to je včasih vredno prav toliko kot dodatek k plači ali pa še več. V času, ko gre za delo, za delavno mesto in s tem za preživetje stotin naših ljudi, razmišljanje o kulturi podjetja, ki pomaga iz stiske, lahko pomaga utreti tudi jutrišnjo novo pot k razumevanju kulture kot umetnosti. Matjan Kolar Razsežnosti kulture Uvodnik o kulturi, kiji Slovenci vsak februar merimo dosežke za leto nazaj, utegne biti primerna priložnost za neortodoksno razmišljanje o različnih vidikih kulture, aktualnih ta čas. Ker smo v naši deželi desetletja grdo ravnali s temeljnimi pojmi iz zakladnice človeške misli, ni čudno, da je danes poprečnemu državljanu kultura isto kot petje, godba, folklora, slikanje in pesnikovanje. Ker so poleg tega na Koroškem vse naštete (in druge) dejavnosti dosegle precej vidnih uspehov in ker je njihove nosilce zadnja reorganizacija vznemirila, se vnemajo živahne razprave. Vsako zračenje je dobro za higieno; želimo le, da bi pri razčiščevanju pojmov in računov prevladali stroka in - kultura dialoga. Tako bi namreč najlepše odgovorili na vprašanje, ali ukvarjanje s kulturo že samo po sebi dela ljudi kulturne, torej plemenite, dobre, velikodušne ali pa, nasprotno, sploh ni nujno, da bi bili kulturniki tudi - kulturni. Na tej točki razmišljanja se v zvezi s kulturo ponudi vrsta aktualnih tem. Med njimi bi nam morala biti v železarni ta čas naj bližja in najbolj vroča t.i. KULTURA PODJETJA. Da s tem ne mislimo niti naših zlatih muzikantov niti Vresa ali Forme vive, je jasno. Kultura podjetja je splet pojavov, je lestvica vrednot zaposlenih, je vzdušje in štimunga, je tista spontanost, ki v inovatoiju ali požrtvovalnem delavcu vidi bedaka veliko prej kot junaka, je matrica, znana iz šolskih klopi, po kateri je ideal »špricanje«, učenje pa sinonim za zaničevanja vredno guljenje. Kultura podjetja sega na področja psihologije, sociologije, organizacjje dela, menažerstva, poslovodenja m kdo ve, kam še. Trenutno nam po rezultatih ne cvetijo rožice in nemara se bo ta zima potegnila v pomlad. V času konjunkture ni težko biti uspešen, vse drugače je v trenutkih krize: zdaj se mora pokazati kultura podjetja. Bomo zasedli vse bifeje v tovarni in modrovali, kako je pač vrag, ali pa bomo stisnili zobe in poprijeli za delo kjerkoli, da le je in da le bo? Bomo pogledali okrog sebe in predlagali (ali izsilili) inovativne, racionalizatorske posege in izboljšave? V Evropo bi radi in to je prav. Toda če želimo sesti za skupno evropsko mizo, se moramo naučiti, kakšne so tam navade - pri delu in pri jelu. Zd^j pa se (začuda!) začne ponavljati pesem, ki jo v raznih oblikah poslušamo že nekqj let, le naučiti se je nekako nočemo, ker si tiščimo ušesa pred vprašanji: Kakšna je naša storilnost, solidnost pri izpolnjevanju rokov, skrb za kvaliteto, kakšen je odnos do kupcev, kako pojmujemo obveznosti do kolegov v sosednjem obratu, kako je z delovno in tehnološko disciplino, z zmanjševanjem stroškov? Kako zoprno kapitalistično in vendar - kako evropsko. Takole našteto nam vse skupaj seveda nikakor ni novo, a vendarle, to je kultura podjetja in nič drugega. Pa še ena velika zakonitost velja za to področje: takšna kultura mora biti zmeraj v skladu s strategijo razvoja podjetja, ne v nasprotju z nio. Če npr. strategija podjetja zahteva čim hitrejšo prilagoditev in delo v novi obliki organiziranosti, potem je za podjetje samo dobro, če je večina delavcev iskreno pripravljena podpreti te spremembe, ne pa, da jim skrivaj nasprotuje. Funkcije kulture podjetja so med drugim še: radodaren prenos zna-nja in izkušenj na sodelavce, zagnanost, ki okuži tudi okolico, sposobnost motivirati za delo sebe in druge ter odkrivati poteze, ki delujejo povezovalno na kolektiv. Kultura je seveda tudi splošna urejenost in čistoča tovarne ter dobri in vami pogoji dela. Ob tem je pošteno priznati, da vsega o kulturi podjetja ni- ti še ne vemo, pa bi bilo dobro, da bi vedeli. Dobra beseda, stisk roke, iskreno priznanje sodelavcu - vse Ko bi organizacijo prepustili gospodarstvu Smo v letih, ko odhaja v pokoj veliko ljudi; nekateri s polno delovno dobo in starostjo, drugi, ki jim je delovna leta skrajšala bolezen, in tretji, ki se upokojujejo predčasno, da bi zmanjšali nadštevilnost zaposlenih ali dali prostor mlajšim močem. S tem se izteka val množičnih zaposlitev v povojnih letih. Večina odhaja tiho, neopazno, za nekaterimi bi najraje poškropili, češ, nas bo spet nekaj manj, le redko pa se spomnimo, da bi bili komu hvaležni za to, kar je v preteklih desetletjih storil za razvoj in rast železarne. Pa je bila generacija, ki se upokojuje v teh letih, v tem pogledu pionirska, saj je železarno od povojnih let skoraj na novo gradila. Ni bilo škoda ne dni ne noči, ne sobot in nedelj, da je le fabrika rasla v šir in navzgor. Namesto hvaležnosti ti danes pade ugotovitev: Fabrika je prevelika, neobvladljiva, treba jo bo razdeliti na več manjših. EDEN IZMED PIONIRJEV... Med tistimi, ki odhajajo v pokoj