REFLEKSIJE IZ PANDEMIJE Med zakljucevanjem redakcije Glasnika SED sva urednici poslušali javnega govorca, ki je opozarjal, da se »razmere slabšajo«. Število okuženih s covidom-19 je strmo raslo, kar je odgovorne vodilo k odrejanju no­vih ukrepov – tik pred oddajo Glasnika v tisk k omejitvam gibanja po regijah ter med 21. in 6. uro – držav- ljane pa k sledenju razlicnim odredbam, ki brez dvoma spreminjajo naš vsakdan. Nujnost mask in razkužil je s seboj prinesla tudi številne, manj vidne spremembe družbenega življenja, ki se kot raziskovanja vred­ne ponujajo pretanjenim opazovalcem – etnologom in antropologom. Raziskovalci, profesorji, muzealci, konservatorji, etnologi v drugih poklicih in ljubiteljski etnologi so se na ta izziv odzvali na raznolike nacine in zelo aktivno – z zbiranjem fotografij in drugega gradiva, urejanjem participativnega spletnega dnevnika, ustvarjanjem svojega, prilagajanjem dela in delovanja institucij, virtualnimi simpoziji, razstavami, delavni­cami, posebnimi stranmi na družabnih omrežjih in še cim. Ta prizadevanja – pa ceprav še zdalec ne vsa – predstavljamo v tokratnem Glasniku. Etnografski vpogled v nove razmere nas vabi k refleksiji novega vsakdana in spodbuja k razmisleku o alterna­tivah, ki so bile do nedavnega docela nepredstavljive. Refleksije so sicer trenutno vecinoma šele v zametkih; spomladanska epidemija je z odrejenim delom na domu, cakanjem na delo, šolanjem otrok na daljavo in drugimi posegi v vsakdanje življenje namrec temeljito posegla v ustaljen proces razmišljanja in (strokovnega) ustvarjanja, konec oktobra pa je bila spet razglašena epidemija, ki onemogoca potrebni odmaknjeni pogled in cas za razmislek. Kljub temu pa se z novimi metodološkimi prijemi in uvidi že obracamo k spremenjenemu vsakdanjiku, naslavljamo aktualna dogajanja, osvetljujemo nekatere prej nevidne niti, podcrtujemo ranljivost posameznih družbenih skupin in v nekaterih primerih ugotavljamo celo vnovicni vznik idej socialnega darvi­nizma. Nova normalnost – ce se nam sploh še zdi nova (in zanimiva za raziskovanje) – bo zagotovo postala tema marsikaterega znanstvenega clanka, že zdaj pa se v nekaterih – metodološko in etnografsko – odraža vpliv pandemije. Enega prvih, ki sicer govori o odnosu do živali v urbanem okolju in delno temelji tudi na opa­zovanju in samoopazovanju med pomladno epidemijo (Golež Kaucic), objavljamo že v tej številki. Tudi avtorji drugih prispevkov se lotevajo aktualnih vprašanj in zanimivih, družbeno pomembnih tem. Te segajo od izkušenj posameznikov s težavami v duševnem zdravju (Kneževic Hocevar), dedišcinskih diskur­zov (Habinc) in preteklih etnomuzikoloških usmeritev Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (Turk) do razumevanja turških alevijskih skupnosti (Bjelica) in spodbujanja podjetništva v srednjih šolah (Benak Cvijanovic in Dopler). Naj nazadnje omeniva, da so tudi v tokratni številki sodelovale študentke in študentje etnologije in kulturne antropologije, na kar sva prav posebno ponosni. Še naprej si želiva tako zglednega sodelovanja z njimi in njihovimi profesorji. V tokratnem Glasniku obeležujemo tudi 45-letnico ustanovitve Slovenskega etnološkega društva. Usta­novni obcni zbor sicer za prve clane ni bil posebno zanimiv dogodek, kot kažejo odzivi na našo prošnjo za objavo spominov, pa vendarle smo uspeli zbrati nekaj zapisov ustanovnih clanov, ki osvetljujejo tisti cas ter pomen društva za razvoj stroke in dejavnosti etnologov. Druge rubrike ostajajo enake kot v prejšnjih šte­vilkah in prinašajo recenzije etnološko zanimivih (novih in nekoliko manj novih) knjig, nekaj porocil o etno­loških dogodkih, tri intervjuje s štirimi slovenskimi etnologi oz. kulturnimi antropologi, utrinke z društvenih dejavnosti – vkljucno z utemeljitvami Murkove nagrade in listin – in etnografske zanimivosti. Spomnili smo se tudi stoletnice koroškega plebiscita. Glasnik zakljucujemo s pismom ministru za kulturo, v katerem se predstavniki glavnih etnoloških ustanov in Slovenskega etnološkega društva upirajo »obglavljenju etnolo­gije« v Slovenskem etnografskem muzeju in ministra prosijo za strokovno premišljeno odlocitev o tem, kdo ga bo vodil v naslednjih letih. Naj uvodnik skleneva z željo, da vas koronavirus ne ustavi pri pisanju prispevkov za Glasnik ter iskanju pod­pore Slovenskega etnološkega društva za vaše projekte oz. strokovne (in osebne) dileme. Navsezadnje nam jo nudi le pet let manj kot pol stoletja. Letos smo obletnico praznovali virtualno, naslednjo pa bomo, se nadejamo, v živo. Daša Licen Saša Poljak Istenic Kazalo Table of Contents Razglabljanja Reflections 5 Duška Kneževic Hocevar Ko je ogroženo najdragocenejše: stigma nekoliko drugace Threatening What We Value the Most: Stigma Viewed a Bit Differently 16 Maja Bjelica O proucevanju in razumevanju turških alevijskih skupnosti: Izbrani antropološki in etnografski pogledi On Researching and Understanding the Turkish Alevi Communities: Selected Anthropological and Ethnographic Views 30 Podjetništvo v šolskih klopeh: Etnografija spodbujanja podjetniške kreativnosti na šoli v Novem mestu Entrepreneurship in Schools: Ethnography of Promoting Entrepreneurial Creativity at a School in Novo Mesto 42 Marjetka Golež Kaucic Lastninske in nelastninske živali v urbanem okolju – aspekti dominacije, odtujenosti in speciesizma Proprietary and Non-Proprietary Animals in an Urban Environment – Aspects of Domination, Alienation and Speciesism 58 Teja Turk Odsev etnomuzikoloških usmeritev v posnetkih inštrumentalne ljudske glasbe na magnetofonskih trakovih Reflection of Ethnomusicological Orientations in Tape Recordings of Instrumental Traditional Music 70 Mateja Habinc Dedišcina skupnega – skupnost in dedišcina Heritage of the Common – Community and Heritage 82 Saša Poljak Istenic, Saša Babic Vsakdanjik: participativni spletni dnevnik za zapise iz pandemije in po njej Vsakdanjik: Participatory Blog for Notes from the Pandemic and After 84 Naško Križnar in soavtorji Podobe iz mehurcka Images from a Bubble 94 Saša Poljak Istenic in soavtorji Zaprti za obiskovalce, a še kako aktivni: muzeji med pandemijo covida-19 Closed for Visitors but Very Active: Museums During the Covid-19 Pandemic 106 Jaro Veselinovic Vsakdanje življenje med epidemijo: simpozij Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Everyday Life During an Epidemic: Symposium at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology 110 Barbara Turk Niskac Vpliv epidemije na vsakdanjik otrok in družinsko življenje: rezultati ankete aprila 2020 The Impact of the Epidemic on the Daily Life of Children and Family Life: April 2020 Survey Results 113 Dan Podjed Antropologija med štirimi stenami: od dnevnika na omrežjih do knjige Indoor Anthropology: From a Blog to a Book 115 Marko Terseglav Marija Klobcar: Poslušajte štimo mojo. Potujoci pevci na Slovenskem Marija Klobcar: Listen to My Voice: Itinerant Singers in Slovenia 116 Marjeta Pisk Jelka Piškuric: »Bili nekoc so lepi casi«: Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v casu socializma Jelka Piškuric: “The Good Old Times”: Everyday Life in Ljubljana and Its Surrounding During Socialism 118 Naško Križnar Andrej Brence: Vinogradništvo na ptujskem obmocju od pojava trtne uši konec 80. let 19. stoletja do leta 1991 Andrej Brence: Winegrowing in the Ptuj Area from the Phylloxera Outbreak in the Late 1880s to 1991 120 Iztok Ilich Eda Belingar (ur.): Štanjel, variacije v kamnu: Kulturna dedišcina Štanjela Eda Belingar (ed.): Štanjel, Variations in Stone: Cultural Heritage of Štanjel 121 Milan Vogel Gašper Križnik: Sveti Coprijan. Pravljice, povedke in drugo pripovedno izrocilo iz Motnika in okolice Gašper Križnik: Saint Magician. Fairy Tales, Folktales and Other Narrative Traditions from Motnik and Vicinity 122 Katarina Šrimpf Vendramin Anton Mrkun: Narodopisna knjižica Anton Mrkun: Ethnographic Booklet 124 Tina Ivnik Giorgio Banchig: Ob zvoku remonike: ob 150-letnici plebiscita in prikljucitve Beneške Slovenije, Furlanije in Benecije h Kraljevini Italiji. Giorgio Banchig (ed.): To the Accompaniment of Accordion: On the Occasion of the 150th Anniversary of Plebiscite and the Annexation of Slavia Friulana, Friuli and Veneto to the Kingdom of Italy. 125 Saša Caval Keith Doubt, Adnan Tufekcic: Etnicna in nacionalna identiteta v Bosni in Hercegovini: sorodstvo in solidarnost v vecetnicni družbi Keith Doubt, Adnan Tufekcic: Ethnic and National Identity in Bosnia-Herzegovina: Kinship and Solidarity in a Polyethnic Society 128 Manca Filak Flox: Dokumentarni film Flox: Documentary Film 130 Dušan Štepec, Saša Roškar O etnologiji v konservatorstvu ter o njeni vlogi pri varovanju in ohranjanju kulturne dedišcine v 21. stoletju – izkušnje, vloga, izzivi On Ethnology in Conservation and Its role in the Protection and Preservation of Cultural Heritage in the 21st Century – Experiences, Role, Challenges 138 Tina Palaic Neevropske raziskave v Sloveniji: od zbiranja k raziskovanju Researching Non-European in Slovenia: From Collecting to Researching 142 Martina Piko-Rustia 100 let koroškega plebiscita 100 Years Since the Carinthian Plebiscite 146 »Ta veda mi je dan za dnem odpirala nove možnosti, nove poti, nove poglede«: Intervju z dr. Janezom Bogatajem, zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani “This Discipline Kept Opening New Opportunities, New Paths, New Perspectives Day by Day”: Interview with Dr. Janez Bogataj, Professor Emeritus at the University of Ljubljana 149 Etnologinja, raziskovalka in muzeologinja, ki deluje z vizijo »o ljudeh za ljudi«: Intervju z dr. Tanjo Roženbergar, direktorico Slovenskega etnografskega muzeja “An Ethnologist, Researcher and Museologist with a Vision “About People for People”: Interview with Dr. Tanja Roženbergar, Director of Slovene Ethnographic Museum 154 Lea Anclin, Tajda Jerkic Cutnobiografski vidiki doživljanja Ljubljane: Intervju z dr. Blažem Bajicem in Sandijem Abramom, sodelavcema projekta Sensotra Sensobiographic Aspects of Experiencing Ljubljana: Interview with Dr. Blaž Bajic and Sandi Abram, Collaborators on the Sensotra Project 158 Alenka Cernelic Krošelj 45 let Slovenskega etnološkega društva v burnem letu 2020 45 Years of Slovene Ethnological Society in the Turbulent Year 2020 160 »Vse je bilo zelo proceduralno. Nic pripetljajev, še manj anekdot!« Spomini na ustanovni obcni zbor Slovenskega etnološkega društva “Everything Was Very Procedural. No Incidents, Even Fewer Anecdotes!” Memories of the Founding General Assembly of the Slovene Ethnological Society 164 Marko Smole Etnološka dedišcina v dolini zgornje Kolpe in Cabranke Ethnological Heritage in the Valley of Upper Kolpa and Cabranka 167 Marko Terseglav Murkova nagrada, priznanje in listina za leto 2019 The Murko Award, the Murko Special Recognition Award, and the Murko Certificate for the Year 2019 169 Lahovški mlin v Zgodnji Dragi pri Višnji Gori – Mlin Franceta Skubica (Smrekarjevega) iz Dednega Dola The Lahovški Mill in Zgornja Draga pri Višnji Gori – The Mill of France Skubic (Smrekarjev) from Dedni Dol 173 Franc Pevec Etnografske crtice Ethnographic Sketches 175 Pismo ministru za kulturo ob imenovanju direktorja Slovenskega etnografskega muzeja Letter to the Minister of Culture on the Appointment of the Director of Slovene Ethnographic Museum 177 Navodila za avtorje Instructions for Authors Vanessa Benak Cvijanovic, Rene Dopler Covid-19 Covid-19 Knjižne ocene in porocila Book Reviews Kazalo Table of Contents Knjižne ocene in porocila Book Reviews Konservatorske strani Conservators' Pages Porocila Reports Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Slovenians Living beyond the Borders of the Republic of Slovenia Intervjuji Interviews Sara Šifrar Krajnik, Tina Tisovec Vanessa Benak Cvijanovic, Julija Zupan Društvene strani Society Pages Saša Poljak Istenic, Tina Palaic in soavtorji Etnologija je povsod Ethnology is Everywhere Valentin Skubic, Tadej Trnovšek Etnologija je povsod Ethnology is Everywhere Razpisi, vabila, obvestila Tenders, Invitations, Notices Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar* KO JE OGROŽENO NAJDRAGOCENEJŠE Stigma nekoliko drugace Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 28. 5. 2020 Izvlecek: Prispevek presoja rezultate pilotne terenske ra­ziskave programa opismenjevanja o duševnem zdravju, ki se nanašajo na razumevanje in doživljanje stigme ljudi z izkušnjo težav v duševnem zdravju. Analiza se opira na teoretizacijo medicinskih antropologov, ki stigmo povezujejo z vprašanjem ogrožanja temeljnih živetih vrednot osebe v njenem lokalnem moralnem svetu. Pripovedi udeleženk in udeležencev raziskave sporocajo, da izkušnja stigmatiziranega obolenja najbolj ogroža medosebne odnose v domacem in delovnem okolju, kar vpliva tako na strategije razkrivanja težav kot iskanje pomoci. Kljucne besede: (samo)stigma, izkušnja duševnega obo­lenja, lokalni moralni svet, živeta izkušnja stigmatiziranih ljudi, Slovenija Abstract: The article discusses pilot fieldwork research of the mental health literacy programme about the understanding of stigma by people who have experienced mental health dif­ficulties themselves, and those who are in contact with them by their profession. The analysis draws on the theorization of medical anthropologists who relate stigma to the question of threatening of one’s vital lived value in their local moral world. The study reveals that the stigmatized illness mostly threatens interpersonal relationships at home and in the workplace, which determines the strategies of disclosing mental health difficul­ties and help-seeking. Keywords: (self-)stigma, mental illness, local moral world, lived experience of stigmatized people, Slovenia Uvod Med letoma 2017 in 2019 smo v Sloveniji izvajali program krepitve duševnega zdravja, zasnovan kot psihoedukacijs­ki program z naslovom »Z vecjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja« ali na krat­ko OMRA.11 Program OMRA je sofinanciralo Ministrstvo za zdravje, njegov no­silec je bil ZRC SAZU, njegova partnerska organizacija pa Inštitut Karakter. Vec na spletni strani programa www.omra.si. Program smo izvajali v severovzhodni Slo­veniji kot pretežno podeželski regiji z najslabšimi zdravst­venimi kazalniki, še zlasti na podrocju duševnega zdravja. S programom smo nagovorili dve ciljni skupini – tako ljudi z lastno izkušnjo težav v duševnem zdravju in njihove bližnje (svojce, prijatelje, sosede itd.) kot tiste, ki se z njimi pogosto poklicno ali prostovoljsko srecujejo. Program OMRA je bil zasnovan skladno s konceptom pis­menosti o duševnem zdravju. Ceprav ta koncept izhaja iz koncepta zdravstvene pismenosti, ki je že vec desetletij uveljavljen na podrocju telesnega zdravja (Nutbeam 2000), so ga strokovnjaki na podrocje duševnega zdravja razširili šele na zacetku 21. stoletja in ga opredelili kot povsem samostojen koncept. Avstralski psiholog Anthony Jorm s soavtorji ga je opredelil kot tista znanja in prepricanja o duševnih težavah, ki prispevajo k njihovemu prepozna­vanju, obvladovanju in preprecevanju (Jorm idr. 1997). Poglavitni motiv za oblikovanje programa OMRA je bilo odmevno porocilo o rezultatih raziskav, da je v družbi z višjo ravnjo pismenosti o duševnem zdravju, opaziti boljše duševno zdravje pri ljudeh, ki so pravocasno poiskali stro­kovno pomoc in se v vecjem obsegu lotevali preventivnih strategij (Hadlaczky idr. 2014; Jorm 2012). Kot antropologinja z malo izkušenj na podrocju psi­hoedukacije22 Do programa OMRA sem kot raziskovalka sodelovala v ARRS pro­jektu »Evalvacija ucinkov psihoedukacije in farmakoterapije bolni­kov z bipolarno motnjo razpoloženja« (L3-9698 (B); 2007–2009) in v projektu programa norveškega financnega mehanizma z naslovom »Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstve­ne dejavnosti: Smernice in izobraževanja za zdravstvene delavce« (POND_SiZdrav; 2015–2016). sem se postopoma in vztrajno seznanjala z vecplastnimi implikacijami samega koncepta pismenosti in njegovimi kriticnimi presojami, medicinskim in ne­medicinskim besednjakom težav v duševnem zdravju in raznolikimi perspektivami »živete izkušnje« (angl. lived experience) ljudi s težavami v duševnem zdravju. Prav tako sem skušala sproti spogajati svojo vlogo raziskoval­ke in izvajalke programa OMRA, ceprav mi je bila že na zacetku prijave zaupana naloga vodje evalvacije. Program je bil interdisciplinarno zasnovan, v njem smo raziskovalke in izvajalke programa iz psihiatrije, psihologije in antrop­ologije nagovarjale vec razsežnosti (biološke, psihološke in družbene) težav z duševnim zdravjem. Te smo zapakirale v t. i. bio-psiho-socialni razlagalni model, ki se je nanašal na regijo z najslabšimi kazalniki duševnega zdravja. Ocena, da je bil s tega vidika program OMRA ambiciozen poskus soocanja zagovornic razlicnih epistemologij in metod – s cimer se v tem prispevku ne ukvarjam – ni pretirana.33 Problematiko delovanja interdisciplinarne skupine OMRA, kjer presojam tudi lastni položaj v njej, sem na letošnji (2020) 16. bi­ Treba pa je poudariti, da je vecdisciplinarna ekipa na red­nih delovnih sestankih sproti presojala odzive s terena, zabeležene v etnografskih dnevnikih, se soocala z lastnimi akademskimi pristranostmi in, da bi izboljšala vsebine za­povrstnih delavnic, sklepala kompromise. V pricujocem besedilu se osredotocam na ožji, pa zato nic manj pomemben vsebinski del programa, ki nagov­arja (samo)stigmo oz. okolišcine, ki cloveku s težavami v duševnem zdravju otežujejo ali preprecujejo iskanje strokovne pomoci. V znanstveni literaturi o ocenjevanju ucinkovitosti posegov za znižanje stigme je ta pristop znan kot »medicinska perspektiva«, ki si stigmo na podrocju duševnega zdravja prizadeva zmanjšati predvsem zato, da bi ljudje s težavami v duševnem zdravju pravocasno pois­kali strokovno pomoc oz. vztrajali v obravnavi (Corrigan idr. 2014).4panel P083) predstavila v prispevku z naslovom Negotiating Critical Anthropological Insights within the Mental Health Literacy Proenalni konferenci Evropske zveze socialnih antropologov (EASA; gramme (https://easaonline.org/conferences/easa2020/panels#8520).