f RUSTl/ENIK ---- domouubova priloga posveč£[7a izobrazb! : in našim društvo« Štev. 10. V Ljubljani, dne 19. oktobra 1911. Leto m. Naše društvo. (I)alje.) 3. Prva igra. Nekateri so že dolgo časa želeli, da bi tudi naše društvo priredilo enkrat kako igro. »Drugod začne društvo ponavadi s kako igro. Še v takih krajih prirejajo igre, kjer nobenega društva ni, pri nas pa nič in nič, kakor hi pri nas ne imeli fantov in deklet, ki bi lahko ravnotako dobro ali pa še boljše igrali kakor kjerkoli. Saj so nam bile po drugih društvih ravno igre najbolj všeč. Zato smo društvo ustanovili. Saj jc tako ni nobene zabave več v Dolini. A' krčme ne hodimo več ob nedeljah, plesati ne gre, v društvu pa nedeljo za nedeljo sami resni pogovori, sama predavanja. Pridig sc človek kmalu naveliča, jih imamo v cerkvi dovolj.« »Hribov Joža je kriv,« so se se kregali drugi, »in pa učitelj, sama resnost jih jc; škoda da nista žc stara dedca, škoda, da smo izvolili Hribovega za predsednika.« Joža je kmalu zvedel za to nejevoljo med mlajšimi fanti in dekleti in žc prihodnjo nedeljo jc povedal članom v društvu sledečo: »Ni mi bilo všeč, ker ste sc kregali med sabo čezine zavoljo igre. Mar bi bili kar meni rekli, kaj želite. Toliko smo že prijatelji, da si odkrito povemo drug drugemu, kar nas teži. Na gospoda učitelja se tudi kregate. Menda zato, ker ni napravil v društvu pevskega zbora. Rekel mu pa ni nihče nič, nihče ga ni prosil. Naprosimo ga danes, jaz vem, da bo rad ustregel. Zato sem tudi jaz, da se priredi enkrat ena igra. Že zato se spodobi, da nekoliko proslavimo našo zmago pri zadnjih občinskih volitvah. Za igro bo pa treba precej dela in priprav. Nimamo potrebnega prostora, ni kulis, ni oblek. In igralce bo treba učiti. Eden mora biti, da bo vodil izkušnje. Jaz nisem za to reč. Izberimo danes enega, da bo vse to uredil. Vsi drugi, ki tako želite igre, mu pridno pomagajte.« Učitelj je z veseljem obljubil, da bo poučeval pevce. Takoj se je tudi dobilo dovolj pevcev in pevk za zbor. Tudi pri igri je obljubil pomagati. Vendar je rekel, naj se kdo drug določi za režiserja. Izbrali so Poljančevega Toneta. Zgovo-rili so se, da bodo igrali »Tri sestre« in da bodo igrali na Hribovem skednju. Sedaj je bilo treba izbirati igralce in igralke. Posebno z igralkami je bil velik križ. Deklet je bilo v društvu veliko in skoro vsaka bi bila rada igrala in vsaka le glavne vloge. Ko jih je Tone izpraševal, ali hočejo igrati, se je pa seveda vsaka branila z največjo sramežljivostjo. Nagajivci so se začeli norčevati. »Lc čakajte,« so dejali, »prihodnjič bomo izbrali tako igro, da bodo same glavne vloge in same mlade in vse se bodo pomožile.« Tako so dosegli, da dekleta niti zabavljati niso mogla na glas. Tihe jezice je bilo pa vseeno precej. Ko je Tone nabral dovolj igralcev in razdelil vloge, jc začel skrbeti za oder. Nalašč je šel enkrat v dve sosednji fari in bližnje mesto pogledat odre. Tudi učitelj in Ilribov Joža sta šla z njim. Po poti proti domu so sklonili, da bodo kulise delali sami. Med društvenimi člani je bil tudi Peterček, zidar, ki jc poslikal že veliko vaških znamenj, mizarja sta bila med člani kar dva. Odslej se jc delalo v društvu vsak večer, dokler ni bil oder gotov. Deske je dal Joža zastonj, platno so kupili, slikar in mizarja so tudi delali zastonj, samo malo za pijačo so jim dali. Tudi drugih članov se je takrat zmerom dovolj nabralo v društvu, in učitelj jih je vadil v petju. Ko jc bil oder narejen, jc Tone imel prvo skušnjo. Najprej je učitelj razložil igralsko umetnost in njeno zgodovino. Kako so igrali že mnogo pred Kristovim rojstvom in kako danes posebno cvete ta umetnost. Da se ne sme zamenjavati igre z življenjem. Kako je nespametno, ker nekateri ne marajo igrati lumpa ali berača, ali dekleta starih vlog. Če igra fant dobro fantovsko vlogo ali dekle dekliško, pač ni nobena posebnost, čudno bi bilo, če bi pri igri ne zadel tega, kar zadene vsak dan v življenju. Veliko večja umetnost je, če zadene dobro dekle starko, mlad fant berača. Tone je pridjal, da nc sme nihče nič zameriti. Ce bi vsak tehtal besede in brž zameril, jc vsak pouk nemogoč. Potem so začeli s skušnjo. Drugače je šlo dobro, samo Špelino in Majdino vlogo so morali zamenjati. Po skušnji so se šc nekoliko pozabavali. Jera je pravila, kako jo je med potjo ustavila Pustova Olga: »To ste neumne, ki pomagate pri igri, kise norčuje iz kmečkih deklet. Ko bi bila jaz namesto vas, bi take iRre še pledat ne šla, ve ste pa take tclicc, da greste same igrat.« »In kako si odgovorila?« »Sem rekla, da sc igra ne norčuje iz kmečkih deklet, ampak samo iz nekaterih napak, ki so razširjene pri njih. Pa če bi se tudi, same iz sebe se vendar lahko norčujemo. Slabše bi bilo, čc bi se drugi iz nas. Pride pa vse na vrsto,« sem dejala, »enkrat sc bomo pa na račun fantovskih napak smejale. Najprej za nami pa pride na vrsto jara gospoda. 15oš videla, tisto bo šele smešno in zabavno. Rada bi jo bila še povabila, da takrat tudi ona lahko pride igrat, pa mi je ušla.« »Dobro si ji povedala.