:r-  ■ ■

' /


V -


m

te

A« •
Sffi ,-U,:

>

LJ U B LJ AN A

NEKDAJ IN SEDAJ

Vrsta B, zvezek 1.

1

VSE PRAVICE PRIDRŽANE

RAZGLED

Z LJUBLJANSKEGA GRADA

POKRAJINSKI ORIS<S PANORAMO

SPISAL

JOS. WESTER

PANORAMO NARISAL

PET. ŽMITEK

CENA DIN 10 —

V LJUBLJANI 1929

ZALOŽILA MESTNA OBČINA LJUBLJANA

43235

oseor>j°>3

Tiskalu Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani

P. n. eitateljein v blagovoljno vednost!

Dejstvo, da posetnik Ljubljanskega Grada
pogreša knjižice in slike, ki bi mu razkazali in
pojasnili ves obširni razgled s te vzvišene posto¬
janke, me je napotilo, da sem napisal pričujoče
delce. Akademični slikar g. prof. Peter Ž m i t e k
pa je v naivno-ponazorjevalni maniri narisal v
tušu »panoramo« (svetozor), ki naj predočuje
gledalcu vse, kar mu zbuja pozornost, ko motri
okolico in daljo.

Knjižica obsega torej dva delal besedilo
in sliko.

Pri sestavljanju besedila me je vodil dvojen
namen: gledalcu predočiti mesto in pokrajino v
krajepisnem pogledu, obenem pa ga opozoriti
na vsakršne turistične, zeml jepisne, zgodovinske
in kulturne zanimivosti, ki so z mestom in s
pokrajino v miselni zvezi. Radi tega je spis le
deloma opisovalnega značaja; vobče pa je pre¬
pleten z opazkami in domislicami, ki utegnejo
čitatelja ali gledalca napotiti, da se globlje za¬
vzame za vsakršne pojave, ki jih fizični pogled
le na vnanje pokazuje. Prav radi tega sem ob
sklepu dodal tudi seznam slovstva, kjer utegne
dovzetni čitatelj najti dovolj pojasnil in pobude
za temeljitejše spoznavanje naše ožje domovine.

K »panorami« bodi pripomnjeno: Ob zgor¬
njem robu se nahaja v smeri navpičnih črtic
imenik višinskih točk z označbo nadmorske vi-

6

šine v metrih, pri nekaterih značilnejših vrhovih
tudi z navedbo zračne razdalje (v kilometrih);
n. pr. Triglav 2863 (64 km) pomeni: 2863 m ab¬
solutne višine in 64 km zračne razdalje od Ljub-
ljanskega Grada. Na spodnjem robu so navedena
imena, nanašajoča se na Ljubljano in na rav¬
ninski svet, in sicer tako, da pričetna črka,
vpisana v sliki, pove pod robom celotno ime;
n. pr. T (pri cerkvi v Ljubljani) čitamo spodaj:
Trnovska cerkev; D - trg Domžale, r = radio-
postaja istotam.

Višinski podatki so povzeti iz špecialnih
kart avstr, vojno-geografskega zavoda, po revi¬
diranih izdajah iz 1. 1914—1917.

Končno izrekam iskreno zahvalo geografu
g. dr. Jož. Rusu,  asistentu drž. študijske knjiž¬
nice, in zasebniku g. Jos. Jakopiču,  prvemu
kot znanstvenemu, drugemu kot turističnemu
poznavalcu slovenske pokrajine, za njiju pri¬
jazno sodelovanje pri topo- in orografskem dolo¬
čevanju.

V Ljubljani, meseca decembra 1928.

J.W.

» — za čast in prid in blagor stvo Ljubljane,
Ljubljane, ljubice nebes in sreče!

Ozri  se na snežnikoo velikane,
ko jih najmlajši žarek zore zlate
pozdravi, k’ iz iztoka posflje vstane;
daleč okrog poglej ravni bogate,
visocih žit na njih poglej valove,
nje reke breg, okrog zelene trate,
poglej nje čvrste, bistrih glav sinove,

, ki vnema v srcih se jim želja sveta,
obrnit’ v doma čast vseh zgod osnove  —«

Fr. Prešeren, Janezu N. Hradeckemu
ob  25 letnici njegovega mestnega žu¬
panstva, v.  52— 42.

■LVioe Augusta Jasonis filia, Argonautarum quies,
Episcopatus sedes, Principum regia, Pietalis fautrix,
Justitiae solium, Musarum Alhenaeum  & deliciarum py-
r opusu.

Joannes Gregorius Thalnitscher a Thalberg  — Pro-
vidus, Epitome Chronologica... Labaci 1714, sir. 107.

I.

Položaj Grada.

Ljubljanski Grad! Ne diči te tista klasična
patina, ki odeva atensko Akropolo, ne blešči se
s tebe zlata sulica Fidijeve Palade Atene, ne
oživlja te zgodovinski genij rimskega Kapitola,
niso te pojili potoki krvi kakor beograjski Kale-
megdan, ne ponašaš se tako gosposko ko zagreb¬
ški Grič ali Kaptol, ni te ne zgodovina ne kultura
obdarila s ponosnimi stavbami in sijajnimi spo¬
meniki, pa vendar si značilna postojanka ne
samo Ljubljančanom, temveč vsakemu rojaku
in tujcu, ki poseti prestolnico Slovenije, našo belo
Ljubljano, edinstvena po svojem odličnem polo¬
žaju in sijajnem razgledu, ki ga razgrinjaš očem
preprostega kakor tudi razvajenega gledalca. V
tem pogledu se ne morejo s teboj meriti višinske
točke drugih mest: ne košati graški Schlofiberg,
ne slikoviti Hohensalzburg, ne ponosni Hradčani
v zlati Pragi, ne kraljevski Wawel v poljskem
Krakovu. Zakaj nobena teh višin, dvigajočih se
iznad prostranih mestnih naselbin, ne nudi tako
obsežne, obenem pa tako raznolične pokrajinske
slike kakor naš Grad, čelo bele Ljubljane, kate¬
rega daleko vidni štirivoglati, v normanskem
slogu zgrajeni, zobčasto obrobljeni stolp je zna-
čilo, pravcati »semeion« slovenske prestolnice.
Ploščad na tem stolpu dosega s svojim vidikom

9

vse višje mejne točke naše pokrajine in proži
tako svojevrsten razgled kakor v naši državi
nobena druga mestna postojanka s približno
enako relativno vzpetostjo.

Poleg nasprotij v vnanjih zemeljskih ob¬
likah je človek še sam pripomogel, da se je lice
vse pokrajine še bolj oživilo in okrasilo. Pod
teboj leži procvitajoče, vedno bolj se šireče
glavno mesto, obsežna, umno obdelovana rav¬
nina, posejana z ličnimi vasmi, prepletena s pro¬
metnimi progami cest in železnic; širok plastičen
okvir pa tvori gričevje, hribovje in gorovje,
dvigajoče se na robeh do nebotičnih višin. In
kamorkoli obrneš pogled, se ti kažejo bele
cerkve in njih vitki stolpi. Ne najdeš izlepa
drugje tako oživljene pokrajine kakor prav v
slovenskem predelu Alp. »Okoli bujne ravnine
same gore in vendar pri vsakem okretu tako
različne ne le po višini, ampak tudi po svoji
obliki in značaju, vnanjem in geološkem. Tam
orjaški, masivni, fantastično nazobčani zid sivih
in zelenih vrhov, tu položni, rekel bi, mehki
hrbtovi dolenjskih goric s svetlimi božjimi hrami,
in zopet tam, kjer se nam na večer nebo žari.
valovito hribovje prav tako mehkih linij v
svojem temnem koloritu: gozdovi in zopet go¬
zdovi z redkimi lisami svetlozelenih trat, ta večni
vir lepote in poezije«, tako je, prevzet od pestrosti
tega razgleda, zapisal odlični naš potopisec . 1

Kdo bi ne pritrdil nasvetu, ki ga je izrekel
znani alpinist, prof. Johannes Frischauf: »Kein
Besucher von Laibach, der sich auch nur eine

1  Gl. J. C. Oblak, Tam, kjer ge večer žari,,. Plan,
Vestnik, 1923,

10

Stunde daselbst aufhalt, solite es versaumen,
diesen lierrliclien Aussichtspunkt zu besich-
tigen«? 1  (»Popotnik, ki prideš v Ljubljano, pojdi,
tudi če se mudiš tu le eno uro, vsekakor na Grad,
na to krasno razgledišče!«)

Ti, ki se še nisi nikoli povzpel iznad mest¬
nega vrvenja na to skromno višavo — saj se
dviga jedva 70 metrov nad ljubljanskim nivelom
—- pojdi z menoj na Grad, da ti razkažem kra¬
jevne in pokrajinske znamenitosti, ki se odpirajo
pogledu v mestu samem, v njega bližnji in daljni
okolici, tja do veličastnega krajnega obzora, kjer
se v mogočnih lokih odražajo robovi Julijskih
Alp, Karavank in Kamniških Grintovcev, na
nasprotni strani pa vrhovi Pograjskih (Polho¬
grajskih) Dolomitov, v ozadju kopičaste planote
Trnovskega gozda, Hrušice ter Notranjskega
Krasa in valovito Dolenjsko hribovje, ki z Za¬
savsko višinsko rajdo zaključuje ta velikanski
gorski kolobar.

Kamorkoli se obrneš, povsod zreš zanimivo
pokrajinsko prizorišče s pestrimi kulisami in
sijajnimi prospekti. Y žarišču te zavzetne na¬
ravne slike pa se beli naša prestolnica, prometno
in prosvetno središče slovenskega naroda. Na
sev . 2  strani se širi plodna Ljubljanska ravnina,

1  Joh. Frischauf, Die Sannthaler Alpen, Wien,
1877, str. 56.

2  Za svetovne smeri se rabijo kratice: sev., juž.,
vzh., zap. ali mednarodne značke: N = Nord, sever;
S = Sud, jug; E = Est ali East, vzhod; W = West,
zapad; NW = severozapad i. t. d.

11

ki prehaja onstran dvovrhe Šmarne gore, te naj¬
značilnejše planinske postojanke v bližnji okolici,
v Kranjsko, na desni strani pa v Kamniško ravan.
Globoka struga Save preteka to skrbno obdelo¬
vano, s številnimi vasmi naseljeno ravnino od
sev. zap. v vzh. smer.

Na juž. plat pa ima bližnja okolica bistveno
drugačen značaj: Ljubljansko Barje je to,

ok. 19.000 ha obsegajoča ravnina, ki jo namaka
leno se vijoča Ljubljanica, kraška reka, izvira¬
joča tam v Močilniku pri Vrhniki, obkrožujoča
znožje Ljubljanskega Grada, da se tam na vzh.
pod Zalogom združi s svojo gorenjsko posestrimo
Savo. Kot naravna meja pa se med obe po svojem
geološkem licu dokaj različni ravnini vrivajo
razmerno nizki podanki Rožnika, Šišenskega
vrha in Golovca z Ljubljanskim Gradom, ki je
v svojem bistvu le skrajni njega podaljšek, pravi
»promuntorium«. S svojim odličnim položajem
kot dolinski »zapah« je dal že v sivi davnini
povod, da se je tu na tem v strateškem in pro¬
metnem oziru važnem mestu ustanovila nasel¬
bina, ki je bržčas že pred rimsko dobo dobila
ilirsko ime Emone.

A tudi tistega, ki že pozna to pokrajinsko
panoramo, utegne zanimati, če ga opozorimo na
to ali ono posebnost, ki jo je morda prezrl,
motreč le celotnost slike, ne da bi se zmenil za
nje posameznosti.

Pristop na Grad in obhod po njem.

Ljubljanski Grad je podolgasta zemeljska
vzpetina, ki se dviga v smeri od NW 1  proti SE
iznad obrežja Ljubljanice (292 m abs. viš.) na
treh straneh dokaj strmo v višino ter se vleče
kot prilično raven hrbet od grajskega poslopja
(366 m) do starih utrdb, t. zv. »Šanc« (372 m). Od
tu se greben preko Regalijevega gaja in Orlo¬
vega vrha položno niža do Gruberjevega pre¬
kopa, ki kot globoka zareza, delo človeških rok,
loči Grad od Golovca.

Značilno potezo Ljubljanskemu Gradu daje
pač ogromna starinska zgradba, ki je dala hribu
*voje ime; najmarkantnejša stavba v tem mnogo-
kotnem sklopu zidovja pa je 31 m visoki prizidek
na sev. zap. strani, štirivoglati grajski stolp, na
svoji ok. 30 m 2  obsežni vrhnji ploščadi najvišja
točka Ljubljane in nje najlepše razgledišče. Ta
stolp, na videz srednjeveškega značaja, so zgra¬
dili v sedanji obliki 1. 1848; prej je stal na istem
mestu lesen stolp, ki je prav tako kakor sedanji
zidani služil požarnemu čuvaju, pa tudi mest¬
nim »piskačem«, ki so naznanjali Ljubljančanom
dnevne čase in praznične dogodke, a ga je 1. 1813.
uničilo vojno obstreljevanje.

Grad s svojim značilnim stolpom se je tako
bistveno stopil z mestno sliko Ljubljane, da si
je brez Gradu in brez stolpa sploh ne moremo
predstavljati. Do sredi 19-. stoletja se je dvigala
na nasprotnem robu visoka, zidana stavba, t. zv.
»meščanska bastija«, ki je služila v obrambne

1  Gl. opombo na str. 10,

13

s vrhe. Sedaj je svet na teh utrdbah izravnan in
ga prerašča trata, le okrušeno temeljno zidovje
in Ljubljančanom domače ime »Šance« še pričata
o srednjeveški trdnjavi.

Na Grad lahko dospeš z več strani. Glavni
dostopi so:

1. Z Vodnikovega trga izpred Vodnikovega
spomenika po Študentovski ulici, ki prehaja pri
zadnji hiši v tesno pot, ki jo obgraja na desni
zidovje korarskih vrtov, na levi pa strmina
Grajskega pobočja. Pri prvem ovinku se cepi od
glavne poti steza Za ograjami, ki drži po zap.
na j strmejšem delu Grada do pod stolpa, kjer se
strinja z Mačjo stezo. — Po lepo izvedeni viju¬
gasti glavni poti s petimi ovinki se vzpenjaš
zložno navkreber. Že za tretjim ovinkom se ti
odpre pogled na mesto, stolnico, Vodnikov trg,
Krekov trg in čim više prihajaš, tem širši pogled
imaš proti N tja do Kamniških Alp in zasavskih
hrbtov. V 10 minutah dospeš izlahka na Grad, na
Grajsko planoto, prostrano, s kostanji zasajeno
ravnico z gostilniško lopo.

