DUHOVNO žmjeHJC
SOLO DIOS ES EL SESOIt”
En la practica de la vida cotidiana se ha sustituido a Dios como Ab-soluto y razon ultima de todas las cosas, olvidando la Palabra de Jesus que nos dice: “El Senor, Dios nuestro, es el linico Senor” (Mc. 12, 29).
La idolatria del dinero hoy en nuestro pais conduce a unos pocos al hartazgo insolente y al consumiamo asfixiante, y a muchos, a coimas y ne-gociados, a prebendas y favores. Al mismo tiemipo, se comprueba el escan-dalo de la pobreza y la miseria en grandes franjas de la poblaeion, la deso-cupacion, la perdida ds una verdadera cultura del tralbajo, la falsa aventura del juego, la angustia y el desamparo en el presente, el desaliento frente al futuro. La situacion que descrilbimos en el mensaje de abril de este ano ha empeorado.
Existe una idolatria del sexo que desencadena el desenfreno de la lu-juria dasde la adolescencia, ^bre camino al fa’so extasis de la drogadiccion y envenena o destruye la Justa relacion varon y mujer, establecida por Dios. Hay un verdadero desiborde en muchas publicaciones y en programas tele-visivos y radiales.
Hay una idolatria del poder que hace o vidar que, en cualquiera de sus niveles, el poder es un servicio y que “la autoridad es, sobre todo, una fuerza moral” (Gaudium s Špes, 74). Cuando se considera al poder poli-tico en absoluto, se lo diviniza. Ello acontece en la practica, si todo se reduce a la politica o se hace de la politica una religion. Entonces priva el interes del partido sobre el bien comun, se quielbra la amistad social, se cae en violentas sectorizaciones, sufre fisuras la justicia y se incurre en el culto de la personalidad o en el aiplastants dominio de un grupo social sobre el resto, desacreditando el estado de deretiho.
(Conferencia Episeopal Argentina)
MEI) SPOMINI IN BOŽIČNO RESNIČNOSTJO
Sneži, cel dan sneži v spomin v božično noč.
In zvon, težak od skritega veselja, oznanja rojstvo Sina Božjega na moč.
Lepo je, kot da zmeraj bo nedelja. .
Nihče ne sluti, da je daleč tam nekje že vse pripravljeno za vojne valje in naša zemlja biti naša več 'ne sme, kar z žico tajni zemljevid obdal je.
Zdaj vem, zakaj takrat bili smo srečnih lic: sam Jezušček je bil navzoč med nami.
In ko so nas izgnali, z nami šel je vštric (a z drugimi v Nebo na oni strani).
In spet se zdaj ob jaslicah ustavljamo, kjer pot drži v tujine novo leto — , o, da bi našli z istim ljubim JezuščkOm še lepši Božič, skrit v izgnanstvo sveto.
Vladimir Kos


DUHOVNO
ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
LETO 56
JANUAR 1989
Slovenska verska skupnost v Argentini v letu 1989
V Gospodovem letu 1989 — enajst let pred dva tisoč letnim jubilejem Kristusovega učlovečenja, v katerega so uprta naša srca, ob 30-letnici napovedi II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora in smrti nepozabnega škofa Gregorija Rožmana, oib 40-letnici našega prihoda v deželo ob Srebrni reki na južni polobli, ob 50-letnici mednarodnega kongresa nai čast Jetzusu Kristusu, kralju vesoljstva, in začetka TI. svetovne vojne, ki je mnogim na svetu spremenila življenjske načrte, im v času priprave na 500-letni jubilej začetka evamge-lizacije novega kontinenta... se bomo Slovenci v Argentini po zgledu slovenske' metropcIMje za,vestno priztadevali za življenje, gradnjo in rast žive Cerkve v naših dirPžinah, v naših „fairnih“ skupnostih, v vsem našem verskem, občestvu v Argentini.
Življenje Cerkve se razodeva na treh področjih: 1. v bogoslužju,
2.	v oznanjevanju in 3. v diakonijii — v služenju — in sicer na vseh treh področjih hkrati, čim lepše poteka bogoslužje, čim bolj je razvejano oznanjevanje in čim bolj pozorna! je diakunija, tem bolj je živa farna skupnost, tem bolj je živo. vse občestvo.
Ker pa j.e življenje Cerkve silno bogato tako v bogoslužju, ozna-
njevanju in v diakoni ji, zato bomo v posameznih kitih lahke odbrali le posamezne vidike njenega življenja.
Glede bogoslužja bomo najprej izbrali sveto mašo, Kristusovo jin našo daritev, Skrivnost vere, zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, veli komolčno gostijo, v kateri »e prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave, kot so zatrdili koncilski očetje v konstituciji o svetem bogoslužju.
II.	katoliiški shod Slovencev v Argentini 1987 je v sklepni izjavi /.atrdil: »Redno., zavestno’, pobožno in dejavno se bomoi, kot nam naroča II. vatikanski cerkveni zbmr, udeleževali bogoslužja, posebno svete maše... ki gradi našo včlanjenost v Cerkev, ki je skrivnostno telo Jezusa Kristusa.“
Bog daj, dri bi bile noše nedeljske sv. maše tako v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu kot tudi v1 cerkvi Marij," Kraljice v Slovenski vasi pa v- Bariločah, Carapaehayu, Castelarju, Mendozi, Ramois Mejiji, San Justu in San Martinu tako /oblikovane. Boig daj, da za njimi ne bi zaostajali tisti kraji, kjer imamo. sveto dairitev mesečno ali vsaj ,cd časa do časa. Med take kraje štejemo Vi-lla Devoto v Buenos Airesu, Berazalegui, Hurlingham, Loma Hermo-ša, Mar del Plata, Mi ram or, RoltiUrio, San Luis, Tramsradio in Tucu-man.
Lepo oblikovane maše in a čim večjo. udeležbo vseh tam bivajočih rojakov bodo. obrnem tudi' šniia krščanskega življenja in priprava na diakonijo, služenje bratom v ljubezni in lesnici.
Glede oznanjevanja božje besede, o katerem neprestano spodbuja sveti oče, bomo posvetili vso .skrb ne Arijski pridigi, verskemu tisku in posredovanju potrebnih veibkih tem mladini, dekletom in fantom, ki se pripravljajo na življenje. Seveda! nam bodo vse dni pri srcu šolski in predšolski otroci, mladi zakonci im vse božje ljudstvo.
V današnjem času se nihče ne i me zadovoljit; le z nedeljsko pridigo. Verski tisk spada v vsako krščansko družino'. Verski tisk nas namreč neprestano združuje in oblikuje. Verski tisk ima v vsaki hiši prvo mesto za znamenjem sv. križa in podoba, božje Matere. Verski tisk je pred televizijskim aparatom, pr.ed radijem, pred številnimi iznajdbami današnjega časa.
Tretje področje našega dela pa naj bo diakonija, služenje bratom in sestram, preprosto povedano: duhovna in telesna dela usmiljenja. V večernicah na p razmak Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva, beremo: »Kristus, naš kralj in pastir, zberi svoje ovce iz vseh krajev, pasi jih na svojih zelenih in sončnih pašnikih. Naš voditelj in zveličar, sprejmi' med svoje ljudstvo vse ljudi, ozdravi bolne, poišči izgubljene, ohrani močne, pokliči oddaljene, zberi razkropljene, opo-

>*'uini mvlndušne. . Vse to je diakemija. Prvi „diakon“ je Jezus Kri-stu-:. Za njim in z njim pa smo mi vsi.
Na tem polju je med nami veliko dela. Ločijo mas velike daljave. 'I i in oni so zapustili našo skupnost. Ne manjka malodušnih, osamljenih, naveličanih, bolnih, ostarelih.
Čim bolj ho Cerkev živa med mami, tem mirnejši in srečnejši
bomo. Živa' Cerkev v našem slovenskem občestvu po vsej Argentini, bo močna opata deželi, v kateri živimo, in domovini, iz katere izhajamo. Bo svetla lučka, ki bo osvetljevala vesoljno Cerkev, ki je Skrivnostno telo Jezusa Kristusa, zakrament našega odrešenja.
Do vedno bolj žive Cerkve v vsej naši skupnosti pa vodi le ena pot, pot preko zdravih, vernih in številnih družin, čim bolj bodo naše družine „damatča Cerkev", kot so dejali koncilski očetje, čim bolj se bo v njih razlegala božja beseda im molitev, čim bolj bodo vsi družinski člani vrednotili sv. mašo im iz nje živeli polni dobrote in usmiljenja, tem bolj bomo vsi skupaj živa Cerkev na pragu tretjega’ tisoč-
letja'	Alojzij Starc
MOLITEV OB STAREM LETU
Gospod, oziram se na pot, ki sem jo že prehodil. Zahvaljujem se ti zanjo: hvala ti za vse: za to, da si; za to, da sem; za življenje, za bližnje, za vse, kar sem dobrega prejel od tebe ali od ljudi, pa tudi za vse preizkušnje in bolezni. Obenem te prosim odpuščanja za vse žalitve in za vse, kar sem dobrega opustil.
Gospod, mislim pa tudi na pot, ki je še pred menoj. Obe sta le del poti, ki se je pričela in se bo končala v večnosti.
Kakšna bo in kod bo vodila, ne vem. To veš le ti, zato jo polagam tebi v roke. Tebi, Gospod, ki si pot, resnica in življenje. Amen.
MOLITEV OB NOVEM LETU
Gospod mojih ur in mojih let, dal si mi veliko časa. Čas je za menoj, čas je še pred menoj. Bil je moj in bo moj in podaril si mi ga ti. Zahvaljujem se ti za
vsak udarec ure in za vsako jutro, ki ga doživim.
Ne prosim te, da mi daš več časa. Prosim te za modrost, da bi vse ure prav izrabil.
Prosim te, da bi znal nekaj svojega časa ohraniti za to, kar ni ukaz in dolžnost: nekaj za tišino in zbranost, nekaj za igro in razvedrilo, nekaj za ljudi ob robu mojega življenja, ki potrebujejo družabnika.
Prosim te za prizadevnost, da svojega časa ne izgubljam, ne zapravljam, ne tratim. Vsaka ura je kot košček njive: rad bi jo preoral, rad bi v brazde zasejal ljubezen, take misli in besede, ki bodo obrodile sad. Gospod, blagoslovi to leto!
NOVO LETO, MILADO LETO
Novo leto, mlado leto, vzemi željo za pozdrav:
Naj se vsak potrudi vneto, da bo vsem na svetu prav!
Lili Novy
Jože Krivec
Neodposlano pismo
Bližajo se dnevi, ki po zunanjem videzu morda zapuščajo v človeku najgloblje in najbolj o-čarljive vtise, čas okrog božiča...
Zdi se mi, da se v meni spet drami otroštvo, sveto, nedolžno, svetlo kot zvezde. Koliko neizbrisljivo sladkih doživetij vstaja v globini duše! Lesketajoča božična drevesca in boječi plamenčki svečk dihajo na njih. Vejice so obtežene z rdečimi in rumenimi jabolčki (danes jih nadomeščajo plastične goljufije), zlati orehi nihajo na dolgih nitih, v srebro odeti storžki se vrtijo in ponuja-
jo svojo bogatijo. Pa vid jemajo-ča zvezda: čar in izpolnitev naznanila trem Kraljem. In kitice zlatih in srebrnih niti z vrha do tal, kakor bi jih bili razpletli res sami živi nebeški angeli.
Vse ovijajo prozorni štrena-sti oblački kadila, ki se s toplo ljubeznijo dotikajo človekovega srca in prinašajo mir.
In hlevček z mahom (ti veš, da ga pri nas ni), za preprosto sveto družinico. Skoraj skrit je pod vejami dreveščka. Drobna lučka ga izdaja iščočim očem. Kako smo ga nekoč otroško vdani pripravljali, da bi bil čim udobnejše bivališče drobnemu Detetu, ki je prineslo svetu božje darove: mir in ljubezen.
Radi bi se bili tedaj pomešali med tiste ljubke pastirčke, ki so smeli stati čisto blizu jaslic in se nasmihati Jezuščku med Jožefom in Marijo. Toda nismo se upali dotakniti niti Jožefove laternice ali popraviti kako slamico na ležišču. To je bila božja družinica in vse okrog nje skrivnostno...
Žametni baldahin noči se je z drhtečimi zvezdami razpel od začetka do konca čez zemljo.
Nikoli nismo zamudili polnočnice. Vse nam je bilo sveto, vse sreča!
In pesmi in orgle in drhtenje zvonov! Še danes me pretrese do
globin srca, ko jim prisluškujem in med njimi iščem svoje, domače, šentvidske, iz vznožja Haloz, ki mi prinašajo ljubezen in domačnost. Prisluhnem ptujskogorskim: pozdrav Matere zveni iz njih, Dobrotnice — kot varuhinja je hodila z mano po širjavah sveta. Vse to še vedno živi v meni v daljnih spominih, ki jim ni konca. Bogu sem hvaležen za toliko doživetij! Lepih in vzvišenih, bridkih in trpečih. Vse je bil božji dar. In za vsak dar sem Darovalcu hvaležen. Zato mu tudi jaz zapojem: Slava Bogu na višavi...!
Take misli me obdajajo, ko se čez široka morja mudim pri Tebi in Ti pišem. Pišem spet ob novem (Božiču, ki nam ga je Bog naklonil doživeti.
-Naj Ti bo ob mojih besedah toplo pri srcu, kajti želim Ti božjega miru in veselja! Tudi Ti zapoj Bogu hvalnico. Tako se bova po njenem napevu 'nekje nad zemeljskimi višavami srečala v ljubezni, ki jo prinaša čudež božičnega večera.
Smehljaj Kristusa — Odrešenika naj Te objame!
Topel pozdrav!
ADVENTNI SVET OB MORJU
V ozkih ulicah mesta Šizuoka bel sazanka razcvet brli v advent.
Ribiči pa motre november svoda, ritem morske gladine, veter z vzhoda — s koncem leta se bliža višek cen.
Jaz pa pel bom o cvetnatem decembru: bel je kakor Dekle Brezmadežno z Detetom, ki ga nosi prav pri srcu, Sina, večno Besedo v božjem Srcu — ki izbral je za Svojo mamo Njo.
Pel bom z brega nad morjem; naj ojači tiho pesem veselja v silen val, da ga nesejo v svod obzorja vali, vrisk, ki se enači s šumom v hvali, v sončnih zvezdah adventa pen kristal. Bor na pesku z menoj bo praznoval.
Šizuoka, po nalše Tihi hrib, je nekdanje ribiško mestece, vsaj dve uri s posebnim brzcem iz Tokia; ostanki gradu v njem spominjajo na zadnje dneve, ki jih je tukaj preživljal japonski diktator Tokuka.ua Iejasu (po naše pisano).
Vladimir Kos
USTVARJALEC SRC IN ZVEZD
Na Božič ni me stiah vesolja v molku, s svetlobami odmerjenih razdalj, ogromnih sonc, ki ne vedo za bol, gorečih zvezd brez zraka varne halje —
med nas prišel je Ustvarjalec zvezd!
Na Božič ne plaši me primerjava: kako neznaten sem in omejen; da dih postaja zmeraj bolj rjav; da brez ozira na ta svet uvene —
kot mi postal je Ustvarjalec src!
Na slamici leži, neznatno Dete, sam Božji Sin, človeka večna čast.
Tako ima nas rad, da brez besed leži med nami. čisto v naši lasti,
čeprav je Ustvarjalec src in zvezd.
Ne vem, kaj čutiš Ti. A jaz vesel sem. Mariji rečem: ,,Veš, imam Ga rad.“ Obraz je mamin srečen, svet, zardel; naj spet, me vabi, pridem obiskat,
naj več ne bo me strah nebeških cest.
Vladimir Kos
BOŽIČNA MOLITEV
Hrup tekmujočih korakov — kam? Lažne, odvečne besede — čemu? Koliko udarcev po srcu in senc
na poti!
Jezus v jaslicah daleč in sam, jaz sem pribit in ne morem od tu, pridi mi Ti naproti!
Novorojeni, o vzdigni me, z milostjo operi te kalne oči, dušo z odmevi tišine napoji!
Naj me otroštva čisti zrak o trne, zgled nepozabnih iz najlepših
dni
varje po stezi me Tvoji!
Vinko Beličič
TRIJE KRALJI
Nekoč so tri kralji po vasi šli in z njimi zvezda vsa dlata, pred njihovo sveto pesmijo odprla so vsaka se vrata.
Zdaj nekje v skrinji obleke leže, zdaj nekje v skrinji krone blešče in čas je mrzel kot led.
Karel Mauser
Novo leto
cib božičnem drevescu
Čuj, že na polnoč bije.
Staro leto je že mimo.
Hitro svečice prižgimo, da nam novo vsem zasije.
Rdeče svečke, da dobrota zmerom bi bila med nami, bele svečke, da med nami n e postal bi kdo sirota.
In še svečko, da na svetu ne bilo bi vojn v tem letu.
Hitro svečice prižgimo, svečke bele in rdeče, da bilo bi mnogo sreče.
Staro leto je že mimo : čuj, že na polnoč bije....
Novo leto naj zasije!
Janez Menart
DOBRO DELO
Kdor bo delal dobro delo, kdor bo drugim na pomoč, mu poteče dan veselo, ga mehko zaziblje noč.
Lili Novy
Ljubi in delaj, kar hočeš
Osebnosti, ki nosijo v življenju narodov in človeštva zgodovinsko pomembnost, imajo vsaka svojo zaznamovanost. Poznamo zavoje-vavce, osvoboditelje, zedinjevav-ce, reformatorje, branitelje, pa tudi duhovne prenovitelje, sno-vatelje družbenih sistemov, re-ševavce iz katastrof, odkritelje in iznajditelje in mučeniške žrtve za človeštvo. Vemo pa tudi za take, na katere kaže zgodovina s sramotilnim prstom.
Kako bo v naši zgodovini zaznamovan škof Gregorij Rožman? Za nas je bil duhovni oče, ki je v takratnih katastrofalnih raz-
merah prevzel pred okupatorji zastopanje njemu zaupanega ljudstva v njegovih neposrednih in temeljnih življenjskih interesih in se odločil za moralno podpiranje idejnega in oboroženega odpora proti komunistični revoluciji. Za druge je prav zaradi tega, a na zunaj pod obtožbo zaradi odnosov z okupatorji, bil dolgo časa zaznamovan z izdajstvom, saj je bil pod to oznako tudi obsojen v javnem procesu in tako obravnavan v režimskem časnikarstvu in zgodovinopisju.
A čas teče in miselnost se spreminja. Govorjenje o narodnoosvobodilnih nastopih je vedno manj prepričano, razočaranje nad ..socializmom vzhodne vrste" vedno globlje. S tem pa tudi raste splošno mnenje, da tisti, ki so se na začetku uprli komunistični revoluciji, niso pogrešili. O tem je v slovenskem osredju vedno večje soglasje, saj to stališče tudi nujno izhaja iz današnje zavesti, da je partija zgrešila in da mora z oblasti. Današnji odklon od partije se ujema s tedanjim odporom in tako odpada notranji razlog, da so škofa in tiste, ki so mu sledili, obdali z očitkom o izdajstvu.
Ostaja tako le še težava pri ocenjevanju odnosov z okupacijskimi silami, če bi imeli od dogajanj treznejšo zgodovinsko oddaljenost in mirnejši prijem, bi se lahko odločili, da prepustimo zgodovinskim znanstvenim razglabljanjem
vprašanje o tem, kakšne taktične odločitve bi bile takrat za protikomunistično stran bolj ustrezne. Pri tem bi se lahko postavljale teoretične ugotovitve, da je bilo škofovo ravnanje edino možno, 'najbolj ugodno ali vsaj najmanj tvegano, lahko pa bi se izmišljale tudi podmene o boljših poteh in bi se tako ugotavljala le stvarna zmota pri ukrepanju,
A preveč je še vidna prilepita o narodnem izdajstvu, čeprav ta že bledi in odpada. To pa je moralna označitev, mimo katere ni mogoče neprizadeto in katera ne sme ostati kot madež v zgodovini.
V zvezi 'S škofom Rožmanom o narodnem izdajstvu sploh ne more biti govora. Že sam pojem narodnega izdajstva je neobstojen. Pri dejanju izdaje gre za ravnanje, s katerim se neposredno izroči ali prepusti propadu določen subjekt. Izdati je mogoče prijatelja, predstojnika, svojo bojno enoto, domovino kot družben organizem. Ni pa mogoče izdati idej ali vrednot, ker ne predstavljajo stvarnih pojavov, /ki bi jih bilo mogoče neposredno uničiti ali onemogočiti. Narod je skrivnosten pojav, ki ga je mogoče ogroziti le z dolgotrajno načrtno akcijo od zunaj, taki akciji pa ni mogoče dati v roke naroda z enkratnim izdajavskim dejanjem. Narodne duše pojmovno s p1! o h ni mogoče izdati.
Na očitke proti škofu Rožmanu o njegovem narodnem izdajstvu so se dvigali doma tudi glasovi v njegovo obrambo. Škof menda ni imel voditeljske osebnosti, znašel
pa se je v izrednem položaju in se je v njem odločal, kakor je pač vedel in znal. Zato mu ni zameriti ravnanja, čeprav je objektivno vodilo v narodno izdajstvo. Tako so ga zagovarjale celo nekatere cerkvene osebnosti.
Taka obramba je za škofa ponižujoča. Pomilovalno prizanesljivo ga odvezuje krivde za gnusna dejanja. V resnici pa objektivnega izdajstva sploh ni. V primeru izdaje je med bistvenimi elementi dejanskega stana direkten naklep. Pri vseh hudodelstvih je tako, da brez naklepa ali malomarnosti samo ni krivde. Za tistega, ki je dejanje storil, se v takem primeru ne šteje, da ga je tudi zagrešil. Pri izdaji pa brez direktne namere sploh ni hudodelskega dejanja, torej tudi ne objektivne nemoralnosti ali protipravnosti, vsaj ne s tako označitvijo. Tako npr. tudi ni tatvine, če storilec nima namena, da si odvzeto stvar protipravno trajno prilasti, ali goljufije, če nima namena, da si pridobi protipravno premoženjsko korist ali da koga oškoduje. Škof torej ne samo ni bil kriv, ampak tudi ni storil objektivno izdajavskega dejanja, saj mu nihče ni dokazal naklepa proti narodu ali ljudstvu.
