iiial Marija so prikaže Frančišku * * *-*** ***** *** iJC-K-** w -X- * -X- * .V. .V- * ***^r * ** *X** Z VRTOV SV. FRANČIŠKA Vsebina 5.-6. štev.: Posvetitev družin presv. Srcu Jezusovemu 129. — Tretji red posvečen presv. Srcu Jezusovemu 130. — Ob srebrnem škofovskem jubileju svetega očeta Pija XII. 130. — Ki je v nebesa šel 133. — Pridi, Sveti Duh! 134. — Jezus« nesiva v širni sveti 135. — Jezus na cesti 135. — Potreba razodetja 137. — Profesor Ernest Tomec — vzor katoliškega moža 138. — Sveti Frančišek Asiški 139. — Src« naše vere — sv. maša 141. — Stoletnica Šmarnic 144. — Dobrodelnost prvih kristjanov 144, — Frančiškanska znanost 146. — Luč sveta 147. — Križev pot 149. — Kako se gibljejo tretjeredne skupščine 150. — Albanska mladenka 151. — Frančiškova mladin« 155. — Iz moje celice 157. — Nove knjige 158. — Kdaj prav za prav človek obnemore' 159. — In naj molijo za mrtve... 160. Celoletna naročnina 12 lir. Posamezna številka 1'50 lir. Za Nez. Hrvatsko 40 kun. Izhaja mesečno. Z dovoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja frančiškanska provincija sv. Križa. Zastopnik df' p. Stanko Marija Aljančič OFM, prov. prokurator. — Urednik p. Odilo Hajnšek OFM. "" Uredništvo in upravništvo „Cvetja“, Ljubljana, Frančiškanski samostan. — Številka ček računa 11.495. Natisnila Ljudska tiskarna, Ljubljana (Jože Kramarič). Rimsko serafinski koledar za 1.1942-XX M a j 1 2 P S S. Filip in Jakob S. Atanazij 18 19 20 21 22 23 P T S C p s PO. PO. PO. PO. S. Pashal spoz., S. Fel. sp., S.Ve«' S. Teofil in Ivo sp., S. Pet. Cel. «P' S. Bernardin spoznavalec Osmina Vneboh., B. Ladis. i n t. sp’ B. Janez in tov. mučenci Binkoštna sobota, B. Bartolomei' Benvenut in Gerard sp. 3 4 5 o 7 8 9 N P T S C p s 4. povcl. n., Najdba sv. Križa 5. Monika vdova S. Pij V. pap. S. Janez ev. pred lat. vrati S. Stanislav škof in m. Prik. sv. Mih., Posveč. šk. cerkve S. Gregor Nizianski šk. 24 25 26 27 28 29 30 N P T S č P S VO. PO. PO. Binkošti - Prihod Sv. Duha Binkoštni ponedeljek Binkoštni torek KV., Med osmino., S. Beda Ca«1, sp. in uč. Med osmino, S. Avguštin šk. KV., Med osmino, B. Štefan in tov., S. Marija-M. , KV., Med osmino, S. Ferdinand kr., S. Feliks p. m. ✓ 10 11 12 13 14 15 16 N P T S C P S PO. Cm. VO. PO 5. pov. (Križeva) n., S. Antonin šk., S. Gordijan in t. KRIŽ., B. Bened., Jul. in Jak. sp. KRIŽ., S. Nerij in tov. muč. KRIŽ., S. Robert Bellar. šk. in uč. Vnebohod Gospodov S. Janez-B. iz Salle sp. S. Ubald škof 17 N PO. 6. pov. n., od sv. Pashala 31 N V O. PO. 1. pobink. n., Presveta Trojica J u 1 1 » J 1 P PO. Od posveč. Asiške baz., S. Angela 15 P B. Jolenta dev., S. Vid muč. 2 T PO. Od Marije Sredn.vseh milosti, 16 T B. Gvido Kort. spoznavalec B. IJerkulan in t., S. Marc. in t. 17 S Med osmino 3 S PO. Čm. B. Andrej spoznavalec 18 Č S. Efrem uč., S. Marko 4 C V O. PO. Presveto Rešnje Telo 19 P Osmina Sr. Jez., S. Julijana d-> 5 p Med osm., S. Bonifacij škm. S. Gervaz 6 s Med osm., S. Norbert škof 20 S PO. B. Mihelina vd., S. Silverij 7 N PO. 2. pob. (med osm.) n., B. Humilij. 21 N 4. pob. n., S. Alojzij Gonz. sp- 8 P Med osm., B. Baptista Var. d. 22 P S. Pavlin škof e T Med osm., B. Pacifik in Lav. sp., 23 T B. Jožef Kafasso sp. S. Primož in Felicijan sp. 21 S PO. Rojstvo Janeza Krstnika 10 S Med osm., S. Marjeta kr. in dev. 25 C S. Viljem opat n 0 Osm. R.T., S. Barnaba apostol 20 p S. Janez in Pavel muč. 12 p VO. PO. Presveto Srce Jezusovo 27 s B. Benvenut spoznavalec 13 s PO. S. Anton Padovanski sp. 28 N 5. pob. n., S. Irenej škm. 14 N 3. pob. (med osm.) n.. S. Bazilij 21 P V O. PO S. Peter in Pavel apostola Vel. šk. in uč. 3< T Spomin sv. Pavla apostola Razlaga kratic: VO. =: vesoljna odveza. PO. popolni odpustek. Črn. = črna m®* ki je dotični dan dovoljena. Letnik LIX Ljubljana, maj-junij 1942-XX Štev. 5—6 Posvetitev družin presv. Srcu Jezusovemu V velikem številu in z globoko pobožnostjo opravljajo verniki pobožnost deveterih prvih petkov. Morda še v vsej zgodovini naše škofije ni bilo takšne skupne pobožnosti, ki bi bila vse sloje naroda tako združevala v ljubezni in Zaupanju do presv. Srca Jezusovega. Ta pobožnost, prav opravljena, bo brez dvoma rodila ta sladki sad, da b° Jezus s svojo ljubeznijo in milostjo zavladal v dušah, ki spolnjujejo Nje-9ovo vroio željo in sprejemajo prve petke zadostilno sveto obhajilo. Jezusa prosim, da bi kot sad te pobožnosti našim družinam naklonil *e eno dobroto: da bi se iskreno in vdano posvetile Njegovemu &resvetemu Srcu. Mnogo slovenskih družin se je že posvetilo presvetemu Srcu Jezusovemu. Ni'h imena so zapisana v zlatih knjigah, položenih na tisti oltar, na katerem ie Jezus razodel sveti Marjeti Mariji svoje Srce. Naj se proti koncu naše skupne Pobožnosti odločijo še ostale družine in postavijo Srce Jezusovo na svoj dru-tinski prestol, da jim s svojim sladkim vladanjem kraljuje, jih vodi in varuje, ^a bo oče, poglavar in gospodar družine, katerega vsi člani družine spoštujejo, ubogajo in mu z vestnim spolnjevanjem vseh dolžnosti veselje delajo. Ve je Jezus obljubil, da bo blagoslovil hiše, v katerih se bo častila podoba Njegovega presvetega Srca, koliko bolj bo s svojim blagoslovom napolnjeval Hrca, ki se mu posvete, mu skušajo služiti in mu ljubezen z ljubeznijo vračajo. Rako pa so danes družine posebnega varstva in blagoslova potrebne! Stopite, krščanske družine, pod najmočnejše varstvo božjega Srca in spre-iemajte iz Njega najbogatejši blagoslov! f Gregorij Rožman, škof. Tretji red posvečen presv. Srcu Jezusovemu Vrhovni predstojniki vseh treh vej prvega reda sv. Frančiška so prosili papeža Pija IX., da bi smeli vse tretjerednike posvetiti presv. Srcu Jezusovemu. Prošnja je bila uslišana 24. novembra 1873. Dan posvetitve naj si predstojniki določijo sami. Sveti oče je za dan posvetitve in za vsakoletno ponovitev podelil tretjerednikom popolni odpustek. Kapucini so izbrali 6. januar 1874 za dan posvetitve. Frančiškani so določili za to slovesnost praznik sv. Bonaventure 14. julija 1874. Izbrali so za to veličastno cerkev Ara caeli v Rimu. Navzoč je bil kardinal-zaščitnik reda, vrhovni predstojnik frančiškanov ter ogromna množica otrok sv. Frančiška iz prvega in tretjega reda. Posvetitev se je izvršila kar najslovesneje. Leto pozneje, na isti praznik sv. Bonaventure, pa je general frančiškanov osebno romal v Paray le Monial na Francosko, da posvetitev ponovi v onem svetišču, kjer se je božje Srce razodelo sv. Marjeti Mariji Alacoque. Nad 4000 tretjčrednikov iz raznih dežel ter narodnosti se je zbralo takrat v znamenitem svetišču božjega Srca. Vsi udeleženci so pri slovesnosti vidno nosili redovni škapulir, ki je bila na njem pripeta slika božjega Srca. Posvetitev tretjega reda božjemu Srcu naj se po želji redovnega predstoj-ništva vsako leto ponovi na najslovesnejši način pri mesečnem shodu meseca junija. Letos bomo naredili to še posebno slovesno. Poleg tega pa bomo ubogali svojega škofa in bomo tudi posamezne tretje-redne družine na domu posvetili Srcu Jezusovemu. Vsaka tretjeredna družina, ako tega še ni storila, mora priti letos v Zlato knjigo! P. KRIZOSTOM: Ob srebrnem škofovskem jubileju svetega očeta Pija XII. V teli dneh se ves krščanski svet ozira v Rim k svetemu očetu Piju XII > ki slavi svojo petindvajsetletnico, odkar je bil posvečen v škofa. Kakor je božji Zveličar po besedah sv. Janeza »Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet« (Janez 1, 9) — tako je papež oznanjevalec resnice za vse čase in vse narode. — Sredi modernega poganstva, ki napol' njuje kot besneče morje svet, žari z visokega morskega svetilnika luč, ki kaže čolniču našega življenja pravo smer skozi nevarne čeri proti obrežju naše večne domovine, če le ne obračamo očesa od njega proč. Ta morski svetilnik je Rim; čuvaj na svetilniku, ki luč vzdržuje, je rimski papež. Kadar koli smo glede verske resnice, ki je važna za naše nadnaravno življenje, v dvomu, če nam meja med resnico in lažjo ni jasna, tedaj je treba svoj pogled upreti sam0 v Rim: kakor hitro je Rim govoril, smo lahko prepričani, da hodimo po pravi P°ti. Čudovita je beseda sv. Avguština: »Roma locuta — causa finita — papež je govoril, dvom je odstranjen.« Zato pa odhajajo oznanjevalci evangelija v poganski svet iz Rima. Preden se vkrcajo na ladjo, ki naj bi jih ponesla v daljne tuje dežele, pokleknejo pred papeža, ga prosijo za blagoslov in navodila za svoje težavno Poslanstvo. — Od papeža ločeni, iščejo zastonj rešitve. Kakor kraljuje v pokrajinah, ki jih zlato sonce ne obseva, črna tema, tako biva tam, kamor ne Prodre papeževa beseda, samo duhovna tema in razdor. Z resnico siplje papež svetu milost in nadnaravno življenje. Vsi zakladi odrešenja so v njegovih rokah. Kristus pa mu jih ni izročil zato, da bi jih Zaprl in zaklenil, ampak da jih obrača človeštvu v prid. Kdor je 8 Papežem v zvezi, ta ne trpi pomanjkanja, ampak je napolnjen 1 vsem bogastvom nebeških zakladov. Predvsem pa je papeštvo ze od nekdaj skušalo človeštvu dati ono ljubezen, ki nam jo je oaš božji Zveličar pri zadnji ve-oerji zapustil kot svojo oporoko: *Novo zapoved vam dam: ljubite 8o med seboj! Kakor sem vas jaz Jjubil, se tudi vi med seboj lju-bite.