zagovorništvo
__v
Tanja Lamovec, Barbara Cufer
OBLIKE IN RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA V SVETU
Iz prejšnjega sestavka je več kot očitno, da so temeljne človekove pravice ogro-
žene povsod, kjer vlada izrazito nesorazmerje moči med predstavniki ustanove
in njenimi uporabniki oziroma uporabnicami. V kazenskih zavodih ima pri-
držana oseba pravico do pravne zaščite, celo koncentracijska taborišča danes
nadzirajo mednarodne komisije. V psihiatričnih in varstvenih ustanovah za
duševno prizadete pa ima medicinsko in drugo pomožno osebje neomejeno
moč. Vsaka absolutna oblast, ki ni podvržena nikakršnemu nadzoru predstavlja
potencialni izvor kršitev človekovih pravic. Uporabnik nima nikakršne mož-
nosti, da bi zavaroval svoje interese, saj njegove pripombe največkrat jemljejo
kot znak njegove bolezni, v kolikor jih sploh poslušajo. Uporabniki so
ustrahovani in se bojijo maščevanja institucije, ki razpolaga z njimi, hkrati pa
so tudi psihološko v neugodnem položaju. Le kako naj se razvrednoteno bitje
z nalepko "duševni bolnik" upre "učenim" ljudem, strokovnjakom?
V razvitem svetu obstaja več oblik zagovomištva, ki poskuša uravnotežiti raz-
merje moči med institucijo in njenimi uporabniki, ter posredovati pri ne-
soglasjih med njimi. Zagovornik je oseba, često edina, ki je vsestransko na
strani uporabnika in se zavzema za dosledno spoštovanje pravic, ki mu gredo
kot človeškemu bitju. Zagovorništvo pa ima pogosto še druge dimenzije.
Prizadeva si navezati pristen osebni stik s posameznimi uporabniki ter jih
vzpodbujati, da ob zaščiti zagovornika sami prevzamejo aktivno vlogo pri
zaščiti svojih interesov.
Ena od oblik zagovomištva je laično zagovorništvo, ki gaje v ZDA leta 1966
ustanovil Wolfensberger z namenom, da bi duševno prizadetim otrokom
zagotovil življenje, kakršnega živijo drugi ljudje. To prizadevanje označujemo
z nazivom "normalizacija". Vodilno vlogo v tem gibanju so imeli starši
prizadetih otrok, ki so želeli zagotoviti, da bodo po njihovi smrti otroci deležni
uslug, ki bodo v njihovem interesu in ne podrejeni interesom ustanov.
Ustanovili so neodvisno organizacijo zagovomištva, kije delovala ob pomoči
privatnih sredstev.
Laični zagovomik naj bi bila "ugledna oseba", ki za svoje delo ni plačana in
ni odvisna od institucije. Njena naloga je, da vzpostavi stik z osebo, ki je v
nevamosti, dajo družba potisne na rob oziroma izključi. Zagovomik poskuša
28
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
tO osebo razumeti, se odzivati na njene interese ter jih zastopati, kot da bi bili
njeni lastni. Njene zahteve prenese v kroge vsakdanjega življenja v skupnosti.
Wolfensberger dodaja, da je laični zagovornik zrel, kompetenten državljan -
prostovoljec.
Laično zagovomištvo je posebej primemo za tiste osebe, ki se niso zmožne
same postaviti za svoje pravice. Njegov riamen je podeliti moč tistim, ki jih
družba izključuje in drži v nemoči. Omogoči jim osebni stik z ljudmi, ki imajo
svoje mesto v skupnosti in so pripravljeni prisluhniti njihovim potrebam in
jim stati ob strani pri obrambi njihovih pravic.
V okviru tega pojmovanja je očitno, da večina, če že ne vsi bivši uporabniki
psihiatrije ne morejo postati laični zagovorniki, saj niso ugledne osebe. Zato
se je razvilo samozagovomištvo in kolektivno zagovomištvo.
Samozagovorništvo je nastajalo vzporedno z ustanavljanjem zvez upo-
rabnikov. Leta 1985 je v Veliki Britaniji nastalo združenje "Survivors speak
out", ki vključuje tako bivše uporabnike kot pridružene člane. Samo-
zagovomištvo lahko opredelimo kot proces, v katerem posameznik ali skupina
v
ljudi govori ali deluje v korist lastnih potreb ali interesov. Ce hočemo biti
zmožni zasledovati svoje potrebe ali interese, moramo ceniti sami sebe, verjeti,
da nas bodo dmgi poslušali in upoštevah. Oznaka "psihiatrični bolnik" namreč
odvzame posamezniku legitimnost izraziti svoje stališče o čemerkoli, celo o
svojih lastnih čustvih, potrebah in izkušnjah.
Samozagovomištvo se torej ukvarja predvsem z vprašanjem moči, s tem, kako
naj ljudje znova pridobijo moč in nadzor nad svojimi življenji. Psihiatrični
sistem odvzema moč tistim, ki ga uporabljajo, ali pa so tja poslani. Nemoč še
povečuje praksa in stališča širše družbe, v katero se uporabniki vračajo.
Samozagovorništvo ima zato poleg neposredne pomoči tudi širše cilje.
Prizadeva si za spremembe v psihiatričnem sistemu ter za spreminjanje
razvrednotenega statusa uporabnikov v družbi.
