Primorski Lisi 'V./\ Poučljiv list za slovensko ljudstvo na primorskem. Vsa za vero, dom, cesarja I IZHAJA vsaki četrtek ob 5. pop. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankovana pisma se ne sprejemajo. (JENA za celo leto 6 kron, za pol leta 3 krone. Za manj premožne 4 krone za celo leto. NAROČNIN 0 in oznanila sprejema upravništvo v Gorici na Placuti_ st. 12. ROKOPISE sprejema uredništvo v Gorici, Dvorišče sv. Hilarija st. 7. Avstrijski narodi razdružcni. Ime »Avstrija" je silno staro in je od začetka pomenilo državo krščanskih narodov na jugo-vzhod n. Ravno zato, ker je staro, je globoko vtisnjeno v srca in um narodov in z imenom Avstrije tudi slavna rodovina Habsburžanov, katera vlada to državo vže šest sto let. Ideja ali misel, katera je po božji previdnosti združila avstrijske narode v eno mogočno in spoštovano družino, je bila krščanska ideja, to je, Avstrija je imela namen braniti krščanstvo proti navalom paganov, Turkov, krivovercev in razkolnikov. To nalogo je Avstrija slavno izpolnjevala v krvavih bojih proti Ogrorn, Avarom, Turkom, Husitom in nemškim protestantom. Ta misel: obramba sv. katoliške vere in cerkve, je bila yez narodov pod žezlom habsburškim. Druge skupne misli, druzega skupnega namena avstrijski narodje niso imeli, ker so bili prerazuolični po narodnosti in šegi. Toda ideja krščanska jim je bila tako sveta, da so za sv. častni križ Kristusov radi pozabili razlike in prepire med seboj. Nasprotniki katoliške cerkve so dobro vedeli, da je Avstrija po svoji zgodovini in po svojem namenu branik katoliške vere in cerkve. Zato so sklenili uničiti jo. Vprašanje je bilo, kako premagati državo, kateri je bilo geslo : Če je Bog z nami, kdo bo proti nam ?! Našli so pot do hudobnega namena. Vže več ko eno stoletje se trudijo, da bi vzeli Avstriji katoliški značaj, da bi tako raztrgali ono vez. ki je vezala najrazuo-ličniše narode v eno družino tisoč let! Žalibog, da se jim je to tudi posrečilo. Avstrija ni več katoliška, država ampak liberalna, od 1. 1867 bolj liberalna ko pruska država. Narodje so v 25 letih moderne liberalne odgoje izgubili skupno misel in vsled tega je zdaj Avstrija ime, o katerem ne vemo več, kaj pomeni. Avstrije v mislih in srcih ni več; Avstrija so narodje, ki vlečejo vsaki na svojo strau, ki se sovražijo, zaničujejo in preganjajo; živijo sicer še pod eno streho, ali ne vedo več, zakaj, in vsled tega silijo vedno bolj narazen, da se več videli ne bodo. Ogri so od Nemcev in Slovanov vže skoraj popolnoma ločeni, Slovani in Nemci pa so le po sili v eni hiši, da se toliko bolj prepirajo in pretepajo ! To ne more biti drugače. Stara vez, ki je narode vezala, je raztrgana, nove ni nobene, torej mora družina po sili razdražili se. Logika mislij in dejanj je neizprosljiva. Kar je prišlo, je moralo priti. Družba, ki nima več namena, mora propasti. Vselej pa, ko narodje ideje izgubijo, skušajo LISTEK Iz ljubezni do matere. Bilo je vojskino leto 1809. Nemški polk z imenom „Linienregiment“ je imel svojo postajo v mestu Strasburg. V tem polku je služil prostak Peter Pitois (Pitod) iz Burgundskega. Bil je naj hrabre.jši vojak v celem oddelku. Prvi v bitki, poslednji v begu. Po končani vojski se je vračala vojna proti imenovanemu mestu. Ali čudo ! Tudi hrabri vojak Peter se je vračal, toda ne s častjo kot zmagovalec, ne z ranami, kot mučenec domovine, ampak vklenjen v železje. Med vojsko je bil namreč dezertiral. Sklicala se je vojna sodba. »Kako je mogoče", so mu klicali, „da si ti polk zapustil ? Ti najhrabrejši vojak, odlikovan z naj lepšo svetinjo hrabrcsti, ti si mogel pozabiti svojo dolžnost ?“ »Ne kesam se“, je odvrnil odločno. Vsi so strmeli. Obsojen je Lil po vojskini postavi v smrt. Bil je zadnjo noč v ječi, da se pripravi za naj britkejšo pot. Po noči pa se uagloma odprejo ječina vrata. Vstopil je visok častnik. Stopil je k jetniku in ga pozdravil rekoč: »Videl sem le kot najhrabrabrejšega v vojski. Zato sem te prišel .jbiskat. Morda imaš kako poslednjo željo, katero ti hočem izpolniti." »Nobene1*, odgovori jetnik. njih vlade najti novih fraz ali besed, s katerimi si pomagajo, dokler morejo. Tako tudi pri nas. En čas je veljala fraza: „če bi Avstrije ne bilo, bi jo morali ustvariti". A zakaj ? Tega ni treba raziskavati, tako je baje rekel Palacky. pa mir besedi! — Ob drugi priliki zopet si pomagajo z besedo »o posvečeni osebi vladarjevi", ali fra-zarji ne vedč povedati, od koga je posvečena in zakaj, ker so brezverci, katerim je svetost le prazna beseda! Ali naj torej prazna beseda veže narode, kateri so po celem svojem svojstvu med seboj različni ? Živa slika zdajne Avstrije je naš državni zbor, v katerem imajo narodje svoje zastopnike. Vsaki klub ima svoj program, ima svoje misli in namene; ali skupne misli, skupnega namena nimajo in vsled tega zborujejo sicer v isti hiši in v isti sobani, ali po mislih in načrtih so daleč narazen. Če bi narodje sploh imeli še kako skupno idejo, morala bi jo zastopali v prvi vrsti vlada. Toda naših brezštevilnih vlad vidno znamenje je bilo in, — bojimo se, — bo : biti brez barve, brez načrta, brez načela in ideje! Komično pa je, da vsaka vlada, ko nastopa, obljublja, da hoče narode pomiriti in zediniti. S kom, za božjo voljo, ako nimate ideje, ki bi narode edinila? Ali menite da so narodje snopovi, katere z vrvjo vežejo ? Razložili smo žalostno resnico: liberalizem je vzel Avstriji krščansko idejo in s tem raztrgal vez, ki je tesno vezala narode v eno mogočno družino pod žezlom habsburškim POLITIČNI PREGLED. Državni zbor ni imel v preteklem tednu sej, ker zborujeti v Budimpešti delegaciji. Pri otvo-renju delegacij je imel naš zunajni minister grof Goluhovvski običajni govor, pri katerem je pojasnjeval razmere Avstrije do sosednjih držav. Po njegovem govoru je vse pri starem: trozveza stoji po obisku našega presvetlega cesarja v Be-rolinu na še trdnejših nogah, kakor prej. Prijateljstvo se sosedno Rusijo je neskaljeno. Cesar, ki je navzoč v Budimpešti, je tam sprejel češke člane delegacije in jim zagotovil, da bo v kratkem mogoče redno delovanje v državnem zboru. Radovedni smo, kakšne bodo prihodnje seje državnega zbora, ki začnejo zopet 17. tega meseca. Češka Obstrukcija. Glavni vzrok, da je redno delo v državnem zboru nemogoče, je pereče jezikovno uprašanje. Da se ne morejo Čehi zadovoljiti z vladnim jezikovnim načrtom, je jasno. A »Ali bi ne hotel zadnjega pozdrava sporo* čiti očetu ali sestri ?“ »Očeta nimam več, sestre sploh nisem imel". Ali nimaš morda matere" vpraša ga častnik dalje. »Ne izgovarjajte mi maternega imena", zakliče prostak, »kolikorkrat slišim sladko materno ime, moral bi jokati, kar pa vojak ne sme." »Kdo je rekel, da ne smeš", odvrne častnik ; »tudi jaz bi se ne sramoval solza, ki bi jih točil po svoji materi" ! »Kako, tudi Vi ljubite svojo mater" ? vpraša strmeče jetnik. »Če jo ljubile, hočem se Vam razodeti. Odkar sem pri življenju, ljubil sem le eno bitje in ta je moja mati. Ljubil sem jo s celo dušo, ljubil sem jo tako, kakor ne znajo ljudje ljubiti. Mati mi je bila življenje in veselje. Ko sem moral k vojakom, mislil sem, da umrem, ker se ločim od nje. Pri slovesu rekla mi je : »Moj sin, ako me res ljubiš, iz ljubezni do mene izpol-nuj na tanko vse svoje dolžnosti". Šel sem in vedno se držal njenih besed. Vojak mora biti pokoren. Jaz sem bil Bojeval sem se kakor lev, nisem se bal žvižgajočih krogelj, ne gromer.ja topov. Vsi so me hvalili radi hrabrosti, a niso vedeli, da se tako bojujem iz ljubezni do matere. — Nagloma pride mi pismo, da je mati hudo obolela. Prosil sem odpusta, a nisem ga dobil. Jokal sem, a slednjič se udal -iz ljubezni do matere, da sem izpolnil svojo dolž- , nost. Ne dolgo za tem sem izvedel, da mi je mati 1 tudi Nemci ne bodo dovolili, da se da Čehom jezikovna eduakopravnost. To je uvidel tudi češki minister dr. Režek in hotel odložiti svojo službo. Prosil je osebno cesarja, da bi ga odslovil iz ministerske službe. A cesar ni hotel o tem ničesar slišati in dr. Režek ostane zanaprej češki minister. Nekaj O trozvezi. Kako močna je vez, ki veže Avstrijo z Nemčijo in Italijo, nam kaže sledeči dogodek. Pied nekaj leti je mislila Av-stiija Bosno in Hercegovino združiti z drugimi deželami Avstrije, tako, da bi bila tudi Bosna zastopana v državnem zboru. Uprašala je tedaj Nemčijo in Italijo, ali sta zadovoljni s tem. Nemčija je kar odgovorila, da ne svetuje Avstriji tega storiti, ker bi morala proti temu se ustavljati in se zvezi z Avstrijo odpovedati. Italija pa je kar naravnost povedala, da zasede Albanijo tisti dan, ko se to zgodi. Takšno je torej prijateljstvo Nemčije in Italije. Lahko se veselimo, da nimamo preveč takih prijateljev, drugače bi bila Avstrija kmalu