GOOD odlomek iz drame OSEBE: Mack, Jack and CO, s čeladami, puškami, ki lmajo nasajene bajonete in plinskimi maskami. Pri tfprizoritvi naj imajo po možnosti na rokah že lisice. ... . T • Nastopa še skupina študentov s transparenti. Nji-hova vloga je v tem, da se dajo pretepati, nekaj odelovalni zadruž-ni kombinat propagira umetne pijače, namesto da bi tako široko propagiral piijače iz sadja, ki so bolj zdrave. Ali na ta način pospešujemo na-še kmetijstvo? Ali je pri nas pomanjkanje ia-bolk in drugega sadja, da moramo sadne soko-ve nadomeščati z umetnimi pijačami? Na okus potrošnikov se pri tem proda,jalci ne morejo izgovarjati, saj ga z velikimi relklamami skušajo usmerjati v konzumiranje ume^tnih pijač. I. J. Kreft švicarska študentska turistična organizacija organizira tudi letos polete čez Atlantik iz Ziuricha oz. Geneve v New York. Odhodi v ZDA: 13., 27. junija, 5., 11., 18. in 25. julija in 28. av-gusta. Odhodi iz ZDA oz. prihodi v Evropo: 14./15. in 28./2J9. avgust, 19./20. in 26./27. septemiber, 3./4., 17./18. in 31./1. okt. nowember. Cena povratne vozovnice je 208 US S. Polete opravllja švicar-ska družba Swissair z reaktivni-mi letali DC-8. Plačljivo v devi-zah. Ta ugodnost velja za vse redne študente Ljubljanske univerze. ITOPIČNO ST EKONO MSKIH PO STAVK Izobraževanje kot gol proces ustvarjanja znanja je eno od področij družbenega dela, Ki vsekakor zasluži enako tretiranje kot ostala področja. Njegov »proizvod«, znanje, ali, če ho-čemo, visoko produktivna delovna sila, je edan od produkcijskih faktorjev, katerega prispevek k družbenemu proizvodu se da opredeliti, .te-prav danes ne točno izračunati. Znanje ima zna-čaj tržne dobrine in tako tudi svojo ceno, *i predstavlja normalno ceno reprodukcije znanja. Značilno je, da višek vrednosti, ki ga ta pro-dukcijski faktor ustvarja, ne pripada sferi nje-gove produkcije. Cena, ki jo faktor dosega, je praktično gola stroškovna cena, dosežena z do-govorom med sfero njegove proizvodnje :n družbo, ki to ceno kot celota plačuje. S posled-njimi dokumenti ZKJ in Zvezne skupščme (skupščinska resoluciija, resolucija 9 kongresa ZKJ, dokumenti IS SFRJ in predsedstva ZKJ) pa se želi področje lzobraževanja spraviti v ne-posreden stik s porabnikom, brez posredstva družbenih institucij, in tako na to področje vne-sti določene elemente tržnih zakonitosti in trga samega, ki mora biti sicer institucionaliziran, na katerem pa bi se prosto določala cena in s pov-praševanjem tudi profil znanja. Taka oblika 3d-nosov pa vsebuje določene probleme, ki bi lahko po teoretjčni in praktični plati lahko po-stali kritični. Da bi lahko razvil odnose, v katerih se na-haja znanje v pogojih tržnega urejanja odnosov med subjekti, zaenkrait ne bom ločeval štu-denta-nosilca produkcijskega faktorja od njeonu imanentnega faktorja — znanja. študent sode-luje v izbrani študijski panogi s tem, da si zna-nje osvaja. S tem znanjem pozneje sodeluje v proceesu družbenega dela. Nastaja vprašanje, ali študent deia Ali znanje, ki si ga v toku pro-cesa pridobiva, že lahko retrogradno vpliva na sam proces, je za nas drugotnega pomena. Zna-nje vsekakor oblikujejo pedagoški delavci, Ki prejemajo za to feudi dohodek. študent znanje pridobiva in je v tem smislu vsekakor objekt pedagoškega procesa. Kolikor prejema denarna sredstva, jih iz dveh razlogov: kot strošek re-produkcije ali kot kreditiranje njegovega bodo-čega dela Novi sistem pa naj bi vključeval tudi sistem financiranja (začetni primer Rudarexa fakulteta Bor), po katerem naj bi kupec znania — delovna organizaciija s področja proizvodnje — plačeval ceno izobrazbe preko študenta, ki ga na ta način že zaveže kot svojega bodoče.^a delavca. Vseekakor je možno kreditirati nakup pro-dukcijskega faktorja pred uporabo. Možno ie tudi vplivati na delovni proces in ga prikroje-vati lastnim žeJjam, koncepcijam in potrebam. Ti odnosi, v katerih nastopa gospodarstvo kot kupec, šola pa — preko študenta — kot proda-jalec, se pri nas že razvijajo. Današnji odnosi pa so v osnovi še vedno tako imenovani pro-računski odnosi ki so v naši družbi postali ne-kaj nezaželenega, skoraj strašljivega. Shema bo-dočih odnosov pa naj bi bila nekako takale: Kupec pri tem prosto razpolaga z viškom vrednosti, ki ga kupljeni produkcijski faktor ustvarja. Znanje — objekt je pač neločljivo od študenta-subjekta. Tak odnos ustvarja neke vr-ste institucionaliziran trg, kot je delno že prej obstajal, vendar zaradi odvisnosti šol od insti-tucij družbe kot celote v obratni smeri. Pri eno-stranskih, od delovnega procesa ločenih tržnih procesih so šole več ali manj narekovale proiil ustvarjenega znanja. V novem sistemu postane ta trg eden od odvisnih trgov, na katerega vpli-va z določenim »lagom« situacija na vseh osta-lih trgih. Ta zaostanek bi bil ob upoštevanju tržnih zakonitosti morda celo krajši od normal-ne dobe trajanja delovnega procesa. Kupec s kreditiranjem produkcije produkcijskega faktor-ja (financiranjem šole preko študenta ali nepo-sredno) trg in seveda delovni proces prilagaja svojim potrebam. Med ponudniki izbira po kri-terijih vrste znanja ter njemu primernega opti-muma kvalitete in cene trenutno potrebno Ko-ličino. Profil znanja, ki ga kupec zahteva, je pogo-jen z njegovo trenutno situacijo in zmožnostmi. Kolikor produktivnejše je podjetje, toliko kon-kurenčnejše je. Pri redukciji na enostavno delo se višja produktivnost izraža z nižjo ceno z,a enoto dela. Višjo produktivnost lahko primerja-mo z večjo kvaliteto znanja kot faktorja pro-duktivnosti v drugem diagramu. Pri izobraževa-nju pa je kvaliteta premosorazmerna ceni za-radi posebnih značilnosti proizvodnega procesa in relativne nespremenljivosti osnovnih faktor-jev. Neodvisen premik krivulje znanja (kvalitete) v levo (večanje kvalitete na določeni cenovni stopnji) pomeni premik ravnotežn,e točKe (R—Ri) v levo (nižja cena) in navzgor (večja kvaliteta — večji prispevek k produktivnosti) po krivulji produktivnosti, ki bi ji lahko rekli tudi krivulja cene dela. Pomeni torej, da avtohton napredek šolstva po njegovih notra-njih kvalitetnih kriterijih (pri normalnem ob-našanju šole) predstavlja pobudo za višanje produktivnosti Nasprotno pa neodvisen premik krivulje pro-duktivnosti v levo, na točko višje produktivnosti (R—R2), pomeni premik ravnotežne točke ra raven nižje cene, vendar tudi nižje kvalitete znanja. To se pravi, da večanje proriuktivnosti v gospodarstvu zgolj z ukrepi, neodvisnimi od ravni in prispevka ka-drov, negativno vpliva na kvalitativni razvoj izo-braževalne sfere. To je tudi razumljivo, saj ostanejo gospo-darstvu kot možni ukrepi v glavnem le veliko-serijska proizvodnja z ozko specializacijo arti-klov in hkrati tudi delovne sile. Izobrazba, Ki ustreza temu proizvodnemu procesu, daje r.a določenem delovnem mestu optimalne efekte glede na svojo ceno, vendar povzroči zmanjša-nje mobilnosti delovne sile ter tempo invencij in znanstvenega dela, kar pomeni v narodnogospo-darskem smislu sistemsko slabost. Ker vsr,ka gospodarska organizacija načrtuje le za svoje potrebe in so tudi naši plani na višji ravni le prevečkrat samo združeni plani nižjih ravni brez večjega upoštevanja kvalitetnih sprememb ori prehodu z mikro- na makro- ekonomijo, se ne smemo čuditi zagovarjanju teženj po približeva-nju izobraževanja praksi, čeprav predvsem uni-verza že leta ugotavlja, da je posledica takega premika nižanje izobrazbene ravni diplomantov. Zaradi odstopanj od ravnotežne točke pri tem premiku narašča tudi razkorak med količino znanja, ki ustreza povpraševanju na ravnotežni točki, in tistim delom, kjer se zaradi rigidnosti trga in posebnih zahtev nekaterih dejavnosti od-vijajo transakcije na nadpovprečni ravni. Skrat-ka. institucionalizirani tržni odnos, pravzaprav kartelni odnos. kakršen je očrtan v najnovejši resoluciji Zvezne skupščlne, spodbuja produkci-jo slabih kadrov, s tem pa tudi odmika od povprečja kvalitetni vrh, ki bi v šolah verjetno našel še manjšo spodbudo za svoje napredovanje kot danes in bi bil tudi relativno manj uporaben ob usiha-nju potrebe po kvalitetnih kadrih (primer danes — matematiki) Tak sistem bi s svojimi last-nostmi tudi spodbujal nastanek izobraževalnih »kast«, znanja določene kvalitete za določeno vrsto (ali celo inštitucijo) ponudnika. V praksi bi sistem verjetno privedel tudi do regionalnega grupiranja izobraževalnih institucij. Ce bi hoteli de.jansko ugotoviti najpravilnejšo strukturo de-lovne sile prf dani celotni populaciji, zaposle-nosti, družbenem bruto produktu in tempu raz-voja, bi morali izračunati to s produikcijskimi funkcijami. Po dosedanjih ocenah se giblje raz-merje produktivnosti visoko izobražene delovne sile proti priučeni ali kvalificiani delovni sili (5—10 let šolanja) med 3,80 in 4,36 proti 1 (La-yard, Scoville). Ta rezultat izhaja iz njunih pro-dukcijskih enačb, v katerih pa je prvenstveno poudarjena meOsebojna odvisnost strukture de-lovne sile in zgoraj naštetih determinant. Preve-soko količinsko razmerje delovne sile v korist visoko izobražtne delovne sile pomeni nižanje regresijskega koeficienta za to silo in torej tudi slabšannje razmerja produktivnosti. Pri dani ravni in obsegu manj izobražene delovne sile se prodnktivnost visoko izobražene delovne sile manjša, če se njen obseg premočno in eksten-zivno veča. Cena dela (ali znanja) pa v drugi smeri vpliva na strukturo delovne sile, ker spre-minja vrednost determinant v funkcijah. Spozna-nnje, da je učinkovitost delovne sile vezana na določena, funkcijsko determinirana razmerja, nas prepričuje, da je edini možen razvoj šolstva v enotnoeti in organski povezanosti sistema. Jasno je, da bi nižanje cene kadrov na rav-notežnem nivoju povzročilo večje povpraševanje po njih. Tako se gospodarstvu odpira dilema: več kadrov slabše kvalitete ali manj kadmv boljše kvalitete, kar zagotavlja glede na možnosti različne kombinacije produkcijskih faktorjev istosmeren efekt gospodaiskih gibanj. Izbira je odvisna od politike, ki jo le-ta misli zavzeti na področ.ju in do področja izobraževanja. Zmanjševanje števila zaposlenih v proizvodnji je značilnost razvitih ekonomij; "prinaša predvsem večjo akumulativ-nost. Seveda pa zahteva po prehitrem višanju kvalitete kadrov, ki bi v veliki meri prehitevalo razvoj gospodarstva, prav tako ni upravičena, ker ni pravih možnosti za njihovo uporabo in bi bila njihova izkoriščenost nepopolna. To bi s časom pomenilo usihanje števila kadrov z vi-soko izobrazbeno ravnijo, kar nujno sproži pro-tiukrepe — povečanje povpraševanja po kadnh in s tem ciklično gibanje v izobraževalni sferi. Učinkovitost take politike bi bila v določeni me-ri omogočena le ob velikem znižanju cene re-produkcije deia, t. j., regresijska krivulja kvaJi-tete kadrov bi morala biti zelo položna. Taka krivulja pa bi obenem pomenila zelo majhno učinkovitost izobraževanja in zopet nižanje raz-merja produktivnosti med kadri z različno stop-njo izobrazbe. Ciklična politika bi sčasoma pri-vedla do relativnega znižanja kvalitete kadrov. Tržni sistem zahteva natančno opredelitev vloge posameznih faktorjev v njem. Problemov, ki nastajajo pri medsebojnih odnosih, ni mo-goče odpraviti s tem, da prenašamo nanj struk-turo samoupravljanja z gospodarskega področ-ja. Izobraževalna sfera dejansko proizvaja delo-vno silo na določeni produktivnostni stopnji. In-stitucionalni pioblemi se v takem sistemu vse-kakor pojavljajo z večjo ostrino. Vloga študen-ta je večstranska: študent je objekt delovnega procesa in nosilec samoupravnih pravic, realno podpdrtih s finančnimi sredstvi, s katerimi pa je vezan na svojega krediterja — gospodarsko organizaoijo ki je tako nekakšen njen agent pri svojem samoupravnem, subjektnem delova-nju. V istem času rfastopa kot subjekt, objekt in transmisija tržnih zakonitosti. Kot subjekt in polnopraven državljan ima študent vsekakor svoje, deklarativno zagotovlje-ne pravice. Kakšna pa je dejanska možnost svo-bodnega odločanja in prispevka h graditvi si-stema? Študent si lahko v osnovi svobodno izbira študij. Pri tem pa je že vezan s finančnimi sredstvi in učnim programom. Ker na finanč-nem področju deluje kot transmisija interesov svojega financerja, določenih z razmerami izven njegovega delovnega področja, mora izbirati med alternativami: ali delovati, kot mu narekuje ta vez, ali pa pri sodelovanju v delovnem procesu šole to vez eventualno zanikati v primerih, ko čuti, da ti interesi, čeprav s stališča financerja popolnoma neoporečni, niso v skladu z razvo-jem in interesi njegove delovne sredine. Druž-beni dogovor ? enakopravnostjo vseh vključenih subjektov je tu že zamenjan s samoupravnim dogovorom z znaki kartelizacije. Tudi sarao-upravnost in rast šole kot samoupravne institu-cije je s to povezavo vsebinsko okrnjena. To je očitno predvsem v visokem šolstvu: rast znano-sti je organski proces z lastnimi notranjimi /a-konitostmi. Ta proces ustreza preko trga ^e-lotnemu družbenemu razvoju samo v svoji celo-vitosti, ne pa v posameznih izsekih. Odnos šole do študenta je pravilen takrat, ko šola v veliki meri vključuje študenta v svoj delovni proces, kjer mu sicer pušča svo-bodno stner razvoja, vendar ga organsko po-polnoma zajenia. Pri tem je vloga študenta kot transmisije subjekta izključena. Hkrati s to dejavnostjo obstaja še tretji odnos: študent je zaradi pro-gramske prisile objekt izobraževalnega procesa. Pomembno je izoblikovanje profila njegovega znanja, ki je namenjeno družbeno koristnemu delu, ustvarjanju tržne vrednosti in ergo ustvar-janju profita. K temu v tržnem sistemu težita šola in financer, ali bolje — kupec, ki ju žene k temu s sistemom ustvarjena tržna nuja. Stu-dent sam je kot subjekt v teh odnosih prikraj-šan. Delo kot produkcijski faktor v združenju svobodnih proizvajalcev je v njegovi vlogi za-menjala delovna sila, (objekt se spremeni v suo-jekt šele z vstopom v gospodarsko organizacijD), s čimer so grobo kršeni socialistični principi. Dozdevno samoupravljanje se izkaže za neustrez-no, ker sistem računa s popolno skladnostjo vseh interesov vseh vključenih subjektov in jo tudi enači s širšim družbenim interesom, kot da bi se le-ta formiral z matematično, ne pa z dialektično logiko. Tako tehnično-ekonomska analiza kot sistem-ska analiza že z najbolj grobimi postavkami po-kažeta, da na naši stopnji družbenega in eko-nomskega razvoja medsfernih odnosov tržnega tiipa ne moremo vzpostaviti, ne da bi nastala resna družbena škoda. Ločevanja srednjega in visokega šolstva od osnovnega, kar je tudi po-stavka sistema sploh nisem omenil, ker za ana-lizo ni bistveno, čeprav ima v kvantitativnem smislu prav tako veliko težo. Ravno tako je *u-di izpuščeno vprašanje, kakšne posledice ima ?a zamišljeni sistem transformacija vrednostne v produkcijsko ceno. Zaključki analize so potreb-ni še obšimega preverjanja, vendar sem prepri-čan, da so v osnovi veljavni in da bi jih pri na-daljni diskusiji o sistemu morali obdelati m upoštevati pri odločanju o dejanskih odnosih med šolo in družbo. Andrej Klemenčič JOZEK OIMC: OSI P STDI) EIMTOV OPREDELITEV POJMA Pojem osipa lahko opredelimo statistično kot odstotek »odpadlih« študentov iste genera-cije v rednem roku študija, ali pa kot odstotek neredno napredujočih študentov (iz letnika v let-nik). Med tema alternativama nam bolj ustreza poslednja, iz razlogov, ki jih bom pozneje na-vedel. V obravnavi učnih uspehov učencev v osnov-nih šolah Roman Oberlintner navaja, da »osip pomeni odstotek učencev ene šolske generacije, ki v osmih letih ne konča uspešno šolanja v 8. razredu«. Ta definicija se popolnoma ujema z matematično formulo, ki nam jo je podal Vojko Antončič v prejšnji številki Tribune. Vendar pa nam je za izračun odstotkov študentov, ki ne končajo v rednem roku, potrebno število rednih absolventov ali diplomantov ene generacije. Primerjava števila vpisanih in števila diplo-miranih iz iste generacije bi nam dala »čisti osip«, težava je le v tem, da se učni proces ne konča z obveznostjo, da je treba takoj diplo-mirati, temveč se diploma lahko zavleče celo ?a nekaj let. Zato statistika pri izračunu števila diplomantov več ne zasleduje aspekta generacije, temveč globalno število vseh diplomiranih z zamudniki vred iz prejšnjih generacij. Tako npr. Mesečni statistični pregled za april 1970 navaja število 920 diplomantov II. stopnje na univerzi v letu 1969, ki se ne da primerjati z določeno vpisno generacijo. Drugi način, torej po številu absolventov, nam tudi dela težave pri izračunu osipa, ker so lahko eni že diplomirali, medtem ko so drugi še vedno absolventi z narejenimi izpiti zadnjega letnika ali pa so »absolventi« v zaostanku z enim ali več izpitov. Statistiki so te težave pre-mostili tako, da so osip začeli računati po kri-teriju redno vpisanih v naslednji letnik iz iste ?e-neracije, torej v bistvu po naši formuli, samo po letnikih, kjer redno napredovani pomenijo tiste študente, ki so absolvirali letnik. Pomanj-kljivost tega načina je le ta, da osip lahko zasle-dujemo do četrtega oz. zadnjega letnika s pred-postavko, da med tistimi, ki so se »prebili« do 4. letnika osipa ni. Struktura 4. letnikov v šolskem letu 1969/70 je takšna: vseh vpisanih iz generacije vpisanega šol. 1. v4. letnik 66/67 65/66 64/65 63/64 62/63 1309 768 383 86 36 36 Celotno število študentov 4. letnika vsebuje tudi 95 absolventov višjih šol, ki so nadaljevali študij na univerzi. Da bi dobili ustrezno pri-merjavo med diplomiranimi in med številom študentov 4. letnika, je potrebno odšteti 1205 študentov, ki končajo študij v 5. letniku. Tako dobimo 17 odstoten osip tudi po 4. letniku oz. v letu absolventskega staža. RAZSEZNOSTI OSIPA Tukaj nameravam prikazati statisticne podat-ke o osipu, izražene z redno napredovanimi iz letnika v letnik, vključno s 3. letnikom, zna-Čilnosti osipa po fakultetah, razlike, ustaljenosti, odstopanja in morebitno korelacijo med narašča-njem vpisa in osipa. Analiza o vpisu študentov v študijskem letu 1969/70 kaže naslednjo sliko: študijsko leto redno napredovali ^9/70 1968/69 ^967/68 iz letnika v letnik 35,1 37,2 37,6 v študijskem zaostanku — za 1 leto 16,9 11,7 13,2 — za 2 leti 2,6 2,0 1,2 — za 3 leta 0,4 0,1 0,1 zapustili univerzo po dipl. I. stopnje 0,5 0,5 0,9 nevpisanih oz. »odpadlih« 44,5 48,5 47,0 Priraerjava podatkov, zlasti iz zadnjih dveh let, pokaže manjši odstotek študentov, ki to redno napredovali iz letnika v letnik; rast šte-vila študentov, ki izkazujejo 1—3 leta študijske-ga zaostanka; manjši odstotek študentov, ki niso vpisani oz. so odpadli — zaradi pdvečanja šte-vila oz. odstotka študentov z ,1—3 letnim štu-dijskim zaostankom. Odstotek študentov od vpisnih generacij, ki so redno napredovale v višji letnik, je naslednji: iz I. v II. let. iz II. v III. let. iz II. v IV. lei 1969/70 45,0 32,0 26,0 1968/69 50,0 31,0 29,0 V letošnjem letu se je osip v I. letnikih po-večal na 55 %, se nekoliko zmanjšal v II. letni-kih (od 14% na 13%) in se poveečal v III. let-nikih od 2 % na 6 %. V I. in II. letnikih odpade oz. se osiplje skupaj 68 % študentov iste vpisne generacije, kar potrjuje naše domneve o funkciji naknadne selekcije. V priloženem statističnem obrazcu o redno napredovanih študentih po fakultetah je opazno velika razlika v osipu med fakultetami in med vpisnimi generacijami. Na medlcinski fakulteti je bilo v šolskem letu 69/70 redno napredovanih v II. letnik 72% (osip 28%), na fakulteti za strojništvo pa le 33 % (osip 77 %). Na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je npr. opaziti določen standardni osip vpisanih generacij, na drugih fakultetah pa precejšnja nihanja. Na me-dicinski fakulteti, kjer je omejen vpis in je s sprejemnimi izpiti izvršena predhodna selekcija, je osip očitno najmanjši, vendar ne moremo za-gotovo trditi, da je odstotek slušateljev, ki so di-plomirali v roku, v obratnem sorazmerju s šte-vilom vpisanih novincev. Tem bolj pa bi pritr-dili npr. temu: več novincev, več redno napre-dovanih in seveda več osipanih. POMEN ALI DRUGA DEFINICIJA OSIPA Razen čisto statistične definicije je potrebno tudi opisno opredeliti pojem osipa, glede na vse-bino in pomen, ki ga ima v določenem sistemu izobraževanja, in pokazati na povezave z drugi-mi podobnimi fenomeni. Osip ima lahko velik ali majhen pomen, ne glede na njegov dejanski pomen, odvisno od tega, kolikšen pomen mu pripisujejo za to kvalificirani strokovnjaki, ko-likšno je zanimanje družbe (administracije in politike), v kohkšni meri je s tem problemom seznanjena širša javnost. Do nedavnega se je o osipu govorilo kot o neizogibnem spremljevalcu ekspanzije visokega šolstva, in kot tak je ostal v domenu statistike; osip so obravnavali kot zanesljivo metodo naknadnega določevanja spo-sobnosti za izbrani poklic — dejansko se je zreduciral na usodo posameznika. Ni še dolgo, kar se je začelo govoriti o osipu kot o družbenem fenomenu, ki terja bistveno razlago. Ta sprememba Je nastala v glavnem pod vplivom ražvoja znanosti iri izobraževanja kot vedno bolj pomembnega produkcijskega faktorja. V novi luči se je postavljalo vprašanje reforme univeize predvsem v smeri njene racio-nalizacije: »Dokler bo univerza stagnirala in producira-la tako malo doktorjev znanosti in dokler ne bomo izdelali učinkovitejše politike izobraževa-nja znanstvenih kadrov, toliko časa bo razisko-valno in razvojno delo malo učinkovito in bo še naprej brez vidnega vpliva na naš tehnični razvoj.« (Dr. J. Jerovšek, Delo, 22. nov. 1969.) Istočasno pa se pojavlja kritika izobraževanja z vidika materialne učinkovitosti univerze. V za-pisu O reforml unlverze M. Todorovič ugotav-lja, da: »Zaradi dolgega trajanja študija in osipa štu-dentov (posebno v prvih letih) je cena za štu-denta, ki je končal študij, relativno visoka, skoraj dvakrat. večja kot poprečen izdatek na enega vpisanega študenta. Pri tem, ali pa prav zaradi tega, so investicije v visoko šolstvo zelo nizke. Nizki so osebni dohodki učiteljev, nizek je življenjski standard študentov.