« »Pustovi so res skrbni za nas in našo igro,« je pripomnil Tone, »jaz pravim, da. jih bomo morali imenovati za častne člane našega društva, da bomo tudi takih kaj imeli. Mene se je pa Pust sam lotil. »Plesati več ne puste župniki,« ic dejal, »odkar so ljudje tako božji, da je vse po Marijinih družbah in izobraževalnih društvih. Mislijo, da bi se brž ves svet pohujšal. Pri igrah je pa vse dovoljeno. Stokrat več pohuj- 01 Sanja se napravi pri skušnjah za igre in pri igrah samih kot na vseh plesih. Jaz vem, kaj se vse tam godi. Mene bi bilo sram take hinavščine. Tako se kvari svet, pa jo vse prav, samo, tla se gostilničarjem odjeda zaslužek. »To se po nepotrebnem jezite. Pustov oče,« sem ga zavrnil, »veseli bodite, veseli, da sc tako kvari svet. Če se nas bo veliko pokvarilo, boste imeli vi največji dobiček. Kar se nas bo v društvu pokvarilo, bomo vsi društvo pustili in šli v krčmo. Po vseli društvih pravijo, da so napravili to poskušnjo, da vsak društveni član, ki se pokvari, društvo pusti in začne pridneje zahajati v gostilne.; Drug ni igralcem nihče nič rekel, in ko so Pustove izplačali tako dobro, >o jih tudi ti pustili v miru. Zabavljalo sc je samo še takrat, kadar ni bilo nobenega društvenega člana zraven. To je bilo mogoče samo v krčmah, ker tja je šol malokdaj še kak društveni član. Vendar so fantje vedno pazili, ker so ,-edcli, da so nasprotnikom tako v želodcu, da jim bodo skušali napraviti na vsak način kako škodo, da sc ni nikjer in nikoli zanesti. Pazili so tako dobro, da jim ti ros niso mogli prav nič ponagajati. Pri drugi skušnji je manjkalo Majde in Ano. Majda bi bila rada vzela iabrovoga Franceta, zato jc vlogo Špele tako rada prevzela, ko so ji pa vlogo zamenjali in ji dali vlogo Majde, ji ni bilo kar nič prav. Ze tako so je vedno bala, da ji ne bi Zitarjeva Katra prevzela Franceta, sedaj naj pa igrata skupaj. Čc se v igri vzameta, no bo prav nič čudnega, če pride Francetu na misel, da jo bo v resnici vzel, njo pa popustil, to pa že no gre. Vrhu tega so se še doma norčevali iz nje. »Naša Micka bo v društvu igrala »staro devico«, ji je nagajala sestra. »In starega vdovca bo dobila, na še kako ga bo vesela. Jaz bi pa ne trpela, da bi sc iz mene norčevali!« Micka ni potom nekaj dni nič govorila, nazadnje jo Jeri naročila, da ne more igrati. Da se ji Majd in a vloga nič ne prilega. V društvu se je hitro zvedelo, kaj je Micki, da jc ni k skušnjam. Zabave in smeha je bilo veliko in sklenili so, da je ne bo nihče nič prosil, častil in prigovarjal. Hitro sc jo lahko dobila druga igralka. Skušnje so se lepo vršile naprej. Pevski zbor je tudi zelo napredoval. Hitro se je približala nedelja, ki je bila določena za igro. Fantje so poskrbeli za reklamo in ljudstva je prišlo, da se je vse trlo na Ilribovem skednju. Tudi nasprotnikov se je nabralo lopo število. Prišli so, da bi potom lahko vse v nič dejali. Drugače že niso upali nagajati, jih je bilo vse premalo. Zo naprej so vse zaničevali. »Kaj bodo napravili ti buteljni. Saj nimajo študiranega človeka med seboj, da bi jih kaj naučil. Če bi jih učitelj, pa ga menda ne veseli ta reč. V mestih že napravijo lepe igre, tam imajo pa tudi ljudi za to in prostor, te- le ipre 10» po kmetih so pa včasih jako neslane. Jaz sem prišel iz same radovednosti, da ne bodo mogli potem prav preveč hvaliti, da boni sani videl in da boni lahko vsakega ustavil, kdor bo prav neumno hvalil.« Pust je pravil ljudem v svoji krčmi: »Kaj bo neki tu lepega. Če jaz napravim ples v gostilni, je vse drugače. Pri nas je res kaj veselja in zabave. Kaj bo pa tam? Še kozarca vina ne boš mogel dobiti. Če se boš le malo bolj naglas zasmejal, te bo že župnik grdo pogledal, takoj ti bo nevoščljiv.« Vsi skupaj niso nič opravili. Ljudi več kot dovolj in na koncu igre in petja navdušenje, da še nikoli takega, še nasprotniki niso mogli grajati. »Saj so ros še nekaj napravili, kdo bi si bil mislil,« je dejal semintja kdo izmed njih in kar najhitreje so se porazgubili. V krčmi pri Pustu tu so so zbrali po igri — so pa rekli samo: »To so zlodji!« Naši pa kar niso vedeli, koga naj bolj pohvalijo. Eden je hitel hvaliti Špelo, drugi Ano, tretji Majdo, pa zopet. Franceta, Orla, Antona, berača, Joro, sploh vse; enega izpred drugega. »To je pa nekaj, to. Kaj takega bomo pa šc prišli pogledat.« »To jo gotovo. Tisto pa zmerom. To jo vse drugačna zabava kakor v krčmi. Ja, to so tiči, ti-lo naši fantje in dekleta.« »Pa vso so sami naredili, samo učitelj je malo pomagal. Ta je pa tudi mož mt svojem mestu. Takega še nismo imeli. Kako jih je naučil peti. Naši fantje imajo tudi grla za petje.« »In kako je prijazen, z vsakim ti govori, kakor midva med seboj. Tudi otroci so vsi drugi, odkar jc on pri nas, obnašanja drugačnega in koliko znajo več.