pohrustana! Srbija. Razširja se vest, da se misli vlada v Srbiji približati zopet Rusiji, ki je vsled postopanja razkralja Milana užaljena. Čas je, da začnejo enkrat vladni krogi v tej deželi skrbeti za gmotno blagostanje Srbije in popustijo jalovi politični prepir, saj je ljudstvo v Srbiji še pieveč vdano kraljevski rodovini, ki pa ne zasluži več nobenega spoštovanja. Španija. V nektar,h pokrajinah te države je nastal upor proti vladi, ki nalaga ljudstvu neznosne davke. Vladi seje sicer posrečilo začasno omejiti upor, a dokler bo vlada skrbela le zato, da dobi davke od ubogega ljudstva, ni upanja, da bi se mogla Španija gmotno razvijati. Bolgarija. Tudi v tej deželi je bil velik upor kmetov proti uradnikom, ki so s silo iz-tirjavali brez usmiljenja davke od ljudstva. Bolgarski kmetje so vsled slabe letine popolnoma osiromašili. Zdaj misli vlada zmernejše postopati proti ubožnim poljedelcem, kar bi bilo tudi jako umestno. Vojska V južni Afriki. V preteklem tednu ni bilo nobene odločilne bitke mej Angleži in Buri. Buri se vedno bolj umikajo Angležem proti domači meji. Zdaj so Angleži že prav blizu meje in vsak dan se začne lahko odločilna bitka. Dasi imajo politiki malo upanja, da zmagajo Buri. vendar gledajo vsi radovedno v bližnjo bodočnost. Angležev je sicer dvakrat ali trikrat toliko kakor Burov, a Buri so doma in ni nemogoče, da potolčejo še Angleže pri prekoračenju meje. Zau-^ umrla. Popolnoma sem bil zmoten. Zapustil sem polk, da pomolim na gomili, kjer mrtvo počiva najdražje srce. Nisem se mogel premagati. Povem Vam uzrok. Mislili boste : čudno vero ali vražo imajo kmetski ljudje. Pri nas živi govorica, da, kdor utrga na grobu ranjcega prvo cvetico, ne more nikdar pozabiti ranjcega, a tudi ranjki ne njega. Prvo cvetico na maternem grobu hotel sem utrgati jaz. Dolga in težavna je bila pot v domovino a slednjič sem srečno dospel Ko so ravno prvi pomladanski solnčni žarki obsijali mirno vaško pokopališče, stal sem na gomili svoje matere. Na grobu lazcvetena je bila lepa cvetica spominčica. Utrgal sem jo, potem pa zopet tekel k armadi in svojemu polku, da me uklenejo in usmrtijo. Brez strahu sem se javil, saj nisem imel nobene želje več." Utihnil je vojak. Debele solze tekle so mu po mladenškem obrazu. Njegove oči niso bile obupne kakor obsojenca na smrt, ampak bralo se je v njih hrepenenje, da bi se skoraj, skoraj združil vekomaj z materjo. ,Ker moram umreti", nadaljeval je mlade-neč, »in ste me tako sočutno poslušali, izpolnite mi edino željo. Cvetico iz groba svoje matere sem si z jekleno iglo prisil na svoje srce. Cvetica je iz groba in pelje mene v grob. Prosim Vas pazite, da, ko bom mrtev, ne bodo cvetice odtrgali od mene. Ta cvetica je edina vez med menoj in panje Burov, ilu premagajo tudi takrat, Angleže, je veliko. Kraj v katerem bo boj, je za Bure jako ugoden, a Angležem neznan ir skrajno neugoden. Pomisliti je tudi, da so angleški vojaki slabo preskrbljeni s hrano in trudni, med tem ko imajo Buri vsega zadosti. A tudi če zmagajo Angleži, ne bo še konec te strašne vojske, ki bo brez dvojbe še trajala vsaj eno leto! Duh časa. Duh časa nam je vse okužil. Naše leposlovje v prepovedanem listu zasluži pač vse drugo nego to besedo. Tu zabavljajo čez vse, smešijo, norčujejo se iz vsega svetega. Tu so spisi, ki žalijo vsak čut nravnosti, smešijo vsako krščansko čednost. A ni dovolj to. Oni slikajo, kar ja grdega, umazanega kot lepo, vzvišeno, in nam kažejo »krasue modele za lepoto grelia“. Taki so deka-dentski biseri, katere nam je. ustvaril duh časa. In naša šola ? Ta je tudi dete tega duha časa, saj je on tako zahteval in zdaj zahteva še slabejšo. V pozivu za versko šolo iz leta 1888 stoji: „Strah božji, zvesta udauost cesarju in državi, skrbno življenje po morali, natančna vest v vsem dejanju in nehanju, vse te lepe lastnosti izginjajo očividno bolj in bolj. Na njih mesto stopa materijalizem. brezobzirno in brezvestno hlepeuje po mamonu in vživanju — in nagloma raztoči propad nravnosti in poštenosti. Pogostokrat ni samo le huda potreba, ki mladeniče in mladenke zapeljuje na polzko pot zločina, marveč to je le pomanjkanje verskega prepričanja in nravnega obnašanja. To so resnične besede. Iz pomanikanja verskega prepričanja in nravnega obnašanja izvira toliko zločinov. In ti zločini se množe od dne do dne. — Kje je iskati temu prvega uzroka: gotovo