« Konkretizirano za naš problem — osip izraža (ali odraža) bolj kot učni uspeh posameznikov, uspeh celotne šole ali univerze, sposobnosti štu-dentov, in kaže na kvaliteto pouka in na nivo pedagoškega piocesa. Tako se je težišče vpraša-nja osipa preneslo s študenta — ki je bil spo-četka edini krivec za svoj neuspeh in za osip — na univerzo, ki se spreminja iz inštitucije elitnih izobražencev v inštitucijo za množično produk-cijo strokovnjakov. Kot se bo pozneje pokazalo pri iskanju vzrokov osipanja, se je težišče pre-neslo z univerze na družbo, ki nima take stop-nje racionalne organizacije svojih drugih inšti-tucij, kot to od univerze terja, in ki niti ne daje dovoljnega števila sposobnih dijakov na univer-zo niti ne zagotavlja potrebnih pogojev za učin-kovitejše funkcioniranje visakošolskega sistema. Tako se je torej kritika univerze spremeniJa v kritiko družbe oz. njenihi drugih inštitucij, ozek pojem osipa pa je postal družbeni feno-men. Trenutna situacija je taka, da je žoga zdaj pri univerzi, zdaj pri družbi, javnost pa ]e o tej problematiki informirana zelo površno. To pogojuje »politični optimizem«, ki ne prenese preostre kritike družbenih inštitucij, torej ob-stoječega stanja, ker bi s teim dober del krivde odpadel na politiko kot kreatorja in usmerje-valca družbenih tokov. (Dalje prihodnjič) MNENJE ŠTUDENTOV Vprašanje: Velik odstotek osipava-nja študentov najbolj neposredno ka-že na zadrego univerze kot izobraževal-ne inštitucije in na položaj študentov v njej. Vendar smo billi do sedaj rav-nodušni ali pa nemočni pri reševanju tega problema. Ali so po tvojem mne-nju glavni vzroki osipanja: 1. socio-ekonomski položaj študentov; 2. ne-gativna družbena diferenciacija; in 3. improvizacije in nejasnosti glede smc> trov izobraževanja? DAŠA BOLE 3. LETNIIK VŠ SPN Veliko število mladlih, M opuste šola-nje še pred zaključkonn, ni značilno le za univerzo, ampak za vse naše šole. Ceprav smo študentje — pravzaprav ravno zato, ker to smo — se v težnji po reševanju problema ne bl smeli omeJiiU na univerzo. Zanimati bi nas moratto tudi, kaj se do-gaja v izobraževanju nižjih stopenj. Ni namreč težava zgolj v tem, da jih mnogo odpade od univerzitetnega študija, ampak tudi v tem, da mnogi, kljub vsem željam in sposobnosttm, do umiverze niiti ne pri-dejo. Seveda govorimo le o mladih lju-deh, ki so sposobni zat študij in priprav-ljeni na napore. pa j:ih zaustavljajo ob-jektivne prepreke, zlasti neugodna mate-rialna situacija. Ce Ihoče naša družba ostati socialistična, mtorajo prepreke te vrste CTmprej izginiti. V zvezi s pedagošBdm procesom na univerzi sta vsekakor vredna kritike pa-siven položaj študenta in pretoga veza-nost na študijske kalupe. To onemogoča poglabljanje individualme usmerjenosti in ustvarjalnosti. No, to ne sodi neposredno v današnjo temo. Omenili bl morda lahko le pojave nepedagoškega, »zafrkantske-ga« odnosa profesorjev do Studentov, rA pa niso toliko zaostreni, da bi jih lahko prišteli med najresnejše vzroke osipa. Opozorili bd Se na stvar, ki jo v svo kritični zagretosti radLi pozabljamo: rve-malo je študentov, ki kljub n a j u g o d -nejšim okoliščirnam iz gole le-nobe obesijo študij na klin. Meseci, kl jih pogarjjajo na predavanjih, stanejo na-šo skupnost milijone. In prav ta sredstva bi lahko odprla vrata univerze mnogim ki bi se z vse drugatčno odgovomosti lotili študija. Zato ne pozabiroo: da lahko s polno pravioo zahtevamo od družbe ukrepov zoper nepravilnosti in krivice v nasem izobraževalnem sistemu, moramo študentje zadeve razčistiti naj-p.-ej v lastnih vrstah. Seveda ima problem osipa dostl Sirše družbene korenine. Mnogo preširoke, cta bi lahko z njim opravili v teh nekaj stav-kih in še manj, da b« nanj odgovarjali brez opore vznanstveno razisko-nih dejstvih. Teh doslej na žalost še nimamo. In prav v tem, da vse preveč govorimo o obliki posplošenih in negoto-vih domnev, je naša dosedanija nemoč. CIRIL BAŠKOVIČ 4. LETNIK VŠ SPN Dejanska nemoč pri nižanju stopnje osipa potrjuje našo stvarno ravnodušnost do tega problema in s tem zanika kopico verbalnih izjav in uradnih dokumentov, ki »rešujejo« zadevo en quesfcion. Bavno-dušnost kaže, da nam stanje stvari z osi-pom vred ustreza. Nam: to je univerzi in vsem, ki imajo z njo funkcionalne zve-ze, pa čeprav le potrošniškega ali poli-tično direktivnega značaja. Osip značilno opredeljuje sedanje, »ustrezajoče« stanje — in ga je moč znižafci le z ustrezno spre-membo šolstva v celoti in visokega šol-stva posebej. Takšen poseg pa ja stvar dejavnikov univerze. Do teh ugotovitev predvsem zunanjih in ne toliko notranjin pridemo, ko začnemo iskati vzroke osipa. Delimo jih lahko štiri skupine dejavni-kov: 1. motiviranost za študij obratnosoraz-merna z osipom, v 2. materialne možnosti za študij obrat-nosorazmerna z os»ipom, 3. kvaliteta organizacije in izvajanja študijskega dela obratnosorazmerna z osi-pom, 4. sposobnost študentov za študij ob-ratnosorazmerna z osipopn. V bistvu s tem pritrjujem predpostav-kam, vsebovanim v vprašanju, želim pa opozoriti, da so negativno usmerjeni aa-šteti dejavniM vključeni v (visoko) šolski sistem zaradi družbenega odnosa do (vi-sokega) šolstva Poglejmo: — Motiviranost je odvisna od pravii-ne izbire (zanimivega. privlačnega) študi-ja, od metod in vsebine študija, progra-mov, ki jth univerza ne more določiti po-ljubno, od režima profesorjev . . od druž-benega vrednotenja študija kot dela jij jasnosti (ugodne) perspektive stroke. Uui verza sama ne more oblikovati potrebne stopnje motiviranosti za študij že zato, ker mlad človek ne živi samo zanjo. — Materialne možnosti za študij iie zadovoljujejo potreb ne profesorjev ne študentov ne ostalih. Ta ima direktne vplive na uspešnost dela. Toda večja ma-terialna vlaganja brez spremembe struk-ture proiesorjev, študentov, programov bi tud: ne prinesla pričakovanih sadov. — Kvaliteto organizacije in izvajanja študijskega dela določa univerza samo-stojno — ob danih materialnih in ka-drovskih omejitvah in brez točno določe-nega cilja visokošolskega izobraževanja. Formulacija tega cilja pa je naloga oko-lja, kl mu univerza služi. — Izbira sposobnih za študij se konča v osemletki in v srednji šoK na osnovi materialnega stanja družine učenca in vrednot, kulture njegove najožje okolice. Bistvend našteti dejavnikj so zunaj tnoči univerze, take, kot je, zato ta lahko z raznimi izboljšavami programov, reži-ma, metod štud»ija in usmerjanja le ne-bistveno vpliva na zmanjšanje osipa, fcer tudi teh izboljšav brez sprememib njene-ga družbenega položaja ne more izpeljati. AMERIŠKI AMBASADI BEOGRAD KNEZA MILOŠA 50 protestiramo proti ponovnemu izbruhu nasilja nad ameriškimi kolegi v Jacksonu. Pridružujemo se njihovemu boju za mir in pro-ti vojni v Indokini. Mednarodni odbor skupnosti študentov — Ljubljana Brzojavko je MO Sš poslal danes, 15. maja 1970 po zločinu v Jacksonu, kjer je ameriška po-licija ubila dva študenta, rani±a enajst.. od katerih so štirje v živ-ljenski nevarnosti. Na univerzi v Jacksonu študi-rajo večinoma črni študentje. Nik-son - Brežnjev, malo tif malo jaz. Nik-son - Hit-ler. Ne ubi-jaj. Ru-si do-mov. Yan-kee go home. Viet-nam - Češ-ka. Coca-cola - Nik-son. (Pri Bacchus baru) Coca-cola - Viet-nam. (Pri platani) Dera-tizi-rajmo Pen-ta-gon. Z na-mi (Na Titovi cesti) Zbu-di se Ljublja-na. Ho-čemo mir. (Pri Konzorciju) Zbu-di se skupšči-na. (Pred skupščino) Mir - svo-bo-da. Po Tito-vo, na Tito-vo. (Nazaj na Titovo cesto) Češ-ka - Viet-nam. Gre-mo, gre-mo. (Proti Na-mi) Na uli-ce Ljublja-na. (Po Cankarjevi) (Internacionale) ZAHTEVA ŠTUDENTOV , — IO skupnosti študentov je sklenil usta-noviti Odbor za podporo demokratičnih sil v Grčiji. Vabljeni, razen malomeščanov ih ostalih rdečih buržujev, vsi študentje in angažirani državljani. — študentski poslanec Tone Remc je se-znanil predsedstvo skupščine SRS, slovensko delegacijo v Zboru narodov zvezne skupščine in Komisijo za vprašanja mednarodnih od-nosov z zahtevo po bojkotu grških ladij, prekinitvi diplomatskih odnosov z grško fa-šistično kliko in z vsebino protestnih resolu-cij, ki jih je sprejel manifcstativni zbor štu-dentov. IO SŠ USA proti CCCP, malo ti, malo jaz. S coca-colo v Viet-nam. Turki ven iz Butal. Da-nas ja, sut-ra ti. Zas-tavo v o-genj. (Pred Na-mo) Še rus-ko. (Ameriška zastava gori) Viet-nam Kambo-dža. Viet-nam Češ-ka. Se-di, se-di. (Pred Na-mo) Vsi za na-mi. Ho-ho si-min. Di-nar - do-lar (Pred banko) Pred skupšči-no, se-det'. Pa-pado-pu-Ios fa-šist. Re-zo-Iuci-jo. (Pred skupščino) Fran-ko fa-šist. Dub-ček, Dub-ček. Zbu-di se skupšči-na (Povno pred skupščino) Tu-kaj, tu-kaj (Ostanemo) Ma-lo-mešča-ni (Proti Štud. naselju) Nik-son, bang, bang. Značke: (rdeče-črne) Za mir in proti atomsko orožje. Yjppie Bang. Bang. Ameriška zastava v obliki falosa. (Izdelki Kostje Gatnika.) RESOLLCIJ A AKilJSK E SKUPINE OB KOŠAR Kl 70 Gesla: »Šport združuje narode in mlade celega sveta.« »šport je nad politiko.« »Hitreje, višje dalje ...« »Važno je sodeluvati, ne zmagati.« so proizvod gnile Evrope: Spočela jih je buržoa- zija 19. stoletja, prevzel ameriški imperializem in biznis, ter sovjetski narcisoizem in hegemo- nizem. Koga združuje šport? Vse, ki jim je za pre-vlado, za političen in ideološki prestiž. Udeležbe so deležni le izbranci. Ne nastopajo najboljši, temveč najbolje plasirani. Vrednost nastopajočih je v prisluženih kolajnah in pokalih. Množičen šport ni rekreacija, pač pa trgovina. Vrhunski šport je investicija, prestižna ali ideološka. šport-niki so plačanci gledalcev, ideologov in biznisa. Šport izbrancev je prodajanje sposobnosti po-sameznika. Šport amerikancev — gangstersko ubijanje. Sport sovjetov — prehitevanje amerikancev. Šport ne združuje narodov in mladih celega sveta! Naš šport naj bo gverila, športni duh, revolu-cionarni duh, športno igrišče svetovna revolucija. Je šport nad politiko? Ce je nad politiko, ni nad interesi politikov in biznisa. Spomnimo se političnih, rasnih in »kvalifikacijskih« diskrimi-nacij na svetovnih prvenstvih in olimpijadah. Spomnimo se izjav mehiške vlade, da z Olimpi-ado 68 dokazuje učinkovitost sistema, in spom-nimo se pokola mehiških študentov prav na tej olimpiadi. Spomnimo se na to, da je Moskva kandidirala za olimpiado 1967 kmalu po okupa-ciji češkoslovaške in da sedaj, ko je odločitev padla na Montreal, razglaša to kot »udarec olim-pijskemu gibanju in idealom«. Spomnimo se, da na olimpiadi ni ljudstev Afrike, Azije in Latinske Amerike. Spomnimo se, da bo Košarka 70 po-nesla v svet predstavo, spektakl, ne pa Kozjan-skega; ne naše nepismenosti, pač pa kie zastav. Hitreje, višje, dalje ... Za bogate, da bodo še bogatejši, za močne, da bodo še močnejši, za nasilne, da bodo še nasilnejši, za trgovce, da bodo še bolj požrešni. To je pravo geslo mo-derne družbe. Razlastimo prvenstvo, razlastimo Olimpiado! Cilj bojevnikov ni pokal prvakov, temveč konec tujega gospodarstva. Ne trudimo se z vzgojo športnikov, pač pa z vzgojo zavestnih Ijudi, ki so razen tega tudl športniki. Imej po-gum za zmago! (Fanon) Važno je sodelovati, ne zmagati? Sodelovati pomeni ubiti sebe in izdati ljudstva. Zmagati pomeni izgubiti. Sodelovati pomeni igrati, igrati z Nixonom in Brežnjevim — a kot njuna žoga. Izmislimo naša pravila, našo igro! Na pohodu na Kozjansko ni svetovnih prvenstev. Ne pri-znavamo svetovnega prvenstva, katerega merilo za udeležbo je »kvaliteta«, virtuoznost profesio-nalcev in privilegirancev kapitalističnega in »so-cialističnega« sveta. Priznavamo zastrašujočo re-alnost sveta — kot edino svetovno igrišče. Ne želimo stati na tribunah; želimo (re)akcijo na igrišču. Naio ekipo scoutvij-jo revoiucioaarji sveta! BO TIDI V EURIELE CU ZAVEL LEVI VETER Od ustanovitve EURIELEC-a, evropskega združenja štu-dentov elektrotehnike, bo letos sedem let. Vse doslej se je organizacija ukvarjala s problemi, ki so bili karnajdije od tega, da bi jih labko imenovali politične. S pomočjo EURIEIiECA so članice organizirale študentske isanenjave in ekskurzije, zarnenjavale strokovne prakse, primerjale študijske programe ipd. Vsako leto so se delegati zibrali nla - kongresu, kjer so pregledali opravljeno delo, spreje-mali nove člane in se odločali za bodode delo. Delovni programi se navadno niso dosti razlikovali, le število čtenstva je nenehno raslo. S tem je organizacija postajala vedno bolj hetefogena in zadnja leta so se začela kresati različna mnenja. 2e lani na kongresu v Eidhovnu je iz-bruhnilo. čeravno je na prvem mestu v statutu napisano, da je EURIELEC apolitična organizacija, pa nekateri stav-ki v nadaljevanju to skoraj zanikajo. Predvsem so pasusi, ki govore o odnosih med študenti in uniiverzitetnimi in-stitucijami. Mit o EURIELECU kot apolitični organizaciji pa so krepko načeM budi nekateri skiepi in priporočila s tega kongresa. Zadnji dan kongresa se je razvila burna diskusija o tem, kaj je politika in kaj ni. Vrh pa je sledil pri volitvi novih članov, ko so bile nekatere članice proti sprejemu univerze iz Aten. S tam je bilo dokončno jasno, da se politiki ne da izogndti. Letiošnji kongres bi moral biti poleti v Pragi. Vemdar se je na češkoslovaškem medtem veter popolnoma obrnil im oblasti so kongres prepovedale. To je bila voda na mlin tistih, ki so ostro nasprotovali temu, da je na prejš-njem kongresu večina članic skušala nekatere sklepe čim-bolj omiliti na željo Čehov, ki so trdili, da jim kongresa ne bodo dovolili, če bodo v sbatutu preveč revolucionarne postavke. Sklican je bdl nujen sestanek, ki naj bi predvsem do-ločil mesto prihodnjega kongresa, mimogrede pa še izkri-staliziral mnenja, ki so se pojavila že na prejšnjem kon-gresu. Sestanek je bil v neki gostilni med Miinchnom in Garmischem, pripravili pa so ga študentje Tehnične viso-ke šole iz Miinchna s sodelovanjem šol iz Berlina in Darmstadta. Sestanek so narneravali izvesti v treh dneh, od 3. do 5. aprila, kljub temu, da so si zastavili absežen program. Na programu je bilo najprej poročilo sekreta-riata EURIELECA, takoj zatem pa poročilo o razvoju osnovne skupine in skupine elektrotehnikov na Tehnični visoki šoli v Munchnu. Takoj so nastale težave, ker so program dobili na fakulteti le tisti, za katere so organi-zatorji sklepali, da zaradi tega ne bodo imeli preglavic s policijo. Med drugimi so za program na sestanku prvič izvedeli tudi delegati iz Madrida, ki so bili kot predstav-niki sekretarata zaradi tega precej užaljeni. Pa tudi tisti, ki sino prograim (okviren) dobili že prej, nisino pa pričakovali tako revolucionarnega nastopa organizatorjev. Drugi dan je sledilo poročilo o političnem stanju v ZRN, razprava o reformizinu na telmičnih fakultetah in poročilo o uporabi oziroma zlorabi znanostl. Na pod-lagi vsega tega so študentje iz, Miinchna skušali začrtati EURIELECU popolnoma novo pot. že takoj na začetku je bilo čutiti, da se nekateri s programom ne bodo strinjali. Mnenja so se naglo polarizirala in ves nadaljnji potek je bil v znamenju dveh popolnoma nasprotujočih si struj. Do neskladja je prišlo celo med samimi delegacijarni iz ZRN, ki so bile najštevilnejše. Delegacije iz Miinchna, Berllna in Dartn-stadta so bile gotovo najbolj revolucionarne. Zastopniki iz Stuttgarta se niso hoteli opredeliti, tisti iz Hannovra pa so bili ostro proti. Izmed ostalih je bilo opaziti, da so bile prav vse delegacije iz Nizozemske proti novemu pro-gramu, ravno tako španci, Norvežani, zanj pa so se zav-zeimali Švedi, Finci in Jugoslovani Jugoslovani sino imeli pri tem itak poseben položaj, ker smo bili edini pred-stavnki iz socialističnih dežel. Bili smo skoraj atrakcija in nenehno smo morali dajati razne informacije o študiju IMEKAJ ASPEKTOV MONOPOLNEGA KAPITALIZMA če se kdo hoče ukvarjati s politlko, mora glavne ideje njegove strategije usmerjati druž-bena realnost. - To pomeni, da mora ta oseba najprej opraviti konkretno analizo političnega sistema. Ekonomiia je osnova za vsak družbeni si-stem, torej bi morala vsaka analiza vzeti za izhodišče ekonomijo. Prevladujoče dejstvo, ki se kaže v ZRN in v ostalih kapitalističnih državah, je koncentra-cija velikih monopolističndh trustov. To velja zlasti za industrijo, ki zahteva intenzivno raz-iskovalno delo. Ta vrsta monopolizacije naj bi dominirala na svetovnem trgu in eliminirala naj bi vsako konkurenco, s tem pa povečala profite kapitalistov. Jasno je, da ima monopo-lizacija osnoven in direkten vpliv na državno politiko in tudi na delovni trg. Država vedno bolj pada pod vpliv monopolov in je prisiljena. da vodi tako ekonomsko politiko, ki ustreza krepitvi struj, ki teže monopolizacijo. (Der Spiegel, 23. marca 1^70) To ilustrira med drugim tudi politdka daja-nja le najdražjih kreditov. To služi za mani-pulacijo investicij in s tem vseh splošnih eko-nomskih pogojev Izkušn.je, zlasti v ZDA. pa tudi v ZRN, so nas poučile, da je ta politika prizadela le ekonomsko šibka, mala podjetja, veliki monopoli, ki se lahko finansirajo sami, pa so dosegli s samopodporo neodvisnost od trga bančnega kapdtala. Posledice vsega tega so: Koncentracija in s tem nadaljnje eliminira-nje regulirane konkurence. Kakšni so notranji učinki teh monopolizacij? Povečevanje monopolnih dobičkov pogojuje več aspektov produkoije: 1. Dušen.ie produkcije (to je neizkorišče-nost r>rodukcijskih kapacitet) zaradi zavaro-vania obstoiečega trga in onemogočanja samo-konkurence. 2. Notranja pcvezava s tem: povišanje cen, da se oovečajo dobički. 3. Prazna proizvodnja in, kot nosJedica te-ga, zaviranie tehnološkeea napredka Cbiokirani patenti skrivni raziskovalni načrti itd.) 4. V zvezi z vsem pre.j omenienim: eiimina-ci.ia trga na SDlošno kot posledica prodiranja vo.iaške prodzvodnje. Posledice, ki segaio posebno daleč, imajo za vzrok tratenje delovnih kaoacitet za vo-jaško industrijc Vojaška industri.ja vleče ogrdmna sredstva iz investici.i, ki so nujno r>o-trebne.za normalno rast izobraževan.ia in dru-gih oblik infrastrukture. Kvalifikaciiska stnik-tura delovne sile vedno bolj zaostaia za teh-ničnimi možnostmi. To ovira kakršnokoli nove-čanje ali trajan.ie ekonomske rasti ki bi io lahko šteli le za deloma stabilno stanie v 'rit'«;k in vedno boli stroero ravnanje z l.iudmi. Zakai m se razviiata ravno vo.jna industri.ia in infra«?trnk-tumi sisteni? Monooolistično zaviT-anie ie zlo-milo ameriSko politiko New Deal. Nien nnroad je jasen dokaz odklonilnesra stališča karvta-listov do udeležbe v od*rovoi*nih koor>eraciiah. ki gredo v sološno korist. Dokazuie na turti. da kaoitalisti hlepe le t>o večiih dobičkib Na izditkfi za vr^oio in i5f.nbra^v?>nie. 7<1ravstvo, iocialno varstvo itd. zato gledajo kot na ne- profitarne naložbe. Jasno da kapitalisti zato nasprotujejo realizaciji takih naložb. Na tem področju pa je država tista, ki je ldealen par-tner kapitalizma Ona namreč skrbi za inve-sticije; ki so kljub vsemu prepotrebne ?a ohranitev kapitalizma. V izobraževanju se vsi ti pojavi odražajo v tehnokratskih reformah na univerzi. Na ti-stih mestih, kjer vasj še deloma prevladujejo anahronski pogoji v »akademski proizvodnji« potrebnih specialistov, tam se nenehno stop-njuje pritisk delodajalcev na vladno politiko. Stvar gre celo še dalje: Gospod Balke, predsedrak zveze nemških delodajalcev, je upo-rabil že kar grobo izsiljevanje: izjavil je, da bo univerzitetnim institutom ustavil vso finančno pomoč, če ti ne bodo več sodelovali z interesa velike industrije, z raziskovalnim delom po naročilih. Iz tega sledi: Vedno strožji predpisi imajo namen zvečati proizvodnjo intelektualnega kadra, posebno na tehničnih področjih, in poskrbeti potem za njegovo slepo nekoristnost y industriji s tem, da se mu naloži kup nesmiselnega, a strogo obveznega izpopolnjevanja. Kar se tiče prodajne politike, cene vedno bolj rastejo, to vodi do inflacijskih teženj, breme pa nosijo delovni Ijudje. Popolnoma analogen pojav imamo v izo-braževalni politiki, torej tam, kjer nastajajo resnični proizvajalci. Stroški izobraževanja se nižajo s sredstvi pritiska, obveznega izpopol-njevanja itd., vse to zato, da bd kot končni pro-izvod dobili uslužnega, ponižnega in čim bolj uporabnega dninarja. Intenzicnejša ekonomska koncentracija in pospešen razvoj tehnologije bosta tudii inže-nirja vedno bolj potiskala v položaj dninarja Možnosti za kariero v špekulacijski hierarhiji vedno bolj postajajo le nedosegljive sanje. Trg dela specialistu nudi manj in manj raz-položljivih delovnih mest, univerza pa vzgaja predvsem specialiste. Možnosti za napredova-nje s pomočjo menjave delovnega rtlesta so minimalne ali celo nemogoče. Da, celo to bi se lahko reklo, da so možnosti za napredovanje onemogočene preprosto zaradi pogodb z osta-limi supertrusti. Pritisk je še posebno velik v aeronavtični in vesoljski industriji — zaradi skoraj izkljiič-no vojaškega značaja raziskovanja in proiz-vodnje. Tu se skoraj ne da izogniti nadLziranju tajne policdje, da niti ne govorimo o raznih. omejitvah, npr. pri potovanjiii. Naj omenimo še eno vrsto alienacije dela. Povzroča jo zappslitev pod nivojem speciali-stove kvalifikacije. Lahko bi omenili še pritisk za nadaljevanje profesionalnega študija v pro-stem času in prisilno prekourno delo. Izredno pomembno je, da te anomalije po-kažemo študentom in delavcem; razkrinkati jih moramo na tistem mestu, kjer se pojavijo. Pojavijo pa se lahko povsod, tako v univera-tetnih »reformah« kot v proizvodnji sami. EUURIELEC bi mogel in moral podpirati boj zatiraraih in eksploatiranih proti zatiral-cem. rispevek te organizacije naj bi bil v tem, da bi skrbela za mednarodno sodelovanje in ga koordinirala, preko nje pa bi lahko tudi iz-menjavali dragocene informacije in izkušnje. S kongresa EURIELEC-a Prevedel: Polde Vidmar in političnem stanju v Jugoslaviji. Kljub ostremu naspro-tovanju že prej omenjenih je bil program, ki so ga orga-nizatorji pripravili, v celoti sprejet. Vprašanje pa je, ka-ko bodo nanj reagiraJi Francozi, Italijani, Avstrijci, čehi in drugi, ki se sestanka niso udeleždii. Vsekakor je bil program sprejet z večino in preostane le še vprašanje, če mu bodo članice sposobne slediti. Na večini fakultet je namreč zelo malo ljudi, ki bi bili pripravljeni delati kot študentski predstavniki. Na žalost pa je treba do-dati, da je glede tega kljub vsemu mesnda povsod bolje kot v Jugoslaviji ali vsaj v Ljubljani. Clovek se šele v tujini, v »gnilemu« kapitalizmu zave, kakšno politično mrtvilo vlada po naših, posebno po tehni<čnih fakultetabstoječi druž-beni red. Koga te reforme favorizirajo? študente? NE!, kajti: 1. Problemi vzgoje in ustrezne znanosti še niso re-šeni, če zakrpamo neikatj razpok. 