobrote.
Kraljevska krona ti je vrhunec vseh človeških želja na svetu.
Ni daritve pretežke, ne vojske prekrvave, ne hudobije pre¬
velike, če gre za to, da se doseže gospodarstvo nad kakim

14

mestom, kraljestvom ali kako deželo. Zanj se da mir srca
in celo vera, če je treba, kakor uči izkušnja. Še hudič, ko
je izkušal Kristusa, ni našel nič mičnejšega, kakor je gospo¬
darstvo. Kraljestva tega sveta so se mu zdela najpriprav-
nejše vabilo za Kristusa, da pade predenj in ga moli. Iz
tega vidimo, da nikdo ne da rad iz rok gospodarstva, bodisi
majhno ali veliko. To nam dokazujejo vladarji sedanjega
stoletja, ki so bili prisiljeni, odpovedati se svoji kroni. Priča
so nam tudi zastopniki ljudstva, kateri, dokler jim je količkaj
mogoče se udeleževati vladanja, te pravice nikomur nočejo
odstopiti.

Toda posvetna kraljestva imajo kratek obstanek in
njih posestvo je združeno z marsikako žalostjo in skrbjo;
naposled razpadejo. Le jedno kraljestvo je stanovitno, namreč
ono, o katerem govori prerok Danijel takč-le: „Ko bo pre¬
tekel čas štirih velikih kraljestev — o katerih je govoril —
bo Gospod obudil novo kraljestvo, katero ne bo razdejano na
veke, temveč vsa druga kraljestva bode razdrobilo in pokončalo,
in ono bo stalo vekomaj." (Dan. 2, 44.) Čeravno se tudi kato¬
liška cerkev imenuje kraljestvo, namreč kraljestvo božje na
zemlji, vendar se tli razumeva prav za prav nebeško kralje¬
stvo, kjer Jezus kraljuje s svojimi svetniki in o katerem
pravi angel Gabrijel: „Njegovega kraljestva ne bo nikdar
konec." (Luk. 1, 33.) V podobi kraljestva nam tudi Sin božji
predstavlja nebesa. V imenitni pridigi na gori Tabor, kjer
je razlagal prečudne verske in nravne resnice, je obljubil
ubogim v duhu, ki zaradi pravice preganjanje trpe, nebesa
kot kraljestvo. Še bolj slavno je potrdil to obljubo, ko je
opisaval vesoljno sodbo ter rekel, da hoče izvoljene sprejeti
v nebesa: »Pridite ljubljenci mojega Očeta, posedite kralje¬
stvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta." (Mat. 25, 34.)

Ko je poslal učence po širokem svetu, oznanjevat sveti
evangelij, zapovedal jim je, naj oznanujejo božje kraljestvo.
In ko je imel zapustiti svet ter se vrniti v nebesa, povedal
jim je očitno, da gre v svoje kraljestvo, pripravit jim mesta.
Z jedno besedo: Kjerkoli govori o plačilu nebeščanov, povsod

15

obeta kraljestvo, toda ne kraljestvo tega sveta, marveč
prihodnje, večno kraljestvo v nebesih.

Nebeško kraljestvo je tako veličastno, da presega ves
naš razum. Če nas že sama misel, da smo udje božjega
kraljestva na zemlji, t. j. da smo otroci matere cerkve, ki
v ljubezni objema ter vabi v svoje naročje ljudi vseh krajev
in narodov, če nas, pravim, že ta misel toliko povišuje, kako
bo vskipelo še-le naše srce, če pomislimo na neskončnost nebe¬
škega kraljestva, kjer bodo vsi izvoljeni in svetniki, kolikor
jih je bilo od Adama do sodnega dne, kraljevali s trumami
angelov in drugih nebeških duhov. Ondi bo konec vsi narod¬
nosti, vsi bomo bratje, otroci in dediči božji. Različnost
jezikov ne bo več ovirala naših razgovorov; zakaj jezik
nebeškega kraljestva je jezik ljubezni, ki bo vsem razumljiv.
Tam ne bo sovraštva, ne zavisti, ne greha, ne strasti, mar¬
več vsi bomo z Bogom kraljevali v ljubezni in sveti j edinosti
z milijoni in milijoni bratov in sester. Kralj tega kraljestva,
kralj večnosti, ni le Bog vojskinih trum, kralj vseh kraljev,
neomejen samovladar, pred katerim se priklanjajo vsa kolena,
kralj miru, slavni kralj, marveč tudi najmilejši oče vsakega
nebeškega prebivalca posebej. „Jaz bom njegov Bog in on
bo moj otrok," govori Gospod o vsakem teh nebeščanov.
Zares, izvoljeni v nebesih niso le hlapci in služabniki božji,
marveč Bog odmeri vsakemu po njegovem zasluženju tudi
delež pri vladanju nebeškega kraljestva. Vsi izvoljeni so
kralji. „Oni so izvoljeni rod, kraljevo duhovstvo, sveti narod,
pridobljeno ljudstvo, katero je Bog poklical iz teme k svoji
prečudni luči." (I. Petr. 2, 9.) Takemu gospodu služiti se
pravi kraljevati. Najmanjši služabnik njegov je tisočkrat
imenitnejši, kakor naj večji vladar tega sveta, „Njegovi
služabniki mu bodo služili in gledali ga v obličje, in njegovo
ime jim bo na čelih, in bodo ž njim kraljevali na vse veke."
(Skr. raz. 22, 3.) Ni-li Bog izvolil ubogih na tem svetu, da
so bogati v veri in deležniki kraljestva, ki ga je Bog
obljubil tistim, ki ga ljubijo? Oh, z versko gotovostjo vemo.
da, če trpimo s Kristusom, bomo tudi ž njim kraljevali. Zares,

16

mi bomo deležni njegovega gospodarstva, mi pojdemo v njegovo
veličastvo, in vsak, ki premaga meso, svet in pekel, bo z deležem
svoje blaženosti zaslužil, sedeti s Kristusom na sedežu, ž njim
kraljevati in ž njim deliti delež veličastva, kakor je Kristus
premagal in se vsedel s svojim očetom na njegov sedež.

Po takem premišljevanju mi je še-le jasno, zakaj sveti
Alojzij ni hotel prevzeti vladarstva svoje kneževine ter je
rajši postal siromašen menih, kakor da bi nosil na glavi
vladarsko krono. Zdaj še-le vem, zakaj je mladi kralj Hermine-
gild rajši postal mučenik in se dal svojemu očetu ob glavo
djati, kakor da bi bil zatajil najmanjšo resnico katoliške
vere, ker je nebeško kraljestvo bolj ljubil, kakor minljivo
posvetno. Zdaj še-le vidim, zakaj je cesar Karol odložil
cesarsko krono ter živel sam zase, da bi se lažje pripravljal
na smrt. Zdaj še-le razumem, zakaj je toliko kraljev in
cesarjev ljubilo čednost, branilo cerkev in z vso gorečnostjo
doprinašalo dobra dela, ker so se bali, da bi s posvetno
krono zapravili večno krono. Srčno torej molimo: „Pridi k
nam tvoje kraljestvo.” (Luk. 11, 2.)

Pri visoki časti svojega poklica, kakor človek in kristijan,
smem reči, da mi je vsako kraljestvo premajhno; nekako
preslabo mi je in zame nima stanovitne sreče. „Oh, ne dajte
se oslepiti goljufivi bliščobi cesarske krone,” kliče sv. Janez
Zlatoust; ,,ne glejte na bliščobo, ki obdaja vladarje, marveč
mislite si njih nemirno srce, njih kalne misli in njih strah
pred smrtjo, ki jim bo vse vzela.”

Za nebesa smo ustvarjeni, v nebesa moramo priti, naj
velja, kar hoče. Nebesa, kraljestvo veselja, ki nam ga je
Kristus obljubil in zaslužil, prečastno kraljestvo, katerega
ne bo nikdar konec, kjer bode prvi poslednji in poslednji
prvi: to je ona obljubljena dežela, kjer bomo pri Bogu živeli,
ž njim kraljevali na vekomaj.

4. Nebesa — zaklad.

Neki precej prileten mož pride po naključju v dotiko
s sila gorečim božjim služabnikom, ki je nebesa ljubil nad

17

vse in z veseljem mislil nanje. Po dolgem resnem pogovoru
vpraša božji služabnik priletnega moža: ,,Povejte mi, go¬
spod, kaj je namen vašega življenja? Čemu ste na svetu? 11
— To čisto novo nenadno in nenavadno vprašanje osupne
starega gospoda tako, da skoraj ni vedel, kaj bi odgovoril.
Ostrmi nekoliko in potem reče: ,,Da bi nabiral denar."

Ta odgovor sicer redko čuješ; toda če pogledaš živ¬
ljenje, dejanje in nehanje ne le nekaterih narodov in stanov,
marveč večine sedanjega sveta, si skoraj prisiljen reči: Res
je, svet ne misli, da je ustvarjen za nebesa, za večnost, za
posestvo božje, za nepopisljivo nebeško veselje, katero si
lahko prisluži, če le kratek čas svojega življenja modro
obrača. Oh, svet živi v en dan, kakor da je denar njegov
Bog in prvi pogoj njegove sreče na svetu. Ta čast in žlaht¬
nost srca, da je otrok božji in dedič nebeškega kraljestva,
sreča njegovega poklica, ta mu je skrita. Zato pravi Kristus,
da so nebesa skrit zaklad. „Nebeško kraljestvo je podobno
zakladu, skritemu v njivi, katerega je človek, ki ga je našel,
skril. In od veselja gre in proda vse, kar ima in kupi tisto
njivo. 11  (Mat. 13, 44.) Zaklad je kup zlata, srebra ali pa
dragocenih biserjev, ki jih človek po naključju najde, in od
katerih prej ni ničesar vedel. Kdor zaklad najde, meni, da
je našel srečo; zato ga skrbno skrije, ga položi na varno
mesto, da mu ga kdo ne odnese, in stori, kar je mogoče,
da ga popolnoma dobi v posest.

Toda kolika slepota je, v denarju in premoženju iskati
srečo. „Kateri hočejo obogateti, 11  pravi sv. Pavel, „padejo v
izkušnjavo in v zanjke hudičeve. 11  (I. Tim. 6, 9.) „Zatorej,
gorje vam bogatim, zakaj svoje oveseljenje že imate. 11  (Luk.
6,24.) „Hočete-li v resnici obogateti, nabirajte prave zaklade,
katerih ne more niti tat ukrasti, niti rja razjesti. 11  (Luk. 12, 33.)
„Bil je bogatin, ki je imel veliko blaga. In mislil si je sam
pri sebi, rekoč: Kaj bom storil, ker nimam, kamor bi spravil
svoje pridelke. To bom storil: Podrl bom svoje žitnice in
večje naredil; in v nje bom spravil vse, kar mi je zrastlo
in svoje blago. Potem porečem svoji duši: Duša; veliko blaga

Nebeška krona. 2

18

imaš spravljenega za prav veliko let; počivaj, jej, pij in bodi
dobre volje. Bog mu je pa rekel: Neumnež, še to noč bodo
tvojo dušo terjali od tebe; kar si spravil, čegavo bo? Tako
se godi vsakemu, pravi dalje Zveličar, ki bogastvo nabira,
pa ni bogat v Bogu. 11  (Luk. 12, 21.)

Ta prilika o izgubljenem zakladu in ona o dragocenem
biserju, katerega je nekdo našel in vse prodal, kar je imel,
da biser kupi, je vsakemu razumljiva. Ona nas spominja
nebeških zakladov, ki so neskončno večje veljave, kot mrzlo
zlato in mrtvi biserji, zakladov pravim, katerih ne moreš
izgubiti, ki vekomaj trpe, ki nas bodo popolnoma osrečili,
in katere vsak dan, dokler živimo, z vsakim tudi naj¬
manjšim delom moremo pomnožiti. Bog jih deli vsakemu
nebeščanu po meri njegovih zaslug z neskončno darežlji-
vostjo, kolikor jih sprejeti zamore. On nas želi popolnoma
osrečiti, če le hočemo, za nebesa delamo, trpimo, se vojsku¬
jemo ter zmagamo.

Da je res njegov namen, nam podeliti toliko zakladov,
kolikor hočemo, vidimo najbolje v skrivnosti naj svetejšega
zakramenta svetega oltarja. Zakaj v tej daritvi nam daje
Jezus vse, kar ima: svoje telo, svojo kri, svoje srce, svojo
dušo, svoje človeštvo in svoje božanstvo. ,,Neskončna modrost
božja ne more nič večjega, in neskončna ljubezen ne zna
nič svetejšega nam podeliti, kakor je to, kar nam podeljuje
v sv. obhajilu. “ V tem zakramentu izliva Bog vse bogastvo
svojih milostij na nas. Če pa nas ni volja zajemati iz tega
vira božje ljubezni, ni Bog tega kriv.

Častitljivi duhovnik Baltazar Alvarec, spovednik svete
Terezije in slavnoznani učenik duhovnega življenja, se je
vselej z veliko pobožnostjo pripravljal na sv. mašo. Nekega
dne, ko kleči ves zamaknjen v molitev pred sv. Bešnjim
Telesom, se mu prikaže v sv. hostiji nedolžno dete Jezus,
ki je imel obe proti njemu stegnjeni roki polni dragocenih
biserov, da jih je le težko držal. Ob jednem zasliši Baltazar
iz Jezusovih ust te-le besede: „Da bi le kdo bil, ki bi mi
jih odvzel/ 1

19

„Ako torej ljubite bogastvo,^ piše sv. Avguštin, „ter
hočete zares obogateti, nabirajte zaklade za nebesa, zakaj
nebesa so jedino mesto, kjer jih ne morete izgubiti. “

Nebeško kraljestvo je njiva, kjer je zaklad zakopan.
Ta dragoceni zaklad je nebeško veselje, ki ga moremo najti.
Kdor ga najde in se prepriča, da so zakladi in bogastva
tega sveta le prah in pepel, ki ga ne moremo v večnost
seboj vzeti, bo prodal, kar ima, t. j. odtrgal bo svoje srce
od vsega posvetnega in oddal bo vse, pripravljen bo vse
prestati in se vsemu odreči, da skriti zaklad spravi na varno
mesto, t. j. da se zveliča ter doseže večno srečo.

5. Nebesa — ženitnima,

»Blagor onim, ki so poklicani na ženitno večerjo Jagnje-
tovo.“ (Skr. raz. 19, 9.) Toda veliko večji blagor nevesti, s
katero Jezus v nebeškem kraljestvu sklene zvezo ljubezni
in s katero obhaja večno ženitnino. Znano je vsakemu, da
v nebesih ni več nevrednih potreb, ki jih tu delimo z živalmi.
Ko bomo stali pred božjim sedežem, ne bomo občutili ne
lakote, ne žeje, ne mraza, ne vročine; »tudi ne bo več
žalosti, ne vpitja, ne bolečine, ker vse poprejšnje bo minilo.‘ f
(Skr. raz. ‘ 21 , 4.) Tam bomo kot angeli božji. In ker naš
duh niti misliti ne more, kakšno je nebeško veselje, nam je
Jezus povedal priliko o kraljestvu, da vnema naše želje po
časti, priliko o skritem zakladu, da obuja naše želje po
bogastvu, in priliko o ženitnim, da vžiga naše hrepenenje
po veselju.

Karkoli si človek more na svetu misliti prijetnega,
veselega in veličastnega, vse to bo v neskončnem preobilju
v nebesih njegov delež. In ker je ženitnina navadno velika
veselica, nam kaže Kristus nepopisljivo radost, ki nas čaka
v nebesih, v priliki o ženitnim.

»Nebeško kraljestvo je podobno deseterim devicam,
katere so vzele svoje svetilnice in so šle ženinu in nevesti
nasproti. Pet jih je bilo nespametnih, pet pa pametnih.

2 *

20

Petere nespametne so vzele svetilnice, olja pa niso vzele s
seboj. Pametne so vzele olja v svojih posodah s svetili vred.
Ker pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. O
polnoči pa je nastal šum: Glejte; ženin gre, pojdite mu
nasproti. Takrat so vstale vse tiste device in so napravljale
svoje svetilnice. Nespametne pa so modrim rekle: Dajte
nam svojega olja, ker naše svetilnice ugasujejo. Pametne pa
so odgovorile, rekoč: Da ga ne zmanjka nam in vam, pojdite
rajši k prodajalcem in si ga kupite. Ko so pa šle kupovat,
prišel je ženin, in pripravljene so šle ž njim na ženitnino,
in duri so se zaprle. Naposled pa pridejo tudi one device,
rekoč: Gospod, gospod, odpri nam! On pa je odgovoril in
rekel: Resnično vam povem, ne poznam vas.“ (Mat. 25, 12.)

Ta prilika je tako jasna, da je ni treba razlagati.
Ženin je Jezus. Nevesta ni le katoliška cerkev, marveč
vsaka človeška duša. Svetilnice pomenijo luč sv. vere. Olje
so dobra dela. Mudenje ženinovo je čas našega življenja.
Šum o polnoči pomeni smrt. Ženin pride, to je vabilo na
nebeško ženitnino. Če pa zamudimo trenutek, ko Jezus pride,
da nas odpelje v nebesa — in ne vemo ure ne hipa —■ se
nam nebeška vrata zaprt) in nikdar več ne odpro. Naj
potem le trkajo nespametne device, kolikor jim drago, vselej
bodo slišale strašne besede: Prepozno je, prepozno je! Za¬
mudile ste čas, ne poznam vas več, nikdar in nikoli več.

Te pa, ki gredo na nebeško ženitnino, oh kaka radost,
kaka blaženost jih tam čaka. Zveza ljubezni, ki jo v nebesih
sklepa duša z Bogom, jo tako zjedini ž njim, da se oba
zlijeta v jedno bitje. Sklenivši to zvezo večne ljubezni, stopi
duša v rajsko veličastvo, kjer gleda Boga od obličja do
obličja, in to gledanje jo v njega izpremeni. Ko vidi, kakšen
je, se mu v hipu upodobi ter se udeležuje njegove blaženosti.
In radost duše, katera obhaja nebeško ženitnino po tem
združenju z Bogom, je tolika, tako dovršena in neskončna,
da jej ni podobe na tem svetu.

„ Vse zemeljsko veselje," piše sv. Bernard, „je le žalost,
vsa slast je le bolečina in vsa lepota tega sveta je gnjusoba

21

proti nebeški ženitnim. 1 ' Prevdari najveselejšo posvetno
ženitnino in po njej sodi nebeško, kjer ne bo kratko meseno
veselje, ne ugodnost, ki ti jo obeta kaka stvar, tudi ne
blaženost vseh angelov in vseh nebeških prebivalcev, marveč
kjer bo Bog sam z vso svojo lepoto, z vsem svojim veliča¬
stvom tvoj večni delež, krona tvoje sreče in tvoje preobilno
darilo, in kjer bo tvoja duša, sklenivši z Bogom zvezo večne lju¬
bezni, se vtopila v morje rajske slasti in nepopisljive blaženosti.

Sv. Hilarij, poatierski škof, je bil oženjen, predno je
postal duhoven in škof. Imel je jedno hčer. Ko ga sovražniki
kristijanstva zavoljo njegove stanovitnosti v veri preženejo
v daljno Azijo, izroči svojo hčerko, kije  bila ta čas še malo
dete, neki pobožni družini v izrejo. Črez nekaj let, ko
deklica odraste in kakor lilija v vrtu razvije svojo lepoto,
jo snubi neki premožen mladenič. Ali deklica, spomnivši se
četrte zapovedi, ne da mladeniču besede, dokler ne prejme
od očeta privolitve in blagoslova. Piše zatorej očetu v pre¬
gnanstvo in ga vpraša, kaj ji je storiti. Toda oče ji odpiše:
„Ženin, ki te snubi v zakon, je prenizkega stanu, ni zadosti
lep, ne zadosti moder in ne zadosti ljubezniv. Tvoje srce
je prežlahtno za tako revno ženitev. Zato sem ti poskrbel
drugega ženina kraljevega rodu, čegar lepota, dobrotljivost
in bogastvo presega ves tvoj razum. Le videti ga, se bodeš
takoj vanj zaljubila in bodeš srečna v svoji ljubezni. Če
skoraj, kakor se nadejam, pridem domu, bom prinesel seboj
njegovo podobo, dokler pride sam in se zaroči s teboj. Če
ti je torej dobri nasvet tvojega očeta po volji, daj mlade¬
niču, ki te želi v zakon, slovo in potrpi nekoliko, dokler
pride pravi ženin, ki je tvoje ljubezni vreden. — Deklici je
bil očetov nasvet po volji. Ko se Hilarij vrne na Francosko,
ji prinese podobo križanega Kristusa, nebeškega ženina čistih
duš. Devica se tega ženina razveseli in sklene, posvetiti mu
svoje srce. Kmalu potem smrtno oboli v cvetju svojega živ¬
ljenja; zakaj resnica je, da človek ne vč hipa, ne ure, kdaj
ga Gospod pokliče k sebi. Hilarij ji stoji kakor dušni po¬
močnik na strani in ko ji pokaže Jagnje božje, reče ves

22

ginjen te-le besede: „Glej, inoja hči, ženin pride. Ta je kra¬
ljevi sin, s katerim sem te zaročil; pojdi torej v nebeško ženit-
nino in veseli se vekomaj, da se je izpolnila tvoja ljubezen."

O da bi tudi mi, ko pride ženitnina, katero je Jezus
pripravil svoji nevesti, se veselili tako in čast prepevali Bogu.
Blagor njim, ki so poklicani na .Jagnjetovo ženitnino!

Premišljevali smo torej štiri prilike. Odprimo še enkrat
sv. pismo. Tu najdemo še mnogo prilik, ki predstavljajo
nebeško kraljestvo, kakor na pr.: Prilika o sejavcu, o hišnem
gospodarju, ki plačuje svojim najemnikom dnino, o kupčiji s
talenti, o večerji, o prijetnem gaju, o zadobljeni stavi, o
kroni, o mestu božjem, o hiši gospodovi itd. Toda vse te
podobe, čeravno predstavljajo, kar je najimenitnejšega in
najprijetnejšega na svetu, vendar niti senca niso proti resnici.
Zdi se mi, da sam Kristus ni našel besedij, opisati nebeško
kraljestvo, ali pa, da človeški um in človeško srce nista v
stanu razumeti to, kar nas čaka tam. Dokler tavamo tu v
senci nevednosti, ne moremo gledati Gospodovih čudežev.
Če zemeljskih rečij ne razumemo, kako bomo nebeške? Pa
ravno ta nemogočnost, nebeško veselje razumeti, nam spri-
čuje, kako neskončno in veličastno mora biti. ,.To je
moja tolažba," piše sveti Gregorij, „da služim Gospodu,
čegar velikost in veličastvo je toliko, da presega ves moj
razum. Ko bi jaz razumel večno blaženost, bilo bi kaj
majhnega. Ker so pa nebesa nezapopadljiva skrivnost, mi
je porok vera. da me tam čaka neskončna radost pa ne
žalost, zdravje pa ne bolezni, svetloba pa ne tema, življenje
pa ne smrt, Ondi se mladost nikdar ne postara, lepota nikdar
ne ovene, ljubezen se ne ohladi, radost nikdar ne neha, in
življenja ni nikdar konec, zakaj Bog sam, največja dobrota,
bo naš delež na veke."

6. Spomin na nebesa.

Ni res, da je tako težavno, pobožno in sveto živeti, če
je človek le trdne volje. Vsa skrivnost obstoji v tem, da se

poskušajo nebeške reči. Si-li pobitega srca, ozri se proti
nebesom in lahko se ti bo zdelo, kar Bog terja od tebe. Ko
te bo prešinil žarek rajske ljubezni, bodeš zaničeval, kar si
nekdaj visoko čislal. Glej ptice: kolikor višje lete v zrak,
toliko varnejše so pred lovcem. V nebesih je le jedna čednost,
in ona obstoji v tem, da se ljubi, kogar se gleda; posvetna
blaženost pa obstoji v tem, da se poseduje, kar se ljubi. Iz
tega neposušljivega izvirka se izliva v naše revno življenje
tolalažba in ona nezapopadljiva milost, da zamoremo celo v
največjih izkušnjavah ohraniti zmernost, srčnost, pravičnost
in modrost. Če nam je torej v resnici mar za nebeški mir,
prizadevajmo si, da pridemo tja, kjer kraljuje nepopisljiva
resnica; potem se ne bomo plašili nobene težave; celo do¬
puščenemu veselju se bomo lahko odrekli; mi bomo v brit-
kosti potrpežljivi, bomo revščino voljno prenašali in izkušnjave
junaško zmagali.

Časne in večne ugodnosti uživati, služiti dušnim in
mesenim sladnostim, zahajati z veselice v veselico, imeti
nebesa tukaj in tam, to ni nikakor mogoče; zakaj vojska je
naše življenje in le po borbi pride zmaga.

Hočeš svojo vojsko srečno prestati, misli vedno na darilo.
Delavcu v vinogradu upade srce, ako nima zmiraj plačilo
pred očmi. Misli tudi na plačilo, ki te čaka v nebesih, in
lahko ti bode vse trpljenje tega sveta.

Kdor nebesa večkrat in resnobno premišljuje, bo hitro
obračunil s svojo vestjo, bo ves dolg poravnal in se spokoril. In
kje je človek pod milim nebom, ki ne potrebuje izpreobrnjenja;
ta več, oni manj. Prestopiti od krive vere h kristijanstvu,
od mrtvo vere k živi, od greha k pokori, menim, da je ravno
toliko in nič več nič manj, kolikor je prestopiti od pokore
k čednosti, od mlačnosti k gorečnosti, od gorečnosti k pobož¬
nosti, od pobožnosti k svetosti. Ni pa v sv. veri resnice, ki
bi človeka priganjala s toliko silo k izpreobrnjenju, kakor je
ravno misel na nebeško plačilo. Večno plačilo, večna sreča,
večna ljubezen do Boga in njegovo posestvo po meri naših
zaslug, ta nada ima tako moč do človeškega srca, da duša,

24

katero prešine ta resnica, takoj razbije vse verige, ki jo
priklepajo na ta svet, in spoznavši minljivost in nečimurnost
vsega posvetnega, skrbi le za to, kako si bo naklonila božjo
prijaznost in ljubezen.

Ob času sv. Avguština je živela v Rimu gospa jako
slovečega stanu, po imenu Melanija. Bila je kristijanka, pa
ker je bila tudi bogata, mlada in lepega obraza, godilo se
ji je tako, kakor mnogim njenega spola. Po zapeljivem svetu
omamljena vdala se je bila prevzetnosti, ljubila sijajnost v
obleki, iskala dopasti ter je živela prav gizdavo. V svoji
družini je imela mladeniča Voluzijana, ki je bil še pogan.
Po opravilih gre ta mladenič za več časa iz Rima v Milan
ter se ondi spozna s sv. Avguštinom. Avguštin poskuša
Voluzijana spreobrniti, pa pogan se mu ni vdal. Med tem,
ko se Voluzijan mudi v Milanu, premišljuje Melanija doma
neki dan nebesa. To premišljevanje jo gane tako močno, da
očividno spozna veliko neumnost, posvetno srečo za nebeško
veselje izmenjati, ter se zave, da prvo opravilo je, skrbeti
za nebesa in da za nebesa ni nobena zamena predraga. Na¬
sledek tega je bil, da je Melanija svoje življenje popolnoma
spreobrnila, se odpovedala posvetnemu lišpu, odpravila iz
hiše vse lepotičje in začela s svojim velikim premoženjem
radodarno pomagati ubogim. In ker je zavrgla ves lišp in
vse, kar je njeno telesno lepoto povišavalo in oči vleklo
nase, ter je svoje telo vadila v ostri spokornosti, ni bila
več cvetočega obličja, kakor poprej. Ko pride Voluzijan iz
Milana domu, najde njeno pohištvo, obleko in podobo vso
premenjeno. Močno se začudi in reče: „Oh Melanija, kaj je
to? Kje je bliščoba tvoje hiše? Kje tvoja lepota? Kdo te
je tako ogrdil? 11  Ona pa mu odgovori: „Nebesa, nebesa so
to storila. 11  Na to povzame Melanija besedo in mu dopoveduje,
kako ji je spomin na večno življenje, na nebeško srečo segel
živo do srca in izpremenil vse njeno življenje; koliko sreč¬
nejši je od tistega časa, da uživa tak mir srca, kakoršnega
prej ni poznala; kako jo je pogled v večnost odtrgal vsemu,
kar je njeno srce vezalo; kako nečimurno in prazno se ji

25

zdaj zdi vse posvetno v primeri z večnim, neminljivim. Ta
goreči izliv njenega srca in opis velike sreče, ki jo uživa
zdaj v prijaznosti božji in v nadi večne sreče, gane Voluzi-
jana tako, da se da pokristjaniti in se ves posveti krščan¬
skemu življenju. Tako je spomin na nebesa dosegel to, česar
sv. Avguštin s svojo veliko učenostjo ni mogel izpeljati. Gola
resnica je torej, daje le takrat človeku mogoče svet sovražiti
m se nad vse posvetno vzdigniti, ko nebesa premišljuje.

Spomin na nebesa ima navadno še ta nasledek, da nam
olajša Gospodov jarem in osladi njegovo butaro. Misel na
srečno večnost daje človeku srčnost v vseh viharjih življenja,
in sladka nada, da jo bomo enkrat dosegli, odžene vse
teme od naše duše. Ona zaduši vsak nemir, odžene vso žalost,
ohladi vse bolečine in obriše vse solze. Ona najbolj zdravi
vsako bolezen in hladi skeleče rane človeškega srca. Zato
pravi sv. Frančišek: „Veličastvo, ki ga tam pričakujem, je
toliko, da radosten zanj prenašam vse križe in prestojam
vse trpljenje, bolezni, obrekovanje in pregnanstvo." Ta
spomin na nebesa nam z lučjo sv. vere tudi to razjasnuje,
kar je dandanašnji marsikomu v izpodtikljaj, namreč, zakaj
da Bog dopusti, da se preganja nedolžnost, hudobija pa kuje
v zvezde; pride dan plačila, dan povračila. Če to prevdarjamo,
bomo lahko prenašali vse težave, da se spomnimo le večnega
pokoja. Mi bomo oboroženi zoper vsako izkušnjavo, zakaj
naše srce bo obrnjeno v nebeški Jeruzalem.

Neki opat je, kadarkoli je videl, da je kdo njegovih
menihov žalosten ali pobitega srca, takoj stopil k njemu ter
mu rekel: „Ljubi brat; zakaj žaluješ? Naj žaluje, kdor je
zaljubljen v svet, ki nima sladke nade, da pride v nebesa.
Nam pa je Kristus nebesa obljubil, in to upanje nas goljufalo
ne bo. Čemu bi torej žalovali, ker romamo proti nebesom."
O da bi vsi ljudje razumeli to visoko resnico! Spomin na
nebesa bi jih okrepčal, oni bi bili v vojski tega življenja
stanovitni do konca in že tu na zemlji srečni, kakor je bil
sv. Štefan, ki je, ko so ga kamnjali, obrnil oči proti nebesom
zagledal na Očetovi desnici Jezusa, ki je čakal svojega

26

služabnika, da mu pritisne na glavo krono večnosti in mu
podeli v plačilo nebeško blaženost.

7. Hrepenenje po nebesih.

Jetnik zdihuje leta in leta v temni ječi. Revež ne vidi
belega dne ter nima svobode, ker je vkovan v železje; trpi
lakoto, mraz, dolgi čas in druge brezštevilne nadloge. Lahko
si misliš, kako težko čaka, da se odprd vrata ječe, in da
more zopet dihati prosti zrak.

Kaj si mornar na nevarnem morju, kjer ga plašijo silni
viharji, kjer mu vsak hip žuga pogin, želi bolj, kakor da bi
po dolgem jadranju skoraj zaslišal sladko besedo: „kopno!
kopno!“ Vojak v krvavi bitki, ki se, ne oziraje se na vse
težave in nevarnosti, junaško bojuje za pravice svoje domo¬
vine, ali ne želi tudi on, da bi bilo skoraj konec vojski, da
premaga sovražnika in doseže venec slave?

In mladenič, ki si daleč od ljube domačije nabira med
tujim svetom učenost, ali ne misli tudi on na oni dan, ko
bo nauke dovršil in se vrnil v naročje starišev?

In nevesta, ki v resnici ljubi svojega ženina, s kolikim
hrepenenjem čaka tudi ona, da se vrne iz tuje dežele, v
katero se je podal, in jo popelje k oltarju?

Kako bi pa kristijan, ki z versko gotovostjo ve in
žalibog vsak dan občuti, da je na zemlji jednak nesrečnemu
jetniku, revnemu mornarju, vojaku v vojski, mladeniču med
tujim svetom, nevesti, oddaljeni od ženina, ki jo srčno ljubi,
kako bi kristijan, pravim, ki vse to spozna, ne koprnel po
nebesih, ki so mesto prave svobode, zavetje sreče, prava
domovina, bogata dedščina in radost večne ženitnine? O
zares, lahko je verjeti, da ljudje, ki spoznajo svoj poklic in
občutijo težo zemeljskega življenja, ki so razsvetljeni od
luči sv. vere, ki radi mislijo na nebesa in občudujejo njih
velikost in blaženost, lahko je verjeti, pravim, da taki ljudje
koprnijo le po nebesih, in da drugega ne žele, kakor da bi
se jim skoraj uresničila sladka nada rajskega veličastva.

27

»Oh veselje nad vse veselje,“ kliče sv. Avguštin, ..veselje, ki
mu ni para, kdaj te bom dosegel? Kdaj te užival? Kdaj
bom stopil v posestvo mojega Boga, v katerem bom našel vse?“

O večno kraljestvo, kjer sveti luč, ki nikdar ne ugasim
kjer kraljuje mir, kakoršnega še živa duša ni pokusila, kjer
se duše izvoljenih v rajski slasti odpočivajo od trudapolnih
vojsk. Ondi, o Gospod, bodo svetniki v nepopisljivi svetlobi
z nami vred kraljevali, in krona iz dragocenih biserov jim
bo na glavi. Tako čuvstvo, tako hrepenenje po nebesih se
vzbudi v srcu vsakega kristijana, ki resno premišljuje nebesa
in želi priti v nje. Umreti, se v večnost preseliti, ta misel
je strašna za vsakega človeka. Vsak se boji smrti, nikdo
rad ne umrje. Toda ker je smrt kazen greha, jo mora vsak
pokusiti, zakaj vsak se rodi kakor otrok jeze. Jedino za¬
upanje v našo odrešitev, zavest pobožnega življenja in za¬
upanje v Kristusove zasluge, nas tolaži ob smrtni uri in nas
navdaja z gorečo željo po tem, kar pravičnega čaka v večnosti.

Odprimo še enkrat sv. pismo. Tam najdemo kralja, ki
je bil nekdaj velik grešnik, ki se je pa spokoril in postal
mož po volji božji. Katero čuvstvo je premagalo v Davidovi
duši? Gotovo ne drugo, kot koprnenje po nebesih in po
posestvu večnega Boga. „Kakor hrepeni jelen po studencih
voda," piše v svojih psalmih, „tako hrepeni moja duša po
tebi, o Bog." (Ps. 41, 2.) „0 da bi imel peruti, kakor golob,
da bi odletel in počival v Bogu!" (Ps. 54, 7.) »Kdaj pridem
in se prikažem pred obličje božje? Moje solze so mi kruh
po dnevu in po noči, ker mi vsak dan reko: Kje je tvoj
Bog." (Ps. 41. 3, 4.) »Zakaj boljši je en dan v tvojih vežah,
kakor tisoč v šotorih grešnikov." (Ps. 83, 11.) »Ker ti, o Bog,
si Bog mojega srca in moj delež vekomaj." (Ps. 72, 26.)

Taka želja po nebesih se vzbuja v srcu vsakega kristi¬
jana, ki prav razume krščanstvo. Kristijan mora zdihovati
po rešitvi iz sužnosti greha in da doseže nebeško veličastvo.
Kdor ni tujec na tej zemlji, ne bo nikdar domačinec v
nebesili! Niso-li nespametni, ki poznajo važnost in imenit¬
nost sv. nebes, pa se za nje ne zmenijo? Blagor njim, ki si

28

to resnico k srcu vzamejo in koprnijo po večnih dobrotah.
Minljivo svetno bogastvo ne bode več njih zveličanju na
poti, zakaj vse njihove misli in želje bodo le pri nebeških
bogastvih, katerih ne bo nikdar konec. „Kako ostudno se
mi dozdeva vse posvetno," rekel je nekdaj ljubezni plamteči
sv. Ignacij, „ko premišljujem nebeško veličastvo." — „Kaj mi
pomaga to za nebesa?" je navadno vprašal sv. Alojzij pri
vsaki dogodbi. Tako bodo popraševali tudi oni pri vsakem
dogodku. Za ta svet ne bodo skrbeli in marali več kakor
je treba, ne za njegovo lepoto, ki mine, marveč bodo iskali
Boga, izvirek lepote. Nebeški Jeruzalem bo njih veselje, njih
namen ter cilj in konec vseh njihovih nad in želj.

Ko je sv. Filip Nerij čul, da so ga sv. oče izvolili za
kardinala, vrgel je v svoji otroški priprostosti svojo kapico
na kvišku in vzkliknil: „Paradiso! Paradiso!" — Neki menih
se je vselej zamaknil, kadarkoli je slišal imenovati nebesa.
-— Sv. Alojzij je umiraje klical: „Pojdimo veseli!" Na vpra¬
šanje „Kam?“ odgovori: „V nebesa, v nebesa!" — Ko sveti
Tereziji prineso popotnico na smrtno posteljo, jame prepevati
ter naposled vzdihne: „Tedaj je vendar prišla srečna ura,
katero sem toliko časa pričakovala." — Poslušajmo nazadnje
še sv. Avguština. Tri knjige je napisal o tem predmetu, v
katerih nam dostojno opisuje svoje goreče želje po nebesih.
Te knjige so: ,,Premišljevanje", „Ročna knjižica" in Samo¬
govori". Kdor hoče spoznati nežnost ljubečega srca, naj bere
te knjige. V jedni teh knjig tako-le govori: „0 nebeška
domačija, domačija varnosti! Od daleč te pozdravljamo in iz
globočine srca vzdihujemo po tebi ter težko pričakujemo, da
bi se smeli iz te solzne doline preseliti v tvoje mične širjave.
O da bi kmalu napočil tisti dan, ko bomo zaslišali sladke
besede: Pojdi v veselje, pojdi v hišo Gospodovo! Nebeški
Jeruzalem! Mati izvoljenih, sv. Gospodovo mesto, draga Jezu¬
sova nevesta! Oh kako te ljubi moje srce, kako moja duša
željno hrepeni po tvoji nežni imenitnosti." — In v nekem
ogovoru opominja krščence, rekoč: ,.Hočete stati, kakor
trdna skala med zapeljivim svetom, hrepenite po nebeškem

29

Jeruzalemu. Varujte se plamenov, ki večno gore, in bolečin,
ki večno pek6, ter užigajte svoja srca z ognjem ljubezni in
hrepenenja po nebeškem veselju, kjer delo nikdar ne upeha,
počitek nikdar ne dosaduje, kjer se Bog zmiraj časti, in
kjer se uživa zmiraj večja slast. Ondi ni žalosti za dušo,
ne bolečin za telo. Tam ni več vojskovanja, ne skrbi za te,
ki so nam izročeni. Bog sam bo ondi naše vse ter naše
neskončno veselje. 11

8. Malomarnost za nebesa.

Ko je sv. Fulgencij videl, kako imenitno, veličastno in
bliščobno je obhajal cesar Teodorik svoj vhod v Rim, rekel
je svojim tovarišem: „Če je v Rimu toliko bliščobe, koliko
je bo neki v nebeškem Jeruzalemu. Če prijateljem nečimur-
nosti ta svet naklada toliko časti, koliko čast, koliko srečo
je neki Bog pripravil onim, ki bodo v nebesih gledali in
občudovali vir resnice. 11  Po takem premišljevanju se vzdigne
duša, ki koprni po večni sreči, od vidljivih stvarij k ne-
vidljivim in ogledovaje posvetno visokost in bliščobo pride
na to, da premišljuje nebeško kraljestvo. Kako slepi so torej,
ki se dadč od posvetnega veselja tako omamiti in od slad-
nosti tega sveta vkljub vsem skrbem in žalosti, katero jim
povzročujejo, tako očarati, da pozabijo na svoj visoki poklic
in se ne zmenijo za neskončno nebeško veličastvo. In koliko
vzgledov take slepote vidimo vsak dan med svetom. Ali
ne nahajamo v vseh časih ljudi, ki so tako lakomni posvetnih
stvarij, 11  piše sv. Gregorij, „da celo večne nebeške reči zavoljo
njih sovražijo in zaničujejo. Namesto da bi hodili za lučjo
sv. vere in mislili na domačijo, za katero so ustvarjeni, po-
bešajo oči le na zemljo, zabijo nebes ter ljubijo bolj temo
kakor svetlobo luči. 11

O človeški otroci! Kako je to, da je vaša vera tako
oslabela, da vas velikost in imenitnost božjih obljub več ne
mika? Ne ljubite minljivega posvetnega življenja, oh ljubite
rajši večno. Če bodete malomarni za nebesa, jih ne bodete

30

dosegli in jih tudi ne morete nikdar doseči. Zakaj nebesa
so kraljestvo, katero se mora pri voj skovati, so zaklad, kateri
se mora iskati, so cena, katera se mora zaslužit, so krona,
katera se mora s krvavim trudom pfivo j skovati. Pa kdo se
bo vojskoval, kdo bo delal, se trudil in potil za kaj takega,
česar ne pozna, ne ljubi in ne želi, kar človeka čisto nič ne
mika in ne veseli? Oh vse drugače je bilo v prvih časih
krščanstva. Takrat so ljudje z vso gorečnostjo koprneli po
nebesih in se v resnici trudili za nje. Nebesa so jim bila
najsladkejša misel, katere se niso mogli znebiti nikdar.
Mnogi so zapustili vse. Nad tri sto let je tekla kri muče¬
nikov; radi so dali življenje, ko so se ozrli na sv. nebesa.
„Za Kristusa umreti,“ je rekla nedolžna deklica sv. Cecilija,
ko jo je rahel, ki je imel smrtno sodbo nad njo izvršiti,
pomiloval, „za Kristusa umreti, se pravi: dati blato za zlato,
kočo za palačo in prah za krono." — Ko so sv. Agapitu dali
žrjavico na glavo, rekel je trinogom: „Kaj maram, naj se
glava sežge, vsaj bo v nebesih kronana." — Sv. Agata je
šla tako vesela v krvavo smrt, kot da gre na ženitnino. In
kdo popiše veselje, s katerim je nedolžna deklica, sv. Neža,
že v svojem trinajstem letu darovala svoje življenje nebe¬
škemu ženinu.

Zares pogled na nebesa in želja, si jih kar je mogoče
z junaštvom prisvojiti, je navduševal može, da so zaničevali
vse posvetno in celo smrtne bolečine; je dajal materam moč,
da so se veselile, ko so videle svoje otroke prelivati kri za
sv. vero; je osrčeval mladeniče in deklice, da so se odpovedali
vsemu posvetnemu veselju, da bi jedino srce posvetili jedi-
nemu Bogu.

Pa, o moj Bog, kakšna izprememba je dandanašnji.
Pogled po širokem svetu nas uči, da večina ljudij o nebesih
ničesar ne ve, nanje ne misli, ali se zanje ne zmeni. Iz
Azije in Afrike, kjer je bilo krščanstvo nekdaj toliko živo,
je sedaj do malega izginilo. Ljudstva, ki ondi žive, ne vedo
nič o tem, kar uči naša vera o nebesih; nimajo življenja v
sebi, ker ne poznajo tebe, pravega živega Boga, ne Jezusa

31

Kristusa, katerega si poslal. Jednako se godi ljudem na
otokih Tihega morja. Koliko milijonov ljudij je, ki živijo v
temi nevednosti in smrti, ki ne poznajo kraljestva, katero
nam je Jezus kupil s svojo krvjo. Njih nesreča je ginila
sv. Frančiška, da se je pred tri sto leti podal k njim, da bi jim
oznanoval sv. evangelij. Ko je ta sv. mož prišel na Japonske
otoke, vzdihne, poln ljubezni do človeštva, iz globočine srca:
?,O da bi mogel zleteti v Pariz in učenjakom na tamošnjem
vseučilišču opisati nesrečo teh narodov ter jim ogreti srca,
da bi zapustili nepotrebne nauke in prišli sem duše zveličat. “
— V drugih krajih se nahaja sicer krščanstvo, toda silno po¬
kvarjeno in oskrunjeno s krivoverami; tu in tam leže po
tleh mladike, od vinske trte odrezane, vse suhe in brez
življenja. Otroci, odpadli od materinega srca, nočejo nič
slišati o ozki in trnjevi poti, ki vodi v pravo domovino.
Oslepljeni od sladnosti tega sveta, hrepenijo le po tem, kar
jih za čas osrečuje, za prihodnje življenje pa se ne zmenijo.
„Rada se odpovem nebesom," govorila je večkrat neka kra¬
ljica, „da zamorem štirideset let kraljevati." Kolikokrat
omamijo strasti ubogo človeško srce, da se še za manjši
dobiček odpove vsem pravicam do nebeškega kraljestva.

Pa tudi med otroci sv. cerkve in spoznovalci Kristuso¬
vega evangelija se nahaja današnji dan velika mlačnost in
malomarnost do vsega, kar je večno in nebeško. Kje so
dandanašnji tiste blage duše, ki po besedah sv. Pavla čakajo
zveličanskega upanja in častitljivega prihoda velikega Boga
in Zveličarja, Jezusa Kristusa (Tit. 2, 13.), ki mislijo le na
večnost ter imajo le nebeško plačilo pred očmi? Oh, večina
kristijanov je tako mlačna, neobčutljiva in neskrbna za nebesa,
da v resnici zasluži grajo, katero sv. pismo daje Izraelcem,
da so namreč obljubljeno deželo za nič imeli. Ta svet je
tako zamaknjen v strohljivo zemljo, da očij proti nebesom
kar povzdigniti ne more. Obljubljena dežela, kjer ni bolečin
ne solz, nebeško mesto, kjer kraljuje večni mir, sedež ne¬
skončne radosti, kjer je dan brez noči, solnce brez omračja,
to neskončno Kristusovo kraljestvo nima v sedanjih časih

32

za marsikoga nič mičnega v sebi, kakor da bi bila prazna
reč. Kar dela pa ljudi še bolj malomarne in neobčutljive za
nebesa, je greli. Kdor pokuša njegov strup in vda svoje srce
napuhu in meseni poželjivosti, pozabi sčasoma na vse dušne
in čeznaravne reči tako, da se kar ne zmeni več za darilo,
ki je odmenjeno čednosti v večnosti. Tak išče v begočem
času stanovitno srečo, katero mu le večnost more dati, ter
naposled zaspi tako trdno v svoji malomarnosti, da ga ne
more ne vest, ne nadloga, ne strah pred smrtjo iz njegovega
prejšnjega spanja zbuditi, poboljšati in za nebesa oživiti.
Takih žalostnih prikaznij je v sedanjih časih brez števila.

V  neki deželi, kjer ima takoimenovana državljanska
ženitev (civilni zakon) postavno veljavo, je živel neki šolski
učenik v zvezi, ki je bila sicer po postavah tiste dežele
dovoljena, ki je pa od katoliške cerkve zavržena in spoznana
kakor pregrešna prilega, ker ni z zakramentom posvečena.
Ker je bilo mesto, kjer je ta učenik živel, čisto katoliško,
je bila ta zveza njegovemu poklicu v izpodtikljaj. Tožijo ga
pri občinskem predstojništvu zavoljo nje in terjajo, da ga
odpravijo iz službe. Kar povzame j eden občinskih svetovalcev
besedo, rekoč: „Kaj ga iz službe odpraviti? Zakaj pa? Tega
pa vendar ne; tudi jaz živim tako, pa naj se le prikaže, ki
bi mi hotel braniti, kar postava dovoljuje/' Ni-li to malo¬
marnost za nebesa?

Neki človek, ki je zavoljo hudobnega življenja imel
malo upanja, da bo zveličan, smrtno oboli. Opominjajo ga,
naj se spravi z Bogom. On pa odgovori: „Tudi moj oče je
živel tako; če je on pogubljen, naj bom še jaz." Ni-li bil
ta mož malomaren za nebesa?

Neka uboga žena je imela troje otrok. Silna revščina
jo je stiskala, da jih ni mogla preživeti. Kaj stori? Ona
sklene vse tri otroke vreči v reko Seno, da utonejo. Ni-li
bila ta mati malomarna za nebesa? — Neki mladenič je živel
v pregrešni zvezi z neko oženjeno gospo. Nekega dne, ko ga
strast in jeza napadeta, ustreli najprej njo, potem pa še sebe
umori. Ali se je ta mladenič kaj zmenil za nebesa?