« Vsi zahtevali. itaj so igra ponovi. »V vsaki hiši jih je moralo nekaj ostati doma in eden in drugi bo rad dvakrat pogledal,« so pravili. Ko se je igra ponavljala, ni bilo navdušenje nič manjše. Cela Dolina je govorila samo o »Treh sestrah« in o dolinskih igralcih. Vso jo zavidalo igralcem pridobljeno slavo. Če bi bil takrat vprašal v društvu, kdo hoče sprejeti kako vlogo, mislim, da bi se bili razun učitelja in predsednika vsi fantje in dekleta ponujali. Pri prvi odborovi seji so sklenili, da so čisti dobiček, ki ga je bilo lepa vsota, porabi deloma za društvo, doloma za podporo igralcem, ki bodo hodili v Ljubljano k igram »Ljudskega odra«, da sc izšolajo. Sklenili so tudi, da bo društvo šc večkrat priredilo kako igro, vendar pa ne prepogosto, kvečjemu tri ali štiri na leto. Tudi pevski zbor je ostal in sklenili so, da se bo vsako nedeljo v društvu po predavanju malo zapelo, da se združi pouk z vesoljem in zabavo. Tako bodo člani še lažje pogrešali gostilne. Tudi to se je dobro obneslo. Vedno več ljudi je zahajalo k predavanjem in društvena soba ie postaiala. že skoro premajhna. Glasno žc skoro nobeden ni upal zabavljati čez društvo, tako -o je priljubilo Dolinccm. St. T.: Cigan. (Konec.) Pozno zvečer se je peljal Mlinar i/, trga, kjer se je precej dolgo zamudil. Ravno sc jo peljal po klancu skozi t-'-rnen smrekov gozd in priganjal kobilico, ki ni mogla dirjati v breg. Akotav-no že star in ne strahopeten, se je vendar včasih plašno ozrl okoli sebe in pričakoval, kdaj ga kdo napade. Pred < ■ i so mu stopili vsi strašni dogodki, ki ■•■» se vršili tukaj za časa rokovnjačov in drugih takih druhali. Takrat ni bi!') varno tukaj hoditi ponoči, posebnožon-skam no. V gozdu jo, zaskovikala su. ,t in »frfotala na plen. Mlinarju so jo k zdelo, da sliši glasove onih, ki so bili tukaj oropani in umorjeni. Saj jo večkrat slišal koga pripovedovati, kako tukaj straši v temnili nočeh. V je potegnil, vrhovi visokih smrek so >>; lahno zazibali in Mlinarju so je zazdelo, dit sliši za seboj korake, nekdo o hitro stopical za njim; nategnil j'- vajeti in počil z bičem po zraku. A i -znanec je stopil tudi hitreje. Mlinar jo zaklical: »Kdo je?« Nobenega odgovora, lo neznanec j'1 naglo skočil k vozu in kakor bi mignil, je sedel pri prestrašenem Mlinarju, ki ni vedel, ka j bi počel. »Oče, le nikar se ne bojte, jaz som.« Mlinar so jo sicer nekoliko umiril, a vseeno je glodal nekoliko s strahom cigana. Kaj počenja lukaj v gozdu ponoči in kaj hoče od njega. Enkrat jo že mislil, da bi ga pahnil od sebe in /dirjal naprej; toda premislil jo, čeprav mu je bilo tesno pri srcu poleg cigana, ki ima gotovo kak poseben namen, sicer bi ga ne bil pričakal tukaj. »Kaj delaš tukaj?« »Vedel sem. da sto šli v trg in prišel som vas čakat, ker bi so sam m'ka» rad pogovoril z vami.« Mlinar ga je gledal postrani in izkušal videti vsak njegov gib v temi. Morebiti samo pod pretvezo to govori, da bi so lažje maščeval nad njim. »Kaj bi rad?« »Zakaj mi ne daste Anice ? »Fant, bodi pameten in malo pomisli, da to ni mogočo!« »Zakaj ni mogoče? Ali nisem ravno (ako človek kakor drugi, ali mi Kaj manjka, ali nisem pošten? Kdaj sem komu še kaj žalega storil?« »Saj ti ničesar nc rečem, všeč si mi, priden si in pošten, a jaz ti Anico ne morem dati; kam pa boš šel z njo, saj nimaš ničesar.« »Sicer šc nimam ničesar razen svojih rok, a BoStan mi jc obljubil posestvo; ali sc ne morem potem oženiti? < Cigan ga je pogledal tako prodirajoče, da je Mlinar v temi videl lesk njegovih oči in prestrašil se je »Lahko, ali pomisli in bodi pameten, Anice ti vseeno ne morem dati, saj veš, kaj je bila tvoja mati.« Ciganu se je zabliskalo v temi oko, težka pest se je stisnila, mišice so za-1 ropotale na rokah in z zobmi je grozno zaškrtal, da se mu je Mlinar začel umikati, Janez, ki mu jo seglo to očitanje v dno srca, bi sc gotovo ne premagal, ko bi Mlinar ne bil Aničin oče. »Ha, ha! Seveda cigana se vsakdo ogibljc, kakor bi ne bil ravno tak, ka-koršni so drugi. Ne bom se vam več silil, ker vidim, (la me na noben način ne marate, a s tem sle mi uničili življenje. šol bom, da me ne bodete videli več, da vam ne bom na poti,« jezno je zaškripal z zobmi, skočil raz voz in se izgubil v goščavi . . . Mlinar je prišel skozi gozd, oddahnil sc je in pognal konja. Še je slišal kako je zakovikala sova v gozdu, potom pa je bilo zopet vse mirno, lo dr-d ran jo voza sc je razlegalo v gluho noč . . . Po dolini jo legal mrak. Vrh Dobr-če jo še žarel v zlatih pramenih zahajajočega solnca. Ljudje so sedeli na klopeh pred hišami, pogovarjajo se o vremenu in o dogodkih zadnjih dni, kajti vse je žc bilo znano; stare ženice so poskrbele, da se je kmalu razneslo po vasi, kar sc je godilo pri Mlinarju. Veselili so se lepega večera, zadovoljni, da se morejo nekoliko oddahniti od težkega vsakdanjega dela. Očetje so modrovali in spuščali iz kratkih pipic goste oblake dima proti nebu, otroci so sc pa valjali v travi. Ob robu gozda blizu vasi sta stala dva človeka, cigan in Anica. Janez je imel čez ramo obešene citre in v zemljo je bila zapičena palica. Gledal je v tla in molčal, Anica pa je tiho jokala. »Anica, nikar nc jokaj, saj vidiš, da ni mogoče, tvoj oče me ne mara. Pozabi me in bodi srečna z drugim, i7 vsega srca Ti želim, akoravno mi je neizrečeno hudo, da Te moram zapustiti.« »Janez, zakaj greš? Počakaj, morebiti se obrne na boljše.« »Nc, jaz grem.« »No hodi, tako bo pusto, ko tc ne bo več. Ostani doma!« »Anica, bodi zdrava in srečna in pojdi domov, da te oče ne bodo nogre-šili.