2. Povečano število študentov ne dovoljuje boljših pogojev kot so obstoječi, celo če bi bilo na rasjpalago več sredstev. 3. Vzgoja enostramsko oTientirana na cčisto tehnione preditnete le še povečuje duhovno in politično slepoto teh-nične inteligence. Kapitalistično ndustrijo? DA!. kajti: 1. Krpainje razpak je le pesek v oči, k:i odvrača po-zornost od pravih problemov. 2. Povečanje števila študentov ustreza pootrebam tndu-strije po strokovni delovni sili v prihodnosti. Glede na zaikon ponudbe in povpraševanja plače stagmirajo na niz-kem nivoju. V primeru ekonomske krize industrija lahko iz mase tehničnega osebja izbere le tiste, ki so nujno po-trebni za produkcijo, ostale pa vrže na cesto. 3. Industrija ni zainteresiraaa za inžefnirje s čutom za odgovornost. Njen interes je dobiček in za, to potrebuje enostransko trenirano osebje. Inženir mora sznanstveno ra-ziskovati le tisto kar mu likažejo, ne da bi vpraševa] za-kaj in čemu bo to služilo (raziskaive za voj;no industrijo, nekoristna produkcija itd.). Veliki bosi industrije smatrajo, da njihovim planom le koristi, če že na univem svajim bodočira uslužbencem vcepijo svojo dokbrino: — reševati probleme bree čuta za kritičnost; pomanj-kanje tega je komipenzirano z dobrimi ocenarmi; — kopičenje ambiciozno velikih količira strokovnega znanja, kar je kasneje nagrajeno z dobro plačo; — vzpostavifev zakcma džungle, divjega tekmovanja, preko katerega lahiko dobiš boljši položaj kot šbadent iin kasmeje kot inženir. 4. Industrija lahko še naprej določa prioriteftne vrste raziskav na tehničnih univerzah. Pri tem je nihče ne ovira, kajti industrija je tista, ki finainčno vzdržw]e univerzo. Na ta način industrija še naprej lahko izkiorišča ceneno strokovno delovno silo. V smislu nadaljnjega razvijanja Eurieleca in koordi-niranega dela raiznih študentskih grup na elektrotehničnih fakailtetah je zato nujno potrebno, da se vsak projekt reforme kritidno pretehta. Posebno je tTeba preveriti, če ga lahko uiporabi kapitalistiona kudustrija. Upamo, da Eurielec ne želi, da bi v njem videli for-malistično zveoo, k.i sikrbi sa interese in viplive industrije na tehničnih uiniverzah. Zato naj resnično poskuša izde-lati učinkovito strategijo, kot alternaitivo na čisto tehno-k.ratske reforme univerze. S kongresa EURIELEC-a Miinchen, 3.4.1970 ZAKAJ P ROTESTI RAMO IIM KAJ NAS RESMIČM 0 SKRBI Svetavni položaj se v zadnjih letih izredno zaosdnos.t Jugoalavije, mi pa o tem ne veorho, Slfeoraj na<5. V Jugoslaviji je nevamosc ene negemonije bo-disi zveze dveh hegoznonij nad narodi Jugoslavije. Zopet se kaže možnost, da slepota naoionalističnega politikan&tva potegne skozi našo državo krvavo rnejo. Menimo, da sredstva obveščanja ne opravljajo svoje naloge. Manipulirane informacje o zunanjem položaju ustrezajo zgolj potrebam diplomacije in sicer opravicevanju že iavršenih dejanj ali dejanj, ki so v leku, ne amogočajo pa tetneljne saraoupravne in demokratične pravice j»ti so-ustvarjalec zunanje politike. Naš občan lahko samo" z c«uplostjo spremija zanj nepričakovane preobrate, tako v zadnjih letih: Gana, Indonezija, Nigerija, ZAR, Kambodža in mnoge druge. O vlogii noših diplomatakih predstavništev v svetu in predvsem v nerazvitem svetu se niti ne sprašu-jemo. Ta neudeleženost vodi do otopelosti in do tega# da se horizont obfiana omejuje na domače dvorišce in se lal>ko povz-pne kvečjemu do kavarniškega politiziranja. Isto velja v enaki ali še večji meri za informacije o notranjih vprašanijih. Metoda preix)vedovanja širjenja raznih brošur in knjig z po naše bolj ali manj vprašljdvo vsebino je ob predpostavljeni zrelosti občanov neumestna. Naša zunanja politika se nara zdi parcializirana in večkrat skrajno prakticislična, včasih pa kar naravrost ne-načelna. Iz zadnjega časa je najbolj boleč primer CJrčija, naša fašističr.a soseda. Da nas hvali.io fašistični oblastniki, kat_p_p_TANJTTGU pov^e.ma..»pčl9'(,""rnora"rbgletr'sl3!i9fn^a_| demoikrata, ne samo samoupravnega. ..C.elo ^ mešcans.ke , i stranke centra bi zelo nerade posUišale take vrsie k.qrr}-j p]jmente. . Nekritično se v znanosti in v politikj »prejemajo iegi-timacijski sistemi poznega apitalizma kot edirio alternativo stalinistično dirigirani družbi, krepi se moč managerskih struktur pri vodenju gospodarstva. Dejanska atternativa obema tema sisitemomo manipulacije, ki je v ideji samo-upravne družbe, pa se ne poglablja, temveč se že od dose-ženega najpogosteje pada v golo hvalisanje Kot' gole fraze se uporabljajo kategorije, ki bi zahtevale znanstvene osvet-litve: patrošniška družba, sodobna oblike vodenja, futuro-lpgija itd. Tudi lo vodi do izsušitve javnosti,_:do situacije^' ko relevantne javnosti, ki bi zahtevala ln s te-m _omogo-čala demokratično politiko, čedaJje bolj izginja, ko_ae množice spreminjajo v nedoletno_maso, katero naj vadijo razsvetljene elite. V to vlogo elite so zaradi take prakse potisnjeni tudi tisti v političndh vodstvih. ki so po pre-pričanju iskreni demokrati. Zavzemamo se za odJočen obračun s kar:erizmom in politikanstvom, temb>^lj v zaostrend mednarodni situaciji, zakaj karieristi in politikanti so tisti, ki bd v primeru tuje intervencije brž sklenild aranžmaje z uvoženimi in kvizlin-škimi oblasfcniki. Ugotavljamc, da v tem trenutku kljub objektivnemu skupnemu interesu vseh Slovencev in vseh Jugoslovanov za chranitev Jugoslavije, torej za ohranitev eddne politično socialne tvorbe, v kateri lahko živimo in preživimo, sub-jektivno ta interes ni navzoč v zavestj slehernika. Zliraiji na_sesianku organizaoije Zveze komunistov — filozofov se obračamo P_a vse dmge ljudi z fevolucionaTnim prepriča- j[ njem, kamuniste in nekotiiuni&te, posebej na"univefzj' S"|j pričujočimi ugotovitvami in s pozivom naj razmislijo o f možnih akcijah, vlcaterih naj se izrazijo naša skupna ho-terja. Protestna zborovanja naj postanejo perinangntm praksa in naj ne bodo le ex post podpiranje naše diploma. cij.e temveč naše naloge diplomaciji; tearch-in, usFvarjanje demakratičnega javnega mnenja sploh. Manifestirajmo svo-ja hotenja tudi z lepaki in sploh pismenimi do^umefttd, pisanjeiri v tisku in stalno sodielujmo z drugimi š.tudBnts!si. mi in ostaUmi revolncionarnnni skupmami po svetu! De-maskirajnio tisto prakso, zaradi katere so vse" te beiede in akcije prišle na slab glas kct čvekanje in goli aktivizem! Tc ne počenjamo iz neke naimalevičarske utopije, da.bsdo naša dejanja neposredno podirala svetovnd imperializeci. teniveč predvsem zaradi utrditve svoje lastne revoluciciiar-ne zavesti, aaradi očisčsvanja skoz,i resnico, ki pomeni tudi angažirauje v sedaj priso; so bila sprejeta na sestanku organizacije Zveze koraiinisb-jiv oddelka za filozofijo na Filozofski fakultetd v Ljubljani 15. maja 1970. Naša temeljna prepričanja izsevajo ob teh sf»-liščih, ki jih objavljamo kot odme/ na Kambodžo, ki zopet kaže na resnost svetovne situacije in implikacij, kd jia opažamo tudi doona. Podpasi: Marjan čenar Božidar Debenjak Vida Dimc Jelena Gačeša Ferdo Kavčnik Darko Strajn Ivan Tomič Cvetka Tot Brane Troha Andrej Ule Jože Vilfan Marijan Vitez (nečlan) Andreja Zadnikar V Ljubljend 15. maja 19W sriAvisoonr HhlHNSUAZI 1N3NZ3AZ •jsou •Atudo^mia ui opoqoAS '}soua.iaAtis oseu jiezaA aCuuu iq «p 'oj bu ouiBfBjsud au ouao ouaqou bz « 'aaoAoS ¦op auoi^iiod aupcumipaiu bu ouibCbjsuj 'ijsapA ui AO|3[cd rtuifas bu uro.§B[q unuzjj ^oif jumi z i[e.ii[nd -iubui ui bajsiid bsbu h??sv!I jSiup opoq is Bp 'oj ¦eu I}l?}SUd OUI3JOUI 911 Ut OUI3OOU «POX '!§BU ^UJOJdSBU itfireAazjpzA jsoufnu ousuoqo opa ouibabuzUcI aouajs •»Auzjp q»qo Tspodmi m ipciA i?in3Z 0U3Ji5is| qif is i5( 'Aosoupo qaj i;i[ -•b>js ofaaoiu au i^uappui ui isCs^iSosau cuqiuduioddu VUSTBQqO« Hp 'lBAaf[BpBU J9J '»3JfSf[3|Bfud UI 3jqop •Ai^japaj oiransiiepos p^ui ašoupo iiobuzo iuibabzjp imtfupasos s qisoupo o lauajdjuo^ }UAO>fsij vu af -jg FABfzj qo dfuaaaoSo 3fiqoiSfBu 9Sbu ouibzbjzj -^tjsis^bj s asoupo »asjsfia^Bfiad« 3iuaqa[S' oui«OBaABZ •Aoi^iuAE^spaad qp^spnri ;sBiqo Buoi^Baijoujtap BuaCi -AB)8odZA u| 3a;ijoa aupoqOAS auapaAzi opoq au jaisf -op 'piraiar ni3i^i[0d luaosndzi opoq au iaezjp fa^ a -fia;t!{ud« qiuaqou ouiipz au is Bp 'ouiEfjtjpnoj !rf9JO A Aojjfafqo qptsJBpodsoJf q;Snap m qp[S -nuod os }3f '»bjui« uj »jbouo^ ap^H« fl^!-'pod aojihi -AB^spaad 5isiqo ja; qBua^v u! npBj^oag a ijoaoSzhj pjSJBpodsoS i>[SUBa^safoqo ipn; ^ojj Bsipuidij bj^s -runu ¦BSafuBun?: babCzj Bu^joinuujiui 4(nsozaaBD«i\[ TUjsunm ud Bša^sAafisBUB^v bsbub^v qBua^v A ^?a§ -n,\ BjnuoSBaci qBua?v A B>{iuBisodai3A B^asBU 3isiqo) BABfuauizi B>is;«uioidip bihjbatz afnzBijop iubu ox *of ¦I?JO ^11?!?8]^ s Aošoupo qpJsfj3;Bfud bpCbjojis až 'qrsfausaf afUBAOzaABu ou^ioo af nsBj uiafupBz a nfiaseu uiansfuapni^ a BfWBAojoqz puaza^apfi JlflOJO A UlOUIIZdJ UI{U2I}SIS -b,i s Aosoupo qp(S)Buioidip Aa^iuiijajd ouiBAa;q«z ;fipBi hjjisjŠ |o>jfoq ouiBAajqBZ •uiojiuABjspaad iuiuaf[ -oazi uirAoSafu u| nAfspnf[ nuiajfSJrS oiuKfnuod afu •t?Ao[apos ui BA^sfia^Blud a^fOH #qtmaiv A «5{iP! <>MS -jKjauaS ouaijsis-Bj s au ui iuovjspnf[ iui>fsjS z azaA s«u afuBAOiapos m oA|sfia^fud ouiBuopip«ax 'sipuidjj ja^siuiui (iobuzo aj* qif ijOJf ui ofrai*) z isoupo isbu ofazB3( ojjsuBfap as ^oj( ž asoupo aj[sf[9;T?fud [piui [q Ed Bp 'iff0JL) a uioiu -a^srs umiDpi|od uitfuBpas s oureruujs au jaois as« np '^souzoiii oiubdbjabz luagjoSo •»ujaAS BSaupoqtfz iqiUBjqo a afuBfap ous^BJ^snau ui o;bzoui« ^ojj izp -oqure^i a oftsaiSB o^suattre BJidpod AO5fzap«z zaaq 8t|^tndij Jd^siurui ifuBunz t?.§aaa;EJ{ 'uiouiizaj uiiu VELEPOS LAIMIŠTVU ZDA AMBASADA KRAL.IEVIME KAMBODŽE Udeleženci zborovanja v Študent-skem naselju, ki smo se zbrali, da ob-sodimo vse večje razraščanje milita-rizma in imperializma na svetu, se pri-družujemo vsem, ki trpijo ]pod tistimi, ki so si sami vzeli pravico vladati na-rodom sveta. Vzeli so si to> pravico m uveljavljajo jo s silo. Njihova pravica je pravica sile. Agre&ija na Kambodžo je le nada-ljevanje imperialistične agresije, ki so mu izpostavljene vse napredne sile na svetu. Agresija je stopnjevanje io-gike, po kateri je svet razdeljen na dva bloka in da se mora *v enega od njih vkijučiti vsaka država. Kam, o tem so se že dogovorili bodisi v Beli hiši ali pa v Kremlju. Obsoiamo predsednika ZDA in nje-govo politiko, ki je nemoralna, saj kot argument za agresijo in ubijanje na-vaja razlog: ohranitev ameriške časti. Če je ubijanje ljudi metoda za ohra-nitev časti, kaj je potem ameriška čast? To je cinizem, ki dokazuje po-kvarjenost njegovih avtorjev in druž-be, ki ga sprejema. Udeleženci današnjega zborovanja zahtevamo, da imperialistične sdle, še posebej ZDA, ustavijo vojaško agresi-jo v Jugovzhodni Aziji, da se njihove čete takoj umaknejo s kamboškega, vietnamskega in laoškega ozemlja. Za-htevamo ukinitev vseh vojaških blo-kov, države podpisnice 2eraevske kon-vencije naj se takoj sestanejo in ob-sodijo pajnoveišo agresijo ZDA in nje-nih satelitov v Kambodži. Ljubljana, 14. maja 1970 Udeleženci manifestativnega zborovanja v študMitskem nasel.ju 9 LASLO SE KELJ-SIIM GER: KRI TIK\ IDEO LOŠKEGA MITA RE VOLLCIJE (VCASTSPOMINU NA STEPHANA ZVVE IGA) V zgodovini človeške misli ni nikoli vladala večja inflacija jezikovnih simbolov, katerih pomen je povezan s procesom emancipacije človeštva, kakor prav danes. Sre-dujemo jih v vseh oblikah pisane besede: v knjigah vseh vrst, programih političnih partij, strokovnih elaboratih, celo v reklamah vseh mogočih proiz-vodov — od Ooca Colle do nadzvočnih bombnikov, da ne govorimo o sredstvih ide-ološke propagande. Meja absurda je že presežena; ljudje se budijo s »svobodo«, zajtrkujejo z »revolucijo«, na poslu garajo s »progresom«, kosdjo s »pravioo«, popoldne počivajo z »bratstvom med ljudmi«, večerjajo s »socialno enakostjo« in hodijo spat z »demokracijo«. Predstavljajrno si, da bi satan govoril skupini jakobin-cev napraviti krajši izlet v kateri koli naseljeni kotiček v Evropi. Presenečeni bi se vrnili v pekel, ko pa bi potem njihova telesa spet cvrčala v peklenskem ognju, bi se nji-hove misli vračale v Evropo tisti srečni ureditvi družbe, v kateri živimo današnji Evropejci. Njihovi sreči ne bi bil vzrok morda tehnični napredek — ta bi jih le navdušil — temveč iluzija o uresničenju eshatona na tleh naše matere Evrope. Ta iluzija bi bila rezultat njihove pefcepcije Evro-pe, živeče v deliriju revolueionamosti, družbenega napredka, demokracije, institucij družbe, katerih edini cilj je služiti interesom navadnih državljanov in nenehne borbe naro-dovh tribunov za socialne pravice in demokracijo. Ta za-ključek je razumljiv, ker bi našim jakobincem od vseh oblik spoznanja — iz objektivnih razlogov — bil omogočen samo najnižji — percepcija, to je oni bi dojemah vse, fcar bi percipirali dobesedno. Na žalost pa stvarnosti Evrope na tak način ne dojemajo samo naši namišljeni turisti, temveč večina prebivalcev starega kontinenta. Vsled tega razumemo mi pod pojimom »biti revolucionar danes« raz-obličenje cxitujenja, forme od vsebine pojmov velikih idej, fcot so: revolucija, demokracija, svoboda, napredek, social-na enakost, itd., za katere so dve poslednji stoletji kar naprej krvaveli narodi Evrope, danes pa služijo za ideolo-ško manipuliranje z masami. Kaj pa sploh pomeni biti revolucionaren — pripadništvo partiji, ki sama sebe imenuje revolucianarno? Ali z orožjem osvobajati tiste, ki naj postanejo iz klase po sebi klasa za sebe? So pripadniki »armade odrešitve« ali »korpusa za mir« revolucionarji? Vsi ti — poleg raznih gverilcev, falan- gistov, generalov in komandosov — se imajo za revolucio narje. Brez kritične analize torej ne moreino nikomur verjeti, da je revolucionar samo zato, ker sam trdi, da je njegova ideologija, politični program, ali politična doktrina revolucionarna, brez azira na to, ali gre za ekskluzivno indi-vidualno mnenje, ali pa to mnenje zastopa kot pripadnik neke organizacije in gre tako za individualni del kolektiv-nega mnenja. Ta naša trditev je očitna: v prejšnjern odstav-ku smo videli, da če bi vsi, ki zase trdijo, da so revolucio-narji in naprednjaki, to tudi v resnici bili, tedaj bi Evropa živela v eshatonu: tako pa očitno ni. Poleg tega smo na pričetku tega odstavka navedli nekatere izmed ideoloških kriterijev revolucionarnosti, vendar je jasno, da i fašist in komunist ne moreta^biti revolucionarja; torej se morajo ovr^či ideološki kriteriji. Omenili smo tudi kriterije, ne da bd definirali i&to, kar želimo vrednotiti: »poman pojma revolucionarnost«. Prej, kot to napravimo, sprejmimo tole ustaljeno konvencijo: revolucionar je tisti človek, ki v vseh oblikah svoje individualne eksistence služi določenemu revolucionarneimu cilju, v katerem nahaja esenco svoje eksistence. »Filozofsiki pojem revoluoije (skok) označuje slehemo spremembo ene ali več kvalitet nekega predmeta ali po-java«. (Filozofski riječnik) Na žalost ta pojem revolucije ne opredeljuje dovolj pojma socialne revolucije. Klasiki marksizima so pod pojmam socialne revolucije razumeli skovovit, nagel proces kvalititivne sprememibe produktiv-nih odnosov, do katererega pride vsled povečanja proti-slovij med razvitimi proizvodnimi silami in zastareiimi proizvodnimi odnosi. Podiranje starih produkcijskih od-nosov nujno ruši tudi njihovo nadgradnjo državo, politične institucije, pravo, moralo in do tedaj veljavno ideologijo, te entitete pa se zapolnijo z novo vsebino, »ki je odraz novih produkcijskih odnosov«. Te izhodiščne postavke so teoretično in praktično potrjene, velike razlike pa nastajajo okoli takih problemov: metode izvajanja revolucije, odno-sov med politično in socialno revolucijo in po važnosti ne naaadoje problem gonila in no&ila revolucije t©r s tean vsern organsko povezano vprašanje avanbgardizma. S tem ni izčrpan seznam dilem revolucije, so pa to vsekakornaj-važnejše. Ni namen tega eseja da bi se ukvarjal s proble-mom revolucije v preteklosti, avtorja zanima izključno Evropa v osmema desetletju 20. stoletja. Ta prostorska in časovnž barijera je nujna: pred dvajsetimi ali petd^etimi leti so bile dileme revolucije povsem drugačnega značaja. Entitete, pred katerih Mx>r smo bili tedaj postavljeni, so bile v povsem drugačnih medsebojnih odnosih. Prostorska bariera v nobenem primeru ni nastala zaradi panevrope, izina avtorjev, tennveč zaradi tega, ker so ureditve evrop-skih držav bistveno različne od ureditev ostalih držav na svetu, pa četudi to niso, nosijo v sebi pečat nečesa striktno avtohtonega, kar determinira ne le njihovo preteklost, tem-več tudi sedanjost in bodočnost — to pa je tradicionalno nasledje v najširšem smislu. Ker smo opredelili pomen pojma revolucije, bomo poskušali iz sodobnih dilem revolucije izvleči pomen pojma »revolucionarn^a danes«. Prej, kot preidemo na to, lahko najdemo odgovarjajoče kriterije za negiranje revolucio-narnosti evropskih ideologij v samem opredeljenju pojma revoluoije. Dejstvo je, da pri večini Evropejcev obstoje nacionalna čustva, toda njihova ideološka oblika — nacio-nalizem — je zadnji dve desetletji v stagniranju. Ne da bi se poglabljali v razloge (ker to ni tema tega eseja) hočemo konstatirati, da želi nacionalizem, ali restavracijo »ancien regime« ali popolno ohranjenje statusa quo ali v najbolj-šem primeru samo racionalizacijo statusa quo. V zadnjih časih se pojavlja v deželah. ki se deklarirajo za socialistič-ne, kot reakcija na 2satiranje s strani domače ali veliko-ruske etatistične klase. Vendar pa to v skrajni konsekvenci nima revolucionarne (progresivne) vloge, ker zaradi ideolo-gizacije lastnega nacionalnega bitja vodi v razredni konflikt etatistični razred — proletariat, na nivo nacionalnega, rie da bi se videlo, da se kot eksplo&tator vedno pojavlja last.ni etatistični razred, tudi tedaj, kadar se ta drži na oblasti zahvaljujoč tujirn četam. Ceprav v Evropi še vedno obsta-ja nacionalna podjarmljenost, je njen vzrok izključno raz-reden. Vladajooi razred »naroda eksploatatorja« eksploatira tudi svoj lastni proletariat, kot je to primer v odnosu Španci - Baski ali Rusi - Tatari ali okupacija Ceškoslovaške. Vseeno pa moramo priznati, da v POVSEM SPECIFIČNIH SITUACIJAH nacionalizem danes v Evropi lahko igra KRATKOTRAJNO revolucionarno (progresivno) vl^o. TradicionaJni krščanski liberalizem je na tem, da bo postal povsem nepomemben, ker je njegova ideologija ra-cionalizacija nekega danes že konservativnega vida kapita-lizma. Ta ima lahko kratkotrajno predrevolucionamo (pro-gresivno) vlogo v .odstranjevanju fašističnih režimov v Gr-čiji, Španiji, Portugalski in ekstremnega tipa oligarhistič-nega etatizma v Albaniji. Meščanski in krščanski konservatizem, kakor tudd vse oblike fašizma par exelance ne morejo biti revolucioaarne (progresivne). To je kristalno jasno tudi tem ideologom, saj njim je credo ohranjanje obstoječega ali restavracija starega. Fašistična demagogija to zanika, toda temu naprcti po&taviti atribuit, ki nam služi kot kriterij, je enak oskru-njenju milijonov žrtev fašizma. Po tej redukciji so nam ostala samo še tri gibanja*: socialno demokratsko, komunistično in nova levica v naj-širšem smislu (o tej bomo zaradi njene specifičnosti govo-rili kdaj v posebnem tekstu). Preostali dve gibanji bistveno determinira njih ideološki značaj in skoz to ideološko dojet smisel revolucionarnosti, in kot skrajna konsekvenca tega politieni in etični prakticizem. Ni namen tega eseja, da bi se bavil s kritično analizo teh ideologij, hoče jih izkljiiono pretresati v kontekstu njihove revolucionamosti danes. Razen tega bomo prioritetno rnesto dali analizi ureditve tistih dežel, kjer so te na oblasti, ker po našem prepriča-nju, v skrajni konsekvenci, laiiko samo praksa služi za kriterij opredeljevanja za politično doktrino ali ideologijo, ki teži postati univerzalna svetovna ureditev. Ker gre za deologije, katerih organizirane oblike — politične partije — so vladajoče v največjem številu evropskih držav, mi skotsi njihovo prakso dojemamo ureditve iastih držav, kjer so te vladajoče. Za teoretsko izhodišče takemu pristopu se sklicujemo na II. tezo o Feuerbachu iz »Tez o Feuerbachu« in princip enotnosti teorije in prakse, ki je eden od ste-brov marksistične doktrine. Drugi razlog je empiričen: te partije so v borbi za oblast — parlamentarai ali oboro-ženi — zelo širokogrudne v obljubah, ko pa postanejo vladajoče, ne izvajajo v praksi najrevolucionarnejših (naj-progresivnejših) pasusov svojih programov. * V zavesti, da sodobne evropske krščanske misli nismo WrpaM t kategorijah konservativizma in liberaliana (krščanskega), si vze-mamo to svobodo, da abst-rahiramo njene ostale vidike, ker so ti ali deli rvove levice ali pa so za sedaj nepomembni. COSTOTE SISTEMA TOČKOVNEGA RASTRA To je na žalost politična zgodovina Evrope zadnjih dveh desetletij skoraj brez izjeme v celati potrdila. Toda našemu pristopu se lahko postavijo trije mooni ugovori: da indirektno jemlje tezo o enem centru v mednarodnem komunističnem gibanju ter o enem modelu in poti v so-cializem, da ne vidimo bistvene razlike med »Praškim preporodom« in neostali-nizmom in da negiramo avtohtonost švedske social demokracije ter njene poti v socializem. Najostreje odklanjamo mo nocentralizem v komunističnem gibanju in trdimo, da obstajata danes v Evropi dva diametralno nasprotaa tipa komunističnih partij: etatistične v deželah vzhodnega blo-ka in njihove kopije na Zahodu (KP Fran-cije, Avstrije, Nemčije itd.) in avtohtone komunistične partije zahodne Evrope (KP Italije, švedske). Poslednji prav zaradi svoje avtohtonosti spadata v novo levico v najširšem smislu. »Praški preporod« je bil samo pomlad nekega temčanega leta, katerega oboroženo likvidiranje sa-mo potrjuje naš teoretieni pristop. šved-ska pot v socializem in SDP švedske sta nekaj zares avtohtonega in to je del nove levice, ker vse tisto, kar jo razlikuje od ostalih social demokratskih partij, je spe-cifično gledališče