LETO XII.
ZVEZEK ZZ.
Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličaneke narodno omike.	A. M. Slomšek
NflS DOM
m
m
m
m
m
m

m
Cj—>j
GLASILO
SLOVENSKE MLADINE.
MARIBOR, 1912
CIRILOVA TISKARNA.
m
m

) SR i
J
Pouk.
Napravite si domačo knjižnico	....	337
Slovenke ! Sestre naše................337
Zabava:
V Ameriko.............................338
Na Črnogorskih tleh...................3*3
Tudi ti...............................343
Konec Turčije	343
Razgled po svetu.	346
Orli:
Ptujska okolica.......................333
Stran
Dekliški vrtec:
Bodimo odločne Slovenke...................349
Branimo dekliško čast.....................349
Svetovalka................................350
Društveni glasnik:
Vurberg .	.	.'.......................350
Velika Nedelja.........................350
Gornja Radgona.........................351
Rečica.................................352
Šoštanj................................352
Drobtinice :
III. slovenski protialkoholni kongres .	. 352
Vsebina 22. zvezka:
Stran
Naš Dom izhaja i. in 15. vsakega meseca ter stane na leto 2 K. na pol leta 1 K, na četrt leta 50 h. — Uredništvo in upravništvo je v Cirilovi tiskarni, Koroške ulice 5, Maribor. — Sklep uredništva
14. novembra 1912.
>	»4 •
•
>	•
|§* m




Zavod sv. Marte v Trstu
ulica S. Francesco št. 15,1. nadstr.
sprejema brezposelna dekleta pod streho in posreduje za službe. Rafaelov odsek Marijine družbe sprejema dekleta na kolodvoru in jih vodi v zavod. Zavod vzdržuje in nadzoruje zveza »Marijin dom«.
fgmmimiÄü!
Äpp
Srečke v korist „Slovenski Straži".
Turška srečka na mesečne obroke po 4 krone 75 vin. Glavni dobitki vsako leto 1,800.000 frankov. : Turška srečka in še tri druge srečke na mesečne obroke po 6 kron 25 vin. :-: Glavni dobitki vsako leto čez 2,000.000 kron. Vsaka srečka mora biti izžrebana. Najmanjši dobitek turških srečk 230 K. Pojasnila daje in naročila sprejema
Valentin Urbančič, Ljubljana, Kongresni trg 19.
Štev. 22. V Mariboru, 15. novembra 1912. XII. letnik.
Do žrebanja velike loterije „Slovenske Straže“ samo še nekaj dni! Žrebanje že i8. novembra. Hitite z kupovanjem in naročevanjem srečk. Vrednost vseh dobitkov 20.000 kron. Srečka samo 1 krono.
Pouk.
Napravite si domačo knjižnico!
Spisal Mihael Menoni.
Sedaj je prišel zaželjeni čas, da ste dobili Mohorjeve knjige. Vem, da jih radi vzamete v roke in vse natanko pročitate; pa znano mi je tudi, da jih nekateri v par tednih pregledajo, potem pa vrže‘o v kak kot, da tamkaj ležijo cele mesece. Tudi sicer kupite včasih kako koristim kajigo, morda, kako poučno povest ali kaj enakega, pa komaj malo pregledate knjigo, že leži v marsikaterih hišah med starimi cunjami v omari ali pa med pepelom na ognjišču.
Nekateri dajejo take knjige celo malini otrokom, ki jih sicer z veseljem prav kmalu po svoje .„preberejo“, to se pravi, raztrgajo, posebno, Če je v njih kaj slik.
Ali je tako ravnanje pametno? Ne! Cez leta in leta bi morda zelo želeli i-meti knjige, ki ste jih zavrgli tako lah-komišljeno. Kaj bodete torej storili v bodoče ? Storite, kakor vam svetujem jaz priprosti slovenski mladenič: napravite si domačo knjižnico!
Kaj je to? Domači mizar naj vam napravi priprosto, pa trdno omarico, ki ima več vodoravnih desk, druga nad drugo, tleske se morejo dati postaviti višje in nižje po zlobeh, ki jih mizar zareže Ob strani. Omarica naj ima vrata, lahko tudi deloma steklena, ki se dajo zakleniti. Tajka omarica priprostoga dela ne stane mnogo.
V to omarico zložiš knjigo, ki jih misliš shraniti. Knjige postaviš tako, da stoje navpično iin imajo obrnjen
hrbet ven iz omare proti tebi. Seveda morajo biti knjige vezane, sicer ne stoje pokoncu. Knjige daj vezati trpežno m priprosto. Saj priprosto vezanje ne stane mnogo denarja. Knjige, če jih i-maš mnogo, razvrstiš v omaro po njih vsebini, to se prajvi; povesti skupaj, molitvenike in, nabožne knjige skupaj, gospodarske posebej itd. Ce zaznamuješ knjige ene vrste s i rko A, druge s črko 11, in napraviš na hrbet vsake knjige na malem papirčku črko in še posebno številko knjige, najdeš vsako knjigo hitro, tudi če bi imel v omarici 100 knjig in še več. Seveda zapisuj vse knjige v poseben zapisnik. Imej tudi zapisnik, kamor zapišeš, če si posodil komu kako knjigo. Vsaka, knjiga naj ima v začetku s črnilom zapisano ime hišnega gospodarja. Tudi vse časopise, na katere ste naročeni, shranjujte lepo v to omaro, posebno sedaj ob času vojske, da boste v poznejših časih' lahko pogledali, kako je kaj bilo in izparilo.
Tako delajte, ne bo vam Žal. Stari Mohorjani ih lahko imeli na ta način pravi hišni zaklad dobrih knjig. Lepo urejena domača knjižnica je gotovo lepa dedščina in dragocen spomin na skrbnega umrlega očeta.
Slovenke! Sestre naše !
Pomagajte nam!
Od kod slišimo ta klic? Doni na naše uho iz bližnjega Balkana, od bratov naših, ki so šli na boj zoper Turka, tega zakletega sovražnika kristjanov.
Vojskovali so se naši bratje Srbi, Bolgari in Črnogorci. Niso marali za sovražne kroglje in krive sablje neusmiljenih Turčinov, šli so naprej, da osvobodijo krščansko zemljo turških verig, oprostijo krščansko rajo večstoletnega robstva.
Že več tednov se bije sveta vojska na Balkanu, že več tednov vihtijo bridke meče krščanski vojaki in priborili so zopet sveto zemljo slovansko — a kako sojo priborili? Z neizrečenim junaštvom, z žrtvami, ki so nezaslišane, občudovanja vredne.
Vsa Evropa, celi svet strmi nad njimi, nad Slovani v Balkanu.
Tisoči so umrli za domovino, a tisoči krvave na strašnih ranah ter leže na bojnem polju, ali pa v bolnišnicah, kamor so odhiteli tudi slovenski zdravniki, da jim pomagajo.
In kaj so poročali naši slovenski zdravniki?
Poslušajte, drage Slovenke, in naj se vam srce odpre in omehča v krščanskem usmiljenju.
»Bolnišnice so prenapolnjene. Ranjencev je toliko, da ne zmagamo z delom in postrežbo. Vsega imamo premalo: odej, blazin, srajc za bolnike, rjuh, bri-sačev, nogavic, posode, skledic, žlic, nožev, vilic. Pošljite nam iz slovenske domovine karkoli premorete. Tudi denarni doneski so največja dobrota. A pošljite kmalu. Kdor hitro pomaga, dvakrat pomaga!«
To, ljube Slovenke je klic iz Balkana ! Kakor iskra je padel v mehka srca blagih žen in deklet. In v Ljubljani, Mariboru in Celju že zbirajo navedenih stvari za uboge ranjence na Balkanu.
A vem, tudi ve, čitateljice N. D., bi rade kaj prispevale. Tudi Vaša srca so blaga in požrtvovalna. Rade bi kaj storile, a ne veste kako! Kar danes začnite po mojem nasvetu:
Nabirajte, kar vam hoče kdo dati rabljivih stvari, ki sem vam jih naštela. Vsak vam bo rad kaj dal, in če drugega ne, par vinarjev. Vsak fant si bo rad pritrgal 10 vinarjev tobaka, vsaka mladenka kaj položila na oltar človekoljubja in usmiljenja!
In matere in žene — kako rade bodo one kaj žrtvovale za ranjene vojake. Treba jim je le potrkati na srce ter jih vprašati: »Mati, kaj bi poslali, ako bi bil vaš sin zdaj med ranjenci? Prosim vas, dajte nekaj in Bog bo povrnil, da se bo vam prihranila taka nesreča.« Vsak oče bo rad kaj dal in če je še tako malo. Saj so ranjenci bratje naši, sinovi majke Slave in zdaj kot mučeniki najbližji našemu srcu.
Začnite nabirati kar danes ! Navdušujte za to prijateljice, brate, sorodnike! Nobena vas, nobena hiša brez milodara.
Kar ste nabrali, kar odpošljite. Tisti, ki ste blizu Kranjske, v Ljubljano. Naslov naredite: Upravništvo Slovenca v Ljubljani !
Tisti pa, ki ste bliže Maribora, nastavljajte pošiljatve: Upravništvo »Našega Doma« Maribor, Koroška cesta 5.
Iskreno Vas prosim, ne dajte se oplašiti! Začnite takoj v imenu Božjem, v prid ranjencev na Balkanu. Prepričana sem, da Vas nisem prosila zastonj.
Iskreno Vas pozdravlja
Savinjska.
(Darovi bodo izkazani v našem listu)
Zabava.
V Ameriko.
Potopisna črtica
Pred oltarjem slavne in Čudodelne Matere božje trsatske sem se bil ravnokar poslovil, ko me zunaj svetišča nagovori mlad slovenski fant ter vprar ša, 'Če sem Slovenec. Vesel pritrdim s pristavkom, da sem iz Štajerskega. —
Nato se mi predstavi, da. je doma z Notranjskega ter da misli dne 13. aprila odpotovati v Ameriko, kjer je enkrat že bil.