­ Stigma, ki se nanaša na težave v duševnem zdravju, je os­rednji predmet presoje besedila. Izhodišcno raziskovalno vprašanje je, kako, ce sploh, stigmo razumejo in doživljajo tako ljudje s težavami v duševnem zdravju kot tisti, ki se z njimi srecujejo poklicno. Presojam ga s pomocjo pilotne te­renske raziskave OMRA kot dela evalvacijskega delovnega paketa, ki je bila s ‘strokovnjaki po lastni izkušnji’ (angl. ex­perts by experience; McLaughlin 2009; Raptopoulos 2010)54 Ceprav namen pricujocega prispevka ni zagotoviti pregleda del av­torjev in avtoric, ki se ukvarjajo z raznolikimi subjektivnimi izku­šenjskimi resnicami duševnega zdravja na Slovenskem, je treba bral­ke in bralce opozoriti na nekatera temeljna dela, ki presojajo tovrstno »živeto izkušnjo« z nemedicinske perspektive. Med njimi sta deli antropologinje Darje Zaviršek Hendikep kot kulturna travma (2000) in Skrb kot nasilje (2018; zlasti prvo poglavje), magistrsko delo Lare Brglez Svet, ki se sliši (2016), nedavno izdana monografija z istim naslovom, ki sta jo uredila Bojan Dekleva in Juš Škraban (2019) ter njihovi številni soavtorski clanki. Prav tako je treba bralke in bralce usmeriti k številnim delom avtoric in avtorjev s podrocja socialnega dela, ki se že vec desetletij ukvarjajo s problematiko dezinstituciona­lizacije na podrocju duševnega zdravja v Sloveniji, kot so na primer Vito Flaker, Mojca Urek in Jana Mali. oz. z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, izpeljana med oktobrom 2017 in februarjem 2018. Teoreticni okvir presoje zagotavljajo poudarki preucevalcev stigme duševnih motenj in obolenj, ki so navdih za svoje teoretizacije crpali iz danes že klasicnega dela Ervinga Goffmana iz leta 1963. Prvi del clanka bralke in bralce seznanja z razlicnim branjem Goff­manovega dela in posledicno razlicnimi usmeritvami ra­ziskovanja stigme zaradi težav v duševnem zdravju. Drugi del prispevka govori o okolišcinah (samo)stigmatizacije ljudi s težavami v duševnem zdravju, kot jih sporocajo stro­kovnjakinje po poklicni izkušnji, in doživljanjem (samo)stigmatizacije v svojih lokalnih moralnih svetovih, kot jih sporocajo strokovnjakinji in strokovnjaka po lastni izkušnji. Povzetek razumevanj in doživljanj (samo)stigmatizacije udeleženk in udeležencev v pilotni raziskavi OMRA zajema sklepni premislek. Goffmanovo delo kot vir navdiha preucevalcev stigme o duševnih obolenjih Razlicno branje Goffmanovega dela Zadnjega pol stoletja je raziskovalkam in raziskovalcem razlicnih epistemoloških ozadij, ki se ukvarjajo s stigmo zaradi duševnih obolenj, delo Ervinga Goffmana Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete (1963)65 V besedilu uporabljam izraza »strokovnjaki po lastni izkušnji« in »strokovnjaki po poklicu« (angl. experts by profession). Oba sta se dodobra uveljavila v razpravah, ki presojajo problematiko kontrastnih znanj ljudi z lastno izkušnjo in takih, ki so o tej izkušnji »zgolj« pouceni (strokovnjaki po izobrazbi ali poklicu). Tovrstna li­teratura vpeljuje še izraz »profesionalnega uporabnika« ali »prvoo­sebnega strokovnjaka« (angl. professional consumer ali prosumer), tj. cloveka z lastno izkušnjo (npr. težav v duševnem zdravju), ki je obenem o njej še strokovno poucen. Vec o tovrstnih konceptih glej 1. poglavje v: Dekleva in Škraban 2019. še vedno skupni vir inspiracij in premislekov. V svojih delih se obicajno sklicujejo na njegovo opredelitev stigme kot »lastnosti, po kateri se [neznanec] razlikuje od drugih […] in ga to spremeni v nekoga manj zaželenega« (Goffman 2008: 12), ali pa citirajo njegovo opažanje, da je stigma­tizirani neznanec »v naših mislih iz popolne, obicajne os­ebe reduciran na pomanjkljivo in nepopolno« (ibid.: 12). Ceprav Goffman stigmo opiše kot »lastnost, ki je hudo diskreditirajoca«, vztraja, da jo opazujemo kot vstav­ljeno v »jezik razmerij, ne lastnosti« (ibid.). Ne zanimajo ga namrec katerekoli nezaželene lastnosti, ampak »samo tiste, ki so neskladne z našim stereotipom o tem, kakšen bi moral biti dani tip posameznika« (ibid.). Zato stigmo v nadaljevanju opredeli kot posebne vrste »razmerja med lastnostjo in stereotipom« (ibid.: 13). Stigmi celo pripiše sposobnost, da oblikuje posebno neskladnost med »navi­dezno socialno identiteto« oz. domnevami, kakšen bi nek­do moral biti, in njegovo »dejansko socialno identiteto«, tj. lastnostmi, ki jih nekdo preverljivo poseduje (ibid.: 12); prav ta neskladnost po Goffmanu »pokvari socialno iden­titeto« cloveka (ibid.: 25). Povedano nekoliko drugace, Goffman v svojem delu presoja tri vrste stigem: tiste, ki se nanašajo na telesne iznakaženosti, znacajske slabosti in clanstvo v zanicevani družbeni skupini (npr. rase, narodnosti, veroizpovedi). Slednjo imenuje »skupinska stigma« (ibid.: 13), kot njeni temeljni znacilnosti pa navede prenašanje stigme iz roda v rod in prenos na vse družinske clane. Skupno vsem prim­erom stigmatiziranih oseb je po Goffmanu prav predstava o njihovi poškodovani identiteti, ki pa jo te osebe upravl­jajo s prehajanji med razlicnimi statusi – od »normalnega« (npr. pred izkušnjo obolenja) do »diskreditiranega« (npr. med obolenjem), oz. z razlicnimi strategijami razkrivanja svojih težav. Nekatere prepricajo psihološki, druge družbeni vidiki stigme Ceprav Goffman poudarja odnosno naravo stigme oz. stig­mo kot družbeni konstrukt, se v obširni analizi osredotoci na osebo kot njeno poglavitno nosilko. Prav Goffmanovo lociranje stigme v posamicno osebo je po mnenju nekat­erih avtorjev (Kleinman in Hall-Clifford 2009; Parker in Aggleton 2003; Yang idr. 2007) poglavitni razlog, da se je vecina preucevalcev stigme duševnih bolezni in obolenj pretirano osredotocila na njen psihološki vidik, pri tem pa zanemarila njene številne družbene razsežnosti. Zlasti so­cialni psihologi naj bi raziskovali psihološki vpliv stigme na ljudi, procese njenega ponotranjenja in samostigma­tizacije, da bi s posegi za znižanje samostigme zmanjšali njene škodljive posledice, obširno zabeležene v pripove­dih o nizkem samospoštovanju in nizki samostorilnosti ljudi z resnimi težavami v duševnem zdravju (Wahl 1999; Wahl in Harman 1989). Pravo eksplozijo preucevanja perspektive stigmatiziranih skozi psihološke razsežnosti ponotranjene javne stigme pa so sprožile raziskave, ki so sporocale, da je samostigma celo eden najpogostejših razlogov, da ljudje s težavami v duševnem zdravju ne poišcejo strokovne pomoci (Gulliver idr. 2012; Schomerus idr. 2009; Thompson idr. 2008; Vogel idr. 2013). Drugi raziskovalci, ki jih je navdihnil Goffman, so opo­zarjali na zanemarjeno sociološko razsežnost stigme. Tako sta Bruce G. Link in Joe C. Phelan (2001) povzela takratne kritike metod socialne psihologije, ki so jim ocitale, da na eni strani zanemarjajo živeto izkušnjo stigmatiziranih ljudi, saj se osredotocajo le na nacine oblikovanja kognitivnih kat­egorij, ki jih ljudje povezujejo s stereotipnimi prepricanji in stališci, na drugi strani pa strukturno stigmatizacijo – tj. per­spektivo stigmatizirajocega. Kot odziv na tovrstne kritike sta predlagala sociološki koncept stigme kot sopojavljanje njenih prepletenih procesov oznacevanja, stereotipiziran­ja, locevanja nas od njih in diskriminacije, pri cemer sta poudarila, da se stigmatizacija nujno pojavi v okolišcinah izvajanja družbene, ekonomske in politicne moci. Prav te okolišcine pa omogocajo, da se ti prepleteni procesi razkri­jejo oz. da razgalijo, kako moc oblikuje porazdelitev stigme v opazovani družbi (Link in Phelan 2001). Z leti sta koncept dodelala in poudarila, da so razlike v družbeni moci pre­pogosto razumljene kot samoumevne76 V izvirniku se naslov glasi: Stigma: Notes on the Management of Spoiled Identity. in ga poimenovala s skovanko stigma-moc (ibid. 2014). Tudi drugi zagovorniki vpeljave sociološke razsežnosti v raziskovanje procesov (samo)stigmatizacije (Evans-Lacko idr. 2014; Holley idr. 2012; Parker in Aggleton 2003; Tyler in Slater 2018) se strinjajo, da ima najpogosteje navajani opis Goffmanove opredelitve stigme kot lastnosti, ki je zelo diskreditirajoca, v tovrstnih raziskavah za posledico predstavo, da sta stigma in z njo povezana diskriminacija nekaj, kar posamezne osebe povzrocajo drugim osebam. Kar taki predstavi manjka, je prav presoja strukturnih okolišcin, ki »dolocene« ljudi izkljucujejo iz družbenega, politicnega in ekonomskega življenja. Še vec, opiranje na poudarek, da gre pri stigmi za diskreditirajoco oznacbo oz. lastnost, naj bi raziskovalce usmerilo k razumevanju stig­me kot sorazmerno staticne lastnosti, pri cemer zanemar­jajo njeno vsakokratno spremenljivo kulturno in družbeno stvaritev (Parker in Aggleton 2003). Antropologe preprica moralni vidik stigme Temeljitejše presoje umešcenosti stigme v intersubjek­tivne odnose v kulturah so se lotili zlasti medicinski antropologi, ki so celo prepricani, da se Goffman ni toliko osredotocal na psihološki vidik stigme pri posamicni os­ebi, ampak da je v ospredju njegove razlage interaktivni odnos stigmatizirane osebe z družbo. Tako je Lawrence H. Yang s soavtorji utemeljeval, da se ponotranjenje stig­me ljudi z izkušnjo duševne bolezni dogaja v procesu, ki ga Goffman imenuje »moralna kariera« (Yang idr. 2007: 1527). Pri tem se sklicuje na Goffmanovo razlago o tem, da se ljudje s težavami v duševnem zdravju v družbi na­jprej poucijo o splošni ideji stigme oz. o tem, kako bi bilo posedovati posebno stigmo, in šele nato prehajajo iz »nor­malnih« v »zasramovane« (stigmatizirane) statuse. Bralke in bralci ta del Goffmanove razlage lahko preverijo v zad­njem delu prvega poglavja njegovega dela s podnaslovom Moralna kariera. Goffman ga napove takole: Osebe, ki imajo neko doloceno stigmo, imajo po­gosto podobne ucne izkušnje, povezane s svojim težavnim položajem, in podobne spremembe v kon­cepciji samih sebe – podobno ‘moralno kariero’, ki je tako vzrok kot posledica podvrženosti podobne­mu nizu osebnih prilagoditev. (Goffman 2008: 35) Antropologi (npr. Das 2001; Kleinman 1999; Kleinman in Hall-Clifford 2009; Yang idr. 2007; Jenkins in Carpenter­-Song 2008; Yang idr. 2014) se v nasprotju s socialnimi psihologi in sociologi bolj ubadajo z vprašanjem, kako je stigma vstavljena v lokalne moralne svetove ljudi z živeto izkušnjo težav v duševnem zdravju, pri cemer Veena Das opozarja (2001), da ne gre samo za deljenje vrednot in re­prezentacij kulture, kot sama razume, da izhaja iz Goffma­nove razlage. Nasprotno, prepricana je, da moramo biti pozorni na nianse utelešenja kulturnih vrednot, pricako­vanj in praks opazovanih akterjev ter opazovati, kako jo ti tvorno upravljajo in ne zgolj delijo. Po zgledu Arthurja Kleinmana (1999) antropologi lokal­nega moralnega sveta ne razumejo nujno kot prostorsko referenco, ampak bolj kot kvaliteto odnosov na dolocenem podrocju vsakdanjega življenja – npr. na vasi, v soseski, doma, v delovnem okolju, interesni skupini itd. Skupna pa jim je okolišcina, da gre v teh intersubjektivnih odnosih za nekaj ‘najvrednejšega, kar je v nevarnosti, da se izgubi’ (angl. most at stake), gre torej za doloceno življenjsko vrednoto, ki je lahko na kocki. Ljudje lahko npr. dobijo ali izgubijo položaj, denar, priložnost, zdravje, sreco, za­poslitev itd., kar antropologi obravnavajo kot »moralni modus« izkušnje. Ali z besedami Arthurja Kleinmana in Rachel Hall-Clifford: Moralni status je dolocen z njihovim socialnim sve­tom, vzdrževanje njihovega moralnega statusa pa je odvisno od uresnicevanja družbenih obveznosti in norm. […] Stigma torej unicuje zmožnost obicajnih ljudi, da obdržijo to, kar jim v njihovem lokalnem svetu najvec pomeni, kot so npr. premoženje, odnosi in življenjske priložnosti, oz. da pri tem vztrajajo (Kleinman in Hall-Clifford 2009: 418) Antropologi Goffmana berejo kot avtorja, ki upošteva spremenljivi moralni status ljudi s težavami v duševnem zdravju, si pa obenem prizadeva moralno izkustvo vrniti v definicije in modele stigme kot nekakšnega mostu, ki la­hko poveže in razloži odnos med opazovanim akterjem, njegovim družbenim omrežjem odnosov in strahom pred izgubo življenjskih vrednot in priložnosti. Posledicno gre v taki skupnosti tudi za strah pred izgubo statusa moralne osebe. Stigma je torej vstavljena v moralno izkušnjo lju­di z moralnim statusom in »ogroža izgubo ali pojemanje tega, kar je na kocki, oz. dejansko zmanjša ali unici za­nje pomembno živeto vrednoto« (Yang idr. 2007: 1530). Navsezadnje koncept moralne izkušnje po mnenju Goff­manovih zagovornikov zagotavlja novo interpretativno leco za razumevanje vedenja tako stigmatizirane kot stigmatizirajoce osebe. Omogoca namrec raziskovanje njunih živetih izkušenj o tem, kar jima je obenem najvec vredno in je v njunih lokalnih socialnih svetovih najbolj ogroženo (Yang idr. 2014). Je v ozadju obcutenja strahu pred nerazumevanjem okolice ogroženost živetih vrednot? Pilotna raziskava programa OMRA S pilotnim preverjanjem terena v severovzhodni Sloveniji smo pred zacetkom izvajanja programa OMRA k oblikovan­ju izobraževalnih vsebin mobilnih delavnic želeli vkljuciti poudarke, ki bi jih v 11 osebnih in enem skupinskem pogo- voru sporocali ljudje z izkušnjo težav v duševnem zdravju. Štiri pogovore smo opravili z ljudmi z lastno izkušnjo težav v duševnem zdravju, sedem z ljudmi, ki se z njimi pogosto poklicno srecujejo, en skupinski pogovor pa je potekal s sedmimi udeleženkami, ki so poklicno ali pros­tovoljsko z njimi vsak dan v stiku.87 Ali, kot ponazorita s primerom: »Ko ljudje pomislijo na izkušnjo duševne bolezni […], obstaja težnja, da se osredotocijo bolj na zna­cilnosti, ki so združene s temi stanji, kot pa na razlike med ljudmi, ki jih imajo ali pa jih nimajo« (Link in Phelan 2001: 375). Scenarija osebnega in skupinskega pogovora sta bila oblikovana po zgledu t. i. kulturno obcutljivega intervjuja, ki je produkt vecletnega dela medicinskih antropologov. Uveljavili so ga kot do­datek diagnosticnega in statisticnega prirocnika duševnih motenj Ameriškega psihiatricnega združenja (DSM-5; APA 2013).98 Scenarije pogovorov sem oblikovala avtorica prispevka, ki sem tudi izpeljala skupinski pogovor in šest osebnih pogovorov. Pet osebnih pogovorov je opravila antropologinja dr. Maja Kolarevic z Inštituta Karakter. Tematike intervjujev so se med drugim nanašale na razmišljanja »strokovnjakinj in strokovnjakov po lastni izkušnji« o okolišcinah, ki lajšajo iskanje ustrezne pomoci, in takih, ki ga zavirajo oz. preprecujejo. Ta ozek vsebinski sklop vprašanj je nagovarjal problematiko stigme kot pred­meta presoje pricujocega besedila. Tematska analiza vsebine pogovorov je pokazala, da so sogovornice in sogovorniki o stigmi razpravljali kot o po­javu, ki ga ni treba posebej razlagati. Vtis je bil, kot da vsi vemo, da je stigma ovira, »da si priznaš, da s tabo nekaj ni v redu«, da se zaradi stigme »o tem ne govori«, da te je zaradi stigme »strah, kaj bodo rekli drugi«, »da te ne bodo razu­meli«, da te je »sram«. Stigma je skratka nekaj, kar obstaja v tvojem domacem okolju in vpliva nate, »da se zapreš«. Ali je v ozadju sporocanja strahu pred stigmo ogroženost temeljnih živetih vrednot, si podrobneje oglejmo v izsekih pogovorov, ki opisujejo, kako problematiko stigme razume­jo in doživljajo udeleženke pilotnega skupinskega pogovora in sogovornice in sogovorniki v osebnih pogovorih. Kaj v zvezi s stigmo opažajo strokovnjakinje po poklicu? Udeleženke skupinskega pogovora109 O antropološki kriticni presoji psihiatricnih prirocnikov DSM-IV in DSM-V glej prispevek Kneževic Hocevar z naslovom Prispevek an­tropologije h kulturno obvešceni psihiatriji (2019). niso posebej razlaga­le, kaj razumejo pod besedo stigma. Vse so se strinjale, da ljudje iz strahu pred stigmo in ker je duševno zdrav­je v njihovih okoljih, zlasti na podeželju, še vedno tabu tema, praviloma ne išcejo strokovne pomoci. Nekatere so celo podvomile, da bi se v njihovih okoljih ljudje s težava­mi v duševnem zdravju na delavnici OMRA želeli vidno izpostaviti. Z besedami ene od njih: »Mi po vaseh, sosedje levo in desno, gledamo vsakega takega, kot da je nor […] in potem bi se ta bal, da se bodo sosedje iz njega norca delali in bi zapadel še v težjo situacijo« (udeleženka iz društva delovnih invalidov). Še najbolj so se o stigmi razgovorile, ko so presojale tiste okolišcine v zasebnem in širšem okolju cloveka s težavami v duševnem zdravju, ki še bolj stopnjujejo njegovo slabo pocutje, in o tem, kaj ljudem s težavami v duševnem zdravju preprecuje iskanje strokovne pomoci. V zasebnem okolju so stopnjevanje težav pripisale predvsem izkazovanju nerazu­mevanja njihovih domacih in bližnjih, ki jih je bilo pogosto strah okolice in sram pred njo, da se je duševno obolenje pojavilo prav v njihovi družini. V takih primerih naj bi bila obrekovanju okolice izpostavljena kar cela družina, kar spo­minja na Goffmanov prenos skupinske stigme na vse druge družinske clane oz. presojo Veene Das o nalezljivosti stigme od posamicnega 'telesa-jaza' na povezana 'telesa-nas' (angl. body-self in body-selves) družinskih clanov oz. širšega so­rodstva. To nalezljivost po Veeni Das izkazujejo prav strate­gije uresnicevanja 'domacega državljanstva' (angl. domestic citizenship), ko družina svojega clana omeji na »omejeno socialnost« (Das 2001). Ilustracija slednjega je npr. odziv staršev, ki ga je udeleženka takole opisala: Nobenemu od staršev ni prijetno slišati, da ima njihov otrok težave. Ne vsi, nekateri pa se ob­našajo, kot da z njihovim otrokom ni nic narobe in zavracajo pomoc. Celo prepovejo mu o tem govoriti doma in v šoli. Ko pa ima težave, ga zadržijo kar doma. (Socialna delavka iz osnovne šole) Podobno je nauceno nemoc1110 Med njimi so bile: pedopsihiatrinja, socialna delavka iz osnovne šo­le, dve predstavnici dveh razlicnih nevladnih organizacij s podrocja duševnega zdravja, predstavnica iz zavoda za zaposlovanje in dve predstavnici društva delovnih invalidov. kot posledico neslišanosti mladih ob številnih jalovih poskusih sporocanja svojih te­žav nemalokrat doživela tudi specialistka otroške in mla­dostniške psihiatrije: Ce bi mlade vprašali [zakaj ne išcejo pomoci], bi bil, po moje, njihov odgovor ta, da niso dobili pomoci, kjerkoli so jo iskali. Ali med vrstniki, ki jih niso poslušali, ali so doma povedali, da je slabo z njimi, pa so domaci rekli, »pa kaj, ah, saj bo že«, ali so ho­teli v šoli kaj povedati, ali celo svojemu zdravniku, pa niso bili slišani. Torej so bili na vseh nivojih, kjer so skušali prvic iskati pomoc, nekako odklonjeni. Potem pa ne išcejo vec. (Regijska pedopsihiatrinja) Obicajno je posledica opisanih izkušenj skrivanje težav. Ena od nevladnic je to povzela kot strategijo tistih, ki podležejo nerazumevajoci okolici oz. ljudem, ki njihove duševne težave preprosto prevedejo v »lenobnost«. Iz skupinskega pogovora je razvidno, da so udeleženke opozorile tudi na strukturno stigmo1211 Izraz »naucena nemoc« se zlasti v psihologiji in psihiatriji uporablja za opis prepricanja nekoga, da vsi njegovi napori vodijo k neuspehu. Taki ljudje imajo obicajno pesimisticen odnos do možnih sprememb oz. izboljšanja svojega položaja, ker so jih pretekle izkušnje naucile, da se nicesar ne da spremeniti. Naucijo se, da so nemocni. in jo opisale kot »kadrovsko podhranjenost« zdravstvenih in socialnih sto­ritev v severovzhodni Sloveniji, »absolutno nedostopno strokovno pomoc za otroke in mladostnike«, ki se kaže tudi v »sramotno dolgih cakalnih dobah« in »slabi komu­nikaciji« z zdravnikom, zaradi katere ljudje s težavami v duševnem zdravju »ne zaupajo v zdravstveni sistem«. Podobno so problematiko stigme v sedmih osebnih pogo­vorih presojali sogovornice in sogovornik, ki se dnevno poklicno srecujejo z ljudmi s težavami v duševnem zdrav­ju.1312 Pri duševnem zdravju se strukturna stigma nanaša na pravila, pred­pise in prakse družbenih institucij, katerih predstavniki in predstav­nice samovoljno omejujejo pravice in priložnosti ljudem z diagnozo težav v duševnem zdravju. Kaže se v zanikanju problema, pomanj­kljivi oskrbi in podcenjevanju ljudi z duševnimi težavami pri odlo­canju in soodlocanju. Neenakost in nepravicnost sta vtkani v samo strukturo družbe. Ljudje z izkušnjo duševne bolezni nimajo enakega dostopa do družbenih, ekonomskih in politicnih virov in moci. Da so nerazumevajoci medsebojni odnosi v družinah okolišcina, ki stopnjuje njihovo slabo pocutje, opažajo prav vsi. Nevladnica s podeželja pa je kot zlasti ranljive izpostavila ljudi iz kmeckih okolij: Na kmetih bi težave [depresijo] tudi veliko bolj ob­sodili, nekdo je len, noce delati, […] na kmetih res ne moreš biti brez volje. Na kmetih res zelo slabo ra­zumejo duševno zdravje. Pa je treba svojce obvestiti in jih pouciti, kakšno duševno bolezen ima svojec in da on ne more kidati gnoja in vse delati tako, kot oni hocejo, zjutraj vstati, ker ima mocna zdravila in ga je treba pustiti spati vsaj do osmih. (Svetovalka iz nevladne organizacije) Ko so presojali, kako drugi v okolju razumejo razloge, zaradi katerih nekdo »duševno oboli«, so prav tako opazili prenos stigme na svojce obolele osebe. Zelo povedna je bi­la koordinatorka skupnostne oskrbe na podeželju: »Drugi obicajno recejo: ‘Hja, veliko je dal v življenju skozi’ […], ‘sicer pa se je že njegovi babici zmešalo’, ali pa, da imajo to v družini.« Nekatere sogovornice in sogovornik so poudarili, da so pri vecini njihovih uporabnic in uporabnikov zaradi »dušev­nega obolenja« najbolj ogrožene prav vrednote o delovni etiki. Zlasti stigmatizirano pa je kakršnokoli odstopanje od norm v okoljih, kjer vsak vsakega pozna. Pri tem je bila slikovita podeželska koordinatorka: Kar se stigme tice, je to velik problem v teh malih okoljih, kjer vsi vse vedo, clovek se potem bori s temi obcutki sramu. Po drugi strani pa se zelo hitro v teh okoljih najde kdo, ki bo poklical pomoc – »Da­jte, nekaj naredite s tem clovekom, je nekaj narobe.