« Prijel je za palico, da bi odšel; loda Anica ga ie še enkrat prosila, naj ostane. A cigan se ni dal pregovoriti. (Vedel je, da ne bo nikoli njegova, zakaj bi jo potem motil in sejal razdor med ljudi. Še enkrat ji je voščil najboljšo srečo in Anica sama ni vedela, kdaj je izginil v temni gozd. Stala jc naslonjena na debelo bukovo deblo, zrla v goščavo, kjer se jc slišalo hrestanje suhih vcjic pod ciganovimi nogami . . . Sedaj je izgubila, kar jc bilo njenemu nrcu neizrečeno drago, odšel je tako hitro, da sc ne povrne nikdar več. Naj-rajša bi bila planila za njim, da bi ga spremljala na njegovih potih, a gotovo je ne bi hotel. Dolgo je slonela ob stoletnem deblu, dokler je ni prestrašil čuk s svojim »te ujem«, da jc odšla proti domu, sama in potrta. . . . Hoštana sta se čudila in spogledovala, ko onega večera Janeza le ni bilo domov. Popoldne se je kar naenkrat izgubil, vzel citre in šel. »Jera, bogve, kje jc, da ga ni; ura je že blizu desetih. Nekaj jc moralo zopet priti vmes, saj je bil zadovoljen s tem, da greva kar snubit.« Boštanka se jo stisnila v kot, bila jc žc stara in tiho molila za svojega rejenca, odgovorila pa ni ničesar. »Jera, jaz slutim, da jo je kam pobral, morebiti daleč. Rad sem ga imel in na stara leta bi se nama dobro godilo, ko bi ostal. No, pa saj morebiti pride nazaj in Mlinar se bo dal sčasoma tudi pogovoriti. Nc vem, zakaj ga ljudje nočejo, ko je vendar tako miren in prijazen bi bil Janez tudi z njimi, ko bi se ga tako ne ogibali.« »O, kako je bilo prijetno, ko je bil še vesel in je zvečer sedel za mizo ali pa pod oreh in tam igral tako lepo!« Boštanka jc tiho vzdihnila in si zaželela zopet onih lepih in veselih dni . . . Dolgo v noč sta še govorila in se spominjala Janeza; obema je bilo zelo hudo, ker sta slutila, da ga ne bo več, in sklenila sta, da bodeta poizvedovala za njim in ga skušala zopet dobiti v svojo sredo. Toda to so bile le lepe nade, cigan je bil že na poti brez najmanjše misli, da bi se vrnil. Počasi je stopal Janez skozi gozd stoletnih smrek in bukev. Včasih je nekoliko postal in se ozrl nazaj, a videl je le temo. Prijel je zopet za palico, popravil si je citre na hrbtu in prišel skozi gozd. Pred njim so je razprostirala po pobočju Dobrče zelena senožet. Stopil jc še nekaj korakov in sedel na skalico, kjer je včasih kot pastir piskal na leseno piščalko. Spomnil se je svojih otroških let, kako je z Anico tukaj pascl čredo svojega rednika in bil vesel, da jc le ona sedela zraven njega in poslušala glasove njegove piščalke. Toda vse je minulo, prišlo je, kar je moralo priti in obenem so se razdrle vse njegove nade, najiskrenejše želje njegovega srca so uničene. Sklonil je glavo, polotila se ga je globoka žalost. Tako jo je zapustil, takorekoč brez pravega slovesa, v žalosti in negotovosti. Kaj pač dela sedaj, ali tudi misli na ubogega cigana, ki je namenjen v svet? O, ko bi jo Ie še enkrat videl, potem bi zavriskal in potolažen zapustil kraj veselja in žalosti. Tudi svojih rednikov se je spomnil. Kaj vendar mislita o njem, nehvaležnemu? Morebiti ga iščeta in kličeta, a zastonj, on jih ne sliši in tudi noče slišati, sedaj je prepozno. Kar je sklenil, bo tudi storil. Kaj pa hoče šc iskati v tej mali vasici, ko jc še tisto izgubil, kar mu je bilo najljubše. Hudo mu jc bilo, ko jo premislil, kako nehvaležno jc ravnal s svojima dobrotnikoma, ki sta ga vzgajala in redila dobrih dvajset let in sta bila dobra z njim, zapuščenim ciganom, ki jc bil drugim v nadlego, in sedaj ju je skrivaj zapustil, ko bi morebiti na stara leta potrebovala njegove pomoči. Tolažil se je s tem, da bi pa onadva gotovo nc pustila, ko bi jima povedal, da odhaja, in zapustiti je moral lepi gorski kraj. Cigan je položil citre na kolena, nehote so začeli prsti ubirati strune in v tiho noč so brzelc žalostne melodije. Včasih pa je začel strastno švigati s prsti po strunah, srce mu jc vzkipelo in iž oči so mu streljali plameni jeze in gneva . . . Na vzhodu se je pokazala lahna zarja, da so se videli bledikasti oblački, ki so plavali po nebesni modrini, in prijadrala je luna velika in lepa; počasi je lezla izza sivih gora in razsvetljevala z medlo svetlobo Srednjo vas, ki je ležala v bregu, in po poljih in travnikih so padle dolge temne sencc gozdov. Cigan je prenehal, roke so mu počasi padle raz citre in ozrl se je na vas. V, sredi je stala cerkcv, visoko v zrak je štrlel zvonik in zlata krogla se je svetila v luninih žarkih. Še enkrat je zaigral na citre, roke so se mu tresle pri tem, še enkrat pogledal k Boštanu in Mlinarju in vstal. »Z Bogom, z Bogom za vedno,« in cigan se je obrnil in stopal enakomernih korakov dalje s temnim čelom v nepoznano bodočnos* . . . * * * Po tem dogodku jc minulo dvajset let. O ciganu ni bilo nobenega sledu, živ človek ni vedel, kam je izginil. Pa saj se razen Boštanov ni nihče zmenil zanj, ko sta pa še ta dva umrla, je bil cigan pozabljen v Srednji vasi. Anica je prebolela to izgubo in hočeš nočeš se je omožila s Tinctom, ki pa Mlinarju bogve kaj ni bil všeč, ker je imel pri večjih podjetjih vedno smolo. Sicer pa je bilo v Srednji vasi še vedno isto življenje. Nekega poletja pa je družba ciganov, ki se je priklatila v Sred. vas, zopet oživila spomin na Janeza in nekateri so kar z gotovostjo trdili, da so ga videli, da je imel črno brado in strašansko hude oči, toda izkazalo se je, da to ni bil Janez. Ljudje so veliko govorili in ugibali, nekateri so se šc