uniformirano kakor pri vojakih, —- Te slabe strani naših šol sploh — ne samo srednjih šol — je g, pisatelj v zgoraj navedeni knjižici prav živo popisal. Hvaležni smo mu, da je nanje opozoril prizadete kroge. Kar graja glede kazni v šoli, kar nasvetuje glede govorniških vaj, slov, šolskih nalog, je uvaževanja vredno. Strinjamo se tudi s pisateljem, ko obsoja težnje šole po tem, da bi napravila iz vsakega dijaka konver-•zacijski leksikon »en miniature«. S tem seveda ne plediramo zato, naj se dijaki predpisanih predmetov napol ali prav malo uče. Nasprotno ! Zahtevati moramo od učencev že iz tega ozira, da se vztrajno in temeljito uče, ker je to tudi velike pedagogične važnosti. Učenci se navadijo na izvrševanje dolžnosti, na stalen del, na izrabljanje časa itd.   Vendar mislimo,  da je večje
IMOVITA ČRNOGORKA.
važnosti, kakor kopica najbolj heterogenega znanja, to, da se učenci nauče metodičnega mišljenja, da spoznavajo dejansko življenje, stik med predmetom in življenjem. Kajti izkušnja kaže, da znanje le prerado izgine, metoda pa ostane. V tem oziru sta važna posebno dva predmeta: prirodoslovje in matematika. (94 str.) — V tem se strinjamo, da »to ni in ne more biti pravi cilj srednje šole, človeka samo po tem presojati, kaj zna v posameznih predmetih«. (38.) Kajti njen namen je mnogo širši, obsega tudi vzgojo mladine. Toda, kaj bodi cilj vzgoje, katera sredstva se naj uporabljajo, da vzgoja dosega svoj namen? V tem oziru dobimo v knjigi le napol jasne, deloma celo napačne odgovore. G. pisatelj postavi za cilj vzgoje načelo : iz učenčeve osebe ustvariti osebnost, (40.) Torej osebnost! To je pa tako širok in nejasen pojem,   da   si  a priori o  njem težko ustvarimo jasno
sliko.   K  osebnosti  spada  po   naziranju modernih izrazita   individualnost in samobitnost,   strogo  uveljavljanje individualnih posebnosti.   »Osebnost je to, česar nimam z nikomer skupno,« pravi E. Key. Do gotove meje je poudarjanje individualnosti v osebnosti opravičeno, in g. pisatelj ima gotovo prav, če zahteva, da mora biti vzgoja individualna (28,  30).  Seveda ni pa vse   individualno   na   človeku   tudi   dobro in vredno, da   se   goji   in   razvija.   Načelo   modernih,   da naj  se osebnost javlja v tem,  da se uveljavlja povsod z vsemi svojimi  nagnjenji,  ne  oziraje  se  na nravna pravila in socialne   običaje,  je   gotovo   obsodbe vredno   in vede v praksi  do  najhujših posledic.  Zato pa tudi pisatelj korigira pojem  in ga rabi —  se  zdi vsaj  —  v  Kantovem   zmislu   kot   ideal   nravnega   človeka  (39,  40). Seveda zopet nastane vprašanje : Kaj pa je ideal nravnega človeka ? po katerih dobrinah mora človek težiti, da   ustvari v sebi   ideal   nravnega   človeka ?   Za načelno  rešitev problema osebnosti je torej,  kakor razvidno, merodajno svetovno naziranje.   Zadnjo besedo ima v tem oziru etika.   Pisatelj je pa prišel   tukaj z moderno  etiko v precep.  Ne  on, ne ona ne vesta povedati nič  gotovega o cilju človekovem.  Na to  vprašanje,  pravi,   se   še ne  more  danes jasno odgovoriti. »Kajti,   število vrednot od časa   do  časa narašča ter se  z ugotovitvijo nove vrednote lahko premakne prednostno razmerje med sedanjim.« (21, 23.)  Pa tudi spoznane višje vrednote   ne   morejo   služiti  za stalna in uspešna nravna pravila,  ker jim manjka najvažnejšega etičnega faktorja:   dolžnosti   (str.   21).   Od   spoznanja samega pa je še daleč do   dejanja.  —   Pisatelj   torej ne pozna stalnih nravnih načel,  ki bi služila za zvezde vodnice pri vzgoji.  Če pa ni stalnih načel in ne določenega cilja, je pa težko  govoriti o nravni vzgoji in o  vzgoji popolnega  človeka  ali  »celih ljudi,  ki so za visoko   šolo   življenja   pripravljeni z vsemi najpleme-nitejšimi   močmi svoje  osebe«   (38).    Treniranje   volje in težilnih zmožnosti sploh, na  kar ravno pisatelj kot pristaš   volontaristične   šole   stavi   glavni   akcent  (p. 44—90), samo po sebi ni zmožno ustvariti velikih nravnih osebnosti.  Goto\o mora vsak pedagog tudi težilne zmožnosti gojenčeve zainteresirati za nravstveni ideal. Ekonomija  dejanja kaže, da do dejanja sploh ne pride, če   težilne  zmožnosti,  v prvi vrsti volja,  ne vzljubijo predmeta dejanja. Vendar je čisto pogrešeno, če kdo trdi, da ima čuvstvovanje pri oblikovanju osebnosti prin-cipat (str. 72). Že stari so rekli: nil volitum, nisi cognitum. Tudi tisto   »intencionalno čustvo,   ki človeka   naperi proti cilju« (str. 18), se more javiti šele tedaj, ko je um spoznal v cilju dobrino,  ki je prikladna človekovim nagonom. Vrhutega so te zmožnosti slepe zmožnosti, zato ne morejo nikdar nadomestiti jasnih načel. Strasti dobro služijo,  a slabo   gospodarijo,   pravi pregovor.   Če hočemo,  da se človek vname za nravni ideal,  ga mora najprej v vsej lepoti spoznati. In kolikor bolj osvoji spoznanje  duha,   toliko   močnejše bo tudi teženje po spoznanem cilju.   Te načelne jasnosti pogrešamo najbolj v knjigi.  Če pisatelj  toži,  da šole dandanes splošno le podpovprečne   ljudi vzgajajo,   se nikar ne  čudimo.  Ali ne  manjka mladini  znanja in zmisla za velike etične resnice,  resnice o zmislu in cilju življenja? Ker tukaj ni jasnosti — ne na eno,   ne na drugo stran glede obeh nasprotujočih si svetovnih naziranj — tudi ni močnih   osebnosti.   Brez   dvoma   je osebnost   delo svobodne volje človekove. A volja more edino v jas-
—    74    —