Slavomir:  Triolet.
103
ti le poznala! In kak6 se imata rada z možem, dasi bi jo on, Nemec, želel nekoliko drugačno — bolj za dom in hišo da bi bila njegova Gemma ter se menj bavila s knjigo in umetnostimi. Ali tega ne bode, medve že pridno netiva ogenj druga drugi; žena se mora in mora vzdigniti nad navadna vsakdanja  opravila 1
In njeni hčerki! Starejša je vsa mati, oni lasjč, one oči, oni grški nos, 6na živahnost; druga pa mirna in premišljena kakor oče. Toda malokdaj sta pri naju. Mati ji ima sicer jako rada, vender ji je tak6 navadila, da ji dasta mir ter nista po nepotrebnem okrog nje. Pridna in zvesta   hišna ji ima v svojih rokah.
v
Cuj jo; tukaj je žel Oh, ona ne  more biti brez mene! ,Danica 1' kliče me s sladkim svojim  glasom in italijanskim naglasom, ,Danica!' Z Bogom za danes!
(Konec prihodnjič.)
Triolet.
¦&
azdvojen  od nesreč sem,  ljuba mati, Na tvojih prsih le sladko  počil; Nov žitja vir iz ust le tvojih  pil Razdvojen od nesreč sem,  ljuba mati! Moj tok solza se s tvojim je spojil In nehal v hipnem snu sem žalovati;   — Razdvojen od nesreč sem, ljuba mati, Na tvojih prsih le sladko počil.  —
Da si le ti me v  boli  prav  umela, Kaj  meni drugi hočejo ljudje'!  — Naj  trosijo povsod laži grde*, Da si le ti me v boli prav umela ! Naj le še zlobno stikajo glave" Klevetniki, zbiraje se v krdela — Da si le ti me v boli prav umela; Kaj  meni drugi hočejo ljudje"!  — Slavomir.
P t i č k a m,
f
tičke lahkokrile,		V mreže ste ujete  •
Misli moje,		Prav vam bodi!
Kaj ste zapustile		Kdo vas iz zaplete,
Domke svoje?	Ptičke lahkokrile, Misli moje, Kaj  ste zapustile	Naj izvodi ?
	Domke svoje?	• Davor
	<*j