le v šoli. Tam se vcepi v srce otroku ali versko prepričanje ali pa se ga navdušuje za slobodomiselni napredek, za golo humani-teto, tam se mu volja napeljuje k dobremu ali pa ravno nasprotno. Vsak ve, da šola je izgojeva-lišče. Torej njen namen ni samo bistriti um, ki je po izvirnem grehu otemnel, ampak tudi voljo k dobrem nagibati. In ravno na to se premalo pazi in vender je ta zmožnost človekova ravno tako potrebna podpore in pomoči kakor razum, ako ne še bolj. Saj so nam znane besede: Video meliora proboque, sed deterioni sequor Tok, duh Časa vse to odobruje, da zahteva še nekaj hujšega: popolno ločitev šole od cerkve. In temu duhu časa naj bi se udali! Ne! Duh časa je nekaj nestalnega, odvisnega od idej in nazorov človeštva. Ker je nestalen, ni popoln. Mi kristijani pa imamo nekaj stalnega, nekaj popolnega, nekaj nespremenljivega, to je nauk Kristusov in njegove sv. cerkve, katere duh časa vkljub največemu nasprotovanju ne bo pokončal, k večjemu ji kaj malega škodil na ugledu. Kakor ima reka svoj tok mej bregovi, tako ima tildi čas svnj tok katerega mu uravnajo Človeške ideje. Naj ta lok časa še bolj vdarja ob skalovje, ene skale ne bo porušil: to je skala na katero je sezidana sv. cerkev. Teinu duhu časa, temu toku se vdati ne moremo in ne smemo, ker nam ne daja pravil za življenje duh časa, ampak Kristus. K temu nas opominja tudi sv. Pavel: „Ne ravnajte se po tem svetu“. I. C. i\ 0 V 1 C K. Stoletnica i/.volitve slavnega papeža Pija VII. Pred sto leti je bil za sv. kat. cerkev uajburnejši čas. Sovražniki so govorili: Konec je materjo. Če po drugem ne spoznala, me bode mati po tej cvetici v boljšem življenji,K Nepoznani častnik in prijatelj mu je obljubil, potem se ločil od njega. Drugi dan bila je izvršitev smrtne obsodbe. Pogumno in veselo stopal je vojak na smrtni kraj, saj je bila pot — pot k materi. Vže se je prebrala smrtna obsodba, vže se je hotelo ukazati k strelu, kar se začuje šum : „Cesar gre, cesar gre". Kes, bil je cesar. Na njegov ukaz so obsojenca verig oprostili. Obsojenec se ozre in v cesarju spozna onega častnika, ki ga je obiskal prejšno noč v ječi. Ves v solzah pade presrečni pred svojega vladarja in ne more govoriti. „Vstani“, ukaže cesar, „za svoj pregrešek si se pokoril dovolj. Pomilostim te, ker tako ljubiš svojo mater, in te imenujem častnikom svoje osebne straže, ker dober in hvaležen sin je vedno zvest vojak-1. Veselja in slave ni bilo kmalu konec. S'a-vil se je vladar, slavila ljubezeu vojakova do svoje preminule matere. Vojak ni dolgo živel v novi častni službi. Prišla je vojska in v bitki pri \Vaterloo je umrl junaške smrti. Slovenski mladeniči, posnemajte tega junaka! Bodite up in bramba svoje domovine, a ne zabite one, ki vas je nosila pod srcem svojim ! Le ena je nam domovina, a tudi le ena mati. I. R. sv. kat. cerkve, za Pijem VI. nočemo več nobenega papeža! I‘a Bog je njih načrte zmešal. Ker je bilo kardinalom zabranjeno, da bi se zbrali v Rimu, zbrali so se v cerkvi sv. Jurija v Benetkah ter izvolili Pija VII. Te dni je bilo ravno sto let, kar se je to zgodilo. V proslavo tega dogodka praznovala se je v Benetkah tridaovnica od sobote 12 t. m. do torka 15. t. m. Slovesnosti se je udeležil tudi Nj eminenca kardinal knez-nadškof dr. Missia, ki je v pondeljek imel slovesno sv. mašo. Navzoč je bil tildi tržaški škof, inonsignor Šterk. Knezonadškofoni solnograškim je bil te dni izvoljen, pomožni škof in vodja bogoslovnice Iv. dr. Katschtlialer. Novi knezonadškof je star 68 let. Deželni zbor goriški. — K poročilu o sedmi seji dodajemo: Za cesto oi bil ta izrek kot napis za večino liberalnih listov, da bi stal na čelu listu mesto ko-leka (zlasti zdaj, ko je odpravljen, da se popolni ona praznina) : Narro, Narro, Gigelboge ! Was du druokst, ist sclnvarz verloge ! Ta izrek bi bil koristen za lahkomišijene in lahkoverne čitatelje, kakor za hudega psa torba, da ne more grizti.“ Iz Cerkna. Obrekovanje vlada pač povsod po svetu in s pomočjo obrekovalcev podira in smeši hudobni duh marsikako dobro stvar. Jedeu tak obrekovalec se je oglasil tudi iz našega „Cerkna“ v eni zadnjih številk „ Primorca1*, čegar uredništvo je seveda sprejelo radovoljno njegovo laž, posebno, ker je bila tudi obeljena z psovko čez rimske romarje. Najprej se je spustil ta prijatelj laži čez romanje v Kirn in potožil, koliko škode je to prizadelo gmotnemu stanju našega okraja. Požrlo je to romanje okroglih 700 do 1000 kron, kakor je izračunal ta varuh naših koristij. Sicer pa radi tega, naj bi še bilo, toži naprej, ne bil bi se oglasil, ali pomislite ..