„Prijatelj, potem pa greva skopaj, tudi jaz grem s parnikom „Alice“ v A-meriko,“ — Ni mi bilo žal, da sem se seznanil s tem mladeničem, kateri je
— 339 —
videl že velik« sveta, a ostal pri vsem tem vrl Slovenec in zaveden pristaš katoliške slovenske stranke.
Ogledala sva si piotem Še Reko, in da nekoliko poskusim morje, se peljeva s parnikom v Pulj, kamor je trajala vožnja vsledi hude burje 6 nr,
„No, če bo vedno tako, kot je dar nes, potem se res bojim iti v Ameriko“, pravim svojemu tovarišu. — Pa še kako me je potolažil, Češ, to še ju nič proti morskim valovom ifa velikem morju.
Prav nič več nisem bil navdušen za Ameriko, vendar prenarediti se ni dalo, Že teh kratkih (i ur me je morje prepričalo, da ni Šale ž njim. Ra-zun mornarjev ter mojega tovariša in mene so vsi potniki plačevali davke morju, kar menda m prijetno, krav ponosen sem bil, dospevši v Pulj, ker sem prvo skušnjo dobro prestal.
Ker sva imela dovolj časa, hajd po mestu in v vojno luko, kjer stražijo naše bojne ladje istrsko obal ter celo pašo Avstrijo. Podčastnik ladje .„Bamberg“ naju je \bdil iz ladje na, ladjo, nama razkazoval velikanske topove in drugo. Le na cesarsko jahto nismo smeli iti, ker so jo ravno snažili. Omenim, da se ž njo največkrat vozi naš prestolonaslednik Prano Ferdinand. Razlikuje se od drugih morskih velikanov po svoji beli barvi. Da, je v notranjščini zelo krasno opremljena, sem prijaznemu podčastniku Dalmatincu rad verjel.
V lepem parku na griču pa stoji velikanska bronasta postava, spomenik admirala, Tegetthoffa, zmagovalca pri Visu, ki gleda, na morje in brodovje.
Mislil sem si, kaj Če bi imel Tegetthoff takrat tako brodovje kot ga i-ma dandanes Avstrija, potem bi bil šele laške grabežljive® pošiljal na oni svet. Vendar žal dandanes Avstrija premore Še mnogo manj brodo v ju, kot druge države. Samo mornarje-vojake ima boljše, vrle Dalmatince, slovanske naše brate, 'trdne kot skale, na katerih so se Uarodili.
Zvečer naju je vlekel železni konj
proti Trstu. — Dne 13. aprila ob 9. liri je bilo napovedano, da se moramo predstaviti zdravniku, da nas preišče, ker bolnih ljudi v Ameriki ne marajo in se morajo kar iz Trsta vrniti nazaj. Ko smo to opravili, spravimo še prtljago v red, potem pa hajd pogledat ladjo. Ogromna množica ljudi se rine ob pomolu in se vkrcava, ker opoldne mora biti že vse na ladji 'ter odplujemo. Ker je bilo še dovolj časa, se vrnemo v mesto, da sporočimo potom razglednic še zadnje pozdrave svojim dragim in po .nekolikem okrepčilu ogledan va mesto, katero me je pa malo zanimalo
Ko smo luli že na ladji, sem imel priliko videti ginljive prizore ob slovesu. Tukaj se poslavlja oče od sina, tam mati od ljubljene hčere, kateri daje med solzami obilo zlatih naukov, katero pa žalibog mnogokatera hitro pozabi. Na drugi strani zopet vidimo, kako se poslavlja mož od ljubeče žene; dolgovi ga tirajo za zaslužkom, a mogoče je to slovo za vselej, če ga pokonča v tujini stroj ali ga ubije zemeljska. plast v rudokopu. Milo se mi je storilo, ko sem gledal to poslavljanje. Za menoj ni jokal nihče, nikdo mi ni podal desnice, ker domači in prijatelji moji so daleč tam v zeleni Star jerski in mogoče še mislijo ne več na mene. Sirem-a nas je opozorila, da bomo sikoro se začeli pomikati dalje. Slovenski rojak! Cc li ni najh’iijša sila, ne bodi v tujino, doma delaj rodno grudo, ker kruh v Ameriki je ravno tako trdo zaslužen kot doma in še bolj. Koliko zdravih, krepkih moči vzame Amerika, nazaj pa pošlje bolehne in dela nezmožne ljudi.
Življenje na ladji je kaj enolično, vendar ga nakratko opišem. Potniki 3. razreda so večinoma naši kmečki izseljenci iz Kranjske, Štajerske, Primorske in Hrvaške. Naliaja se tudi zelo mnogo Macedoncev, Lahov in Madžarov. Bivajo v zelo nezračnili smrad-Ijivih prostorih, natlačeni kot slaniki. Hrana jim je zelo slabo pripravljena in mnogi rajši stradajo, kakor pa da bi vživali take pomije. Človeku že sla-
bo priliajh, 8e samo gleda tal<o mešanico, kaj Se-le, öe jo mora jesti.
V 1. in 2. razredu je seveda boljše; (a imajo izvrstno hrano, lepe, zračne prostore in uslužbenci so zelo po-strežljivi in prijazni.
Kadar je morje mirno, je res lepo potovati, ali gorje, 8e ziblje vihar ladjo, potem zaideva morje svoj davek. Midva s tovarišem sva se vedno znala obraniti teh sitnosti, ve6 potnikov pa zboli že takoj prve dneve. 'Osobito ženske so prave revice na morju. Moški se šalijo, ženske pa jočejo, kakor bi jih kdo naprosil.
Dne 14. aprila je bilo zelo< viharno morje, potniki bledi in kilaverni, morskih davkoplačevalcev vedno več. Dne 15. aprilai ob 2, tiri popoldne srno dospeli v grško mesto Patra», katero sem si šel ogledat v družbi dveh Cehov, prav prijaznih gospodov. Znamenita, je velikanska razvalina, starega gradu, v katerem, še ne popolnoma razsutem obzidju je sedaj vojaško vož-bališče.
Grški vojaki so nam rijazino razkazovali razne podrtine, žal, da nismo niš razumeli. Cerkvi smo videli dve, seveda pravoslavne, v eno ,smo Šli pogledat, bila, je zelo krasna, in prav podobna našim.
Mesto je precej prijetno, z lepimi parki in ima vse polno cvetočih dre ves. Ker se nam niso Čevlji dovolj svetili, so nas nadlegovali snažile! čevljev tako dolgo, da, simo se udaji in zaupali svoje Čevlje grškim paglavcem, katerih je bilo okrog nas okoli 15. Potem smo imeli mir. Prav po orientalsko smo kar na ulici pili na turški način prirejeno kavo z goščavo vredi, kar je posebno jezilo mojega kranjskega, tovariša, češ, vsaj „godlo“ bi ne prodajali poštenim ljudem za drag denar'. Seveda smo si privoščili za, „poskušajo“ grškega vina, močnega sicer, vendar za naš okus ni bilo, ker je grenko in diši kakor po terpentinu. Seveda je kranjski laiiez čez tega tudi zabavljal, pa smo ga potolažili, da je bolj dober za želodec, kot marijaceljske kapljice. Nazaj grede na ladjo smo se Še neko-
liko prepirali z brodnikom, ker nas ni hotel peljati do ladje za tisto ceno, kakor smo se prej pogodili. So zviti ptički ti Grki, ker Če hočeš na ladjo, pa plačaj!
Zvečer ob 10. uri smo odpluli dalje. Mimo Mesine smo pluli dne 16, aprila ponoči in je nismo videli. Drugi dan, dne 17. aprila smo se ob najlepšem vremenu ustavili v sicilijanskem glavnem mestu Palermo. Znamenito je to mesto vsled tujskega prometa in šteje okoli 60.000 prebivalcev. Prekrasna, svetovno znamenita stolna cerkev nas je Bar očarala. Prav čudil sem se, da je tukaj ravno takšen tabernakelj, ka-koršen je pri Sv- Trojici v Slovenskih goricah, katerega je dal lansko leto napraviti velezaslužni g. župnik P. Kaši j an. Delo je res mojstersko. V stranskih ladijah so raBvesicilijanskih vladarjev, kateri so vladali do leta 1860, Podobne so onim pa, Kostanjevici v Gorici, kjer leže francoski kralji iz hiše buorbonske.
V kapucinski cerkvi imajo tako zvane katakombe; sicer ne vem, če zaslužijo to ime. Velikanski podzemeljski prostor je napolnjen z okostnjaKi, kateri so v vieč vrstah Bar na stene privezani. Tisoče in tisoče je teh mrličev, katere so do leta 1880 tokaj pokopavali, ali bolje rečeno na steno ve-sili. Vsak ima svoj listek z imenom do-tičnika, čas rojstva irf smrti. Obranjeni so vsi dobro, Še onim iz 17. stoletja se poznajo lasje in bradia. Tu vidiš kapucina v borni halji, duhovnika s štolo, škofa z mitro, z zlatom obšito obleko na suhih kosteh bogataša in v revni cunji zavitega siromaka. T,u sem naj pride lahko živec in mlačnež, pa,bo videl, da bo treba enkrat umreti, da po smrti ni razlike med bogatini in reveži. Sem naj pridejo oni, kateri si domišljajo, da je pi moči, katere bi se bali, in ki zatirajo bližnjega in ga zaničujejo v svojem napuhu.
Ogledali smo si še muzej, v katerem je največ imenitnih slik laških u-metnikbv. Zanimal nas je pozlačen „ga-la“-voz, nekdaj last sicilijanskih vladarjev. Nadalje je tudi mnogo drugih
«
znamenitosti, kakor je že navadno po večjih muzejih.
Po stranskih ulicah je zelo nesnažno, smetišča imajo kar na ulicah, ter moraš dobro paziti, da kje ne zagaziš do gležnja v nesnago,
V hotelu so nas posllregli s pravo italijansko hrano in prav drago zaračunali. Pohvaliti pa moram izvrstno vino po 30 krajcarjev liter. Tega smo še na ladjo vzeli seboj in kranjski Janez ga je nesel z velikim veseljem prav velik „halon“ pod pazduho. To ga bomo pa pihnili jutri zvečer, ko bomo vrgli „duraha“. In res smo ga „pihnili“ ter bili prav dobre volje.
