1039
SREČANJA
GOTTFRIED  BENN
Thomas Mann je Gottfrieda Benna štel za najboljšega sodobnega nemškega pesnika. Mnoigi drugi ga cenijo še bolj in pravijo, da je Benn po Vale-ryju in Rilkeju največji evropski lirik. Njegov vpliv in sloves sita tudi zares velika. Nekoč je nemški pesniški naraščaj hodil za Rilkejem, dandanes se mladi vsevprek zgledujejo po Bennu — predvsem v Zahodni Nemčiji, kajti Vzhodna artistu Bennu ni posebno naklonjena — klanja se Becherju.
Bennova življenjska pot se je končala pred tremi leti v zahodnem Berlinu, začela pa se je leta 1886 v Mansfeldu. Po' poklicu je bil Benn zdravnik in Nemci so prvič slišali za njeigovo ime leta 1912. Takrat je objavil šop sarkastičnih, naturalistično golih pesmi s secirne mize, pesmi, ki so bralce naravnost šokirale in pori večini izzvale odpor. Avtor pesniških ciklov »Morgue« (francosko ¦— »Mrtvašnica««), »Finish« in »Krebsbaracke« ni nastopil kot objokovalec ali kot poimočnik bolne narave, marveč kot hladen opazovalec nekega morbidnega procesa, ki se bliža svoijemu nelepemu koncu. Ta rezki, deziluziooisiični motiv se tu ali tam in nekoliko mileje pojavlja tudi v Bennovih kasnejših pesmih.
Benn se je v nemški književnosti oglasil sočasno s svojim antipodom Jo-hannesom Becherjem. Oba sta izplula v znamenju zgodnjega ekspresionizma in spočetka sta si bila podobna, a samo spočetka. Benn ni nikoli našel Becher-jeve in Brechtove vere. Njega socializem ne privlači in tudi sicer ne verjame Benn v noben socialni evangelij. Umetnost je po' njegovem sama sebi namen..
Leta 1929 je napredni nemški literarni krog krepko napadel Benna. Znani publicist Egon E. Kisch ga je proglasil za »shizofreničnega snoba«. Razdraženi Benn je na to odgovoril:
»Becher in Kisch sodita, da mora danes vsak, ki misli in piše, delati to v smislu delavskega gibanja ... in vse svoje sile posvetiti dvigu proletariata. Zakaj neki? Socialna gibanja so bila od zmeraj. Revni so zmeraj hoteli navzgor, bogati pa niso marali navzdol... Po treh tisočletjih takega procesa se pač smemo približati misli, da vse to ni ne dobro ne slabo, pač pa zgolj življenjski pojav... Oloveik se torej vpraša, ali je sploh pametno, pogumno in radikalno tvesti revnemu delu človeštva, da bi mu kot celoti lahko šlo bolje? •.. Ne, meni se vsiljuje misel, da je dosti bolj radikalno, dosti bolj revoilu-cionarno in tudi dosti bolj možato, če človeštvo poučiš: Takšno si in nikoli ne boš drugačno; tako živiš, tako si živelo in tako boš živelo. Kdor ima denar, ozdravi; kdor ima moč, njegova obvelja; kdor ima oblast, si sam kroji pravico. Zgodovina je brez vsakega smisla. Ni nobenega gibanja naprej, nobenih človečanskih zarij. Proč s takšnimi utvarami, nobenega blufa več!«
Benn ne priznava razvoja, ne vidi nobenih družbenih zakonitosti. Narava je zanj kaos in zgodovina veriga samih nesmiselnih dejanj in katastrof. Ljudje s svojo svobodno voljo sicer urejajo ta kaos, a zares uredi ga lahko le umetnik v svojih estetskih stvaritvah: s tem- da kaotično življenjsko snov spravlja v umetniške oblike, ustvarja vrednote, ki so spričo vrtežnosti in spremenljivosti vsega edine trdne, absolutne in statične. (Od tod »Statische Gedichte« — naslov snane zbirke iz Bennovih poznih let).