predčasno, je tudi Janez Žnidar. Imel je vidno vlogo pri razvoju železarne, predvsem pa se je veliko ukvaijal z reorganizacijo. Prav zdaj je to aktualna tema, zato menim, da ne bi bilo prav, da bi njegov odhod prezrli, čeprav sam ni bil navdušen nad tem, da bi se dajal v zobe časopisu. Odslovil me pa tudi ni, in zapis o njegovi poti in poti železarne z njim - je tu. Na Ravne je prišel leta 1952 z Gorenjske. Tam ga, orodnega ključav-ničaija in metalurškega tehnika, nikjer niso potrebovali, pa je potrkal na marsikatera vrata, tu pa so ga z veseljem sprejeli in dobro »uporabili«. ...ORGANIZACIJE DELA Najprej je bil vodja čistilnice, nato tehnolog in asistent v Jeklolivami. Železarna mu je omogočila štirimesečno prakso v jeklolivami Henri-ch Hutte v Nemčiji, kjer je dobil vpogled v tehnologijo ulivanja in organizacijo dela. Ta ga je tako pritegnila, da ji je posvetil pomemben delež svoje nadaljnje delovne poti. Leta 1965 je bil imenovan za vodjo štaba službe za študij in analizo dela in štiri leta zatem, ko je ob delu končal višjo šolo za organizacijo delaje prevzel oddelek za organizacijo in študij dela. To je bila prva služba, ki se je v železarni sistematično uk-vatjala z organizacijo dela. »Leta 1969 je imela železarna slab poslovni rezultat. Najeli smo firmo Georga iz Nemčije in z njeno pomočjo v letu dni organizirali priprave dela tako, da sojih sestavljale službe za tehnologijo, materialno poslovaje in terminiranje proizvodnje. To je bil za tisti čas kar lep dosežek.« Naslednje leto so angažirali firmo IKO iz Norveške. Pomagala je izves- ti vrsto projektov za izboljšanje poslovanja. Uvedli so metodo direktnih stroškov, izdelave kalkulacij in spremenili organiziranost podjetja. Prej so bile v železarni obračunske enote, zdaj pa so oblikovali divizije, ki so jih imenovali sklopi obratov. »Princip organiziranosti je bil tak, kot ga pripravljamo zdaj. Imeli smo divizije metalurške proizvodnje, mehanske obdelave ter tehnične in druge skupne službe, ki so delovale na ravni podjetja.« Zahtevo nove ustave leta 1974 so skušali rešiti tako, da so divizije preimenovali v tozde, vendar politiki s tem niso bili zadovoljni. »Od leta 1972 sem bil direktor sek-toija za gospodarjenje, v sklopu katerega je bila služba za organizacijo. Bili smo pod velikim pritiskom. Čeprav smo menili, da je bila naša organizacija dobra, saj smo sistem divizijskih enot obvladovali, smo se morali prilagoditi in povečati število tozdov tako, da smo jih skupno s TRO, ki §e je pridružil 1974. leta, imeli 21. Čeprav so bili tozdi morda dobro zamišljeni, iz njih ni nastalo to, kar bi želeli - sorazmerno samostojne, aktivne gospodarske enote. Morda tudi zaradi mešanja samouprave s stroko. Posledica je bila, da so se tozdi začeli zapirati vase in pozabljati na poslovnost, čeprav smo se trudili, da bi obdržali odnose, ki zagotavljajo tržnost.« ...AVTOMATSKE OBDELAVE PODATKOV... V sektoiju za gospodaijenje so poleg službe za organizacijo in službe za plan osnovali še službo za avtomatsko obdelavo podatkov, kar je pomenilo vpeljavo računalništva in začetek nove ere v poslovanju železarne. »S pomočjo firme IKO smo vpeljali metodo planiranja, po kateri vnaprej ugotavljamo, kak rezultat je možno pričakovati. S tem, da izkoristiš dobre strani in se izogneš slabim, lahko preprečiš slab rezultat. Planiranje je moralo slediti razvoju organiziranosti; najprej smo izdelovali en plan za podjetje, nato tri za divizije, potem plane za vsak tozd posebej. Brez pomoči računalnika tako zahtevne naloge, ne da bi bistveno povečali število zaposlenih, ne bi mogli opravljati, tako pa smo vse naredili s po največ desetimi ljudmi.« Leto dni pred najetjem prvega računalnika IBM 370 so formirali ekipo, ki je »vadila« na računalniku Kinzle. Nekatere računalniške storitve so opravljali na Jesenicah. »Napredovali smo zelo hitro, kajti pridobili smo kadre, ki so delali z velikim entuziazmom. Kerbevje prišel z izkušnjami iz planske službe, Gigerl iz obračuna OD, pridružili so se še Verčko, Javornik in Pešl. Ekipa je skupaj ustvarjala koncept, po katerem je z računalniško obdelavo kmalu lahko pomagala pri poslovanju obratov in ne le pri izračunavanju OD.« Od začetkov, ko z AOP nekateri niso vedeli kaj početi, so se naloge te službe vedno bolj širile in postale nepogrešljive v poslovanju železarne, najbolj seveda v računovodstvu in v finančni službi: Računalnikje pomagal, da v času, ko je bilo v Železarni Ravne 30 tozdov in delovnih skupnosti in je bilo za vse treba izdelovati bilanco, ni bilo treba širiti administracije. Poleg tega smo s pomočjo računalnika pridobivali vrsto informacij, ki sicer ne bi bile tako hitre, predvsem pa ne tako zanesljive in kakovostne. »Ko se izteka moja delovna doba, lahko z veseljem ugotovim, daje naša služba za AOP pionirska v Mežiški dolini in velja za eno najboljših v Jugoslaviji. Medtem ko se pri organiziranosti podjetja vračamo v leto 1969, upam, da bo AOP na razpotju, ko iščemo najboljši koncept za naprej, našla takega, ki jo bo obdržal v vrhu.