Dne 18. aprila je bilo megleno vreme, da se ni nikamor videlo. Cnl se je vedno le glas sirene, katera, je dajala vsakih o minut znamenje, da bi kak drugi parnik ne trčil ob našo ladjo. Tu/di vihar nam ni dal miru, ved no nas je, zrakaželjne, podil nazaj v kabine, Ta dan so največ trpeli Lahi, kateri so se vkrcali v Palermi. Nekateri so dali duška svoji nevolji nad morsko boleznijo in grdo preklinjali. Menda noben narod na svetu tako grdo ne preklinja k'ot ravno Lahi. Pri vsaki besedi kolne Boga in Maler božjo. Menda ima zato ta, narod največ anarhistov in morilcev kronanih glav.
Dne 10. aprila nas je zopet pozdravilo ljubo solne,e. Vsem nam se je bralo veselje na obrazih, posebno, ker bomo prišli zopet do suhe zemlje, Afrike. Ob 3. uri popoldne nas je pozdravilo prelepo mesto Algier; bilo je ravno v zastavah. Na obisku je bil namreč neki francoski minister, Algier je francoska posest v Afriki '; ima krasno lego ter slovi po svoji snažnosti in lepih palačah. Res vse tako okusno in lepo. Krasni nasadi palmovih dreves so nas opomnili, da bivamo pod vročim solncem. Na ulicah srečaš ponosne A-rabee v belih haljah in Arabkinje v širokih' hlačah, in če nikjer, tukaj je i-stinit pregovor, da ženske hlače nosijo. V obraz jih ne moreš pogledati, ker imajo zakritega. Ogledali smo si tudi turško mošejo, lepo stavbo; posneta je baje po carigrajski mošeji, bivši kato-
liški cerkvi sv. Sofije. VstopivŠi v preddvor, smo morali mi krivoverci o-buti velikanske copate, da smo smeli s svojimi nogami vstopiti v svetišče Mohamedovega Boga. Notri je bilo precej mohainedancev, ki so z razpetimi rokami padali na obraze in molili.
Damam, ki so se bile nam pridružile, se je zdelo to zelo smešno, meni pa ne, ker marsikateri kristjan bi si lahko glede pobožnosti vzel za vzgled mohamedanca.
Na tleh je vse pregrajeno z dragocenimi preprogami iz Carigrada, kakor nam je pripovedoval Arabec. Ko smo si ogledali mošejo, smo dali nekaj baklšiša, kar je ATabce tako .navdušilo, da so nas hoteli peljati še v drugo mošejo, a ker se je že mračilo, smo. to ponudbo odklonili, Cas je bil, vrniti se na ladjo, katere do Amerike nismo več zapustili.
Med potjo so nas nadlegovali mali Arabčkj za bakšiš, ker so spoznali v nas tujce. Ponujali smo jim naše novim, pa so nam s preziranjem dopovedali, da hočejo belih novcev, katere pa smo sami tudi radi imeli. Proti polnoči se je začela ladja pomikati od obrežja in nudil se nam je slikovit prizor. Gledali smo krasno razsvetljeno mesto, videli smo je 'dolgo časa, a slednjič nam je le izginilo izpred oči. Dne 20. aprila smo videli zopet evropsko obrežje. Vreme nam je bilo milo. Po srednjeevropskem času smo prišli za eno uro navskriž s sredozemskim.
Zjutraj, dne 21, aprila, smo sc peljali mimo Gibraltarja, katerega smo gledali v jutranjem sobica. Tukaj je ožina med Afriko in Evropo zelo ozka, tako, da. bi 'dober strel nesel iz obrežja na. obrežje na.drugi strani. Slišali smo na ladjo zvon, ki je vabil k sveti maši; bila jo ravno nedelja.
Na , obrežju je videti mnogo belih, kmečkih domov, ki so me spominjali na ljubo domačo zemljo tam na Slovenskem, Popoldne se nam je suha zemlja popolnoma skrila, cela širna ravan sama voda, in to bo trajalo do New-Yorka, Tovarišem kakor tudi meni samemu je bilo nekako tesno pri srcu.
posebno ker smo že med potjo izvedeli o velikanski nesreči, katera se je zgodila v oceana s parnikom Titanic. Nisimo vedeli, tla je nedelja, drugače, kot po koledarju. Na ladji se nifi ne pozna, Če je petek ali svetek.
Dne 22. aprila smo se prav dolgočasili, le Jjanez z Notranjskega je še katero povedal, da smo se smejali. Hrvatje v medkrovju so prepevali tužne pesmi, tužne kakor njili domovina pod ogrskim trinogom. To nas je delalo še otožnejše. Zvečer je umrla na ladji neka Grkinja. Ponoči so jo spustili v velikanski grob, kjer ni bilo treba grobarja — v morje. Nam so Hoteli mornarji to prikriti, povedal parni je o vsem zaupno strežnik, ki je imel v moji kabini posla in me je zelo cenil, ker je vedel, da imam v zalogi nekoliko dobre slivovke in brinovca.
Dne 23. aprila me je iznenadiI Janez s predlogom, da bi Sla iskat v medkrovje Slovencev, za kar sem bil takoj pripravljen. Tn res sva našla naše rojake, blede in izmučene. Pritoževali so se čez nesnago in slabo brano. katere niso mogli vživati. Nečedne. drobne in počasne živalice so lezle kar po oblekah, kojih gospodar je bil ..hraber“ Italijan in „ponosen“ Grk, zato ni čudno, Če so bili tudi naši ponižni rojaki deležni tega veselja. Dekleta so se kar jokala, češ, kaj bo in kje se bodo mrčesa iznebila. Bala sva se, da sva se tudi midva, nabrala teh prijateljic, kar se pa k sreči vendar ni zgodilo. Janez mi je zatrjeval, da se njega nobena reč ne prime, in v tem slučaju je imel menda prav. Rekel je, da. bo še Šel obiskat medkrovje in tolažit kranjske rojake, ker je i-mel mehko in usmiljeno srce.
Drugi dan, dne 24. aprila, je res zopet šel ter tolažil in dajal pogum zlasti dekletom. Pravil jim je, kako se naj obnašajo v Ameriki in koliko je tam Slovenk, ki so se dale od sleparjev spraviti v nesrečo in sramoto. Res, koliko dobrih’, poštenih deklet pride v Ameriko, tukaj pa se dušno ip telesno pogubijo. So pa tudi Častne izjeme.
Pridne ljudi imajo povsod radi in jih cenijo.
Dne 25. aprila nas je iznenadila novica, da se Število potnikov vsled smrti Grkinje ni nič zmanjšalo, ker je neka Hrvatica povila dete. Njen mož ni bil tega veselega dogodka nič kaj vesel in se je prav čmerno držal, ko mu je prišla strežnica povedat to novico. — Ker sem že pri otrocih, naj o-menim, da so največja nadlega na ladji ti mali kričači; ko hi se Človek mogel vsaj kam skriti pred njimi.
Dne 20. aprila: vreme še dokaj u-godno. Tolažili smo se že z nado, da bomo videli kmalu zaželjeno Ameriko. Žal, da, nas je to upanje varalo, ker ladja je vsled ledenih gora, ki plavajo na morju, zelo počasi in previdno vozila.
27. april: mrzel, jasen dan, tupa-tam smo videli plavati velike grče ledu, strah ladjam in potnikom.
Dospeli smo v New York še-le drugega maja popoldne, S koliko radostjo smo pozdravili ogromen spomenik svobode na morju pred mestom. V daljavi se že vidijo visoke hiše, smo torej čim dalje bliže svojemu cilju. Sedaj nas je zopet preiskal amerikanski zdravnik, ki se nam je na malem parniku pripeljal nasproti. Nekaj oseb ni pustil na suho, Kaj so s temi ukrenili, nisem zvedel. Mi, ki smo bili spoznani sposobnim za „amerikainsk’o svobodo“, smo smeli pa takoj zapustiti ladjo. Poslovili smo se kratko od tovari-šiev-potnikov, s katerimi, smo delili težave in veselje dolgih 19i dni. Razšli smo se in menda se ne bodemo nikoli več videlj. Na razne kraje se razprši ta ogromna množica 1200 ljudi in se izgubi v velikanski areni svobodne A-merike.
Potniki v medkrovju so prenočevali to noč še na parniku, drugi dan jih prepeljejo na otok EH is Island, kjer jih zapro v nekako kletko, da nobeden nikamor ne more prej, dokler jih oblasti ne odpošljejo. To je potrebno, ker mnogoteri bi si sam ne vedet nič pomagati v tem čmilijonskom mestu in bi bil v nevarnosti, da se izgubi.
K sklepu Se omenjamo, da je v A-meriki mnogo takili revežev iz ljube slovenske domovine, ki vse zapijejo. Ravno Slovenci se posebno odlikujejo v pijančevanju. To spravi naSe ljudi na •slab glas, ker Amerikanci so zelo trezni ljudje. Naj bi taki rajSe ostali doma, saj Če si doma pijanec, tudi v A-■raeriki ne bodeš boljši. Kako vrlo se držijo tukaj Slovaki in Poljaki, in ravno Slovenci bi morali biti najslabši?
Vsem bralcem „Našega Doma“ pošiljam pozdrave iz daljne Amerike.
Amerikance.
želimo brate še oteti,
da bol i njim za veke mine!«
— in šli so na bojišče sveto, v imenu svete domovine, noseči davnih dni osveto in up, da lepši dan zasine.
Zmaguje križ! Zmaguje četa. Povrača davna se krivica.
Naprej, naprej ti hrabra četa, s teboj je Bog, s teboj pravica!
Na črnogorskih tleh!
Pozdravljena dežela sveta, Pozdravljena ti hrabra četa, ki zmaga ti je zdaj — osveta . . .
Dragotin
Tudi ti.