2. Iz Florjanske ulice mimo cerkve sv. Flor¬
jana po Ulici na Grad. Na drugem ovinku te ulice
se druži z njo strma, deloma stolbasto izvedena
steza Reber, ki drži od Starega trga kot bližnjica
za dostop na Grad. Malo više pri vodnjaku se cepi
od te ulice Mačja steza, ki drži ob robu prostora,
kjer je stala na desni nekdaj cerkvica sv. Roza-
lije, v smeri proti grajskemu stolpu, kjer se strne
s stezo Za ograjami, omenjeno pod 1. — Nekaj
korakov više se cepi od Ulice na Grad levo v
strmo Osojna pot, ki drži naravnost na Grajsko
planoto, desno pa prehaja v širši kolovoz, ki te

14

po juž. pobočju v napetem ovinku privede do
križišča poti na slemenu sredi Grajskega drevo¬
reda.

3. Vozna cesta, ki drži od stika Gruberjeve
ceste s Karlovško cesto, se dviga v zložnem klancu
pod Orlovim vrhom in Regalijevim gajem na
Grad, kjer se na slemenu strne z Ulico na Grad
(glej pod 2), in teče na to vzporedno z Grajskim
drevoredom do Grajske planote. Ta pot je po-
rabna za promet z vsakršnim vozilom, tudi za
kolo in avtomobil. — Kdor noče iti vseskoz peš
po tej cesti, krene lahko na levo po pešpoti skozi
mlado smrečje na Orlov vrh, ki nudi spričo go¬
stega vejevja le skromen razgled, in dalje skozi
Regalijev gaj, smrekov gozdič z znamenjem Matere
božje. Tako dospe prav pod zidovje starih utrdb,
kjer se more ali po zložni ali tudi po strmi stezi
povzpeti na razgledno planoto Na utrdbah
(»Šancah«).

Razen teh treh glavnih dostopov imamo pot
na Grad še iz Streliške ulice, in sicer po Stolbi
ali po Lončarski stezi, ki se obe strneta pri od-
sojno ležeči Rasbergerjevi vili. Od tod greš po
strmih lesenih stopnicah (stolbi), da prideš na
zložnejšo stezo, ki drži po pobočju malone vodo¬
ravno do Ceste na Grad pod Regalijevim gajem
(glej pod 3).

Potrebna bi bila vsaj še ena pot na Grad s
sev. vzh. strani, to je s Poljanskega konca. Za
tujski promet bi dobro služila vzpenjača, ki bi
potnika v par minutah dvignila na grajski hrbet.
Izhodišče za tako žično vzpenjačo bi bilo na
Krekovem trgu, višinska postaja pa na robu
Grajske planote.

15

Pojdi po katerikoli poti na Grad, na vsaki se
ti odpira svojevrsten razgled, tem obsežnejši, čim
više se popenjaš. Najlepše razgledišče pa je kakor
naravno na slemenu, ki je tako ugodno položeno,
da si šetaje se ogledaš ves obzor, kar ga nudi
Grad.

Za smotreno razgledovanje priporočamo obo¬
je: šetnjo po grajskem hrbtu od starih Utrdb po
Grajskem drevoredu in na to po Razgledni stezi
ob gradu samem, kot zaključek pa vzpon na
stolp.

Šetalni razgled lahko omejimo v tri izrazite
predelke (sektorje).

I. sektor — ESW — se odpira z južnega in
zapadnega roba Utrdb. Po najznačilnejši vzpe-
tosti se lahko zove »Krimski sektor«.  Raz¬
gled proti bližnjemu SE zastirajo krošnje smrek,
ki iz Regalijevega gaja štrle nad obrobno višino
Utrdb.

II. sektor — NE — se odpira šetalcu na hoji
po Grajskem drevoredu, zlasti če se drži steze
na sev. robu. Po glavni planinski skupini, ki je
vidna v vsem svojem razsegu, nazivljemo ta pre¬
delek »K amniški sektor«.

III. sektor — NW — je odprt gledalcu, ko se
šeta po Razgledni stezi ob sev. in zap. znožju
grajskega poslopja; njega najlepši odsek je ob
zidani ograji (prsobranu) vnanjega dvorišča na
znožju grajskega stolpa. Od tu se najbolje vidijo
Pograjski Dolomiti in drugi vrhovi tja do Julij¬
skih Alp, na desno pa Karavanke. Po najvišjem
vrhuncu pritiče temu sektorju naziv: Triglav¬
ski sektor.

16

Najodličnejše razgledišče je pač raz najvišjo
grajsko postojanko, to je s ploščadi vrhu stolpa. 1

Kdor hoče uživati razgled v neprekinjenem
obsegu, naj se potrudi na stolp. Le neposredno v
znožju Grada ležeča Šentklavški in Poljanski
okraj sta odtod slabše vidna kakor iz II. sek¬
torja, pač ker ju zastira grajsko poslopje in njega
streha. 2

Na osnovi priložene »panorame« naj opazo¬
valec prične razgledovanje najprej tam, kjer se
višinski svet najbolj bliža Ljubljani, to je pri
Golovcu, nato pa motri dalje v smeri na desno
najprej mestni okoliš, za tem ravninski in končno
planinski svet do skrajnega horizonta. »Slika se
vrsti ob sliki in v čudoviti, osvajajoči harmoniji
se spajajo mnogoličnost in enovitost, ljubkost in
veličastvo«. 3  In znani naš prdrodni estet dr. J. C.
Oblak je ta razgled dobro označil z besedami:
»So razmeroma nizke točke v naši domovini, raz
katere se ti zdi ta domovina pravi paradiž; ena
izmed takih je — Ljubljanski Grad.« (Pl. Vestn.,
1928, str. 276.)

1  Glavni vhod na stolp je na zap. strani graj¬
skega poslopja. Po vijugasto izpeljanih stopnicah
prideš najprej v sobo požarnega čuvaja, kjer se
vpišeš v knjigo in plačaš majhno vstopnino. Odtod
se po strmih stopnicah povzpneš k zvonovom in
stolpni uri ter dospeš končno na vrhnjo ploščad.
Vseh stopnic v stolpu je 168.

2  Mestna uprava naj bi vrhu stolpa na okrajkih
napravila orientacijske plošče. Tudi bi razgledoval-
ceni dobro služil velik daljnogled, pritrjen na gib¬
ljivo železno stojalo in opremljen z avtomatično
napravo za uporabo.

3  Gl. Rado Murnik, Matajev Matija, Knezova
knjižnica, XVI., str. 93.

17

III.

Mesto in obmestje.

Pričnimo z razgledovanjem v nekem sestav¬
nem redu: premotrinio najprej mesto samo in
njega bližnjo okolico. Naše razgledišče je na
grajskem stolpu. A tudi, kdor motri razgled s
katere druge postojanke na Gradu, se s priloženo

N

NW

Kapa

w«-

>St'. L o vrane  5

V H. Trat a'^


NE

• ena ^

<$' Zlato polje
S  5 «S v. Trojica
a  Janije

Ljubij. urh

sw

& UHa peči

Ž Ilova

SE

panoramo v roki lahko orientira na poedinih sek¬
torjih, morda še intenzivneje, ker opazuje le v
eni, kolikor toliko omejeni smeri.

Splošno orientacijo predočuje vetrovnica, ki
so v njej označene najmarkantnejše točke glavnih
in stranskih strani neba, čeprav se ne krijejo vse
geometrično točno z nakazano smerjo.

2

18

Pričnimo s pogledom na Utrdbe, izravnano,
malone okroglo planoto, ki jo ob robu obkroža
s peskom posuta pot. Ob juž. znožju Golovca, ki
se vleče v juž. vzh. smeri proti najvišji vzpetini,
dolomitskemu Molniku, kot pregrada med Ljub¬
ljanskim poljem in Barjem, se širi predmestna
Kurja vas na obeh straneh Dolenjske ceste, ki
veže Ljubljano z Dolenjskim, odn. s Karlovcem
in Zagrebom. Vidimo Dolenjski kolodvor ob že¬
lezniški progi Ljubljana—Grosuplje—Karlovec,
odn. Kočevje. Grad loči od Golovca Gruberjev
prekop, ki se od glavne struge Ljubljanice cepi
pri tzv. Špici. Ta prekop so kot prvo večjo teh¬
nično napravo za odvajanje narasle Ljubljanice
in za meliorizacijo Barja otvorili dne 25. novembra
1780; graditi so ga bili pričeli po načrtih jezuita
p. Gabrijela Gruberja leta 1772., delo pa je do¬
vršil vojaški strokovnjak major Struppi. Talna
voda na Barju se je po tem odtoku znižala za
70 cm. Onkraj prekopa ob Ižanski cesti je drž.
botanični vrt, ustanovljen leta 1810. za francoske
okupacije.

Mestni del med Ljubljanico in Gruberjevim
prekopom, nekdaj močvirnat travniški svet, so
Prule (po nem. die Briihl). Sedaj je večjidel že
zazidan. Tu stoji ob Zvonarski ulici livarna za
kovinske izdelke; tik nekdanje Samassove vile na
pobočju Grada se nahaja znana zvonama (od
leta 1767.). Na Prulah ob Ljubljanici stoji IV.
mestna deška osnovna, obenem I. deška meščanska
šola. Prule so po lesenem mostu zvezane s Trno¬
vim, predmestjem, ležečim med Ljubljanico, Gra-
daščico in Malim grabnom. Dolga cesta onstran
mostu je Opekarska cesta, ki drži v juž. zap.
smeri dalje preko Malega grabna v Mestni log.

19

— V Trnovem je dvostolpa župnijska cerkev,
prenovljena po potresu 1.1895. v moderno-bizan-
tinskem slogu, s slikami Val. Mencingerja (Metzin¬
gerja) in Pavla Kiinla. Levo od cerkve stoji tzv.
Nušakova vojašnica, sedaj mestna stanovanjska
hiša. Na sotočju Malega grabna in Ljubljanice je
prostor Ljubljanskega športnega kluba, nasproti
na desnem bregu Ljubljanice pa mestno javno
kopališče. Drugo javno kopališče na zap. koncu
Trnovega je Kolezija ob Gradaščici.

V znožju Grada, kjer se stikata Karlovška
cesta in Florjanska ulica, se pričenja okoliš stare
Ljubljane. Soteska ob vhodu v Florjansko ulico
daje slutiti, da so bila tu nekdaj mestna vrata,
tzv. Karlovška ali Pisana vrata. Od tu se je za
nekdanjo Samassovo vilo vzpenjal še danes vklui
mestni zid na pobočje Grada. Ob stiku Ulice na
Grad stoji baročna cerkev sv. Florijana z oltarno
sliko od Andr. Herrleina in s kipom sv. Janeza
Nepomuka od Franc. Robbe.

Pred nami se širi Šentjakobski mestni okraj s
prostranim trgom in enostolpo cerkvijo sv. Jakoba
s slikami domačih umetnikov Jurija Šubica, Ja¬
neza Wolfa in Pavla Kiinla i. dr. ter z marmor¬
natim oltarjem italijanskega kiparja Frančiška
Robbe; pročelni relief nad cerkvenim vhodom je
delo kiparja Ivana Zajca. Cerkveni stolp, visok
65 m, dosega višino Grada ter se v tem pogledu
kosa s stolpom cerkve sv. Jožefa. Na Sv. Jakoba
trgu sta spomenik s kipom Matere božje (iz leta
1681.) ter nekdanja Virantova hiša, sedaj direk¬
cija pošte in telegrafa. Na nasprotni strani stoji
mestna dekliška osnovna, odn. I. dekliška meščan¬
ska šola, na prostoru, kjer je bržkone stala v stari
Ljubljani prvotna »mestna hiša«, pozneje pa jezu-

2 *

20

itska gimnazija (do leta 1773.); nato je bilo tu
redutno poslopje (do potresa leta 1895.).

Od Sv. Jakoba drži preko Ljubljanice beton¬
ski most na levi breg: juž. Krakovski nasip, sev.
Breg, zap. pa Cojzova cesta s Cojzovo spominsko
piramido. Veliko poslopje na voglu (sedaj last
Pet. Kozine) je bilo prej v posesti rodbine baronov
Cojzov; tu je bilo za slovitega kulturnega mecena
Žige Cojza zbirališče ljubljanske družbe in slo¬
venskih prosvetljencev Ant. Linharta, Jur. Japlja,
J er n. Kopitarja, prvega slovenskega pesnika Val.
Vodnika i. dr. Na Bregu je bil svoj čas jako
živahen promet, ker je bilo tu prekladališče blaga,
ki so ga prevažali po Ljubljanici na Vrhniko in
narobe. — Ob Cojzovi cesti levo stoji II. mestna
deška osnovna šola »na Grabnu«; to ime še hrani
spomin na nekdanji jarek ob mestnem zidu, ki
je držal od Ljubljanice do starega rimskega zidu
ob sedanji Emonski cesti.

Predmestje med Cojzovo cesto, Ljubljanico
in Gradaščico je Krakovo, naselbina večjidel pri¬
tličnih hiš s slemenskim pročeljem; Krakovčani
pridelujejo na svojih obsežnih vrtovih zelenjavo
in sočivje. Onstran Krakovega je Mirje, 1  mestni
del, nazvan po ostankih starega zidu, ki je v
velikem pravokotniku obdajal rimsko mesto
Emono. Na Mirju in na parcelah proti Gradaščici
se širi novi mestni okraj, v katerem dominira naj¬
večja ljubljanska šolska zgradba, drž. tehniška
srednja šola, za njo pa univerzitetni tehniški in¬
stitut. Dalje v ozadju ob Tržaški cesti se vidi drž.
tobačna tvornica; j. zap. ob Tržaški cesti se širita
vasi Glince in Vič z visokim romanskim cerkve-

1  Mir (lat. murus, nem. Mauer) = zid, ograda iz
zloženega kamenja.

21

nim stolpom. Na desno preko železniške proge se
vidi nova mestna naselbina Rožna dolina, nad
njo kraljuje Rožnik, lep razgleden hrib z daleč
vidno cerkvico Matere božje; oltarna slika v njej
je delo Jurija Šubica.