33

In če pogledamo zapisnik grehov sedanjega časa, kakor
ga imamo odprtega vsak dan javno v načelih in v dejanju
v vseh časopisih, smemo reči, da nas ne more nikdo krivičiti
predrznih sodb, če naravnost povemo, da se večina ljudij za
nebesa malo ali nič ne zmeni.

O da hi vsaj mi, ki to knjižico prebiraje premišljujemo
nebesa, iz svoje izkušnje spoznali, kako sladko in tolažljivo
je, verovati v srečno večnost. Radostni bomo potem sprejeli
vsako še tako britko usodo iz božjih rok v sladki nadi, da
pridemo v nebesa. Posvetne muke in bolečine, katerim nihče
ne uide, nas ne bodo plašile več; zakaj spomnili se bomo,
da pod solncem ni stanovitne stvari, da vse mine in vse
preide razun tega, kar je večno. Potem še-le bomo spoznali,
kako drag je čas našega življenja ter resno skrbeli, ga obra¬
čati tako, da si ž njim kupimo srečno večnost.

9. Klic k nebesom.

„Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša," pravi
Gospod. (Mat. 13, 9.) „Z večno ljubeznijo sem te ljubil."
(Jer. 31, 3.) Te tolažljive besede, kaj so drugega, kakor klic
v nebesa! Niso rečene samo jednemu, marveč vsem. Zakaj
vsi ljudje so njegove stvari, vsi njegova podoba, vsi njegovi
otroci, vsi njegovo posestvo; — zakaj „ti ljubiš duše, o
Gospod", pravi sv. pismo v bukvah modrosti (11, 27.).

Sicer ima človek prosto voljo; lahko dela dobro in hudo;
pri njem stoji, si s čednostjo nebeško kraljestvo ali pa z
grehom zaslužiti večno prekletstvo; po svojih delih bo sojen.
Nebesa in pekel sta mu na izbiro; srednjega mesta v več¬
nosti ni. Vice so le prelaz v nebesa. Raba prostosti bo torej
odločila, kakšna bo naša večnost. Ustvarjeni smo brez naše
pomoči, toda zveličati se ne moremo brez našega sodelovanja,
izvzemši krščene otroke. Toliko je gotovo, da smo poklicani
vsi k zveličanju. Zakaj sv. pismo pravi: „Bog hoče, da bi
bili vsi ljudje zveličani in da bi prišli k spoznanju resnice."
(I. Tim. 2, 4.) Nikdo se nima pogubiti. Kdor taji to, upira se

Nebeška krona. 3

34

sv. pismu in nauku sv. vere ter podira temelj našega upanja.
Naše zveličanje je delo tolike važnosti, da ima po besedah
nekega cerkvenega učenika cela sv. Trojica ž njim opraviti;
Oče z ustvarjenjem. Sin z odrešenjem in sv. Duli s po¬
svečevanjem.

In zares, sv. evangelij nam na več kot sto mestih
izpričuje, da je v resnici volja božja, da se zveličajo vsi
ljudje, in da spoznajo resnico. „Ni volja vašega Očeta, ki
je v nebesih,“ pravi Gospod, ,.da se teh malih kdo pogubi.“
(Mat. 18, 4.) Take resnobne volje je Bog, zveličati, človeški
rod, da lastnemu Sinu ni prizanesel, marveč ga je dal v
smrt za nas, da kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč
ima večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da
bi svet sodil, marveč da bi bil svet po njem zveličan. Jedino-
rojeni Sin božji se je ponižal ter vzel nase podobo hlapca,
da nas s svojo krvjo, s svojim trpljenjem in s svojo britko
smrtjo na križu reši večne smrti. „En Bog je,“ piše sveti
Pavel, „tudi en srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus
Kristus, ki je sam sebe dal v odrešenje za vse.“ (I. Tim. 2, 5.)

Kako je torej mogoče dvomiti o poglavitni resnici svete
vere, da je Bog zares ljudi vseh časov, redov in narodov
ustvaril za nebesa in poklical k zveličanju. „Vsaj imamo
smrt Kristusovo, vsaj imamo kri Kristusovo v rokah,“ piše
sv. Avguštin. „Naj torej nikdo ne obupa, naj nikdo ne reče:
Jaz ne bom zveličan. Bog sam, o kristijan, ti je obljubil,
da bodeš ž njim kraljeval na veke. Mar ne verjameš? O
veruj, veruj, živo veruj, da se bo to uresničilo, če le hočeš.
Več in večje je to, kar je zate storil, kot ono, kar ti je
obljubil. Kaj je storil zate? On je zate umrl! Kaj pa ti je
obljubil? I)a boš živel pri njem. Manj verjetno se zdi, da
je večni Bog umrl zate, kakor pa, da bo umrljiv človek
večno živel. Da se je prvo izpolnilo, vemo gotovo; bodeš-li
dvomil o drugem? 11  Tako sv. Avguštin.

Kako pa, ako se človek z grehom loči od Boga in
svojevoljno živi v sovraštvu z Bogom, je-li tudi tedaj po¬
klican k večnemu zveličanju? Odgovor je kratek: Za člo-

veka, ki umrje v smrtnem grehu, ni nebes, ker po smrti ni
več časa, poboljšati se. »Kamor drevo pade, obleži. 4 * (Ekl.
11, 3.) Dokler pa človek še živi, dokler ima še čas delati
pokoro, se poboljšati in spraviti z Bogom, ga Bog še'zmiraj
kliče v nebesa. Vsaj on pravi: »Nočem smrti grešnikove,
marveč želim, da se vrne s svojega pota in da živi; ako bi
bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg. 44  (Ec. 33,11.)
■Jezus nas to uči v lepih prilikah o izgubljenem sinu, o iz¬
gubljeni ovčici, o najdenem denarju, o vabilu na veliko
gostijo; z razumljivo besedo zagotavlja, da je prišel iskat in
zveličat, kar je izgubljenega. Zato je dal duhovnikom nove
zaveze oblast, spokornike grehov odvezovati in jim vse od¬
pustiti, in to ne le enkrat, ne sedemkrat na dan, temveč
sedeminsedemdesetkrat, če je treba.

V nekem kraju tik severne nemške dežele je živel pred
štirideset ali petdeset leti brezvesten duhovnik v veliki ne¬
marnosti za svoj poklic. Greh in samopašno življenje ga
naposled tako premotita, da je pobegnil iz domovine, zatajil
svojo vero in prestopil k luteranski veri ter prevzel službo
pastorja ali luteranskega duhovnika. Tako je postal iz
učenika resnice učenik laži. V tem stanu božjega sovraštva
prebije več let. Nekega dne povabi mestni pridigar njega
in več pastorjev iz bližnje okolice na obed. Med obedom
prejme jeden teli pastorjev od doma sporočilo, da je nekdo
v njegovi fari smrtno obolel in da potrebuje tolažbe. Toda,
ne vem kak zadržek je bil, da poklicani gospod ni mogel k
bolniku. Ponudi se torej omenjeni odpadenec, da gre on k
bolniku. Ponudba je vsprejeta; on gre. Stopivšemu v hišo
bolnika pokažejo borno sobo, kjer je sivi starček skorej na
pol mrtev vzdihoval na slamnati postelji. Pastor stopi k
njemu in ga tolaži z besedami sv. pisma. Toda bolnik se ne
da potolažiti, v jednomer kliče: »Izgubljen sem; zame ni
milosti, gorje mi, jaz sem pogubljen. 44  Pastor ga le tolaži
in opominja, da naj zaupa v Boga. »Ne! ne! 44  odgovori bolnik.
»Zame ni pomoči; zaprta so mi nebesa; moje pregrehe so
prevelike. 44  — »Za božjo voljo, 44  zavrne pastor, »zakaj pa?

3 *

36

Kaj ste storili, da vam je tako težko pri srcu ? -1  Umirajoči
pa kar v jednomer ponavlja obupne besede. Naposled, ko
vidi, da ga pastor toliko izprašuje, se vendar vda in reče:
„Jaz vam povem, zakaj ni zame pomoči, ne nebes. Jaz sem
katoliški duhovnik, ki sem svojo vero zatajil in k luteranski
prestopil. Vsi grehi, ki so sklenjeni z odpadom od katoliške
vere, trdovratnost za klic milosti, usmiljenje božje, katero
sem zametaval, in drugi veliki grehi, ki sem jih doprinašal,
ležijo zdaj kot velika skala na mojem srcu in mi delajo
strah in grozo. Odklenkalo mi je, pogubljen sem, zame ni
nebes.“ Te besede sežejo pastorju globoko v srce. Bile so
mu opis tudi njegovega dušnega stanja. Nekdanja vera se
mu zopet vzbudi v srcu in v zavesti nadnaravne moči, ki
je podeljena mašniku v Kristusovi cerkvi, reče bolniku:
„Prijatelj, brat, jaz ti morem pomagati. Resnično, kakor je
Bog v nebesih, jaz ti zamorem pomagati: Zakaj, tudi jaz
sem katoliški duhovnik, sicer žalibog odpaden in izobčen
kakor ti; toda z duhovsko močjo, ki mi je dana, zamorem
vendar umirajočemu odpreti nebesa . 11  Zdaj se bolniku
čelo razvedri; zdi se mu, da vidi pred seboj angela, ki mu
je prinesel tolažbo z nebes. Premagan od preobilja božjega
usmiljenja, ki mu še v zadnjem zdihljeju ponuja odpuščenje
ter obeta nebesa, se obtoži s skesanim srcem pastorju svojih
grehov, zadobi odvezo in poljubivši Kristusa dušo izdahne.

To preobilje božje ljubezni, ki želi vse ljudi zveličati
in celo največje grešnike še v poslednji uri njih življenja
išče kakor mila mati, presune pastorja, moč milosti mu v hipu
preobrne srce; on sklene pri tej priči se spreobrniti in spokoriti.
Vrne se zatč k zbranim gostom ter jim reče: „Z Bogom, moja
gospoda! Jaz grem nazaj v naročje matere katoliške cerkve,
katero sem kot nezvest sin zapustil. Usmiljenje božje me
kliče k pokori, k spravi in, če je božja volja, v nebesa . 11

10. Fot v nebesa.

Kako težko je popotniku, ki ga važna opravila kličejo
na kako mesto, kamor mora dospeti po vsaki ceni ob do-

37

ločenem času, če se na svojem popotovanju skoz gozd izgubi,
da ne ve kam in kod. Še težavnejši je taka zamuda mlade¬
niču, kateri, ko sliši, da sta oče in mati na smrtni postelji,
hiti domu, da ju še zadnjikrat žive objame, pa zgrešivši
pravo, pot po dolgih in neznanih ovinkih trati dragi čas.

Tudi mi smo popotniki v večno domovino, kamor mo¬
ramo dospeti ob pravem času, morda prej ko mislimo. Dolga
in važna je naša pot; zakaj tu ne gre le zato, da bi zopet
videli svoje ljubljence, ki so šli pred nami v večnost, tudi
ne za kak majhen dobiček ali zaslužek, marveč gre za posest
večnega Boga, gre za nebeško krono. Kako vesela in tolaž-
ljiva je torej gotovost, da smo na pravi poti, ki nas pelje
naravnost v nebesa,

In to gotovost imamo pravoverni kristijani. Mi poznamo
pot v nebesa in vemo gotovo, da je prava. Vemo pa tudi,
kdaj jo zgrešimo in kdaj se je držimo. Sam Sin božji, ki je
iz ljubezni do nas stopil na zemljo in nam s svojo krvjo
zaslužil nebesa, nam jo je pokazal. Nanj se pač smemo za¬
našati. „Ta je moj ljubljeni Sin, -1  se je slišalo z nebes, „njega
poslušajte. 1 ' (Luk. 9, 35.) Kaj pa pravi Sin božji o poti v
nebesa? On pravi: „Jaz sem pot, resnica in življenje."
(Jan. 14, 6.) „Zares,-‘ piše sv. Peter, „poklicani smo ne le
vanj verovati, temveč tudi po njegovih stopinjah hoditi."
(I. Petr. 2, 21.) Sv. Peter je slišal ta nauk iz ust Jezusovih,
ki mu je rekel: „Hodi za menoj." (Jan. 21, 19.)

Hoditi za Jezusom Kristusom, to je pot, ki vodi v
nebesa. Kristus je podoba, katero nam je oče nebeški dal
v ta namen, da se prizadevamo, nji podobni postati, t. j. da
Kristusa posnemamo, svoje obnašanje popravljamo in tako
svoje življenje po njegovem vravnaje stopamo po poti miru
proti nebeški domovini. Mar ni po pravici, da mi, ki smo
od Kristusa dobili ime, tudi po Kristusovem vzgledu živimo?

Gospod nas je iz ljubezni izvolil, da hodimo po njegovih
stopinjah, in da bodemo njegovo izvoljeno in posvečeno ljud¬
stvo. Sin božji je zatb stopil na zemljo, da nam pokaže, kako
naj hodimo v nebesa. „Jaz sem pot," pravi on, Jaz sem

luč sveta, kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, marveč bo
imel luč življenja.(Jan. 8, 12.) In ker nas po odhodu v
nebesa ni zapustil kakor sirote, brez vsake pomoči, marveč
je pri nas vse dni do konca sveta, da nas podpira s svojo
milostjo, nam pač ni težko ga nasledovati, zlasti ker nas
vleče k njemu sama ljubezen. „Pridite k meni vsi, ki se
trudite in ste obteženi, jaz vas bom poživil; vzemite moj
jarem nase in bodete našli pokoj svojim dušam; zakaj moj
jarem je sladak, in moje breme je lahko.“ (Mat. 11, 30.) Ta
klic Kristusov nas osrčuje, razveseljuje in vzbuja v naših
srcih hrepenenje piti iz kozarca, iz katerega je on pil. Na-
sledovanje Jezusa Kristusa je torej, kakor nas vera uči,
jedina pot v nebesa. Naj si je človek, kdorkoli si bodi, če
njegovo življenje ni podobno Kristusovemu, ne pojde v
Kristusovo kraljestvo; ta podobnost s Kristusom je mera, s
katero se meri naša čednost in pobožnost. In nihče ne pride
k Očetu drugače, pravi Kristus, kakor po meni, t. j. mene
nasledovaje. On je pot, ki pelje v življenje; zato mora naše
obnašanje biti povsem podobno njegovemu obnašanju; zakaj
Bog nas je odločil, da bomo jednaki podobi njegovega Sina.

Kako silno ta resnica človeka vzpodbuja, da naj posnema
Kristusa, dokazuje sledeča dogodba iz življenja sv. Frančiška
Ksaverija. Ta svetnik si je na vso moč prizadeval, da bi
spreobrnil nekega bogatega Portugiza, ki je imel sicer
kristijansko vero, pa ne kristijanskega življenja. Posvetno
veselje, kratkočasje in mesena poželjivost so ga tako oma¬
mile, da o spreobrnenju ni hotel niti besedice slišati. Ko
Ksaver, ki mu je bil oseben prijatelj, od njega jemlje slovo,
reče mu te-le besede: „V spomin vam dam ta-le nasvet,
toda ne pozabite ga: Premišljujte večkrat sami pri sebi te
dve besedici: ,Jezus in jaz‘. :<  — Črez nekaj časa je bil
Portugiz pri svojem prijatelju na kosilu. Kar zagleda na
nasprotnem zidu velik križ s Kristusovo podobo; zakaj takrat
si tudi bogati in žlahtni ljudje še niso šteli v sramoto, imeti
križ Kristusov v svojih hišah, kar je pa dandanašnji seveda
vse drugače. Po šegi sedanjih spačenih časov bi bilo namreč

39

zoper vljudnost in izobraženost, če ne celo svetohlinstvo,
ko bi kje v sobanah ali v spalnicah bogatinov visela podoba
tistega, ki je prelil za ljudi kri, in ki bo nekdaj prišel z
veliko mogočnostjo in častjo sodit-žive in mrtve. Ko ta
mož, kakor smo rekli, zagleda križ Kristusov, spomni se
takoj besedij, ki mu jih je Ksaver priporočal tako živo,
namreč: „Jezus in jaz.“  Moj Bog, si misli, kakšen raz¬
loček je med Jezusom in menoj. Jezus siromak, jaz pa
bogatin; Jezus v trpljenju, jaz pa v veselju; Jezus na križu,
jaz pa pri pojedini; Jezus umrje zame in jaz ne živim zanj;
Jezus misli name in jaz se zanj ne zmenim; Jezus gre s
križa v nebesa, jaz pa — tukaj nekako ostrmi. Žalost ga
prime, nebo in pekel mu stopita pred dušo, on spozna, da
se loči pot njegovega življenja kot noč in dan od tiste poti,
katero nam je Kristus pokazal kakor jedino, ki pelje v
življenje. On sliši klic milosti, se obrne k Bogu še med
obedom, začne odslej sicer v istem stanu, toda po kristijan-
sko živeti, in doseže, kakor se sme nadejati, Kristusa na-
sledovaje, večno zveličanje.

Potemtakem je ta pot jedina, ki vodi v nebesa. Kakšna
pa naj bo ta pot za vsakega človeka posebej, ali bolje rečeno,
kako naj vsak človek posnema Kristusa, to je seveda raz¬
lično. Sv. Pavel pravi: „Vsakateri naj ostane v stanu, v
katerega ga je Bog poklical." (L Kor. 7, 20.) Nasledovanja
pot je sicer za vse, vendar naj vsak po svoji posebni poti
hodi v nebesa; ta po tej, oni po drugi.

Sv. Bernard in sv. Bonaventura pravita, da si moreš
nebeško kraljestvo na štiri načine prisvojiti. Jedni ga s silo
potegnejo nase, drugi ga kupijo, tretji ga ukradejo, četrti
so k temu prisiljeni. S silo ga nase potegnejo, ki vse za¬
pustijo in gredo za Kristusom. Kupijo ga, ki iz ljubezni do
Kristusa vse, kar imajo, razdelijo med uboge, da bi si
tako nabirali zakladov za nebesa. Ukradejo ga, ki skrivaj
doprinašajo dobra dela. Naposled prisiljeno gredo v nebesa,
ki se v revščini in ognju nadlog izkušajo in do zadnjega
madeža očistijo.

40

♦

Predno opišemo različna pota v nebesa, naj povemo še
to, da je toliko poti v nebesa, kolikor je nebeških vrat. Če
ima torej nebeški Jeruzalem dvanajst vrat, smemo misliti,
da je tudi dvanajst potov v nebesa, t. j. dvanajst različnih
načinov, posnemati Kristusa. Potem vsak lahko spozna, po
kateri poti stopa proti nebesom.

a)  Vnebohod.

Ta pot je za nedolžne otroke. Daši nimajo lastnega
greha, vendar bi brez Kristusa in njegove rešitve nikdar ne
gledali Boga, ker so otroci jeze, katerim izvirni greh zapira
vrata v nebesa. Če pa v sv. krstu oblečejo obleko nedolžnosti
in stopijo v svetišče cerkve, da postanejo njeni dediči in
sodediči Kristusovi, če jim ni bilo mogoče svoje prostosti
napak rabiti, gredo brez najmanjšega greha iz tega sveta
naravnost v nebesa. Srečen pot, srečen odhod! Veselite se
ve matere, ki najbolj občutite, kako britko je, ljubo, drago
dete, katero ste z bolečinami povile, mrtvo držati v naročju
in pritiskati na srce. Veselite se, ko potihnejo prvi naravni
občutki vaše žalosti in britkosti, veselite se; otrok vaš je
zveličan; šel je v nebesa srečen, vedno srečen, neskončno
srečen, ter vas čaka, da pridete tudi vi za njim v rajsko
veselje.

b)  Navadna pot.

Po tej poti hodi velika truma vsakdanjih kristijanov.
Za nebesa ne terja Bog nič izvanrednega in nemogočega od
človeka. Seveda po široki poti naj ne hodi, če jih misli do¬
seči; zakaj konec te poti je smrt, in ti, ki hudobije doprinašajo,
ne hodijo po poti, katero nam je Kristus pokazal. Kdor pa
kakor pravi kristijan, a ne kakor kristijau le po imenu,
hodi za Kristusom, temu ni treba ostrih postov, ne hude
pokore za zveličanje. Zadosti je, da le zvesto izpolnuje božje
in cerkvene zapovedi, katere je že tako pod smrtnim grehom
izpolnovati dolžan. Če ima kak odpustljiv greh, na pr. pre¬
malo gorečnosti, premalo ljubezni, pa vendar toliko, da vsaj

41

najimenitnejše dolžnosti kristijana vestno izpolnuje, sme se
zanašati, da je na pravi poti, in da, če ostane zvest do
smrti, pride gotovo v nebesa, četudi, kakor pravi sv. Pavel,
!;bo le kakor skoz ogenj prišel na sedež,“ „v veliko število
izvoljenih, katerih ni nikdo mogel prešteti, iz vseh narodov,
rodov, ljudstev in jezikov, ki so stali pred sedežem božjim
in pred obličjem .Jagnjetovim in so bili oblečeni v bela
oblačila in palmove veje so bile v njih rokah. (I. Kor. 3, 15.
Skr. raz. 7, 9.)

c)  Pot po ovinkih.

Naravno zvezo med možem in ženo je naš nebeški
Zveličar visoko čislal ter jo kot pripravno sredstvo za večno
življenje povzdignil do časti zakramenta. „Zakon,“ piše
sv. Pavel. ,,je velik zakrament, jaz pa rečem v Kristusu in
v cerkvi. Zatorej naj vsaki ljubi svojo ženo, kakor samega sebe,
in žena naj bo svojemu možu v strahu; zakaj mož je glava
žene, kakor je Kristus glava cerkve. Kakor je cerkev Kri¬
stusu podložna, tako naj bodo žene svojim možem podložne
v vseh rečeh.“ (Ef. 5, 24. 32. 33.) „Možje pa, 11  pravi dalje
isti sv. apostol, „ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil
svojo cerkev in sam sebe dal zanjo/ 1  (Ef. 5, 25.) Kako ime¬
nitna je ta podoba! Kako nam sv. evangelij kaže zakon v
vsej drugačni svetlobi. Vendar je gola resnica, katero uči
tudi sv. apostol, da je v tem stanu težje srce jedino po¬
svetiti jedinemu Bogu, kakor pa v deviškem. Če pa Bog to
zvezo, katere nobena posvetna moč ne more razbiti, s smrtjo
moža ali žene raztrga in vdovec ali vdova zadovoljna s
prvim zakonom, ostane v vdovskem stanu, da bi lažje služila
Bogu ter dosegla višjo stopinjo popolnosti, tedaj pravimo,
da taka duša hodi po ovinkih poprejšnjega stanu v nebesa.
Tudi na tej poti nahajamo bliščeče zvezde posebne velikosti.
Postavim: sv. Moniko, sv. Frančiško Šantalsko, sv. Lizo,
sv. Hedvigo.

č)  Trnjeva pot.

„Kdor je užival prepovedano veselje, 11  pravi sv. G-regorij,
„naj se zdrži dopuščenega. Kdor je v grehu živel, naj umrje

42

v pokori. 11  „Če se ne spokorite, 11  pravi Gospod, „bodete po¬
gubljeni. 11  (Luk. 13, 8.) Za ljudi torej, ki so po dolgi laliko-
umnosti ali po hudobiji zabredli na pregrešne poti, ni drugega,
kakor nastopiti pot pokore. Srečen človek, ki po dolgi in
pregrešni poti zasliši božji glas, ki mu vedno doni na srce.
Srečen je, kdor zasliši božje vabilo, spozna svoj greh in
vzdihuje k nebesom za odpuščanje. Izpolnile se mu bodo
besede sv. pisma, ki pravi: „Če se hudobnež spokori, svoj
greh zapusti in vse zapovedi izpolnuje, tedaj bo živel in ne
bo umrl. (Ec. 33, 11.) In njegovih hudobij se ne bom spomnil,
jaz bom njegove grehe vrgel za hrbet, v globočino morja
jih bom potopil. 11  (Iz. 43, 25; 38, 17.) Kdor zapusti očetovo
hišo, naj se vrne po drugi poti v njo. To je pot pokore;
trnjeva je sicer in mehkužnemu človeku silno zoprna, toda
ona je polna rajskega veselja. ,,Spokornik, 11  govori sv. Avgu¬
štin iz svoje izkušnje, „je zmiraj ves skesan, toda ta kes je
izvirek veselja. 11  Sladkejši so solze njegove žalosti, kakor
vse veselje tega sveta. Zakaj one so solze ljubezni, solze
hvaležnosti, solze sladkega upa, dospeti po trnjevi poti v
posestvo neskončne dobrote.

d)  Tatovska pot.

Predrzne tatove mika zaklad, ki tiči v trdnem, na visoki
pečini sezidanem gradu zakopan. Kadi bi si ga prisvojili,
toda po navadni poti ne gre. Gledajo torej, kako bi po strmi
in komaj obhodni stezici prilezli do vrha pečine ter se od ondot
zmuzali do zaklada. Toda nevarna reč je. Ozka je stezica,
ki vodi k strmi pečini in strašni propadi zevajo okrog nje.
Gorje mu, komur se zdrsne — in to kaj lahko v temni noči
— zanj ni več pomoči. Kdorkoli pade v te globočine, ni ga
več nazaj. In večina teh, ki plezajo po ti stezi, se pogrezne
v brezdno. Ni-li torej vnebovpijoča predrznost, podajati se v
tako nevarnost, ko bi tudi gotovo bilo, da se zaklad odnese?

Tak predrznež je grešnik, ki odlaša pokoro na smrtno
uro ter po tatovski stezi misli splezati v grad, ki je na
visokem hribu, kjer je zakopan zaklad večnega življenja.

43

Strašna je nevarnost, brez dna je propad pod njim. .Jedna
sama kriva stopinja je gotova smrt; in smrt je večna. Sto
in sto jih je že požrl ta prepad, vendar prileze tudi po
tatovski poti še marsikdo v nebesa. Spreobrnitev na smrtni
postelji je negotova reč; zato piše sv. Avguštin o desnem
razbojniku Dizmu, ki je v zadnjem vzdihljeju našel milost,
nam v svarilo: „Jeden je, da ne obupaš, toda le jeden, da
preveč ne zaupaš. “

e)  Deviška pot.

Pot, po kateri hodijo device v nebesa, je sicer ozka,
kakor brv črez deročo reko; toda ona je delo ljubezni, zato
je povsem varna. Če preti nevarnost, jej je lahko zbežati,
v temi pa sveti luč sv. vere. Ta pot vodi k Jezusovemu
srcu. Sv. Pavel pravi: „Kdor je brez žene, skrbi za
to, kar je Gospodovega, kako bi Bogu d o p a d e 1;
kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je posvet¬
nega, kako bi se ženi do padel injerazdeljen...
Ravno tako devica, ki ni omožena, misli, karje
Gospodovega, da bi bila sveta na duši in na
telesu; katera je pa omožena, misli nato, karje
svetovega, kako bi se možu  dopadla.“ (I. Kor. 7, 32. 34.)

Čeravno je Kristus deviški stan le nasvetoval in ne
zapovedal, izvolilo si ga je vendar od začetka krščanstva do
danes na milijone ljudij. Ljubezen do Kristusa, ko se v srcu
vname, gori močnejši od vsake druge ljubezni in upanje po
deviški poti dospeti v nebeško svetišče, polajšuje vsako težavo
ter srce s silo vleče k sebi. Zato šteje katoliška cerkev v
vseli stoletjih veliko mladeničev in deklic, ki so v deviškem
stanu ostali, vsako posvetno ljubezen sovražili ter srce, kri
in življenje posvetili ljubezni do Kristusa.

f)  Pot časti.

Čudne pojme imajo ljudje o časti. Če se komu zdi, da
ga je kdo z najmanjšo besedico na časti poškodoval, pokliče
brž svojega nasprotnika na dvoboj, ga ustreli, prebode ali

44

pa smrtno rani ter misli, da je s tem rešil svojo čast. Za
jedilo iskrico posvetne časti se podajo ljudje v nevarnost
biti obsojenim od Boga v večno sramoto. V mislili, katere
imajo ljudje od nas, ne gre nikakor iskati časti. Prava čast
je služiti Bogu, kralju večnosti. Kdor išče to čast, ta bo
češčen v nebesih, naj ga tudi ves svet zaničuje. Po tej častni
poti so hodili spoznovalci. „Oni,“ kakor pravi sv. Pavel,
„se niso sramovali  evangelija. 11  (Bimlj. 1, 16.) Dobro
so vedeli, komu verujejo; zato so naravno spoznali, da je
Kristus njih kralj, sv. evangelij njih vodilo in da je katoliška
cerkev njih mati. In po tej poti mora vsak kristijan in vsaka
kristijanka hoditi proti nebesom; zakaj Kristus pravi: „Kdor
me zataji pred ljudmi, tega bom zatajil tudi jaz
pred Očetom. Kdor me pa spozna pred ljudmi,
tega bom spoznal tudi jaz pred nebeškim  Očetom."
(Luk. 12, 9.)

Kdor torej to spozna z besedo in dejanjem, stopa po
poti časti proti nebeškemu kraljestvu. Te poti so se od ne¬
kdaj držali vsi goreči katoliški kristijani. Izpolnovati naravno
postavo, ki je vpisana v človeško srce, ali pa božje zapovedi,
to zamore tudi pogan, nevernik in krivoverec. Ne krasti,
ne obrekovati, ne prešestovati, to so tudi družbene čednosti,
ki se dadč izpolnovati tudi brez ozira na božje in cerkvene
zapovedi. Ali poleg božjih zapovedij tudi cerkvene z otroško
prostostjo izpolnovati in sv. cerkvi v vseh, tudi v najmanjših
rečeh biti pokoren iz gole ljubezni do Kristusa, ki je rekel:
„Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor ne¬
vernik in očiten grešnik,"  (Mat, 18, 17.) to zamore
le katoliški kristijan.

Mati pravijo: „Otroci, danes ne bomo jedli tega ali
onega; v nedeljo gremo vsi skupaj v cerkev; ob veliki noči
bomo vsi pristopili k angelski mizi." In otroci odgovore:
„Da, mati, kar hočeš, in kakor hočeš, vse naj se zgodi v
malem in v velikem iz spoštovanja, pokorščine in ljubezni
do tebe." — To so besede, to so znamenja, po katerih se
katoliški kristijan loči od drugih ljudij. Iščimo torej čast

45

v tem, da naravnost pred vsem svetom spoznamo, da smo
pokorni otroci matere katoliške cerkve. To je pot časti. Če
zvest cesarjev služabnik ali pa hraber vojak za svojo zve¬
stobo od svojega cesarja prejme zlat križec ali zlato svetinjo,
ali ga bo mar sram, ta kinč svetu pokazati, ali ne bo veliko
več vesel takih slovesnostij, ko z leskečo zvezdico na prsih
more stopiti v javnost? Tak križec Kristusovega reda, taka
svetinja je naša pokorščina in zvestoba do matere cerkve.
Ona je najsvetlejša zvezda, ki se more na prsih pravega
kristijana blišča ti, in prečastno znamenje, po katerem se
loči katoliški kristijan od vseh, ki tega imena ne nosijo.
In jaz naj se ga sramujem? Ali naj ne bo veliko več moj
ponos in moja čast, hoditi po tej poti časti? Zares, celo ne¬
verniki ne morejo ljudem, ki so pravega značaja in trdnih
načel, odreči spoštovanja. In kako, mar ni ta zvestoba živa
zastava večnega življenja?

Neki žlahtnile pa slab kristijan izroči svojega sina
pobožnim duhovnikom v nauk in izrejo. Ob šolskih praznikih
pride fantič domu. Ko mu pri obedu na postni dan pred¬
ložijo meso, se ga fantič ne dotakne. Oče mu zapove, ga
jesti. Ali fant odgovori: „lvaj, danes meso jesti? Tega pa
vendar ne; to bi bil smrten greh, tako nas gospod učenik
uče. Tega nikakor ne smem, bom pa rajši od drugih jedij
kaj več. vzel.“ — „Ne, fant!“ zareži oče, „če mesa ne ješ,
tudi drugega ne dobiš — in kar poberi se od stola in beži
v drugo sobo . 11  Fantič uboga in gre. Ali ljubeči materi srce
ne da, da bi bil sinček brez obeda. Skrivaj mu nese nekaj
jedij v sobo. Toda fantič se jih brani, rekoč: „Nikakor, ljuba
mati, da bi jedel danes meso, kaj takega ubogati ne smem,
ker nočem Boga žaliti; nič jesti, to pa lahko storim. Za¬
hvaljujem se ti torej za tvojo ljubezen; jaz hočem in
moram ubogati, kar so oče zapovedali . 11  Mati vsa ginjena
pove vse očetu. Gorke solze se jima udirajo po licih. Ko
oče o začetku šolskega leta fantiča zopet v odgojišče pri¬
pelje, reče učeniku: „Moj fantič me je zopet izpreobrnil v
kristijana , 11

46

g)  Pot gorečnosti.

Po tej poti so hodili sv. apostoli. Njih vzgled morajo
posnemati vsi učeniki, duhovniki in oznanovalci sv. evange¬
lija; in vsak kristijan in vsaka kristijanka, ki dajejo ljudem
lep vzgled, so ravno tako oznanovalci sv. evangelija, delavci
v vinogradu Gospodovem in pomagajo rešiti duše, katere je
Kristus odkupil s svojo krvjo.

h)  Pot krvi.

Kar nam pripoveduje zgodovina o sv. Simforozi in njenih
sedmerih sinovih, ravno to spričuje sv. pismo z ginljivo besedo
o neki drugi materi, ki je imela tudi sedem sinov. Pre¬
ganjalci jih silijo, da naj zatajijo vero in prelomijo božje za¬
povedi; toda mladeniči jednoglasno odgovore, da rajši umrjejo,
kot se Bogu izneverijo. Že je šest sinov vpričo matere pre¬
stalo krvavo smrt; zdaj pride vrsta na najmlajšega in naj¬
ljubšega. Okrutni trinog je mislil, da materi srce poči velike
britkosti. Zato jo sili, naj nagovarja otroka, ki je doslej
vse obljube zametovaje hotel umreti po vzgledu svojih bratov,
da zataji vero. Ko vidi muke, ki čakajo otroka, da se mati
vendar pregovoriti ter zadosti trinogovim terjatvam; ona
stopi k svojemu dragemu in jedrnemu ljubljencu. — Postoj,
o nesrečna mati! Ako otroka pregovoriš, da zataji vero, ga
sicer rešiš časne smrti, pa mu nakloniš večno. — Oh, ne
bojte se; žena je junaškega srca. Poslušajte, kaj pravi otroku.
„Moj sin! Zarotim te pred živim Bogom, ozri se
v nebo in nikar se rabelj  na  ne  boj. Dvigni vendar
oči proti nebesom, in muk in bolečin te groza
ne bo. Ozri se v nebo in zvest bodeš ostal postavi
Gospodovi, premagal bodeš smrt in dosegel večno
krono. Ozri se vendar v nebo, kratka bo tvoja
muka, ali večno bo tam veselje. V nebesih se
bodeva zopet videla,"  (II. Mak. 7, 20.) Drago dete
prelije kri, umre, mati pa — pristavlja sv. pismo — je z
močno dušo prenesla, da je vpričo nje jednega dne prestalo

47

sedem sinov krvavo smrt, zaradi upanja, katero je imela v
Boga. Naposled pride še mati na vrsto. — Ta pot se imenuje
pot krvi. Na milijone ljudij, mož in starčkov, otrok in devic
je že hodilo po njej. Nebeška sreča ni nikdar predraga!

i)  Pot križa.

Po tej poti je hodil sam Kristus: Kdor torej hoče biti
njegov učenec, naj vzame križ na svoje rame in naj hodi
za njim. Križ nositi se sicer človeku mrzi. Toda blaga misel,
da se pride po poti križa najlažje in najhitreje in brez ne¬
varnosti v nebesa, tolaži vsakega, ki po njej hodi, ter mu
osladuje vse težave. Pot v nebesa, katero nam kaže sam
Kristus, je pač najvarnejša, saj on sam pravi: „.Jaz sem
pot, resnica  in  življenje. 11  (Jan. 14, 6.) ,,A1 i ni bilo
potrebno, daje  Jezus trpel in tako šel v svojo
čast? 11  (Luk. 24, 26.) „Če se namreč nad zelenim
lesom to godi, kaj se bo godilo  nad  suhim? 11  (Luk.
23, 31.) Zato je Bog od nekdaj v starem in novem zakonu
vse svoje ljubljence, še celo Marijo, nebeško kraljico, vodil
po trnjevi poti, jih s križi obiskoval in izkušal. Ker smo
grešniki, moramo dostati svojo kazen, predno stopimo v
nebesa. Mar ni bolje, svoj križ tu na zemlji z Bogu vdanim
srcem prenašati, kakor pa v vicah svoj dolg plačevati?
„Zares neskončno lažje je, 11  pravi sv. Pacijan, ,,očistiti se
grehov z vodo pokore, kakor pa z ognjem. 11  Po križevi poti
prideš najhitreje do svojega cilja in konca.

Pobožni Baltazar Alvarec imenuje križevo pot poštno
cesto, britkosti pa čile poštne konje. — Sv. Avguštin jih
imenuje nagle ladije, gredice, lestvice, po katerih se pride
naravnost v nebesa. Zato ima razsvetljen kristijan križe in
težave le za milost in dokaz božje ljubezni. Bog nam jih
pošilja vsak dan, da bi nam ne zmanjkalo pripomočkov, se
Kristusu upodobljevati in njega posnemaje potovati proti
nebesom. Saj ti bo torej, o kristijan, tvoj križ vselej v
veliki časti. Nikar ne opuščaj priložnosti, nabirati si po
potrpežljivosti mnogo zaslug za nebesa.

48

V nekem samostanu sta živeli dve devici v najlepši
sesterski ljubezni. .Tedna je bila nekoliko priletna, druga pa
v cvetoči mladosti. Ker je starejša bila učiteljica in od-
gojiteljica mlajše, jo je mlajša kot svojo duhovno mater
častila in ljubila. Po dokončanih treh letih samostanskega
gospodarstva, stopi starejša nazaj v vrsto prostih sester ter
prejme od novoizvoljene poglavarice službo strežnice pri
bolnikih. Ta služba je bila zanjo pretežka ter jo premoti,
da potoži svoje težave mlajši sestri, katera se ji takoj po¬
nudi, da hoče opravljati to službo namesto nje. Črez nekaj
dnij sanja mlajša sestra, da vidi Jezusa s križem obloženega
hiteti za starejšo sestro, katera je pa pred njim bežala. Na
to pa pristopi mlajša sestra, da odvzame križ svojemu trpe¬
čemu Zveličarju. Drugi dan, ko se ni živa duša nadejala,
razdeli poglavarica samostanske službe ter izroči mlajši
sestri ravno tisto, katera je bila starejši pretežka. Ko sta¬
rejša sestra zve, kaj se je mlajši sestri sanjalo, takoj spozna,
da merijo sanje nanjo. Katera teh sester je bila srečnejša?

j)  Strma pot v nebesa.

„Nebeško kraljestvo trpi silo in le silni ga
nase potegnejo/'  (Mat. 11, 12.) Kdor se namreč zatira,
brzda svoje strasti ter z milostjo božjo kroti svoje meso iz
ljubezni do Boga, ta hodi po strmi poti v nebesa. Včasi
vzdigne jedno samo junaško delo človeka na visoko stopinjo
pobožnosti, ali kakor pravi sv. Ignacij, „jedno junaško delo
je več vredno, kot tisoč vsakdanjih pobožnih vadeb“. Seveda
tukaj govorimo le o junaštvu v pobožnosti.

Karol XII., sloveči švedski kralj, se je bil v mladih
dneh tako vdal pijanosti, da je v vinu kakšenkrat celo
pamet zapil. V takem stanu napade nekega dne svojo mater
z zelo razžaljivimi besedami. Drugi dan, ko se strežne, ga
opomni neki prijatelj — redek vzgled odkritosrčnosti do
kralja — britkosti in žalosti, katero je prejšnji dan na¬
pravil z nespodobnim obnašanjem svoji dobri in že priletni
materi. Karol mirno posluša svojega prijatelja, in ko njegove

49

besede resnobno in nekako z ganljivim srcem prevdari, za¬
vpije: „Prinesite mi steklenico vina pa kupico." Zgodi se.
Karol vzame steklenico v roke, gre k svoji materi in reče:
»Mati; včeraj sem vas zeld razžalil, kaj ne?“ Na to nalije
kupico z vinom in jo vpričo svoje strmeče matere izprazni do
zadnje kaplje, rekoč: „Mati; to je moja poslednja kaplja
vina, to in nobene več, če sto let živim." Reče in ostane
mož-beseda. — Ni-li to junaštvo?

Neka gospa je imela jedino dete, katero je ljubila nad
vse. Otrok oboli. Otožna mati prosi in prosi Boga, naj ji
ozdravi dete. Sila veliko daritev mu obeta za to dobroto.
„Ako ga ozdraviš," reče Bogu, „ga ne bom nikdar več po¬
ljubila." Ona doseže, kar prosi, in ostane pri besedi. —
•Ni-li to junaštvo?

Sv. Frančiška Santalska, ko je bila še bogata gospa,
vzame nekega bolnika pod svojo streho. Bolezen tega bol¬
nika je pa bila iako ostudna in smradljiva, da so se vsi
služabniki zbali, mu streči. Pa kaj stori sv. Frančiška? Sama
prevzame to skrb, mu streže več mesecev, dokler ni v njenem
naročju izdahnil dušo. — Ni-li to junaštvo?

Neka vdova je živo prosila sv. škofa Pavlina, naj od¬
kupi njenega jedinega sina sužnosti. Pavlin pa ni imel čisto
nič svojega, vse je že med uboge razdelil. Kaj stori ta škof?
On gre sam v sužnost za mladeniča. — Ni-li to junaštvo?

k)  Vzlet ljubezni.

„Ljubi,“ pravi sv. Avguštin, „pa delaj, kar te je volja."
Cisti in sveti ljubezni do Boga ne more nič zoperstati. Vera
mine, upanje ugasne, samo ljubezen ostane. Kdor razume to
visoko učenost, ljubiti Boga nad vse, iz vsega svojega srca,
iz vse svoje duše in po vsi svoji pameti, kakor ga je ljubila
sv. Magdalena, sv. Terezija, sv. Katarina, sv. Neža, sv. Ignacij,
sv. Avguštin in sto in sto drugih, ta se vzdigne nad vse
zemeljsko ter poleti s perutmi ljubezni k samemu Bogu.
Sveta ljubezen, užgi moje srce! „Ko bi znala, da šviga še
iedna kapljica krvi po mojih žilah, ali da je še kaka žilica

Nebeška krona. 4

50

pri mojem srcu, katere še ni prešinila ljubezen do Boga, ne
bi jih trpela v sebi. Izcedila bi kri in iztrgala bi žilico.“
Tako je zdihovala goreče ljubezni do Boga vsa vžgana
Magdalena Paciška in ljubezni plamteči Frančišek Šaleški.

11. Vodnik v nebesa.

Ladija se bliža bregu; toda nevarno je, veslati v luko.
Mornar ne ve poti ter skalovja in plitvin je obilo. Kako
srečen bi bil v tej zadregi mornar, ako mu pride na pomoč
izkušen in izurjen brodar, ki ladij o po varni poti pripelje
v luko. Tak mornar je kristijan, ki po nevarnem morju
tega sveta vesla v zavetje večnega življenja. Pa kakor je
bil mladi Tobija vesel, da se mu je angel Rafael v podobi mlade-'
niča ponudil za izprevoditelja po dolgi poti, naj bo vesel tudi
kristijan, da mu sveta vera kaže zvestega spremljevalca v
znani podobi, v katerega sme stavljati svoje zaupanje. In
ta zvesti, zanesljivi in ljubeznivi vodnik v večnost je —
katoliška cerkev.

Njo in le njo je Bog izvolil, da vodi vse ljudi kot
izgubljene ovčice na tečno pašo ter jih dovede v nebeški
hlev, kjer bo ena čreda in en pastir. Ona je mesto na gori
sezidano, da ga vsako oko lahko vidi; ona je luč, na svečenik
postavljena, da sveti vsem ljudem po temnih potih tega
življenja; njenemu poglavarju je Kristus rekel: „Pasi moja
jagnjeta, pasi moje  ovce. 11  (Jan. 21, 17.) Cerkev ima
torej nalogo, da osrečuje vse ljudi in jih pripelje v nebesa.
To je pač najlepši izraz Jezusove ljubezni do ljudij, da jih
ni zapustil osamljenih kakor sirote, marveč jih je izročil
svoji predragi nevesti, naj jih vodi v nebeško domovino.
Je-li nam treba boljšega dokaza, da nas Jezus v resnici
hoče zveličati, kakor je ta, da nas je izročil vodniku, ki ga
v vsaki okoliščini zastopa? Saj je rekel: „Kdor vas po¬
sluša, mene posluša, kdor vas sovraži, mene
sovraži 11  (Luk. 10, 16) in „če kdo cerkve ne posluša,
naj ti bo kakor nevernik in očitni  grešnik. 11

51

(Mat, 18 , 17 .) In da bi vse svoje zaupanje stavljali v tega
vodnika in se njegovemu vodstvu brez strahu izročili, nam
je vera porok, da ta vodnik ne more zabresti v zmote.

Človeška modrost je goljufiva; človeška pamet se več¬
krat pri najboljši volji zmoti. Le Kristusova cerkev ni pod¬
vržena zmotam, ker ni delo človeških rok. V verskih resnicah
ne more zabresti v kako zmoto; zakaj zidana je na trdno
skalo in peklenska vrata je ne bodo zmagala. Ona je pod¬
laga in steber resnice. Kristus, Sin živega Boga, jo je ute¬
meljil in jej izročil svoj nauk; on je zmiraj pri njej ter jo
oživlja, in sv. Duh jo vlada in uči vso resnico. Kdor se
torej izroči njenemu vodstvu, posluša njeno besedo in si jo
Vzame k srcu, nikdar ne zaide; on mora po vsaki ceni dospeti
k svojemu cilju in koncu; zakaj on posluša klic živega Boga
ter hodi za nebeško zvezdo, ki mu razsvetljuje vsa pota v
noči tega življenja, ali za ognjenim stebrom, za katerim so
hodili Izraelci iz puščave v obljubljeno deželo. Kdo bi se
torej na takega vodnika ne zanašal? Kakor se otrok oklene
svoje matere in nikjer varnejšega zavetja ne najde, kakor
v njenem naročju, tako se oklene pravi katoliški kristijan
z otroško ljubeznijo svoje duhovne matere, katoliške cerkve,
in se je tako zvesto drži, da ga nobena posvetna moč od
nje ne more ločiti. Ljubezen je ona trdna vez, ki ga pri¬
klepa k njej. On jo ljubi, ker je lepa, ker je sveta in črez
vse ljubezniva, in ona ljubi njega, ker je njen otrok in od-
kupljenec njenega nebeškega ženina, ker je nebeški mestjan
in dedič nebeškega kraljestva, in ta njena ljubezen je živ
odsvit Jezusove ljubezni. Kakor Jezus, tako tudi ona ne
gleda na osebo, marveč vsak, bodi si bogatin ali siromak,
Velikaš ali prostak, učen ali nevednež, bodi si kateregakoli
naroda ali spola, vsak je njeni otrok. Še celo take, ki niso
njeni otroci, ki so se od nje odcepili, ali postali celo njeni
Sovražniki, objema z nežno, četudi bolečo ljubeznijo; ona jim
kliče na srce, povzdiguje roke in srca proti nebesom, da bi
jim izprosila milost in izpreobrnjenje. Rada bi, kakor božji
Sin, vse zveličala. Ona moli in prosi, zlasti veliki petek, po

4*

52

neskončnem zasluženjn Jezusa Kristusa za milost in blago¬
slov vsem odpadnikom, krivovercem, nevernikom, judom in
paganom in vsem ljudem. Kolika je njena ljubezen! Kako
srečni smo, da smo otroci take blage matere! Kako imenitno
je ime, ki ga nosimo! O sveta cerkev! Ti živa nevesta
Kristusova, mati božjili otrok, učenica resnice, delilka
milostij in blagajnica božjega usmiljenja, nikdar te ne bodemo
pozabili! Jezik naj se nam posuši, in roka naj nam odpade,
predno se tvoje ljubezni nevredne izkažemo! — In tako zvesta
nam ostane do smrti; da, to je bistvena lastnost te nebeške
učenice. Komaj zagledamo življenja beli dan, že nas vzame
v svoje naročje, nas nese v svoje svetišče in nas hrani z
mlekom nebeškega nauka. In ko odrastemo, oboroža nas za
prihodnje vojske, okrepča nas v zakramentu svete birme,
da nam čelado zveličanja, oklep pravice, ščit vere, meč
besede in častno znamenje Kristusovega viteštva. Ako smo
ranjeni v vojski, zaceli nam rane sedem in sedemdesetkrat,
če je treba, z mogočnim zdravilom krvi Kristusove. Ona
nas krepča in oživlja s kruhom življenja, ki nam ga lomi,
kadarkoli smo lačni, in s kozarcem zveličanja, ki nam ga
ponuja ob vsaki žeji. Ona pelje mladeniča in deklico, ki
hočeta butaro življenja vzajemno prenašati, k oltarju ter
požlahtni in posveti njuno zvezo. Ako je koga volja, po¬
svetiti se duhovskemu stanu ter se vojskovati pod zastavo
Kristusovo, podeli mu ona božjo oblast in prečudno moč.
In ko stojimo na pragu večnosti, pomaže in okrepča nas za
poslednjo borbo, stoji pri nas ter nas ne zapusti, ko nas že
vse zapusti. In še ko naše oči ostrme in naše uho njenega
milega glasu več ne čuje, poklekne ta mila mati k naši
postelji ter vzdihuje iz globočine svojega ljubečega srca
proti nebesom, rekoč: „Ne spomni se, o Gospod, grehov
njegovih mladih dnij, temveč pokaži mu prijazen obraz; od¬
pri mu nebesa. Ne sodi ga po njegovih grehih, v katere ga
je zavlekla slabost in hudo nagnjenje! Grešil je sicer,“ tako
trka ta ljubezniva mati na srce nebeškega Očeta, „grešil je
sicer, vendar ni tajil tebe, pravega živega Boga, Očeta, Sina

in sv. Duha, marveč je veroval in v veri in gorečnosti do
tebe ostal do konca stanoviten. Bodi mu torej milostljiv.
Sprejmi tega mojega otroka v svoje blaženo prebivališče . 11
Glejte, bratje, prijatelji, takega izvrstnega, nepogrešljivega,
ljubeznivega in zvestega vodnika imamo pravoverni kristijani
ves čas svojega življenja do nebeških vrat. Čast in hvala
bodi Bogu zanj na vse veke!