Na črnogorskih tleh.	Pred mano je letos,
(Cetinje, 30. okt. 1912).	Grob novi zaprt. — Ah, tudi na tebe
Na črnogorskih tleh! Pozdravljena ti zemlja sveta.	Je dihnila smrt! ?
Pozdravljena ti hrabra četa,	Saj lani še bila
ki si za dom in rod svoj vneta.	Kot bujni si cvet, A letos si v grobu.
Vasi so prazne, prazna sela. Le starci, žene in otroci	Kaj mar ti je svet!
doma so, druge vojska vzela, šli so veseli s puško v roci.	Kdo lani bi menil,
	Da bitje mlado, Čez leto bo strto,
Poklical kralj je svoje čete, odzvali vsi so se veselo:	Pod smrtno koso?
»Nad Turke, nad trinoge klete,	A kaj bi tožili, Za tabo grenkö, Saj mir ti je dalo
pustimo svojce, svoje delo.	
Saj kliče gospodar nas sveti, v imenu svete domovine;	dobrotno neb6.
L . . .
Konec Turčije.
Zgodilo se je nekaj nepričakovan nega, nekaj, kar mora veseliti vsakega kristjana, zlas i pa vsakega 'Jugoslovana:	naš mnogostoletni sovražnik
Turek je ob koncu svojih moči, je puran žen na celi črti, njegovega krvavega gospodarstva v Evropi je konec, dnevi Turčije so šteti.
Z nepopisnim in v zgodovini nepoznanim junaštvom se je posrečilo balkanskim narodom, da so premagali turškega trinoga na celi črti. Komaj mesec dni je poteklo, ko je bila Turčija še mogočna država, ki je nekaj pome-njala v zboru drugih držav in koje moč so vsi visoko cenili, a danes je majhna in brezpomembna ter zapušče-
na od vseli svojih nekdanjih, zaveznikov čaka na smrtni sunek. Nekdaj je trepetala pred njo cela Evropa, sedaj pa trepeče ona za svoj obstanek. Od nekdaj velikanskega gospodstva v Evropi ji ni ostalo razim par (obleganih mest, ki stoje pred padcem, nič, in v smrtnem strahu dela zadnje napore, da bi obvarovala vsaj svoje prestolno mesto Carigrad. Naj se ji to tudi posreči in naj makari zabrani, da se na ponosni Hagiji Sofiji v Carigradu, nek-daj najlepši krščanski katedrali na vzhodu, ne bo zablesketal zopet križ, naj se sklene mir, prodno prodero Bolgari v Carigrad, vendar je Turčija za nas minula. Evropa se je otresla sra-
344 —
mote, da je polumesec vladal Ičrižu, in balkanski slovanski narodi vriskajo po SOOletnem suženjstvu osvobojeni in o-proSöeni. Dolga, mraöna, temna., krvar va stoletja suženjstva so za njimi, a pred njimi se odpira svobodna priHod-njost. Kdo hi se ne veselil tako velikih zmag? Blagoslovljeno bodi orožje balkanskih junakov, iz njihove krvi naj vzraste velika, ponosna, in svobodna bodoönost balkanskih narodov. Za krst častni in svobodo zlato so stopali balkanski junaki neustrašno v boj, zmagal je križ, priborjena je svoboda., hvaljen bodi Vsemogočni vodja vojski-nih trum!
%
Nekaj podatkov o nadalnjem poteku vojske.
Izmed mnogih važnih vojskiniii, ao-godkov, ki so se izvršili v Času, ko smo zadnjič pisali poročilo za. „Naš Dom“, je najvažnejši velikanska bitka pri Lihe Burgasu. Po odnevnili, nepopisno krvaviti bojih — padlo je deloma. mrtvih, deloma ranjenih 55.000 mož na obeh straneh so Bolgari popolnoma porazili turško armado, ki se je v divjem begu in velikanskem neredu u-maknila za utrdbe Kataldža, ki so zadnja obrambna postojanka, pred Carigradom. Bežeče Turke so Bolgari neprestano zasledovali, prišlo ji1 Še do več krvavih bojev, tako, da so za Kar taldžo prišli ros že samo ostanki tur. ške armade.
Kataldške utrdbe, ki se razprostirajo od Marmarskega morja do Črnega čez cel polotok, so dalo Turkom priliko, da so se ustavili, in tu zbirajo sedaj svoje zadnje moči. Bolgari so jim sledili vkljub neprestanim bojem in nepopisnim Štrapaiea,m takoj za. petami, in bije se že boj za kataldške utrdite. Izid še ni znan, toda z gotovostjo se računa, da bodo zmagali Bolgari, ker je turška armada nesposobna z.a nadajj-ne boje.
Vsled bitke [tri Lide Burgasu, za, katero so morali Bblgari združiti kolikor je bilo mogoče svojih moči, se niso mogli navaliti na Odrin s tako silo, kakor je potrebna za zavzetje take trd-
njave. Odrih, ki je po bolgarski armadi popolnoma odrezan, od vseh' strani, še ni padel. Pred njegovimi utrdbami se bijeg) dan za dnevom krvavi boji, v katerih se Turki hrabro branijo. Bolgari pa vkljub vstrajni obrambi Turkov vedno napredujejo in je padec trdnjave gotova stvar.
Lažje delo, kakor Bolgari, imajo Srbi, Po bitki pri Kumanovem se jim razpršena turška armada, ni postavila nikjer več resno v hram. Skoro brez vseh večjih bojev so zasedli po Skopijo še Tetovo, Prizren, Gostivar, Ivičevo, Veles, Stiplje in Prilep. Ena njihova armada prodira sedaj proti Bito-Iju, kjer bi znalo priti do večjih bojev, druga proti Adriji, kjer hoče zasesti nekatere albanske luke, Ker imajo Srbi pri svojem prodiranju lahko delo, so poslali del svojih vojakov na pomoč Bolgarom pred Odrin, drugi del pa gre pomagat Crnogorcem zavzeti Sklade r.
Crnogorci so zasedli v zadnjem času Peč in Ibakovico, glavna njihova vojska pa oblega Skader, ki se še vedno hrabro brani.
Grki imajo tudi lahko delo in prodirajo skoro brez bojev. V začetku meseca so zavzeli luko Prevezo ob Jar (Iranskem morju, dne !). t. m. pa je njihova glavna armada brez boja zavzela Solini, k'er se je udalo 25.000 Turkov.
J \ o t e k h i t 'k e' pri L ii 1 e B n r -% gasu i n B u n a r h i s a r j n.
Boji na. črti Liile Burgas in Bunar-hisar so se med 29'. oktobrom in 2. novembrom vršili tako: Turška armada je štela nad 120.000 mož in je razpolagala s 300 topovi in 05; eskadroni. Tekom 5 dni trajajočega boja je turško desno krilo vedno prijemalo levo bolgarsko z namenom, da razdere stik z Lozengradom. Bolgarom pa se je posrečilo, da so radi svoje mogočne artilerije in sigurne inianterije pognali sovražnika v beg in ga. še zasledovali. Bojišče je bilo kakor s trupli posejano.
Tretjega, dne je bolgarska sredina, ki jo je podpirala sila njenih to-
|)0v, začelo, z ofenzivo. Infa.nterija je naskočila z bajoneti utrdbe, o katerih se je mislilo, da so niepremagljive, in jili je zasedla, potem je začela preganjati sovražnika, ki je .brez glave bežal pred bolgarskimi zmagovalci.
Petega dne je prešlo naše levo krilo, pomnoženo od svežih Čet, k odločilnemu napadu, in je razpršilo sovražnika na celi črti, da je popustil svoje postojanke ter pobegnil. Bolgari so uplenili 42 brzostrelnih topov, več zastav, loO vagonov z živili in municijo in 2 lokomotivi. Tudi več skladišč z živili je prišlo v njihovo last. Vjeli so 2800 Turkov.
Naše izgube so znesle v teh bojih 15.000 mrtvih in ranjenih, dočim se bliža Število turških izgub Številki 40.000. V tej bitki, ki jio smelo primerjamo oni pri Mukdenu, je bila tnrška armada skoro docela uničena. V nereda se je umikal sovražnik, ki se že ni mogel več držati na utrjenili postojankah med Corlu in Sarajem in se je ustavil šele pri Cataldži. Turška artiljerija je tako pobita, da, ho komaj mogla braniti Carigrad.
Strašne p o dro bn o s t o be gu t u r š 'k e a r m a d e pri B h 1 e B n r g a s it
Posebni poročevalec,,.Grazer Volksblatt a“ je dne 31. t. m, brzojavil svojemu listo iz Sofije:	Celo mesto živi
pod vtisom zmage pri 'Bide Bnrgasn. Ne more se dvomiti, da je turška, armada strašno poražena. Zdaj tudi stroga bolgarska cenzura dovoljuje poročati podrobnosti: iTurŠfco armado je prešinil strašen strah, ko so jo Bolgari vrgli. Discipline ni bilo nobene Več. Zaman so se z revolverji in s sabljami vrgli turški častniki proti svojim vojn,kom, ki jih pa niso več ubogali, temveč so nastavili proti njim bajonete in pomandrali vsakogar, ki jih je oviral na begu. Ko so se turške množice u-stavile, se je turški vojak boril s tovarišem, da je hitreje bežal. Veliko Turkov je padlo po orožju svojih tovarišev. Cesta v Oataldžo, po kateri so Turki bežali, je posejana z orožjem in z o-pravo, ki so jo Turki proč pometali.
Bolgari so takoj, ko so osvojili turške postojanke, pričeli poraženo turško armado poditi z vso silo z rezervami, ki pa so bile že hudo utrujene, ka,Valerija je pa pritisnila z vso silo na bežečo turško armado. Turki niso bili 'več/ sposobni, braniti se, pometali so orožje p noč, id bilo mogoče vzdržati reda in vsa turška armada je podobna, zmešani čredi. Zdi se, da je nemogoče u-rediti za odpor zmešano turško armado, ki je izstradana in ne pozna, nobene discipline več. Ce bolgarska armada takoj ne udari na Carigrad, se mora upoštevati, da je bolgarska, armada do skrajnosti utrujena. Bolgarska armada je pred bitko ob najslabšem vremenu z vso silo marširala brez počitka, da, je mogla Obiti turško armado, na kar se je pričela bitka, ki je trajala, 80 ur. Tudi Bolgari so imeli velikanske izgube, ki se pa s turškimi izgubami niti primerjati ne morejo.