novolevičarskega, mišlje-nja. (To se nanaša tudi na omenjene ko-munistične partije.) Kar se tiče zahodnih verzij etatističnih komunističnih. partij, so se te v borbi za oblast popolnoma social demokratizirale (KP Finske), ali pa bi to napravile v primeru, da bi prišle na oblast. V nasprotnem pa bi bila njihova praksa kot partije, ki jih bomo analizi-rali. Toda tega se nam zares ni treba ba-ti; vsled značaja njihovih programov do tega ne bo prišlo v bližnji bodočnosti. V dosedanjem tekstu namenoma ni bil ločen pojem progresa od pojma revoluoi-je. Po mašem mišljenju sta to dva sino nima za isto entiteto. Ločenje teh dveh in ustvarjanje ideolo&kega mita progresa ter ideološkega mita revolucije izhaja še izča-sa borbe med II. in III. Internacionalo. Prva je temelj social demokracije, druga pa komunističnega gibanja. Z glasovanjem za vojme kredite leta 1914 je social demokracija zaključila ob-dobje delavske partije. S tem izdajstvom proletariata je stopila v svet meščanskih partij in tekom petdesetih let oportuni-stičnega in skrajno prakticističnega delo-vanja je postala vladajoča ideologija ev-ropskega kapitalizma. Dosedanja politič-na zgodovina Evrope pozna štiri oblike kapitalizma: liberalni — vladajoča ideolo-gija je liberalizem, monopolizem — vla-dajoča ideologija je meščanski konserva-tivizem, oligarhijski konservativizem — vladajoča ideologija je fašizem in narodni kapitalizem — vladajoča ideologija je so cial demokracije. Postavljajoč sebe pred lažno dilemo: ali je važnejši cilj ali sred-stva, ki vodijo do cilja (Bemstein), se je opredelila za sredstva. Glasujoč za vojne kredite je pričela pozabljati na cilje, po-polnoma pa jih je ozabila pred enim de-setletjem ob ponovmi reviziji partijskega programa, ki je privedel do zmage v ve-čini dežel zahodne Evrope. Ker je kot ideologija svojo vlogo skrčila na racionali-zacijo kapitalizma, je social demokracija popolnoma ovrgla možnost revolucije ne samo kot metode preskoka kapitalizma, temveč tudi kot metode ukinjanja raz-redne družbe nasploih in v skrajni konsek-venci samo možnost emancipacije člove-štva. Njeni ideologiji so zadosti modri, da ne priznajo te druge dimenzije odkla-njanja revolucije, ker ta partija sebe še vedno deklarativno smatra za delavsko partijo. Ideološko so mistificirali vpra-šanje, ali z revolucijo ukiniti kapitalizem. Družbeni napredek nam podtikajo kot re-zultat evolucve za katerega najdejo re-šilno argumentacijo v tako imemovanem tehničnem napredku. Za njih je tehnolo-ška (industrija) revolucija imanetna me-ščanski družbi. Obžaluje socialne konflik-te te družbe, da bi jih s svojim postop-nim razvojem popolnoma eliminirala, pre-tvarjajoč meščansko državo v državo izo-bilja. Ideologi socialdemokracije menijo, da je ta materialni razvoj kapitalizma brez-pogojno determiniran z elimimacijo naglih aprememb produkcijskih odnosov in dru-žbene nadsteivbe, kateri je to materialna baza. Ideološka mistifikacija je v t©m, ko social demokracija iz pragmatičnih razlogov naziva racionalizacijo kapitaliz-ma progres. To, kar se nam tu kaže v kategoriji napredka, je njegova totalna relativizacija — to je samo napredek v odnosu na nekaj prejšnjega, a v okviriih iste kvalitete, to je lste družbeno eko-nomske formacije. Progres torej ne mo re biti raclonalizaoija. kvantitativna spre-memiba, temveč uklnjanje abstoječega, kvalitativna sprememba. Napredek me-ščanske dmžbe je lahko samo očlovečeno človeštvo, ki ga ukinja. Kaže, da se re-voluciji ini mogoče izmaknitl, četudi mi-stificiramo napredek! Iz prejšnjega je docela jasno, zakaj sooial demokrati in-dustrijsko revolucijo dojemajo kot samo po sebi umevno stvar, ne pa kot eksklu-zivni kvalitativni razvoj proizvajalnih sil. Kaj je revolucioniranje z Industrijsko re-volucijo? Proizvajalne sile tn tehnologija produkcijskih odnosov. Priznavanje zgor-njega dejstva potegne za sabo tudi pri-znavanje potrebe po kvalitativni spre-membi produkcijskih odnosov in tako spet prihajamo do zaključka o nujnosti ukinjanja kapitalizma. Najboljši dokaz za to našo trditev je neuporabljanje atom-ske energije kot glavne surovlnske baze za industrijo in nemožnost popolne avto-matizacije proizvajalnega procesa v okvi-ru obstoječih produkci.jskih odnosov, če-prav je to danes tehnično mogoče. Da bi do tega prišlo prej, je potrebno ukiniti kapitalizem. Komunistična družba je za social demokracijo utopija v dobesednem smislu pojma. Njen skrajni cilj je drža-va-racionalizator (ki spoštuje meščan-ske pravice) v družbi izobilja. Tudi če abstrahiramo dejstvo, da je svobodna država contradictio in adjekto ¦moramo negirati revolucionarnost tega ciija, kajti cilj revolucije je ukinitev države, ne pa njena glorifikacija. Marxova kritika Got-skega programa je tudi po skoraj celem stoletju tuja social demokratom, kot je videfci. Negirali smo revolucionarnost social demokracije v absolutnem smislu, v zgo-dovinski dimenziji revolucije. Biti je tre-ba ideološko popolnoma zaslepljen in v njej ne videti faktorja napredka. Social demokracija je prišla na oblast zahvalju-joč materialno dobro situiranemu prole-tariatu (lačnemu proletarcu so bližji ko-munisti ali fašisti). Direktno ali indirekt-no je zaslužna za zagotavljanje sedanjega standarda zahodnoevropskega proletaria-ta. Pomraii bistven napredek glede na monopolistično, in še posebej oligarhij-sko monopolistično obliko kapitalizma. Ta napredek se izraža ne samo v poprav-ljanju materialnega položaja delavskega razreda, marveč tudi v demokratizaeiji družbe in z močno izražano željo za po-pravljanje odnosov z drugim blokom. Eno od velikih zablod naše ere je mnenje, da je lahko kapitalizem ukinjen izključno s strani socialističnega sistema, to je, da je družba, ki je nastala z uki-njenjem kapitalizma par exelance revolu-cionama. Ker nas preteklost ne' zanima, brez kritiče analize jemljemo, da je prihod komunističnih partij na oblast v vzhodni Evropi pomenil zmago sociali-stične revolucije. Toda če nam uspe do-kazati, da te družbe še. niso socialistične, ampak to šele morajo postati, potem je očitno, ne samo to, da niso revolucio-name, temveč tudi to, da je isto tudi z njihovo vladajočo ideologijo in organiza-cijsko obliko — partijo. Temu problemu se da pristopiti na razne načine, naš pa je takščn: neka družba je socialistična, če in samo če je v njej vladajoči razred delavski razred. Ce pa ni tako, tedaj gre za tip neke nesocialistične družbe. Vladajoči razred je tisti razded, ki ima v lasti sredstva za proizvajanje in ki ima monopol nad aparatom nasilja (državo). V naštetih državah so sredstva za proiz-vodnjo v rokah države: poleg osebne in i*epiornembne privatne lastnine obstaja izključno državna lastnina. Problem se kofhplicira, ko se postavi vprašanje: kdo je nosilec lastništva nad sredstvi za pro-izvodnjo v proletarski državi? To je lahko ali proletariat ali državni aparat. Vzhod-noevropski proletariat ima zagarantirano pravico do dela, toda pravica do izbora delovnega mesta mu je popolnoma (ZSSR) ali pa delom odvzeta. Qn nima pravice odtujiti (niti prisvojiti) sredstev za proiz-vodnjo, rezultati dela pa so od njega do-cela odtujeni. On sploh ne razpolaga s presežkom dela, ki ga je proizvedel, in ker z njim ne razpolaga, se višek dela javlja kot rezultat eksploatacije delavske-ga razreda, kmetov in inteligence (pro-letariata v najširšem smislu besede). Prav tako kolektiv tudi nima možnosti izbora tega, kaj naj prolzvaja, celo tudi ne kvantitete in kvalitete že določenega pro izvoda. Pogoji dela so v naprej določeni, kot tudi višfcna najemnine; niti možnosti svobodne prodaje delovne sile ni. Očifcno je, da proletariat ni nosilec lastništva nad sredstvi za proizvodnjo In da ne razpola-ga svobodno z rezultati lastnega dela. To rej, če lastnik državne imovine ni prole-tariat, potem je to državni aparat. Pome-ni: državna imovina je kolektivna imovina državnega aparata ker ta razpolaga z vsem, s čtmer proletariat ne razpolaga. Materialna korist poedincev je odvisn^ od njegovega položaja v hierarhiji državnega aparata. Kritizirana ideologija to opore-ka, toda priznava, da državna imovina ni niti indirektmo družbena iinovina. V tem primeru imovina ni razlaščena, temveč je vladajoča, tako da gre za kapitalistično družbo, ne pa za socialistično, in to bi po-trdilo našo tezo. Zastopniki ideologije, ki jo kritiziramo, to seveda oporekajo hkra-ti s tezo, da je državna imovina indirekt-no imovina neke družbene skupine. Iz tega je tedaj videz, da imoviiia ni nikogar&nja. NIKOGARSNJA IMOVINA?! V neki družbi je vladajoč razred tisti razred, kj je lastnik sredstev proizvodnje. Tega ne oporekajo niti teoretiki ideologi-je, ki jo kritiziramo. Ker proletariat ni lastnik sredstev proizvodnje, ne inore biti niti vladajoči razred. Vladajoči razred je v deželah, ki se deklarirajo kot sociali-stične, državni aparat, ki je, zahvaljujoč ekonomskemu in političnemu monopolu, zrasel v poseben etatističen razred. K temu našemu zaključku se lahko vsili pripamba, da je državni aparat se-stavljen, iz svobodno izbranih predstav-nikov proletariata. Zaradi slednjega ar-gumenta menimo, da ni potrebno izgub-Ijati časa z dokazovanjem n^acacije teze, da je državni aparat sestavljen iz svobod- 10 no izbranih predstavnikov proletariata Tudi ideologi etatizma negirajo možnost da toda v naštetih državah »nekdo« eksploa-bi proletariat eksploatiral samega sebe. tira proletariat. Ta »nekdo«, smo že do kazali, je vladajoči etatistični razred (dr-žavni aparat). Uspelo nam je dokazati, da v deželah, ki se deklarirajo za socialistične, prole-tariat NI VLADAJOC RAZRED, VICE VERSA. To, kar nam ideologi vladajoče-ga razreda teh dežel podtikajo za »revolu-cionarno«, je torej ideološka mistifikacija revolucije. Morali bi biti antikomunistični zane-senjaki, da bi negiralli vsako revolucio narnost v absolutnem smislu, v zgodovin-ski dimenziji pomer>a tega pojma — v deželah, ki se deklarirajo za socialistične, je na žalost ne morenno najtl. KDO JE K KOML OD TUJEN? TEMELJNA NACELA I. Skupnost štutflentov ljubljanskih visokošolskih zavodov (SŠ) je skupnost vseh študentov (LVZ),, organizirana zara-di uresničevanja skupmih interesov; I II. Aktivnost Sš določajo študentje sami, skupine študentov in organi SŠ (pobudniki)^ III. SŠ je družbeno tako usmerjena in v tej usmeritvi toliko aktivna, kakor hočejo in morejo uveljaviti študetnje 1 sami; m IV. SŠ kot del samoupravnega si-stema deluje na visokošolskih zavodih in v študentskih domotvih; V. SŠ deluje po določe.iih pravilih, kar omogoča demokraitičnost in učinkovi-tost delovanja; VI. V SŠ lahko rsak pobudnik prosto uveljavlja svoje zamisli in predloge, če pri tem ne krši pozitivnih predpisov SFRJ. Uvodni članek 11. številke Tribune me je rahlo požgečkal, to> je bil gotovo tudi njegov namen (namreč žgeokanje). štu-dentska skupnost odtujena študentom? Rezime: jasno! Marko Koren (ekonomija) pravi: »Saj je organizaoija zaradi NAS ŠTUDENTOV, nismo zaradi nje na svetu mi!« Osebno ne želimi in ne znam znan- I stveno razložiti fenomfana organizacija — I posameznik in obratnio, menim pa, da I moje mnenje o naši študentski skupnosti^ lahko pomaga razjasmiti zinotne pojmi Marka Korena in nnorda tudi drugiaB »osamljemili« študentov. Seveda pa čistoj dobronamemo in nevsiljivo. I Bistveno se mi zdii, da razčistimo sj pojmom Studentska K>na« prikazala. fl Zdi se mi, da ste študentska organi-T zacija vi (jaz tudi): KLoren, Volarič, Kralj in vseh 12.000 oseb s; statusom študenta Ljubljanske univerze. Na vprašanja Tri-! bune ste odgovarjali z zahtevami, no.J vsaj z željami. Koliko pa vas ta študent-j ska organizacija »briga«, koliko ji VI dajete oziroma ste j:i pripravljeni dati, tega ne poveste. Prijetno je zahtevati od »nje«, naj reši probleme stanovanj, šti-pendij, statusa, zdravstvenega zavarova-nja, nosečnic, statiatov, kulture, itd. (probleme spolnosti na srečo rešuje Tr> 11 buna). Vendar, kdo je -tista »ona«? Sploš-no mnenje: to je skupina stremuhov, ki skrbijo le zsa lastne »zanimive privilegije« (kot pravi Z. Zavašnik, ekonomija), na-dela si je zveneče nne Studentska orga-nizacija (skupnost), vseh 12.000 študan-tov pa vleče za nos. »Ona« je v ilegali, praktično jo je nemogoče odkriti, poseb-no, če kdo tega noče (morda podza-vestno?). Moje mnenje (oziroma opis znanega): Vsaka fakulteta ima svoj STUDENTSKI SVET. Sestavljajo ga SVETI LETNIKOV posameanih fakultet. Npr.: na ekonomski fakulteti se v vsakem letniku voli 7 članov SVETA LETNIKA; ti so formalno zadol-ženi (običajno tudi le formalno izvoljeni in formalno aktivni) za probleme letnika. Problemi so odvisni od konkretne situa-cije. Kdo je izvoljen v SVET LETNIKA, odločaš tudi ti. Clani SVETA LETNIKA so avtomasko' člani STUDENTSKEGA SVETA fakultete (navadno je 20—30 for-malnih članov ŠTUDENTSKEGA SVETA). ŠTUDENTSKI SVET lahko odkriva, kri-tizira, predlaga, rešuje vse probleme na fakulteti — od skript do slabih profesor-jev. Lahko tudi api. Pojavi se, žal, fak-tor, ki je odločilen: študent. Niso vsi člani ŠTUDENTSKEGA SVETA priprav-Ijeni delati, redki so pripravljeni nekaj malega delati. Zadostuje jim easfcni na-slov: »Clan STUDENTSKEGA SVETA, najvišjega študentskega organa fakultete X«. Vi, neizvoljeni študentje, očifcno od članov ŠTUDENTSKEGA SVETA ničesar ne zahtevate, saj tie poznate svoje fakul-tetne študentske organizacije (Meslinič, kemija), kaj šele univerzitetne Študentske (študijske) organizacije. Kažete se tako nebogljene. nemočne ali nesposobne, da . vam preostane le še napad kot najboljša obramba: »Organizacije ni treba, saj mi konkretno ničesar ne prinese na krož-niku.« 2elim vam le povedati, da imate na »faksu« svoj STUDENTSKI SVET. Ce nihče ničesar ne dela potem VI ničesar ne delate! Preostane še UNIVERZITETNA ŠTU-DENTSKA SKUPNOST (ta bi pa resnič-no morala nekaj storiti; kaj, tega ne vem, pač nekaj!). Predstavnik UNIVER-ZITETNE STUDENTSKE SKUPNOSTI pa je IZVEŠNI ODBOR ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI (IO ŠS) Formalno ga se-stavlja 15 članov. Po kakšnih vezah pa so prišli tja gor? Predvsem: delali so v ŠTUDENTSKEM SVETU fakultete ali pa so pokazali interes za delo pri reševan.ju študentskih problemov. V okviru IO ŠS delu.je več kamisij (družbeno-politična, unive^itetna, organizacijsko-pravna, so-cialno-ekonomska . ). če ti nobena ko-misija ne bo ustrezala, lahko predlagaš novo. Naslov IO ŠS: Trg revolucije III, prideš lahko vsak dan od 10. do 14. ure. Sodelu.iem v socialno-ekonomski komisi-ji (SEK), zato ti priporočam, da si osledaš Tribuno št. 9 in 10, kjer je po-dana osnovna problematika SEK in vabi-lo k sodelovanju. To le v oporo najbolj neboeljenim študent^m. MimogTede: sodeluj v STUDENTSKEM SVETU, pridi na IO SS, potem pa šele govori o odvečnosti oziroma odtujenosti Studetske skupnosti Formalno samo po sebi umevno je, da imata ŠTUDENTSKI SVET in IO ŠS tesne stike. Dejansko nima IO ŠS pri STUDENTSKIH SVE-TIH nobene podpore. Kaj več kot lokal-ne »kavarniške« kritike ŠTUDENTSKI SVETI ne zmorejo. Organizacija je od-visna od ljudi, ki v njej delujejo. Ce dremlješ oziroma se pustiš uspavati, se ne zanimaš za delo organizacije, ne veš, da so njen bistveni faktor ljudje, zato po številu kot kvaliteti, omeji kritiene opombe na tisti krog, v katerem živiš oziroma dremlješ. če misliš, da je tistih 15 članov IO ŠS z dvema republiškima poslancema (Rus, Remc) ter skupina Mednarodnega odfoora enako študent&ki skupnosti, se motiš in preveč prieakuješ od »nje«. Ta študentska skupnost, ki te je sa-movoljno kooptirala, ima še naslednje formalne in neformalne skupine: 1. AKADEMSKO PLANINSKO DRU-ŠTVO 2. AKADEMSKA FOLKLORNA SKU-PINA FRANCE MAROLT 3. AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIC 4. AKADEMSKI PEVSKI ZBOR VIN-KO VODOPIVEC 5. MEDNARODNI ODBOR 6. MEDNARODNI KLUB 7. PLESNI KLUB 5. RADIO ŠTUDENT 9. ŠOLT 10. ZVEZA ŠTUDENTSKIH ORGANI-ZACIJ ZA TELESNO KULTURO 11. TRIBUNA 12. FORUM 13. SINDIKAT ŠTUDENTSKIH DO-MOV 14. IZVRŠNI ODBOR 15. SKUPINA IV. blok Edvard Sušnik VVILLI BURIA I\I:STRAHKO TINSTRUMEN TGO SPO DOV AIMJ Iapit iepo označuje staiije današnje druiiue, kajti iracionainosc, aktuaiizacija sDrahu in avtoritarno-Hierarhicjaa samo-umevnost m nikjer drugje tako jasno raz-poznavna. Izpit ne daje uiteieK,tua.lne kontrole, anipaK inia vse znaounosti posvetnega ri-tuala, ki naj bi dajal dokaz sposoonosti dorasčajocega posameznika — pojem »ma-tura« sam nam to najlepše ponazoruje. Izpitna situacija je zastavijena pač tako, da mofa vz^buditi strah kot znamenje ne-varnosti. Mechanic in Festinger sta prouče-vaia stresno situacijo pri izipitu. Starost iapiuiiii kandidatov kot tudi mtenzivnost in pogostnost komunikacije z ostaJimi iz-pifcnimi kandidati (določeria sociometrično; je pozitivno korelirala z ugotovljeno stop-njo stresa. To si lahko razlagamo z dej-stvom, da študentom manjkajo zunanji kriteriji za njihovo lastno preceno. Strah utemeljuje predvsem Konkurenčni odnos med šbudenti samimi. To pomeni, da osta-jajo nevroze udeleženih posameznikov se-kundarne in da je nevrotičen način reagi-ranja pogojen že s ^amo iz,pitno situaoijo. S približevanj'em izpitnega roka se stop-njujejo psihosomatske motnje neugodja, pojavlja t;e spreminjanje razpoloženja, vse do bega v bolezen. Značilna je tudi »let-down« reakcija po izpitu. ko se lahko sprostijo nakopičene nagonske energije. Mechanic in Festingei sta nujno pri-šla do aaikJjučka »da stresna situacija po-staja del socio-kulturnega sistema v enaki men kot postaja situativna struktura ira-cionalna in neprimema in da iracional-no-defenzivni načini reagiranja posamezni-ka utegnejo postati racionalni in »adekvat-ni«" Adekvatna reakcija na lapitno situacijo je strah Izpit kot merilni instrument ne more podati dokaza usposobljenosti, kaj-ti spričo njegove s strahom aktualizirane oblike ni omogočena presoja intelektual-niii sposobnosti. Ce kdo prikaauje »nor-malnost« strahu pred izpitom, počenja to z namenom da bi zakril pravo značil-nost izpita: strah naj t» bil legitimno sredstvo gospodovanja in s tem naj bi bili prikrita nezrelo-nevrotična stanja posamez-nikov in institucij. Izpitna situacija pri-vede pri osebnostih s šibkim jazom do regresij na infantikio razreševanje proble-mov. Zaradi aktualne nevarnosti (iz,pit) priha./ajo na dan podzavestni konflikti. Iz-pitna situacija ustreza nerešeni situaciji otrok-starši, izipraševalec se izenačuje z av-toriteto staršev. študij učinkuje kot po-sebna oblika sublimacije oziroma kom-penzacije neizpolnjenih potreb ter postaja nadomestek za podzavestne seksualne in agresivne težnje. (V nadaljevanju navaja-mo nekaj primerov). Pri študiju in pri izpitih se hoče ženska izkazati tako kot moški, ker v svoji spolni vlogi ni dosegla zadovoljitve. Podzavestni zadržki prepo-vedujejo spolno občevanj'e z docenti ali učitelji, spolno občefvatije je možno le v domišljiji. Za neikatere postaja izpit ne-posredna nadomestna zadovoljitev spolne-ga nagona in sproščajo se tudi agresije. Strah pred lastno destmktivnostjo iapitni kandidat pnojicira na izpraše-valca, kar prinaša določeno razbrememtev, toda sbrah pred izpraševalcem na trenutike do-biva kar patageno moč. Izpit učinkuje kot ka^snovakia instanca za agresivne in sek-sualne želje, strah lahJco kulininira v ma-zohistični sliki padca na iizpitu. Mnogi doživljajo zaključni izpit kot ločitev od poželenja del^nega objekta in podzavest-no odlašajo s koncem visokošolskega štu-dija, da ne bi prezgodaj priklicali ločitve. Strah pred samostojnostjo, ponotranjen v terorističnih učnih pirocesih postaja raz-log za neuspešnost, kajtd nadaljna, infan-tilna odvianost mora biti zagofcovljena, za-varovana. Tuidi izpraševajlci so podvrženi enakemu nevrotizirajočemu učinkovanju izpitne si-tuacije; dodatno jih obremenjuje tudi dej-stvo, da so kot iapitni kandidati tudi sami nekoč bili izpostavljeni tej streiani situ-aciji. Toda iaipraševalci opravijo s svojim strahom na druigačea način, saj imajo predvsem izibiro med mazahističnim in sadističniin obnašanjem. Večinoma prikri-vajo svojo negotovost za vlogo avtoritete in stvarno prisilo izpitnih vprašanj. Ugotovimo lahko, da intenzivnast po-tlačitve korelira z »razvijanjem protislovja med razdičnimi odnosi in med ukinjanjem iracionalnega gospodovanja, ki ga otnogo-ča znanost.«b A Izipit predstavlja v naši hierarhični družbi sekundami Uistrumem socializaci-je, pri katerem je mogoče družbeno moč neposredno lzvajciti. Zato bi morala privi-legij avtoritarnega izpita zamenjati konti-nuirana znanstvena dejavnost; pri kateri bi avtoritarnega izpraševalca nadomestila samokontrola celotnega kolektiva. Koope-rativno delo vseh soudeležencev visokošol-skega študija pri raziskovalnem projektu bo ukinilo ločitev med znanostjo in nje-no presojo. Struktura' sedanje družbe, katere zgradbo odraža tudi univerza, privede pri večiir študentov do mashmih reakcij pod-reditve. Rešitev teh psihopatskih napetost-nih polj bi lahko prinesla le reforma vi-sokega šolstva, kot del fundamentalne de-mokratizacije družbe ki posega tudi na področje vzgoje in izobrazbe. Mednarodno socialistično študent-sko gibanje je razkrinkala avtoritarne ob-like in vsebine študija kot instrumente ma-nipulacije, kajti gos.podovan;e se je utrdi-lo v psihi posameznikov. S politizacijo na-ših zahtev smo spozrjali nujoost temeljite družbene spremembe, naš cilj pa je, go-spodovanje oloveka nad človekom omejiti na racionalnost in zgodovinsko nujno&t. Proti strahu deluje jaz z različnimi obrambnimi mehanizmi. Po Anni Freud pozna psihoanaliza nove obrambne meto-de (izpodrivanje, regresija, ustvarjanje re-akoije, izolacija, proijekcija, introjeiccija, obračanje proti lasfcni osebi, izpreobrača-rij'e v nasprotje), prestavljanje nagonske-ga cilja in sublimacijo. Jaz ima na voljo omenjene metode, toda nobena izmed teh tehmik ne more biti izključna. V nasi družbi lahko najdemo sublknacijo in ne-vrotično obrambo drugo poleg druge. Nagonska obramba izvira iz strahu nad-jaza, realnega strahu in strahu pred močjo nagCMia. V našem kontekstu sta pamembna zla&ti nad-jaz strah in realni strah. Nagonska obramba poteka pod pri-tiskom nad-jaz strahu7, kajti dirttžbene norme zahtevajo spolno odpovedovanje in omejevanje agresivnosti. Ker pa je to ne-zdražljivo z duševnim zdravjem, se te po-tlačene nagonske izpovedi, (predvsem spolne) sprevrže.;o v kontrolirano agresiv-nost. Nad-jaz, kl si je z identifikacijo pri-vzel podobo staršev, si bo zaradi go-spadujoče ideologije prisiljen ustvariti ire-atoo sliko. Otrokove agresije si ne more-jo dati duška In se zato obračajo navznoter, kjer nad-jazu dajejo barbar-ske poteze. Nagonska obramba iz realnega strahu pri infantilnib. nevrozah nastaja pod pri-tiskom okolja. Instanca staršev prepre-ouje zadovodjevanje otroških želja. »Strah pred ka&tracijO učinkuje pri majhnem otroku tako kot strah pred vestjo pri od-raslem iievrotiku.