Kako nevarno je manevriranje s pojmom izdajstva, ponazori sv. Av" guštin, ko razlaga svoje geslo: Ljubi in delaj, kar hočeš. To geslo, ki se kdaj navaja neprilično in neosnovano, včasih pri zagovarjanju po sebi nemoralnih sredstev in postopkov, takole razlaga:
Jezusa Kristusa je izročil Oče, izročil pa ga je tudi Judež. Mar ni to eno in isto dejanj«? Judež je Kristusa iztočil, to je izdal. Potemtakem ga je izdal tudi Oče?
Bog ne daj, da bi mislil kaj takega, ,mi porečeš. Venlar tega me trdim jaz, ampak apostol Pavel, ki piše Rimljanom: „In on svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga j« dal za nas vse.“ V pismu Galačanom pa piše: „Tako ga je Oče dal in sam se je dal za nas." Kakšinia razlika je torej med Očetom, ki izroča svojega Sina, in Sinom, ki izroča sam sebe, ter Kristusovim učencem Judežem, ki tudi izroča svojega učitelja?
Razlika je ta, da sta Oč« in Sin ravnala iz ljubezni, Judčž pa zaradi izdajstva...
Bog si je postavil za cilj, da odreši in odkupi našo dušo, Judež pa je gledal samo na to*, koliko bo iztržil za svojo izdajo...
Iz različnega hotenja se torej porajajo različna dejanja. Gre sicer' samo za eno dejanje, vendar če ga pr.eisojamo po namenu, zaradi katerega je nastalo, ga ljubeznivo sprejemamo ali pa obsojamo.
Toliko zmore torej ljubezen. Saj vidite, da že sama opredeljuje človeška dejanja in utemeljuj« njihovo resnično razlikot To razliko vzpostavi edlinole zakoreninjena ljubezen. Številna dejanja so lahko na videz dobra, a ne poganjajo iz ljubezni. Pri tem pa spolnjujte to kratko zapoved: ..Ljubite in d«lajte, kar hočete." če molčite, delajte to iz ljubezni. čc sprego-
vorite, naj vam besede narekuje ljubezen, če posvarite brata, storite iz ljubezni, če se vam zdi, da mu j« treba prizanesti, naj bo to prav tako iz ljubezni.
Imejte v svojem srcu globoko zakoreninjeno ljubezen in rodila bo imenitne sadove.
Ker je škofa Rožmana v vsem, kar je ukrepal, nagibala ljubezen do vseh, ki jim ie bil pastir in v tistih skrajnih razmerah včasih tudi voditelj, mu pravična ljudska sodba že vrača čast in ugled, zgodovina pa ga bo zaznamovala kot svetlo osebnost v življenju slovenskega naroda.
Božidar Fink
Zaledje v domovini
Slovenske fare v zdomstvu in izseljenstvu potrebujejo za uspešno delovanje tudi močno zaledje v domovini. Cerkev doma naj bi ustvarjala takšno zaledje s pomočjo komisije za izseljence in zdomce pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci. Ta bi po end plati informirala domači prostor o naših rojakih na tujem, po drugi pa bi pošiljala nalšim zdomskim in izseljenskim faram potrebne pripomočke za vzdrževanje vere in slovenstva med rojaki. Domačo javnost bi redno in načrtno seznanjala z vso zamotano problematiko naših na tujem; pripravljala pogovore, okrogle mize, predavanja; organizirala doma srečanja zdomcev in izseljencev, poleg tega pa pripravljala po vsej Sloveniji, npr. prek dekanijske mreže, izseljenski dan, namenjen tistim doma. In tako dalje.
(Naša luč, 1988, nov.)
Ohranjanje slovenstva in vere med zdomci in izseljenci
Iz predavanja dr. Branka Rozmana na srečanju slovenskih duhovnikov v Celovcu 18. avgusta 1988
Kot naslov pote, gre pri tem premišljanju za dve stvari: za ohranjanje nariodnosti, t.j. slovenstva, in za ohranjanje vere t.j. katolištva, oboje pa v določenem prostoru, to je med našimi zdomci in izseljenci. Oznako zdomci jemljem za naše rojake, ki so le začasno na delu v tujini, pojem izseljenci pa za tiste, ki so se od doma izselili za stalno. Naj omenim, da se vedno več naših zdomcev po Zahodni Evropi spreminja v izseljence; glavni razlog za to je gospodarska kriza v domovini.
Pri tem premišljevanju gre predvsem za ugotavljanje nalog slovenske Cerkve, ki jih ima pri ohranjanju narodnosti in vere med našimi rojaki na tujem.
Dolžnost gojiti slovenstvo
Glavni razlog, da je ohranjati narodnost dolžnost, je dejstvo, da je sleherna narodnost vrednota, v bistvu vsake vrednote pa je, da jo je človek dolžan ohranjati. Ob obisku v Argentini je nadškof Šuštar to misel izrazil v negativni obliki takole: „Kdor svoj narod izda ali pozabi, kdor se
mu izneveri, naredi nekulturno dejanje, ne glede na svojo etično odgovornost."
Dolgoletni delegat za Slovence v Argentini msgr. Anton Orehar je zagovarjal načelo, da je treba izkoreninjanje iz rodne narodnosti in prehajanje v narodnost nove domovine zavirati. Najbrž je zagovarjal to zaviranje predvsem iz verskih razlogov, kajti velikokrat je bilo v tujini potrjeno dejstvo, da se je tisti, ki se je odtujil svoji narodnosti, kmalu odtujil tudi Cerkvi.
Še to: ohranjati in gojiti slovenstvo je predvsem kulturni pojem. Dr. Vinko Brumen pravi: ..Bistveni znak domovine je tisti rahli pajčolan, kulture, s katerim je narodova ustvarjalnost prekrila zgolj fizične akcidence nekega ozemlja." Pri ohranjanju narodnosti gre torej za obliko življenja, ki črpa iz slovenskega kulturnega izročila. Konkretno pomeni to gojiti slovensko zavest, ohranjati pozitivne lastnosti slovenskega narodnega značaja (poštenost, delavnost, srčno dobroto, gostoljubnost, .skromnost...), ohranjati materni jezik,
narodne običaje, slovensko pesem, črpati iz narodne duhovne zakladnice. Napačno bi bilo zamenjati kulturo s folkloro, kajti slovenstva v tujini ne bodo reševali ne čepavčiči ne kranjske klobase ne narodno zabavni ansambli ne narodne noše,
Slovenci si marajo: ustvariti strukture svojega narodnega življenja
Kaj so te strukture? To so društva, organizacije za gojitev kulturnega, prosvetnega, tudi verskega življenja. Tisk, knjižnice, časopisi, šolski tečaji, pevski zbori, gledališke skupine, športna društva. Razlog za te strukture je jasen: s tem si izseljenci priskrbijo skupinske narodnostne vplive, ki jim bodo pomagali ohranjati slovenstvo.
Kako je s temi strukturami med Slovenci po svetu? Župnik Janez Rihar iz Fužin v Ljubljani je obiskal argentinske Slovence in o njih v Družini zapisal: »Njihovo življenje na verskem, duhovnem, kulturnem, znanstvenem, gospodarskem, socialnem, šlportnem in turističnem področju je visoko nadpovprečno." Kolikor ta hvala drži, so razlogi za takšno stanje tile: izseljenci veliko več žrtvujejo za ohranjanje slovenstva kot zdombi, ker si želijo v tujini pač ustvariti drugo Slovenijo; pri argentinskih Slovencih ne gre za ekonomske emigrante, ampak za ideološke, kar vključuje veliko idealizma; naselili so se precej skupaj in med njimi je dosti razumnikov,
(Tržaški pisatelj Alojz Rebula je zapisal v knjigi Vrt bogov: »Edina slovenska kultura, ki gre v zdomstvu čez folkloro, je argentinska. Konkretno: Slovenska kulturna akcija." To ne drži povsem. Ne za Argentino, ne za druge dežele, kjer živijo Slovenci. V Argentini je še marsikaj kulture zunaj Slovenske kulturne akcije: osnovnošolski tečaji in srednješolski tečaj, predavanja pri Slovenskem katoliškem starešinstvu, pevski zbori in gledališke skupine, publikacije Svobodne Slovenije, verske revije ipd. Po drugih državah pa imajo Slovenci tudi pevske zbore (n|pr. v Belgiji, Holandiji, v ZDA, Kanadi, Avstraliji), pa šolske tečaje in še marsikaj.
Za ohranjanje slovenstva v tujini morajo skrbeti izseljenci sarmi. Slovenska Cerkev jih mora za td delo predvsem motivirati.
Ohranjanje slovenstva v tujini je dolžnost izseljencev samih ■— brez njih ne more tega storiti nihče drug. Starši imajo dolžnost posredovati te vrednote tudi svojim potomcem. Konkretno to pomeni, da govorijo' doma slovensko in gojijo vse druge možne oblike slovenstva ter da sodelujejo pri slovenskih organizacijah društvih, farah in ostalem.
Pri tem jim mora najprej pomagati osrednja Slovenija. Kakor imja družina do svojih članov določene dolžnosti tudi še potem, ko so se ti že osamosvojili, tako ima tudi domovina dolžnosti do svojih izseljenih članov. Kolikor je slovenstvo pri izseljencih bolj v nevarnosti kot doma, toliko večjo pomoč jim mora domovina nuditi.
Kako je to videti konkretno? Izseljenska matica vabi na srečanja izseljencev v domovini, po tujini pa ustanavlja klube. Ljubljanski Teleks je pred nedavnim zapisal: „(Za naše zdomce) so prisrčni nagovori in podiranje kegljev na zdomskih proslavah resda prijeten dogodek, toda ko fikcija prazničnega razpoloženja preide, se izkaže, da je domovina, razen besed, sposobna ali pripravljena ponuditi bore malo".
Za zdomskega duhovnika so ti klubi zelo vprašljivi. Ker so le
transmisija režima oz. partije, je duhovniku zaradi ločitve Cerkve od države vhod vanje prepovedan. Poleg tega pa tudi že po svojem poslanstvu ne more biti pripravljen sodelovati s podružnicami nedemdkracije in ateiz-mla, ne enkrat pa tudi špijonaže.
Tako nastaja tu prazen prostor, ki bi ga Cerkev rada zapolnila, čeprav ni to njena direktna dolžnost, ko bi imela za to primerne kadre. Tako ga precej neuspešno zapolnjuje partija, sicer so pa naši ljudje v glavnem izpostavljeni vplivom tujine.
Tudi nova domovina je dolžna pomagati priseljencem pri ohranjanju njihove narodnosti. Države, ki sprejemajo imigrante, se vedno močneje zavedajo, da pomeni ohranjanje prvotne narodnosti pri priseljencih za te države samo obogatitev. V skladu s tem spoznanjem jim nudijo zadevno pomoč.
Slovenska Cerkev bi morala gojitev slovenstva predvsem motivirati. Neposredna naloga Cerkve je evangelizacija in delitev božjega življenja. Zato ni njena naloga ustanavljati npr. tečaje za slovenski jezik, slovenske knjižnice, revije ipd. Motivirati za ohranjanje slovenstva pa je dolžna iz dveh razlogov:	zato,
ker je narodnost podgradnja verskega življenja in torej važna opora zanj. Zaradi tega drugega razloga mora Cerfkev storiti celo več kot ohranjevanje narodnosti le motivirati.
Slovenska Cerkev mora med slovenskimi izseljenci slovenstvo tludi (gojiti, kolikor jle tlo pod!-gradnja njihovega verskega življenja
To, da je slovenstvo pri izse-lejncih ipodgradnja njihovega verskega življenja, pomeni, da svoje versko življenje najlaže in najuspešneje gojijo v slovenskem jeziku in s slovenskimi melodijami. Tako je slovenstvo zanje velika, če ne naravnost odločilna opora verskega življenja. Odtod dolžnost Oorkve, da slovenstvo med njimi tudi pozitivno goji.
S tega vidika je zanimiv primer obeh naših svetniških kandidatov Baraga in Slomšfka. Baraga je porabil nemalo časa za pisanje indijanskih slovnic in slovarjev. Iz kakšnega motiva je to počel? Da ohranja njihovo narodnost, torej za ohranjanje čisto naravne vrednote, ali da s tem ohranja podgradnjo njihovega verskega življenja, ali pa končno iz obeh motivov? Slomšek je znan po delu za ohranjanje slovenstva in pc- svojih anatemah nad narodnimi odpadniki, ki jih je — anateme — možno razumeti samo iz tedanjega časa in tedanjih razmer. Ustanovitev Mohorjeve družbe, pisanje Drobtinic, propagiranje slovenske nedeljske šole — iz kakšnih motivov je vse to delal ? Najbrž iz istih kot Baraga.
Sicer sta pa ta dva motiva najbrž tudi najboljši odgovor na očitek klerikalizma slovenskim duhovnikom v preteklosti, ki so bili aktivni v šolstvu, na finančnem in gospodarskem področju, pri ljudski prosveti in v politiki.
Kar zadeva dejansko uresničevanje te dolžnosti, to je, da bi slovenska Cerkev med našimi izseljenci direktno posegala na prosvetno in kulturno področje, je treba reči: utopično je misliti, da bi kakšen duhovnik v izseljenstvu in zdomstvu ustanavljal strukture slovenskega družbenega življenja, kot to počno nipr. laiki v Argentini: noben duhovnik nima ne časa ne sil, da bi to
zmogel, tudi ko bi imel talente; vsekakor pa naj bi vsak duhovnik motiviral za to delo laike, kaj"ti kolikor več bo v tujini vsestranskega slovenskega življenja, toliko bolj bo živo tudi versko življenje naših izseljencev, vsaj kar ga gojijo v slovenskih okvirih.
Slovenska Cerkev lima dolžnost gojiti med slovenskimi katoličani na tujem versko življenj«
Po cerkvenem pravu ima skrb za dušno pastirstvo priseljencev krajevni škof, npr. za Slovence v Berlinu berlinski škof. Vsak krajevni škof naj po cerkvenih navodilih ustanavlja zanje misije, t.j. personalne župnije, ki jih vodijo duhovniki iste narodnosti, kot so člani teh misij. Tako je organiziranost in živost vsake takšne misije dejansko odvisna, ne od krajevnega škofa, ampak od Cerkve v matični domSovini. Tu pa se začno konkretne težave.
Skupine izseljencev in zdomcev niso prav vključene ne v Cerkev svoje stare domovine,, ne v Cerkev nove domovine. Obsojeni so na življenje v nekakšnem mrtvem prostoru, gluhi loži, ki je krajevnemu škofu tuja po jeziku in mentaliteti, škofom v matični domovini pa zelo oddaljena prostorsko.
(Tej težavi je treba dodati še druge: izseljenci ne živijo skupaj, Ikar je za sleherno faro naravnost življenjskega pomena, marveč raztreseno, včasih na
ogromnih ozemljih; ure maš so velikokrat nadvse neugodne, ker so ugodne ure namenjene pač mašam domačinov; naši izseljenci se počasi potujčujejo, želje po domači maši manjšajo; ob obiskih domovine uslužbenci notranje uprave zaslišujejo naše izseljence tudi o tem, če hodijo k slovenskim mašam, in jih že s tem od njih odvračajo; izseljenci v od domovine ne preoddaljenih deželah domovino zelo pogosto obiskujejo, 'kar je za te naše fare neugodno. Vsi ti razlogi vplivajo na to, da naše maše niso bogvekaj obiskovane. Naravna težnja je, da k mašam z malo z malo ljudmi še marsikdo od tistih, iki so doslej prihajali, počasi neha hoditi.
Kajpada vpliva tako stanje tudi na dušnega pstirja. Ob velikem trudu, saj je treba v nekaterih župnijah včasih za eno mašo prevoziti več sto kilometrov, je redno tako malo vsaj opaznega sadu. Na siplošno je treba reči, da te fare ne nudijo veliko osebnega zadoščenja, ki je kljub prepričanju, da Bog ne gleda na uspeh, ampak na delo, vendarle tako močna motivacija tudi pri pastoralnem delu.
V tem oziru so te fare slabše kot fare v misijonih. Ni vedno lahko govoriti z apostolom Pavlom oz. parafrazirati njegove stavke: ,,Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Razdalje, skozi sneg in temo prevoženi kilometri, samota, neodzivnost fara-
nov, občutek obrobnosti v Cerkvi f prepuščenost samemu sebi in plavanje v zraku, vedno novo začenjanje in poskušanje novih metod, občutek neuspešnosti, nekoristnosti, odvečnosti.. . Mislim, da nas ne bo vse to odvrnilo od ljubezni božje..."
Seveda ni mogoče spremeniti nevšečnosti, ki izvirajo iz narave teh far ali iz nujnih spremljevalnih okoliščin. Spremeniti pa bi bilo mogoče nekaj drugega: ustvariti v matični Cerkvi zaledje za Cerkev v zdomstvu in izseljenstvu. Tega zaledja danes ni.
Za, uspešno ohranjanje vere in slovenstva m,ed poj alki na tujem naj bi ustvarila slovenska Cerkev močno zaledje
Vzemimo za primerjavo miši-' jonsko delo! Katoliški misijoni immjo v Sloveniji misijonski list, študij misijologije na teološki fakulteti, misijonske krožke, tudi v semenišču, misijonski Simpozije, predavanja o misijonih in še kaj.
Od vsega tega ima dušno pastirstvo med Slovenci na tujem občasno kakšen dopis v Družini — niti ne stalne ali v rednih obdobjih
ponavljajoče se rubrike, kje še posebno glasilo; posebno komisijo s tremi člani, z iz vsake škofije po enem; na teološki fakulteti se o tem ne govori; krožkov ni, tudi med bogoslovci ne; enkrat na leto je maša na Brezjah, namenjena predvsem zdomcem, ki so prišli za božič domov na dopust, za vernike, ki živijo doma, pa ni doslej nobenega srečanja; če je kje kakšno predavanje o tej problematiki, je to zat„o, ker je slučajno prišlo kakšnemu zdomskemu duhovniku na misel, da bi pokazal svoje skioptične slike.
Tu gre 1? za ugotavljanje stanja. Za dejstvo, da doma še ni zaledja, je vsaj toliko kot Cerkev v domovini odgovorna slovenska Cerkev na tujem, ker ji doslej še ni uspelo ustvariti to zaledje.
Iniciativo za organiziranje takšnega zaledja naj bi imela komisija za izseljence pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci, ki pa naj bi se pri svojem delu tesno naslonila na izseljenske dušne pastirje.
Ta komisija naj bi bila kvanti-tetno in kvalitetno dovolj močna. K pogovorom naj bi se zbirala dosti pogosto. Študirala naj bi to problematiko, jo analizirala in iskala rešitev. Po Sloveniji naj bi razpredla mrežo skupin, ki bi se za ta vprašanja zanimale, npr. pri župnijskih svetih. Tudi v bogoslovju naj bi bil tak krožek, na teloški fakulteti morda semi-
nar. Skrbela naj bi za redno, čeprav dbčasno poročanje v domačem verskem tisku. Organizirala naj bi simpozije, predavanja, srečanja s to tematiko. Duhovnike v tujini naj bi obveščala o verskih tiskih, ki bi prihajali v poštev za njihove farane, pa jih oskrbovala s prosvetnim materialom (igre) diapozitivi, videokasete, pole za šolske tečaje). Prirejala naj bi študijsike dneve s to tematiko. In tako dalje.
Če ni zadosti slovenskega cerkvenega življenja, je treba dajati prednost tujemu.
Gre za navskrižje med narodnim in verskim, kadar nudi slovenska župnijo faranom razmeroma malo verskih uslug, tuja pa mnogo. Seveda je treba dobro pretehtati premoč uslug, saj kvaliteta lahko odtehta kvantiteto: to, da je bogoslužje slovensko, je lahko za koga izrednega pomena. V resničnem navskrižju je pa treba dati prednost versikim vrednotam pred narodnimi, saj so prve absolutne, druge pa ne.
Sicer je pa tu še povsem neraziskano vprašanje načrtnega prehajanja s slovenskega bogoslužja na tuje. V času med obema vojnama se je v severni Franciji dogajalo, da so se poljski verniki udeleževali maš v poljskem jeziku skupaj s svojimi otroki, ki so hodili tudi k poljskemu verouku, čeprav poljščine niso razumeli. Ko so otroci odrasli, so postali ateisti.
Tudi to se dogaja, da gre naš rojak k maši le, če je slovenska. Ker je takšna po mnogih krajih le enkrat na mesec, gre pač samo enkrat na mesec k maši.
Sklep
Ohranjanje slovenstva in vere med našimi rojaki na tujem po vsem tem ni najbolj rožnato. Slovenski duhovniki, ki delajo med njimi, vedo, da mora biti tam, kjer so naši rojaki, navzoč tudi slovenski duhovnik. Važno je, da se njihova sedanja služba čimbolj usposobi, da je čimbolj kvalitetna, da si ustvari doma močno zaledje, v tujini pa laične strukture. Tako bo slovenska Cerkev pri naših zdomcih in izseljencih kar najbolj uspešno ohranila slovenstvo in vero. S tem bo pa svoje poslanstvo izpolnila.
Iz pisma iz Argentine
Te dni obiskujemo ' tukaj obširna pokopališča na raznih krajih argentinskega glavnega mesta. Vedno več nalših rojakov že počiva na teh božjih njivah. Obenem pa se spominjamo grobov v domačih krajih, ki smo jih morali zapustiti, še boli pa gredo naše misli k vsem tistim, ki so bili zaradi krščanskega verskega prepričanja in drugačnega mišljenja pobiti junija 1945. Njihovo število gre čez deset tisoč, še vedno čakamo, da bodo mogli njihovi svojci na kraje njihovih velikih skupnih grobov.