« Torej, hitreje bi nekoga naredili za norega, ce ne živi po njihovih pricakovanjih ali pa se ne obnaša, kot oni želijo. Ko pa nekdo rabi pomoc, pa je lahko to okolje tudi prednost. (Koordinatorka skupnostne obravnave Centra za socialno delo) Vrednota dela ni ogrožena le ob delovni nezmožnosti lju­di s težavami v duševnem zdravju, k delu se po mnenju nekaterih sogovornic ljudje zatekajo tudi kot k zdravilu, ki bo omililo njihove težave. Vecina ugotavlja, da ljudje s težavami v duševnem zdravju strokovne pomoci ne išcejo predvsem iz strahu, da te ne spoznajo za norega, zaradi stigmatizirane delovne nezmožnosti in prepricanja, zlasti starejših, da se spodobi, da trpiš. Sicer pa so sami v svojih opažanjih dovolj slikoviti: Ko pride do tako hudih vedenjskih prekrškov, da cloveka hospitalizirajo, se ne more kar zlahka vrniti nazaj v to malo okolje, ker ga je sram, ker ga je gro­za, kaj se mu je dogajalo v tistem stanju […], kako ga bodo od zdaj naprej gledali. (Koordinatorka sku­pnostne obravnave na podeželju) Še posebno te srednje ali starejše generacije, stare nad 50 ali 60 let, se še vedno oprijemljejo teh vzorcev iz svojih primarnih družin, da je treba potrpeti, pa da je vse povezano z delom, pa da bo delo vse razrešilo in pozdravilo. (Koordinatorka iz nevladne organizacije) Še posebno pri starejših je kljucni problem stigma. Svoje težave pripisujejo težkemu življenju kot takemu, da je pac življenje tako, da se je treba s tem sprijazniti, ne pa iskati pomoc. […] Ta predanost v usodo je lahko pri starostniku problem. (Psihiater) Samo ena sogovornica je vztrajala, da stigmatizirano duševno zdravje ni poglavitni razlog, da ljudje s težavami v duševnem zdravju ne išcejo strokovne pomoci. Prepricana je, da je danes stigma na podrocju duševnega zdravja bist­veno manjša, kot je bila v preteklosti. Še vec, pri svojem vsakodnevnem delu z njimi opaža, da jih ovira predvsem strah zaradi nerazumevanja lastnih duševnih težav, tega, da bodo morali pogledati vase, spregovoriti o svojih težavah drugim ter v svojem življenju nekaj spremeniti. Na moje vprašanje, zakaj pri tem doživljajo strah, je odgovorila, da zato, ker verjetno ne poznajo poteka bolezni. Kako o stigmi razmišljajo in jo doživljajo strokovnjaki po lastni izkušnji? Poti okrevanja, kot jih sporocajo Hermina, Ivanka, Aljaž in Sergej Hermina, Ivanka, Aljaž in Sergej1413 Med njimi sta bili dve koordinatorki skupnostne obravnave na centrih za socialno delo, tri predstavnice nevladnih organizacij na podrocju duševnega zdravja, psihiater in upokojena podeželska zdravnica. so odkrito spregovorili o svojih nekdanjih in sedanjih težavah v duševnem zdrav­ju in celo pristali na snemanje pogovorov. Njihovi opisi sporocajo kontrastne primere živetih izkušenj casovno razlicnega doživljanja težav (zdaj akutnega ali po krajšem oz. daljšem okrevanju) pa tudi razlicnega spoprijemanja s (samo)stigmo. Pred presojo, kako je stigma vstavljena v njihovo moralno izkušnjo, si oglejmo vinjete njihovih poudarkov dojemanja težav od nastanka do danes. (1) Hermina je že tretji teden hospitalizirana. Še vedno je brez volje, energije in se ne zmore veseliti. Doma za mlajšega sina skrbi soprog, starejša hci, ki srednjo šolo obiskuje v drugi regiji, se le obcasno vraca domov. Her­minine težave so se pojavile že pred 12. leti. Ni se razu­mela s sodelavko, s katero je delila pisarno. Še zdaj je prepricana, da ji je pisarna s tako sodelavko in brez dnevne svetlobe stopnjevala trpljenje. Ne dvomi, da ji je sodelav­ka namerno nagajala, cesar njuna nadrejena ni opazila. Nasprotno, Hermino, ki ni znala reci »ne«, je obremenila z dodatnimi nalogami. Težave je redno prinašala domov – bila je jezljiva in slabovoljna. Med poletnimi pocitnicami pa je izbruhnilo – Hermina je bila zaradi živcnega zloma prvic hospitalizirana. Ceprav je od takrat minilo šest let, Hermina ni okrevala. Zaprla se je vase in komunicira samo še z družino in s svojo mamo. Najbolj zaupa zdravnikom in starejši hcerki. Za druge je prepricana, da je ne razume­jo. Je deloholik, a se v službo pod nespremenjenimi pogoji ne želi vrniti. Edino, kar si zares želi, je ponovno doživeti veselje in imeti svojo pisarno z dnevno svetlobo. (2) Ivanka je bila vselej zgledna delavka – desna roka svoji nadrejeni. Njene težave so izbruhnile pred 20. leti, ko se je dogajalo vse hkrati: s soprogom sta se oddaljila, starejša hci je zapadla v drogo, vodstvo podjetja je raz­glasilo stecaj. S kepo v želodcu je v službo odhajala v pricakovanju, da jo tam caka odpoved, in s kepo v želod­cu se je vracala domov v strahu, da bo doma našla mrtvo hcer ali zažgano stanovanje. Ko ji je bilo vsega dovolj, je popila tablete in odšla. Takrat je bila prvic hospitalizirana zaradi poskusa samomora. Danes brez oklevanja pove, da je bila od takrat še trikrat hospitalizirana, še dvakrat za­radi poskusa samomora. Ponosna je nase, da je toliko let vztrajala v obravnavi; prepricana je, da je okrevala. Danes jemlje samo polovicko tabletke, na zacetku obravnave jih je 17. S soprogom sta ostala skupaj, ceprav ni prepricana, da se je pravilno odlocila. Tudi starejša hci je okrevala. V komuni se je odvadila drog, koncala študij in si ustvarila družino. Ivanka brez zadržkov govori o svoji preteklosti. Prepricana je, da dober pogovor marsikomu olajša stiske, ce že ne reši življenja. (3) Aljaž se je po šolanju zaposlil v zavarovalnici. Scasoma je doma vedno težje odklopil službene skrbi. Stalno je premleval, kje ga je morebiti polomil. Pa se je zgodilo. In za to je bil odgovoren prav on. Zacel se je nenadzorova­no tresti, vse je nenadoma izgubilo pomen, pocutil se je povsem nevrednega. Preden je poiskal pomoc, je tri leta trpel in se utapljal v obcutkih krivde. K zdravniku je šel šele, ko so mu izpadli vsi lasje. Ta ga je sprva napotil k dermatologu, nato k specialistu interne medicine, šele nato k psihiatru. Preden je našel zaupanja vrednega psihiatra, je zamenjal kar štiri. Te izkušnje mu ni žal. Pocasi se je spoz­naval in se zavedel, da je ves cas trpel zaradi pomanjkanja mamine ljubezni. Ob razkritju svojih težav staršem se mu je mati opravicila, ceš, da je vse, kar je pocela, pocela z dobrimi nameni. Aljaž ji je odpustil, zamenjal službo in se vkljucil v duhovno skupnost, kjer je ponovno našel smisel življenja. Preprican je, da tako obcutljivi ljudje, kot je sam, nujno potrebujejo mentorja. Danes deli svoje izkušnje s ko­merkoli, ki se znajde v stiski, saj verjame v moc pogovora. (4) Sergejevo pocutje se je zacelo slabšati pred ok. dese­timi leti, ko je v službi doživljal hude pritiske. Deloma vidi krivdo v sebi, saj ga je kot perfekcionista nadrejeni dobesedno zasul z dodatnimi nalogami manj sposobnih sodelavcev, cemur se ni uprl. Rojstvo starejše hcerke je težave še stopnjevalo. Vsiljive misli nikoli koncanih nalog in številne neprespane noci so se stopnjevale do obcutka, da je doživel infarkt. Srce mu je mocno razbijalo, postal je omoticen in takoj je poiskal zdravniško pomoc. Vsi opravljeni testi so pokazali, da z njim ni nic narobe. Ker so se »infarkti« ponavljali, je njegova zdravnica posu­mila na duševne težave in mu predpisala zdravila. Takoj ko jih je opustil, so se napadi ponovili. Kljub zamenjavi službe so se napadi ponavljali, zato ga je zdravnica napo­tila k psihiatru. Ta je scasoma našel kombinacijo zdravil, ki je zmanjšala pogostost in moc napadov, a je redno ig­noriral Sergejeva opažanja neobicajno dolgih napadov in stranskih ucinkov zdravil, kot so zmanjšana spolna želja in custvena otopelost. Sergeja pomirjajo pogovor, samozau­kazani pocitek, družabne igrice v družinskem krogu, šport in seveda še vedno pikolovsko delo v lastni delavnici. Kaj dragocenega stigmatizirano obolenje ogroža strokov­njakom po lastni izkušnji? Izkušnjo o tem, kaj je stigmatizirana izkušnja duševnega obolenja najbolj vrednega ogrozila v življenju cloveka s težavami v duševnem zdravju, sem v pilotnih pogovorih lahko izlušcila predvsem iz Hermininih, Ivankinih, Al­jaževih in Sergejevih razlag. Ceprav so njihove pripovedi kontrastne in v mnogocem neprimerljive, jim je skupno, da vsi kot najvecjo bolecino sporocajo nerazumevanje bližnjih ali okolice, kar je obicajno pospremljeno še z nji­hovim doživljanjem strahu in sramu. Nekoliko pobliže si oglejmo, katero najpomembnejšo živeto vrednoto so ogro­zile stigmatizirane duševne težave naših sogovornic in so­govornikov ter kakšne strategije odziva na stigmatizirajoce okolje so pri tem ubrali. Da jima družina in služba v življenju najvec pomenita, sta zlasti poudarili Hermina in Ivanka. Hermina se še danes pocuti krivo, da je s težavami, ki jih je doživljala v službi, obremenjevala domace. Obcutek krivde se ji je dodatno stopnjeval, ko jo je osebna zdravnica napotila k psihia­tru. Hermina se spominja, kako je vzkipela: »Pa kaj bom jaz pri psihiatru! Bog ne daj iti k psihiatru ali psihologu. Potem si avtomaticno nor.« Ne samo da je verjela, da so­progu in otrokom ni bila vec v oporo kot zgledna žena in dobra mati, saj je stalno jokala in se ni zmogla nicesar lo­titi, bala se je tudi, da se je bodo zaradi psihiatricnih težav sramovali. Najbolj jo je bilo strah obrekovanja sosedov in okolice. Izpostavljeno pogledom okolice se je pocutila že prvic, ko je vstopila v specialisticno ambulanto. Zato je oklevala: »Nisem si upala vstopiti k zdravniku. Strah me je bilo, sram me je bilo. Tam je bila medicinska sestra. Sem kar vrata zaprla. Bog ne daj, da bi kaj slišala.« Ivanka se spominja, da se ji je, ko je doma našla heroin­sko iglo, »svet zrušil«. Strah pred izgubo starejše hcerke in službe, v kateri je vedno gledala, da bo »še boljša«, ter slab partnerski odnos so bili razlogi, da se nikakor ni mog­la otresti strahu, panike in jeze. Takratno pocutje je takole opisala: »Funkcioniraš kot robot. Delaš eno, z mislimi pa si cisto nekje drugje, si odsoten [...]. Bila sem kot žvecilni, ki se na soncu razvlece, ali cokolada, ki se topi. Vseeno mi je bilo za vse okoli mene.« Ivanka je svoje težave najprej zaupala osebnemu zdravniku, ki ji je nemudoma predlagal obisk pri psihiatru. Takratne reakcije se še danes živo spo­minja: »'Pa nisem nora!', sem mu zabicala.« Zdi se, da Herminino in Ivankino dolgoletno trpljenje pred sprejemom psihiatricne pomoci ni odtehtalo sramu, ki sta ga s to obravnavo naprtili svojima družinama. Obe je mucil obcutek krivde, da sta ogrozili ugled družin, ki sta ju izpostavili zasramovanju okolice, kar literatura prepozna­va kot ‚stigmo po asociaciji‘ (angl. stigma by association), oz. stigmo, ki jo zaradi stigmatiziranega družinskega clana doživlja vsa družina, ceprav njeni clani nimajo tovrstnih težav (Ostman in Kjellin 2002). Aljaž in Sergej sta še bolj kot družino kot vrednoto pou­darila službo, ki bi jo lahko izgubila zaradi stopnjevanih težav, v katerih sta vztrajala do telesnega in duševnega zloma. Ceprav sta v pogovoru potrdila, da se »pri nas« od moškega pricakuje, da stoicno prenaša težave in jih mora kot pravi moški sam razrešiti, sta se odzvala dokaj razlicno. Sergej je kmalu, ko so težave prerasle v panicne napade, brez zadržkov poiskal pomoc: Ni vec tako kot vcasih, ko so ti rekli, da si nor, ce greš k psihiatru, da si nekakšen grešnik. Meni je vseeno. To name ne deluje. Ni vec tako. Preden sem poiskal pomoc, je trajalo samo par mesecev […] medtem ko eni nocejo zdravil, enim je nerodno pri­znati, da doma jocejo, eni pa preprosto ne prepo­znajo svojih težav. Nasprotno pa je Aljaž kar dolgo vztrajal v trpljenju zaradi samoobtoževanja, strahu in ker je sam hotel biti kos teža­vam: Nikoli v življenju ne bi iskal pomoci pri zdravniku, ampak ko so mi vsi lasje izpadli […]. Hotel sem se s krivdo ubiti, ceš da sem najslabši clovek na svetu. Bilo me je strah vsega – staršev, okolice, tablet, za­prtega oddelka, da ne bo vec službe. Ogroženost zaradi izgube družine in bližnjih kot najdra­gocenejše živete vrednote so vsi razen Sergeja potrdili z opisi najhujše bolecine, ki so jo doživljali zaradi nerazu­mevanja bližnjih. Hermina je še razumela, da se ji je, ko je zaradi hude depresije ostala doma, mlajši sin uprl in po­pustil v šoli. Navsezadnje je gledal mamo, ki ji na videz »ni nic«, ona pa samo joce in leži na kavcu. Težko pa se je sprijaznila s soprogovim nerazumevanjem in ocitki, da težave v službi, ki jih stalno opisuje kot nevzdržne, sploh niso resne in da se s stalnim pritoževanjem sramoti pred sodelavkami in sodelavci. Da ima Hermina resne težave, ga ni prepricala niti njena osebna zdravnica. Sama ga je veckrat zaman prosila: »Samo poslušaj me, ni ti treba nic reci, samo poslušaj me!« Ivanka ni našla utehe niti pri soprogu. Ko mu je povedala, da je hci na heroinu, ona pa zaradi stecaja lahko izgubi zaposlitev, se je zatekel v alkohol. Niti nadrejena, ki jo je pred tem zelo cenila, ni opazila, da je izgubila veliko kilo­gramov in da ima zaradi nespecnosti globoke podocnjake. Ivanka je bila prepricana, da je nihce ne razume: Zacela sem se umikati od ljudi. Edino, kar sem pre­našala, so bile živali. Hotela sem biti sama. Napra­vila sem zid okoli sebe in nikogar spustila noter. To je bilo najlažje. Moj obcutek je bil, da me ne bodo razumeli. Vsi so videli samo, da sem materialno preskrbljena in imam dobrega moža, ne pa, kaj se dogaja v moji duši. Vsak ti rece: »Ah, saj to ni nic takega, bo bolje.« Tebi pa je grozno. O bolecem obcutenju nerazumevanja najbližjih je bil sli­kovit tudi Aljaž: Ko pride notranja tema, pa je najvecji problem, da imaš cloveka ob sebi, ki te hoce razumeti, pa te ne more […]. Cutiš, da te ne razume, in si v še vecjem dreku. To je najtežje, ker je to tvoj najboljši prijatelj, vendar ljudje ne razumejo, kaj pomeni pomagati. To je, razumeti. Sergeja pa je najbolj prizadelo, da so razlicni specialisti, h katerim ga je napotila osebna zdravnica, podcenjevali njegovo slabo pocutje. Najbolj me je jezilo, ko so zdravniki rekli – »Nic vam ni.« Lahko bi mi rekli, da vse to izhaja iz glave, pa bi drugace gledal na vse skupaj. Rad bi razlago, kaj to je in kako ukrepati. Nisem skrival, kaj mi je, vsem sem povedal o utripanju srca, kako se treseš, ne moreš se umiriti in spreci iz zacaranega kroga. Navsezadnje nerazumevanje bližnjih in drugih cloveku s težavami v duševnem zdravju sporoca tudi strah pred izgu­bo samega sebe – jaza, ki ga obicajno osmisli prav odnos z drugimi. Slednjega so se dotaknili, ko so skušali za nazaj razumeti in pojasniti vzroke svojih težav ter strategije spo­prijemanja s (samo)stigmo. Hermina verjame, da je prav vzgoja staršev, da mora biti delo vedno odlicno opravljeno, veliko prispevala k temu, da je »izgubila samo sebe«. To je bilo namrec pomemb­nejše od njenega slabega pocutja. Taka vzgoja po njenem omalovažuje doživljanje težav, ko se pojavijo, pa »moraš stisniti zobe«. Hermina je prepricana, da njeni obcutki sramu izvirajo iz tovrstne vzgoje, ki jo je uveljavljal njen oce. Še zdaj, ko je hospitalizirana, staršem in sodelavcem ni povedala, zakaj je v bolnici – ubrala je strategijo skri­vanja težav pred drugimi oz. njihovega razkrivanja samo zaupanja vrednim. Literatura to beleži kot najpogostejše strategije tehtanja prednosti in slabosti razkrivanja težav v duševnem zdravju (Corrigan in Rao 2012; Corrigan idr. 2013; 2015). Hermina priznava, da jo je zaradi diagnoze še vedno sram in da se še ni pobrala. Je pa odlocna, da je »najvecji korak, da sebi priznaš, da imaš težave, sploh, ce si tako vzgojen«. Ivanka je prakticirala vse vrste strategij razkrivanja svojih težav. Preden je poiskala pomoc, je tri leta skrivala svoje težave in vztrajala v trpljenju. Kot zatrjuje danes, je bila premalo samozavestna. Ko je bila hospitalizirana in je do­bila diagnozo, je ubrala strategijo razkrivanja svojih težav le zaupanja vrednim; v njenem primeru je to bila sestra, ki je sama trpela zaradi samomora lastnega otroka. V na­sprotju s Hermino pa je Ivanka prepricana, da jo je iz težav rešila vrednota dela, za kar je hvaležna staršem. Še danes je kot angažirana borka proti stigmi v duševnem zdravju prepricana, da je popolnoma okrevala zato, ker se je »vrgla v delo« in vztrajala v obravnavi: »Zdaj sem ponosna, iz cesa sem se izvlekla […]. Moraš vztrajati, vztrajati, vztrajati.« Danes Aljaž poglavitni vzrok svojih težav v duševnem zdravju pripisuje odsotnosti mamine ljubezni, temu, da mu v otroštvu in mladosti ni vidno izkazovala podpore in se doma nikoli niso odkrito pogovarjali o težavah. Zato naj bi se mu ob prvi napaki v življenju »ven vsul cel šmoren od prvega leta starosti naprej«. Danes svoje živete izkušnje trpljenja in okrevanja deli z vsemi, ki so sami v težavah. Že zdavnaj je opustil skrivanje svojih težav in prakti­cira odkrit pogovor. Samo z odkritim pogovorom lahko koncno uresniciš dobro pocutje – »da se zjutraj zbudiš in nimaš niti ene negativne zadeve v glavi niti v telesu«. Podobno kot drugi je tudi Sergej vzrok za svoje težave pripisal ocetovi vzgoji; ta ga je naredil za perfekcionis­ta. Ceprav ni doživljal samostigmatizacije in je o svojih težavah odkrito spregovoril s komerkoli, se zavzema za bolj ucinkovito zdravstveno obravnavo, »kar bi moral biti osebni pogovor, ne pa da prideš k psihiatru, dobiš tablete in adijo«. V nasprotju z drugimi pa je Sergej kot moteco opisal le strukturno stigmo v obliki pokroviteljske in ig­norantske komunikacije zdravnika z njim; preprican je, da ga zdravnik kot pacienta ni poslušal. Sergej ni opisoval obcutkov krivde ali sramu, nasprotno, pomoc je poiskal sorazmerno hitro. Sklepni razmislek Ceprav Goffman uživa sloves avtorja, ki je vplival in še vpliva na razlicne usmeritve raziskovanja psiholoških, družbenih kot tudi strukturnih vidikov procesa (samo)stig­matizacije ljudi s težavami v duševnem zdravju, so šele medicinski antropologi poudarili razsežnost doživljanja in oblikovanja stigme cloveka v lokalnem moralnem svetu. Predlagali so opazovanje procesa (samo)stigmatizacije v okolišcinah ogrožanja tega, kar ljudem najvec pomeni. Ta­ko so utemeljili raziskovalni pristop, ki ne pojasnjuje le položaja in živete izkušnje stigmatiziranih ljudi, temvec tudi tistih, ki stigmatizirajo oz. nekoga naredijo kulturno ali družbeno nesprejemljivega, ker ga doživljajo, kot da ogroža živete vrednote njihovega moralnega lokalnega sveta. Še vec, prav osredotocenje na živeto izkušnjo stig­matiziranih in stigmatizirajocih v njihovih lokalnih mo­ralnih svetovih lahko prispeva k oblikovanju bolj lokalno osredotocenih posegov za zmanjšanje (samo)stigmati­zacije (Kleinman in Hall-Clifford 2009). Posegi, ki niso lokalno usmerjeni oz. nagovarjajo celotno prebivalstvo, v zadnjih desetletjih še vedno ne kažejo želenih rezultatov (Corrigan idr. 2014). Tu predstavljena sporocila pogovorov z ljudmi s poklicno kot tudi z lastno izkušnjo težav v duševnem zdravju pojas­njujejo živete izkušnje zgolj nekaterih stigmatiziranih in so s tega vidika pristranska. Precni rezultati njihovih delov pripovedi potrjujejo, da so medosebni odnosi v družinah in delovnem okolju tista življenjsko pomembna vrednota, ki je lahko v primeru (samo)stigmatizacije osebe s težavami v duševnem zdravju najbolj ogrožena. In kot tako bi jo bi­lo nujno nagovoriti v programih za zmanjševanje (samo)stigme. Udeleženke in udeleženci pilotne raziskave kot posebej bolece ne obcutijo zgolj tega, da njihovih duševnih ne­prijetnosti ne razumejo njihovi družinski clani. Obenem poudarjajo tudi doživljanje strahu in sramu zaradi poten­cialnega prenašanja svojega stigmatiziranega obolenja na celotno družino. Med drugim to potrjujejo prakse omejene socialnosti, ki jih ne tako redko uporabljajo starši otrok s težavami v duševnem zdravju. S takim ravnanjem zani­kajo obstoj duševnih težav, ki bi lahko ogrozile njihovo živeto vrednoto »normalnega videza« pred okolico. Vecina še vedno vztraja, da je stigma zaradi težav v dušev­nem zdravju tabu tema. Iz tega razloga je strategija skri­vanja pred stigmatizirajoco okolico, celo pred domacimi, najpogostejša praksa upravljanja osebe z že (samo)stig­matiziranim statusom. Strokovnjakinje in strokovnjak po poklicni izkušnji so s tega vidika kot zlasti problematicna poudarili mala kmecka okolja, kjer »nedelo« nekoga z duševnimi stiskami, pa ceprav upraviceno, krši vrednoto delovne etike dolgih delovnih urnikov, zaradi cesar lahko trpi ugled celotne kmetije. Strokovnjakinje in strokovnjak na podrocju duševnega zdravja zlasti pri starejši generaciji uporabnikov in upo­rabnic opažajo, da je visoko na lestvici tudi vrednota vda­nosti v usodo; iskanje pomoci bi jo lahko ogrozilo. Ceprav jim je hudo, pogosto ohranjajo moralni status ljudi, ki trpi­jo zaradi spodobnosti. Da so medosebni odnosi v družini oz. na delovnem mes­tu najdragocenejša živeta vrednota, ki jo izgubijo zaradi stigmatiziranega duševnega obolenja, so poudarili tudi strokovnjakinji in strokovnjaka po lastni izkušnji dušev­nega obolenja. Ceprav so vsi štirje brez izjeme poglavitni razlog za pojav svojih duševnih težav pripisali predvsem pritiskom v svojih delovnih okoljih in doma, so obenem prav ta okolja prepoznali kot ogrožena zaradi svojih sto­pnjevanih duševnih težav. Koncujem z Ivankinimi bese­dami: »Nekako se vse dogaja skozi denar in družino. Ce doma ni v redu, to neseš v službo. Ce tam ni v redu, to prineseš domov. In ce nimaš zaposlitve, ker si dolgo casa na bolniški, ne moreš doma pokriti stroškov. Tako padeš v ta zacarani krog.« Zahvala Avtorica prispevka se iskreno zahvaljujem vsem udeleženkam in udeležencem pilotne raziskave, ki so v pogovorih delili svoje dragocene živete izkušnje. Prav tako gre zahvala Maji Kolarevic, ki je svoje opravljene pogovore predala v nadaljno analizo. Hvala tudi vodji programa Lilijani Šprah, da je bila odprta za kriticne re­fleksije antropologinj pri sooblikovanju nadaljnje izved­be interdisciplinarnega programa, ki ga je sofinanciralo Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Navsezadnje iskrena hvala anonimnim recenzentkam ali recenzetom, ki so s svojimi dragocenimi in kriticnimi predlogi prispevali k izboljšanju prvotnega besedila. Literatura in viri AMERICAN PSYCHIATRIC ASSOCIATION (APA): Diag­nostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fifth Edition (DSM-5). Arlington, VA: APA, 2013. BRGLEZ, Lara: Svet, ki se sliši. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2016. CORRIGAN, Patrick W., Deepa Rao: On the Self-Stigma of Mental Illness: Stages, Disclosure, and Strategies for Change. Canadian Journal of Psychiatry. Revue Canadienne de Psychia­trie 57/8, 2012, 464–469. CORRIGAN, Patrick W., Kristin A. Kosyluk in Nicolas Rüsch: Reducing Self-Stigma by Coming out Proud. American Journal of Public Health 103/5, 2013, 794–800. CORRIGAN, Patrick W. in Mandy, W. M. Fong: Competing Perspectives on Erasing the Stigma of Illness: What Says the Dodo Bird? Social Science and Medicine 103, 2014, 110–117. CORRIGAN, Patrick W., Jonathon E. Larson, Patrick J. Mi­chaels, Blythe A. Buchholz, Rachel Del Rossi, Malia Javier Fon­tecchio, David Castro, Michael Gause, Richard Krzyzanowski in Nicolas Rüsch: Diminishing the Self-Stigma of Mental Ill­ness by Coming out Proud. Psychiatry Research 229/1-2, 2015, 148–154. DAS, Veena: Stigma, Contagion, Defect: Issues in the Anthropo­logy of Public Health. Paper presented at US NIH Conference on Stigma and Global Health: Developing a Research Agenda, 2001, Bethesda MD. DEKLEVA, Bojan in Juš Škraban (ur.): Svet, ki se sliši: Razvoj in izvajanje podpornih skupin za slišanje glasov v Ljubljani. Lju­bljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2019. EVANS-LACKO, Sara, Emilie Courtin, Andrea Fiorillo, Martin Knapp, Mario Luciano, A-La Park idr.: The State of the Art in European Research on Reducing Social Exclusion and Stigma Related to Mental Health: A Systematic Mapping of the Litera­ture. European Psychiatry 29/6, 2014, 381–389. GOFFMAN, Erving: Stigma: Zapiski o upravljanju poškodova­ne identitete. Maribor: Aristej, 2008. GULLIVER, Amelia, Kathleen M. Griffiths, Helen Christensen, Andrew Mackinnon, Alison L. Calear, Alison Parsons, Kylie Bennett, Philip J. Batterham, Rosanna Stanimirovic: Internet­-based Interventions to Promote Mental Health Help-Seeking in Elite Athletes: An Exploratory Randomized Controlled Trial. Journal of Medical Internet Research 14/3, e69. HADLACZKY Gergö, Sebastian Hökby, Anahit Mkrtchian, Vla­dimir Carli, Danuta Wasserman: Mental Health First Aid is an Effective Public Health Intervention for Improving Knowledge, Attitudes, and Behaviors: A Meta-Analysis. International Revi­ew of Psychiatry 26/4, 2014, 467–475. HOLLEY, Lynn C., Layne K. Stromwall, Kathy H. Bashor. Re­conceptualizing Stigma: Toward a Critical Antioppression Para­digm. Stigma Research and Action 2/2, 2012, 51–61. JENKINS, Janis H., Elizabeth A. Carpenter-Song. Stigma Despi­te Recovery: Strategies for Living in the Aftermath of Psychosis. Medical Anthropology Quarterly 22/4, 2008, 381–409. JORM, Anthony F., Ailsa E. Korten, Patricia A. Jacomb, Helen Christensen, Bryan Rodgers, Penelope Pollitt: “Mental Health Literacy”: A Survey of the Public’s Ability to Recognize Mental Disorders and their Beliefs about the Effectiveness of Treatment. Medical Journal of Australia 166, 1997, 182–186. JORM, Anthony F.: Mental Health Literacy: Empowering the Community to Take Action for Better Mental Health. American Psychologist 67/3, 2012, 231–243. KLEINMAN, Arthur: Moral Experience and Ethical Reflection: Can Ethnography Reconcile Them? A Quandary for “The New Bioethics”. Daedalus 128/4, 1999, 69–97. KLEINMAN, Arthur, Rachel Hall-Clifford. Stigma: A Social, Cultural, and Moral Process. Journal of Epidemiology and Com­munity Health 63/6, 2009, 418–419. KNEŽEVIC HOCEVAR, Duška: Prispevek antropologije h kul­turno obvešceni psihiatriji. V: Lilijana Šprah (ur.), Z vec znanja o motnjah razpoloženja do izhodov iz labirintov: Izkušnje in raz­misleki. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, 41–49. LINK, Bruce G., Jo C. Phelan: Conceptualizing Stigma. Annual Review of Sociology 27, 2001, 363–385. LINK, Bruce G., Jo C. Phelan: Stigma Power. Social Science and Medicine 103, 2014, 24–32. MCLAUGHLIN, Hugh: What’s in a Name: ‘Client’, ‘Patient’, ‘Customer’, ‘Consumer’, ‘Expert by Experience’, ‘Service User’ – What’s Next? The British Journal of Social Work 39/6, Sept. 2009, 1101–1117. NUTBEAM, Don: Health Literacy as a Public Health Goal: A Challenge for Contemporary Health Education and Communi­cation Strategies into the 21st Century. Health Promotion Inter­national 15/3, 2000, 259–267. OSTMAN, Margareta, Lars Kjellin: Stigma by Association: Psychological Factors in Relatives of People with Mental Ill­ness. The British Journal of Psychiatry: The Journal of Mental Science 81, 2002, 494–98. PARKER Richard, Peter Aggleton: HIV and AIDS-Related Sti­gma and Discrimination: A Conceptual Framework and Implica­tions for Action. Social Science and Medicine 57, 2003, 13–24. RAPTOPOULOS, Aloyse: Becoming an Expert by Experience. V: Jenny Weinstein (ur.), Mental Health, Service User Involvement and Recovery. London: Jessica Kingsley Publishers, 2010, 73–87. SCHOMERUS Georg, Herbert Matschinger, Matthias C. Anger­meyer: Attitudes That Determine Willingness to Seek Psychia­tric Help for Depression: A Representative Population Survey Applying the Theory of Planned Behaviour. Psychological Me­dicine 39/11, 2009, 1855–1865. THOMPSON, Anna, Cathy Issakidis, Caroline Hunt: Delay to Seek Treatment for Anxiety and Mood Disorders in an Australi­an Clinical Sample. Behaviour Change 25/2, 2008, 71–84. TYLER, Imogen, Tom Slater: Rethinking the Sociology of Sti­gma. The Sociological Review 66/4, 2018, 721–743. VOGEL, David L., Patrick Ian Armstrong, Pei-Chun Tsai, Nathaniel G. Wade, Joseph H. Hammer, Georgios Efstathiou, Elizabeth Holtham; Elli Kouvaraki, Hsin-Ya Liao, Zipora She­chtman, Nursel Topkaya: Cross-Cultural Validity of the Self­-Stigma of Seeking Help (SSOSH) Scale: Examination Across Six Nations. Journal of Counseling Psychology 60/2, 2013, 303–310. WAHL, Otto F.: Mental Health Consumers’ Experience of Sti­gma. Schizophrenia Bulletin 25/3, 1999, 467–478. WAHL, Otto F, Charles R. Harman: Family Views of Stigma. Schizophrenia Bulletin 15/1, 1989, 131–139. YANG, Lawrence Hsin, Arthur Kleinman, Bruce G. Link, Jo C. Phelan, Sing Lee, & Byron Good: Culture and Stigma: Adding Moral Experience to Stigma Theory. Social Science and Medici­ne 64, 2007, 1524–1535. YANG, Lawrence H, Fang-pei Chen, Kathleen Janel Sia, Jonathan Lam, Katherine Lam, Hong Ngo, Sing Lee, Arthur Kleinman, Byron Good: “What Matters Most:” A Cultural Mechanism Mo­derating Structural Vulnerability and Moral Experience of Mental Illness Stigma. Social Science and Medicine 103, 2014, 84–93. ZAVIRŠEK, Darja: Hendikep kot kulturna travma: Historizaci­ja podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba /*cf., 2000. ZAVIRŠEK, Darja: Skrb kot nasilje. Ljubljana: Založba /*cf., 2018. Threatening What We Value the Most: Stigma Viewed a Bit Differently The article discusses the results of a pilot fieldwork study of the mental health literacy programme conducted between 2018 and 2019 in North-East Slovenia – the region with the worst (mental) health indicators in the country. Drawing on the concept of mental health literacy, the programme also addressed the barriers of help-seeking of people with mental health difficulties. Numerous studies ascribe these barriers mainly to stigmatized mental health. Therefore, the article focuses on the stigma asso­ciated with mental health difficulties. How (if at all) people with mental health illnesses and those that deal with them by their profession understand and experience stigma is the basic research question. The author reflects upon the question through the narratives of eleven personal and one group interview conducted with the research participants between October 2017 and February 2018. The theoretical framework consists of the emphases of medical anthropologists who have found the inspiration for their re­flections in Goffman’s consideration on stigma as a moral question in the career of somebody with mental health difficulties. Therefore, the analysis of transcribed interviews draws on the theorization of stigma by medical anthropologists who relate stigma to the question of endangering the vital lived values of somebody with mental health difficulties in their local moral world. Such an approach embeds stigma in the intersubjective world of an observed actor in their tangible milieu, and focuses on their most important lived values, which are threatened by the stigma attached to their mental illness. The interviews show that the research participants ascribed the main reason for one’s mental health difficulties to their poor interpersonal relationships at home and in the workplace. Correspondingly, however, they describe these interpersonal rela­tionships in their families and at work as the most important lived value, which was endangered by the stigmatized illness, and which determines one’s strategies of disclosure or management with the stigmatized statuses as well as their help-seeking. 14 Imena sogovornic in sogovornikov so izmišljena, zaradi morebitne prepoznavnosti so deli zgodb (npr. njihov poklic ali pa starost in spol njihovih otrok) spremenjeni, njihove izjave pa so avtenticne. * Duška Kneževic Hocevar, dr. zgodovinske antropologije, višja znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Družbenomedicinski inštitut; duska.knezevic@zrc-sazu.si. Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Duška Kneževic Hocevar Razglabljanja Maja Bjelica O PROUCEVANJU IN RAZUMEVANJU TURŠKIH ALEVIJSKIH SKUPNOSTI Izbrani antropološki in etnografski pogledi Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 13. 7. 2020 Izvlecek: Clanek ponuja uvide v znacilnosti turških alevijskih skupnosti, ki so v okviru religijskih raziskav umešcene med šiitske sinkretisticne veje islama, katerih temelji koreninijo v srednjeazijskem šamanizmu. Avtorica kriticno pretresa literatu­ro, ki alevijske skupnosti obravnava v okvirih zahodne tradicije proucevanja religije, ki so za razumevanje alevijstva preozki, saj sledijo nacelom homogenizacije in kodifikacije, ki so ne­skladni z dinamicnimi alevijskimi praksami. Obenem poudari kljucni pomen etnografskih raziskav, ki dovoljujejo poglobljene uvide v tovrstne fluidne in heterogene religijske skupnosti. Kljucne besede: alevijstvo, turški aleviji, antropologija religi­je, religijski sinkretizem, alevijske študije Abstract: The article offers an insight into the characteristics of the Turkish Alevi communities. These communities are de­fined by researchers as syncretistic branches of Shi’a Islam, with roots in Central Asian shamanism. The author focuses on a critical insight into the literature that treats these communities in the contexts of western traditions of religious studies, which are too narrow for understanding Aleviness, since they follow the principles of homogenization and codification – these prin­ciples do not seem to be compatible with the Alevi practice dy­namics. The author emphasises the crucial role of ethnographic research that allows for a deeper understanding of such fluid and heterogeneous religious communities. Keywords: Aleviness, Turkish Alevis, anthropology of religion, religious syncretism, Alevi studies Uvod: antropološki in etnografski pristop k proucevanju turških alevijskih skupnosti Religijo proucujejo razlicne discipline: teologija, antro­pologija, sociologija, filozofija, zgodovina, psihologija in druge. Michael Lambek (2002: 2–3) v uvodu v zbirko temeljnih besedil antropološke tradicije proucevanja re­ligije, pravi, da je zanjo znacilna interdisciplinarnost ali celo transdisciplinarnost njene metodologije. Antropologi so k religiji pristopali na razlicne nacine: holisticno, tako da so proucevali njeno vpetost v širšo kulturno in družbeno celoto; univerzalisticno, da bi jo utemeljili kot vseprisoten pojav; etnografsko, da bi zagotovili poglobljen in parti­kularen vpogled v specificne verske skupnosti; primer­jalno, pri cemer so se posluževali analiticnega jezika, kar je mestoma privedlo tudi do idealiziranja ali banaliziranja dolocenih plati vere; zgodovinsko, da bi ponudili njeno casovno in prostorsko umešcenost; kontekstualno, kar je omogocilo dojemanje dejstev v specificnih okolišcinah ter obenem nakazalo relativnost slednjih; dialoško, kar je zahtevalo posebno pozornost in posluh; in nenazadnje tudi kriticno, predvsem v literarnem in politicnem smislu, kar je zagotovilo refleksijo o pristranskosti ter pripeljalo do precejšnje mere samokriticnosti. V drugi polovici 20. stoletja, v casu globalizacije in prevlade kapitalizma, so bile v ospredju obravnav kršcanstvo, judovstvo in islam kot tako imenovane »svetovne« religije, ki so scasoma utrdile svoje meje (Lambek 2002: 7). Antropološka proucevanja so se osredotocila predvsem na simbolno in religiozno strukturo sveta dolocene družbe, ne pa toliko na teološki vidik. Obenem so poudarjala predvsem povezavo religije s politicnimi in ekonomskimi okolišcinami ter ugotavljala bodisi kontingentnost bodisi determinizem teh vezi, pa tudi domišljijskost (Lambek 2002: 7–8). Lambek (2002: 8–9) pravi, da so antropologi vztrajno is­kali definicijo za religijo, pri cemer so mnogokrat naleteli na težave. Dolocitve religije kot temelja družbe, pomenljive­ga reda, vere v nadnaravna bitja, sistema idej skupnosti in podobnega so najveckrat pripeljale do preozkih, preširokih, nejasnih ali pristranskih obravnav. V poznem 20. stoletju je zato kot reakcija na tovrstno definiranje prišlo do re­vizije genealogij terminov in same kategorije religije, da bi našli nove, ustreznejše pojme, ki bi temeljiteje obrazložili njen pomen in pojav. To je pripeljalo do priznanja, da je prepricanje o medsebojnem izkljucevanju religij napacno, kar so dokazovali pojavi sinkretizmov, sprememb in plural­izma, kljub temu da je bilo ob tem treba upoštevati more­bitne neprimerljivosti diskurzov razlicnih religij (Lambek 2002: 10–11). Na ta nacin se je uveljavila misel, da je vpraševanje lahko veliko bolj produktivno kot odgovarjan­je, kar je tudi osnovno vodilo tukajšnje obravnave. Metodološko izhodišce pricujocega besedila je torej pre­vzeto iz podrocja antropologije religije, ki pa se transdisci­plinarno kombinira in širi tudi na druga polja družboslov­nih in humanisticnih znanosti. Bistveni element raziskave je bila tudi etnografska metoda opazovanja z udeležbo, med katero sem avtorica prispevka opravila številne nefor­malne pogovore in polstrukturirane intervjuje s clani ene izmed alevijskih skupnosti v Istanbulu spomladi leta 2015. Terensko delo se je izkazalo za kljucno pri prepoznavanju zagonetnosti razumevanja turških alevijskih skupnosti, ki so zaradi heterogenosti in heteronomnosti medsebojno težko poenotene z enoznacnimi in splošnimi definicijami. Tukajšnje besedilo obravnava alevijsko versko skupnost v Turciji, ki predstavlja najvecjo versko manjšino in z vi­dika njenih sinkretisticnih in nehomogenih identifikacij osrednjo religijsko alternativo turški sunitski ortodoksni vecini. Najprej se osredinjam na kriticni pretres virov in li­terature o alevijstvu, ki niso dovolj koherentni, nepristran­ski in verodostojni, da bi jim bilo mogoce slepo slediti pri obravnavi in poglobljenem razumevanju teh skupnosti. Sum o nezadostnosti interpretacij je izkazan kot uteme­ljen predvsem z natancnejšim vpogledom v nekatere vi­dike raziskovalnega dela proucevalcev, ki se intenzivno posvecajo alevijskim študijam. Clanek je nadalje usmer­jen v samo predstavitev turških alevijskih skupnosti, ki je utemeljena tako na kriticni obravnavi virov in literature kot tudi na raziskovalnih uvidih, ki sem jih pridobila te­kom že omenjene etnografske raziskave. Alevijstvo je ta­ko predstavljeno predvsem preko specificnih vpogledov v religijske in družbene elemente alevijskih skupnosti, ki pa ne zaobjemajo vseh možnih dinamicnih identifikacij. Opisana vsebinska obravnava je fragmentarni poskus pri­kaza možnosti poglobljenega raziskovanja neortodoksnih in sinkretisticnih religijskih skupnosti, utemeljenega tako na proucevanju obstojecih virov in literature, kot tudi, ce ne celo predvsem, na etnografskem delu. Metodološko se naslanja predvsem na to, cemur Brian Morris (2006: 13) pravi »dvojna dedišcina« antropoloških študij religije: na eni strani izhajajo iz sociološkega pristopa, ki obravnava religije v njihovem širšem družbenem, kulturnem in poli­ticnem kontekstu, na drugi pa iz interpretativnega pristo­pa, ki se osredinja na njihove semioticne in hermenevticne vidike. Ta metodologija omogoca, cetudi preko pogostega ugibanja in postavljanja vprašanj, izogibanje težnji po de­finiranju kompleksnih religijskih formacij, kot je alevij­stvo zgolj glede na njegovo skladnost oziroma neskladje s tako imenovanimi »svetovnimi religijami«, ki obicajno predstavljajo merilo za obravnavo religij v tradicijah hu­manistike in družboslovja na Zahodu. Obravnava in proucevanje turških alevijskih skupnosti Pricujoci razdelek predstavlja pregled razlicnih virov in lite­rature o alevijstvu ter predvsem njihov pristranski vpliv na predstavljanje in razumevanje identitete alevijev. Najprej se dotaknem problematike poimenovanja, prevajanja in upora­be specificnih terminov v tujih, to je neturških jezikih. Sledi predstavitev del v slovenšcini, bodisi slovenskih bodisi tujih avtorjev, nato nekaterih del tujih avtorjev v drugih jezikih, nazadnje pa še besedila turških avtorjev, ki predstavljajo alevije v turškem kontekstu. Na ta nacin skušam predociti nedoslednosti, ki se v besedilih redno pojavljajo, in razkriti pogosto poenostavljanje opisov alevijske identitete. Poimenovanje in pojmovanje Turška beseda oziroma ime »Alevi« je edninsko poimeno­vanje za pripadnika oziroma pripadnico (turške besede ni­majo slovnicnega spola) te specificne verske skupnosti ter je obenem osnova za druge besede, na primer »Aleviler« (množinska oblika za pripadnike in pripadnice) in »Alevi­lik«, pri katerem gre za samostalnik, ki poimenuje samo religijo (kot na primer islam, kršcanstvo, budizem ipd.) oziroma kulturo ali svetovni nazor, alevijstvo. V tukaj­šnjem besedilu je kot osnova slovenjenih besed ohranjen turški izvirnik, torej »alevi«, ki je v slovenšcini dojeman kot edninski samostalnik moškega spola, sklanjan po 1. moški sklanjatvi. Iz njega so izpeljane tudi druge slovenje­ne oblike te besede, na primer aleviji (množina), alevijstvo (poimenovanje religije oziroma nazora), alevijski, alevij­ska in alevijsko (pridevniki). V dveh virih v slovenskem jeziku je bilo mogoce najti razlicni poimenovanji za te in njim sorodne vernike: »alevijec« (Thoraval 1998: 16–17) in »alaviti« (Šterbenc 2005: 248). Ker si vira ocitno nista enotna, tukaj uporabljam tretjo razlicico, »aleviji«, za ka­tero se zdi, da je najbolj zvesta turški rabi, saj ni izpeljana preko posrednih prevodov iz arabskih ali drugih evropskih jezikov. Geslo »alevijci«, ki se pojavlja v malem leksikonu islama (Thoraval 1998), pa je bilo prevedno iz francoske­ga termina. Na žalost ni bilo mogoce preveriti izvirnika leksikona, a se tudi v francoskem jeziku, kakor je razvidno iz seznama bibliografije na spletni strani raziskovalnega centra Alevi-Bektasi (Spletni vir 1), pojavljata dve franco­ski razlicici njihovega poimenovanja (»Alevies« in »Ale­vi«), kar kaže na vseprisotne nekonsistentnosti, do katerih prihaja najverjetneje zaradi nepoznavanja izvirnih jezikov oziroma prevajanja prevodov. Omeniti gre tudi razlicne rabe terminov za pojem alevij- stva, ki je v angleškem jeziku najveckrat predstavljen z besedo alevizem, torej »Alevism«. Nekateri avtorji, av­torice (gl. Yocum 2005: 584; Massicard 2016) pa se poslužujejo jezikoslovno nekoliko bolj »odprtega« pojma, to je »Aleviness«, ki opredeljuje alevije ne glede na nji­hovo ideologijo ali monolitno versko prepricanje, temvec ponuja termin bolj kot lastnost tistih, ki so aleviji; oznacuje pripadnost alevijski religiji, kulturi, tradiciji. Ta pristop se zdi za proucevanje alevijskih skupnosti bolj primeren, saj dopušca bolj dinamicno dolocanje, opisovanje ter ra­zumevanje fluidne identitete, o kateri bo vec zapisanega v nadaljevanju. Iz tega razloga se je v slovenskem jeziku, in tako tudi v tem prispevku, smiselneje posluževati po­jma »alevijstvo«, kakor pa »alevizem«, ki bi pojmovanju dodalo neustrezen pridih doktrine. Slovenski viri o alevijstvu Med slovenske vire o alevijih so všteti tako slovenski av­torji kot tudi v slovenšcino prevedena dela tujih avtorjev, saj je slovenskemu bralstvu na voljo zelo malo virov o tej temi. Obravnavana so tri dela, edina neposredno dostopna v našem študijskem prostoru,11 Zelo verjetno je, da obstajajo še druga dela v slovenšcini oziroma slovenski prevodi, v katerih bi bilo mogoce naleteti na obravnavo alevijev, a slednjih ni bilo mogoce identificirati z iskanjem po kljuc­nih besedah v spletnih podatkovnih bazah. v katerih je bilo mogoce za­slediti nekaj podatkov o proucevani verski skupnosti. Islam: mali leksikon (Thoraval 1998) je edino delo v slo­venskem jeziku, v katerem je bilo mogoce najti nepo­sreden opis alevijskih verskih skupnosti. Ceprav so poi­menovani z besedo »alevijci« in ne s tukaj uporabljanim imenom »aleviji«, se v nadaljevanju navedeni opis nanaša na obravnavano versko skupnost. alevijci. Alevijci (alevi je turško