« (Jan 13, 34.) Kolikokrat 80 papeži dvignili svoj glas in °Pozarjali narode k dolžnosti medsebojne ljubezni. Tudi zdaj padajoči sv. oče ne zamudi no-uene prilike, da ne bi opozarjal razburkanega in krvavečega sveta na to Kristusovo naj večjo zapo-Ved. Da je papeževa dolžnost, P°Polnoma se žrtvovati njemu Uročeni čredi, dokazuje že ime ■"Papež« samo. — Slavni franco-Y \ pisatelj Louis Veullot (izg. ,®j°) pripoveduje v svojih spi-m> kaj se mu je pripetilo, ko je Prišel prvič v Rim. Takole piše: ^ ošabnostjo pripadnika modeme dobe sem si dejal: v Rim grem, da bom videl s aPeža — in to s tako brezbrižnostjo, kot da ne bom videl tam prav nič po-onega, torej ^starega škofa, kneza, nazadnje navadnega človeka, ki je umrljiv ^akor jaz sam. Ko pa sem stal pred papežem — bil je Gregor XVI. — tedaj pozabil na starčka, pozabil na učenjaka, kneza in škofa — vzvišena ča-uljivost je kronala to jasno glavo, to dobrotno čelo. Bila je vzvišenost na-o^nika Kristusovega, delilca očetovske ljubezni. Pred to častitljivostjo sem se ^ffel na kolena in sem vzkliknil eno samo besedico: Oče! Papež se je sklonil meni in mi podelil blagoslov z besedo »Figliuolo — otrok«! Še nekaj je do-yavM> toda v mojem srcu je zvenela samo beseda: otrok! — Figliuolo! — > tej edini besedi sem slišal vse in sem vse razumel. Kolikokrat se je ta eseso svojega Očeta. Oče ga veselo sprejme. Sin predstavi svojemu Očetu svoje ^°ve brate in sestre, to smo mi odrešeni in objokani otroci iz solzne doline. auašnji dan je ustoličenje in kronanje Kristusa Kralja nebes in zemlje. Dan veselja za nas. Poveličanje Gospodovo v njegovem vnebohodu •e tudi poveličanje človeške narave, je tildi naše poveličanje. Kristus je vendar človeškim telesom odšel v nebesa in s svojo človeško naravo sedi na desnici Očetovi. To je nezaslišana odlika človeka. Eden od naših, naša glava sedi na desnici božji. Tudi mi — udje te glave — smo poveličani, smo postali tako rekoč deležni božje narave. »Dvignil se je v nebesa, da bi po njegovi milosti postali tudi mi deležni božje narave,« kot poje prefacija praznika. To je božje plemstvo, ki nam je bilo podeljeno po vnebohodu. Praznik je pa tudi velelnik za nas: Kvišku srca! Greh ne gre s Kristusom v nebesa. Greh je vedna ovira, vedna cokla, ki nas priklepa na zemljo. Te vezi greha moramo potrgati! S srcem, z voljo in s hrepenenjem moramo hoditi proti nebesom, pa bomo z dušo in s telesom Gospodu sledili v nebesa. Pridi, Sveti Duh! Binkošti so rojstni dan sv. Cerkve. Prvi binkoštni praznik se je Cerkev začela širiti-Cerkev stoji danes pred nami v svoji mladostni lepoti in nastopa svoje romarsko potovanje po zemlje širnem krogu do konca časov. Z binkoštmi se začne tudi delo in delovanje Sv. Duha-Sv. Duh je duša Cerkve. Večkrat smo slišali, da je Cerkev skrivnostno telo Kristusovo. To telo pa je živo. Živo telo mora imeti tudi dušo. Če bi to resnico prav razumeli! Kakšen pomen ima duša v mojem telesu? Ona je vir življenja, princip življenja ! Kakor hitro se duša loči od telesa, je telo mrtvo, nezmožno za vsako delovanje čutov, nezmožno je misliti, hoteti. Kratko: telo brez duše razpade. Sveti Duh pa je duša velikega telesa Cerkve. Sveti Duh je življenjski princip za Cerkev in za vsako krščansko dušo. On je, ki nam daje božje življenje in ga ohranja. Samo po njem lahko molimo, samo skoz* njega lahko nekaj dobrega storimo. Trije kraji so v cerkvi, kjer Sveti Duh posebno deluje: spovednica, prižnica in oltar. Nad temi kraji plava nevidno golob Svetega Duha. Po Svetem Duhu prihaja oblast odpuščanja grehov. »Prejmite Svetega Duha! Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, katerim jih boste zadržali, so jim zadržani,« tako je rekel Zveličar na večer dneva svojega vstajenja. Da lahko duhovnik dvigne z naših ramen težo greha, to je delo Sv®' tega Duha. Tudi pridiga je delo Svetega Duha. Vemo, da pridiga ni navaden govor človeka, temveč beseda božja. Bog posodi duhovniku jezik in usta. Sv. D**!* je, ki vzdržuje učeniški urad svete Cerkve brez zmote. In predvsem sv. maša je delo Sv. Duha. Kakor je bilo neš Telo spočeto od Sv. Duha v naročju Device, tako je tudi Sv. spreminja kruh v Telo Jezusovo in vino v Kri Kristusovo. Zato )č Gospodov® Duh tisti, kl duhovnik Pfl darovanju tudi pokliče Sv. Duha: Pridi, Posvečevalec, vsemogočni večni Bog, in blagoslovi to daritev, tebi pripravljeno. V tem trojnem razpoloženju naj katoliški kristjan obhaja visoki binkoštni Praznik prihoda Sv. Duha. P. KRIZOSTOM: Jezusa nesiva v širni svet! (Za praznik presv. R. Telesa.) Zastave že mogočno plapolajo ‘n bele soeče že gore, Molitev sveto verni šepetajo, bo se v procesijo vrste . . . Slovesno potrkavajo zvonovi, °gočno pesem se glasi. Kako drhtijo polja in domovi, *° Kristus se pri njih mudi. Procesija se veličastna vije; pod baldahinom je Gospod. Z monštrunce sonce zlato sije, ki je žarišče oseh dobrot. Zdaj zopet v tabernakeljnu prebiva, želi pa si iz njega spet. ■— Prijatelj, k božji mizi pristopiva in ga nesiva o širni svet I P- ODILO: Jezus na cesti Praznik presv. Rešnjega Telesa bi lahko imenovali: Jezus na cesti. Vedno Je bil velik praznik, kadar koli je bilo slišati v Palestini: Jezus je tukaj. Pa ^etudi ni bila vedno čista nadnaravna ljubezen, ki je množice gnala k Njemu, ezus je vendar vedno privlačil. Vsak se je moral za njega zanimati, ker je '1 resnica in ljubezen. Jezus je pri nas vse dni do konca sveta. V prvih časih krščanstva se Jezus ni javno nikoli pokazal na cesti. V času d>e radosti mlade Cerkve in njenega preganjanja je bila presv. Evharistija "krita. Edina evharistična slovesnost prve Cerkve je bila sv. maša. Šele v Sr®dnjem veku, ko je bilo vse jkvno življenje izžarevanje krščanstva, šele ta pednji vek je postavil Najsvetejše v monštranco in je Kristusa nesel na cesto, d takrat imamo praznik »Telovo«. Jezus na cesti — to je najsijajnejši, naj-Veselejši verski ljudski praznik. Skrbeti pa moramo za to, da bo notranjost ,la ta praznik držala korak z zunanjo slovesnostjo. Pri Telovi procesiji je in °ra ostati glavno to, kar ta dan krščanski človek misli in čuti, zunanji pomp . stranska stvar. Duša in srce odločata pri Bogu, ne pa zunanja slovesnost, ki Je seveda hvale vredna. Jezus na cesti, to je priznanje skrivnosti, ki jfe je polno v ;vetu. v središču Telove procesije je sveta Hostija. Sv. Hostija je najmanjše kajneznatnejše v celi procesiji. In ravno pred Najmanjšim, Neznatnim pada v e na kolena, pred njim gore sveče, dehte cvetlice, pojo zvonovi in odmeva P^mi zemlje širni krog. To Najmanjše je Največje, to Najneznatnejše je . aJlepše in nevidno je edina resničnost na svetu! Kaj hoče to reči? V svetu 1 ^krivnogt vere. In svet skrivnosti ne spozna. Samo to spozna, kar vidi in kar jj1 a° Prime. Česar ne vidi, to ne obstoji. Svet je izmaterializiran, brez duše, ez Boga, razkristjanjen. 2 tn zdaj pride Cerkev in nese skozi ta izmaterializirani svet monštranco p ^jsvetcjgim. Ta površni, v materijo, v zemeljsko blato pogreznjeni svet hoče v dramiti ter mu zaklicati: Okrog vas in nad vami je neviden svet nadnara- ynosti. narava je samo senca tega nevidnega sveta. Je nekaj, ki je bolj realno kot vse zemeljske resničnosti, kot vse, kar se da na svetu zagrabiti in otipati. To je svet vere. Svetel dokaz tega sveta nadnaravnosti je monštranca. Jezus na cesti priznanje skrivnosti. Jezus na cesti, to je priznanje socialnega kraljestva Kristusovega. Cesta je simbol tega, kar se na njej odigrava: promet, trgovina, zabava. To je delo na cesti. Moderna cesta je zvesto ogledalo modernega duha in zato posvetna, brez vere, brez konfesije. Nič krščanskega ob njej in nič na njej, nič izrazito katoliškega! Izvzeti so cerkveni zvoniki, ki kot klicarji večnosti gledajo nad strehami. Toda cerkveni zvonik ne vlada več javnega življenja. Cerkveni zvonik je postal puščavnik, cesta pa gre mimo njega svoja pota. Vera ne odloča in ne prešinja več človeškega dela in prizadevanja. Ni več duša ljudstva in merilo ljudskega življenja. Kristus je Kralj, ima še prestol, ali dežele nima več. Živimo v dobi laicizma, živimo v svetu, ki je brez Boga in Bogu tuj. Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem zakramentu In zdaj Telova procesija! Slovesen protest je proti temu, kar je pape^ Pij XI. imenoval laicizem — razkristjanjenje javnega življenja. Po božjen' navdihnjenju spodbujena prinese Cerkev Kristusa v procesiji iz svojih svetiš^ da Ga pokaže kot gospodarja in zmagovalca nad cesto in da Mu pridobi zopet Njegove kraljevske pravice. Kristus, skriti in pozabljeni Kralj tabernaklja, f nenadoma prikaže na cesti kot gospodar in zakonodavec. Kot gospodar zakonodavec nad tovarno in nad delavnico. Delo naj bo nekaj več kot san1® spretnost in tehnika: naj bo služba božja in vaja v kreposti kot nekdaj v zaretu. Novi zrak in novi duh naj preveva vse delo! To bi bilo važnejše ko vse tovarniške postave in bi več doprineslo k splošni blaginji delodajalca 'n delavca. Kristus je gospodar in postavodavec nad trgovino! Kupovanje in prodajanj® nimata samo trgovske, temveč tudi moralno plat. Trgovina je podrejena sedm1’ osmi in tretji božji zapovedi in predvsem je podrejena glavni zapovedi. In zaf° stoji vse trgovsko življenje pod Kristusom. Kristus je v svojem javnem življenj® dvakrat z močno roko posegel v trgovino v preddvoru jeruzalemskega tempi)®' To so zahtevale višje koristi vere in nravnosti. Monštranca, ki jo na Telo'’® nosijo mimo trgovin, poudarja tudi danes: Ne pozabi, vera stoji nad trgovin0^ Kristus je gospodar in zakonodavec nad javno n r a v' nos tj o. Cesta je postala zapeljivka, zvodnica. Nesramna moda, nesrain® umetnost, nesramna reklama vtiskajo cesti sramoten pečat. Mnogo se naredi ^ materialno snago ceste, ulice, toda za moralno snago ceste, ulice se premalo brigamo. Najsvetejše na cesti, bela, čista Hostija, je tih, pa vendar pretresljiv Protest proti vsej umazanosti. Vse čiste in dostojne ljudi vabi in poziva na boj ?°Per vse podlo, zoper vse izrastke pohujšljive mode, zoper pohujševalnico izložbenega okna. Sveta Hostija zahteva bojkot vseh lokalov, katerim služi Podlost kot reklama. Bela Hostija v javnosti je manifest za javno čistost! Jezus na cesti — priznanje socialnega kraljestva Kristusovega: Kristus mora zopet kraljevati v nravnosti narodov! Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem zakramentu — hvaljen na naših cestah! P- SALEZIJ: Potreba razodetja V zadnjem članku, ki je nosil naslov »Pričevanje vesti in zgodovine« in ie izhajal v dveh številkah »Cvetja«, smo skušali zajeti nekaj pojmov o Bogu, Oravstvenosti in posmrtnosti, do katerih je človeštvo prišlo več ali manj po j*vojem naravnem razmišljanju. 2e Cicero je svojčas iz grške modrosti zbral, aar je človeški duh najvišjega zamislil o Bogu in posmrtnem življenju. Ob tem raznušljanju pa je tožil, kako se mu je najprej zdelo vse resnično, ko je bral Pr. o nesmrtnosti duše, toda če se je potem poglobil v to misel, se mu je dozdevalo, da mu je bilo kakor komu, ki dalje časa strmi v sonce. Dobesedno uadaljuje o tem dr. A. Ušeničnik: »Kakor takemu vid oslepi, tako duhu, ki sam vase upira pogled, nekako oslabi umski bistre, da ne more spoznati jasne r&snice, temveč dvomi in omahuje.