(Drulžina, Ljubljana, 6. nov.)
Dan VsehsveMh na ljubljanskih Zalah
Prvič po revoluciji so se v Sloveniji javno spominjali roških, teharskih in vseh drugih žrtev komunizma, ki še nimajo pravice do zaznamovanih grobov.
V domovini so neposvečeni grobovi, v katerih ležijo komunistične žrtve, začeli buditi vest pri nekaterih pogumnih Slovencih. Tako se je Prvič po 43 letih zgodilo, da se je v osrednjem slovenskem dnevniku >,D|elo“ vabilo na sicer skromno komemoracijo v spomin komunističnim žrtvam. Tako je „Delo“ 28. oktobra med pismi bralcev objavilo naslednji zapis:
I>an vseh mrtvih
Da bi morija, ki nas deli, se ne ponovila; da lučka vesti, ki še brli, bi ne ugasnila.
S. K.
Na Dan mrtvih, 1. novembra ob 17. uri, se nas bo zbralo nekaj nekdanjih borcev NOV in kulturnih delavcev — in še kdo, ki se za to odloči .— na ljubljanskih Žalah v gaju pri glavnem prehodu iz starih Žal na nove (v bližini pokopališča italijanskih vojakov), kjer se bomo spomnili tudi tistih, ki so izgubili življenje kot žrtve stalinizma in človečkih zmot; vseh nekrivih ali krivih, obsojenih in neobsojenih, ki počivajo v neznamovanih grobiščih in grobovih v slovenski zemlji, pa jim
ozkost srca in duha okleva priznati pravico mrtvih in javni spomin.
Stanislav Klep, Kranj Spomenka Hribar, Ljubljana
Dan po Dnevu mrtvih (tako je komunistični režim v Sloveniji preimenoval praznik Vseh svetih) je ljubljansko „Delo“ pod naslovom „Cvet-je in spomini" s poudarjenimi črkami na prvi strani objavilo naslednjo sporočilo o dogodku na ljubljanskih Žalah:
Žrtvam stalinizma in človeških zmot, je bilo napisano na traku venca, ki je po 17. uri ležal na ljubljanskih Žalah pri glavnem prehodu iz starih Žal na nove. Nekaj nekdanjim borcem in kulturnim delavcem se je pridružilo okoli 200 tistih, ki so se tako prvič po vojni spomnili vseh, ki so ostali 'brez pravice do zaznamovanih grobov: naj bodo to žrtve povojnih procesov, dachauskih procesov ali pa žrtve, ki so ostale na Golem otoku.
„Zgodovini ni mogoče ubežati, nič ni mogoče za večno skriti. Zasleduje nas in postavlja vprašanja, na katera človek ne ve odgovora. Ve samo, da ima pravico živeti in umreti in da mu te pravice ne daje nobena o-blast, zato mu je ona tudi ne more odvzeti. To je pravica, ki jo človeku daje stvarstvo; ta pravica ni samo
naravna, je sveta, in človek, ki v njo ne veruje, ni svoboden. Svoboda je tisoč drobcenih stvari, rojena iz solz in krivic." Tako so zvenele besede potem, ko je mrak spuščal na Žale, ko so dogorevale sveče okoli venca in na travi. Sledila jim je Lipa zelenela je.
Ne glede na to, ali bo kdo še kdaj vabil na to komemoracijo, od zdaj naprej se bodo ta srečanja odvijala sama in spontano; namenjena vsem, ki so ostali brez pravice do javnega spomina.
Nato pa je Spomenka Hribar kot pobudnica tega častnega dejanja v istem časopisu 5. novembra med Pismi bralcev objavila še naslednje dopolnilo k prejšnjemu poročilu pod naslovom „Cvetje in spomini".
»Delo" je na prvi strani objavilo informacijo o prvi javni komemoraciji ,,žrtvam stalinizma in človekovih zmot1,, za vse, „ki so ostali brez pravice do zaznamovanih grobov." „Delo“ te žrtve tudi našteje: ,,naj bodo to žrtve povojnih procesov, dachauskih procesov ali žrtve, ki so ostale na Golem otoku". Pri tem ..naštevanju" so torej izpadle žrtve povojnih množičnih stalinističnih likvidacij (roške, teharske... in druge), ki niso bile žrtve »povojnih procesov" temveč so bile preprosto likvidirane in tudi ostale brez prave pravice do zaznamovanih grobov — kar je bilo na omenjeni komemoraciji tudi izrecno povedano.
Prav je, da je „Delo“ opozorilo, da ne glede na to, „ali bo kdo še kdaj vabil na to komemoracijo, od zdaj na-
prej se bodo ta srečanja odvijala sama in spontano; namenjena vsem, ki so ostali brez pravice do javnega spomina" — in to na istem mestu — vse dotlej, dokler oblasti ne bodo dovolile dostopa do teh grobov.
Menim, da je bil omenjeni dogodek zgodovinskega pomena, saj smo prisotni s tem, da smo v javni spomin dvignili tudi žrtve stalinizma pri nas, na simbolni način končali sek-taštvo med mrtvimi. Tako smo morda .bliže spravi s smrtjo in našo polpreteklo zgodovino, pa tudi tistemu, kar pomeni »kulturen narod", saj je pieteto i odnos do mrtvega zadeva srca in duha. »Delo" je z objavo zapisa o tej žalni slovesnosti ravnalo primerno nalogam in navadam časnikarstva, žal pa neprecizno, nedorečeno, zato ga s tem dopisom le dopolnjujem.
»Družina" pa ie o tem dogodku prinesla naslednje poročilo:
ČAS JE ŽRTVE DAJAL,
Ml SMO PREKRILI SPOMIN
Ob prazniku vseh svetih ali — ob dnevu mrtvih, prvega novembra 1988, ob 17.05 so »nekateri nekdanji borci" na ljubljanskih Žalah, na zeleni jasni, clbdani s pokončnimi in ponosnimi smrekami, za obzidjem, kjer se staro pokopališče izroča isti usodi z novim, položili žalni venec z zelenjem in rdečimi nageljni v sredi; od njega so se sporočilno vili štirje široki črni trakovi z napisi: Njim, ki so brez pravice — do javnega spomina, ter Žrtvam stalinizma in naših zmot. Ob napovedanem času (17.00) še ni bilo videti, da se bo kaj rodilo, samo pet minut po-

zrteje pa so v hipu — kot bi se z neba vzeli — sklenili močan obroč ob pole "enem vencu ter prižgali sveče mladi in odrasli, otroci, ženice in starčki. Ne da bi jih kdo napovedal, ne dabi se predstavili, so se vrstili govorniki s kratkimi jedrnatimi nagovori. A bodi zapisano, kakor se je skrivnostno večer podarjal noči in besede znanih ljudi iz naših kulturniških krogov v premislek obroču živih ljudi.
Cerkev Vseh svetih na Žalah je mogla sprejeti le peščico verujočih. Nadškof Alojzij Šuštar je v družbi petnajstih duhovnikov opravil spravno daritev za rajne. Odmevne so bile njegove besede ob spominu vseh svetih. Med grobove se je podal potem in opravil molitve za rajne. Ob 17. uri se je napovedovala še druga posebnost v tistem neopredeljenem morju ljudi, ki so prihajali na grobove, prižigali sveče, polagali cvetje, kaj pokramljali in odhajali. . . Kul-
turni delavci in nekdanji borci bodo spregovorili besedo dve v počastitev „njim, ki nimajo pravice do javnega spomina“. V hipu se nas je zbralo z vseh strani in sklenili smo obroč, ki ga je kmalu oblikoval daleč nad dvesto ljudi. Molk nas je povezal. Vsi smo vedeli, zakaj smo prišli, vsi smo čakali, kdo bo spregovoril prvi.
Pristopil je k vencu mož, od vojnih let sem so se mu vrezale gube v obraz. Odvetnik in pesnik — je završalo iz žive meje obroča — pobudnik tega spominskega shoda. Razgrnil je list papirja pred seboj... Segment naše preteklosti, na katerega smo ma lo ali nič ponosni, smo prekrili s črnim prtom skrivnosti, da bi ga čim pozneje odstrli, ali nikdar. Toda zgodovini ni mogoče ubežati in nič za večno skriti. Zasleduje nas in postavlja vprašanja, na katera si človek odgovora ne ve. Ve samo, da ima pravico živeti in da mu te pravice ne daie nobena oblast. Zato mu je ona tudi ne more odvzeti. To je pravica, ki jo človeku daje stvarstvo kot zemeljskemu bitju. Ta človekova pravica ni samo naravna, je sveta, je svetost sama, svetost življenja in svečest smrti. Človek, ki vanjo ne veruje, ni svoboden.
Mož, odet v do’-g' plašč, je pri teh besedah za -hip obstal, potem pa je nadaljeval s pesniškimi verzi:
»Svobodi, čudežni vrednoti, po Krstu smo Ime ji vzeli ko malo smo za njo skrbeli; pristrigli mi smo ji peruti, da dalj ne zmore v svojem letu in ne višin kot prej ■. .
Svoboda, tisoč drobcenih stvari,
rojena solza iz krvi,
izgovorjena radostno kot Mati.
Njej morali smo darovati — tolažimo si vest — Pilati!
Naj manj zato srce skeli.“
V molku globokem se je talila pesnikova misel, človeški obroč sem dočuteval, -kot da se nekaj težkega vali nanj; vame se je zapodila misel: Samo tisti, kdor spoštuje mrtve, lahko utrjuje prijateljstvo živih.
Večer tone v mrak noči. K vencu je stopila žena v črnini, časnikarka in publicistka — je završalo v obroču. — „Viri iusti tolluntur et nemo oonsiderat: a facie iniquitatis subla-tus est iustus: et in Sion habitatio eius in pace factus est locus eius in Sion habitatio eius. Et erit in pace memoria eius“ (Odstranili so pravične može in nihče se jih ne spominja; po krivici odstranjen, čeprav pravičen, v njegov mir je pripravljen prostor na Sionu — in njegovo bivališče je na Sionu. V miru bo spomin nanj).
Tako so odpevali kristjani, menihi, duhovniki ob smrti pravičnega, Bogu vdanega. Mrtve spoštovati in se jih spominjati! Mar ni to edini način, da v sebi utrdimo čut za u-smiljenje z živimi ? Čemu bi jih sovražili? Ali ni grenka resnica, ki jo je zapisal Jovan Dučič (Blago čara Radovana): ,,Ljudje, ki sovražijo, so najprej norci, potem strahopetci, nikdar pa heroji!"
Svetostni molk prekine suhljati mož publicist, kulturni delavec, pristopi k vencu in plamenicam, ki ga obkrožajo. S slabotnim glasom izše-peče: ..Državljanska vojna bodi s tem
končana in ti trenutki naj bodo začetek njenega konca!" Pri vencu, ki je postajal že odrski kraj nastopajočih, ga je zamenjala mlada žena — ..pisateljica, kulturna delavka, publicistika", je završalo iz obroča.
„Ko smo pred leti nekateri začeli govoriti in pisati o narodni spravi in obelisku, si najbrž z mano vred nihče ni mogel predstavljati, da bomo relativno hitro prišli do tega, ko se prvič lahko spomnimo — in to javno spomnimo! žrtev revolucije, žrtev boljševizma. Oblast bi lahko to srečanje prepovedala, pa ga ni. Mogoče je to znak, da tudi ona počasi razumeva, kaj je to pieteta do mrtvih, kaj je to nacionalna tragedija, kaj je to sprava s smrtjo, sprava z zgodovino, kaj je to narodna sprava. Ker nimamo dostopa do grobov in do grobišč, smo se nekateri nekdanji borci in kulturni delavci domenili, da naredimo takšen shod (provizorij). Ne glede na to, ali bo še kdaj kdo vabil na to srečanje prvega novembra, sem prepričana, da se bodo od zdaj naprej ta srečanja dogajala sama in spontano, zakaj na simbolni ravni je nocoj, s tem trenutkom, sprava z mrtvimi narejena. Naj jim bo lahko zemlja!,,
Spomin, žalosten, kot je zemlja grobna, -mi je navrgel misel na ,.Knjigo, ki noče biti requi-em“. Ko bi bil Bojan Štih še živ, bi se njegova beseda slilžala daleč naokrog. Tako je bilo le nekaj pesnikov in pisateljev, zagrnjenih v molk, morda pa je ta najzgovornejši spomin na tiste kulturne delavce, ki so po vojni morali presedeti v ječah dneve, tedne, mesece in leta — zaradi ništrca.
K vencu je pristopil duhovnik, postaven molž z otbraščeno brado. Prodoren je bil njegov glas. . . „Bil sem skupaj s tistimi vrnjenimi iz Vetri-nja pri Celovcu, z njimi sem bil v mnogih sobah škofjeloškega gradu in škofovih zavodov v Šentvidu. Imel sem priložnost spoznati razne fante in može. Bilo je med njimi veliko svetosti, morda tudi kakšna barabija, toda veliko več svetosti. Kaj kmalu teh ni bilo več v življenju. Toda, rečem vam, v srcu ne smemo nositi nobene trpkosti, ne zagrenjenosti, še manj pa sovraštva. Za kristjana prav gotovo ne! Zato pa tisti, ki je veren in zna moliti očenaš, naj ga z mano moli za vse, ki so padli v revoluciji in so pokopani bodisi tu v Ljubljani ali kjerkoli v domovini...“
Iz 'živega obroča se je sprostila v en odmevajoč glas Gospodova molitev. Videl sem jih, ki niso premikali ustnic, toda spoštljivo so spremljali to našo krščansko prepričanost in ubranost. Pretresljiva molitvena serenada, prinalšala je kanček blaženosti v tisto večerno uro. Duhovnik je -sklenil molitev z vzklikom: Gospod, daj jim večni pokoj, večna luč nuj jim sveti, naj počivajo v miru!
Tik ob svoji rami zaslišim polglasno šepetaje: Ali velja ta komemoracija tudi za informbirojevske žrtve, tiste na Golem otoku ? Obrnem se. Mlad mož je čakal odgovor. Tisti, ki je o svobodi govoril, mu je pojasnil: Tudi. Tudi zanje in še za druge. .. K vencu je spet pristopil govornik in pojasnil:
,,Pravkar smo zmolili za tiste, ki ležijo v grobiščih Kočevskega Roga. Rad bi vas opomnil, da se v tej ko-
memoraciji spominjamo vseh, ki so ostali brez pravice do zaznamovanih grobov: za žrtve povojnih procesov, kot je bil Nagodetov, za žrtve dachavskih procesov, za žrtve, ki so o-stale na Golem otoku."
Mladi mož, ki je prej spraševal, je stopil iz obroča, jokaje se je bližal vencu: Tudi mojega očeta je pobralo na Golem otoku, tudi on je žrtev...
Oglasila se je pesem LIPA ZELENELA JE, TAM V DIŠEČEM GAJU ... Presenetljivo otožno je odmevala. Sveče so dogorevale, redčil se je obroč .ljudi. Še po poti domov sem zbrano in ubrano molil zanje rožni venec. V svoji sobici — tudi jaz imam svojo sobico — sem prebral Štihovo pripoved, najkrajšo iz vojnih let:
„Po ulicah mesta na osvobojenem ozemlju je kolovratil močno okajen pesnik, kipar in bohem. Bila je lepa mesečna noč. Brez oblaka in polna zvezd. A bohem je tudi videl repatico in jo pozdravil z besedami: ‘Večna luč naj nam sveti.’ Vsem, ki jih je v tej noči srečal, je salutiral, obenem pa poltiho pel: ‘Iz krvi rdeče mladih partizanov zraste nova čar-šiija’.,
Iz krvi rdeče vseh žrtev vojnega nasilja! In kaj sedaj? Mrtvi ne poznajo sramu! In mi?
Jože Zadravec Družina, št. 44, 13. novembra
Ljubljanski pomožni škof
Dr. Stanislav Lenič stopil v pokoj
Cerkveni 'znkonik (kan. 401) predvideva, da škofje s 75 leti zaprosijo )za upokojitev. Tudi ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Ibenlč je IŠE' pred izpo'nit-vijo svoje 75-letniee 22. marca 1986 paperžu J mezu Pavlu II. po-silal vlogi*, kjer je posebno iz zdravstvenih razlogov izrazil željo, da bi mogel stopiti v pnkoj.
Kongregacija za škofe je konec junija 1986 sporočila, da je papež ugodil prošnji škofa dr. Leniča, da pa naj se glede datuma dogovori s svojim nadškofom.
Ker S'e je zdravje škofa dr. Leniča vsaj začasno izboljšalo, čeprav je moral na operacijo in v bolnišnico, sem ga prosil, naj bi vsaj še nekaj časa ostal pomožni škof in generalni vikar in opravljal svoje dolžnosti in Škofovsko bogoslužje, kolikor mu je to pač mogoče. Ob izredno močni življenjsiki volji in veliki požrtvovalnosti ter potrpežljivosti je mogel škof dr. Lenič opravljati domala vse svoje dolžnosti.
Ko se je letos v oktobru odločil, da ponovno zaprosi za upokojitev, s katero naj bi vsaj uradno oddal nekatere dolžnosti in je to željo izrazil in utemeljil v daljšem pismu, ki mi ga je izročil 4 oktobra 1988, sva se še osebno o t':’m pogovorila, čeprav siem sam želel, da bi škof dr. Lenič mogel Čim dalje ostati pomožni škof in generalni vikar ljubljanske nadškofije, sem bil vendar vedno pripravljen, da ustrežena njegovi želji. Po dogovoru z apostolskim nuncijem v Bteogradu nadškofom Gabrielom Montalvom s'em mu 25. oktobra 1988 poslal posebno pismo škofa dr. Leniča iin svoje mnenje glede upokojit-
ve. 5. novembra, en dan pred 77. rojstnim dnevom škofa dr. Leniča, je bila njegova odpoved objavljena v Osservatore Romano in - tem postala pravomočna.
Že nekajkrat sem imel zadnja leta priložnost, tako ob njegovi 75-letnici 1986 in ob 20-letnici imenovanja za škofa 1987, da sem se javno zahvalil pomožnemu škofu dr. Stanislavu Leniču za njegovo izredno veliko delo in neprecenljive zasluge za ljubljansko nadškofijo, za vso Oerkev na Slovenskem in v Jugoslaviji in posebno za naše izseljence po vsem svetu. Zato bi rad tu javno in v imenu škofije, posebno pa še v svojem imenu izrekel zahvalo za tisto delo, ki ga bo z upokojitvijo uradno oddal, to je služba generalnega vikarja, ki jo je opravljal več kot 24 let, vrhovnega dušnega pastirja slovenskih izseljencev od 'leta 1977 ter sodelovanje v jugoslovanski škofovski konferenci. Bog bodi škofu dr. Leniču bogat plačnik za vse njegovo delo.
Škof dr. Lenič pa je pripravljen, kolikor mu bo dopuščalo zdravje, še naprej ostati član Slovenske pokrajinske škofovske konference s posebno nalcgo na liturgičnem področju in delu za duhovne poklice, opravljati škofovsko bogoslužje, posebno birme, in sploh ostati čim bolj povezan z našo nadškofijo in Cerkvijo na Slovenskem ter sodelovati kakor doslej v raznih svetih in komisijah. Posebno dragoceno bo njegovo sodelovanje v personal-
ni in gospodarski kcmisiji kakor tudi njegova pomoč z nasveti z duhovniki, redovnicami in drugimi verniki. Duhovnikom naročam, da še naprej omenjajo ime škofa dr. Stanislava Leniča v evharistični molitvi.
Upokojenemu pomožnemu škofu dr. Stanislavu Leniču želim čim boljšega zdravja in obilo božjega blagoslova in še veliko let med nami.
Ljubljana, 6. novembra 1988
ALOJZIJ ŠUŠTAR nadškof
Gospodu škofu dr. Stanislavu Leniču se tudi Slovenci v Argentini za vse njegovo škofovsko delo, še posebej za njegovo skrb in ljubezen do zdomcev in izseljencev ter za pogumno besedo o škofu Rožmanu toplo za-hvaMujemo.
(Številen vpis v 1. letnik Teološke fakultete v Ljubljani
V 1. letnik bogoslovne fakultete se je vpisalo kar 48 slušateljev: 15 jih pripada slovenskim škofijam z namenom, da postanejo duhovniki; 12 jih pripada redovnim skupnostim z namenom, da postanejo redovni duhovniki; 2 sta redovnici; ostali so laiki in sicer 7 fantov in 12 deklet.
Začetek akademskega leta so začeli z bogoslužjem v ljubljanski stolnici. Vodil ga je veliki kancler Teološke fakultete nadškof šulštar ob udeležbi profesorjev, us užbencev in tudentov teol.Irke fakultete. Isti dan je bila za študente ma 'iborskega oddelka teološke faku't"te maša v mariborski stalnici.
Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije
Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije je imel svoje prvo zasedanje 23. aprila na Teološki fakulteti v Ljubljani in smo v naši reviji že poročali in tudi ponatisnili izhodiščni listini za razpravljanje o o-znanjevanju in o krščanskem življenju, ki sta jih pripravila dr. Janez Gril in dr. Anton Stres. Prvo zasedanje je skušalo osvetliti sedanje stanje in postaviti določene predloge za nadaljnjo obdelavo. Drugo zasedanje je bilo 22. oktobra in je bilo posvečeno preverjanju predlogov, smernic, pobud in priporočil. Zbor je sprejel in potrdil okrog 80 predlogov, zajetih v 12 oblikah dejavne navzočno-
sti Cerkve v sodobni slovenski družbi: govore o človekovem odnosu do Boga, oznanjevanju, katehezi, diakoni ji, zakramentalnem življenju, moralni vzgoji, o kristjanu in Cerkvi v narodu in družbi, duhovnikih, redovnikih, laikih, zakonu in družini, o duhovnih gibanjih. Zboru so predsedovali Janez Gril, Anton Stres, Lojze Peterle, Alojzij Šuštar, Metka Klevišar, Vinko Vegelj in Rafko Lešnik. Dalo zbora bo objavljeno v zborniku. Ob sklepu je bilo v stolnici zahvalno bogoslužje. Ob koncu 2. zasedanja je bila sprejeta naslednja poslanica:
člani Pastoralnega občnega zlbora ljubljanske nadškofije smo na dveh zasedanjih iskali novih pobud in’ smeri za oznanjevanje in krščansko življenje v našem svetu. Tako smo sprejeli nekaj zavezujočih izhodišč, predlogov, priporočil, spodbud in smernic, s katerimi naj bi okrepili in poživili osebno in olbčestveno krščansko življenje v naših družinah, župnijah in celotni škofiji. Navodila, ki jih dajemo, so sad naših odgovornih prizadevanj za Cerkev in naš narod, čeprav se hkrati zavedamo tudi njihovih nepopolnosti. Upamo pa, da so ti naši napori vendar začetek, ki bo spodbudil vso našo škofijo in skupaj s podobnimi zborovanji po drugih škofijah celotno Cerkev na Slovenskem k vedno bolj zavzetemu, raznovrstnemu, živemu in iznajdljivemu poglabljanju našega življenja iz vere, upanja in ljubezni. Na tej osnovi bo lahko tudi naše oznanjevanje vedno bolj odmevno.
Nada prizadevanja prihajajo iz vere in globoka zavesti, da je Jezus Kristus tudi za nas danes ,,pot, re. niča in življenje" (Jn 14, 6). Tega veselega sporoči'a pa nimamo pravice obdržati samo zase, temveč se zavedamo svoje dolžnosti, da posredujemo božje odrešenje vsakemu človeku, ki se mu je pripravljen odpreti. V sodobnih razočaranjih, neuspehih in iskanjih dobiva Jezusovo sporočilo še poseben pomen. Zato je toliko večja naša odgo-varnost, da zanj pričujemo s svojo zvestobo in doslednostjo in ga primerno posredujemo drugim.
Člani zbora se zavedamo, da iščemo odgovore na izzive izrazito kriznega časa. Zavedamo pa se tudi, da ta kriza ni samo gospodarska in družbena, temveč še globlje moralna. To nam narekuje, da v našem zasebnem in javnem življenju prihajajo vedno bolj do veljave in ugleda nenadomestljive moralne vrednote solidarnosti, odgovornosti, iskrenosti, poštenosti, medsebojnega spoštovanja, dobrote, zvestobe in požrtvovalnosti. V svoji krščanski veri imamo za to veliko edinstvenih in močnih spodbud. Pričakujemo pa tudi, da bomo verni ljudje kot posamezniki in Cerkev kot skupnost iz dneva v dan doživljali manj ovir za svoje versko in moralno delovanje, da bo v javnem mnenju in vzgojnih ustanovah o veri, Cerkvi in njeni zgodovini vedno manj delnih, enostranskih ali celo napačnih predstav. Želimo, da bi v naši družbi vsi čedalje bolj spoštovali vse človekove pravice, med katerimi ima pravica do svobode vesti, svetovnega nazora, vere ter njihovega zasebnega in javnega izražanja posebno pomembno mesto. V vedno doslednejšem spoštovanju človekovih pravic, med katere sodi prav tako pravica nerojenih otrok do življenja, vidimo edino pravo prihodnost našega naroda. Zato smo pripravljeni sodelovati z vsemi za krepitev njegove etične trdnosti, samobitnosti in kulture.
Naše srečanje in skupna iskanja sklepamo z velikim in nepremagljivim upanjem, katerega osnova je Jezus Kristus in v Svetem Duhu navzoče božje kraljestvo pravičnosti, resnice, miru in ljubezni.
V Ljubljani, 22. oktobra 1988
Molitvena ura za domovino je v
mariborski stolnici vsako sredo ob 17.30. V Ljubljani se v frančiškanski cerkvi molitveni večeri za pravičnost in mir v domovini nadaljujejo vsak petek ob 19.30. 21. oktobra je govoril Ivan Štuhec o „ugovo-ru srca", 14. oktobra akad. slikarka Veselka Šorli Puc (Moč nemoči), 28. oktobra pa je govoril prof. Alojz Rebula.
Blagoslovitev novih orgel v Grosup-Ijah je opravil nadškof Šuštar 13. novembra.
Na srečanju odraslih v Stični, ki ga organizira Nadškofijski referat za versko izobraževanje odraslih, je od 28. do 30. oktobra predaval knji-
ževnik in krščanski mislec Vinko Ošlak: „Odkod in kam?“. 1. Je vesoljstvo plod slučaja? 2. Kaj je oseba ? 3. Kaj je moralni zakon ? 4. Kaj je napredek?
O temi ,,Književnost o Bogu" je od 18. do 20. novembra predaval dr. Taras Kermavner: 1. Prešeren o Bogu; 2. Gradnik o Bogu; 3. Kocbek o Bogu; 4. Dananja slovenska književnost o Bogu.
Srečanje „zavodarjev“. Nekdanji dijaki škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano so se ob 83-letnici prve slovenske gimnazije zbrali 12. novembra k bogoslužju v župnijski cerkvi v Šentvidu. Somaševanje je vodil nadškof Šuštar, po maši pa je bilo prijateljsko srečanje.
Zaskrbljenost slovenske Cerkve ob dogajanjih v Sloveniji in Jugoslaviji
IZJAVA KOMISIJE PRAVIČNOST IN MIR
Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci izraža svojo največjo zaskrbljenost zaradi poslabšanja mednacionalnih odnosov v naši državi in predvsem zaradi vedno večje nevarnosti, da bodo nekateri skušali še naprej z nasiljem uveljavljati svoje zamisli o naši prihodnosti. To bi pomenilo, da bi zmagovale moč, demagogija, laž in brezobzirnost, ne pa pravičnost, enakopravnost, resnicoljubnost, razumevanje drugega in solidarnost. V tej zvezi komisija ponovno opozarja, da je nujno spoštovati človekove pravice, spore reševati s pogovorom in iskati kar se da pravične in razumne rešitve ter jih demokratično sprejemati. Komisija opozarja, da ne more biti nobena enostranska rešitev prava in trajna, saj nerešena vprašanja samo poglablja in pripravlja še hujše spore. Po vseh zgodovinskih in jugoslovanskih izkušnjah bi vendarle moralo biti že enkrat vsem jasno, da ni mogoče z nobeno vsiljeno ureditvijo zagotoviti naši državi in njenim narodom ter narodnostim nobene stabilnosti in tudi ne rešitve iz krize, ki se prav zaradi nasilja samo še zaostruje.
Komisija zahteva v imenu človekovih pravic in vseh načel civiliziranega družbenega in političnega obnašanja, da se dosledno spoštujejo vse demokratične prvine v postopkih in ustanovah naše ureditve. Komisija poudarja, da ima vsak narod na osnovi svoje neodtujljive suverenosti in pravice do samoodločbe pravico, da sam postavlja in odstavlja svoje vodstvo v skladu z demokratičnimi postopki, predvsem s svobodnimi volitvami, zato protestira proti vsem namigovanjem, da bi lahko kdo drug kot naš slovenski narod odločal o njegovi prihodnosti in o njegovem vodstvu. Vodstvo pa ima sedaj še toliko večjo dolžnost, da dosledno in do konca brani pravice naroda in vsakega posameznika in mora v tem še naprej uživati našo podporo.
Komisija ponovno poziva vse člane katoliške Cerkve k molitvi za pravičnost in mir v naši domovini, kakor tudi k temu, da bi se skupaj z vsemi ljudmi, privrženimi svobodi, demokraciji in uveljavljanju človekovih pravic, pogumno, vsestransko in odločno zavzemali za pluralizem, strpnost, pošteno obveščanje in dosledno spoštovanje vseh svoboščin, ki izvirajo iz dostojanstva človeške osebe ter našega suverenega in svobodnega naroda.
V Ljubljani, 7. oktobra 1988
Prof. dr. ANTON STRES predsednik
POZIV JUGOSLOVANSKIH ŠKOFOV K MOLITVI IN LJUBEZNI
Natanko pred letom dni smo škofje z zasedanja Jugoslovanske škofovske konference v Splitu povabili vernike k molitvi v našem času. Vabilo smo utemeljili s težavnimi razmerami, v katerih živijo naša Cerkev, naša družbena skupnost in večina prebivalcev naše domovine.
Sedanji položaj nas je ponovno spodbudil, da se obrnemo na naše vernike in vse ljudi dobre volje.
Najprej bi radi utemeljili stališče, s katerega vam govorimo: ..Cerkev ima odrešenjski in eshatološki cilj, ki ga je mogoče v polnosti doseči šele v prihodnjem veku. Toda že tukaj na zemlji je navzoča, zbrana iz ljudi, to je udov zemeljske družbe... Tako Cerkev, ki je hkrati vidna družba in duhovno občestvo, potuje skupaj z vsem človeštvom in doživlja skupaj s svetom isto zemeljsko usodo. (...) Cerkev torej pri uresničevanju svojega odrešenjskega ciija ne le posreduje človeku delež božjega življenja, ampak na neki način tudi razliva na ves svet tisto luč, ki jo izžareva to božje življenje. To drugo izvršuje Cerkev najbolj s tem, da ozdravlja in dviga dostojanstvo človeške osebe, da utrjuje povezanost človeške družbe in da vsakdanjo dejavnost ljudi prepaja z globljim smislom in pomenom" (CS 40). Naloga in dolžnost Cerkve je ljudem pomagati, da bodo v luči božje resnice pravilno presojali znamenja časa.
Zato pozivamo vse, da v zapletenih razmerah našega časa spoštujejo temeljne pravice vsakega človeka in vsakega naroda, kajti brez pravičnosti ni mogoče graditi prihodnosti, ki bi bila vredna človeka in skupnosti.
Zaradi tega vse vabimo k resničnemu dialogu v duhu vzajemnega spoštovanja in razumevanja. Samo v duhu resnice, pravičnosti in ljubezni je mogoče reševati vsa sporna vprašanja in graditi mirno in plodno skupno življenje.
V svetu je dejavno tudi zlo in »skrivnost brezpravnosti", ki po-g ablja človeško nemoč, zato potrebujemo božjo pomoč. Zato naše vernike ponovno pozivamo k vztrajni in zaupljivi molitvi, kakor smo to 26 n‘i^e-dili lansko leto (Prim- Družina št. 42/1987, stran 4).
aae m*šljenje in delovanje mora biti vedno zvesto evangeljskim e.CtI\i ZU^° Vam kličemo v spomin nekatere misli božjega Odreše-n,' a" e godite, da ne boste sojeni. Kakor namreč sodite, tako bose sojem, in kakor merite, tako vam bo odmerjeno" (Mt 7, 1-2). V
z vt°SUa' °,‘ir?g*h ae držimo zlatega evangeljskega pravila: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!" (Mt 7, 12). Po-■s usajmo tudi sv. Pavla, ki nas opominja: »Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite go-
reči v duhu, svužite Gospodu! Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.. . Pred vsemi ljudmi skušajte delati dobro, če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi" (Rim 12. 9-12. 17-18).
Po neizrekljvi ljubezni Boga Očeta vsemogočnega smo združeni z božjim ljudstvom. Živimo in delajmo v ljubezni, kakor se spodobi božjim otrokom. V vseh težavah, osebnih in skupnih, zaupajmo v Jezusa Kristusa Odrešenika človeštva in v priprošnjo naše nebeške Matere Marije. Molimo, naj nas vse razsvetli Sveti Duh, da bomo lahko prispevali k moralni prenovi, ki je nujno potreben pogoj za razreševanje krize in 'lepšo prihodnost.
V Zagrebu, 13. oktobra 1988
VAŠI ŠKOFJE
MOLIMO ZA DAR RAZUMNOSTI!
Dramatičen poziv ljubljanskega nadškofa
,,V teh težkih časih in odločilnih trenutkih za naš slovenski narod in za vso Jugoslavijo so nam potrebni zaupanje in pogum, odločnost in vztrajnost v prizadevanju za medsebojno razumevanje, mir in pravičnost, svobodo in enakopravnost ter spoštovanje človekovih pravic pri vseh brez izjeme. Zato podpiramo vse tiste, ki nosijo politično odgovornost in si pošteno prizadevajo, da najdejo pot iz današnjega položaja brez sovraštva in nasilja na demokratičen način in po zakoniti poti. Ob tej priložnosti se s tega kraja iz svetišča Marije Pomočnice na Rakovniku obračam na vse verne kristjane s prošnjo, vabilom in naročilom k posebni molitvi za naš slovenski narod in za vse narode in narodnosti v Jugoslaviji za božje varstvo in pomoč. Močna in živa vera, trdno zaupanje in iskrena pripravljenost, da zastavimo vse svoje moči za pravičnost in mir in da drug drugemu pomagamo, to je danes božja volja in zahteva časa. Vsaka malodušnost in zaostrovanje nasprotij, vsako nasilje, krivično podtikanje in zlorabljanje današnjega položaja v sebične namene pa le povečuje nevarnost. Vse vas prosim: molimo in zaupajmo v božjo pomoč in naše skupno pošteno prizadevanje."
Te resne 'besede so odlomek iz pridige, ki jo je imel nadškof Šuštar v nedeljo, 9. oktobra, na Rakovniku v Ljubljani, ko je skupaj s slovenskimi salezijanci praznoval 100-letnico don Boskove smrti.
Srečanje ob bratski mizi v salezijanski skupnosti na Rakovniku je pomenilo priložnost, da smo se v nevezanem pogovoru pozanimali za najvažnej-

Ig poudarke, ki jih je hotel nadškof vložiti v ta poziv k molitvi, strpnosti in razumnosti. Misli, ki sledijo, nismo zapisali med narekovaji, ker jih nadškof ni dobesedno povedal, vendar so njegove, le tu in tam smo jih po svoje razporedili in povezali.
Nobenega dvoma ni, da se je družba, katere del smo, znašla v krizi, ki je morebiti ena najhujših v novejši zgodovini. Prav tako ni nobenega dvoma, da nam iz te krize ne bodo pomagale nobene demonstracije, nestrpnost, zaverovanost zgolj v lastne cilje, temveč le medsebojno zaupanje, delo, poštenje in strpnost z razumnostjo. Vsak član te družbe mora s poštenim in odgovornim ravnanjem prispevati svoj del pri iskanju poti iz krize. Tudi kristjani pri tem ne bomo izjeme, saj ie ljubezen do domovine del našega življenjskega sloga.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da imamo na voljo sredstvo za iskanje poti iz težav, ki je Cerkvi lastno. To je molitev. Ob morebitnih drugih predlogih in pobudah, ki bi prilile iz cerkvenih krogov, bi ta ali oni kritik utegnil privleči na dan očitek, da Cerkev prestopa meje svojih pristojnosti, čeprav je nedvomno naloga Cerkve tudi opozarjati na krivice, zablode, pomagati, svetovati, ne da bi se 'sama neposredno vmešavala v politična dogajanja ali pri tem iskala svoje koristi. Prav nihče pa ne more dvigniti glasu in protestirati, če Cerkev moli. Ko je bil apostol Peter zaprt, poroča Sveto pismo, da je ,,Cerkev zanj goreče molila k Boigu“ (Apd 12, 5). Nekatere pa očitno tudi molitev moti. To se je pokazalo ob nekaterih zapisih v časopisju sosednjih repub’ik, ki so se nanašali na molitvena srečanja za pravičnost, mir in razumevanje, ki jih mladi organizirajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani.
Molitev nam je potrebna zlasti sedaj, ko preživljamo trenutke, morebiti zares usodne za prihodnost našega naroda in naše domovine. Duhovniki in laiki, redovnice in redovniki, mladina in odrasli, vsak na sebi lasten način, vsi se moramo vztrajno clbračati k Bogu, našemu skupnemu Očetu in gospodarju zgodovine. Najbrž imajo tukaj duhovniki prav posebno nalogo, ko lahko nevsiljivo, a kljub temu učinkovito vabijo k molitvi.
V mesecu oktobru smo, mesecu rožnega venca. Ko je nadškof pretekli torek blagoslavljal novo redovno hišo v Lescah na Gorenjskem, jo ie v pridigi večkrat imenoval hišo molitve. Redovnicam, ki so si hišo postavile, je toplo priporočal, naj iz tega skupnega doma zares naredijo hišo molitve, ker živimo v času, ko ,,hiše molitve po naši domovini umirajo". Pri tem je mislil upadanje zasebne in družinske molitve. Iz slovenskih domov je nekoč vsak večer odmevala molitev rožnega venca — danes so domovi, kjer skupaj molijo, skoraj izjema. „Ko obiskovalci vidijo v naši dnevni sobi lep rožni venec na steni, ga Vsi občudujejo; če pa ga vzaimem v roke, me strašno čudno gledajo," je pisalo pod karikaturo v eni zadnjih številk Glasa koncila. S humorjem začinjena podoba resničnega stanja.
Vrnitev rožnega venca v naš vsakdanjik bi že utegnila nekaj pome-
riti. Seveda ne moremo pričakovati čudežev kar čez noč. V naši javnosti je namreč toliko nerazumnega ravnanja, toliko brezvestnega manipuliranja s stisko ljudi, z njihovim nezadovoljstvom, toliko obsojanja kar počez, da bo gotovo treba vztrajno in dolgo moliti. Kljub vsemu ostajamo trdno prepričani, da nobena naiša molitev ne gre v prazno, saj je prav molitev vir naše največje moči, ki nam jo je naš božji Učitelj položil v roke.
(Družina, 1988/40)
PREJELI SMO S PROŠNJO ZA OBJAVO
Poslanica Slovenskega narodnega odbora
Ob propadanju komunističnega sistema ter ob dogodkih znotraj in zunaj domovine, ki zlasti v zadnjem času napolnjujejo slovenskega človeka z zaskrbljenostjo in ogorčenjem, Slovenski narodni odbor iz političnega zdomstva izraža svoja stališča:
PONOVNO OBTOŽUJE vladajočo komunistično partijo nasilja ter brezpravnih, nezakonitih in krivičnih obsodb, od tistih v letih revolucije pa vse do teh, ki danes pretresajo slovenski narod, katerega z monopolnim, samolastnim in brezprizivnim izvajanjem oblasti duši, ga zavaja in mu onemogoča svobodno rast v skladu z načelom o samoodločbi narodov ob celotnem spoštovanju človekovih pravic.
SPOMINJA slovensko in svetovno javnost, da so vrednote osebne svobode in narodne .samobitnosti, za katere se je slovensko ljudstvo prizadevalo in bojevalo več kot tisoč let in ki so tudi danes slovenskemu človeku svete, še vedno predmet načrtnih napadov protinarod-nih sil. Ti ideali, na katerih temeljijo najpristnejši narodni interesi, so danes živi bolj kot kadar koli in se kljub nasilju totalitarnega sistema izražajo z novo močjo v zahtevah po temeljnih pravicah človeka in državljana.
POZDRAVLJA zrelo ravnanje slovenskega naroda ob novih preizkušnjah, pred katere je postavljen, in z veseljem spremlja izraze zvestobe slovenstvu, ki se množično usmerjajo v oporo rojakom, ko so zaradi svoje demokratične drže in slovenske zavzetosti žrtve krivičnega p rega jan ja in obsodb.
ZAHTEVA, da samozvani nocivci oblasti v Sloveniji, katerim slovensko ljudstvo ni nikdar pripoznalo legitimnosti, ob očitnem in nezadržnem propadanju njihove moči predajo oblast svobodno izvolje-
rum predstavnikom slovenskega naroda. Le ti naj ob upoštevanju svojskosti ostalih narodov, ki trpe v Jugoslaviji podobno usodo, nastopijo pot iz razkrajajočega se socialnega in državnega sistema do pluralistične družbene ureditve v pravni državi.
POZIVA vse Slovence, da ob očitni prelomnici narodove zgodovine solidarno podpro tiste rojake v nesvobodni domovini, ki se pogumno trudijo za pravice slovenskega človeka in resnično demokratično sožitje v narodu. Le kulturna in gospodarska prostost, kadar imata zagotovilo v politični svobodi, moreta ustvariti pogoje za mir in blaginjo. Ob teh vrednotah, ki so jamstvo za rast Visake družbe, bo mogoče zbrati vse narodne sile, da se v Sloveniji zgradi pravičen družbeni red in uveljavi njena dejanska državnost s parlamentarnim sistemom in evropsko usmerjenostjo.
Za Slovenski narodni odbor:
predsednik: Rudolf Smersu
tajnika:	dr. Ludvik Puš, dr. Peter Urbanc
Buencis Aires, New York, Toronto, oktobra 1988.
IZ GOVORA MARJANA LOBODA
Zvestoba namenom in ciljem naših ustanov bo vedno bolj postajala najbolj potrebna in važna lastnost vsakega našega javnega delavca. Že dalj časa čutimo bolj ali manj organiziran pritisk na našo skupnost v Argentini. Dolga leta so nas totalno ignorirali v upanju, da bomo itak kmalu izginili. Ko nismo hoteli u-mreti, smo naenkrat postali predmet njihove pozornosti. Tisti, ki so nam včeraj želeli skorajšnjo smrt, nam danes po raznih kanalih pošiljajo Prijateljske nasvete, kakšni naj 'bomo, da bomo dalje živeli. Priporočajo nam odprtost, širino, naš odločni odklon vsakega ofarstva in sodelovanja z režimom doma označujejo kot prenapetost, govore nam sladke besede o narodni sipravi, o pozabljanju preteklosti in veselem gledanju
naprej, in še in še. Nalši včerajšnji grobarji so naenkrat postali naši skrbni zdravniki.