Vrnimo se v mesto! Vidne so le strehe in de¬
loma zgornja nadstropja hiš Starega trga, ki pred-
očuje s Florjansko ulico in njenimi stranskimi
uličicami (Žabjak) najstarejši del Ljubljane. Zna¬
čilna za staro Ljubljano je glavna stavbna črta:
velikanski eliptično zakrivljen lok, ki veže Flor¬
jansko ulico—Stari trg—Mestni trg—Pred škofijo
s sedanjim Vodnikovim in Krekovim trgom. Ta
stavbna smer se povsem prilega znožju Grajskega
hriba, na drugo stran pa strugi Ljubljanice. Širina
prometnega prostora se ravna po razdalji Ljub¬
ljanice od grajskega podanka: tesni Stari trg —
najožje mesto je Pod Trančo — prehaja v vedno
bolj se odpirajoči Mestni trg, ki dosega pred
Mestno hišo (magistratom) svojo naj večjo širino.

Dva mostova, železni Hradeckega most, ime¬
novan po zaslužnem ljubljanskem županu Janezu
Nep. Hradeckem (županoval od 1. 1820. do 1846.)
— zvan tudi Črevljarski most — in iz rezanega
kamena zgrajeni Frančiškanski most vežeta on¬
kraj Ljubljanice ležeči mestni del z osredjem.
Štirje trgi — Novi (Turjaški), Valvazorjev, Kon¬
gresni in Marijin trg — so vsak zase pomembno
žarišče. Novi trg, kratko dobo nazvan Turjaški
trg po Turjaških grofih, ki so bili najodličnejša
kranjska plemiška rodovina, je bil središče ljub¬
ljanske plemiške četrti, ki sc je strogo ločila od
trgovskega in obrtniškega starega mesta na desnem
bregu Ljubljanice. Na Novem trgu in v Gosposki
ulici so stale visoke palače kranjskih plemičev;

oo

najimenitnejši med njimi je bil »knežji dvorec«.
Na prostoru le-tega se širi sedaj nezazidana trata
med Novim trgom in Vegovo ulico. Tu prehaja
v Valvazorjev trg, nazvan po slavnem kranjskem
zgodovinarju 17. stol. Najzanimivejša stavba tu
je Križevniška cerkev (Križanke), baročna sre-
dišna zgradba iz začetka 18. stol. s šesterostranič-
nim stolpom, ki se dviga iznad kupolske strehe.

Na Valvazorjevem trgu se stikata Emonska
(juž.) in Rimska cesta (zap.). Že imeni pričata, da
tečeta obe cesti po svetu nekdanje rimske Emone;
tudi v imenu Gradišče še tiči lokalna označba
tega zgodovinskega torišča. Sev. od Valvazorje¬
vega trga se loči Vegova ulica, nazvana po slavnem
matematiku Juriju Vegi. Na sev. koncu te ceste,
ki se steka na Kongresni trg — imenovan po vla¬
darskem kongresu 1.1821. — se dviga moderna
palača Slovenske univerze, ustanovljene po poli¬
tičnem prevratu leta 1918. Prej je na tem mestu
stal dvorec kranjskih vicedomov in deželnih gla¬
varjev. Mogočna v normanskem slogu zidana
stavba nasproti univerzi ob Vegovi ulici je drž.
realka.

Kongresni trg je najobsežnejši ljubijanski trg.
Do dveh tretjin ga pokriva Zvezda, drevored,
sireč se na prostoru nekdanjega kapucinskega
vrta,' njega juž. del pa je odprt prostor, pokrit
z bazaltoidnim tlakom. Nad tem prostorom se
dviga visoko pročelje uršulinske cerkve, impo¬
zantne baročne stavbe iz prve polovice 18. stol.;
veliki oltar v njej, najvišji v Ljubljanski škofiji
(14 m), je delo kiparja Franč. Robbe. Pred cer¬
kvijo stoji sedaj sloveči steber sv. Trojice, ki so
ga 1. 1927. prestavili na to mesto s prvotnega sto¬
jišča na Dunajski cesti s stare Ajdovščine. Cerkev

23

O

obdaja na dveh straneh samostan z več dekliškimi
šolami, v ozadju pa se širi prostrani samostanski
vrt, največji v mestnem središču. Na nasprotnem
koncu trga ob Ljubljanici stoji Filharmonija z
veliko koncertno dvorano, ki služi tudi za kino-
predstave; v istem poslopju se nahajajo poslovni
prostori Ljubljanske borze. Ob vhodu v Šelen-
burgovo ulico je velika zgradba Kazine, kjer je
bilo pred prevratom shajališče ljubljanske nemške
družbe; sedaj sta v pritličju kavarna in restav¬
racija »Zvezda« s senčnatim vrtom.

Marijin trg, glavno prometno križišče, krasi
spomenik pesnika dr. Franceta Prešerna, umotvor
kiparja Ivana Zajca iz leta 1903. (Z Grada se
spomenik ne vidi, ker ga zakriva vogel t. zv.
Kresije, visoke palače meščanske imovine v Stri¬
tarjevi ulici.) Trg obvladuje visoka dvostolpa
frančiškanska cerkev iz druge polovice 17. stol.
s slikami Mat. Langusa, Andreja Herrleina, Val.
Mencingerja in drugih domačih slikarjev, veliki
oltar pa je delo Franč. Robbe. Krasno obrežno
promenado, ki jo sedaj betonski oporni zidovi
ob Ljubljanici le nakazujejo, bo nudila pot, ki bo
držala na obeh bregovih Ljubljanice od Marijinega
trga na Breg, odn. po Cankarjevem in Gallusovem
nabrežju do Sv. Jakoba. Žal, da stoje regulacijska
dela ob Ljubljanici zbog raznih neprilik nedo¬
vršena že od leta 1914. dalje.

Z Marijinega trga drži Prešernova idica do
glavne pošte, kjer je izhodišče Dunajske in Ale¬
ksandrove ceste. Nasproti glavni pošti se dviga
visoka resna stavba, palača Ljubljanske kreditne
banke. Po Aleksandrovi cesti, glavni promenadi
Ljubljančanov, prideš do Bleiweisove ceste; tu
stoji levo Narodno gledališče (opera), dočim je

24

Dramsko gledališče vidno v Gradišču preko
realke. Na desno se dvigata nova palača Poštne
hranilnice in Narodni dom, v katerem sta nasta¬
njeni Narodna galerija in velika telovadnica
Ljubljanskega Sokola. Ob Bleiweisovi cesti proti
jugu stoji Narodni muzej z bogatimi prirodopis-
nimi in kulturno-zgodovinskimi zbirkami; istotam
se nahaja etnografski (narodopisni) muzej. Dalje
proti jugu prideš do palače velikega županstva.
V Trubarjevem parku nasproti Narodnemu domu
se skriva marmornati spomenik početnika sloven¬
skega slovstva Primoža Trubarja, delo kiparja
Franč. Bernekerja.

Preko dvotirne železniške proge dospeš v
Lattermannov drevored, zasajen 1.1815. po odhodu
Francozov in imenovan po tedanjem avstrijskem
guvernerju Lattermannu; to je največji ljubljan¬
ski javni park z izprehajališči in športnimi igra-
lišči (»Atena«), Na desno stoji Jakopičev umet¬
niški paviljon, kjer se večkrat prirejajo umetniške
razstave. V ozadju prehaja drevored v Tivolski
park, kjer lahko opaziš Tivolski grad Podturen
in hotel Tivoli, oboje last mestne občine. V sev.
smeri se pod gozdom vidi Cekinov (Szegonyjev)
grad, sedaj last rodbine Koslerjev, na skrajnem
robu šišenskega gozda pa restavracija Bellevue z
lepim razgledom proti N in E ;  Zadaj se dviga
gozdnati Šišenski vrh z obsežnim razgledom in s
sh dovi t. zv. francoskih okopov. Na ta vrh bi
sodil visok razgleden stolp, kjer bi bilo najlepše
razgledišče v ljubljanski okolici.

Pri palači Kreditne banke desno se pričenja
prometna Dunajska cesta, od katere se na Ajdo'
ščini pri Figovcu (znana gostilna z vzidano ploščo
v spomin Prešernovemu prijatelju Andreju Smo-

25

letu) cepi Gosposvetska (dalje ven Celovška)
cesta v sev.-zap. smeri kot glavna prometna zveza
z Gorenjsko. Ob njej vidiš stolp protestantske
cerkve in Kolizej, največjo stanovanjsko zgradbo
izpred potresne dobe, levo pa poslopje I. državne
gimnazije. Onkraj železniške proge se vidi novo
kopališče športnega društva »Ilirije« in velesej-
mišče, s paviljoni zazidan prostor, kjer se vrše
vsakoletni Ljubljanski velesejmi. Nato sledi
Spodnja Šiška, sedaj priključena k mestu Ljub¬
ljani kot okraj VII, z veliko pivovarno »Union«.
V Šiški, naselbini, ki se naglo širi na Ljubljansko
polje, stoji nova župna cerkev sv. Frančiška, mo¬
derna bazilika z antičnimi (dorskimi) motivi, zgra¬
jena po načrtih arhitekta univ. prof. Jož. Plečnika;
cerkev je bila posvečena leta 1926. ob 700 letnici
sv. Frančiška Asiškega.

Dunajska cesta drži proti N na Posavje.
Onkraj železniške proge je videti staro pokopa¬
lišče pri Sv. Krištofu (sedaj opuščeno); zadaj
desno artiljerijska vojašnica kralja Aleksandra I.,
levo pa »Stadion« Orlovske zveze, prva tovrstna
športna naprava v Sloveniji in sploh v Jugoslaviji.

Vrnimo se v mesto! Pod nami so vidne hiše
na vnanjem loku Mestnega trga, vidimo petero-
stranični stolpič Mestne hiše (magistrata); tri-
stranični vitki obelisk Robbovega vodnjaka ni
viden. Lep pogled se nudi na Stritarjevo ulico in
Marijin trg; ob Miklošičevi cesti se dviga veliki
hotel »Union«, dalje ob tej cesti je Trg kralja
Petra z justično palačo, pred njo spomenik z
doprsnim kipom slavnega slovenskega učenjaka
slavista Frana Miklošiča.

Od Marijinega trga desno se pričenja Šent-
petrsko predmestje s Cesto sv. Petra, najdaljšo

26

ljubljansko cesto, ki drži proti E do dvostolpe
baročne cerkve sv. Petra. Tu je sedež največje in
najstarejše predmestne župnije, ki je svoj čas
obsegala malone vse porečje Ljubljanice dol do
Zaloga in na nasprotni strani gor do Logatca in
Godoviča. Sedanja cerkev je stara 200 let (zidana
v letih 1730. do 1733.), okrašena s freskami Julija
Quaglia in s slikami domačih umetnikov Valentina
Mencingerja, Frana Ilovšeka, Mat. Langusa i. dr.
— Za to cerkvijo opazimo paviljone oblastne javne
bolnice ob Zaloški cesti, zasebno zdravilišče »Leo-
ninum«, levo pa javno žensko bolnico (prej
ubožnica).

S stolpa je pogled na Šentklavško in Poljan¬
sko četrt deloma zastrt po grajski strehi; tem
bolje pa se vidi tja iz -Grajskega drevoreda. V
znožju se dviga dvostolpa stolnica Sv. Miklavža z
impozantno kupolo; cerkev v sedanji obliki je iz
začetka 18. stol. Notranjost dičijo freske slikarja
Jul. Quaglia, kupolo pa, kakor tudi več oltarnih
slik, je slikal Prešernov prijatelj Matevž Langus.
Marmornata angela ob tabernakeljskem oltarju
sta delo kiparja Franč. Robbe. S stolnico zvezan
je škofijski dvorec; za stolnico stoji duhovniško
semenišče z znamenitim portalom.

Izpred škofije pridemo na prostrani Vodnikov
trg, kjer je stala do potresne dobe stara gimnazija
(licej). Od 1.1889. stoji na tem trgu Vodnikov
spomenik, ki ga je modeliral kipar Alojzij Gangl.
Sedaj je Vodnikov trg tržišče za zelenjavo, sočivje
in vrtne pridelke, dočim stoje na Pogačarjevem
trgu branjevske stojnice za sadje, v Šolskem dre¬
voredu pa mesarske lope. Na vseh teh prostorih
je vsak delavnik dopoldne živahno vrvenje, zlasti
ob tržnih dneh v sredo in soboto.

27

Na sosednjem Krekovem trgu stojita Mestni
dom in poslopje finančnega ravnateljstva. Pri
Zmajskem mostu se dviga visoka zgradba Jugo¬
slovanske tiskarne. Ob Resljevi cesti, ki se križa
s Sv. Petra cesto in drži v sev. smeri do kolodvor¬
skih skladišč, vidimo poslopje drž. moškega in
ženskega učiteljišča, dalje ob Slomškovi cesti
mestno plinarno, na desno pa mestno elektrarno.
Od tu proti E stoji moderno-gotska stavba cerkve
Srca Jezusovega s hišo misijonarjev lazaristov.
Na nasprotni strani je velika vojašnica vojvode
Mišiča in Sokolski dom na Taboru z letnim telo¬
vadiščem (moderna zgradba z jugoslovanskimi
motivi po načrtih arhitekta Iv. Vurnika).

Onstran kolodvorskega tirovja opazimo na
ravnem Ljubljanskem polju novo pokopališče pri
Sv. Križu, desno pa Stari in Novi Vodmat ob
nekcl. Zeleni jami s tvornicami za cikorijo, za
klej, za pločevinaste in za kemične izdelke. Proti
E prehaja Vodmat v vas Moste, niže doli pa se
širi Selo s cerkvico in samostanom karmeličank
ter z oblastno žreb čarno.