« Tstotako niso mogli poganski modrijani tudi do jasnega in trdnega spoznanja o smislu življenja; zlasti jim ni Toglo biti razumljivo, čemu trpljenje. Zato se je vedno bolj oglašala potreba P° razodetju, ki bi moralo priti od Boga samega, zakaj prarazodetje se je bilo P° večini že pozabilo. Judovski narod ga je sicer, izpopolnjenega po očakih in Porokih, ohranjeval, vendar ni imel zadostnega vpliva na celotno človeštvo, da bi ga le-to sprejelo. Ko so se torej dopolnili časi, je prišel sam božji Sin zemljo ter nas poučil zlasti o dvojnem: kaj moramo verovati in kako živeti. Kristus Gospod je izpopolnil postavo in one resnice, do katerih so se dokopali P°Kanski filozofi. Svetopisemski pisatelji so s svojo slabotno človeško roko zapi-?ap razodete resnice in nravstvene nauke: marsikaj pa je ohranilo tudi ustno 1Zročilo. Za čuvarico razodetja je Bog postavil sv. katoliško Cerkev. Ona od Prvih krščanskih časov po svojih duhovnikih uči vse ljudi in jim zapoveduje, Hi morajo verovati in kaj storiti, da se zveličajo. Tudi naši slovenski duhovniki so svojo službo skozi vsa stoletja vestno ,. pi. Obenem so še v časnem oziru neizmerno koristili dragemu slovenskemu ludstvu. Ne poudarja torej brez vzroka dr. Veber tozadevno sledeče: »Duhovi so bili naši prvi in so ostali naši glavni preporoditelji, učitelji in voditelji; šni,so iz ljudstva izhajali in v ljudstvu ostajali, bili in ostali so nekak utele-jH* ljudski razum in utelešeno ljudsko hotenje in brez njih bi bilo naše Judstvo bržkone že davno izginilo. Zato ni čuda, da je sama Bogu posvečena užba duhovnika največjemu in najboljšemu delu našega ljudstva še danes alvišja služba, ki jo more človek doseči.« i Naj bi bila našemu ljudstvu duhovniška služba še nadalje najvišja služba naj bi tudi njihova, na razodeto resnico opirajoča se beseda, povsod blažilno /Trivala. In kakor bi ne kazalo dandanašnji s kresilnim kamnom pomagati si, da klenio do ognja, tako ne kaže samo z naravnim razumom iskati resnice, ko r T jo vendar razodeto povsod oznanjajo duhovniki. Naj bi nam ona bila v sitev v tostranskem in onostranskem življenju! Prelat dr. ALOJZIJ ODAR: Prof. Ernest Tomec - vzor katoliškega moža m j ni V nedeljo, 26. aprila letos, je umrl v Ljubljani za posledicami trebušne operacije profesor Ernest Tomec. Naslednji torek so ga pokopali ob veličastni udeležbi slovenske katoliške dijaške mladine, katoliškega iz-obraženstva in ostalega ljudstva. Pogreb je pokazal, da se je slovenska katoliška javnost zavedla, koliko je izgubila s profesorjem Tomcem. Nad dvajset let je bil profesor Tomec med vidnimi voditelji slovenskega katoliškega verskega in kulturnega življenja: prvih deset let pri mladinski Organizaciji »Orlu« in drugih deset let pri Katoliški akciji, zlasti pri njeni dijaški organizaciji. Pri obeh organizacijah je bil pokojni profesor ideolog, vzgojitelj in duhovni voditelj. Vodil je organizacije z bistrostjo in nenavadno prodornostjo svojega duha, še bolj pa z neuklonljivo močjo svoje volje in neomadeževanostjo svojega življenja. Pokojni pa ni bil le postavljen za voditelja, marveč je imel tudi lastnosti! ki so ga usposobile za katoliškega voditelja, da, za velikega katoliškega voditelja, za katerega bi nas tudi veliki katoliški narodi zavidali. • Prvo, kar ti je padlo pri njem v oči, je bila njegova izredna nesebičnost' Ves se je dajal. Za katoliško stvar je žrtvoval vse, kar je imel. Za svoje ogromno delo ni iskal plačila. To je vsakomur imponiralo. Ko je živel kot prezgodnji upokojenec v težkih gmotnih razmerah, je odločno zavrnil postranski zaslužek! ker bi ga bil ta oviral pri delu za Katoliško akcijo. Glede denarja je bil skru-pulozno natančen. Sam je delal v idejnih katoliških organizacijah načelno brez kakršnega koli honorarja in brez vsakega upanja na povračilo in k temu je z neizprosno doslednostjo vzgajal tudi mladino. Ta lastnost popolne nesebiČ' nosti je profesorja Tomca močno priljubila pri mladini. Videla je v njem moža čistih rok. Kar je zahteval od nje, je sam v odlični meri spolnjeval. Profesor Tomec je imel nenavadno močno voljo. Kdo bi mislil, da je bil že po naravi tak; a to ni resnica. To močno voljo si je privzgojil in priboril. V mla' dosti je bil boječ in plašljiv; z vzgajanjem svoje volje pa si je pridobil izreden pogum. V svojih zrelih letih se ni bal nobenega nasprotnika. Na sejah & občnih zborih je jasno in energično ter vztrajno zagovarjal svoje predloge, »e meneč se za to, da mu je večina večkrat ugovarjala. Vedno je bil pripravljen postaviti se proti javnemu mnenju, če je spoznal, da to ni na pravi poti. ^ resnici, profesor Tomec ni bil trst, ki ga veter maje. Ni obračal plašča po vetru-Ni se bal, če je za to postal pri kom nepriljubljen, ni imel ozirov in ni se bal zamere. Marsikdo je občudoval njegovo odločnost, pogum in vztrajnost in \e morda na tihem blagroval njegovo junaško naravo. Malokdo pa je vedel, da ie bil ta junaški borec po naravi boječ in da je le z neizprosnim vzgajanjem s®' mega sebe in s težko borbo s samim seboj spremenil svojo boječnost v pogub1. Bil je profesor Tomec res popoln mož, vzor pogumnega krščanskega moža. V razgovorih in debatah je pokazal pokojni profesor, da je jasen mislec in neizprosno dosleden človek. Zato ni čudno, da je večkrat ostro zadel na nedosledne in polovičarske ljudi, ki so imeli sami zmedene pojme in so še pri drugih zmedo delali. Energično in vztrajno je preganjal kakršno koli nedoslednost iz katoliških vrst. To njegovo ravnanje je seveda marsikatere bolelo. Mnogi so mu to zamerili, ker ga niso razumeli. Profesor Tomec je bil drugi Mahnič med nami. Kakor je bil prvi Mahnič potreben, da je potegnil jasno erto med katoliškim naziranjem in liberalizmom ob koncu prejšnjega stoletja, tako je bil potreben tudi profesor Tomec in njegov nastop. Naše katoliško iz-nbraženstvo je očiščeval liberalne navlake, opozarjal ga na načela krščanske Vere in prave življenjske modrosti, razkrinkaval komunizem, učil organizirati. Vzgojil je v dijaški Katoliški akciji nov rod, ki bo v načelih jasen in v življenju Strajno dosleden. V zmedah sedanjega časa je profesorja Tomca nezmotljivo vodil katoliški čut. Z vojaško preprostostjo in iskrenostjo je bil vdan papežu; poslušno je sprejemal njegova naročila ter jih skušal v življenju izpolniti po črki. Daleč na okrog zlepa ne najdete človeka, ki bi tako vztrajno in prepričevalno naglašal papeževo avtoriteto, kot je to delal profesor Tomec. Ko so drugi še omahovali in premišljevali, ali bi sprejeli papežev nauk tako ali drugače,' se je bil profesor tomec že odločil, sprejel ga je po črki brez kakega umetnega razlikovanja in brez pridržkov. Njegov katoliškPčut mu je jasno kazal, da katoličan le takrat ne more zaiti v zmoto, če takoj brez oklevanja sprejme papeško navodilo. Tako Se je ravnal profesor Tomec stalno po papeških smernicah, pa naj je šlo za socialno vprašanje, za Katoliško akcijo ali za kako drugo vprašanje. To orien-branje po papežu je dajalo njegovemu nastopanju premočrtnost, stalnost in sigurnost. Bil je kakor skala sredi razburkanega valovja. Profesor Tomec je bil osvajalen človek, prežet z apostolskim duhom in z Nadnaravno ljubeznijo do bližnjega. Neprestano je mislil, kako bi mogel rešiti se tega in onega dijaka, ki ga je videl, da je v nevarnosti glede vere in nrav-Nusti. Vse je storil, da bi ga mogel obvarovati. Hudo ga je bolelo, če mu je Pri tem izpodletelo. Imel je seveda tudi profesor Tomec svoje napake; kdo pa je brez njih. °da tega vsi ne vedo, da se je pokojni zavedal svojih napak, da je sklenil ^Praviti jih in je potem s svetniško odločnostjo spolnjeval ta sklep, V trpljenju 5? v neprestanih bojih s samim seboj se je očiščeval; neumorno je klesal v sebi Kristusovo podobo. Profesor Ernest Tomec je bil v resnici lep vzor katoliškega moža, svetel bk laika borca za Kristusovo kraljestvo. PETER LIPPERT, K. R.: Sveti Frančišek Asiški (Nadaljevanje.) Tej neskaljeni in bistri živosti Frančiškove duše ne nasprotuje plamteča gorečnost, ki je časih planila iz nje, gorečnost za čisto motrenje ideala uboštva, ^ simbole ponižnosti, za pravilno vedenje in obnašanje manjšega brata. Mi Jlnogo premišljujoči, filozofsko izčiščeni današnji ljudje se pač začudeno vpra-tm-m°, zakuj je bilo tako velikemu in svobodnemu duhu, kot je bil Frančišek, bko na tem, da nikakor ni hotel dovoliti manjšemu bratu, da bi uporabljal revir ali psalter, ali da mu je bila tako važna kakovost kute, ali da je presedal dotikati se denarja in podobno. Mi vidimo v takih stvareh simbole, 1 80 sami po sebi malo vredni in brezpomembni, ki se jih v vsakem primeru P°služujemo s popolno notranjo svobodo, ki jih naša notranjost zdaj morda sprejme zdaj spet zavrže v svesti si suverene premoči. Imamo torej vtis, kot da bi se Frančišek včasih z nekakšno trmo oklepal malovažnosti in zunanjosti in s tako reflektirano voljo skalil ali ogrožal prvotni namen svojega notranjega življenja. Če bi bilo to res, bi bil vprav s tem samo dokazal, da more tudi on in prav on zmagati samo tam, kjer pušča svoje življenje samo rasti in se uveljaviti; življenje pa more zmagati le s svojim obstankom in razmnoževanjem, ne pa s stvarjanjem kakršnih koli mrtvih ustanov. Kjer pa se je Frančišek začel boriti z narejenim naporom volje in s protesti, kot nemara v vprašanju študija, je šel razvoj po pravici preko njega. Vendar pa navzlic neugodnemu videzu drži, da je bilo v Frančišku primešane — če sploh kaj — le zelo malo take neživosti. Frančišek namreč onih zunanjih reči in običajev ni ustvarjal in postavljal po kakšnem imperativu volje, temveč jih je zajemal iz notranjega instinkta svojega življenja; in to je bilo mogoče vprav njemu in samo njemu, ker je s svojo nezaslišano samoniklostjo zedinil notranje življenje in njegov zunanji izraz; njegova misel ni imela kakor naša tako dolge poti od stvari do njenega simbola in prispodobe; on tu sploh ni videl razdalje, ki bi jo bilo treba prehoditi; zakaj njemu je kot vsakemu prvotnemu in neposredno živečemu človeku rodila vsaka duša taikoj svoje telo, vsaka stvar svojo prispodobo, vsaka ideja svojo obliko. Tu je bila popolna enost, da, istovetnost. In tako je njegova strnjena premočrtnost poznala le en sam možen izraz za naravnanost k uboštvu in ponižnosti, to je, da ni nič imel, nič hotel, nič potreboval, da je v resnici vse pogrešal, in kadar je bilo to pomanjkanje prizadeto, kadar se je zmanjšalo to zunanje popolno uboštvo, tedaj mu je oslabela tudi duša, oslabelo, da, udarjeno in užaljeno je bilo njegovo nevestinstvo do gospe revščine. In to se ni smelo zgoditi. Temu se je moral postaviti po robu, ne po kakršnem koli načrtnem sklepu volje, ampak z neposrednim instinktom ogroženega življenja samega. Saj v bistvu Frančiškov nagonski življenjski čut tudi ni imel tako napak. Kajti naše učeno razlikovanje med notranjo naravnanostjo in zunanjo obliko je prav za prav že učena abstrakcija. Za notranje življenje ljudi, kakršni pač so v resničnosti, mnogotero simbolov sploh ne prihaja v poštev, temveč vsakokrat prav en sam; kar so naznotraj, to se pri veliki večini