škandal" — po kaki poti je dospel jedeu teli vrlih romarjev do denarja! Ukradel je — kar je postalo uže javna tajnost — prašiča svojemu sosedu par dnij pred odhodom v Rim. Nedostajalo mu je najbrže denarja za potovanje ali za kak cerkven dar. Tako Primorec. — Resnici na ljubo uže moramo koj povedati, da je pravi tat pod ključem, tat, kateri pa od romanja v Rim ni niti sanjal*) in uredništvo Primorca se bode moralo najbrže pred sodiščem zagovarjati, da sprejema take podle laži v svoj list. Pa poglejmo kaj je vodilo dopisnika, pri skrpucanju te laži! Morda strankarstvo cerkljansko ? Skoraj da težko verujemo! Kajti, če se smatrati poštenim ena in druga stranka, ne moremo pripisovati ni eni, ni drugi takih podlih sredstev uničiti in ogrditi nasprotnika. Morda je bilo osebno sovraštvo dopisnika vodeče ? Mogoče. A poznati je na celem dopisu, da je vodila dopisnika posebna mržnja do rimskega romanja, da je hotel z enim udarcem osmešiti in ogrditi poštenega moža, še bolj pa dobro stvar — rimsko romanje. Čudno le, da dopisnik ni zajedno tudi objavil oziroma nalagal, koliko je skupil romar za prodanega prašiča in koliko je moral še do-ložiti, da je imel za pot v Rim. Laž bi bila le še bolj zanimiva in kratkočasna. Ti presneti prašiči. tudi oni morajo v boj proti klerikalcem. __________________________________ Dalje prihodnjič. *) Gotovo pripada „čili napredni stranki” ! Tistega praSiča imajo zdaj kotcorpus delicti v Gabščekovi tiskarni, Rudeče srajce bodo baje kazali goriški sokolci dne 20. t. m. v Mirnu. Starosta goriškega sokola je preslavni Andrej Gabršček. S tem je mnogo povedano. S tem društvom bi g. Andrej Gabršček rad širil svojo „politiko". Mireuci pozor ! — „Soča“ je nedavno pisala, da v „rudeči srajci1' je vsa moč in da je treba dobro umeti pomen „rudeče srajce1*. No, Mirencem, ni treba razlagati, kaj je „rudeča srajca**, ker že dobro vedo. Največa bedarija pa je, kar piše „Soča“ št. 56, da kaže to društvo „eminentno narodno delovagnje za povzdigo našega socijalnega življenja". Res, čudodelna „rudeča srajca** ! Porotne obravnave. Dne 15. in 16. t. m. sta bila pred poroto Korminca Anton Batistuta in Janez Sfiligoi, ki sta umorila Antoua Bedo. Obsojena sta v smrt na vislice. Iz braniške doline 10. maja. (Izv. dop.) Počasno grajenje braniške ceste; naprava novih zvonov in hvalevredna gorečnost ljudstva in marsikaj. — Meseca avgusta t. 1. bo ravno deset let, odkar se je začela graditi nova cesta po kratki braniški dolini, ali kljub tako dolgi dobi cesta še ni dovršena, ampak le semtrtjev predrta; le (3) mostovi bodo kmalu dovršeni. Če bode tako počasi gradnja te ceste napredovala, bode trajalo do zvršenja te ceste, ki ima biti malo le nad uro dolga, idoča vedno poleg potoka Branice, zopet kakih drugih 10 let. Naj bi se torej dotične merodajne cestne oblasti potrudile, da bi se ta tolikanj potrebna cesta kmalu dogradila, da borao mogli sebe in blago po ravni in bližji cesti v Gorico voziti. Že 1873 1. je pisec teh vrstic v listu „Glas“ povdarjal potrebo te ceste; mnogi, ki so želeli voziti se po tej Gorico zbližajoči cesti, niso dočakali njenega dograjenja in tudi jaz, ako bo šla ta gradnja tako po polževo naprej, se bojim, da je tudi ne dočakam. Torej po-žuri naj se, kdor ima besedo pri tej cesti, da se vender hitrejše gradi in dovrši! Koliko več občinstva bo potem dohajalo tudi ponosni spominek našega junaka bar. Čehovina si ogledovat ?! — >) Mala braniška duhovnija — kuracija, — ki se je 1896. zgradila lep nov zvonik z veliko iz-gleilno požrtvovalnostjo, sklenila je na shodu vseh hišnih gospodarjev, — komaj 60 jih je! — vkljub slabim letinam napraviti si tudi nove zvonove, kajti oba dosedajua tehtata malo nad me-terski stot. Dušni pastir jih je k temu vzneseno ‘) Iver jo Juž. zbor dovolil le os 8 OJ K, je upanje, Ja bo delo hitrejšo napredovalo. nagovarjal v cerkvi in pri shodu, obetajoč tudi sam, da hoče dati izgled, za kt.erim naj gredo vsi in če tudi nas je malo, vender pokažimo, da smo požrtvovalni katoličani. To požrtvovalnost bode že Bog prej ali slej poplačal. In res, vsi so bili v to zadovoljni. Precejšen prispevek je obe-čal tudi en