A ne dajmo se ujeti v njihove mreže. Res je 40 let doba, ki lahko marsikaj spremeni, a ljubezni in zvestobe do slovenstva, takega slovenstva, kot so ga pojmovali Slomšek, J. E. Krek, Korošec, Rožman pa tisoči naših junakov in mučencev, tega ne more in ne sme spremeniti nobeno število let. V tej zvestobi in v tej ljubezni smo ustvarili to, kar imamo. Zavoljo tega načina dela in mišljenja imamo po 40 letih še učitelje za našo mladino, imamo še slovenske duhovnike, imamo ‘še slovenske kulturne delavce, 'mamo še odbornike za nalše ustanove in organizacije, imamo še dovolj ljudi, ki nesebično, zavzeto delajo za ohranitev slovenstva med nami m v svetu. To so sadovi našega dela, na katere smo po-
nosni in (ki nam potrjujejo, da smo prav delali, in ki nas navdušujejo, da iše naprej na tej poti vztrajamo, pri-lično ali neprilično, najmanj pa oziraje se na mnenje režima doma in njegovih sopotnikov. Zvestoba in ljubezen do slovenstva zahtevata tudi danes in v bodoče od nas, da na teh pozicijah trdno vztrajamo. Samo če bomo ostali to, kar smo, bomo lahko žare® koristili slovenskemu narodu.
(Na praznik 29. oktobra v Slovenski hiši)
OB SVOJI ZASTAVI
Ko so spomladi 1945 naši fantje odhajali v smrt, jih ni spremljala slovenska zastava. Toda nosili so Slovenijo v srcih, nosili smo jo v srcih mii in jo ponesli čez vse oceane, da ni ne poldnevnika ne vzporednika na zemeljski obli, kjer bi Slovenija ne živela. Danes stojimo ob slovenski zastavi: od Kanade, Združenih držav, Argentine do Avstralije. Stojimo in čakamo kot na mrtvi straži, štirideset let že upamo: stojimo z našimi otroki ob strani, majhnimi, večjimi in odraslimi, kakor pa,č čas teče; štirideset let zvestobe ob svoji zastavi. Se bo zgodil čudež, se je čudež že zgodil? Je Slovenijo le obsijala milost? Pomeni 30.000 Slovencev dvignjenih rok, uporno dvignjenih rok, v samem srcu Ljubljane, nekak začetek ? Ne vemo. Vemo pa, da bomo stali mi in naši otroci in otroci naših otrok še štirikrat štirideset let, če bo treiba, sami o-b naših zastavah, dokler ne bo narodu doma padla raz oči še zadnja koprena, dokler ne bo izginila še zadnja laž, dokler ne bo da-
no človeku vse dostojanstvo, do katerega ima pravico. Ko se bo to zgodilo, takrat, takrat bo naše mesto ob njih, da bomo skupno s pesnikom zapeli:
Bog živi nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je
sinov sloveče matere!
(Sklep slavnostnega govora lic. Marjana Schiffrerja na proslavi 29. oktobra.)
POZDRAV MLADINI
V rokah držim g'rb sanhuške skupnosti in se vsak dan oziramo na ta vaš simbol, kako iz posekanega debla poganja mladika v sončnih žarkih. To mi prihaja na spomin sedaj v našem dolgem in vročem poletju, ki ga doživljamo, ne samo ker je huda suša, temveč tudi politično. Vese! sem, da so tudi nekateri vaši člani tu navzoči, da bodo lahko iz prve roke poročali o srhljivih, pa tudi posvečujočih trenutkih, ko se bije hud boj, z ene strani nasilje, z druge pa duhovni kulturni boj, ki moralno že zmaguje.
Ob tam čutim, kako pomembno je bilo pričevanje vaših startšev, ko so v hudih letih kot skozi 40 letno pot skozi puščavo vztrajali, mogoče celo s pojemajočim upanjem. Zdaj pa se že kažejo sadovi, kajti pri nas resnica s hitrim korakom prodira v javnost in povezuje ljudi različnih življenjskih nazorov v eno. Gotovo še nikdar v zgodovini ni bilo naše ljudstvo tako zelo edino, kot se je nekajkrat letos pokazalo, najprej v Lju-
bljani, pozneje pa po vsej domovini in tudi po vsem svetu. Gre za boj za človekove pravice in vse kaže dobro, čeprav je še v začetkih.
Zato ibi vam priporočil iz srca, da bi tudi vi, čeprav se zdi včasih nesmiselno, bili zvesti Bogu in domovini, zvesti slovenskemu jeziku in kulturi. Res vztrajajte, ker je vaše sodelovanje in pričevanje izrednega 'pomena. V preteklih desetletjih je bil položaj za seme, ki pa sedaj že kaže sadove. Bodite res zdrava mladika, ki je že skozi tisočletja naši narodni družini posredova'a življenje naslednjim rodovom. Nikdar ne skušajte zaiti v kakšno hitro asimilacijo, kajti tako si spodrežete korenine in umirate kot osebnost.
Bodimo povezani, saj se odpira novo upanje za novo bodočnost. Kot
majhna skupnost v Argentini ste velikega pomena; ipred božjim načrtom je to lepa prihodnost v vztrajnosti. Da bi bili kar se da povezani, skušajmo graditi most, ki že obratuje, odpirajo se nove možnosti, predvsem z videokasetami, v slovenski kulturi ali medsebojni zamenjavi, in če Bog da, tudi več fizičnih srečanj.
Niste brezdomci, amipak imate dve domovini. Želimo, da bi si to tukajšnjo ogledal tudi mladi rod, rojen v Argentini, da bi odkrili te božje darove in talente tako obračali, da bi tudi mi posredovali svoje slovensko duhovno bogastvo drugim narodom, kot vi že delate.
Pozdravljam vso mladino, posebej na še Mladinsko vez — na mnoga leta, da bi se razširila po obsegu in nakladi.	Janez Rihar
Splošna deklaracija človekovih pravic
10. decembra 1S83 je minilo 40 let, odkar je generalna skupščina Organiza-cije združenih narodov razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic.
UVOD
Ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu;
ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi
ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za naj višje prizadevanje človeštva ;
ker je nujno potrebno, da se pravice življenja zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje ;
ker je nujno potrebno pospeše-
vati razvoj prijateljskih odnosov med narodi;
ker so ljudstva Združenih narodov ponovno .potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost moških in žensk in se odločila, da bodo podpirala družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenjskih pogojev v večji 'svobodi;
ker so se vse države članice zavezale, da bodo v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboščin največjega pomena za popolno uresničitev te zaveze.
Generalna skupščina razglaša to Splošno deklaracijo, človekovih pravic
kot skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v skladu s to deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje do teh pravic in svoboščin ter s .postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo.
1. člen. Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z
razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.
2.	členu Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to deklaracijo, ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo a'li kakršnokoli drugo okoliščino. Nadalje ni dopustno nikakršno razlikovanje glede na politično in pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, ne samo upravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.
3.	člen. Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.
4.	člen. Nikogar se ne sme imeti niti v suženjstvu niti v pod-ložništvu; suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršnikoli obliki sta prepovedana.
5.	člen. Nikogar se ne sme mučiti in z njim surovo, nečloveško ali ponižujoče ravnati.
6.	člen. Vsakdo ima povsod pravico do priznanja pravne sposobnosti.
7.	člen. Vsi so enaki pred zakonom, vsi, brez diskriminacije, imajo pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega. varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to deklaracijo, kakor tudi pred vsakim šču-vanjem k takšni diskriminaciji.
8.	člen. Vsakdo ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih državnih sodnih o-blasteh proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane mu po ustavi ali zakonu.
9.	člen. Nihče ne sme biti samovoljno zaprt, pridržan ali izgnan.
10.	člen. Vsakdo je pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega u-pravičen ob polni enakosti do pravičnega in javnega obravnavanja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem.
11.	člen. (1) Vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom o javnem postopku, v katerem so mu dene vse možnosti, potrebne za njegovo obrambo.
(2)	Nihče ne sme biti spoznan za krivega kateregakoli kaznivega dejanja zaradi kakršnegakoli ravnanja ali opustitve, ki v času storitve ni bilo kaznivo dejanje po notranjem ali mednarodnem pravu. Prav tako se ne sme izreči strožje kazni od tiste, ki je bila predpisana v času storitve kaznivega dejanja.
12.	člen. Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo Čast in ugled. Vsakdo ima pravico dc zakonskega varstva pred takim
vmešavanjem ali takšnimi napadi.
13.	člen. (1) Vsakdo ima pravico do svobodnega gibanja in izbire prebivališča znotraj meja določene države.
(2) Vsakdo ima pravico zapustiti katerokoli državo, vključno svojo lastno, in vrniti se v svojo državo.
14.	člen. (1) Vsakdo ima pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem.
(2) Na to pravico se ni mogoče sklicevati v pri mer u pregona, ki dejansko temelji na nepolitičnih kaznivih dejanjih ali dejanjih, ki so v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov.
15.	člen. (1) Vsakdo ima pravico do državljanstva.
16.	člen. (1) Polnoletni moški in ženske imajo brez kakršnihkoli o-mejitev glede na raso, državljanstvo ali vero pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino, upravičeni so do enakih pravic v zvezi z zakonsko zvezo, tako med zakonsko zvezo kot tudi, ko ta preneha.
(2)	Zakonska zveza se sme skleniti samo s svobodno in polno privolitvijo obeh bodočih zakoncev.
(3)	Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva.
17.	črtm. (1) Vsakdo ima pravico do premoženja, tako sam, kakor tudi skupno z drugimi.
(2) Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno vzeto.
18.	čim. Vsakdo ima pravico do
svobodne misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica zajema svobodo spreminjati prepričanje in vero, kakor tudi nujno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, v praksi, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.
19.	člen. Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovain zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.
20.	č).»n. (1) Vsakdo ima pravico do svobodnega in miroljubnega zbiranja in združevanja.
(2) Nikogar se ne sms prisiliti k članstvu v katerokoli društvo.
21.	člen. (1) Vsakdo ima pravico sodelovati pri opravljanju javnih zadev svoje države bodisi neposredno ali po svobodno izbranih predstavnikih.
(2)	Vsakdo ima pod enakimi pogoji pravico do javnih služb v svoji državi.
(3)	Volja ljudstva je temelj javne oblasti; ta volja se mora izražati v občasnih in poštenih volitvah, ki morajo biti splošne ob načelu enakosti in tajnega glasovanja ali po kakšnem drugem enakopravnem postopku, ki zagotavlja svobodo glasovanja.
22.	čiirn. Vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in pravico do uživanja, s pomočjo prizadevanj svojih skupnosti in mednarodnega sodelovanja in v skladu z ureditvijo in
sredstvi neke države, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, nepogrešljivih za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti.
23.	člen. (1) Vsakdo ima pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred nezaposlenostjo.
(2)	Vsakdo ima, brez kakršnekoli diskriminacije, pravico do e-nakega plačila za enako delo.
(3)	Vsakdo, kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z dcugimi sredstvi socialnega varstva.
(4)	Vsakdo ima pravico sodelovati pri ustanavljanju sindikata ali pridružiti se sindikatu za zavarovanje svojih interesov.
24.	člen. Vsakdo ima pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.
25.	člen. (1) Vsakdo ma pravico do takšne žvljenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blagostanje, vključno hrano, obleko, stanovanjc, zdravniško oskrbo in potrebne socialne usluge; pravico do varstva v primeru nezaposlenosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njihove volje.
(2) Materinstva in 'otroštvo sta
upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi obroči, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.
26.	člen. (1) Vsakdo ma pravico do izobrazbe. Izobraževanje je brezplačno vsaj na začetni in temeljni .stopnji. Šolanje na začetni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno šolanje mora biti splošno dostopno. Višje šolanje mora biti na osnovi doseženih uspehov vsem enako dostopno.
(2)	Izobrazba mora biti usmerjena k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pospeševati mora razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in med rasnimi in verskimi skupinami ter pospeševati dejavnost Združenih narodov za ohranitev miru.
(3)	Starši imajo prvo pravico do izbire vrste izobrazbe za svoje otroke.
27.	členu. (1) Vsakdo ima pravico prosto se udeleževati kulturnega življenja svoje skupnosti, u-živati umetnost in sodelovati pri napredku znanosti in biti deležen kor"cti, ki iz nje izhajajo.
(2) Vsakdo ima pravico do varstva moralnih in premoženjskih koristi, ki izhajajo iz kateregakoli znanstvenega, književnega in umetniškega dda, katerega avtor je.
28.	člen. Vsakdo je upravičen do družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresničujejo pravice in svobo-
ščine, določene v tej deklaraciji.
29.	člen. (1) Vsakdo ima dolžnost do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti.
(2)	Pri izvajanju svojih pravic in svoboščin je vsakdo podvržen samo takšnim omejitvam, ki so določene z zakonom, katerih izključni namen je zavarovati obvezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravičnih zahtev morale. javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi.
(3)	Te pravice in svoboščine se v nobenem primeru ne smejo izvajati v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov.
30.	člen. Nobene določbe te deklaracije se ne sme razlagati tako, kot da iz nje izhaja za državo •skupino ali posameznika kakršnakoli pravica do kakršnegakoli delovanja ali dejanja, ki bi hotelo uničiti v njej določene pravice in svoboščine.
Deklaracija ci človekovih pravicah in Organizacija združenih narodov prav gotove nista imeli za cilj samo to, d!a bi? ne bi ponavljala. strašna hudodelstva zadnje svetovne vojne, temveč tudi to, da hi ustvarili podlago, na kateri bi lahko nenehoma presojali programe, sisteme in vladavine. To bi bilo treba delati podi enim samim vidikom: to je blagor človeka-posame-znika v skupnosti.
Janez Pavel II., človekov Odrešenik. 17
Nadškof dr. Alojzij Šuštar
Kako prav živeti ?
KAJ JE PRAV?
„Nekdaj smo jasno vedeli, kaj je v nravnem življenju prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo, kaj se sme in kaj ne. Nravne norme in zapovedi so splošno veljale, vsakdo jih je priznaval, četudi jih ni vedno spolnjeval. Zdaj pa je vse nejasno in negotovo. Mnenja in nauki si nasprotujejo, eden trdi to, drugi drugo in vse se neprestano spreminja. Nič več ni trdnega reda in človek sploh ne ve več, kaj v morali še drži. Tudi v Cerkvi odgovori niso več jasni in odločni kakor nekoč. Sicer pa se tako vedno manj ljudi zmeni za to, kar uči Cerkev/1
Kdo še ni slišal takih in podobnih tožb? Kdo še ni tudi sam doživljal negotovosti, ko se je dan za dnevom srečaval z vsemi mogočimi in tako različnimi in med seboj si nasprotuječimi mnenji, nazori, navodili in zgledi? Zakonska skupnost in družina še posebej občutita negotovost in velike spremembe. Vtis, da so nekdanji trdni moralni red, ki je veljal stoletja, podira, se vedno bolj širi. Nova dognanja različnih znanosti naj bi baje dokazala, da dosedanje norme in smernice ne veljajo več in da jih sodobni človek v imenu znanosti ne more sprejeti.
Prepričanje, odločanje im življenje številnih ljudi v današnji družbi potrjuje ta vtis in mnogi postajajo zaskrbljeni in malodu-šrii. Bojijo se prihodnosti, posebno za mladi rod. Radi bi spet našli trdna tla pod seboj, jasne smernice za življenje, prepričljivo in verodostojno etiko in moralo, ki bi jim znova prikazala in utemeljila smisel življenja. Radi bi vedeli, kaj še drži in kaj n.e, katere so etične vrednote, ki kljub vsej krizi in vsem spremembam ohranjajo svojo veljavo in brez katerih humano življenje in srečno sožitje v zakonu, družini in družbi sploh nista mogoča.
Kratki članki bodo posvečeni iskanju odgovorov na ta vprašanja, ne v smislu receptov in preprostih in enostavnih navodil, ampak kot pobuda in pomoč za razmišljanje, razgovor in osebno odločanje. Pot namreč, ki vodi iz današnje negotovosti in zmede na etičnem in moralnem področju, ni enostavno ponavljanje zapovedi in prepovedi, ne kako moraliziranje, ki ostaja le na površju in kritičnega človeka ne prepriča, ampak odkrivanje tiste globoke resničnosti, iz katere izvirajo nravne norme, in tistih korenin, iz katerih raste njihova nujnost in obveznost. Le če se človek za nravne vrednote cdloči iz prepričanja,
preide nj:gova negotovost v jasno in mirno svc-bodo odločenosti. To pa zahteva osebnega zanimanja, razmišljanja, razgovora in zavzetosti.
Katera je globoka resničnost, ki jo je treba na novo odkriti in se vedno znova k njej povračati? Verni kristjan bo najbrž takoj odgovoril : Bog in njegova resnica in velja. Res je to. A kako 'naj č'Vv k najde pot do Boga in ga odkrije kot resničnost, ki ima za njegovo življenje odločilen pomen, tako da bo zanj trden temelj, na katerega more graditi, varno zavetje, v katerem najde mir in odgovor na osebna vprašanja? To pot najde človek samo, če r.pet odkrije samega sebe, svojo resnično podobo, če jo očisti vseh n.avlak, ki so jo v teku časa skazilo in spa-
čile, če se otrese napačnih razlag, ki jih je v teku časa sam iznašel in ne ustrezajo božji zamisli in božjemu načrtu.
V vseh zgodovinskih, družbenih in psiholoških spremembah človek v svoji globini vendar ostaja vedno isti: bitje, ki presega samo sebe, ki išče, razmišlja, upa in se boji, trpi in se veseli, želi biti srečen, ljubljen in svoboden, doživlja vse mogoče oblike sužnosti in odtujenosti, a stalno hrepeni po svobedi in se bori zanjo, okuša bolečino osamljenosti in hrepeni po občestvu, doživlja krivico in nasilje in bi rad sebi in drugim pomagal k bc’jšemu življenju. Pri tem se zaveda svojega dostojanstva in velikih zmožnosti, a doživlja tudi svojo omejenost, nemoč in slabost in išče pomočnikov, zave; . ikov ;n spremljevalcev na življenjski poti. V zadnji globini se v tem iskanju javlja hrepenenje po Bogu, ki edini more človeka odrešiti, ga vrniti samemu sebi in mu izpolniti njegove želje, naj se človek tega zaveda ali ne, naj Boga klice po imenu ali pa vanj ne v ruje. Ne teženje nad hudimi časi, nad slabimi ljudmi, nad današnjo zmedo, ne kritika preteklosti ne hlastanje za vedno' novimi idejami in smernicami, ampak svobodna odločenost znova odkriti resničnost človeka, ki je ustvarjen po božji podobi in poklican v novo življenje, iskre'no iskanje v odprtosti za resnico in pripravljenost za dejanja, je >pot iz negotovosti in zmede današnjega življenja.
In življenje leče naprej...
5.	oktobra 1948
Ves dan polno dela s pisanjem zdravstvenih listov ter informacijami. Precej prijavljenih za preselitev v Argentino se je v teku dneva odjavilo, tako smo na večer morali vse spiske v celoti spremeniti. V teku noči se je vreme sprevrglo, začelo je močno deževati.
6.	oktobra 1948
Po hribih je do višine 500 m zapadel sneg. V špitalskem kotlu je mrzlo in ves dan dežuje. Danes nas zapušča dr. Blatnik. Odhaja v Italijo.
Na obisku je dr. Kalan iz Miin-chna. Imeli smo z njim kar dolg in zanimiv pogovor političnega značaja. Muinchen postaja središče jugoslovanskih beguncev, zlasti Srbov. Je za to dejavnost zelo pripraven, mnogo bo'lj kot Avstrija. Ker je v ameriški comi in nemške oblasti nimajo take in tolike oblasti kakor avstrijske, zato do drugih držav nimajo političnih obveznosti. Pri Srbih je opažati, da se šele sedaj zbirajo. Ni pa še jasno, katera struja bo prevladala, ali stara čaršijska, ko-rumpirana, velesrbska in dinastična, ali mlajša, ki hoče moralni in socialni preporod države. Splošen vtis j>e ta, da ima kralj tudi med mlajšimi Srbi — in teh je večina — le malo pripadnikov vn vsak dan manj. Med drugimi
jugoslovanskimi narodi je odigral. Morda ima med Srbi še prav šibko večino. Odigral pa je tudi med Angleži in Amerikanci.
Nas to vprašanje že več dosti ne zanima, ker smo z 'eno nogo že na drugi strani Atlantika. Nas tam čakajo mnogo bolj važna vprašanja. Zato je bil ta pogovor res zgolj informativen.
12.	oktobra 1948
Obisk argentinskega konzula J. R. Virasora. Z njim je prišla tudi njegova žena in več uradnikov. Gospe smo poklonili dva „ribniš-ka pušeljca“. Enega njej, enega pa za Peronovo gospo. Konzul je obljubil, da ji bo zanesljivo prišel v roke. Podpisal je danes 257 vizumov. Takse že plačuje IRO. Nekaj družin je zaradi bolezni (tuberkuloze) odklonil.