ljudi izliva vselej v isto strugo zunanjega dogajanja, in tako je vendar največkrat iz njihovih del mogoče enoumno sklepati na njihovo notranjo naravnanost in nasprotno njihovemu zunanjemu ravnanju po vsej pravici pristoji žig dobrega ali zlega, ki mu ga največkrat nadevamo. Raba ali posest kakega predmeta, kake gmotne dobrine pomeni naposled vendarle tudi notranjo navezanost na predmet ali pa vsaj neovirano včde do nje. Zgodovina katoliških redov je nepobiten dokaz za to, da je pred vsemi zapletenimi teorijami o samostanski ali meniški lastninski in rabnostni pravici pač vselej že stal kompromis in oslabitev čistega neve-stinstva z revščino, pri čemer ne smemo tajiti, da so bili ravno ti kompromis' in oslabitve praktično neizogibni. Tako povsem odkrit in notranje resničen ljubitelj uboštva more biti po navadi pač le poverello, ki kratkomalo nič nio'8 in nič imeti noče. Reči tako imeti, kot bi jih ne imel, jih tako rabiti, kot bi jih ne rabil, je zelo malo ljudem vzor popolnosti. Niti ni gotovo, ali ga je sploh že kdo razen Sinu človekovega povsem izpolnil. S tem pa seveda še ni rečeno, i ali je sploh mogel biti čisti vzor uboštva, kakršen je bil Frančišku pred očmi, vzor popolnosti večjemu številu ljudi. Tudi tu pač velja, da to odvisi od božje Previdnosti, ki tega izbere za to, onega pokliče drugam. Frančišek je dejanski bil poklican v to sveto nevestinstvo z revščino Ih tako je na dnu svojega življenjskega instinkta vendar zaslutil pravo, če ni hotel na zunaj privoliti v nič; nov dokaz, da je nagonska gotovost duha prav to, kar imenujemo genialnost, da genij ni prav nič drugega kot sama v sebi mirujoča gotovost in trdnost močnega in bogatega duhovnega življenja, gotovost, ki še nikdar ni vzbolehnila pod razmišljanja bledico. To, v čemer se je Frančišek varal, kar je kot napačno ali nezadostno ocenil, se ni tikalo vrednosti njegovega lastnega življenja in tudi ne vrednosti ter možnosti izrazne oblike, ki jo je našel ali rajši neposredno zajel za svoje lastno življenje, marveč je bila to domneva, ki je njegovi čisti in ravni misli kajpa le v vso čast, domneva, da tudi iz drugih ljudi, iz njegovih bratov, iz teh tisočev manjših bratov, ki so drli k njemu, žehti prav podobno bogato in silno življenje. Ni vedel, da oni v veliki večini niso živeli od znotraj navzven, da niti niso znali tako živeti, kakor je živel on, temveč da so jih le bili zgrabili vrtinci njegovega lastnega življenjskega toka in jih zanesli k njemu. Kdo bi jim mogel zaradi tega očitati? Kdo inia pravico, človeku zameriti, da ni genij? In celo genij, izredno silen in čist, kakršen je bil Frančišek? Take posebne vrste sploh ni bilo ne pred njim, ne Za njim nikogar več. Ali ravno zato, ker njegovi učenci in nasledniki niso več živeli, niti mogli živeti iz lastnega obilja, ravno zato so marale veljati zanje druge postave kot Za njih »očeta«. Ravno zato so potrebovali drugih simbolov, zato jim je bilo treba tudi zunanjih pomočkov in varnostnih ukrepov, ako naj so se sledi iastnega življenja ter majcene kapljice Frančiškovega življenja, ki so bile kanile Vanje, obvarovale pred strašno zlorabo. Ugolino, pametni kardinal, je s polno Pravico spoznal: Le naravam, kot je bila Frančiškova, je mogoče dovoliti, da se tako prosto in brezskrbno skitajo. Le tako notranje oblikovanemu in v sebi Samem zavarovanemu človeku, kot je bil Frančišek, je mogoče dovoliti, da tako suvereno zanemarja vsa zunanja vodila in preumke in obzire. Za vse druge, ki so bili neprimerno manj bogati in močni, je bilo treba pravil, trdnih hiš, 'i'arnih dohodkov, priprave in preskusne dobe, sploh vsega modrega aparata kanoničnih postav, sicer bi od tega dragocenega življenja, ki je bilo vzkipelo v Frančišku ali ki je po pobudi njegovega bitja utrlo gaz v tako številne nje-Sove učence, tem učencem samim in krščanstvu ne bi ostalo nič. Sreča je bila Za Frančiškovo življenje, da ga je Cerkev pretvorila v frančiškansko, sicer bi kaj malo zakladov, ki jih je ta z milostjo obdarjeni nosil v duši, dobilo vpliv aa človeštvo in mu bilo v blagoslov. Da, te ognjene iskre, ki so se usipale lz Plamteče Frančiškove duše v svet, bi bile utegnile zapaliti požar, pustošeč, auičujoč in strašen. Saj so si že tako, žareče in valeče se, s hrumečo silovitostjo usvojile pot skozi duše in čase. (Nadaljevanje sledi.) P- ODILO: Srce naše vere — sv. maša Berilo Pisma radi beremo. Na pošto težko čakamo in kar hlastno zagrabimo za P‘smo, kadar pride, zlasti če je pisanje od drage in ljubljene osebe. Tudi pri • maši bere duhovnik pismo ali list. Božje pismo, božje berilo. Po Sv. Duhu Osvetljeni pisatelji so ga napisali. Dvojno pismo ali berilo se je od nekdaj Podajalo ljudstvu med sv. mašo: prvo se imenuje berilo ali epistola, drugo pa vangelij. V evangeliju nam govori Kristus sam, v berilu pa od Boga razkleni preroki in apostoli. Berilo nas na evangelij pripravlja, j. . Iz starega zakona se berejo večinoma tisti odstavki, ki opisujejo predpodobe ristusove ali ki prerokujejo bodoče skrivnosti Zveličarjevega življenja. Iz v arega zakona se vzame berilo navadno ob dnevih pokore, kakor v postnem , 811 ter ob kvatrnih dnevih. Drugače se bero listi sv. apostolov. Pri branju ®ri'a se spomni, da si dolžan poučiti se o verskih resnicah. Za nauk, ki je >p8ežen v berilu, odgovori strežnik: Deo gratias — Bogu hvala! Nato sledi esem po berilu« ali »Stopniška pesem«. V tej pesmi premišljujemo, kar smo slišali v berilu in se pripravljamo za evangelij. Nekatere maše imajo še sekven-cijo ali naslednico, ki se tu notri vstavi. Posebno lepe so sekvencije na velikonočni ali binkoštni praznik. Splošno znani sta pa sekvenciji praznika presv. Rešnjega Telesa »Hvali Sion Rešenika« in na praznik žalostne Matere božje »Žalostna je Mati stala«. Tudi mašni obrazci ustanoviteljev cerkvenih redov imajo navadno svojo lastno sekvencijo, ki jo pa imajo samo redovni misali. Posebno lepa in pesniško dovršena je sekvencija našega očeta sv. Frančiška. Ko je stopniška pesem končana, stražnik prenese knjigo na evangeljsko stran oltarja. To je predvsem praktičnega značaja: duhovnik mora imeti knjigo tam, kjer jo potrebuje. Prenos knjige ima tudi globlji duhovni pomen: Spominja nas prehoda iz judovske h katoliški veri. Judovska vera je ljudstvo pripravljala na Gospoda. Ko je On prišel, nam je prinesel popolno vero. Mnogi so Gospodu obrnili hrbet in njegove božje vere niso sprejeli, zato je Jezus jokal nad njimi. Glejmo, da Jezus ne bo jokal nad nami! Evangelij Preden gre duhovnik h knjigi, moli na sredi oltarja: »Očisti moje srce in moje ustnice, vsemogočni Bog, ki si z žarečim ogljem očistil ustnice preroku Izaiju. Tako me očisti s svojim dobrotnim usmiljenjem, da bom mogel vredno oznanjati tvoj sveti evangelij. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. — Blagoslčvi, Gospod. Gospod bodi v mojem srcu in na mojih ustnicah, da bom vredno in dostojno oznanjal tvoj sv. evangelij-Amen.« — Kakor sveta Cerkev z® službo božjo rabi najlepše in najdragocenejše predmete, tako naj bodo čista usta, ki ponavljajo Gospodove besede! To pomeni molitev pred sv. evangelijem. Evangelij je živa beseda Je" zusova. Saj se začne vsak evangelij tako: Tisti čas je rekel Je' zus svojim učencem ali judovskih} množicam. In nato sledi prav1 govor Gospodov, ki ga je nekoč božji Sin resnično govoril. / evangeliju beremo o čudovitih delih, ki jih je dovršil božji Zveličar tu na zemlji. Ko gre duhovnik h knjigi na evangeljsko stran, takrat v cerkvi vse ljudstvo vstane. S teh1 pokaže našemu Gospodu spošt^ vanje do njegovega evangelija. Vstane v znamenje, da je pripravljeno stori11’ kar nam Bog govori in veleva. Ko pride učitelj, profesor v šolski razred, učenci iz spoštovanja vstanej0' Kadar pojo ali igrajo narodno, državno himno, vsi vstanejo. Ko neso mih1 nas državno zastavo, vsi vstanemo! Tako tudi stojimo, kadar poslušamo gov° posebno odlične osebe. Pri evangeliju govori Bog, zato vsi stoje poslušamo. Vojak stoji, kadar se bojuje za svojega kralja. Mi vsi smo vojaki stusovi. Kako ponosni smo na to. Za evangelij Kristusov smo vedno pripravljel1 Evangelij iti v boj. Zato med evangelijem stojimo, kot bi hoteli zaklicati svojemu vojskovodji Kristusu: Tukaj smo, Gospod, pripravljeni smo narediti, kar koli hočeš! Pripravljeni smo iti v boj za Tvoj nauk, kjer koli se pokaže nevarnost. Pripravljeni smo pograbiti orožje zoper sovražnike Tvojega evangelija, Tvojega nauka. Svoje življenje smo pripravljeni darovati za Tvoj nauk. Stojimo kot Tvoji oboroženi vojaki. Ko duhovnik začne evangelij, prekriža najprej knjigo v znak: v skrivnosti sv. križa je obsežen ves sveti nauk. Potem pokriža sebe na čelu, na ustih in na prsih. Enako se pokrižajo vsi navzoči verniki. Ta trojni križ ima globok Pomen. Križ na čelu: za čelom so možgani, sedež naših misli in naše Pameti, našega razuma. Nauk božji moramo razumeti. Študirati ga moramo, Premišljevati o njeni. Evangeljsko knjigo bi morali imeti vedno pri rokah. Prvo fiesto v naših družinskih knjižnicah bi morali imeti evangeliji Gospodovi. Slovenci imamo zavidno lepo izdajo Gospodovih evangelijev v priročni izdaji. Pa vidim v predalih tvoje knjižnice dela vseh pisateljev, samo evangeljske knjige fli v tvoji knjižnici. Ali je to prav? Križ na čelu pri evangeliju naj te na to °Pozori! Križ na ustnicah. Za ustnicami je jezik. Ta jezik naj bo jezik katoličana. Govorimo vedno kot katoličani, ki verujemo v evangelij. Imejmo yedno pripravljen zagovor za nauk božji, za evangelij Kristusov! Pogumno brez strahu nastopimo pred sramotilci evangelija! Ne oziraje se ne na desno ln ne na levo, kar naravnost povejmo vsakemu, ki si upa očitno nauk božji sramotiti, ga potvarjati: Proč roke, proč pero od naših najdragocenejših svetinj. bodimo strahopetci! Ne bodimo sužnji! Vsak se za svojo stvar bolj pogumno Potegne kot katoličan. Kako dosledni so za svoje zmote krivoverci, komunisti! /Pričo protestanta ne smeš nikdar zabavljati čez protestantovsko vero, se ti bo slabo godilo. Stopi mohamedancu samo na mezinec in videl boš in tudi botil, kako bo završalo. Vsak se bo za svojo vero postavil! Kdo naj to razume, ba smo ravno katoličani taki strahopetci in neznačajneži, da se ne upamo pojaviti za svojo stvar in za svoje najsvetejše! In kdo naj oceni našo sramoto, ba zabavljamo čez svojo lastno vero?! Križ na ustnicah naj nas spodbudi h krščanski odločnosti in udarnosti! Križ na prsih. V prsih je srce. Srce je sedež ljubezni. Nauk božji, ®vangelij Kristusov moramo ljubiti. Ljubezen pa ne sme biti prazna beseda. Nobena beseda se tolikokrat ne zlorablja, kot beseda ljubezen. Ne tisti, ki Pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, temveč tisti, ki mojo besedo Pozna in jo spolnjuje, tisti je, ki me ljubi. To si je treba dati dopovedati. Nekateri mislijo in so celo prepričani, da Boga ljubijo in da so katoličani, če gredo ®nkrat na leto na božjo pot, če pridejo na veliki petek »Bohka kušnit«, če jim boina v kotu visi zaprašen križ, pa ne gredo izvzemši dvakrat na leto — za VeUko noč in za božič — nikdar k sv. maši, od zadnjega sv. obhajila bo že skoraj srebrn jubilej, v zakonu vse narobe. Zagovarjajo vse, kar je nekato-'skega, samo za svojo lastno vero nimajo nikdar niti ene besede in tudi P°(ipiraj0 vse, kar je naravnost proti veri, pa še vedno mislijo na drugi strani, a še dobri katoličani, morda celo 'boljši, prav gotovo boljši kot tisti, ki vse ®^oje dolžnosti do Boga vestno in natančno izpolnjujejo. Če taki ljudje slučajno , oaj pridejo k sv. maši in napravijo križ pri evangeliju, je pri njih gotovo riž na prsih brez pomena. Nauka božjega ne ljubijo. Dokaz zato je, ker ga ?e izpolnjujejo. Ko vstaneš pri sv. evangeliju in se pokrižaš, takrat misli, kai delaš! Ko duhovnik prebere evangelij, prime mašno knjigo, jo dvigne in poljubi. .