precrkovanje be­sede alid, tj. »Alijev privrženec«) so turška razlici­ca šiitov, zelo razširjena v vzhodni Anatoliji, zlasti med Kurdi. Danes naj bi bilo alevijcev skoraj 20 milijonov. ENCIKL. Ceprav so alevijci v veliki meri dedi­ci turkmenskega safavidskega gibanja, niso dva­najstniki, kot iranski šiiti, ki živijo onstran meje. Znacilne zanje so misticno navdahnjeno ljudsko pesništvo, hkrati pa gnosticne, humanisticne in protidržavne težnje. Tako so alevijci pobudniki vec velikih ljudskih vstaj v osmanskem cesarstvu (po zgledu uporov bektaških dervišev), od katerih je Istanbul nekatere le s težavo obvladal. Bili so obto­ženi »kovarstva« s perzijskim sovražnikom, zato so jih v 16. in 17. stol., med vojnimi spopadi sunitskih Osmanov in šiitskih Safavidov, divje preganjali. V Turciji, kjer so dandanes tarce atentatov in poskusov segregacije na pobudo turških nacionalistov in su­nitskih integristov, so alevijci goreci privrženci po­kemalske laicnosti, za katero menijo, da jim jamci možnost živetja svoje verske »drugacnosti«. (Tho­raval 1998: 16–17) Geslo »alevijci« je citirano v celoti, ker prikazuje repre­zentativen pogled na turške alevije, predvsem s stališca Zahoda. Mogoce je reci, da gre za najbolj razširjeno in znano predstavitev, v kateri je vsaj nekaj nenatancnosti, ce ne celo napak, kar jo dela še bolj obicajno. Po drugi strani pa je mogoce opaziti, da se opis osredinja predvsem na zgodovino in politicno plat te verske skupnosti in da avtor ne omeni ocitnega dejstva, da se aleviji od vecinskih sunit­skih vernikov razlikujejo predvsem po tem, da ne molijo petkrat na dan ter da svojih obredov ne izvajajo v mošeji. Obenem ni eksplicitno navedeno, da poimenovanje zdru­žuje razlicne anatolijske skupnosti, ki so jih predtem ime­novali drugace, predvsem glede na njihov izvor oziroma rodbino. Precej ocitna napaka je trditev, da so aleviji priso­tni »zlasti med Kurdi«, saj so aleviji vecinoma Turki, Kur­dov naj bi bilo približno ena tretjina (Dressler 2008: 281). Marjan Molč v svoji knjigi Muslimanski mistiki22 Knjiga je izšla v francošcini posmrtno leta 1965. Molč je bil sicer Slovenec, a ga je študijska pot popeljala v Francijo, kjer je izdal nekaj svojih del pred prerano smrtjo. Prim. spremno besedo prevajalke Vesne Velkovrh Bukilica (Molč 2003: 132–135). obrav­nava predvsem sufizem in ob tem izrecno opozarja na za­pletenost preucevanja islamske mistike. Na nekem mestu avtor navaja turkmenska šiitska plemena v Anatoliji, ki naj bi s svojo privrženostjo redu poglavarjev, ki so iz sunizma prestopili v šiizem, slednjim omogocili uspeh za ustano­vitev šiitske države. »Odtlej so sufije s šiitskimi nagnje­nji lahko znova sumnicili, da širijo politicno propagando, in jih preganjali, ceš da so safavidski odposlanci« (Molč 2003: 90). Teh turkmenskih plemen avtor sicer ne poime­nuje, a je jasno, da gre za skupnosti, ki so danes poimeno­vane kot aleviji, o katerih govori tudi Thoraval v predho­dno navedenem besedilu. Ne glede na to, da obravnavanih plemen Molč ne poimenuje, je zanimivo, da jih niti ne poveže z misticnimi pesniki, katerih dela se še danes upo­rablja v alevijskih obredih. Avtor v svoji knjigi namrec omenja Ahmeta Yesevija, Yunusa Emreja, Nesimija, Šaha Ismaila, Pira Sultana Abdala, Fuzulija in druge. Vsi ti pe­sniki predstavljajo pomemben del današnje alevijske tradi­cije, ki se je tekom stoletij ohranjala ravno preko poezije, pesmi in obredja. Molčtove navedbe sicer niso napacne, so pa precej nepopolne, najbrž predvsem zaradi avtorjeve previdnosti pri navajanju dejstev, ki jih ni mogel preveriti v drugih virih. Tako slovenska bralka ali bralec, ki nima predhodnega vedenja o alevijskih skupnosti, iz avtorjeve pripovedi ne more razbrati, da so aleviji obravnavani tudi v tej publikaciji. Slovenski sociolog religije Primož Šterbenc v svoji mono­grafiji Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti (2005: 248) uporabi poimenovanje »alaviti« (iz alavijun), ki se je sicer uporabljalo za iraške nusajrite, skrajno šiit­sko iransko locino. Zaradi podobnega imena so bili slednji veckrat zamenjani za turške alevije, zato se ne gre cuditi, da je v slovenšcini mogoce zaslediti tudi poimenovanje »aleviti«.33 V predhodno obravnavanem leksikonu je poleg navedenega gesla »alevijci« mogoce najti tudi geslo »alavijci« (Thoraval 1998: 15–16), ki opisuje pri Šterbencu obravnavane nusajrije. Jasno je, da gre pri tovrstnem poimenovanju, ki izhaja iz imena Ali, za podobno poimenovanje razlicnih verskih skupnosti, zato je potrebna pri tem izjemna pozornost. Sklepati pa je mogoce, da je Šterbenc uporabljal vire, ki so se sklicevali na nemško literaturo, kjer uporabljajo podobna poimenovanja (»Alawiten«, »Alewiten«), kar je razvidno iz del na bibliografskem seznamu raziskovalnega centra Alevi-Bektasi (Spletni vir 1). Tega Šterbenc sicer ne omenja, pac pa nusajrite oziroma alavite nikjer ne povezuje s turškimi skupnost­mi. Slednje dosledno imenuje bodisi »bektaši« bodisi »kizilbaši«,44 V turškem jeziku »kizilbasi«, izg. k.z.lbaš.; slovenjeni zapis drasticno spremeni izgovorjavo. torej s poimenovanjema, ki sta bili najbolj razširjeni pred poimenovanjem alevi. Obe skupnosti Šter­benc (2005: 356–357) povezuje predvsem z ideološkimi in vojaškimi boji med osmanskimi sultani in safavidskimi šahi, v katerih naj bi se te skupnosti celo bojevale druge proti drugim – bektaški redovi so pod svojim okriljem imeli osmanske janicarje, kizilbaske skupnosti pa naj bi podpirale šiitski safavidski imperij. V opombi omenja tudi mistika Hacija Bektasa, po katerem naj bi bil imenovan bektaški red, a o njem pove le, da je v 13. stoletju živel med derviši v Anatoliji. Nadalje Šterbenc (2005: 361) na­vaja, da je »Osmanska država z najvecjo represijo, celo genocidalno, nastopila proti anatolskim dvanajstniškim kizilbašem, ki so odkrito razglašali svojo predanost safa­vidskim šahom.« Šterbenc sicer ustrezno navaja preganja­nje omenjenih skupnosti, a jih po vsej verjetnosti zmotno povezuje z dvanajstniki,55 Dvanajstniki, »Twelvers« v ang., »Ithna' asharis« v ar., samoimenovani tudi »imamijci«, so najvecja verska locina šiizma, njihovo ime pa izhaja iz dejstva, da castijo dvanajst imamov, ki so Alijevi nasledniki (prim. Hodgson 1977: 374–378; Campo 2009: 676–682). Uporaba pridevnika »dvanajstniški« zmotno uvršca kizilbaske skupnosti med dvanajstniške, saj ceprav oboji castijo dvanajst imamov, se razlikujejo v drugih znacilnostih, na primer nacinu cašcenja in obredju. saj ne gre za isto versko skupnost (prim. Thoraval 1998: 59). Izbrana slovenska besedila bi bilo najbrž smiselno še globlje analizirati, a je že na podlagi tukajšnje predstavitve jasno, da nam v slovenšcini ni dostopen poglobljen uvid v vero in tradicijo alevijstva. Razlog za to je seveda najprej odda­ljenost in lokalnost te specificne skupnosti, po drugi strani pa tudi težka dostopnost zanesljivih virov. Dodatne razloge za tako situacijo bo mogoce razbrati iz nadaljevanja, tudi iz analize literature, ustvarjene s strani tujih znanstvenikov. Pogled z Zahoda Dela zahodnih avtorjev o islamu in alevijih so še danes merodajna, kar kažejo navedbe raziskovalcev, kot je na primer Markus Dressler, ki se vec let ukvarja s prouceva­njem identitete alevijev in njenega oblikovanja tekom zgo­dovine. Ob navajanju dolocenih zgodovinskih dejstev pra­vi (Dressler 2003: 140–141), da je »najizcrpnejše delo o bektaših še vedno Birge«, »[n]ajboljši opis vstaj kizilbasev v Anatoliji Sohrweide« ter kot »dober uvod v moderno tur­ško zgodovino […] še vedno Berkes«.66 Poudarke v poševnem tisku prevoda sem dodala avtorica. Gre za besedila, ki so nastala tekom 20. stoletja izven turških meja.77 Birgejeva monografija The Bektashi Order of Dervishes je izšla leta 1937 v Londonu, Sohrweidejev clanek o šiitih v Anatoliji leta 1965 v Nemciji, Berkesovo delo o turški sekularizaciji pa leta 1964 v Montrealu. Zdi se, da so se alevijstvu z razlicnih vidikov proucevanja posvecali najprej tuji etnografi, zgodovinarji, popotniki in poroce­valci, vecinoma iz zahodne Evrope, šele kasneje so se to­vrstnemu družboslovnemu in humanisticnemu raziskova­nju prikljucili tudi sami Turki. O tem prica pojav razlicnih zbornikov o alevijih, v katerih so turški avtorji in avtorice v manjšini. Za primer lahko vzamemo zbornik, ki je izšel leta 1998, in sicer Alevijska identiteta (Alevi Identity), ki združuje prispevke, ki so bili predstavljeni na konferenci v Istanbulu leta 1996 (Olsson, Özdalga in Raudvere 2003). Publikacija združuje razlicne poglede na alevijstvo, a zdi se, da so slednji dokaj fragmentarni in specificni, saj se dotikajo razlicnih nakljucnih tematik, povezanih z alevij­stvom. V zborniku so sodelujoci turški avtorji v manjši­ni: od sedemnajstih avtorjev jih je šest. Zbornik je založil Švedski raziskovalni inštitut v Istanbulu, katerega cilj je spodbujati bližnjevzhodne in srednjeazijske študije pred­vsem na podrocju humanistike. Obstoj tovrstnih ustanov kaže za neusahlo zanimanje Zahoda za Bližnji vzhod in druge azijske oziroma muslimanske dežele, dejstvo, da so alevijem posvetili konferenco, pa nakazuje, da alevijske skupnosti ostajajo med njihovimi pomembnejšimi razisko­valnimi vprašanji. V Istanbulu obstajata vsaj še dve usta­novi, ki sta bistveno podprli tudi alevijske študije. Ena iz­med njih je ARIT (American Research Institute in Turkey), druga ustanova pa je nemška Orient Institute Istanbul, ki je Markusu Dresslerju (2003: 139) omogocila rezidencno raziskavo na temo alevijev, v marcu 2015 pa pripravila ci­kel predavanj o alevijskih skupnostih v angleškem jeziku. Od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Za­hodni Evropi zgodil razmah alevijskih študij predvsem na podlagi spodbude mednarodne konference v Strasbourgu leta 1986. V Nemciji so se vzpostavile razlicne univer­zitetne raziskovalne skupine, ki se posvecajo prouceva­nju alevijev in drugih heterodoksnih skupnosti. Pionirka na podrocju alevijstva je bila antropologinja Krisztina Kehl-Bodrogi, ki se je posvecala alevijskim instituci­jam in identiteti. Poznavalka alevijstva je bila tudi Irčne Mélikoff, ki je zagovarjala dejstvo, da alevijstvo ohranja svoje temelje v predislamskih turških religijah, kasneje pa je upoštevala tudi njegove kurdske oziroma iranske vidike. Povezavam med Kurdi in aleviji se je posvecal Martin van Bruinessen, ki je opozarjal, da je vecina virov o alevijstvu še vedno v turškem jeziku, kar onemogoca vzpostavljanje povezav s kurdskimi elementi, katerih raziskavam bi se bi­lo potrebno posvetiti na osnovi kurdskih jezikov (gl. Ols­son, Özdalga in Raudvere 2003; Cetin, Jenkins in Aydin 2020: 10–11). Za antropološke in etnografske uvide v alevijstvo je po­membno etnografsko delo Davida Shanklanda, ki se je alevijskim skupnostim posvecal vsaj tri desetletja. Njego­va monografija Aleviji v Turciji: Vznik sekularne islamske tradicije (The Alevis in Turkey: The Emergence of a Secular Islamic Tradition) (2003b) je nastala na podlagi avtorjeve­ga intenzivnega terenskega dela v vaseh anatolijskega po­deželja med letoma 1980 in 1990. Med drugim obravnava problematiko posledic modernizacije alevijskih skupnosti, ki so z lastno urbanizacijo preoblikovale in prilagodile svoje verske in življenjske prakse, obenem pa je prišlo do kodifi­kacije oziroma skripturalizacije njihove sicer ustne folklore in tradicije (Shankland 2003a; Shankland 2003b). Med kljucne proucevalce alevijskih skupnosti je gotovo utemeljeno umestiti že omenjenega Markusa Dresslerja, ki se je tej temi posvecal predvsem z vidika sociologije religije in zgodovine. V svoji monografiji Pisanje religije (Writing Religion), ki jo je podnaslovil Ustvarjanje tur­škega alevizma (The Making of Turkish Alevism) (Dres­sler 2013), kar jasno nakazuje na idejo o »ustvarjenosti« alevijske vere, opozori, da je religiografija o alevijstvu modernisticno-sekularna, kar je imelo velik vpliv na prou­cevanje alevijev. S procesom urbanizacije nekoc pretežno ruralnih skupnosti v zadnjih dveh desetletjih dvajsetega stoletja in kot odziv na vzpostavljanje turško-islamske sin­teze, so alevije in alevijsko religijo opredeljevali v okvirih univerzalisticnega diskurza, utemeljenega na clovekovih pravicah, sekularisticni retoriki svobode in samodeter­minaciji po zgledu praks, ponujenih na Zahodu (Dressler 2013: 283–288). Tako se je v temelju ezotericna verska praksa prelevila v javno religijo in bila podvržena skrip­turalizaciji, pri cemer imajo izobražene elite in znanstveni proucevalci bistveno vlogo (Dressler 2013: 301–302). Oba avtorja opozarjata na kodifikacijo alevijske prakse kot nasprotno alevijskim naukom, ki so se prenašali predvsem ustno, ter s tem izražata skrb za možnost izgube njihove fluidnosti in pozivata k osvešcanju glede vloge, ki jo imajo znanstveni proucevalci pri dolocanju oziroma rekonstruira­nju alevijske identitete. Shankland namrec trdi, da je teza o uniformnosti alevijev zmotna, podobno pa Dressler zago­varja trditev, da je predstava o homogenosti alevijev poli­ticno osnovana, saj postavlja alevije v ambivalenten polo­žaj, ki jih venomer identificira kot »druge« turške družbe.88 Podrobneje sem problematiko opredeljevanja identitete alevijev opisala v prispevku »The Turkish Alevi: In Search of an Identity« (Bjelica 2017). Turški raziskovalni uvidi Turški avtorji in avtorice, ki se posvecajo alevijstvu, so danes prav tako številni kakor tuji, kar pa ni mogoce trditi za obdobje pred osemdesetimi leti dvajsetega stoletja, ko je »vedno šlo bolj za instrumentalisticne pristope kakor pa za resne poskuse opredeljevanja substance alevijske vere, obredov in morale« (Vorhoff 2003: 23). Meja med znan­stvenimi in poljudnimi deli je vcasih precej zamegljena, dejstvo pa je, da je porast publikacij o alevijih nastal pred­vsem s popularnimi in publicisticnimi zvrstmi. Kvalitativ­no je med znanstveno in neznanstveno literaturo bistvena razlika, mnogo literature pa je pod mocnim vplivom ide­oloških predsodkov, sodobnih politicnih interesov in sub- jektivnih zaznav (Vorhoff 2003: 39). Z namenom naslavljanja širše turške javnosti, ki alevij­skih skupnosti ni poznala, je pri predstavitvah alevijev mnogokrat prihajalo do poenostavljanja in posploševanja, obenem pa tudi do precej subjektivnih predstavitev, saj se mnogi avtorji in avtorice niso mogli osebno distancirati od obravnavane teme, bodisi kot zagovornice bodisi kot nasprotniki alevijskih skupnosti. Primer posploševanja je knjiga alevija in zagovornika alevijstva Cemala Senerja (2009) Alevizem z vprašanji (Alevism with Questions), ki že po svoji strukturi vprašanje – odgovor stremi po eno­stavni predstavitvi alevijev širšemu krogu bralcev.99 Po Senerju »aleviji smatrajo lastno interpretacijo islama kot najbolj ustrezno in verodostojno« (Sener 2009: 19), obenem pa avtor pravi, da so aleviji potomci staroturških ljudstev, ki so na podrocje Anatolije imigrirali v 9., 10. in 11. stoletju (to obdobje imenuje »obdobje islamizacije«), muslimansko vero pa naj bi dokoncno sprejeli približno 600 let po njenem nastanku (Sener 2009: 54–60). Ob tem pa se niso prepustili sunitski veri, pac pa manj nasilnemu šiizmu, obenem pa so bili pod vplivom predislamskih verskih praks (šamanizem, zoroastrianizem, daoizem, budizem, manihejstvo), turkmenske kulturne tradicije in pa politeisticnih verovanj predislamske Anatolije (Sener 2009: 85–91). Vse to je precej nenavadno, ce se bralec ali bralka vpraša, kako je mogoce, da so sprejeli islam po obdobju islamizacije (torej v 12. stoletju) ter da so obenem pod vplivom raznolikih tradicij in verskih prepricanj, a vendarle izvorna interpretacija islama. Seveda so bile te trditve navedene v razlicnih kontekstih, a njihova neskladnost kaže na »prilagodljivost dejstev« glede na potrebe pisca. Po­splošitve in nedoslednosti, na katere je mogoce naleteti v obravnavani knjigi, po eni strani delo seveda razvrednoti­jo, po drugi strani pa ji vrednost dodajo, saj je kot taka do­ber primer bodisi za pristranskost turških avtorjev bodisi za nedefiniranost alevijstva tudi znotraj njega samega. Nedoslednosti so se na temo alevijev pojavljale tudi v tur­ški znanstveni literaturi. Pri nekaterih turških avtorjih so bile odkrite površnosti, kot je na primer napacno navajanje letnice izdaje enega temeljnih clankov o alevijstvu zaradi nepravilnega razbiranja islamskega koledarja (Dressler 2015a: 608–610).1010 Prvo napako naj bi storil Cengiz Gündogdu z navajanjem treh napacnih letnic izdaje nekega clanka, ki je postavilo njegovo objavo v leto 1911, dejansko pa naj bi izšel leta 1918. Z navajanjem avtorja tega clanka Baha Saida Beya so potem tudi drugi pisci to napako ponavljali in širili, tako se je razširilo prepricanje, da je bil ta avtor prvi, ki je povezal alevijske skupnosti s šamanizmom ter jih oznacil za nosilce starodavnih turških tradicij. Dressler na podlagi odkrite napake pojasni, da je bil prvi, ki je vzpostavil omenjeno povezavo, dejansko Mehmet Fuad Köprülü v svojem delu Türk Edebiyati'nin Mensei (Izvori turške literature) leta 1915, saj slednji predhodi besedilu Beya (Dressler 2015a: 611). Na tem primeru zmotne datacije Mar­kus Dressler ponazori potrebo po reinterpretaciji zacetkov proucevanja alevijskih skupnosti ter pozove h kriticnemu in natancnemu pristopu (Dressler 2015a: 612), saj naj bi bi­la omenjena besedila ideološko pristranska. Na to težavo je med turškimi avtorji prvi opozoril šele Ahmet Yasar Ocak leta 1991: s kriticnim zgodovinskim uvidom je pojasnil, kako so tekom celotnega 20. stoletja nacionalisticne poli­tike vplivale na konceptualizacijo in prezentacije alevijev v Turciji (Dressler 2015a: 605).1111 O konkretnih primerih in posledicah tega vpliva Dressler obsežno piše v svojih številnih delih (2003; 2008; 2013; 2015a; 2015b). Dressler v obravnavah alevijskih skupnosti poleg nacionalisticnih vplivov raz­pozna tudi druge pristranskosti in celo sledi orientalizma, kar predstavi v obsežni kriticni analizi dela zgodovinarja Mehmeta Fuada Köprülüja (Dressler 2013). Köprülü je prevajal zahodnjaško racionalisticno znanstveno metodolo­gijo v turški akademski diskurz, institucionaliziral literarne in zgodovinske študije ter se uveljavil kot avtoritativni in spoštovani kritik orientalisticnih del. Tudi sam naj bi hre­penel po narodnem preporodu, tako da je utemeljil »turški subjekt« na podlagi kontinuitete »turškosti« ter delno tudi na islamski religiji. Poleg tega da je alevije povezal s ša­manskimi praksami, je bil med prvimi, ki jih je oznacil za sinkretisticne in heterodoksne, kar jih je integriralo v idea­lizirano turško identiteto (Dressler 2013: 280–281). Dressler nadalje poudarja, da je bilo pri turških nacionali­sticnih avtorjih (med drugim tudi pri Köprülüju) moc raz­brati esencializem in funkcionalizem, ki sta bila znacilna za francoski strukturalizem in sociologijo, kar jasno kaže na vpliv zahodnih teorij na turško (samo)opredeljevanje (Dressler 2013: 8–10). Avtor posebej opozori na metodo­loški problem obravnave zgodovine »alevijev«, saj pred koncem 19. stoletja niti poimenovanja niti koncepta mo­dernega alevijstva še ni bilo, kar pomeni, da gre pri tovr­stnem proucevanju za anahronisticno rabo modernisticnih konceptov. Presenetljivo je, da ta nacin pisanja še vedno ni vprašljiv in da strokovnjaki niso opozorili na konceptualni prehod med razlicnimi poimenovanji k enotnemu krovne­mu pojmu alevijstva, kar kaže na nekriticnost do obsedeno­sti modernizma z izvorom in bistvom (Dressler 2013: 12, 14–15). Moderna konceptualizacija alevijstva je dvoumna, saj alevijem zagotavlja legitimni prostor v družbi, a le z omejitvijo identifikacije na turški in islamski okvir, kar ka­že, da sta integracija in asimilacija dve plati iste medalje. Tako aleviji še vedno ostajajo »heterodoksni«, saj je za tur­ški narod normativ sunitski islam (Dressler 2013: 277). Ob pregledu znanstvene literature turških avtorjev in av­toric zadnjih dvajsetih let je mogoce ugotoviti, da se pri­spevki o alevijih v Turciji dotikajo predvsem njihovega politicnega položaja, in sicer dejstva, da v »sekularni« Turciji še danes niso prepoznani kot religija oziroma ver­ska manjšina. Uradno se jih ima za nosilce turške kulture, zato so raziskovalke in raziskovalci usmerjeni v prouce­vanje te situacije, ki je za družboslovne vede precej spo­takljiv primer. Med temeljnimi turškimi proucevalci kul­turne in religijske plati alevijstva je Nejat Birdogan, ki je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja objavil vec mono­grafij, ki so se posvecale turški folklori, turški tradiciji in ljudski dedišcini. Zagovarjal je prepricanje, da je prav ale­vijstvo resnicna religija Anatolije, locena od islama. Po­memben proucevalec teologije in religiologije na zacetku 21. stoletja Ahmet Yasar Ocak se je osredotocal predvsem na njihovo kozmologijo in verska prepricanja ter o teh te­mah