12. Zapahi pred nebeškimi vrati.

Odprimo sv. pismo. Tu beremo: »Široka so vrata,
in prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje,
in veliko jili  je, ki po njej hodijo. Ali ozka so
vrata, in tesna je pot, katera pelje v življenje,
in malo jih je, kateri jo najdejo. Posilite se skoz
ozka vrata notri priti, zakaj povem vam, da jih
bo mnogo izkušalo tam notri priti, pa ne bodo
mogli. 11  (Mat. 7, 13.)  „Veliko, t. j. vsi so poklicani,
pa malo jih je izvoljenih." (Mat. 20, 16.)

Te besede jasno spričujejo, da ne bodo vsi zveličani.
Vesoljnega potopa je bilo rešenih samo osem ljudij, namreč
Noe in njegova družina. V celi Sodomi in Gomori se ni našlo
deset pravičnih. Od izraelskega ljudstva, ki je štelo do šest
sto tisoč za vojsko pripravnih mož, brez žen in otrok, sta
prišla le dva, namreč Jozue in Kaleh, v obljubljeno deželo,
in od egiptovske armade, katero je Farao vodil skozi rudeče
morje, ni ostala živa duša pri življenju; vse je poginilo v
Valovih morja. Tudi dandanašnji se vidi, da je pot hudobije
in razuzdanosti mnogo širokejša od poti čednosti in svetosti,
in da večina sveta hodi po njej. Ker pa vsak človek, naj
bo njegovo življenje že kakoršnokoli, vendar hoče v nebesa
Priti, je pač vredno premisliti, kaj nas bi utegnilo na poti
v nebesa ovirati ter nam zapirati nebeška vrata.

a)  Prvi zapah pred nebeškimi vrati.

„Kdor ne veruje, bo pogubljen. 11  (Mark. 16, 16.)
To je strašna in prevažna beseda, katero je Jezus, naš sicer

54

mili in dobrotljivi Zveličar, govoril nam v svarilo. „Nebo
in zemlja bodeta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. 4 '
(Mat. 24, 35.) Pomanjkanje vere je potemtakem prvi zapah,
ki nam zapira nebeška vrata. Kdor ne veruje v troj edinega
Boga, Očeta, Sina in sv. Duha, ki vse vlada in ohranuje,
dobro plačuje, hudo kaznuje; kdor ne veruje v Jezusa Kristusa,
Sina božjega in Sina Marije, ki nas je odrešil s trpljenjem
in smrtjo na križu in ki bo prišel enkrat z velikim veliča¬
stvom sodit žive in mrtve; kdor se v krstu ne vpiše med
otroke njegovega kraljestva in po njem utemeljene jedino
zveličavne cerkve, in kdor ne veruje vsega, kar mu po
sv. Duhu razsvetljena cerkev zapoveduje verovati, temu bodo
nebeška vrata zaprta na vse veke. Naj le pride potem ter naj
trka celo večnost, odprla se mu ne bodo nikdar več. Zaklenjena
mu bodo s takim zapahom, da ga ne hudič ne angel ne more
več odriniti.

b)  Drugi nebeški zapah.

Tudi vernemu kristijanu marsikaj zapira nebeška vrata.
Bog je dal človeku prosto voljo, in ta dar je neizrekljive
veljave. Prost je človek, piše neki pesnik, naj se rodi tudi
v železju. Vsled te prostosti zamore človek, dokler je na
svetu, izpremeniti vsak čas svoje življenje. Kdor je hodil
dosedaj po ozki stezi, lahko prestopi na široko in narobe.
Sto- in stokrat se prigodi, da ljudje, ki so živeli pobožno
leta in leta, naposled zapuste Boga ter se pogreznejo v
brezdno hudobije. Ravno tako je brez števila takih, ki s
pomočjo milosti, brez katere ni zaslug, po večletnem pre¬
grešnem življenju zapuste greh ter se vsaj v poslednjih
trenutkih svojega življenja z resnično pokoro obrnejo k Bogu.
Toda, da more voliti med hudim in dobrim, je človeku le
toliko časa mogoče, dokler živi na zemlji. Ko dokonča svoje
življenje in se preseli v večnost, ni več gospodar svoje volje;
čas izkušnje mu preteče, on prejme, kar je zaslužil. Kakoršna
je njegova duša v zadnjem vzdihljeju življenja, taka ostane
celo večnost. „Kamor drevo pade,“ pravi sv. pismo, ,,tam
obleži.“ (Ekl. 11, 3.)

55

Če tedaj človek umrje v smrtnem grehu, ki ga, kar se
zgodi pri vsakem grehu, pripravi sicer oh ljubezen, a ne oh
vero, če ga ta greh, pravim, loči od Boga, največje dobrote,
in če je zavoljo tega greha nad njim izrečena sodbo večnega
prekletstva, ki je že navadni nasledek smrtnega greha, tako
najde kristijan, ki stopi v večnost s kačo smrtnega greha
okrog vratu, nebeška vrata zaprta s takim zapahom, da ga
nobena človeška moč, ne angel ne hudič ne razbije. Sin
božji nam je sicer s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo na
križu odrinil ta zapah ter nam odprl nebeška vrata; če se
pa človek noče oprati v njegovi krvi ter se spokoriti; če
ga ni volja se spraviti s tistim, ki z neskončno potrpežlji¬
vostjo čaka izgubljenega sina ter je pripravljen mu sedem
in sedemdesetkrat na dan vse odpustiti ter ga z vso
gorkoto svoje ljubezni pritisniti na svoje srce, če se le
skesan obrne k njemu; če torej človek vse te milosti od
sebe odbija in umrje v smrtnem grehu, so mu nebeška vrata
zaprta za vselej. Naj potem le trka nanje, kolikor mu drago,
odpro se mu ne več; naj vpije na vse grlo: „Gospod, gospod! -1
vselej bo slišal isti odgovor: „Ne poznam te, — ne poznam te.“
— Če ga pa Bog za svojega otroka ne spozna, če zanj ni
več nebes, kaj bo potem? Večne muke, večne bolečine, pekel,
iz katerega ni rešitve, bode njegov delež na vse veke.
Vekomaj ločen od Boga in oddaljen od nebeške domovine
bo revež vzdihoval v groznih temah, kjer ni več ljubezni,
kjer Boga ne more in noče več ljubiti.

c)  Tretji nebeški zapah.

Omenjena dva zadržka nam zapirata nebesa za vselej.
Začasno pa nam jili zapira tudi odpustljivi greh. On prav
za prav ni sovraštvo, ki Bogu naravnost odpoveduje zvestobo,
vendar razžali Boga, sovraži Očeta, žali Sina in užali sv. Duha.
Ne odvzame nam sicer ljubezni božje, pa nam jo vendar
ohladi. Ne loči nas od Boga, vendar nas ž njim spre. On
nas ne izpodi iz očetove hiše, vendar nas oddaljuje od
očetovega srca; ne oropa nas nebeške dedščine, pa nam jo

56

vendar pomanjša; ne oropa nas otroštva božjega, pa nam
vendar ohladi detinstvo; ni smrt duše, pa je vendar bolezen,
ki jo oskruni; ne zapre nam popolnoma nebes, vendar nam
brani stopiti vanje. Ker vemo, da nič nečistega ne more
v nebeško kraljestvo, je jasno kot beli dan, da je treba vsak
greh do čistega izbrisati, predno se nam odpro nebeška vrata.
Kdor se v življenju ne očisti, ta se bo moral v vicah. V vicah
bomo tako dolgo goreli,- dokler se kakor zlato v peči ne oči¬
stimo, potem še-le se nam bo odrinil zapah od nebeških vrat.

č)  Četrti nebeški zapah.

Kdor zlorabi milost božjo in se ustavlja klicu božjemu,
imel bo pri vstopu v nebesa velike težave, četudi umre v
milosti božji. Milost je sredstvo k zveličanju; ona je vsakemu
potrebna; brez milosti ne zamoremo ničesar. Zjedinimo pa
milost s svojo prostostjo, potem zamoremo vse. Jezus nam
je ta pripomoček prikupil s svojo smrtjo na križu. On je
začetek, napredek in zvršitelj vseh zaslug; on je semensko
zrnje rajske časti. Bolj se poslužujemo milosti tu na zemlji,
večjo srečo bomo dosegli v nebesih. Če se pa človek malo
zmeni za milost, ta dar zametuje in napačno obrača, če
ljubezni in dobrotljivosti božje nikakor noče obračati v svoj
prid, bo sodniku živih in mrtvih dajal težak odgovor; ne
bo stopil v večno veselje, dokler ne zadosti božji pravici s
trpljenjem v vicah.

„ Zakaj povem vam,“ pravi Kristus, „da za vsako prazno
besedo, katero bodo ljudje govorili, bodo odgovor dajali na
sodni dan. il  (Mat. 12, 36.) Jednaka usoda čaka vsakaterega,
ki odbija navdihljeje ljubezni božje in sv. Duha in se ne
zmeni za klic božji. Vsaj je zadosti božji ljubezni, če se
trikrat sveti Bog poniža tako, da ti na srce govori in te
vzbuja k dobremu ter priganja k višji čednosti in večji
pobožnosti. Če se pa ustavljaš njegovemu klicu in se tega
braniš, kar je tebi v srečo, dajal bodeš zaradi te trdovratnosti
do njegove ljubezni natančen račun, zapah pred nebeškimi
vratmi se ti ne odrine, dokler za vse to ne storiš pokore.

57

d)  Peti nebeški zapah.

To je stari dolg. Po pravi pokori zadobimo odpuščanje
grehov in večnih kaznij. Vendar se včasi zgodi, da nam
izbriše Bog tudi časne kazni, ko pri nas najde posebno
srčno žalost. Tako, postavim, je Bog izbrisal časne kazni
sv. Magdaleni, sv. Dizmu in več drugim. Navadnim spokor¬
nikom, ki se v zakramentu sv. pokore grehov sicer očiščujejo,
vendar pa nimajo izvanrednega kesa, ostanejo še vedno
časne kazni, za katere morajo zadostovati v tem življenju
ali pa po smrti v vicah. Grešniki torej, ki so v svoji mla¬
dosti ali pa v poznejših letih zeld grešili pa delali malo
pokore, imajo stari dolg na sebi; vsekako ga morajo plačati,
predno stopijo v nebesa.

Da ga bodo pa lažje plačali, naj se taki grešniki po-
služijo sv. odpustkov, ki nam jih ponuja sv. cerkev. Poslužujejo
naj se zato molitvenikov, ki govorijo o odpustkih. Tako bodo
iz zaklada Kristusovih zaslug toliko zajeli, kolikor je treba,
da izplačajo stari dolg, dokler je še čas.

13. Nebeški ključi.

„Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva"
(Mat. 16, 19.), rekel je Kristus sv. Petru. Sv. Peter je torej
vratar nebeškega mesta, po katerem hrepenimo. Odprl ga
bo pa le takim kristijanom, ki v tem življenju z milostjo
božjo sodelujejo ter se poslužujejo pripomočkov, katere je
Gospod izročil svoji cerkvi. Potemtakem imamo tudi mi ključe
nebeških vrat v rokah. Preudarimo nekoliko to reč.

a)  Jezusova kri.

Ta je prvi in najimenitnejši ključ nebeških vrat. „Kri
Jezusa Kristusa,"  piše sv. Janez, ,.nas očisti vsega
greha"  (I. Jan. 1, 7.), in ker se to večjidel zgodi v zakra¬
mentu sv. pokore, naj kristijan, ki mu je v resnici mar za
nebesa, večkrat in vredno prejme ta tolažljivi zakrament.
Ni zadosti, da se kristijan le takrat približa temu sedežu

58

milosti, kjer ga Gospod sprejema z neskončnim usmiljenjem,
marveč ljubezen do Kristusa naj ga vspodbuja, tudi druge-
krati, vsak mesec, celo vsak teden svoje srce oprati v
Kristusovi krvi. Vsaka vredno zadobljena odveza mu pri¬
nese celo bogastvo odrešenja in ne le, da nam izbriše grehe,
marveč nam pomnoži tudi posvečujočo milost, po kateri se
nam bo merila nebeška blaženost, katere najmanjša stopinja
velja več, kakor vsa kraljestva tega sveta. Sv. Magdalena
Paciška je nekdaj videla v duhu, kako je kri Jezusovih ran
kapala na njene sestre, ki so klečale pri spovednici, kako
jim je srca čistila in jih napolnjevala z milostmi. To videvši,
vzklikne ta ljubezni plamteča in po Kristusovi krvi toliko
hrepeneča devica, rekoč: „Tudi meni, tudi meni, o Gospod!“

Sv. Rešnja Kri se nam deli tudi pri daritvi sv. maše.
Kdor opravlja to daritev ali se je udeležuje, stoji, rekel bi,
pod križem na Kalvarski gori ter hvali, prosi in kroti očeta
usmiljenja. Položi torej, o kristijan, v duhu svoje srce s
sv. hostijo vred na božjo mizo in daruj samega sebe ž njo
vred, potopi potem svojo dušo v Jezusovo kri, ki je v kelihu,
in gotovo bodeš prejel obilno milostij.

Še tesnejše pa se zjedinimo s Kristusom, kadarkoli
vredno prejmemo zakrament sv. oltarja. Po tej skrivnosti
božje ljubezni sezida Jezus v vsakem izmed nas živ taber-
nakel, v katerega se telesno preseli, kadarkoli in kolikor-
krat želimo. On hoče zjediniti svoje meso in svojo kri z
našim mesom in našo krvjo, on hoče, naj bo njegovo meso
in njegova kri naša jed, naša pijača in naš vsakdanji kruh.
On hoče, pravi sv. Ciprijan, da postane njegovo meso naše
meso in njegova kri nekako naša kri. „Ti hočeš,“ kliče
sv. Bonaventura, „nas v samega sebe izpremeniti, nas sebi
upodobiti, ti nas hočeš izpremeniti v sebe, položiti svoje srce
v naše srce ter nas ogreti z ognjem svoje ljubezni, da bomo
s teboj jedna duša in jedilo življenje.“ Blagor onim, ki v
taki jedinosti s Kristusom živijo in umrjejo; ta ključ jim bo
gotovo odprl nebeška vrata. Nasproti pa gorje onim, ki te
jedi nočejo poznati, je ne ljubijo, ne uživajo. Oni nimajo

59

življenja v sebi in ne bodo nikdar gledali Boga; zakaj Gospod
je Bog živih, a ne mrtvili.

Naposled je premišljevanje trpljenja Gospoda Jezusa
Kristusa kaj pripravno, da nas privede k ljubezni, k jedinosti
in udeležitvi neprecenljive odrešitve in v večno veselje.
Priča tega ste mi ve, pobožne duše, ki ne poznate večje
slasti in tolažbe, kakor ko se spominjate, kaj vse je Kristus
storil in prestal iz ljubezni do nas. Kdor Jezusovo kri sto-
tisočkrat daruje nebeškemu Očetu, napravi vsakikrat veselje
trikrat sv. Bogu, ki gleda z večnim dopadenjem na delo
odrešenja. Če pa koga vidimo, ki se ne zmeni za ta mogočni
ključ Jezusove krvi, umivajmo vsaj mi ubogo dušo, ki nas
skrbi, vsaki dan v krvi Kristusovi, in Bog nam bo milostljiv
zavoljo krvi nedolžnega Jagnjeta, ki odjemlje grehe sveta.

b)  Molitev.

Drugi mogočni ključ, ki nam gotovo odpira nebesa, je
molitev. Umetnost molitve in vzdililjejev, ki nas dvigujejo
k Bogu ter ga nagibljejo k usmiljenju za naše reve, je
človeku prirojena. Že pobožno čuvstvo človeka nekako sili,
da v revah in nadlogah sam ob sebi dviguje svoje roke in
oči proti nebesom. Mi vemo, da je Bog, vemo tudi, da je
vsegamogočen; to nam pravi naša duša, katera je, kakor
piše Tertulijan, krščanska že po svoji naravi. Vsaj je zato
ustvarjena, da se zjedini z Bogom. K temu zjedinjenju pa
je neobhodno potrebna molitev. „Brez molitve," pravi sveti
Krizostom, ,,je človek podoben mestu brez ozidja in obrane,
katero vsak sovražnik lahko vzame." Z molitvijo pa je
naša duša mogočna trdnjava, katere najmogočnejši sovražnik
ne more premagati. „Ivdor moli,“ piše sv. Alfonz Ligvorij, „bo
zveličan; kdor pa ne moli, bo pogubljen." — „Navadno naj
ne pričakuje izpreobrnjenja, kdor ne moli," pravi sv. Tomaž.
Pa tudi po izpreobrnjenju ne bo dolgo ostal trden v dobrem,
brez posebne milosti, katero Bog deli le tistim, ki ga zanjo
prosijo. Zlasti pa to velja o milosti do konca stanovitnosti, o
kateri veli tridentinski zbor, da jo je treba z molitvijo izprositi.

60

Ni pa naš namen dokazovati, da nam je molitev po¬
trebna, marveč pokazati samo hočemo, da je molitev zares
nebeški ključ. Ako bogatina poprosimo miloščine, stoji pri
njem, da nam jo da ali pa odreče; siliti ga ne moremo, da
nam jo podeli kot kaj takega, kar nam gre po pravici, Ako
se pa bogatin obveže nam jo dati, potem je gotovo, da bo
uslišal našo prošnjo. Tak bogatin je Bog, mi vsi smo pa,
kakor pravi sv. Avguštin, njegovi prosilci. Bog ni dolžan nas
uslišati; če se je pa zavezal s kako obljubo nam dati, kar
ga prosimo, potem je jasno kot beli dan, da naših prošenj
ne more več odbiti.

In zares, takih obljub nahajamo v sv. pismu brez števila.
»Prosite,“  pravi on, ,,in se vam bo dalo, trkajte
ih se vam bo odprlo, iščite in boste našli.  (Luk.
11, 9.) „I)o se daj niste ničesar prosili, zato tudi
niste ničesar prejeli.  (Jan. 16, 24.) „Vi prosite in
ne prejmete, ker slabo prosite."  (Jak.4, 3) „Molite
neprenehoma"  (I. Tes. 5, 17.) z zaupanjem in ne da bi
dvomili „In vse, karkoli prosite v molitvi, ako
verujete, boste  prejeli." (Jak. 1, 6.) „Bog  nas  usliši,
česarkoli po njegovi volji prosimo."  (I. Jan. 5, 14.)
,,Resnično, resnično vam povem, ako boste Očeta
kaj prosili v mojem imenu,  vam  bo  dal." (Jan. 16, 28.)
Niso-li te besede zadosti jasne? Je-li mogoče terjati še kaj
več, kakor je ta takorekoč s prisego živega Boga potrjena
obljuba, da ga je zares volja, nam dati vse, kar je njemu
v čast in nam v zveličanje? Kdor ne veruje tem besedam,
naj sam poskuša Boga prositi kakoršnokoli dobroto in ako
je po tem, ko je prosil s čistim srcem, s čistim namenom,
s trdnim zaupanjem in stanovitno, ne prejme, potem naj
taji resnico Kristusove obljube. „Nebo in zemlja bosta
prešla, moje besede pa ne bodo  prešle." (Mat. 24, 33.)
Molitev je tedaj krepko orožje, s katerim moremo privojsko-
vati sebi in drugim nebeško kraljestvo.

Pred blizu tridesetimi leti so v nekem mestu na Franco¬
skem obhajali ljudski misijon. Zvečer po dokončanih pridigah

61

je misijonar spovedal može, ki so se v velikem številu
izpreobrnili k Bogu. Nekega dne pride mlada deklica k
misijonarju ter se mu potoži, da se njeni oče nad misijonom
močno jezi, in ker ga ni mogel ubraniti, zdaj strašno pre¬
klinja. „In vendar,“ pravi deklica, „bi mojemu očetu bilo
treba se poboljšati, ker je prej ko ne v grešnem stanju,
■laz in moja mati sva v veliki skrbi za očetovo zveličanje.
Prosim, svetujte mi, kaj naj storimo. 4 * — „Moj otrok , 14  ji
reče misijonar, „ti zamoreš sama pomagati. Ali veš, kaj je
rekel Jezus, da, kar bomo očeta v njegovem imenu prosili,
nam bo dal? Prosi Boga za izpreobrnjenje svojega očeta in
uslišana boš.“ Nato deklica odide. Za nekaj dnij se vrne
ter misijonarju pove, da je vse zastonj, da je oče še bolj
razkačen nad misijonom in da strašno divja. Zdaj misijonar
postane resen ter reče: „Deklica, nad tem si ti kriva. Ako
bi bila prav molila s ponižnim srcem, s trdnim zaupanjem
v Jezusovo obljubo in prav stanovitno, tvoj oče bi se bil že
spokoril. Pojdi in moli boljše, kakor dosedaj . 44  Deklica gre
vsa solzna od misijonarja pred oltar Marije Device, ondi
poklekne, povzdigne svoje roke do matere božje in iz globo¬
čine srca moli za očeta. Za dva dni pride misijonarju po¬
vedat, da se je oče izpreobrnil, daje  slišal pridigo o milosti
božji, da je jako ginjen, in da ga je trdna volja spraviti se
z Bogom in poboljšati svoje življenje.

Ko bi ljudje prav spoznali moč molitve, koliko dobrot
bi izprosili od Boga zase in za druge. V marsikaki soseski
in v marsikaki hiši bi bilo vse drugače, ko bi bil poglavar
ali hišni gospodar prijatelj molitve. Marsikateri razuzdan sin
in marsikatera zašla hči bi se vrnila na pot pobožnosti, ko
bi njena mati posnemala vzgled sv. Monike, ki je osemnajst
let goreče molila za izpreobrnjenje svojega sina Avguština.
Koliko duš bi bilo zmagalo svoje strasti, koliko sosesk bi
se bilo že povzdignilo na višjo stopinjo pobožnosti, ko bi
bili njih poglavarji, njih vodniki večji prijatelji molitve.
,,Zakaj molitev pravičnega prodre oblake, ona je ključ, ki
odpre najskrivnejše nebeške zakladnice , 44  pravi sv. Avguštin.

62

c)  Dobra dela.

Tretji nebeški ključ so dobra dela. Vsako dobro delo
nas nekoliko pomakne k nebesom. Neki samostanski brat,
ki je menihom v samostanu delal oblačila, smrtno oboli;
videvši, da je blizu smrti, poprosi menihe, naj bi iglo, s
katero jim je šival oblačila, ž njim vred položili v gomilo.
„ Glej te," je rekel, „nadejam se, da bo ta igla ključ, ki mi
bo nebesa odprl; zakaj vsak zahod, ki sem ga storil ž njo,
sem namenil v božjo čast." — Med dobrimi deli pa so dela
ljubezni najpripravnejša, nam odpreti nebeška vrata. Kdor
iz dobrega namena, z veseljem in pogostoma doprinaša dobra
dela, temu bo Bog dal milost tako živeti in umreti, da bo
nebeška vrata našel odprta. „Ker usmiljenje božje presega
vsa njegova dela, in ker nam je v vzgledu pokazal, naj bi
tudi mi bili usmiljeni, kakor je Oče v nebesih usmiljen, je
očividno," pravi sv. Tomaž, „da usmiljenje dela človeka naj¬
bolj podobnega Bogu."

Čim bolj podoben pa je človek Bogu, tem večja je nje¬
gova čednost. Zato bodo nebeški vratarji pustili v nebesa
brez zadržka tega, ki je bil usmiljen do ubogih. Nebeški
vratarji poznajo Boga, zato tudi dobro vedo, koliko pri njem
velja usmiljenje.

Ako poleg tega še pomislimo, da je vsak ubožček, s
katerim imamo usmiljenje, prijatelj, brat in namestnik Kri¬
stusov; če preudarimo, da ga ni plačila, j ednakega temu, ki ga
sv. vera obeta usmiljenim do ubogih, nasproti pa, da čakajo
nepopisljive kazni te, ki so neusmiljeni do ubogih, bomo
lahko razumeli, da je miloščina zapopadek vse ljubezni in
delo največje važnosti, ki nas more časno in večno osrečiti.
Zares, nič ne pospešuje naše sreče tako, kakor dela milosti.

*„Dajte in se vam bo dalo" (Luk. 6, 38.), — rekel je neki
mož bistre glave, — „to ste dve nerazdružljivi sestri; kjer
je jedna, ondi je tudi druga; ko jedna zbeži, zbeži tudi druga."
To tudi uči izkušnja. Kdor podpira reveže, ne bo nikdar trpel
pomanjkanja. Kdor obilno deli, ta bo obilno prejel. — Sv. škof

63

Janez, ta usmiljeni oče ubogih, ki je vse, karkoli je imel,
razdelil med uboge in vendar še vsak dan imel zadosti, je
nekdaj vzdihnil z ljubečim srcem: „0 moj Bog, jaz hočem
vendar videti, kdo se bode prej naveličal: ali ti mi dobrote
deliti, ali pa jaz jih med uboge razdeljevati.* 1

Kdor je torej darežljiv, se mu kruh, ki ga ubogim deli,
množi v roki. Previdnost božja dela čudeže onim, ki ubogim
ne odtegujejo svojih rok. „Če svoje premoženje sipaš revežem
v naročje, 11  pravi prerok, „boš vedno plaval v obilnosti;
kolikor jim daš, toliko boš nazaj prejel. Ti boš kakor izvirek,
ki se nikdar ne posuši. 11  (Preg. 28, 27.) Pa proč s posvetnimi
nagibi; dušni dobički nas morajo priganjati k delom milosti.
,.Miloščina,“ pravi sv. pismo, četudi ne s temi besedami,
»miloščina pokriva naše grehe, nas dviguje proti nebesom,
prodre do sedeža božjega ter posili usmiljenega Boga, izliti
črez nas svoj nebeški blagoslov. Lomi lačnemu kruh in pre¬
noči revnega popotnika, in izhajala ti bo zarija sreče, pra¬
vičnost bo stopala pred teboj. Vidiš-li golega, obleci ga;
skrivaj svojo miloščino v naročje revežu, potem bo klical
njen glas zate proti nebesom, ona ti bo izvirek nebeških
milostij. Poklicala ti bo iz nebes razsvetljenje, da boš še o
pravem času zasledil zanjke, ki ti jih nastavlja sovražnik,
ter ti naklonila moč in pogum, da boš v vojski zmagal. Kakor
voda ogenj, tako pogasi miloščina vsak greh. Ona je mogočen
jez, na katerem se razbijejo valovi strasti, da nas dereči potok
hudobij ne potegne za seboj. Miloščina v nekakošnem oziru
zapira celo peklenska vrata, obvaruje usmiljenega večnega
propada ter je ob smrtni uri njegova zvesta tolažnica. Ona
ga sprejme pred sedež božji, ukroti sodnika živih in mrtvih,
mu odpre nebesa ter posadi usmiljenega na sedež slave in
neumrjočnosti. 11  (Ekl. 3. Tob. 4. Ps. 40.) Nasproti pa: Sodba brez
milosti ga čaka, ki je neusmiljen do ubogih. Ne bo mu dobro
pri srcu, hudič bo stal pri njegovi smrtni postelji in stopivšemu
pred sodbo se bo odprlo brezdno večnega prokletstva. 11  (Ps. 108.)

Porok tega nam je sv. evangelij in izpričuje nam to
Kristusova beseda. Kako mogočno vspodbuja torej sv. vera k

64

radodarnosti in ljubezni do bližnjega. Sv. vera, ti sama tolažiš
s takimi obljubami in ti sama mu groziš s takimi kazni,
ti jedina vtisneš revežem v obličje znamenje, ki nas izpod-
bada z najmanjšim revežem ravnati tako, kakor da bi pred
seboj imeli Kristusa v človeški podobi.

V življenjepisu sv. Frančiška Ksaverija nahajamo do-
godbo, ki nam potrjuje v živi podobi, kar smo doslej govorili
o miloščini. Nekega dne gre ta svetnik k svojemu prijatelju,
bogatemu Portugizu, ki je tačas zavoljo kupčije živel v Indiji,
ter ga prosi nekoliko denarja za ubogo deklico, ki se je
hotela omožiti. Ko Frančišek pride k Portugizu, najde ga
ravno pri igri. Frančišek mu pove svojo prošnjo, ali Portugiz
nekako nevoljen zareži, rekoč: „Pustite me zdaj, vsaj vidite,
da, imam drugo delo, da nimam časa vam postreči." Toda
Frančišek spomni se besed Kristusovih: „Prosit,e in se vam
bo dalo, trkajte in se vam bo odprlo," ter ne jenja prositi,
marveč še bolj tišči v Portugiza. Naposled, ko se ga ne
more odkrižati, reče Portugiz ves nevoljen: „Tukaj imate
ključ, pojdite v mojo sobo in vzemite iz blagajnice, kolikor
vam je treba." Frančišek gre in vzame, kolikor se mu je
zdelo. Ko črez nekoliko dnij Portugiz sreča Frančiška, reče
mu: „Koliko ste pa vzeli iz moje blagajnice, nič ne po¬
grešam v nji." Frančišek odgovori: „Pet sto zlatov." — -
„Oh,“ zavrne Portugiz, ,.zakaj niste več vzeli, ko sem vam
dajal ključ; prišlo mi je na misel, vam dati polovico mojega
denarja." Nato mu prerokuje Frančišek, da bo zato, ker je
usmiljen do ubogih, živel dolgo časa, da bo srečen v vseh
opravilih, in da bo tri dni prej zvedel smrtno uro ter imel
čas, pripraviti se na večnost. Tako je tudi bilo. Znamenje
bližnje smrti, ki ga mu je napovedal Frančišek, se črez več
let v resnici pokaže. V sivi starosti, srečen v vseh rečeh,
sedi nekega dne Portugiz pri obedu. Kar zapazi, da mu je
vino grenko; pokliče drugo vino, pokliče tretje vino, vsako mu
je bilo grenko. „Zdaj,“ vzdihne Portugiz, „zdaj je smrt pred
vratmi; zakaj Frančišek mi je prerokoval, da bom tri dni
potem, ko mi bo vsako vino grenko, stopil v večnost."

65

14. Nebeška vrata.

Dva Poljaka, oče Lancicij pa oče Družbicki, oba izvrstna
pisatelja in pobožna meniha, sta bila ob istem časn v
Rimu. Ljudje so se čudili, da je med njima, čeravno po
posebni čednosti in pobožnosti silno slovita, vendar taka
različnost v značaju. .Teden je bil resnoben, spokoren in s
seboj kaj oster; drugi pa je bil bolj navaden človek; ni raz¬
odeval kaj posebne spokornosti, marveč bil je pogumen, vesel
in kaj šaljiv. Ta dva po značaju toliko različna moža sta
prišla skozi različna vrata v Rim, vendar sta bila oba ob
istem času v Rimu.

Tako je tudi z nebeškim kraljestvom. Po kateri poti,
ali skozi katera vrata vstopimo tja, to nič ne de. Da le
noter pridemo, bodisi skozi ta ali ona vrata, na tem je vse
ležeče. Važno je torej za vsakega človeka vprašanje, katera
so različna nebeška vrata, da, dokler je še čas, nekako pre¬
udarjamo, pri katerih vratih smemo upati, da pridemo v
nebesa. Nebeška vrata so prav za prav znamenja, da smo
za nebesa izvoljeni, so poroštvo našega zveličanja; zakaj
čeravno, kakor pravi sv. pismo, nikdo za gotovo ne ve, „ali
je vreden ljubezni ali srda“ (Ekl. 9, L), je vendar tolažljivo,
če človek na sebi zapazi kako znamenje svoje izvolitve za
nebesa. Spoznati nebeška vrata nas bo vspodbujalo, vaditi
se v takih čednostih, h katerim nas je Bog posebno poklical
in katere so najgotovejši in najpripravnejši pripomoček, priti
skozi kakšna vrata v nebeško kraljestvo. V nekem opisu
nebeškega Jeruzalema, o katerem bomo pozneje govorili, pravi
sv. Janez, da ima božje mesto dvanajst vrat; tri proti vzhodu,
tri proti zahodu, tri proti poldnevu in tri proti polnoči. Na
vsakih vratih je straža, kakor pri trdnjavi, da nikdo ne more
vstopiti, kdor ni prijatelj ali pa zaveznik. Angeli stoje na straži,
oni ne puste vstopiti nikogar, kdor ne spada med prebivalce
tega kraljestva. Straža na vratih trdnjave spozna prijatelje,
kateri smejo vstopiti, po neki vojaški besedi. Kdor to besedo
vč, mu je dovoljen vstop. S tako vojaško besedo bomo tudi
Nebeška krona. 5

66

mi morali dokazati pri vstopu v nebeško kraljestvo, da smo
res otroci božji in dediči nebeškega kraljestva. Kdor teh
besed ne ve, ga bodo kakor ptujca in sovražnika odgnali od
nebeških vrat. In ta velika, mogočna, nam neobhodno po¬
trebna beseda je ime — Jezus.  Zares, le Jezusu gre hvala,
da so nam nebesa odprta, le po njem nam je dano stopiti
v kraljestvo veličastva; on sam pravi: „Jaz sem vrata, in
nikdo ne more vstopiti, razun skozi mene.“ Omenivši to kot
versko pravilo, katero se kaj lahko obrne na glavne pogoje
večnega življenja, preudarimo nekoliko še znamenja izvolitve,
katera nam pomenijo dvanajstero nebeških vrat.

a)  Trata vere.

Z žarnimi črkami so na prvih nebeških vratih zapisane
besede: „Kdor veruje in je krščen, ta bo zveličan .“
(Mark. 16, 16.) Prva vrata v nebesa so torej vera;  „brez
vere ni mogoče Bogu dopasti.“ (Hebr. 11, 6.) Luč sv. vere,
ta dragoceni in najvišji dar, nam je Bog po Jezusu Kristusu
poslal na svet. — Milost, ki je dar božji, nas je po veri
rešila in opravičila ter nas iz sence smrti pripeljala v pre¬
čudno svetlobo. „Ta je, ki premaga svet, sveta vera.“ (I. Jan.
5, 4.) Ona je prvi in neobhodno potrebni pogoj večnega
življenja. Resnice sv. vere pa moramo zato verjeti, ker nam
jih je razodel Bog, ki je večna resnica. Mi ne smemo, kakor
sv. Avguštin očita Manihejcem, verovati, kar se nam ljubi in
zavreči, kar nam ni po volji. Vsak kristijan mora podvreči svoje
sklepe razsodbi svete, po Kristusu utemeljene ter od sv. Duha
razsvetljene cerkve. Naša dolžnost je imeti in čislati cerkev
kot svojo mater in voditeljico v nebesa. Naj bomo odraščeni in
še tako učeni, jednaki moramo biti otroku, ki je svojo vero
v Jezusa tak6-le opravičeval: Mati so meni rekli, Bog pa
materi. Oh, pač res: kar mi veleva verovati mati cerkev, to
mi je resnica, katero rad potrjujem z zadnjo kapljo krvi. O
sv. vera, ti si moja nada, ki me nikdar goljufala ne bo!

Sv. mučenika Petra Veroneža, ko je bil še fantič, vpraša
nekdo iz njegove rodovine, ki je odpadel od vere, kaj da se

67

v šoli uči? Fantič odgovori: „Učim se katoliške vere. 11  Fantek
odraste, stopi v duhovski stan, postane menih, pridigar in
mučenik. In ko ga trinogi zavoljo katoliške vere smrtno pre¬
bodejo, zavpije: Verujem v Boga Očeta.“ In ko se na zemlji
zvija, s smrtjo bori ter besedice več izpregovoriti ne more, po¬
moči prst v kri svojih ran in zapiše na zemljo: ,,Verujem! 11

b)  Trata uboštva.

„Blagor ubogim v duhu. 11  (Mat. 5, 3.) Ta veličastni
napis se blišči na drugih nebeških vratih. Odkar je Jezus,
ki je bil neskončno bogat, iz ljubezni do nas tako obožal,
daje  smel reči: ,,Lisice imajo jame in ptice pod
nebom svoja gnezda; Sin človekov pa nima, kamor
bi naslonil svojo  glavo 11  (Mat. 8, 20.) — odkar se je
on prostovoljno rodil v revščini, živel v revščini in umrl v
največji revščini, od tega časa je ljubezen do uboštva velike
veljave. Sv. Avguštin veli: „Kako srečni so kristijanje, da
jim je uboštvo cena nebeškega kraljestva. Zakaj, ko je Jezus
rekel: ,.Kdor se ne odpove vsemu svojemu pre¬
moženju, ne more biti moj učenec 11  (Luk. 1.4, 33.), je
takoj pristavil: ,,Blagor ubogim v duhu, ker njih je
nebeško kraljestvo. 11  Torej ubog v duhu mora biti vsak
kristijan. Blagor človeku, ki se iz ljubezni do Boga odpove
vsemu posvetnemu ter ubog nasleduje ubogega Jezusa in
more vzdihniti: „Moj Bog in moje vse! 11  — Kdor pa ni po¬
klican k taki revščini, naj bo vsaj v duhu ubog, da pride
skozi vrata uboštva v nebesa. Naj ne bo navezan preveč na
svet, marveč naj bo vsekdar takih mislij, kakor je bil slavni
cesar Ferdinand II., ki je večkrat v življenju ponovil večnega
spomina vredne besede: „Rajši beračim z ženo in otroci od
hiše do hiše, kakor da storim smrtni greli. 11

O bogatini tega sveta, bogastva, ki ga posedujete, ne
boste vzeli seboj v večnost. Od vsega, kar imate, je prav za
prav le to vaša lastnina, kar obrnete na dobra dela. Bodite
torej ubogi v duhu; proč z vsem, kar sv. pismo imenuje kri¬
vični mamon; nikar ne navezujte srca na minljive reči in

5 *

68

posestva tega sveta, ker dobro veste, da boste od vsega, kar
vam je zaupal Gospod, dajali oster račun. Vi pa reveži in
po nadlogah stiskani, prenašajte voljno in z Bogu vdanim
srcem težo vam toliko nemile usode; spominjajte se večkrat
nebeških vrat uboštva in ginljivih besed sv. Avguština, ki
pravi: ,.V nebeškem kraljestvu si mi ti, o Bog, pripravil ne¬
minljivo bogastvo, namreč samega sebe in jaz tu na zemlji
nabiram zlato, srebro, bisere in drugo bogastvo, ki ga po¬
sedujejo tudi grešniki, brezbožniki in hudobneži. Oh, nekdaj
sem visoko čislal take reči, še na misel mi ni prišlo, da si
mi v nebeškem kraljestvu pripravil samega sebe.“

c)  Trata čistosti.

„Blagor onim, ki so čistega srca, ker oni
bodo Boga gledali/ 1  (Mat. 5, 8.) Zares, blagor onim, ki
gred/j skozi ta vrata v nebesa. Oh, kako sladak pogled v
preteklo življenje, kako veselo poroštvo rajske blaženosti
ima človek, ki svoj živi dan ni Boga razžalil s smrtnim
grehom. Kdor je tako srečen, da se je tej kači ubranil, ter
je belo oblačilo, ki ga je dobil pri sv. krstu, ohranil do
zadnjega vzdihljeja brez vsega madeža, ima zaklad, ki daleč
presega vse bogastvo tega sveta, on ima živo zastavo večnega
življenja. In če se človek ne le smrtnega, marveč tudi od¬
pustljivega greha skrbno varuje; če tedne, mesece in leta,
kakor marsikatera pobožna duša, brez najmanjšega greha
preživi, naj si bo svest, da pojde skozi vrata nedolžnosti v
rajsko veselje. Kako pa, če človek v deviškem stanu ne živi
tako čisto, kakor sv. Jožef ali sv. Neža; ali če v zakonskem
stanu ni tako sramožljiv, kakor Tobija, Sara itd.; ali če kot
vdovec ni tako pobožen, kakor je bila Judit, Ana itd.; mar
potem ne sme upati, da pojde tudi tak kristijan skozi vrata
čistosti v nebesa? — Nikakor! Blagor onim sicer, ki vse
svoje žive dni nedolžno živijo, toda blagor tudi takim, katerim
Gospod odpusti grehe, katere je v krvi nedolžnega Jagnjeta
opral do čistega. Kakor hitro grešnik zapusti svoj greh ter
v zakramentu pokore dobi odvezo, mu Bog izbriše ves dolg,

69

ga ljubeznivo pritisne na svoje srce in mu da poljub miru
v poroštvo večnega življenja. In če se grešnik potem v resnici
izpreobrne, hodi večkrat k spovedi ter si opira dušo v Jezusovi
krvi; če se je od ure svoje izpreobrnitve z milostjo božjo
obvaroval smrtnega greha, sme se zanesti na obljubo, za¬
pisano na tretjih nebeških vratih.

V pretečenem stoletju je živel na Bavarskem vnet duhov¬
nik, ki je blizu in daleč slovel zavoljo svoje ljubeznivosti,
zlasti pa zavoljo tega, ker je znal posebno ganiti in pre¬
obračati grešnike. Neki krčmar na deželi, ki je leta in leta
živel v grehu, sklene nekega dne iti k spovedi k temu duhov¬
niku. Milost ga je nagnila, da naj vendar enkrat začne skrbeti
za svojo dušo ter naj ne živi vedno v nevarnosti večnega
prekletstva. Krčmar zasede konja in jaha v mesto, kjer je
živel sloveči duhovnik. Ko pride pred vrata spovednikove
sobe, obide reveža tak strah in taka groza, da se ne upa
potrkati na vrata. V tem pride duhovni oče iz sobe ter moža
z apostolsko ljubeznivostjo nagovori, rekoč: „Vi pridete k
spovedi, prijatelj, kaj ne? Le vstopite, rad vas spovem.“ Ko
krčmar po spovedi zajaha konja in se vrača domu, reče svojemu
konju: „No, konjič, zdaj najmanj za jeden cent lažje nosiš
domu." — Od tistega časa se je krčmar ves izpreobrnil.
Sest let potem smrtno oboli. Na smrtni postelji reče duhov¬
niku, ki mu je prinesel popotnico v večnost: „Prosim Vas,
duhovni oče, sporočite po moji smrti očetu Hofreuterju v
mesto, da sem besedo, ki sem mu jo dal pri spovedi ob moji
izpreobrnitvi, namreč da se bom poboljšal in spokoril, do zad¬
njega vzdihljeja držal tako zvesto, da v šestih letih nisem
storil ne smrtnega, ne z namenom prostovoljnega, odpustlji¬
vega greha.“ Oh blagor, stokrat blagor onim, ki so čistega
srca, ker Boga bodo gledali!

c)  Trata bolečin.

„Po kratkem grešnem smehu, 1 ' pravi sv. Peter Damijan,
pride večen jok, a s kratkim jokom na svetu si človek za¬
služi večno veselje!" — „Blagor žalostnim, ker bodo

70

o ves e 1 j eni.“ (Mat. 5, 5.) Ta napis je na četrtih nebeških
vratih. Ni pa žalost čutov, ne kaka druga posvetna žalost,
za katero se nam ponujajo nebesa; marveč je dvojna povsem
različna žalost od vsake druge žalosti: žalost namreč zavoljo
naših grehov in grehov vesoljnega sveta, ki nas sili noč in
dan vzdihovati z Davidom: „Usmili se me, o Bog, po
svojem velikem usmiljenju, in po o bil ih svojih
milostih izbriši mojo pregreho. Operi me čim
dalje bolj moje pregrehe in hudobije moje me
očisti. .. Skesanega in ponižnega srca,  Bog, ne
zavržeš... Čisto srce stvari v meni, o Bog; in
pravega duha ponovi v mojem osrčju.“  (Ps. 50.) Iz
te žalosti, katera je bila sv. Avguštinu toliko sladka, in katera
se pri vsaki spokorni duši izpreobrne v ljubezen, izvira še
druga žalost, namreč ta, da svet Boga, najvišjo dobroto pre¬
malo ljubi, in bolečina, da je toliko duš od Jezusovega srca
odcepljenih, ali pa da se nahajajo celo take, ki sovražijo
Jezusa, svojega nebeškega ženina. Ta dvojna žalost je izraz
čiste in plamteče ljubezni, kakoršna se nahaja pri svetnikih.

Ko sv. Ignacij sliši, s kolikim uspehom njegovi samo¬
stanski bratje oznanujejo sv. evangelij po širokem svetu,
zveseli se iz srca; ko se pa ozre na zemljevid, vlijejo se mu
solze britke žalosti po licih, da ves potrt vzdihne: „0 moj
Bog, koliko je še sveta, ki ne ve za ime ,.Jezus 1 ! Koliko je
še ljudij, ki tebe, o Bog, ne poznajo! 11  Jednako žalost in
bolečino je občutila tudi sv. Katarina Sienska; zato je vzdiho¬
vala, rekoč: „Rada bi se postavila na peklenska vrata, da
bi vsem ljudem branila vstopiti. 11

d)  Trata usmiljenja.

„Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo
dosegli. 11  (Mat. 5, 7.) O sv. vera, ki nam daješ sladko in
zanesljivo zastavo večnega življenja! „Kdor se usmili ubogih, 11
pravi sv. pismo, „posojuje na obresti Bogu, ki mu bo vse
povrnil. 11  (Preg. 19,17.) Bog sam postane potem njegov dolžnik;
zakaj on sam pravi: „Kar ste storili kateremu mojih

71

najmanjših bratov, ste meni storili.“ (Mat. 25, 40.)
Usmiljen človek je torej dobrotnik svojega Boga. Že iz teh
dveh visokih mislij se vidi, da Jezus na sodni dan zares
poreče usmiljenim: „Pridite blagodarjeni mojega
Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je pri¬
pravljeno od začetka sveta; zakaj lačen sem bil
in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali
piti, gol sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil
in ste me ob iskali.“ (Mat. 25, 34.) Oh kako ugodno bi
bilo opisovati, kar nas učita vera in vsakdanja izkušnja o
tem, kako se izliva nebeški blagoslov črez usmiljene tu na
zemlji in tam skozi vso večnost.

Pa preudarimo za zdaj samo to, kar piše sv. Avguštin
o usmiljenju: „Bog ne bo dopustil, da bi se človek, ki izkazuje
usmiljenje, pogubil; toda ne kakor bi usmiljenje že samo na
sebi izbrisovalo grebe, ali pa kakor da bi usmiljeni človek
ne mogel več grešiti; marveč ker Bog človeka, ki je usmiljen
do ubogih, ne bo poklical ob nesrečni uri iz tega sveta ter
ga postavil pred sodbo. On mu bo dal milost in priložnost,
spokoriti se in zveličati. “

V neki deželi, kjer katoliško vero tako zatirajo, da je
po ondotnib postavali krivoverce izpreobračati prepovedano,
je živel neki polkovnik kot dober kristijan. Pobožen duhovnik
mu je bil prijatelj. Nekega dne biti ta duhovnik skozi vas,
v kateri je živel polkovnik. Notranji glas mu veli: „Obišči
polkovnika!" On pa si izbija to misel iz glave, češ, da ne
utegne. Naposled se vendar uda in gre v polkovnikovo hišo.
Stopivši vanjo, mu pribiti polkovnik nasproti ter mu reče:
„Oh, ravno prav pridete, zakaj moja žena, katera je, kakor
veste, luteranka, je na smrtni postelji; jaz mislim, da se
vaše pomoči ne bo branila." Tako je tudi bilo. Žena spozna
glas milosti, ki jo kliče še v zadnjem trenutku, se odpove
krivi veri, se izpove vseh grehov, dobi odvezo in umrje kot
Kristusova, v zadnjem hipu najdena duša. Še-le po njeni
smrti pa so zasledili, s čim je ona zaslužila milost, katere sad
uživa zdaj v večnosti. Bila je namreč ta gospa, kakor je

e

72

pokazal njen dnevnik, tako usmiljenega srca, da je trdno
sklenila, vsak dan ubogim podeliti kak dar. In da nobenega
dne ne preskoči, je vsako miloščino, ki jo je podelila ubogim,
sproti zapisovala v dnevnik. Usmiljena je bila v življenju
in usmiljenje je dosegla ob smrtni uri. Šla je skozi vrata
usmiljenja v nebeško veselje!

e)  Trata besede.