° stori zopet iz velikega spoštovanja do Jezusove besede. Velika škoda je, gre med sv. mašo veselo Jezusovo oznanilo, dnevni evangelij, neopaženo l!Oo nas! Dnevni evangelij naj bo najmanjše, kar vsak dan beremo iz sv. pisma. Stoletnica V Šmarnic Slovenci se že dolgo časa zbiramo ob oltarju svoje Matere, ob oltarju Kraljice maja• In 100 let je preteklo, odkar smo dobili prve Šmarnice, ka- Marijini častilci so veliko pripomogli k razširjenju šmar-nične pobožnosti. Tako jv priredil p. Ladislav Hrovat l. 1900 »Marijine čednosti« in doe leti pozneje >Srce Marije*-P. Atanazij Krajnik pa je že leta 1878 prevedel »Kratke šmarnice«. DR. IVO CESNIK: Dobrodelnost prvih kristjanov (Nadaljevanje.) Skrb za popotnike Gostoljubnost prvih kristjanov je bila zelo lepo urejena. Že v apostolskih pismih beremo večkrat opomine, naj bodo kristjani gostoljubni, naj tujca prl' jazno sprejmejo. Sv. Peter naroča: »Bodite gostoljubni med seboj brez mrmranja.« Sv. Pavel piše Rimljanom: »Za potrebe svetih (kristjanov) poskrbita! radi izkazujte gostoljubnost.« Potovanje je bilo takrat združeno z mnogimi nevarnostmi. Prometnih sredstev v sedanjem smislu ni bilo tako rekoč nič, kvečjemu samo nekaj vojaštva in veliki trgovini namenjenih cest. Potnik tudi ni imel na izbiro raznih prenočišč gostilnic ali hotelov po naših pojmih. Zato je bilo seveda zanj silno velikega pomena, če je našel v tujem kraju prijatelja, ki mu je pomagal s svetom i® dejanjem. Tudi če mu ni manjkalo gmotnih sredstev, če je bil bogat, mu K bil tak prijatelj izredno mnogo vreden, ker ga je opozoril na razmere, poveda mu nevarnost, opisal mu daljno pot, priskrbel potrebno spremstvo. Reve” tujec je bil pa naravnost največji revež. Pomisliti moramo, da med prvimi kristjani nimamo samo takih potnikov> kateri so po svojih posvetnih poslih morali na tuje, marveč da je bilo po*°' vanje ozko združeno s krščansko vero in njeno usodo v prvi dobi. Krščanstv® je bilo tako rekoč romarska vera: romarji — apostoli, evangelijski učite!)1 so hodili okrog iz kraja v kraj oznanjat evangelij na novo, potrjevat vernik®’ ki so ga že sprejeli. Posamezne cerkve so iskale stika med seboj; zvezo i,,ed njimi so posredovali medsebojni obiski. Bojkot, pregnanstvo, preganjanje 90 terih rokopis se hrani v ljubljanski frančiškanski knjižnici-Frančiškovi sinovi kot goreči vsilili mnogim kristjanom romarsko palico v roke in jih pognali iz kraja v kraj iskat zavetišča, miru in dela. Ujete kristjane so vlačili često dolga pota, kakor nam izpričuje zgled sv. Pavla, ki je kot jetnik premeril dolgo pot od Jeruzalema do Rima, ali antiohijski škof Ignacij (v začetku 2. stoletja), ki so ga iz Male Azije peljali ujetega v Rim v mučeništvo. Ob takih prilikah je bilo Pač treba kristjanom pokazati gostoljubnost. 0 tem ne more biti nobenega dvoma, da so gostoljubnost izkazovali posamezni kristjani zasebno. Nas pa najbolj zanima organizirana gostoljubnost. In v tem oziru imamo dokaze, da je imel krščanski potnik pravico na gostoljuben sprejem pri svojih obratih. Če ni slučajno dobil nobenega zasebnika, ki bi ga pogostil, je poskrbela zanj cerkvena občina iz svojih sredstev. Podporna skladnica je pokrila potrebne stroške. To čisto jasno razvidimo iz poročila sv. Justina (f 167). Ta Popisuje, kako se je v prvih časih vršila nedeljska služba božja. Tam pravi Judi tole: »Bogatini pa, kateri hočejo, vsak po svoji volji daruje, kar se mu zdi. To se potem zbere in izroči v varstvo predstojniku (škofu ali mašniku) in ta deli podpore sirotam, vdovam in takim, ki trpe pomanjkanje zavoljo bolezni ali Pa iz kakega drugega vzroka, ter jetnikom in potnikom, ki iz tujine prihajajo, *n končno skrbi za vse, ki so v potrebi.« Krščanski potniki so to vedeli in so Se zaradi tega, ko so prišli v nepoznan tuj kraj, oglasili najprej pri cerkvenem Predstojniku. Ti so morali že od pradavna izvrševati to težko dolžnost. Že J*v- Pavel piše Timoteju: »Škof mora biti brez napake, gostoljuben.« Prav tako .rtu: »škof bodi kakor božji oskrbnik gostoljuben.« Tega ukaza ni mogel ‘zvrgevati, če ni imel za to potrebnih sredstev. Zato po pravici sklepamo, da Se je že v apostolski dobi skupna podporna skladnica rabila tudi za preskrbo-Vanje tujcev. V nauku 12 apostolov beremo, da je smel potnik uživati javno P°dporo iz blagajne samo kvečjemu 2 ali 3 dni. Rimski škof sv. Klement piše Juta 96 Korinčanom: »Vsak, kdor je bil v Vaši sredi, je lahko izkusil Vašo Zlvo, trdno vero, poudarjal Vašo dolgotrajno, radodarno gostoljubnost.« Iz tega sUlemo sklepati, da je cerkvena organizacija v prid tujcem po nekaterih krajih več žrtvovala nego po drugih. Treba je bilo pač upoštevati predvsem gmotne razmere. Prvi kristjani so ustanavljali gostišča, ki so bila večkrat združena hišami, v katerih so stanovali cerkveni predstojniki. Ob cestah, so vodile skozi puste, neobljudene in zaradi tega za potnike nevarne kraje, s° kristjani ustanavljali že v prvih stoletjih zavetišča. Organizacija v korist k?lnikom je bila doma po vsej Cerkvi, predvsem pa v središču vsega verskega Zlvljenja, ob stolici Petrovega naslednika, v Rimu. Izza časa cesarja Marka ^relija — v 2. stoletju — imamo ohranjeno pismo korinskega škofa Dionizija !la rimsko Cerkev, ki v njem hvali to Cerkev, da je ohranila pradavno navado, lzhaz°vati dobrote zunanjim bratom. Temu pristavlja: »Tega poklica Vaš vzorni ?.°f Soter ni samo ohranil, marveč ga je še povišal. On ne deli samo darov, P so namenjeni za kristjane, v obilni meri, marveč tudi potujoče brate kot lubeznipoini oče tolaži z blaženimi besedami.« V Rimu so bili vsi kristjani doma. Saj so se zavedali, da je tam njihov °°e- Zato je tem lepše, da so rimski škofje tudi ob času, ko so se morali boriti v krvavem preganjanju za obstoj svoje vere, izvrševali krščansko gostoljubnost. Po uredbi Visokega komisariata v Ljubljani o potrošnji ^Pirja, je število strani vseh časopisov skrčeno. Zato bo od Z(laj naprej Cvetje izhajalo vsak drugi mesec — dve številki v ®n/. To vzemite naročniki na znanje! Poravnajte naročnino! DR. P. HILARIN FELDER O. M. CAP. — ATOM: Frančiškanska znanost Vedno pa je imel Frančišek veliko skrb, kako znanost spraviti v sklad z apostolskim življenjem. Mogel je odobravati le ona znanstvena prizadevanja, ki se niso dotaknila njegovega evangeljsko apostolskega vzora. Točke stika, pri katerih se je bilo bati kolizije (nasprotja), so bile uboštvo, ponižnost oziroma preprostost in pobožnost. Brez nadaljnjega je jasno, da je znanost v mnogih posameznih primerih mogla priti v nasprotje s tem serafinskim trozvezdjem in ni bilo treba nobenega preroškega daru, ampak sanio poznanje ljudi in svet svetega ustanovnika, da je s tega stališča s težkimi pomisleki gledal na znanstveno gibanje. Najtežje vprašanje je bilo, kakor je sledeči čas to tudi pokazal, združiti uboštvo reda z znanostjo in spojiti popolno odpoved vsem zemeljskim stvarem s potrebnim zakladom knjig. Izločimo iz klobčiča nejasnih poročil to, kar je Frančišek v resnici o tem mislil. Zaradi lažjega pregleda naj opomnimo, da so tu poleg pravirov kritično zelo dragoceni tudi »Ogledalo popolnosti« in spisi voditelja spiritualov Angela Clarinskega in Ubertina Kazalskega. »Ogledalo« obravnava naša vprašanja predvsem v drugem poglavju, torej ravno v tistem delu tega spisa, ki očitno od vseh najbolj gotovo izhaja od brata Leona, tajnika sv. Frančiška. Angelik Clarinski se sklicuje pri tozadevnih izjavah na brata Leona, 'brat Ubertin pa večkrat ponavlja, da je povzel svoje izjave po nekem rokopisu, ki ga je spisal brat Leon, kakor tudi po knjigi »Rotuli fratris Leonis« in da si je vrhu tega dal iste potrditi v osebnem občevanju z drugimi prijatelji sv. Frančiška. Če po-mislimo, da so ta pričevanja bila spisana v javnem boju za vzor uboštva, n® da bi jih redovna družina mogla zavrniti, se pač ne smemo drzniti, da bi jih zanikali; k temu prihaja še to, da stoje v popolnem skladu z najstarejšimi življenjepisi. Vse to nas opravičuje, da moramo podatke, ki jih »Ogledalo«, brat Angel in brat Ubertin skupno navajajo kot take, ki izhajajo od brata Leona-v resnici pripisovati temu tovarišu in tajniku redovnega ustanovitelja. To }e tudi s tega stališča velike važnosti, ker nam imenovana poročila dajejo zelo važna potrdila in dopolnila k drugemu gradivu virov o vprašanju uboštva. Predvsem stoji trdno, da Frančišek svojim bratom in samost9' nom ni hotel odtegniti knjige. Seveda je on dovolil le rabo predmetov-ki so bili potrebni za vzdrževanje življenja in za poklicno urejeno življenje- h tem pa je gotovo prišteval tudi neobhodno potrebne knjige. Že v najstarejših naselbinah so bile posamezne knjige na razpolago za skupno uporabo bratov-kakor poročajo trije tovariši. Po Tomažu Čelanskem je Frančišek svaril le pre1 blagoslov. Natančno se nam po Prir0™^1 naznanijo dnevi popolnih odpustkov, da lahko z obema rokama zajemamo “ j| stvo, ki nam ga je sv. Cerkev nakl0^’ po tretjem redu sv. Frančiška. Dol>r° ^jf poučeni, da moramo vestno opravljati 8 j|i redovne molitve in da moramo vedno 8 4 pas in škapulir — redovno obleko, & M ne oropamo velikih dobrot tretjega r»ii Tretjeredno glasilo »Cvetje« ima IU j^i-skoro vsak