« ... IN PROCESNEGA RAČUNALNIŠTVA Pri planiranju so vedno znova ugotavljali, da je proizvodnja jekla predraga in prišli so do sklepa, da bi se največ dalo privarčevati z materialom, s surovinami. Zastavili so projekt procesnega računalnika. »Po dveh letih dopisovanja z Beogradom in Ljubljano nam je uspelo dokazati, da bi bil procesni računalnik koristen pomočnik in bi investicijo odplačal v treh mesecih z manj uvoženimi legurami, z manjšo porabo legur, z boljšo in enakomernejšo kakovostjo jekla in z enakomernejšo porabo energije. To je bilo rojstvo procesnega računalništva, katerega pionirje bil Segel.« NAPREJ TUDI Z NJEGOVO DEDIŠČINO Janez Žnidar je vodil pomembne službe, ki so mu omogočale, daje dogajanje v železarni zelo dobro poznal, če že vplivati ni mogel nanj. Zato je bil dobrodošel sodelavec ekipi Mc Kinseya, ki je lani Slovenskim železarnam iskala pravo pot v prihodnost. »VŽelezarni Ravne smo analizirali le metalurško proizvodnjo. Da bi bila donosna, bi morali opustiti navadna jekla in povečati delež orodnih in neijavnih jekel; s kontilivom in z rekonstrukcijo elektro peči ter valjarne bi dosegli večji izplen. Za sedanji (navadni) program imamo do 50 % preveč zaposlenih, občutno preslabo izkoriščamo delovni čas strojev. Na napravah, ki delajo v 4 izmenah, je izkoriščenost zaradi izpadov, zastojev in remontov le 60 %, na tistih, ki delajo le v eni izmeni, pa komaj do 30 %; na Zahodu je 80 %. Druga slabost je pomanjkanje strokovnjakov za prodajo. Na terenu bi morali imeti tehnike, ki so obenem komercialisti, ne pa administratorje, ki čakajo na kupce. Taka je ugotovitev te analize in mislim, da podobno velja tudi za druge dele železarne. Imapio veliko sposobnih mladih ljudi. Želim, da bi s takim entuziazmom, kot smo mi v mlajših letih premagovali še večje težave, tudi oni našli svoje veselje pri delu s tem, da bi vsak na svojem področju skušali dosegati uspehe. To je dobro tudi za kolektiv in edino to je pot. Ne mislim, da delo ne sme biti plačano. Toda ni tistega, ki bi te plačal, pa bi mu plačilo šele potem potrjeval z delom. Če njiva ni dobro zorana, obdelana, posejana - ni žetve. Tudi v železarni imamo lepe možnosfi za dobro žetev. Sprejeti moramo tržne pogoje in postati konkurenčni, pa bo dobremu delu sledilo dobro plačilo.« Za dobro plačilo proizvodnim in drugim delavcem železarne je želel poskrbeti že v časujco je vodil službo za študij dela. Žal njegov »premijski sistem OD« ni rodil pričakovanih sadov, čeprav je bil naravnan tako, da bi bili ljudje res nagrajeni po delu. Na razporejanje OD je vplivalo preveč stvari. Mogoče bo pravično nagrajevanje dela omogočil šele čas, ki prihgja in ki slabega dela ne bo dopuščal, kaj šele, da bi ga nagrajevali. Da je ta čas prišel, je s svojim vsestranskim delom veliko pripomogel tudi ravnatelj Žnidar. Zato odhaja v pokoj z zavestjo, da pušča za seboj odprta vrata vsem, ki hočejo doseči lepšo prihodnost s poštenim delom. In še to: Odhaja s prepričanjem, da bo Železarna Ravne ostala in napredovala vsaj kot rizična, kapitalsko povezana skupnost, četudi bi se razdelila na več manjših, k večji odgovornosti do dela in rezultatov prisiljenih enot. Mojca Potočnik IZ DELA SINDIKATA KANDIDATNA LISTA RAZBURILA DUHOVE Miroslav Gerdej iz Kontrole kakovosti je, nezadovoljen s postopkom in rezultati evidentiranja za najhplj odgovorne funkcije v sindikatu Železarne Ravne, reagiral na članek O rezultatih evidentiranja, objavljen v rubriki Iz dela sindikata v prejšnji številki Informativnega fužinarja. V njem je bilo rečeno, da vodstvo sindikata zameri svojemu članstvu, ker mu je bila prvič ponujena popolna demokracija pri evidentiranju, pa se ni obnesla. Prosil je, da objavimo naslednjo njegovo izjavo: »Poudarjam, da ne govorim v imenu tozda, čeprav smo tudi na sestanku 10 00 o tem spregovorili, ampak v svojem imenu. Izhajal pa bom iz zapisnika našega 10 z dne 20. decembra. V njem smo predlagali, da dokler, da se ne bo vedelo, kako bo z reorganizacijo, podaljšamo mandate članom konference in predsedniku ter da za profesionalno funkcijo predlagamo razpis delovnega mesta. Na te naše predloge nismo dobili odgovora, pač pa se je pojavil drugi sklep, da je treba kandidate evidentirati, in temu sklepu se je bilo treba pokoriti. Toda kako naj jaz predlagam kandidata, ki me bo zastopal v sindikatu, če ne vem, kam bom spadal? Bil je sicer v času evidentiranja že predlog, da naj bi KK spadala k Obdelavi, a to še ni bilo zanesljivo. Zato lahko rečemo, da mi sploh nismo imeli možnosti, da bi predlagali svojega kandidata. Ne moreš dati predloga, dokler ne veš, kje boš. Pripombe pa imam tudi na samo evidentiranje kandidatov. Menim, da plakat kot poziv k evidentiranju ni dovolj, da smo še na prenizki stopnji demokracije, da bi bilo to dovolj. Vodstvo sindikata bi se moralo v akciji evidentiranja bolj angažirati, spodbujati bi moralo, dati kakšne