Krekov trg prehaja vzh. v Poljansko pred¬
mestje, v katerem so najvažnejše stavbe: poslopje
II. drž. realne gimnazije, kjer je tudi nastanjena
drž. študijska knjižnica, nova mestna stanovanjska
hiša in jezuitska cerkev sv. Jožefa, v romanskem
slogu dovršena leta 1922.; to je najdaljša cerkev
v ljubljanski škofiji — ladja je dolga 68 m —
stolp sam pa meri 63 m v višino in dosega malone
višino Grajskega slemena. Na Spodnjih Poljanah,
ki se pričenjajo na Ambroževem trgu, je omeniti
Lichtenturnov dekliški, zraven tega pa deški učni
zavod Marijanišče z internatom, dalje veliko vo¬
jašnico kralja Petra I. ter živinsko sejmišče z

28

najmoderneje urejeno mestno klavnico; visoki beli
stolp pri klavnici vsebuje hladilne naprave. Ob
Ljubljanici stoji stara zgradba nekdanje »Cu-
krarne«, sedaj deloma stanovanjska hiša, deloma
tvornica za pletenine. Dalje ob Ljubljanici vidimo
nekdanjo prisilno delavnico (sedaj zavod za umo-
bolne), zadaj pa se pričenja nova naselbina Ko¬
deljevo. Med drevjem opaziš starinski gradič
Turn, last rodbine Codellijev, onstran Gruberje¬
vega prekopa pa čedno naselbino Štepanjo vas s
cerkvico Božjega groba v ravnem polju.

Obrnimo se zopet proti Golovcu! Tu v znožju
od Poljanskega mostu proti Kurji vasi se niza
obcestna naselbina Hradeckega vas; vzporedno s
cesto teče proga Dolenjske železnice, ki gre črez
Gruberjev prekop tik za mestno klavnico. Pobočje
Golovca pokriva redek gozd borovja in domačega
kostanja. Edina stavba, ki sameva sredi jase na
Golovcu, je zdaleka lepo vidna, a, žal, povsem
zanemarjena gostilniška vila. Semkaj bi sodil
visok razgledni stolp, zakaj razen na Šišenskem
vrhu v Ljubljanski okolici ni lepše razgledne
točke . 1

S tem smo završili razgledovanje Ljubljane
in njenega obmestja. Ves ta okoliš mestne občine
obsega 10 katastralnih okrajev: Ljubljana mesto
(središče), Gradišče, Kapucinsko, Karlovško, Kra¬
kovsko, Poljansko, Šentpetrsko, Trnovsko pred¬
mestje (I. in II.) in Sp. Šiška ter zavzema 3797 ha;
največji sta Trnovsko (1697 ha) in Karlovško pred¬
mestje (1017 ha), ker jima pripada dokaj barjan¬
skega sveta, najmanjše pa je Krakovo (23 ha).

1  Zato je povsem naravno, da je profesor Simony
risal svojo vzorno »Panoramo severno-kranjske kot¬
line« prav s prednjega vrha na Golovcu.

IV.

Okolica in obzor.

29

A. Krimski sektor.

Značilno lice pokrajini daje Ljubljansko Barje
in Dolenjsko hribovje, odnosno višavje Notranj¬
skega Krasa z najvišjo vzpetino, s Krimom, ki
zastira kot mogočna stena pogled proti S.

Barje je obsežna diluvijalna ravnina od Škof-
ljice do Vrhnike, dolga ok. 21 km, od Ljubljane do
Iga ok. 10 km, z najožjim grlom med Podpečjo
in Notranjimi goricami ok. 2 km. Površina vse
Barjanske kotline znaša ok. 19.000 ha; od tega je
sedaj jedva še 5 odstotkov pravega močvirja ali
»mahu«, dočim je ostalo zemljišče že osušeno in
pripravno za obdelovanje. Pokrivajo ga aluvialne
plasti črnice in šote, dočim se na dnu vrste dilu-
vialne plasti gline, brne, sopeska in fosilne šote. 1
V prazgodovinski dobi je pokrivalo ta tla plitvo
jezero, iz katerega so moleli nizki »osamelci«,
značilni »otoški vrhovi«, ki so sedaj edini holmci
sredi močvirne ravnine. Na vzhodnem robu sta
dva taka grička: Babna gorica in Grmez, v za-
padnem predelu pa jih je enajst z najvišjo vzpe¬
tino Veliko Strano ali Plešivico. Dominantna
barska reka je Ljubljanica, ki priteka kot kraška
voda v več močnih izvirkih izpod pečin v Močil¬
niku in v okolici ter teče mimo Vrhnike v velikem
loku proti E do Podpeči, nato pa seče v severo¬
vzhodni smeri Barje do izliva Ižice ter se obme
na to severno do Ljubljane. Padec Ljubljanice je

1  Prim. Ernst Kramer, Das Laibacher Moor, 1905,
in Ivan Šubic, Ljubljansko Barje, 1886.

50

malenkosten: na razdalji 21 km (od Vrhnike do
Gruberjevega prekopa) pade jedva za 40 cm,
dočim se nivo Save na približno isti razdalji od
Medvod (pod Savskim slapom) do izliva Kam¬
niške Bistrice pri Dolu zniža za 40 m! Ta razlika
v strmcu se odraža naravno tudi v značaju obeh
rek in njiju obrežja.

Barje so tekom stoletij meliorizirali z na¬
pravo globokih jarkov (»grabnov«), ki odvajajo
močvirsko in padavinsko vodo v strugo Ljub¬
ljanice. V južni smeri od Kurje vasi preko Barja
drži na Ig Ižanska cesta, dovršena ok. 1. 1829.
Kakor za p ocetno osuševanje Barja tako si je
za napravo omenjene ceste največ zaslug pridobil
tedanji mestni župan Janez Hradecki; naselbina
ob desnem bregu Gruberjevega prekopa ima še
sedaj ime po tem odličnem županu. Ob Ižanski
cesti so nastale večje naselbine: Karolinška zemlja,
nazvana po cesarici Karolini, levo od nje vas
Ilovica in vas Havptmanica, na desno pa se ob
cesti, ki teče vzporedno z Ljubljanico, vleče ob¬
cestna naselbina Črna vas. Pri Lipah se končuje
mestni občinski okoliš. Srednji predeli Barja niso
naseljeni, pač pa ves obrobni svet na podankih
Golovca in ves južni rob Barja, iz katerega se
v gorski obod zajedajo Turjaška (Želimeljska),
Iška in Borovniška dolina. Zeleni hrib nad Kurjo
vasjo zakriva pogled na salezijanski samostan
Rakovnik z novo dvostolpo cerkvijo v moderno-
normanskem slogu, okrašenim z mavrskimi mo¬
tivi. Pač pa se ob Dolenjski cesti jasno vidi vas
Rudnik z župno cerkvijo na pobočju. Na ovinku
za Debelim hribom, ki zastira pogled na Lavrico
in Škofljico (»Žegnani studenec«), izginjata Do¬
lenjska cesta in železniška proga. Na višini Dol-

31

gega hriba leži Orl je, vas, sloveča po zgodnjih
črešnjah. Najvišji vrh v tej skupini je Molnik s
sledovi prazgodovinskega gradišča. V njega
znožju blizu grada Lisičjega se nahaja ležišče
črnega premoga (antracita).

Juž. rob Barja se pričenja pri Gumnišču; na
desni se odpira Turjaška dolina z župno cer¬
kvijo v Želimljem. Dalje desno vidimo Sv. Lenart
na Kremenici, na griču pa Sv. Rupert na Sarskem
in Sv. Gregor na Dobravici. Največja naselbina
na Igu — to ime znači ves juž. predel Barja —
je Studenec. Viden je visoki cerkveni stolp žup¬
nijske vasi Studenca, desno na poraslem griču
pa Ižanski grad (Sonek), nekdaj last Turjaških
grofov. Med tem gradom in strmim vzh. pobočjem
Krima se širi naplavina ob iztoku Iške, priteka¬
joče iz grapaste soteske, ki jo spričo nje divje
geološke oblike nazivi jemo Iški Vintgar. Prav ob
robu tega aluvialnega sveta se širijo med polji
in vrtovi številne naselbine pristnih Ižancev: Iška
Loka, Matena, Brest, Tomišelj z dvostolpo župno
cerkvijo, v ozadju pa Vrbljane, Strahomcr in
Iška Loka, od katere se vidi na levem robu le
cerkvica sv. Križa. Zap. od tomišeljske cerkve v
znožju Krima se beli Sv. Janž v Borštu, dalje
desno pa zakriva griček Sv. Lovrenca vasico Je¬
zero, nazvano po majhnem barskem jezeru. Pri
Podpeči na znožju hriba Sv. Ane so veliki kame-
nolomi vapnenca. Brodniki odvažajo lomljeno
stavbno kamenje kakor tudi druge naravne pro¬
izvode (les, šoto) in izdelke (opeko) po Ljubljanici
v Ljubljano, kjer vse v Trnovskem pristanu iz¬
krcavajo. Za vrhom Sv. Ane se vidi desno Žalostna
gora s cerkvijo Matere božje; v prejšnji dobi, ko
še ni bilo Tržaške železnice, so Ljubljančani radi

52

napravljali svoje izlete po Ljubljanici tja do te
gore.

Okrenimo se bliže proti SW! Za Trnovim in
Vičem se širi Mestni Log s prostranimi travniki
in lokami. Železnica in državna cesta se bli¬
žata Brezoviškemu hribovju; na desno se odpira
ob Gradaščici Dobrovska ravnina, na levo pa
»griček se za gričkom krije«: to so osamelci Zu¬
nanje gorice, Velika Strana, Kostanjevica, Go¬
ričica, Bevke (z župno cerkvijo), Blatna Brezo¬
vica in Sinja gorica, vzpetine, ki so se rešile
iznad pogreznega barskega sveta. Na des. robu
se izmed drevja dviga cerkev sv. Janeza v Logu.
V juž.-zap. kotu se skriva Vrhnika, nekdanji
Nauportus Tavriskov in za njimi Rimljanov; s
tem imenom se druži bajeslovna pripovedka o
grških Argonavtih. Vzh. od Vrhnike v znožju
kraškega sveta, po katerega pobočju se vzpenja
železniška proga od Borovnice mimo Raskovca
proti Logatcu, se kaže grad Bistra, nekdaj mogočna
kartavza (samostan kartuzijanov). Ustje Borov¬
niške doline in monumentalno zgradbo borovni¬
škega železniškega viadukta 1 * , največje zidane
premostitve v naši državi, zakriva Žalostna gora.

Oglejmo se po višinskem svetu te razgledne
strani! Golovec, Debeli hrib in Molnik na juž.-vzh.
robu smo že omenili. Preko usede med Debelini
hribom in Molnikom uzremo Dolenjsko hribovje
v več zaporednih panogah. V ospredju je Ilova

1  Borovniški viadukt, dolg 500 m, visok ok. 40 m,

je zgrajen v loku z radijem 379.8m v dveh etažah:

gornja etaža ima 25, spodnja pa 22 odprtin. Za to
zgradbo se je porabilo 32.000 m 3  klesanega in prav
toliko lomljenega kamenja ter ok. 5,000.000 kosov
opeke.

33

gora z belo cerkvico na pobočju Gradišča s pra¬
zgodovinskim in tudi rimskim grobiščem; za njo
strle med Krško dolino in Strugami v Suhi Kra¬
jini vrhovi Bovlješka gora, Korinjski hrib in
Mačkovec. Kot zadnja kulisa se dviga Kočevski
Kras z vrhom Velikega Roga.

Želimeljska dolina se zajeda globoko v
ogrodje Turjaškega hribovja. Kot pobočnika jo*
stražita dva izrazita stožčasta vrhova: na levi
Sv. Ahec nad Turjakom, s starinsko cerkvijo,
zgrajeno v spomin zmage nad Turki pred Siskom
na dan sv. Ahaci ja leta 1593.; na desni pa Ku-
rešček, krasno razgledišče, istotako z zanimivo
cerkvijo in samotarskim župniščem. V ozadju za
Sv. Ahcem štrli robati Jelovec z vrhovi Limber-
kom, Ostrim vrhom in Starim Čušperkom (z
romantičnimi razvalinami mogočnega gradu).

V smeri proti Kureščeku na gorskem pomolu
se kaže župna cerkev sv. Marjete na Golem, slo¬
veča po umetniško izdelanem baročnem oltarju
in marmornati prižnici. Na robu za Kureščekom
levo opazimo cerkvico na Vel. Osolniku nad Ve-
likolaško kotlino. V ozadju se blešči v izredno
lepem položaju kakor na sedlu župna vas Sveti
Gregor; na istem grebenu levo so vidne še dobro
ohranjene razvaline starega Ortneka, gradu ne¬
kdanjih mogočnih Ortenburžanov.

Na horizontu se vleče dvoje markantnih po¬
gorij, dvigajočih se nad Ribniško dolino: Velika
in Mala gora. Obe se raztezata v juž.-vzh. (Dinar¬
ski) smeri. V Mali gori sta najvišji vzpetini
Grmada in Stene sv. Ane (lepo ležeča gorska
cerkvica sv. Ane iz Ljubljane ni vidna), kot
skrajni vzh. odrastek pa moli v nebo Črni vrh.
Na robu Velike gore, visoke kraške planote z

3

34

več vrhovi nad 1000 m, so najvišji: Turen, Bele
Stene z glasovitimi Ribniškimi svati, strmimi re-
bratimi pečinami, Veliki vrh in Ostri vrh. Na
zap. koncu Bloškega gorovja nad Blokami, tipično
kraško planoto, se krijeta kopasta vrhova Blo-
šček in Zupanšček.

Vrnimo se v ospredje! Od Kureščeka zap. se
«dviga široko razčlenjeni Mokreč, ki se strmo
spušča v tesno globel Iškega Vintgarja, iz katere
priteka bistra Iška. V Ustju (Vrbici), kjer se
potok Zala druži z Iško, je mejnik političnih
okrajev Ljubljanskega, Logaškega in Kočevskega,
ali z drugimi besedami: tu se stikajo Gorenjsko,
Notranjsko in Dolenjsko. Značilne za to stran so
daleč vidne navpične pečine, tzv. Iške peči.
Le-te zastirajo prost pogled proti S, kjer bi se
nam sicer pokazal Notranjski ali Loški Snežnik
(1796 m), prvak Notranjskega Krasa.

