Tone Bajec
O DELJENJU BESED
Doslej smo zmeraj govorili o zlogovanju, vendar ta izraz ne ustreza. Besed namreč ne delimo vedno po zlogih. Zlogujemo n. pr. stu-di-o, ra-di-a, a-or-ta, pa ga vendar ni tiskarja, ki bi rad tako delil, ker se pač mora ravnati po estetskih merilih, Tudi pri pisanju smo daleč od tega, da bi vsakikrat delili po zlogih. Včasi je pomen tako močan, da potegne za seboj deljenje: raz-deliti, pred-videti, pod-rast, po-drobiti, pod-rohiti, o-brisati, oh-risati, čeprav zlogujemo ra-zde ..., pre-dvi... itd. To okolnost so pravopisci upoštevali, vendar so zaradi varnosti pristavili: delimo po sestavinah, kadar se sestave zavedamo. Niso pa določili primerov, v katerih se vsak Slovenec »sestave zaveda«, marveč so odločitev prepustili razboritosti posameznikov. Kdor je vedel, da so ohraz, oblak, obleka nastali iz ob-raz, ob-vlak, ob-vleka, je pač tako delil, drugi pa so to opravili po splošnem pravilu: o-braz, o-klak, o-bleka.
S tem nikakor nočem delati očitkov zaradi dvojnosti in omahovanja, vendar je res, da je to pravilo marsikomu delalo preglavice. Pisanje je treba olajšati, ne pa s kopico pravil tako zaplesti, da moraš kar naprej brskati po slovnici in pravopisnem priročniku. Malo več prostosti verjetno ne bi škodovalo. Zdi se mi, da so po naših šolah pripisovali poglavju o deljenju besed preveč pomena in zabredli včasi kar v pikolovstvo. Vem za primer, ko je učitelj štel za glavno napako deljenje Lju-bljana, češ saj se nobena slovenska beseda ne začenja z blja-. Za jezik in slog je deljenje brez pomena. Lahko bi celo postavili kar se da preprosto pravilo: Deli, kjer ti prostora zmanjka! — ko ne bi bilo treba gledati tudi na estetsko plat pisanja. Potemtakem je deljenje samo stvar dogovora. S tem je tudi povedano, da je treba veliko jasnosti, pa tudi trohico prostosti.
Seveda bomo še naprej ostali pri ločevanju med nesestavljenimi in sestavljenimi besedami, vendar moramo za deljenje natančneje opredeliti pojem sestavljenke. Zgodovina jezika kaže, da imamo samo en nesestavljen samostalnik, to je besedo kri, vsi drugi imajo vsaj sklonsko obrazUo: žen-a, mest-o (tudi rak in kost sta imela v starini obrazilo, namreč polglasnik, a ta je po-
6
zneje odpadel). Čeprav se v sklanjatvi obrazilo menja: 'žen-a, žen-e, žen-i, vendar noben Slovenec nima občutka, da je žena sestavljenka, zato tudi nihče ne bo delil n. pr. žen-ami. Obrazilo, ki se začenja z vokalom, potemtakem Slovencu ne daje občutka, da gre za sestavo. Drugače je s konzonantskim obrazilom, recimo kost-jo, hrat-je, las-mi, kjer vsakdo čuti sestavo (seveda k temu veliko pripomore osnovna, nominativna oblika kost, brat, las — in to si velja zapomniti!). Pri deljenju torej ne gre za zgodovinsko sestavo besed, marveč za to, ali imamo Slovenci ob besedi še danes občutek sestavljenosti (prim. žena : delo/pust!). Ta občutek pa imamo samo takrat, kadar osnova očitno izbija iz besede, ali drugače povedano, kadar ima konzonantska pripona še samostojen pomen (pripone, ki se začenjajo z vokalom, nimajo te moči, zatorej posestvo : no-rost. Taki primeri so:
1. Sestave z enozložnimi predponami brez, do, iz, med, na, nad, o, ob, od, pa, po, pod, pra, pre, pred, pri, pro, raz, so, u, za. Občutek sestave nam posreduje dvoje okolnosti: a) vrsta sestavljenk z isto predpono: brezdomec, brezdušen, brezpetnik, sosed, součenec, somrak itn., b) vrsta sestavljenk z isto osnovo, pa različno predpono: zastava, pristava, postava, prestava, dostava, nastava, izstava, razstava, ustava. Občutek za sestavo močno zbledi, kadar je po glasovnih zakonih osnova izgubila prvotno lice: obleka, oblak; tu je že zabrisana pomenska zveza s sorodnimi povleči, zavleči, prevleka, navlaka ipd.