celo bali, da se bo Janez, ako jc med njimi, maščeval, in ko bi se pripetil kak požar, gotovo bi bil Janez vzrok. Cigani so zopet odšli. Leta so potekala, toda o Janczu-ciganu ni slišal nihče več. Nekoliko napak. Opozoriti hočem na nekatere napake, ki so v veliko škodo našim društvom in ki zelo ovirajo njih delo. Najprej tisto smešno-neumno nasprotje med posameznimi vasmi. Mi tako radi dajemo priimke nekaterim vasem in njih prebivalcem. Skoro vsaka vas in trg ima svojo zbadljivko. V eni vasi ne smeš reči »tele«, v drugi »vol«, tu ne smeš govoriti o »krivih hlačah«, tam zopet no o »polžu«, ker drugače je zamera. Že v vsaki fari zaničuje ena vas driiKO. Naravnost sme- 1H' jati se mora pameten človek, čo opazuje ta otMčja nasprot.stva; toda ravno ta nasprotstva so povzročila prejšnje čase veliko pretepov in pobojev; sedaj je sicer izobrazba toliko napredovala — precej ravno po zaslugi naših izobraževalnih društev — da so pretepi in poboji precej ponehali, četudi popolnoma izginili še niso, veliko škodo pa dela to povzdigovanje ene vasi nad drugo našim organizacijam. Č.e se zanese ta reč enkrat v društvo, jc društvo za dolgo časa ubito. Zato naj v naših organizacijah za to stvar ne bo prostora. Fantje in dekleta, proč z vsem, kar nas v očeh pametnih ljudi ponižuje! Naj bo eden iz te ali one vasi, če je poštenjak in vzoren član društva, jc spoštovanja vreden. Kdor je pa malop:ida, ni zato nič boljši, čc jc iz najuglednejše vasi in iz najboljše hiše. Ravno tako naj ne bo prostora v naših društvih za čenče. Prepustimo te kurjim želodčkom! Tudi čenče ubijejo društvo. Naša dekleta in naši fantje pa niso za čenče. Vtikati sc, da, samo vpo-števati čenče, je znamenje popolnoma neizobraženega človeka. Pameten človek sc za čenče ne meni. Zlasti se pa v nobene čenče ne sme vtikati tisti, ki hoče igrati kako vodilno ulogo. Sam poznam društvo, ki ga za dolgo časa ubile čenčo. In naša nestanovitnost! Kadar sc kje vname, je kakor bi podrezal v mravljišče. Življenje par tednov, da ga mora biti človek vesel. Prva igra ali prvo predavanje Vzbudi pri nekaterih velikansko navdušenje. Dolga poročila, polna navdušenja in pohvale, polna veselih prorokovanj za bodočnost se pošljejo v liste. Potem pa spet društvo zaspi, kot bi odrezal. »Bo treba spet kaj začeti«, pravi voditelj društva, kadar se predrami. »Saj bo res treba kaj napraviti«, mu pritrdi par članov, in skupaj zadrem-Ijcjo nazaj. Če jih kdo vpraša, kako da društvo spi, se vsi izgovarjajo na predsednika, kot da bi predsednik moral povsod sam začeti, povsod izreči prvo in zadnjo besedo. Kjer predsednik nič ne naredi, naj sc drugi toliko bolj potrudijo. Kjer po štirinajst dni ne pride razun donašalke časopisov nihče v društveno sobo, tam društvo nc izvršuje svoje naloge, tam društvo spi. In če bi »Domoljub« tako pridno prinašal poročila o društvih, ki nič ne delajo, ki spe spanje pravičenega, kakor o onih, ki kaj pri rede, bi imel še veliko več poročati, kakor ima sedaj. Seveda se za spanje po društvih kot za vsako napako dobi tisoč izgovorov in opravičil. Poleti se izgovarjajo: »Sedaj ni nič, ljudje so tako zdelani, pa časa nimajo. Vsak je vesel, ko pride nedelja, da se nekoliko izpočije. Tudi če bi kaj napravili, bi ljudje ne prišli.« Čudno! Gostilne so pa tudi poleti vsako nedeljo polne. Naša društva imajo vendar zlasti ta namen, da izpodrinejo škodljivi vpliv gostilen in žganjaren, da nudijo članom pošteno zabavo. Poštenega razvedrila so pa ljudje prav posebno potrebni poleti, do obilnem, trdem delu. 12« Pozimi se zopet izgovarjajo: »Sedaj je težko. Pota so tako slaba in dan jo tako kratek, sedaj ni nič z igrami in predavanji, bomo pozneje začeli.« In spomladi in jeseni jc dan tudi kratek. Tako se potem celo leto nič ne naredi, ljudje nc dobe v društvu nič, gredo torej po gostilnah. Nazadnje niti članarine nočejo več plačevati. Kdo bo zastonj plačeval? Nekatera društva pa lahko prirejajo igre v hudi poletni vročini in takrat, ko so pota slaba in dan kratek. Ne samo v trgih in večjih vaseh, tudi po hribih. Pa imajo vendar člani čas, in prireditve so dobro obiskane. Ne izgovarjajmo torej naše lenobe in malobrižnosti za društvo z izgovori, ki ne drže, ampak skušajmo jo odpraviti! Kadar imajo ljudje čas in voljo za krčmo, ga bodo imeli tudi za društvo, če bo to poskrbelo za primerne prireditve. Zato naj ne bo nedelje in praznika brez društveno prireditve. Da se to zgodi, naj ne bo samo skrb predsednikova ampak vseli članov, ki razumejo daše društveno gibanje. Tudi resnosti zelo manjka po nekaterih društvih. Kadar sc igra kaka šaloigra, je vedno polna društvena soba, kadar sc igra žaloigra, jih je žc manj, če priredi društvo predavanje, pride samo nekaj najpridnejših in precej žensk. Kadar se sliši o kaki prireditvi, vprašujejo ljudje najprej: »Ali se bomo kaj smejali?« Če pritrdiš, »tak bomo pa že prišli. To je kaj vredno, če se človek pošteno nasmeje. Take igre imam rad.