481
IZ USTVARJALNOSTI MLADIH (I) Potem sem zaspala z glasbo v sebi
Marjeta Jeršek
POLNOČ     Polna noč.
Mesečina polna zvokov
v njej grenka sled dveh kobil -
ena je vrtnica
druga je helebarda.
Polno srce.
Kri polna zvokov
v njej grenka sled dveh ptic -
ena je ljubezen
druga je smrt.
Polnoč -
temno srce, ki si prosi zvezd.
482
Marjeta Jeršek
KONEC    Ne bodo več noči topile orkestrov zvokov nočna okna so se razbežala kakor vrabci in kolena so onemela v kleti -zato.
Letni časi sproti pometejo risbe besed
in črepinje razbitih obljub
zima pušča zaklenjene sanje in solze in vse drobtine
ki so bile nekoč dogodki
tekoči med zgibom teme in najmlajšim jutrom.
Sence rišejo nore like roke like in roke skozi dež in skozi srčno kri.
Moker ptič nikoli več -zato.
Konec s cilindrom stopi v misel in sede v zavest. Odloži plašč in ostane.
Zvečer ostanem doma
samo zato da ti napišem pesem
ki spregovori skozi jesen in čas.
Skozi mrtva okna in zeleno temo
vrže kocke
da se razletijo jutru v obraz.
Zadiha jutro
skozi utrujene zavese
spolzi v kuhinjo
da me tam najde samo
in me zaklene v plese misli.
Dnevi in dnevi jutra in jutra se kotalijo po bregu tedni in roke
SKOZI DAN
483
Potem sem zaspala z glasbo v sebi
sklenjene v pozabi
pest in poljub - nedoživetja
med vsemi ostanem
in ostanem brez vsega.
PRIHODI    Prišli so neki ljudje -
in vsak od njih je imel tisoč obrazov in vsi skupaj so imeli samo eno mrzlo srce.
Priletel je neki čas -in kakor jesen valil velika jajca samote in kakor prazna noč skrival pod perjem neizrečene bojazni.
Prišlo je neko jutro -
in začudeno je našlo zagrnjene zavese
in našlo je posušene rože ter v neki špranji
pozabljeno ljubezen.
GLASBA    Muzika je pognala svojo kri v tišino vzpela se je in globoko vdihnila poljubila sem jo in strastno mi je vrnila poljub zgrabila me je okrog pasu in odpihnila ribnik kokoši so se poskrile ljubimci so si prižgali cigareto in odšli domov
sosedje so si polnili ušesa z vato in klicali policijo muzika se je krohotala vsa divja je odprla okna in se zableščala v očeh noči mame so se nemirno obrnile v posteljah prav daleč stran odtod onkraj časa in prostora so pozvanjali morski konjički
484
in zelena svetloba je božala moje rane
kričala sem da so ječale stene
vsa pijana od glasbe
in vsa blazna od pesmi
potem sem zaspala
z glasbo v sebi
in s svinčnikom v roki.
KLJUČ
(naslov
po tajni šifri,
kod)
Belorogi krik (vrisk) pojasnjevalec stanja in triroba strela v pregib poslana v namen pregnana hči pričakovanja.
Luč se vzpne v pogovor živčnih celic
prebedi sijaj noči do zore
ožame kri iz vlaken -
bleščava polpreteklih gibov -
in bruhne v plamen
izginitve.
OSTRA NOČ
Brije.
Veter (prah) čez bel obraz.
Tekočina šelestenja
še utihne z njim.
In v njem.
Strela seka grom pretekle strele
a goste tace
ostra noč
podaljša tja v konice krempljev.
Belo grlo.
Tihi glas (vrat).
Obriti veter
ko ga pogoltne mrzla smrt
(brezvetrja).
In on njo
še v njej.
Marjeta Jeršek