izobraževal mlajše raziskovalce (prim. Cetin, Jenkins in Aydin 2020: 9–10). Olajševalna okolišcina h kritiki turškega znanstvenega di­skurza je gotovo cenzura, ki so je avtorice in avtorji znan­stvenih prispevkov (bili) deležni. Ob pogovoru z Mustafa­jem Cemilom Kiliçem (Kiliç 2015a), ki je kot sociolog in teolog izdal vec monografij o alevijstvu in islamu, je bilo mogoce spoznati, da je za objavo leta 2005 napisane knjige Yükselen Alevilik (Vzpenjajoce se alevijstvo) moral cakati kar osem let (Kiliç 2013). Na cenzuro in nadzor nad (znan­stvenimi) objavami jasno namiguje tudi Aykan Erdemir v svoji doktorski disertaciji, ko se zahvaljuje nekaterim ose­bam, »ki morajo ostati anonimne« (Erdemir 2004: v). Spodbudno je dejstvo, da se vse vec turških avtoric in av­torjev k alevijstvu obraca z znanstvenim (in) interdiscipli­narnim pristopom. Zanimivo je tudi, da vse vec njihovih objav izhaja tudi v tujih jezikih in pri mednarodnih založ­bah, kar je bistvenega pomena za vpliv turških uvidov na tuje proucevalce alevijstva. O temu prica na primer mono­grafija Aleviji v Evropi: glasovi migracije, kulture in iden­titete (Alevis in Europe: Voices of migration, culture and identity), v kateri se avtorice in avtorji posvecajo razlic­nim aspektom alevijstva: splošnim vpogledom v kulturne in verske temelje, obravnavam specificnih zgodovinskih dogodkov, med drugim pa ponudijo tudi vpogled v migra­cijski vidik alevijskih skupnosti, ki so se vzpostavile v Za­hodni Evropi (Issa 2017a). Uvid v raziskovanje in razumevanje alevijskih skupnosti ponuja temeljni okvir za nadaljnje poglabljanje v njihove znacilnosti. Poudarek na vprašljivosti in morebitni zmo­tnosti virov in literature prispeva k izogibanju dokoncne­mu in prehitremu sklepanju ter k previdnejšemu primerja­nju pridobljenih podatkov in uvidov. Obenem so pri tem v skladu s Shanklandovo pobudo o prednosti etnografskih raziskav ter njihovih partikularnih izsledkov upoštevane tudi ugotovitve oziroma predvsem opažanja, ki so bila pri­dobljena v okviru terenskega dela, predstavljenega v na­slednjih odstavkih. Udeleženi pristop k opazovanju Intenzivne terenske raziskave v obliki opazovanja z ude­ležbo ter polstrukturiranih intervjujev in neformalnih pogovorov sem izvedla v marcu in aprilu leta 2015 v Is­tanbulu, ko sem prisostvovala nekaterim dogodkom in srecanjem dolocenih alevijskih skupnosti ter skupin raz­iskovalcev s podrocja alevijskih študij. Najpomembnejšo vlogo so med temi dogodki imeli osrednji alevijski obredi, imenovani cem (izg. džem). Poleg teh dogodkov in ljudi, ki sem jih na njih srecevala, z njimi izvajala neformalne pogovore ter krajše polstruktu­rirane intervjuje, sem alevijsko skupnost lahko doživljala tudi v drugacnih kontekstih: ob neformalnih pogovorih v akademskem okolju, predvsem Državnega konservatori­ja za turško glasbo Tehnicne univerze Istanbul, kjer sem opravljala prostovoljno prakticno usposabljanje, ob spo­znavanju turške ljudske glasbe, katere del je tudi alevijska glasba, ter tudi v domacem okolju na otoku Burgazada, ležecega v Marmarskem morju, ki je od središca Istanbu­la oddaljen približno petnajst kilometrov, saj sem bivala v delu hiše, ki je bila v lasti alevijske družine. Najbolj neposredno sem bila vpletena v dolocene aktiv­nosti Religijskega in kulturnega društva Gaziosmanpasa Hoca Ahmet Yesevi Cem Evi.1212 V prevodu: Gaziosmanpašajska hiša cema tovariša/ucitelja Ahmeta Yesevija. Gaziosmanpasa je predel Istanbula, ki se nahaja severozahodno od starega mestnega jedra. Tamkajšnja alevijska skupnost se je leta 2014 obli­kovala v društvo, da bi si zagotovila status pravne osebe in tako zagotovila osnovna sredstva za financno in material­no poslovanje (Nergis 2015a). Aleviji niso pripoznani kot religijska skupnost, zato lahko državna sredstva pridobi­vajo zgolj iz naslova ohranjanja in obujanja turške kultur­ne dedišcine. Zbirajo se v tako imenovanem cem evi, hiši cema,1313 Za hiše cema je mogoce reci, da so zelo pomembne za sodobno družbeno organiziranost alevijev, saj niso zgolj prostori obredov in cašcenja, temvec predstavljajo tudi centre skupnosti (prim. Hanoglu 2017: 22). Ta prostor je lahko katerikoli prostor, ki je dovolj udoben in primeren, da vase sprejme celotno alevijsko skupnost. torej prostoru, kjer izvajajo svoje obrede, ceme. Ta skupnost se je v casu terenske raziskave v istanbulskem predelu Gaziosmanpasa zbirala v enoprostornem loka­lu, ki se nahaja v prvem nadstropju trgovsko-poslovnega objekta,1414 V februarju 2020 je obravnavana alevijska skupnost pridobila nove prostore nedalec stran od prvotnih. Razdelitev prostorov omogoca zasebnost za izvajanje obredja in nemotene izobraževalne dejavnosti, poleg tega pa zagotavlja prostor za druženje (Spletni vir 2). umešcenega v enega izmed središc tega predela mesta. Clani in clanice skupnosti se redno zbirajo ob ce­trtkih, ko izvajajo ceme, na katere so še posebej vabljeni mladi clani skupnosti, za katere starejši želijo, da dodobra spoznajo njihove tradicionalne verske prakse. Skupnost ima zato tudi »klub mladih«, ki mu namenjajo veliko po­zornosti predvsem z vidika skupnega druženja in izobraže­vanja.1515 V casu terenskega dela so v klubu vabili na razlicne ucne ure in tecaje: alevijska vednost, 12 vlog in semah, ucenje kitare in baglame, ucenje anglešcine in nemšcine ter predavanja iz turške zgodovine, jezika in literature. Vzpostavili so neke vrste alevijsko šolo, saj vlada ne priznava njihove ustanove kot religijske in ne omogoca alevijske verske vzgoje v osnovnih šolah (kjer je sicer obvezen sunitski verouk; prim. Kurunu 2019). Poleg rednih cetrtkovih srecanj na cemu skupnost prireja in se udeležuje tudi drugih dogodkov, predvsem ob vecjih praznikih ali posebnih priložnostih, ki jih obe­ležujejo zaradi obujanja, ohranjanja in širjenja tradicije. Med zanimivejše dogodke, ki sem se jih udeležila, sodita javna obeležitev Alijevega rojstnega dne, to je praznika Nevruz,1616 Praznovanje je pripravilo gaziosmanpašajsko alevijsko društvo v so­delovanju s podobnim društvom Hz. Ali Cem Evi iz istanbulskega predela Esentepe, 21. marca 2015, v konferencni dvorani Obcinske­ga kulturnega centra Gaziosmanpasa. ter skupnostno obujanje obreda jutranje molitve k soncu.1717 Jutranjo molitev k soncu sta pripravila obravnavano društvo Hoca Ahmet Yesevi Cem Evi in pa Alevi Dirilis Hareketi (Gibanje za obujanje alevijstva), 19. aprila 2015, na grobnici baba Karyagdi, v predelu Eyüp v Istanbulu. Vse te konkretne okolišcine in dejavnosti ale­vijske skupnosti bi ostale neznane, ce bi se pri svoji razis- kavi ne posluževala terenskega dela, saj je vsakdanjemu življenju in organiziranosti alevijskih skupnosti v literaturi posvecenega malo prostora. Kljucno vlogo pri raziskovanju predstavljene gaziosman­pašajske alevijske skupnosti je imel Bektas Çolak, ki v tej skupnosti prevzema vlogo zakirja, to je glasbenika na cemih, obenem pa vodi že omenjeni »klub mladih« te skupnosti.1818 Bektas je bil takrat študent muzikologije na Državnem konservatori­ju za turško glasbo Tehniške univerze v Istanbulu, kjer sem ga imela priložnost spoznati kot tamkajšnja asistentka na prakticnem izobra­ževanju pri profesorici dr. Belmi Ogul Kürtisoglu. Na njeno pobudo se je takrat triindvajsetletni Bektas brez oklevanja ponudil, da mi pomaga pri raziskavi, in me povabil k udeležbi na dogodkih, ki jih pripravlja njihova alevijska skupnost. Bektas me je povabil v njihovo skupnost, k soudeležbi in opazovanju dejavnosti; predstavil me je osebam, s katerimi sem lahko na podlagi pogovorov do­bila dodatne relevantne informacije; predlagal je, katerih dogodkov naj se udeležim, da bom deležna cim širšega vpogleda v njihovo religijo in kulturo; skrbel je, da sem našla pot do in iz vsakega takega dogodka ter se zanimal za moje težave pri razumevanju opazovanega dogajanja. Nenazadnje je bil tudi sam kljucni sogovornik, saj s svo­jim pogledom na skupnost, ki ji pripada, z življenjskim nazorom in predanostjo alevijski poti1919 Tur. »yol«; vec o alevijski poti v nadaljevanju. prica o generaciji mladih alevijev, ki si prizadevajo za drugacno, strpnejšo in bolj sprejemajoco prihodnost. Sodelovanje z gaziosmanpašajsko alevijsko skupnostjo na osnovi opazovanja z udeležbo, ki je privedlo tudi do vzpo­stavljanja novih osebnih medsebojnih stikov, je omogocilo neposreden vpogled v težavnost in zagonetnost opredelje­vanja religije oziroma kulture tako nehomogenih skupnosti, kot so alevijske. Kot bo razvidno iz nadaljevanja besedila, je njihovo zapopadenje onemogoceno zaradi temeljnega ustnega izrocila, raznolikosti verskih praks glede na kon­tekst, uporabo razlicnih jezikov, predvsem pa njihovo pri­lagodljivost in fluidnost. Prav na osnovi osebnega neposre­dnega stika s pripadnicami in pripadniki alevijske skupnosti je bilo mogoce spoznati, da je vsakršna identifikacija veno­mer zgolj delna in da so znacilnosti alevijskih skupnosti di­namicne, fluidne, spremenljive, predvsem zaradi prožnosti in prilagodljivosti njihovih izvajanih, živetih praks. Alevijstvo med kulturo, religijo in družbo Beseda za poimenovanje teh skupnosti, »Alevi«, se uporablja kot krovni pojem za verske skupnosti iz tur­škega obmocja, ki castijo Alija in Mohamedovo družino ter se po svoji verski praksi bistveno razlikujejo od turške sunitske vecine. Ime se je uveljavilo šele v 20. stoletju: na spletni strani raziskovalnega središca Alevi-Bektašev (Spletni vir 1) je v seznamu turške bibliografije kot najz­godnejše besedilo, ki ima v naslovu besedo »Alevi«, moc najti knjigo Aleviligin Mensei avtorja Hasana Resita Tan­kuta iz leta 1938, v seznamu tuje literature pa clanek iz publikacije Harvard Theological Review avtorja Stephena von Rensselaerja Trowbridgea z naslovom »The Alevis of Defiers of Ali« iz leta 1909. V pogovorni rabi pa naj bi se termin pojavil že konec 19. stoletja (Dressler 2013: 1–4). Dressler opozarja, da prav poimenovanje »alevi«, ki je v drugi polovici 20. stoletja povsem nadomestilo vsa pred­hodna poimenovanja, kar je kljub njihovi heterodoksnosti alevijske skupnosti integriralo v narod in vero mlade tur­ške države, dokazuje modernisticnost projekta ustvarjanja teologije alevijstva in s tem na nek nacin tudi utemeljenost slednjega v orientalizmu.2020 Problematiko orientalizma naslavlja kanonicno delo Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient avtorja Edwarda Saida (1996), kate­remu dolgujemo razgrnitev zavesti o evropocentricnih temeljih vseh znanosti, ne samo orientalistike. Njegova obravnava stereotipnih po­gledov na Orient in islam, »drugacenja«, nepremišljenega sprejema­nja avtoritete tradicije, politicnosti znanstvenega diskurza in drugih tematik je še danes, kljub ponovnim branjem postkolonialnih študi­jev, vec kot aktualna. Vzporedno s tem je relevantna tudi Grosrichar­dova predstavitev razumevanja seraja kot srža despotske oblasti, kar je odlicen primer etnocentricnega pogleda na osmanski sultanat iz 17. in 18. stoletja, ki je bil kot fantazma, fascinacija nad konceptom, vseprisoten na podrocju Evrope tako v znanstveni literaturi kot v le­poslovju (Grosrichard 1985). Za povezavo disciplin antropologije in religiologije sta kljucna predvsem Talal Asad, ki zatrjuje, da ne mo­re obstajati univerzalna definicija religije (Asad 1993), ter Richard King, ki poziva k ponovni konceptualizaciji pojma religije, in sicer na nacin, ki ne bi bil neposredno vezan na spekulacije kršcanske te­ologije, ter bi tako dovoljeval pluralisticna dojemanja religioznega (King 2001). Rekonceptualizacija pojma ale­vijstva je bila tako bistveno politicna, eksplicitno poudarja Dressler, saj je teza o homogenosti slednjega ustrezala na­cionalisticnemu projektu, ki je bil utemeljen na tezi konti­nuitete turške kulture ter njene integriranosti. Poleg tega je reduciranje »drugosti«, torej pluralnega aspekta alevijstva, omogocilo vecjo asimilacijo (Dressler 2013: 5). Demografska izmuzljivost Zaradi združevanja raznolikih religijskih skupnosti pod enako denominacijo, so opredelitve teh skupnosti proble­maticne, težavno pa je tudi pridobivanje podatkov o njiho­vi demografski strukturi. Že vprašanje števila populacije je zagonetno, saj se po eni strani nekateri pripadniki alevij­skih rodbin zaradi še danes prisotne stigmatizacije neradi opredeljujejo glede svoje pripadnosti, po drugi strani pa je vprašanje o veroizpovedi izpušceno iz rednega popisa prebivalstva (Shankland 2010: 231). Turška vlada navaja podatke, da je velika vecina (vec kot 90 %) turškega prebi­valstva sunitskih muslimanov, med aleviji pa se je ustalilo prepricanje, da njihova skupnost obsega kar 25 milijonov vernikov, kar je približno tretjina celotnega turškega prebi­valstva. Take podatke je posredovala vecina alevijskih so­govornikov, s katerimi sem bila v stiku med terenskim de­lom (npr. Nergis 2015a), vendar so v to število vštete tudi skupnosti v diaspori in pa nekdanji pripadniki alevijstva, ki so se zavoljo pritiskov asimilirali s sunitsko ortodo­ksnostjo. Etnografsko delo je tako pokazalo, da sami ale­viji nimajo dejanskega vpogleda v njihovo število in da je njihovo mnenje o slednjem utemeljeno prav na raziskavah, tudi etnografskih. Število alevijev naj bi se gibalo med 10 in 25 odstotkov celotne turške populacije (Öktem 2008: 5), ki naj bi po uradnih statisticnih podatkih za leto 2019 štela nekaj vec kot 83 milijonov prebivalcev (Spletni vir 3). Med raziskovalci pa je splošno sprejeto mnenje, da je alevijev v Turciji okoli 15 milijonov (Poyraz 2005: 503), kar ni majhen delež za sicer vecinsko sunitsko državo. Nejasnosti in politicna pristranskost glede števila alevijev se kažejo v izjavah, kot sta na primer: »Število alevijev v Turciji je ocenjeno nekje med 4,5 in 20 milijonov« (Kurun 2019: 9) ali »12.521.792 alevijev živi po celotni državi« (Spletni vir 4). Prav tako ni tocno znano število alevijev izven Turcije, ki so se kot izseljenci ustalili v razlicnih dr­žavah, predvsem evropskih. Samo v Nemciji naj bi živelo okoli 400.000 alevijev (Shankland 2010: 238). Tako kot dolocanje števila alevijev je tudi specifikacija njihove geografske razporeditve precej problematicna, predvsem zaradi njihovega preganjanja ter migracij v 20. stoletju. Vecinoma je mogoce trditi, da naseljujejo osrednjo in vzhodno Anatolijo, na primer province Tokat, Amasya, Kahramanmaras, Malatya, Tunceli in druge, njihove zasel­ke oziroma manjše skupnosti pa je mogoce najti tudi na za­hodni turški obali. To so podrocja, kjer se je alevijska tradi­cija razvijala in oblikovala tekom stoletij, a je danes zaradi selitev mnoge alevijske skupnosti mogoce najti v urbanih centrih, kot so Istanbul, Ankara, Izmir in drugi (Shankland 2010: 232–237). Rodbine alevijev (tur. ocak), s katerimi sem prišla v stik v Istanbulu, so na primer izhajale iz oko­lice Malatye, Erzincana, Amasye, Gaziantepa in Tuncelija (Çolak 2015a; Hüseyin 2015; Mehmet 2015). Mnogo ale­vijev živi tudi v diaspori: najvec jih je v Nemciji, iz Turcije pa so se izselili tudi v Francijo, Švico, Avstrijo, Veliko Bri­tanijo in skandinavske dežele (Shankland 2010: 238–239). Alevijske organizacije je mogoce najti tudi v Avstraliji, na primer Alevi Federation of Australia (Spletni vir 5). Alevij­skim sorodne manjšinske skupnosti obstajajo tudi v Siriji in Libanonu, vendar se turške skupnosti od slednjih distan­cirajo, saj so njihove religijske prakse bistveno drugacne, zato turških alevijev ne gre zamenjevati z libanonskimi ali sirijskimi alaviji (Hanoglu 2017: 13). Glede na razprostrtost alevijskih skupnosti po celotnem podrocju Anatolije se ne gre cuditi, da so te skupnosti ime­le razlicna poimenovanja. Danes se v literaturi pogosto po­javljata tudi denominaciji v dvojni obliki, in sicer »Alevi­-Bektasi« in »Alevi-Kizilbas«. Ime Bektasi (v nadaljevanju bo to ime slovenjeno kot bektaši, saj se pri tem ne spreme­nita ne izgovorjava ne pomen) izhaja iz imena za bektaške redove, katerih clani so bili privrženci anatolijskega mi­stika Hacija Bektasa Velija.2121 Oblika imena v imenovalniku: Haci Bektas Veli (izg. Hadž. Bektaš Veli). Ti redovi so bili razpušceni v casu nastanka mlade turške republike leta 1925, ko so bile zaprte vse derviške lože. Bektaši se od podeželskih kizilbasev razlikujejo predvsem po tem, da so bili veliko bolj organizirani, nastanjeni v urbanih centrih ter so imeli ustaljeno obredje, medtem ko so drugi verovali tudi v mi­te, ki so izhajali iz lokalne folklore, živeli so nomadsko (predvsem zaradi verske segregacije) in neorganizirano. Skupnosti se medsebojno razlikujejo tudi glede na etnic­no pripadnost, pri cemer gre najveckrat bodisi za turške bodisi za kurdske alevije. Med slednjimi se pojavljajo raz­like tudi glede na uporabljani jezik, ki je lahko zaza ali kurmanji. Etnicne razlike je mogoce grobo povezati tudi s poimenovanji in posplošeno reci, da se kurdski aleviji bolj identificirajo s kizilbasko zgodovino, turški pa z bektaško (Mélikoff 2003; Kose 2013), vendar je to sovpadanje zgolj delno (prim. Cetin, Jenkins in Aydin 2020: 12). Trditi je mogoce, da specificna etnicna pripadnost alevijskih sku­pnosti ne razdvaja: med študenti Državnega konservatorija za turško glasbo je bilo mogoce prepoznati tesna prijatelj­stva med pripadniki turških in kurdskih alevijev, eden iz­med sogovornikov pa ima alevijske starše obeh etnicnih skupin (Mehmet 2015). Brez terenskega dela in neposre­dnega stika z razlicnimi sogovorniki bi torej na osnovi prevladujocih politicno pristranskih virov lahko obveljalo prepricanje, da gre pri Kurdih za radikalne muslimanske skupnosti. Obcasna nesoglasja med aleviji izhajajo pred­vsem iz njihovega politicnega stališca glede prevladujoce sunitske vecine oziroma turške vlade – oboji predstavljajo slednji opozicijo, a so Kurdi pri tem veliko bolj nezauplji­vi. Po drugi strani pa je moc opaziti, da etnicna razlika med aleviji ne ustvarja razkola med skupnostmi, tako kot je to mogoce trditi za razkol med sunitskimi Turki in sunit­skimi Kurdi, ki je v zadnjih casih pripeljal tudi do nasilnih soocenj (prim. Öktem 2008; Kose 2013; Cetin, Jenkins in Aydin 2020). Alevijske skupnosti se politicno vecinoma umešcajo na stran opozicije, predvsem v zadnjih letih, ko se posta­vljajo po robu vladajoci Stranki napredka in pravicnosti (Adalet ve Kalkinma Partisi, AKP), ki je nacionalisticno naravnana in si prizadeva za ponovno islamizacijo drža­ve. Zaradi izkušnje segregacije in preganjanja so mno­gi aleviji razvili afiniteto do zavracanja kapitalizma in podpirajo levicarska gibanja (Öktem 2008: 5–6). Talha Kose (2013) v svojem clanku o odnosu alevijev do na­cionalizma, modernizma in sekularnosti poudarja njihov ambivalentni položaj: da bi si pridobili (vsaj delno) pri­poznanje, so se aleviji do dolocene mere prilagodili vla­dajocemu režimu, predvsem z zagovarjanjem kemalizma, torej privrženosti idealom ustanovitelja turške republike Mustafa Kemala Atatürka. Slednji je želel ustvariti ide­al »turškosti« na podlagi skupne domovine, ki naj bi bi­la sekularna, kar so aleviji mocno podprli in tako na nek nacin prevzeli vlogo »varuhov turške sekularnosti« (Ök­tem 2008: 6). Po drugi strani pa naj bi poglavitno vezivo predstavljal t. i. »apoliticni« turški islam, kar pa je onemo­gocilo uspeh projekta vzpostavitve homogenega turške­ga naroda (Kose 2013: 603). Kose poudarja, da so (bile) politicne vezi med aleviji in kemalisti predvsem prag- maticnega znacaja in zgolj pogojne: »Aleviji so Atatürka interpretirali kot revolucionarnega vodjo, ki se je uprl za­hodnemu imperializmu in boj dobil, levicarski kemalisti pa so v kulturi Alevi-Kizilbasev prepoznali lokalni vir upora in revolucionarnosti.