Samozagovomištvo naravno vodi v kolektivno zagovomištvo. Uporabnik, ki
se nauči govoriti v svojem imenu, se lahko zavzame tudi za druge, oziroma
za skupne cilje. Skupina uporabnikov se tako združi, da bi dosegla določene
spremembe. Vključujejo se v najrazhčnejše dejavnosti. Nekatere skupine
sodelujejo z izvajalci pri načrtovanju programov duševnega zdravja, druge pa
same poskušajo razvijati altemativne oblike uslug, npr. stanovanjske skupine,
krizne centre, dnevne centre, itd. Ponekod so dokaj uspešni, kar kaže, da ima
razmeroma nemočna skupina lahko pomembne učinke na splošno socialno
politiko (Brandon, 1991).
29
Lamovec, Čufer: OBUKE IN RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA V SVETU
Medtem ko se laično zagovorništvo vedno bolj usmerja na spoprijateljevanje
med posameznimi prostovoljci in uporabniki, je za kolektivno zagovorništvo
značilna predvsem družbena in politična aktivnost. V nekaterih deželah ( Ho-
landija, Avstrija ) seje razvilo tudi profesionalno zagovorništvo, ki ga navadno
opravlja tim, sestavljen iz pravnikov, psihologov in socialnih delavcev. Ti
ljudje so za svoje delo plačani in delujejo v prostorih bolnišnice, vendar so od
nje povsem neodvisni. Denar dobivajo od države ali privatnih fondov in imajo
svoje združenje, ki predpisuje standardizirane postopke in metode. Njihova
naloga je, da nadzirajo postopek prisilne hospitalizacije, se pogovarjajo z upo-
rabniki in jih obiskujejo na zaprtih oddelkih ter sprejemajo njihove pritožbe.
Vsako pritožbo podrobno obravnavajo in posredujejo pri ustrezni osebi. Večina
pritožb se reši z dogovorom, možno pa je tudi pritegniti sodelovanje sodišča.
Zagovorniki imajo vpogled v vso dokumentacijo uporabnikov in dostop na
vse oddelke, sicer pa nimajo drugih poooblastil kot to, da skrbijo za spoštovanje
pravic, ki so zapisane v zakonu. Dežele, ki so uvedle profesionalno
zagovorništvo imajo tudi ustrezno zakonodajo. Prisotnost zagovornika je ob-
vezna v vseh duševnih bolnišnicah.
Uvedba profesionalnega zagovomištva po pravilu naleti na močan odpor
zdravniškega osebja, ki meni, da samo opravlja to funkcijo. Poskusi, da bi
zagovomiško funkcijo opravljalo osebje bolnišnice ( navadno so bili to socialni
delavci), seje vedno znova izjalovilo, saj so ti se znašli v konfliktu lojalnosti.
Po eni strani naj bi zagovarjali interese uporabnika, po drugi strani pa so po
službeni dolžnosti vezani na interese institucije.
Prvi zapisani dokument kolektivnega zagovomištva izvira iz Velike Britanije
in je nastal leta 1620. To je peticija, v kateri so opisane pritožbe glede
nevzdržnih pogojev znane bolnišnice Bedlam. V istem stoletju je nek
duhovnik, ki je v mladosti sam preživel duševno krizo, objavil pamflet, v
katerem poudarja pomen osebne izkušnje krize za pomoč dmgim. Oseba, ki
je uspešno prebrodila krizo, lahko drugim vlije prepričanje, da jo je možno
premagati. Iz izkušnje pa pozna tudi načine, kako to doseči.
Prvi formalni zagovornik je bil John Perceval, ki je leta 1845 skupaj s
somišljeniki ustanovil društvo za zagovorništvo in postal prvi reformator
azilov za duševno bolne. Sam je preživel nekaj let v tovrstnih ustanovah,
končno pa mu je po dolgotrajnih prizadevanjih le uspelo priti na svobodo.
Napisal je več knjig, v katerih je opisal svoje izkušnje kot tudi pogoje, v katerih
je živel, uspešno pa je zagovarjal tudi večje število ljudi in dosegel njihovo
izpustitev. Deloval je, tako po parlamentami poti kot tudi z ozaveščanjem ljudi.
30
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
približno dve desetletji, potem paje organizirano gibanje zagovomištva za več
kot sto let zamrlo.
Ponovno je oživelo v šestdesetih letih tega stoletja inje sovpadalo z vzponom
v
gibanja za pravice najrazličnejših marginalnih skupin. Čeprav nobeno teh
gibanj ni doseglo zastavljenega cilja, so poskusi problematizacije duševnega
zdravja uspeli opozoriti javnost na to področje. Število postelj v duševnih
bolnišnicah seje začelo zmanjševati, mnoge pa so zaprli. V razvitih evropskih
deželah in v ZDA so začeli ustanavljati različne službe, ki so omogočile ob-
ravnavo oseb z duševnimi motnjami v skupnosti. V osemdesetih letih je
zagovomištvo v nekaterih deželah dobilo tudi svojo zakonsko podlago. Čeprav
ne gre podcenjevati dela prostovoljcev, samozagovomištva in kolektivnega
zagovomištva, se zdi, da vodi prihodnost zagovomištva v smeri pro-
fesionalizacije, ob istočasnem razvijanju tudi ostalih oblik.
Viri:
Brandon, D. ( 1991 ). Innovation Without Change? Consumer Power in Psychiatric Services. Lon-
don, Macmillian.
Brandon, D. ( 1993 ). Peer Support and Advocacy in Mental Health Services. Cambridge, David
and Allhea Brandon.
Podvell, E.M. ( 1990 ). The Seduction of Madness: A Revolutionary Approach to Recovery at Home.
London, Century.
Williams, R, Schoultz, B. ( 1982 ). We Can Speak for Ourselves. London, Souvenir Press.