Za Benna je umetniško stvariteljstvo najvišja življenjska vrednota, medtem ko druge oblike človeške dejavnosti zanj pomenijo le malo ali nič. Poleg umetništva kljub temu, da je agnostik, še najbolj ceni religijo, nad-oblačni Jeruzalem. Vera v onostranstvo — pravi — je človeštvo nekoč povezovala in življenju dajala absolutno, nadčutno vrednost. Odkar pa so religiozne vezi potrgane, zeva v človeku praznina, ki je z ničimer ustreznim ni mogoče napolniti. Vse socialne ideje so za Benna prazne utopije, hkrati pa šteje vsako prizadevanje za gmotno blaginjo človeštva za banalno in nizkotno. Nenaklonjen je tehničnim in civilizacijskim pridobitvam, ki človeku nudijo »plehke užitke«, duhovno pa ga osiromašujejo in plitvijo. Benn si želi mistično globokih in tragično velikih ljudi, takšnih lastnosti pa »banalni čas« ne pospešuje. Benn ni religiozen človek, je pa v njegovi podzavesti, kakor vidimo, precej katoliških usedlin in na njegovem duhovnem obrazu marsi-kakšna meniška, asketska poteza.
A kljub vsemu temu je izrazito velemesten, asfalten poet in radikalen izpovedovalec duhovne krize nekega sveta. Zametuje znanost, hkrati pa vse življenje strastno prebira vse mogoče naravoznanstvene knjige. Poln njihove učenosti, ki mu trapi živce, razjeden od svojih notranjih protislovij in nezadovoljen s kaotičnim, plitvim življenjem okoli sebe bi se rad rešil v neke drugačne, sanjske pokrajine. Toda teh pokrajin ne išče v neki lepši prihodnosti; marveč v preteklosti. Misli mu uhajajo k magičnemu, mirnemu siju davnine, na deviške oceanske otoke, v antični svet okoli sončnega Sredozemlja, v starodavni Babilon... In še dlje nazaj bi se rad preselil: v čas, ko človek še ni bil misleče bitje. Rad bi svojo razbolelo zavest, svoj individualistični jaz utopil v neki arhaični »kolektivni nezavesti« in živel henidno
1040
življenje  prabitij.   Svetli  toni   v  njegovi  poeziji   so   skoraj   vedno  povezani z regresijo, z begom nekam v preteklost.
Bennova poezija — tista iz njegovih zrelih let — ni zrcalna slika neke konkretne resničnosti. Sama predmetna resničnost in hkrati pesnikova zavest sta raztrgani, razbiti. Iz njunih »razbitin« jemlje pesnik le posamezne iveri in v ognju fantazije sestavlja iz njih svoje pesniške »montaže« (slog »stac-cato«). Glagola ne ljubi, v svojih stihih kopiči samostalnike in rad uporablja tujke pa tudi tuje — grške, francoske, angleške besede. Upodobiti hoče kaotični kozmos: drobtine iz dnevnega žurnalizma, utrinke iz znanosti, »zadnje krike« sedanjosti in odseve iz arhaične davnine — vse te raznorodne iveri postavlja drugo k drugi, včasih brez logične in vzročne zveze — zgolj zaradi asociacij in lepotnega učinka. Samo en primer:
Cikli bruhajo na dan:
prastare sfinge, gosli, babilonska vrata,
jazz iz Rio Granda, sming in neki očenaš.
Bennove pesmi so vsebinsko raznoroden mozaik, različne pa so tudi po ritmu in pesniških oblikah. Mnoge so prozaično razvezane, druge spet umerjene po najstrožjih metričnih merah in zato težko prevedljive, da, mnoge so sploh neprevedljive, tako zelo so vsebinsko goste, pevue in rimane.