«' Vzroki za nagonsko obrambo v najširšem smislu ustrezajo na-čelu realnosti, kot izrazu socio-ekonom-skega razvoja. Prilagojevanje temu načelu funkcije se lahko izogne le sekundarnemu odporu. Prava geneza tega odoora je poz-no kapitaHstična družbena ureditev kot obdobje zgodovinskega razvoja. GOSPODOVANJE IN POKORŠCINA Po Mitscherlichu razlikujemo med na-gonsko in priučeno pokorščino. V dolo-kot vodeni proces iz notranjosti atroka navzven. Tedaj ni več potrebno, da bi se starši zavzemali za prepovedi ali družbe-ne zahtefve. Družbene zahteve so se po-notranjile in &lužijo kot korekUv za za-dovoljevanje otrokovih potreb. Zelo usodni so lahko konflikti med Ja-zom in nad-jazom, če irnamo opravka s te-rorističnim nad-jazom, kajti tedaj je in-dividuum vezan na toge odločitve, ki po-vzročajo ovire v mišljenju ter onemogo-čajo racionalno postopanje. Odločitve po-gojujejo ustaljeni sistemi norm, ki odre-kajo priznanje vsega bistega, kar ne ust.re-za socialni konformnosti. To pomeni: re-zultati priučene in zavestne pokorščine omejitve v mišljenju in ustvar^anje pred-sodkov. Vzgojna strategija poznega kapitaJizma vsebuje stvarna spoznanja in prilagojeva-hje, dodatno pa daje pečat kolektivnih .pre-povedi vsem problemom, ki se pojavljajo izven predpisane »izobrazbe«. Te strc^e sheme plačila in kazni že pri majhnih od-mikih od običajne konformnosti vodijo do patogenih reakcij in h konstantni n^oto-vosti. Avtoritarna vzgoja v tnteresu privi-legiranih priklepa doraščajočega posamez-nika na avtoriteto dejttnske danosti, ki ba-je ne potrebuje nikakršne spremembe in jo je treba le »izgraditi«. Pokorščina je v svojih mnogoterih socialno patološ-kih pojavnih oblikah podlaga gospodovanju. »Gospodovanje je neikaj dmgega kot racionalno izvrševanje oblasti,' ker se omejuje na admiinistracijo fuinikcij in usta-nov. »V nasprotju s tem pa gospodova-nje izvaja določena sfcupina z namenom, da bi se obdržala v privilegiranem polo-ža,,Yi ter še stapnjevala svojo moč." Teh-nično-znanstveni in duhovni napredek po-stajata stranska produkta, ki le podpi-rata ovekovečenje negotovosti in omejeva-nja. Sposobnost, mišJjenje uporabljati kot instrument orientaoijsikega aparata, so daljnosežno od/pravili in nadomestili s sd-stemom kondicioniranih potreb, ki ohra-njujejo pri ži,vljenju iracionalne in izko-riščevalske produkcijske odnose. Kritična racionalnost ogroža torej bodofinost druž-be same: notranje in zunanje prisile pod-reditve labko odpravi le sinteza poglobjfc-ve v občutke drugih in racionakia iivt devnost. šele taferat ko se bomo nauiili strpmosti do določene mere negotovo-tl, ko se bomo naučili aktualizirati protf-slovja in razreševati nujne konflikte, bo-mo lahko zrevolucionirali to »demokracir /o«, ki je pokopališče svobode. 11 K.. Domer: Visokošolška psihiatrija straa 44—47 Stuftsrat 1%7 12 M L Mopller: Izpit in »strah. Die Zeit št. 25/1968 Hamburg " in ¦ ibidem ¦•* Proti tovarni podložnikov, strar 23 Bacivi/Geulen stran 179 Koln 196T '» ibiti^tn, Iz Neue Alternative prevedel Ilich Bo;an \ Freud: Ego in obrambni mehamaani, straa 14 MuncbT 1967 gle zgoraj, stran 4o . H Ma'-r;>se Struktura nagona in družba, Stran 41 Prrrklnrt 1967 0 glej zgoraj stian 41 saw mill gulch ro ^aIsfTetMSrvhS«Sfu!ch ROad J. ^tnajst let. Kar sem odšel kot da je dta n^- Z umrliml besedami ločitve v grlu Stvari neizrečene — hitro proc .,. Skrivna se zmuzne skozi zadnje okno, jaz čakam jo v Saw Mill Gulch Road. Skrivna se zmuzne skozi zadnje okno, jaz valtw Mill Gulch Road. Ni mogla videti da grem, da samo jo pustim . • • . . .. da In nekaj kartic za samoto; an beznih misli, aa In nekaj kartic za samoto; in bežnih misli, da iih vržeš proč. . k Cel kup stvari v spomin na njene sanje o pn-hodnjih dneh. spremenil se bo za henry micfould: m amilo kot Iritika li nearnega fcsa kon if&M Morajo priti dnevi in zakon vreden ljudi. Morajo priti dnevi in zakon vreden ljudi. A dokler je zakon tak _ moraš ostati budnih oci. Prav imaš in oni se motijo je že navada reči. Prav imaš in oni se motgo je že navada reči', a če ne vidiš obeh strani se hitro znajdeš v ječi. Kričiš na policaja a opravlja le svoje delo. Kričiš na policaja a opravlja le svoje delo. Poskusi in vzemi si čas kai veš od kod sc je kn m nasilje vzelo. Lenny Bruce je skušal marsikaj reci preden je umrl — . Lenny Bruce je skušal marsikaj reci preden je umrl — . ne mečite kamenja v policaje ne pustite zavozlano zakona zvito vrv. Vsak trenutek ki ga živiš te obdolži zločina. Vsak trenutek ki ga živis te obdolži zločina. Spremenil se bo zakon nekega dne, a počasi teče časa sivina. misli o roxanni Pokličem številko če ni prišla a ona je tako Zdaj°hodi z drugim in jo le redko vidim. Z Roxanno bova vedno prijatelja in tako hranim njeno ljubezen. , • Lepa je kakor sneg: greva ven m 31 kuPim Rad bi da bi šla k meni nocoj a kaj ko spet ne more biti z menoj. Z Roxanno bova vedno prijatelja in tako hranim njeno ljubezen. Med hojo se jo rahlo dotaknem: ves sem v niene besede zamaknjen. . . . Tako sem od nje prevzet, da jo bom jutra cak.a spet. .. , .. Z Roxanno bova vedno pnjatelja in tako hranim njeno ljubezen boril se bom zate, j. b. Boril se bom zate, J. B. Odšel si s toliko sol-Boril se bom zate, J. B. Odšel si s toliko sol-Zdaj' utrujen počivaš v Božji deželi cmstran dalSmd nami. Tvoj konec je zame žgoč jn to moram reči. Tvoj konec je zame zgoc m to moram reči. Dati ljudem ...... .„ in tvoj blues — naj z njim premisljujejo dan m Rodil si se v Mississippiju kjer zdaj počiva tvoje telo. Roddl si se v Mississippiju kjer zdaj počiva . , _ tvoje telo, a boril se bom zate, J. B. Želim da tvoj blues povsod ne^.PL>o^kleva prevedel M. Delueva at natr unatri bunatrib ibunatribu ribunatribun tribunatribuna PAIX DANS LES BRISEMENTS (1959) V kontekstu splošnih sprememb je laže oce-niti uživanje mamil, ki postaja z vsakim dnem masovnejše. Kot alkoholizem je tudi ono upor. Kot alkoholizem je tudi ono upor, ki sam sebe uničuje: mamila lahko v nas izzove-jo rajske ali peklene vizije, ne morejo pa nam dati tišino niti modrost. Tako je končni smi-sel užuvanja mamil v sodobnem svetu jasnejši. Je kritika linearnega ¦ časa in hrepenenja "a drugim časom ali slutnja njegovega prihoda. Po »Vidikih«, m. d. vprašanje uživanja mamil je zelo resna in pomembna stvar ki se ne tiče samo peščice ljudi ki naj bi bili za to poklicani ampak zadeva naravnost v center interesov vseh delovnih ljudi in ostalih državljanov jugoslavije ki naj bi ne bili poklicani za taka vprašanja pa so in zato jim tega ne bi smeli in ne smerno kratiti ker je znano da so nekatera mamila kot je marijuana manj nevarna kot recimo nekatere oblike alkohola in bi pri prepovedi uživanja mamil iz čisto zdravstvenih in medicinskih razlogov zadeli ob interese tistih nekaj deset tisočev jugoslovanskih alkoholikov ki se vsak dan nacejajo z raznimi umetnimi alkoholi ki jih na žalost v naših trgovinah dobite več kot naravniih kar je že spet stvar trgovske poštenosti ki se pa nas tukaj ne tiče ker če smo natančnd bi morali začeti s prohibicijo pri najnevarnejših strupih in iti po tem vrstnem redu do najmanj nevarnih kar pa nikakor ni alkohol katerega takp ponosno v ogromnih količinah uživamo vsak dan ampak bi morali najmanj nevarnega iskati kje drugje če ga sploh lahko kje najdemo vprašanje je ali bi s prepovedjo uživanja mamil avtomatično zmanjšali kriminal proti kateremu se borijo nasprotniki mamil ker bi po prepovedi postal še dražji in prepovedane stvari vlečejo tako da bo veliko ljudi ki bi radi in bi s^ morali zatekati h kriminalu da bi prišli do denarja in do mamil poskusili s to vrsto zabave ostalo kmalu '-)vez finančnih sredstev za mamila tako bi pa s prohibicijo avtomatično povečali kriminal drugo vprašanje pa je če bi se mamila legalizirala in bi jih potem prosto uvažali bi recimo hašiš stal tisočkrat manj kot je njegova sedanja cena ker v nepalu stane kilogram en dolar če pa vračunamo prevoz in trgovske zaslužke pa bi recimo stal petdeset novih dinarjev s tem bi pa avtorhatično zmanjšali kriminal ki ga povzročajo mamila ker bi do njih lahko prišel še tako slabo plačan delavec da pustimo pri miru trgovce in nepoštenost ki nas je malce zanesla kar se pa ne smemo čuditi v naši nepošteni družbi ko si hoče vsak prilastit4 čimveč pa če je njegovo ali ni in pri tem pridemo tudi do takih vprašanj ko nas zanese nehote v stvar ki je sploh nismo imeli namena obravnavati pa smo jo in se povrnimo na področje kjer smo začeli to pa je če se ne motim uživanje mamil in sploh vse kar je v zvezi z mamili v tem delu cikla bi rad povedal da je tudi sharon tate bila pod vplivom mamil in ne samo zločinski hippiji ali kdor so že bili ljudje kd so jo umorili razlika med njo in morilci pa je samo ta da je bila ona lepotica in svetovno znana igralka medtem ko so bili oni navadni morilci in brezdomci ali pa taka kot je med pijancem in njegovim morilcem ki mu pa tudi lahko rečemo pijanec koliko groznih reči smo že slišali o mamiMh in koliko jih še bomo čeprav nič takega ne vemo o njih nič takega za kar bi lahko rekli da smo sami krivi da je tako kot recimo lahko rečemo za alkohol in ostale dobrote a o mamilih ne vemo nobenega konkretnega primera in nihče nas še ni poučil kako se jih branimo in ka.i bi naredili z njimi če jih dobimo v roke ali jih naj vržemo proč ali pa naj jih raje uporabimo sicer beremo in slišimo veliko groznih stvari ki pa so samo izmišljene ali pa so prišle od daleč in nima nikakršnega smisla jih tukaj ponavljati ko pa ne vemo au je res aii m in bi bolje naredili ko bi te stvari pustili pri miru kar pa je spet težko spričo tolike poplave tiskane in govorjene besede o mamilih kar kaže na veliko vlogo tiska radia televizije in starih bab v našem življenju in tudi v drugih življenjih ki pa niso tako preprosta kot si na prvi vtis mislimo kar pa nas neskončno zavaja in dela veliko škodo vsemu tako nam kot drugim in mamilom in alkoholu matjaž hanžek rojen trinajstega avgusta devetnaj ststo devetinštiridesetega prisegam da nisem prišel na svet pod vplivom mamil kar se pa lahko pozanimate v tukajšnji bolnišnicd narrireč kjer sem bil rojen to je v slovenj gradcu ivo svetina ml. in b arbara I. smrdelo j e tiste dni po dreku je smrdelo tiste dn i ko sem spal z zgo dovino bilo je gobovo leto2 junija ajutraj je prižel mižek figa-da tisti saj se ga še spominjate ' dal sem mu nekaj za med zobe in za pod jezik ko je pojedel jogurt z jajčkom sem tnu obrisal iista in nosek in ritko po kravje se je zamislil in pričel pripovedovati * bilo je gobovo leto konji so prehlajeni crkavali po vogalih ženske so se gonile kot obsedene psi so pri tleh vlačili težke gobce matere so rodile žabe bilo je gobovo leto sezona 'miihastih mušic4 M. P.5 se je rodil na pasji ravani rasel je v pravo pijano aolno v gostilniško sobo s prtom in kozarci namesto razglednice bleda njegovi spomini sami prečudoviti albumi6 debeli roparji kosmati mizarji veseli obliči vedeževalke z razposajenimi placentami šega je bila tiste čase da so ob sobotah klali dojence po svinjakih petmesečni ljudje plapolajo na vrtovih7 bil je mlad fant. mlad kamen8 v nebu. v trebuhu mesarice je eksplodirala mina. I. o barbara. nekega opoldneva. se bo pričelo. poieg sebe bom našel živa čreva. blatna riba. v straniščni školjki. zobje v skozlani hrani. oči v goltancu. vamp crknjene gate. olup-ljen penis. kozav. rakasta semena. dlake žica. z razprto glavo. bčbav bom potan. iatrebljal skozi usta. roke zažgana živina. kolena poln% vode. medenica trhel panj s škrateljni. močan pok. prikotalila se bo kainnita kri. bela kri. devettisoč levkocitov. konec se bo sprehajal skozi usrane ounje pljuč.' nekega jutra ko bo oče vstajal te born poklical BARBARA10 nekega jutra se bo pričela MOJA LEPA SMBT" v jutru carskega reza se je dvignil iz anapurne skozi raztelešsn jeaik v tople roke tiho so igrali akalpell nj^avemu prihodu s trizobom se je pognal skozi mater v zrak z razmočeno gobico v mehkl glavi s kraljevo zakladnioo v zadnjici12 s kobilarno v srcu s tičnico v trebušni votlini 2 zlatom nad levim13 jajcem • zažigaš poslednjega tabornika svojega črevesja jahajo na kolu sedim v sedlu glavica ml otožno avonl v mednožju zvonl zvoni kri pri fameni kotlu SKUHALI SO GA V GOLA2 bil je prvi abrazijski'5 aparat v Jugoslaviji1« zmehčali so ga z valjarjeoi klati samo klati da si urediš prebavo stori vendar kaj saj nisi zadružni hamlet17 saj te napenja ko si z ljubkim dekletx>m II. prihajam k tebi. barbara. v znamenju vola. z zlato bulo. kralj rakov. prihajam kastriran. oče najinega sina. kilav kreten. s tonami penicilina18 s tovornjakom abvez. in baae-nom reiservne krvi. BARBABA RA19 še enkrat bom šel skozi rdečkasto rabarbaro. pregriznil b^ft to njeAoralnih ter poh- MISERABLE MIRACLE (* TCn sp orimeria uživarAmil in alkohola, le fasnfo PdaTilkoholizf-šitev družbenih praiil ki jo vsi tolerira^ v resnici potr- ?JfJtk pravila. Alkoholiz* prostitucija sta podotoa: riti alkoholik Astitutka in njen SSnt ne oporekata vre« pravil ki j.h Sa. Delata torej presjproti ustaljens- mu redu a ga ne kritzifMasovna narko- mani^pa nasprotno, pf negacijo druz- SSSh%r?dnosti in poskuAcakor utopicen) Segar te družbe. Zdaj *o razumeti ce- mu je obsodba mamil Aoga. Oblast ne SStopa z uživalci ma* s prekrsatelji, temv^ kot z odpadniki. f na to, da se 10 SSatoittvo hitro širi, f^ja ^1*™1 soreminja v borbo protilvm okuzbi, pro- ti doTSnetnu načinu mi*. Oblast ne pre- gknfa zločin, ampak krifc. P°navlJanr^ Složaj prejšnjih stoletij#)bavce_in norce mso imeli za bolnike, te*. otelesence zla. Alkoholizem je bil v djdobjih moderne zeodoviine socaalni pro« v času mdu: Itrijske revolucije v Evr# v ZDA po prn svetovni vojni. Dickens i|a sta nam zapu- Sila gTOzljive opise živjdelavskega raz- redl v velikih mestih. 9 iz vaškega na- čina življenja na mestni f al, poleg drugin st?ašnilh posledic, tudi Iftev tradicional- Sh v^S, prekinitev ko«*je, V obeh slu- čaiih evropskem in sevfneriskem, je al- kohoiiz;em predstavljal * poskus zame- niave starih družbenih c«v z novo oblako komunikacije. Morda bi »etirano reci, da ie alkoholizem iskanje ftga jezika pov- sem urnesno pa je imen«a nadomestitev. za izguibljeno besedo. fba mamala, na- sprotno, ne implicira fjevanje jezika, temveč: molka. Pijanstvolrava s komuni- kacijo. Mamilo jo ukmja.| LINFINI TURBULENT i Na tej osnovi je mogAraviti sklep, da ie nagnjenje k uživanjifcinogenih sut> stanc simptom spremeirfderne senzibih-tete Sibrememba smeri *smernost? Eno in drugo. Tradicionalni pf so zgubili svoj smisel. Spremerali so sefczne oznake. V svetu, ki mu vladajo s* komumkacije, ljudie nimajo kaj reči # slisati. Ko so stvari že izgubile smisej) ga potem ne iskatd al po prstih. Nagnjen nad Antonia, z blagim na-smehom in polno gubami okoll oči in ustnic je Francois Villon sanjal o soncu in cestah, katerim ni mogel od-kriti niti konca niti začetka: od časa do časa ga je spanec popolnoma pre maa:a] in prevaril in z licem ali z bra-do se je dotaknil Antonijevega čela; tedaj bi v blodnjah pomislil, da je bila ta zemlja tako vroča in trda, da se je, bolane in uboge, vsaj nocoj ne bi bilo treba dotikati. Francois Villon je bil podoben veliki pticl. »Bojim se,« reče Villon Antoniu. »Bojim se Francozov.« »Ne razumem te,« mu odvrne Pedu-to in poriva po pločniku voziček z želvo v vreči. »Ne razumem te popol-noma, Francois.« »Jaz pa ne razumem njih,« reče Villon in s krajci širokega klobuka skrije pol obraza. »Sicer pa oni in jaz nismo bild nikoli eno. Jaz sem jim kradel in jih klal, oni pa so me ne-nehno preganjali in sodili, me obešali. Ne vem, Cigan, kako sem preždvel: verjetno sta jih preživela moj bes in moj prezir.« »Jaz sem s teboj,« rnu reče Anto-nio. »Ne boj se. Prej bom umrl kakor dovolil, da bi se ti karkoli zgodilo.« Pedutove oči so bile še vedno otek-le, toda malce je videl okoll sebe. V njegovem glasu je bila odločnost in toplina: »Prosim te, ne trepeči.« »Antonio, ti še ne veš, kaj je L' Arbre sec!« zašepeče Villon, posluša-joč škripanje vozička, ki sta ga skupaj vlekla. K sreči še ne veš, kaj je Le Gibet nati La Potence! Nisi visel, niso ti okoli ušes igrali vetrovi. Ni skozi tebe grelo sonce!« Peduto je preklinjal in pljuval. Glas navdihnjenega Cigana je drhtei: »Bojim se jih. Nakotili so se kot uši. Nočem, da zastonj umreš, braneč mene. Tudi za tebe se bojim, rusi gusar! Ker sem več kot prepričan, da se ti ne bi znal tako kot jaz pre-tvarjati, da sd mrtev. še manj, da bi znal sneti zanko z vratu in pobeg-nitd. Nisem prepričan, da si razen 14 sebe zmožen pregovoriti kogarkoli drugega. Ne veš še, kakšen je L'Arbere sec!« Iz tesne in vlažne ulice sta prišla na Boulevard de CMchy. Njune bolne in neprespane oči so skoraj oslepili svetilke. reflektorji in ognjemeti. Iz mnogih zvočnikov, ki &o se mešali s klici nekakšnih slavljencev, je donela pesem. Pigalle se je nečesa veselil, kot da so koga kronali ali odirali. Pigalle je bil po vsem sodeč obsojen, da izdrži in prenese še eno sramoto: velika, zgrbljena, toplo oblečena in dekori-rana oseba je mahala z belo rokavico, kimala s plešo in lofoanjo, škripala s tujimi zobmi. Pigalle je bil srečen, vzklikal je dolgo pričakovanemu pred-sedniku in gostu velike države Fran-cije. Pozlačenim kočijam so metala poljube, pa celo dland in prste, ne sa-mo uboga dekleta s pločnikov in vež, temveč tudi njihovi zvodniki in last-niki, vsi. ki so se znašli tukaj, da bi doživeli trenutek ali dva finega člo-veškega zadovoljstva. Pigalle se bo dolgo spominjal ce noči in tega dežja. Plešasti lopov z velikim trebuhora, s kriižem nekje nad popkom, se je obračal na vse strani, se smejal in, mnogim se je zdelo, po-žiral pesti konfetov in bombice, ki so se razletavale. »Ostal bi tukaj,« reč vek, rusi Cigan, brat iin moje zlo, ti še nisi okusil poezije in suhega dre-vesa!« »Imam nož,« reče zadihani Peduto in zvle-ie Villona na pločnik »Nož!« »Tudi jaz ga imami,« reče Villon. »Toda ne bo mi pomagal, če srečam sirmoiškega župnika, ki me še mrtev preganja On ima vselej po dva ali tri nože, vleče jih iz neder, iz rokavov, izpod plašča Ta grozni L'Abbe de Sir-moise! Preganja me zaradi neke kur-be Posilil sem mu ljubico Zdi i;e mi, da je šel maloprej tod mimo . . Ta modati kozel, ki serrn ga dolgo davil in klal. Ta merjasec. t?a žilavi L'Abbe de Sirmodse!« »Na tvoj migljaj, Francois. bom s tem nožem izbodel ne samo njegova jajca, marveč vsako barabo. za katero se mi bo zdelo, da mo je podobna.« Stala sta na pločniku, premočena gle-dala ljudi in lopova v pozlačeni kočiji na čelu povorke »Tako, moj golobček, privij se k meni in bodi prepričan, prerezal bom vrat vsakomur, ki te Ibo vprašal, za-kaj si prišel sem in zapustil ceste, krčme in mesnato Margot.« Francois Villon je st;opal kot slepec in s krajcem klobuka sskrival polovico obraza. Izložbe barov so bile prepolne fotografij, ekshibacij iin golote. Uni-formirani vratarji so vabili mimo-idoče in jim z rokavicami kazali mrak, kleti in gnezda, kjer jje bilo za maj-hen denar mogoče postati srečen. Po-nujali so maske za obraz, neuničljive ruske prezervative, žemske in moške spolne organe vseh kailibrov in barv, s krzni ali brez česarkoli na teh kosih iz MicheMnove gume. Fonujali so tudi nekatere druge stvari, ki so jih ime-novali z njihovimi pravimi imeni, smehljajoč se in vrteč se okoli mimo-idočih. Ponujali so komplete porno-grafskih fotografij, svoje usluge in usluge svojih prijateljev, usluge svo-jih nenadomestljivih in nepozabnih zaročenk, raztresenih p>o Pigallu. Hni-pna povabila in obljube raja na zem-lji je od časa do časa preglasila pesem Entouree de bistroits. Sijal je barvni vrtiljak Gorel je Pigalle. * »Dolgo te ni, moj Antonio,« je za-šepetal Francods, presfcrašen od avto-mobilov raket in hrupa. »Dobro veš, da moje oči ne prenesejo umetne svetlobe, da moja pljuča ne spreje; majo tega zraka, da jiih več ali manj ne razumem. Moj dula odklanja vse, kar irnenujete mir, sreča in življenje. Antonio, Cigan, zato tudi držim nož pod pelerino in odkar fe nl, mu otipa-vam njegov vrh, mu gladim rezilo. Sramoten je Pariz, kup prahu in bede je!« Pozlačena kočija je šla mimo. Pred njo, ob njej, za njo so v brezhibni A VILL OIMA 15 vrsti bredli gardisti. V koži in z avto-mati na prsih, z belimi čeladami na lo-banjah so po trgu vozili motoristi. Največjemu, najdebelejšemu, najbolj plešastemu Predsedniku, ki je doslej obiskal ljubljeno Francijo, so najbolj mahale prostitutke, makroji, turisti in tasti pobarvani bedniki, ki so se vlačili po ulcah in okoli bistrojev. Misleč, da je na Place de la Concor-de, nekje med Louvreom in Obeliskom, da se pelje pod L'Arc de Triomphe ali pa, da se v kočiji ziblje po za nje-gov prihod osvetljerah Ghamps-Ely-s6es, je prijatelj in Predsednik po-zdravljal Francijo, cel njen narod, ki se je drenjal okoli kočije, da bi ga čim bolje videl in mu sporočal, da je ljubezen, o kateri je čenčal, reci-pročna, bratstvo pa, ki mu na šlo \z sicer siromašnega besednjaka in mes-natih ust, dokazano skozi številne po-godbe in javna sporočila. Edino njega in njegove pleše dež ni motil. Garda je bila premočena, toda vsa mišdčasta in jeklena. S konjske sape in čelad je lila voda. Slišali sta se dve himni, obe mokri in kisli. »Antonio, ne morem te več čakati,« je nadaljeval Villon, medtem ko mu je kri razbijala v sencih, srce pa lovilo stari razbojniški ritem. »Ali ne vidiš da sem tukaj izgubljen in da bi šel najraje v svojo Rue de la Bre-che-aux-loups. V Rue de la Grande Truanderie imam ljubico, v Rue Grat-te-Cul d.ve, v Rue Put Teigneux tri, v Rue Put-y-Muse štiri. V Montfauco-nu me čaka zvesta druščina, pocestni fantje, še ena prava ljubezen in ve-šala.