B o 1 g a, r s k e izg u b e.
Sofija, 4. novembra. Po dosedanjih sporočilih so imeli Bolgari v zadnjih bojih zelo velike izgube. V Sofiji sami leži nad 10,000 ranjenih, 1500 ranjencev jo v oskrbi avstrijskega „Rdečega Križa“. Število ranjencev računajo na več nego 20.000. Od teli jih je bilo ranjenih pri Bozengradu 7000. Ena tretjina vseh ranjencev je težko ranjena. V vojnem ministrstvu izdelujejo sedaj listo mrtvih. Najbrže bo prekoračila število 4000. To veliko Število sc da razlagati iz tega, ker so dosegli Bolgari svoje velikanske uspehe večinoma z bajonetnimi naskoki. Od B in, 6. pešpolka, ki imata svojo garnizijo v Sofiji in štejeta skupaj 7200 mož, je o-stalo samo Še 700 mož. Mnogo sofijskih rodbin p laka za, svojimi sinovi in očeti. Poznejše' bolgarske izgube,, ki so bile zlasti pri Bille Burgasu velike, v teh Številkah niso vštete:
C r n o g o r c i p r e d S k, a, d r o m.
Crnogorci Še vedno oblegajo trdnjavo Tarahoš in Ska,der, kjer je ka-kih 15.000 turških vojakov in najmanj toliko mohamedanskih Albancev. Reka Bojana je vsled deževja silno narasla in povodenj onemogočuje večji' črno-
— 346 —
gorske uspehe. Obleganje napreduje zelo počasi, ker Crnogorci ne poznajo natančneje trdnjave, pred vojno niso marali vohuniti, kakor delajo vse droge (tržave. Trdnjava je vrhu tega zelo dobro utrjena ter ima velike topove, dočim manjka Crnogorcem velikih1 oblegovalnih topov; zato so se, kakor poročajo iz Belgrađ'a, obrnili na Srbijo, da. jim pošljejo oblegovalne topove, ki jih jim je poslala, in ob enem tudi del svoje armade.
Grozovitosti T n r k o v.
Sofija, ‘2. nov. Oficiozni „'Mir“ poroča, da so Torki v Demirkissarju zaprli v vojašnico 200 Bolgarov in jo zar žgali, da so vsi Bolgari zgoreli. V dolini Strume so privezali kmetje Turke na drevesa in ograje ter jih poklali.
Atene, 2. novembra. Turki so zažgali v Epiru 20 vasi, ki se imenoma navajajo. M<u,sakrirali so može, žene, starčke in otroke ter žene onečaščali.
Sofija, 2. novembra:	Pri Odrinu
je nek turški častnik, ki je padel, n-strelil v prsa dr. Egi nova, ki mu je prihitel na pomoč.
J i n a š k a S r 1) k i n j a.
Neki vojni poročevalec poroča: V vrstah srbskih četašev se je vojskovala tudi lOletna ko.ntoristinja Sofija .!o-vanovičeva iz Belgrada. Ko je bila proglašena mobilizacija, je prišla v „Narodno obrano“ in prosila, da bi jo sprejeli v kako Četo, Seveda so jo odklonili z motivacijo, da ženskih ne sprejemajo, ali prihajala je vsak dan, prosila in žugala, da vse postreli, ak.o jo ne pustijo, in ko so ji rekli, da se /liganja ne bojijo, je zopet lepo prosila in jih nadlegovala toliko časa, dokler je niso sprejeli.
Slišal sem praviti, da se prav hrabro bori, ali svoje ženske narave vendar ne more zatajiti; ko je četa, v kateri se je nahajala, zavzela, neko ob-
mejno turško utrdbo, so pobrali četniki puške, bajonete, municijo in razne druge vojaške reči, Četašica Sofija pa — šalico za kavo, sladkor, petrolej in podobne kuhinjske reči.
Te dni sem jo videl v Skoplju, V hotelu „Sloboda“ je sedelo pri neki mizi nekoliko četnikov in med njimi eden prav mlad in otročji. Začel sem dvomiti, da bi bil četnik moški in nagovoril sem ga takoj:
„Kako se kaj počutite, gospodična četašica ?“
„Nisem nobena gospodična“, me zavrne in prav strogo pogleda.
„Bežite, no, saj se vidi na laseh, da so bili nekdaj daljši in da ste jili odrezali! Kaj hočete sedaj brez las? Ali Vam bodo zopet žrastli?“
Tc je pa bilo gospodični četašioi vendar že preveč in odgovorila je prav odločno:
„Ko sem Šla na vojno, sem mislila, da se ne vrnem živa domov, in kje sem potem mogla misliti na lase . . .“
Dobro se je odrezala, dejala karabinko čez kolena in mi obrnila hrbet, ali v tem so prišli že nekateri drugi in gospodična četašica se je morala spustiti v pogovor in nam praviti o bojih in vojnih štrapaeah. Reva, v enem mesecu je samo dvanajstkrat spala pod streho, drugače pa vedno pod milim nebom. Dobro se je odrezala gospodična četašica tudi, ko sem ji očital njeno žensko naravo, ker je vzela v turški utrdbi samo šalice za kavo, sladkor in petrolej; rekla je:
.„To je bilo zelo koristno, ker te reči — posebno sladkor in petrolej smo rabili, a moški se zato niso brigali . . .“
„Pa ste vzeli tudi metlo?“ sem jo vprašal.
„Metle ni bilo nikjer, ker turške nesnage menda sploh ne poznajo metle . . .“
Razgled po svetu.
Napeto razmerje med Avstrijo in razmerje med Avstrijo in Srbijo in iz Srbijo. Poleg vojske zavzemlje v zad. tega izvirajoča nevarnost svetovne voj-njem času največ zanimanja napeto skle. Srbija zahteva med drugim luko
ob Ađriji, čemur se pa Avstrija iz ne-mnevinih razlogov protivi. ,NaSa, po nemških' in madžarskih, težnjah narekovana politika noče uvideti, da bi bilo za bodočnost Avstrije edino dobro, če bi živela z balkanskimi narodi v prijateljstvu in neti zato z raznimi, velesile nevrednimi šikanami proti nam na Balkanu sovraštvo, kar se že, in se ho še bridko maščevalo. V zadnjih dneh je napetost precej odnehala in smo lahko overjeni, da ne bo prišlo do bojnih zapletljajev.
Državni zbor ima zopet zasedanje. Ravno tako zborujejo v Budimpešti delegacije. Kaj posebno važnega se ni sklepalo in dogodilo.
Španski ministrski predsednik Canalejjas — ustreljen. V torek, dne 12. novembra je ustrelil anarhist Ser-rato Španskega ministrskega predsednika:, Canalejas je bil na licu mesta mrtev. Atentator je izvršil samomor. Španiji grozijo težki dnevi, Framason-ski Ferrerovci dvigajo vedno drznejše svojo glavo; katoliški cerkvi se hoče zadati kot na Portugalskem smrten u-darec.
Svobodomiselna portugalska republika poslopa z monarhističnimi vjet-niki tako barbarsko, da protestira celo dunajska Židinja Časopis „Neue Freie Presse“. Portugiškia ječa „peniteneia-ria“ je že samanasebi tako grozna, tla mora postati človek, v njej bebec ali nor.
Naraščanje slovanskega življa na Pruskem. Na eni strani po,jemlje prusko kmečko prebivalstvo, na drugi strani pa. narašča na kmetih slovanski element. To naraščanje ima svoj vzrok v vednem pritoku inozemskih Poljakov in v vedno močnejšem prodiranju do-majčega, poljskega prebivalstva proti zapadu, V zadnjih letih je bilo na Pruskem legitimiranih inozemcev okoli 600 tisoč, od katerih je bila. polovica poljska. Na kmečki stan je prišlo od te polovice Čez 80%'. K temu je prišteti še nelegitimirane Poljake, katerih pa ni mogoče natančno ceniti. Kakor izpričuje Statistika, je število Poljakov v zadnjih 40 letih vedno naraščalo, tako
v vladnem okraju potsdamskem z enega odstotka na 12%, v okraju franko-brodskem z 1 % na 9l%, v okrajii stral-sundskem z 0’1 % na 8%, v štetinskem okraju z0’3% na 6'%’, v magcUeburŠkem okraju z 3% na 21'/o ter v tehniškem z 10% na 22%. Lahko si mislimo, kako ta pojav nemške hakatiste napolnjuje s strahom. Torej prazno delo hakatistov.
V enem dnevu iz Evrope v Ameriko? Francoski zrakoplovec Vedrines izjavlja, da bo zgradil motor, s katerim. bo mogoče preleteti 300 km v eni uri in s katerim bo poletel spomladi iz Evrope v Ameriko v enem dnevu.
Velikanski top. V angleški livarni za topove V Ficku v Cumberlandu preskušajo velikanski top, ki je namenjen, za japonsko vojno ladjo „Kongo“. Ta velikanski top bo baje v stanu izstreliti kroglo, ki bo tehtalo 14.000 kg, v daljavo na 24 km. Na daljavo 2750 m bo Še prebila krogla, izstreljena iz tega topa, 55, cm debelo oklepno jekleno ploščo.
Oporoka v žepu stare suknje. V
Jalti je nekdo kupil pri starinarju star suknjič, v Čegar žepu je našel oporoko pred 20 leti umrlega bogatega trgovca Kuprijanova. V tej oporoki je zapustil Kuprijanov vse svoje premoženje 300.000 rubljev svoji soprogi Po smrti Kuprijanova niso našli nobene o-poroke in so njegovo soprogo dediči odpravili le z malepkostno vsoto.
