Pripravljavna pot v zemljepisje in zgodovino. (Dalej.) Poveršje zemlje je različno: 3. kar se tiče rodovitnosti. Prirodna rodovitnost v deželah je od tega, kakšno je obnebje, kakšna so tla, kakšna U* je vlažnost i. dr., stvarnik je pa to prav različno vredil in razdelil. Nekatere dežele so rodovitne, t. j. tam raste, od česa se žive ljudje :n živali. Druge so nerodovitne, so pustine. Kjev hoče kaj rasti, na pr. kjer se sponašajo žita, vžitne zeli, trave, vino in ovočje, tam ne sme zemlja biti ne močvirje, ne samo pesek, gola skala, tudi ne sme tam biti vekovečni sneg ali zmerzlina. Kjer je v zemlji preveč vode, nareja se močvirje, iz tega pa se vzdigujejo merzle megle ali nezdravi sopari, ki škodujejo mnogoterim rastlinam, a nekatere celo zamore. Po velikih peščenih puščavah v Afriki in v Aziji ne zagleda oko več sto milj na daljeko in široko ne košatcga drevesa, ne vžitnih zeli, da, še celo ni sledu rastlinam, kajti solnčna vročina posmodi vsako travico, in pregiben pesek ne pušča, da bi kalile semena in zeli. Po visolrih planinah na skalnatih sipinah raste le malo zeli, po snežnikih in ledenikih pa ne morejo bivati, ne rasti živali in zeli. Takih pustinj, kjer bi ničesa ne rastlo, vendar na zemlji ni veliko, a veliko več dežel je takih, kjer zraste toliko, da se tara prežive ljudje in živali. Bog je namreč hotel, da na njegovi zemlji biva življenje in veselje; kolikor, toliko morajo tudi pripomoči peščene puščave, skalnati prostori, snežniki in ledeniki. Nekateri kraji na zemlji so pa z radovitnostjo blagodarjeni toliko, da je preobilost vsega v prevžitek in veselje živim stvarem. Najrodovitnejši kraji so tatn, kjer je toplota in vlaga vse leto skupaj, in še poleg tega zeralja ugaja zelim, da veselo rastejo. Bogate prirodnih darov so skoraj vse dežele v Izhodni Indiji, v Srednji Ameriki, po nekaterih krajih v Afriki in na množtvu otokov v Avstraliji. Tam rodi priroda vsega v obilici: kave in sladkorja, turšice in riža, krušnega drevesa in palmovega drevja, vina in čaja, bombaža in svile, dišav in cvetic, rastlin za barvo in zdravilo, in mnogo najžlahnejšega ovočja, kar mi imenujemo ,,južno ovočje", na pr. limon, zlatih jabelk (pomoranč), smokev in datelnov. Pa tudi nekatere dežele v južni Evropi so posebno bogate južnega ovočja in enakih rastin, tako so, na pr. v Hispaniji, Italiji in Turčiji, a tudi v južni Franciji in Rusiji rajski vertovi in gozdi, polni žlahnega ovočja, kjer razširjajo zeli in cvetice prijetno vonjavo. Učenjaki, ki zasledujejo bogastvo prirode po vseh delih na zemlji, so tudi že šteli vsa znana plemena rastlin in živali, da, še celo neznana plemena dozdevno precenili. Terde narareč: rastlin že poznamo doslej 56.000 plemen. a smemo terditi, da je ravno toliko tisoč takih, katerih ne poznamo. Kar pa se tiče števila žival, so pa kaj različnega mnenja: nekateri pravijo, da je nad 50.000 vseh žival, a drugi terde, da je samo zaželk višej od 54.000 plemen, ako tedaj še prištevamo vsa znana pleniena sesavcev, tičev, rib, dvoživk, golazni, červov in drugih žival, dobi- mo neznano veliko skupno število. Pravijo, da je prav toliko plemeu žival, katerih še ne poznamo, kakor taistih, ki jih že poznamo, sploh pa ima živalstvo ve6 plemen, kakor rastlinstvo. Število vseh živečih stvari hočejo nekateri postaviti na sedem milijonov, ako tedaj pomislimo, da je zopet vsakega plemena veliko posameznih ali poedincev, ki bivajo raztreseni po vsi široki zemlji, namreč po kopnem, v zraku in v vodi, nehali bomo šteti in z začudenjem mora človek vsklikniti: Gospod, kako velika so tvoja dela, in koliko jih je, in ti si vse tako modro vredil!