Dalje proti W se dviga Rakitniška skupina.
V njej vlada zajetni Krim, ki velja za vremen¬
skega preroka daljni okolici; njega sev.-vzh. po¬
bočje nad »Iško delto« je jako strmo, dočim proti
W zložno prehaja v Rakitniško planoto. Mar-
kantnejše vidne vzpetine na tej strani so Veliki
Srobotnik, Smrekovec in Novaška gora s Šopom;
v nje znožju leži vas Rakitna (791 m) na visokem
prisojnem položaju, ki jo napravlja za ugodno
zračno zdravilišče. Edina vidna naselbina na
Krimskem pobočju je Planinica, idilična vasica,
ležeča ob jasah sočnih košenic in obdelanih njiv.

Onkraj Borovniške doline se pričenja Loga¬
ški Kras, ves porastel s smrekovjem. Nad Borov¬
nico se dviga Veliki Trebelnik; pod Pokojiščem,
vasjo na prelazu proti Cerkniški kotlini, se skriva
divjeromantična globel Pekel, »ta nebesa turisto-

35

va« 1 , s petimi slapovi. Ta zanimivi gorski predel
alpskega značaja z zanimivo floro je priljubljeno
izletišče domačinom in Ljubljančanom. V ozadju
vidimo Vinji vrh, ki meji že na Cerkniško kotlino
(Menišijo).

Najvišja točka te gorske skupine je Ljub¬
ljanski vrh, izza katerega virita na levo dva po-
rastla kraška vrhunca. Pod Raskovcem v najgloblji
usedi med Ljubljanskim vrhom in hrbato Planino
drži važna prometna proga, ki so jo že v davnini
porabljali Rimljani za zvezo med Italijo in Pa¬
nonijo, odn. Norikom. Spričo važnosti te poti so
zgradili Rimljani s stolpi utrjen mejni zid (limes),
ki ga ljudstvo še dandanes nazivlje »Ajdovski
zid«; ta zid je segal od današnjega Verda preko
Ljubljanskega vrha do višine Špekel pri Zaplani,
v dolžini okoli 10 km. Dandanes držita tod Trža¬
ška, odn. Idrijska cesta in dvotirna drž. železnica.
Iznad Logaških rovt gledata kopasti Smolevec
in Srnjak kot zastopnika te alpsko oblikovane po¬
krajine. Pod Ulovko, vrhom zajetne Planine, se
skriva župna vas Zaplana, na pobočju Planine
pa se svetlika starinska cerkev na Korenu
(»Kuren«).

B. Triglavski sektor.

Okrenimo se proti zapadu! Za Vičem se širi
ravnica, ki jo preteka Gradaščica, prihajajoča
od Polhovega Gradca, osrednje vasi Pograjskih
Dolomitov. V ospredju vidimo Brezoviško skupino
z Gradiščem in Debelini vrhom; zadaj za njo,
ločena po dolini Šujice, je Dobrovska skupina, v

1  Glej: Oblak, Pekel, Plan. Vestn., 1903 in Skozi
Pekel v Cerknico, 1905.

3 *

36

nje znožju prijazna vas Dobrova z romarsko cer¬
kvijo Matere božje. Najvišjemu svetu v tej sku¬
pini pravijo domačini Na Vrheh; sredi je Goli
grič, na levem krilu pa Ključ, viden v ozadju ža
Brezoviškim Gradiščem. Prevladuje pa grbasti
hrbet Korenske gmote z Grebenom in cerkvico
sv. Mohorja in Fortunata na Koreni. 1  S Korene,
ki je lahko dostopna ali ‘iz Horjula ali iz Polho¬
vega Gradca, se nudi izredno obsežen razgled.

Izza Korene levo v ozadju kuka stožčasti Vrh
sv. Treh kraljev, sijajno razgledišče, od koder se
odpira dalekosežen pogled po mogočnih slemenih
Nanosa, Hrušice, Križne gore in Trnovskega
gozda. Raz Ljubljanski Grad se vidi vse to kraško
gorovje kot mogočna, topozobčasta kulisa, ki se
vleče od NW proti SE, torej v tipični Dinarski
smeri. V resnici pa je ves ta kraški svet do 15 km
široka planota, iznad katere se dvigajo posamezni
vršaci. Na juž. robu (tik desno za Ljubljanskim
vrhom) se kažejo vrhunci Nanosa, južnega pre¬
dela Hruške planote, z Debelim in Suhim vrhom.
Proti desni zapazi bistro oko gozdni presek, to je
prelaz Hrušice, koder drži cesta v Vipavsko do¬
lino; nekdaj je bila tu rimska poštna postaja
»Mansio ad pirum«. Najizrazitejša vrhova v sred¬
nji skupini sta Streliški vrh in Idrijski Javornik.
Na skrajnem zap. obzorju pa se dvigajo vrhovi
Trnovskega gozda: trije Gol jaki in Jelenek. Vse
to višavje je po Rapallski pogodbi pripadlo k
Italiji.

Vrnimo se k Pograjskim Dolomitom, tej
gorski skupini ostrih kontur! Njih glavna reka je

1  Koreno nad Horjulom je treba ločiti od Korena
(Kurena) nad Vrhniko; gl. str. 35.

37

Gradaščica, stekajoča se pri Polhovem Gradcu iz
hudourniških potokov Božne in Male vode. Naj¬
pomembnejši vrhovi so: stožčasti vrhunec Tošč,
dvigajoč se sredi te skupine kot njen glavar; pe-
terozobata Grmada, od Tošča ločena po izrazitem
sedlu. Ker kaže v profilu poteze glave francoskega
kralja Ludovika XIV., so ji Francozi dali ime
»Louis XIV.«. Onkraj Polhovega Gradca pa strmi
v nebo vrh Sv. Lovrenca, sloveč po sijajnem raz¬
gledu in bujni pomladanski flori. Za Sv. Lovren¬
cem levo se vidita strmi rob Klešč in Ovčji hrib,
v ozadju zapira obzorje dolgi hrbet Žirovskega
vrha z Golim vrhom. Desno za Sv. Lovrencem se
more opaziti položno pobočje Pasje ravni; njen
vrh, najvišji v tej skupini, zakriva Grmada s
svojim grbavim grebenom.

Onkraj Dobrove moreš slediti ovinek doline
Gradaščice s samsko kopo Sv. Jurija na Hruše-
vem, za njo pa greben Veternika, ki zakriva vasico
Dvor z znamenito starinsko gotsko cerkvijo. Na
sev. strani Gradaške doline pred Grmado se vleče
Ravnik, v ospredju opazimo Toško čelo in vas
Topol ali, kakor se običajno zove, Sv. Katarina.
V župni cerkvi je v modernem slogu okrašen prez¬
biterij, delo arhitekta Iv. Vurnika. Nad Sv. Kata¬
rino se dviga strmi Rog, desno spredaj Jetrbenk
(z razvalino starega gradu Hartenberga), na po¬
bočju cerkvica sv. Jakoba na Petelinjcu in niže
spodaj Golo brdo. Desno zadaj za Sv. Katarino se
na obzorju ostro odraža Sv. Jakob na Brezovici.
-— Od Tošča sev. se vleče dolomitska vrsta Igal-
skih vrhov in se končuje na Osolniku, ki ga diči
stara cerkvica sv. Mohorja in Fortunata. Značilna
za dolomitski svet je pestra pomladanska cveta-
na, zlasti kraljeva roža (Daphne Blagayana).

38

Zadaj desno za Toscem je viden kopasti vrh
Blegoša, najvišjega vrhunca med Poljansko in
Selško dolino. Izza Sv. Mohorja štrli Lubnik, čuvar
Škofje Loke, in zadaj Gladki vrh Ratitovca ter
razsežna kraška planota Jelovica. Desno spredaj
opaziš sloveči Sv. Jošt z dvostolpo romarsko cer¬
kvijo; veliki zvon nosi v napisu znane Prešernove
verze. Niže spodaj že v Savski dolini se dviga
skromna Šmarjetna gora, zaščitnica sivega Kranja.

Na skrajnem sev.-zap. horizontu uzreš v ve¬
drem ozračju sive, ostro robate, vse druge nad-
kriljujoče kulise Julijskih Alp, v njih »glavo
trojno snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja«,
Triglav, najvišjo z Grada vidno točko. Dozdevno
steno na desno delajo Kredarica (s Triglavskim
domom), Rjavina, dalje v ozadju skupina Škrla¬
tice s Kokovo špico. Čudovit pogled ob jutranji
zori ali v sijaju večerne zarje!

Med Julijskimi Alpami in Karavankami je
zarezana Gornjesavska dolina, ki se da s pogledom
dobro zasledovati. Skrajni vrh na zap. koncu
Karavank in obenem najvišja vzpetina je okrnjeni
stožec Kepe, od Ljubljane najbolj oddaljena vidna
višinska točka (66 km). Od Kepe proti E se vrste
Baba, Roščica in Golica, najbolj priljubljena
izletna gora zlasti v pomladanskem času, ko se
nje južno pobočje beli od livad vonjivih ključav¬
nic (narcis). Na nje vrhu je Kadilnikova, na po¬
bočju pa Spodnja ali Jeseniška koča. Nadalje se
vrste: Javorniška Kočna, čokati Stol s Prešer¬
novo kočo pod vrhom in Begunjščica z Vilfanovo
kočo na pobočju; pred njo pa strma Dobrča.
Preko sedla med Sv. Joštom in Šmarjetno goro
zapazi bistro oko cerkvico sv. Petra nad Begunja¬
mi, zanimivo dvoladjino gotsko stavbo, z lepim

39

razgledom zlasti na Blejski kot in na Julijske
Alpe. Desno od Begunjščice bi se videla globoka
zareza, Ljubeljski prelaz, da ga ne bi zakrivala
dvovrha Šmarna gora.

Konture te sredi ravnine stoječe osamljene
gore nalikujejo velikanskemu dvogrbemu vel¬
blodu, ki se je zleknil onkraj Save in iztegnil
vrat in glavo proti E. Na vzh. vrhu Šmarne gore
se beli božjepotna cerkev Matere božje v baroč¬
nem slogu z veliko kupolo; sloveče slike na presno
v njej so delo Matevža Langusa. Izmed štirih
novih zvonov, posvečenih dne 13. avgusta 1. 1928,
tehta veliki zvon 3496 kg ter je največji v Slo¬
veniji. Zap. vrh je Grmada, za 9 m višja od
Šmarne gore. Šmarna gora je priljubljeno izleti-
šče Ljubljančanov: z obeh vrhov se nudi krasen
razgled na vse strani. Na oba drži več potov, na
Grmado tudi dve strmi planinski poti iz Vikrč;
ena je izvedena po pečinah in je zavarovana s
klini in žicami, da dobro služi kot planinsko
plezalno vežbališče.

Tostran Save pod širokim pobočjem Trate se
kaže velika vas Št. Vid z zavodi sv. Stanislava in
s škofijsko humanistično gimnazijo. Po ravnini se
vijeta Gorenjska ali Celovška cesta in gorenjska
proga drž. železnice. Na levi od ceste leži vas
Dravje, desno pa se vrste posavske vasi: Kleče
s črpalno napravo (vodarno) ljubljanskega vodo¬
voda, Savlje, župna vas Ježica, ob Dunajski cesti
pa Stožce in Mala vas.

V znožju Šmarne gore vidimo vasico Tacen,
izhodišče romarske in turistovske poti na Šmarno
goro. Na desnem podanku opazimo Šmartno, kjer
je v cerkvi oltarna slika, delo Janeza Šubica.
Zadaj za Šmarno goro se vleče od Medvod proti

40

Repnjam nizka Brezovica; na polju levo opazimo
Spodnje in Zgornje Pirniče, za Šmarno goro na
desni na obronku Dorniškega vrha pa cerkvico
Sv. Tilna nad Repnjami, rojstno vasjo slavista
Jerneja Kopitarja.

Na ravnem polju vzh. od Šmartna se vrste
trojne Gameljne (Zgornje, Srednje in Spodnje).
Na pobočju hrbtaste Rašice, ki prehaja na levo v
Veliki vrh, na desno pa v vas Dobeno, leži na
prisojnem svetu čedna vas Rašica s cerkvico. To
hribovje se spušča proti Savi nad Črnučami z
razglediščem na Taboru, prav nad savskim mo¬
stom. Na tem vrhu se še poznajo okopi izza fran¬
coske dobe. Hrbet proti Gameljnam je Straža,
zadaj za Taborom je Straški vrh, nad Črnučami
pa Lačenberk.

C. Kamniški sektor.

Temna proga vrbja, ki se vleče od Šmartna
proti E do vrat v Zasavje (pri Dolu), nam znači
strugo Save; reke same ni videti.

Onstran Save pod Črnučami se pričenja Kam¬
niško polje. Nad župno vasjo Sv. Jakoba ob Savi
se dviga osameli Soteski hrib, niže doli ob Savi
opazimo vasi Beričevo s cerkvico, Dol z župno
cerkvijo in z gradom, ki je bil nekdaj last sloveče
rodbine Erbergov, dalje Zaboršt na znožju Aj¬
dovščine, niže doli pa v Savski dolini, ki prehaja
tu v tesen, župno cerkev sv. Helene na Dolskem
s t. zv. Žerjavovim gradom in nje podružnico
sv. Agate.

Pogled po Kamniškem polju sega sev. do
mesta Kamnika samega. V sev. delu Kamniške

41

ravnine opazimo osameli hrib Homec (Holmec) z
župno cerkvijo, desno grad Volčji potok, levo pa
hrib Gobovec, višino nad Mengšem. Na sev. robu
ravnine opaziš kamniško podružnico v Podgorju,
zadaj se kažeta stolpa župne cerkve sv. Ane v
lunicah. Na desno pa vidiš grad Zaprice, Žale,
Mali grad in Stari grad, značilne kamniške po¬
stojanke. Na vzh. robu vidimo Ihan, na brdu nad
njim cerkev sv. Kunigunde na Taboru z deloma
ohranjenim brambnim zidovjem; dalje sev. so
Domžale, industrijski trg z veliko radio-oddajno
postajo, otvorjeno 1. 1928.; oba železna antenska
stebra, visoka po 120 m, oddaljena med seboj 200
metrov, more bistro oko z Grada dobro razločiti.
Sploh je na porečju Kamniške Bistrice, ki priteka
iz romantične doline v znožju Kamniških Alp in
se pri Dolu izliva v Savo, največ industrijskih
podjetij, ki jih goni vodna moč Bistrice; takih
vodnih naprav (tovaren, žag in mlinov) je nad 70.
Voda do njih je napeljana po rakah iz Bistrice,
tako da je ob suši glavna struga Bistrice malone
suha, dočim se vsa voda preteka po umetno na¬
pravljenih mlinščicah, da goni stroje. Kako revna
je v tem oziru Ljubljanica pač spričo svojega ne¬
znatnega padca!