Zrcala na cestnih križiščih. Iz Londona poročajo o novi napravi za varnost avtomobilov. Na cestnih križiščih v Londonu poskušajo postaviti na visokih drogih zrcala, v katerih se zrcalijo vse ceste, ki se tam križajo. Šoler vidi torej pravočasne, ali je cesta, po kateri hoče peljati, prosta ali ne. Tudi ponoči so ta zrcala zelo pripravna,, ker se v njih pravočasno zrcalijo svetilke avtomobilov, O uspehih se bo moralo pa še-le pozneje poročati.
Novi angleški dreadnought. S prihodnjim letom bodo pričeli Angleži graditi dreadnought, ki bo obsegal 30.000 ton'. Ta nova bojna ladja bo imela nekako streho v varstvo proti bombam iz zrakoplovov; vozila bo 20 vozlov na u_
ro in bo Opremljena s 14colnimi topovi, Tudi dimnik in ventilacijske cevi nove bojne ladje bodo zakrite z mrežami, da ne bodo mogli sovražni zrakoplovci va-nje metali bombe.
Krvav prizor v cirkusu. V Gyon-gyesu na Ojgrskem se je ustavil cirkus, v katerem se je med drugim producirala ravnateljica z 20 levi. Nek veßer je pa krotilka izjavila, da mora predstava z levi odpasti, kajti živali so nenavadno besne in razburjene. Tedaj se izmed' gledalcev ponudi nek AVet-ter, ki se je silno rad bavil z levi, da on na lastno odgovornost izvede predstavo. Res je stopil v kletko, a, tisti hip že planejo nanj levi, katerih eden mu pregrize želodec, da je na mestu umrl pred oßmi prestrašenega, občinstva.
Grozna družinska drama. Iz Kijeva poročajo: Sin kmeta Rjabuszina v vasi Chrystrow je bil 15 let v tujini, kjer si je prihranil nekoliko denarja, s
katerim se je vrnil domov, ne da bi prej kaj obvestil svoje starine. Ko je prišel v domačo hišo, je našel samo sestro, ki ga pa ni poznala. Rjabnszin ji je pokazal svoje prihranke jter ji dal 5 rubljev, dia bi prinesla dobro večerjo, na kar se je vlegel k počitku, ker je bil utrujen od potovanja. Rja-buszin se ni dal spoznati svoji sestri, ki je povedala starišem, da, je d o šel bogat tujec z mnogim denarjem. Polotila se jih je lakomnost in sklenili so vsi trije, da tujca umore. Stari Rja-buszin je šel prej v gostilno, da se napije poguma. Tu pa, je izvedel od občinskega predstojnika, da je tujec njegov lastni sin, ki se je že preje zglasil pri občinskem predstojniku. Vesel je hitel domov, kjer pa je v svojo grozo izvedel, da, sta žena in hči tujca že u-morili. Ko sta morilki izvedeli, koga sta ubili, sta se obesili v skednju, stali Rjabnszin pa je znorel in so ga morali oddati v norišnico.
Orli.
Ptujska okolica. Naši vrli pradedje, kremeniti Slovenci so se velikokrat vojskovali s krvoločnim Turkom in tako junaško branili lepo našo slovensko domovino. Sedanji čas, tekoče dneve pa se slovanski narodi na Balkanu ognjevito in hrabro vojskujejo zoper Turke. Pa saj je, celo naše v človeško življenje vedna vojska in bojevanje. Če ne z ognjem in svetlim mečem, ne svinčenimi krogljami in z gromovitimi streli topov, pa je vojska zmiraj z bristrim umom in s peresom in velikokrat tudi v dejanju, za naše verske in narodne pravice. Kakor si kraljica ptič, mogočna orlica in orel spletata svoje gnezdo visoko v gorovju na ojstrem skalovju in visokih drevesih, ter morata velikokrat paziti z bistrim očesom za mladiče, ker sovažniki zalezujejo mlade orle. Kakor zalezujejo sovražniki ptičji zarod — orie, ravno tako se godi telovadni organizaciji »Orel.« Blati in psuje, se je in celo žlbbno se piše o njej v malopridne časnike. Pa z božjo pomočjo in trdno voljo smo se postavili v bran »Ptujski Orli.« Komaj eno dobro leto delujemo, a že imamo lepe vspehe. Meseca avgusta si je sedem telovadcev oskrbelo »kroj — uniformo.« Prvič so se v kroju udeležili Slomšekove slavnosti Orlov dne 11. avgusta v St. Jurju ob južni železnici in so tam tudi telovadili. V Ptuju so prvič v kroju nastopili na praznik Marijinega vnebovzetja dne 15. avgusta. Ta dan je vsako leto v celo dnevno češčenje izpostavljeno presveto Rešnje Telo. Med pozno sveto mašo so
pristopili Orli k sv. obhajilu. Večeiko ob sklepu pa so imeli »Orli« častno stražo. To je bilo res nekaj novega in krasnega v minoritski cerkvi v Ptuju Udeležili so se v kroju tudi mladeniškega shoda in Slomšekove slavnosti dne 18. avgusta v Slivnici pri Mariboru in so tudi telovadili. Na praznik Marijinega rojstva dne 8. septembra so imeli Ptujčani: Tretji red, mladeniška in dekliška Marijina družba procesijo k Devici Mariji na Vurbergu. Tudi Orli v kroju so se je udeležili. Po večernicah pa so na cerkvenem prostoru telovadili, da se je vse čudilo. Da, kaj takšnega je bilo tisti dan prvokrat na staroznanem Vurbergu. Nadalje so se udeležili Orli v kroju Slomšekove slavnosti dne 22. septembra v Ormožu in so tudi telovadili. Pri veliki Slomšekovi slavnosti v Narodnem Domu v Ptuju dne 29. septembra je pri igri »Nekdaj in sedaj« sodelovalo pet Orlov, dva celo v kroju. Udeležili so se konečno v kroju na Domovi dne 6. oktobra najpreje slavnosti v cerkvi pri večernicah, potem pa veselice »Slovenske Straže« in Slomšekove slavnosti. Je bilo ta dan res mrzlo in deževno vreme, pa mlade moči so tudi telovadile. Tako smo tekoče leto, po naših skromnih močth, delali najbolj v Slomšekovo proslavo. In Slomšekovih naukov se hočemo držati vedno, Saj so tudi Slomšek nekatere naše očete in matere birmali. Torej, naj Slomšekov spomin in duh živi zmiraj med nami Slovenci! Naša mladeniška četa je zgubila dva vrla člana: eden je odšel
k vojakom na cesarski Dunaj, drugi pa je zapustil slovensko domovino dne 5. oktobra in se je odpeljal v daljni svet k sorodnikom v Afriko v Aleksandrijo. Oba dva sta nam že poslala srčne pozdrave iz tujine. Imamo pod-učne sestanke in tudi se pridno vadimo v telovadbi. H koncu še srčna hvala vsem dobrotnikom, podpornikom in darovalcem. Bog jim tisočero povrni! Nadalje ponižno prosimo blaga srca še nadalnje naklonjenosti in podpore. Na Ptuju in v obširni okolici je treba najbolj
resnega in treznega življenja. Ravno tukaj se toči in prodaja na cente — alkohol, smrdljivi špirit, tukaj je gnezdišče slabega časopisa in žali Bog se celo širi luteranstvo, ter se tepta slovenski jezik in katoliška vera. Torej nas sovražniki obdajajo od vseh strani. Resnično silni boj! Saj je naše življenje vedna vojska. Mladeniči, »Orli« le krepko naprej ! Kličem s srčnim pozdravom: »Na zdar!«
brat »Višavski!«
Dekliški vrtec.
Hodimo odločne Slovenke, in pogumne braniteljice svete vere in ne-dolžnosti! Drage mladenke, zavedajmo se trojnega: 1. da smo krščanska, dekleta: 2. da smo slovensika dekleta, in 3. da smo kmečka dejfletpi. Kot krščanska deklctai smo dolžne braniti sveto vero in našo dekliško čast! Organizirajmo se. da bomo znale zavrniti nasprotnika, ki bi si drznil, izpodbijati naše versko prepričanje in načela in blatiti našo dekliško čast,. Da smo slovenski dekleta, smo lahko ponosile: kaj lepo se nanašajo na, nas krasne pesmi, kakor: „Slovensko dekle“ in „Slovenka sem“ in druge. Zato nikar ne pustimo zaničevati svojega materinega jezika. Pa, tudi kot kmečka, dekleta, se nam ni treba sramovati svojega, stanu, ker je imeniten in nad vse druge stanove na svetu. Iz kmečkega, stalnu je največ svetnikov in največ dušiiiili pastirjev. Najslavnejši voditelji naroda so bili v kmečkih hišah' doma. Saj pravd pesnik: „Kar mož ne-besai so posl ata, da večnih nas otmo grobov, vse mati Kmečka je zibala, iz kmečkih so izšli domov.“ — Sklenimo torej me vse prijeti za orožje in sukajmo uma svetli meč, da st1 bodo uresničile lepe besede slovenskega, pesnika,: „In bodo združili otroci slovanski, se v rod velikanski, sovražnikom v strah’. Oj takrat pa bodo mladenkam se vila, prekrasna vezilai v preslavni spomin.“ — Torej na delo z združenimi močmi! Mnogo uspehov vam v tem delu želi	Marica.