Danes je bil pri meni v Edlin-gu na daljšem razgovoru dr. Franc Puc, zdravnik IRO bolnice za tuberkulozne Dps. v See-bodnu. Tam so nastale zelo nezdrave razmere in težko vzdušje, mirjen. Sprva je bolnico upravljal mr. John Corsellis. Takrat je bil najlepši red. Bil je natančen, vesten in pošten in zelo objektiven. Meseca junija 1. 1947 je bil premeščen v taborišče Spittal, na njegovo mesto pa je prišla neka stara ženska, čemerna, čudnega temperamenta in obnašanja, Angležinja, katoličanka, miss Violeta
Thtrston. Pripeljala je s seboj neko žensko po imenu Elo, Avstrijke, konvertitko, po poklicu je šivilja, pa jo je ms. Therston spravila na mesto prve bolniške sestre. Ta je postajala ob potuhi svoje piedstojnice vedno bolj samovoljna, drzna in nesramna do bolniškega osebja, zdravstvenih sester, uradnikov in tudi do zdravnikov z direktnim vmešavanjem v njihovo strokovno delo. Ustvarila je danes nevzdržno sovražno ozračje med njo, bolniki, bolniškim osebjem. Zdravniki so dajali bolnikom svoja zdravniška navodila, ona svoja, bolnikom je prinašala drugačna zdravila, kakor so jih predpisovali zdravniki. Bolnikom, katerim so zdravniki dovolili obisk službe božje, je to prepovedala in jih pregnala iz kapele. Bolniki so se zato pritožili pri miss Therston, a ta se na pritožbe ni ozirala in Ela je ljudi šikanirala naprej, tako daleč, da je prišlo celo do pre tepa. Dr. Puc se je kot zdravnik zaradi obnašanja te ženske pritožil pri mis. Therston, ta ga je Pa surovo nadrla. Zdravniki in sestre so poslali pritožbo na glavni stan IRO v Celovcu, ki jo je Podpisal dr. Puc in 26 vodilnih nameščencev. Seveda je dobila mis. Therston iz Celovca resen opomin. Na to je reagirala pač Po svoje. Dr. Pucu je očitala nelojalnost, ker je podpisal pritožbo. Ker pa je vedela, da se želi izseliti v USA, mu je zagrozila, da mu bo to preprečila.
Vos v skrbeh mi je to zadevo
pripovedoval, ker se resno boji, da mu ta ženska v svoji omejenosti utegne škodovati. Pomirjeval sem ga, kolikor sem znal in mogel, naj si zadeve ne žene preveč k srcu, naj potrpi vdano v voljo božjo in v zaupanju, da mu bo Bog pomagal; doktor je globoko veren mož, in iskreno pobožen. Naj ne pozabi, da pri IRO noben, tudi najvišji uslužbenec ni stalen. Neprestano jih premeščajo, ker se tudi med seboj neusmiljeno žro. Potolažil se je, ne vem pa, če je se pomiril.
17. oktobra 1948
'V gledališki dvorani je bil nocoj koncert taboriščnega pevskega zbora. Bil je zelo prisrčen in močno občuten. Pevci so zapeli dkrog 20 znanih pesmi, ki smo jih že večkrat slišali, a nikoli niso zapustile v nas tako močnih občutkov k akb k nocoj. Obisk je bil zelo lep, razpoloženje odlično. Na tem koncertu je precej pevcev poslednjič pelo v spittalskem taborišču, ki se začenja občutno prazniti, in zbor se bo naglo razšel. Tudi ta zavest je dala koncertu svoj pomen.
23.	oktobra 1948
Danes odhaja 148 Argentincev, ostalih še od -zadnjega transporta. S noči smo se v čitalnici od njih lepo poslovili. Danes zjutraj ob pol šestih so imeli sv. mašo. G. župnik Matija Lamovšek se je c d njih lepo poslovil in vsem to-
plo priporočal, naj neomajno zaupajo v Boga. Zdaj se za nas pričenja doba novega upanja polnega življenja, v katerega se odpravljamo duhovno dobro pripravljeni in utrjeni. Želel je vsem močnega božjega varstva na poti v Novi svet in v novo življenje. Ko so odpeli pesem „Marija, sikoz življenje", ni bilo v cerkvi suhega očesa.
Popoldne ob dveh so se izseljenci začeli zbirati pred garažami. Vsakokrat je težje to poslavljanje. Ob treh so se odpeljali v Beljak, ob sedmih pa so jih začeli spravljati na vlak. Matere so debile postelje, primerna, vendar zasilna ležišča. Druge so spra-
vili po šest oseb v en kupe. Imeli so IRO vlak, vagone dobro ogrevane vse do Turina. Okoli polnoči so se vozili mimo taborišča. V Spittalu so stali samo 10 minut, potem so se odpeljali po turski železnici na Innsbruck.
24.	oktobra 1948
Praznik sv. nadangela Rafaela, zaščitnika izseljencev. Ker smo na tem, da se v kratkem času vsi izselimo, saj se je izseljevanje že začelo, smo nocojšnjo noč prečni i v molitvi pred izpostavljenim Najsvetejim. Udeležba je bila zelo lepa.
France Pernišek
Ga. Pavla Selan pri 86. letih še vedno spremlja naše življenje
V Transradiu, kraju med San Jlisto m in Monte Grande, živi že skoraj 40 let Selanova mama, mati desetih otrok, zvesta bralka naše revije ,,Duhovno življenje".
Ob koncu preteklega leta sem jo obiskal na njenem domu. Povprašal sem jo o tem in onem in, ko sem ji omenil, da bom vsaj nekaj objavil, mi je mirno odg-ovorfa: „Kakor veste!"
Moje prvo vprašanje se je glasilo: „Mama, kaj boste povedali o svoji mladosti?" ,,Rojena sem bila," tako mi je odgovorila, „26. maja 1902 v Rojanu pri Trstu. Moj oče, ki je bil doma iz Velesovega pri Kranju, rojen leta 1868, v letu Baragove smrti,
je bdi v službi pri južni železnici v Trstu. Ko sem bila stara deset let, smo se preselili v V» asovo, v kraj, kjer je znana božja pot. Oče je umrl pri 57 letih, leta 1925."
,.Kako pa je bilo potem?", sem ji stavil novo vprašanje. Mama, ki ima še odličen spomin, je takoj dejala: „Leta 1926 sem se poročila s Francetom Selanom. V srečnem zakonu se nama je rodilo deset otrok: Pavla, France, Štefan, Tine, Jože, Ivan, Ciril, And-ej, Tone in Mirko. France je na domu. Štefan in Mirko sta u-mrla. Prvi pri šestih letih, drugi pa v Transradiu, ko je izpolnil devet let. Ostali otroci pa so v Argentini. Vsi so mi v veliko oporo. Vedno me
obiskujejo. Z vsemi se dobro razumem. Moram reši, da so mi v veliko veselje."
»Kakšni spomini vas spremljajo "a domovino, na ral' dom?“, sem jo nato vprašal. „1, kakšni?“ mi je nekoliko žalostno odgovorila. »Lepi in žalostni! Vsak dan o tem razmišljam. Lepo je bilo v Veles.ovem, lopo v naši družini. Hudo pa je bi’o med vojno. Žaostno, ko je umrl Štefan, ki smo ga radi imeli. Težko je bilo, ko je mož pred vojno moral na orožne vaje in sem bila sama na gruntu z otroki. Pa Bog nam je vedno pomagal. Nanj nismo nikdar pozabili. Večer za večerom smo se zbirali k molitvi."
»Kaj pa v Argentini?" sem jo povprašal. „V Argentino smo prišli 3. decembra", mi je, polna vdanosti v božjo voljo, dejala: »Najprej smo živeli v »sanatoriju" v Ramos Mejiji, kjer je bilo polno naših ljudi. Kmalu
smo odšli v Transradio. Tu smo mirno živeli. Vesela sem bila, ko so v Transradiu zgradili cerkev. Pri gradnji smo prav vneto sodelovali Slovenci, ki tu živimo. Moj mož je bil veš let cerkveni kljušar, kakor svoje dni pri podružnici sv. Marjete v Veles o vem. Srečna sem, kadar je tu slovenska sv. maša. Doslej nisem še nikoli manjkala."
„In vaša družina, vaši otroci?" sem ji stavil novo vprašanje. »Vsi so potočeni. Vsi so si ustanovili slovenske in, hvala Bogu, tudi verne družine. Dva sinova in hči z družinami živijo v Transradiu. Dva sinova živita v San Justu, eden v Ramos Mejiji, eden pa v Floridi. Vesela sem, da v naši skupnosti pridno sodelujejo. Zelo rada poslušam petje mladinskih zborov, ki ga vodita moja sinova Tine in Andrej. Tako naša mladina ostaja skupaj, goji slovensko besedo in tudi lažje ohranja vero, ki je meni vse."
»Kako pa, mama, preživljate sedanje dneve," sem ji še dejal. »Nič mi ni dolgčas," mi je hitro odvrnila. »Odkar mi je umrl mož, to je bilo leta 1982, sem res v hiši sama, a čas mi hitro teče. Živim po geslu sv. Benedikta: Moli in delaj! Veliko mislim, veliko berem, se razgovarjam zdaj s tem, zdaj z onim, pa tudi skuham si še in pospravljam. Vsak dan molim sv. rožni venec in ,še marsikaj. Molim za vse: za svojo družino, za duhovnike, za žive in rajne, za vso našo skupnost, za Cerkev in slovenski narod. Tudi berem zelo rada. V Sloveniji smo bili naročeni na Domo’jub in Glasnik Srca Jezusovega. Tu pa berem in vse preberem:
Oznanilo, Duhovno živ'jenje in Svobodno Slovenijo.
Tako je potekal razgovor s Selanovo mamo, ki bo prihodnje leto, če Bog da, izpolnila 87 let. Ko sem odhajal iz Transradia, se mi je poro-
dila (prošnja k Bogu: ,,Gospod, daj, da bodo tudi mlade slovenske mamice v Argentini tako verne, tako zavedne, tako požrtvovalne. . . “
Pogovarjal se je dušni pastir Alojzij Starc
Pratika
Visako leto, prav na praznik svetega Štefana, postavi medičar stojnico pred cerkvijo. Sveče se Ikakor majhne rumene orgle vrste na mizi — če imaš srečo, utegneš dobiti tako, ki ji na sredi zmanjka stenja! — v velikih škatlah se smejijo lectasti srčki in punčke z debelimi cukrenimi pentljami ter papirnatimi obrazki, rdeči konjički iz testa tiho rezgetajo proti papirnatim podobam svetnikov in na rdeči vrvci se zibljejo stekleni molki in pločevinaste trobente; sredi teh zemeljskih in božjih blagoslovov ter odpustkov, sredi sladkega vonja piškotov, cukrov in medu pa se dviga stolpiček čisto novih pratik.
In vsako leto, prav na dan svetega Štefana, kupi gospodinja novo pratiko. Tik ob mašni knjižici jo nese domov, na prsih, kakor veliko bogastvo. Pratika diši po medu in svečah. Tedaj je še lepa in bela; rdeča in modra barva črk in podobe na platnicah žare kakor pisana zastava. Toda po prvih mesecih se je zgodila nesreča: saj je pratika sicer vedno spravljena za tramom pod stropom po-
leg škatlice s kadilom, toda tisti dan je ostala na mizi in tako prišla otrokom v roke. In zdaj je talka, da se je Bog usmili! človek bi rekel, da je pretrpela vsaj sedmero egiptovskih nadlog, če ne vseh desetero... Prava mučenica je bila, otroški rablji so jo tako zmrcvarili, da nobenega svetnika, ki je naslikan v pratiki, resnični rablji niso tako. Prvi ji je počrnil obraz, drugi ji je izpulil roko, tretji ji je ušesa navil, potem s-o jo hoteli imeti vsi naenkrat, ipa so ji zlomili hrbet... Toda zvečer so bili mučenci otroci, Jožek največji. Res, palica se je zlomila na njih in povrh so morali poslušati še dolgo pridigo ter iti brez večerje spat. Toda pratika je bila kljub temu ob svojo lepoto, pratika, ta zvesti materin arhiv, ki bo konec leta vreden več kakor krstne bukve v župnišču... Odslej jo mati zaklepa v stensko o-marico ter jo pokaže samo ob izvoljenih urah. Pa kaj pomaga: trem kmetičem na platnicah je Jožek že narisal brado in brke, sonce je sredi zvezd počrnelo in mesec je dobil turško kapo. Zdaj nič več ne diši po medu in vosku; navzela se je vsakdanjega duha naše izbe in duha zemlje,..
Morda je prav zato še več vredna. čez leta, ko bodo otroci že veliki, bodo še našli odtise svojih prstov in svoje prve slikarske poskuse v njej. Takrat se bo mati veselo zasmejala: „Vidiš,“ bo rekla, „tole si pa naredil, ko si shodil, 'ko si šel k birmi, ko si prvikrat Pasel -.Nič več ne bo huda; prepričan sem, da ji bo ta pratika ljubša od vseh drugih, ki so še lepe in polne samo domačih vsakdanjih skrbi.
Oj, ti ljuba pratika!
Prav danes kaže dež, čeprav sije sonce, in zato je rekel sinoči stari Tine: „ Jutri bomo pa kosili. Pratika kaže dež, torej bo gotovo lepo...!“
Pa naj kdo reče, da pratika ni Potrebna!
Kadar vzamem pratiko v roke, se nikdar ne morem otresti prijet-
nega, skrivnostnega cbčutka. Prav tako se približujemo kaki veliki skrivnostni pustolovščini. Nihče še ne ve, kakšno prečudno razodetje se skriva v dnevih, ki so rdeče in črno zaznamenovani na prvih straneh. Ko sem bil še otrok, mi je bila pratika prva učna knjiga. Brati še nisem znal, toda prav dobro s: m znal pokazati godove bližnjih in daljnih sorodnikov. Najljubša zabava mi je bila, da sem občudoval svetnike v pratiki. Najbrž sem zato danes prepričan, da so tudi živali v nebesih, samo da imajo druga imena kot na svetu. Dve beli miši, ki glojeta preslico, nista več miši, ampak se imenujeta sveta Jedert, in medved, ki prenaša polena, je zdaj sveti Gal . . . Kako pa bomo spoznali v nebesih svetega Martina, če ne bo z njim gagala debela gos, in s čim naj se igra sveta deklica Neža, če ji sveti Peter ni spustil jagenjčka v nebesa...?
Potem pa vremenska znamenja! Najlepše je znamenje za veter, ki me spominja ptička z velikim očesom in odprtim kljunom, najgrši pa tisti kurnik, ki naznanja sneg, da me vselej zazebe, kadar ga vidim... Ne, nihče mi ne bo pravil, da je pratika kar tako, kakor bi hoteli vedeti prepametni ljudje. In mesečna znamenja, znamenja sončnega kroga — vsako je čudež in skrivnost zase, da so še stari vsevedi strmeli nad njimi... Pa sejmi in vremenski pregovori! No, sejme zna vsak pošten kmet na pamet, toda otrokom pomenijo praznik, čeprav niso rdeče zazna-
menovani. Kajti takrat ni šole in cigani pridejo, z njimi pa vrtiljak in opice in papige; tedaj si ina stojnici kupiš nožiček ali rdeče naočnike ali petelinčka, ki piska, ali balon... In vola smeš gnati na sejem ali pa s sejma, kakor pač kane, in če je oče dobre volje, ti kupi nov slamnik g petelinovim peresom.. . Še sanjske bukve, ki jih tako obrajta stara Cepka, niso niš v primeri s pratiko. Sanjske bukve pravijo na primer: ,,Klobasa, videti jo: želodcu želiš dobro ustreči." Pratika pa ti pokaže debelega prašiča in zraven pove, s kakšno mastjo ga moraš rediti, da boš tako debele svinje imel, kajti pri suhljatem prašiču ti tudi naj-tepše sanje ne bodo rodile kaj prida klobas.
Zdajle bi bil rad spet otrok, da bi se razveselil svetega Gregorija, ki mu sede golobčki na rami, in dobrega berača Aleša pod stopnicami, treh jabolk sv. Miklavža pa Lazarja, ki leze iz groba. .. Teda preveč pratik sem že preživel in s svojimi ubogimi rokami :ne morem ustaviti sonca. Tudi smrt ga ne more ustaviti. Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otroik in odslej mi j‘e vsaka pratika, ki jo na god papeža Silvestra odložim, kakor del mojega življenja, kakor izpeta pesem, ki mi je žal zanjo... Nekaj velikega se je končalo, nekaj velikega se začenja. . .
Soinoe se poslavlja od znamenja
kozla, vodnar ga že zajema v svoje vedro. Kolovrat brni in tkalčev čolniček teka. Sveti Trije kralji so nas obiskali, sveta Neža je pre-ipestovala jagnje in palmovo vejico. In sonce raste. Sveti Valentin ima ključe do korenin. Pretakanje sokov v drevesnih deblih zaživi in pod gozdom pokopujejo pusta. Treba se je osvoboditi starih nadleg in nabrati nove sile. Dvajset mareličnih koščic smo vsadili za hlevom.
Ko sveti Jožef doteše svoj dan — takrat ima naš Jožek god, dobro si zapomnite! — so latvice in druge posode za mleko pripravljene ; spomladanska mlečna obilnost se bliža. Na cvetni petek ima mati z Marijo sedem žalosti svoj god; to je drugi družinski praznik in v pratiki zaznamenovan z debelim okvirom. Potiem jaha Kristus v cvetno nedeljo in pod težkimi c-blaki, ki vise nad preoranimi polji, se vračajo ptice selivke v deželo, čutim nemir v nosnicah, v ustih, z vsemi čutili in s srcem... Treba je živeti s stvarstvom.
Popki gie razcvetajo. Velika noč poje z vsemi zvonovi. Spev sveta prevladuje nad otožnostjo smrti. Potem zacveto šmarnice in po prvem dežju stopa živina na pašo. Pijani smo od življenja, telo je premajhno za kipečo 'kri. Težki in trudni smo nad obilnoistjo pomladi. Sadovnjak gori v belih cvetovih in Marijini oltarji žare prav v srca ljudi.
Rožnik je kakor od ljubezni pijana mladost. Vonj sena nas vse
razdivja. Približal se je praznik svetega Primoža, ko je maša v gori in velik praznik polja in — glej, že je tu sveti Anton, pa-tron gospodarja in naše Tončke; praznujeta ga sredi zorečega žita in ob naj višjem soncu. V rosnem jutru g ne procesija čez polje, in ko zagore kresovi — se prebudimo pod soncem, ki se niža. Velika tišina ga spremlja. Ko obišče Marija Elizabeto, dozore jagode in borovnice in lipa zacvete. čebele letajo nad žanjica.mi; ljubezen v žitu je lepa. Sonce gre v znamenje leva, ki pomeni življenje, dokler nas solze svetega Lovrenca, ki so kakor padajoče zvezde, ne opomnijo, da začenja zoreti rana smrti. Toda poprej se nam še duša razbrizgne v opoju tisoče-čerih barv; kar nabite so s sončne močjo. Tedaj je bolečina lepa in ljubezen žge. Prvi plodovi nam padajo v naročje. Zavest žrtve nas posvečuje in resni. Ko odcveto sončnice in Se sence podaljšajo, potrka na vrata mesec poslavljanja. Ko se sonce ustavi v ravnotežju med bivanjem in minevanjem, zagore gozdovi. Bolečina se zaje v srce. Ptice se zbirajo na cerkvenem zvoniku. S e mig ozimine pada v razorane brazde in ognji gore po gmajnah. Po zadnjem vrisku sredi polnih brajd se sklonimo sami vase. Lahne megle vstajajo; težek veter slači drevesa. Resen in slovesen prihaja spomin na mrtve — 'naj v miru počivajo! — Pokoj ftas navdaja. Iščemo si sreče v tišini. Ko se umiri vinski sok.
se začno stekati šoki rastlin nazaj v korenine. Stržek smuka pod grmičevjem in napoveduje sneg. Mlin klopota skozi otožnost meglenih dni.
Sveta Cecilija je odigrala svojo pesem na majhnih orglah. Tiho prihaja advent. Led in sneg po-krijeta utrujene strasti zemlje.
Čliovfek pričakuje Odrešleniika. Nekje se poraja novo sonce...
O, pratika, knjiga velike modrosti zemlje in človeka na njej! Vse je razumljivo in določeno vnaprej. Toda obenem je knjiga s Sedmerimi pečati zapečatena, knjiga skrivnosti, ki jo pozna samo Bog.
Kdaj bomo do dna razumeli skrivnost zrna, ki umre?
Četrtega marca je zapisal gospodar na rob pratike: ..Pripustil kravo.“ če Bog da, bo smel sredi decembra zapisati: „Dima imela telička; tehta..." Dobra žival v hlevu, ki ima tako neumno zveste oči, že čuti premike v težkem telesu . . . Toda mati ni vedela, ko ko je na svetega Štefana dan nesla domov novo pratiko, da bo morala sredi poletja prav poleg podobe svete Ane zapisati z nerodno, utrujeno roko: ,,Ivan umrl, star osemindvajset let. Usmiljeni Jezus, usmili se ga!“ Ne, mati ni vedela in Ivan ni vedel in v nobeni pratiki ni bilo zapisano to. V pratiki je kazalo stanovitno vreme — lepa črna zvezdica! — in polna luna je bila naslikana zraven... Nikjer ni črna roka
kazala na tisti mrzli, deževni val, ki je ugrabil materi sina... Usmiljeni Jezus, usmili se ga! Kljub silnemu kriku materinega srca se na mesečni sili ki v pratiki mirno kopljejo deklice, da 'kar slišiš njih smeh in čofotanje vode, in na drugi strani košatega leva se vozita v čolnu mož in žena proti cerkvici sredi jezera. Toda zgodilo se je nekaj... nekaj... Usmiljeni Jezus, usmili se ga!
Toda Tončka je vedela!
Tončka je vedela, da bo smela zapisati slab mesec pozneje, tik
ob podobi Matere božje, ki se med žarki in oblaki dviga v nebo: „Rojen Jernejček. Bog mu daj svoj blagoslov!1* Vedela je, zakaj velika je bila njena ljubezen.
Počasi prelistujem pratiko ter iščem v njej svoje otroštvo. Iščem zgodovino vseh, ki jih ljubim.
Sonce se skriva za orehovo kronjo. Velik metulj frfota nad respdo.
Veliko življenje se pretaka skozi čas.
Emilijan Cevc
NOVOLETNO VOŠČIUO SLOVENSKEGA OTROKA
Srečno novo leto voščim
vsem otrokom v božjem svetu:
njim, ki tu so in v tujini,
pa so bratje mi po rodu,
vsem sosedom dobre volje,
milijonom nepoznanih
brez družine,
brez topline,
ki ne znajo se igrati,
ki ne znajo se smejati —
vsem ob novem letu voščim
milosrčne pomoči
od Boga in od ljudi,
da bi zdravi in veseli
svoj najlepši čas živeli!