2. Izvedenke s pomensko živimi priponami, ki se začenjajo s soglasnikom: -ski, -ški: gor-ski, maj-ski, mlin-ski, vdov-ski, april-ski, sam-ski, ljud-ski;
obrtni-ški, oto-ški, tur-ški, dija-ški, bera-ški;
-stvo, -štvo: pose-stvo, ču-stvo, ljud-stvo; mo-štvo, bera-štvo, pohi-štvo;
-nik, -niča: brod-nik, čas-nik, koč-nik, koruz-nik, slam-nik; up-nica, dimnica, vrst-nica, res-nica;
-nost: prid-nost, res-nost, spret-nost;
-jok, -njak: lis-jak, koz-jak, bab-jak; kruš-njak, ušes-njak, molz-njak;
-nat, -kast: blat-nat, slam-nat, gozd-nat, mes-nat; pes-kast, ščit-kast;
-ji, -nji, -Iji: gad-ji, gos-ji, kur-ji; sod-nji, jutriš-nji, suž-nji; čebe-lji;
-je: bit-je, cvet-je; bar-je, skalov-je, vres-je;
-jav, -Ijav, -Ijiv: snet-jav; jec-ljav, brb-ljav; drob-ljiv, kup-ljiv;
-nja, -Ija: proš-nja, vož-nja, pret-nja; žvrk-Ija, grab-lje, štork-lja;
slo: ma-slo, čre-slo, či-slo, povre-slo;
-ko, -ko, -ca, -ce (manjšalne pripone): buš-ka, klet-ka, dim-ka; lis-ko, miš-ko, brat-ko; klop-ca, miš-ca; vin-ce, šil-ce, očes-ce.
Ce pripona ni pomensko izrazita, nimamo občutka sestavljenosti, zatorej lahko delimo dek-la, ig-la, iz-ba, kot-la, kuz-la, tes-la, stat-va, buk-ve ali pa zlogujemo de-kla, i-gla itd.
3. Posebno poglavje so silo številni zgledi, kjer ima osnovna oblika pol-glasnik, ki se v stran.skih oblikah izpahuje: kosec-kosca, znesek-zneska, grešek-greška, votek-votka, jasen-jasna, umen-umna, zajeten-zajetna, dober-dobra, poten-potna, grozen-grozna. Vprašanje je, kako deliti konzonantske skupine v stranskih oblikah, ali kosca (po zlogovanju) ali kos-ca (po osnovni obliki). Pretežna večina takih besed ima neizgovorljivo skupino, recimo starec-starca, tako da tudi zlogovanje terja ločitev skupine. Potemtakem ne bomo grešili, če bomo povsod jemali za kriterij osnovno obliko in delili znes-ka, greš-ka, vot-ka, jas-na, um-na, dob-ra, pot-na, groz-na. Vendar naj bi bilo v takih primerih pišočemu na voljo, da izbere eno ali drugo, to se pravi, da mirne duše lahko deli tudi zneska, jasna, do-bra itd.
Kjer nas pomen ne odvrača, delimo po zlogih. Za take »preproste« besede je deljenje res zlogovanje. Toda kaj je zlog? Gotovo je, da je govorna enota, nadrobno pa se v to zamotano vprašanje tukaj ne kaže spuščati. Vsekakor gre za skupek glasov (ali tudi en sam glas), ki se zbirajo okrog zlogovnega vrha. Vrh je zmeraj najbolj zveneči glas zloga. Po zvenečnosti so na najvišjem mestu samoglasniki, nato r, potem zvočniki I, m, n, nadalje zveneči in nazadnje nezveneči priporniki in zaporniki. V enozložni besedi grunt glasovi po zvenečnosti naraščajo do vrha (u), potem padajo. V dvozložnici gruntnik vidimo dva vrhova (u in i), med obema je dolina (glej spodaj). Zdaj razumemo, zakaj je športnik dvozložen (glej spodaj), špotrnik pa bi bil trizložen, ker bi imel tri vrhove (glej spodaj). Torej: kolikor vrhov, toliko zlogov. S tem je tudi pojasnjeno, zakaj ne moremo začenjati zloga n. pr. z Ip, nk, saj bi morala biti I in n njegova nosilca.
u       i o      i o        i
r r r
n n n n
g       t    k šp     t    k šp   t        k
Število zlogov je lahko ugotoviti, teže pa je z mejo med njimi, in ta nas pri deljenju najbolj zanima. Tudi v naravi je dolina med dvema gričema, pa vendar težko rečeš, koliko je pripada enemu in koliko drugemu vrhu. Vzemimo besedo mesto: ali naj delimo mesto, mes-to ali celo mest-o7 Za slovanske jezike je značilen tako imenovani rahli spoj, se pravi, da gredo konzonanti k naslednjemu zlogu, kolikor le da izgovori j ivost. Vendar je le-tä različna po jezikih in celo v posameznih razdobjih istega jezika. V prvotni slovenščini je veljal zakon odprtih zlogov (vsak zlog se je moral končati na samoglasnik), po onemitvi polglasnikov so se jeli kopičiti soglasniki, danes nam je po moderni vokalni redukciji izgovorljiva marsikatera skupina, nad katero bi si bili dedje jezik polomili. Saj so še pred osemdesetimi leti in manj pisali v množinskem rodilniku tožeh, trese Jc, zgodeb, tovar en, danes pa prav lahko izgovarjamo tožb, tresk, zgodh, tovarn.