Hranilno dekliško čast! Mnogokrat zaidemo v slabo družbo, dasi ne po lastni krivdi. Tlako in.pr., ko pridemo po
opravkih v liberalne gostilne ali prodajalne, v čakalnicah, v vlaku, na potu, kjer se nam povsod vsiljujejo razni ničvredneži kot nadležne muhe, S svojim umazanim in nečednim govorjenjem nam nastavljajo zanjke, hoteč nam o-ropati najdražji zaklad — nedolžtnost. Dekleta store najboljše, da se po možnosti ogibljejo takih' nevarnosti, kajti: „Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine!“ Ako imaš torej daljše potovanje, ali ako moraš ponoči sama na pot, vzemi si'spremljevalko. Toda večkrat se primeri, da pridemo v tak položaj brez krivde. Kmečkim dekletom se ni mogoče izogniti raznim opravkom, tako n. pr. ko so turščica kožuha ali tare lan, ali ko se mane proso in ob drugih takih prilikah, ko se med navzočimi najde mnogokrat kakega, pokvarjenega ničvredneža. V takih okoliščinah je najboljše, da smo prav resne. Ce pa tudi to ne pomaga, potem, predrage tovarišice, nam je treba odločnosti in poguma, da nadležnega vsiljivca, krcpkio zavrnemo. Nekje sem čitala to-le: „Na vojaških vajah si je nekdaj neki častnik dovolil nespodobno šalo s priprostim, a resnim kmečkim dekletom. Mislil je, da sme on liganja,ti šale, kakor se mo zljulbi, Naletel je pa prav slabo. Resno in pogumno dekle je priselilo gospodiču takšno zaušnico, da mu je zatekel obraz. In gospodič, z zateklim obraznim in u-žaljenim ponosom, se obrne na majorja, hoteč si poiskati zadoščenja. Tu je še-le slabo naletel, .„Pojdite se solit“, mu je dejal major, „mi imamo pod oblastjo moštvo, pa ne deklet!“ — Častnik’ pa je moral požreti jezico in dvoj-
no blamažo ter Še par dpi nositi na obrazu znamenje „junaštva“. — Tako blodimo tudi me, slovenska dekleta, resne, pogumne in srčne, kadar se nam bliža sovražnik nedolžnosti, ki je več vredna kot vsi zakladi sveta. Sv. Čita, ki je služila v gradu, je nekoč z vročim čajem polila služabnika, ko jo je ta samo prijel za roko. Zagrozila mu je, da ga naznani gospodu, in odslej je imela mir. Tudi me zagrabimo za korec vode, ako je slučajno pri roki, da ohladimo padleŽnemu vsiljivcu preveliko gorečnost in da si zapomni, s kom je imel opraviti. Ne dovolimo, da bi že vsak „mlečnozobnež“ uganjal z nami nepotrebne šale ter s svojimi umazanimi rokami nam „čedil“ obleko. Bodimo resne! kajti že iz resnega obraza se bere, kako skrbimo za dušr no lepoto. Dekleta pa, ki se vsaki stvari, vsaki besedi smejejo, nič ne skrbijo za sveto Čistost, in, za prešernim smehom pride kmalu jok. Prosimo pa tudi Boga za pomoč, da nas podpiraš svojo milostjo v bojih Življenja. Same iz svoje moči se pač ne moremo bojevati zoper svet in pekel, potrebujemo
pomoči od zgoraj. Zato pa tudi rade in pogostoma pristopajmo k mizi Go-spodovi, da nas pokrepča nebeška mana zoper vse sovražnike naše nedolžnosti. — Pribežimo pa tudi pogostoma k Materi Mariji ter ji zaupno odkrimo svoje srce, svoje slabosti in težave, proseč jo varstva in pomoči.. „Dekle, ki ni pod Marijinim varstvom, bo v današnjih časih težko ostalo na potu kreposti! “
Zvonimira O.
Svetovalka. Naglica nikjer pi dobra, vsako važno zadevo je treba pred odločilnim sklepom — prespati. Vse to odobrava svetovalka. Ivljub temu pa zavrnem, da žalibože mnogi zlorabljau M ta nasvet. Služi jim kot plašč, ki zakrije malomarnost in lenobo. Trdim, da porivanje na dolgo klop, odlaganje neizogibnih opravil, je Še hujše zlo nego naglica. To drugo zlo se nahaja, bol j pogostoma nego prvo, zato svet rijem : „Kar lahko danes storiš, no odlagaj na jutri!“ Ali imaš zagotovilo, da ti je jutrišnji dan še na razpolago? To vprašanje ti stavi
Svetovalka.
Društveni glasnik.
Vurberg. Cenjeni gospod urednik, privoščite tudi nam majhen kotiček v vašem cenjenem listu. Me smo sicer nekoliko zadremale, pa čisto zaspale še nismo. Dne 6. oktobra je imela tukajšnja Dekliška zveza svoj mesečni poučni shod. Najprej nas je pozdravila predsednica Paula Krefl ova ter na kratko orisala Slomšekovo delovanje in obenem izrazila misel, da bomo s tem izkazale nepozabnemu vladiki najlepšo čast, če se bomo ravnale po njegovih zlatih naukih. Nato je tajnica Malka Minih navduševala dekleta, da naj se krepko bujujejo za pravice slovenskega naroda. Tovaršica Ana Minih je imela krasen govorček o snagi, za katero bi morale skrbeti posebno dekleta. Nato se predsednica zahvali govornicam, kakor tudi č. g. voditelju za njihove pomenljive besede, s katerimi so nas vspodbujali za pogosto prejemanje sv. zakramentov, posebno prvi petek v mesecu. Potem smo imele zopet zborovanje dne 3. novembra. Predsednica je pozdravila došle članice, ter obenem govorila o sovraštvu in zavidanju med dekleti, priporočala nam medsebojno ljubezen, da bi tako skupno delovale po geslu: vse za eno, ena za vse. Zatem je nastopila tajnica s kratkim govorčkom, v katerem je opominjala dekleta, da naj ne zane-
marjajo prostega časa, s katerim si lahko veliko’ pridobijo za boljšo podočnost. Tovaršica [ulika Lah je pogumno nastopila s krasnim govorom, kaj naj branimo posebno me dekleta, da ostanemo časno in večno srečne; posebno je po-vdarjala, da naj spoštujemo materni jezik in rade prepevamo lepe slovenske pesmice. Odbornica Mica Pirnik je s pomenljivimi besedami svarila dekleta pred gizdavostjo. Tončka Lovrenčič je vdeklamirala lepo pesem »Rabeljska jezero.« Častiti g. voditelj pa so nam v jedrnatih besedah razložili srčnost deklet na Bolgarskem glede vojne proti Turkom. Predsednica se izkreno zahvali vsem govornicam, ter zaključi zborovanje z besedami »Bog Vas živi.«
Malka.
Velika Nedelja. Poročati mi je zopet nekaj o delovanju naše Dekliške zveze. Marsikateri si je že mislil, da se je naša zveza razkropila na vse strani, a vendar ni tako. Me še vedno delujemo, kolikor je v naših močeh. Dne 4. avgusta smo imele prav dobro obiskan sestanek. Č. g. voditelj vspodbujajo dekleta k pravico- in resnicoljubnosti, ter opišejo še nekatere čednosti, katere naj bi dičile posebno članico »D. z.« Predsednica M Voršič vspod-buja dekleta k stanovitnosti. Bodimo zveste
hčerke Marijine. Nikdar se ne smemo sramovati; javno pokažimo, da smo hčerke naše nebeške matere, nosimo zvesto njen znak na svojih prsih, ter se zbirajmo pod njeno zastavo ! Dne 29. septembra smo skupno z Mladeniško zvezo priredile Slomšekovo slavnost. Predsednik Kosi nam v krasnih besedah opiše delovanje in življenje Slomšekovo, ter njegove zasluge za slovenski narod. V njegovo proslavo se je predstavljala igra »Veseli god«, za tem so nastopala dekleta z deklamacijami. Vmes nas je kratkočasil tudi pevski zbor. Iz naše sredine smo zgubile v tem času zvesto članico »D. z.« Zakonsko zavezo sta sklenila vrl ženin Franc Rozman, organist in blaga ter pridna nevesta Amalija Hergula iz vrle krščanske slovenske hiše Hergulove v Mihovcih. Vič. g. župnik so govorili zaročencema krasne besede v cerkvi in na domu. Amalija je bila večletna cerkvena pevka, za kar jo naj Bog poplača. Bila je tudi blagajničarka »D. z.« ter vzgledna članica Marijine družbe. Zato so ji zapele pevke v slovo lepo družbeno pesem, »Draga sestra bodi srečna.« V imenu zveze kličemo še na tem mestu vrlemu paru:	»Blagoslovi
vaju Bog!«	Tajnica.
