PLANINSKI VESTNIK
Svatovska pesem žive vode_
Jezuit Miha Žužek se je že pred leti zaljubil v slapove primorske reke Koritnice. Obiskuje in opazuje jih že več let. Kar spozna novega in zanimivega, tudi zapiše, Že več prispevkov je objavil v Planinskem vestnlku. Nova televizijska družba Primorka iz Nove Gorice pa je pripravila kratko televizijsko oddajo, v kateri je predstavila 22 od 66 znanih slapov reke Koritnice. Spremno besedilo k filmu, ki sta ga čudovito posnela Jure Škrlep in Anton Vencelj, je napisal prav Miha Žužek, po čigar idejni zasnovi je bil film tudi posnet in 2montiran. Po besedah prof. dr. Antona Ramovša, staroste slovenskih geologov In avtorja knjige Slapovi v Sloveniji, teh slapov še niso preučili in za zdaj še niso vsi, ki žuborijo v tej dolini, tudi odkriti. Za alpiniste je tod še dovolj neraziskanega sveta in nedotaknjene divjine. Po objavi teh obvestil, čeprav skopih, pa dolina ne sameva več toliko, kot je včasih. Veliko mladih najde tu prostor za svoj počitek in čas za brezskrbno potepanje Film so večkrat predvajali tudi v programih MMTV, Televizija Primorka pa je že izdala tudi vldeokase-to, ki jo lahko naročite na avtorjevem naslovu: Miha Žužek, 61000 Ljubljana, Gornji trg 18, tel. (061)221 727.
C tri t Velkovrh
v takšnih in podobnih pesmaricah. Zato so tudi v tej pesmarici že upoštevane nekatere spremembe in dopolnila besedil, kakor sta si jih zamislila urednika. Zakaj ravno ta in takšna besedila, drugih pa ne, je njuna izbira, ki je precej posrečena. Iz izkušenj s prejšnjo pesmarico lahko trdim, da bo tudi nova velika spodbuda, da bo naša planinska, a tudi narodna pesem živela še naprej med ljudmi. To pa pomeni, da jo bodo peli tudi sami in ne samo poslušali druge. Tako bo ta pesmarica koristila ne samo bajtarjem, ampak tudi planincem, alpinistom, gor-550
skim vodnikom In še vsem drugim, ki bi radi svoja občutja povedali z lepo. otožno, zbadljivo, veselo, žalostno ali hudomušno pesmijo. To je samo dei tega, zaradi česar sem prepričan, da je ta knjiga velik prispevek k ohranjanju slovenske planinske kulturne dediščine.
Sojan Pollak
Stroj i nova Etika in odgovornost v gorah
Nekoč je bilo rečeno, da smo si vsi v gorah prijatelji. Nekoč so tudi v resnici bili vsi gorniki prijatelji, celo vodniki, od vodenih s»gospodov« plačani spremljevalci, so biti nepogrešljiv del družbe, ki je skrbela za medsebojno varnost in pomagala ob morebitni nesreči. Dogajale so se tudi tragične stvari, ki pa nikakor ne smejo in ne morejo razvrednotiti tistega, kar so nekoč imenovali prijateljstvo. Kar spomnimo se legendarnega Čopovega Joža: »Pa boh-lonej, k' smo pr'jatTi!« To njegovo voljo po prijateljevanju, ki je pomenila tudi izjemno odrekanje v prid lastnega preživetja, njegovo dejanje v triglavskem osrednjem, zdaj Čopovem stebru in reševanje njegove soplezalke Pavle Jesihove moramo danes jemati za zgled etičnega dejanja. In koliko je še bilo tega! Tone Strojin, velik poznavalec planinske zgodovine, sam v srčiki tega dogajanja že desetletja, pravnik in sociolog, je v svoji prepotreb-ni študiji v sistematično in metodološko dorečeno, pa vendarle ne zapleteno strukturo sklenil cel sklop vprašanj, ki jih današnji obiskovalec gora mora (kako preprosta, a hkrati zavezujoča je ta beseda!) poznati. Saj ne gre za skupek predpisov, kakršni so, denimo, cestno prometni (čeprav tudi tem ne bi škodovala kakšna podobna študija), ampak za zbirko tehtnih premislekov vsakokratnega in najpogosteje neizbežnega dogajanja, kakršno spremlja sleherno pot slehernika v gorski svet. Stroj i nov a knjiga ničesar vzvišeno ne uči, ampak opozarja na pomanjkljivo pripravljenost tistih, ki hočejo prestopiti prag "vsakdanjosti« in začnejo
odkrivati skrivnostni svet naravnega, vsakdanjosti (na srečo) še vedno odmaknjenega sveta. Tam pač veljajo drugačna pravila kot na domači ulici. Tam ni neodgovornega zanikovanja drugih (nihili-zem najhujše vrste, ki so ga polna urbana središča), tam ni mogoče pobegniti s kraja nesreče (zadnje čase tudi slovenska prometna folklora), tam je, etično in odgovorno, treba ukrepati — torej pomagati. To vedo slovenski gorski reševalci. Rekrutirajo se iz vrst vrhunskih alpinistov, ki so prav gotovo najbolj zavezani gomiški etiki, ker jo tudi najbolj neposredno živijo, in vedno, kadar je kdo v gorah pomoči potreben, tudi priskočijo na pomoč. Velikokrat tudi za ceno lastne varnosti, če ne kar življenja. Toliko o Strojlnovi knjigi, ki bi jo moral prebrati vsakdo, ki resno misli o svoji zavezanosti goram. Pisana je poljudno, čeprav na visoki strokovni ravni. Kadar avtor ve, kaj hoče povedati, so mu tudi bralci blizu.
Miga Košir
Najvišje gore sveta_
Knjiga »Najvišje gore sveta« Vla-dana Vukašinoviča je prvo delo o Himalaji, ki je nastalo v Srbiji. V tej državi alpinizem nima veliko privržencev in himalajlzem nima tradicije. Srbski alpinisti so namreč doslej pripravili eno samo odpravo v najvišje pogorje na svetu, jeseni leta 1991 so si za cilj izbrali Anapurno IV (7525 m) in dosegli višino 6100 metrov. Avtorju knjige, ki je letošnjo jesen izšla v Beogradu, je treba priznati, da je doma opravil pionirsko delo v takšni literaturi, četudi so Vukašino-viceve »Najvišje gore sveta« pravzaprav eklektičen povzetek osemnajstih knjig o Himalaji. Najpogosteje so uporabljeni zapisi Mess ne rja (iz 6 knjig) in Kowalevskega (3). Med viri so se znašli tudi naši avtorji: Grošelj s knjigo »V prostranstvih črnega granita«, Škarja z »Everestom« In skupina avtorjev z delom »Na vrhovih sveta«. Vladan Vukašinovič priznava, da nima izkušenj niti kot pisec niti kot