Gottfried Benn je bleščeč artist in služabnik »umetnosti zaradi umetnosti same«, toda enkrat v življenju se je vendar spustil na čisto politična tla in se poklonil neki zastavi. Bilo je to leta 1933, zastava pa je bila — nacistična. Filozofska podlaga nacizma — iracionalizem in vitalizem — Bennu nista bila tuja. Sam je bil prežet z njima, zato njegov spodrsljaj ni povsem slučajen. V času, ko so nemški pisatelji bežali v tujino, je on gledal na novo oblast kot na nekakšen mističen čudež, ki bo odpihnil poslovni materializem, iztrgal Nemčijo iz civilizacijske otrplosti in ljudi prerodil, poglobil in poduhovil. A kmalu je moral sprevideli, da novim oblastnikom ni do poduhovljenja in da barbarskoi zasledujejo nižje, gmotne cilje. Obrnil se je od njih proč in zato priklical nase krepke psovke kot »svinja«, »skrunilec rase« in celo »bolj-ševiški kulturnik«. Bratovščina z rjavimi srajcami je trajala le dobro leto. 2e avgusta leta 1934 je razočarani Benn v pismu potožil Ini Seidel:
»Živim s stisnjenimi ustnicami, notranje in zunanje. Delati z onimi ne morem več. Neke stvari so mi zadale poslednji udarec. Strašna tragedija!... Kako veličastno se je vse to začelo in kako gnusno je videti sedaj! Toda kje je še konec!«
Da bi bil zoprnikom čim manj na očeh, se je Benn ipovsem umaknil iz kulturnega življenja. Kot zdravnik se je vdinjal v vojski in razne vojaške bolnišnice so poslej bile njegovo zavetrje. Leta 1937 so ga izobčili iz nacističnega pisateljskega društva in o njem ni bilo nič več slišati. Kaj je pisal in snoval v popolni osamelosti, v svoji »notranji emigraciji«, ni vedel nihče. In tudi ob zlomu nacizma se to ni razvedelo: Novi gospodarji Berlina so se spomnili na Bennov greh iz leta 1933. Zato so tudi njega dali na »črno listo« in njegov dolgi molk podaljšali še za nekaj let.
Tako se je Benn dovolj spokoril za svoje nedomišljene izjave ob rojstvu rjavega rajha. Sam pri sebi je z zmoto tudi obračunal, storil pa je to premalo in hkrati preveč radikalno. Obšlo ga je spoznanje, da duh in sila, to je oblast, nista združljiva, nikoli in nikjer, najsi je oblast kakršna koli. Bridka
1041
izkušnja z nacisti starega Benna bistveno torej ni predrugačila: njegova poprejšnja stališča in njegov prezir do vsakršne politike je samo še bolj utrdila. To so izpričale že prve besede, ki jih je spregovoril Benn po dvanajstletnem molku, julija 1948. Takrat je iz blokiranega zahodnega Berlina pisal reviji »Merkur«:
»Zahodni svet po mojem ne propada zaradi totalitarnih sistemov ali esesovskili zločinov, tudi ne zaradi gmotnega obubožanja ali zaradi Gottwaldov in Molotovov, marveč zato, ker se njegova inteligenca po pasje plazi pred političnimi pojmi. Zoon politikon, ta grška zmota, ta balkanska ideja — io je kal propada, ki se zdaj uresničuje.«
Isto misel razvija v nekem eseju, kjer ipravi:
»Prihodnje stoletje bo moški svet s silo postavilo pred neko odločitev, ki se pred njo ne boi moč izmakniti ali emigrirati. Dovoljevalo bo le še dva tipa, dve konstituciji, dve obliki reagiranja: tiste, ki delujejo in se hočejo povzpeti, in tiste, ki molče pričakujejo spremembo, zgodovinske in globinske ljudi, zločince in menihe, in jaz plediram za črne kute.«
Bennovo družbenopolitično dezangažiranje je torej popolno in njegov klic politikom: »Delujte, vendar brez mene!« je oster in jasen. Sploh se je Benn v svojih esejih in polemikah zmeraj izražal ostro, ne da bi se bal tudi najbolj skrajnih stališč in konsekvenc. Samega sebe večkrat in odkrito imenuje nihilista. In če naj ta oznaka pomeni človeka, ki mu je le malokaj svetega, ki nima o svetu in življenju prav nobenih svetlih predstav in utvar in ki je popolnoma odtujen političnim pojmom, potem je oznaka tudi povsem točna.