« Njegovo upadlo lice je zardevalo. Njegove črne in od napetega gledanja v daljavo malce škilaste oči, so ža-rele in se niso mogle ločiti od pozla-čene kočije. »Moja kri je hudobna in popolno-ma ciganska, resnico govorim. Bojim se, zato sem pripravljen na vse. Do-ber sem bil zamo zato, ker sem bil s teboj.« črnega in prislonjenega ob zdd ni. opazil nihče. Hotel je zbežati. Drhtel je in mrzlično šepetal: »Svoražim jih, rdečebradi! Sovra-žim jih! Peklensko jih sovražim!« »Vive la France, le pays de mon Enfance!« je pričel žvečiti dež Pred-sednik, kakršnega še ni videl Pigalle. »Vive la France, ta božanska zibelka, v kateri sem podse močil vse do svo-jega petnajstega ali sedemnajstega leta!« je kašljal in sejal na vse strani . zlatnike in prospekte svoje prostrane in Francdji prav tako drage in vdane domovine. »Vive la France, vive l'Eu-rope!« Francois Villon ni počakal, da bi se premočeni, poslušni in prijateljski francoski konji ustavili. Zvil se je v vozel. Odgnal se je z zemlje in rekel v sebi: »Antonio, nisem več dober. Tudi tvoj brat nisem. Odreči se me, prekle-tega in umazanega Cigana!« S spretnostjo vraga se je prebil skozi kordon gardistov, katerih vra-tovi so bili mokri, in zdelo se mu je kot nalašč za nož. Celo motoristi ga niso opazili. Eksplozije novih raket in pisanih bombic niso zaslepile edino-le Villovdh oči. Suh in lahek je še en-krat skočil in se znašel na stopnici kočije. Prevzet od svojih besed in svojega glasu, navdušen nad sprejemom, ka-kršnega mu ni doslej pripravila niti ena dežela in še posebej poln občudo-vanja francoske pirotehndke in ognje-metov, visoki gost ni opazil človeka, ki se je s pločnika in skozi dež vrgel na njegovo kočijo. In ko ga je opazil, se mu je zazdelo, da je to deček, na-gajiv in verjetno zaljubljen v njegovo deželo ali celo v njega samega, fantič bolnih oči in z za to priložnost nalep-ljeno brado: potujočemu iz prestol-nice v prestolnico, nenehno potujo-čemu, se je Predsedniku dogajalo, da je z navdušenimi mimoidočimi naba-sal svojo kočijo ali avtomobil, da jih je držai in gugal na svojih velikanskih kolenih. ali da jih celo kot vnuke dr-žal pod roko. To pot ni dokončal stav-ka niti mu ni uspelo na prsi in na medalje sprejeti francoskega dečka škilastili očd in z gusarskim klobukom na temenu. Predsednik je zinil, zastokal, da mu je Villon videl obe zobali, pest zlata in smrkljev in polno neizgovorjenih besed. Kot volu mu je prebodel vrat. Grlo je zazijalo. Na vratu mu je odprl nekaj ven. In preden so se zaslišali žvižgi šte-vilnih piščalk in kriki garde ter spremstva, preden je kdo iz premo-čenega spremstva ustrelil iz avtomata in s tem ukazal kočijažu, naj ustavi zlate in nenadomestljive francoske ko-nje, se je Francois Villon izmaknil in desetkrat udaril v Predsednikov tre-buh. Ni mu pozabil z zobmi, nohtd in nožem raztrgati lente Legije časti in ga izbosti okoli križa, ki mu je sedaj, težak in ves v diamantih, visel pod popkom. »Bene stat!« reče Francois Villon in da ga preluknjano telo dragega go 1935. je Ivo Brnčič v Ljubljanskem zvonu prav ob Kocbekovi zbirki Zem-lja pretehtal možnosti in nemožnosti tedanje slovenske lirike, pri tem pa ostrino svojega zapisa usmeril pred-vsem protd katoliškemu ekspresioniz-mu, ki je v tedanjem kulturnopolitič-nem prostoru postal nekakšna uradno priznana umetniška smer. Tej literar-ni struji in Kocbeku posebej je oči-tal, da se je dokaj lahkomiselno od-rekel »splošni genetični in vzročnri po-vezanosti med vsemi pojavi človeške-ga duha in stvarnim, resničnim živ-ljenjem«, da je skratka umetnosti od-rekel socialni smisel. Takemu izhodiš-ču gre potem pripisati Kocbekovo nagnjenost k intelektualizmu in »na-vlaki abstrakcij«, tu korenini tudi Kocbekova artistična spretnost, a tudi jalovost. ki bistveno duši in onemo-goči pesnikov sicer pristni lirizem. Zato Brnčič zaključi svojo obsežno in temeljito študijo s tole mislijo: »Kot predstavnik preminile ekspre-sionistične šole, kot nositelj nesodob-nega artizma in kot izraz omenjene poglavitne hibe naše literature je Koc-bek v zgodovini slovenskega slovstva sicer dokaj važen, pa tudi minljiv po-jav.« Ko danes listam po pesnikovi zad-nji zbirki Poročilo (izšla konec prej-šnjega leta pri založbi Obzorja v Mariboru), se mi zdi gornja ocena sicer druge zbirke, a istega avtorja, v marsičem pravi paradoks temu, kar je Kocbekova poezija danes. že v naslovu nove zbirke je nam-reč zapopadeno razmerje med pesnl-kom in družbo: poročilo je namreč od individua-ustvarjalca naravnano v bližnjika, ki duhovno vsebino spreje-ma, se do nje opredeljuje in jo so-ustvarja Ta vsebina mora zato nujno zadevati skupno interesno področje ustvarjalca in bralca, segati mora v eno temeljnih sfer človekove eksisten-ce. In res se Kocbekova lirika usmer-ja predvsem v družbenoetično dimen-zijo našega sveta in je v tem smislu tudi družbeno angažarana do take mere, da ji skoro ne najdemo prime-re v sodobni slovenski poeziji. Ta zavezanost družbi pa deluje pri Kocbeku ne v imenu katerekoli ideo-logije ali kake druge abstraktne ali mistične perspektive, ampak v imenu PETIIMTR IDESET LE T POZNE JE pristne privrženosti človeškemu. Tn čeprav Kocbek to človeško ponazorl in opredeli z zelo otdpljivimi kot ne-štetimi pritiklinam naše bisfere (od horoskopa do tranzlstorja, od seksu-alne rubrike do mikrofona v zidu, od šišenske. tolpe do Fellinlja in Jana Palcha) njegovi čuti ves čas iščejo in merijo razpon te vsebine y vsej njeni celovdtosti in organskosta. Pri tem pesniku niso odtujene stiske našega kmeta, pregaženega od logike tehno-loškega razvoja (Samota avgusta) ne anarhično beganje mladih v hlape psi-hedelije ali razbijaštva (Preobrazba, Ruševina) ne zagata današnjega in-telektualca, ki se mu vsa sredstva spo-ročanja in komunicaranja izneverjajo (Zagonetna kazen, Besede umirajo). Predvsem pa vedno in povsod prever-ja in težka duha našega sveta, njego-vo vitalnost in pristnost. In pri tem najde v današnjem človeku prav to-liko heroizma kot poniglavosti, vsa.j toliko življenja kot smrti. Jan Palach je mnogo več od tristopenjske rakete Atlas, nemir mladine je dragocenejši od spretnega funkcioniranja našega občana, zvestoba sebi je lahko moč-nejša od grozeče navzočnosti mikro-fona v zidu. V luči te svoje odprtosti soljudem pesnik tudi ocenjuje svoja prejšnja dejanja: sta ne bi stisnilo in zadušilo, skoči s kočije. »Bene stat!« ponovi, ko za-čuti, da so ga močne moške roke zgra-bile za ramena. »Bene stat... evo mesa!« Doslej največji in najlepši ognje-met je obsijal v vseh barvah skoraj cel Pariz. Slišale so se topovske sal-ve ali nekaj podobnega. Nekaj časa modra, nekaj časa zelena, včasih rde-ča. Predsednikova kri je oblila kočijo, najbližje motoriste, celo pločnik. Tz ran, ki jih je spremstvo poskušalo za-mašiti, so bruhnila čreva tako redke-ga, tako spoštovanega in tako ljublje-nega gosta. Zasmrdelo je drobovje velikega suverena, stekle so prijatelj-ske fekalije. Pigalle je zasmrdel. Ko-nji so se utavili. »Vive la France!« * »Jaz se mbrat Francoisa Villona,« reče Antonio, ko je premočen prispel v vasico La Bassee. »Jaz sem mlajši brat velikega Villona.« »Potem sedi in se odcedi,« mu reče krčmar. »Pri njem kupujem meso. Njegovo je najboljše v vsem kraju.« Od peči sem je Antonio videl, da je med pijanci in da je krčmar na nogah bolj negotov celo od rijega sa-mega. Peduto se je cedil, kadil in pil. Kalnih oči in napetega obraza mu je krčmar dolival in stokal. Peli so. »Zakaj je Villonovo meso najbolj-še?« se je za steklenico dvignil Anto-nio. »Ali samo zato, ker je človeško?« »Sveže je, zato je naboljše in re zaradi česarkoli drugega,« reče krč-mar in ga mimogrede vpraša, od kod * mu takšna brada in odkod toliko lent in odlikovanj. »Sveže je Villonovo meso, skoraj vedno brez žil. In kočno, dobiš ga ob vsakem času.« Sedela sta pri peči za mizo, in ker polnočnih gostov ni bilo več, sta pila cenena vina in kalvados. Padal je dež. Ko se je zdanilo, se je Antonio oglasil iz krčmarjevega objema: »Ali pomeni torej, stari, da je Fran-cois najboljši mesar tod okoli?« »Morda tudi v vsej Franciji,« pravi krčmar in odpre vrata, da prvi gostje in pijanci prinesejo veter in dež. »Vil-lon nima usmiljenja. Ta samo kolje! Kolje in odira. In to vse sam, ker drugim ne zaupa. Ali si to vedel?« »Dolgo sem bil proč,« reče Antonio. »Mi vsi smo malce proč.« »Vojskoval sem se,« reče Antonio. »Še vedno se vojskujem. Ali ne vidiš?« »Villon mi je tolikokrat pripove-doval, da je ljubil nož že od malega in da ga je kasneje nosil celo na sra-nje,« reče starec in se zamisli. »Nismo vedeli, da je imel tako rusega in tako dekoriranega brata.« »Več nas je. Razmetani smo po de-želi in po kavarnah. Toliko nas je, da se vsi med seboj niti ne poznamo. V krvi nosimo nož in dobroto, z njdma kaznujemo.« »Besedo je imel, znal je počakati, bil je odprte roke,« je rekel brkač. »če se ne motim, mu je vas ostala dolžna!« »Kje je sedaj, ko pijemo? Ali sta kozarec in zgodba o nožu možna brez njega? Kje tiči sedaj?« »Villon?« »Da, stari. Francois Villon. Zakaj ne pride?« »Ampak on je umrl,« reče krčmar in njegovo napeto lice je dobilo bar-vo zemlje. »Moje sožalje. To je bil človek, ki se je še krvav smejal.« Starec se je tiho tresel. Pozni pija-ni gostje so ga pobirali s tal in ga postavljali k peči. »Mislim, da sem bil na njegovem pogrebu. čeprav ni bil od tukaj, ga lje in sam odira, ker drugdm ne za-ljak, prepirljivec in kurbir. Pomagal je revežem — tod ima vsak peti otrok tako kot tvoj brat bele trepalnice in klapasta ušesa.« »Pri kom se preskrbuješ sedaj?*< »Pri njem,« reče krčmar in ob peči dvigne obilen trebuh. »Njegovo meso je še vedno najboljše. Brez žil je, kar je danes redkost. Villon sam ko-jle in sam odira, ker drugim ne ia-upa.« Na pomlad je Antonia prevzel ne-mir. Takoj, ko je pogrelo sonce, se je kot vojak postavil pred krčmarja. Pove mu, da hrepeni po daljavah, cve-tju in morju. »Osta] sem ti dolžan,« reče Antonio pred pijanci in pripenja lente in me-dalje. »Več kot leto si me hranil, pojil in mi dajal tobak. Tvoje hlače sem nosil. Hlev in podstrešje puščam / neredu.« »Ti s: dolžan meni, jaz pa tvojemu bratu,« se je nasmejal starec in oči mu je zalila svetloba in kri. »Daj, da mirno in kot ljudje nekako pozabimo ta dolg. Kako sva začela: ti si dolžan njemu, jaz pa tebi?« »žavela Normandija in živela vas La Bassee!« reče Antonio, ko povleče voziček in gre. »še bom prišel, če me ne bo zadela gnusna sovražnikova kro-gla. Objemam vas, moji dobri ljudje, ki s takšno slastjo žrete meso največ-jega mesarja vseh časov, meso mojega starejšega brata Villona!« »Tako,« reče krčmar, do kolen v močvirju in v zmedenih mislih zagle-da Calais, mesarje in sovražnike. »Tako je treba z njimi. Grobo!« Prevedel S. Šrot ... nikoli nisem bil skromen, da bi slišal, kar boli. Zdaj slišim in ne govorim. Z besedami sem uničeval ljudi, zdaj jih nosim v sebi in ne morem govoriti. Poudaril sem družbeni aspekt Koc-bekove nove pesniške zbirke, čeprav so vnjej še druga, morda manj opazna motavna področja, prav zaradi na za-četku povzete Brnčičeve ocene Zem-lje. Ta je namreč, kot rečeno, podvo-mila v umetniško polnokrvnost Koc-bekovih tekstov prav zaradi tega, ker jih je imela za preveč odmaknjene, premalodejavne v tedanjem zgodovin-skem prostoru: iz te vsebinske po-manjkljivosti je ocenjevalec razlagal tudi druge estetsko vprašljive značil-nostd: patos, intelektualizem, artizem v Kocbekovi poeziji. Petintrideset let pozneje pa presenetljivo doženemo, da so te tri bremenilne prvine še na-vzoče v Poročilu in da se nam zdaj ponujajo v novi razlagl. Z vidika no-vega, radikalno drugačnega odnosa do družbe bi tako pesnikov patos (npr. v Lipdcancih) imeli lahko za psiho- loški odsev sizifovskega vztrajanja in vere v prepotrebni smisel, intelektua-Idzem (Druga stran) za voljo po trez-nem in sporazumnem življenju med trenutkom in zgodovino, med posa-meznikom in človeštvom. Artizem (Spomin, Dekliški predpasnik) pa bi po takem postopku lahko zrcalil le močno čustveno prizadetost lirika — spomnimo se izrednega oblikovalnega napora v Prešernovem Pevcu. Pa je težko prepričljivo puliti se tako za besede in oznake; važno in eddno pomembno ostane, a predstav-ljajo Kocbekove poezije danes eno najprepričljivejših, najsugestibilnejših pesniškh stvaritev pri nas. V čem je pravzaprav čar, magija njegove be-sede in zakaj nahaja v meni tako odmevnost, pravzaprav ne vem po-vedatd, strinjati se bo verjetno treba s pesmkovo ugotovitvijo: Nič temnejšega ni od jasne govorice in nič resničnejšega ni od pesmi, ki je razum ne more zapopasti. Marko Kravos RLDISELI GO: TRIPT EH AGATE SCHVVAR ZKOBLER Roke grejo zdaj gor in narahlo malo privzdignejo črn košat slem las, kolena in vse do kolen navzdol pa se skrije v temo pod srednjim predalom, kjer ni drugih predalov in je prazen prostor. Vsak, ki pirebre ta stavek brez ostalega sobesedila na sedtni strani Šeligojeve knjige, je zaoudem, ker si mora njegovo sporočilo transformirati v običajno rabljeno obli-ko, morda v taikšno: Z rakami si ureja pričesko, sede in iztegne noge pod mizo. Zakaj prvi načiin oblikovanja, in r.e drugi? Kdo ga določa? Literarna teorija trdi, da pri-povedovalec, ki pa ga ni mogooe izenačiti s pisateljem samim; zato se poleg te oznake, najbrž zaradi jasnosti pojavljata tale: pripovedni položaj, pripovedna perspek-tiva. Navzočnost prijpovedovalca je v navedenem stavku nekoliko zakrita, opazma je v drugem delu stavka, ko pri-povedovalec komentira: ... kjer ni drugih predalov in je prazen prostor. Za nastopajočo osebo je samo po sebi razumljivo, da je iztegnila noge pod mizo in najbrž ni pre-mišljevala, zakaj lahko to stori m da ji bo to onemogo-čeno, če bi sedela ob čem arugem in kje drugje. Ker si morda takšno ugodje privošči iz dneva v dan, ne raz-mišlja o mizi, morebiti si jo je natančno ogledala tedaj, ko je prvič sedela ob njej. Iz navedenega stavka ugotovimo, da poskuša priipo-vedovalec posredovati bralcu pojavnost kar najbolj raci-or.ialno, sporočilu ne dodaja nobenih oustvenih primesi. Iz konstantne točke vizualno sprejema pojavnost, a v tekst sprejema le posamezne detajle, predvsem tiste, ki določajo spremenjeno razporeditev posameznih delov te pojavraosti v obsegu njegovega gledanja. V okviru tega prevladujočega načina se nahaja še eden, ki je opisane-mu nasproten in tudi mano pogost. Predstavlja ga tale del stavka: črn košat šlem las. Opravibi imamo pravza-prav z rodilniško metaforo; predmet opazovanja je pri-merjan z drugiin predmetom, ki ni neposredno pred pripovedovalcem; lasje so kot šlem Predmet ni več po-sredovam z natan6ni.m oplsom njegove obliike, temveč ne-racionalno. Vloga pripovedovalca postaja še bolj opaztia, ker se prav on, poleg tega, da spremlja potek dogaja-nja v prostoru, poslužuje vsevednosti: v pripcvved vklju-čuje vednost o predimetih iz časovne perspektive, ki ni istovefcna s tisto, v kateri se nahaja pajavnost, ki jo pri-povedovalec posreduje bralcu. O tem bo Se tekla beseda. Iz navedenega stavka je mogoče opaziti dve hotenji v ube-seditvenem procesu: — predstaviti pojavnost čimbolj natančno, zato izbira pripov&dovalec takšno besedno gradivo, kii predstavlja normo knjižnega jezika, — na drugi strani pa se ji oddaljuije z uporabo plasti ne-knjižnega jezika, bodisi oblike pogovornega jezika ali še česa nižjega. Takšna je v stavku, ki smo ga analizi-rali glagolska oblika grejo, ki jo je sicer dovoljeno inpo-rabljati, a zveni v primeri s starejšo, v literaturi pre-vladujoeo obliko gredo še vedno nekoliko pogovomo. Za-nimiva je uporaba naslednjih besed: koj (str. 7), nepo-mična (9,27...), vnic (14), bojo (16), klamfe (16), žna-bla (46) ... Na principih navedenega stavka s sedme strani teime-lji celoten tekst. Eik> izmed posebnosti pa tvori že sta-vek, ki omejenemu sledi: Tam imajo noge veliko prostora in so svobodne, lahko so iztegnjene, lahko so skrčene, lahko so prekrižane. Pripovedovalec registrira vse možne spremembe v po-ložaju predmeta ali njegovih delov. Pogosto se goli regi-straciji pridruži komentar, kl je osnovan na pripovedo-valčevi vsevednosti, pa naj gre za ugotavljanje, ocernje-vanje ali domnevo. Nekaj primerav: Spodnji del rolete pa je treba porniti navzdol. Na enak način se odpira tudi druga jesenova omara. (stran 9, 10) V njem so bili papirji, ki imajo z vodnim iiskom vtisn,jene črke v krogu. ki pomenijo zelo dober papir in škatla s karbon papirjem, ki je še zaprta, ker še ni njen čas. (10) To so netnara nitke prcšanega lesa, ki kljub nekaj tonskih stiskalnicam ostanejo, se ne zgubijo popolnoma v kartonu. Včasih je tudi kakšen milimetrski košček lesa, ki sploh ni spremenjen v karton ali nitko kartona in ki ga stiskalnica in ketnija .lista zmogli. (13) Tako naredi valj, tako obračajo liste vse okrogle na-rave. (13) Ključka ostaneia na dnu rolete v ključavnicl. V predalu pisalne mize sta samo takrat, ko • sta omari zaprti, ko ni delovni čas, ko je tako alj tako v teh pro-storih vse zaprto in naglo miruje. (10) Iz zadojega primera je razvidno, da pripovedovalčev komentar ni vedno na raoionalni ravni, o čemer priča sinestezija: naglo miruje in še nekatere: skoraj lesen (zvok) obsioji (10) suh, a še majhen ogenj; glas tempera-ture (10); kepa glasov (9); s suhim ostrim pokotn (9); smehljajoč(a) se rdeč(a) barv(a) usinic (15); enakomerno zverižen kos glasov (18); kiselkast(a) mlečn(a) sapa tega nasmeha (21). Paleg tega ali več stavkov, v katerih pripo-vedovalec posreduje pojavnost na osnovi vizualne percep-cije, so v tekstu tudi taksni, v katerih je osnova kako drugo čutno dojemanje. Toda teh je naprimerno manj kot prvega: Viharno, da butne topli val zraka prek velike pisalne mize v omaro zadaj, se odprejo visoka dvokrilna vrata. (9) Ko pa je odprto Ludi okno, zareže v mir zdaj zelo sve-tlega prostora kepa glasov iz zelo prometne ulice tam spodaj. (9) In ko to reče, iz ure pride še manjšj tišji pok, za njim pa se sproži novo tiktakanje, ki se zdi, da je zdaj glasneje, vendar pa prav gotovo ni obotavijivo, bolj počasno ali bolj hitro ali neritmično. (18, 19) Z ustnic poskakujoče in zvonko zdrsnejo trije smehi, takoj za njitni pa se oglasi tudi porcelan skodelic, ki za-zveni ob porcelanov krožničkov (19) Zvoni zelo polno in obsežno, vendar sploh ne oglušu-joče, jc samo zelo napeto I i obsežno in mirno, da bl mo-goče umirilo vse nagle sfvari. (25) Tudi zato je bolj hladno, ni tako suho in zbito vroč kot v razbeljenem dnevu ... (49) Preko slušnega dojemanja so na dva način« indirekt-no vključeni v tekst dialogi nastopajočih oseb: — kot golo zaznavanje: Reče zamolkle dolge besede. ki jim globoko in zdaj vellko bolj naglo požiranje jemljje jasnost in razločnost. (17) — kot posredovanje ideje dialoga: Reče o mehaniku. Reče o trapi in urarju. Reče o smetani. Da bi. (18) Izreče se za hrano ii postala navaden po-trošni predmet, to pa sploh ne bi bila garamcija za ka-kršnokoli trdnejšo zvezo med njima, K neznancu je pri-sedla zato, da bi se izognila morebitnemu Jurijevemu za-sledovanju, saj bi zunaj najbrž lažje dO'Segel svoj namen; pa tudi utrujena je bila od teka. Pri tem sploh ni pomi-slila, kakšne posledice iina lahko zanjo ta odločitev. Uga-jalo ji je neznančevo kavaliTStvo, o katerem pri Juriju ry bilo sledu (ta je bil neporijaszen do nje, ker je zamudila zmenek in je takoj poskušal uveljaviti svoje lastaišfcvo do nje). Nevarnosti neznanca se je zavedla prepozno; uimik, beg ni bil več izvedljiv (avtomobilska vožnja). Ko je uvi-dela, kaj ji preti, se je poskušala upreti, a takoj spozna, da si s te«m ne bo prav nič olajšala ipoložaja (nezaiainec ji prisoli klofuto). Nastopi prvi psihični šok, toda neznanec ji vendar da nekaj časa, da premaga odipor do njega (saj je pravzaprav olan oivilizirane družbe in ve, kako je treba ravnati z Ijudrni!). Za neznanca je bila začebna prijaznost le pretveza, saj je bil prepričan, da ima opravka s pro stitutko, ki se pač zaradi lepšega videza nekaliko pre-tvarja (prime jo za koleno) reče ji: vidiš, kakšna si. Usluigo ji je plačaJ (z verižico), v stoladu s tržnim zakonom ponudbe in povpraševanoa. Tako je Agata postaJa to, kar ni hotela biti; vsaj v svojem zas&bnem življenju ne, čeprav je to že bila v okviru dleovnega procesa, a se tega ni za-vedala. Kaj pa Tavčarjeva Agata? Ta že od vsega začetka ne' goji nobenih iluzij o svoji svobodi in ne kakršnih koli načrtov v zvezd z njo. Njena pot je bila začrtana z usodo njenih predniikOT. Do sveta mora biti v trpnem odnosu, sicer bi bila ogrožena njena eksistenca. Ko pa poskuša urediti na videz malenkostno osebno zadevo, se čuti družba, sredi katere živi, priza-deta, ker se je nezavedno dotaknila njemega vrednostnega si&tema. Pri poskusu Agatine odstranitve se pokaže ne-er.otnost kriterijev vrednostnega sistema in temeljev si-stema aploh, kar privede do Agatine pamilostitve in so-razmerno varnega paložaja. Šeligova Agata se od Taviarjeve razlikuje! Prepričana je, da je svobodna, zato poskuša čimbolj utrditi svoj so-cialni položaj. Njen padec sploh ne vpliva na temelje druž-be, v kateri živi, to je njeno edino spoznanje. Zato se tudi ne odloči za samomor, saj bi bil le jalov protest in pa povsem odkrito prizmanje o iarabljenosti potrošoega ar-tikla. » Kat lahko sklepaimo iz odlomka na 51. strani, v kate- rem je govora o obleganiju starodavnega stolpa, je mo- goče ra^timeti Agatin primer kot paratoolo, ki prikrito po- sreduje idejo o lastniških, polaščevalskih odnosiih in o I nemožnosti totalneiga koamnn.iciranja v človeški družbi. HANS-GEORG GADAMER: P ESNENJE IIM RAZLAGANJE Marjan Dolgan Obstaja stara vez med urnetnikoviin poslom in po-slom razlagalca. V umetnikovih očeh prejme razlaganje videz samovolje, če ne celo odvečnosti. Medsebojne na-petosti pa se povsem zaostrijo, če poskušamo razlagati v imenu in duhu znanosti. Ustvarjajoči umefcnik tudi ne verjame, da je mogoče z znanstveniimi metodami obvla-dati vprašljivost razlaganja. Terna PESNENJE IN RAZLA-GANJE predstavlja torej poseben primer splošnega od-nosa med ustvarjalcem in razlagalcem. Kajti če gre za pesriišbvo in pesnenje, se pogosto v eni osebi združita tako posel razlaganja kot lastno umetaiško ustvarjanje. To kaže na dejstvo, da je pesnenje v tesnejši zvezi z razlagainijem, kot pa ostale zvrsti umetnosti. Tudi kjer se razlaganje vrši s pravico znanosti, z ozirom na pesni štvo morda ni povsem vprašljivo. Zdi se, da znanost tu komaj presega to, kar je prisotno v vsaki miselni skušoji .s pesnenjem. Ta domneva postane še bolj očitna, če po-mislimo, kako zelo je filozofska refleksija vplivala na moderno pesni&tvo našega stoletja. Razinerje med pesne-njem in razlaganjetm pa ne postavljamo samo s strani znanosti ali filozofije, saj je tudi notranji problem same-ga posnenja, tako za pesnika kot za njegovega bralca. Vprašanje se t»^rej glasi: Kaj utemeljuje cxinos pesne-nja in razlaganja? Očitno je, da je obema nekaj skup-no. Oboje se izvršuje v mediju jezika. In vendar je ne-ka razlika, in sprašujemo se, do kam sega. Najbolj zgo-vorno je na razliko opozoril Paul Valerv: »Beseda vsak-danjega govora in prav tako znanstvenega ali filozof-skega jezika kaže na nekaj, sar je ,izven/preko' in sama izgine, saj je za tisto, kar kaže, nekaj začasnega. Nasprot-no pa se pesniška besoda pojavi v svojem kazanju sa-mem, je prisotna in obstaneC .. . ) Prav naše stoletje je pokazalo na različnost obeh govoric« Zdi se, da tudi tisti pesnik, ki je najbolj nenaklonjen razlaganju, ne more popolnoma prikriti vezi med pesnen-jem in razlaganjem, naj se še tako spozna na vprašlji-vost razlage ter zlasti samorazlage, se pravi razlage svo-jih pasniških izjav, m naj še tako pritrjuje Ernestu Jiin-gerju, ko pravi: »Kdor interpretira samega sebe, gre pod svoj nivo.