Poglejmo še pogorje, ki obroblja Kamniško
polje! Nad Kamniškim Starim gradom se dviga
Veliki Špic, dalje Tolsta gora, Vranja peč (Pa-
lovče) z župno cerkvijo na sedlu, niže doli se
skriva grad Kolovec, vidna pa je župna cerkev
na Rovih; podVelinkom se beli župna vas Zlato
polje, dalje proti E pa prisojno ležeča vas Češ¬
njice. Sev. od te gorske vrste se vleče Tuhinj¬
ska dolina, juž. pa se členi Moravško hribovje,
ločeno od nje po glasovitem Črnem grabnu, koder

42

drži državna cesta iz Domžal preko Lukovice in
Trojan v Savinjsko dolino in dalje v Celje—
Maribor.

V Zasavje spada hribovje juž. od te proge:
Ajdovščina, za njo Sv. Miklavž v Goropečih in
Sv. Trojica z izredno lepim položajem in sijajnim
razgledom, Gradišče nad Moravčami, zadaj na
obzorju pa Sv. Valentin na Limbarski gori s slo¬
večo božjo potjo in za njim rogljati vrh Špilka
nad Motnikom. Za Savo pa se vrste: sklop Muro-
vice in Ciclja, na kojega juž. pobočju se vidita va¬
sici Zagorica, rojstni kraj matematika Jurija Vege,
in Sv. Križ. Na vzh. podanku čepi na strmi višini
Sv. Miklavž, dominantna točka nad Savsko do¬
lino; po njej teče železnica proti Zidanemu mostu
in dalje v Zagreb in Beograd, odn. v Celje in
Maribor. Za Cicljem (onstran sedla Grmače) se
vleče široki hrbet Slivne; dalje Sv. Gora, sloveče
razgledišče, piramida Roviškovca ter hrbet Ja-
blanščeka nad Zagorjem. Globoko zarezo dela
Savska dolina, ki je med železniškima postajama
Savo in Zidanim mostom slikovito romantična
soteska. V tej pokrajini se nahaja bogato pre¬
mogovno okrožje: Zagorje, Trbovlje, Hrastnik.

Okrenimo se sedaj proti visokemu planinske¬
mu svetu na N! Za Šmarno goro v ozadju je Ka¬
ravanška skupina strmega Storžiča, na zap. koncu
te gorske vrste so Kriška gora (Kukovnica), vzh.
pa Vaneš in Zaplata s Hudičevim borštom. Za
Storžičem se vidi na horizontu lomljeni greben
Košute, sedaj mejni rob med Jugoslavijo in Av¬
strijo, ki se vleče od Ljubeljskega prelaza preko
Kladva do Košutnikovega Turna. Izza Storžiča
desno se kažeta vrhova Stegovnik in Vimikov
Grintovec, za levim robom Kokrske Kočne pa se

43

loči juž. zap. pobočje koroškega Ojstrca (Obira),
na čigar vrhu je znana meteorološka postaja.

Pri globoki zarezi Kokrske doline, po kateri
priteka iz Jezerske kotline reka Kokra, ki se pod
Kranjem izliva v Savo, se pričenja glavna gmota
Kamniških ali Savinjskih Alp: Kokrska Kočna,
najvišji njih vrh Grintovec, Skuta, Štruca,
trovrha skupina Križa, Štajerske in Kranjske
Rinke, Turska gora in v ospredje pomaknjena
kopasta Brana. Kamniško sedlo (Jermanova vrata
s planinsko kočo) deli to skupino izrazito v dva
dela. Sledi košati greben Planjave, škrbasta za¬
reza Škarje in ostra piramida Ojstrice; zadnji člen
v tej impozantni apnenski vrsti je Veliki vrh.
»Podoba je, kakor da so se v srednji skupini Kam¬
niških Alp gorotvorne sile še enkrat združile, da
na skrajnem koncu svojega torišča zadnjikrat po¬
kažejo svojo polno moč,« pravi najboljši znan¬
stveni poznavalec Kamniških Alp, Ferdinand
Seidl . * 1

Vsaka obeh omenjenih skupin ima svoje
predgorje: od Grintovca sem se vleče Kalški Gre¬
ben, ločen od njega po Kokrskem sedlu, dalje
Veliki Žvoh, ki se končava s Krvavcem (s planin¬
skim domom SPD); vzh. vrh je Mokrica. Pred
Ojstrico nad planoto Korošice se strmo vzpenja
Dedec, spredaj rtasti Konj, pod njim se prostirata
gorski planoti Velika planina, znana kot zimsko¬
športno torišče, z zanimivimi pastirskimi kočami,
in Mala planina; na nje vzh. robu štrli Pasja peč
nad sedlom Volovljekom (Kranjski Rak). Na po-

1  Gl. Ferd. Seidl, Kamniške ali Savinjske Alpe,

I. zv. str. 17 . Knjigo priporočamo vsakemu, ki se
hoče poučiti o geološkem nastanku in geomorfskem
ustroju našega alpskega sveta.

44

bočju Male Planine opaziš cerkev sv. Primoža,
slovečo po imenitnih gotskih freskah, tik za njo
pa cerkvico sv. Petra.

Desno od Volovi jeka se dviga Kranjska Reber,
za njo se skrivata Lepenatka in Veliki Rogatec,
najvišji vrh med dolinama Lučnice in Drete. Od
sedla Črnilca vzh. se vleče v Dinarski smeri visoko¬
gorska planota Menine, povsem kraškega značaja.
Na pobočju nad Tuhinjsko dolino se vidita gorski
cerkvici Sv.Miklavž in Sv. Vid v,Planini. Zna¬
čilne vzpetine so: Tomanova planina, Tolsti Vrh,
Javorščak, v Menini sami pa Kurji vrh, Vivodnik
in Ščavnice.

Ozrimo se zopet na Ljubljansko polje! Na
Savski ježi se vrste posavske vasi Tomačevo,
Jarše, Šmartno, Hrastje, Sneberje in Zadobrova,
na vzh. koncu na znožju rjavega laporskega plaza
se skriva Zalog ob Ljubljanici, kjer je bilo do
otvoritve Juž. železnice (leta 1849.) važno prekla-
dališče za blago, ki so ga vlačilne ladje dovažale
po Savi navzgor s Hrvatskega, nazaj so pa pre¬
važale kolonijalno in drugo blago, ki so ga dova¬
žali vozniki in tovorniki od Trsta sem in iz go¬
renjskih krajev. Preko polja teče železniška proga
od glavnega kolodvora v premi smeri vzh. v
Savsko dolino. Sredi polja na desno stoji dvostolpa
cerkev Device Marije v Polju. Spredaj na desno
opaziš visoko zidovje umobolnice na Studencu,
Fužine z gradom in tvornico za barve, vitki dim¬
nik papirnice na Vevčem in cerkev v Kašljem na
znožju Kašeljskega hriba. Na levi od D. M. v Polju
opaziš veliko planjavo; to je Ljubljansko vojaško
vežbališče.

Kot mogočen zapah sega v Savsko dolino po¬
bočje dolenjskega Zasavja, ki se vrhunči na

45

Janč jem (z dobro vidno cerkvijo); visoki pomol
sev. se zove Ipavčev hrib. Na sev. odrastku Ka-
šeljskega hrbta nad sovodjem Besnice, ki priteka
izpod Prežganja, župne vasi na grebenu juž. od
Jančjega, opaziš razvalino starega gradu Oster-
berga, ki je bil nekdaj last slovečih Ostrovrhar-
jev, pozneje pa Erbergov. Vidno je sedlo pri
Pečarju, ker se prevali cesta iz Sostrega v Besni-
ško dolino; dalje na desno se vleče hribovje z
Babno goro, Taborom in na skrajnem desnem
krilu z Malim vrhom. Značilen je rogljati vrh Po¬
gleda, ki je vzh. tovariš dolomitskega Molnika.
(Kucelj, Gradišče in Obolno, krasna razgledišča
nad Višnjo goro, ostanejo očem opazovalca za¬
krita.) Pač pa kipi na skrajnem E v nebo vrh
Kuma, najvišjega vrhunca v Zasavju, sloveča
božja pot z dvema cerkvama, priljubljeno pla¬
ninsko izletišče slovenskih in zagrebških turistov. 1

Kot skrajne višinske postojanke, vidne z
Ljubljanskega Grada, se vrste v smeri od SE
proti W in N: Kočevski Rog (56 km zračne raz¬
dalje). Velika gora (43 km), Krim (14 km), Nanos
46 km), Idrijski Javornik (38 km), Gol jaki (51 km),
Blegoš (34 km), Triglav (64 km), Kepa (66 km),
Stol (51 km), Košuta (45 km), Obir (47 km), Grin¬
tovec (55 km), Ojstrica (37 km), Veliki vrh (38 km),
Menina (33 km), Roviškovec (31 km), Jančje
(16 km) in Kum (43 km).

Ves horizont tvori torej nekako eliptično črto,
nje velika os gre od Roga do Kepe (122 km), prečna

1  Prim. Fran Erjavec, Jedna noč na Kumu.
Zbrani spisi, II., str. 19 sl.

46

os pa od Velikega vrha v Kamniških Alpah do
Nanosa (82 km). Približno središče te elipse je
Šmarna gora.

Vidni ravninski svet, to so Barje, Ljubljansko
in Kamniško polje, zavzema ok. 330 km 2  površine.
Na tem prostoru bi se moglo zmestiti vse sedanje
prebivalstvo naše zemlje, ki ga je ok. 1820 mili¬
jonov; seveda bi moralo v silni gneči stati po pet
do šest oseb na prostoru 1 m 2 .

Najvišja vidna točka je vrb Triglava (2863
metrov), najniže ležeča kota pa je ob izlivu
Ljubljanice v Savo pri Dolu (261 m).

Koga ne bi ob tem veličastnem razgledu za¬
mikalo, da bi o priliki posetil ta ali oni mični
kraj, ta ali oni vabljivi vrh! Na Gradu si lahko
napraviš načrt za nedeljski izlet, z Grada pre-
motriš smeri za počitniško pešačenje.

Iz množice mikavnih predelov vabijo k sebi
na krajše ali daljše enodnevne izlete: Sv. Ahec,
Kurešček, Iški Vintgar, Krim z Rakitno, Borov¬
niški (»coklarski«) Pekel, Vrb sv. Treh kraljev, Ko¬
rena nad Horjulom, Sv. Lovrenc nad Polhovim
Gradcem, Grmada, Tošč, Sv. Mohor, Šmarjetna
gora in Sv. Jošt, Kamniška Bistrica, Sv. Primož,
Vranja peč in Zlato polje, Sv. Trojica in Limbar¬
ska gora, Sv. Gora, Sv. Planina in Kum.

Za bližnje poldnevne izlete pa si izbereš: Go¬
lovec in Orl je, Sv. Katarino, J anč je, Sv. Miklavž v
Zasavju, da ne omenim drugih bližnjih točk,
zlasti Šmarne gore z Grmado, ki sta v vsakem
letnem času Ljubljančanom najbližja in najlaže
pristopna vrhova, enako mikavna po svojem solnč-
nem položaju in planinskem značaju kakor po
obsežnem razgledu.

47

V.

Kult urno-zgodo vinski pogledi.

Ko smo vso pokrajino premotrili po njeni
morfološki vnanjosti in topografskem licu, naj
to pestro sliko še oduševimo! Sicer že imena sama
pokrajino nekako oživljajo, bodisi, da označujejo
nje lego in oblike (Ljubljana , 1  Dobrova, Medvode,
Osolnik itd., Triglav, Grintovec, Ojstrica, Golica,
Rog, Storžič itd.), bodisi, da hranijo pričo o davni
zgodovini (Ajdovščina, Mirje, Gradišče, Rovišče,
Gomila, Straža, Tabor i. dr.), bodisi, da imajo ime
po cerkvenem zaščitniku: od sv. Petra nad Begu¬
njami preko Šmarne gore dol do sv. Neže in
sv. Jošta na Sv. Kumu, od sv. Primoža nad Kam¬
nikom tja do Vrha sv. Treh kraljev. Misleči opa¬
zovalec najde sicer že v imenih samih pobudo za
razmišljanje in proučevanje, vendar dajejo po¬
gledi v zgodovino krajem njih duševno oznako.

Predoči si v duhu sivo davnino, o kateri ni¬
mamo ne pisanih ne sporočenih zgodovinskih po¬
datkov! Koliko geoloških preobratov, koliko tisoč¬
letij zemeljskega preobraževanja je šlo v zaton,
da je dobila pokrajina .tiste mnogolične oblike,-ki
jo delajo sedaj tako členovito in zanimivo! Koliko
stoletij je minilo, odkar je človek prvič nastopil
na tej pozornici in ji vtisnil pečat svoje bitnosti!

Zasanjaj se daleč nazaj v mitološko dobo, ki
druži našo pokrajino s kulturnim okolišem argo-
navtskega mita! Bajni grški junak Jazon je na
begu pred zasledovalci iz Kolhide priplul iz Čr¬
nega morja po Dunavu, Savi in Ljubljanici na
svoji ladji Argo do izvirkov te reke pri Nauportu

1  Gl. razloga imena str. 51.

48

(sedanji Vrhniki). Tedaj so Argonavti ladjo pre¬
nesli ali prerinili po suhem preko kraškega sveta
do Adrije, odkoder so se zopet po mokrem vrnili
v svojo domovino, oni, ki so tako kot prvi obkro¬
žili ves Balkanski polotok.