usmeritve. Tako pa je na plakatu pisalo, naj predlagamo tistega, ki mu zaupamo. Jaz ne vem kar tako, koga predlagati, na Qsnovi česa tega in tega predlagati. Če bi ga hotel, bi si ga moral namisliti, iti bi moral do njega, ga nagovoriti itd. Tako enostavno ne gre. Žato smo mi predlagali, da bi profesionalne funkcije v sindikatu razpisali. Ocenili smo, da dozdajšnji način kadrovanja za profesionalno funkcijo ni primeren. Sindikat bi se moral dogovoriti za smiselne in ustrezne pogoje razpisa, kajti vsak ne more biti profesionalni sindikalist. Ce se ne bi kdo prijavil znotraj železarne, bi lahko iskali zunaj. Tako bi se mi zdelo edino prav, kajti praktično gre za delovna mesta. Zavedam se, da to moje mnenje ne more več kaj bistveno spremeniti. Kandidati so predlagani, pa čeprav za predsednika in podpredsednika konference le po eden. Ker je tako, predlagam, da spremenimo zahtevani odstotek za zmago. Naj bo pogoj, da dobi recimo 80 % glasov, kajti 50 % je velika možnost, da jih vsak dobi, če je edini kandidat. Tako se bodo stvari postavile bolj realno.« Ker je podobne pripombe na 6304 sporočilo še več delavcev, smo na- prosili Branka Kakerja, predsednika 10 konference sindikata, za odgovor na pripombe. »Zelo prav je, da se kritično odzovemo na delo ali postopke posameznikov in organizacije. To smojii ves mandat izredno prizadevali. Že konec oktobra smo predstavili predlog organiziranosti sindikata v podjetju, podkrepljen s skicami, kakor tudi, na kakšen način bomo izvedli volitve. Organiziranosti sindikata ne more sindikatu nihče predpisovati ali ga enačiti s kakršnokoli drugo organizacijo podjetja ali organizacije. O tem bo odločal sindikat sam skupaj s svojim članstvom. Zato smo se dogovorili, daje poleg programa to osrednja točka na občnih zborih 00, potem bomo zbrali pripombe in predloge, nakar, če ty> treba, tudi spremenili predlog. Žal na predlog ni nobenih pripomb ali pobud, kar pa seveda ne pomeni, da se ne more kaj spremeniti. Organiziranost ni statična in smo jasno povedali: če bo praksa pokazala drugačno pravo pot, jo bomo tudi upoštevali. Vendar moram opozoriti na to, da ni možno zorganizirati več različnih konceptov in pogledov, reči pa tudi ni možno, da je ta predlog popolnoma zanič, ko pa še praktično ni zaživel. Zato vse skupaj pozivam k strpnosti, kulturnemu in argumentiranemu dialogu. Pri volitvah pa bi povedal naslednje: odločili smo se, da bodo volitve z več kandidati in neposredno. To pomeni, da se bodo o predsedniku, podpredsedniku in sekretarju konfe-l^nce odločali vsi člani sindikata v Železarni Ravne, o predsedniku aktivov poslovnih enot pa člani sindikata v poslovni enoti. Postopek evidentiranja smo pričeli v prvi polovici novembra in je trajal še v novem letu. Konferenca sindikata ni posredovala nobenega kandidata, ampak je to prepustila OO in članstvu. V 00 je OSS poslal gore papirja, prav tako konferenca. Prek Novic smo pozvali vse člane sindikata na aktivno sodelovanje, kajti Novice so najbolj brane informacije. O poteku evidentiranja smo obveščali prek Fužinarja. Na vsaki seji IO konference in konference sindikata smo pozivali na aktivno delovanje na tem področju. Res smo izdali tudi plakate. Na občnih zborih smo enako spodbujali evidentiranje. Veliko občnih zborov sem se tudi sam osebno udeležil. Seveda pa nisem hotel sodelovati na nobenem sestanku, kjer so neposredno govorili o kandidatih ali jih evidentirali, iz preprostega razloga, da mi ne bi bilo možno očitati nameščanja kandidatov. Nikakor ne morem pristajati na verzijo, da smo se kot konferenca premalo angažirali. V času mojega predsednikovanja nisem nikoli nobenega posiljeval z osebnimi stališči, ampak sem poskušal vedno z močjo argumentov demokratično voditi seje. Vsak je lahko spraševal in na vsako vprašanje $pm odgovoril pošteno in odkrito. Če odgovora nisem vedel sam, sem vpraševalca preusmeril na pravi naslov. Razlogov, da smo se odločili za volitve v dveh oblikah, je več: temu 10 konference je potekel mandat; pred nami so zelo odgovorne naloge od spreminjanja dokumentov v Železarni Ravne in v republiki, zato je prav, da pri tem sodeluje že novo vodstvo in poskuša uveljaviti svoje poglede; da čim manj časa preteče pri menjavi vodstva, daje čim manj mrtvega teka in prilagajanja novega vodstva; da novo vodstvo lahko tudi vpliva na nadaljnjo organiziranost sindikata, podjetja itd. Meni samemu je žal, da ni več kandidatov, ker bi lahko izmed več res izbrali kvalileto - najboljše. Eno so želje, drugo pa je resničnost. Vsi skupaj se bomo še morali naučiti demokracije, to ni možno čez noč. To je proces. To ni obleka, ki jo slečemo in potem oblečemo drugo, potem pa mislimo, da smo drugačni, v resnici pa delamo še vedno po starem. Več kandidatov bomo imeli takrat, ko bomo za to pripravljeni. Mislim, da bo to že na naslednjih volitvah. Nikjer pa ne piše, da te ne morejo biti prej kot čez štiri leta. Po nalogah, ki so pred nami, verjetno veliko sedanjih kandidatov