Ljubka Šorli
naš novi podlistek
Sergej Kurdakov:
ODPUSTI MI, NATAŠA
Pričujoča zgodba ni izmišljena zgodba s preračunano razvitim dogajanjem, ampak avtobiografija, resnična izpoved sovjetskega begunca Sergeja Kurdakova; viharna življenjska pot mladega fanta, zgodba človeške zlobe in resnica o božji dobroti.
Kurdakov je bil človek z mnogimi talenti, tudi s pisateljskim talentom. Svoje življenje je opisal odkrito in naravno, spretno in živahno. V prvih odstavkih se predstavi: ,,Jaz, Sergej Kurdakov, podporočnik, katodni ški oficir sovjetske mornarice, odlikovani mladinec, izbran za predsednika vsake mladinske komunistične organizacije v vsaki šoli, v katero sem hodil od svojega osmega leta dalje, izbran za mladinskega voditelja, ki je poučeval tisoč dvesto sovjetskih mornariških kadetov." Presunljivi so tisti odstavki, ki govorijo o preganjanju in trpljenju vernih v Sovjetski zvezi, in tisti, ki odkrivajo moč božje besede in delo milosti. Ko se ga je kot agenta tajne policije sredi divjanja nad „religiozniki“ dotaknila božja roka, je začutil ljubezen Nevidnega; izmikal se je in šele po hudih notranjih bojih spoznal, kako osrečujoč je bil tisti objem. Uvidel je zgrešenost ukazanega početja in sklenil, da bo zapustil svojo kariero in domovino.
Ko se je sovjetska ladja, na ka-b®ri je opravljal službo radijskega operaterja, v viharni noči približala
kanadski obali, je polbegnil, se pogumno pognal v mrzle valove in se rešil v Kanado. V zahvalo za rešitev je sklenil posvetiti Bogu del svojega življenja. O veri, Bogu in trpljenju vernih v Sovjetski zvezi je v Kanadi in Združenih državah predaval po cerkvah, na radiu in televiziji. Svoje spoznanje je preko zračnih valov sporočal mladim v Rusiji. Iskreno jih je ljubil. Neustrašeni apostol ni mogel dolgo ostati skrit budnim očem sovjetske tajne policije. Na koncu knjige pove, kako so ga zasledovali.
V svobodi, po kateri je tako hrepenel, je nanj prežala smrt: maščeval se je aparat, iz katerega je pobegnil. Kurdakova so našli v skrivnostnih o-koliščinah umorjenega v njegovem stanovanju v Kaliforniji, na dan Novega leta 1973. V marcu tistega leta bi spolnil 22 let.
Kurdakovo pričevanje o preganjanju vernih v Sovjetski zvezi so v zadnjih letih z novimi dokazi potrdile poročevalne agencije. Knjiga, ki jo objavljamo v Duhovnem življenju v nadaljevanjih, je ena izmed mnogih, ki odgrinja zaveso Sovjetske zveze. Ima odličen predznak osebnega pričevanja.
Tone Zrnec
Vsi nosimo odgovornost za vsa dejanja organizacij, v katerih smo sodelovali od leta 1941. (Pisec je sodeloval tudi v KP in OZNI - op. DŽ). Brez tega priznanja ne moremo priti do narodne sprave, brez narodne sprave pa za nas kot narod ni preživetja. (France Bučar, Mladina, Ljubljana, Id. sept. 88/4.)
Odpusti mi., Nataša !.
1. Vihar na Pacifiku
Že nekaj dni in noči si je naša ladja utirala pot skozi razburkani Pacifiški ocean. Neurje se je začelo nepričakovano, ko se je ledeni piš s severa pomešal s ciklonom, ki je prinašal sunke toplega zraka iz Japonske. Zračne mase so eksplodirale v pobesnelosti vetra in valov, sredi katerih smo se znašli daleč od kanadske obale. Čeprav je bila naša ladja, ruski vlačilec Elagin, velika in zgrajena za premagovanje najbolj divjih viharjev, jo je že kakšnih šestdeset ur premetavalo kot majhen ribiški čoln, kadar se z njim poigrava razdivjano morje.
Mnogi prekaljeni mornarji na krovu so bili bolni zaradi nenavadnega krožnega gibanja viharja, ki je udarjal ob gore Britanske Kolumbije in se odbijal nazaj v morje v nepretrganem krogu. Po dnevih takega trpinčenja je bila ladja utrujena, prav tako njena posadka. V .nenehnem boju je ladja škripala in ječala, vsa izmučena se je obračala proti vetru. Ce-
Ponatis iz knjige: Sergej Kurdjakov, Odjusti mi, Nataša! Mohorjeva dražba, Celovec, 1987.
lo v sobi za radijsko zvezo, posebej zavarovani proti hrupu, sem čutil hud mehanični utrip ladje, kot bi se vsak delček stroja posebej bil s silo viharja.
Zadnje dni sem komaj kaj spal. Kot radijski operater sem imel nalogo pošiljati podatke v našo pomorsko bazo v Sovjetski zvezi in zaradi viharja sem imel ves čas polne roke dela. Zunanji vihar pa je prispeval k mojemu slabemu počutju precej manj kot čustveni vihar, ki je divjal v meni. Po mesecih previdnih načrtov in priprav se je končno približal trenutek mojega bega na svobodo. V kanadskih teritorialnih vodah, v katere smo z dovoljenjem vstopili, da bi se izognili viharju, sem bil nepričakovano blizu svojemu cilju. Nestrpno sem čakal priložnosti za pobeg.
Ladijski premec se je potapljal pod valovi, visokimi kot gore, in se potem znova in znova vzpenjal. Vsa ladja je drhtela pod udarci valov. Noč, po navadi temna kot črnilo, je bila še bolj črna zaradi težkih viharnih oblakov. Mornarji so s strahom govorili o takih nočeh. To je bilo 3. septembra 1971. Deset sovjetskih ladij je dobilo dovoljenje, da za-
plujejo znotraj območja Tasu Saund, na Otoku kraljice Šarlote (Queen Charlotte Island).
Nekaj pred pol osmo zvečer, ko aem se moral javiti v prostoru za radijsko zvezo, sem stopil iz svoje kabine in sunek viharja me je skoraj prevrnil. Napel sem vse sile, da bi si utrl pot po spolzki palubi. Končno sem prispel do Poveljniškega mo^jtu, odsunil vrata in planil noter.
„Kako daleč smo od obale?" sem vprašal prijatelja Borisa; bil je na krmilu. Preveril je na Pomorski karti. ..Kakšne pol milje," je odgovoril.
..Koliko je do vasi?" sem rekel in pokazal na luči, ki so se ® ve ti kal e skozi divji dež in veter.
..Kakšne tri milje in pol," mi je odvrnil.
»Hvala," sem zamrmral in se napotil proti prostoru za radijsko zvezo takoj za poveljniškim mostom. Sedaj, 'ko smo bili v kanadskih vodah, nismo smeli oddajati; vse moje delo je bilo, da sem bil Pozoren na naše ladje, ki bi bile lahko v nevarnosti. Nocoj bo kratka izmena in bil sem vesel.
Pol devetih. Sergej, če-z nekaj Ur boš svoboden ali pa boš uto-n>l- Ali pa, kar je še hujše kot utopitev — najden v morju in odpeljan. <v sibirsko taborišče kot pomorski dezerter ter nato ustreljen. Bil je trenutek, ko bi imel vsakdo na mojem mestu pomisleke.
Jaz, Sergej Kurdakov, podporočnik, kadetniški oficir sovjet-
ske mornarice, odlikovani mladinec, izbran za predsednika mladinske komunistične organizacije v vseh šolah, v katere sem hodil od svojega osmega leta dalje, zbran za mladinskega voditelja, ki je poučeval tisoč dvesto sovjetskih mornariških kadetov. V petih dneh naj bi se vrnil v pomorsko bazo. Sprejeli me bodo v Zvezo komunistov, čaka me dobra služba pri policiji. Praktično bom imel vse na svetu, če se vrnem v Rusijo. Vendar to ni dovolj. Karkoli je že bilo tisto, kar sem potreboval, vedel sem, da tega ne bi mogel imeti v komunističnem sistemu, ki sem ga dodobra spoznal.
Tri mije in pol, sem razmišljal in hitro v mislih preračunal. Varen bom le v vasi. Ta mora biti moj cilj. če bi dosegel le obalo, pol milje stran, bi lahko prišla naša patrulja in me našla. Samo v vasi in med ljudmi bom na varnem To je pomenilo, da bi trajalo največ eno uro, da bi prispel do tja. Izmeril sem že temperaturo vode. Imela je štirideset stopinj Fahrenheita. Biti v vodi tako visoko na severu, bi bilo vprašanje življenja in smrti. Presodil sem, da bi lahko preživel največ štiri ure v mrzlem morju. Zaradi rednih vadb in vežb z utežmi sem bil v odlični telesni formi. Sedaj ali nikoli, sem si rekel. V srcu sem vedel, da je moralo biti sedaj...’
Prostor za zveze je bil med prostorom za krmilo čisto na sprednjem delu poveljniškega
mostu in prostorom z navtičnimi kartami, kjer je bil kapitan. Zaradi bližine obale je moral budno paziti na naš položaj, da ne bi zašli in nasedli na ostrih skalah.
Vključil sem tri radarske naprave, eno za vojaške in dve za naviga.torske namene in počakal, da so se ogrele. Upal sem, da ne bo nobenih prekinitev, ničesar izrednega.
V tistem trenutku je iz kabine pomolil glavo kapitan in mi zaklical : ,.Hej, Kurdakov, si za partijo šaha?"
Velikokrat sva igrala. Nisem hotel zbuditi suma in povabila odbiti, vendar si igre nisem mogel privoščiti, preveč časa bi mi vzela. Popolna tema je pomenila varnost in moral sem priti do obale pred dnem. Poleg tega pa sem se bal, da bi moja odločitev splahnela, če bi predolgo odlašal.
..Tovariš kapitan," sem rekel, „zelo sem utrujen od vseh teh zadnjih dni. Rad bi šel počivat."
Kipitan se je ponorčeval: „Po-slušajte mladega morskega volka! Tridnevni vihar in je že tako utrujen!“
Pri sebi sem zavzdihnil od olajšanja. Potem ssm začel končne priprave, ki sem jih ‘že tolikokrat izvedel v mislih. Najprej sem izklopil radio in pustil sprejemnik na frekvenci za nevarnost, zaradi zveze v primeru, če bi nas druge ladje poskušale poklicati. Vključil sem oddaljeni zvočnik na mostu, da bi Boris lahko slišal sporočila drugih ladij iz naše flote.
Ozrl sem se po 'kabini za radijsko zvezo, da bi se prepričal, če je vse v redu, se hitro izmuznil ven, zaklenil za seboj in se napotil proti svoji kabini, zopet skozi prostor s krmilom, ki je bil sedaj v poltemi, osvetljeval ga je samo sij, ki so ga oddajale rdeče, rumene in plave lučke na plošči z instrumenti. Dež je udarjal ob okna na poveljniškem mostu, da ni bilo mogoče videti skoznje. Boris je stal v meglenem siju lučk -ob instrumentih in jih skrbno o-pazoval, če bi se morda pokazalo znamenje nevarnosti. Skupaj sva preživela velilko samotnih ur v teh preteklih tednih. Ustavil sem se za nekaj trenutkov brezskrbnega pogovora z njim in se vedel kar se da naravno, se kmalu opravičil, da sem pasje utrujen, in odšel proti svoji kabini.
„Boris," sem rekel, ko sem odhajal, ,,če se kdo javi, me ni treba motiti — razen v nevarnosti. Prav?"
„Misli name tam zgoraj, ko boš udobno zvit v lepi, topli postelji."
„Prav, Sergej," mi je odvrnil in se zasmejal.
..Seveda," -sem mu obljubil in odšel s poveljniškega mostu na palubo in v vihar. Tesno sem se oklenil ograje in se previdno pomikal proti svoji kajuti. Zaradi divjega vetra in dežja sem se nekajkrat skoraj zvalil po mokri palubi. Z vso silo sem se upiral vetru in divjim curkom vode. Odprl sem vrata kajute, vstopil in zaklenil za seboj, če bi me sedajle kdo presenetil, bi bilo usodno in konec
vseh možnosti za pobeg. Nemirno sem znova pogledal :na uro: 21.45. Imel sem manj kot petnajst minut Časa za končne priprave. Klepet na poveljniškem mostu me je stal nekaj dragocenih sekund! Sedaj sem moral pohiteti, da bi storil vse v preostalih minutah, ko je bila paluba še prazna. Ko bo nevihta mimo, bodo namreč možje pregledali vso ladjo, da bi ocenili škodo.
Zaradi našega severnega položaja sem nosil težko uniformo, visoke škornje, lahek pulover in čez tiebel puli. Teža in obseg teh oblačil bi povzročila resne težave, ko bi bil v vodi in moral plavati. Vendar sem želel priti v vas v uniformi in v škornjih. Imel pa sem premalo časa, da bi premišljeval o teh rečeh, misliti sem moral na Pomembnejše.
Segel sem pod pograd in izvlekel nekaj, s čimer sem se ukvarjal precej dolgo — velik, proti vodi odporen pas, podoben torbi. Zu-nanjo stran sem izdelal iz debele Kume, notranjost pa, iz polivinila. Iz predala pisalne mize sem vzel stvari, ki sem jih najbolj čuval in katere sem nameraval vzeti s seboj: fotografije prijateljev, tovarišev in domačih 'krajev — vsega tega ne bom nikoli več videl. Teh nekaj dragocenih predmetov bo Vse, ka.r bom odnesel v novo življenje iz starega, poleg brazgotin fizičnih in psihičnih — in veliko spominov.
To je vse, kar lahko pokažem o svojem življenju, sem premišljeval in opazoval kupček papirjev.
Brez matere in očeta. Ta kupček je moje življenje. Mnoge listine bodo izgubile pomen — Komsomolska članska izkaznica, pomorski dokumenti. Ostale listine in moj rojstni list pa moram vedno hraniti; če bom preživel to noč, bom potreboval te dokumente, da dokažem, kdo sem. če ne bom preživel, bodo skupaj z mojim truplom našli vsaj moje ime, da bo lahko zapisano na nagrobnem kamnu.
Ko sem stlačil v gumijasti pas fotografije in dokumente, sem ga na hitro zašil, da voda ne bi mogla pronicati vanj. čvrsto sem si ga pritrdil za pas in iz predala vzel še nekaj, kar mi bo v naslednjih urah v veliko pomoč: potapljaški nož! Skrivaj sem ga prinesel na ladjo in ga skril. Z jermenom sem si ga privezal za zapestje in čez potegnil rokav puloverja. Moral sem se zavarovati pred vprašanji, če bi me opazili na krovu. Težko bi razložil, od kod imam nož, vendar ga bom kasneje nujno potreboval.
No, končno sem pripravljen. Nož je na mestu, pas varno pritrjen. Moja ura kaže 21.55, čas za odhod. Vihar se je še bolj razbesnel, tega sem bil resnično vesel. Odprl sem vrata kajute, stopil na krov in že me je ustavil ledeno mrzel curek. Celo tukaj, kjer je bil zvok delno omiljen, je bila nevihta zelo glasna.
Upognil sem se v vetru in splezal po lestvi navzdol. Trdno sem se držal za ograjo, da ne bi padel. Ko sem prišel na glavno palubo,
sem se ozrl okoli, če me je kdo opazil. Nikogar ni bilo. Dosedaj je vse v redu. Vedel sem, da so vsi na spodnji palubi, na varnem pred nevihto. Počasi sem se s trudom pomikal po sredini ladje proti točki, ki sem jo pred nekaj dnevi izbrali za skok. Bil je to prostorček pod ogromnim ladijskim dimnikom, edina točka, za katero sem odkril, da je skrita pogledom z vseh strani. Prebijal sem se naprej in po nekaj minutah dosegel izbrano mesto. Na hitro sem ošinil divje razburkane valove in kar spreletelo me je. Bolje, da ne gledam, sem pomislili, ali pa bom odnehal, še preden bom v vodi.
Takrat so se prav nasproti mene odprla vrata in luč je posijala
Pristavski dan
Rojaki iz moronskega okraja so z zastopniki in gosti iz drugih slovenskih okrajev praznovali v nedeljo 23. oktobra 21. pristavski dan. Po dviganju zastav je ob 12. uri prelat dr. Alojzij Starc s prof. Francetom Bergantom daroval mašo, pri kateri je pel pristavski mladinski zibor pod vodstvom Anke Gaserjeve. Po maši je bilo prijateljsko kosilo. Kulturni program pod ombujem je ob 17 začel s pozdravno besedo predsednik Pristave dr. Julij Savelli; po govoru predsednika ZS Lojzeta Rezlja je bila v režiji Mihe Gaserja množična igra Jurij Kozjak — slovenski janičar. Glavne vloge so odigrali Janez Mežnar, Dominik Oblak, Marko Gaser, Franci Papež, Gabi Rant, Jože Oblak, Adrijan Gaser, Gusti Čop,
,'naravnost vame. Hitro sem se sklonil, oblila me je zona. Tisti, ki je odprl vrata, je za hip obstal na pragu, pogledal naokoli in takoj stopil nazaj. Ali me je opazil? Vrata so se zaprla. Karkoli je že mislil mornar storiti, premislil se je zaradi nevihte.
Sedaj sem moral hitro ukrepati. Ladja se je povzpela na greben velikega vala, in bila za višino dvonadstropne stavbe nad vodno gladino. Nameraval sem počakati, da bi prišla v korito med dvema va-lovoma in takrat skočiti. Potem sem prepleza1] ograjo. Za hip sem lovil ravnotežje, se pripravil za skok na glavo in se pognal naravnost v razbesnelo črnino morja.
(Bo še)
Martin Križ, Frenk Klemenčič, Matej Debevec, Marjan Kopač, Andrej Golob, Edvard Kenda, Igor Ahčin in Mavric Kočar; sceno je napravil režiser, ozvočenje oskrbel Sandi Gaser, električno napeljavo Marko Keš, garderobo Magda Češarek, maske Nande češarek, opremo odra Rudi Gričar.
1. novembra, na praznik Vseh svetnikov, smo se spomnili svojih rajnih. Pred spomenikom junakom v Slovenski hiši so bile molitve za vse rajne Slovence v Argentini in za naše žrtve, v cerkvi Marije Pomagaj pa mašna daritev. Skupna opravila za umrle so bila tudi na pokopališčih Moron, San Justo, Villegas, San Martin, Olivos in Boulogne, maše za rajne pa po vseh slovenskih verskih središčih.
med nami v Argentini
Slovenske sobotne šole v Argentini v šolskem letu 1988
OSNOVNE ŠOLE
Aljaževa šola y Bariločah Učencev 9 (5 dečkov in 4 deklice), v vrtcu 10 (5 dečkov in 5 deklic).
Voditeljica: Zdenka Jan; učiteljica, Marjana Marn; katehet: Marko Cukjati; vrtec: Katica Arnšek.
Balantičeva šola v San Justu
Učencev 78 (44 dečkov in 34 deklic) Voditeljica: Angelca Klanšek; katehet: Anton Bidovec; učiteljice: Danica Malovrh, Marija Zupanc, Mirjam Oblak, Lučka Oblak, Magda Zupanc, Jožica Malovrh in Kristina Grilj; petje: Anica Mehle, Andreja Selan in Silvija Oblak; pomoč učit. zboru: Ivanka Puhek; preds. šolskega sveta: Lojze Modic.
Baragova šola v Slovenski vasi
Učencev 58 (23 dečkov in 35 deklic) Voditelj: prof. Franci Sušnik; katehet: Janez Petek; učiteljice: Marjetka Gerkman, Ivanka Zabukovec, Marija Rozman, Brigita Cerar, Zlata Adamič, Mirjam Goljevšček in Marta Šmalc. Pred®, odbora staršev: Beti Grbec.
Cankarjeva ola v Berazateguiju
3 učenke
Uči France Vitrih.
Jegličeva šola v Slovenski hiši Učencev lil (6 dečkov in 5 deklic) Voditeljica: Marjana Batagelj; katehet:	France Oukljati; učitelji oči:
Marjeta Dobovšek; knjižničarka: Delija Truden; preds. odbora staršev: inž. Jernej Dobovšek.
Tečaj za špansko govoreče otroke (18 učencev); učiteljstvo: Marjana Batagelj, Irenka Fajdiga, Irma Perez.
Jurčičeva šola 'v Carapachayu 27 učencev (14 dečkov in 13 deklic) Voditeljica: Anica Klemen; katehet:	Matija Borš-tnar; učiteljice:
Lenčka Klemen, Ani Senovršnik, Monika Jeretina, Metka Slabe in Marija Slabe; preds. odbora staršev: Jelka Stanič.
Krekova šola v Tucumanu
7 učencev (3 dečki in 4 deklice). Voditeljica:	Jožej(ka Žakelj; učita
Evica Draksler in Janez Žakelj.
Prešernova šola v Castelarju
Učencev 69 (34 dečkov in 35 deklic) Voditeljica:	Mija Markež; kate-
het: France Bergant; petje: Mojca Jelenc; vrtec: Lučka Češarek; učiteljstvo:	Danica Jerovlšek, Cvetka
Kopač, Monika Kenda in Nadica Grohar; preds. šol. odbora: Janez Jelenc.
Rozmanova šola v San Martinu
31 učencev (21 dečkov in 10 deklic) Voditeljica: Katica Dimnik; katehet: dr. Jure Rode; vrtec: Ana Marija Podržaj in Lučka Kastelic; učiteljice: Stanka Ofoeržan, Regina Le-'ber, Saša Golob; petje: Metka Luna; preds. šol. odbora: Marija Petkovšek.
Slomškova šola v Itamos Mejiji
62 učencev (32 dečkov in 30 deklic) Voditeljica: Helena Malovrh; katehet: Jože škerbec; učitelji: Marjan Loboda, Vladi Selan, Saša Omahna, Karla Jakoš, Kristina Hvalica, Alenka Smole, Irenka Loboda, Gabrijela Malovrh in Klavdija Jakoš; preds. šol. odbora: arh. Jure Vom-bergar.