Gornja Radgona. Tretje četrtletno poročilo Dekliške zveze gomjeradgonske. Naš sedmi poučni shod se je vršil dne 7. julija ob polnoštevilni udeležbi mladenk po sledečem vsporedu: 1. »Velegrajska himna«. Pesem pojo dekleta. 2. Terezija Vreča nam je kaj lepo opisala slovenska blagovestnika sv. Cirila in Metoda. 3. Marija Ferš nam je priporočala, kako naj porabimo čas mladosti in nas vspod-bujala, da si naj sedaj v mladosti pridobivamo le,)ih čednosti, ker kar bomo sejale v mladosti, to bomo žele v poznejših letih. 4. Kako nam je živeti narodno med seboj, govorila Terezija Štefanec. Osmi poučni shod se je vršil dne 4. avgusta po sledečem vsporedu :	1. Dekleta
so zapele dve krasni pesmici: »Rožic vne bom trgala« in »Jaz vem za deželo«. 2. »Čas mladosti«. Govorila Marija Ferš; kaj lepo nam je razložila, kako naj porabimo zlati čas mladosti. Kar si pridobimo v mladosti, nam ostane, tega nam nihče ne more vzeti. 3. Mladenka in čebela, govorila Anica Kusik. Jako mično je razpravljala, kako se naj učimo od čebelice: prvič ljubezni in spoštovanja do starišev in predstojnikov, drugič varčnosti in štedljivosti, tret-tič devištva in čistosti, četrtič snažnosti in redoljubnosti, petič ljubezni do naroda. 4. »Dobra gospodinja, sreča družine«, govorila Mira Pintarič. Razpravljala je, kako naj skrbi mladenka, da bo domača hiša priljubljena njej in domačim. Biti mora desna roka materina. 5. Poraba časa, govorila Lizika Pelci. »Minuta ki minila, ne bo se več vrnila«. Po tem pregovoru je govornica v dobro premišljenem govoru dokazovala, kako si naj razdelimo čas, da ga vselej dobro obrnemo in da še nam preostaja kaka minuta za dobro in koristno berilo v pouk in razvedrilo sebi in drugim. Veleč. g. duh. voditelj so nam pri vsakem govoru še podali krasne nauke; ob koncu so razložili vprašanja iz vprašalne škatle. Potem pa skoro v pol ure
trajajočem govoru temeljito in z vso odločnostjo odgovorili na nesramne napade zvezinih nasprotnikov, ki se zlasti v zadnjem času z neprimerno drznostjo zaganjajo v zvezo in njeno delovanje, pokazali so z resnimi besedami na kakšni podlagi je in mora ostati naša »Dekliška zveza«, namreč na versko—narodni. Za njihove prekrasne besede bodi njim iskrena zahvala. Dne 15. sept. je priredila Dekliška zveza evharistični shod, ki se je vršil po sledečem vsporedu: 1. »O Jezus ljubeznjivi«. Pesem, zapojejo dekleta. 2. »Le en pogled«. Pesem. Deklamuje Anica Gomilšak. 3. Evharistični odsek in članica Dekl. zveze, dialog, govorila Nežika Osojnik in Terezija Kovačič. V tem dvogovoru nas je prva govornica navduševala za pogosto sv. obhajilo in da mora biti vsaka članica Dekliške zveze tudi članica evharističnega odseka. Druga govornica pa nam je pokazala razne sovražnike in nasprotnike tistih, katere pogosto prejemajo sveto obhajilo. 4. »Gcrko in prisrčno ljubim«. Pesem, zapojejo dekleta. 5. Pogosto sv. obhajilo in narodna mladenka, govorila Tončka Petovar. »Povej mi, s kom občuješ in povem ti kdo da si«. Po tem pregovoru izvaja govornica, kolike koristi je za narodno mladenko pogosto sv. obhajilo. Nas najboljši prijatelj je evharistični Kristus in pri njem naj išče narodna mladenka sveta, pomoči in tolažbe. 6. »Dan miru«. Pesem deklamuje Anica Kusik. 7. »Ljubljencu srca«. Igra v enem dejanju. Spisala Tončka Kovačič. Mlada deklica Bogomila je bila zjutraj pri sv. obhajilu, a sedaj bi rada darovala »Ljubljencu svojega srca« najlepših cvetk. Išče )ih, pa jih ni. Kliče pomladne cvetke in pribite: 1. Lilija. 2. Šmarnica. 3. Vrtnica. 4. Marjetica. 5. Lipa. 6. Zimzelen, ki pomenijo: nedolžnost, ljubezen do Marije, ljubezen do Boga, ljubezen do domovine, ponižnost in stanovitnost. To naj daruje svojemu »Ljubljencu«. Ona tako stori in se mu popolnoma posveti. 8. V lepih besedah so vlč. g. duhovni voditelj navduševali dekleta k na-daljnemu delu na odločno versko-narodni podlagi. 9. »Gledam te o Božje Srce«. Pesem, zapela dekleta. Na ta shod, ozir. slavnost nam je prinesla tudi predsednica ljutomerske Dekl. zveze prisrčne pozdrave od njihove Dekliške zveze. Dne 29. septembra je priredila naša Dekliška zveza Slomšekovo slavnost na vi tu gostilne g. Kampuša. V igri »Slomšeku« ob 50-letnici njegove smrti so se poklonile vile, Slovenija in njene družice, ter slovenska dekleta v vezani besedi in prozi nesmrtnemu našemu Slomšeku. Lepo so uprizorile igro »Marijin otrok«. Zlasti krasen je bil nastop baronice Potovšek (Terezija Vreča) in nje hčerke Lucije (Micika Vogrinec). Vmes so se deklamovale in pele Slomšekove pesmi. Nad vse krasen pa je bil slavnostni govor veleč, gospoda duhovnega voditelja Janeza Luskarja, ki so popisali v navdušenih besedah Slomšeka kot mladinoljuba, nam priporočali prebirati knjige njegovega življenja, njegove spise, ter se po njih ravnati. Udeležba sicer ni bila povoljna, a kdor ve, s kakšnimi težkočami se ima boriti gornje-rad-gonska Dekliška zveza, se temu ne bo čudil.
Ti, šent peterska Dekliška zveza pa se ravnaj vedno po naukih tvojega č. g. duh. voditelja. Ne oziraj se na levo in ne na desno, ampak po začrtani poti neustrašeno naprej s svojim praporom, presv. Srcem Jezusovim! Tajnica.
Iz Savinjske doline. Prebiraje »Naš dom,« najdem med drugimi tudi dopis iz Dunaja. Na tem mestu Vam častitam in pozdravljam Vašo Dekliško zvezo. Naj obrodi stoteren sad in doseže zaželjene cilje Vaših želj. Naj blagoslovi Vaše delo On, v katerega imenu ste začele zbirati članice za ustanovitev Vaše zveze. Časti vredno za slovenska dekleta na Dunaju je, da ste se zjedinile in vsadile prelepo cvetko jedinosti, katera bo svoj čas pognala prijeten vonj, in vabila še druge mladenke k sebi, da skusijo, kako lepo je, če človeka usoda žene v tujino, a najde kraj, v katerem se lahko v družbi svojih, krepi v dobrem. Kličem Vam na tem mestu:	Drage Slovenke, delujmo v
edinosti za naš slovenski narod ! Pa nam zopet kaj kmalu poročajte o Vašem delovanju!
Vas prijazno pozdravlja mladenka iz Savinjske doline.
Rečica. Naše izobraževalno društvo je priredilo v nedeljo, dne 27 oktobra Slomšekovo slavnost, ki je nad vse pričakovanje izborno uspela. Skoraj vse trške hiše so bile v zastavah in močno streljanje možnarjev se je čulo od jutra do večera. Slavnost se je že pričela predpoldan ob pol 11. uri s pridigo in slovesno sv. mašo, katero je služil naš neumorno delavni, dobro znani prijatelj slovenske mladine in njen navdušeni organizator, preč. g dr. J. Hohnjec ob asistenci veleč. gg. domačega župnika patra Vladimirja in kaplana. Po večernicah smo se pa zbrali v veliki dvorani g. Štiglica ; bilo je toliko ljudi, da jih je morala polovica ostati zunaj ali pa oditi domov. V imenu izobraževalnega društva pozdravi navzoče g. Anton Turnšek, ter odda besedo slavnostnemu govorniku dr. Hohnjecu, katerega je zbrano občinstvo z navdušenjem sprejelo. Njegove besede so izvale velikansko pritrjevanje. Prisrčne ovacije in ploskanje ob koncu govora so pričale, da so segale prepričevalne besede globoko v srce. Nato je govoril srčno pozdravljen g. kaplan Hohnjec ter navduševal mladino k nadaljni izobrazbi, ko zapusti šolo. Sledile so deklamacije :	»Vesela pesem nedolžnega mla-
deniča«, »Mladeničev tovarišija«, »Popotnica vojaška«, »Slava Slomšeku«. Med posameznimi deklamacijami so prav lepo in ubrano zapeli domači pevci, na kateri zbor so Rečičani lahko ponosni. Pozabiti ne smemo, omeniti lepega prizora, ki je ganil navzoče do solz, ko so nastopile tri male belo oblečene deklice s šopki v roki, katere so položile pod krasno ovenčani križ, pokleknile, med tem pa je g. kaplan pel samospev: »Molečemu dekletu«, s spremljevanjem harmonija. Ob koncu zahvali naš vrli g. Turnšek slavnostnega govornika v p prisrčnih besedah ter prosi, da bi naj večkrat osrečil Rečico s svojim obiskom, zahvali nadalje tudi g. kaplana, kateremu gre vsa čast, da je priredil tako lepo slavnost. Nato so nastopili mladeniči kot diletantje, ter uprizorili igro : »Poštna skrivnost«. Sleherni igralec je svojo vlogo častno rešil. Ni bilo drugače, moral si se prav pošteno smejati. Glavni povzročitelj smeha je bil seveda Matec Srakar. Vsa čast igralcem 1 Dan posvečen Slomšeku na Rečici, ostane v neizbrisnem spominu vsem udeležencem. Dal Bog, da bi nauki, ki so se slišali ta dan, padli na rodovitna tla in obrodili bogatega sadu.
Šoštanj. Našo Dekliško zvezo je zadela bridka usoda. Kdo v naši fari ni poznal Rav-Ijenove Pepe ? S svojim lepim vzgledom, kakor tudi s požrtvovalnim delovanjem si je pridobila za versko življenje in izobrazbo naših deklet toliko zaslug, da bi bila naravnost nehvaležnost, ako bi se je v »Našem Domu«, glasilu zedinjene katoliške mladine, ne spominjali. Bila je prednica Marijine družbe od začetka, ko se je ustanovila, pa do svoje smrti nad tri leta, in ko smo osnovali Dekliško zvezo bralnega društva, je tudi tam pridno sodelovala, zadnji čas kot nje tajnica. Posebno skrb je imela tudi za otroke, pa tudi poseben dar, da je znala v njih srcih vcepiti ljubezen do Boga in njegove službe. Pri vsem, kar je storila, ni iskala časti in plačila ne drugega, kakor pri Bogu; upamo, da ga že uživa. Bolehala je že delj časa na pljučih, dne 18. oktobra pa je vrnila svojo dušo Stvarniku, pokopana je bila dne 20. t. m. Sijajna udeležba je pričala, kako ljubezen in spoštovanje je uživala med nami. Dal Bog, da bi našla tudi vrednih posnemovalk. N. v m. p.l
Drobtinice
III. slovenski protialkoholni kongres je preložen s 17. novembra na 29. in 30. december. Vzrok je ta, ker sedaj vojska vso pozornost in zanimanje nase obrača. Tudi je odšel dr. Krajec, ki je imel na kongresu predavati, v Belgrad na pomoč. Do takrat je upanje, da se povrne in nam morda ve povedati kaj
zanimivega iz Srbije, kjer je protialkoholno gibanje močno razvito. Kongres je tudi zato preložen na božične počitnice, da se ga bodo lažje udeležili tudi učitelji in katehetje, za katere bodo v pondeljek 30. decembra posebna predavanja.