Seveda iz samih pesmi Bennovi življenjski nazori niso tako jasno razvidni, kakor smo jih tu razložili. Jasneje se izražajo v esejih in avtobiografsko obarvanih pripovednih delih. Presevajo pa ti nazori vendar tudi skozi pesmi in jim dajejo svojstven idejni nadih. In ta nadih je še posebno Nemcem, premaganim v zadnji vojni, moral biti prijeten. Omamljeni od silnega udarca so si dolgo želeli menda samo to, da bi smeli — najbolje za zmeraj — oditi iz svetovne zgodovine in si nekje daleč od vsake politike zdraviti duševne in telesne rane. Benn jim je torej bil blizek in zato so njegove številne knjige (pesmi, eseji, proza), izdane po letu 1948, tudi imele med njimi tolikšen odmev. Mnogi Nemci so pred desetimi leti sploh šele prvič slišali za Benna.
K Bennovi nenadni slavi — tudi izven Nemčije — pa so pripomogle še druge okolnosti. Temni podtoni njegovega pisanja imajo v današnjem času dosti večjo resonanco, kakor so jo imeli v včerajšnjem in predvčerajšnjem-Zle slutnje o prihodnosti človeštva, beg iz civilizncijskega hrušča v magično davnino, beg pred zapletenimi socialnimi in političnimi vprašanji v mirne estetske sfere — vse to bralec dandanes laže dojame in doživi kakor pred desetletji. Nekoč je moral tudi sam Benn iskati potrdila za svojo skepso v dokaj dvomljivih teorijah. Njegovi življenjepisci pravijo, da ga je zelo privlačila teorija o stalnem povečevanju možgan pri ljudeh in mu vsiljevala misel, da »progresivna cerebracija« (Verhirnung) sčasoma utegne onemogočiti porode, dalje teorija o občasnih geoloških katastrofah na zemlji ipd. Toda kako nične so vse take nevarnosti v primeri z nevarnostjo današnjih atomskih bomb! In prav grozeči atomski oblaki, raznotere krize in zamračena svetovna obzorja (ki se zdaj končno le jasnijo) so sodobnega človeka naredili zares sprejemljivega za poezijo, kakršna je Bennova. Kljub vsem pridržkom glede
1042
njegovih idejnili izhodišč moramo zato priznati, da v Bennovi poeziji vendar je tudi nekaj občutij, ki so ilastna mnogim ljudem v vrtežu sodobnega sveta.
In končno še ena lastnost, ki Benna dviguje visoko nad povprečne pesnike: njegovo mojstrstvo, sugestivna moč in izrazito s vojski slog. Benn je bolj intelektualni kakor čustveni poet in izrazno je moderen. Ljubitelja klasičnega pesništva njegovi stihi spočetka morda zmedejo in ga puste hladnega, vendar pri ponovnem okušanju tega svojstvenega vina kmalu začuti njegovo opojno moč.
Bennov sloves in vpliv dandanes nista več omejena samo na nemško jezikovno- področje. O njem pišejo in ga prevajajo tudi drugod. In prav zaradi njegovega upravičenega pesniškega slovesa — in ne morda iz simpatij do njegovih  idejnih  zmot  —  ga  je  tudi  vredno  predstaviti  slovenskemu  bralcu.
P. L.
1043