ne bo Čeprav konferenca osnovnih organizacij sindikata železarne nikdar ni za za-rtimi vrati (lahko se je udeleži vsak lan), se je letos izrazito pokazalo, da je škoda, ker je nanjo poleg izvršnega odbora konference vabljen samo še po en delegat iz vsakega tozda oz. delovne skupnosti (navadno predsednik). Sindikalni funkcionarji si namreč navadno že prej na drugih skupnih sejah skrešejo svoja mnenja, na konferenci pa so tiho, in kaj lahko se zgodi, da se osrednja sindikalna razprava, ki naj bi razgrnila resnične probleme organizacije, bistvenim izogne. Lahko zapišemo, daje tako bilo letos, na konferenci v petek, 26. januarja, na Rimskem vrelcu. K besedi sta se priglasila le dva delegata: Alenka Ajd, predsednica IOS KK, in Franjo Kocen, predsednik 10S Kovačnica. Ajdova je izrabila prisotnost enega izmed republiških funkcionarjev in mu poočitala dvoje: nezadostno predpisovanje strategije in taktike delovanja sindikata v bazi in postavljanje »ciljev na nebu, neupoštevajoč realnost nekje globoko na zemlji«. Prosila je tudi za informacijo o OD do julija. Kocen je predstavil svoje poglede na novi sindikat (delavci bomo imeli takšen sindikat, kot si ga zaslužimo; edino orožje delavcev je štrajk; utopija je, da bi imel sindikat svoje mesto v skupščini; na mestih, kjer se odloča, morajo biti strokovnjaki; res se ne delajo spremembe čez noč, a v železarni smo na marsikaj pravočasno opozarjali; ker hlapec še ni nikoli »zafural« kmetije, je treba najprej iskati odgovornost pri vodstvenih delavcih). Pretežni del razprave je bil zato v rokah gostov. Edo Javornik, član PO železarne, je opisal trenutni gospodarski položaj podjetja in poudaril, da bi moral sindikat protestirati proti slovenskemu stališču, da je v črni metalurgiji 50 % preveč zaposlenih, kajti samo ta dejavnost se je dala prešteti, druge pa ne. Opozoril je na strpnost in sodelovanje sindikata m poslovodne strukture v času pogajanj na podlagi kolektivne pogodbe ter izrazil nujno potrebo po pravno urejeni državi, kajti sicer se vse kompetence poslovodnih struktur le formalne. zdržalo in bo potrebna sveža kri. Zato bo proces evidentiranja stalen. Strinjam se, da vsak tudi ne more biti profesionalni sindikalist. Zato sem na veliko občnih zborih poutjp-ril, da še ničesar ni zamujenega. Se vedno nam ostane zadnje dejanje -volitve, ko se bo vsak član sindikata zavestno in odgovorno odločil, ali bo izvolil te kandidate ali ne. To ni nobena tragika, če niso vsi izvoljeni. Tudi to je del demokracije, ki se je še vedno učimo. Rad bi povedal, da smo v dokumentih sindikata zapisali, da je sindikat organizacija delavcev, ki bo še bolj morala razdelati svoja stališča in metode dela. V sindikat se ne vključujemo po idejnih in političnih opredelitvah, ampak po interesih -preprosto povedano: v sindikatu je lahko vsak, ki se za to prostovoljno odloči, ne glede na to, član katere stranke je. Upam, da sem s tem odgovoril na vprašanja, ki se v zadnjem času pojavljajo. S tem se verjetno tudi prebuja zavest, da bo sindikat le takrat lahko izvajal svoje naloge, ko bomo enotni in v njem vsi aktivno sodelovali.« H.M. Najdaljšo razpravo na konferenci je imel Albert Vodovnik, predsednik ROS kovinske in elektroindustrije. Izpostavil je aktivnosti, ki čakajo novi sindikat in še posebej odbor, na katerega čelu je. Dotaknil seje nekaterih nalogiz kolektivne pogodbe (zagotavljanje OD, odpuščanje delavcev) in opozoril na nevarnost velikih socialnih nemirov ne glede na vso predvideno demokracijo v parlamentu, kajti »danes se vsi borijo za oblast, nihče za delavca«. Zato je po njegovem mnenju treba pri oblikovanju organov sindikata (in tudi DS) paziti na socialno strukturo. Razložil je odnos sindikata do 14. izrednega partijskega kongresa, do Markovičevih ukrepov (sindikat je proti moratoriju stavk) in predstavil sindikalne kongresne priprave. Odgovoril je na vprašanje, ali bodo po novem poslovodni delavci člani sindikata (da se ne bodo organizirali kot nasprotniki, naj jim status za čas opravljanja poslovodnih funkcij miruje), konkretno Ajdovi in Kocenu ter na vprašanje delovnega predsednika Viljema Kraj/mana, kako bo v prihodnje potekalo financiranje sindikata (iz dohodka podjetja, kot je na Zahodu, in s kapitalizacijo sindikata). Od drugih prisotnih se je med raz-pravljalce vpisal le še gost Alojz Ovnič, predsednik občinskega sindikalnega sveta. Med drugim je poudaril pozornost, ki jo je občinski sindikat lani posvetil delovanju ravenskega IS in SIS (na pobudo sindikata železarne in rudnika vprašanje zaupnice IS). Ce torej pod razpravo na letni sindikalni konferenci potegnemo črto, ni mogoče reči, da bi bila nezanimiva, gotovo pa je, da se je izmaknila v tistem trenutku najbolj vroči temi v železarni (volitve sindikalnih funkcionarjev). Druge točke dnevnega reda konference niso omembe vredne, le še segment iz programa dela, ko je sindikat železarne strokovnim službam podjetja zastavil vprašanja, ki se danes v železarni najpogosteje pojavljajo. Helena Merkač LETNA KONFERENCA OO ZSS ŽELEZARNE Z reorganizacijo - naprej ZAPIS Z 21. SEJE DELAVSKEGA SVETA Medtem ko že krepko občutimo zamrznitev osebnih dohodkov in ko nas - tudi zaradi zamrznjene inflacije - pesti pomanjkanje denarja za nemoteno poslovanje, pa se v železarni na poti, ki vodi v sodobno podjetje, nismo ustavili, temveč gremo naprej. K temu je svoje prispeval tudi delavski svet na svoji 21. seji, ki je bila zadnjega januarja dopoldne. 