tretjerednik. Saj se nam ’ kokrat priporoča. Tretji red je pri 11 i)* fari zelo spoštovan od vseh, saj vem^ii je ravno tretji red od Cerkve prip°r /S kot protiutež za zmote modernega čas8> j,0' sebno proti pogubnemu komunizmu, k* j|t če dobiti med nami vedno bolj tru88 Toda tretji red bo temelje komuniz8^^ podkopal. Kot je papež Leon XIII- P tretji red, naj pogazi pogubno fra". stvo, tako danes Cerkev postavlja treI^ a . Pobijanje komunizma. Tretjeredniki so ajoolj zvesti pripadniki Cerkve, komunizem na j večji sovražnik Cerkve. Cerkev je tu-' vedela, zakaj je ravno sv. Frančiška Asi-lKef?a, ustanovitelja tretjega reda, postavila y . ®ogočnega zaščitnika Katoliške akcije. svs> smo ponosni, da smo otroci velikega in 'krančiSka. Za naprej bomo še bolj goreči bomo skušali pridobivati še novih udov, j i narn je za sprejem in za obljube vedno Po postreženo. Naša skupina bo kmalu ena "aiBoljših v škofiji. » dnevniku starega vizitatorja. Ob pri-^ 1 vizitacije tretjeredne skupščine v nekem v aju go se tretjeredniki pritoževali, da so , tari samo zato, da pomagajo Elizabetni ^ merenci pri nabiranju darov za uboge. aR?jničarka je pripovedovala skoraj malo 8°rčeno, da je imela veliko vsoto denarja ranega v dobre namene. Prednica je po- udarjala, da je organizirala zbirko živil po okraju z ne malim uspehom, tudi mnogo ponošene, pa vseeno še uporabne obleke so znosili tretjeredniki skupaj, tretjeredni šivalni odsek pa je naredil in zbral tudi mnogo nove obleke. Vsega pa niso smeli tretjeredniki sami razdeliti, temveč žene in gospe pri Elizabetni' konferenci. P. vizitator, povejte no, ali ni to krivica? — Toda, drage sestre, to je popolnoma pravilno, vsaj jaz ne vidim pri tem nič napačnega. Vaše dobro delo je zapisano v knjigi življenja, če ste ga vršile iz dobrega namena. Vseeno je potem, kdo te predmete med uboge razdeli. Saj ste si vendar izvolile, ko ste stopile v ponižni red sv. Frančiška, da boste najmanjše v hiši svojega Gospoda. To je pristno frančiškansko. V splošnem delajo ponižni otroci sv. Frančiška samo to, kar jim naroči župnik in duhovni voditelj. 6. Praznik in veselica Bilo je v juniju, krasno junijsko jutro in sicer trinajstega v mesecu. Na-r si je nadela prazniško obleko in v nji blestela kakor mlado dekle v po-eni obleki. Žametno zelenje je viselo z gorskih vrhov preko pobočij in strmin r se kakor vlečka spuščalo na pašnike in ledine ravnin. -Zelenju so lepoto ,Vlgale kot srebrne verižice in zapestnice široke vode Fandija, žuboreči stu-i ?n.ci> potoki in sto drugih voda, nad njimi pa štrleča krasota gorskih vrhov, i° je vzhajajoče sonce obdajalo z iskrečim se zlatom. Slovesno in daleč je °nelo z rubiške skale, pel je zvonček in daleč na vse vetrove nosil veselo vest: taaznjk je danes, svetega Antona god! Kamor pa glas zvona le ni mogel seči, v ^ je novica hitela od ust do ust vse tja gor med Miridite, dol do Lješa in sv . In vreli so ljudje skupaj, možje, žene in otroci, pražnje oblečeni, etlih oči in vriskajočega srca. j.. Na razgretem konju je pater Mavricij pohitel proti severu po dolini Fan-tjjjb od koder je prihajalo največ ljudi, kajti moral jih je pozdraviti in sprejeti. ak0 zahteva albanski običaj. Že je zagledal prvo gručo. Pater je konja ustavil, jSnil revolver, ga dvignil kvišku in izstrelil enkrat, dvakrat, šestkrat. To je vj.? dobrodošlica. In zdaj so mu odzdravili. Tudi prihajajoči možje so se usta-l> Pograbili svoje orožje in daleč okoli je odmevalo silno pokanje njihovih pušk in revolverjev. Približala se je druga skupina, hiteča na slovesnost. Spet pozdrav in odzdrav — dokler niso bili zbrani vsi. Zdaj so pot nadaljevali, spotoma pa kar naprej streljali. Spredaj je jahal pater Mavricij ter streljal in basal. Peklenski trušč je plašil konja, da se je vzpenjal, skakal naprej in vstran, se penil, potil in topotal, kepe zemlje in peska so mu izpod kopit sršale daleč na vse strani. Gostje so se ustavili tik pod skalo Rubigo. Tudi tam zgoraj je oživelo in še močno oživelo. Spredaj na ven štrleči skali je stal pater Anastazij. Daleč po dolini si videl njegovo rjavo kuto, njegove bele lase. Bil je oborožen. Visoko je vzdignil roko z revolverjem in šestkrat izstrelil. In zdaj je od vseh strani votlo zagrmelo, da se je tresla zemlja in so na vse mogoče načine odmevale gore. Posegli so vmes veliki možnarji, v njihov grom pa so suho in rezko sekali poki vsakovrstnega orožja. Streljali so na skali in ob njenem vznožju kakor da gre na življenje in smrt. Nazadnje je bilo treskanja dovolj in romarji so začeli lesti na goro. Na odprtem in širokem prostoru pred cerkvijo je bil postavljen oltar, na katerem naj bi se darovala sveta maša, kajti v malo svetišče vse te množice ne bi mogle. Pater Mavricij je imel slovesno opravilo, župnik iz Bulgherov je pridigal, pater Anastazij pa je sedel pri harmoniju, kajti petje in godbo je poznal in ljubil. Sveta daritev se je začela. Dvor se je zdel kakor z velikansko preprogo pogrnjen, stkano iz blestečih živih barv pražnjih oblek in okrašeno s srebrnim in zlatim kinčem žen& in deklet, s svetlim orožjem mož. Na vseh obrazih Pa sveti mir, na vseh obrazih prazniško veselje. In kako znajo moliti otroci tega pozabljenega naroda! Z vso iskrenostjo vernih duš, z ognjem močnih, nepokvarjenih src, z žarom prepričanja kakor rod mučencev! Iz Kriezezov so bili pač tukaj zbrani vsi. Samo stari in onemogli niso prišli, ampak so doma varovali hišo in otroke. — Bil je tukaj celo nekdo, k* bi ga nihče ne pričakoval. V najbolj oddaljenem kotu se je naslanjal na zid Pal Gioka, na pol skrit za vejami zveriženega gradena. Via je semkaj pripe' ljala pobožnost? Kes? Malo verjetno, kajti obličje je imel mrko kakor hudourni oblak, oči izzivajoče. Prignal ga je njegov neukrotljivi ponos. Pokazati je hotel svojim nasprotnikom, sovražnikom, rodu in vsemu svetu, da ima vsem nakljub pravico povsod, kjer jo imajo drugi. In pa še to: kaj se mu je danes moglo pripetiti hudega? Nič, saj je danes »bessa«. Nikogar niso smeli nadlegovati ali napadati, še morilca, roparja in dolžnika ne; danes počiva krvna osveta in sleherna sovražnost. Taka je šega očetov, običaj rodu. Nihče ga ni videl prihajati, kar naenkrat se je znašel tu. Redki v njegovj bližini, ki so ga opazili, so se naredili, kakor da ga ne vidijo. On pa je sta* visoko zravnan, roke si je prekrižal na prsih in gledal naokoli radovedno *a drzno, kakor da zanj svetega opravila ni, kakor da ne klečijo stotine ljnd' zatopljene v največjo pobožnost. Videl je mnogo znanih obrazov, pa o vse*1 je vedel, da so mu sovražni, in obraz mu je temno zardel. Zagledal je barjak' tarja in oči so se mu zabliskale od sovraštva. Uzrl je župnika in lice mu le zalila jeza. Potem je pogledal na drugo stran, kjer so stale žene in dekleta. Zijal )e vanje brez sramu, zlasti v mlade in čedne. Ena pa mu je vzbujala posebn0 pozornost, mladenka, lepa kot angel. Klečala je sredi med drugimi, bela *n nepremična kakor marmornat kip. Roke je imela 'prekrižane na prsih, oči P$ je upirala v oltar, kakor da bo samo tamkaj našla srečo in blaženost. Pogled mladega fanta se kar ni mogel odtrgati od ljubke, že kar nad" zemske prikazni, prisesal se je nanjo s čutno in nasladno mislijo. Sledil r vsaki njeni še tako rahli kretnji, videl dviganje in padanje njenih svilenih, dolgih trepalnic — Pal Gioka je bil kakor omamljen. Bilo mu je, kakor se pogosto dogaja pri nasilnih ljudeh, ki ne poznajo oobene spodobnosti, ki priznavajo kot najvišji zakon zgolj svoje želje, ki gra-blio, kjer bi druge višji oziri zadrževali. Mladenka je znorila njegove čute, s silno močjo in kakor vihar ga je vlekla nase. Ni vedel, kdo da je, kako ji je ime, samo to je vedel, da je najlepše dekle, kar jih je kdaj videl, in da se je pripravljen vojskovati z njeno družino, z rodom in vsem svetom, samo da postane njegova. Maša je bila končana. Še pravkar tako tiha množica se je začela razhajati: ju se je zbirala v gruče, tam se je redčila. Tisti redki, ki so bili opazili Pala '-'loka, so se zdaj ozrli po njem, pa je že izginil. Počasi so se ljudje razkropili. Niso še odhajali na domove, pač pa so mo-rali kositi, iz Kriezezov po svojih hišah, tujci in oddaljenejši pa kot gostje rodu. Po veselem obedu so se spet začeli zbirati, kajti zdaj je bil na vrsti drugi del praznika — veselica. Južno od skale Rubigo, med njo in potokom, •h se kakih sto korakov od nje izliva v reko Fandi, leži velika ledina, določena Za ljudske zabave. Začeli so s strelskimi tekmami. Tamkaj nad reko Fandi so bili postavili hideset drobnih, okroglih belih kamnov, za pest debelih, in sicer tako, da so hh strelci lahko dobro razločili. Niso bili postavljeni drug poleg drugega, aillpak drug za drugim v pobočje. Najbližji je bil oddaljen kakih dve sto, zadnji Pa kakih štiri sto korakov. Pater Anastazij je za vsak kamen razpisal nagrado. *8ak rod smatra za svojo častno dolžnost, da ob takih slovesnih prilikah na-s*avi čim več kamnov, ki naj bodo majhni in zelo oddaljeni; po eni strani hoče s tem pokazati, da ima njegov rod dosti ostrih strelcev, ki bodo vse te cilje Zadeli, po drugi pa naj gostje rodu izstrelijo čimveč nabojev. Veselice !’e morejo bolj pohvaliti kakor tedaj, če morejo reči: »Bilo je krasno, ‘^Praznili smo pasove z naboji!« Zadeti pa morajo vse kamne. Če samo eden ah pa celo nekateri ostanejo nedotaknjeni, tedaj bodo pri tabornih ognjih Pastirjev, po bazarjih mest in po kulah gostiteljev govorili: »Ljudje tega rodu ‘majo veliko gofljo, svoje puške pa bi bolje porabili, če bi z njimi sadili zelje.« n tolikšne sramote se rod še dolgo ne otrese. Prvi je ustrelil pater Mavricij. Najdaljnji kamen je bil zadel v sredino, . se je razletel na tisoč koscev. Vseokrog so mu veselo vzklikali: »Čast tvo-jemu orožju, čast tvoji roki!