,(Blagor onim, ki božjo besedo poslušajo in
jo ohranijo."  (Luk. 11, 28.) Glej znamenje izvolitve, glej
vrata nebeškega kraljestva! „Kdor je iz Boga,“  pravi
Kristus, „posluša božjo besedo; zaradi tega je vi
ne poslušate, ker niste  iz  Boga.“ (Jan. 8, 47.) Celo
s prisego Kristus potrjuje te besede in pravi: »Resnično,
resnično vam pravim, kdor mojo besedo posluša
in veruje temu, ki me je poslal, ima večno živ¬
ljenje v sebi."  (Jan. 5, 24.) Vera pride od poslušanja,
poslušanje pa po besedi, katera ima tako moč, da kakor na
dve strani oster meč presune človeško srce. Kdor se torej
ne zmeni za besedo božjo, se je ogiblje leta in leta, peša
čedalje bolj v veri, dokler naposled ne pride ob vso vero.
Ravno ta nesrečna mlačnost pri poslušanju božje besede je
vzrok, da toliko kristijanov večji del svojega življenja pre¬
bije v pregrešnem spanju ter se kar nič ne zmeni za nebesa.
Taki so znabiti bistre glave in v vseli rečeh izvedeni; le o
tem, kar se tiče večnosti, nič ne vedd. Božja beseda, ki je
premagala svet, ima dandanašnji ravno tako moč, kakoršno
je imela pred dve tisoč leti. Ona vzbuja vest, razbistri duh,
omeči srce, nagne voljo k dobremu in užge v nas pravo
ljubezen; ona je glas najvišjega, zato ima tako moč. Ako
pa dandanašnji ne obrodi toliko sadu, kolikor ga je obrodila
nekdaj, temu ni nikdo kriv, kakor človeška malomarnost.
Duhovnik je le žleb, po katerem nam priteka milost. „Kaj
sem jaz drugega," vpraša sv. Avguštin, »kakor sejalčeva
košara. Bog je vlil v me, kar vam oznanujem. Oh, nikar ne
glejte na revnost košare, marveč na čistost semena in vse-

73

Mogočnost sejalca.“ Po teh preudarkih se prepričamo, kako
resnične so besede Gospodove, ki pravi:,, Resnično, resnično
vam povem: Kdor mojo besedo posluša, ima življenje
v sebi."

f)  Vrata krotkosti.

„Blagor krotkim.“ (Mat. 5, 4.) Kolika, kako Bogu
dopadljiva in zaslužljiva za večno življenje je ta čednost,
vidi se že iz tega, ker nas Jezus sam nagovarja, se je od
njega učiti, rekoč: Učite se od mene, ker sem krotak

in iz srca ponižen. 0  (Mat. 11, 29.) Sto čednostjo se je
Jezus, ko je hodil po zemlji, prikupil najtrdovratnejšim
grešnikom in omečil njih srca. Kako krotko in ljubeznivo
je objemal svojega izdajalca. Kako pohlevno in potrpežljivo
je vse prenašal; niti besedice ni črhnil, ko so mu pljuvali v lice,
ga zaničevali in z biči vsega razmesarili, in kak čudež po¬
hlevnosti nam kaže vsak dan v zakramentu ljubezni. Ta
dednost našega Zveličarja je velik zaklad, ona je ključ do
Človeških src; kdor si jo prisvoji, ta se takoj vsem prikupi
ter je sposoben, svet umno vladati in ga voditi po poti sreče.
Zares, blagor pohlevnim! Kdor svoje hude nagibe zatira
stanovitno in junaško, pride tako daleč, da ohrani mir srca
v vsaki okoliščini; kdor je uljuden in pohleven do vsakega,
kdor prenaša razžaljenja s hladnim srcem in brez nasproto¬
vanja, nikogar ne sodi predrzno, vse izgovarja, vse potrpi,
2  vsakim ravna usmiljeno, sebe zaničuje in bližnjemu nikdar
ne da žal besede,- z jedno besedo: kdor vselej in v vsaki
okoliščini v pohlevnosti posnema Kristusa in Marijo, tak človek
je po volji božji; zanesti se sme na besede Kristusove: „Ne
sodite in ne boste sojeni" (Luk. 6, 37); on naj si bo svest,
da pojde vesel skozi vrata krotkosti v obljubljeno deželo.

O ko bi ljudje vedeli, kako imenitna je ta čednost,
kako prijeten in dopadljiv je krotak človek Bogu in ljudem,
gotovo bi se že vadili od mladih nog zatirati svoje hude
nagibe in si prizadevali ohraniti dušni mir v vsaki zadregi!
Ne bi se dali vsaki naglosti premagati, ne se premotiti pre¬
drznim sodbam in srečni bi bili že tu na svetu.

74

Blizu mesta Rab na Ogerskem je živel pred kakimi
desetimi leti pobožen duhovnik, ki je slovel zavoljo svoje po¬
sebne pohlevnosti po vsi okolici. Pripovedujejo pa, da, čeravno
je bil zmiraj milega srca, je bil vendar kot fantič kaj nagle
jeze. Nekega dne ga strast tako premaga, da je svojega brata
s pestjo butnil v lice. Ko spozna svojo pregreho, zalije mu
srce taka žalost, da takoj sklene, zatirati ne le svojo strast,
marveč jo zadušiti v koreniki ter se upodobljavati Jezusu
in Mariji, kolikor bo v njegovi moči. On se hitro loti tega
dela, se vojskuje stanovitno, dokler samega sebe ne premaga
in svoje strasti ne spravi popolnoma pod svojo oblast, kakor
nekdaj sv. Frančišek Šaleški v jednaki vojski. Privojskovana
čednost pohlevnosti mu nakloni ljubezen ljudij in večnega
Boga in mu, kakor smemo misliti, odpre nebesa.

g)  Trata odpuščanja.

„Blagor mirnim. 11  (Mat. 5, 9.) Najvišja stopinja
mirnosti je razžaljen j e odpuščati. Ta lastnost, ki nas dela
otroke božje, je gotovo poroštvo večnega zveličanja. Od¬
puščajte in se vam bo odpustilo, prizanašajte
in se vam bo prizaneslo, 11  pravi Kristus. (Mat. 6, 14.)
O kristijan, ki hočeš priti po Kristusovih stopinjah v nebesa,
ozri se na les križa, poglej vendar, kako neusmiljeno so
sovražniki ravnali s tvojim Zveličarjem! So-li ravnali tvoji
nasprotniki s teboj tako? In kako jim on povrača? „Oče,
odpusti  jim! 11  (Luk. 23, 34) tako se maščuje. — Slišiš-li,
kako ga zasramujejo? Ali si bil ti tvoj živ dan od svojih
sovražnikov tako zaničevan? In kako se Jezus maščuje nad
njimi: „Oče, odpusti  jim! 11  — In kaj vse so si domislili
krivi preroki, da bi Jezusa očrnili pred svetom! Natolcujejo-li
tudi tebe tako tvoji sovražniki? Napadajo-li tudi tebe tako
strastno? In kako se Jezus maščuje nad njimi: „Oče, od¬
pusti  jim! 11  — Si-li ti svetejši in nedolžnejši od Jezusa?
So-li tvoji sovražniki bolj hudobni, trdovratni in nehvaležni,
kakor so bili Judje? In kako jim je Jezus povračal: „Oče,
odpusti  jim! 11  O da bi si svet ta Kristusov vzgled vzel

75

k srcu, takoj bi se prepričal, da je mirnost srca res znamenje,
Po katerem se spoznajo otroci božji. Imaš-li, o kristijan,
znabiti priložnost, pretrpeti kako natolcevanje, razžaljen j e
ali krivico, glej, to je denar, s katerim si zamoreš kupiti
nebeško krono. Če si sovražnikom odpustil iz srca, potem
smeš Zveličarja prijeti za besedo; on te mora pustiti skozi
vrata krotkosti v večno veselje.

h)  Trata preganjanja.

,,Blagor onim, kateri so preganjani zavoljo
pravice, ker njih je nebeško  kraljestvo. 11  (Mat. 5, 10.)
Ta obljuba, ki se bere na desetih nebeških vratih, je že
sama po sebi tako jasna in razumljiva, da je ni treba ob¬
širneje razlagati. Vendar, da bi se nikdo ne izgovarjal pred
stolom sodbe, hotel jo je naš nebeški Zveličar še bolj raz¬
jasniti. Zato najdemo pri sv. Matevžu te-le besede: „Blagor
vam, ko vas bodo kleli in preganjali in vse hudo
zoper vas lažnjivo govorili zavoljo mene; veselite
se in veselja poskakujte, ker je vaše plačilo
obilno v nebesih. 11  (Mat. 5, 12.) Bolj nas tedaj svet pre¬
ganja, bližje smo nebes. Nasproti pa pravi sv. Gregor: „Manjši
je pobožnost, manj jo preganja svet. 11

i)  Trata milosti.

Na teh vratih se leskeče v žarni svetlobi neko posebno
tolažljivo ime, katero vsi poznamo, vsi ljubimo in v katero
stavljamo svoje zaupanje; in to ime je ime Marija.  Zares
Mariji pravimo „vrata nebeška 11 ; ona je „mati milosti 11 , in
in sicer ne samo zato, ker vsi zakladi, katere Bog zliva na
zemljo, nam pritekajo po njeni dobrotljivi roki, marveč ker
vsi, ki se zveličajo, po njenih priprošnjah dosežejo toliko
srečo in ker je ona zlasti ob smrtni uri „pomočnica kristi-
janov“. Po Mariji imamo Jezusa, ki nas je rešil peklenske
sužnosti in nam odprl nebesa, in nadejamo se, da bomo le
po Mariji pred sodnim stolom našli milost; zakaj po Mariji
prejemljemo vse darove. Zato piše sv. German: „Nikdo se

76

ne zveliča razun po tebi, o najčistejša devica; nikdo ne najde
usmiljenja razun po tebi, o najčistejša devica; nikdo ne do¬
seže milosti razun po tebi, o visoka kraljica! Za katere ti
prosiš, katere ti ljubiš, ti ne bodo pogubljeni, marveč zveli¬
čani." O Marija, kdo more popisati, koliko smo tebi dolžni!
Po tebi so nam odprta vrata v nebeško domačijo! Na vrata
zemeljskega raja je Bog postavil kerubina, da nihče notri
ni mogel, na vrata nebeška pa je postavil ponižno devico,
ki je naša mati, ki nas ljubi kot svoje otroke, nas brani,
kliče k sebi in nas želi pripeljati v nebeški dom.

j)  Trata obljube.

„Blagor lačnim in žejnim pravice."  (Mat. 5, 6.)
Žeja po popolnosti, žeja po čednosti in nebeški ljubezni, glad
po kruhu življenja in žeja po krvi odrešenja, vredno in po¬
gosto prejemanje sv. obhajila, vse to je naša sladka nada.
In ako smo poleg tega še tako srečni, da ob smrtni uri
prejmemo Jezusa kot popotnico v večnost, vzamemo ob jednem
seboj poroštvo večnega življenja. Zakaj Jezus pravi: „Kdor
je moje meso in pije mojo kri, ne vidi smrti,
temveč ima večno življenje v sebi in jaz ga bom
obudil na sodni dan"  (Jan. 6, 54), pa še pristavlja:
„Veruješ to?"  Da, o Gospod, mi verujemo, in blagor člo¬
veku, ki to vero ohrani in pokaže v dejanju. Ako večkrat
pristopimo k božji mizi, je to očitno znamenje, da na ženitnino
nedolžnega Jagnjeta nismo le povabljeni, temveč da tudi
želimo, v resnici udeležiti se je.

k)  Vrata smrti.

,.Blagor mrtvim, ki v Gospodu zaspijo, zakaj
njih dela gredč za njimi."  (Skr. raz. 14, 13.) Kdor je
stanoviten do konca, bo zveličan, in kdor bo zvest do smrti,
bo dobil krono življenja. (Mat, 10, 22; Skr. raz. 2, 10.) Blagor
onim, ki morejo reči s sv. Pavlom: ,.Dobro sem se voj¬
skoval, tek dokončal, vero ohranil; zdaj pa mi


77

je prihranjena krona pravice, katero mi bo dal
tisti dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni,
ampak tudi tistim, ki ljubijo njegov prihod. 11
(II. Tim. 4, 8.)

Kdor srečno umrje, ta je vse pridobil; stopivši skozi
ta vrata nebeška bomo srečni na vse veke.

15. Vhod v nebesa.

Neki žlahten, pa zelo premožen mož, ki je bil sicer v
katoliški veri vzgojen, ki je pa pozneje, kakor se žalibog
večkrat pripeti, omamljen po posvetnem duhu tako malo
maral za zveličanje svoje duše, da je vsako pobožno opravilo
puščal v nemar, smrtno oboli. Akoravno vidi, da se bliža
smrt, se vendar ne da pregovoriti, da bi se spravil z Bogom
in prejel zakramente umirajočih. Bil je celo tako trdovraten,
da niti ni privolil, da bi ga duhovnik obiskal zgolj iz prijaz¬
nosti. Taka slepota in trdovratnost ob smrtni uri je več¬
krat pravična kazen božja. Pregrešni ljudje, ki se v življenju
ne zmenijo za Boga, se navadno tudi ob smrtni uri ne brigajo
za večnost. Ali kakor so oni gluhi za Boga, ki jih kliče k
pokori, tako je gluh tudi Bog zanje ob njih poslednji uri.
On jim ne trka več na srce, tudi jim ne govori več po glasu
njih vesti, in to obmolknenje božje je navadno strašno zna¬
menje, da so izgubljeni na vse veke.

K sreči je imel oni gospod krščansko in pobožno ženo.
Blagor možu, ki ima tako tovarišico v življenju. Njegov
žalosten stan in strah, da umrje brez Boga, sta blagi gospej
silno stiskala srce. Toda vse nagovarjanje, naj bi se spravil
z Bogom, je bilo brez uspeha, niti slišati ni mogel o spovedi.
Strašna je bila misel za ubogo gospo, da bo njen zaročnik,
čegar nekrščansko življenje je dobro poznala, za kak trenutek
s črno vestjo stopil pred sodnika živih in mrtvih. Posvetuje
se torej s spovednikom, kako in kaj je storiti, da rešijo
moža pogubljenja. Sklenejo bolnika pregovoriti, naj dovoli
vsaj v to, da ga obišče duhovnik kot prijatelj. Po dolgem

78

nagovarjanju bolnik vendar privoli, toda proti temu, da
duhovnik o spovedi niti črhniti ne sme. Duhovnik stopi
v bolnikovo sobo, postavi se blizu postelje in ne zine
besedice. Ko tako več časa gleda ves zamišljen pred-se,
povzame bolnik besedo ter ga vpraša, rekoč: ,.Povejte
mi, gospod, kaj ste tako zamišljeni . 11  — „Rad vam povem,"
odgovori duhovnik, „ako dovolite. Jaz premišljujem to-le:
Moj Bog, si mislim, kaka izprememba bo za malo časa s tem
gospodom; zdaj v krasni sobi, za en trenutek pa, ako brez
Boga umrje, v peklenskem brezdnu; zdaj v družbi mile žene
in ljubeznivih otrok, za malo časa pa v družbi peklenskih
pošastij; zdaj na mehki postelji, za en trenutek pa v peklenski
žrjavici . 11  — Te besede presunejo bolnika; v njegovem srcu
se vzbudi vera mladih dnij, in on seže duhovniku v besedo,
rekoč: „Pridite sem, da se spravim z Bogom in-grem kot
kristijan iz tega sveta . 11

Povsem drugačni občutki navdajajo pobožno in Bogu
do zadnje ure zvesto dušo, ko stoji na pragu večnosti. Kdo
je v stanu popisati njeno preobilno veselje pri vstopu v tisto
preblaženo domovino. Mislimo si ubogo od vseh zapuščeno
dušo, kateri se revno godi skozi celo življenje, ki noč in dan
vzdihuje v žalosti in britkosti, ki ne živi v obilnosti, kakor
bogatinci in velikaši, temveč v pomanjkanju, ter si s krvavimi
žulji mora prislužiti košček bornega kruha; mislimo si, pravim,
siroto, katero pri njenih nadlogah še svet zaničuje, preganja
in sovraži, za katero ne mara celd njena rodbina, marveč
ji izpodkopuje dobro ime, jo krivo sodi, pika in trpinči, katero
stiskajo nadloge in bolezni brez konca in kraja. Z jedno
besedo: mislimo si dušo, ki je od vseh teptana in zavržena,
ki pa vendar sredi vseh nadlog živi pobožno, ljubi Boga in
mu od mladih nog zvesto služi ali vsaj grehe mladih dnij
omiva v solzah pokore ter vse britkosti voljno prenaša v
sladki nadi, da bo prejela večno plačilo.

Ko se bode ta duša ločila v milosti božji od telesa,
pripeljali jo bodo angeli ali pa kraljica nebes pred obličje
božje, kjer bo iz ust svojega nebeškega ženina slišala sladke

besede: „Pridi nevesta moja, kronana boš (Vis. pes. 4, 8);
Pridi izvoljena mojega očeta, pojdi v veselje tvojega Gospoda! 11
(Mat. 21, 23.) Ko bo stopila v sveti raj, zagledala bo vso
bliščobo nebeškega veličastva ter videla in občutila veselje,
kakoršilega še oko ni videlo, uho ni slišalo, niti človeško
srce občutilo; angeli ji bodo nesli nasproti priborjeno krono
in ji za vsak vzdihljej ljubezni, za vsako solzo pokore, za
vsako voljno prestano bolečino pritisnili na glavo večno,
zlato krono z neskončno radostjo; zakaj gotovo je, da bo
Bog vsako še tako majhno delo ljubezni, vsak požirek vode,
vsak grižljej kruha, ki ga podelimo ubogemu, poplačal s
posebno stopinjo časti. Prijatelji in znanci, s katerimi je na
zemlji živela v ljubezni, rajnci, za katerih zveličanje je vedno
skrbela, ji bodo prišli nasproti. Videla bode stariše, brate,
sestre, žene in može z venci slave okrog sebe; videla bo
neskončno krdelo izvoljenih — vse verne in vse svetnike
od Adama do sodnega dne, vse vnete služabnike božje in
vse mučenike in mučenice iz prvih časov krščanstva. Videla
bo tebe sv. Jožef, tebe sv. Peter, tebe sv. Pavel in tebe,
ljubljenec Gospodov, sv. Janez in tebe sv. Terezija, sv. Neža,
sv. Katarina, sv. Jedert in tebe, ljubeznivi oče, sv. Ignacij,
vse nebeške prebivalce iz vsega krščanskega sveta. Nebeško
kraljico bode zagledala in veselja omamljena se bo vrgla v
njeno materino naročje; kdo more popisati preobilje radosti
in morje sladkosti, v katerega se bo takrat vtopila taka duša?
In kaj bo še-le takrat, ko bo zagledala .Jezusa in trikrat
svetega Boga? Oh stori nam, o Bog, tako veselje, pripelji nas v
tvojo nebeško blaženost. O predraga domačija, od daleč te
pozdravljamo in iz globočine srca vzdihujemo po tebi!

Neka priprosta, a zelb pobožna ženica je bila blizu
smrti. Njen spovednik, ki je bil umrl še-le pred tridesetimi
leti, je bil ta čas pri nji ter jo je tolažil z nebeškim veseljem,
v katero se bo preselila vsak hip. Žena se vsa pomiri in
uda v voljo božjo. Ne boji se večnosti, ker ve, da je od
mladih nog ljubila Boga in mu vedno zvesto služila. Le
jedna reč jo še skrbi. Ne more si namreč domisliti, kaj bi

80

rekla, ko bo stopila v nebesa, kako bi nebeščane pozdravila.
V svoji prostosti povpraša torej spovednika, rekoč: „Duhovni
oče! Kaj pa naj rečem stopivši v nebesa, vsaj ne bom našla
besedij. 11  Spovednik sicer učen, pa ravno tako prost in pobožen
mož, ji odgovori: „Nič ne skrbi, ljuba duša; ko stopiš v nebesa,
reci: ,,Hvaljen bodi .Tezus Kristus! 11  in vsi nebeščani bodo
jednoglasno odgovorili: „Na vekomaj! na vekomaj! na vekomaj!“

Hvala torej Bogu, hvala Zveličarju, neizrekljiva, ne¬
skončna hvala, da smo dosegli svoj cilj, prestali izkušnjo;
junaško premagali svet, meso in hudiča, zbežali nevarnostim
ter srečno dospeli v deželo miru in Kristusovih obljub in
dosegli krono življenja! Ta zahvala bode prvi izraz naše
radosti in prvi glas našega, v veselju kipečega srca.

Sin se povrne iz daljnih krajev v svojo domačijo; po
dolgi ločitvi zopet objame in s solznimi očmi pritisne na
srce ljubega očeta in blago mater; v naročju svojih bratov
in sester se odpočije od nevarnostij, v katerih je bil, in
njegova prva skrb je, da poizve, kaj so storili zanj v tem
času, ko ga ni bilo doma.

Tako bomo tudi mi, stopivši v nebesa, takoj spoznali
neskončno ljubezen božjo do nas, in sicer ne več po veri,
ne v ogledalu ali skozi zagrinjalo, kakor tu na zemlji, ampak
v najsvetlejši luči. Spoznali bomo, kako nas je Bog ljubil od
vekomaj, in kako je našo dušo, kakor dragocen biser, ki se
bo lesketal v kroni njegovega veličastva, vzel iz zakladnice
svojega srca ter ji odločil tako visok cilj in konec. Spoznali
bomo, kako usmiljen je bil do nas, da nas še takrat, ko smo
grešili, ni zavrgel, kakor prevzetne angele, marveč nas je po
svoji dobroti odrešil in rajši svojega sina dal razpeti na križ,
kakor da bi nas bil pogubil. Spoznali bomo, kako si nas ti,
o Jezus, ljubil, za nas trpel in na lesu križa prelil svojo kri
za nas in kak izvirek milostij si nam odprl v zakramentu
sv. oltarja. Spoznali bomo, kako si ti, o Bog, očetovsko
skrbel za nas, da si nam dal dobre stariše, brate, sestre,
prijatelje in dobrotnike, nam delil vedno nove dobrote, nas
rešil toliko nevarnostij in nas po vseh potih spremljal z

81

očetovsko ljubeznijo. Vse te dobrote bo duša spoznala v bistri
luči in, prešinjena neskončne ljubezni, bode zahvaljevala Boga.

Kakor se bo pogubljenec rotil in preklinjal vse, kar
mu bo prišlo na misel, tako bo izvoljena duša blagrovala
vse, kar ji je pripomoglo k toliki sreči. Srečna ura, poreče,
v kateri sem se rodila; srečen dan, na kateri sem bila krščena
v katoliški, jedino zveličavni veri. Blaženi moji stariši in
moji odredniki; blažen bodi moj zaročnik, blažena moja žena,
ki me je nagibala k svetosti; blažena moja služabnica, ki
je s svojim lepim vzgledom v meni budila pobožnost; blažena
tista pridiga, ki mi je odprla oči; blažena tista ura, ko sem
zapeljivcu dala slovo in začela sveto živeti; blažen moj
spovednik, ki me je izpreobrnil s svojimi nauki in s svojo
gorečnostjo, me učil spoznati Boga ter me povzdignil na
višjo stopinjo pobožnosti, čednosti in popolnosti; blažena tista
spoved, v kateri sem se obtožila vseh grehov celega življenja;
blažene solze pokore, ki sem jih točila zavoljo svojih grehov;
blažene moje reve in težave, s katerimi sem si prislužila toliko
veličastvo in blažena bodi ljubezen, potrpežljivost in milost
mojega usmiljenega Boga! In po vsakem blagru bodo vsi
nebeščani vskliknili: Na vekomaj, na vekomaj, na vekomaj!

Tako, oh ne, neskončno večji, kakor ga more opisati
moje pero, bo veselje duše, ki bode vstopila v sveta nebesa.
„Vemo, !i  piše sv. Pavel, „da, ko se podere naša zemeljska
hiša, v kateri zdaj stanujemo, bomo našli pri Bogu drugačno
hišo, ki ni z rokami storjena, marveč večno hišo v nebesih.
Saj nimamo tu obstoječegs mesta. Mi smo meščani nebeškega
Jeruzalema, Sijona, svetega mesta.“ (II. Kor. 5, 1; Hebr. 13,14.)

16 . Slavje po sodnem dnevu.

Po tem življenju stopi duša pravičnega sama pred
sodnika Jezusa in, ko zasliši iz njegovih ust sodbo, gre v
rajsko veselje. Njeno truplo pa ostane v črni zemlji in je
groza ljudem, ker jih opominja na njihovo trohljivost. Ob
koncu vseh časov na sodni dan še - le ■ bo dovršena slava

Nebeška krona. 6

82

pravičnega. Vpričo vesoljnega sveta bosta njegova duša in
njegovo izpremenjeno telo v dolini Jozafatovi prejela svoje
plačilo. Oli kaka izprememba bo ta dan! Ubogi Lazar, ki
ves v ranah vzdihuješ pred vratmi bogatinov in pobiraš
drobtinice kruha, ki padajo od mize, ta dan boš dosegel
obilnost vseh dobrot; vtopil se bodeš v morje vseh sladkosti j.
In vi vsi, ki dolžite previdnost božjo, da posvetnih dobrot
ne razdeljuje po pravici, ter žalujete z Davidom: „Moje noge
so skoro omahnile, in moje stopinje so skoro izpodletele, ker
sem se srdil zaradi hudobnežev, ko sem videl srečo grešnikov 11
(Ps. 72, 2); potrpite nekoliko, odložite svoje tožbe do sodnega
dne. Zdaj vidite le pičico one velike slike ter ne veste, kam
merijo njene posamezne poteze, zato se vam zdi nesreča in
krivica vsak križ, ki vam ga Bog pošilja. Oh kako različne
bodo ta dan vaše sodbe od sedanjih! Kako vam bo takrat
mogoče tožiti o nadlogah, ki vas stiskajo, o revnem stanu,
v katerem živite, ko bodete spoznali, da vas je s temi
britkostmi izkopal iz zemeljske revščine in posadil na kraljevi
sedež večnega veličastva. Boste-li obžalovali, da ste bolezni
voljno prenašali, ko boste dobili zanje v plačilo rajsko veselje?
Ali si boste šteli v nesrečo trpljenje, ki vam je naklonilo
toliko krono?

O kako srečni bodete ob tem velikem in prevažnem
dnevu, ko bodete videli Jezusa, sodnika živih in mrtvih z
velikim veličastvom stopiti na zemljo! Kako ljubo vam bo
takrat, da ste svoje srce, dokler je bil še čas, očistili v
britkostih in solzah pokore! Med tem, ko bodo otroci tega
sveta z veliko žalostjo prepozno spoznali svoje hudobije in
vpili v svoji obupnosti: „Gore, padite na nas, in hribi, po¬
krite nas“ (Luk. 23, 30), boste vi stali mirno in brez strahu
pred kraljem vseh kraljev. Jasno vam bo čelo, in radosti
se vam bo smijalo srce. Križ Kristusov, ki so ga hudobneži
zaničevali, vas bo branil, in kri Jagnjetova, ki bo pričevala
zoper hudobneže, vas bo opravičila. Vsaj poznate svojega
sodnika, vsaj veste, da vas ljubi; kaj bi se ga torej bali?
Zakaj bi se neki tresli? Poglejte Najsvetejšega, ki sedi na

83

sodnem stolu. On se bo z milimi očmi ta dan ozrl na vas,
vas objel s svojimi prebodenimi rokami ter vam rekel z vso
ljubeznivostjo: „Pridite, pridite na moje srce!“ O kaka slast
mojemu ušesu in mojemu srcu, zaslišati iz Jezusovih ust sladke
besede: „Pridite izvoljeni mojega očeta, posedite kraljestvo, ki
vam je pripravljeno od začetka sveta." (Mat. 25, 34.) „Pojdi
v veselje svojega Gospoda!" (Mat. 25, 23.) Jaz, revna stvar,
sem torej srečen za vselej. Jaz, ubogi grešnik, sem v družbi
svetnikov. Izbrisani so moji grehi, vse je odpuščeno, vse je
pozabljeno. Ljubezen bo moj delež na vse veke. O veselje
nad vse veselje! Jaz sem srečen, jaz blagoslovljen od Očeta,
Sina in sv. Duha. Nebesa so zdaj moj dom, moj delež, moja
večna domovina.

Nato se bo vzdignil Gospod vojskinih trum s svojega
sedeža, pritisnil mi bo na glavo krono večnosti, okinčal mi
bo čelo z vencem neumrjočnosti, oblekel me bo v oblačilo
veličastva in mi podal v roke vejico zmage in žezlo njego¬
vega kraljestva. Moje ime bo zapisano z zlatimi črkami v
podnožje njegovega sedeža; sedež mi bo odločen, in zakladi,
posestvo in veličastvo božje bo ob jednem moja večna last¬
nina. Takrat bom vzdihnil: „Preveč, o Gospod, preveč je
sreče, radosti in plačila. Prečastitljivi so mi tvoji prijatelji."
Jezus pa bo odgovoril: „Pojdi v veselje svojega Gospoda . ..
Dobro si se vojskoval, vero ohranil, tek dokončal, sprejmi
torej krono pravice." (II. Tim. 4, 7.) „Zakaj lačen sem bil
in si mi dal jesti, žejen sem bil in si mi dal piti, ptujec
sem bil in si me vzel pod streho, gol sem bil in si me oblekel,
bolan sem bil in si me obiskal, v ječi sem bil in si me rešil."
(Mat. 25, 40.) Pojdi torej v veselje svojega Gospoda, „jaz
bom tvoje preobilno plačilo." (I. Mojz. 15, 1.) „Karkoli si
storil kateremu mojih najmanjših bratov, to si meni storil."
(Mat. 25, 41.) Kako se bom takrat osupnjen začudil, rekoč:
Kako, ali je bil Jezus tisti berač, kateremu sem dajal milo¬
ščino? Ali je Jezus zdaj moj dolžnik za pičla dela milosti,
katera sem doprinašal? Ali Jezus tako obilno plačuje take
pičlosti, kakor je požirek vode, ki se iz ljubezni do njega

6 *

84

podeli žejnemu, ali pa kakor je vzdihljej ljubezni, kesa in
sočutja? Ali tako velikodušno povračuje Jezus mojo mrzlo
ljubezen in revno zvestobo? Oh neskončna in nezapopadljiva
ljubezen mojega Boga!

Tako bodeš torej ti, o Bog, na sodni dan kazal svojo
pravico, opravičeval svojo previdnost, izpolnoval svoje obljube
in poplačal zvestobo. In ko bo vse to pri kraju, ko bom
dostal izkušnjo pred sodnikom živih in mrtvih, stopil bom v
nebeško kraljestvo, kjer bom vekomaj gledal Boga, ga užival
in posedoval ter se veselil njegovega veličastva in poslušal
slavne pesmi: „Vredno je Jagnje, katero je bilo umorjeno,
prejeti oblast, in božestvo, in modrost, in moč, in čast, in
slavo, in hvalo. In vse stvari, kar jih je v nebesih, na zemlji
in pod zemljo, in kar jih je v morju, bodo rekle: Njemu,
ki sedi na sedežu, in Jagnjetu bodi hvala in čast in slava
in oblast vekomaj in vekomaj.“ (Skr. raz. 5, 12. 13.)

17. Nebeški Jeruzalem.

„0, veličastno se govori o tebi, mesto božje!“ (Ps. 86, 3.)
..Kako ljubi so tvoji šotori, Gospod vojskinih trum, moja
duša hrepeni in koprni po vežah Gospodovih, 11  prepeva o tebi
psalmist. (Ps. 83, 1.)

Jednako kliče neki drug prerok, ko ves ginjen pre¬
mišljuje nebesa, rekoč: „0 Izrael, kolika je hiša božja in kako
silno velik je prostor njegovega posestva, zares velik je, nima
konca, visok je in neizmeren!“ (Bar. 3, 24.)

Jednako občudovanje in koprnenje je prevzelo sv. Avgu¬
ština, ko je premišljeval lepoto nebeškega Jeruzalema. Nje¬
govo srce, kakor pravi sam, se je užgalo velike ljubezni do
nebes. Kdor bere njegovo navdušenja polno knjigo „Spozna-
vanja“, najde v nji živ izliv njegove ljubezni do nebes, ki
naše mrzlo srce osramuje ter ob jednem ogreva. „0 čuda-
polna hiša,“ piše on, „o rajske svetlobe žareči se dvor! Kako
silno me mika tvoja neizrekljiva lepota in preblaženo pre¬
bivališče božjega veličastva, katero si je sezidal Bog sam,

o

da v njem kraljuje. O naj imajo grešniki to zemljo, naj jih
slepi prali, ki ga preobračajo, jaz se pa rajši zaprem v mojo
tiho sobico, da ti ondi prepevam pesmi ljubezni v silni lju¬
bezni in gorečem hrepenenju po tvoji lepoti; ondi vzdihujem
iz globočine srca, objokujem revščino svojega življenja na
svetu ter povzdigujem srce proti nebeškemu .Jeruzalemu,
svoji pravi domačiji; proti dragemu Jeruzalemu, ki je moja
mati, kamor kipe vse moje misli in pulite vse moje naj-
sladkejše želje.“

Že pred dve tisoč leti je pobožni prerok nekoliko opisal
božje mesto. Zamaknjen v lepoto tega nebeškega prebivališča
govori v svojem preroškem duhu takč-le: „S svetlo lučjo se
ho svetil Jeruzalem, mesto božje. Z dalnjega bodo ljudstva
hodila k tebi in te molila. Tvoja vrata bodo zidana iz satira
in smaragda, in iz dragega kamenja bo ves krog tvojega
ozidja. Z belim in čistim kamnom bodo vložene vse tvoje
ulice in po tvojih trgih se bo prepevalo Aleluja. (Tob. 13, 13.)

Nikjer pa ne nahajamo tako živega opisa nebeškega
mesta, kakor v skrivnem razodenju sv. Janeza. Seveda se
podobe in popisi, ki jih nahajamo tam, po naših zapopadkih
ne dajo razlagati. Zakaj bogastvo in lepota nebes sta mnogo
višji od posvetnih zakladov in biserov; ona neskončno pre¬
sežeta vse, kar zamore človeški um misliti in človeški jezik
dopovedati. V nebesih se razodeva vsemogočnost božja in
vse, kar je lepega in veličastnega na svetu, je le majhen
žarek one svetlobe, v kateri Gospod tam kraljuje. Zato je
opis, ki nam ga daje sv. Janez o nebeškem Jeruzalemu, ves
duševen in skrivnosten. Kdor ga hoče razumeti, naj bere
razlaganje sv. očetov, ali vsaj kar govori Belarmin v svoji
knjigi o blaženosti svetnikov. Nam pa naj bo dovolj to, kar
nam sv. Janez govori o mestu božjem. Nikdo ne ve povedati
kaj jasnejšega o njem. Razumeli, t, j. povsem razumeli ga
bomo pa še-le takrat, ko pridemo tja.

Odprimo torej knjigo skrivnega razodetja ter poslušajmo,
kaj govori ta ljubljenec Gospodov: „In prišel je jeden sedmerih
angelov in je govoril z menoj, rekoč: Pridi, pokazal ti bom

86

nevesto Jagnjetovo. In me je vzdignil v duliu na veliko in
visoko goro in mi je pokazal sveto mesto Jeruzalem, katero je
prišlo iz nebes od Boga; in je imelo veličastvo božje in nje¬
gova svetloba je bila podobna dragemu kamnu, kakor kamnu
jaspida, kakor kristalu. In je imelo velik in visok zid, kateri
je imel dvanajst vrat in na vratih je bilo dvanajst angelov
in zapisana imena, ki so imena dvanajsterih rodov Izraelovih
otrok. Proti jutru je bilo troje vrat in proti severu troje
vrat in proti jugu troje vrat in proti zahodu troje vrat. In
zid mesta je imel dvanajst podlagnih kamenov in na njih
dvanajst imen dvanajsterih apostolov Jagnjetovih. In mesto
je zidano na štiri vogle in njegova dolgost je tolika, kolikoršna
je širjava. Njegov zid je bil zložen iz kamna jaspida, mesto
samo pa je bilo čisto zlato, jednako čistemu steklu. In pod-
lagni kameni mestnega zidu so bili ozaljšani z mnogoterimi
dragimi kameni. Prvi podlagni kamen je bil jaspid, drugi
safir, tretji kalcedon, četrti smaragd, peti sardonik, šesti
sardij, sedmi krizolet, osmi beril, deveti topas, deseti krizopraz,
jednajsti hijacint, dvanajsti amestit. In dvanajstera vrata so
bila dvanajst biserov vsaka posebej in ulice mesta so bile
čisto zlato, kakor prozorno steklo. In templa nisem videl v
njem. Gospod namreč vsemogočni Bog je njegov tempel in
pa Jagnje. In mesto ne potrebuje ne solnca, ne lune, da bi
svetila v njem; zakaj veličastvo božje ga razsvetljuje in
njegovo svetilo je Jagnje. In narodi bodo v njegovi svetlobi
hodili in kralji zemlje bodo prinašali vanj svoje veličastvo
in svojo čast. Njegova vrata se ne bodo zapirala po dnevi;
noči namreč ne bo tamkaj. Nič omadeževanega ne pojde vanj,
tudi nič, kar gnusobo dela in laž, ampak le tisti, ki so za¬
pisani v Jagnjetovih knjigah življenja. — Nič prekletega
ne bo več tam; temveč sedež božji in Jagnjetov bo v njem
in njegovi služabniki mu bodo služili in bodo gledali njegovo
obličje in njegovo ime bo na njih čelih in bodo kraljevali
na vse veke.“ (Skr. raz. 21.)

Oh kak opis! In vendar vse te podobe zunanje lepote,
katere nam kaže sv. Janez v tako čudnih izrazih, to mesto,

87

ki mu ni jednakega,, ta nebeški Sijon, čegar ulice so vložene
z zlatom, čegar zidovje je iz zlata in dragocenih kamenov,
vse to ni še nič proti tisti visoki misli, katero je sv. Duh
razodel po ustih Davidovih, rekoč, da je nebeško mesto
sezidano iz vseh bogastev in zakladov božje milosti, in da
je njegov največji lišp božja pravica in resnica. Sv. Avguštin
temu še dostavlja, da je ljubezen tista vez, ki veže žive
kamene iz nebeške stavbe.

18. Novi človek v nebesih.

„Prali si in v prah se povrneš. 11  (I. Mojz. 3, 19.) Glej,
to je kazen greha! Ker je pa Kristus premagal smrt, greh,
pekel in grob ter vstal od mrtvih, bomo tudi mi vstali. In
sicer ne le duša pravičnega, temveč tudi telo, ki je kakor
duša poklicano k neumrjočnosti, bo nekega dne, ki je vsem
neznan, zaslišalo glas Sinil božjega, se vzbudilo in vstalo k
novemu življenju. Duša pravičnega, ki se že zdaj rad uje v
nebeškem Jeruzalemu, je znabiti že, Bog ve, kolikokrat se
spominjala svojega trupla in pogledala na zemljo, kjer ga je
pustila. In njeno truplo, posvečeno pri sv. krstu, očiščeno v
sv. pokori in takorekoč obožanstveno po vrednem prejemanju
sv. obhajila, bo znabiti še leta in leta počivalo v črni zemlji,
pod senco križa, v družbi vernih bratov, čakaje, da se vzbudi
ob zadnjem vseh dnevov. Kar naenkrat, ob uri vsem neznani,
bo zadonel trobente glas in zemlja in morje bodeta povračala,
kar sta pograbila v svojo mrzlo globočino.

Duh božji bo oživil prah vsakega človeka, da postane
zopet telo in se sklene s svojo dušo. Kakor se bo sklenila
duša pogubljenega s svojim telesom, da, kakor mu je bila
tovarišica pri grehu, mu bode tudi tovarišica pri kazni, tako
se bo sklenila duša pravičnega s telesom, da ž njim vred
uživa večno plačilo. „Vstali bodo, da se pomladijo kakor orli. 11
(Ps. 102, 5.) Njih telo bo obdarjeno s prečudno močjo in
lepoto; ono bo združeno zopet z dušo neumrjočo in večno
srečno. Takrat bo vse dovršeno; izvoljeni se bodo vtopili v

88

morje nebeškega veselja; kar je starega, bo minilo in uresni¬
čilo se bo, kar je nekdaj rekel Gospod: „Glej, novo storim
vse.“ (Skr. raz. 21, 5.)

Ako zemeljski kralj iz ljubezni vzame ubogo pastirico
za svojo nevesto ter jo iz borne koče pripelje na svoj kra¬
ljevi sedež, napravi vse novo po hiši, karkoli je okrog nje.
— Tako bo tudi v nebesih. Okrog duše, ki si jo Gospod
izbere za nevesto, bo vse predelano, vse novo. Novo pre¬
bivališče, nov človek, nova družba, novo veselje, novo živ¬
ljenje, nov duh in novo srce. Da pa novo življenje v nebesih
bolje razumemo, pomislimo nekoliko, kaj uči vera o novem
človeku v nebesih in kake lastnosti dobi njegovo telo po
vstajenju.

Sv.Pavel pravi: „Vsi bomo sicer vstali, toda izpremenjeni
ne bomo vsi.“ (I. Kor. 15, 51.) To je: vsi bomo rešeni groba,
tudi grešniki, toda njih vstajenje bo druga smrt, ki bo hujši
kot prva. Pa preudarimo tu samo, kakšni bodo vstali pravični.
Kake izpremembe bodo takrat z našim telesom! Vera nas
uči, da bo takrat naše telo obleklo neumrjočnost in postalo
tako bistro in čisto, kakor je bilo Kristusovo telo po vstajenju.
V našem telesu ne bo takrat več nobene pomanjkljivosti in
o nepopolnosti celo sledu ne bo več.

Cerkveni očetje celo trdijo, sodeč po besedali sv. Pavla,
da bomo vsi vstali z mero polne starosti Kristusove. Naše
telo bo tisočkrat lepši, kakor je bilo telo prvega človeka,
ko je prišlo iz božjih rok. Obdajala ga bo rajska svetloba,
vse bo angelsko in prestvarjeno po predpodobi Kristusovega
telesa. „ Vemo,“ pravi sv. Pavel, „da, ko se bo podrla naša
zemeljska hiša tega stanovanja, bomo imeli prebivališče od
Boga, ne z rokami storjeno, ampak večno hišo v nebesih;
zatorej vzdihujemo, ker želimo s svojim stanovanjem, katero
je v nebesih, biti preoblečeni; zakaj, dokler nosimo to telo.
vzdihujemo pod njegovo težo." (II. Kor. 5, 1.)

Prva izprememba našega telesa po vstajenju bo ta, da
bo telo lahko in duhovno. „Živalsko telo se seje,“ pravi
sv. Pavel, „pa duhovno bo vstalo." (I. Kor. 15, 44.) Ne bo

89

več stiskalo duše, marveč se bo gibalo po njeni volji s pre¬
čudno lahkoto. Ne bo izpremenilo svojega bitja, ne bo duh,
veli sv. Pavel, marveč bo lahko, kakor duh; zjedno besedo:
ono bo tako, kakoršno je bilo Kristusovo telo po vstajenju,
tako da bo, kakor piše sv. Bernard, doseglo hitrost naših
misli j. Hitrejši kakor orel preplava nadzemeljske širjave,
naglo kakor blisk, ali pa kakor misel, ki zleti od kraja do
kraja in je, ko bi trenil, od zemlje pri zvezdah, tako hitro
bo zletelo telo za svojim duhom. „Kjer bo duh,“ piše sveti
Avguštin, „tam bo v hipu njegovo telo, in kakor naglo je
duša v svojih mislih zdaj pri solnčnem vzhodu, zdaj pri
zahodu, tako naglo bo telo zletelo za njo; in kakor v nebesih
duša svojega stvarnika uboga na vsak migljej, tako pokorno
bo takrat telo svoji duši!“ — „In da nikdo ne misli, da je
to kaj nemogočega,“ pristavlja sv. Anzelm še to, „da bo
naše telo imelo hitrost in lahkoto solnčnih žarkov, ki pre¬
kinjajo temne oblake in se v hipu zasvite od vzhoda do za¬
hoda. To se vidi tudi pri angelih, ki stopijo v tem hipu iz
nebes na zemljo in so ravno tako hitro zopet v nebesih. Ker
bo pa človek v nebesih ves kakor angel, ni čuda, da bo
njegovo telo z angelsko hitrostjo in brez zadržka izšlo za
svojim duhom.'*

Ta čudna lahkota postane še večji po tankosti, katero
bo ondi dobila. Ta lastnost ne odjemlje telesu sicer njegove
podobe, ne velikosti, marveč mu daje le to sposobnost, da
je v stanu v hipu prodreti skozi vsako še tako trdo reč.
Kakor je Kristusovo telo prodrlo skozi trdo skalo, iz katere
je bil izsekan grob, in prišlo skozi zaprta vrata k apostolom
ter mladeničema, ki sta šla v Emavs, izginilo v hipu izpred
očij, tako bo naše telo v stanu, priti skozi vsak predmet in
kakor senca izginiti izpred očij. Sv. Tomaž, angelski učenik,
pravi, da daje ta lastnost poveličanemu telesu neko svet¬
lobo časti in sijajnosti, katera ga dela duhu podobnejšega,
kakor lahkota, pa mu vendar ne odjemlje njegovih naravnih
lastnostij. tako da se more občutiti in dotakniti, kakor je
Jezus svoje truplo kazal in dajal otipati apostolom.

90

Tretja lastnost vstalega telesa bo svetloba in čistost
in bistrost njegova. „ Izvoljeni se bodo svetili kakor solnce
in ognjene iskre“ (Modr. 3, 7), bolj bodo prozorni kakor
kristal in bolj se bodo bliščali kakor zlato. Ta čistost ali
bistrost našega telesa bo nekakšen odsvit nekakšnega pre¬
obilja tiste lepote, katero bo duša dobila po svetlobi nebe¬
škega veličastva. Ona bo, kakor piše sv. Janez, večji in
svetlejši, kakor solnčna in lunina svetloba skupaj, ter bo
svitala skozi trupla izvoljenih, kakor solnčni žarki skozi
kristal, in jim dajala še večjo svetlobo. ,.Kolikor je zdaj
solnce svetlejše od našega telesa, toliko svetlejše bo naše
telo od sedanjega solnca,“ pravi sv. Avguštin. Na to merijo
tudi besede preroka Izaija, ki pravi: „Takrat bo lunina
svetloba kakor solnčna, in solnčna svetloba bo sedemkrat
tolika, kolikoršna je svetloba sedmerih dnij.“ (Iz. 30, 26.)

Četrta lastnost našega izpremenj enega telesa bo naposled
ta, da ne bo več sposobno za trpljenje. Naše revno telo, ki
je zdaj tako mehko in občutljivo, da ga podre in pokvari
vsaka nadloga in vsaka neugodna sapa, bo potem tako ne¬
ranljivo, da se ga ne bo več prijela nobena bolečina in nobena
težava. Vse muke in neugodnosti mu ne bodo mogle več kaj.
Zakaj „v nebesih bo Bog obrisal vse solze od njih oči j; tam
ne bo več žalosti, ne bolečin.“ (Skr. raz. 21, 4.) O lakoti,
žeji, vročini, mrazu, trudu, z jedno besedo: o vsem, kar nas
na zemlji stiska in nadleguje, v nebesih ne bo sledu, ne tiru.
Naj gre telo potem skozi goreče plamene, ognja občutilo ne
bo. To pa je modro in potrebno. Zakaj poveličano telo je
poklicano, na vse veke v dovršeni, večno varni blaženosti
prepevati slavo svojemu stvarniku. Ta lastnost izpremenj enega
telesa bi bila pa zmiraj v nevarnosti, ko bi človek nosil v sebi
še tolikaj pripravnosti za trpljenje. Tako bo naše telo izpre-
menjeno in upodobljeno preobraženemu telesu Jezusa Kristusa.

Te prečudne lastnosti daje Bog našim truplom iz tega
namena, da bodo tem prilionejša in sposobnejša uživati nebeško
radost, katero nam bo odmeril v nebesih po številu in veli¬
kosti naših dobrih del. Te lastnosti vstalega trupla, kakor

91

jih sv. vera razjasnuje, si postaviti pred oči, je toliko bolj
potrebno, ker bi se sicer težko zamoglo pomisliti, kakšna
blaženost je našim čutom pripravljena v nebesih.