c. kr. tukaj rojeni uradnik (800 for.) in pa domači kurat (000 for.). Ker pa bodo stroški precejšni, in podpisani znesek vkljub največi požrtvovalnosti vernih ne doseže ter ne pokrije stroškov zvoniku primernih novih zvonov, bomo potrkali tudi na požrtvovalno srce ljubljenega vladarja, ki bode letos praznoval svoj redki 70. god in 52. leto svojega vladarstva ter upamo, da naša pohlevna prošnja ne bode brezvspešna o tej slovesni priliki. Saj je tukaj tudi rojstna hiša našega junaka, kteremu se je dne 14. avgusta 1898. leta krasen spominek postavil, da g« hodijo od blizu in dalječ ogledovat. Tega junaka je v svoji mladosti tudi sam cesar ne le poznal in visoko cenil, marveč mu je celo po bitvi pri Novari (1849) tudi v roko segnil ter ga drugim predstavil in pozdravil nmoj Čehovin ljubi**, kakor se glasi slavnostna pesem Radoslava Silvestra, zložena povodom odkritja spomenika 14. avgusta 1898. — Kterega mojstra pa za vlitje novih zvonov naj bi si zbrali, tega ne vemo še. Kakšen svet nam bi v to dal cenjeni „Prim. List“, in zakaj tega in ne onega ? I — V noči med 8. in 0. t. m. smo imeli tudi v braniški dolini nevihto ali hudo uro; že je jela z dežjem padati tudi sodra, vender nam ni napravila škode, ker je bila drobna in redka in je tudi kmalu ponehala padati. Pri tem mi pa prihaja na misel, da bi bilo morda dobro šolska berila (II.) malo preglegati, oziroma popraviti ali izpustiti, ker se za verni otroški um prestrogo po fiziki razlagajo nektere podnebesne padavine in prikazni. Se ve da ltdiku dobri verni učitelj istim stavkom doda je potrebno razlago in opazke, ali pa tudi, ako je liberalnega mišljenja, „ali ponižni sluga liberalne misli**, to prav naravno razlaga brez ozira na vsevladajočo previdnost božjo, v kvar še nerazsodnih šolskih otrok! „Videant vconsules !* —.— Iz Cepovana 12. maja. Ko smo danes zjutraj vstali, videli smo po bližnjih gorah pomladanski sneg. Vendar je čez dan skopnel. Kaj bo, ako nam bo vreme vedno tako nagajalo! — V zadnjem zasedanju deželnega zbora spomnilo se je tudi Čepovana z ozirom na cestne zveze. Kaj pa nam pomaga, če se le govori, stori pa uič. Za gotovo smo pričakovali, da bode v sedanjem deželno/borskem zasedanju sprejeta med okrajne ceste tudi črta od naše cerkve do Slapa. Saj sprejela sta to črto oba interesovana cestna odbora tominski in goriški — in sicer vže pred 3 leti. Koliko važnosti bi imela vže zmerjena cesta, ve samo oni, ki kraj pozna. S to potjo bi bila to-minska in cerkljanska pokrajina vnovič lepo zvezana z Gorico. Posebno Cerkljani bi imeli po namerovani cnsti skoraj tretjino bližje v Gorico, kakor po dalnji soški dolini. — Morila o tem prihodnjič kaj več. V Kobaridskem Kotu 12. maja 1900. G. urednik! Enkrat ste bili žt sprejeli par mojih besed v Prim. list, sprejmite zdaj še te-le, da bodo še drugi po svetu vedeli, kako je v tem našem Kotu. V Logeh so dobili z novim letom g. učenika. Podučuje pa na dveh šolah : tri dni doma, tri dni pa na Robediščih. Ljudje so ga zelo veseli. Podbeljani so napravili vozno pot do Borjane. Prej so vozili iz Kreda naprej po Nediži (po produ; do Podbele. Zdaj pa vozijo po okrajni cesti (Sttroselo-Breginj-Logje) do Borjane in odtod mimo borjanskega farovža po ti novi poti do Podbele. Seveda, pot ni še kot se tiče; posebno na borjanski strani je semtertja še strma in ozka. Vender pelje par konj počasi 8-10 kvintalov. V Borjani bi tudi radi dobili g. učenika; pa še šole nimajo kot Bog ukaže. V Kredu je zidala šolska oblast novo šolo (pred leti že), da je cel farovž. V Borjani pa mora biti za šolo mala soba, da se otroci komaj, komaj notri spravijo. In še ta je sredi hiš in brez sranišča. So Kiejcem naredili tako veliko hišo za šolo, bodo pač skrbeli tudi za Borjance, saj plačujejo vsi enake naklade. V Starem selu so bili dobili podporo od cesarja, da bodo cerkev sv. Lenarta popravili in nov zvonik zidali. Dobili so, kakor čujem, vsega okoli en tisoč — starega denarja. Pomagali so jim h temu prejšnji g. glavar in naša dva poslanca na Dunaju. Cerkev so še zvišali in znotraj za silo očedili. Zvonik so bili tudi začeli, pa so se ga prehitro naveličali. Par let sem ni videti druzega kot od dežja in snega izprani oder in po tleh rezano kamenje. Ne vem, kaj Jim je v glavo prišlo, da so vse tako pustili. Če ne bodo hitro naprej zidali, jim oder zgnije, in tisti pesek, ki ga imajo