Drug sen naj te ponese v prazgodovinsko
dobo, ko je še obširno jezero pokrivalo sedanjo
barjansko kotlino. Pusto pokrajino pokriva ne-
prodirna šuma, ki jo oživljajo turi, bizoni, med¬
vedje, volkovi, risi, vepri in jeleni. Človeku ni bilo
varno bivati na kopnem: rajši si je zgradil svoje
domovanje nad vodo, na mostiščih, da je bil tako
varen pred divjimi zvermi in pred sovražnim so¬
sedom. Hrano mu je dajal lov: v vodi somi, ščuke
in krapi, na suhem pa divjačina ter želod, dre-
nulje, drobnice in lesnike. Žitaric ni gojil, polje¬
delstva ni poznal; vodni grašek (Trappa natans)
je phal v pšeno in s primitivnimi žrmljami mlel
v moko. Po vodi je veslal v enodrevnih čolnih.
Preprosto orodje in orožje si je izdeloval iz kre¬
silnega kamena in serpentina, iz kosti, čekanov in
rogovja; posodo si je žgal iz gline. Le malo pred¬
metov iz te dobe se je našlo izdelanih iz bakra
ali brona, nobenega iz železa, kar priča, da ta
prvotna kultura mostiščarjev sega na stik dveh
dob: kamene in brončene. 1

Napočila je zgodovinska doba. Grad, ki je
spričo odličnega položaja služil že v prazgodo¬
vinski dobi za gradišče (kolobarno okopišče), so
seveda zavzeli tudi Rimljani, ko so se že v
1. stol. pr. Kr. tu pojavili, kot strategično važno
postojanko, Lot izborno oporišče in opazovališče.
Onstran Ljubljanice pa tam, kjer se prodnata tla

1  Prim. Ernst Kramer, Das Laibacher Moor, in
Iv. Šubic, Ljubljansko barje.

49

Ljubljanskega polja na obronkih nad Gradaščico
stikajo z močvirnim Barjem, so postavili in utrdili
svoje trgovsko mesto Emono, ki ji je cesar Okta-
vijan bržčas že 1. 34. pr. Kr. podelil mestne pravice
(»Colonia Julia«). Emona je bila važna postojanka
na križišču in izhodišču strategičnih in trgovskih
cest. Obdali so jo z močnim zidovjem v pravo¬
kotni obliki: v dolžino je merilo 510 m, v širino
435 m, ter je imelo 22 štirikotnih stolpov, na vsa¬
kem voglu pa po en okrogel valjast stolp. V sta¬
rejši dobi je bilo več (14) mestnih vrat, pozneje
so jih večino zazidali, da jih je ostalo le šestero.
Notranje mesto so delile ceste pravokotno v več
otokov (»insulae«). V prvih treh stoletjih je živela
Emona mirno življenje rimskega provincialnega
mesta; v 4. stol. je doživljala borbe med protivnimi
cesarji, največ pa je trpela za preseljevanja na¬
rodov. Nje usodo je zapečatil hunski samodržec
Atila, ki jo je bržčas 1. 452. na svojem pohodu v
Italijo razdejal.

Še dandanes moreš točno ugotoviti obzidje
rimske Emone; nje središče ima še danes značilno
ime Gradišče. Juž. stran zidovja poteka na Mirju
od tzv. Paichlovega vrta, kjer se vidi v zidu okrogli
juž.-zap. stolp, do Jakopičevega vrta ob Emonski
cesti. Od tu drži vzh. zid ob Emonski cesti preko
Valvazorjevega trga ob Vegovi ulici do univerze.
Tu se okrene sev. zid preko realčnega dvorišča do
vhoda v Gradišče in dalje ob Nunski ulici; zap.
zid pa je držal preko vrtov čez Erjavčevo cesto,
za veliko županijo, čez Gregorčičevo ulico in
Rimsko cesto, kjer doseza ob Ulici rimske legije
zopet juž.-zap. vogelni stolp.

Predoči si takratno Emono, v katero so se
stekale važne prometne ceste, ki se — dovolj zna-

4

50

čilno za preudarnost rimskih tehnikov — v glav¬
nem ujemajo z današnjimi velikimi cestami. Od
Ogleja (Aquilea) je šla glavna cesta preko Hru¬
šice (Ad pirum), Logatca (Longaticum), Vrhnike
(Nauportus) mimo Loga in Brezovice — kakor
današnja Tržaška cesta — v Emono. Kot zaporni
zid je ščitil to cesto 10 km dolgi »Ajdovski zid« 1 ,
nad 1 m širok in mestoma do 2 m visok; na njega
razvalinah se je ugotovilo še 62 brambnih stolpov.

Druga važna rimska cesta drži ob znožju Go¬
lovca preko Šmarja na Trebnje (Praetorium La-
tobicorum) in dalje v Drnovo (Neviodunum) na
Krškem polju in Sisak (Siscia). Pri Lavrici se
cepi od nje stranska proga čez Barje (Lugeon
lacus) na Golo—Bloke—Lož preko Javornikov
proti Trstu (Tergeste). Tretja cesta drži sev. na
Posavje — pri Črnučah je bil črez Savo most —
v smeri današnje Dunajske ceste na Trojane
(Atrans) in dalje v Celje (Celeia), Ptuj (Poetovio)
do Dunava. — Bržčas je šla rimska cesta tudi ob
Savi navzgor in črez Ljubelj na Gosposvetsko
polje (Virunum) v Noriku. Tako je bila Emona
skozi štiri stoletja žarišče rimske imperatorske
oblasti kot mejno mesto Italije, Panonije in No¬
rika. 2

Prišla je viharna doba preseljevanja narodov,
ki je tudi v naši domovini pustilo svoje sledove.
Preko Kranjske so drli v Italijo Gotje in Lango¬
bardi. V 2. polovici 6. stol. pa so se v naši domo¬
vini naselili Slovenci, davni naši pradedje. Zopet

1  Gl. str. 55.

2  Najtemeljitejše delo o rimski Emoni je: Walt.
Schmid, Emona, I. Najnovejše izsledke o rimski dobi
v naši pokrajini vsebuje istega pisca spis: Romische
Forschung in Oesterreich 1912—1924.

51

je oživelo mesto, ne več Emona, temveč že Ljub¬
ljana . 1  O tej nastarejši dobi slovenske Ljubljane
molči zgodovina. Slovenci so bili cesto v hudih
borbah z. barbarskimi Obri (Avari). Le za kratko
dobo je združil Slovence, ki so zasedali takrat
dokaj širše ozemlje, kakor je sedanje, v enotno
državo, ki je segala od Krkonošev do Adrije, kralj
Samo (623—658). »Minili sreče so in slave časi«
—• Slovencem so, zavladali Franki; pričelo se je
priseljevanje nemškega življa; zidali so gradove,
ki imajo še dandanes nemška imena. Nad 300 let
so bili deli Kranjske podložni koroškim vojvodom,
kojih namestniki so kot deželni knezi stolovali na
Ljubljanskem Gradu. Zopet le za kratko dobo je
združil češki kralj Otokar II. (1270—1276) Slo¬
vence pod svojim žezlom; to zedinjenje je uničila
bitka na Moravskem polju, ko je slovensko ozemlje
prešlo kot fevd v last Habsburžanov (1. 1282.)

Čim več je Ljubljana pridobivala politične,
gospodarske in kulturne važnosti kot glavno mesto
Kranjske, tem bolj se je širila ob Gradu in Ljub¬
ljanici. Prvotno srednjeveško Ljubljano je obdajal
mestni zid in jo vezal z Gradom tako, da je ena
proga šla po grajskem pobočju od sedanjih Šanc

1  Prvi zapisek tega imena je Lubigana — iz leta
1146. Najverjetnejšo razlago tega imena je podal
Luk. Pintar (Lj. Zvon, 1908, str. 243 sld.): »Lubljane«
so se zvali prebivalci, naseljeni ob »lubu«, to je ob
holmu, gorskem pomolu (stsl. lubu = sl. leb, lob[anja],
čelo, holm), dočim so se prebivalci v ravnini nazivali
»Poljane«, to je prebivalci na polju. Tudi univ. prof.
Fr. Ramovš razlaga »Ljubljano« kot stanovniško ime
iz korena »ljub-« na osnovi prvotne oblike: »Ljub¬
ljane«. (Gl. Arch. f. slaw. Phil., zv. 36, str. 451, 452,
opb.) — Drugi zopet menijo, da ime Ljubljane znači
prebivalce oib reki Lubiji, češ, da je Lubija (Lebija)
prvotno ime sedanje Ljubljanice.

4 '

52

navzdol mimo Samassove vile ob Vožarški poti do
Ljubljanice, druga pa z Grada strmo navzdol do
Tranče in na desnem bregu Ljubljanice navzgor
do »Vodnih vrat«. Pozneje, ko se je mesto razši¬
rilo ob sev. znožju Grada do sedanjega Krekovega
trga in onstran Ljubljanice ob Novem trgu, so po¬
tegnili novo ozidje z Grada po sev. pobočju preko
Krekovega trga do Ljubljanice pri Zmajskem
mostu, na drugi strani pa so novi mestni del ob¬
dali z zidom v smeri sedanje Cojzove, Emonske
ceste in Vegove ulice, kjer je ob sedanjem Kon¬
gresnem trgu stala »vicedomska« palača. Mestni
zid od križišča Cojzove in Emonske ceste in ob
Vegovi ulici je stal na starem emonskem »miru«.

V mesto je bil možen dostop skozi šestero
vrat; njih sledovi se dado po obliki sedanjih pro¬
storov še dandanes bolj ali manj dobro ugotoviti.
Bila so to: 1. Karlovška ali Pisana vrata na stiku
sedanje Florjanske ulice in Karlovške ceste;
2. Vodna vrata ob Ljubljanici na Žabjaku na¬
sproti izlivu Gradaščice; 3. Nemška vrata pri se¬
danji Križevniški (nemški) cerkvi na Valvazorje¬
vem trgu; 4. Vicedomska (»Fistamska«) vrata pri
sedanji univerzi ob vhodu na Dvorski trg; 5. Špi¬
talska vrata pri nekdanji meščanski bolnici ob
Ljubljanici pri sedanjem frančiškanskem mostu, in
6. Frančiškanska ali Samostanska vrata pri Fa-
bjanovi hiši na sedanjem Vodnikovem trgu. — To
mestno zidovje je služilo za varnost meščanov v
obrambi proti sovražnikom, zlasti ko je od 15. do
18. stol. pretila večkrat turška nevarnost. Na Gradu
je bila brez dvoma kresna straža, kakršne so bile
na več daleč vidnih točkah v vsej deželi od hrvat-
ske meje gor do Alp. Ljubljana sama pač spričo
svojih dobrih utrdb in močnega mestnega zidovja

53

ni mnogo trpela od turških napadov. Ko je turška
nevarnost v 18. stol. sploh prenehala, so mestno zi¬
dovje opustili in podrli. Dandanes se vidijo njega
sledovi le še na obronkih Grajskega hriba in ob
Vegovi ulici.

Neme priče o stari fevdalni dobi, ko je naš
narod še tlačanil tujemu gospodarju, so razvaline
mogočnih gradov, kakor Čušperk in Ortenek na
dolenjski, Jeterbenk in Smlednik na gorenjski
strani, Stari grad nad Kamnikom in Stari ter Novi
grad (Osterberg) nad Zalogom, ter končno Ljub¬
ljanski grad sam, ki ima za seboj tisočletno zgo¬
dovino prvotno kot palača (»Pfalz«) srednjeveških
deželnih knezov, pozneje kot vojašnica in jetniš-
nica, v novejši dobi pa kot velika stanovanjska
naselbina.

Globlje so razgibale sicer mirno Ljubljano
francoske okupacije v 1.1797., 1805.—1806. in zlasti
leta 1809.—1813., ko je postala glavno mesto Ilir¬
skih provinc in je v njej (v sedanji škofiji) stolo-
val kot guverner francoske Ilirije maršal Marmont.

Še en zgodovinski dogodek je dal Ljubljani
poseben utrip: vladarski kongres 1.1821., ko so se
sešli tu na diplomatsko posvetovanje ruski car
Aleksander I., avstrijski cesar Franc I., napolitan¬
ski kralj Ferdinand in več evropskih diplomatov.
Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev ob severnem
robu Mestnega loga in znana gostilna pri Ruskem
carju na Posavju še hranijo spomin na tisto ži-
vahno-veselo leto. Zemeljski potres 1.1895. je v
svojih posledicah dal Ljubljani novo lice moder¬
nega mesta, politični prevrat 1. 1918. pa pogoje za
svoboden kulturen razvoj in gospodarski razmah.

Omenili smo s tem le nekatere pomembnejše
dogodke iz ljubljanske zgodovine. Samotarski po-

54

setnik Ljubljanskega Gradu se domisli lahko še
mnogih drugih, da si v svoji fantaziji pričara pri¬
vide in prizore, ki čume v preteklosti našega glav¬
nega mesta . 1

Razgled z Grada je še v enem oziru zanimiv
in pobuden: v slovstveno-zgodovinskem. Ljubljana
je kulturno središče Slovencev že od prve dobe,
ko se je v njih pojavila zavest narodne samobit¬
nosti. V protestantski dobi se je prva slovenska

1  Življenje v Ljubljani v pomembnih zgodovin¬
skih dobah ali ob važnejših dogodkih so si vzeli
tudi naši pisatelji za snov ali okrasje svojih spisov.
Tako opeva n. pr. Anton Aškerc  v epski pes¬
nitvi »Atila v Emoni« dogodke med poganskimi
in krščanskimi prebivalci Emone v usodnem letu 452.
— Jos. Jurčič  slika v svojem nedovršenem zgodo¬
vinskem romanu »Slovenski svetec in učitelj« (Ljublj.
Zvon, 1886) apostolsko delovanje sv. Melodija med
»emonskimi« Slovenci v 9. stol. — Jos. Jurčič  je
spisal dalje dve zgodovinski povesti, kojih dejanje
se vrši vsaj deloma v Ljubljani: »Hči mestnega sod¬
nika« (iz 15. stol.) in »Jurij Kobila« (iz časov lute¬
ranske reformacije). V zgodovinski noveli »Ivan
Solnce« opisuje Ivan Tavčar  pestre dogodke v
Ljubljani ob prihodu cesarja Leopolda I. 1. 1660. —
Ivan Pregelj  predočuje v dramatskem spisu »Salve
virgo Catharina! ali ljubljanski študentje« (Dom in
svet, 1928) zanimive dogodke med meščani in jezuit¬
skimi študenti v 1. 1682. in 1683. — lika V a š t e -
Burgerjeva je v zgodovinskem romanu »Umirajoče
duše« očrtala življenje umetniških krogov v baročni
Ljubljani v letih 1702—1756. — Fran Govekar  pri¬
poveduje v široko zasnovanem romanu »Svitanje« za¬
nimive dogodke v naši domovini za prve francoske
okupacije koncem 18. stol. — Jos. Jurčič  in Janko
Kersnik  sta v »Rokovnjačih« orisala burno živ¬
ljenje tajne rokovnjaške družbe, ki je šarila v zač.
19. stol. v Kamniškem okraju. — Ivan Tavčar
slika v zgodovinskem romanu »Izza kongresa« zani¬
mivo družabno življenje v Ljubljani za vladarskega
kongresa 1. 1821.