18. Svetloba veličastva.

Predno stopimo v nebesa, v posestvo neskončnega
veličastva, in začnemo uživati trojedinega Boga, treba je,
da se med nami razodene neki poseben čudež božje modrosti
in vsemogočnosti.

Neki mož, ki ga sv. pismo imenuje najpohlevnejšega,
in ki je imel to posebno srečo, da je z Bogom občeval kakor
prijatelj s prijateljem, je silno želel, gledati Boga in spoznati
njegove lastnosti. Večkrat je vzdihnil iz globočine svojega
ljubečega srca, rekoč: „Ge sem našel milost pred teboj, po¬
kaži mi svoj obraz, da te poznam in najdem milost pred
tvojimi očmi.“ (II. Moj z. 33, 13.) In Gospod mu je odgovoril:
Oh Mojzes, ta želja se ti ne more izpolniti. Pokazal se ti
bom, toda zdaj še ne, v nebesih me boš videl; zdaj pa se
to zgoditi ne more. „Ne boš mogel videti mojega obraza,
zakaj človek, ki me je videl, ne more živeti. 1 ' (II. Mojz. 33, 15.)
S temi besedami Bog ni hotel samo reči, da mora človek
Umreti, predno gre v nebeško kraljestvo, temveč je očitno
povedal, da bi človek takoj poginil, ako bi videl Boga in
ga jasno ogledal. Veličastvo in častitljivost bi ga potrla takoj,
kakor pravi sv. pismo drugod. To je lahko razumeti; zakaj
celo morje ne gre v malo posodo. Ravno tako ni prostora
v malem človeškem srcu za toliko radost in blaženost. Kakor
človeka usmrti prevelika vročina ali preveliki mraz, tako
hi ga takoj zadušila prevelika radost, ko bi zagledal Boga.
Ne da se gledati v žarke opoldanskega solnca, sicer človek
oslepi. Kako bo toraj gledal v morje božje svetlobe, svetosti
in blaženosti, da ne bi ostrmel in poginil? Kaj pa bo? Tedaj
ne bomo nikdar Boga gledali. Nikakor; potolažimo se; mi
bomo večno živeli in gledali Boga. Bog je iznašel nekakšno
sredstvo, po katerem nam bo mogoče gledati v svetlobo

92

njegove lepote in na vse veke uživati in posedovati njegovo
veličastvo.

Poglejmo le naše oko! Kako je majhno in vendar
koliko obsega. Kako je neki mogoče, da se v tako mali
zvezdici našega očesa svetita nebo in zemlja, ki sta
vendar milijonkrat večji od njega, in da ž njim vidimo vse,
kar je okrog nas in nad in pod nami. To stori svetloba,
solnčni žarki. Tako bo neka nadnaravna luč, katere živa
duša še ni videla, in ki ni nič drugega, kakor neka udeležba
one večne luči, v kateri prebiva in se gleda ter spozna Bog,
podelila našemu slabemu duhu in našemu omejenemu umu
zmožnost, da bo zamogel gledati neskončno svetlost božjo
in razumeti ter prenašati njegovo blaženost. To trdi sv. pismo,
ko pravi: „Mesto božje, nebeški Jeruzalem, ne potrebuje ne
solnca, ne lune, da bi svetila v njem, zakaj veličastvo božje
ga razsvetljuje.*' (Skr. raz. 21, 23.) To uči kraljevi prerok,
ki pravi: „Zakaj pri tebi je življenja vir, in v tvojem svitu
vidimo svetlobo." (Ps. 35,. 10.) Ta nadnaravna svetloba, s
katero bo Bog obdal naš duh, daje izvoljenim nekako višjo
nadnaravno moč, da morejo upreti svoje oči v središče nje¬
gove lepote in bliščobe in gledati žarno solnce njegovega
bitja vso večnost brez najmanjšega zadržka. V tej svetlobi
bodo v Bogu videli vse. Ta luč jim daje moč, da jim ne
bo več nemogoče gledati Boga in ga uživati na vse veke,
mai’več to bode njihova neskončna radost. Ta rajska svet¬
loba, v kateri bomo gledali Boga, je neizmerna, netelesna,
nerazrešljiva, neminljiva, neugasljiva luč božja, ki angelom
ožari oči in z veseljem napolnuje večno mladostna srca svet¬
nikov. Kolik je torej Bog, kako neskončna je njegova lepota
in blaženost, da ga brez čudnega, nadnaravnega sredstva niti
gledati ne moremo.

Prav imaš torej ti, o sv. Avguštin, ki praviš, da le v
luči slave, le gledaje Boga, se najde največja dobrota, naj¬
večja sreča in največje veselje, dovršena ljubezen, prava
radost in večna varnost, Le pri njem je resnično veselje,
dovršena lepota, dovršena modrost in vsa blaženost doma;

93

le tam gori v nebesih je mir, dobrota, moč, veselje, sladkost,
življenje, čast, hvala, veličastvo, mir, ljubezen, jedinost in
večna sreča.

Napočil bo dan, ko bomo gledali s svojimi očmi, česar
oko še ni videlo. O kaka radost bode, gledati neskončnega
Boga! Pri pogledu božjega veličastva bomo pozabili na lepoto
sveta, bliščobo zlata, na krasoto polja, na veličastvo cele
narave, na igranje neizmernega morja, zraka, solnčne in
lunine svetlobe. Oli gledati Boga, to nezapopadljivo lepoto,
proti kateri niti ni senca vsa lepota angelov in vsega stvar¬
jenja, ki je živ izvir vse lepote, tebe uživati in posedovati,
je naš visoki poklic!

20. Gledanje božje.

Kako velika in nezapopadljiva je ljubezen božja do
človeka! Ni mu bilo dosti, da je zanj vse ustvaril, ga po¬
stavil kralja nad vse stvari in mu pripravil nebeško veličastvo;
še vse več mu hoče dati. On pravi sam, da, če premagamo
izkušnjave in umijemo kot pravični, bo naše plačilo toliko,
da večje biti ne more. „Jaz — jaz sam — bom tvoje
preobilno plačilo."  (I. Mojz. 15, 1.) Torej Bog sam, od
katerega pride vse, ki je izvirek vseh dobrot in začetek vse
blaženosti, on sam, ta neskončni Bog, bo naše neizmerno
večno plačilo v nebesih. Njega gledati, to ti bo jedro vse
nebeške blaženosti. ,,Zakaj ni je ne prave, ne goljufive, ne
domišljene sreče," pravi veliki Tomaž, ,,katere bi ne uživali
v neskončni meri, ki gledajo Boga." Vse druge ugodnosti
in veselja so manj važna. Boga gledati, to je krona vse blaže¬
nosti. Kaj se pa pravi, gledati Boga, to človeškemu jeziku
izreči ni dano. Sv. Pavel piše, da je zamaknjen v raju slišal
besede, katerih človeku ni pripuščeno govoriti. (II. Kor. 12, 4.)

Vendar, ker že premišljujemo nebesa v luči sv. vere,
nam veljajo besede sv. Avguština, ki pravi: „Ni mogoče o
tem kaj govoriti, pa tudi molčati ne smemo." Poglejmo dalje,
kaj govori sv. pismo o nebesih. Ono pravi, da, ko pridemo

94

v nebesa in po nebeški svetlobi postanemo sposobni, gledati
Boga, večno neustvarjeno lepoto, „ga ne bomo več videli
skozi ogledalo kot v megli, kakor tu na svetu, marveč
takošnjega, kakoršen je v resnici. “ (I. Kor. 13, 12.) On sam
se nam bo razodel, in mi ga bomo spoznali, kakor smo mi
spoznani od njega; od obličja do obličja ga bomo gledali,
in izpolnile se bodo nad nami besede sv. pisma, ki pravi: „To
pa je večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega
Boga in katerega si poslal Jezusa Kristusa.*' (Jan. 17, 3.)

Boga gledati, nas bo napolnovalo s čveterno blaženostjo,
namreč: Mi bomo natanko spoznali Boga in mu bomo povsem
upodobljeni; naša ljubezen bo dosegla vrhunec vse popolnosti
in naposled bomo Boga samega dobili v posestvo.

Razjasnimo nekoliko to resnico! V nebesih bomo spoznali
Boga, toda ne od daleč, kakor je nekdaj Mojzes obljubljeno
deželo le od daleč videl z gore Horeb, ne kakor bi z
visokega stolpa gledali v ozvezdje, ne skozi meglo vere, ne
po nauku, ne po njegovih dnevih, kakor biva v tem življenju,
tudi ne več pod zagrinjalom skrivnosti, kakor v zakramentu
svetega oltarja, tudi ne le deloma, ali le nekoliko, — ne,
marveč veselite se, kristijani, veselite se ljubezni polne duše,
— mi bomo spoznali Boga, kakoršen je v resnici. Žarno veli¬
častvo večnega Očeta, jedinorojenega Sina in posvečevalca
sv. Duha, ljubezen presv. Trojice, skrivnostne lastnosti božje,
vse to nam bo jasnejši kot beli dan. Zakladi njegove popol¬
nosti, njegova večno nova lepota, njegova neskončna svetost,
neizmerna modrost in vsemogočnost, njegova milost in resnič¬
nost, njegova nezapopadljiva neskončna ljubezen do vseh
stvarij — vse to bo v najsvetlejši luči stalo pred nami. Vse
skrivnosti naše sv. vere, nad katerimi strmi zdaj naša pamet,
bomo v hipu popolnoma spoznali in razumeli. Spoznali bomo
neskončne čudeže stvarjenja, odrešenja in vladarstva sveta,
spoznali bomo tista čudna pota, po katerih je Bog vsakega
človeka iskal, ga varoval, miloval in nagibal proti nebesom.
Zgodovina vesoljnega sveta in vsakega bitja posebej nam bo
stopila v svetli luči pred oči. Spoznali bomo vse stvari, kar-

95

koli jih je bilo na svetu, in vse njihove lastnosti; spoznali
bomo pekel, katerega smo se ognili, ostro sodbo, kateri smo
ubežali, in vsakega pogubljenca posebej. V Bogu bomo na¬
zadnje spoznali nebesa in njegovo veličastvo, Marijo, vse
angele, vse nebeške duhove. Z jedno besedo: zajemali bomo
iz morja božjega spoznanja, kolikor bomo po večji ali manjši
stopinji naše svetosti zamogli prenašati. Gledaje Boga bomo
vse spoznali. „Kaj vse ne vidi,“ kliče sv. Avguštin, ,,ki vse
vidi v vsegledajočem. Videvši Boga, bomo videli ob jednem
nebeško veselje, veselo večnost, večno blaženost, blaženo
Trojico in trojedinega Boga, in to srečno gledanje v Boga
je veselje našega Gospoda . 11

To vse bomo zagledali na prvi pogled stopivši v nebesa
in spoznavali vso večnost čedalje boj. Jednaki bomo človeku,
ki stopi po noči v staro, gotično cerkev, pa nič ne vidi, a
potolaži se z mislijo, da je lepa. Drugi dan pa, ko solnčni
žarki prisijejo skozi okna, zagleda vso bliščobo veličastnega
poslopja in čudne prozorne slike na oknih in .čim bolj jih
gleda, tem večjo lepoto občuduje v njih.

Kako je mogoče, da, ko gledamo Boga, v njem vidimo
vse, vse angele, vse svetnike in vsakega posebej, kolikor
nam Bog hoče razodeti po meri naše sposobnosti, to nam
prav mično in razumljivo opisuje sv. Terezija. Ona pravi,
da si misli Boga in gledanje božje, kakor veliko sobano, v
kateri je jedno veliko ogledalo in brez števila raznih manjših
in večjih ogledal. Kdor pogleda v veliko ogledalo, vidi ne
samo ogledalo in samega sebe v njem, marveč tudi vsa ostala
ogledala, ki so v sobani, in vse, kar kaže vsako teh ogledal,
kolikor zamore oko videti in razločiti. Odtod je videti, da
jedina čednost, ki nas vodi tja, kjer bomo gledali Boga, nam
daje pravo modrost, in da si ž njo zamoremo vse pridobiti.
To nam izpričuje tudi razsvetljena sv. Jedert. Nekdaj se ji
prikaže neka umrla sestra in ji razodene čudne reči o nebe¬
škem kraljestvu. ,,Odkod veš vse to?“ jo vpraša sv. Jedert;
„vsaj si bila v življenju najpriprostejša sestra v našem samo¬
stanu . 11  —• „Dovolj ti je , 11  ji odgovori mrtva, „jedenkrat po-

96

gledati Boga, da se vsega naučiš. 1 ' To veliko resnico trdi
tudi sv. Gregor, ki piše: ..Lahko verjamemo, da ni nič skri¬
tega od zunaj svetnikom, ki znotraj gledajo Boga. 11

Kaj vse in kako jasno bomo spoznali, ko bomo gledali
Boga. Vsa človeška modrost ni niti senca proti tistemu spo¬
znanju, ki ga bomo dosegli takrat. Revna kmetica bo v
nebesih tisočkrat bolj učena, kakor je zdaj prevzeten modrijan,
ki pred svetom slovi po svoji učenosti, ki pa ni zapisan v
knjigo življenja. „Če so učeni ljudje vsi srečni v Platonovi
učenosti, v Ciceronovi zgovornosti in v Salomonovi modrosti,
kako bodo še-le srečni, 11  piše sv. Bonaventura, „ko bodo
deležni spoznanja in modrosti neskončnega Boga, ki je začetek
in izvirek vse učenosti in vednosti. 11

Razim spoznanja ima gledanje božje še ta nasledek,
da človeka popolnoma upodobi Bogu. Naj revček na svetu
gleda še tako slavnega kralja, ostane vendar revček; naj
grd človek gleda še tako lepo lice, ostane vendar grd, kakoršen
je bil. Vse drugače je v nebesih. „Vemo, da bomo, ko se pri¬
kaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakoršen je 11  (I. .Jan.
3, 2), veli sv. Janez. Še več; „ko bomo, 11  piše sv. Pavel, „z
odgrnjenim obličjem gledali veličastvo Gospodovo, bomo vsi
po svetlobi kakor po duhu Gospodovem izpremenjeni v ravno
tisto podobo. 11  (II. Kor. 3, 18.)

Na svetu je treba mnogo umetnosti, da kdo prav riše
podobo živega človeka. In če ga tudi prav zadene, če je slika
vsa podobna živi stvari, vendar je le brez gibanja in življenja.
Ako pogledamo v ogledalo, prikaže se nam takoj naša podoba;
ona je živa in se giblje; toda tudi ta prikazen ni resnična.

Neskončno drugače je pri Bogu. Cilj in konec našega
življenja na zemlji je, Bogu se čedalje bolj upodobljevati;
zakaj „ki je za nas poprej vedel, nas je tudi poprej odločil,
da bomo jednaki podobi njegovega Sina. 11  (Rimlj. 8, 29.) Človek
naj se torej potrudi, da doseže ta cilj in konec svojega živ¬
ljenja, posnemaje Kristusa. Pa, oh kako težko je to, in kako
pomanjkljivo je vse naše prizadevanje! V nebesih pa nas bo
Bog v hipu sebi upodobil. „Vemo, da, ko pride Gospod, in

97

ko bomo videli, kakšen da je, se bomo takoj izpremenili in
preobrazili v njegovo podobo/' Njegova svetloba, njegova
lepota in njegova narava bo ob jednem tudi naša. Brž ko
ga bomo zagledali, ko bo žar njegova veličastva prešinil
našo dušo, kakor luč prešine steklo, bomo se v hipu vanj
izpremenili. Kakor se kapljica vode, ki pade v sod, zjedini
z vinom, ali kakor se razbeljeno železo izpremeni v ogenj,
tako se bomo mi izpremenili v Boga. Ta izprememba ne bo
samo na videz, marveč bo v resnici; tudi ne bo trpela le
kratek čas, temveč bo večna. „Človeška narava," pravi
sv. Bernard, „mi bo sicer ostala, toda zadobila bo drugo
podobo, drugačno moč in povsem drugačno veličastje, kakor
bitro bom stopil pred obličje božje. In ta jednakost z Bogom,
ta izprememba v njega bo ob jednem vstop v Gospodovo
veselje. Živel bom, toda ne jaz, marveč Gospod v meni! Bog
mi bo v duši, v pameti, v spominu, v volji in po vstajenju
tudi v celem telesu. Jaz bom po stopinji moje sposobnosti
tako lep, tako prost, tako miren in srečen kakor je Bog sam,
ž njim bom živel in ž njim kraljeval na vse veke.“ Iz tega
zjedinjenja z Bogom bo potem izvirala dovršena ljubezen do
Boga. „On bo,“ pravi sv. pismo, „Bog naših src in delež naš
vekomaj." (Ps. 72, 26.) Takrat še-le bodo besede: „Moj Bog
in moj Gospod, moj Bog in moje vse," imele svoj pravi pomen.
Lagledavši Boga bo nehala vera, konec bo upanju, ostala bo
jedina ljubezen. „Oh ljubezen, ljubezen," vzdihuje sv. Avguštin,
»ti najsladkejši občutek človeškega srca; brez tebe je reva
in tuga vse posvetno. In vendar si v tem življenju le želja,
ki se nikdar ne ukroti. Ob sladka muka; ti si veselje in
bolečina naših src; oh kdaj bo napočil tisti dan, da se nam
bo nasitilo to hrepenenje, da bo v resnici naš večni užitek.
Le takrat, ko bomo gledali Boga; zakaj ljubili ga bomo iz
celega srca, tako da v našem srcu ne bo zadosti prostora
za toliko veselje. Gledanje in spoznanje božje ter izpremenjenje
v Boga bo v naših srcih užgalo ogenj hvaležne, svete, sladke,
ciste, nežne in večne ljubezni. Ljubezen božja in njegova
neizmerna lepota nas bosta ganili tako, da bosta nekoliko
Nebeška krona. 7

98

svoje prostosti izgubili ter nas primorali z nekakšno slad¬
kostjo, ljubiti jedinega Boga nad vse.“ — „Ljubezen,“ pravi
omenjeni svetnik, „je zrak, ki ga duha zveličana duša, katera
gleda Boga; ljubezen je duh, ki jo oživlja; o ljubezni bo
mislila, o ljubezni bo govorila in jedino v ljubezni bo živela;
prav za prav ne bo mislila, ne govorila, ne živela, kakor
mi, marveč bo samo ljubila in bo ljubljena od Boga, in v
tej ljubezni bo našla naj višjo blaženost ter bo deležna vseh
nebeških dobrot. Zakaj Gospod ji poreče: Ti si moja in jaz
sem tvoj na vse veke. Terjaj, karkoli želiš, vse ti dam, nad
vse moje zaklade te bom postavil. Pristopi torej, o ljuba
nevesta, in pojdi v veselje tvojega Gospoda. Vse, kar imam.
je tvoje; gospoduj in kraljuj z menoj vred na vse veke.
Uživaj, kolikor zamoreš, nebeško veselje, ki je tudi moja
blaženost; jaz sem tvoje neizmerno veliko plačilo. 11  — O
blaženost svetnikov, kolika si! O dobrotljivost večnega Boga,
kako neskončna in nezapopadljiva si!

Boga torej popolnoma spoznati, v Boga se izpremeniti,
Boga ljubiti nad vse in popolnoma posedovati, to je, čeravno
smo nekako revno razložili, gledati Boga, To je torej ona
blaženost, ono neskončno večno veličastvo, o katerem govori
sv. pismo, ko pravi, „da oko ni videlo, uho ni slišalo, ne
človeško srce občutilo, kar je Bog pripravil vsem, ki ljubijo
njegov prihod. 11  (II. Tim. 4, 8.) Ta je ona blaženost, ki je
tolika, da ne more biti za las večji, ta je ona blaženost,
katero imenuje sv. pismo dragocen biser, kraljestvo in krono;
blaženost, katero je Gospod namenil vsem, ki mu zvesto služijo,
zakaj: „J'az bom tvoje neizmerno,večno plačilo. 11  (T.Mojz. 15,1.)

21. Izliv srca.

Boga gledati, oh nepopisljivo veselje! Kaj je vendar
človek, da nanj misliš? Prah in pepel, odgovore sv. očaki.
Kaj je človeško življenje? Dim, ki se razkadi, kličejo apostoli
in vesoljni svet je le peščica prahu v božjih očeh; vsa zemlja
je le neznatna pičica v orjaški sestavi sveta; in na tej zemlji

99

je človeški rod, in v njegovem neizmernem številu sem jaz.
O kako pičla je posamezna stvar v neizmernem prostoru in
času! In vendar si ti, o dobrotljivi Bog, od vekomaj mislil
na-me ter mi vsadil v srce neukrotljivo željo po ljubezni do
tebi. Posestvo vesoljnega sveta mi je premajhno; po neskončni
dobroti koprni moje srce, in moje želje lete kakor ognjene
pušice za nekakšno mi dosedaj neznano srečo.

Gledati in spoznati Boga, to mi je j edina sreča, ki
more pomiriti moje srce, pogasiti mojo žejo in ugasiti pla¬
mena mojega koprnenja. Tebe, o Bog, nezakritega gledati;
te ljubiti brez naveličanja, te hvaliti brez utrudenja, te po¬
sedovati brez strahu, da bi te še kdaj izgubil, to bo moj
delež v rajskem veličastvu.

Ko dokončam vojsko svojega zemeljskega življenja in
ob smrtni uri dosežem zmago, bodo se odprle pred menoj
vrata večnega svetišča; čas in večnost mi bodeta stopila
pred oči in v trenutku razodele se mi bodo vse božje skriv¬
nosti in lastnosti, gledal bom v obličje neskončnemu Bogu.
In gledaje njegovo lepoto se bo izlil moj um v neizmerno
morje večne svetlobe in moje srce se bo topilo v sladkosti
njegovih dobrot; moje dušne moči se bodo z neskončno
radostjo vpokojile v Bogu in s veste si, da bo ta sreča večna,
bodo popolnoma srečne.

Takrat še-le bomo spoznali, da je zemeljsko življenje
le košček našega življenja, da je le nečimurnost, le sanje,
le izkušnja. Tu smo jednaki popotniku, ki po noči potuje
skozi krasno dolino, pa od svoje svetilnice dobiva le toliko
svetlobe, kolikor mu je za silo potreba, ter še-le ob zori, ko
solnčni žarki razsvetle dolino, zagleda in občuduje nenadejano
krasoto doline. Tako bo naše srce, ki zdaj potuje za brlečo
lučjo sv. vere po noči tega življenja, takrat, ko mu bo pri-
sijala zarija večnosti, se takoj vzbudilo iz globokega spanja
in gledaje Boga se prepričalo, kaka sreča in blaženost je
biti deležnikom nebes, sodedičem Kristusovim, otrokom božjim
in družnikom angelov in svetnikov. Takrat ne bo več vere,
konec bo upanju, jedina ljubezen bo ostala in dobila krono.

100

Hrepenenje po ljubezni bo nasičeno in žeja po resnici, miru
in blaženosti se bo ugasila za vselej na vse veke.

Oh kdaj bo napočil tisti dan, ki me bo rešil iz ječe
tega umrljivega življenja in me preselil v ono obljubljeno
deželo, kjer bom razumel vse božje čudeže, užival rajsko
veselje ter gledal Boga brez konca in kraja!

22. Jezus v nebesih.

„Rim bi rad videl v njegovi bliščobi," rekel je nekdaj
sv. Hrizostom, „čul sv. Pavla pridigati in videl Kristusa
hoditi po svetu.“ Res mnogo je želel ta mož, toda še več
bomo dosegli mi, ko pridemo v nebesa. Ondi bomo videli
nebeški Rim, mesto božje, v njegovi neskončni bliščobi in
sv. Pavla, obdanega od angelov in svetnikov, in Jezusa, ne
kakor je hodil po svetu v človeški podobi, temveč v žarni
rajski svetlobi, sedečega na svojem prestolu. Boga gledati,
to bo vrhunec naši blaženosti v nebesih: razun te blaženosti
nas ne bo v nebesih nič mikalo in veselilo toliko, kakor
gledati neskončno lepoto Jezusa Kristusa. Sv. pismo pravi,
da je bil Jezus, ko je kakor Bog in človek hodil po zemlji,
najlepši od vseh človeških otrok. (Ps. 43, 3.) Filo, pagan,
nam je opisal njegovo podobo. Kako lep in ljubezniv je
moral biti, vidi se še bolje odtod, ker je njegova lepa postava,
njegova beseda in vse njegovo vedenje tako silno ganilo
vsakega človeka, kdorkoli ga je videl. Ustno izročilo priča,
da je že takrat, ko je še kakor fantič živel v hiši svojega
rednika, veljal pregovor, če je bil kdo žalosten in pobitega
srca: „Grem gledat Jezusa, Sina Marijinega." Njegov pogled
je vlil mir v pobita srca in odpravil vso tugo in britkost
iz njih. Njegovo obličje, njegovo vedenje je bilo, kakor izpričuje
sv. Brigita, polno rajske milote, katera mu je naklonila srca
vseh. Jedna beseda je bila zadosti, da sta Peter in Andrej
in vsi ostali apostoli zapustili vse in hodili za njim. Jeden
pogled njegovih milih očij je imel to moč, da je Petra, ki
ga je bil izdal, ganil do grenkih solz in očitno grešnico

101

Magdaleno navdal z gorečo ljubeznijo. Zato so se ga učenci
njegovi držali tako, da jih ni moglo ničesar ločiti od ljublje¬
nega učenika. Ko jih je nekdaj vprašal: „Hočete-li tudi vi
iti proč? 11  odgovori mu Simon Peter:,,Gospod, h komu pojdemo,
ti sam imaš besede večnega življenja. “ (Jan. 6, 69.) In pri
neki drugi priliki reče Tomaž: ,,Pojdimo tudi mi, da ž njim
umrjemo.“ (Jan. 11, 14.) Tako so se učenci držali Jezusa.
Kaj pravim učenci? „Ves svet je hodil za njim, 11  kakor
beremo v sv. pismu. (Jan. 12, 19.) Kamorkoli je šel, bodisi
na goro, v puščavo, ali k morju, povsod ga je sprejemala in
obdajala množica. Ljudje so zapuščali hiše in delo, pozabili
so na jed in pijačo ter hodili za njim. Po več dnij jih ni
bilo odtrgati od njega, tako jih je očaral njegov pogled.
Celo pagani in neverniki so prihiteli ter klicali, rekoč: „ Jezusa
bi radi videli! Jezusa bi radi videli! 11  (Jan. 12, 21.) Njegovi
ljubezni se nihče ni mogel ustavljati. Izpreobrnjenje očitne
grešnice Magdalene, obudenje mladeniča v Najmu in Lazarja
k življenju, tolikim podeljeno odpuščanje grehov, čudeži, ki
jih je delal nad revnimi in z nadlogami obteženimi: z jedno
besedo: vse, karkoli je storil, vsaka beseda in vsaka stopinja,
vse izpričuje njegovo ljubezen do ljudij. In kdo zamore po¬
gledati že osemnajststo let podobo križanega Jezusa, ne da
bi čutil v svojih prsih gorko ljubezen in veliko hrepenenje
jedenkrat od obličja do obličja gledati tega, ki nas je ljubil,
ljubil do smrti.

Kolika radost bo torej gledati poveličanega Kristusa v
nebesih. Na gori Tabor, veli sv. pismo, je pokazal svojim
učencem žarek svoje nebeške svetlobe. Njegova oblačila so
bila bela kot sneg in njegov obraz se je svetil kot solnce.
Mojzes in Elija, preroka starega zakona, sta prišla iz nebes
ter se pogovarjala ž njim. In Bog Oče se je oglasil. Ta
žarek njegovega veličastva je presunil učence tako, da jim
ni bilo mogoče, gledati mu v lice. Bili so vsi srečni na tem
mestu, da se od njega kar niso mogli odtrgati. Zato je Peter
rekel Jezusu: „Gospod, dobro nam je tukaj; ako hočeš, na¬
redimo tukaj tri šotore. 11  (Mat. 17, 4.) In po vstajenju, kakšna

102

radost in nebeška slast je navdajala vse, ki so ga videli.
Magdalena videvši ga prvikrat, ga ni spoznala; še-le ko jo
Gospod pokliče po imenn, spozna ga, povzdigne krik ter
reče vsa ginjena: „Rabboni“ in hoče vsa plamteča ljubezni
se okleniti njegovih nog. In neverni Tomaž, ko položi prst
v Jezusove rane in roko v njegovo desno stran, vzdihne s
trepetajočim glasom: „Moj Bog in moj Gospod!“ — Tudi
mi ob smrtni uri, ko nas bo vse zapustilo, ne bomo imeli
druge tolažbe in druge nade, kakor križ Kristusov, ako zdaj
v resnici ljubimo Jezusa. Na križ Kristusov bomo upirali
svoje oči; križ Kristusov bomo pritiskali na ustnice in srce;
ime Jezus bo naš zadnji vzdihljej in naša poslednja nada.
Jezusa v srcu, Jezusa na jeziku, njegov križ v rokah; tako
oboroženi bomo polni zaupanja stopili pred sodbo, kjer bomo
prvikrat v človeški podobi videli Jezusa, Sina božjega, v
katerega smo upali, katerega smo ljubili nad vse, in ki bo
sprejemal svoje služabnike v večno življenje.

Ako je Jezusova lepota in ljubeznivost že tu na zemlji
ljudi tako veselila in osrečevala, kaj bo še-le tam, ko ga
bomo gledali v dovršeni preobraženosti in v vsi bliščobi
rajskega veličastva od obličja do obličja. Bogoslovci dvomijo,
ali bomo v nebesih gledali Boga samo z dušnimi očmi, ali
pa bo tudi telesno oko po svetlobi nebeške dike zadobilo
toliko moči, da ga bo moglo gledati. Vsi svetniki in vsi
bogoslovci pa so jedne misli v tem, da razun gledanja božjega,
ki je prav za prav jedro nebeške blaženosti, je največje
veselje v nebesih, gledati, spoznati in ljubiti milega Jezusa.

Zares, kolika bo radost, gledati kraljestvo neskončnega
veličastva, katero je Oče pripravil od vekomaj svojemu
j edino roj enemu Sinu, gledati Jezusa, prvorojenca človeškega
rodu, sedečega na desnici božji, in v njegovi osebi nas iste
poveličane; kolika bo radost, ko napoči veliki dan Kristuso¬
vega razodetja, kakor ga imenuje sv. Peter, ko bomo spoznali,
kako nam je Jezus s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo
na križu zaslužil nebesa in jih nam odprl; kako je Oče
ljubezen svojega Sina in trud za razširjenje sv. vere poplačal

103

z neskončnim veličastvom, ki je čudež božje vsemogočnosti!
Kolika radost bo videti, kako je Kristusu, našemu Gospodu,
odrešeniku, učeniku in bratu dana vsa oblast v nebesih in
na zemlji; kako se pred njim zvijajo v prahu njegovi naj¬
večji sovražniki s strahom in trepetom kakor črviči; kako
mu je Oče izročil ključe nebes in pekla; videti, da je on
začetek in konec vseh stvarij, neskončni Bog in gospodar
prihodnjega življenja, kateremu je Oče izročil vso sodbo,
naj bi se Sin kakor Oče poveličal. Kolika bo radost, ko
bomo zapazili njegovo ljubezen v njeni neskončni velikosti
ter spoznali, kako so njegove rane, njegova kri in njegovo
ponižanje bili za nas neposušljiv izvirek dobrote in milosti;
ko bomo videli, kako se lesketajo v rajski svetlobi njegove
rane, sedemkrat svetlejše, kakor svetloba solnca, in se pre¬
pričali, kako drage so mu bile naše duše, da je celo njih
ime vpisal s krvavimi črkami v svoje roke, nam odprl svoje
srce in nam pripravil večni sedež ljubezni v nebesih! Kolika
bo radost, videti, kako je Jezusu povrnjeno vse, kar je
izgubil za nas.

Nekdaj, bomo takrat vzdihovali, je bil revček, zdaj pa je
bogatin in gospodar nebes in zemlje; nekdaj je bil zaničevan
in kakor izmeček človeštva zapljuvan in kakor črv v zemlji
poteptan z nogami, zdaj pa nosi na glavi krono rajske dike,
sedi na sedežu neskončnega kraljestva* na desnici svojega
Očeta; nekdaj od vseh zapuščen, zdaj od vseh ljubljen in
češčen; nekdaj žalosten do smrti, zdaj pa ves utopljen v
blaženost in v nepopisljivo veselje; nekdaj mož bolečin oblit
s krvjo, ves v ranah, zdaj pa svetlejši kot solnce. Ta, ki je
bil nekdaj razpet na križ, je zdaj živ, je od smrti vstal, se
je prerodil, je premagal smrt, je kralj življenja, čegar ne¬
skončna dika se bo žarila na vse veke. Kolika bo radost,
ko bomo videli Jezusa tako srečnega in v njem našli tudi
svojo srečo! Zakaj res je, da, če ž njim umrjemo, bomo tudi
ž njim živeli; če ž njim trpimo, bomo tudi ž njim poveličani;
če se ž njim vojskujemo, bomo tudi ž njim kronani in ž njim
kraljevali. On bo izpremenil naše revno telo in ga upodobil

104

svojemu častitljivemu telesu in kakoršni tovariši smo mu v
trpljenju in vojskovanju na zemlji, taki tovariši in deležniki
njegove sreče in blaženosti mu bomo tudi v nebesih. Mi
bomo srečni, ker bomo srečnega videli Jezusa, ki je glava
tistega duhovnega telesa, čegar udje smo mi. Zanj, ž njim
in po njem bomo v nebesih živeli in kraljevali vso večnost.

Oh, pač res; srce, ki ljubi Jezusa, zamore že tu na
zemlji okušati kapljico one blaženosti in sreče, ki jo uživajo
izvoljeni v nebesih gledaje Jezusa. Zato bomo ob koncu te
knjige kaj malega opomnili iz življenja nekaterih svetnikov,
ki so ljubezni do Jezusa posebno goreli. Da pa, kolikor je
mogoče, pojasnimo veselje nad Jezusom v nebesih, odprimo
še jedenkrat sv. pismo. Tu opisuje sv. Janez v skrivnem
razodetju slovesnost, ki jo je nebeški Oče napravil svojemu
Sinu v nebesih, ter jo prilikuje z ženitnino nedolžnega
Jagnjeta s svojo nevesto, sv. cerkvijo, s skupščino izvoljenih.
,,Veselimo se in veselja poskakujmo in dajmo čast Bogu,“
tako beremo ondi, „zakaj prišla je ženitnina Jagnjetova. 11
(Skr. raz. 19, 7.) In ko hoče apostol dalje opisati radost
nebeške ženitnine, ki jo je Oče napravil svojemu Sinu in po
njem odrešenemu človeštvu, išče in išče besedij, pa jih ne
najde. Nebeško veličastvo naj bo pred vsem plačilo za daritev,
katero je na zemlji doprinesel iz ljubezni do človeških otrok,
in odškodilo, vredno* božjega veličastva, ki vse želje nasiti
in vse nade neskončno prekosi. To veličastva, bo doseglo
na dan večnosti svoj najvišji vrhunec. Takrat bo Jezus
predmet naše molitve občne ljubezni. Angeli bodo z ne-
popisljivim hrepenenjem strmeli vanj in to gledanje bo nji¬
hova blaženost. Vse bo prepevalo vesele pesmi in hvalilo
Boga Očeta, da je po pravici odškodoval svojega Sina, ki je
za ljudi prestal smrt in od mrtvih vstal. In nebeški duhovi
bodo z ginljivim glasom klicali izvoljenim, rekoč: „Blagor
onim, ki so poklicani na ženitno večerjo nedolžnega Jagnjeta.“
Ta ženitnina med Jezusom in njegovimi izvoljenimi se ne
da opisati. Nihče, tudi razsvetljeni sv. Janez ni mogel opisati
njene bliščobe. Ondi bo sama radost, vse bo veličastje, vse

105

blaženost. Vse trume nebeščanov, vtopljene v rajsko slast,
bodo jednoglasno zaklicale: „Aleluja. Vredno je jagnje, ki
je bilo zaklano, časti, slave in češčenja. 11  Ti si vse obnovil,
ti sam, o Gospod, si vreden, odpreti knjigo življenja in od¬
kriti v nji skrivnost vseli skrivnostij. V tvojem imenu nam
je došlo zveličanje; ti si nam prislužil krono; zato bodi čast,
hvala in slava, molitev in zahvala našemu Jagnjetu, ker se
je daroval Očetu v čast in svojim bratom v zveličanje; zakaj
le tvoja smrt, o Jezus, le tvoja kri nas je spravila z Očetom
in nam naklonila toliko sreče. Zato te je Oče kronal ter ti
izročil gospodarstvo nad vsemi stvarmi. — Tako opisuje
sv. Janez slovesnost nebeške ženitnine ter dokazuje, da gre
Jezusu vsa čast in radost v nebesih, in da bodo izvoljeni
vseh narodov pričevali, da so dosegli po njegovi krvi in z
njegovim britkim trpljenjem toliko čast in blaženost.

23. Marija v nebesih.

Kdor pozna srce blage in mile matere, kdor ve, kolika
žalost je, živeti daleč od nje, ta ve tudi, kolika je radost,
jo zopet videti po dolgi ločitvi. Ta radost je tem večja za
tistega, ki je pnstil skrbno mater pri odhodu v revščini, pa
jo potem zopet najde srečno in v blagostanju. Ta resnica
se bo potrdila, ko pridemo v nebesa in zagledamo Marijo.
Blagor nam, da smo ljubezen do te mile matere takorekoč
z otročjim mlekom srkali vase; blagor nam, da smo zgodaj
spoznali, koliko ona zamore, da posnemamo njene lepe čed¬
nosti, ji izkazujemo otroško ljubezen ter že v tem življenju
sto- in stokrat občutimo njeno materino ljubezen, moč njene
priprošnje in njeno mogočno varstvo. Blagor nam, da smo
ji udani kot hvaležni otroci in da vse svoje zaupanje stav-
ljamo vanjo. Ob naši smrtni uri, če v božji milosti umrjemo
in dosežemo nebeško veselje, bo Marija, ki ima za Jezusom
prvo mesto v srcih pravovernih kristijanov, še-lp naše pravo
veselje. Takrat, oh, takrat bomo to mater milosti osebno
gledali in spoznali, da ni več dekla Gospodova, ne revna,

106

od sveta zapuščena mati križanega Kristusa, temveč da je
poveličana mati poveličanega Kristusa; takrat bo naše veselje
vzkipelo do vrha. Videti kraljico nebes, gledati jo od obličja,
imenovati jo svojo mater, to bo naša preobilna blaženost.
Če oko ni videlo, če uho ni slišalo, ne človeško srce ob¬
čutilo, kar je Bog pripravil tem, ki ga ljubijo, kako krono,
kak sedež veličastva je Bog neki pripravil Mariji, ki ga je
ljubila bolj, kakor vsi angeli in vsi svetniki in katero je že
tu na zemlji ljubil bolj ter jo obdaril z večjimi milostmi,
kakor vse druge stvari! Res, Bog je Marijo, ki je zaslužila
biti mati Jezusova in ki je imela več milosti in več čednostij
ter zaslug, kakor vsi ljudje, celo več, kakor vsi angeli, gotovo
tudi v nebesih povzdignil nad vse nebeščane ter ji odločil
sedež najbližje sebe. „Kakor je solnce svetlejše od zvezd,
tako je Marija slavnejša od vseh nebeščanov,“ pravi sveti
Bazilij. „In kakor se zvezde in luna takorekoč skrijejo, ko
prisveti solnce, tako otemni bliščoba angelov in svetnikov
pred svetlobo Marijino,“ piše sv. Damijan. In kakor se luna
in zvezde razsvite po solnčnem odsvitu, tako zadobijo svet¬
niki, gledaje Marijo, večje veselje in blaženost. Zato trdijo
cerkveni učeniki, da so veseli in neskončno srečni vsi, ki v
nebesih gledajo Marijo.

Sv. Janez, ljubljenec Gospodov, opisuje v svojem skriv¬
nem razodetju neki posebni nebeški čudež. „Žena,“ pravi,
„je s solncem obdana in luna pod njenimi nogami in na
njeni glavi je krona iz dvanajsterih zvezd.“ (Skr. raz. 12, 1.)
Toda, kako slab je ta opis, kako revna je ta podoba proti
resnici! Krona, s katero je venčal večni Oče svojo ljubo hčer,
Sin božji svojo mater in sv. Duh svojo preblago nevesto, je
tisočkrat lepša, kakor krona iz dragocenih kamenov ali pa
iz svetlih zvezd. In kaj je svetloba dneva proti svetlobi, ki
v nebesih obdaja Marijo? Namesto lune so ji angeli in nebeški
duhovi pri nogah; zakaj prestol, na katerem Marija sedi, je
veličastnejši od sedeža Kerubinov in Serafinov. Jezus sedi
na desnici svojega Očeta, Marija pa na desnici njegovi. Kakor
je bila na zemlji z milostmi obdarjena in med vsemi ženami

107

Poveličana, tako je veličastna tudi v nebesih ter povzdignjena
nad vse kore nebeških duhov, ki ji prepevajo večno hvalo,
večno Alelujo, radovaje se, da imajo tako kraljico za svojo mater.

Pa kako mrzle in revne so, o Marija, vse besede, s
katerimi bi rad opisal našo radost nad tvojim veličastvom
v nebesih! G-ovori torej ti, mati cerkev, učenica modrosti,
namesto mene ter povej nam, kako velika in veličastna je
naša mati v nebesih in kako srečni bodo, ki jo bodo nekdaj
gledali, sloneli na njenem materinem srcu in ž njo vred
uživali rajsko blaženost. Zdi se mi, da se mi ta želja izpolnuje,
ko slišim verne kristijane pobožno moliti lavretanske litanije.
V tem krasnem vencu, ki ga je cerkev spletla svoji gospej
v Lavreti, so spletene in nabrane skrivnosti in podobe, ki
nam postavljajo pred oči dovršeno Marijino veličastvo in
blaženost v nebesih. Svetniki so nam priča, kako človeško
srce igra veselja, ko premišljuje te skrivnosti. Mati božja,
mati milostljiva, mati prečudezna, devica modra, podoba
pravice, skrinja miru in sprave, hiša zlata, jutranja zarij a —
oh kakšne podobe! Kako lepo kaže vse to Marijino veličastvo
in njeno nepopisljivo blaženost v nebesih! Zares, ako Bog
da, bomo jedenkrat do dobrega razumeli vse, kar je Bog
razodel nad Marijo. Sedeli bomo med trumami izvoljenih
ter ji jednoglasno prepevali nebeški slavospev. „Češčena si,
o kraljica ! 11  bodo klicale device; „mi smo kraljice nebes, ti
pa si naša kraljica; ti si bila prva, ki si nas učila posvetiti
svoje devištvo Bogu; ti, o najčistejša devica, si nam pri-
snubila Jezusa za ženina . 11  — „Češčena si, o kraljica ! 11  bodo
klicali spoznavalci; „ti si naša kraljica, ker si nam v živ¬
ljenju pokazala pot, po kateri smo dospeli v sveti raj . 11  —
„Češčena si, o kraljica ! 11  bodo prepevali sv. mučeniki; „tvoje
junaštvo nam je dajalo srčnost v nadlogah, da smo dali
življenje za vero ter si s svojo krvjo — ni nam bila pre¬
draga — kupili nebesa . 11  — „Češčena bodi, o Marija ! 11  se
bodo oglasili apostoli, očaki, preroki in vsi svetniki ter vse
trume angelov; ti si naša kraljica, mati našega kralja, po¬
veličana med ženami, milosti polna, svetnica svetnikov, Bogu

108

najljubša, neomadeževana in najlepša od vseli stvarij. Ti si
cvet naše domovine, naša čast, veličastvo nebes, naša gospa;
ti, o Marija, si in ostaneš na vekomaj naša mati!“

24. Družba v nebesih.

Odkritosrčen, blag in zvest prijatelj nam osladuje živ¬
ljenje. Zvest prijatelj osrečuje človeka že na tem svetu. „Kdor
najde prijatelja, najde zaklad,“ pravi sv. pismo. (Ekl. 6, 15.)
Več velja zvest prijatelj, kakor vse; vse zlato in srebro ni
nič v primeri z njegovo ljubeznijo in zvestobo; on je zdravilo
življenja in neumrjočnosti. Prijazno občevati z blagim, iz¬
vedenim in ljubeznivim človekom je tako mično, da je sveti
Avguštin pred svojim izpreobrnjenjem mislil, da mu kar ni
obstati brez prijatelja. „Moje srce,“ piše on, „je zmiraj nekaj
iskalo, kar bi rad ljubil; tako sladko mi je bilo, ljubiti in
ljubljenemu biti.“ Hrepenenje po ljubeznivi in prijazni družbi
je tako vkoreninjeno v naša srca, da se človek osamljen ne
čuti prav srečnega. Obilno obložena miza je dolgočasna, ako
sam sediš pri nji. Kraljevski dvor je puščava, ako sam pre¬
bivaš v njem. Osamljenost je največja kazen. Izkušnja uči,
da jetnik, zapuščen od vseh, obupa ali se celd sam umori.
Pa kje najdeš zvestega prijatelja in prijetno družbo? Malo
je treba, da se večletna prijaznost podre in ugasne stara
ljubezen. Še manj pa najdeš veliko društvo, v katerem
vedno kraljuje ljubezen, jedinost, mir in sreča. Zakaj, kako
je mogoče, da bi ljudje nizkega in visokega stanu, surovi
in izobraženi, pametni in razpaseni, pobožni in hudobni,
čednostni in nevošljivi, skopi in blagodušni, krotki in jezljivi
bili vedno jednega srca in jednih mislij? Vrh tega razsaja
po svetu še neki drugi rogovilež, kateremu je ime sebičnost.
On se vriva v vsako društvo, včasi celo med brate in sestre.
„Moje -i  in ,,tvoje -1 , to sta oni ledeni besedi, ki nam po
besedah sv. Avguština delata zemljo preozko.

Toda vzdignimo oči proti nebesom ter poglejmo družbo
stokrat srečnih duhov in kmalu se bomo prepričali, da človek

109

kar pomisliti ne more, kolika je sreča in blaženost, poslušati
radostne pesmi nebeških angelov in udeležiti se družbe svet¬
nikov božjih. Vodja te družbe je Jezus sam, kralj večnosti,
kralj neumrjočnosti. Poleg njega je Marija, kraljica nebes.
Pred sedežem božjim stoji sedem nebeških knezov: Mihael,
Gabrijel, Rafael, Uriel, Salatijel, Barahijel in Jehodijel. 1 )
Sedež božji obdajajo angeli in nebeški duhovi in vse brez¬
številne vrste svetnikov in izvoljenih. Razdeljeni so v devet
različnih trum, namreč: Angeli, nadangeli, troni, oblasti,
gospostva, moči, vladarstva, kerubini in serafini. Lepota in
veličastvo njih je v vsakem višje in večje; njihova sreča
presega naš um in njih število je neskončno. ,,Kdo zamore
prešteti njegove vojake? 11  vpraša prerok Danijel (7, 10) in
pristavlja: ,,Tisočkrat tisoč mu jih služi in deset tisočkrat
tisoč od njih ga obdaja, in okoli sedeža, ki ga razsvita žarna
mavrica v znamenje večnega miru, je štiriindvajset drugih
sedežev, na katerih sede starešine v belih oblačilih in z zlato
krono na glavi. 11  Patrijarlii pa preroki, apostoli, mučeniki,
spoznavalci, device in neskončne trume drugih nebeščanov
so dvorniki Gospodovi. V tej nebeški družini, ki je najbolj
odbrana, najlepša in po številu največja, so sami kralji in
kraljice. Že prerok Jeremija pravi, „da bodo hodili skozi
vrata tega mesta kralji in poglavarji bodo sedeli na prestolu. 11
(Jer. 17, 25.) Ravno to trdi tudi sv. Janez, rekoč: „Kateri
Bogu služijo, bodo ž njim kraljevali in njihov kinč bosta
krona in palme. 11  (Skr. raz. 7, 9.) „Prejeli bodo, 11  pravi sveti
Bonaventura, »kraljevo krono iz rok nebeškega kralja. 11

Ker so vsi izvoljeni udje jednega telesa, čegar glava
je Jezus, kralj vseh kraljev, je vsak izvoljenih ob jednem
tudi deležen Kristusovega kraljestva in njegove krone. Vsi
sveti in pravični, ki so kdaj živeli na svetu, vsi bodo v tej.
nebeški družbi. Nihče ne bo žalil, nihče nevoljen, nihče
drugemu zavidal sreče. Ondi bo za vselej konec sovraštvu
in poželjivosti. V tem zbirališču — o blaženost, o raj! — so
sami prijatelji božji, ki so po gledanju božjem z vso učenostjo

') Samo imena prvih treh priznava sv. cerkev.

