593
Onemil si sred govorice, razpalila kri ti je lice, ko nekdo besedico žali v nedolžni ti rekel je šali.
Občutljivcu.
„Gosp6da —!"   Ni dalo ti dalje,     Med vrbami sredi ravnice
spet gdvor in dih ti zastal je.         v potoku šumljajo vodice;
„Gosp6da, ta pes naj me blati?"      čuj, besni prijatelj, tje kreni
Zaklel si, izginil med vrati.             in kamen tam v strugo zaženi!
ored vasi pa mlaj stoji visok in slok.
Vrh sahneč na vek mu več ne bo zelen.
Kaj mu zdaj
razcveli gaj
ob vznožju mar?
Če jasni vstrepečejo vali, dno čisto v vodah se zrcali; takoj pa bo sodba ti druga, če kalna razplavi se struga.
Mlaj.
Kaj je mar mu solnčni žar z neba višav?
Mlaj-mrlič ne čuti nič že teden dni . . .
Zbor pojoč
še pozno v noč
bedi pod njim.
Mlaj-mrlič ne čuje nič že teden dni.
Jok, pokop . . . Pogrebcev trop glasn6 ihti.
Mlaj-mrlič ne vidi nič že teden dni.
Jožef Vole.
Včasih le na vrh zmaje z gorovja dih.
Gčzdnih vil pozdravek mil mu nosi v dol.
Aj, šušti nekdanjih dni povest takrat .
Jožef Vole.
V
ecer.
Nad mano šepet dreves škrtanje čričkov vmes, in hrostov brenčanje, kobilic cvrčanje, komarjev pivpikanje in čukov skovikanje.
Po nebu pa mesec veslari
v rudečem kolobari
ter mene gleda v travi,
pa to-le mi pravi:
„Aha, revni zemlje ti sine,
kaj ljubi se ti moje zlatnine?"
A jezen mu jaz prerekam: „Pred zlatom nikdar ne poklekam! Zakaj, kjer je dosti zlata, prebito je tam malo duha. Zato imam rajši po žepih sušo kot puhlo in prazno dušo."
F. S. FinSgar.
„Dom in svet" 1899, štev. 16.
3«