« Nato pa so streljali drugi, vsi so se udeležili ekme. Večina je streljala sede, nekateri tudi kleče ali leže. Med najboljšimi, ® ue sploh prvi, je bil Mark Dod. Njegov oče, mrki Dod, je tudi bil izvrsten grelec, le da je uporabljal staro puško na kresilo in z dolgo cevjo, sin pa ‘krstno puško Martini. Zanimivo ga je bilo gledati, kako skrbno je Dod basal, Preskušal okroglo svinčenko, jo zavil v papir, s palico za basanje potisnil na smodnik v cevi, potem pa meril in odstavljal, dokler ni nazadnje še enkrat Pomeril, pritisnil petelina ter mirno in hladnokrvno čakal izida. Skoraj vsak 8 rel je zadel, Dod je bil pa na svoje orožje tudi ponosen. Streljanje je prenehalo šele tedaj, ko so podrli zadnji kamen in je bila o^ana poslednja nagrada. v Vrh skale Rubigo je sedel pater Anastazij na svojem najljubšem pro-S 0rčku, držal v rokah daljnogled in sledil poteku tekme. Bil pa je še nekdo, ki je igro orožja opazoval s še večjo pozornostjo. V razpoki med skalami, skrit za bujnim zelenjem mogočnih dreves in mkega grmovja5 je stal mož, ki je z naprej nagnjenim gornjim telesom gledal , na igrišče, srce pa mu je razbijalo in oči mrzlično žarele. Levica je držala vel°, da mu ni zapirala razgleda, desnica pa se mu je krčevito oklepala bleste-e®a jatagana v svileni prepaski, oviti okoli telesa. Bil je Pal Gioka. Kaj je tod iskal, čemu njegovo orožje? Kaj je iskal, to je njegova stvar — z orožjem pa je bilo takole: Gori na dvoru pred cerkvijo je med službo božjo zagledal nekega starega Ksellianca in v njem spoznal prijatelja svojega očeta. Nosil je dobro orožje, vmes tudi po videzu izvrsten jatagan, najbrž plen iz nekdanjih dni. Pal Gioka je naše't kar je že nekaj dni iskal, po čemer je hrepenel, a se mu je doslej zdelo nedosegljivo. Po službi božji se je skril v grmovje in moža počakal. In imel j® srečo, da je možak prišel mimo njega čisto sam. Pal je stopil iz svojega skrivališča, moža ustavil in ga nagovoril: »Zef Kol, me poznaš?« Starec je nehote položil roko na svoj revolver v pasu, a jo takoj odmaknil kajti mladega moža je v trenutku spoznal, saj je bil na las podoben njegovemu staremu prijatelju in zapovedniku, umorjenemu Gioku Marku. »Ali nisi Gioka Marka sin?« »Uganil si. Poslušaj, Zef, moraš mi napraviti uslugo: Potreben mi je jatagan in moraš mi prodati svojega.« Zef se je še malo upiral, potem pa se vdal. Mladec je znal prositi na tak način, da je bilo hudo podobno načinu njegovega očeta, kadar je kaj velevat Tako je Zef vzel deset zlatnikov, ki mu jih je kupec dal za meč, in odšel naprej- Pal pa je vzel orožje, prav tako naglo kakor je. prišel izginil v gozdu odhitel domov. In zdaj je počenjal prav čudne reči. Prijel je orožje, potegni} rezilo iz nožnice, ga skrbno preskusil, si ga zvil čez koleno, ga potežkal v rok' in menda bil zadovoljen. Potem se je malo razkoračil in začel orožje vihteti-Ni pa delal kakor kak vajenček, ampak je znal kakor izkušen mojster v način®* moči in gibčnosti. Orožje uporabljati ga je učil že oče, v Carigradu je pa redke proste ur®> ki si jih je privoščil, tudi porabljal v to, da je svoje znanje preskusil in sp°' polnil. Ljudje, ki so ga poznali, so ga cenili in se ga bali kot neprekosljiveg8 mojstra, naj je uporabljal kakršno koli orožje. Zdaj je prežal iz svojega skrivališča ter napenjal oči in ušesa, ko je gleda' dol na igrišče. Streljanje je bilo pri kraju in množica se je razšla v manjše ali večj® gruče, da se loti novih iger. Možje so začeli »konja in jahača«. Postavili so se v dveh enakih gruča'1 nasproti ■*- na obeh straneh je polovica mož stala, druga polovica pa prV g. patru pj 1 l°ra*VYliru’ dokler 16. i^„Bllo je to prav na dan sv. Marcela, lOSt; »i da] ar’.K- patru pa pevska žilica ni in *bora a .miru, dokler ni ustanovil pravega ifi. ^'lo je to prav ^°dil nuariai v letu 1940. Kako se je to 'mamo čast brati iz zapisnika: »Ker je petje najbolj plemenito razvedrilo, smo ustanovili pevski zbor Velikih Frančiškovih križarjev. Za začetek bi se naučili nekaj cerkvenih in nekaj svetnih pesmi. Ker se malo čudno sliši, da ne znajo dijaki peti v zboru, se nas je takoj, ko je p. voditelj sprožil to misel (16. I. 1940), priglasilo 16. Začeli smo s štiriglasno »Ul-tima in mortis hora«. Takoj prva vaja je fante navdušila.« Tako smo prav preprosto prišli do svojega zbora. Brez vsakih ceremonij. Ljubljančani niso razobesili zastav, nobene otvoritvene pojedine nismo pripravili, niti proste zabave s plesom, slavnostni sprevodi po ulicah so odpadli, ni bilo večerne bakljade, zvonovi niso pritrkavali, možnarji niso pokali, da, še celo na Gradu niso niti enkrat ustrelili. Zbor pa je bil le tu. P. Odilo je bil njegova duša. Bil je dirigent, poleg tega je tudi note sam pisal in razmnoževal. Vaje so bile vsak torek po sestanku. Vse leto smo se borili z začetnimi težavami. Težko je šlo, a šlo je. Volja je zmagala. Seveda ne naša. Ce nas ne bi pater z vsemi silami krotil, bi že v začetku vse skupaj pustili v nemar. Ker je p. Odilu zaradi vedno večjih zahtev našega zbora začelo primanjkovati ča- sa, nam je preskrbel novega pevovodjo, fr. Kanizija Fricelja, voditelja vsega cerkvenega petja v frančiškanski cerkvi. Ta se sedaj skupno s p. Odilom ubija z nami. Pojemo na vse kriplje in da vse škriplje. Znamo najrazličnejše pesmi. Svete in svetne. Latinsko mašo, dolgo vrsto Marijinih, lepo število mašnih, obhajilnih in svetniških pesmi, da opustim najrazličnejše obredne psalme in korale ter preidem k napevom tega sveta, ki jih znamo že skoraj za vse prilike več kot dovolj, tako: godovne, zdravice, koračnice, himne, narodne, udarne, ponarodele in Bog ve kaj še vse. Vendar nimamo trenutno na sporedu še nobene ža-lostinke-nagrobnice. Sicer je to velika luknja, a skušali jo bomo čimprej zamašiti. Drugih lukenj ni. In številke? Poprosil sem našega notnega arhivarja in ta mi je postregel s prijazno dobrohotnostjo in dobrodušnostjo (ki je vsem debelušnežem lastna). Vseh pobožnih pesmi znamo 72, ki so razmnožene na 49 partiturah. Posameznih izvodov pa je skupno 1019. Posvetnih pesmic znamo vsega 45, ki so razmnožene na 30 partiturah. Posameznih izvodov imamo 756. Zadovoljivo, kajne? Sadovi vztrajnega dela so se že pokazali. S petjem smo uspešno sodelovali pri sv. mašah v Ljubljani, v šiški, na Rožniku, pri sv. Mihaelu na Barju in še marsikod drugod. Za razne prilike smo večkrat nastopili v mali dvorani. Dvakrat smo peli v frančiškanski veliki dvorani: za god patra Krizostoma, župnika in gvardijana, in takrat, ko smo uprizorili »Kovačevega študenta«. Ta uprizoritev je bila preizkušnja, ki smo jo dokaj srečno prešli. Zdaj je naš moški zbor res zbor, ki je vreden svojega imena. Niti najtežjih stvari se ne ustraši, kar najlepše dokazujeta brezhibno izvedeni in zelo smiselno podani latinski maši na veliki četrtek in veliko soboto pri slovesni službi božji. Da smo se povzpeli do take višine, gre v veliki meri zahvala našemu pevovodji fr. Kaniziju, zlasti pa p. Odilu, ki je zbor ustanovil in ga vzgojil, ki res z očetovskim srcem skrbi zanj in ki sedaj z uprayičenim ponosom gleda na svoje fante. Kronika višje skupine ZVFK V sušcu mesecu je na vabilo p. Odila predaval pri našem vsakotedenskem sestanku jezuit p. Žibert o presv. Srcu Jezusovem. Tako izredno zanimivega predavanja že dolgo nismo slišali. Prekrasne umetniške skioptične slike so dopolnjevale klene predavateljeve besede. G. pater nam je nanizal vso zgodovino češčenja presvetega Srca Jezusovega od prvih početkov do sedaj in nas na koncu pozval, naj postanemo še mi apostoli češčenja presv. Srca in marljivi delavci v obširni agitaciji za pobožnost prvih petkov. G. patru jezuitu smo se za prijaznost in za lepe besede toplo zahvalili in mu obljubili, da bomo apostoli postali al' vsaj skušali postati. Na veliki teden je naš pevski zbor kazal, česa se je v postu učil. Na veli*1, četrtek je pri slovesni sv. maši ob 8 zjutr" izvajal latinsko mašo. Uspeh je bil nadvs* popoln. Po dolgotrajnem trudu je prišlo **' služeno plačilo. Fantje so vsi navdušeni 13 polni ponosa. Zakaj pa tudi ne? Pri obč*11' stvu so si priborili tako dober glas, da Jr zlepa ne bo moglo kaj omajati. Maša je b| J zelo skrbno naštudirana. Dinamika je b1* precizna, forte je bil res forte in nikakši’1' zijanje in kričanje, ki ga tako pogosto "Ij letimo pri drugih zborih. Petje je v®®1 fr. Kanizij. Pevcem, posebno pa vestne®1 pevovodji, gre vse priznanje in čast. so ponovno peli na veliko soboto. Pa brez zamere: Vsak berač svojo nia*110 hvali. Kronist' 1. letno nagradno tekmovanje višje skup1®* ZVFK Letos smo prvič v naši organizaciji Prj. redili tekmovanje, pri katerem je imel vs* član možnost pokazati, kaj zmore in z!j ’ Zamisel tekmovanja je bila zelo dobra: <*', ni naše skupine naj bi tekmovali v P6311, ških, leposlovnih in dramatskih delih. . deklamaciji in recitaciji, v kroniki org8® zacije, v pevskih in instrumentalnih nasl pih in v slikarstvu. K tekmovanju se je priglasilo 19 kr$** jev, ki so si izbrali za borišče te-le tek® valne stroke: dva dramatiko, trije glaS!JJ eden kroniko, dva deklamacije in recitaclL eden petje in pet slikarstvo. Pesnikov811*, in leposlovnih del se ni lotil nihče, čepf® je v križarskih vrstah več pesnikov in % ralov. Tekma je nadomestila dva sesta® . 21. in 28. aprila in se je vršila v dv®r®» št. 2 kot nekakšna akademija. Uspela * izvrstno in je bila edina njena slaba s« v premajhnem odzivu. |C Spored je bil pri obeh sestankih skrbno sestavljen. Nastopi so se v PeS’L|i redu vrstili drug za drugim, brez doJ8( in mučnih odborov in brez tiste nerv°*j naglice, ki je ob enakih prilikah ®e *st vsakdanjega. Kar čudili smo se: vse }° organizirali fantje sami; v prvi vrsti j® p del p. voditelj med povabljenimi vsi so se zadovoljno smehljali. Priredi j in sodelavci pa so čepeli v sosednji sobi P» težo skrbi: Bog daj, da bi šlo! In IK* dah šlo je. Še nekaj napotkov k razumevanju te8 Na kratko — v enem za oba sestanka-^ Prva točka: nastop križarskega orke^j (krdelo violin, violoncello, trikrat P® jr pihalo in povrhu harmonika, to je na®1* (• kester, drugim najbrž ne). Uvodna k®^< niča je imela malo treme. Ostale skladi so bile izvajane prav dobro. Bil je to k1?^: nastop orkestra. Kritik je o njem r lepo kaže in bo z vajo mnogo pridob1*' Druga točka: kronika našega pevskega ,.0ra- Sodba je tu vaša, saj je članek na-nJen črno na belem v tem »Cvetju«. Kdor ° lz previdnosti ne bo prebral, bo imel g av' Povem, da je bilo delo nagrajeno. v®da, ko pa ni imelo nobenega tekmeca, klje: deklamacije in recitacije. Iz Sha-st Sp,eareia, Aškerca in Preglja. Nastopila : a uva. Tistega, ki je bil prvi, sem pozneje Pebaral, kako to, da ga v ljubljanski . ami ge niso angažirali za recitatorja. Kak-s a stnola! Tistikrat sem bil hvaležen gole D°SU' da mi je dal urne noge. o Naprej: dramatika. Slehernik. Ne, ne ves. s»o kratek prizorček. Veste, tisti, ko se j^ehernik poslavlja od svojega bogastva. ’ Pa se vzdigne iz blagajne hudič. Mrzlo j0 le spreletelo, lasje so mi vstali pokonci dni s*rahu sem pogledal po drugih gle-Hi h Kdo bi si mislil! Tudi tistemu, ki dobil sedeža in je stal ob steni, so se naježili lasje. Opozoril sem kritika: prizor je bil odigran tako doživeto, da je vzbudil splošno grozo, torej zasluži prvo nagrado. Ko sem se ob pavzi zaupno približal tistemu ob steni in sem videl — da je še vedno naježen. 