110

obdarjeni, okinčani z vsemi čednostmi in rešeni vseh hudih
nagibov, pred vsako zmoto tako varni in v tako zanesljivi
in dovršeni ljubezni, tako jednega srca in jednili mislij, da
med njimi ni najmanjšega nereda, tudi različnost osebe ne
bo povzročevala najmanjše nevolje in nevošljivosti. Nebeška
sreča bo vsakemu zadosti. Vsak je bo imel toliko, kolikor
bo hotel, in kolikor je bo mogel uživati; Bog bo vse vsem;
zakaj vsak nebeščan bo podedoval celega Boga, torej bo vsak
vse našel v Bogu. Iz tega vidimo, da v nebeški družini
kraljuje neporušljiv mir, o katerem pravi prerok Jeremija:
„Moje ljudstvo bo prebivalo v lepem miru in v varnih šotorih
in v obilnem pokoju. 1 ' (Iz. 32, 18.) Ta nebeški mir bo izviral
iz ljubezni do Boga, katera bo vezala vse ob jednem in
vsakega posebej z Bogom. ,,Nebeščani bodo," piše sv. apostol,
,.živi kameni v zidovih veličastnega, v katerem bo Gospod
prebival vekomaj." Vsak nebeščan bo poznal vse izvoljene
in bo od njili poznan; vsak bo vse ljubil in bo od njih
ljubljen. Srce vsakega nebeščana, njegovi občutki, njegove
želje in njegova ljubezen bodo znane in odkrite vsem iz¬
voljenim. Jeden duh bo navdajal vse. Vsi bodo večno radost
uživali v jedinosti in pokoju. Vsi bodo, kakor so bili prvi
kristijani, jednega srca in jednega duha. (Dj. ap. 4, 32.)

Ako nam je sosedščina, prijaznost in ljubezen zvestega
prijatelja, mile matere, blage zaročnice, ljubeznive neveste
že na tem svetu tako mila in draga, v koliko veselje nam
bo še-le družba nebeška? Ako sem na svetu osamljen in od
vseh zapuščen, ako nikjer ne najdem sočutja in usmiljenja;
ako zaničujem vsako posvetno ljubezen in se ves posvetim
j edino ljubezni do Kristusa, kolika bo moja radost, ko bom
pri prvem koraku v nebesa zagledal naenkrat, da se mi
milijonkrat po vrača vse, kar sem na svetu prestal, da imam
tam toliko prijateljev, bratov, sester in ljubečih src, kolikor
je svetnikov, angelov in drugih izvoljenih v nebesih! Kdo
more popisati mojo radost, ko bom naenkrat zagledal
milijone najblažjih duhov, ki me poznajo in iz srca ljubijo?
Kdo opiše veselje, ko si bodo vsi zveličani v čisti dušni

111

ljubezni — zakaj vse posvetno se bo izpremenilo — ne¬
nadoma snidli in razveselili v vzajemni sreči. Kdo more
opisati one občutke, ko si bodo jeli vsi nebeščani dopovedati
čudeže božjega usmiljenja, ko bodo jednoglasno zapeli:
»Veselimo se in radujmo ter dajmo čast Bogu, ker prišla je
ženitnina Jagnjetova, Aleluja!" (Skr.raz. 19, 7.) »Blagor onim,
ki prebivajo v tvoji hiši, o Gospod, vekomaj in vekomaj te
bodo hvalili." (Ps. 83, 5.) — O srečna občina, o sveto društvo!

25. Svoboda, jednakost in bratstvo
v nebesih.

»Mir, mir, pa ga le ni,“ kliče prerok. Jednako kliče
sedanji svet: »Svoboda, svoboda, 11  pa je le ni. Svoboden je,
kdor je sam svoj, t. j. kdor ni pod jarmom, ne v sužnosti,
ne v stiski, ne pod postavo, ne ptujcu pod peto, temveč
misli, govori in dela po svoje; komur ne kraj, ne čas, ne
delo ne dela sile, marveč kdor vselej in v vseh rečeh ravna
tako, kakor hoče sam. Toda kje pod milim nebom je taka
svoboda? In je-li mogoča? V sedanjih časih se to lažje vidi,
kakor v preteklih. Narodi odpadajo od svojih vladarjev in
jim odrekajo pokorščino. Ljudovlada je geslo svobode. Ljud¬
stva si volijo zastopnike. Piše in tiska se, kar je komu
drago. Svet se baha, da je razbil verige one vere, katera
trdi, da je jedino prava, jedino zveličavna. Resnica in laž
naj se jednako čislate, vsak naj veruje, kar ga je volja! Pa
vprašam, ali so ljudje sedaj svobodni?

Poprej so bili podložni jednemu človeku, ki je bil po
svojem poklicu oče svojega ljudstva; sedaj se uklanjajo sedem
sto ljudem, katerih vsaki obrača vodo na svoj mlin. In za¬
stopniki ljudstva so-li oni svobodni? Ali se ne uklanjajo
tudi oni terjatvam nasprotne stranke, ako ima ona j eden
sam glas več v zboru? Je-li svet zdaj prost strasti, davkov,
ostrih postav, težkega jarma in drugih nadlog? Mar ni več
smrti, sodbe, plačila in kazni? Mar ni več Boga, ni več
resnice? Ali se sme zdaj misliti, govoriti in delati, kar se

S '

K.,: - '

112

hoče? Mar nam niso Švica, Francija, Italija in Nemčija očiten
dokaz, da je jarem goljufive ljudovlade za slabejšo stranko
silno težak, ako ne celo neprenesljiv in da je sila, ki ji dela
močnejša stranka, največja krivica in pravo trinoštvo? Naj¬
pametnejša svoboda je svoboda sv. evangelija. Krščanstvo
ni tako tesnega srca, da bi v svoje krilo jemalo le nekatere
narode, ali pa samo narode, ki so pod isto vlado. Katoliška
vera objema v ljubezni vse ljudi; njej je „pagan kakor j ud,
divjak kakor Skit, suženj kakor prostak, vse je Kristus od¬
rešil; vse naj njegova kri izpreobrne v nove ljudi. 11  (Kol. 3,11.)
Vsi naj se upodobijo Kristusu, prvencu iz mrtvih, ki nas je
kakor izvoljen rod poklical iz teme k svoji prečudni luči,
iz sužnosti greha k svobodi božjih otrok. (I. Petr. 2, 9.) Kes
je sicer, da, dokler smo na zemlji, smo vedno pod neko
oblastjo. Naše truplo je pod oblastjo smrti in naša duša je
pod gospostvom postave. Narodi so podložni svojim oblast¬
nikom in se jim ne smejo zoperstavljati. Kdor se ustavlja
oblasti, ta se ustavlja božji volji. Otroci so podložni starišem,
žene možem in posli gospodarjem. Kdor dela greh, je suženj
greha, hudobnež je otrok hudičev, in ki pasejo meseno po-
željenje, vam sicer obetajo svobodo, pa vam je v resnici dati
ne morejo, ker so sami sužnji izpridenja. Zakaj od kogar je
kdo premagan, tistega je suženj. Jezus nas je rešil peklenske
sužnosti in nam podelil pravo svobodo, in le kjer je njegov
duh, ondi je tudi prava svoboda. Le „ako vas Sin božji
oprosti, boste res prosti; 11  le „ako vi ostanete v moji besedi,
boste spoznali resnico, in resnica vas bo oprostila, 11  kakor
vam je Kristus obljubil. (Jan. 8, 31. 36; Gal. 4, 31.) „Torej
bratje, k svobodi ste poklicani, vendar naj svoboda ne daje
priložnosti mesu, temveč po ljubezni duha si postrežite med
seboj. To je volja božja. Kakor hlapci božji in kakor svobodni
ljudje delajte dobro, ne kakor bi svobodo imeli v zagrinjalo
hudobije. 11  (Gal. 5, 15; II. Petr. 2, 15.)

Lep in važen je sicer ta nauk o svobodi božjih otrok,
vendar dokler hodimo po tej revni zemlji, ne bomo nikdar
pokušali njenega sladkega sadu. Oh le prebivalci nebeškega

113

Jeruzalema uživajo pravo svobodo. Ondi v nebeški domovini
bomo prosti sužnosti, pekla in greha. Otresli bomo jarem
vseh strastij, in smrt nas ne  bo več strašila. Revščine, silnih
nagibov in posvetnih skrbij bo ondi za vselej konec. Ne
bomo več podložni ne postavi, ne tuji volji, tudi ne bomo
več navezani na peščico zemlje, nebeško kraljestvo bomo
posedali na veke. Jedinosti naše ne bodo rušili ne nasprotne
si misli, ne uporni ugovori. Z Bogom jednega duha in s
Kristusom v jedno truplo stopljeni bomo kraljevali vso
večnost. Vsaka želja se nam bo izpolnila in nič se nam ne
bo zgodilo, kar bi bilo zoper našo voljo. „Vsak svetnik,“
piše sv. Anzelm, „bo kralj in vsi svetniki bodo z Bogom le
en kralj. Volja jednega bo volja vseh, tako da bo volja
vseh svetnikov skupaj le jedna volja, katera se bo izpolnovala
vselej natanko. Mi bomo vsemogočni po svoji volji, kakor
je Bog po svoji volji vsemogočen.“

O neskončno srečna svoboda božjih otrok! Tebe doseči,
tebe zadobiti se pač izplača kratka leta našega življenja
voljno prenašati jarem vere in težo postav. In to svobodo
bomo gotovo uživali vso večnost, če smo le pokorni nebe¬
škemu Očetu, kakor je bil Jezus, ter vsak čas pripravljeni,
če je treba tudi življenje dati zanj in če se po goljufivi
svobodi tega sveta ne damo omamiti in zapeljati na pota,
ki vodijo naravnost v večno smrt, v večno sužnost in v
gotovo izgubo naše svobode v nebesih.

Ravno tako je z jednakostjo. S tem da smo jednaki
pred pravico, nam ni nič pomagano; jednakost pred pravico
kar nič ne pospešuje občne sreče različnih stanov. Od druge
strani pa smemo vprašati, zamore-li taka jednakost obstati
na svetu. Jaz mislim, da ne. Zakaj, kako je mogoče le
sanjati o jednakosti v okoliščinah, kjer je jeden bogatin,
drugi pa siromak, jeden nevednež, drugi učen, jeden gospod,
drugi služabnik; kjer svet jednega kuje v zvezde/drugega
pa tepta z nogami; kjer se jeden topi v obilnosti, drugi
umira gladu. V takih okoliščinah je jednakost le prazna
sanjarija in nič drugega. In postavim, da bi tudi siromaki

Nebeška krona. 8

114

usmrtili vse bogatine in si razdelili njihovo premoženje med
seboj, da bi nihče ne delal, nihče ne služil, da bi se otroci
uprli in odrekli pokorščino starišem, žene možem, podložni
gosposkam, vprašam, ali bi bilo v taki slepi jednakosti
mogoče, ohraniti mir in red? Nikakor ne! Prave jednakosti
torej na zemlji ni in je biti ne more.

Le v nebesih je prava jednakost doma. Res je sicer,
da tudi ondi ne bomo vsi jednaki; zakaj nebeško plačilo se
nam bo odmerilo po meri in velikosti naših zaslug. Kakor
v tem življenju ne najdeš dva človeka, ki sta si v zunanji
podobi povsem jednaka, ravno tako nam kaže različnost
vseh nebeščanov božjo vsemogočnost in dovršenost. Pri vsem
tem nahajaš v nebesih pravo jednakost. Vsi gledajo Boga, vsi
ga ljubijo, vsi ga posedujejo in to je njih sladka sreča. Vsi
so otroci, prijatelji in dediči božji in sodediči Kristusovi.
Nebeške sreče je vsem zadosti in po drugi jih ne mika, in
čeravno jo vsak v različni meri uživa, vendar ne povzročuje
ta različnost ne zavidanja, ne nevolje med njimi, zakaj vsak
je svoje sreče tako vesel in zadovoljen, da jo po nobeni ceni
ne zameni za blaženost svojega sonebeščana. Vsak je na
svojem mestu, vsak v pravem redu, in vsak je vsem ostalim
jednak. Kako se različna mera blaženosti, katero izvoljeni
uživajo v nebesih, vjema z njihovo splošno jednakostjo, razlaga
nam kaj mično sv. Frančišek Šaleški s prav lepim vzgledom.

„Oče,“ pravi on, „ima dva sina; jeden je majhen fantiček,
drugi pa odraščen mladeneč visoke postave. V znamenje, da
ju ljubi, omisli vsakemu prav lepo in povsem jednako obleko
iz drage, pozlačene robe. Za obleko odraščenega sina seveda
je treba trikrat toliko take robe kakor za obleko mlajšega,
in njegova obleka tudi trikrat toliko stane. Pa vprašajmo
mlajšega fantiča, da-li zameni svojo obleko za obleko starej¬
šega brata. Odgovoril nam bo, da ne, da večja obleka ni
zanj, da mu ne služi, in da je s svojo, čeravno je manjša
od bratove, tako zadovoljen, da si boljše ne želi.“

Kaj jednakega vidimo pri kaki gostiji. Vsi jedo jednake
jedi in pijejo jednake pijače. Vsem je vsega zadosti. Jeden

115

povžije več, drugi manj. Vendar nikdo drugega zato ne za¬
vida, marveč veseli človeka, če kak prijatelj ali znanec more
kaj več použiti. Tako bo v nebesih. Vsi bomo nosili jednaka
oblačila rajskega veličastva, jeden manjša, drugi večja, vsak
po svoji sposobnosti in po velikosti svojih zaslug. Vsi bomo
sedeli pri jedni mizi, jedli jednaka jedila in pili jednake
pijače, jeden bo užil več, drugi manj, vsak po svoji zmož¬
nosti, t. j. vsi bomo gledali Boga, vsi ga ljubili, vsi ga po¬
sedovali, vsi bomo njegovi otroci, mu povsem jednaki, namreč
neskončno srečni in utopljeni v neizmerno veselje.

Francozi, katerih srca so po besedah slavnega pro-
povednika Matije Kartija že po naravi katoliška, so si v
zadnji prekuciji izvolili besedo „bratstvo“  za svoje geslo.
Bržkone takrat ni živi duši prišlo na misel, da je ta beseda
geslo krščanstva. Ljubi Boga črez vse in bližnjega kakor
sam sebe — ne delaj mu nič, kar sam nimaš rad, da bi on
tebi storil — to je pravo bratstvo. Ta vzajemna ljubezen je
bila značaj prvih kristijanov in pečat žive vere. Kje se dan¬
današnji nahaja ljubezen? Živi-li vsaj onih 28  milijonov
ljudij, ki vedno sanjajo o bratstvu, v pravi krščanski ljubezni
kakor bratje in sestre? Zgodovina sedanjih in preteklih
časov nam podaja žalosten odgovor na to vprašanje. Ne,
ne; razun med pobožnimi kristijani, katerih je žalibog le
mala peščica, ne najdeš nikjer prave ljubezni. Le v nebesih
ima ta čednost svoj sedež. Samo ondi ljubi vsak bližnjega,
kakor sam sebe; samo ondi se vsak veseli sreče svojih bratov,
kakor svoje sreče. Blaženost, ki je sami ne uživamo, bo
naša blaženost samo zato, ker jo uživa naš brat.

„Vzajemna ljubezen,“ pravi sv. Anzelm, „bo v nebesih
dosegla tako visoko stopinjo, da bo vsak sreče svojega brata
tako vesel, kakor da je njemu dana v plačilo." Ker je iz¬
voljenih v nebesih brez števila, ki jeden drugega popolnoma
poznajo in popolnoma ljubijo, torej bo „vsaki", pravi sveti
Avguštin, „tolikokrat užival nebesa, kolikor bo imel prijateljev
in tovarišev v blaženosti." Sreča jednega bo sreča vseh. Med
nebeščani je taka jedinost, kakoršna je med udi človeškega

8 *

116

telesa. Device blagrujejo zasluge vdov, vdove pa prednosti
čistega društva; spoznavalci občudujejo zmage mučenikov,
mučeniki pa častni venec spoznavalcev; preroki hvalijo ondi
življenje očakov, očaki pa vero prerokov; apostoli in angeli
se veselijo zaslug nižjih vrst, nižji pa se veselijo krone in
slave višjih krdel. „Vsi bodo bratje Jezusa Kristusa in otroci
božji imenovani. 1 ' (I. Jan. 3, 1.) Čeravno bo mnogo deležnikov
nebeške dedščine, vendar dedščina zato ne bo manjša, temveč
vedno bo tolika, kakor bi jo jeden sam podedoval. Toliko
jo bo za jednega, kolikor za vse. Takih mislij navdušen,
vzklikne sv. Avguštin: „V nebesih uživa vsaki drugačno srečo,
toda radost je jedna in ista; zakaj med nebeščani kraljuje
čista ljubezen v neskončnem preobilju. Ondi je Bog vse vsem,
tisti Bog, katerega bodo vekomaj gledali in mu vekomaj
prepevali slavo. Zares, ljubili ga bodo vekomaj in njih
najsladkejše veselje bo, mu prepevati slavo in čast brez
utrujenja, brez konca in kraja. V nebesih govore vsi nebeščani
le jeden jezik in uživajo le jedno radost; ondi je le jeden
govor, jedna gostija in jedna blaženost."

Veselite se torej prijatelji ljudovlade, veselite se in veselja
poskakujte, zakaj kar na zemlji iščete zastonj, boste v nebesih
našli v neskončni obilnosti. Če le ne umrjete, kakor pagani
in neverniki, marveč kakor kristijani in zvesti otroci matere
katoliške cerkve, smete se nadejati, da vas ondi čaka do¬
vršena svoboda, prava jednakost in pravo bratstvo.

26. Radost občutkov v nebesih.

Gledati, spoznati, ljubiti in posedovati Boga, bo torej,
kakor smo videli ravnokar, naša največja sreča v nebesih.
To srečo uživajo vsi nebeščani brez razločka in ker uživajo
naj višjo in neskončno dobroto, zato so popolnoma srečni.
Bog pa deli še večje čudeže, da bi jih še bolj osrečil. On
stori, da, ko ga vsi zamaknjeni gledajo, občutita njili duša
in telo vse slasti in veselja, katerih sta vredna po svojem
zasluženju. In to po vsi pravici. Zakaj, da omenim le veselja

117

občutkov, se zares ne strinja z božjo pravico in darežljivostjo
ničesar tako, kakor da tudi telo, ki je z dušo vred premagalo
toliko sovražnikov in toliko izkušnjav, po zadobljeni zmagi
dobi od privojskovane sreče svoj delež. Že skrivnost našega
vstajenja in izprememba našega telesa v novega človeka
nam kaže, da nas v nebesili čaka neskončno veselje. Kakor
je namreč božja pravica določila telesu pogubljenega človeka
večne muke, večno žalost, večen smrad, večno temo in večen
ogenj v peklu, tako je pripravila telesu zveličanega kristi-
jana večne slasti, večno veselje, večno krasoto in večno
blaženost v nebesih. Kes je sicer, da se natanko ne ve,
kakšne so prav za prav ugodnosti občutkov v nebesih, toliko
pa je vendar gotovo, da so vse drugačne od posvetnih, in da
nas bodo, čim jih pokusimo, napolnile s svojo neskončno slastjo.

Ko bi od rojstva slepi, ki doslej še misliti ne more,
kakšno je solnce, kakšne so zvezde itd., na enkrat izpregledal,
ali ne bo ostrmel nad krasoto sveta ter občudovaje vzdihnil:
„Kako! Je-li to ono svetlo, ono žarno solnce in krasna zemlja,
o katerih sem tolikokrat slišal? O kako vse drugače sem
si jih predstavljal! Koliko lepši in velišastnejši so, kakor
sem si jih mislil.“ — Jednaka, toda neskončno večja
radost nas bo presunila v onem trenutku, ko bomo zagledali
bliščobo nebeškega Jeruzalema. Videli bomo sveto mesto v
neskončni svetlobi njegovih žlahtnih kamenov, leskečih se
biserov in prozornega zlata. Videli bomo v svetem raju brez
števila svetnikov, angelov in drugih nebeških duhov, katerih
sleherni je svetlejši od solnca.

V sv. pismu se bere, da je Rahel očaka .Jakoba s svojo
lepoto očarala tako, da je njenemu očetu služil štirinajst let,
da bi jo dobil v zakon. Kaj jednakega se bere o vdovi Juditi,
da je Holofernove vojake s svojo prijetnostjo omamila tako,
da videti jo, so ostrmele vsem oči, in da je z jednim po¬
gledom svojih milih očij dobila Holofema v svojo oblast.
Ako ima torej že puhla človeška lepota, ki naglo ovene liki
rožica na polju in se razkadi v smradljivo trohljivost, tako
moč do človeškega srca, kakšno bo še-le imela lepota nebe-

118

škega Sijona, kjer bomo zagledali milijone najlepših in naj¬
žlahtnejših duhov in občudovali poveličana telesa neskončno
srečnih nebeščanov! Koliko veselje, kolika radost bo, videti
one beložarne obleke nedolžnosti, katerih greh ni omadeževal;
lilije čistosti, katerih se posvetni duh ni dotaknil; one palme
mučenikov, katerih niso polomila najokrutnejša preganjanja!
Kolika bo radost, ko bo zagledala mila mati svojo ljubo dete,
ljubezniva žena svojega moža, ko bomo videli svoje stariše,
svoje brate, sestre in znance preobražene in poveličane ter
od rajske svetlosti obdane, — ko bomo spoznali vse boga¬
boječe ljudi od Adama do sodnega dne, vse pobožne kristijane
vseh rodov in narodov in svetnike, vse angele in zveličane
duhove, katere smo na zemlji častili in ljubili! Kolika bo
radost, ko bomo prvikrat v nebeški bliščobi zagledali tebe,
o prečista Devica Marija, mati Sinu božjega, najlepšo izmed
vseh stvarij, kraljico angelov in Gospo sveto, ter te potem
s čedalje večjim veseljem gledali, spoznavali in ljubili vso
večnost! Kolika bo radost, ko bomo zagledali Jezusa Kristusa,
našega Gospoda, učenika, brata, odrešenika in kralja kot
Boga in človeka ter ga potem vekomaj gledali, spoznavali
in ljubili! Zares, ko bi za občutke drugega veselja ne bilo,
že samo to, kar je lepega za oči, so nebesa.

Poslušali  bomo tudi nebeško slavopetje. Sladko je,
poslušati miloglasne pesmi; srce človeku igra radosti, ko sliši
lepo ubrano godbo ali pa mično žvrgolenje veselih ptičic.
Kolika radost bo pač poslušati glasove rajskih citer in glas
samega Boga, ki je najvišja, neskončna milota in izvir vsega
blagoglasja. „Kakor šum silnih voda,“ pravi sv. Janez v
skrivnem razodetju, „sem slišal glasove brezštevilnih angelov
okrog božjega sedeža, njih število je bilo tisočkrat tisoče in
glasovi, katere sem slišal, so bili kakor glasovi harfe in
nebeškega petja. Peli so novo pesem. In nebeške vrste so
odgovorile: Aleluja! In od vzhoda do zahoda je po nebeškem
oboku zadonelo veliko, večno Aleluja, katero so pele trume
svetnikov." O moj Bog, kakšno mora biti to petje! Kakšni
glasovi, kakšni napevi, ki bodo pred božjim prestolom doneli

119

celo večnost v hvalo in slavo trojedinemu Bogu! Kolika
radost, ko bomo sedeli v tistih veselih vrstah ter ž njimi
jednoglasno prepevali: ..Amen, blagoslov, veličastvo, modrost,
zahvala, čast, gospodstvo in mogočnost hodi našemu Bogu
od vekomaj do vekomaj. Amen!“

Taka blaženost čaka tudi druge občutke.  Čeravno
nam sv. pismo o tem pove malokaj, je toliko gotovo, da bodo
vsi deležni jednakega veselja in vtopljeni v morje nebeških
slastij. „Zakaj tvoji svetniki, o Gospod ! 11  prepeva cerkev,
„bodo prijeten duh pred teboj . 11  In Kristus je rekel svojim
učencem: „ Jaz vam bom pripravil, da boste jedli in pili pri
moji mizi . 11  Če za naše poveličano .telo ondi ne bo treba
zemeljskih jedij, zakaj po vstajenju bomo vsi dušni kakor
angeli in nesposobni za mesene čutljive reči, vendar se bodo
vsi njegovi občutki naužili čistih nebeških želja. To se vsaj
nekoliko posname iz lastnostij, katere bo imelo naše telo po
vstajenju. Bolj ko ta ali oni občutek tu na zemlji zatajujemo
in nagibljamo k svetosti, večjo čast in radost bo užival v
nebesih; nasproti pa bodo, pravi sv. pismo, oni občutki pre¬
stajali največje kazni, ki so nam najbolj služili v greh.

Neka pobožna žena, katere življenje nam opisuje jeden
najpobožnejših duhovnov, si je belila glavo, kako se godi na
onem svetu njenemu možu, ki je na tem svetu tako hudobno
živel, da so ga dejali ob glavo. Črez dolgo časa se ji pri¬
kaže njeni mož v spanju. Bela obleka mu je bila sicer na
mnogih krajih raztrgana, toda njeni razporki so bili okinčani
z zlatom in z žlahtnimi kameni, in okoli vrata mu je visela
prelepa in draga veriga. Te prikazni ni težko razumeti. Belo
oblačilo pomeni srajco nedolžnosti, katero je mož zadobil po
krstu. Razporki so nasledki greha. Kinč, ki je popravil škodo
na obleki, so spokorna dela, in ker je hudobnež vse smrtne
bolečine prestal v duhu pokore in z Bogu udanim srcem,
imel je kaj lepo verigo okoli vratu. — Neka druga nespametna
in razpašena deklica vpraša svojega spovednika ravno pred
smrtjo: „Plešejo tudi v nebesih? Bo mi-li mogoče, tudi tam
uživati veselje, katero sem na zemlji tako strastno ljubila ? 11

120

Kaj je hotel spovednik odgovoriti na to? — Glej otroka, ki
se igra z lesenim konjičkom; on je pri tej igrači ves srečen.
Ko pa odraste in je mož, ki vlada s svetom, bo-li tudi takrat
leseni konjiček še njegova igrača? Sv. Pavel piše: „Ko sem bil
otrok, govoril sem po otročje, umel po otročje, mislil po otročje;
odkar sem pa mož, opnstil sem, kar je otročjega? 1  (I. Kor. 13,11.)
To je: zdaj govorim, mislim in sodim, kakor mož.

27. Dušna veselja v nebesih.

Kako srečna je duša, katero obišče Gospod, v koliko
radost se ona vtopi tisti trenutek, ve le oni, ki sam pokuša
to sladkost. „Jedenkrat,“ trdi sv. Bernard iz svoje izkušnje,
„me je doletela sreča, da sem tebe, o sladki Jezus, pokušal;
tisočkrat rad umrjem, da le tebe še pokusim. Ako torej naša
duša sladkosti vsa gine že v tej solzni dolini, ko najmanjša
kapljica nebeške slasti kane v njo, kaj bo še-le v nebesih,
kjer se bo vsa vtopila v morje nebeške slasti in blaženosti? 11

Pa čeravno nam ni dano, kakor sv. Bernardu, nebeško
veselje že poprej pokušati s svojimi občutki, zamore vendar
naš um, razsvetljen po sveti veri, si vsaj nekoliko predočiti
dušna veselja, ki nas čakajo v nebesih. Naš um hrepeni po
resnici, kakor naše srce po ljubezni. Toda žalibog za to
hrepenenje pod milim solncem ni hladila. „Tukaj na zemlji, 11
pravi sv. Avguštin, „je vse lažnivo; le v nebesih kraljuje
čista resnica. Gorje mi torej, da sem resnico iskal v stvareh
namesto v stvarniku. Vse posvetno je le nečimurnost in zmota
in kar je še bolj žalostnega pri tem, to je, da se naše spa¬
čeno srce svoje zmote veseli in v svoji revščini išče veselje.
Ne, ne; v tej deželi smrti ne gre nikakor iskati prave sreče,
le senca in predpodoba je, karkoli nas obdaja; resnica ni tu
doma. Željno sem iskal resnico tudi ta čas, ko sem še ljubil
greh, ali dvomil sem, da jo kdaj najdem. Le po Jezusu Kristusu
sem našel milost in resnico in njena luč, katera vedno sveti
in nikdar ne ugasne, nam bo v nebesih še-le prav svetila,
ko bomo vekomaj kraljevali pri Bogu, ki je gola resnica. 11

121

Spoznanje resnice je torej prvo veselje, ki ga duša ob¬
čuti v nebesih, in to veselje, katero isti svetnik imenuje
rajski raj, je večje kakor vse veselje občutkov. In zares!
Kdo popiše radost, katera navdaja dušo, ko gleda Boga?
Ona je podobna velikemu morju. „Kakor je riba,“ pravi
sv. Anzelm, „v morju obdana vsa od vode, tako bo duša
pravičnega vsa vtopljena v veselje; veselje od znotraj, veselje
od zunaj, veselje v globočini, veselje v visočini, povsod veselje . 11
• — Kako sladak ji bode pogled na pretečeno življenje. Hraber
vojak se radosten ozira na vojske, v katerih je bil, na krvave
bitke, v katerih se je bojeval, na slavne zmage, katere je
dosegel, na nevarnosti, katerim je ubežal, in težave, katere
je prenašal. Tako se bo tudi duša z veseljem spominjala
svojih izkušnjavcev, namreč sveta, mesa in pekla, katere je
junaško premagala, spokornih del, v katerih se je vadila, in
milostij, katere je obračala v svoj prid. Kako lahko — bo
takrat vzdihnila — se mi je bilo pogubiti, koliko jih je, ki
■so živeli v ravno takem stanu in se večno pogubili. Jaz,
hvala ti usmiljeni Bog, sem v zavetju; nevarnosti zame ni
več. Po tvoji milosti in po obrambi matere Marije in po
sveti veri sem zdaj srečna, srečna vekomaj!

Jednako radost bo užival naš um v nebesih. Jeden
sam pogled v čisto zrcalo nebeškega Očeta ga bo napolnil
z vso modrostjo. Vse skrivnosti stvarjenja, odrešenja in po¬
svečenja mu bodo takoj razodete in jasne kot beli dan. Kaj
bo iskrica posvetne modrosti proti tisti nebeški modrosti, ki
jo bomo dosegli, ko bomo spoznali Boga in njegove lastnosti.
„Vsak pravičen,“ pravi sv. Anzelm, „bo v nebesih imel take
učenosti, da mu ne bo od vsega neznanega ničesar, karkoli
hoče vedeti, bodisi iz preteklega ali iz prihodnjega . 11

Ker je človeku v nebesih vse po godu, doseže tudi
njegova volja  najvišjo stopinjo svoje blaženosti. Vsaka želja
se ji bo izpolnila v hipu. Želeti in to izpolniti, bo jedno.
,,V Bogu , 11  piše sv. Bonaventura, „ti je vse. Hočeš-li lepoto?
Glej, takrat se bodo pravični svetili kakor solnce. Hočeš-li
svobodo in moč? Glej, oni bodo kakor angeli božji v nebesih.

122

Ali zdravje? Ondi je večno zdravje. Hočeš-li biti nasičen in
napojen? Ondi bodo vsi nasičeni od božje časti in napojili
se bodo od obilnosti tvoje hiše. Blagoglasje? Ondi bodo peli
angeli in nebeške trume jim bodo odpevale večno Aleluja.
Hočeš-li družbo in prijateljev? Glej, ondi je občestvo svet¬
nikov. Ali čast in bogastvo? Slava in bogastvo je v njegovi
hiši. Hočeš-li stanovitnost in gotovost? Glej, njegovega
kraljestva ne bo nikdar konec.“

Jednako veselje je sveti mir, ki ga uživa duša pravič¬
nega v nebesih. Mir z Bogom, pri katerem, s katerim in po
katerem sklene duša nerazdražljivo zvezo; zakaj on postane
njeno življenje, njena sreča in dobrota. Mir z nebeščani, zakaj
vsi so jednega srca in jednih mislij; mir s seboj, mir brez
nadloge, mir brez nasprotovanja, mir brez konca in kraja.

Jednako veselje za dušo bo to, da bo ob jednem deležna
vseh nebeških dobrot. „Kaj vse bo v jednem hipu zadobila
v nebesih ? 11  vpraša sv. Bonaventura ter si sam odgovarja:
„Zadobila bo zdravje brez bolezni, mladost brez starosti, na¬
sičenje brez naveličanja, prostost brez meje, lepoto brez madeža,
neumrljivost brez trpljenja, obilnost brez pomanjkanja, mir
brez žalenja, gotovost brez strahu, čast brez graje, veselje
brez žalosti . 11  — „Ondi,“ pravi dalje serafinski učenik, „je
prijetnost kraj a, v katerem stanujejo; veselo društvo, v katerem
kraljujejo; preobraženje telesa, ki jih poveličuje; svet, ki so
ga zaničevali; pekel, kateremu so ubežali, izvoljenih preobilno
veselje . 11  Ravno to trdi sv. Anzelm, ko opisuje ugodnosti,
katere občutijo pravični v nebesih v istem času, ter govori
tako-le: ,.Njih delež v nebesih bo: lepota, lahkota, moč, svo¬
boda, zdravje, radost, modrost, prijateljstvo, jedinost, čast,
mogočnost, veselje, gotovost . 11  — „Zares,“ pristavlja sv. Bernard,
„duša, ki poseduje Boga, ne more nič drugega želeti, zakaj
ona ima v jedni dobroti vse dobrote. Kjer je neskončna dobrota,
tam je največja sreča, najslajše veselje, prava svoboda, do¬
vršena ljubezen, večna gotovost in gotova večnost. Ondi je
prava radost, dognana učenost, vsa lepota in vsa blaženost,
ondi je mir, dobrota, prijaznost, moč, čast, veselje, sladkost,

123

stanovitnost, življenje, svetloba, veličastvo, ljubezen in sladka
jedinost, Jednako veselje bo duša pravičnega občutila v
nebesih, ko bo vsa zamaknjena občudovala vsemogočnega,
neskončno modrega Boga.“

Ker bo Bog, kakor pravi sv. Pavel, vsem vse, in ker
tolike preobilnosti sreče, ki jo tam pričakujemo, ne najdeš
nikjer razun v Bogu samem, zato bo spoznati Boga, ona
radost, ki nas bo nasitovala vso večnost, pa nam nikdar
presedala. In to spoznanje bomo črez vse mere občudovali
na vse veke. Ker je Bog neskončen, bo tudi naše strmenje
nad njegovimi orjaškimi deli, nad njegovo ljubeznijo in do¬
broto brez konca in kraja. Zakaj videli bomo čudeže njegove
pravice ter se radovali, da je svetu odkril svoje sovražnike,
jih obsodil in pogubil, svoje prijatelje pa povišal in preobilno
obdaril. Spoznali bomo vsa prečudna pota, po katerih je vodil
človeka, ga varoval in pripeljal v večno zavetje. Ostrmeli
bomo nad čudeži njegove dobrotljivosti, katere je izkazoval
izvoljenim, da bi jih privabil k sebi, nad zakladi njegovih
milostij, katere je delil svojim otrokom, da bi jih obogatil
za nebesa. Ostrmeli bomo, videči, s kako ljubeznijo je greš¬
nike iskal leta in leta, jim vse prizanesel, vse odpustil, kot
ljube otroke zopet sprejel in pritisnil na svoje srce.

Občudovaje bomo gledali čudeže božjih skrivnostij, kako
se je sv. vera razširila in razvila od kraja do kraja sveta,
kako je Bog natanko izpolnil svoje obljube in držal svojo
besedo. Vsi čudeži božjega veličastva in božje ljubezni, katerih
si zdaj kar misliti, še manj pa predčutiti zamoremo, nam bodo
takrat v svetli luči v naše veliko začudenje stopili pred oči.
Nato bosta duša in telo, vse videti, vzplamtela ljubezni.
Družba izvoljenih in nebeških duhov bo začela večne slavo¬
speve in brezštevilne trume bodo klicale: „Čast bodi Bogu
Očetu, Sinu in sv. Duhu, kakor je bilo od začetka, zdaj in
na vse veke. Amen.“ Tisoč drugih nebeških vrst pa bo pelo:
,,Dober je Gospod in vekomaj trpi njegova milost.“ (Ps. 117,1.)
„Zares, njegovo usmiljenje bomo na vekomaj prepevali, ker
njega usmiljenje je do vseh njegovih del.“ (Ps. 144, 9.) In v

124

višavi bodo milijoni angelov povzdignili glas, rekoč: „Svet,
svet, svet je Bog vojskinih trum, vsa zemlja je polna njegovega
veličastva. 11  (Iz. 6, 3.) In globoko doli se bo glasila hvalna
pesem: „Sveti Bog, sveti močni Bog, sveti neumrjoči Bog.“
— In milijoni izvoljenih bodo z ginljivim glasom povzdignili
večno Alelujo in brez števila drugih hvala- in slavaspevov.

Kdor na kaki božji poti posluša različne trume romarjev,
katerih vsak zase zdaj moli, zdaj poje, ter se prepriča, kako
globoko segajo take pesmi v srce, ker pridejo iz pobožnih
src, kako ga bude k pobožnosti in zaupanju, čeravno so so¬
glasne, ta si lahko predstavi vsaj nekoliko, kolika bo radost
poslušati rajske slavospeve, ki so polni soglasja, čistosti in
sladkosti. In ta radost, da se vidi Boga in Jezusa Kristusa
toliko poveličevati, doseže po ljubezni najvišjo stopinjo do¬
vršenosti. Ljubezen se bo izlivala iz src svetnikov v Marijino
in Jezusovo srce in od ondod bo vrela, kakor orjaški plam¬
teči potok v neskončno morje presvete Trojice in odtod se
bo zopet izlivala v srce nebeščanov. In to izlivanje ljubezni,
to njeno premenjavanje, ki nas vpelje v posestvo radosti in
blaženosti božje, je ob jednem najvišji vrh in dovršenost
nebeške sreče. Tako se bodo izpolnile besede velikega Avgu¬
ština, ki pravi: „Izvoljeni v nebesih bodo gledali, ljubili in
posedovali. To je njih j edino delo, delo brez konca in kraja.
Nikdar ne bodo nehali gledati Boga, zato bo njihova ljubezen
večna, in dokler jim bo v srcih gorela ljubezen, bode se jim
vedna hvala razlivala iz ust, in dokler bodo hvalo peli Bogu,
vedno bo blaženost in radost njegova tudi njih užitek. “ To
.četverno opravilo bo torej celo večnost njih dušno veselje in
njih nebeška sreča.

28. Večnost v nebesih.

Neki grof P., ki je mnogo potoval in povsod iskal le
posvetno veselje, pride po nesreči ob vso vero. Naposled je
celo dvomil, da-li je Bog. Ko se povrne v svojo domovino
in živi v svoji grajščini ,na kmetih, vsili se mu večkrat ta
misel. Ni sicer pod solncem človeka, ki bi zares in povsem

125

mogel tajiti Boga, zakaj resnica, da je Bog, ima pregloboke
korenike v našem srcu. Ker pa hudobneži čutijo, kako
gorjč jim bo, če je res Bog, sodba in večnost, izbili bi si
radi z vso silo to misel iz glave ter si pokrotili vest s
praznimi dvomi. Nekega dne gre imenovani grof na izprehod,
kar sreča kmeta, ki je bil ves pobitega srca. „Kaj ti je?“
vpraša ga grof. — „Oh,“ odgovori kmet, „moj oče so ravno¬
kar umrli; rad bi jih spodobno pokopal, ali stiska me taka
revščina, da tega ne morem.“ Grof, poln usmiljenja, seže v
žep in mu poda toliko zlatov, kolikor jih je imel pri sebi.
Dela usmiljenja pa ne ostanejo nikdar brez plačila. To grof
takoj spozna. Ko pride domu, zapre se v svojo sobo ter hoče
napisati svoje dvome o verskih resnicah. Kar stoji pred njim
starček, za čegar pogreb je ravnokar odštel zlato. Strah ob¬
leti grofa in on jame trepetati na vseh udih. Mrlič pa reče:
„Je Bog, je večnost, neumrjoča je tvoja duša.“ Te besede
sicer niso učen dokaz, da je res Bog, vendar presunejo grofa
tako, da se mu ni več ljubilo dvomiti o verskih resnicah.

Tudi naš namen ni, da bi dokazovali večnost, zakaj
verni kristijani verujemo, da je to resnica. Ali ravno ta
resnica nas mora vspodbujati, da se ogibamo greha in goreče
hrepenimo po nebesih. Ni je močnejše misli, kakor je ta:
„Večno srečen ali večno nesrečen, večno v veselju, v slad-
nosti in sreči ali pa večno v žalosti, trpljenju, v bolečinah
in obupu; večno pri Bogu v svetlem raju, ali pa večno v
društvu hudičev v peklenskem brezdnu, v prokletstvu; v večni
zvezi z Bogom, vekomaj v njegovi ljubezni in v njegovem
posestvu, ali pa vekomaj ločen od Boga, ž njim biti v večnem
sovraštvu in v večni razkačenosti.“

Jedna teh dveh večnosti bo gotovo naš delež, kakor
uči vera; sredne poti ni. O kako mogočna je ta resnica!
Ona je krona drugih resnic. V peklu ni pekla, ako ni večen,
in v nebesih ni nebes, ako niso večna. „Ni mogoče," pravi
sv. Bernard, „biti popolnoma srečen, ako ni gotovo, da bo
naša sreča trpela vekomaj. Večja je sreča, katero uživamo,
bolj se bojimo jo izgubiti. Ta strah greni vse naše dobrote.

126

Misel: moja sreča gre h kraju, to je bodeči trn, ki je vpleten
celo v kraljevo krono. Le v božjem mestu, v oni predragi
domačiji, kjer po besedah sv. Avguština kraljuje čista resnica,
kjer je postava ljubezen, čas pa večnost, samo tam gori v
nebeškem Sijonu je vse stanovitno, obstoječe in neminljivo.
»Pravični bodo vekomaj živeli in pri Gospodu je njih plačilo
in skrb zanje pri Najvišjem, čegar kraljestvo nima konca.' 1
(Modr. 5, 16.) »Prejeli bodo častitljivo kraljestvo in lepo
krono iz Gospodove roke, ker s svojo desnico jih bo pokrival
in s svojo sveto roko jih bo branil.“ (Modr. 5, 17.) „V nebesih
bodo izvoljeni, 11  kakor piše sv. Peter, »posedovali nestrohljiv
delež in na glavi nosili nevenljivo krono veličastva.
(I. Petr. 1, 4.)'

Ali res ne bo nebeškemu veselju nikdar konec? Torej
se nebeška krona nikdar in nikoli ne izgubi? Nikdar! Tedaj
nas nobena moč več ne more ločiti od Boga in oropati nje¬
gove ljubezni? Nobena! Zakaj izpolnile se bodo besede Kri¬
stusove, ki je rekel: »Vaše srce se bo razveselilo in vašega
veselja vam ne bo nikdo odvzel. 11  (Jan. 16, 22.) O veselje, o
blaženost! Preselivši se v nebesa, stopimo ob jednem v nebeško
blaženost, katere ne bo nikdar konec. Naša mesta, vasi, hiše
in posestva bodo razpadla; dežel, kraljestev in narodov ne
bo več — le vaše zveličanje, o stokrat srečni nebeščani,
vaša blaženost bo trpela vekomaj!

Ko bi bil ves svet iz samega peska in prahu, in ko bi
se vsako leto poizgubila samo jedna peščica tega prahu,
trebalo bi zares čuda let, da se poizgubi ves svet. Veselite
se, o blaženi v nebesih, vaša sreča bo trpela še dalje, nje ne
bo nikdar konec! Ko bi na prekrasnem obnebju vsakih tisoč
let ugasnila jedna zvezda, koliko milijonov let bi preteklo,
dolgo, dolgo bi trpelo, predno vse zvezde otemne. Veselite
se, izvoljeni, vaša sreča bo trpela še dalje, nje ne bo
nikdar konec.

Ko bi angel božji stopil v pekel in rekel zavrženim:
»Poslušajte! Bog je sklenil, vas rešiti pekla, vam izbrisati
vse in odpustiti vse, toda zdaj še ne, to bo še-le takrat, ko

127

se bo ves svet razsul v prali, črez toliko sto let, ko se bo
vse morje izjemalo z malo kupico, črez toliko stoletij, ko
bodo na nebu ugasnile vse zvezde, četudi vsake tisoč let
še-le jedna ugasne,“ — ko bi angel božji pogubljenim oznanil
kaj takega, kak vrisk, kaka radost bi bila ta dan v peklu.
Pekel bi ne bil več pekel, ampak kraj veselja. Radi bi trpeli;
zakaj njih trpljenja bi bilo jedenkrat konec, čeravno še-le
črez milijonov in milijonov let. Upa žar bi jim prisijal, da
bodo jedenkrat gledali Boga, sloneli na njegovem naročju
ter stopili v veselje Gospodovo.

Pa kakor je strašna misel, da se iz pekla nikdar več
ne pride, tako radostna in sladka je resnica, da nebeškega
veselja ni nikdar konec in da se nikakor ne more več izgubiti.
Te resnice navdušen vzklikne sv. Avguštin: „0 vir življenja!
Kdaj bom stopil iz te žalostne puščave k viru sladkosti ter
si pogasil žejo pri studencu tvoje milosti? Kdaj bom stopil
v veselje mojega Gospoda, v katerega se ne sprejme noben
grešnik in iz katerega se nobeden izvoljenih več ne od¬
pravi? O resnično, sladko, ljubeznivo življenje! O blaženo
življenje brez konca in kraja! Ondi je najvišja gotovost,
gotov mir, mirno veselje, vesela sladkost, sladka večnost in
večna blaženost. 41

Pač res, za kratka prizadetja in malo, minljivo trpljenje
na zemlji se nam ponujajo večne radosti v plačilo. Naša
pobožnost in naša dobra dela, katera zdaj doprinašamo, so
po besedah sv. Bernarda le semenska zrna za večnost. Ondi
ne bomo veselja uživali v takem redu, kakor tu na zemlji,
namreč jedno za drugim, marveč vse naenkrat, vse skupaj.
Ondi ni več minulosti, ne prihodnosti, marveč vse je le
sedanjost. Ondi je pokoj, čast, radost in ljubezen ter krona
naše sreče bo neskončna večnost. „Bog bo kraljeval na
veke in še dalje,“ pravi sv. pismo (II. Mojz. 15, 18), „in mi
bomo živeli v imenu Gospodovem vekomaj in še dalje, 11
pravi prerok (Mih. 4, 5), to se pravi: Njegovega kraljestva
in naše sreče ne bo konca ne kraja.

128

29. Stopinje veličastva v nebesih.

„Kdo bi rad kupil življenje in videl dobre dni?" kliče
kraljevi prerok. (Ps. 33, 15.) Nebeško kraljestvo je na prodaj,
glej, Bog ti ga hoče prodati. Mar vprašaš, koliko velja?
Glej, sv. Avguštin ti pove: „Ono velja dela.“ In ker so
nebesa večno prebivališče, morala bi se prav za prav prodati
po večni ceni, za večna dela; vendar Gospod terja le dela,
ki trpijo kratek čas. „Zakaj naše sedanje kratke nadloge
nam pripravljajo neizmerno visoko, večno čast," pravi sveto
pismo. (II. Kor. 4, 17.) Nebeško kraljestvo je na prodaj. In
ti vprašaš, koliko velja? Poslušaj sv. Krizostoma, on ti na¬
mesto Boga pove, ker pravi: „Ne postavljam ti cene, da se
ne boš izgovarjal z uboštvom. Daj zemljo, pa imaš nebesa;
daj denar in dobiš kraljestvo; daj, kar imaš, in nebesa so
tvoja. Imaš-li jeden sam vinar, daj ga, kupi si nebesa zanj.
Nimaš vinarja, daj kozarec vode, daj košček kruha, kupi si
zanje nebeško kraljestvo/ Ti vprašaš, kaj velja? St. Lavrencij
Justinijanti pove: „Toliko velja,kolikor dati utegneš. Abraham
si ga je kupil z gostoljubnostjo, Job z milosrčnostjo do
bolnikov, Tobija s pokopavanjem mrličev, Cahej si ga je
kupil s tem, da je polovico svojega premoženja razdelil med
uboge." — „In če ti je ta cena še previsoka, počakaj," veli
sv. Avguštin, „vem za drugo; uboga vdova si ga je kupila
za dva vinarja; še bolji kup: zajeden požirek vode ga dobiš;
ali še bolji kup: dobiš ga tudi za samo dobro srce." Ker
je tedaj tako lahko prislužiti si nebesa, ki so pravično po
zaslugah odmerjeno plačilo, razume se samo po sebi, da morajo
biti v nebesih različne stopinje blaženosti ali veličastva.

A li so v nebesih različne stopinje veličastva? V čem
obstoje? Kako se prislužijo? To so tri prevažna vprašanja.
Naj jih torej nekoliko preudarimo.

