Potreba poljskih čuvajev.
„Novice" pretečencga leta so nam postavo za poljske čuvaje oklicale, pa tudi v pratikah nase kmetijske družbe so letos naznanjene. Radovedni smo, ali se bojo tudi pri nas poljski čuvaji kadaj postavili ali ne? Sila potreba jih je, posebno na ljubljanskem močvirji (mahu). Ni ga skor ?., posebno proti jeseni, da bi se ne slišalo, da je zdaj temu, ' zdaj unemu, to in uno z njive pokradeno; pa tudi ni nič novega, ako se sliši, da je temu in unemu noč po štiri do sest kopic merve s travnika vzela; posebno se to rado poleg Ljubljanice zgodi. f Slišali smo, da je nekdo leta 1859 celo delavce v najem jemal, da so ponoči ž njim na močvirje po krompir hodili.
Pa ne le zavoljo pridelkov na njivah in senožetih, ampak tudi zavoljo živinske pase, posebno na močvirji je čuvajev zlo potreba, zakaj nekteri naselniki brez vsega razločka med mojim in tvojim vse križem pasejo. Pred nekoliko leti je ljubljanski župan po cesti od ižanske ceste proti Lipam ojstro prepovedal pasti (zdaj je pa ta prepoved že davnej pozabljena), zakaj to cesto si naselniki ko svoj občin pašnik mislijo in nekterim je prav k sercu prirašena ; oni vejo vsak part, travnik ali njivo, čigav da je, pa tudi to dobro vejo, ali lastnik svoje zemljišče pogostoma ali le poredkoma ogledavat pride; poslednje je zlasti pri mestnih gospodarjih zlo navadno; ti grejo večidel le ob košnji, žetvi ali seji pogledat, kaj in kako se dela, drugi čas jih ni. Otroci pa, ki jih imajo naselniki za pastirje, imajo že vse v mazincu, češ, ?)na cesti se bojo krave slabo napasle; tam-Ie je prav lepo zeleno, naj bo kar hoče — trava ali pa v jeseni lepo vrašeno žito; saj vlastnik ta čas sem ne pride, le gori s kravami!" Rečeno in storjeno je eno. Tega se v jeseni vsakdo lahko prepriča, naj le gre ob devetih dopoldne ali  pa ob petih  popoldne do Lip.
Zna biti, da dobro vrašene žita na ter d i zemlji, pa ob prav suhem vremenu popasti ne škoduje; al drujra je na močvirji, kjer je ni njive, da bi bila kedaj toliko osušena, da bi se krave saj po pedi globoko ne vdirale. Ni tedaj čuda, da so na mahu popašene njive vse v jamah; v teh jamah zastaja voda veči del zime in žito mora po^njiti, naj je že zlo ali malo vrašeno; veliko ga pa tudi živina mule izruje, kajti koreninice se v rahli zemlji kot v mehki   gobi
------   36   ------
le slabo derže. Vsakdo lahko prerajta, kolika je potem škoda, ki jo živina pri pašbi na obsejanih močvirnih njivah naredi. Da paša na obsejanih njivah res ni brez škode, že maharji sami s tem pričajo, da oni po svojih obsejanih njivah nikdar ne pasejo, ampak le po ptujih.
Yrlastnik njive sicer svojemu dohtarju tožbo izroči, pa kaj opravi? Berž ko ne bo pred žito zrelo kot pravde konec; zakaj srečen si, če se tožba v enem mescu gosposki izroči, v enem mescu potem bo „brišta ali tožni dan napovedan; če se takrat obe strani zastopiti ne morete, ker toženi le svojo gode, da živina nobene škode storila ni, bojo spet v enem mesca prisežni možje pozvani, da škodo cenijo, in zopet v enem mescu se drugi brišt napove. Tako pa so pota in stroški za pravdo vedno veči kot škoda, pa si vendar vsakdo pravico želi. V takih zadregah bi mogel poškodovanec na samo prepričbo, da je njegova živina na tujem polji bila, kaznovan biti; gotovo bi se manja škoda po polji delala.
Postava za čuvaje ukazuje, da mora čuvaj škodo, ki jo vidi na to ali uno vižo polju delati, županu nanagloma oznaniti in mu škodljivce naznaniti. Kam pa pojde čuvaj tožit, ako je župan sam njivo popasel? Ljubljančan bi bil rad s sosedi v miru, in jim tudi rad kaj manjšega pregleda, pa pri takem početji mora vendar vsakemu potrpežljivosti zmanjkati.
Ce že v teh časih, ko je tako grozna stiska za denar, da ga posestuik še za najpotrebnejše stroške in sila velike davke s kervavimi žuli komaj dohrani, z najemo čuvajev nič biti ne more, ker tudi čuvaju brez denarja živeti ni mogoče, naj bi saj mestna gosposka maharjem ojstro prepovedala, po občnih potih in cestah živino pasti, pa tudi živino po lastnih partih, po potih in cestah goniti in na partih pasti, le proti temu dovoliti, da je živina na vervih ali štrikih na kratko ena k drugi privezana, kakor se na celem ljubljanskem polji in drugod po potih med njivami pasti vidi; potem se nihče ne bo s tem izgovarjal, da mu je živina iz pota ali parta na sosedovo njivo ušla. Treba bi bilo tudi, da bi mestna gosposka naznanila, da bode sleherni gospodar živine, kteri bode prepričan, da je njegova živina na sosedovem zemljišu bila, obsojen, neko kazen, ktero gosposka določi, v beraško kašo plačati, brez ozira na škodo, ki jo je živina sosedu storila; poškodovanemu pa naj ostane se posebna pravica, za povračilo storjene škode pri gosposki se oglasiti.                                                                            P.