0 ti smola! Na uho so mi padle besede: »Včeraj... frizer... na krtačo!« Nato je bila slikarska razstava. Razstavilo je v sosednji sobi pet slikarjev 18 slik. Nekatere slike so bile zelo lepe. Razstava je odkrila nekaj prav nadarjenih fantov. In petje. Tu je bilo največ tekmovalnih skupin, a vse je vodil eden. Nastopil je duet, tercet, kvartet in oktet. Najbolj sta ugajala tercet in kvartet. Za dobro voljo sta pri petju skrbela dva brata-križarja, ki sta s svojimi pevskimi prizori vzbujala cele gore smeha, ploskanja in — prahu. »Raztresene sem ude zbral... ne vseh, a kdor pogleda te ...« in tako dalje ... do konca. Križar. Mladec dvajsetega stoletja. ragi Boris! 8j m^Sržna Ti hvala za veliko zaupanje, ki dbev iga izkazalt da sem smel brati Tvoj K**- še bolj sem spoznal Tvojo dušo, ift , Zna£aj. Želim Ti vse dobro, Ti to veš, kat auPam Ti sedaj najvišjo dovršitev, po obr ' .bodo Tvoji vzori smeli in bo Tvoj saj rp. lasen kot poletno jutranje sonce. Pi-i>ju .1 bom nekaj misli o redovnem življe-kater r sinški spomenik je po obliki in vsebini umotvor Cirilove književne in bogoslovne š°F in »so torej po svojem jedru, namreč po drugem spomeniku, uvrščeni med najodličnel* stare cerkvenoslovanske spise«. In dalje pravi: »Pomenljivo osvetljujejo in potrjuj®! najstarejše vire naše zgodovine ter jo ožarjajo s svetniškim sijem dveh najsvetleJ9' velikanov 9. stoletja«. Kaj hočemo še več. S te,mi besedami je pisatelj sam najb° ^ označil svoje delo, s katerim je frisinške spomenike postavil v novo luč in s tem P # globil pomen naših apostolov. Knjiga je pisana v lahkem, a lepem jeziku. Nameni* jP je širši javnosti. — Sezimo po njej in se oddolžimo spominu sv. apostolov Cirilu Metoda, katerih praznik se bliža. Saj nas ta knjiga seznanja o naši najstarejši K®' ževnosti in o naših svetih bratih. ,.r, Izšla je pri Ljudski knjigarni v Ljubljani. Broširana stane 12, kartonirana 1® P a x et bonum! Mir in vse dobro! Prihaja čas, ko bo marsikateri, ki se še ni vpisal v Podporni odsek ”• reda, prišel v leta starosti in onemoglosti. Ako ne bo imel tedaj dovolj ^'jirankov, da bi lahko od njih živel brez skrbi do smrti, ali ne bo imel dovolj V(‘libe pokojnine in ne bo našel sorodnikov, ki bi ga ljubeznivo sprejeli na ara leta, tedaj bo nastopila zanj beda in prosjačenje. Zelo nerodno mu bo žnjega; 3. ne sme biti star 40 let; 4. mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti. VLADIMIR TOMINEC: Kdaj prav za prav človek obnemore? Tako prilično se je glasilo vprašanje enega izmed članov, pristavljeno je bii0 še to, kdaj je kdo lahko upravičen zaradi starostne onemoglosti do t kimanja stalnega mesečnega zneska. Na ta vprašanja moremo odgovoriti le °le: prvo pravilo je: Vsak mora biti najmanj deset let vpisan v Pod-l(.rnein odseku III. reda. V tej dobi zbira vsak posamezni član zase denar, t)1 Se mu izplača že v prvih šestih letih, ko začne enkrat prejemati stalni v„6se?ni znesek, naslednja leta, ki slede tem šestim letom, pa mora plačevati Sge liste stalne mesečne zneske, ki jih član nadalje prejema, Podporni odsek ’ to je celotna družba članov, ki so vpisani v Podpornem odseku. Vsi ti od^i se izplačujejo namreč iz obresti od celokupne glavnice, ki je bila zbrana y ^seh naših članov. Kdaj pa človek obnemore, je zelo kočljivo vprašanje. (Slin- ki ga zase drugače presojal. Eden je bolj občutljiv, drugi je manj ob-k enemu se na zunaj bolezen pozna, drugemu zopet prav nič in izgleda J«* najbolj zdrav človek, pa je bolj slaboten kot oni, ki že na zunaj izgleda HjfP311' Članom bi zelo ustregli, če bi odbor Podpornega odseka brez nadalj-^ ^a vsakemu ustregel, kdor koli bi izjavil, da ne more več delati in da prosi bil na^azovanje stalnega mesečnega zneska, toda marsikomu zopet to ne bi bob V^' Nekateri člani so silno vestni in natančni, tako pri presojanju svojih gra°sti, kakor tudi pri zagovarjanju svojih pravic. Drugi zopet so silno široko->Hul ni’ sai ne gre VL mojega žepa, dovolj sem že delal, naj pa drugi sedaj („ 0 Poizkusijo. Toda prvim bi vsekakor ne bilo všeč, če bi ustregli drugim. aa° mora biti presoja onemoglosti članov in upravičenosti do prejemanja , stalnega mesečnega zneska prepuščena odboru Podpornega odseka III. reda, ki se mora ravnali po odločitvi zdravnika, kateri edini more ugotoviti trajno onemoglost člana ali članice. Samoposebi umevno tisti, ki so že dovršili leta plačevanja, kakor so določena po 6. členu splošnih pogojev, ali tisti, ki so dovršili leta starosti, kakor je določeno po 5. členu splošnih pogojev, ne potrebujejo nobenega zdravniškega spričevala. In naj molijo za mrtve... nul naš sobrat, apostolski misijonar p. b . gen Stanet. Natančnih podatkov o njeg0' smrti nimamo. Bolehal je že več let. Ko 1 domovi«1’ t I*. Ananija Vračko 0. F. M.— Ljubljana. Dne 10. aprila je v ljubljanskem frančiškanskem samostanu umrl zlatomašnik in starosta slovenskih frančiškanov p. Ananija Vračko. Vse življenje je bil močan in zdrav kot riba, ali zadnji dve leti je popolnoma bil pred sedmimi leti zadnjič v je jemal slovo in je povedal, da ga ne več. Čutil se je oslabelega. Večino syoje8 duhovniškega življenja je posvetil misij®., skemu delu, saj je bil v misijonih nad let. Približno 10 let je deloval v Aleks* driji, zadnjih 25 let pa nepretrgoma v K*1 V misijone je kar prirastel in mu je jina postala zaradi duš druga domovina, r kojni je bil rojen v Vurbergu na ŠtajersK* dne 13. julija 1876, kjer je pri sv. kr dobil ime farnega patrona sv. Martina. ta 1895. je stopil v frančiškanski red. V re je končal svoje študije in je bil posvef v mašnika 1. 1901. Kmalu po dovršen bogoslovju je odšel v misijone. Delo g* izčrpalo in je omagal v vinogradu GoSrj dovem kot zvest božji služabnik. Med % mi, ki je zanje delal, je umrl in legel n> njimi v grob. Naj počiva v miru in naj vso večnost krasi misijonski venec! t Fr. Gregor Šepec 0. F. M. — Novo Kar nenadoma se je poslovil iz te ^ doline samostanski brat fr. Gregor S®!1 sj Bil je mirna, tiha in skromna duša, k je v svoji zvestobi iz malenkosti spletel gat venec za nebesa. Bil je vedno vese*• ( vsem uslužen. Opravljal je vestno r® samostanska dela. Pokojni je bil roj® , Kapelah pri Brežicah. Dočakal je lepe rost 77 let. Bogu je služil v redu sv. V; ‘ •• *- --o— * ----- - --- čiška 52 let. Umrl je v novomeškem ' jjjj čiškanskem samostanu. Gospod, daj mu v pokoj! opešal in je bil stalno v postelji in navezan samo na pomoč svojih sobratov. Pokojni je bil vesten in strog redovnik starega kova. Predstojniško službo je z veliko vestnostjo po raznih samostanih opravljal približno 30 let. Pred dvema letoma je v Ljubljani obhajal svojo zlato mašo. R. I. P. f P. Evgen Stanet 0. F. M. Preko Rima smo dobili sporočilo, da je v Kairu premi- V Zibiki na Stajer»K je umrla dne 11. marca 1 ^ mama Frančiška. Vse® «(1 tjerednikom jo pripoji* v pobožno molitev in sp0 pri sv. maši. P. Odilo Hajnšek 0. ^ urednik. Darovi Za frančiškanske misijone: 241.50 lir: Kepic Amalija; po 100 lir: Neimenovana, Neimenovana za krst otroka na ime Igor (v zakristiji); 50 lir: Neimenovana; 20 lir: Neimenovana; 15.20 lir: Cizel Marija; po 10 lir: Neimenovana (po p. Angeliku), Saks N. (po p, Otokarju); po 6 lir: Bister Frančiška, Črnilo Davorin; po 5 lir: Neimenovana (za p. Baptista), Koprivec Terezija, Perat Julijana; 3 lire: Brajer Ivana. Za armado sv. Križa: po 10 lir: Komatar Ivana, Zdravje Ivanka; 6 lir: Bister Frančiška; po 5 lir: Koprivec, Terezija, Sterle Marija. Za kruh sv. Antona: 240 lir: Neimenovani; 100 lir: Neimenovani; 80 lir: Neimenovani; po 50 lir: neimenovani g. duhovnik, Mejač Marija; 34 lir: Neimenovani; Po 20 lir: Neimenovani, Šolske sestre, Ljubljana; 8 lir: Neimenovana. Za širjenje sv. vere: 7.00 lir: Klep Ana. Za sklad »Cvetja«: 13 lir: Š. V.; 12 lir: Močnik Kristina; po 8 lir: Bogataj Francka, Bregant Minka, Gorše Ivana, Kramberger Marija, Munda Ivanka, SamarugaN.; 7 lir: Turšič Marija; po 0 lir: Grebenc Julija, Zupanc Rezika; po 4 lire: Borštnik Frančiška, Štampfelj Elizabeta; 3.80 lir: Kocmur Janez; po 3 lire: Černigoj Fr., Gestrin Fani, Košir Ana, Ložar Marija, Švaiger Frančiška; 2 liri: Selan Ivana; po 1 liro: Lom-šek Antonin, Zaman Marija. Vsem dobrotnikom Bog povrni z nebeškimi darovi! Poverjeniki Cvetja so pridobili novih naročnikov, in sicer: 14: Duhovnijski urad, Veliki Gaber, Št. Vid pri Stični; 5: Čolnik Rado, Stična; P« 3: Štimec Marija, Osilnica, Župni urad, Rovte n. Logatcem; po 2: gdč. Lipovšek, Lj,-Siška, Mestni župni urad, Kostanjevica na Krki, Vodstvo III. reda, Žužemberk, Zupanc Kezika, Sv. Križ pri Kostanjevici; po 1: preč. g. Bernik Franc, Lj.-šiška, p. Vladimir Hobek, Samobor, Mate Ana, Ribnica, Mihelčič Marija, Višnja gora, Rupret Jožefa, Dev. Marija v Polju, Viršek Ivana, Grosuplje, Župni urad, Dev. Marija v Polju, Župni »rad, Dobrniče, Župni urad, Prečna. Novi naročniki Adamič Nuška, Čelešnik Frančiška, Duša Antonija, Gliha Marija, Habjan Marija, Hribar Alojzija, Kaušek Micika, Kavšek Frančiška, Kavšek Vida, Kek Frančiška, Klun Marija, Končan Frančiška, Kosmač Ivana, Lampeter Johannes, preč. g. Munda Vinko, Nose Jožefa, Pekolj Marija, Penca Anton, Pivk Antonija, Praznik Frančiška, Pucelj Marija, preč. g. Rataj Anton, preč g. Solar Jožef, Strnad Terezija, Šček Anton, Škrl Milan, Špringer Katarina, Tominec Anica, Zajc Katarina. Ljudska posojilnica v Ljubljani zadruga z neomejenim jamstvom v lastni palači v Ljubljani, Miklošičeva cesta 6 (nasproti hotela Union) sprejema hranilne vloge v vsaki višini in jih najugodneje obrestuje Daje posojila na vknjižbo in proti poroštvu Posojilnica je bila ustanovljena 1. 1895 Cerkev v Miihlliauscnu — Sv. Anton ozdravi odsekano nogo Anton Sfiligoj Ljubljana Frančiškanska ulica (poleg frančiškanske cerkve) ima vedno na zalogi: Devocijonali je: Križe (razpela) lesene in kovinaste s podstavkom ali take, da se pritrdijo na steno. Poleg tega nudim primerne svečnike. — Kipe v višini od 20 cm do 150 in 200 cm. — Svetinjice iz aluminija in posrebrene (alpaka-srebro). — Rožne vence domačega izdelka. — Podobice, za 100 od Lir 4’— naprej, in druge nabožne predmete za darila. Molitvenike, slike, pisarniške potrebščine: Šolske zvezke, peresa, vse uradne listine, kuverte, črnila, risalno orodje, tuše, risarske glavne papirje, blagajniške in druge trgovske knjige, nalivna peresa, tintnike, pisulne garniture, pisemski papir itd.