Ko so slovenski pravopisci postavili pravilo, da se izgovorljiva konzo-nantska skupina jemlje k sledečemu zlogu, so morali določiti merilo izgovor-Ijivosti. Le-tö so našli v znanem pravilu: k sledečemu zlogu jemljemo skupino, ki lahko začenja slovensko besedo. To pravilo pa je nujno pomanjkljivo, ker ne upošteva nekaj tehtnih okoliščin: 1. Cela vrsta lahko izgovorljivih skupin samo slučajno ne začenja slovenske besede; vzemimo za zgled šn: da nam ni težka, pričajo ljudske izposojenke šnofati, šnops, šnef itn.; potemtakem bi smeli deliti stra-šna. Tudi s čn se ne začenja nobena slovenska beseda, pa le delimo po-čnem, za-čnem. Ali naj delim pa-sji, če pa se nobena beseda ne začenja tako? Smem pa deliti tre-tja, ker imamo slučajno prislov tja (čeprav je nastal po moderni vokalni redukciji). 2. Nekdo me je vprašal, zakaj ne delimo o-vca, saj vendar izgovarjamo vcepiti. Ali naj bi mu bil jel razlagati, da je vendarle razloček med nezvenečim in dvoglasniškira u? Kako naj to razume preprosti človek! Ali naj se zatečemo k šibkemu izgovoru, da velja pravilo samo za nesestavljene besede? V tem primeru bi se namreč število »izgovorljivih« kon-zonantskih skupin še znatno skrčilo. 3. Pravilo tudi ne upošteva cele množice tujk, ki nam je njih izgovor že čisto domač. Ker nimamo slovenske besede, ki bi se začenjala s ks {ksebi je sestavljenka!), bi torej morali deliti prak-sa, tak-sa, tek-stil, čeprav nam je skupina ks čisto lahka. Pač pa bi delili eli-psa, se-psa, ker nam to dovoljujejo psi. Ce pa upoštevamo tudi tujke, nastajajo spet
nove težave: Ali naj delimo fosfor po sferi ipd.? Na drugi strani imamo spet domače besede ptič, tnalo, tkati (edine svoje vrste!), ki nas opravičujejo do deljenja še-ptati, mo-tna, kra-tka in morda celo hr-hta, sla-dka, čeprav pt, tn, tk še danes težko izgovarjamo, kakor pričajo narečne besede tič, ftič, knalo, kave ali tekavc (= tkalec).
Menim, da sem s tem člankom dokazal vsaj to, kako brezupno je postavljati pravila za deljenje besed na kakšne znanstvene temelje. Brž ko je to očitno, nam ostaja samo druga pot: s preprostimi in nezapletenimi praktičnimi navodili olajšati pisanje! Na to meri naslednji predlog. Mišljen je samo kot osnova za obravnavanje, da po razčiščenju perečega vprašanja dobimo v novem pravopisu sprejemljive norme za deljenje: I. Deljenje preprostih besed:
1. Soglasnik med samoglasnikoma jemljemo k naslednjemu zlogu: ve-se-li-ti, de-la-mo, ma-te-rin, ve-tr-ni-ca.
2. Soglasniških skupin nj, Ij, šč, st in ks (za tuji x) ne delimo: ko-nja, konjski, kla-nje, dla-njo; po-lje, polj-ski, bi-lje, so-ljo; ve-šča, ješč-nost; te-sto, vest-nost, sop-sti; pra-ksa, teks-til.
3. Od soglasniških skupin jemljemo k naslednjemu zlogu toliko soglasni-kov, kolikor jih brez sile lahko izgovorimo: pi-škav, ti-skan, mi-šljen, i-skra; son-ce, pol-nost, ov-ca, mal-ha, živč-nost.
II. Deljenje sestavljenih besed:
1. V sklanjatvi ločimo konzonantsko obrazilo od osnove: kost-jö, brat-je, las-mi (vendar so-ljo, dla-njo!).
2. Enozložno predpono ločimo od besed: brez-domec, za-stava, od-bor, so-mrak, od-robiti.
3. V izvedenkah ločimo pripone ski, ški, stvo, štvo, nik, niča, nost, jak, njak, nat, kast, jav, Ijav, Ijiv, ji, nji, Iji, je, nja, Ija, slo in manjšalne pripone ka, ko, ca, ce: mlin-ski, oto-ški, ču-stvo, mo-štvo, brod-nik, res-nica, ved-nost, lis-jak, molz-njak, slam-nat, pes-kast, snet-jav, drob-ljiv, brb-ljav, gos-ji, sod-nji, čebe-lji, cvet-je, bar-je, proš-nja, žvrk-lja, ma-slo, lis-ka, miš-ko, klop-ca, dreves-ce. Besede s pomensko neizrazito pripono delimo po volji: suk-no, plaz-na, dek-la, tes-la, stat-va, jaz-ba ali su-kno, pla-zna, de-kla, te-sla, sta-tva.
4. Kadar se polglasnik osnovne oblike izpahuje, lahko delimo po pomenu ali po zlogovanju: kos-ci, jas-na, dob-ra ali ko-sci, ja-sna, do-bra.