« Če pa praviš, da bo kaj resnega, pa vse namrdne obraze. Izobražujejo pa najmanj ravno veseloigre, bolj žaloigre, najbolj pa predavanja. Pri teh sc vsak lahko kaj nauči, od iger imajo pa največji dobiček igralci, drugi imajo samo zabavo, nc nauče se pa nc dosti. Dobro je samo tisto društvo, kjer so predavanja ravno tako dobro obiskana kakor igre. Društvo naj nam ne bo samo za šalo in zabavo, društo jc pred vsem naša — šola. Oče, sin in vnuki. (Povest.) Obrisala si jo solzo, ko se jc ozrla po travniku. Sedemletni Janezek, zdravili živ fant, je skakal za kobilicami. Nanj je bila ponosna, kot lc more bili ponosna mati na svoje dete. Kakor bi bil Janezek zapazil, da je on posušil solze materi, jc pritekel k njej. Spomnil se je včerajšnjega dne, ko je oče prišel pijan iz Kranja, klel, tolkel in robantil po hiši, da se je Janezek kar tresel samega strahu pred očetom in da je komaj dihal za pečjo. »Kje pa so danes oče?« je vprašal in njegov otroški obrazek jc postal dokaj resnejši. »Spet so šli v Kranj s konjem. Morda pridejo spet pijani domov in namesto, da bi prinesli štruce, bodo spet raz- grajali . . . Kajne, Janezek, ti ne boš tak, no smeš biti tak, kakor jc oče; ii ne boš pijančeval, samo malo boš pil, za potrebo samo in zvečer boš prisi l lepo trezen domu in vsi bomo veseli.« Zamislila se jc. Kako bi bilo lahko lepo in veselo pri hiši, čc bi mož nc hit pijanec. Pomanjkanja nič, hiša je premožna, graščinica bi se lahko imenu* vala, čc bi bila pri hiši šc mir in zado-voljnost. Tako jc pa napol pekel. Vsa* kega večera se človek boji. Janezek jo je gledal tako razumno, kakor bi umeval natanko vso globoko materino gorje. »Janezek, nikoli ti ga nc bom branila za potrebo. Še sama ti bom dala denar, če oče no bo hotel, samo pijan ne smeš biti nikoli. < Res sta dajala denar Janezku oba, oče in mati; oba sta bila ponosna na sina. »Moj sin mora imeti vodno deselak pri sebi,« jo dejal oče, »da bodo ljudjo vedeli, da jc naš, ki imamo vsega (lu-volj.« In mati jc tudi rada pridala pav desetič. Janezek je postal Janez. Bil jc vesel in ponosen fant, ki se je rad postavil v družbi fantov v gostilni in rad dal zanj, saj je imel denarja dovolj. Edini sin in s premožnega grunta, zakaj pa ne bi? Res jc včasih malo preveč zapravil, pa kdo bi zameril mlademu človeku, čo je enkrat malo bolj vesel. Pijan pa lo ni nikoli prišel domov kot stari. Če se jc začel oče kregati in groziti, da ne bo več dal denarja, da zapravi sin preveč, jc potegnila mali z njim. »Sani zapijc pol preveč, pijan prihaja domov, sinu ga niti za potrebo ne privošči. Pijanec je pijanec.« Janez jc pil vedno rajši iu vedno bolj. Tudi to se mu je že večkrat primerilo, da sc jc upijanil, ampak klel in razgrajal pa lc ni nikoli. 2e to sc je zdelo materi veliko. »Kdo pa je danes tak, da bi no bil nikoli pijan. Nobenega ni. Še vsak jo. večji pijanec kakor naš Janez in kako je naš Janez dober delavec in kako dober gospodar bo.« Tudi gospodar jo poslal Janez kmalu. Oče jc oslabel, poiskal sinu dobro in bogato gospodinjo in mu ju izročil gospodarstvo. Za vsak teden si je izgovoril par kron, da bo za žganje, in živež, obleko in stanovanje. »Jaz sem, kakor sem mogel,« jc rekel Janezu, »ti pa kakor veš in znaM in sedel je v kot. Janez je vedel in znal tako, da so mu žena in njeni stariši morali vzeti gospodarstvo. Drugače bi ga zapil. Njegovi ženi se godi skoro enako, kakor se jo njegovi materi, samo razgraja Janez nc tako, kot je očo in pije samo, kadar ima denar, ker nima gospodarstva. In otroke vzgaja žena ravno tako, kakor je mati Janeza. Tudi ona jim privošči pijačo, tudi žganja jim ne brani. »Kdor je tako skop, da nič no pije, tudi drugače ni za nobeno rabo,« tako pravi. In otroci rasojo, prav kakor je rasel Janez in oče in mati sta jih vesela. Ko bo Janez popolnoma izpit in zdelan, bo labko kar sin prevzel gospodarstvo. Delaven bo, gospodaren bo in pil ga bo tudi za potrebo ali pa še bolj. Oj te naše matere in gospodinje, koliko prestanejo in pretrpel Kako jim jok pokvari oči! tudi dober glas Kolinske kavne primesi v korist obmejnim Slovencem se je že vsepovsod razširil. V vsaki hiši že dobiš Kolinsko kavno primes za obmejne Slovence, v kmečki kakor v mestni, v premožni kakor v nepremožni. Vsaka slovenska gospodinja jo rabi. In to ni nič čudnega. Ce se vprašamo, zakaj se je Kolinska kavna primes v korist obmejnim Slovencem v kratkem času tako vdomačila in priljubila, moramo na to vprašanje dati le en odgovor: zato, ker je njena kakovost najboljša. To je glavni vzrok. Kakovost Kolinske kavine primesi v korist obmejnim Slovencem je res nedosežna. Najboljšo kavo napraviš samo z njo. Kava, kateri je pridejana Kolinska kavna primes v korist obmejnim Slovencem, se odlikuje po izbornem okusu, prijetnem vonju in lepi barvi. Ima torej tri lastnosti, ki jih pri nobeni kavi pogrešati ne moremo, in to v najvišji meri. Zato je najboljša samo tista kava, ki ji je pridejana Kolinska kavna primes v korist obmejnim Slovencem. Poleg izborne kakovosti je pa še en vzrok, veliki priljubljenosti Kolinske kavne primesi v korist obmejnim Slovencem, in to je ta okolnost, daje ta kavni pridatek edino pristno domače blago te vrste. In vrhu tega še v korist obmejnim Slovencem na prodaj. »Slovenska Straža", ki je prevzela delo za obmejne Slovence ima od te kavne primesi redne letne dohodke, da zamore svoje plemenito delo uspešneje vršiti. Slovenske gospodinje, ki Vam je do tega, da 'kupite dobro in domače blago in podpirate pri tem delo za obmejne Slovence, kupujte samo Kolinsko kavno primes v korist obmejnim Slovencem. Pazite pa pri nakupu na ta napis in pa na to, da je na vsaki škatljici pritisnjen pečat Slovenske Straže. Le tako ste zagotovljena, da dobite v roko res izborno in pristno domačo Kolinsko kavno primes v korist obmejnim Slovencem. Sirolin 2219 se je tisočkrat preizkusil pri pljučnem kataru zgodnjem in zastarelem kašlju, oslovskem kašlju in po vnetju pljuč. Prost omamljivih sredstev. w t Pl H rok^srednje So lepO pOSCStVO na Prevoljl pri Lukovici, /. vsem gospodarskim orodjem, vse v najlepšem stanu. Več sc poizve pri lastniku M. Ravnikar, Domžale. 