'Sprejel je namreč Pravilnik o organizaciji, začasni sklep o razpisnih pogojih za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter razpisal delovna mesta za vodstvo podjetja in njegovih organizacijskih enot; sprejel je Pravilnik o uresničevanju samoupravljanja in razpisal volitve v samoupravne organe. Med pomembnejše sklepe sodita še sprejem kadrovske politike in sklep o višini osebnih prejemkov iz sklada skupne porabe. ORGANIZACIJA NEKOLIKO DRUGAČE Medtem ko so sogovorniki na prejšnji seji besedo o novi organiziranosti postavili močno na ostrino, je bilo tokrat drugače, pomirljivo. Poročevalec, član PO za kadre in organizacijo, je dejal, da razprava ni dala veliko pripomb na vsebinski del nove organiziranosti. Pravilnikje dopolnjen z opisom poslovnih enot in sektorjev, pripomba o postopku spreminjanja organizacije pa ni bila sprejeta, ker naj bodo organizacijske oblike kar najbolj spremenljive. Kajti »šele takrat, ko bomo razumeli, da organizacija pomeni orodje v rokah vodstva podjetja, s katerim si želi pomagati pri doseganju postavljenih ciljev, bomo tudi razumeli, da dana kot tudi predlagana organiziranost ne more biti nekaj končnega« (iz gradiva za sejo). Kot nekaj nekončnega je bil torej sprejet tudi predlog vzdrževalcev o organiziranju vzdrževanja in podobnih služb v železarni v sektor tehnične službe. Poslovodni odbor in »baza« se namreč nista mogla sporazumeti o decentralizaciji dela vzdrževanja, ki bi vodila k popolnemu razbitju obrata jaki tok, in ker bi vztrajanje pri takem predlogu ogrozilo kakovost vzdrževanja in zagotavljanje nemotene proizvodnje, je poslovodni odbor popustil in sprejel predlog vzdrževalcev, da se - začasno - tehnične službe v železarpi združijo pod enotnim vodstvom. Že do konca leta pa naj bi bil s pomočjo tuje firme REFA pripravljen nov kopcept organiziranosti vzdrževanja v Železarni Ravne. Poslovodni odbor je sprejel tudi zahtevo Industrijskih nožev, da ohranijo v svojem okrilju operativno pripravo dela in toplotno obdelavo nožev. Delavski svet je Pravilnik o organizaciji soglasno sprejel in takoj zatem razpisal začasne razpisne pogoje za vodstvene delavce železarne. Razpravljala se niso strinjali, da visoka izobrazba za te kadre tudi v prihodnje ne bi bila obvezujoča, temveč bi jo lahko nadomestila v železarni priznana delovna zmožnost. Član PO za kadre je razložil, da alternativni pogoj velja le za tiste vodstvene delavce, ki so se pri vodenju svojih enot izkazali že doslej in je prav, da imajo možnost to funkcijo opravljati še naprej, medtem ko za zunanje kandidate velja samo pogoj visoka izobrazba. Pod takimi pogoji je zatem delavski svet razpisal delovna mesta predsednika in podpredsednikov poslovodnega odbora ter direktorjev poslovnih enot in sektorjev. Vsi so od 1. februarja do volitev, ki bodo v marcu, vršilci dolžnosti. KADROVSKA POLITIKA NI LE ODPUŠČANJE DELAVCEV Primerjave s podjetji v razvitem svetu nam pokažejo, da nas je v železarni glede na količino in zahtevnost proizvodnje (in prodaje) preveč zaposlenih. Če se hočemo še naprej primerjati in »vstopiti« v Evropo, moramo dvigniti produktivnost. To je mogoče na dva načina - z zmanjševanjem števila zaposlenih in z več dela ter z boljšimi delovnimi dosežki. Ker se ne moremo zanašati na nedoločeno »širšo dmžbo«, ki bo poskrbela za naše tehnične in delovne presežke, v železarni ne moremo računati le s prvo navedeno možnostjo, vendar tudi ne moremo soglašati s politiko občine, da skrb za »odvečne« delavce prepušča podjetjem samim. Mnogo pomembnejši so za nas novi razvojni in proizvodni programi, ki pa do njih ni lahko priti, a še teže jih je spraviti v življenje. Kot je dejal član PO za razvoj, je v železarni v pripravi vrsta programov, na katere bomo lahko prezaposlili tehnološke in organizacijske viške iz dosedanje proizvodnje, toda za zagon potrebujemo čas in denar. Razpravljalci so menili, da o nekaterih tržno zanimivih programih, kot sta npr. programa klavniških nožev in krožnih rezil, že zelo dolgo govorimo, ne začnemo pa ju uresničevati, čeprav imamo možnosti za to. Vprašali so, zakaj ne začnemo s celično proizvodnjo, s katero naj bi prišli do cenejših izdelkov, zakaj za izdelke, ki jih naročamo zunaj občine ali jih celo uvažamo, ne sklene- mo kooperantskih pogodb s kooperanti v domači občini, ter zakaj ne odpovemo gostoljubja polobrtni-kom, ki v železarni iščejo samo socialno varnost in druge ugodnosti, ne,pa delo. Član PO za kadre je pojasnil, da v železarni v