še, jim bodo otroci razkopali, ali. pa ga jim odnese lunja nazaj tja v Nedižo. Mar upajo, da jim bo pomagala Soča, ki jo vidim pri njih, ko hodim v Kobarid ? Pri zadnjih volitvah so držali ž-njo. Pa, ljubi moji, Soča ne mara za cerkve. Še te, kar jih je, bi rada zaprla in g. nuiice v nje. Naši ljudje so že vsi šli po svetu, po delu. Eni so dobili delo celo gori pod Prisom. Ti in tisti okoli Dunaja pridejo n sv. Katarini domu. Bližnji pa, ki so na Koroškem in na Kranjskem, pridejo domu o sv. Mollom za travo ;*) po travi pa pojdejo zopef nazaj ven h delu. dokler ga bo kaj. Sadje je kazalo prav lepo ; pa dež in mraz sta mu te dni hudo škodovala. Toliko za danes. Če Vam bo oo godu, se še oglasim. M. H. kmet. •i Izvedeli miio od znancev, da pomenja tu „trava“ košnja. Op. uredništva. Razpisane službe. Na c. kr. davčnih uradih na Primorskem ste razpisani dve mesti uradnih slug s sistemizirano plačo in s pravico do uradne obleke. Cepljenje koz v Gorici bo 18. t. m. v otroškem vrtcu ul. Torrente, 22. t. m. v kmet. šole poslopju za Podturence, 25, t. m. v otroškem vrtu ul. Cappella in v ljudski šoli. 29. t. m. v Stari gori v šoli. Ker je cepljenje zelo važno za odstranitev kužne bolezni koz, opozarjamo stariše, da ne zamude priložnosti. Streljanje proti toči. Pri zadnjem občnem zboni c. kr. kmetijske družbe v Gorici, dne 30. aprila, je g. Albert Stieger trdil, da je namen streljanju uničiti elektriciteto. katera provzročuje, da se voda spreminja v led. ter da sega upliv streljanja v visočino do 2000 metrov. Kako storiti sadno drevje posebno rodovitno ? Marsikatero drevo cvete lepo in bogato, tako, da se je najobilnejšega pridelka nadejati. Pa kmalu se vse cvetje ospe, in razvidi se, da ne bo nič sadja. Kdor ima tako drevo v sadovnjaku, naj pomisli, da je temu edini vzrok pomanjkanje dovoljue hrane. Naj le poskusi ob cvetji krog debla politi škaf gnojnice, katero je stanjšal z dvema škofama vode, in naj to vsaj trikrat ob cvetji ponovi. Prepričal se bo, koliko je pripomogel k rodovitnosti, ker poprej navadno nerodovitno drevo bo obilno rodilo leto za letom. Pa sadje postane potem tudi bolj okusno in veliko. Rabiti je pa vedno gnojnico ali sploh tekoč gnoj, ker taka gnojnica dospe naglo v zemljo do korenik, katere jo srkajo in deblu dovajajo. Kdor nima gnojnice, naj v čebru vode raztopi kravjega blata, sploh hlevskega gnoja in to tekočino porabi. Ako kdo svoje drevo tako leto za letom oskrbuje in tako streže, videl bo, (la mu bode drevo bogato povračalo trud in stroške. S. G. Cepljenje trt na zeleno. Na slovenskem oddelku dež. kmet. šole bo dna 18. in 19. t. m. od 8. do 12. ure predp. poučni tečaj o načinu tega cepljenja. Vabijo se nkaželjni trtorejci! Novoporočenci pozor! Priporočamo prav toplo vsem rojakom, da se pri kupovanju pohištva in druge sobne priprave poslužujejo slovenske tvrdke Antona Breščaka v Gorici, gospoka ul. št. 14. Opozarjamo na oglas na zadnji strani. Socijalne drobtinice. Zakonsko predlogo o največji delavni dobi za ženske in mladoletne je v Franciji predložil socialdemokratski minister Millerand. Bistvena določila te predloge se glase : Delavna doba za mladoletne, ženske in v istem podjetju delujoče možke se v najprvo določuje na jednajst lir. Po preteku dveh let se delavna doba zniža na 107» in po nadaljnih dveh letih na 10 ur na dan. V I. 1904 bodo torej vsi delavci in delavke, ki delajo v mešanih podjetjih (ženski in možki delavci) imeli postavni deseturni delavnik. Socialdemokrat Millerand kot minister je pozabil na osemurni delavnik, (lasi njegovi sodrugi — voditelji še vedno delavstvo slepe ž njim. Židje na Ogerskem. Po najnovejših podatkih statističnega urada v Budapešti imajo od prostranega zemljišča ogrske države od 2*81 milijonov oralov nič manj nego G7'/«% Židje v zakupu, Židovskih veleposestnikov na Ogerskem je 1039 ali 34%. Torej vsak tretji veleposestnik je Sid ! Najbogatejši mej temi so: baron Schossberger z 26.127 orali, barona Armin in Bertold Fopper z 46.000 orali zemlje, dalje Gutmanu de Hat\van, de Hi-degkut itd. Preti kratkim sta se tem pridružila še dva, namreč Miinzel Swarz, ki je bil poprej kramar, a re zdaj kupil zemlje 4000 oralov, in pa Jakob Bartok z 982 orali. — Do leta 1862 niso smeli Židje kupovati si zemlje na Ogerskem. in sedaj, komaj 40 let od tega. ima sam žiti Popper polovico neutriškega komitata, Žid