2922 Ceno češko posteljno perje, s Kilo sivega pul|enega K 2.-, boljšega K 2'4o polbelega K 3-61), belega K 1-20, prima kakor puh menkega K 6 -, veleprlma K 7'20, naj-boliSa vrsta K 8 ro Puh siv K 6-—, bel K 12--, najfinejši prsni puli K 1410. Od 5 l,g naprej Zflotovljene postelje j^MiSUSi! blazina 180 ca dolga 116 cm Široka po K.10;-, ]>•-, 13 -. 18-—, 21—. 200 cm dolga 140 cm Široka po K 13--, 15--, 18 —, 21--, zglovnica 80 cm dolga 58 cm Široka po K 3--, 350, 4--, 90 cm dolga 70 Široka po K 4-50, 5-50,6'-. Razpo511|an|e fronko po povzetju od K l(r— naprei. Zamena dovoljena, za neugajafoče denar nazo). PolzkuSnje ln cenovnlkl fronko. Artur VVollner. Lobes Drl Plznu 1S0. Češko. 3»«iah«a 15—17 let stare, ki imajo mrOlDlIl1!! hrano in stanovanje pri I gospodarju, brezplačno sprejme takoj Avgust Repič, sodarski mojster, Ljubljana, Kolezljska ulica. 2950 1 Ugodna prilika. roke posestvo, Podpisani prodam iz proste obstoječe iz trdno svojo «) zidane hiše, hleva in Supe, vse z opeko krito; dobro zasajen sadni vrt pri hiši. Gozda je devet oralov; njiv in travnikov pa za prereditev treh govedi in treh prašičev; posetvo je za devet mernikov žita Proda se vse skupaj ali pa tudi poslopja in sadni vrt samo zase. Najlepša prilika za kakega rokodelca. Andre] Lamovec. noSta Dobrova pri Ltablfant Stev. 23. 3001 Učenec ki ima veselje do čevljarskega obrta, sc sprejme pri Josipu Vider, čevljarskem mojstru, Poljanska cesta 11, Ljubljana. 3086 se lahko zasluži, kjer raste bodičevje (divji Iorber, Itex) z rudečimi jagodami. Kupuje se tudi zelena gozdna praprot. Natančnejša pojasnila daje »Prvi kranjski izvoz Draorott«. Vrhnika pri Liublianl. 3115 Le naravnost ^ 1 tovarniške razpo-šiljalnicc „5ndetia"2532 Krnov štv. 42 lavstr. Slezija) kupite blago za moške in ženske kakor tudi ŠlBSkO najboljše kakovosti po najnižjih tovarniških conah. Ostanki zelo poceni. Zahtevajte vzorce. Krasne sezijske novosti. Zaslepiti in potovalen za obiske zasebnih ptodajalcev s suknenim blagom za gospode in d.inn- sc sprejmo proti visoki proviziji event. p zncjc stalno pri nrvi razpos. blag*. Ponudbe pod: „Weltfirma 92462" na anončno pisarno M. Dukes Nachf. Dunaj II. 2714 Narav, nakup Ustanovlj. 1870. Ceneno čeSko samo rova dolu a kakovost 5 kg sivega, '-kubljenega K ii-60, 12 —, boljšega K 15 belega mehkega puha K 24* —, boljšega k 30- -, snežnobelcga, zelo finega K TH1- do K 42 — Razpošiljanje franko in earine prosto proti povzet iu. Zamena proti povrnitvi poštnih stri-skov dovoljena. D. Schnurmacher, Taus 246 (Čelko). Najzanesljivejše in najboljše je ako se izbere iz ilust cenika z vzorcem postelj, perja in postelj, blaga, ki se posije rade-\olje za>tonj in franko orno esenco napravite ni brez vsakega truda najfinejšo likerje za polovično ceno. I steklenica zadostuje za 5 litrov i ii ruma 3 litre najlin Altvater 8 || *„ Allaseh- kuinnovea z natanen. navodilom o uporabi zh samo K I<20 Vse 3 steklenice skupaj samo K 3'—. Posamezne steklenico samo proti naprej vpo-slatvi zneska tudi v znamkah, od 3 stekl. naprej tudi po povzetju franko na vsakopoštno postajo. 2774 HITSCHMANN izdelev. esonc Humpoleo na Češkem 101. Tisoč priznal n ih p i som. MHB" 11 BBmM I VzoojišGB za dekliGB (internat) čč. šol. sester v Narodni šoU Družbe sv. Cirila in Metoda v Velikovcu se priporofa p. n. slovenskim staršem. V hiši je štirirazredna ljudska šola; ozira se posebno na pouk v ženskih ročnih delili. Šolsko leto sc prične dne 4. novembra t. 1. Plačila 26 K mesečno. — Oglasila naj se blagovolijo poslati čč. šolskim sestram v Velikovcu na Koroškem. 3050 _ TimiJ Berite! Konec draginje! ' Največja trgovina te vrsle. Najnovejši modni ševiot Sloviti loden za obleko Najnovejši kamram, trpežen .... Mandarine blago za zimsko obleko . . Ai gl raglan-fievlot........ Blago za u iforme In črno salon, obleko Seviot in blago za damske obleke ...„„_ Vzorci na zahtevo zastonl z obratno poŠto. Uradne ure od 9. do 12. dop. In od 2. do 5. pop. Ustredni banka českych sporitelen Osrcdn. banke telklh hranilnic. Podružnica v TRSTU Plazza del Ponterosse 2. Premijne vloge: 5 V* % Vloge na knjižice: 4V«°/o Vloge v tekočem računu In vloge flksn« najugodnejše. Bančno trgovanje vseh vrst. 135 63-1 Oililelek 211 vadl/e in kavci/e. - Uradne ure od 9. do 12. dop. ln od 2. do G. por. Kdor ima otroke, ta ve, kolikokrat si isti nakopljejo pekoče mehurje, globoke rane in odtiske. Zdravniško priporočena, zdravilna krema za rane Š! „SIGmH" ozdravi hitro in za-brani zastrupljen je krvi. Dobi se samo od deželne lekarne p Siooenshi Bistrici. I^IZ 1 pušiea stane K 1 '20. ' ■ Največja izbira posteljnega perja = popolnoma novo oskubljeno od sivih gosi, kg. K l in razpošilja za noskušnjo po posti 5 kg. tudi voc, proti pošt. povzetju. I velika pernica s puhom K 10* , nemira s pol-puliom K 12*80, pernica h perjem K 1» • . bolo, oskubljeno ne rjo K 2-40, polpuh K 3 . prvovrsten K i- , siv puh K 3-20, zelo fini bol puh K h• . vso ceneje kot drugod in gotovo novo. Vzglavnlce nenapolnjeno K r—, pornlcc ne-. napolnjene K 3- -. 