zvezi s tem sprejemamo republiške usmeritve in bomo v primem, ko bo treba zmanjševati število zaposlenih, upoštevali najprej tiste, ki imajo dvojno socialno varnost (ob zaposlitvi še kmetijo ali obrt). Predstavnici sindikata, kije zahtevala izdelavo kriterijev za določanje presežkov ter programov za prekvalifikacijo in dokvalifikacijo delavcev, je odgovoril, da PO ne operira s spiski, dokler nimamo novih, nadomestnih programov, glede kriterijev pa je dejal, da se bomo ravnali po zakonu o delovnih razmerjih, ki nastaja iz pobud republiškega sindikata. Razprava o kadrovski politiki je izzvenela v ugotovitvah, daje delavec dragocenost in moramo raynati z njim humano in da problema tehnoloških ali drugačnih viškov ne more reševati podjetje samo, temveč le s pomočjo širše družbene skupnosti. Vželezami res zmanjšujemo število zaposlenih, vendar vrat za mlade nismo popolnoma zaprli. Predvsem še sprejemamo naše štipendiste in jim omogočimo vsaj pripravništvo. Ker v večji meri samo nadomeščamo fluktuacijo, primanjkuje delovnih mest za dekleta, zato pozivamo občinsko vodstvo, da poskrbi za ustrezne programe zanje, kakor tudi, da izdela celovit socialni program. REGRES PO DELIH Letos regres ne bo samo regres za letni dopust, temveč »mala trinajsta plača« - enak bo namreč poprečnemu OD v decembru 1989 -vendar ga bomo zaradi težkega likvidnostnega stanja podjetja dobivali po delih. Znašal bo 3800 din, polovico ga bomo dobili v mesečnih obrokih od februarja dalje, drugo polovico pa pred začetkom glavne dopustniške sezone. Kdor bo želel iti na moije, bo najbolj prav, če bo obroke regresa nalagal na banko, še sploh, če ima družino. PRISPEVEK ZA PREVOZ - PRELOŽEN Ker se bomo v železarni morali pomalem začeti odpovedovati raznim bonitetam, kot sta npr. zastonj prevoz in malica, se čudno sliši, da Integralu še vedno plačujemo toliko »praznih« prevozov. Ker predlog soudeležbe za prevoz na delo ni bil dobro pripravljen, je najbrž prav, da smo sklepanje o njem preložili na naslednjo sejo, manj prav pa je, da je bil (iz istega razloga?!) zavrnjen sklep o prispevku krajevnim skupnostim, medtem ko se o odnosu strokovne službe do delavke, ki se je pritožila zaradi kršenja pravic, in do delavskega sveta (ni bilo osnovnih podatkov za obravnavo problema) lahko samo sprašujemo. Delavski svet je s pripombo, da bi bilo prav, ko bi tudi zdravstveni delavci pri obravnavi navadnih delavcev, ki postanejo njihovi pacienti, vedno upoštevali načelo humanitarnosti, odpisal kratkoročni kredit za nakup opreme bolnici Slovenj Gradec. Mojca Potočnik KULTURA NAJ BO VODILO Delavski svet železarne si je doslej vsako leto za zadnjo sejo privoščil kulturni posladek. Lani, 27. decembra mu je v hotelu Rimski vrelec pel mešani pevski zbor iz Strojnske Reke pod vodstvom Marijana Gerdeja. Ne bi bilo prav, ko bi si delegati in tisti, ki vodijo politiko delavskega sveta, ta kulturni utrinek vzeli le kot zahvalo za vseh ducat sej v letu, temveč naj jim bo namig, da bi bilo dobro, ko bi poslej vsakemu njihovemu govoru, dialogu in odločanju vedno lahko prideli prilastek kulturen. M. P. Decembra pod načrtom Ob splošnem pomanjkanju naročil smo dosegli plan skupne proizvodnje le 54,9 odst., v kumulativi 86.5 odst. Ta se je od novembra zmanjšala za 2,9 odst. Za 12.222 ton prodanih izdelkov smo iztržili 211,75 milijonov konvertibilnih din, kar je v poprečju 17,3 din/kg. Od tega smo prodali na domačem trgu 10.716 ton ali za 157,77 milijonov din, izvozili pa smo 1.506 ton ali za 53,98 milijonov din, kar znaša prek 5,57 milijona dolaijev. SKUPNA PROIZVODNJA Zaradi pomanjkanja naročil v metalurško predelovalnih tozdih so tudi v Jeklarni plan izpolnili le 46,3 odst. Ena od 40 t peči je obratovala samo prve tri dni v mesecu, nato pa je ves mesec jeklarna II mirovala. Ob odločitvi za odprodajo ostruž-kov je slika na področju raztaljeva-nja glede napačnih raztalitev jekla bila nekoliko boljša. Pomanjkanje naročil iz prejšnjih mesecev seje v Jeklolivarni nadaljevalo tudi v decembru, plan je bil izpolnjen le 50,1 odst. V Valjarni so plan dosegli 55,4 odst., in to na težki progi 43,4 odst., na srednji 76 odst., od tega so izva-ljali 27 odst. visoko legiranih jekel. Na lahki progi je bil plan dosežen 37.5 odst., od tega je bilo 17 odst. visoko legiranih jekel. Decembrski asortiment izdelkov v Kovačnici ni bil ugoden (velika programska raznolikost), tako daje bilo zelo težko uskladiti program kovanja s termično obdelavo. Dostava vložka iz Jeklarne je potekala po dogovoru, do težav je prihajalo le pri šaržah, ki so analizno odstopale. Izmeček je bil v porastu, delno tudi na račun inventurnih odpisov. Nizka proizvodnja je bila tudi v Jeklovleku, le 54,5 odst. Ob pomanjkanju naročil je primanjkovalo tudi ustreznega vložka. Po posameznih agregatih je bila proizvodnja dosežena: pri vlečenem jeklu 27,2 odst. pri luščenem jeklu 70,5 odst., pri brušenem jeklu 54,5 odst. in pri žici 84,4 odst. Od mehansko predelovalnih