Oče Jakob je v spanju videl lestvice, postavljene od
zemlje do nebes. Ravno take sanje sta imela sv. Romuald
in sv. Koleta. Te lestvice nam predstavljajo versko resnico,
da se zamoremo povzdigniti vsak čas na višjo stopinjo

129

veličastva ter se Bogu bližati čedalje bolj. Bes je sicer, da
kot minljive stvari ne bomo nikdar dosegli Boga, najvišje
in neskončne dobrote, vendar se lahko vsak dan bolj bližamo
njegovemu veličastvu.

Bistveno je nebeška blaženost, kakor smo rekli, za vse
nebeščane jedna in ista, namreč spoznati, gledati, ljubiti in
posedovati Boga. In ta blaženost je dovršena sreča vsakega
nebeščana. Vsak zajemlje iz njenega studenca, kolikor zamore
po svoji sposobnosti. Vendar, kakor nas učita vera in pamet,
je med svetniki sicer prava jednakost poleg neskončne raz¬
ličnosti. „Druga je svetloba solnca," piše sv. Pavel, „druga
je svetloba lune, druga je svetloba zvezd; zvezda se namreč
razloči od zvezde po svetlobi; tako bo tudi vstajenje mrtvih,“
(I. Kor. 15, 41) in „v hiši mojega očeta je veliko prebivališč 4 '
(Jan. 14, 2), pravi Gospod. Torej jedna hiša in veliko pre¬
bivališč, jedna blaženost, toda različne so nje stopinje, nizke,
višje in jako visoke. Kakor posejano seme, uči prilika v
sv. evangeliju, obrodi različen sad: trideseteren, šestdeseteren,
stoteren; kakor si v kupčiji ta pridobi pet, drugi deset
talentov; kakor kralj po pridobljeni zmagi ne obdaruje vseh
junakov jednako, marveč gleda na velikost njihovih zaslug
in njih junaštva ter postavi jednega črez pet, drugega črez
deset mest; kakor so po besedah skrivnega razodetja različni
sedeži v nebesih, kjer jeden sedi na desnici Očetovi, drugi
na levici Sinovi: tako ima tudi sleherni različno stopinjo
blaženosti v nebesih. Vsak bo prejel po svojih delih, po svojih
zaslugah in po tem, kakor se je posluževal milosti božje.
Kako bi otrok, ki umrje takoj po krstu, prejel isto plačilo,
kakor sv. Štefan, ki se je iz ljubezni do Kristusa dal kamnati?
Kako bo razbojnik na križu, ki se je spokoril v zadnjem
trenutku svojega življenja, dosegel jednako krono, kakor
prvaka apostolov, sv. Peter in Pavel, ki sta se vojskovala
toliko let za Kristusa? In znano je, da je devet različnih
vrst angelov v nebesih, in da so človeški otroci poklicani,
dopolniti izpraznjena mesta v angelskih vrstah in da je
nebeška kraljica Marija najveličastnejša med vsemi nebeščani.

Nebeška krona. 9

130

Ta različnost pa ne povzročuje nevolje, ne zavida, ne
sovraštva med nebeščani; vsak je sreče svojega soseda tako
vesel, kakor svoje lastne; toda v dejanju ta različnost vendar
obstoji. Tudi na dvoru posvetnega vladarja je mnogotero
služeb: so strežaji, vratarji, stražarji, žlahtniki, dvorniki,
grofi, knezi, ministri in kraljeviči. Vsi so dvorniki, vsak je
vesel svojega stanu. In vendar, kolik je razloček med vra¬
tarjem in ministrom, ali med žlahtnikom in kraljevičem.
Toda neskončno bolj različne so stopinje veličastva med
dvorjani nebeškega kralja. Sv. Tomaž Akvinski uči, da naj¬
nižja stopinja nebeškega veličastva velja več, kakor vse
krone in vsa kraljestva tega sveta. Dokler živimo, se laliko
vsak dan, vsak hip povzdignemo na višjo stopinjo blaženosti,
zakaj kakoršno je zdaj naše življenje, taka bo naša večnost.
Ko preteče čas našega življenja, potem bo nad nami izrečena
sodba, in ta sodba ostane neizpremenljiva na vse veke; zakaj
onkraj groba ni napredka, ne priboljška. Dokler hodimo po
tej zemlji, dokler nam še bije srce v prsih, zamoremo se
vedno višje pomikati po nebeških lestvicah; višje pa splezamo,
bolj je všeč Bogu. On ima tudi dovolj zakladov, poplačati
naš trud, če je treba, tudi z neskončnim plačilom.

V čem obstoje različne stopinje nebeške slave, ni težko
razumeti, če preudarimo, kaj nas vera uči o gledanju božjem.
Kazun telesnih in dušnih ugodnostij, katere bo Bog povekšal
po velikosti sile, ki smo si jo delali, in po naših dobrih
delih, zaslugah in po naši ljubezni, razun veselja, katero
bomo uživali po velikosti našega vojskovanja, naših zmag
in naše zvestobe ter ljubezni in časti, ki nam jo bodo angeli
in svetniki izkazovali v nebesih; razun nežne in vzajemne
ljubezni, ki jo pričakujemo od Jezusa in Marije po naši
sposobnosti in po velikosti pridobljenih milostij, razun vsega
tega ho vsak imel še to plačilo, da bode, kolikor več ima
zaslug, toliko bolj spoznal, ljubil in gledal Boga. Ali ne
vidimo kaj jednakega tudi v vsakdanjem življenju? Ako
priprost in neveden človek v' jasni noči gleda zvezde na
nebu, vidi ravno to, kakor učen zvezdoznanec; toda kolik

131

razloček je med njima. Priprosti človek vidi samo bliščeče
zvezde, zvezdoznanec pa pozna vsako zvezdo, ji ve ime; ve,
kako se suče, in po čem se razločuje od drugih, on pozna
vse čudeže, katere je stvarnik vplel v zvezde.

Tako je v nebesih. Vsi nebeščani gledajo Boga od
obličja do obličja; vsem je odkrito njegovo bitje; vsi ob¬
čudujejo njegovo vsemogočnost, modrost, lepoto, svetlobo in
dobrotljivost. Toda nekateri ga vidijo svetlejšega, ga spoznajo
jasnejši in ljubijo čistejši mimo drugih, kakor je komu od¬
merjeno večje ali manjše veličastvo za plačilo njegovega truda.

S to mero se nam bo merila tudi ljubezen božja. Kako
silno se da povišati ljubezen z najmanjšim znamenjem, in
koliko srečnejši je človek po taki povekšani ljubezni, to ve
in občuti vsako ljubeče srce. Ko ljuba mati po dolgi ločitvi
zopet vidi svoje otroke, objame in pritiska na srce jednega
za drugim. Moje ljubo dete, reče prvemu. Moje ljubeznivo,
dobro in drago dete, reče drugemu; oh, moje predrago in
preljubo dete, reče tretjemu. Ali ne kažejo te besedice raz¬
lične stopinje njene ljubezni?

Po ravno tej meri nas bo osrečevalo tudi posestvo božje,
ako bo naše srce po meri naše čednosti, svetosti in po meri
večjih zaslug sposobno za večje nebeško veselje. Ako že
otroku, ki po krstu umrje, posvečujoča milost nakloni nebeško
blaženost, koliko blaženost, koliko radost mora neki nakloniti
tistemu svetniku, ki si skozi dvajset, trideset, petdeset let
z velikim trudom in junaškimi čednostmi vsak dan nabira
novih zaslug ter si prisluži na milijone višjih stopinj veli¬
častva? Oh, ko bi v nebesih še kaj bilo, kar bi utegnilo
žaliti nebeščane, bilo bi gotovo to, da so na zemlji zapravili
toliko kron po svoji lahkomišljenosti; zakaj tukaj so imeli
priložnost, si kar na lahkem brez posebnega truda prislužiti
marsikako višjo stopinjo milosti in prihodnje sreče ter se vsak
dan in vsako uro po zlatih nebeških stopnicah povzdigniti višje.

Ali je torej res tako lahko pomnožiti nebeško veličastvo,
dokler živimo tu? — Na to vprašanje odgovarja sveta vera,
ki nas uči, da je kaj lahko pomnožiti posvečujočo milost s

9 *

132

pobožnim življenjem. Kdor je v smrtnem grehu, ne more
storiti za večno življenje ničesar zaslužljivega, dokler se ne
spokori. Naj v tem stanu moli, ali doprinaša kakoršnakoli
dobra dela, nič mu ne pomaga. Milost resnične pokore bo
sicer dosegel po dobrih delih lažje, toda od vseh svojih dobrih
del, katera je doprinašal v smrtnem grehu, ne bo imel nobe¬
nega zasluženja za nebesa. Nasproti pa ima vsako tudi naj¬
manjše dobro delo, ki ga storimo v stanu posvečujoče milosti,
svojo veljavo pri Bogu in nam je zaračunjeno za večno
življenje. Vsako tako delo, bodisi še tako majhno, nas po¬
makne na višjo stopinjo milosti, kateri je v nebesih odločena
primerna stopinja veličastva. To je tolažljiva resnica naše
svete vere in tridentinski cerkveni zbor izobčuje vsakega,
kdor jo taji. O moj Bog, kolika je vendar tvoja dobrotljivost!
Vsako, tudi najmanjše dobro delo, vsako zatajevanje samega
sebe, vsaka molitvica, vsak vzdihljej k tebi, vsaka pobožna
želja, še celo malenkosti, za katere se nihče ne zmeni, kakor
jesti, piti, izprehajati se, če jih doprinašamo zavoljo tebe in
po tvoji volji, so menilni listi, katere nam boš jedenkrat
izplačeval iz svoje nebeške zakladnice.

Preudarimo še nekoliko te prečudne iznajdbe božje
ljubezni, da se prepričamo, kako silno Bog želi, nas po¬
vzdigniti na prav visoko stopinjo nebeške slave in časti ter
nas posaditi prav blizu svojega srca. Z dobrimi deli si po¬
množimo milost in pridobimo si višje nebeško veličastvo. To
je torej jedino od Boga nam za dobra dela odmerjeno plačilo,
ki bo naša osebna lastnina. Res je sicer, da zamoremo pri
dobrih delih imeti še druge pobožne namene in doseči od
Boga še kaj drugega, na pr. zdravje, blagostanje, dolgo živ¬
ljenje, pomoč vizkušnjavah, izpreobrnenje grešnikov, navdihe
sv. Duha, stanovitnost v ljubezni do Boga, srečno smrt itd.
To so dobrote, ki nam jih Bog more izkazati, in nam jih tudi
v resnici izkazuje, ako ga le ponižno in zaupljivo prosimo. Toda
te dobrote niso plačilo za naša dobra dela, temveč so le darovi
božji. Za dobra dela se nam bo le povišala milost in veličastvo
v nebesih, in to je jedino plačilo, ki nam ga Bog obeta.

133

To plačilo je tako, da ga nikomur ne moremo odstopiti.
Ostale zasluge, čednosti, molitve, miloščine zamoremo obračati
tudi bližnjemu v prid; mi zamoremo, postavim, darovati za
duše v vicali sv. maše in obračati druga bogoljubna dela njim
v korist, kakor je pri pravovernih kristijanih od nekdaj
navada. Taka dela so tudi Bogu posebno všeč, ker ž njimi
nekoliko zadostujemo za svoje grehe. S takimi deli, ki jili
obračamo drugim v prid, zaslužimo pa tudi sebi lepo plačilo,
namreč višjo stopinjo posvečujoče milosti in veličastva v
nebesih. Tega plačila, ko bi tudi hotel in mislil, da se res
zgodi, ne morem drugim odstopiti; ono ostane moja lastnina
tudi na dan plačila. Kako dober je pač Bog in vedno pri¬
pravljen, nas popolnoma osrečiti.

Ta zasluga dobrih del raste čedalje bolj in se množi
pri Bogu, za kolikor se množi posvečujoča milost v nas.
Pojasnimo si to reč s priprosto priliko. Trgovec začne svojo
kupčijo s sto goldinarji. S temi si pridobi drugih sto. Zdaj
torej kupčuje z dvesto goldinarji, torej si ž njimi lahko pridobi
dvakrat toliko. Ko jame kupčevati s petsto goldinarji, na¬
rašča mu glavnica na tisoč in še več goldinarjev. Tako je
z milostjo. Ako je v meni dvakrat toliko posvečujoče milosti,
kakor je je bilo poprej, veljajo tudi moja dobra dela pri
Bogu dvakrat toliko, kakor so veljala prej. Ali da v priliki
rečem: z vsakim dobrim delom je še jedenkrat toliko moje
glavnice, s katero kupčujem za večno življenje. Tako se
množi število mojih zaslug in njim primernega veličastva
brez konca in kraja. Kolika bogatija! Koliko zakladov si
pač človek zamore prislužiti v jednem dnevu, v jednem letu!
To zaslugo, katero si pridobimo s trudom in prizadevanjem,
hoče Bog brez našega sodelovanja pomnožiti na čuden način
samo po svoji darežljivosti in ljubezni, ki nam jo daje v
miloščino. In to se zgodi v sv. zakramentih. Iz teh neposuš-
ljivih izvirkov Kristusovih zaslug se vliva milost v naša srca.
Kolikorkrat vredno prejemamo zakrament sv. oltarja ter se
zjedinimo s Kristusom, začetnikom milostij, se vselej po¬
maknemo na višjo stopinjo milosti in veličastva nebeškega.

134

Bog sam nam je to obljubil, da nas privabi in izpodbuja
kakor ovčice z zelenim brstom, ali pa kakor otroke s sladkor¬
jem, pogostoma zajemati iz tega vira milostij in blaženosti.

Ta zasluga je naposled tako trdna, da je celo vsakdanje
slabosti in odpustljivi grebi ne morejo pomanjšati. To je
pač resnica, ki mora slabe in omahljive ljudi napolniti z
veliko radostjo in hvaležnostjo do Boga. Imej odpustljivih
grehov kakor listja in trave, ako si brez smrtnega greha,
je zaklad zadobljenih milostij še vedno cel. Oh, vse drugače
računi ta svet. Ako posodim komu sto goldinarjev in jaz
potem od njega vzamem na posodo sedemdeset goldinarjev,
mi ne povrne več cele glavnice sto goldinarjev, temveč od¬
šteje meni posojenih sedemdeset goldinarjev ter mi vrne le
trideset. Vse drugače je pri tebi, o dobrotljivi Bog! Ti se
veseliš, ako si svojim otrokom mnogo dolžan, ako jih moreš
povzdigniti na prav visoko stopinjo veličastva.

Po nauku svete vere bo delal Bog z nami kaj čudne
račune, vse drugačne od posvetnih. On ima, da v priliki
govorim, dve knjigi, pri katerih ni treba, da bi se tudi druga
stran jemala v poštev. V jedni so zapisane zasluge, za katere
nam gre plačilo, katero bomo tudi prejeli od Gospoda s
primerno stopinjo veličastva, kakor nam je zagotovljeno. V
drugi pa so natanko popisani vsi naši dolgovi, naše slabosti,
odpustljivi grehi in kazni, ki jih imamo za prejšnje nam že
odpuščene grehe znabiti še dostati. Ko napoči dan plačila, ne bo
Bog rekel, kakor se navadno sliši v svetu: „Na, toliko ti gre,
toliko si dolžan. Odbivši tvoj dolg od tega, kar ti gre, ti
ostane še toliko čistega zaslužka." Ne, tako ne računa večna
ljubezen, sicer bi slabo stali pobožni, ki pri vsi svoji pazlji¬
vosti vendar večkrat padejo v male grehe in se dajo svojim
slabostim premagati; bati bi se jim bilo, da bi jim po od¬
bitem dolgu od zasluženega plačila ostalo malokaj. Hvala
stokrat Bogu, da ne računa tako, marveč pravi: V dolžni
knjigi najdem toliko dolgov, katerih še nisi izplačal, toliko
malih grehov, toliko slabo rabljenih milostij; vse to moraš
do zadnjega vinarja poplačati, ali s pokoro v tem življenju

135

ali pa s trpljenjem v vicah. Toda od tega, kar je v knjigi
življenja, ti ostane vse. Vsa glavnica posvečujoče milosti,
katero si sebi pridobil, ostane tvoja gotovina na vse veke.
To se pravi: Ako za vse grehe poprej zadostiš in umrješ v
moji ljubezni, ti bodo vse stopinje nebeškega veličastva,
katere si zaslužil, pri meni v rajski domačiji brez vsega
odbitka in pritrganja do čistega izplačane. Oh kaka tolažba!
Bodi si, da trpimo tudi več let v vicah, jedenkrat pridejo
vendar naša dobra dela k svojemu neprikrajšanemu plačilu.

Naposled naj se omeni še to, da nam te zasluge razun
greha nikdo odvzeti ne more, ne človek, ne satan. Jedini greh
ima to moč. Kdor je tako nesrečen, tako silno nesrečen, da
smrtno greši, izgubi vse svoje zasluge in vse pravice do
plačila, ki si ga je prej zaslužil s čednostmi, in če v takem
stanu umrje, bo pogubljen, kakor da ne bi bil nikdar v
življenju doprinesel najmanjšega dobrega dela. Zakaj Bog
postane njegov sovražnik in nebesa so za otroke in prijatelje
božje, a ne za sovražnike. Ako se pravični obrne od svoje
pravice in počenja hudobijo, vsa njegova pravična dela, katera
je storil, bodo pozabljena, v svojih grehih bo umrl, 11  veli
sv. pismo. (Ec. 18, 24.) Ako se pa grešnik skesa, čisto spove
in s pravo ljubeznijo obrne k Bogu, mu Bog ne le vsega
odpusti, temveč mu tudi zopet podeli prejšnjo ljubezen in
pravico do nebeškega kraljestva in vse njegove zasluge, ki
so bile zapisane v knjigo življenja, katere je pa smrtni greh
izbrisal iz nje, zopet ožive in zadobijo svojo prejšnjo veljavo.
Bog mu je zopet dolžnik, in dobra dela mu bodo na dan
plačila tako izplačana, kakor da bi ne bil nikdar grešil.
Še celo poslednjo pokoro, katero je delal za smrtni greh,
mu zaračuna Bog kakor novo zaslugo za večnost. „Če krivični
dela pokoro in prav po pravici ravna, naj živi in naj ne
umrje. Nobene njegovih storjenih hudobij se ne bom spomnil."
(Ec. 18, 22.)

Kako čudna in nezapopadljiva je pač božja dobrota in
darežljivost! Res je Bog trdne volje nas vse zveličati in
nas povzdigniti na najvišjo stopinjo nebeškega veličastva.

136

To željo jasno razodeva pri mnogih ljudeh; on jim podaljša
življenje ter jih s svojimi navdihi napeljuje k svetosti. Ni
torej čuda, da je Bog otrokom, ki izpolnujejo četrto božjo
zapoved ter ljubijo in ubogajo svoje stariše, obljubil dolgo
življenje in srečo že tu na zemlji, zakaj dolgo življenje od
dvajset do osemdeset let, če ga prav obrnemo, nas utegne
pripeljati na vrhunec nebeške sreče, celo do izpraznjenih
angelskih mest kerubinov in serafinov. In navdihi sv. Duha,
kaj so drugega, kakor očitne priče, da ima Bog lepšo krono,
večjo blaženost in višje veličastvo v nebesih za nas, kakor
za one, katerih s takimi navdihi ne osrečuje!

Vse to naj si kristijan, kateremu je v resnici mar za
večno življenje, vzame k srcu ter naj kratki čas svojega
življenja marljivo in z vso gorečnostjo obrača v zveličanje
svoje duše ter skrbno kupčuje z dragimi talenti, kateri so
mu zaupani, dokler ne pride Gospod terjat računa. Vsak dan,
vsaka ura, celo vsak trenutek našega življenja je prevažen,
in ne le junaška čednost, marveč vsako, tudi najmanjše delo,
ki ga storimo iz ljubezni do Boga, nam poviša stopinje nebe¬
škega veličastva.

Mi slimo si dva človeka, ki sta si v zaslugah za nebesa
povsem jednaka, ki torej tudi smeta upati jednake stopinje
nebeške slave. Mislimo si, da gresta na prijeten vrt na
izprehod, in da vidita ob poti lepe in prijetno dišeče rožice.
Jeden njih gre in si utrga cvetočo rožico in se raduje njenega
prijetnega duha. Tudi drugi bi si rad privoščil to veselje,
srce ga mika po rožici; ali ne, pravi sam pri sebi, odrekel
se bom temu veselju ter rajši to sicer majhno zatajevanje
daroval Bogu v znamenje moje ljubezni. Vsaj ljubezen rada
daruje, in srce plačuje, ne pa denar. Ko stopita ta dva si
v zaslugah za nebesa povsem jednaka človeka pred sodnika,
bo ta, ki ni utrgal rožice, za to malo daritev celo večnost
užival stopinjo nebeške sreče več, kakor oni, ki jo je utrgal,
t. j. on bo vekomaj Boga bolj čisto gledal, vekomaj boljše
spoznaval, vekomaj gorkejše ljubil in nad njegovim po¬
sestvom na večne čase užival večjo radost.

137

30. Nebeška krona.

Krona je najlepša, najžlahtnejša in vsaj za junaška
srca najmičnejša podoba, kateri sv. Pavel primerja nebeško
zveličanje. Že stari Rimljani ob času ljudovlade, ko še ni
bilo cesarjev v Rimu, niso vedeli za lepše in častnejše zna¬
menje, s katerim bi venčali hrabre junake, kakor je krona.
Imeli so, kakor je znano, sedmero kron, s katerimi je hvaležna
domovina častila zaslužene može. Nam kristijanom pa zlata
in srebrna krona ni zadosti, mi želimo še kaj več. Sveti
Ludovik, kralj francoski, si je omislil dragocen prstan. Žezlo
in krona, ki sta bila na prstanu, pomenita mogočnost, s
katero je Ludovik vladal Francosko. V prstanu pa je bil
napis: „Volo solidum perenne." To se pravi: „Jaz hočem
stanovitno, večno kraljestvo." S temi besedami je hotel
Ludovik reči, da mu je kakor kristijanu krona mogoč¬
nega francoskega kraljestva preslaba, da zato hrepeni po
nebeški kroni. Sveti Pavel imenuje večno zveličanje krono
pravice (II. Tim. 4, 8), ker se kristijanu podeli kot pravično
plačilo za njegova dela. Sveti Peter jo imenuje nevenljivo
krono časti, ker njena lepota nikdar ne ovene. (II. Petr. 5, 4.)
Sv. Jakob jo imenuje krono življenja, ker vsi, ki jo nosijo
na glavi, vekomaj živijo. (Jak. 1, 12.) In prerok Izaija pravi,
da bo Bog sam krona časti svojemu zvestemu ljudstvu.
(Iz. 61, 3.)

Ta nebeška krona namenjena je vsakemu, ki živi po
božjih zapovedih. „Prihranjena mi je krona pravice," piše
sv. Pavel, „katero mi bo dal Gospod, pravični sodnik, tisti
dan, pa ne le meni, ampak tudi tistim, ki ljubijo njegov
prihod." (II. Tim. 4, 8.) Ta krona je torej nebeška blaženost,
gledanje božje, obdarilo v nebesih. Vsi nebeščani zajemljejo
svojo srečo iz ravno tega vira, vsi gledajo Boga od obličja
do obličja, vsi ga ljubijo, vsi ga posedujejo ter po svoji
sposobnosti uživajo nebeško blaženost. To je jedro nebeške
radosti, ki jo predstavlja podoba nebeške krone. Čistejši in
svetejši je kdo na zemlji živel, večjo radost bo zajemal iz

138

morja nebeških slastij. Več stopinj nebeške dike je kdo na
zemlji si prislužil s pridobljeno milostjo, lepša in svetlejša
bo njegova krona v nebesih. Vsaka stopinja veličastva je
nov žlahten kamen, nov biser, nova zvezda v kroni nebeški.
Kakor so na zemlji krone različne po velikosti, po veljavi
in lepoti, kakor so na pr. baronove krone, grofove krone,
knezove krone, kraljeve in cesarske krone, tako so tudi nebeške
krone različne po lepoti, dasiravno nosijo vsi nebeščani isto
krono, namreč krono pravice, veličastva in večnega življenja.

Kdor hočo pridobiti jedno teh kron, je treba, da si dela
silo ter si zato resnobno prizadeva. „Zakaj samo ti bodo
kronani, 11  veli sv. Gregor Nacijanski, „ki v vojski zmagajo,
a ne oni, ki le sedijo in vojskovalce gledajo. 11  Zato primerja
sv. apostol nebeško krono s tekanjem za slavo, kjer se ne
sme obotavljati nikdo, komur je mar za slavo, temveč vsi
morajo leteti proti cilju, in sicer po pravi poti: „Mnogo jih
je, ki sicer tekč, t. j. ki se trudijo in potijo od jutra do večera,
ali oni ne tekajo po pravi poti, zato ne dospejo vkljubu
vsemu trudu k pravemu cilju in koncu. „Jaz tečem, 11  govori
sv. apostol sam o sebi, „ne kakor nepremišljeno, marveč po¬
zabim na vse, kar je za menoj, in hitim samo za tem, kar
je pred menoj; jaz se napenjam, da dosežem odločeni cilj in
zaslužim slavo nebeškega kraljestva, zakaj vsi sicer tekč,
ali le jeden dobi stavo. 11  (I. Kor. 9, 26.)

In zares, če ni ljudem nobena težava prevelika, ko gre
za posvetno krono, če veliko plačilo gre le velikim delom,
je po vsi pravici, da se nebeška krona podeli le tistim, ki
jo zaslužijo z velikim trudom. Celo peklenske muke niso
prevelike, pravita sv. Avguštin in sv. Krizostom, za dosego
nebeške krone. Sile je torej treba, kakor opominja Kristus,
zakaj le silni potegnejo nase nebeško kraljestvo. (Mat. 11,12.)
Ne udajmo se torej zapeljivemu duhu tega sveta, zakaj, kdor
seje v svojem mesu, bo od duha žel večno življenje. (Gal. 6, 8.)
Nikar ne bodimo sužnji posvetnega blaga, marveč rabimo ga
tako, da večnega pri njem ne zapravimo. „Čas je kratek,“
pravi apostol, „torej naj bodo ti, ki imajo žene, kakor bi jih

139

ne imeli, ti, ki jokajo, kakor bi ne jokali, in ki se vesele,
kakor bi se ne veselili, in ki uživajo svet, kakor bi ga ne
uživali ker podoba tega sveta preide." (I. Kor. 7, 29.) In piti
moramo kozarec, katerega je Gospod pil. „Kdor sovraži svoje
življenje na tem svetu, ga bo prihranil za večno življenje."
(Jan. 12, 25.) Kolikorkoli je kronanih v nebesih, vsi so oprali
svoja oblačila v Jagnjetovi krvi ter so prišli le po velikih
križih v nebesa; zakaj, „kdor ne nosi svojega križa in ne
hodi za menoj, ne more biti moj učenec," pravi Gospod.
(Luk. 14, 27.) „V nadlogi," piše sv. Bernard, „nam sije up
veličastva, kakor iz semenskega zrna up sadil." In sveti
Avguštin pridaja: „Bog nam je obljubil počitek še-le po
delu, po udanosti prostost, po strahu varnost, po žalosti
tolažbo, po smrti vstajenje, po vstajenju dovršeno veselje,
najvišje veselje, večno veselje — krono blaženosti."

Kdor torej hoče podedovati večno krono, naj se vojskuje;
kdor se prav vojskuje, bo kronan. (II. Tim. 2, 5.) „Kdor se
skuša na premaganje, odloži vse, kar bi ga moglo ovirati,
dasiravno se vojskuje za strohljivo krono, mi pa za ne-
strohljivo." (I. Kor. 9, 25.) Zatorej naj se kristijan vadi v
zatajevanju samega sebe, naj odmrje vsem strastem in po¬
svetnim zapeljivostim, naj čuva in bdi, da ga sovražnik ne¬
nadoma ne napade, naj obleče orožje, katero mu priporoča
nebeški voditelj. Potem se mu bo lažje vojskovati. „Oblecite
božje orožje," veli apostol, „ker se nam ni vojskovati le
zoper meso in kri, temveč tudi zoper zalezovanje hudičevo,
zoper gospodovalca temnega sveta. Primite torej za orožje
božje, da se zamorete braniti ob hudem dnevu. Stojte torej
opasani okoli svojih ledij z resnico in oblečeni z oklepom
pravice in obuti na nogah za oznanovanja evangelija miru,
pred vsem pa vzemite v roko škit vere, s katerim zamorete
ugasiti ognjene pušice hudobnega duha in vzemite čelado
zveličanja in meč duha, ki je božja beseda." (Ef. 6, 17.) Kri¬
stijan, čegar življenje je le vojska, se zamore s takim orožjem
brez strahu vojskovati, da le posluša glas nebeškega vodje,
Jezusa Kristusa, pod čegar zastavo se vojskuje, in ki mu

140

kliče: „Karkoli vidite, da jaz delam, storite tudi vi in storite
brez odlašanja." Brž ko kristijan sklene posnemati Kristusa,
občuti v sebi zaupanje, da bo zmagal. Krona, si misli, mora
biti moja, naj velja, kar hoče. „Naša pomoč je v imenu Gospoda,
ki je ustvaril nebo in zemljo." (Ps. 123, 8.) „Ako je Bog za
nas, kdo je zoper nas?" (Rimlj. 8, 31.) „To je zmaga, katera
premaga svet, naša vera.“ (I. Jan. 5, 4.) Križ vodi v raj, v
zveličanje. „Trpljenja tega sveta se ne dajo primerjati pri¬
hodnjemu veličastvu, ki se bo razodevalo nad nami. Kdor
zmaga v naši vojski, si prisvoji kraljestvo, katero je nam
pripravil naš vojvoda in kralj, Jezus Kristus, tisto kraljestvo,
ki ga je Oče odmenil njemu. On nas bo posadil na prestol
zraven sebe, da bomo sodili ž njim vred." (Skr. raz. 3, 21.)
In ko pride konec našega romanja na zemlji, bomo s svetim
Pavlom zamogli reči: „Dobro sem se vojskoval, tek dokončal,
vero ohranil; zdaj pa mi je prihranjena krona pravice, katero
mi bo dal Gospod, pravični sodnik, tisti dan, pa ne le meni,
ampak tudi tistim, ki ljubijo njegov prihod; in našega kra¬
ljestva ne bo nikdar konec." (II. Tim. 4, 7, 8.)

S to lepo in nestrohljivo krono je bil venčan sv. Štefan,
in ko je med kamnjanjem zagledal Jezusa, v božjem veličastvu
pripravljenega, da mu za plačilo krono pritisne na glavo,
bilo mu je kamenje sladko.

S to krono je angel božji venčal sv. mučenika Kapra-
sija v sredi gorečih plamenov, v katerih je zgorel zavoljo
prave vere.

S to krono je bilo venčanih štirideset mučenikov, katere
so obsodili, da imajo v najojstrejši zimi poginiti v zmrz¬
njenem jezeru.

S to krono je bil venčan sv. Agapit, katerega je lastni
oče zavoljo vere ukazal djati ob glavo. •

S to krono je bila kronana sv. devica Lidvina, potem
ko je zanjo osemintrideset let prestajala najbritkejše bolečine.

S to krono je bila kronana sv. Katarina Sijenska,
ki je vse svoje življenje hrepenela le po križih in po
trnjevi kroni.

141

S to krono so bili naposled kronani vsi izvoljeni, ki so
se za Kristusa junaško vojskovali, zmagali in v prijaznosti
božji sklenili svoje življenje.

31. Tri nebeški venčki.

„Po zmagi obhaja zmagovalec svoje slavodobitje. Brez
vojske ni zmage, in večji je ogenj v bitki, večja je radost
po zmagi. Mornarju žuga vihar, da mu zdrobi brod. Revež
se ves trese, njegovo bledo lice nam kaže, kako se boji smrti.
Kar se zvedri nebo, vihar potihne, morje se ukroti, vse uka
veselja. Kolikor večji je bil prej strah, toliko večje je zdaj
veselje. In to velja povsod; veselje je toliko večje, kolikor
večje so prestane težave. Veliko delo, veliko plačilo; velike
muke, velika obdarila."

Te neprecenljive besede sv. Avguština nas spominjajo
tega, kar nas vera uči o nebeških darovih, in kar smo
ravnokar premišljevali. Vsak bo plačan po svojem zasluženju.
Krona pravice, krona nebeška, posestvo božje, to je jedro
one blaženosti, s katero se plačujejo izvoljeni.

Razun prej omenjenih bitnih ugodnostij, ki se imenujejo
tudi slučajne, nahaja se v nebesih, kakor trdi sv. Tomaž in
drugi učeniki, še troje posebnih venčkov, ki so neka posebna
čast, imenitnost in blaženost. Teh venčkov ne bodo vsi
deležni, marveč poleg občne nebeške krone jih bodo imeli
samo ti, ki so si jih na zemlji prislužili.

Ti nebeški venčki, venci slave — „aureolae“ — ime¬
novani, so odmenjeni onim, ki so v gorki vojski s svetom,
mesom in peklom se proslavili z nenavadno srčnostjo ter
prekosili vse druge v gorečnosti. Po teh venčkih se bodo
oni, kakor nebeški junaki vso večnost odlikovali od onih,
ki nimajo teh častnih znamenj.

Prvi nebeški častni venec je venec muče¬
nikov.  Kdo so torej tisti presrečni v nebeških vrstah, ki
se svetijo s palmo v roki in s svetlo krono na glavi v rajski
svetlobi? Žarki, ki se blišče iz Jezusovih ran in iz Marijinega,

142

od sedem mečev prebodenega srca, kinčajo le-to nebeško
trumo, ki se leskeče v krvavi svetlobi. Kdo so ti presrečni?

To je ljubezni plamteče krdelo svetih mučenikov.
Ker je ljubezen do Boga in do bližnjega vrhunec vse sve¬
tosti in vse čednosti, smemo reči, da ni pod solncem človeka,
ki bi bil do smrti ohranil večji in čistejši ogenj ljubezni,
kakor sveti mučeniki, ki so Kristusu v trpljenju tako podobni
in v ljubezni najbližji. Ako je Kristus tem, ki zavoljo pra¬
vice trpe preganjanje, obljubil nebeško krono, razume se
samo ob sebi, da bo posebno veličastvo in posebno krono
zmage v nebesih podelil tem, ki so zavoljo vere, ali zavoljo
kake ž njo zvezane čednosti prestajali ne samo sramoto,
trpljenje in brezštevilne bolečine, marveč svojim sovražnikom
radovoljno dali življenje, ki je najdražje blago. Kdor sramoto
'in britkosti potrpežljivo prenaša zavoljo Kristusa, pravi
kardinal Hugo, nabira žlahtne bisere, s katerimi bo nekdaj
okinčana njegova krona v nebesih, tista krona, o kateri pre¬
peva cerkev: ,,Zlato krono nosi na glavi in znamenje svetosti
je vtisnjeno v njo, ona je žar časti in sad junaške stanovit-
nosti.“ — O stokrat srečni, ki junaško premagajo svet, za
vero prelijajo kri in v tej slavni bitki padejo; v nebesih jih
bo Jezus kot stanovitne junake povzdignil črez vse. Kolikega
občudovanja je vreden njih vzgled, ki nas vzbuja k srčnosti
in navdušuje k stanovitnosti. Zakaj kristijan, ki premišljuje
te vzglede, sliši v svojem srcu tiste besede, ki so izpodbadale
sv. Avguština k tolikim čednostim: „So-li zamogli ti in te,
zakaj ne tudi ti, Avguštin ! 11

Ako pogledamo device, rahle device, cvetoče mladeniče,
sive starčke, katerim je ljubezen do Kristusa in nada večnega
življenja napolnila prsi s tolikim junaštvom, da se niso zme¬
nili ne za ogenj, ne za meč, tudi ne za najgrozovitnejše
trinoštvo, marveč da so s svojo hladnostjo ob smrtni uri oineh-
čili celo nečloveške rabeljne; ako vse to pomislimo, dobimo
novo moč, da zamoremo srečno prenašati svoje mnogo manjše
težave. Zato pravi Tertulijan, da je kri mučenikov seme
kristijanov. Ta slavna ljubezen, ki za Kristusovo vero pre-

143

liva kri, zasluži res posebno obdarilo v nebesih. Čeravno ne
vemo prav natanko, v čem obstoji to poveličanje, ki se
imenuje venec mučeništva, vendar ni dvombe, da je tako;
vera ga imenuje častni venec mučeništva.

Jednako poveličanje čaka te, ki iz ljubezni do
Boga ostanejo v deviškem stanu.  Drugi sovražnik
našega zveličanja je namreč naše meso, zoper katero se
je treba vsem vojskovati brez prenehanja; zakaj nič ne¬
čistega ne pride v nebeško kraljestvo. Zakonski in vdovski
stan sta sicer oba sveta, toda mnogo imenitnejše je devištvo.
Ono je venec, ki nikdar ne ovene, piše sv. Atanazij, je tempel
božji, je svetišče sv. Duha in dragocen biser, katerega izvoljeni
iščejo, malokdo najde in mnogi črtijo.

V starem zakonu ljudje niso poznali vrednosti devištva.
Kristus jim je še-le odprl oči ter jim pokazal, da devištvo
dela ljudi podobne angelom ter jih poročuje s kraljem vseh
angelov. Ker je pa vojska s svojim mesom silno huda in
zdržanje do smrti kaj težko, zato Kristus te čednosti ni
vsakemu kar naravnost zapovedal, marveč jo je le nasvetoval,
ker je rekel: „Kdor more umeti to besedo, naj jo ume.“
(Mat. 19, 12.) „Čist je ta,“ pravi sv. Avguštin, „kdor ljubezen
zmaga z ljubeznijo," namreč meseno ljubezen z ljubeznijo do
Boga; kdor ogenj pogasi z ognjem, ogenj strasti z ognjem
duha. Velika daritev je devištvo, zatorej pa bo doseglo veliko
obdarilo na dan plačila. Kdor torej čistost ohrani do smrti
in umre v milosti božji, ta bo zraven občne blaženosti, katero
vsak nebeščan uživa, prejel še neko posebno čast, namreč
vene-c devjštva,  po katerem se bo ločil od onih, ki niso
venčani s to krono. Tako govori G-ospod skozi usta svojega
deviškega preroka: „Ki se drže moje zaveze, dal jim bom
v svoji hiši in v svojem ozidju prostor in boljše ime mimo
sinov in hčera; večno ime jim bom dal, katero se ne bo
izgubilo." (Iz. 56, 5.) In kako je to ime? V visoki pesmi
nahajamo odgovor na to vprašanje. Tam beremo: „Pridi, ne¬
vesta moja, kinčana boš." (Vis. pes. 4, 8.) In da vsaj nekaj
zapopademo, kolika radost je deviška čistost v nebesih, po-

144

slušajmo angelskega učenika sv. Tomaža, ki pravi, da „ plačilo
devištva obstoji v neki posebni prijaznosti z Jezusom v
nebesih. 11  Ravno to trdi sv. Janez v skrivnem razodetju, kjer
tako-le opisuje blaženost, ki jo cerkveni učeniki imenujejo
krono devištva: „Grlej, Jagnje je stalo na gori Sijon in ž
njim stoinštiriinštirideset tisoč, ki so imeli njegovo ime in
ime njegovega očeta zapisano na svojih čelih in peli so neko
pesem pred sedežem. In nihče ni mogel peti pesmi razun
onih stoštiriinštirideset tisoč, ki so bili odkupljeni od zemlje.
Ti so, ki se niso ognusili z ženami, device so namreč. Ti
hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre. Ti so odkupljeni izmed
ljudij, prvine Bogu in Jagnjetu. 11  (Skr. raz. 14, 1.) Oh, ko
premišljujem te besede, mi je še-le jasno, zakaj sveti očetje
niso našli besedij, da bi bili dostojno pohvalili to rajsko
čednost. „0 čistost, 11  vzdihuje sv. Efrem, „ti veseliš vsakega,
ki te ima, ter daješ duši krila, da poleti v sveta nebesa.
Čistost, ti, ki cvetiš v duši in telesu kakor žlahtna roža in
napolnuješ vso hišo s svojim prijetnim duhom; oh,kaj je slajši
od devištva? Kaj je lepšega? Kaj je višjega? Ono je svetlejši
od solnca ter nas dela sposobne s čistimi očmi strmeti v solnce
pravice. Blagor mu, ki te ima, in blagor vsem, ki te ohranijo.
Ti si veselje prerokov, veličastvo apostolov, življenje angelov
in krona svetnikov. 11  Blagor torej človeku, ki razun krone
pravice v nebesih doseže tudi venec devištva.

Tretji častni venec kinča svete učenike v
nebesih.  Kakor ta, ki junaško premaga svet in meso, tako
prejme tudi oni, ki premaga pekel, v plačilo še neki poseben
venec, ki se imenuje venec učenikov. Kdor torej stopi v
evangelsko službo in si prizadeva zveličati ljudi, jim pri-
diguje, piše, jih uči, ta prejme v nebesih neko posebno slavo,
ki se imenuje apostolska krona. Prerok Danijel pravi, da
je v nebesih med srečo prostega ljudstva in blaženostjo
duhovnov, mašnikov, pridigarjev in učenikov, ki napeljujejo
ljudi k svetosti, tak razloček, kakoršen je med zvezdami na
nebu in med istim nebom, ki dobiva svojo svetlost od zvezd.
„Ki so bili učeni, 11  pravi dalje ta prerok, „se bodo svetili,

145

kakor nebesna svetloba, in kateri jih veliko poučujejo v
pravici, bodo kakor zvezde na vse večne čase.“ (Dan. 12, 2.)
Da jim gre taka čast po vsi pravici, temu bo vsak lahko
pritrdil. Ees je sicer, da je dolžnost vsakega kristijana se
ustavljati peklenskim izkušnjavam; vendar, kdor odganja
satana z resnicami svete vere, s svetim evangelijem, ga pre¬
maga in odpodi iz src svojih ovčic, zasluži zares, da se še
posebno proslavi. Moder kralj ne obdaruje po srečno do¬
končani vojski vseh svojih vojakov jednako; drugače se
sponese prostaku, drugače vodji. Umni krmar, ki v silnih
viharjih umno vodi ladijo in jo srečno pripelje v zavetje,
dobi gotovo večje obdarilo, kakor prosti mornar. Kraljev
minister, kateri, ko ni kralja doma, modro vlada kraljevino,
pogasi plamen punta, razkropi rogovileže in jih dene v strah,
zasluži seveda boljše plačilo, kakor kak nižji služabnik ali
pa kak drugi podložnik. Tudi cerkev je armada, ki je vsak
čas pripravljena za vojsko. Mašniki, pridigarji, učeniki so
njeni vodje; ona je ladija, katero viharji pogostokrat sučejo
semtertja; njeni krmarji so mašniki, pridigarji, učeniki, katerih
dolžnost je, jo pripeljati skozi vsa skalovja in viharje na
breg večnega življenja; ona je kraljestvo, v katerem se včasi
vnamejo hudi punti in nevarne prekucije; mašniki, pridigarji
in učeniki so ministri, ki ga vladajo in drže v redu in
podložnosti, dokler se kralj ne vrne domu.

Ako Bog po besedah sv. Krizostoma ljubi človeške duše
bolj, kakor vsa svoja dela, kako plačilo je pač odločil tistim,
ki mu jih pridobivajo? Kdor torej božje kraljestvo prav
goreče razširja, kdor ne le sam pobožno živi, ampak tudi
drugim razlaga božje zapovedi in jih napeljuje k pobožnosti,
temu je Bog odmeril neko posebno stopinjo časti v nebesih,
ko je rekel: „Kdor zapoved božjo izpolnuje in uči, bo velik
imenovan v nebeškem kraljestvu." — Duhovni pastirji bodo
torej v nebesih okinčani z vencem učenikov ter se bodo po tem
častnem vencu na vse veke odlikovali od vseh drugih krdel.

To so torej nebeški venčki, ki so zraven krone pravice,
ki je odmenjena vsakemu nebeščanu, pripravljeni za tiste

Nebeška krona. 10

146

junake Kristusove, ki so junaško zmagali svet, meso in pekel.
Na kroni mučenikov, kakor piše sv. Bonaventura v prelepi
podobi, se lesketajo žlahtni kameni, ker so v hudi vojski
za vero do smrti ostali trdni kakor dijamant. Deviški venec
je spleten iz najlepših cvetlic, ker so device najlepši cvet
krščanstva in ker je deviška čistost med svetom vedno v
nevarnosti, kakor cvetlica med trnjem. Krona učenikov je
iz naj čistejšega zlata, ker je zlato med vsemi rudami naj¬
žlahtnejše in podoba modrosti.

32. Sedem zvezd krščanskega upanja.

Ko smo spoznali visoko vrednost nebeške krone, vpra¬
šajmo zdaj sami sebe — in to vprašanje je nad vse važno
•— ali nam je upati, da jo bomo kdaj dosegli? Odgovor na
to vprašanje je kratek. Res je sicer, da človek ne ve, ali
je vreden ljubezni ali srda; res je, da moramo le s strahom
in trepetom delati za svoje zveličanje; res je, da, dokler
dihamo, nismo nikdar varni pred padcem, četudi smo na poti
dovršene čednosti; res je pa tudi, da, če imamo kaj dobrega
na sebi, smo vendar le še zmiraj nevredni hlapci; zakaj za
vse gre čast Bogu, brez čegar milosti ni mogoče nič zasluž-
ljivega storiti za večno življenje. Vendar, ker je krščansko
upanje naša dolžnost, ki se naslanja na zasluge Kristusove
— zakaj, karkoli storimo dobrega, gre pripisati le Kristusu,
čeravno prostovoljno sodelujemo — smemo v duhu ponižnosti
položiti svojo roko na srce in vprašati vest. Ona nam bo
povedala, ali nam sveti kaka zvezda krščanskega upanja.
Kakor piše sv. Janez v skrivnem razodetju, nam Gospod, ki
drži sedem zvezd v svoji desnici, govori tako-le: „Poznam
tvoja dela, tvoje zasluge in tvojo potrpežljivost." (Skr. raz. 2,19.)
Njega ni mogoče goljufati, pa tudi vera, ki nam kaže sedem
zvezd krščanskega upanja, nas goljufala ne bo. Ta ali ona
teh zvezd nam gotovo sveti. Blagor nam, ako nam pravi srce,
da smo vedno zvesto hodili za njo; blagor nam, ako nam
sveti vseh sedem zvezd skupaj na poti zemeljskega življenja;

147

blagor, ako poslušamo ta sedmeri klic milosti in si nje¬
gove opomine vzamemo k srcu. Poglejmo torej, katere so
te zvezde krščanskega upanja. Ta, ki ji jih drži v roki, nam
kliče: „Bodi zvest do smrti in dal ti bom krono življenja."
(Skr. raz. 2, 10.)

a)  Zvezda vere.

„Vera je podlaga vseh čednostij," pravi sv. Ambrož, „in
le, kar se zida nanjo, sme se nadejati plačila! Vera je vinska
trta, čednosti so mladike, dobra dela pa so grozdi." Ravno
to trdi sv. Avguštin, rekoč: „Vera je korenika vsakega do¬
brega dejanja, je oko, po katerem se naš namen povzdiguje
k nebesom; je krmilo, ki ladjico naše dobre volje srečno
pripelje na breg večne ljubezni." — „Vera očisti grehov, oživlja
dušo, zaznamuje izvoljene, varuje pravične, zmaga povsod
ter krona svoje zveste s krono neumrjočnosti." Vera je za¬
nesljivo sidro. Ko ladiji na viharnem morju žuga pogin,
takrat je vera njeno sidro, ki jo reši nesreče, obvaruje brodo¬
loma ter jo srečno pripelje v zavetje. Zato pa Jezus pred
vsem terja od nas vero. „Kdor veruje in je krščen," pravi on,
„bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen." Jezus pravi
dalje: „Resnično, resnično vam povem, kdor v mene veruje,
ima večno življenje." In vsak list sv. pisma nam priča, da
je vera zastava večnega življenja. Kolikokrat je Gospod:
rekel: „Tvoja vera ti je pomagala;" „naj se ti zgodi, kakor
veruješ;" „velika je tvoja vera." Kdor torej nosi pravo
živo katoliško vero v prsih in jo ohrani do smrti, on ima
poroštvo, da bode zveličan, in ako ne taji v dejanju, kar
veruje v srcu, t. j. ako živi po veri, bode ga zvezda krščan¬
skega upanja pripeljala v zavetje večnega življenja. „Izkušnja
naše vere," piše sv. Peter, „nam bo prinesla hvalo, čast in
poveličanje na dan razodetja Jezusa Kristusa, katerega lju¬
bimo, dasiravno ga nismo videli, v katerega tudi zdaj verujemo,
dasiravno ga ne vidimo, verujoči pa se bomo veselili z ne¬
izrekljivim, častitljivim veseljem, ko bomo dosegli cilj svoje
vere, zveličanje duš." (I. Petr. 1, 7.) Vera je nekakšno dolžno

10 *

148

pismo, ki nam ga je dal Bog. Pri sodbi lahko porečemo:
Gospod, vse sem veroval, kar si razodel, in kar je katoliška
cerkev zapovedala .verovati. Ti si mi za to vero obljubil
večno življenje. Glej dolžno pismo, tukaj g a imam; plačaj,
kar si podpisal; s svojo božjo besedo si se obvezal. Pusti
me torej v večno življenje, daj mi krono, katero si mi obljubil.
Vera mine ter se izpreobrne v gledanje; gledati Boga, naj¬
večjo dobroto, to bo torej krona vere.