« Vprašajmo naprej: Kaj je raziaganje? Gotovo ni pojasnjevanje ali pojmovanje, je že prej razumevanje in razjasnjevanje. In veindar je v razlaganju še nekaj drugega. RazJaganje prvotno pomeni: kazati v neko smer. Pomembno je, da razlaganje ne kaže na cilj, ampak samo v neko srneir, to pa pomeni, da kaže v odprtost, ki je lah-ko različno izpolnjena. Torej razlikujemo razlaganje v dvo.jnean smislu: na »nekaj kazati« in »neka.i razlagati«. Oboje se očitno med seboj sklada. Pojem »na nekaj kazati« pomeni »kazati« in pripada smislu znamenja. Pojem »nekaj razlagati« se vedno že najiaša na takšno znamenje, ki se razlaga iz sebe. »Nekaj ra^lagati« torej vedno pomoni: razlagati (kazati) razlaganje. Tako smo za določitev naloge in me-je našega razlagajcčega ravnanja opozorjem na vpraša-nje, kaj vse je razlaganje po svoji biti. Kaj vse je znak? Je znak morda vse? Je mar tako, kot je mislil Goethe, ki je pojeom simboličnega dvignil v temeljni pojem naše este-tike: »Vse kaže na vse«. »Vse je siniooi«. AJi je tu po-trebna ornejitev? Je v bivajočem kakšno razlaganje, ki »kaže«, ki je torej nek znak in ki je zalo izzvan, da ga jemljemo in razlagamo kpt znak? Gotovo moraino biva-jočeiTju pogosto takšno ime za zinak šele pridobiti. Tako hočemo razlagati tudi tisto, kar se prikriva, na primer izraz kretenj. Toda še potem se hoče znamenje izluščiti \z neke v sebi povezane celote. To »izluščenje« je torej razlaganje, ki istočasno pojasnjuje smer ter smisel zname-nja, ko iz nejasnega in brezsmernega ialuščii tisto, na kar v osnovi kaže. Takšno razlaganje torej noče kazatd v neko stvar, ampak želi jasno Muščiti tisto, na kar kaže že bivajoče samo. Ob nasprotju vidimo, do kam smo prišli. Kjer ni r>i-česar, kar bi lahko razlagali in ničesar, o čamer bi mo-gli modiravati, je nekaj, kar zahteva ©noanačnost ukaza, poslušnosti ali neke izjave, katere smisel izostane. Kar bi labko razlagali, je samo tisto, čigar smisel ni izostal, bo rej tisto, kar je mnogoznačno, dvoumno. Vzemimo kla-sične primere razlaganja: ptičji let, orakelj, sanje, podo ba. skrivnostna pisava. V vseh primenh je prisotna dvoj-nost: razlaganje, se pravi kazanja (napotitve) v neko smer, ki zahteva razlago, in vendar tudd samoprikrivanje tega, kar je bilo pokazano v te smeri. Kar bi lahko raz-lagali, je torej mnogoznačno, dvoumno. Nekdo bi se vprašal, če se da to »mnogoznačno« v osnovi sploh drugače razlagati, kot tako, da ga pojas nimo v njegovi mnogoznačnosti. S tem se še bolj pribli-žamo naši temi, ki se nahaja znotraj veai med razlaga-njem in ustvarjanjem naravnana na posebno zveao med razlagaa-vjem ni pesnenjem. Umetnast zahteva razlago za to. ker je sestavljena iz neizčrpne mnogoznačnosti, ki je ne moremo ustre^aiio prestaviti v pojmovno spozmavarjje. To velja tudi za pesniško delo. In vendar se zastavlia vprašanje, kako se sredi »napetosti« med podobo in pojmom kaže poseben odnos med pasnenjem in razlaga-njem. Mnogoznačnost pe.?iništva je naa:a2idružl.jivo pretka-na z enaznačnostjo misleče besede. Kar nosi ta napetost (polna interference), je poseben položaj jeaika nasproti vsakL drugi snovi, iz katere ustvarja umetnik: na&proti barvi, totnu, gibanju teles v plesu itd. Elernenti jezika, iz katerih gradi pesnik in ki so uporabljeni v pesništvu, ?o čistl znaki. Ti so lahko elementi pesniškega ustvarjanja le z oairom na njegov pomea. To »a pomeni, da iniajo svoj pravi način biti v rmšljenju. Na to je treba opozo-ritd še posebej v času. v katereitn se ločitev od oredmet-ne razlage svetovne skušnje pojavlja kot zakonitost .so- dobne umefenosti. Tega pesnlk ne more razumebi. Beseda, v katen se izpoveduje m iz katere u&Lvarja, se noče m-koli popolnoma odločiti od svojega pomena. Brezpredmet-no pesništvo bi bilo blebetavo jecljanje. To seveda ne pomeni, da jezikovna umeuuna »ost^-ja« zgolj v mišljenju. Umetnina vedno vsebuje neke vr-ste identiteto med pomenom in smislom prav tako kot je zakrament bit in pomen v istem »Pesem je tubit«. Toda kaj pi*avzaprav pomeni ta »tu«? Miselni govor ven-dar kaže od sebe stran. Besede niso zvočni kompleksi. ampak smiselne in mi.selne kretnje, ki kažejo od seue stran, se pravi da so nekam naravnane, usmerjene. Vsi vemo, kako zvočna podoba neke pesiiitve prejme svoj obris šele s pomočnjo razumevanja njenega pomena Ve-mc. da je pesništvo zavezano jeziku in da predstavlja prevod neke poezije istočasno čudovito in mučno nemož-nost. To pa pomeni: eootnost zvočne podobe rn pomena, ki pripada vsaki besedi, najde svdjo pravo izpolnitev v pesniškem govoru. Pesnlška umetnina vsebuje kot .jez-i-kovna umeftnina — nasproti vsem drugim umetn^š^im zvrstem — neko specifično, odprto negotovost, nedolo-čenost. Enotnost podobe, ki jo pesniška umetnjna r»rav tako poseduje kot vsaka diuga umetnina, je ob-čutna pri-sotnost in nikakor ry zgolj mišljen.ie njene pomen^ko-sti. Toda »prisotnost« kljub temu vsebuje element miš-ljenja, elemeint 'usmeritve v . nedoločeno možnost jztx>1-nitve. Ravno v tem Je prednost pesništva pred druffimi umetniškimi zvrstmi, in ravno v tej prednosti pesništ-"n fe od nekdai postavlia naloee oblikujoče umetnosti. Kaiti, kar oesniStvo evocira s svoiimi jezikovnimi sredst^ -e nazor. pristnost, tubit, ki hkrati z vsakim, ki sprpime pesniško be?edo. naide lastno nazorno izpolnitev, )•-' na {zreka T7.reka pa ima v svoii izre^i ^>;ti bcoiufno realnost OrSVi izraz za to ie mvthos. Z^-o^ha o hoo-.vih in Iiudeh, za k^.tere ere. ie OTTi^ena na te nq. fi" ria nreiema cvoio Wt le v izre^erii bHi. da ne n-«e-dnie in ne t>rppqčq nikake druee možnosti potrditvp vot p<^*vWve izre^ene b5tl. Vtem smfslu i» ;5Vo m^t-^no, kaiti ravno ta^o kot mv^hos. i-ma hidi pe«^;?^-o s^oio lastno potrditev le v izrečeni biti Prav s tem na prinada tako pesn.ieniu kot tudi razlaraniu. še več: celot-no ne?m'enje vedno že vsebuje tudi rarla^sn.je. -^ S tem v zvezi naj opozorimo na alegorijo, na pesni-ško sredstvo, ki je imelo v prejšnjih stoletjih svojo ne-spomo vrednost in je šele v novejšem času izgubilo kvoj pomen, na alegorijo, ki »nekaj« izraz; z »nečim dnigim«. Takšno umetnifiko sredstvo je možrxO le takrat, ko je zagotovljena vez z nivojem razlage, v katerega sodi alego rija. Kjer je izpolnjen ta pogoj, alegorija ne ostaja za-prta. Tudi kjer obstoji stroga zakonitost med alegorijo in njenim pomenom, lahko celota pesniškega govora, v katerem se le-ta dogaja, kljub temu ohrani nedoločnost, ki jo dopusti pesniškost alegorije ter njena neizčrpnost. Pojasnimo to ob primeru: Razprava o Kafkinih romanih temelji končno na tem, da Kafka v svojih pesnitvah gradi vsakdanji svet na nek nepopisno hladnokrven, krisial-no čist in miren način. Navidezna zaupnost tega vsakda-njega sveta, podvojena s skrivnostno tujostjo, zbuja vtis, kot da tu ne bi bilo vse prisotno kot tako, samo po sebi. Kljub temu ni pri Kafki nikakih razložljivih alegorij, ker se pred naml vršl prav razkroj skupiiega hori2X>ntta raz-lage, kot tudi dogajanje velike proze. Goli videz al^o-. rije je evociran na pesniški način, kar seveda poineni, da je alegorija spremenjena v odprtc mnogozračnost. Razlaganje je tuKaj združeno s pesnjenjem, ki s s^-o-je strani zahteva ra^laganje samo. Tako se zastavlja pra-vo vprašanje: kdo razlaga, pesnik ali razlagalec? Ali pa morda razlagata oba, med tem ko opravljata svoj posel. ^e v nujnem mišljenju in v nujnean govorjenju dogaja nekaj, kar se »naznanja« istočasno, nekaj kar sploh ne »misli-ta«? Razlaganje se ne prikazuje niti kot dejanje nijti kot mišljenje, ampak kot resnična določitev v biti sami. To je tako kot z dvoumnostjo araklja. Tudi ta dvoumnost ne sodi v sfero našega razlaganja, ampak v afero t«ga, kar nam je naznanjer.o. Zmota, ki je Ojdipa gnala v njegovo usodo, ni zmota nekega blazneža, ki jo je povzročila brezbožna s-ila. V njegovi volji, da bi spodbdl in zanikal božjo prerokbo, ki ga je pahnila v nesrečo, pa tudi ni nič zlooinskega, nič predranega. Toliko bolj je smLsel takšne orakel.jske tragedije v tesm, da podoba njenega junaka eksemplarično predstavlja dvoumnost, ki jo človeku nalaga usoda. V človekovi biti je skxita možno&t, da se zaplete v razslago minogoznačnega, dvoumnega. Tak&ne dvoumnosti je deležna tudi pesniška beseda. Tudi za pesnišh_, besedo velja, da je mitična, se pravi, da ni zmožna ndkake poir-ditve skoai tisto oz. v tistem, kar je izven njene da-nosti. Pravi značaj dvo^unnosti pesniške besede je v tem, da v celotd ustreaa dvoiimnosti človeške biti. Celotno raz-laganje pesniške besede razlaga le, kar razlaga že pesni-štvo sarno. To kar raziaga pesništvo in na kar pesništvo kaže, seveda ni tisto, kar misli pesnik. Pesnilci ne premiš-ljujejo o ničemer tistem, kar mislijo drugi ljudje. Pesni-štvo ne obstoji v mišljenju o nečem, ampak v tem, da je v njem samem mišljeno in izpovedano to, kar je pri-sotno. Razlagajoča beseda, ki sledi pesniitvu, postane v tubiti prisotna kot tisto mnogoznačno razlaganje, ki »je« pesem sama. Tako kot mnogozinačno razlaganje samo, se tudi razlagajoča beseda ohranja v tubiti pesništva. .Kot pesein kaže v določeno samer, tako tudi tisti, ki razla;;a neko pesem, kaže v neko smer. Kdor sledi razla"a.;odi besedi, sicer sledi njeni smeri, ne misli pa določno razlago kot tako. Razlagajoča beseda očitno ne rriore nadome>.iri tisiega, na kar kaže. Razlaga, ki bi to zahtevala, bi biia kakor žival, ki ji nekdo poskuša nekaj pokazati, le-ta pa nezmotljivo hlasta po kazoči roki, namesto da .'>i pogledala v smer, kamor roka kaže. Prav tako se nii zdi, da je z razlaganjem, ki se vrši v pesnjenju samemu. K bistvu pesniške izjave sodi, da Uidi sama kaže s.ran od sebe. Umetnost in znanje, fei nekd izjavi podeljujeia estetski nivo lahko upošetvamo v estetski refleksiji, '•">-da svojo pravo tubit nahaja ta umetnost le v tean, aa kaže proč od sebe in omogoči, da spoznamo, o čem go-vori pesnik. Niti razlaganje niti pasnjenje ni:mata laslne-ga izkaza, oba je že preseglo to, kar »je«, kjer »je« pe-sem. Tako razlaganje kot pesnjenje sledita ti&teanu, kar razlagata, ki kaže v odprto. Zato mora tudi pesnik kot raalagalec paziti, da temu, kar samo misli, ne priznava nikakega izkaza. Kar vodi njegovo lastno samorazumeva-nje aJi njegovo zavestno intencijo, je toliko bolj samo erva od mnogih moanosti, da bd se zavedel, da bd osvot-lil samega sebe in je pravzaprav popolnoana različno od nastajanja njegave pesmi. Beseda Hesioda, pesnika ki je v svoji slavni pesnitvi Muzam prvi izrekel misel o pesnikavem poslanstvu, lahko ilustrira naše razmišljanje. V uvodu Teogonije se pesni-ku prikažejo muze in mu govore: »Povedati znaino veliko nepristnega, lažnivega, ki je padobno pnstnerau in res-ničnemu. Ce hočemo, pa znamo narsditi, da zazveni tisto pristno in resnično.« Izrečene besede so večinoma razu-meli kot pesnikov kritični napad na homersko upodab-]janje božanskega sveta, kot da bi se pesnik skliceval na izjavo muz: »Hočemo ti dobro. Ne bomo ti, čeutdi bi nemara znale, pavedale tisto, kar je lažnjivo — kot Ho-merju — ampak le to, kar je resnično.« Iz več vzrokov verjamem, predvsem tudi zaradi simetričnosti obeh ver-zov, da je pesnik hotel reči: »Muze lahko vedno istočasno dajejo tisto resnično, pravo in tisto lažnivo.« Pesniško besedo ustvarja prav takšna izreka resraičnega in lažmjive-ga, se pravi prav ta »odprtost« poezije. Razlikovanje med pristnim in lažnjivim namreč ne obvladuje re&nice pesni-ške besede na način, ki ga mislijo slabi filozofi, ko go-vore o pesnikih kot »velkih lažnivcih«. Zdi se, da je iz tega, kar smo povedali, sledil odgo-voor na vprašanje, ki smo ga aastavili. Eiement mišljenja in razlaganje se od nekdaj nahaja v pesniški mnogoznač-nosti. Tam pa, kjer je v sebi razpadel skuipni horizont razlage, kjer ni nobene oboe prifpovedd več, kjer je tudi neoavadna enotnost (ki je s pamočjo krščanske religije razkrajila mitološko tradioijo Grkov in Rimljanov, in ki je obstajala še pred dvemi stoletjii) izgubila svojo samo-umevnost, se v pesništvu reflektira premaganje mitične identitete. In tako se kaže prav v modernih romanih (naj im.enujem samo že umrle pisce: pri Kafki, pni Thomasu Mannu, pri Musilu in pri Brochu), kako element razla-gajoče refleksije zavzema vedno veoji prostor. Tako da-nes raste vez med pesnikom in razlagalcem. Na kancu je le-ta iz enotnosti naše človeške biti dana v čas, ki spričo vseh neutrudnih poskusov, da bi našli razlagajočo besedo, sksovan iz gotovosti, ki jo sicer lahko zavrneino — iz go-tovosti ki ;o tzgovarja HSlderlinova »Mnemosyne«: »Znamenje srno, brez razlage.« prevedla: S. ŽITKO SLOVAR SLO VENSKEGA K NJIŽIMEGA JEZIKA Slovar sodobnega slovenskega knjižnega je-zika nam je v našem času potreben ne le iz splošno slovarskih in jezikuslovnih razlogov, marveč še posebej iz nacionalnih. Dr. Bratko Kreft, NR, 6. marca 1970, str. 137 Iz zgodovine. Nemec Hieronim Megiser jebil prvi, ki je na osnovi dveh Dalmatinovih Registrov (1578; 1584) in Bohoričeve Nomenclature (1584), »... poleg nemških, latinskih in italijanskih besed vknjižil tudi slovenske...« v pravi slovar (prim. J. Stabej, star., Iz zgodovine 'Slovenskih slovarjev, JiS 1964, str. 68). To je bil Dictionarium quatuor lingvarum iz leta 1592. Od tedaj dalje je izšla vrsta leksikografskih del s slovenskim besediščem; tradioija sega malodane štiristo let nazaj. Toda Pleteršnikov Nemško-sloven-ski slovar (1895) nam je moral do zdaj nadomeščati ne samo slovar knjižnega jezika (ob Glonarjevem Slovenskem slovarju in pravopisih), marveč tudi hi-storične in dialektološke slovarje. Miklošičevo gradi-vo za slovenski historični slovar se je zgubilo pri se-stavljanju Pleteršnika, ko je bil nivo naše leksikolo-gije približno enak z drugimi narodi. Zaradi različnih vzrokov pa v jezikoslovju od takrat zaostajamo na primer tudi za Slovaki. Ti imajo poleg slovarja knjiž-nega jezika še frekvenčni slovar, študijo o frekven-ci besed v slovaščini, dialektološki atlas itd., pa so krepko za čehi, Rusi...). Slovar slovenskega knjiž-nega jezika A—H (SAZU, DZS, Lj. 1970) je kljub štiri-stoletni tradiciji prva knjiga tako zamovanega eno-jezičnega slovarja, torej je nedvomno pomemben mejnik v slovenski leksikologiji. x x Osnovni namen enojezičnega slovarja je uporabni-ka praktično in popolno (z minimalnimi sredstvi ko-likor mogoče natančno) informirati o pomenski struk-turi izbranih besed, njihovi rabi v kontekstu (besed-na zveza, stavek), stilski vrednosti. morfologiji, ak-centu ter intonaciji (prim NR, ibid.). Ker nam uvod v Slovar slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ), že citirani članek urednikov SSKJ v Naših razgledih, oddaje po radiu in televiziji dovolj pojasnjujejo na-men, zgradbo, uporabo ter dobre strani Slovarja, naj dodam le nekaj informativnih (obrobnih) pripomb. Kot vemo, je bilo za redakcijo SSKJ I. zbranega veliko jezikovnega gradiva. Po selekciji naj bi ostalo tisto, kar bi omogočalo objektivno predstavitev jezi-ka (prim. SSKJ I., str. XI). Za to je potrebno najtd kriterij, ki bo zanesljiv za večino obravnavanih pri-merov. Objektivnost in enotnost pa je v slovenistiki zaradi prerazličnih nazorov o jeziku kar skrajno tež-ko izvedljiv problem. Dokaze za to trditev najdemo tudi v takšnem pionirskem kolektivnem delu, kot je SSKJ. x x Navodila za uporabo se na prvi pogled zdijo Iz-redno sistematična, saj so razbita na teme, označene s paragrafi, ob robu pa so neke vrste tematske vo-dilke (recimo Vsebina, Cesa ni v slovarju, Namen, Obseg, Normativnost, itd.). Tudi v tekstu so opozo-rila na posamezne paragrafe z določeno sorodno pro-blematiko. Toda — konec koncev je o izpeljavi in uporabi slovarja postal potreben poseben cikel na te-leviziji! Težnja po preglednosti se je namreč spre-vrgla v razdrobljenost navodil, čeprav je hierarhija tematskih vodilk dokaj sistematično izpeljana. Vse-eno pa je za tako obsežen uvod nujno dodati po-sebno, ne le »obrobno« kazalo (na začetku ali na koncu knjige). Mimogrede se ozrimo po vzorniku (prim. SSKJ, str. XII): navodila za slovar češkega knjižnega jezika (¦Slovnik spiisovneho jazyka českeho, ČSAV, 1960) so precej krajša, pa vendar natančno in jasno zaobse-gajo vso problematiko. Ob izboru besed. »Narečne besede, ki sicer so v Pleteršnikovem slovarju, niso sprejete, če jih današ-nja knjižna raba ne potrjuje.« (SSKJ I., str. XI). Uveljavljanje tega stališča je pomanjkljivo dokumen-tirano. So pisatelji, ki uporabljajo precej narečnilj besed (Kranjec, Prežihov Voranc, Finžgar in drugi); knjižna raba jih »potrjuje«. Tistemu dialektalnemu gradivu, ki ga sprejmemo v slovar, damo večjo vred-nost (uporabnost), funkcijsko pomembnost v knjiž-nem jeziku, čeprav bi lahko »zavržene« besede in zveze enako bogatile jezik slovenske knjige. V SSKJ so prišle torej zaradi avtoritete avtorja (ali redak-torja?) ali frekvence v knjižnem jeziku. Vsekakor bi moral biti pri vseh narečnih besedah in zvezah na-veden vir, citat iz pisatelja (pisateljev), ki jo uporab-lja(jo). Tako je na primer pri geslu »cvrtina« — jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi — naveden vir (Kranjec), prav tako pri »čadan« — svetlo fjav — (Bevk), ne pa pri »bavh« — belkast vol — in »bavha« — belkasta krava; zadošča naj (?) samo kvalifikator »nar(ečno) koroško«, in pri geslu »fakin« v drugem pomenu (=nosač, težak) »nar(ečno) primorsko, »aškrc« (1. majhen kos, odrezek; 2. majhen človek, otrok) »nar(ečno) vzhodnoštajersko« Takih besed (in zvez) je precej v slovarju, gotovo pa ne moremo ved-no reči, da živijo še kje drugje kot pri tistem pisa-telju (ali Pleteršniku), iz katerega sc bile izpisane, in v narečju. Verjetno nobena izmed narečnih besed v slovarju ni upravičena brez oznake vira in frek-vence. (Besedo »bavh« v pomenu vol si je zapomnil vsak, ki je prebral Prežihovega Voranca, vendar jo po-leg Korošcev drugi uporabljajo najverjetneje samo v zvezi z Vorancem. Isto je s prekmursko »cvrtino« in drugimi besedami.) »Slovar ne daje podatkov o zivoru in zgodovini besed.« (SSKJ I., str. XI.) Ugotovljivo je, da to sta-lišče dopušča precejšnje izjeme zlasti takrat, kadar je izvor besede zajet v razlagi (na primer »bordoj-ski« — nanašajoč se na Bordeaux, »frigijski« — na-našajoč se na Frigijce ali Frigijo). Podatek o izvoru je torej potreben za razlago in popolnejšo informa-cijo o besedi ali besedni zvezi. Tega v (informativ-nem!) slovarju ne kaže zanemarjati. Za tip slovarja, kot je SSKJ, pride v poštev — če ne drugega — vsaj izhodiščno (osnovno) geslo za kakšno besedo (zlasti iz zemljepisnih lastndh imen). Na primer Abdera pred »abderit«, v ekspresivnem pomenu »omejen, ozkosrčen človek (rsmešiti filistre in abderite)«, Fa-raday pri »farad« (enota zamerjenje eLektrične kapa-citivnosti), in podobno. Slovnik spisovneho jazyka českeho ima tudi pri tujkah naveden kvalifikator, ki označuje izvor (npr. grš., lat., nem., fr., itd.), ne pa zgodovino besede. Slednjo naj bi zajel historični slo-var, etimologijo pa etimološki slovar slovenskega je-zika. Normativnost (in kvalifikatorji). Slovar je infor-maiivno-normativen, to pomeni, da je v njem knjižni jezik na široko in objektivno predstavljen z vso mno-žico variant in posebnosti, vendar tako, da je že iz razporeditve gradiva in spremnih opozoril vidna po-membnost in vrednost obravnavanih jezikovnih pr-vin.