šola sv. Cirila mi Metoda v Mendozi
42 učencev (27 dečkov in 15 deklic) Voditeljica:	Lenčka Božnar; katehet: Jože Horn; učiteljice:	Bibi
Bajda, Mari Mlinar, Jadranka Ovč-jak; petje: Marjanca Bajda; telovadba: Silvica Bajda.
Trdinova šola v Miramaru
Občasno uči Boris Koman.
SREDNJEŠOLSKI TEČAJI
Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši
Dijakov 122.
'Ravnatelj:	lic. Albin Magister;
profesorji: Anton Bidovec, dr. Katica Cukjati, prof. Tomaž Debevec. Luka Debevec, Tine Debeljak ml., Marjan Hribar, Andrej Krečič, dr. Marko Kremžar, prof. PaVlinka Korošec, lic. Franci Markež, Metka Mi-zerit, prof. Cvetka Pavlovčič. Lojze Rezelj, prof. Veronika Rožanec, dr. Alojzij Starc, Jože škenbec in prof. Neda Vesel; knjižničarke: dr. Nataša Krečič, Kristina Perez in Veronika Grabnar; tajnica:	Cirila
žužek; odsek za dopisne dijake: Tomaž Rant.
Srednješolski tečaj v Slov. vasi Dijakov 17.
Ravnatelj: Dušan ŠuSteršič; profesorji: Jaka Barle, Tone Brulc, dr. Andrej Fink, Anton Gale in Mirjam Šušteršič.
Srednješolski tečaj v Bariločah
5 dijakov. Učijo Zdenka Jan, Mar-janka Jerman, dr. Vojko Arko in Marko Cukjati.
Proslava narodnega praznika
Proslava narodnega praznika 29. oktobra, ko se je pred 70 leti slovenski narod osvobodil avstro-ogrske monarhije, in slovenske zastave je bila 29. oktobra v Slovenski hiši. V cerkvi Marije Pomagaj je delegat msgr. dr. Alojzij Starc daroval ma-
šo za vse, ki so delali in trpeli za blagor slovenskega naroda. Po maži j« bila prireditev v dvorani:	po-
zdravne besede in načelni govor je imel predsednik pripravljalnega odbora Marjan Loboda, slavnostni govor o 140 let slovenskega narodnega programa lic. Marjan Schiffrer, mladi baritonist Andrej Rezelj je ob klavirski spremljavi Anke Savelli Ga-serjeve zapel venček slovenskih pe-^mi, hotelir Vinko Levstik iz Gorice je društvu Zedinjena Slovenija podaril slovensko zastavo; po slavnostni večerji so vsi navzoči zapeli Prešernovo Zdravljico.
blavje v Berazateguiju
25.	obletnico Cankarjevega doma ln mladinski dan so berazateški ro-jaki praznovali v nedeljo 6. novembra. Dopoldne so bila tekmovanja v odbojki, ob 12 je msgr. dr. Alojzij Starc daroval sv. mašo, po maši je Predsednik Cankarjevega doma Janko Šterbenc izrekel pozdravne besede, nato je ibilo kosilo. V kulturnem programu so nastopili Andreja Škrbec in Pavlinka Koroišec z recitaci-•j°> s kitaro Ivi Korošec, govornik Lojze Rezelj, skupina deklet in fan-tov s simbolično vajo (Tatjana Re-Ven) in zvezna predsednica SDO Ne-venka Magister z govorom.
* "‘slava, praznika Kristusa Kralja
Proslava nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra, je bila v Slovenski hiši. Mašno daritev za raj. ^kofa Rožmana in raj. msgr. Ore-barja ter v prošnjo za Baragovo bea-
tifikacijo je ob somaševanju dušnih pastirjev vodil msgr. dr. Alojzij Starc. Pri maši je pel mladinski zibor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana.
V dvorani je bila nato v bralni obliki predstava Rebulove igre o Baragu ,,Duh Velikih jezer". V režiji Frida Beznika so nastopili Nevenka Godec, Klavdija Malovrh - Jakoš, Francka KlanjSček-Korošec, Kristina Kremžar, Marjana Poznič, Ivana Te-kavec, Andrejka Vomlbergar, Matevž Debevec, Štefan Godec, Janko Jereb, Jože Korošec, Blaž Miklič, Dominik Oblak, Franci Papež, Tone Rode in Ivo Urbančič; luči je upravljal Bogdan Magister, spremno glasbo Janez Jereb, projekcije pa Jože Tomaže-vič in arh. Jure Vomibergar.
Igro Duh Velikih jezer je 1. 1987 objavila naša revija.
Srebrnomašno slavje
Srebrnomašniki Primož Langus, dr. Jure Rode in Lovro Tomažin so praznovali svoj srebrnomašni jubilej v nedeljo 4. decembra. Ob 11.,10 je bilo somaševanje srebrnomašnikov z delegatom dr. Alojzijem Starcem, ki je imel mašni nagovor, in drugimi slovenskimi duhovniki. Pri maši je pel sanmartinslki pevski zbor pod vodstvom Janeza Mežnarja. Praznično kosilo je bilo v dvorani Slovenskega doma. Slavljence sta pozdravila predsednica SD Mari Keržič in predsednik SNO Rudolf Smersu, med kosilom jSa sta izrekla čestitke dr. Starc in dr. Filip Žakelj.
Vsi trije arebrnomašniki so bili v slovenskem bogoslovju v Adrogue-
ju. V duhovnike so bili posvečeni 8. decembra 1963. Po novi maši so odšli na službena mesta: p. Lovro Tomažin, rojen 27. septembra 1930, Krka na Dolenjskem, je vstopil k jezuitom in nato odšel v misijone; župnik Primož Langus, rojen 9. oktobra 1936 v Ljubljani, je bil najprej prefekt v. Škofovem zavodu, nato pa je odšel v Casanovo, kjer že več let pasti ruje; dr. Jure Rode, rojen 27. a-prila 1937 v Ihanu pri Domžalah, pa je vsa leta v slovenskem dušnem pastirstvu, že več let med Slovenci v San Martinu, obenem pa deluje tudi v buenosaireški nadškofiji in poučuje cerkveno pravo na Katoliški univerzi.
Iz naše kronike
5.	novembra je nad 300 učencev slovenskih ljudskih šol skupaj s svojim učiteljstvom imelo celodnevni izlet na farni travnik La Salette blizu Pilarja. Po maši Franceta Cukjatija so se posvetili igram in športu.
Abiturienti Slovenskega srednješolskega tečaja so priredili v Našem domu v San Justu poslovilni ples.
6.	novembra je Cankarjev dom v Berazateguiju -praznoval svojo 22. obletnico in mladinski dan.
Na Pristavi je pod okriljem Krožka mater in žena predaval prof. Tine Vivod o prizadetih, ostarelih in našem odnosu do njih.
9. novembra je bil v Slovenski hiši občni zbor Zveze slovenskih mater in žena.
Od 11. do 13. novembra so bile duhovne vaje za žene v San Migue-lu. Udeležilo se jih je 34 žena, vodil jih je župnik Jože Guštin.
12.	novembra je bila v Slovenski hiši seja profesorskega zbora Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka. Sklepna prireditev je bila v soboto 19. novembra.
13.	kulturni večer SKA je bil posvečen spominu na začetke Slovenske kulturne akcije in slovesu od ustanovitelja Ladislava Lenčka.
V Slovenskem domu v San Martinu je bil razgovor z misijonarjem Lovretom Tomažinom.
13. novembra je bil v Slovenski vasi 32. zvezni mladinski dan. Po dviganju zastav je maševal misijonar Lovre Tomažin, nekdanji predsednik SFZ, čez dan je bilo športno tekmovanje, proti večeru kulturni program in nato družabni del.
13. novembra je bila seja Medor-ganizacijskega sveta v prostorih Zedinjene Slovenije.
27. novembra, na prvo adventno nedeljo, je bila v cerkvi Marije Pomagaj slovesnost prvega svetega obhajila.
Dobrodelni mesec smo praznovali Slovenci v Argentini — kot vsako leto — od 30. oktobra do 30. novembra.
Misijonar Lovro Tomažin je prišel na obisk !k svoji materi in sorodnikom v Buenos Aires. V letih po prihodu v Argentino je živahno deloval v mladinskih organizcijah, letfl
19G3 je Ibil posvečen v duhovnika, od 1967. leta deluje v afriški Zambiji. Na obisk ik svoji družini in na oddih je pričel v Buenos Aires tudi misijonar Peter Opeka, ki je misijonar na Madagaskarju.
Marijin mesec smo obhajali po tukajšnji navadi od 7. novembra do 8. decembra.
Salezijanski bogoslovec Tone Qua-lizza je 18. novembra napravil v baziliki Marije Pomočnice v Buenos Airesu večne zaobljube. Rojen je bil 1- 1963, k salezijancem je vstopil 1982. Sedaj deluje v Rio Gallegos. Prihodnje leto bo začel s študijem 'l^goslovja.
Enadmevnih duhovnih vaj za že-
ne v Slovenski hiši se je udeležilo v nedeljo 11. decembra 118 žena in y nedeljo 18. decembra 50 mož. Obojo je vodil ip. dr. Lojze Kukoviča.
Sklepna prireditev Srednješolskega tečaja ravn. M. Bajuka je bila 19.
novembra.
Sklepna prireditev Slomškove šolo je bila 26. novembra, Jurčičeve in -Jegličeve šole v soboto 3. decembra, Balantičeve in Prešernove (ob 35-letnici šole) v nedeljo 4. decembra in Rozmanove ob 40-letnem jubileju v so,boto 10. decembra.
Romanje ramošlke in sanmartinske Verske skupnosti v cerkev Marije Po-^agaj je bilo na praznik Brezmade-^ne, 8. decembra. Fo petih „seme-niških" litanijah je bila sveta maša za slovenski narod.
Za super;,orja slovenskih lazaristov
Baragovega misijonlšča v Slovenski
vasi je bil imenovan Janez Petek. Službo je nastopil 10. decembra.
Miklavževe prireditve so bile po vseh slovenskih krajevnih domovih.
šolska kolonija s 116 učenci in voditeljskim osebjem se je odpeljala v PočitniSki dom dr. Rudolfa Hanže-liča v Dolores v kordobskih hribih 27. decembra.
Zvezna občna zbora Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije sta bila 18. decembra v Slovenski hiši.
Slovence v Roeariu je obiskal delegat msgr. dr. Alojzij Starc in imel zanje 22. decembra sveto mašo.
Liga žena-mati v San Martinu je imela božični sestanek 21. decembra.
Občni zbor Zveze slovenskih mater in žena je bil 9. novembra v Slovenski hiši.
V Mendozi so praznovali slovenski narodni .praznik in dan slovenske zastave ter 40-letnico našega prihoda v Argentino v nedeljo 30. oktobra.
Na 14. kulturnem večeru SKA je bila projekcija filma Razseljena oseba in debata o filmu (16. decembra). Uvodne misli je povedal arh. Vom-bergar, ki je nato vodil debato. Tone Brulc je predstavil novo knjigo: Bajuk, Še bomo peli,..
„še bomo peli..." je naslov nove knjige izbranih narodnih pesmi ravn. Marka Bajuka, ki jo je v Slovenskem domu v Mendozi predstavil Lojze Re-zelj na 15. kulturnem večeru SKA 18. decembra. Sodeloval je Mendo-8ki pevski zbor.
JZ SLOVENIJE
Teološki tečaj: ,,1'relomni časi“
Od 14. do 25. novembra je bil v dvorani teološke fakultete v Ljubljani in v škofijski avli v Mariboru teološki tečaj za študente in izobražence z osnovno mislijo: Prelomni časi. Predavali so p. Miha žužek, človek, gora in transcendenca; prof. Janez Stanič, Ruska duša in perestrojka; skupina zakoncev, Kriza in upanje slovenske družine; dr. France Bučar, Politična misel slovenskih kristjanov; prof. dr. Karel 'Woschitz, Cilj vseh stvari:	apokalipsa zgodovine; dr.
Stane Gabrovec, Jakob Šolar za naš čas; dr. Taras Kermauner, Pogum kristjana v civilni družbi; dr. Ivan Štuhec, Od pogreba stare do krsta nove kulture; dr. Edi Kovač, Konec filozofije — začetek modrosti ?; dr. Drago Ocvirk, Kristjani pred jutrišnjem ddnem; Janez Pucelj, Kje si, domovina ?; akademik prof. dr. Anton Trstenjak, Psihološki vidiki prelomnih časov.
Cerkev Marije Pomagaj na Brezjah — bazilika
Na začetku 2. zasedanja pastoralnega občnega zbora v Ljubljani je
nadškof Šuštar sporočil, da je Janez Pavel II. romarski cerkvi podelil častni naslov bazilike.
Iz življenja Cerkve v Sloveniji
Nad 200 duhovnikov mariborske škofije je s svojima škofoma Krambergerjem in Smlejem 5. oktobra obiskalo Št. Andraž na Koroškem, starodavni sedež lavantinske škofije. Bili so gostje kriškega škofa Ka-pellarija. V krški stolnici na grobu sv. Eme so pa zvečer molili večernice.
Ptujski minoritski samostan je 4. oktobra začel jubilejno leto. 750 let je minilo, odkar so se minoriti naselili v Ptuju.
40 slovenskih duhovnikov krške škofije je 10. oktobra obiskalo frančiškanski samostan v Nazarjih. Tam jih je sprejel mariborski škof dr. Franc Kramberger, z njimi maševal in jim govoril o Slomšku. Obiskali so tudi samostan klaris.
Sestre fra.nčiškanke Marijine misijonarke so se 4. oktobra naselile v Lescah na Gorenjskem.
Seja Slovenske pokrajinske ško-
fovske konference je bila v Zagrebu ob zasedanju Jugoslovanske škofovske konference, ki je bila 11. in 12. oktobra. JšK je razpravljala o listini „Nova evangelizacija v naših razmerah11. Jezuit p. dr. Marjan 'Sef je škofe seznanil s težavami, s katerimi se pri svojem delu srečujejo verni zdravstveni delavci. Pred-vsem gre za sodelovanje pri opravljanju splavov. Na zasedanju SPSK Pa so govorili o prevajanju Sv, pis-*a, o študiju na teološki fakulteti m o stalnem izobraževanju duhovnikov.
Koncert mešanega pevskega zbo-ra >,Glasbena Matica Ljubljana'1 je kil oh sklepu Plečnikove razstave v Milanu in odiprtju v Benetkah ter ob 2- obletnici svetovnega molitvenega dneva za mir v Assiziju 27. oktobra v Plečnikovi cerkvi v šiški. Peli so cerkvene in narodne pesmi.
Tečaj o pripravi odraslih na krščanstvo v frančikanskem samosta-nu v Novem mestu je ob nedeljah °'k 17. uri od novembra ’88 do maja Mb Vsebina: spoznavanje krčanskega nauka, življenje po krščanskem nauku, viri in zgodovina. Pripravili *6 bodo lahko na krst, spoved, obha-Jil° in birmo.
G etosu Trubarjevega duhovnega izkustva je predaval 8. novembra na Teološki fakulteti v Ljubljani p. dr. Lojze Bratina.
Cerkev v skrbi za pravičnost in človekovo dostojanstvo je bila osnovna misel adventnih razmišljanj v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Go-
vorili so škof Kramberger: Kristjani in skrb za človeka; Vinko Vegelj: Kristjan in pristen človeški razvoj; škof Kvas:	Kristjan in znamenja
časa; Miha Žužek: Cerkev skrbi za pravičnost in človekovo dostojanstvo; in Lojze Bratina: Cerkev zaupa v človeka.
Umrli duhovniki: 1.. aprila v-. »Celju ' biseromaSntk Oskar Jamnik"; up. ■duh. djakovske škofije (87) ;Mb,aprila v Portorožu upok. župnik Alojz Gulič (84); 17. maja zlatom ašnik salezijanec Jože Pušnik (4 leta v zaporu), (82); 15. junija v Dravljah jezuit Venčeslav Vrtovec (93); 27. julija' v Ljulbljani Ivan Pečnik, župnik in dekan v pokoju (88); 31. julija jezuit Alibi n Škrinjar (91); 5. avgusta v Ljubljani Marjan Poznik (79); 17. avgusta jezuit Jakob Ži-bert (90);	2. septembra v ZD A
Franc Horvat (86); 11. septembra Milan Kovač (58), župnik v T. Velenju; 18. septembra Franc Zagoršek (69), župnik v Slovenskih goricah, posvečen v Trevisu v begunstvu (2 leti v zaporu); 20. septembra v Ljubljani Matija Šemrl (64); 27. oktobra v Ljubljani Jože Peče (75); 28. oktobra v Ljubljani Jože Lušin (77), upok. župnik v Hotederšici (3 leta v zaporu).
:20-letnica slovenske cerkvene pokrajine. 2i2. novembra so se slovenski škofje po svoii 50. seji Slovenske pokrajinske .škofovske konference zbrali v ljubljanski stolnici in se s slovesnim bogoslužjem spomnili 20-let-nice razglasitve skupne slovenske cerkvene pokrajine.
UVODNIK
OB
NOVEM
LETU
OB 30-LETNICI ŠKOFA ROŽMANA NAŠA
VPRAŠANJA
IZ ŽIVLJENJA
SLOVENSKE
CERKVE
ČLOVEKOVE
PRAVICE
PODLISTEK
Slovenska verska skupnost v Argentini v letu
1989 (Alojzij Starc) ......................... 1
Molitev ob starem in ob novem letu ............ 4
Novo leto, mlado leto (Lili Novy) ............. 4
Neodposlano pismo (Jože Krivec) ................. 5
Vladimir Kos: Adventni svet ob morju, Ustvarjalec src in zvezd .......................... 6
Božična molitev (V. Beličič), Trije kralji (K. Mauser), Novo leto (J. Menart), Dobro delo (L. Novy) ................................... 8
Pratika (Emilijan Cevc) ........................ 46
Novoletno voščilo slovenskega otroka (Ljubka Šorli) ..................................... 50
Ljubi in delaj, kar hočeš (Božidar Fink) ...	9
Ohranjanje slovenstva in vere med zdomci in
izseljenci (Branko Rozman) .................. 12
Poslanica Slovenskega narodnega odbora ....	32
Iz govorov M. Lobode in M. Schiffrerja na
proslavi 29. oktobra ........................ 38
Pozdrav mladini (Janez Rihar) .................. 34
Kako prav živeti ? (Alojzij ŠuStar, nadškof)	40
In življenje teče naprej... (France Pernišek) 42 Ga. Pavla Selan še vedno spremlja naše življenje (Alojzij Starc) ......................... 44
Slovenske sobotne šole v Argentini v šolskem
letu 1988 (France Vitrih) ................... 57
Med nami v Argentini ........................... 68
Dan Vseh svetih na ljubljanskih Žalah (Spomenka Hrilbar-Jože Zadravec) .................. 19
Ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič
stopil v pokoj (nad&kof Šuštar) ............ 24
Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije .	26
Zaskrbljenost slovenske Cerkve ob dogajanjih
v Sloveniji in Jugoslaviji .................. 28
Iz kronike Cerkve v Sloveniji .................. 62
Splošna deklaracija človekovih pravic .......... 36
Naš novi podlistek: Sergej Kurdakov, Odpusti mi, Nataša! ................................... 61
UVOŽENO OD DOMA
Če bomo tako nadaljevali, se bomo daleč vrnili.
Eni imajo delavski razred v srcu, drogi na vesti.
Mladini so široko odprta vrata zaporov.
Najslablše so tiste prodane duše, ki so kupljene na državne stroške.
Ni nas treba v socializem voditi za nos.
Usodo držimo v svojih rokah — te pa so zvezane.
Pohitite z novo himno, narod je že na nogah!
Baje so turisti zelo zadovoljni, da 80 v Jugoslaviji — samo začasno.
•čudno, to’iko funkcionarjev, pa nič ne funkcionira!
Pri sestopanju z oblasti bi komunistom marsikdo rad pomagal, da 'bi .šlo hitreje.
Od takrat, ko nam obljubljajo raj, je življenje postalo pekel.
Prosim vas, ne govorite proletarcem, naj se združujejo — lahko bi prišli v škripce.
Vsi smo na istem, toda vseeno so nekateri na boljšem.
MALO ZA ŠALO...
„No, kako ti je bila všeč moja slikarska razstava ?“
„Obiskovalci so se razdelili v dva tabora."
„In kaj so rekli ?“
„Eni, da je škoda platna, drugi da je škoda barv."
-Čarovnik zakliče na koncu v napolnjeno dvorano: ,,Za zadnjo točko bom pa naredil, da bo ena izmed gospa izginila."
Glas iz četrte vrste: »Pojdi na oder, stara!"
Po desetih letih se srečata nekdanja zaljubljenca.
Ona: »Ali se še spomniš, ko si me pred desetimi leti prosil za roko, pa sem te zavrnila?"
On: „0, še! To je eden mojih najlepših spominov."
Ona: „Prav, pa imej danes ti pri najinem Eiporu zadnjo besedo. Oprosti se!"
„Koliko mleka vam dajo na dan vaše krave?"
„Okrog 63 litrov."
,,Koliko ga pa od tega prodaste?"
»Okrog 75 litrov."
„Kako krasno obleko imate!"
„Vam je všeč ?“
„Vsako leto bolj."
„Si res kupil avto?"
,,Ja res. Rad bi videl malo sveta."
»Katerega pa? Tega ali onega “
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propie-dad Intelectual No. 90877. — Tiska VILKO s. r. L, Esta-dos Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158. Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trie-ste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. —AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini do 28. februarja 1989: A 325 in izdatki za pošto; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.
La Vitla Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Misidn Catčiica Eslovena (dr. Luis Starc); direetor: Jose Škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Na c. de la Prop. Intelectual No. 90877. — Talleres Gr&ficos “V i 1 ko” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.