Ta velika resnica nam kaže, zakaj so svetpiki in vsi
od Boga razsvetljeni kristijani sveto vero čislali kot največjo
dobroto in stavljali vanjo ob smrtni uri vse svoje zaupanje.

Neki pobožen mož smrtno oboli. Ko spovednik v imenu
cerkve stoji pri njegovi postelji in opravlja molitve umira¬
jočih ter izreče besede: „On ni tajil Očeta, Sina in sv. Duha,
temveč je veroval,“ vzklikne bolnik sicer s slabim glasom,
pa z veliko zavestjo: „Res je, veroval sem, veroval sem!“ —
Tudi sv. Terezija ni imela v svojih smrtnih bolečinah slajše
tolažbe in boljšega upanja, kakor v besedi: „Jaz umrjem
kakor hči matere katoliške cerkve,“ katero je v resnici
tako ljubila, da je bila pripravljena za najmanjši obred te
lepe neveste Kristusove dati življenje.

Sv. Janez Kvalbert je prosil ob smrtni uri, da naj se
mu v rakev dene spomenica, na kateri so zapisane besede:
„Jaz Janez verujem in spoznam sveto vero, katero so ozna-
novali apostoli, in katero so sveti očetje potrdili v štirih
zborih." — Torej, kolika tolažba, kolika radost mojemu
srcu! Upapolna zvezda svete vere mi sveti naproti v vsi
svoji žarnosti. Grešnik sem sicer, velik grešnik in nevreden
hlapec; toda po tvoji dobroti, o Gospod, sem ohranil vero;
ljubil sem jo od mladih nog in zdaj, ko mi bije večna ura,
radosten ponavljam besede, s katerimi je tridentinski zbor
sklenil svoje seje: „To sveto, rimsko-katoliško cerkev, zunaj
katere ni zveličanja, javno in prostovoljno spoznam in jo
hočem do zadnjega vzdihljeja trditi in ohraniti, kakor resnično
mi Bog pomagaj in njegov sveti evangelij."

149

b)  Zvezda čednosti.

Ko bi poljedelec ne vedel iz izkušnje ali pa ne slišal
od dedov, da pšenično zrno, ki odmrje v zemlji, obrodi šest-
desetero ali celo stotero, nikdar bi mu ne prišlo na misel,
ž njim posejati zemljo. Tudi čednosti bi človek nikdar ne
sejal v srce, ako bi ga ne učila vera, da bo zanjo v plačilo
dobil Boga samega, ki je neskončna dobrota in večna ljubezen.
Vera je torej korenina, upanje je cvet, ljubezen pa je sad.
Ko pregledujemo sv. evangelij, spoznamo, da nam, kakor piše
sv. Pavel, ostanejo tri čednosti: Vera, upanje in ljubezen.
Vera preide in se izpremeni v gledanje; upanje mine, na
njegovo mesto stopi uživanje; jedina ljubezen ostane. Z
versko gotovostjo vemo, da bo vsako dobro delo, ki ga človek
doprinaša v stanu milosti božje in s čistim namenom, po¬
plačano v nebesih; nebeško veselje bo njegovo plačilo. Tega
ni Bog samo obljubil, temveč nam je po besedah sv. Pavla
tudi potrdil s posebno prisego, da bi nas oboje zagotovilo
— obljuba in prisega, ki goljufati ne moreta — tolažila ter
v nas oživila sladko upanje, da bomo jedenkrat — kot dediči
božji in sodediči Kristusovi — predrli skozi zagrinjalo vere
v sredino nebeškega svetišča, v katero se je Jezus Kristus,
večji in najvišji mašnik, po redu Melhizedekovem podal že
prej, da bi ga nam odprl.

Za vsako, tudi najmanjše dobro delo nas čaka plačilo.
Beseda čednost pa ne pomeni tukaj urnosti, s katero do-
prinašamo dobra dela, ampak vsa dobra dela vkup, ki smo
jih storili v življenju. Zatorej ni zvezda čednosti nič drugega,
kakor trdno upanje, da bomo jedenkrat v plačilo svoje čed¬
nosti gledali Boga in prejeli nebeško zveličanje.

Ako na pr. obljubim prostemu kmetu: Ti boš kmalu
moder in učen, kakor sta bila Platon in Salomon; ali če
rečem ubogi dekli: Ti boš v kratkem kraljica; ali pa če rečem
kakemu bolniku: Ti boš za malo dnij ves zdrav in srečen; —
ne bo mi nikdo verjel; vsakemu se bo zdela ta obljuba pre¬
velika. Vera pa nam ubogim in slabim ljudem obeta neskončno

150

več; ona nam pravi, da bomo za svojo čednost dobili v plačilo
celo božjo modrost, moč in srečo nebeško. Seveda tolikih
obljub naše srce težko zapopade; toda sv. Janez pravi: „Bog
je večji kakor naše srce; kar je našemu upanju preveč, to
ni preveč darežljivosti in previdnosti božji. (I. Jan. 3, 12.)

Veselite se torej, kristijani, ki ljubite čednost, veselite
se in veselja poskakujte, zvezda večnosti vam sveti! Ona vas
pelje h kroni upa in k uživanju večnega Boga. „Čednost,“
piše sv. Bernard, „pelje v veličastvo; zakaj ona je mati veli¬
častva. Lepota in vse posvetno je le nečimurnost. Jedina
čednost je v resnici vredna veličastva; ona ga bo tudi do¬
segla. Zakaj njen cilj in konec je, zjediniti se z Bogom ter
udeležiti se njegove sreče.“ Kako vesela in tolažljiva je
vendar ta resnica za nas! Ona nas vspodbuja, skrbno se
ogibati greha ter si prizadevati na vso moč, da bi dopadli
Bogu, da bi oblekli Kristusa, t. j. da bi hodili po njegovih
stopinjah, se ogibali, česar se je on ogibal, delali, kar je on
delal, in ljubili, kar je on ljubil.

Kolika tolažba je za našo dušo, ako se od ure svoje
izpreobrnitve nismo nikdar sami radovoljno ločili s kakim
grehom od Boga, in ako smo vse dolžnosti izpolnovali z
dobrim namenom in z vso natančnostjo ter se neutrudljivo
vadili v čednosti. Od daleč nam blišči nebeška krona, katero
nam bo dal Gospod za gotovo, kakor je obljubil. Večje so
naše čednosti, lepša bo ta krona. Ko bi človek, ki je živel
petdeset let pregrešno, pred smrtjo imel srečo, redko srečo,
da se iz celega srca izpreobrne k Bogu, bila bi mu jedna
sama odveza poroštvo nebeške krone in večnega življenja.
Ko bi pa kdo petdeset let nabiral le čednosti, vsak mesec
hodil k spovedi ter vredno prejemal zakrament oltarja; koliko
lepšo in veličastnejšo krono bo prejel tak kristijan? Krona
nebeškega upanja blišči tudi temu naproti, ki le jedenkrat
v letu prejme sv. obhajilo, ako le umrje v milosti. Koliko
lepše in veličastnejše krone sme se pa nadejati ta, kdor
vsak teden zajemlje iz tega vira milosti? Kdor na pr. moli
v stanu milosti božje, deli miloščine, ali pa doprinaša kako

151

drugo bogoljubno delo, tega čaka nebeška krona. Ako pa
on deset- ali stokrat toliko takih čednostnih del doprinaša,
zasluži deset ali po sto nebeških kron. Ali da bolj jasno
povemo: Njegova nebeška krona mora biti deset- ali stokrat
veličastnejša, kakor je bila poprej; zakaj „vsak prejme plačilo
po svojem delu.“ (I. Kor. 3, 8.) „Kdor pičlo seje, bo pičlo
žel; kdor obilno seje, bo v obilnosti žel. (II. Kor. 9, 6.) Ali
nas ne bo ta misel mogočno vzpodbujala, da doprinašamo
bogoljubna dela z vso gorečnostjo ter si nabiramo zakladov
za nebesa? Nasproti pa, koliko žalost občutimo, ko se ozremo
v preteklo življenje, ako smo dosedaj izgubili in v nemar
pustili toliko tisoč stopinj nebeškega veličastva. Kolika in
nad vse velika tolažba, ako smo kot pravi kristijani v milosti
božji leta in leta hodili po poti čednosti ter si prislužili brez
števila stopinj nebeške dike!

Upapolna zvezda čednosti je torej ponižna in trdna nada
večnega plačila za naša dobra dela. Nebeška krona upanja
bo torej posestvo in uživanje najvišje in neskončne dobrote.

c)  Zvezda mučeništva.

„Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse svoje duše, iz vse
svoje pameti in po vsi svoji moči in nad vse“ (Mat. 22, 38.),
to je prva in največja zapoved. Zato naj bo kristijan vedno
pripravljen, rajši pretrpeti smrt, kakor Boga razžaliti s kakim
grehom. Ko je človeku na izbiro: dati življenje, ali pa odpasti
od vere, takrat je njegova dolžnost, rajši izvoliti si smrt,
kakor pa zatajiti vero. Pa dasiravno je v takem slučaju
sveta dolžnost vsakega kristijana, rajši dati glavo, kakor
zatajiti vero, vendar Kristus ne poplačuje te ljubezni z na¬
vadno nebeško krono, katero ima vsak nebeščan, marveč
pripravljeno je za take vojskovalce neko posebno plačilo, ki
se imenuje krona mučenikov. Ne na tisoče, na milijone kri-
stijanov vsakega stanu in rodu je doseglo to krono v prvih
časih krščanstva, ko so katoliško vero preganjali z mečem
in ognjem. Dandanašnji so take prikazni bolj redke; sovraž¬
niki sv. vere ne prežijo več po telesnem življenju kristijanov,

152

tem bolje pa po dušnem, kar je še hujši. Kdor pa ima srečo,
življenje dati za Kristusa in njegovo vero, kar se tudi v
sedanjem veku včasi prigodi, temu sveti zvezda mučenikov.

Pa, ali se mora za vero prelivati kri, da se prisluži ta
venec? Ali se ne da priboriti na kak drugi način? Niso-li zvesti
junaki, ki darujejo življenje za domovino, pravi mučeniki?
Ni-li dolgo in trpljenja polno življenje pravo mučeništvo?
Niso-li ti, ki se posvetijo službi ljubezni, tudi mučeniki?

Sv. Tomaž nam na ta vprašanja odgovarja tako-le: „Sami
ti, ki za Kristusovo vero, ali pa kako ž njo sklenjeno resnico
dado življenje, so pravi mučeniki. Junaki, ki za domovino
prelivajo kri in umrjejo v milosti božji, bodo dosegli svoji
daritvi primerno plačilo, toda mučeniki niso, če se ne vojsku¬
jejo za vero.“ In sv. Gregor pravi: „Ne trpljenje, marveč reč,
za katero umrje, stori mučenika. Dolgo trpljenje, na pr. v
redovniškem stanu, v nesrečnem zakonu, v prognanstvu in
drugih britkostih, tudi navadno imenujejo mučeništvo, ker je
včasi britkejši kakor smrt, in tudi ljudem, ki take britkosti
prenašajo z Bogu udanim srcem, plačilo v nebesih ne bo od¬
šlo; toda venca mučeništva ne bodo dosegli. Ta čaka le tiste,
ki si ga zaslužijo s svojo krvjo. Kdor posveti svoje življenje
postrežbi bolnikov, ubožcev, ali pa odreji mladine, ta se tudi
navadno imenuje mučenik ljubezni; on bo v resnici prejel
za to veliko plačilo; vendar mučenik ljubezni zato še ni. Naj¬
krajša pot do venca mučenikov je želja iu hrepenenje po
mučeništvu. Čeravno nam sama želja še ne da tega venca,
utegne nam vendar, ako prav goreče hrepenimo po njem,
včasi nakloniti večje plačilo, kakor je mučeništvo, in Gospod,
ki tudi željo vzame za dobro, nas zamore vsaj na nekak
način storiti deležne tiste blaženosti, katera mučenike osre¬
čuje s svetlo in veličansko krono mučeništva.

6 )  Zvezda devištva.

Neka druga veličastna krona, ki čaka v nebesih Kri¬
stusove junake, je venec devištva, katerega smo omenili že
prej. Kdor ostane neoženjen in se nikdar ne pregreši zoper

153

čistost, bo jedenkrat silno vesel, da je dušo in telo, ta žlahtni
tempel sv. Duha, do smrti ohranil brez madeža, in če v tej
težavni vojski ne opeša, bo Bog sam njegovo preobilno plačilo.
Toda venca devištva zato ne dobi. Ta zlata krona je le za
device, ki prostovoljno in iz gole ljubezni do Jezusa ostanejo
do smrti čiste in neoženjene in umrjejo v ljubezni božji.

Blagor vam torej, Kristusove neveste, ki svoje devištvo
posvetite Bogu; veselite se in veselja ukajte! Ako ostanete
temu sklepu zveste do konca, boste za plačilo vaše zdržnosti
ne le gledale in posedovale Boga, kakor ostali nebeščani,
temveč vam sveti zvezda devištva, namreč zvezda sladke
gotovosti, da vas čaka v nebesih neka posebna proslavitev,
katera obstoji v tem, da boste najbližje Jezusa, nedolžnega
Jagnjeta, ter da boste prepevale pesem, ki je razun čistih devic
nihče, ne svetnik, ne kak drug nebeščan, prepevati ne more.

Srečen poklic! Srečna ura, ko sem stopil v stan tolike
prednosti! Srečen hip, ko sem zvestobo prisegel Kristusu in
šel za zvezdo devištva. Kako pa, ko bi človek še-le v po¬
znejših letih spoznal to važno resnico ter prej čisto nič ne
slišal o tem častnem vencu? Ko bi brez preudarka in brez
ozira na veliko izgubo stopil v zakonski stan, ko bi v mla¬
dosti lahkomiselno živel tja v en dan ter se ne zmenil za
nedolžnost in čistost, ko bi oskrunil tempel, čegar lepoto in
visoko vrednost je spoznal še-le zdaj? Kako pa potem? Mar
mu potem ni več mogoče pridobiti deviškega venca?

Odgovor: Nikdar in nikoli več! Ti se moreš posvetiti
in zveličati tudi v zakonskem stanu, moreš s solzami pokore
izbrisati vse grehe mladih let, moreš doseči celo še večjo sto¬
pinjo pobožnosti, kakor bi jo dosegel v deviškem stanu, toda
kar si storil, je storjeno. Za tvojo izgubo ni odškodila. Tvoj
zaklad, piše sv. Jeronim, da devištvo, in ta zaklad, jedenkrat
izgubljen, je izgubljen vekomaj.

Kako pa, da odslej živim čisto in nedolžno, ako dušo
in telo posvetim Gospodu ter se zaobljubim, odslej živeti
deviško in neoženjen in tej obljubi ostanem vkljub vsem
izpodtikljajem in nevarnostim zvest do smrti, je-li potem še

154

nemogoče, zadobiti izgubljen venček, blizu Jezusa sedeti v
nebesih in občevati ž njim, kakor deviške duše? Je-li pri
Bogu kaj nemogočnega? — Vsemogočnost božja je neskončna
in res tudi vse, kar nam vera govori o vencu devištva; vendar
pridejo tudi leta in časi, ki jih preživimo v deviški zdržlji¬
vosti, k svojem plačilu. Pravični sodnik ne plačuje samo
dela, ki jih doprinašamo iz ljubezni do njega, ampak tudi
želje in dobro voljo. In od te strani je še upanje, da bomo
deležni cel<3 one radosti, katero je Bog prihranil samo ne¬
dolžnim dušam. Kako se bo to zgodilo, to ve sam Bog; to pa
je gotovo, da ljubezen, kolikor bolj gori, nas toliko bolj bliža
Jezusu. Ako Magdalena ne nosi venca devištva na glavi,
vendar ni dalje od svojega ženina Jezusa, kakor so device.

d)  Zvezda apostolske gorečnosti.

Kozarec vode, ki ga podelimo v Gospodovem imenu, ne
ostane brez plačila; vsako tudi najmanjše dobro delo, ki ga
izkažemo bližnjemu, nam nakloni novo krono. Kako plačilo
gre še-le tem, ki ljudi uče resnico, jim oznanjujejo večnost
ter kažejo pot proti nebeški domovini? „Če je tolika zasluga,"
piše sv. Gregor, „človeka rešiti telesne smrti, kaka zasluga
je še-le neumrjočo dušo oteti večnemu poginu." Ker so člo¬
veške duše Bogu med vsemi stvarmi najljubše, ker on za
ničesar toliko ne skrbi, kakor za to, kako bi jih zveličal in
za vselej osrečil, ni zares večje časti, kakor je apostolska.
Mašnike, pridigarje in druge cerkvene učenike imenuje sveto
pismo božje može, božje sodelavce, Jezusove poslance. Njih
poklic je, po nauku cerkvenih učenikov najvišji od vseh častij.
Zatorej ni čuda, da Bog te, katere pokliče v apostolsko
službo in ki neutrudljivo delajo v njegovem vinogradu, udeleži
neke posebne proslavitve, ki se imenuje venec učenikov ali
apostolska krona.

Akoravno je duhovski stan podoben višavi, katero okoli
in okoli obdajajo strašni prepadi, v katere se duhovnik lahko
pogrezne vsak hip, vendar je visoka in za duhovnika ginljiva
že sama misel, da ga je Bog izvolil izmed milijonov ljudij,

155

da razširja sv. evangelij, kraljestvo božje, in nagiba ljudi
proti nebesom. Ako torej svoje življenje in vse svoje moči
posveti evangelski službi, ako to, kar uči ljudi, tudi sam
izpolnuje, ako žlahtnim človeškim dušam prižiga luč sv. vere
in jih varuje peklenske teme, ako je zares dober pastir, in
kakor Izaija pravi, „malini učenik, ubogim oče, vdovam za¬
vetje, sirotam podpora, slepim oko, oslabljenim palica, ne¬
dolžnim tolažba in vsem vzgled“ (Iz. 33, 18), tak duhovnik
se sme nadejati, da mu bo ob smrtni uri prisvetila zvezda
apostolske gorečnosti. Svest si naj bo, da ne bo našel le milosti,
ker je bil milostljiv, ampak da bo poleg krone pravičnosti
sprejel še apostolsko proslavitev za svojo neutrudljivost.

Kako mogočno vspodbuja pač ta resnica Kristusove na¬
mestnike, cerkvene učenike. Kako silno jih naudušuje, da so
prav goreči v svojem apostolskem poklicu, kako jih izpod-
bada, naj bi zaničevali vse posvetno ter živeli in goreli le
za sveto vero, naj bi skrbno in neutrudljivo učili nevedne,
dvomečim dajali dobre svete, tolažili žalostne, izpreobračali
grešnike, pa molili za vse. Boljše kupčujemo s svojimi talenti,
več bo dobička in toliko obilnejše bo naše plačilo. To velja o
blaženosti sploh, zlasti pa, kakor piše sv. Tomaž, o trojnem nebe¬
škem vencu, namreč: o mučeništvu, o devištvu in o apostolski
gorečnosti. Večje je trpljenje, ki ga prestajamo zavoljo vere,
čistejše je naše devištvo in večja je naša gorečnost v apostol¬
skem poklicu, tem žlahtnejša, lepša in veličastnejša bo tudi
naša krona v nebesih.

Kako srečni so torej dušni pastirji, ki imajo tako lepo
priložnost, prislužiti si s pridigami, nauki in pobožnimi spisi
tako visoko čast, po kateri se bodo razlikovali vso večnost
od vseh, ki niso delali v vinogradu Gospodovem.

Pa možje, ki so po svojem poklicu navezani na posvetna,
politična ali vojaška opravila, ali pa ki se pečajo zgolj s
posvetno učenostjo, se morejo pritožiti, da so mnogo na
slabšem, in žene. katerim pravi sv. Pavel, da naj molčijo v
cerkvi, t. j. da zanje niso cerkvene službe, utegnejo mrmrati,
da jim je zaprta pot do tega venca.

156

Opravičene so te pritožbe. Toda poklic v visokejši stan
je dar božji in Gospod pravi: „Ali mi ni dopuščeno storiti,
kar hočem? Je-li tvoje oko zato hudobno, ker sem jaz dober. “
(Mat. 20, 15.) Naj jih tolaži misel, da bodo sodeležni nebe¬
ških dobrot, kakor smo ravnokar premišljevali. Zakaj občna
ljubezen zveličanih stori, da veselje in zveličanje jednega
postaneta ob jednem delež drugega, kateremu nista ravno
dana v plačilo. Dalje naj se preudari še to: Kdo nam brani,
v vsakem stanu pokazati v dejanju gorečnost za zveličanje
svojega bližnjega? Ni-li pobožno življenje starišev šola čed¬
nosti za njihove otroke? Nima-li vsakateri pri svojih opravilih
dosti priložnosti naučiti se resnic svete vere in jih razlagati
tudi drugim? Mar ne morejo matere svoje otroke in posle
učiti krščanski nauk in jih nagibati k pobožnosti? Niso-li
device, ki strežejo bolnikom in skrbijo zlasti za njih dušno
zdravje; niso-li učitelji in odgojitelji mladine vsaj deloma v
apostolski službi? Res je sicer, da apostolske krone ne morejo
doseči; pa zakaj bi jim Bog za njih dobro voljo, za njih
gorečnost in hrepenenje po apostolskem poklicu ne privoščil
vsaj nekoliko tiste časti, o kateri govorimo?

e)  Zvezda zmage.

Ta beseda pomeni upanje povišanega plačila v nebesih
za junaška dela. Ker je v Bogu vse neskončno in ker so
različne stopinje božjega spoznanja in sreče v nebesih, raz¬
ume se samo ob sebi, da je nenavadnim čednostim odločeno
tudi nenavadno plačilo, katerega nikoli ne dosežejo ti, ki se
zveličajo po vsakdanji pobožnosti. Kdor v življenju doprinaša
junaška dela in umre v milosti božji, temu sveti zvezda zmage.
On naj se zanese na usmiljenje in na obljubo božjo in naj
pričakuje z mirno vestjo krono zmage za svoje plačilo.

Mnogo je proslavitev v nebesih, katere pridobimo tako-
rekoč brez svojega zasluženja; zatorej bi se te postavitve
bolje imenovale krone milosti kakor krone zmage. Tako po¬
stavim uči sv. vera, da se dušam onih, ki prejmejo krst, birmo
in mašnikovo posvečenje, vtisne nek zakramentalen značaj,

157

po katerem se ločijo od vseli, ki nimajo tega neizbrisljivega
znamenja. Ta značaj bo vekomaj naše veselje. On nam bo
povekšal nebeško srečo vso večnost, čeravno smo to znamenje
otroštva, viteštva in duhovstva božjega zadobili le po milosti
božji brez svojih zaslug. Ako nam bodo torej nezaslužena
znamenja našo srečo v nebesih povekšala toliko, kakšno
plačilo bode pač odločeno junaškim delom, težkim borbam
in zadobljenim zmagam. In to plačilo je krona zmage!

Odprimo sv. pismo, ondi nam je pojasnilo. Neki mladenič
vpraša Jezusa, rekoč: ,,Dobri učenik; kaj naj storim, da do¬
sežem večno življenje? 11  In Jezus mu odgovori: „Hočeš-li v
življenje iti, izpolnuj zapovedi. 11  Mladenič reče: „Vse to sem
izpolnoval od mladih nog, kaj še manjka? 11  In Jezus mu
odgovori: „Hočeš-li popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš, daj
ubogim ter pridi in hodi za menoj.“ (Mat. 19.) Evangelski
sveti so torej pripravni za krščansko junaštvo.

Da Bog nenavadna junaška dela obdaruje zares z višjim
plačilom, uči Kristus sam. Ko sv. Peter sliši, da je radovoljno
uboštvo in hoja za Kristusom tolike veljave za večno življenje,
reče Jezusu: „Glej, mi smo vse zapustili in smo šli za teboj,
kaj nam tedaj bo? 11  In Jezus mu odgovori: ,,Resnično vam
povem, da ob prerojenju, ko bo Sin človekov sedel na sedežu
svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli
na dvanajsterih sedežih in sodili dvanajstere rodove Izraelove
in vsak, ki zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali
mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mojega imena,
bo prejel stotero in dosegel večno življenje. 11  (Mat. 19.)

Taka junaška zmaga milosti božje črez naravo, tako
izvanredno delo, kakor je radovoljno uboštvo, radovoljna
pokorščina in redovniški stan, zasluži po vsi pravici tudi
izvanredno plačilo, ki ga je Kristus ne le obljubil, temveč
zagotovil s prisego. To plačilo pa je krona zmage. Odtod
vidimo, zakaj šteje katoliška cerkev skoro že dve tisoč let
toliko ljudij vsakega stanu in spola, ki so zapustili vse svoje,
da bi čisti, ubogi in pokorni hodili za čistim, ubogim in
pokornim Jezusom.

158

f)  Zvezda ljubezni.

Neki zgodovinar pripoveduje to-le dogodbo: Neko mesto
na Španskem so sovražniki trdo oblegovali. Kralj Alfonz je
dolgo časa branil sebe in svoje mesto. Pa prigodi se, da
njegov jedini sin smukne iz trdnjave in pride sovražnikom
v pest. Zdaj mislili so sovražniki, se kralj ne bo več branil
in kmalu bo mesto v naših rokah. Peljeljo torej vjetega
sina blizu mesta in vpijejo: ,,Alfonz, ali daj nam mesto, ali
pa mora umreti tvoj sin.“ Oh, strah in groza za očetovo
srce! Kaj je storiti? Ali dati svoje ljudstvo v sramotno
sužnost, ali dati sina v krvavo smrt? Kraljevi oče preudarja,
srce mu poka žalosti. Kar Alfonz srčno zakliče: „'Rajši naj
umrje moj sin, ljudstvo pa naj živi.“ Ljubezen do podložnih
je zmagala srčne občutke očetove. Ko bi se spodobilo, to
po človeški pameti obrniti na Boga, bil bi ta vzgled kaj
pripraven, pojasniti stan človeštva pred Kristusom. Tudi
božja pravica je oblegovala grešno človeštvo skozi štiri tisoč
let ter mu žugala z večno kaznijo. Zdaj stopi Sin božji na
zemljo. Božja pravica ga vjame in v nebesa zadoni klic:
„Oče večni; ali kaznuj človeški rod, kakor zasluži, ali pa
naj umrje tvoj Sin.“ In glej čudež božje ljubezni! Bog reče:
„ Rajši naj umrje moj Sin, človek pa naj živi. Zgrabite torej
mojega j edinega, nedolžnega, mi črez vse dragega Sina, za¬
ničujte ga, da le človek živi in se ne pogubi. “ — „Tako je
Bog ljubil svet, da je svojega jedinega Sina zanj dal.“
(Gal. 3, 16.) „Svojemu lastnemu sinu ni prizanesel, marveč
ga je dal za nas vse.“ (Rimlj. 8, 32.)

Kolika ljubezen! Ni-li ona svetla zvezda krščanskega
upanje? In Sin božji, naš nebeški Zveličar, ki je ves svet
in nedolžen, privoli sam rad v ta sklep božje pravice. On
sam pravi: „Nikdo mi življenja ne vzame, jaz ga sam od
sebe dam.“ (Jan. 10, 8.) „Darovan je bil,“ prerokoval je
Izaija sedemsto let poprej, „ker je sam hotel.“ (Iz. 53, 7.)
Zares, tako je Sin božji ljubil človeka, ali da govorim z
besedami sv. Pavla: „tako me je ljubil, da je vse kazni,

159

katere sem zaslužil jaz, prevzel iz ljubezni do mene, da bi
zadostil božji pravici. 11  (Gal. 2, 20.) On sam ponudi svoje
življenje, da s svojo krvjo izbriše naše grehe. Kolika lju¬
bezen! Ni-li to zvezda krščanskega upanja?

Vsa svetloba te zvezde se nam pa še-le prikaže, ko
bolj natanko pregledamo Jezusovo ljubezen. Ni skrivnosti v
naši sveti veri, da bi naše srce navdajala s tolikim zaupanjem,
naš um tako bistrila ter nam ponujala toliko poroštvo večnega
življenja, kakor je ravno trpljenje našega Odrešenika. Nje¬
govo milo srce ni bilo zadovoljno s tem, da je naznanil
učencem, da hoče ž njimi jesti velikonočno jagnje in jim po
večerji dokazati svojo neskončno ljubezen do človeških otrok,
temveč on je tudi v resnici dal samega sehe v spravno molitev
za grešnike. Ko bije ura njegovega trpljenja, moli zopet
tisto molitvico, katero je večkrat v življenju pošiljal k
nebesom, rekoč: „Sveti Oče; ves trud človeštva je zastonj;
ono ne more pogasiti tvoje jeze. Zato se ti jaz ponudim.
Tukaj sem, poglej me, svojega Sina; zmaščuj se nad menoj,
kaznuj, strahuj, kakor tirja tvoja pravica, kaznovati grešnike.
Iz srca rad vse prestanem, vse pretrpim, da le prizaneseš
grešnikom. 11  In Oče nebeški sprejme to ponudbo, naloži nanj
naše grehe, zakaj „ranjen je bil zavoljo naših pregreh, 11
pravi sv. pismo. (Iz. 53.) Toda to breme mu je bilo še pre¬
majhno; še svojo svobodo, svojo čast in svojo kri je hotel
dati za nas. On umrje na križu med dvema razbojnikoma.
Pa tudi to mu ni bilo zadosti, on stori še več. Umirajoč
nam zapusti svojo mater v dedščino. Tudi to se mu je zdelo
premalo. Zato hoče, da se mu po smrti prebode srce, in da
bo vedno odprto, kakor izvirek milosti in svetišče ljubezni.
Pa še vse to mu je bilo premalo. On hoče, da se spomin
njegove smrti v njegovi cerkvi vedno obhaja in vsak dan
na prečuden, nekrvav način ponavlja na oltarjih, kakor na
kalvarski gori. Tudi to mu ni bilo zadosti, še vse več želi:
On hoče v zakramentu ljubezni z dušo in telesom ostati
pri nas in v istem času v vseh templih, v vseh krajih in
deželah prebivati med nami. Še več: On hoče da naj nam

160

bo njegovo meso in njegova kri zastava večnega življenja,
kar nam zagotavlja s prisego, ker pravi: „Resnično, resnično
vam povem: kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno
življenje in jaz ga bom obudil na sodni dan.“ (.Jan. 40, 44.)
Še več: V spomin svojega trpljenja hoče še celo v nebesih,
kjer sedi. na sedežu svojega veličastva, nositi svoje rane na
sebi, biti naš Srednik pri svojem Očetu in krotiti njegovo
jezo. Kakšna je pač ta ljubezen! In vendar mu ni dovolj.
Še tretjo božjo osebo, ki izhaja iz Očeta in Sina, nam je
poslal iz nebes, da nas uči vso resnico, da vodi svojo cerkev,
jo varuje pred zmoto, da nas posvetuje s svojo milostjo in
s svojimi darovi ter nas s svojimi navdihi kot s trdnimi
vezmi ljubezni priklene k srcu večnega Boga, nas oblažuje
in večno zveliča.

O čudež ljubezni! To je pač ljubezniva zvezda krščan¬
skega upanja. Zares, ledeno bi bilo srce, ko bi nas ne ganila
taka ljubezen, da ga tudi mi vzajemno ljubimo in v večno
plačilo zaupamo. Večja bo naša ljubezen do Jezusa, veličast-
nejša bo tudi naša krona v nebesih.

33. Ljubezen do Jezusa.

Resnice o nebeškem kraljestvu so tako jasne, da lahko
vsak razumen človek po njih uravna svoje življenje. Le to
še opomnim, da obstoji vsa naša popolnost le v ljubezni in
da je vse ležeče na tem, da v pričujočem življenju dospemo
do dovršene ljubezni. Pri drugih dobrih delih se utegne kdo
izgovarjati, da jih ne more doprinašati, ali pri ljubezni ni
izgovora. „Boleham,“ utegne kdo reči, „zato se ne morem
postiti. 1 ' Ali pa moreš reči: „Ne morem ljubiti?" Ti moreš
reči: „Ne morem brez žene ostati, ne morem premoženja med
uboge razdeliti;" reči pa ne moreš: „da ne moreš ljubiti". Ti
ne moreš delati čudežev, ne moreš mrtvih obujati k življenju;
ali pa moreš trditi, da ti ni mogoče ljubiti?

Ta sveta ljubezen se užge najhitrejše v srcu, ako pre¬
mišljujemo življenje Jezusa Kristusa. Kdor premišljuje nje-

161

govo življenje in si večkrat postavi pred oči njegovo trpljenje
in njegovo smrt, ne bo dolgo mrzel in neobčutljiv do Jezusa.
Žrjavica Jezusove ljubezni mu bo kmalu segrela srce, kakor
ogenj mrzlo vodo, da zavre. Ker pa besede le ginejo, vzgledi
pa vlečejo, priložimo tu ob sklepu knjižice nekoliko vzgledov
iz življenja tistih svetnikov, ki so Jezusa ljubili najbolj.
Ako nam ni mogoče Jezusa ljubiti tako goreče, kakor so
ga oni, naj se užge v naših srcih, kolikor je mogoče, vsaj
hrepenenje po taki ljubezni.

Poglejmo torej sedem svetnikov, katerih življenje je
povsem znano, in ki so glede ljubezni do Kristusa najsvet¬
lejše zvezde med vsemi svetniki.

a)  Sr. Ignacij, mučenik.

V njegovih spisih nahajamo sledeče vrstice, ki nam
kažejo njegovo ljubezni plamteče srce do Jezusa. „Peljejo
me," pravi on, ,,v Rim in vojaki, ki me spremljajo, ravnajo
z menoj, kakor z divjo zverino. Pa naj bo vse v imenu
božjem, da grem le gledat Kristusa svojega Zveličarja, ki
je zame dal življenje. Vklenjen sem v težko železje zavoljo
Jezusa; nisem sicer vreden tega, vendar utegnem biti, ako
prelijem kri in zanj dam življenje. Jezusa ljubiti bodi naše
jedino veselje na svetu. Ako njegov duh prešine naše srce,
bomo našli pravo življenje. Brez njegovega duha bi niti ne
mogel dihati. On je moje upanje, moja čast in moje ne¬
izmerno veselje. V njem in za njega nosim težko železje iz
Sirije do Rima in zdi se mi dragocen kinč. Pišem vsem
cerkvam, da iz srca rad umrjem za Jezusa in prosim vas,
nikar mi ne branite umreti, nikar ne molite, da bi me ne
raztrgale zverine, pred katere me bodo vrgli; zakaj, ako se
bodo obotavljale, jih bom sam razdražil. Naj pride črez me
ogenj, vešala, razdrobljenje kosti, ali vse muke tega sveta,
nič se ne zmenim, da grem le gledat Kristusa in njega uživat.
To vam pišem, ker goreče želim, umreti zanj. Mojo ljubezen
so križali; verujte mi, da ljubim Jezusa, ki je dal življenje
zame.“ Ko Ignacij pride v Rim, in ga obsodijo, da naj ga

Nebeška krona. 11

162

raztrgajo divje zverine, stopi ves zveličan na gledišče ter
se silno veseli, da mu je dano umreti za Kristusa in svojo
ljubezen do njega pokazati s krvavo smrtjo. Videvši zbrano
ljudstvo, ki je privrelo od vseh strani j gledat ta žalostni
prizor,, nagovori ga ves navdušen, rekoč: „Rimsko ljudstvo!
Nikar ne misli, da sem zavoljo kake hudobije obsojen na
smrt. Ne, ne! Zavoljo vere so me prignali sem, ker ljubim
Boga in želim le njega uživati . 11  In ko zasliši tuliti oroslane
(leve) in jih vidi se mu bližati, vzklikne na ves glas: „Jaz
sem Kristusovo žito, ki se mora zmleti pod zobmi divjih
zverin, da bo čist kruh za daritev . 11  Sedaj spustijo nanj dva
oroslana, ki ga raztrgata na drobne kosce.

h)  Sv. Jedert.

Kdor želi spoznati te božje služabnice žive plamene
ljubezni do Jezusa, naj bere njeno knjižico o božjih navdihih,
ki jo je sama spisala; ona je vsa zato, užgati jednake pla¬
mene v srcu tega, ki bere knjigo.

Sv. Jedert, kakor se bere v njenem življenjepisu, je
svojega Gospoda ljubila tako srčno in nežno, da je ogenj
ljubezni prešinil njeno srce skozi in skozi. Vse njeno življenje,
njene misli in želje so merile samo na to, kako bi njemu
dopadla, njemu se upodobila in izpolnovala njegovo voljo.
Jezus je bil njen pastir in voditelj; nikdar mu ni odrekla
pokorščine. Žar njegove ljubezni je njeno dušo tako raz¬
svetlil, da je med vsemi čednostmi spoznala to, kar je naj¬
čistejšega, in kar ji najbolj služi k popolnosti. Nje najljubše
opravilo je bilo moliti in premišljevati trpljenje Kristusovo.
Ona se je v trpljenje Kristusovo zamaknila tako, daje  kakor
sv. Pavel občutila rane Kristusove v svojem telesu. Čutila
se je od bičev zadeto, od trnjeve krone ranjeno, z žreblji
prebodeno in z žolčem napojeno; z jedno besedo: čutila je
vsako Jezusovih bolečin v svojem telesu.

Njena ginljivost do sv. Rešnjega Telesa je bila živ čudež
pobožnosti. Njeno srce je plamtelo za to skrivnost; noč in
dan je mislila nanjo, tako da se njeno življenje po pravici

163

imenuje vedno obhajilo. Pred vsakim sv. obhajilom je več
dni prej priporočala vsa svoja dela in opravila Kristusu
kakor vredno pripravo na ta zakrament, da bi postala vredna
takega obiskovanja. Ravno tako je po vsakem sv. obhajilu
več dni obračala vsa svoja opravila Kristusu v zahvalo za
veliko milost, da se je ponižal priti k nji. Okoli te skriv¬
nosti so se vrtile vse njene misli in želje. Najrajše se je
pogovarjala o sv. obhajilu, v katerem je videla živega Kristusa.
Nič ni priporočala svojim sestram tako goreče, kakor vredno
pripravo in gorečo željo po onem hipu, ko jih obišče Jezus
v zakramentu ljubezni. Milost, daje  dospela na tako stopinjo
svetosti, je dobila največ iz tega zakramenta. Izpolnile so
se ji besede Kristusove, ki je rekel: „Kdor je moje meso in
pije mojo kri, ima večno življenje . 11  Ker je sv. Jedert ta
zakrament prejemala pogostoma in vredno, stopil je Bog ž
njo v tako ozko zvezo, da je Kristus sam živel v njej.

c)  Sy.  Terezija.

Kako goreče je ljubila sv. Terezija svojega Gospoda in
Zveličarja, priča nam to, kar je zanj storila in prestala, in
kar je o njem govorila in pisala. Nekdaj jo vpraša njen
spovednik, kako neki živi, da-li misli na Boga, tudi v takem
času, ki ni odločen molitvi? Ona odgovori, da ima v mislih
vedno Boga, ker si ne more misliti človeka, ki ima večjo
ljubezen do njega, kakor ona, in da brez Jezusa kar ne
more živeti.

V svoji ljubezni do Jezusa gorela je včasi tako, da je
bila zoper svojo voljo vsa iz sebe. Nekega dne vidi Terezija
malega, pa prav zalega serafina stati na svoji desnici. Bil
je gorečega obraza in imel je v roki zlato pušico, ki je bila
na osti vsa ognjena. Seraf ji porine večkrat pušico v srce,
iz katerega izvira preobilna ljubezen. Drugi dan je bila v
samostanski govorišnici, kar zapojč duhovno pesem, ki se
začne takd-le: „Oh, kdaj bo videlo moje oko Tebe, dobri,
sladki Jezus . 11  Te besede ganejo njeno ljubeče srce tako,
da omedli in se zgrudi na tla, da jo kakor mrtvo odnesd na

•*11

164

posteljo. Njena jedina želja je bila poveličati Boga. Veličastvo,
v katerem on kraljuje, je bilo njeno najsladkejše veselje. Ko
je slišala pri sv. maši moliti vero, se je vselej vtopila v
posebno pobožnost; posebno tolažljive soji bile besede: „Čegar
kraljestva ne bo nikdar konec.“ Junaško ljubezen do Jezusa
izpričuje tudi njena obljuba, da hoče vselej storiti to, kar
je Bogu najbolj dopadljivo in njenemu pobožnemu napredku
najbolj koristno. Njena ljubezen in hrepenenje po Jezusu v
zakramentu sv. oltarja se kar ne da opisati; treba je le pre¬
birati njene spise, da se kaj takega razume. Ko ji na smrtni
postelji prinesč sveto popotnico, da ji ljubezen do Jezusa
tako moč, da se pri vsi svoji slabosti vzdigne s postelje;
rada bi se bila vrgla na tla; njeno obličje je bilo lepo in
plamteče. Potem sklene roke ter začne vsa vesela s sladkim
in ginljivim glasom prepevati. In ko s svojo živo vero za¬
gleda v sveti hostiji Jezusa, izgovori besede, polne ljubezni,
ki so okoli stoječe sestre ganile v dno srca. Med drugim
reče: „0 moj Bog in moj ženin! Torej je vendar jedenkrat
prišla tista ura, po kateri sem hrepenela. Vendar jedenkrat
prišel je čas, da se vidiva, in da zapustim svet. Zgodi se,
kakor ti hočeš. Prišla je torej ura, da bo konec mojega pre¬
gnanstva, da poleti moja duša v veselje mojega Gospoda. 11

Tako je umrla blaga in sveta devica v 67. letu svoje
starosti, ne toliko zavoljo bolezni, kolikor zavoljo nekega
posebnega napada božje ljubezni, katerega ni mogla prestati
zavoljo svoje slabosti. To je sama razodela ob smrtni uri
neki samostanski sestri.

c)  Sv. Katarina Sijenska.

V življenju te svetnice vidimo izvanredne milosti, katere
ji je izkazal Gospod. Te milosti je zaslužila največ s svojo
gorko ljubeznijo do Jezusa. Ljubezen do Kristusa jo je pre¬
šinila včasi tako, da je obolela zavoljo nje. Že v mladih
dneh si je, kakor piše sama, sezidala v svojem srcu celico,
v kateri se je vedno pečala z ljubeznijo do Kristusa. Vse
njene misli, njene želje in besede so hitele le za Kristusom.

165

Njemu je posvetila svoje devištvo in da bi se upodobila
njemu, vadila se je noč in dan v pokori in v zatajevanju.
Postelja sta ji bili dve deski in spala je le malo časa. Sanj
se ji je zdel največji sovražnik, ker ji je branil, da se ni
mogla pečati s Kristusom. Zakrament sv. oltarja in trpljenje
Kristusovo sta ji bila dva studenca, iz katerih je zajemala
vse milosti. Njeno zaupanje v Kristusovo kri, ki je cena
našega odrešenja, se ne da opisati. Kadarkoli je pisala kako
pismo ali kaj jednakega, .vselej je svojemu pisanju postavila
na čelo: „Kri Kristusova", in tudi ob smrtni uri je po¬
navljala besedi: „Kri Kristusova, kri Kristusova!"

d)  St.  Frančišek Ksaverij.

Ta svetnik, imenovan tudi indijanski apostol, je bil
vreden učenec sv. Ignacija; zvesto ga je posnemal v vseh
čednostih, zlasti pa v ljubezni do Kristusa. Ta ljubezen do
Jezusa ga je navdajala z neko izvanredno močjo. Kako silno
se je vadil v tej čednosti, kako goreče je želel Kristusa
posnemati zlasti v ljubezni, to nam najbolj kaže njegova
apostolska gorečnost in neutrudljivost v Italiji, v Španiji,
na Portugalskem, v Indiji in Japanu.

Pri tolikih opravilih je bil vendar z zbranim srcem
vedno zamišljen v Boga in ako se je od zunaj pečal z ljudmi,
vendar je znotraj mislil le na Jezusa. Ta prijazna družba
s Kristusom je bila njegova moč in tolažba in Jezusovo
ime je imel vedno na jeziku. Še celo v spanju je vzdihnil
večkrat: „0 moj Jezus! O moj Odrešenik!"

e)  Sv. Frančišek Asiški.

Sv. oče Bonaventura, ki je opisal življenje sv. Frančiška,
pravi med drugim, da je bil ta svetnik ves užgan in pre-
šinjen od živih plamenov božje ljubezni. Kedarkoli zasliši
sv. Frančišek kaj o Jezusovi ljubezni, ves zagori in ostrmi.
„Kdor nas je ljubil toliko," rekel je večkrat, „je pač vreden,
da ljubezen povračujemo z ljubeznijo." Ta ljubezen je bila
središče, okoli katerega je plavala njegova duša in njegovo

166

srce; zato je ljubil le molitev, zbranost dulia in samotno
življenje.

Na samem je večkrat izlil svoje srce v vzdihljeje lju¬
bezni in gorkih solz. Njegovo največje veselje je bilo, pre¬
pevati pobožne psalme, s katerimi je hvalil Boga in poveličeval
njegove čudeže, njegovo velikost in dobroto. Kedarkoli je
izgovoril ime Jezusovo, vzkipelo je njegovo srce veselja in
pobožnosti/ „Plamen in zubelj njegove ljubezni," piše sveti
Bonaventura, „sta dosegla toliko moč, da je vsi potoki brit-
kosti trpljenja in bolečin, ki so ga zadele, niso mogli po¬
gasiti." Vendar najlepši dokaz njegove ljubezni do Kristusa
je njegova goreča želja, posnemati Kristusa, njemu se upo¬
dobiti v vseh rečeh, zlasti pa v uboštvu in trpljenju. Zato
mu je Bog za plačilo tolike ljubezni podelil izvanredno milost,
da je Kristusove rane nosil v svojem truplu kot častitljivo
znamenje neskončne ljubezni našega Zveličarja.

f)  St.  Avguštin.

Ta svetnik se navadno predstavlja v podobi, ki ima v
roki z gorečo pušico prebodeno srce. Njegova ljubezen do
Kristusa ga je po ze!6 pregrešnem življenju povzdignila na
toliko stopinjo dovršenosti; ljubezen ga je uvrstila med
svetnike; ljubezen njegova pa tudi živo dokazuje božjo vse¬
mogočnost in njegovo prečudno zmago nad svojo naravo. Te
knjižice ne morem boljše skleniti, kakor da dostavim živ
opis njegove ljubezni do Kristusa.

„Ljubim Te," piše sv. Avguštin, „ljubim Te, o moj
Gospod, gotovo rečem in svest sem si, da Te ljubim. S Tvojo
besedo si ranil moje srce in posvetil sem ga Tvoji ljubezni.
Odkar si odgnal mojo temo ter se mi razodel, nisem Te več
zapustil. Odkar sem spoznal, kdo si, vtisnil sem Tvoj spomin
v svojo dušo ter najdem v tem najčistejše veselje in naj¬
višjo zadovoljnost.

Ljubim Te, o moj Bog, in želim v tej ljubezni čedalje
bolj napredovati. Dodeli mi to milost, prosim Te. O Jezus,
Ti najlepši izmed človeških otrok, jaz hrepenim po Tebi.

167

Ko bi Te le mogel ljubiti, kakor želim in kakor sem Te
ljubiti dolžan! Pa kakor so Tvoje popolnosti neskončne, tako
naj bi bila naša ljubezen brez konca in kraja, ker si nas
toliko ljubil, nam toliko dobrega storil, nas odrešil za tako
drago ceno. O ljubezen, ki vedno goriš in nikdar ne ugasneš,
presladki moj Jezus, Bog ljubezni, vplamti me vsega z ognjem
svoje ljubezni in ogrej me, da goreče hrepenim po. Tebi!

Presladki, predobrotljivi, preljubeznivi, ljubezni naj¬
vrednejši, najdražji in najlepši! Ti si bolj sladak, kot med,
bolj bel, kot sneg, in bolj drag, kot zlato in biseri. Ti si
mi ljubši kot vsa bogastva in časti tega sveta. Jaz kličem
k Tebi na ves glas iz celega srca: Pridi, oh pridi v mojo
dušo, okinčaj jo, da Ti bo dopadljiva, očisti jo vsega madeža,
pripravi jo, da bo Tvoje vredno posestvo. Zakaj spodobi se,
da tako čist in svet Gospod stanuje v čisto neomadeževani
hiši. Posveti me; zakaj posoda sem, ki je Tebi odločena;
odpravi iz mene vso hudobijo in napolni me s svojo milostjo
ter stori, da bom Tvojemu veličastvu imeniten tempel in
lepo prebivališče zdaj in na vse veke.“

Glej plamene ljubečega srca!

Kazalo.

•“"fc — 4 -R >gj§<SE^a=^-^<""

.

\VY