55

tiskarna (Manlius) na domačih tleh pojavila v
Ljubljani; odtlej je velika večina slovstvenih
spisov izšla na svetlo v Ljubljani in malone večini
naših slovstvenikov in kulturnih delavcev je bila
Ljubljana torišče njih delavnosti. In na katero
koli stran se obrneš, stoječ na Gradu, lahko vidiš
v duhu rojstne kraje naših slovstvenikov in znan¬
stvenikov.

Tam na jugu preko Sv. Ahca je okolica Veli¬
kih Lašč, kjer so se rodili: početnilc našega slov¬
stva Primož Trubar  na Raščici, pripovednik
Josip Jurčič  na Muljavi, pesnik, kritik in
jezikoslovec Fran Levstik  v Spodnjih Retjah,
leposlovec Josip Stritar  v Podsmreki. Na ve¬
černi strani se skriva Vrhnika, domovina Ivana
Cankarja  ; nje okolico oživlja jo Cankarjevi
junaki: Hlapec Jernej, Aleš iz Razora in Kralj na
Betajnovi. In na gorenjski strani tam pod Svetim
Petrom nad Begunjami leži v ravnem polju Vrba,
rojstna vas Franceta Prešerna,  našega prvega
klasika. V znožju Triglava sanjari Bohinj, domo¬
vina pisatelja-modreca Janeza Mencingerja.
V Poljanah pod Blegošem je dom Ivana Tav¬
čarja  in v istem kraju na Visokem njega zadnje
pokojišče. Pod Šmarjetno goro uzreš sivi Kranj,
kjer počivata Prešeren in njega mlajši pesniški
tovariš Simon J e n k o , pesnik Sorškega polja.
Tamle v Zgornji Šiški stoji še danes dom Valentina
Vodnika,  ki je »rodila ga Sava, Ljubljansko
polje, navdale Triglava ga snežne kope«. Tam pod
Sv. Tilnom v Repnjah je zagledal luč sveta sloveči
jezikoslovec Jernej Kopitar,  mentor Vuka
Stefanoviča Karadžiča. V Kamniku se je rodil lirik
in dramatik Anton Medved,  v Mengšu pisec
»Bajk in povesti o Gorjancih« Janez Trdina,

56

iz Moravske pokrajine pa so prišli Prešernov so¬
dobnik Ivan V e s e 1 - K o s e s k i, pripovedniki
Janko Kersnik,  graščak na Brdu, Fran De¬
tela  iz Moravč in Fran Maselj-Podlim-
barski  iz Krašnje pod Limbarsko goro, iz Za¬
gorice pod Cicljem pa slavni matematik Jurij
Vega.  Tudi Ljubljana sama je domovina več
veljavnih rojakov; še slavnejši pa spe večni sen
na starem pokopališču pri Sv. Krištofu: Valentin
Vodnik, Anton Linhart, Matija Čop, Jernej Ko¬
pitar, Janez Bleiweis, Josip Jurčič, Fran Levstik,
Anton Aškerc, Josip Stritar, na novem pokopališču
pri Sv. Križu pa trojica modernih pesnikov: Dra¬
gotin Kette, Josip Murn in Ivan Cankar ter na¬
rodni voditelj Janez Evangelist Krek.

In kake nade nam zbuja pogled v bližnjo bo¬
dočnost? Ljubljana se širi nezadržno vsenaokrog,
zlasti na Ljubljansko polje. Ne nastajajo strnjene
ulice z visokimi palačami, temveč vrtni okraji z
ličnimi vilami in udobnimi malimi hišami; za¬
okrožena Velika Ljubljana sega od Dravelj do
Sela, od Ježice do Viča. Živahen promet z avto¬
busi veže vse mestne okraje med seboj in z okolico;
ves železniški obrat se vrši z električnim pogonom.
Nekje na Posavju je pristanišče za mednarodni
aeroplanski promet. Ljubljanica je utesnjena med
arhitektonsko zgrajene in okrašene obrežne stene,
po njih temenu se vlečejo na obeh bregovih mo¬
derna šetališča. Na Grad drži razen udobno ure¬
jenih poti tudi električna vzpenjača, na Grajski
planoti in na Utrdbah so udobna šetališča in
odmorišča med skrbno gojenimi nasadi. Tudi na
Šmarno goro se lahko povzpneš z električnim dvi¬
galom ali pohitiš nanjo v avtomobilu. Tujci pri¬
hajajo trumoma v deželo in v mesto — v žarišče

57

jugoslovanske alpinistike in turistike, ki jim nudi
toliko lepega in zanimivega.

Barja v nekdanji obliki ni več: vse je rahla,
rodovitna, umno obdelovana zemlja, pravcata žit¬
nica Slovenije. V širši okolici se dvigajo visoki
dimniki industrijskih podjetij. Sploh priča ves
utrip življenja in prometa o podjetnosti, marlji¬
vosti in blagostanju prebivalcev.

Da bi bilo kdaj res tako! Qui vivra, verra!






VI.

Seznam knjig in spisov,

ki se v »Razgledu z Ljubljanskega Grada« omenjajo

ali ki lahko služijo tistemu, ki hoče našo pokrajino

temeljiteje proučevati v zemljepisnem, zgodovinskem,

geološkem, kulturno-zgodovinskem in turističnem
pogledu.

Rud. A n d r e j k a , Ljubljana, die Hauptstadt Slove-
niens, 1929. (Izide tudi v slovenščini.)

Rud. Badjura,  Vodič kroz Jugoslovenske Alpe,
Slovenija, 1922.

Rud. Badjura,  Zasavje, 1928.

Rud. Badjura,  Ljubljanski izleti. Zbirka 100 eno¬
dnevnih izletov. (Pripravljeno za natis.)

Heinr. Costa,  Reiseerinnerungen aus Krain, 1848.

Aug. D i m i t z , Kurzgefasste Geschichte Krains, 1886.

Jos. Gruden,  Zgodovina slovenskega naroda. Zv.
1—6, 1910—1916.

Rob. Kermavner,  Po pogorju polhograjskem in
okoli Krima, 1924.

V. F. Klun,  Archiv fiir Landesgeschichte des Her-
zogtums Krain, I. Bd., 1852; II. u. III. Bd., 1854.

Ern. Kramer,  Das Laibacher Moor, 1905.

Jos. Mal,  Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša
doba, 1928.

Ant. Melik,  Kolonizacija Ljubljanskega Barja,
1927.

Ant. M e 11, Die historische und territoriale Entwick-
lung Krains vom X. bis ins XIII. Jahrhundert,
1888.

Jos. Novak,  Šmarna gora, 1928.

Fr. Orožen,  Vojvodina Kranjska, Slovenska ozem¬
lja, IV. del, 1901, 1902.

60

Ant.  Premerstein Sim.  Rutar, Romische Stra-
Ben und Befestigungen in Krain, 1899.

Jože Rus,  Slovenska zemlja. Kratka analiza njene
zgradi)je in izoblike. Splošna knjižnica II, 1924.

Walt. Schmid,  Emona, I. Teil, 1914.

Walt. Schmid,  Romische Forschung in Oesterreieh
1912—1924, 1926.

Franz Schumi,  Archiv fiir Heimatskunde, I. Bd.,
1882/83; II. Bd. 1884, 1887.

Ferd. Seidl,  Kamniške ali Savinjske Alpe; 1907,
1908.

Joh. Sima,  Bilder aus Krain, I. Im Gebiete der
Steiner Bahn, 1891.

Joh. Sima,  Im Billichgrazer Gebirge, 1892.

Fried. S i m o n y, Panorama des nordkrainischen
Beckens, 1858.

Fran Stele,  Oris zgodovine umetnosti pri Sloven¬
cih, 1924.

Vikt. S t e s k a, Sprehod po Ljubljani, 1928.

Iv. Šubic,  Ljubljansko barje, Jahresbericht des
k. k. Obergymn. zu Laibach, 1886.

Joh. W. Valvasor,  Die Ehre des Herzogiliums
Krain; I. izd. 1689; 2. izd. 1877—1879.

Iv. Vrhovec,  Ljubljanski meščanje v minulih sto¬
letjih, 1886.

JI v. Vrh! otve  d,  Die wohllobliche landesfiirstliche
Hauptstadt Laibach, 1886.

Iv. Vrhovnik  (Nestor), Iz stare Ljubljane. »Jutro«,
1923, št. 272—291.

Periodični listi in zborniki.

Argo.  Zeitschrift fiir Krain. Landeskunde, 1892 do
1898.

Carniola.  Zeitschrift fiir Heimatkunde, 1908—1919.
Geografski Vestnik.  Časopis za geografijo in
sorodne vede. Izdaja Geografsko društvo v Ljub¬
ljani. Od leta 1925. dalje.

61

Glasnik Muzejskega društva za Slove¬
nijo. Od leta 1919. dalje.

Izvestja muzejskega društva za Kranj¬
sko, I,—XIX., 1891—1909.

Mittheilungen des historischen Verei-
n e s fiir Krain, I.—XXIII., 1846—1868.

Mittheilungen des Musealvereines fiir
Krain. 1866, 1889—1907.

Planinski Vestnik. Glasilo »Slovenskega pla¬
ninskega društva«. Od leta 1895.  dalje.

Zbornik za umetnostno zgodovino. Od
leta 1921. dalje.




1




Kazalo

Predgovor.stran 5

Moto. » 7

I. Položaj Grada.» 8

II. Pristop na Grad iu obhod po njem . . . . » 12

III. Mesto in obmestje.» 17

IV. Okolica in obzor:

A. Krimski sektor. »29

B. Triglavski sektor.»35

C. Kamniški sektor.» 40

V. Kulturno-zgodovinski pogledi .»47

VI. Seznam knjig in spisov.» 59

C0B1SS ’40 42*00

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000438279


J*

'S?

£

-v

>35



O)

vo

cb

i

S

w

&

fl?°

.-$<§>
Cvo
-p

<£f

/>  V ‘*N

*»V o -«V

^ J

•t?A« ^

. o^p . o

#

' s r

<Š°

«7

i

$

v

£

2

f


#

4

<y

ir

i

jr

Ol

£

Sf

£

~V

£

S?


~v

r £
i 5

C;

. A _{5 , P

£

Sf

O O V

t+)

M'

Q?

**ty

i

i

0

g

g

0\

i

&

A

ON 1

iT ‘a

£  o-£

/ 2 Š

£  05-4?

Trnovska ce

«r v ^

Regalijev gaj
Cesta na Grad

Rudnik

Utrdbe (Šance; 372

Gumnišče Želimlje

Dol. železnica Babna gorica 322 Grmez 317

„ Kolodvor Ilovica Hauptmanica

Botan. vrt Ižanska cesta Ljubljanica

Gruberjev prekop

Dobravica 435 Sonek (Iž. grad) Sv. Križ (Iška vas)
Studenec (Ig) Matena

Karolinška zemlja (Volar)

Sv. Florj. cerkev

Brest
Črna vas

Tomišelj

Sv. Jakoba cerkev

Log 370 1

Tehn. fakulteta

Dobrova

Bokalce»

Podsmreka

sw

Bistra

Mestni log

Vnanje Gorice

Mirje (rim. zid)

N W

Tobačna tvornica

Vel. županstvo

Rožnik 393 Sv. Jakob 588 (Petelinjec) Šišenski vrh 423

»Atena« (igrišče) Tivolski grad Golo brdo 459 »Cekinov« g

<0 o 1

C*

^ sr

ar s
<5 8

£ 8 ^
. -8 £>

g $4

Š8 &

■§ S

!Šš

g?

4 i

*

.v

. "V ‘P*

o. a J s

i£

& $$ $

S 4 t »

•*<V -n  'c/

• O o g

V vo v

£

OD

*n


$ 00

Nr Sr


c er

P »n

sr .o


‘v u  .4

9r0o

7»,Sv

«7

Laterman. drevored

R A Z G L

E D

LJUB

L J A

Tabor 368 Dobeno
Ježica Art. voj.
Dunajska c. Sv. Krištof

Šmartno Sv. Tilen (Repnje)

Kamniška železnica K

Kamnik (Žale)
Podgorje

Rašica

Gameljne

Domžale

Soteski hrib 40

Črnuče
Gl. kolodvor

Holmec 394

radio-post. Sv. Križ (pokopališče)
Srca Jez. cerkev

Stadion

Tomačevo

l 428 Dravlje

■Cekinov« grad Bellevue

Pirniče Šiška

Št. Vid Škofovi zavedi

Tacen

Gor. železnica

#

Sr*'
A °c

■£<1


$

%

Ihan

Sava

N W

$

“S

J

& T?

As

S'

2

et/.

£  &£

, 0,2/ A*
ic*t±  ep

s

5

Co ko


g

ir\

£

fc) Z')

v %

* S>o

Cff  o &  •'v

. o ^ ^

& ££ &

g«*

•“o

.fr &

'*S o

0*3

„o

p

•s

A

-t?#

Novi grad 455 D. M. v Polju
Zalog Studenec

Stepanja vas
Sv. Jožefa cerkev

Fužine-

Vevče

Klavnica

Vojašnica Kralja Petra I.

Hradeckega vas

Dolenjska železnica



'


(y(A^i čiA<zsmMs ^jvut / 1tG>j- a -&£M.  ^

u^&-£^ C<^*y\^4rAjL~s

OSLOoi^sifKSL.,

vtlri*. Ustuu^