Deutsch ima zemlje za 20.000 oralov — in drugo so si nakupili baron Hirsch, \Vodianer, Springer, Gutman, Todesko in druge enake kapacitate. Če priračunimo še vse hipoteke, katere so vknjižene Židom v dobro, pripada sredno in neposredno ok<>1 i 70% vsega zemljišča židovski premoči. Torej od rtakih pet oralov zem-Ije jili je tri in pol od judoe odvisnih in le en in i>ol orala je prostih. Izmej petih vinskih goric je kmet le eni in pol neodvisen posestnih. Najboljši vinogradi so v židovskih rokah, brez Žida dobiš težko „tokajca“ ali „ni'terja“. Takisto so tudi vsi večji hlevi ogerskih volov in prešičev last — Židov. Kdo trpi pod židovskim gospodarstvom ? Kmet in delavec! Bolj nego beseda bodo številke govorile. Izmej kmetskega stanu je bilo posestnikov: zakupnikov: jiradnikov : hlapcev : najemnikov: Skupaj leta 1870: 1.031.071 40.317 14.860 1.332.080 1,314.293 4,338.011 leta 1SS0: 1,133.086 22,236 10.923 518.814 783.748 2,468.807 Torej v 10 letili je zginilo nad 500.000 kmetov — posestnikov in nad 1,300.000 delavcev. Kaj se bo zgodilo še-lo z ubogimi Slovenci, ako pojdejo liberalci Židom tudi v gospodarskem oziru tako na roke, kakor jim gredo z zabavljanjem proti krščanski organizaciji ? 1 Naša društva. Udom ljudske Posojilnice, ki so naši somišljeniki, priporočamo, da naj za zdaj še ne odpovedujejo opravilnih deležev, ker je za to še čas do konca novembra t. 1. — Isto veljaj tudi udom „Trgovsko-obrtne zadrt’ge“. O svojem času bodo vsi opozorjeni, kaj jim je storiti. Razume se samo po sebi, da bomo ustanovili se svojim denarjem svoje zavode. Mi smo svarili in prosili, da naj bi se ne ustanovljalo novih denarnih zavodov poleg vže obstoječih. Toda, odkar so Tuma-Gabršček-Stanič ustanovili liberalno stranko, s katero imajo vzeti narodu vero in spoštovanje do cerkve, in od kar so sami izjavili, da denarni zavodi so njihovi in da morajo njim služiti za izvršitev načrtov proti ceikvi, je naša dolžnost — pred Bogom in pred narodom — vzeti jim zadnji vinar, o katerem smo mi gospodarji. To je naša jasna beseda. Za Alojzijevišče: Preč. g. Jos. Primšar 10 K, preč. g. Jos. Štrancar 20 K, ga. Julija Leban 10 K. Iz Bovca. V nedeljo, dne 20. t. m-, priredi „del. izobr. dr.“ v Bovcu javen shod v Logu v prostorih g. župana Martina Černeta. Pevma. ^Hranilnica in posojilnica vpisana zadruga z neomejeno zavezo v Pevmi“ vabi svoje p. n. društvenike k I. občnemu zboru, ki bo dne 27. maja t. 1. ob 5. uri popoldne. Vspored: 1. Poročilo načelstva. 2. Poročilo računskega pregledovalca. 3. Potrditev računa za leto 1899. 4. Volitev načelstva. 5. Volitev računskega pregledovalca. 6. Razni predlogi. • Slovensko kat. delavsko društvo bo imelo občni zbor dne 20. t. m. ob 4. uri pop. v Gorici pri Katarinju. Za kratek čas. Zaupen shod klerikalcev dne 14. t, m. O tem shodu je prinesla „Soča“ prav zanimivo poročilo, ki nam je uzbudilo mnogo smeha. Skoda, da ni resnično! Nekaj prav interesantnega pa je „Soča vendar le zamolčala. Povedala bi bila lahko še to-le: Nekdo je na tem shodu rekel, da Gabršček je „martinČku, ki se greje na solncu „gor. ljudske posojilnice", žejni urednik ,,Soče-1 Kavčič pa »kvartini',ku, ki ni nikjer plačan . . . Storite enako: Gost: „Ali se vam je že kedaj pripetilo, da se je kedo pri vas v krčmi dobro najedel iu napil, pa ni imel sčim plačati ?“ Krčmar: „0 vže!“ Gost.: „Kaj ste pa potem ž njim storili?*‘ Krčmar: ,.Iz krčme sem ga vr-gel“. Gost: ,.Tako! Vrzite še mene venkaj'1. Odgovorni urednik in izdajatelj : I. Bnjt,. Lustnik: Konsorcij „Primor.Hkegft Lista*. Tiska: Hilarijanska tiskarna. Čebelno voščene sveče pod garancijo 3000 kron priporočam preč. duhovščini, cerkvenim oskrb-ništvom in slavnemu občinstvu. Z odličnim spoštovanjem J. KOPAČ, svečar. Ulica sv. Antona št. 7. v Gorici. Anton Obidič, f čevljar v Sem e n iški ulici št. 4 v Goric i, priporoča so za raznovrstna naročila po meri za posj>e in gospode. £<>■ Karo v 1 I a •> t‘ izvršuj e j o hit ro i’riporoča daljo tudi svojo, zalogo - 'v* - 2T/.*,«:h 1 Fn feifi v ... *v. r,_v »<•*■> - ^ m S« ■*i*t m »i« m m y Štev. 392 Razglas. Naznanja se, da JAVNA DRAŽBA zastavil 1. četrtletja t. j. mesecev jamarja, febrmrja in marca 1899 začne v ponedeljek, dne 11. junija 1900. in se bo nadaljevala naslednje četrtke in ponedeljke. Od ravnateljstva zastavnice in ž njo združene hranilnice. V Gorici, dne 10. maja 1900. * 8j