tozdov so plan presegli v TSD za 7,3 odst., v Strojih in delih 4,2 odst., in Armaturah za 11,6 odst. Vsi ostali tozdi so zaradi pomanjkanja naročil za planom skupne proizvodnje zaostali. Izjema so le Industrijski noži. PRODAJA NA DOMAČEM TRGU Plan prodaje na domačem trgu smo presegli v Kovačnici, Strojih in delih in Kovinarstvu. Skoraj v vseh ostalih tozdih primanjkuje naročil, najbolj občutno v metalurškem delu. V Orodjarni imamo po mnenju kupcev previsoke cene za orodne plošče. V Strojih in delih so plan presegli predvsem zaradi prodaje zaostankov iz novembra. V tem tozdu je tudi najbolj občuten molk srbskega trga. Vzrok odstopanja od po- stavljenih ciljev v Ind. nožih je predvsem forsiranje izvoza, saj je naročil trenutno še dovolj. Manjše povpraševanje po pnevmatičnem orodju je v recesiji pri gradnjah, najavljenih poživitev še ni bilo zaslediti. Kupci vzmeti imajo težave z likvidnostjo, predvsem TAM, ki ima zasedenih 50 odst. kapacitet Vzmetame. Vse več kupcev za armature želi kratke dobavne roke, tako da smo se odločili za konsignacijsko prodajo z obveznim odkupom neprodanih količin po šestih mesecih pri Jeklotehni Maribor. Naročil je zaenkrat dovolj, tako da lahko računamo za naprej z rahlim povečanjem obsega proizvodnje v tem tozdu. IZVOZ SMO PRESEGLI Izvoz na konvertibilno tržišče smo presegli za 37 odst., v kumulativi 7 odst. Na klirinškem trgu pa smo plan presegli za 59 odst. in se tako približali letnemu planu z 98 odst. V primerjavi z letom 1988 smo uspeli povečati izvoz na konvertibilno tržišče za 11,8 odst. V primerjavi s predlanskim letom nam je uspelo tudi izboljšati blagovno strukturo. V skupnem konvertibilnem in klirinškem izvozu DO znaša delež finalnih izdelkov 63,7 odst. in delež metalurških izdelkov 36,7 odst. Tako ugodni rezultati so bili doseženi v izredno težavnih pogojih trženja, kar je še večji uspeh. Zaradi visoke inflacije in precenjenega dinarja so bile konkurenčne cene precej nižje od naših. Naše cene so se v nasprotju s trendi na zahodnih tržiščih skozi vse leto močno zviševale. Prav tako smo bili v zadnjem kvartalu primorani spremeniti strate- gijo trženja metalurških proizvodov zaradi zmanjševanja povpraševanja na domačem trgu. Trženje pa so oteževale tudi številne kvalitetne reklamacije in večkrat nesolidno izpolnjevanje dogovorjenih dobavnih rokov. Sicer pa je naša prodaja na tuje tržišče potekala direktno, le nekateri posli, ki so se nanašali na sodelovanje z vzhodnoevropskimi državami, so se zaradi specifičnosti odvijali prek naših trgovskih organizacij -Metalke, Rudarja, Ferimporta itd. ODSOTNOSTI JE ZA ČETRTINO V decembru je bil delovni čas izkoriščen 74,68 odst., odsotnosti pa so znašale 25,32 odst in so bile razdeljene takole: - letni dopust 9,41 % - izredno plačani dopust 0,55 % - službena potovanja 0,31 % - prazniki 4,40 % - bolezni 7,84 °/o - druge plačane odsot. 2,61 % - neplačane odsotnosti 0,20 % Skupaj 25,32 °/o V decembru so se povečale druge plačane odsotnosti. V to so všteti vsi izostanki zaradi prisilnega dopusta. Ta je znašal v Jeklarni 14,98 odst., v Jeklolivarni 3,83 odst in v Pnevmatičnih strojih 7,60 odst. Ure v podaljšanem delovnem času so znašale 0,62 odst. in so bile glede na november manjše za 0,36 odst. Tokrat so imeli največ nadur v Orodjarni 3,14 odst., Transportu 3,13 odst., KSZ 2,42 odst., Monterju 2,12 odst. V vseh ostalih tozdih so bile ure v podaljšanem del. času pod enim odstotkom. NABAVO OMEJUJEMO Stanje pri nabavi materialov se ni bistveno spremenilo. Občuten vpliv na dobave ima slaba likvidnost, kar se občuti tudi pri dobavah nekaterih osnovnih^urovin in pomožnih materialov. Če se likvidnostno stanje v kratkem ne bo izboljšalo, bo treba nakupe še dodatno omejiti res na najnujnejše materiale, ki so potrebni za neposredno proizvodnjo. Sicer pa v proizvodnji ni bilo večjih težav, ker obrati koristno uporabljajo tudi razne ustrezne nadomestne materiale. Srbska blokada se je poznala predvsem pri dobavi jeklenih odpadkov, livarskih peskov ter silikatnega veziva, vendar smo uspeli te materiale kompenzirati prek nekaterih dobaviteljev iz Hrvatske. V decembru so zopet znatno porasle cene, predvsem osnovnih materialov ter energije, to pa se čuti tudi pri ostalih materialih. UVOZ MANJŠI Zaradi znižanja proizvodnje je bila tudi nabava uvoznega materiala, predvsem repromaterialov v oktobru in novembru manjša Z nakupi v decembru pa smo zagotovili le najnujnejše zaloge za nemoteno proizvodnjo dveh dekad v januarju 90. Kljub vsakodnevnim spremljanjem ter urgiranjem dobav materialov za potrebe Strojev in delov pri proizvodnji stiskalnic nam ni uspejo zagotoviti vseh sestavnih delov. Ce upoštevamo izpad proizvodnje zaradi novoletnih praznikov na Zahodu, so se podaljšali tudi januarski dobavni termini. ODSTOTEK DOSEGANJA NAČRTOVANE PROIZVODNJE TOZD SKUPNA PROIZVODNJA ton ODPREMA ton FAKTURIRANA REAUZACIJA din IZV OZ IZVOZ din DOMAČ dir I TRG decem. zbir decem. zbir decem. zbir decem. zbir