2345 Prva češka zaloga posteljnega perja, oddelek na drobno Adolf Gans, Dunaj, Hernals, Ottakrlngerstrasso 48 60. 1'rodujalna na debelo na dvorišču desno. Podružnici: Tlefer Graben 11 in Mariahlif, Anierllgstrasso 8. Svarilo pred zmotami! - Prosim na Imo In naslov paziti. ADOLF GANS. Na prodaj je majhno, 2881 in elektriko, obstoječe iz pritličja in prvega nadstropja. Pri posestvu je lep vrt za zelenjavo in ima okoli dva orala; posebno ugodno je za pe-rilnico, vrtnarijo ali katero drugo obrtno podjetje, ker leži ob vodi in električni moči. Povpraševati je pri upravi tega lista, pod »Industrija 7.« Dobro domačo Ma-L'" Iz tkalnice pošiljam po povzetju vankomur, kdor naznani Kar potrebuje. 40—50 ni Gsfankou za K 17—22. Posebno prikladni so kot darila za bližajoči se Božič in hočem p. n. naročnikom posfcroči tako, da postane vsak moi odjemalec. Zajamčeno pralno tkanine v zelo lepih barvah, kanafazo. lanenu platna za srajco, oksforde, krizete, sifone, brisače, tkane barhente pripravne za krila in obleke, delono, batisto, flanele cofiro pripravno za bluzo in obleke. Tudi zelo krasno modrikasto blngo se lahko dobi v kosih 3 do 15 m. Pišito 3000 Fr. marSik-u, domnčemu tkalcu Češka Čorma 104 pri Nachodu (Češko). Dekle z dežele ki zna dobro šivati so takoj sprejme pri p. Jos. Vidmarju, tovarnarju dežnikov, Ljubljana, Pred škofijo štev. 19. :u>.'tK Najboljša češka tvrdka. Ceno posteljno perje! 1 k(f sivega, dobrega akublje-noga 2 K ; boljšega 2 K 40; prima polbelega 2 K 80; belega 4 K; belega puha 5 K 10; 1 kg Izredno Finega, eneŽno-belega, ekubljenega ft K 4<> K K ; l kg puha 6 K, 7 K; belega pulin l<» K ; najfinejši prsni puh 12 K. — Pri 5 kg so podijo Franko. Dovršene napolnjene postelje iz zelo goslegn rdečega, modrega. belega ali rumenega nnnklng-blaga", I pernica ISo cm dolga, 120 čin široka z 2 blazinama i vsaka hu cm dolga, O1 cm široka, napolnjena z novim, sivim, zelo trpežnim, puhastim posteljnim perjem 16 K ; s polpnhom K ; s puhom 24 K : posamezne pernice Iu K. 12 K, 11 K, 16 K; blazine 3 K, 1 K 50, 'I K; pernice 200 cm dolge, 11'| cm Široke, K 13, i'l K 70, 17 K 8 , 21 K: blazino yocm dolge, 7(>cm Široke, 'I K 50, s K 20, S K 7n; spodnje per-nioo iz močnega, pasnstega gradla ICO cm dolge, lih cm Široke, 12 K Ko, u K M). Pošilja proti povzeljii od K I-' viSje franko. /antena dovoljena, za nepovoljno denar nazaj. Cenik zastonj In rranko. 241(1 S. BENISCH, v Dešenici štev. 71, Češko. AMERIČANA? Gialni/tl •v ./htrurriho "Materi te!i/o bn>. po ceni in -ra^iesl/itfo- potovali na/se ol>me/o nSimo/i™MnetelXa v £jubt/a/ii Mblodvorshe ulico20. i"isa/coorstnadiyasnilci Ayb se bnvplučntf. Orožje, slreljivo, lovshe potrebščine. Vsako orožje je izstreljeno in nosi državni pečal za streljanje I.e najboljša kakovost in lepo Izdelano blago. Jamstvo za Izbor, funkcioniranje St loo. Lefauchcux-aamohres, kal. 7 mm. h strelov, za palrone s Stlftom, svetlo po- _ Hran s poliliranlm orehovim držalom, varnostnega zapora dolgost 17 cm komad K S-SO Isti kaliber 9 mm M 7-50. St. 101. Kaliber 7 mm, najfineje ponlklan K 0-.10. Kaliber 9 mm K 8-50. Totroni za samokrese: St. 5o7, 7 mm. baSe se s krogljo, 25 kom K Ho „ S(«, 9 . , „ „ „ 25 . . MO . min, 7 . . . z zrncl, 25 , . I'— ■ 5"0. 9 , .... 25 . . 1'25 . 5", 7 , . „ s palroiil 25 . . -. 512, 9 . . . , , 25 . . - »O Hajvetja Izber vseh vrst samokresov, žepnlli pištol, ter-cerol, pištol za gonjače In vinogradnike, Floberl-TeSings lovskih puSk, lovskih potrebščin, slreljlva itd. najdete v mojem glavnem ceniku z nad 4(k>0 podobami, ki se posije vsakomur zastonj ln franko. C. in kr. dvorni založnik razpošiljalnica v Brii x(i 2752 (ČBSkO). JAN KONRAD naSe filijalkc sc bode razpošiljalo blago po sledečih cenah v večji in mali množini in sicer sc bodo pošiljala naročila nad K 20'--franko, za nepovoljno sc denar vrne. Vsled hitrega oddajanja se lahko pošiljajo od lu navedenih predmetov vzorci kakor ceniki. Vsled natančne izvršitve naročil sc prosi za hitra naročila. 680 komadov rjuh (tirolsko posteljno platno^ preje K 3*20, sedaj k 2'— 060 komadov kompl velik, flancl. rjuh preje K 2 sedaj K 1*08 680 komadov težkih gorkih flancl. odej nrej K 4*90 sedaj K 2*70 800 komadov presitih odej za 2 postelji, dobra volna prej K 0-1«» sedaj K 5*50 30icy p. ii. naroi *VHU8tncQii, vcicuv- iiriV. 'i lfolar' f01',1' ( t,ka" v Ljubljani. Ivan Krecjar, podpredsednik, tre. in obrt. zbornice in hišni posest, v Ljubljani. Fran Leskovic.lusni posestnik in blagajnik .Ljudske posojilnice«. Ivan Pollak ml., tovarnar. Karol Pollak, tovarnar in posestnik v Ljubljani. Greqor Sllfoar, župnik na Rudniku. trgovec v Št. Vidu n. L. ' Kausdiegg, velepo-