« (SSKJ I., str.XI.) Ena od številnih pozitivnih lastnosti SSKJ je, da je prezrl slovensko puristično-normativno tradicijo in jo nevtraliziral tako, da je gradivo na novo ovred-notil. Vendar je objektivnost pri obravnavi nekaterih jezikovnih prvin (prim. SSKJ, ibid.) preohlapna. Res-nična normativna analiza gradiva se neštetokrat skri-va za časovno-frenkvenčnimi in stilno-plastnimi kva-lifikatorji »raba peša, redko, starejše, zastarelo, pi-sarniško, nižje pogovomo« itd. (prim. SSKJ I., str. XX in XXI). Res je, da raba kakšne besede ali be-sedne zveze (v zadnjem času) peša zlasti v publici-stičnem jeziku — ne nazadnje zaradi preganjanja (purističnih posegov) ali v SP 62 ali prej ali kasneje. (Značilno je, da imajo skoraj vse tiste besede in zve-ze, ki so v SP 62 označene z ničlo, v SSKJ kvalifika-tor »raba peša«.) Potrebna je bila bolj sproščena norma (prim. zveze zlasti z nesklonljivim pridevni-kom ali prilastkom: faksimile podpis, bungalov na-selje,, go igra itd.), ker je samo tako mogoče manj-šati prepad med govorjenim in knjižnim jezikom, povečati stilno barvitost in izrazno okretnost sloven-ščine in zmanjšati zadrego Slovencev pri pisanju. Ker je ustaljenost norme na sedanji razvojni stopnji slovenščine potrebna, bi bilo prav demokratično nor-mativnost nekoliko bolj proučiti, usmerjati in dolo-čiti meje sistema (to je npr. nekoliko pogosteje upo-rabiti kvalifikator neprav(ilno) poleg stilnega in frek-venčnega kvalifikatorja). Izrazna sredstva slovenskega knjižnega jezika so tudi besede in besedne zveze, ki jih ni mogoče niti izločitd niti o^aiačiU za knj ižne (cvek,, žargonsko »dobiti cvek«, cvirn, ekspresivno »cvirnati« v pomenu teči, in drugo). So splošno (največkrat pogovorno) sloven-ske z določeno stilsko vrednostjo. SSKJ take besede pravilno vrednoti, ker jih ne prepoveduje, kot recimo SP 62, in s tem ne jemlje veljavnosti pogostokrat ze-lo frekventnim besedam. Toda zveza »brez da« (bi) npr. ima kvalifikator neprav(ilno), »dela na« (slo-varju) pa publ(icistično). Obe zvezi ni odpravilo no-betno preganjanje in dokazovanje, da sta »izven« si-stema. Zakaj torej raalicna kvalifikatorja? 18 Omejitev na delno informiranje o izbranih proble-mih daje samo približno sliko o SSKJ. Dobre strani in pomanjkljivosti je mogoče najti tudi drugje (pri razlagi pomena, kvalifikatorjih, akcentski in intona-cijski sliki besednega gradiva itd.) V naslednjih šti-rih knjigah pa bo treba predvsem ponovno preštudi-rati kriterije. Natačne analize naj dajo znanstveno bolj dokumentiran in uporabljiv slovar. Prvi zvezek potrebuje med drugim naslednja praktična dopolni-la: kazalo uvoda, seznam izpisanih avtorjev, seznam kvalifikatorjev, naslednji pa naj natančneje določijo (detajlirajo) kvalifikatorje, normo, uporabijo naj no-vejše gradivo, dialektalne besede naj bodo opremlje-ne s citati in virom, ankete o akcentu in intonaciji naj zajamejo čim več ljudi... P. Ruhar I. I. REVZIIM: NEkATERA V PRAŠANJA D ISTRIBUTIVN E ANALIZE IN INIJENE IMA DALJNJE FOR IUALIZACIJE (V SMISLL SINTETIČNE ANUIZE) §1- Zaradi pctreb po novi tehnični upoiraibnosti lingvistika se pojavlja, nova panoga jeziaK.oviosja — matematioija lin gvistika, predmet katere so matematičnd modeli jezika. Vsak model ne nastaja na mastu samem., pred tem se ne ugoiavijajo le neKatera dejstva, ampak tudi določen a;pa-rat lingvističnih metod in pojem bistva jezika. To vipra-šanje je že bilo predmet raaprav, pri čemer so neikateri avtorji menili, da je neobhodno »odločnto zavreči trditve, da je strukturalizem obveana pot do nastamka mateimatičaie liingvistike«.1 Namen naše naloge ni preiojati ta spor z metodolo-škega staiišča. Hočeimo samo dokazati, da se v osnovo neuiacerin modeiov, po našem mnenju najipomembnejših, kar jih obravnava matemat^ona lingvistiis.a, steKajo ra.vno iae.je scriiKturaiizma in da je naaaljnjes lzpopouajevanije smu'C.rno le ab uipoštevanju dosežkov sodobnega struKtu-raii&ma. Znane so daljnosežne analogije medl teoretično-infor-mac-ij^inn priscopom k jeziku in siovarjem kratic ter ide-jami de Saussurja, ki so osnova sotiotanega struktura-iizma' in se v tej ali oni obdiki pojavijajio v o&novnih za-htevaii kot predstavniiki evrapskega strukturalizima (.pra-šKi krožek m šola danskega striM.c.uralizaTia) in amenšike deskiriptivne lingvistike. Uscavili se boms*veniki domnevajo, da lahko prvo nalogo rešimo s spektralno analizo govornega toka.7 Predpostavimo, da smo rešili tudi drugo nalogo in ne da bi še začeli z distributivnimi metodami, razbili govor ira določeme enote — morfeme ali besede. »Beseda« je v deskriptivni Iingvistiki pojem, ki je določen na osnovi pojma »marfem«. Odgovarjajoči prehod od morfemov k besedam je dovolj zapleten, toda osnovna ide-ja se izkaže v sledečem. Morfeini ali zveze mor-femov se imenujejo »svobodne forme«, kadar niso odvisni od karakterja predhodnih morfe-mov, to je, posedujejo dovolj svobodno razde-litev. Na primeT: nemški gut arbeiten (dobro delati) je svobodna forma, toda -en v arbeiten (ali -ti v delati) je vezana forma. Besedo torej la.hko imenujeimo »minimalna svobodna forma«. V kolikor nas nadalje zan:ma raven sintaktične anp.lize. bomo menili. da je segmeintaci.ia na be-sede že izvedena. (Zaradi poenostavitve lahko ce',0 pojmujerno pod besedo »grafično besedo«, to je, vehga črk od vrzeli do vrzeli.) Takšna je v bistvu'"ixl15dlS6fia sittiacfla, "s katerb irnamo dpraviti v distributivni analizi, kadar govorimo o prehod.u k sintaktični analizi. Kot nalašč smo dobili situacijo, ki se pojav-Ija kot izhodiščna v teoretično-množinskem kon-ceptu jezika. Njegova naloga je v resnici ne-kaik&.ia skupr.ost fraz (primerjaj agoraj navede-no definicijo BLOOA/IFIELDA). Vsaka fraza se-stoji iz besed. Obenem z daniimi frazami, ki jih imamo za »poudarjene«, je dovoljeno delati tudi druga zaporedja besed, ki pa jlh imatmo za ne-poudarjena. (Nadalje se booio sklicevali samo na ta del koncepta, ki ne priznava notoenih dru-gih pojmov za izhodiščne.) Vendar s tem še ne ugotovimo podobnosti obeh konceptov. Pri di-stributivni analizi se dva elementa, ki imata bolj aJi manj enako razdelitev, združujeta v en razred, v teoretično-množinsikeitn konceptu pa se dve besedi x in y pojmujeta kot ekvivalentni, kadar se za poljubni frazi A in B vse fraze tipa AxB, AyB izkažejo istočasno za poudarjene aJi istočasno nepoudarjeine. Skupnost ekvival&ntnih elementov se imenuje »družiina« Cna primer, v eno dniižino sodijo besede: kravo, punčfco, galo-šo in sploh vse besede ženskega spola v tožlnku ednine). §3. Omeniti moraimo tudl nekatere nobranje raz-like sistema deskriptivne liiigvistiike ki aparata definicij teoretiono-imnožinsikega kancepta. Videli sino, da je pri distTiibutivni analizi potrebno za ekvivaleintinoist diveh elementov, da imata enaka območja v dovolj velikem številu primerav, ni pa obvezno, da so enaka v vseh primerih (pri-merjaj Harrisovo pripombo o praktični nezmož-nosti kootrole vseh območij).8 Teoretičsno-mno-žinski koncept O. S. Kiulagine je nekak model, to je, idealizacija realno obstoječe situacije. Neobhodnost kotitroie vseih obraočij je povezana s tem, da mora imeti ekvivalemtnost v tem mo-delu lastnosti refleksivnosti, simetrija in tranzi-tivnosti. Lahko se je prepričati, da vizajeinina nadomestljiivost ne v vseh, ampak le v dovolj velikem številu primerov, nima lastnosti tranzi-tivnosti in zato takšno raaumevainje ne more biti produktivix> za teoretično-množinski, to je, lo-pični model. Nekaj drugega je verjetnostni mo-del (zelo zanimiv je na priiner modei N. D. Andrejeva,9 pri katerem lahko razvijemo to po-stavko distribucijske analize). Vendar se pni ugotavljanou ekvivalentnosti po-javlja nasledruja, povsem logičina težava, pove-zana s tako metodo. Da bi efektivno izkorist-ili pojem ekvivalentnosti, mora biti množica po-poudarjenth fraz končna (na primer: skupnost vseh fraz dane kmjige ali vseh kinjig danega pisa-telja aii oedo množioe vseii kinjig pol(jskih pisa- teljev XVI. stoletja). Vendar . pregled vse rano žice jezika kot kon&nega nasprotuje karakterju realnilh jezikov. Gcvor (za razliko od jezika kot sistema) morairoo pojmovati kot neskončno mno-žico elementov na poljubni ravni. V konceptu O.S. Kulagine pa ni nujno, da bi bila množica poudarjenih fTaz končna. Pojimovanje množice pouidarjenih fraz kot neskončne pa tudi poraja težave, ko korstimo pojein ©kvivalentnosti. Da bi se prepričali o ekvivalentnosti dveh besed a in b, moTamo pregledati vse poudarjene fraze in ta proces lahko traja neskomčno. V resnici se koncept O. S. Kulagine neočitno poslužuje ab-straktnosti aktualne neskončnosti, to je, hkrati pTevzema vso (na sploš-no rečeno neskončno) množico fraz, ki vsebujejo a in b. Težko je do-kazabi, da je možno sprejeti tako abstraktnost v lingvistiki. Toda kako spremeniti pojem ekviva-ientnosti, ne da bi pri tem lzgubili njene zgoraj opisane lastnosti? Rešitev lahko najdemo z uporabo distribucij-ske analize. Pri tem, ko raziskuje možnosti po-enostavlijanja distribucijsike ainalize na ravni morfemov, Harris pravi: »Metoda aproksimacije, ki se v sodobni lingvistiki najšrše uporaiblja, predstavlija raziskovanje območij, ki so tem krajša, čim polnejši je izraz. Izbere se omejein del vsakega iearaza, morfemi pa se združijo v razred, če so vzajemno nadomestljivi v tem omenjeneon območju. Tako naprimer: če izbere-mo pozicijo pred morfemom — ly, se bodo v en razred z.družili morfemi large, olean, true itd«. Ta postopek lahiko formaliiziramo s termini abstraktnega teoretično — množinskega kancep-ta na sledeč način. Dve besedi x in y sta ekvi-valentni tedaj, kadar so za poljuibni fraszi A in B vse fraze AxB in AyB, ki ne sestajijo iz več kot k besed, istočasno poudarjene ali istočasno nepoudarjene. Lahko je preveriti, da taka eikvi-valentaost vsebuje lastnostj refleksivnosti, sime-trije to tranzitivnosti Z dmge strani pa je, ne-odvisno od karakterja izhodiščne množice fraz, vsakokrat podvržena konfcroli le konona množica fraz, dolžina katere ne presega k bes&d. Uporaba distributivne analize pomaga torej pri izboljševanjti nekaterih načelnih definicij te-oretično — množinskega modela. To je tembolj pomembTio. ker nam teoretično — množinski model odkriva nekatere nadvse pomembne re-zultate, ki nam dovoljuje.io, napTimer, opisp vati sistem besednih vrst danega konkretnega jezika po formalni poti Toda mi se ne moremo ustavljati ob vprašanjih morfološike analize, saj ie naša r«aloga analiza sintaktičnih problemov. Pozneje bomo dokazali, da lahko nekatere po-membne sintaktične polme deskriptivne lingvisti-ke izkoristimo v teoretično — množinskem mo-de^.u. 4. V strukturni deskriptivrii lingvistiki razume-ino pod osnovnim sintaktičnim pojmom pojeim »neposredno — sestavljajoče1-« (pozneje skraj-šano N S). Obstajajo razni načini uvajanja tega pojma. Bolj cenimo sledeče. Poljubno frazo in poljuben del fraze bomo imenovali konstrukci-ja. (Navadno razumejo pod konstrukcijo samo značilen del fraze, toda želeli bi ostati v mejah čisto distribucijskih terminov. Razen tega je »konstrukcija« pomožnii pojem, za katerega ni obvezsno, da odgovarja določenemu lingvistične-rau objektu.) Sedaj bomo opredelih pojem »kom-ponenta dane konstrukcije« (skrajšano S). Prednost daoemo rekurzivni definiciji tega poj-ma, kar odgovarja želji, da bi bile vse lingvistič-ne definicije operaoijske. Baza te definicije je sledeča: 1. Vsaka posamezna beseda je S (spomnimo se, da smo zaradi enostavnosti predpostaviJi, da je vsaka fraiza že razibita na besede). Osnovn del definicije se glasi: 2. Vsaka konstrakcija, ki ima bolj ali manj enako razdelitev z neko S, je s svoje strani S. Razložimo s tega stališča frazo, ki jo gramatiki taiko radi analiziraja: Velika vrana je vziletela na visok gnm. (1) (2) (3) (4) (5) (6) Po točki 1 naše definicije imamo šest S: (1) (2) (3) (4) (5) (6) Po točkj 2 naše definicdje dobimo še sle-deče S: (1) (2) se sreoujeta y istih O:bmoojih kot (2) (5) (6) — v istilh ofamočjiih kot (6) (4) (6) — v istjh območjih kpt beseda n.a- (4) (5) (6) — y istih območjili kot (4) (6) (3) (4) (5) (B) — v istih območjih kot (3) Z druge strani pa se taki konstrukciji kot »vzletela na« ali >ma visok« ne pojmujeta kot komponenti, ker ne moremo najti kompoinente Cnaprinier besede), ki bi imela bolj ali manj enako raizdelitev s tema konstrulkcija. Kon- struskciije, ki sovpadajo z nekatermi komponen- tami, bomo imenovali pravilne. Neposredne komponeinte (N S) dane pravilne konstnikcije bomo imenovali S, ki vstopajo v dano komstrukcijo, ne vstopajo pa kot deli v druge dane fraze. Za nadailije je pomembna sle-deča definicija. če itna ena in samo ena N S v kanstrukciji AB (r osnovnih postavkah tega koncepta gl.: O. S. Kula-gina. En način definicije gramatifinih pojmov na osnovi teorije množic. »Problemi kibernetike«, No. 1, M., 1956, str. 203—214; I. I. Revzin. Modeli jezika. M.; 1962. 4 L. Bloomfield A set of postulates. »Language«, vol. XI, No. 3, 1926, str. 155. 5 Z. Harris. Methods in Structure lingvistics. Chicago, 1951, str. 7—9 7 Gl. I. I. Revzin. O enein pristopu k modelom di-stributivne fonološke analize (ta zboraik, str. 81). 6 Z. Harris. Naveden spis, sstr. 14. » Z. Harris. Naveden spis, str. 344. * N. D. Andrejev. Modeliranje jezika na O6novi nj©-gove statistične in teoretično-mnoeinske strukt»ire. »Teze poevetovanja o matematidni lingvistiki«. L., 1959, str. 15—22. 10 Prim.: N. S. TrubeckoJ. Osax>ve fonologije. Prev. iz nem. M., 1960, str. 8. 11 Z Harris. Naveden spis, str. 255. 12 Gl.: L. Bloomfield. Language. New York, 1933, str. 160—161; K. L. Pike. Texemes and Immediate Constituents. »Lahgiiage«, vol. XIX, No. 2, 1943, str. 70; R. Wells. Immediate Constituents. »Ltuiguage«, vol. XXIII, No. 2, 1947, str. 81—117. 13 GL: G. Glisson. Uvod v deskriptivno lingvistiko. Prev iz angl. M., 1959, str. 190 in sl. 14 GL: O. Sspersen. Filozosija gramatike. pogl. VII Prev. iz angl. M., 1958 15 Z. Harris. Naveden spis, str. 265 in sl. 16 Gl.: N. A. Sapin. O nekaterih logidnih problemih aritmetike. 17 Z. Harris. Navodeo spis. 18 Gl.: O odnosih strukturnih in staMstičnih metod v sodobni lingvistiki. »Vprašanja statistike govo-a«. L 1968, str. 51. 19 R. Camap. Logical Syntax af Language. New Yorlc' 1938, str. 8. 20 Z. Harris. Naveden spis, str. 15. 21 rim.: C. L. Fitijalov. Formalno-matematični modeh jezikov in stniktura algoritmov prevoda. »Teze posveto-van,ja o matematični lingvistiki«. L., 1959, str. 44. 22 N. Chomskjr. Syntactic Struotures 's—Gravenhage, 1957. Iz ruščine prevedla: JANA D.—SIMCIC ANDREJ M EDVED: PR ISPEVEK Bv VPRAŠAIMJ t NOVODO BIME UIHET NOSTI DIE W€STE WACHST: WEH DE^M, DER WCSTEN BIRGT! F. NIETZSCHE DIE WtJSTE WACHST ... Das 20. Jahrhundert hat die von Nietzsche vorausgesagte ubendingte Unterwerfung unter die Technik 20 Tollzogen und steht iiberall offen-kiindig im Zeichen des Willens zur Macht. Wenn wir Nietzsches Denk-weg folgen, dann zeigt sich: Der VVille /ur Mach in ein unheimli-ches Zvvielicht. Iii seiner hochsten Gestalt erscheint er abensosehr als lebendigstes Leben wie als kauender Tod, als Befreiung des Lebens zu seiner hochsten Fruchtbarkeit wie als vvachsende Wiaste. K. H. V. SCHLUCK, NIETZSCHES GEDICHT Das Technische, irn weitesten Sinne und nach seinen vielfaltigen Er-scheinungen vorgestellt, gilt als der Plan, den der Memsch entwirft, wel-cher Plan den Menschen schliesslich in die Entscheidung drangt, ob er zum Knecht seines Planes werden oder dessen Herr bleiben will. M. HIEODEGGER. DER SATZ DER IDENTITAT II. DEL: BIS TVO' TECH NE' Die technisch gepragte Praxis der Einrichtung und Steigerung der VVil-Iensherschaft ist die Metaphysik selbst im gegenwartigen Zeitalter. Sie behalt vor allen auch ihrem Grundcharakter b.ien.ia tisto iire ki je prisotno v celotni stvari zahodn iaškpga miš-lienja. ime: b;t. (V seminarju ,je bila obravna-vana mnogotera in vendar enotna raba besede »bit«. Bit pomeni Heglu naiprej. toda nikol: sa-mo. »nedoločno neposrednost« fdie unbestimmte UnmittelbarVpit.1- Bit yt tn mišljena iz doloe-neea n!p Hegel v njpgovpm mišl.jeniu fv niegovem m-š^enemi, če je l<* to kot vsakokr^tna stopnia »^hko dvign.ieno v ab-solutno mišl,ipn»e. Absolntno mišlien,ie if abso-Iutno le na ta način da se ffiblje v svojem dialektično-sn^kulativnem procesu in za to zahte-va stopn.ieva"je. Za nas je razmerje do pogovora z zgodovin-skim izročilom isto [dieselbe], če je seveda vredno, da vstopimo v moč prejšnjega mišlje-nja. Toda mi ne iščemo moči v že-mišljenem [im schon Gedachten], ampak v nemišljenem, od katerega mišljeno sprejema svoj bistveni pro-stor. Tuda že-mišljeno še!e pripravlja še ne-mišljeno [das noch Ungedachte], ki se vedno Enova [za|ustavlja v svojeni [iz/obilju. Razmerje nemfšljenega ne vodi k privzetju preje mišljene-ga v nek vedno višji, tnise.no prehitevajoč raz-voj in istematiko, ampak zahteva sprostitev spo-ročenega mišljenja v svojo preteklost [bivšost, in sein Gewesenesi, ki ,jo še ohranja. Le-ta sprva prevladuje izročilo, mu neprestano kaže naprej, in tako onemogoča, da bi ga mislili po-sebej in na začetku. K tretjemu vprašanju: Za Hegla ima pogovor z napredujočo zgodo-vino filozofije značaj odprave frazveljavitve/ ohra-nitve, die Aufhebung], s. p. posredovauega pojmijenja v smislu absolutne utemeljenos;i. Za nas značaj pogovora z zgodovino misljenja ni več odprava. ampak korak nazaj. Odprava vodi v presegajoče-zbirajoče območje resnice, ki je zastavljena absolutno v smislu po-polno razvite gotovosti sebe vedočega- vedenja. Korak nazaj [der Schritt zuriick) kaže v pod-ročje, ki smo ga doslej preskočili in v katerem je bistvo resnice najznameuitejše. Po tej pomanjkljivi označitvi različnosti Heg-lovega in našega mišljenja poskušajmo glede na stvar, glede na razmerje in značaj pogovora z zgodovino mišljenja, razumljiveje nadaljevati pogovor o neznatnem [um ein Geringes). ki smo ga začeli s Heglom. To seveda pomeni da tve-gamo poskus s koratkom nazaj. Naslov »korak nazaj« opozarja na mnogoiere napačne razioge. 22 S »korakom nazaj« ni mišljen posamezen misel-ni korak, ampak način gibanja mišljenja in dol-ga pot. V kolikor korak nazaj določa značaj na-šega pogovora z zgodovino zahodnjaškega miš-ljenja, izvaja mišljenje na nek gotovo, stalen način iz tistega, kar je doslej mislila filozofija. Mišljenje se umakne pred svojo stvarjo, pred. bitjo. in tako zoperstavi [bringt in ein Genii-ber] tisto mišljeno [das Gedachte]. V tem za-gledamo celoto te zgodovine in sicer glede na to, kaj si izgovori [kaj dožene] izvir tega celotnega mišljenja. medtem ko mu le-ta pripravlja pro-stor bivanja. Ta za razliko od Hegla ni že za-stavljen problem, ki smo ga prešli, ampak tisto povsem nevprašljivo, ki se izvršuje v tej zgodo-vini mišljenja. Imenujemo ga začasno in neiz-ogibno v .jeziku izročila. Govorimo o razliki med bitjo in bivajočim. Korak nazaj gre iz nemiš-ljenega, iz razlike kot take v na-menjeno [in das zu-Denkende]. To je pozabljenost razlike. Po-zabljenost. ki jo mislimo *u, je iz (zakrit- ja) mišljeno prikritje razlike koit take, katere zastrtje se na začetku s svoje sitrani odteguje. Pozabljenost pripada razliki, ker ta pripada njej. Pozabljenost ne obide razlike zaradi pozabljivosti človeškega mišljenja. Razlika med bivajočim in bitjo je področje, znotraj katerega je metafizika. zahodnjaško mi-šljenje v celoti svojega bistva lahko to, kar je. Korak nazaj se torej giblje iz metafizike v bist-vo metafizike. Pripomba k He?lovi rabi večpo-menske vodilne besede »bit« pokaže, da sev gije in tehno-loeijp. fn tehnološ'rep'a onlsa ter rail^^p Hobp y b;«^vo mnderne tehnike. ki %» je treba ?e'p mi-sliti. S tem opozorilom naj zavrnemo neko dmgo, očitno napačno razlagn pojma »korak nazaj«, namreč mnenjc, da s<* korak nazaii sestoii v hi-storirnem povra^kn k najstarejsim mis'erem zabodniaške filozofi,ie. Kajpada se smer fdas Woh;m. kamor nas nameri korak nazar r^zvi-je in nokare šele z izvršitvljo koraka. Da bf s seminarjem vsaj maJo pojasnili celo^ to He: »(in bog bi bi imel nesporno pravico. da bi se začelo z njim)«. Lstrezno naslovnemu vprašanju tega de-la gre za »začetek znanosti«. Ce mora začeti z bogom, je znanost znanost od boga: tehnologija. Ime govori tu v svojem poznejišem pomenu. Po njem je teo-logi.ia izraz predstaivljajočega mi-šljenja o bogu. Najprej tneni mistično-pesniško pripoved o bogovih brez ozi-ra na veronauk in cerkveno doktrimo. Zakaj je »znanost« — tako se pot Fichteju gla-si ime za metafiziko, zakaj je zmanost teologi-ja? Odgovor: Ker je znanost sistematični raz« voj vedenja. kot taka sebe vedoča bit bivajoče-ga sama in tako resnična. šolsko ime za zna-nost o biti, s p. o bivajočem kot takem na sploš-no pripravljeno na prehodu sredinjega veka t novo dobo, se glasi: ontozofija ali ontologija. Trej je zahodnjaška nietafizika. še nevezana na to ime. od svojega začetka prii Grkih zlasti ontologija In tehnologija. V nastopinem predava-nju »Kaj je metafizika?« (1929) je bila zato me- 23 tafizika določena kot vprašanje po bivajočem kot takem in v celoti. Celota [die Ganzheit] te celote [dieses Ganzen) je enotnost bivajočega, ki zedinja kot ustvarjen temelj. Tislemu, ki zna brati, to pomeni: metafizika je onto-teo-logija. Kdor je skusil teologijo ob čistem viru njenega izvora, tako pripadniki krščanske vere kot tudi pristaši filozofije, o bogu v območju mišljenja rdje molči. Torej je onto-teološki značaj metafi-zike za mišljenje postal vprašljiv, vendar ne na osnovi nekega ateizma, atnpak iz skušnje tiste-ga mišljenja, ki se mu je v onto-teo-logiji kaza-Ia še nemišljena enotnost bistva metafizike. To bistvo metafizike pa za mišljenje vendar ostaja še vedno najznamenitejše, dokier le-to samo-voljno in zato neustrezno ne prekine pogovora s svojim usodnim izročilom. V 5. izdaji dela »Kaj je metafizika?« (1949) ustrezen uvod izrecno opozarja na onto teološko bistvo metafizike (str. 17, 7. izid. str. 18). Ven-dar pa bi bilo prenagljeno trditi, da je metafi-zika teologija, ker je ontologija. Prej bi rekli: metafizika je zato teologija, izreka o bogu, ker bog pride v filozofijo. Tako se vprašanje po on-to-teološkem značaju tnetafizike zaostri v vpra-šanje: kako pride bog v filozofijo, ne le v novo-dobno, ampak v filozofijo kot tako? Na vpraša-nje lahko odgovorim «amo, če je le-to prej »a-dostno razvito kot vprašanje. [ ...] op. prev. Se nadaljuje Prevedeno iz: Identitat und Differenz, četrt* nespremenjena izdaja V.G. Neske Pfullinger 1957 SEKSUALNA PO SVETOVALMICA KOLEKTIV NOALIINDI VIDUALIMO Na videz je neustreano pisati o onaniranju v tnaju — saj vsepovsod cvetita in se bohotita ljubezen in spolnost — ženijo se vsi od1 tnačkov do upokojencev. Toda ta lepa slika nas ne sme prevarati. Koliko naših sodfrugov je razdraženih in vzdraženih zaradi omenjene situacije, toda zaradi različnih vzrokov nezmožnih najti part-nerja, predaja edinemu dosegljivemu spolnemu užitku — onaniji. Ne mislim vas učiti, kako ali kdaj onanirati — to ste že tako ali tako absorbirali ali pa ne — vprašanje ni onanirati ali ne onanirati; vpra-šanje je zdaj: onanirati skrivoma sam ali v družbi somišljenikov? Vsem so n