« (Kose 2013: 602) Gotovo pa je izstopajoca družbena vloga alevijskih sku­pnosti v Turciji, poleg politicne opozicije, predvsem dej­stvo, da predstavljajo versko in duhovno alternativo pre­vladujocemu ortodoksnemu sunizmu. Religijska neortodoksnost Alevijske verske skupnosti so najveckrat oklicane za neor­todoksne ali heterodoksne, uvršcene v šiitsko vejo islama ali pa opredeljene za sinkretisticne (Mélikoff 2003: 1). Po drugi strani pa je mogoce zaslediti opredelitve, ki alevij­stvo od islama locujejo kot samosvoj verski sistem, ki naj bi se oblikoval še pred islamizacijo Anatolije in Mezopo­tamije v 7. stoletju (Hanoglu 2017: 13–14; Issa 2017b: 1). Aleviji castijo trojico Alaha, Mohameda in Alija, mnogo­krat tudi izražajo prepricanost v njihovo troedinost, kljub temu da ne Mohameda ne Alija ne oklicujejo za Boga, pac pa jima pripisujejo nekatere božanske atribute, saj naj bi se oba uspela združiti z Bogom. Prednost dajejo »kontem­placiji misticne, ezotericne razlicice vere, ki jo poimenu­jejo Tarikat, njen izvor pa vidijo v skrivnostih, ki so bile razodete od Boga Aliju, prerokovemu zetu«2222 Splošni pomen besede »tarikat« je »muslimanska bratovšcina«. V tem citatu pa je beseda uporabljena kot nacin verskega cašcenja, ki se bistveno razlikuje od ortodoksnega in šeriatskega (»Seriat«). (Shankland 2003b: 191) (Shankland 2003b: x). Ali je bil prerokov bratranec (kasneje sicer tudi zet), ki ga je slednji vzel pod svoje okrilje in zašcitništvo, zato so njegovi privrženci zagovarjali legitimnost njego­vega nasledstva. Bil je prvi šiitski imam,2323 Prerok ni jasno dolocil svojega naslednika, a so šiiti (tudi) na podlagi Mohamedovega izreka »Tistemu, ki sem jaz gospodar, temu je tudi Ali gospodar«, verjeli, da je v Aliju prepoznaval svojega edinega legitimnega naslednika. ezotericne lo­cine ga castijo predvsem zaradi njegove pobožnosti, skro­mnosti in poznavanja ezotericnih naukov. Aleviji castijo Ehlibeyt, to je prerokova družina, obenem pa castijo tudi dvanajst imamov. Utemeljeno se zdi prepricanje nekaterih raziskovalcev, katerih mnenja povzema Hanoglu (2017: 16–17), da se je islamizacija alevijskih skupnosti, ki je imela za glavni cilj te podeželske skupnosti navezati na dvor in si na ta nacin pridobiti nove zaveznike, zgodila šele v casu Seldžuškega imperija v 11. stoletju. Seldžuki so pri tem procesu upora­bili kult Alija, ki je kmalu zasedel osrednjo vlogo pri ale­vijskem cašcenju. Obenem Hanoglu opozarja, da ima Ali­jev lik pri alevijih bistveno globlji pomen kot taisti lik pri vecini drugih šiitov, saj alevijske skupnosti Alijevo vlogo vidijo predvsem kot vlogo duhovnega voditelja, ki najde pot (Sah-i Merdan Ali). Glede na cašcenje omenjenih osebnosti se alevijstvo razvr­šca v šiitsko vejo islama, vendar je dihotomno razlikova­nje med suniti in šiiti islamske vere za alevije nezadostno. Eden izmed voditeljev alevijskih obredov, Hünkâr Ugurlu dede, starosta esentepske alevijske skupnosti, je na cemu vernike soocil s stališcem, da se njihova prepricanja ne skladajo ne s sunitskimi ne s šiitskimi. »Pravijo, da smo [aleviji] podobni šiitom. […] Ali med šiiti lahko moški in ženske izvajajo cašcenje? Ne morejo.« (Ugurlu 2015) Z oddaljitvijo od obeh muslimanskih locin je želel poudariti nesmiselnost medsebojnih sporov, ki privedejo do nepra­vicnosti in nepotrebnega nasilja,2424 Hünkâr dede se je tukaj nanašal predvsem na takrat nedavni sunitski teroristicni napad na šiitsko mošejo v Jemnu, ki je terjal 137 civilnih žrtev (gl. Spletni vir 6). obenem pa je poudaril, da je ne glede na versko pripadnost potrebno spoštovati vse ljudi in živa bitja. Na osnovi prisostvovanja alevijskim obredom je bilo mogoce razumeti, da se aleviji neradi eno­znacno opredeljujejo glede njihove verske pripadnosti, saj je zanje pomemben predvsem pobožni nacin življenja in dobrobit vsega obstoja. Kljub temu da alevijske veroizpovedi ni mogoce doloci­ti samo na podlagi njene »nesunitskosti«, se zdi smiselno izpostaviti nekaj temeljnih razlik med aleviji in suniti, ki dolocajo njihov položaj v družbi in v okviru islama. »Pet stebrov islama« aleviji razumejo precej drugace od suni­tov. Njihovo izrekanje božje edinosti se ne ustavi pri izre­kanju dolocenih besednih formul, ampak predvsem v te­žnji postati »popoln, celovit clovek« v višjem, eticnem in moralnem smislu, saj naj bi prej kakor k »pravovernosti« ljubeci bog klical ravno k temu. Gre za stremenje k idea­lu, imenovanemu »insan-i kamil«. Petkratdnevne molitve se aleviji vzdržijo, saj pravijo, da slednje ne prispevajo k doseganju cloveške popolnosti – molijo predvsem v okvi­ru rednega tedenskega obredja (cema). Milošcino dajejo na svojstven nacin: tradicionalno v okviru svojih obredov žrtvujejo drobnico, meso slednje pa razdelijo med revnej­še pripadnike skupnosti. Danes se ta obicaj izvaja redko, zgolj ob vecjih praznikih in vecinoma zgolj na podeželju; namesto drobnice pa se je ohranilo deljenje »lokme« v obliki sladic, prigrizkov, obcasno tudi toplih obrokov. Ra­mazanskega posta se ne udeležujejo, pac pa izvajajo dva­najstdnevni post v muslimanskem mesecu muharemu.2525 Muharemski post je eden temeljnih alevijskih postov in je tudi najdaljši, saj traja dvanajst dni, kar naj bi simboliziralo dvanajst imamov. V tem casu se izogibajo hrani, predvsem pa vodi. Sladka jed iz dvanajstih sestavin, ki jo delijo ob koncu posta, asu­re, pa predstavlja simbol družbene solidarnosti in pomena »birlikte«, »biti skupaj«. Aleviji s tem postom pocastijo Huseina in druge mucence iz pokola pri Kerbeli. Romanje aleviji izvajajo predvsem zaradi duhovnega ocišcenja, ne pa toliko zaradi zapovedi le-tega, poleg tega pa je mogo­ce opaziti, da ne romajo nujno v Meko, pac pa predvsem v kraje, kjer so pokopani njihovi svetniki oziroma druge cašcene osebnosti (na primer Haci Bektas Veli).2626 Opis alevijske verske prakse in prepricanj je povzet iz razlicnih virov in literature, navedenih v seznamu na koncu dela (Clarke 1991: 88–93, 131–152; Shankland 2003a: 19–21; Sener 2009: 24–32). Obenem se omenjeni vidiki skladajo z izpricanimi pogledi posameznih alevijev, s katerimi sem bila avtorica v stiku v casu svojega terenskega dela. Pogovor z enim izmed sogovornikov tekom terenskega dela je raz­kril eno izmed temeljnih, prepostih in povednih razlik med suniti in aleviji: »Veš, kaj je poglavitna razlika med suniti in aleviji? Suniti se Alaha bojijo, strah jih je, da jih bo kaznoval. Aleviji pa vedo, da jih bog ljubi in mu zaupajo« (Mehmet 2015). Za alevijstvo Koran nima tako kljucnega pomena, kakor je to znacilno za ortodoksne interpretacije islama. Pripadniki skupnosti ga sicer berejo interpretativno in se sklicujejo tudi na druge religijske tekste. Kljub obstoju številnih be­sedil pa je mogoce reci, da aleviji nanje ne dajo veliko, saj pravijo, da so za današnji cas dokaj nepomembna, ter ve­liko vecjo težo pripisujejo »modrosti živecih bitij«, kar je izraženo tudi z reklom Hacija Bektasa Velija, ki pravi, da je »najvelicastnejša knjiga za branje clovek«.2727 Turški izvirnik: »Okunacak en büyük kitap insandir.« Alevijsko versko prakso je tako mogoce opredeliti kot tradicionalno neskripturalno. Temu je tako tudi zavoljo dejstva, da so skozi stoletja persekucije redko uporabljali pisne vire, saj so se bali, da bi jih nasilni in sovražno nastrojeni predstav­niki vladajocih sunitov odkrili in pregnali. Zato imajo ve­lik pomen predvsem poezija in pesmi nekaterih alevijskih pesnikov (npr. Nesimi, Hatayi, Yesimi itd.), ki so s svojimi ubeseditvami prepricanj in nacel alevijstva slednje ohra­njali v pesmi in besedi. Za alevijsko prakso je znacilno romanje na svete kraje, imenovane ziyaret, ki so najveckrat grobovi alevijskih svetnikov. Tovrstno romanje za alevije ni obvezno, ven­dar ga pripadniki skupnosti vseeno redno izvajajo, na­vadno z namenom duhovnega ocišcenja in blagoslova. Gaziosmanpašajska alevijska skupnost je na primer leta 2015 pripravila organiziran obisk grobnice Hacija Bektasa Velija v vasi Hacibektas. Ziyareti so poleg grobov lahko tudi izviri, gore ali nenavadne geološke tvorbe, kjer se je zgodilo kaj neobicajnega. Za obiske teh svetih krajev je znacilno poljubljanje grobov, prižiganje svec in deljenje peciva ter recitiranje molitev (Hanoglu 2017: 21). Tež­ko dostopna pokrajina v okolici Dersima je tamkajšnjim alevijskim skupnostim omogocila obrambo pred vdorom islama, poleg tega pa je njena slikovitost spodbujala k cašcenju naravnih pojavov, kot na primer gora in rek, ki jih še danes dojemajo kot svete (Hanoglu 2017: 16). Ti elementi in prostori so romarska središca, ziyareti, in ker je pokrajina z njimi prepredena, jo imenujejo kar »Dežela dervišev« (»Hard-u Dewres«) ali »Dežela svetih krajev« (»Jar-u Diyar«).2828 Zelo razširjen kult v pokrajini Dersim, ki ga je gotovo mogoce oznaciti kot neislamskega, je kult »boga težkih casov«, imenovanega Hizir (kurdsko Xizir), ki predstavlja sveto moc narave. Dojema se ga kot vseprisotnega in tistega, ki pomaga vsakomur v stiski. V nekaterih predelih, na primer v Dersimu, so to ime uporabljali veckrat kot besedo Alah, da bi poimenovali samega boga (Hanoglu 2017: 20). Poudarjanje narave in »prizemljenost« verskih naukov pa alevijstvo približujeta panteisticnemu znacaju, nekateri ga oznacujejo predvsem kot religijo filo­zofije obstoja (Issa 2017b: 1). Alevijska verovanja je gotovo mogoce umešcati v okvire islamskega misitcizma, torej sufijstva, kjer se z ekstaticnimi stanji stremi k združitvi z bogom ter poziva k ljubezni in mi­roljubnosti. Alevijstvo mnogi, bodisi proucevalci bodisi pri­padniki, povezujejo tudi s šamanizmom, a prihaja do neka­terih ugotovitev glede razlogov za tovrstno povezovanje, ki naj bi izvirali predvsem v vzpostavljanju enotne »turškosti« v casu sekularizacije republike, ob vzpostavljanju turško­-islamskih okvirov za politicno asimilacijo (prim. Hanoglu 2017: 18). Kljub temu je mogoce reci, da je bila povezava s šamanskimi obredi utemeljena na pojavu omenjenih eks­taticnih stanj, ki so znacilna tudi za alevijske obrede, in se jih dosega predvsem preko izvajanja glasbe ali prepušcanja slednji. Najbrž je tudi to eden izmed razlogov, da korenine te skupnosti nekateri teoretiki umešcajo v šamanizem, saj je, kakor pravi Morris (2006: 43), »poleg [njegove] vplete­nosti v zdravilstvo in vedeževanje, šaman bil pevec, poet in glasbenik. Šamanska zamaknjenost je tako en izmed univer­zalnih izvorov liricne poezije, za katero velja, da, tako kot sama religija, […] razkriva 'bistvo stvari'.« Alevijstvo opredeljujejo tudi kot nacin življenja, ne gle­de na njegovo religijsko plat. Pri tem pa Hanoglu (2017: 14) opozarja, da se je to prepricanje morebiti oblikovalo predvsem zaradi nepripoznavanja alevijstva kot religije. A vendar je, ne glede na raznolikosti in nedolocenosti, mogo­ce prepoznati nekatere filozofske in nazorske elemente, ki družijo vecino alevijskih skupnosti (prim. Issa 2017b: 1). Že omenjeni ideal insan-i kâmil – postajati celovit clovek – ki mu sledijo pripadnice alevijskih skupnosti, predstavlja tudi temelj eni izmed osrednjih vrednot alevijstva, to je clo­veškosti, humanosti (insanlik). Sledenje tem nazorom pa ni ustaljeno, saj eden izmed najbolj razširjenih alevijskih re­kov, ki se uveljavlja na razlicnih podrocjih alevijskih praks, pravi: »Pot je ena, potekov tisoc in eden!« (tur. »Yol birdir, sürek binbir!«)2929 Besedo »sürek« je mogoce prevesti kot potek, trajanje, nadaljevanje, tudi sezona ali celo creda. (Hanoglu 2017: 19). Gre namrec za pre­pricanje, da je edina prava pot ravno v stremenju za celo­vitostjo, popolnostjo clovecnosti, k cemur pa vsaka oseba lahko pristopa na svojstven, sebi lasten nacin. Na alevij­skih obredih je mnogokrat govora o njihovi izbrani poti, pri cemur pogosto priznavajo njeno težavnost in trnavost, a jo obenem opisujejo kot tisto pravo, saj je to pot dobrote in sobivanja: »Ta pot je prava pot. Ta pot je pot ljubezni. Ta pot je pot sodelitve. Ta pot je pot lepote, pot vsega le­pega. [...] Naša pot [...] bolecino, ki jo sodelimo, manjša; naklonjenost, ki jo sodelimo, povecuje« (Nergis 2015b). Nadalje so clani skupnosti pozvani, naj svojo pot spozna­vajo in jo sami oblikujejo, saj ji ne morejo uiti: »Ce opu­stiš svojo pot, te pot ne zapusti! Zato je najbolje, da prideš in da postaneš gospodar svoje poti!« (Kiliç 2015b) Tudi Bektas Çolak, predhodno omenjeni zakir skupnosti, pri­znava, da je »delo na poti utrujajoce«, saj zahteva mnogo požrtvovalnosti, potrpljenja in vztrajnosti (Çolak 2015b).3030 Bektaseve izjave ni izzvala avtorica, pac pa je bil to njegov spontani komentar na poskus uskladitve nekaterih clanov skupnosti, da se udeležijo nekaterih dogodkov, ki jih skupnost pripravlja: kot koordinator »kluba mladih« je imel posebno odgovornost, da zagotovi udeležbo alevijskega podmladka. Ravno zaradi alevijske predanosti pa ta pot, »yol«, omo­goca vzpostavljanje zglednih moralnih vrednot ter eticnih pristopov in odnosov, tako med pripadniki in pripadnicami alevijskih skupnosti, kot alevijev do vseh njihovih drugih, kar je bilo mogoce tudi izkusiti ravno preko udeleževanj na alevijskih cemih.3131 O alevijskih vrednotah, vrlinah in etiki, ki med drugim spodbujajo družbeno pravicnost in omogocajo medreligijski dialog, sem pisala v dveh prispevkih, naslovljenih »Spodbude k pravicnosti v naukih in obredju turških alevijev« (Bjelica 2018) in »Listening to Otherness: The Case of the Turkish Alevis« (Bjelica 2020). Sklepne misli: alevijstvo od blizu in dalec Ob vzpostavljanju »teologije alevijstva« se spreminja sa­mo bistvo alevijske tradicije. »Religiziranje« alevijstva je nazoren primer nadaljnjega cvetenja modernisticne se­mantike v javnem diskurzu o religiji, ne glede na to, da se je od modernisticne paradigme splošni religijski diskurz že emancipiral in tako doživel svoj potrebni preobrat. Za zagotavljanje bolj odprtega in fluidnega razumevanja ale­vijske tradicije je potrebeno odgovorno znanstveno pro­ucevanje, saj kot avtorji in avtorice referencnih besedil znanstvenice in znanstveniki bistveno vplivajo na preobli­kovanje kulturnih tradicij (Shankland 2010: 239), in ne­posredni pristop k alevijskim skupnostim. Na ta nacin je mogoce dovoliti tudi njihovo samoopredelitev in nadaljnji razvoj alevijstva v dinamicne družbene skupnosti, ki so predstavljale osrednji temelj alevijstva v preteklosti. Nekateri primeri identifikacije in opredeljevanja alevijev in njihove religije, kulture in družbe predstavljajo pona­zoritev grobosti in ne nazadnje tudi ozkosti zahodne zna­nosti, ki temelji na tradiciji razuma, determinizma, konc­nosti, zapopadenja, objektifikacije in celo koristoljubja, ki proucevanemu subjektu oziroma proucevanim subjektom, ko jih ovijejo v tancico dognane teorije, ne pustijo vec di­hati – ne prepoznajo njihove morebitne fluidnosti in spre­menljivosti. Tako so subjekti znanstvenih raziskav veno­mer fiksirani, nepremicni in vecni. Pricujoca obravnava je skušala prikazati, da je za poglo­bljeno razumevanje alevijstva potrebno stopiti onkraj tradicionalnih (dihotomnih) predpostavk in metod prou­cevanja religijskih skupnosti, ki sicer dinamicne prakse religijskih skupnosti opredeljujejo po kategorijah »svetov­nih religij«, v okvirih jezika sekularno-religijskega, dajejo prednost univerzalizaciji in homogenizaciji, hkrati pa stre­mijo po njihovi kodifikaciji. Zavest o tukaj nakazanih pomanjkljivostih ustaljenih naci­nov proucevanja religij ter o neustreznem vzpostavljanju nespremenljivih meja med subjekti raziskovanja in razi­skovalkami oziorma raziskovalci je mogoce razvijati in pridobivati predvsem s pogobljenim etnografskim delom, ki s svojimi terenskimi metodami omogoci neposredni stik s proucevano skupnostjo. Osebni stik pa raziskovalki omogoci, da prepozna spremenljivost teh meja ter kom­pleksnost definiranja kulturne, verske in skupnostne iden­titete. Zahvala Clanek je nastal v okviru raziskave temeljnega razisko­valnega projekta Medreligijski dialog – temelj za sožitje razlicnosti v luci migracij in begunske krize (J6-9393) in raziskovalnega programa Mejna podrocja: obmocja kul­turnega in družbenega sobivanja v dobi tveganja in ranlji­vosti (P6-0279), ki ju financira Javna agencija za razisko­valno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Avtorica se iskreno zahvaljujem vsem sodelujocim v re­cenzentskem in uredniškem postopku, saj je na osnovi njihovih pripomb tukajšnje besedilo predstavljeno v do­slednejši in jasnejši obliki. Literatura in viri ASAD, Talal: Genealogies of Religion: Disciplines and Reason of Power in Christianity and Islam. Baltimore in London: John Hopkins University Press, 1993. BJELICA, Maja: The Turkish Alevi: In Search of an Identity. V: Helena Motoh in Lenart Škof (ur.), Religions and Dialogue. Poligrafi 22/87–88, 2017, 93–116. BJELICA, Maja: Spodbude k pravicnosti v naukih in obred­jih turških alevijev. V: Maja Bjelica (ur.), Religija in družbena pravicnost. Poligrafi 23/89–90, 2018, 99–115. BJELICA, Maja: Listening to Otherness: The Case of the Turkish Alevis. Annales, Series Historia et Sociologia 30/3, 2020 (v tisku). CAMPO, Juan E.: Encyclopedia of Islam. New York: Infobase Publishing, 2009. CETIN, Umit, Celia Jenkins in Suavi Aydin: Alevi Kurds: His­tory, politics, identitiy, migration and identity: An interview with Martin van Bruinessen. Kurdish Studies 8/1, 2020, 7–15. CLARKE, Gloria Lucille: The World of the Alevis: Issues of Cul­ture and Identity. Istanbul: AVC Publications, 1991. ÇOLAK, Bektas, nestrukturirani pogovor, Istanbul, 10. 3. 2015a. ÇOLAK, Bektas, nestrukturirani pogovor, Istanbul, 30. 4. 2015b. DRESSLER, Markus: Turkish Alevi Poetry in the Twentieth Century: The Fusion of Political and Religious Identities. Alif: Journal of Comparative Poetics 23, 2003, 109–154. DRESSLER, Markus: Religio-Secular Metamorphoses: The Re­-Making of Turkish Alevism. Journal of the American Academy of Religion 76/2, 2008, 280–311. DRESSLER, Markus: Writing Religion: The Making of Turkish Alevi Islam. Oxford in New York: Oxford University Press, 2013. DRESSLER, Markus: The Discovery of Alevis' Shamanism and the Need for Scholarly Accuracy. V: Mehmet Öz in Fatih Yesil (ur.), Ötekilerin Pesinde: Ahmet Yasar Ocak'a Armagan. Istan­bul: Timas Yayinlari, 2015a, 605–612. DRESSLER, Markus: Turkish politics of doxa: Otherizing the Alevis as heterodox. Philosophy and Social Criticism 41/4–5, 2015b, 445–451. ERDEMIR, Aykan: Incorporating Alevis: The Transformation of Governance and Faith-Based Collective Action in Turkey. Dok­torska disertacija. Cambridge, MA: Harvard University, 2004. GROSRICHARD, Alain: Struktura seraja. Ljubljana: Škuc, Fi­lozofska fakulteta, 1985. HANOGLU, Hayal: An introduction to Alevism: Roots and practices. V: Tözün Issa (ur.), Alevis in Europe: Voices of mi­gration, culture and identity. London in New York: Routledge, Taylor & Francis Group, 2017, 13–25. HODGSON, Marshall G. S.: The Venture of Islam: Conscien­ce and History in a World Civilization I: The Classical Age of Islam. Chicago in London: University of Chicago Press, 1977. HÜSEYIN, nestrukturirani pogovori, april 2015. ISSA, Tözün (ur.): Alevis in Europe: Voices of migration, culture and identity. London in New York: Routledge, Taylor & Francis Group, 2017a. ISSA, Tözün: Introduction. V: Tözün ISSA (ur.), Alevis in Eu­rope: Voices of migration, culture and identity. London in New York: Routledge, Taylor & Francis Group, 2017b, 1–12. KILIÇ, Mustafa Cemil: Yükselen Alevilik. Istanbul: Kamer Yayinlari, 2013. KILIÇ, Mustafa Cemil, intervju, Istanbul, 23. 4. 2015a. KILIÇ, Mustafa Cemil, govor na cemu, Istanbul, 30. 4. 2015b. KING, Richard: Orientalism and Religion: Postcolonial theory, India and »the mystic East«. 2. izd. London in New York: Rou­tledge, Taylor & Francis Group, 2001. KOSE, Talha: Between Nationalism, Modernism and Seculari­sm: The Ambivalent Place of »Alevi Identities«. Middle Eastern Studies 49/4, 2013, 590–607. KURUN, Ismail: Examining the Condition of Alevis in Turkey in Light of the Freedom of Religion and Conscience and Reli­gious Minority Rights in International Law. International Jour­nal of Social Sicences 9/1, 2019, 1–11. LAMBEK, Michael (ur.): A Reader in the Anthropology of Reli­gion. Malden: Blackwell Publishing, 2002. MASSICARD, Člise: Alevi Critique of the AK Party. Criticizing ‘Islamism’ of the Turkish State? V: Umit Cizre (ur.), The Turk­ish AK Party and its Leader: Criticism, opposition and dissent. London in New York: Routledge, 2016, 75–102. MEHMET, nestrukturirani pogovori, Istanbul, marec 2015. MÉLIKOFF, Irčne: Bektashi/Kizilbas: Historical Bipartition and Its Consequences. V: Tord Olsson, Elisabeth Özdalga in Cathari­na Raudvere (ur.), Alevi Identity: Cultural, Religious and Social Perspectives. Istanbul: Swedish Research Institute, 2003, 1–7. MOLČ, Marjan: Muslimanski mistiki. KUD Logos, 2003. MORRIS, Brian: Religion and Anthropology: A Critical Intro­duction. Cambridge: Cambridge University Press, 2006. NERGIS, Asur, polstruktirirani pogovor, Istanbul, 12. 3. 2015a. NERGIS, Asur, govor na cemu, Istanbul, 30. 4. 2015b. OLSSON, Tord, Elisabeth Özdalga in Catharina Raudvere (ur.): Alevi Identity: Cultural, Religious and Social Perspectives: Pa­pers Read at a Conference Held at the Swedish Research Institu­te in Istanbul, November 25–27, 1996. 2. izd. Istanbul: Swedish Research Institute, 2003 ÖKTEM, Kerem: Being Muslim at the Margins: Alevis and the AKP. Middle East Report 246, 2008, 5–7. POYRAZ, Bedriye: The Turkish State and Alevis: Changing Parameters of an Uneasy Relationship. Middle Eastern Studies 41/4, 2005, 503–516. SAID, Edward W.: Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Ori­ent. Studia Humanitatis. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplom­ski humanisticni študij, 1996. SHANKLAND, David: Anthropology and Ethnicity. The Place of Ethnography in the New Alevi Movement. V: Tord Olsson, Elisabeth Özdalga in Catharina Raudvere (ur.), Alevi Identity: Cultural, Religious and Social Perspectives. Istanbul: Swedish Research Institute, 2003a, 15–22. SHANKLAND, David: The Alevis in Turkey: The emergence of a secular Islamic tradition. London in New York: Routledge Curzon, 2003b. SHANKLAND, David: Maps and the Alevis: On the Ethnog­raphy of Heterodox Islamic Groups. British Journal of Middle Eastern Studies 37/3, 2010, 227–239. SENER, Cemal: Alevism with Questions. Istanbul: Pozitif Pub­lication, 2009. ŠTERBENC, Primož: Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odno­sov s suniti. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005. THORAVAL, Yves: Islam: mali leksikon. Prev. Vesna Velkovrh Bukilica. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1998. UGURLU, Hünkâr, govor na cemu, Istanbul, 26. 3. 2015. VORHOFF, Karin: Academic and Journalistic Publications on the Alevi and Bektashi of Turkey. V: Tord Olsson, Elisabeth Özdalga in Catharina Raudvere (ur.), Alevi Identity: Cultural, Religious and Social Perspectives. Istanbul: Swedish Research Institute, 2003, 28–58. YOCUM, Glenn: The Alevis in Turkey: The Emergence of a Secu­lar Islamic Tradition by David Shankland. Recenzija knjige. Jour­nal of the American Academy of Religion 73/2, 2005, 583–585. Spletni vir 1: Alevi-Bektasi Arastirma Sitesi; http://www.alevi­bektasi.org/, 12. 6. 2020. Spletni vir 2: Gop Ahmet Yesevi Cemevi, facebook spletna stran, 8. 2. 2020; https://www.facebook.com/Pir.Hoca.Ahmet.Yesevi. Cemevi/photos/pcb.1368855303284788/1368854446618207/, 25. 5. 2020. Spletni vir 3: Turkish Statistical Institute: Population and Demography; http://www.turkstat.gov.tr/UstMenu.do?metod=temelist, 1. 6. 2020. Spletni vir 4: Cihat: Ülke Genelinde 12 Milyon 521 Bin 792 Ale­vi Yasiyor, 1. 3. 2014; https://www.haberler.com/chp-li-ozbolat-ulke-genelinde-12-milyon-521-bin-5732812-haberi/, 4. 2. 2020. Spletni vir 5: Alevi Federation of Australia; http://www.alevi.org.au/, 1. 6. 2020. Spletni vir 6: El Gamal, Rania: Suicide bombers kill 137 in Ye­men mosque attacks, 20. 3. 2015; https://www.reuters.com/arti­cle/us-yemen-attack-bomb-idUSKBN0MG11J20150320. On Researching and Understanding the Turkish Alevi Communities: Selected Anthropological and Ethnographic Views The Turkish Alevis are members of the widest religious minority in Turkey. Stigmatized as heretics and oppressed by the orthodox religious majority, the Alevis were hiding their faith and performing their rituals in secrecy for centuries. Due to their worship of Ali, they are categorized as a Shi'a branch of Islam with syncretistic attributes, but their tradition is also known for having its roots in the shamanism of Central Asia. The article presents an overview of the various sources and literature on Aleviness and, above all, their biased influence on the presentation and understanding of the Alevi identity. To start with, the author confronts the issue of naming, translating and using specific terms in foreign, i. e. non-Turkish, languages. This is followed by a presentation of works in Slovenian language, either by Slovenian or foreign authors. Then, texts by foreign authors in international languages are considered. And finally, some works by Turkish authors representing the Alevis in their Turkish context are taken into account. Thus, the rese­archer tries to point out the inconsistencies that regularly appear in scientific texts and to reveal the frequent simplification and overdetermination of the Alevi identity. An important part of the research is an ethnographic account of the Alevi communities in Istanbul, based on the method of participant observation used by the researcher in March and April 2015, when she took part in regular religious rituals of the Alevis, the so-called cems. Using both the existing literature from the field of Alevi studies and her fieldwork findings, the author aims to present some peculiarities of the Alevi communities. She describes some social aspects, demographic characteristics, but mainly focuses on the religious realm of the Alevi tradition. The latter being originally nonscriptural and mainly secret, it allowed for many interpretations and variations in religious beliefs and practices, which prevents from describing Aleviness in a uniform way, as its core is fluid and dynamic. The author stresses the importance of responsible scientific study and a direct approach to the research on Alevi communities in order to ensure a more open and fluid understanding of the Alevi tradition. In this way, it is also possible to allow their self­-determination and a further development of Aleviness into dynamic social communities, which are the core of Alevi tradition. * Maja Bjelica, dr. antropologije, asistentka z doktoratom, Znanstveno-raziskovalno središce Koper, Inštitut za filozofske študije; maja.bjelica@zrs-kp.si. Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Zakir Bektas Çolak med izvajanjem glasbe na cemu (foto: Maja Bjelica, 30. 4. 2015). Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Upodobitve dvanajstih imamov na steni gaziosmanpašajskega doma cema (foto: Maja Bjelica, 23. 4. 2015). Razglabljanja Maja Bjelica Clanice gaziosmanpašajske alevijske skupnosti v vlogi razdeljevalk hrane (lokmaci) pri njenem blagoslavljanju (foto: Maja Bjelica, 30. 4. 2015). Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Maja Bjelica Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic* in Rene Dopler** PODJETNIŠTVO V ŠOLSKIH KLOPEH Etnografija spodbujanja podjetniške kreativnosti na šoli v Novem mestu Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 2. 6. 2020 Izvlecek: Clanek se osredotoca na naracijo mentorjev in dija­kov Šolskega centra Novo mesto, ki so s podjetniško idejo in z ekipo UniBill leta 2019 zmagali na nacionalnem podjetniškem tekmovanju POPRI. Avtorja analizirata, kako šola v sodelovanju z nacionalnimi in regionalnimi razvojnimi inštitucijami ter men­torji razume mladinsko podjetništvo ter spodbuja mlade k na trg osredinjenemu kreativnemu mišljenju. Clanek tako razkriva doloceno neoliberalno ideologijo, ki spodbuja posebno obliko kreativnosti mladih in njihovo identifikacijo s podjetništvom. Kljucne besede: mladi podjetniki, šolstvo, kreativnost, men­torstvo, tekmovanje POPRI, Novo mesto Abstract: The article focuses on the narration of mentors and students from the Novo Mesto High-School Centre, which won the POPRI 2019 national entrepreneurial competition with an entrepreneurial idea about the UniBill app. It analyses how the Novo Mesto High-School Centre, in cooperation with national and regional development institutions and mentors, under­stands youth entrepreneurship and encourages young people to focus on market-oriented creative thinking. The article thus reveals a certain neoliberal ideology that promotes a special form of youth creativity and the identification of young people with entrepreneurship. Keywords: youth entrepreneurship, education, creativity, mentorship, POPRI competition, Novo mesto Mladi – podjetniški subjekti Danes na vec koncih sveta antropologi ugotavljajo, da je neoliberalizem spodbudil pripoznanje mladih kot podjetni­ških subjektov. Ahmed Kanna (2010) je v Dubaju opazil, da se je med letoma 1995 in 2010 z vzponom neoliberaliz­ma družbena in ekonomska odgovornost prenesla na mla­de »prožne državljane«. Siobhan Magee (2019) je opisala, kako se je v zadnjih letih na Poljskem razširila ideologija be your own boss, ko so si mladi prizadevali zaceti lasten posel, da bi tako postali neodvisni in samostojni, tj. brez morebitnih šefov. Na primeru Filipinov skupina avtorjev (Hardon, Davatos in Lasco 2019) opisuje, kako je sodobni kapitalizem privedel do vse vecje fleksibilizacije delovne sile, kar v najvecji meri zadeva prav mlade, ki si na »svo­bodnem trgu« prizadevajo za preživetje s trženjem speciali­ziranih produktov. V domaci antropologiji je vpliv neolibe­ralnih politik na (samo)oblikovanje mladih kot podjetnikov raziskoval Miha Kozorog (2018a, 2018b, 2019). Neoliberalizem je novodobna politicna, ekonomska in družbena doktrina za reorganizacijo mednarodnega kapi­talizma in ponovno vzpostavitev moci financnih elit, ki kot temeljno vrednoto poudarja svobodo (Harvey 2005). V bi­stvu gre za »svobodo trga«, torej za nevmešavanje države ali drugih regulatorjev v njegovo delovanje, pri tem pa se poudarja tudi svoboda posameznika (Bourdieu 1998). Po­sameznik naj bi svobodno izbral svoje delo in bil pri tem cim bolj »prožen« (fleksibilen), tj. znal naj bi se prilagajati danim okolišcinam in jih spreminjati sebi v prid. Z lastni­ma kreativnostjo in inovativnostjo naj bi se bil zmožen na trgu dela samostojno znajti. V neoliberalnih državah, glede na kulturne specifike sicer razlicno (Kanna 2010; Freeman 2014; Kozorog 2018b), zato politike z razlicnimi meha­nizmi pri posameznikih spodbujajo podjetnost, prilagodlji­vost, samostojnost, kreativnost in individualno odgovor­nost. S svobodno voljo in z lastnimi odlocitvami na trgu (dela) naj bi posameznik stremel tudi k osebni izpolnitvi, s cimer postane 'podjetnik sebstva' (entrepreneurial selves) (Freeman 2014: 20). Mladi so v tej perspektivi razumljeni kot najbolj prožni subjekti družbe (Kanna 2010), zmožni prilagajanja in (samo)dokazovanja s »stalnim samorealizi­ranjem in samoinvestiranjem« (Hardon, Davatos in Lasco 2019: 440). Pomemben mehanizem »interpelacije« (Althusser 2000) mladih v omenjenih vlogah so šole. V novem tisocletju so paradigmo »podjetniške družbe« v šolah mdr. spodbujale mednarodne organizacije: Mednarodna organizacija dela (ILO in UNESCO 2006) je tako predlagala, da se z vklju­citvijo podjetniških izobraževalnih priložnosti v sekundar­no izobrazbo stimulira zaposlitvene priložnosti za mlade ter da se s prakticnim ucenjem mlade pripravi na komple­ksnosti življenja v sodobnih urbanih in ruralnih skupno­stih. Izobraževalni programi naj bi ucencem omogocili pridobivanje takšnih vešcin, ki bi jim olajšale predvideva­nja in odzivanje na družbene spremembe (Hafterndorn in Salzano 2003: 3). V tem kontekstu so bile šole le redko predmet etnograf­skega raziskovanja. Izjema je poglobljena študija šolstva v sodobni Ruandi antropologinje Catherine A. Honeyman (2016), ki je raziskovala, kako si država oziroma vlada prizadeva v šolskih klopeh spodbujati podjetništvo pri mladih. Takšna izobraževalna politika je v Ruandi nastala okoli leta 2007 kot politicna vizija postkonfliktne družbe; usmerjena je bila predvsem na mlade, rojene po letu 1994, po tamkajšnjem genocidu. Vlada je predavanja iz podje­tništva vkljucila v srednje šole, da bi mladim »državlja­nom omogocila ne le kreiranje lastne zaposlitve, ampak da bi ti ljudje postali tudi ponudniki zaposlitev drugim, vse to v skladu z zakoni in s predpisi, povezanimi z ustvarjanjem in upravljanjem dobickonosnih projektov« (Honeyman 2016: 55). Kot ugotavlja Honeyman, pa je bil kurikulum podjetništva v šolah protisloven, saj je po eni strani skušal odgovarjati ustaljenim kolonialnim vzorcem, ki so poudar­jali red, predpise in zakone, po drugi pa neoliberalnemu idealu prožnosti, ki je poudarjal kreativnost otrok. Otroke so v šolah tako spodbujali h kreativnosti, ves cas pa jih tudi opozarjali na ideal spoštovanja pravil, kar je njihovo kreativnost dušilo. Knjiga prikaže, kako je novodobna vi­zija o podjetniškem potencialu mladih pronicala v šolstvo, kjer pa je naletela na kulturno in zgodovinsko pogojene prepreke. Hkrati je tudi prikaz neoliberalnega razumeva­nja kreativnosti, ki jo ta doktrina povezuje s posamezniko­vo podjetnostjo. Kot ugotavlja Saša Poljak Istenic (2017: 115), se v neoli­beralnem kontekstu ustvarjalnost vidi kot »rešiteljico« gospodarstva v recesiji, zato je pojem v središcu pozornosti tako poslovnega in organizacijskega upravljanja kot iz­obraževanja. Cilj obeh podrocij je povecati ustvar­jalnost posameznikov in skupin, da bi bili ti zmožni razvijati poslovne inovacije in podjetju pridobiti poslovno prednost. Nic drugace ni v Sloveniji: ta težnja je najocitnejša v izobraževanju (razlicni »tre­nerji« ustvarjalnosti ponujajo delavnice za ucitelje in ucence na vseh ravneh izobraževanja) in podje­tništvu (predavanja in usposabljanje vodstvenega osebja in zaposlenih). Toda o podjetništvu v šolskih klopeh in tamkajšnjem uce­nju kreativnosti (bodisi v svetu bodisi pri nas) še nimamo obsežnejše antropološke literature. Clanek tako prina­ša eno prvih takšnih slovenskih etnografskih raziskav. V njem se osredotocava na naracijo mentorjev in dijakov iz Šolskega centra Novo mesto, ki so s podjetniško idejo in ekipo UniBill leta 2019 zmagali na nacionalnem podjetni­škem tekmovanju POPRI. Posvecava se predvsem okoli­šcinam, ki so v konkretnih razmerah Novega mesta pod­jetništvo pripeljale v šolske klopi, in konkretnim oblikam ucenja podjetništva, pri cemer sva pozorna na vlogo in ra­zumevanje kreativnosti. Najprej pa sledi še nekaj pojasnil. Ko govoriva o kategoriji »mladih«, imava v mislih staro­stno skupino, ki je v (pogosto negotovem) življenjskem ob­dobju oblikovanja lastne identitete in družbenega položaja. V tej fazi svojega razvoja naj bi posamezniki izoblikovali svoje interese in opredelili poti za samouresnicevanje, pri cemer se pogosto znajdejo na razpotju med razlicnimi mo­žnostmi (Trbanc in Verša po Poturica 2013: 24; prim. Ko­zorog 2018a). V clanku obravnavava diskurze in prakse, ki mladost – posebej v kontekstu šolanja na drugi stopnji izobraževanja – predstavljajo kot cas in priložnost za vži­vljanje v podjetniški nacin mišljenja in življenja. Diskurzi o mladinskem podjetništvu se danes oblikujejo na razlicnih ravneh. Tako na primer Organizacija za go­spodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) poudarja, da je kljucnega pomena mladim predstavljati zgodbe o uspehu v podjetništvu, ki naj temeljijo tudi na primerih iz vsakdanje­ga življenja, saj naj bi to spodbujalo zanimanje mladih zanj (po Pigozne, Ineta in Surikova 2019: 144). V nadaljevanju sva pozorna na diskurze in prakse na nacionalni, predvsem pa na lokalni ravni (vse te ravni so med sabo povezane). Diskurzi o mladih in njihovem podjetništvu pa pogosto bolj kot vprašanja v zvezi z ustanovitvijo podjetja nasla­vljajo vprašanje kreativnosti (glej Honeyman 2016). Ta­ko je na primer Ulrich Schoof (2006), vodja skupine za globalno ekonomsko dinamiko pri fundaciji Bertelsmann, predlagal, da je mlade treba spodbujati pri kreativnosti in izumljanju novih, alternativnih in sodobnih »rešitev«. Kot prikaževa s primerom, se »kreativnost« razume kot »iskanje rešitev«, pri cemer gre za »rešitve«, povezane s sodobnim nacinom bivanja, ki imajo potencialno tržno vrednost, mocno zakoreninjeno v obravnavanih diskurzih in praksah. V raziskavi Spodbujanje podjetništva mladih: Ovire in spodbude za start-up podjetja mladih je Schoof podal naslednjo definicijo podjetništva: Podjetništvo je spoznanje priloz.nosti za ustvarjanje vrednosti in postopek za uresnic.itev te priloz.nosti, ne glede na to, ali vkljuc.uje ustanovitev novega podjetja ali ne. Medtem ko so pojmi, kot sta »ino­vacije« in »prevzemanje tveganj«, obic.ajno pove­zani s podjetništvom, tukaj niso nujni za opredeli­tev pojma. (Schoof 2006: 7) Kot torej predlaga citirani tink-tank, naj bi pri podjetništvu mladih v prvi vrsti ne šlo za spodbujanje ustanavljanja podjetij, ampak za spodbujanje dolocenih spoznanj. Pred­vsem spoznanja o priložnostih na trgu (ustvarjanje vredno­sti), s cimer pa je tesno povezana prav osebna kreativnost. »Ustvarjalno osebo« kot temelj gospodarskega razvoja so na prelomu tisocletja poudarjale vlade mnogih evropskih držav (Poljak Istenic 2017: 114). Neoliberalizem tako casti vlogo mladega cloveka kot tistega, ki ima veliko energije in moci, predvsem pa ideje oziroma zmožnost kreativnega mišljenja.11 Besedi »kreativnost« in »ustvarjalnost« uporabljava kot sopomenki. Ugotavljava, da je ravno pripoznanje specificne kreativnosti pri mladih tisto, zaradi cesar se jim pripisuje pomembno vlogo v sodobnem podjetništvu. Prepoznavanje mladih kot podjetniških subjektov v Sloveniji Mentorica v clanku predstavljene dijaške podjetniške eki­pe UniBill nama je slikovito opisala intenzivnost dela svo­jih varovancev: Zelo so bili dijaki proaktivni, na rešitvi so delali, srec.evali smo se tudi dvakrat tedensko. Tudi med vikendi smo delali, smo priz.gali rac.unalnik zvec.er in smo bili neprestano povezani. Tudi do enih zju­traj, potem pa spat. Bili smo vselej ne e-mailih, na google driveu smo imeli skupno mapo z vsem, de­jansko je vsak podelal, kar je dobil. Razdelili smo vloge, naloge. Njena naloga je bila usmerjati ekipo, jo spodbujati, pred­vsem pa skupaj z njo delati v opisanem intenzivnem tem­pu. Zgodbo mentorjev in dijakov predstavljava v nadalje­vanju. Ceprav tovrstnih zgodb v Sloveniji ni na pretek, jo vidiva kot reprezentativno za novi družbeni fenomen podjetništva v šolskih klopeh, ki je vreden antropološke obravnave. V Sloveniji je v relativno kratkem casu po ekonomskem kolapsu leta 2008, ko so mladim zaradi zmanjšanih mo­žnosti zaposlovanja prerokovali slabe case, nastala potre­ba po vzbujanju optimizma med mladimi s prikazovanjem scenarijev upanja, ki so pogosto temeljili na zgodbah uspešnih mladih podjetnikov (Kozorog 2019: 22). Neka­teri mladi so takrat posvojili idejo, da so lahko gonilna sila »dobrega (eticnega) podjetništva«, da so zmožni misliti »drugace«, »po svoje«, »zunaj okvirov«, torej kreativno (Kozorog 2019: 22). A medtem ko je mladinsko podjetni­štvo pri nas že bilo deležno nekaj antropološke refleksije (Kozorog 2018a, 2018b, 2019; Vodopivec 2018), je podje­tništvo v slovenskih šolah ostalo bela lisa. Ce je bilo kriticnih analiz mladinskega podjetništva pri nas malo, so po drugi strani akademski tink-tanki spodbujali premislek (potenciala) mladinskega podjetništva. Razi­skave Globalnega podjetniškega monitorja – GEM Slove­nija (2013) so sporocale, da je starostna skupina mladih od 25 do 34 let v podjetništvu najaktivnejša. Podjetništvo mladih so definirali kot priložnost za ustvarjanje delovnih mest za mlade, saj obstaja velika verjetnost, da bodo mladi zaposlovali svoje vrstnike (prim. Honeyman 2016). Med drugim so mladinsko podjetništvo kot razvojno priložnost predstavili še z naslednjimi parametri: mladi podjetniki se še posebej odzivajo na nove poslovne priložnosti in tren­de; mladi so aktivni v hitro razvijajocih se panogah; mladi s podjetniškimi sposobnostmi so boljši zaposlovalci; mladi ljudje so bolj inovativni in pogosto ustvarjajo nove oblike samostojnega dela; mladi, ki so samozaposleni, so bolj za­dovoljni z življenjem; podjetništvo ponuja brezposelnim ali deprivilegiranim mladim priložnost za gradnjo trajno­stnih pogojev za preživetje ter priložnost za vkljucitev v družbo; podjetniške izkušnje in/ali izobraževanje pomaga­jo mladim razviti nova znanja, uporabna tudi v drugih ži­vljenjskih izzivih; sposobnosti, npr. zaznavanje priložno­sti, inovativnost, kriticna miselnost, odpornost, odlocanje, timsko delo in vodenje, pa koristijo vsem mladim ne glede na to, ali se nameravajo zaposliti ali nadaljevati svojo kari­ero kot podjetniki (Spletni vir 2). V podobnem duhu družbenega pripoznanja mladinskega podjetništva so na primeru Goriške raziskovalci ugotavljali, da se dijaki zakljucnih letnikov srednjih šol nagibajo k stališcu, da je poklic podjetnika v Sloveniji vreden spoštovanja, kar je v diskrepanci s podobo podjetnika, ki ga odraža splo­šna slika javnega mnenja pri nas (Brglez idr. 2012: 25). S pomocjo mladih se torej krepi javno mnenje, da je pod­jetništvo kljuc do razvoja in blaginje celotne družbe (glej Brglez idr. 2012: 6). Podjetništvo naj bi ne bilo vec vpra­šanje, ampak odgovor. Po koncanem šolanju mladi vstopajo na trg dela, kjer se jih vse vec odloca za samozaposlitev in/ali podjetniško pot, kjer gre pogosto za snovanje lastnega inovativnega produkta. Zamisel, da je mogoce dobre ideje in celo svoje hobije spremeniti v posel, je med mladimi uveljavljena. Pri tem je treba poudariti, da je sodobna mladina zaradi poznavanja novih tehnologij samozavestna in želi razmi­šljati »zunaj okvirov«, kar nekatere mlade preprica, da postanejo podjetniki (Kozorog 2019: 30). Nekateri pa te ideje prinesejo že iz šolskih klopi, tj. iz formalnega izobra­ževanja, v okviru katerega se ucijo mišljenja, ki je usmer­jeno v razvijanje profitabilnih »rešitev«, kar obravnavava v tem prispevku. V clanku naju zanima zlasti, kako so nacionalne in regio­nalne razvojne agencije ter izobraževalne ustanove mlade zacele usmerjati v specificno mišljenje in razvijanje pod­jetniških vešcin že med sekundarnim izobraževanjem. Del obravnavanega sistema je tudi vseslovensko tekmovanje za najboljšo podjetniško idejo mladih Podjetnost za pri­hodnost ali na kratko POPRI. Ta prepleteni institucionalni okvir podjetništva v šolskih klopeh etnografsko prikaževa s primerom dijaške podjetniške ekipe UniBill. Metodologija Clanek predstavlja izsledke kratke etnografske raziskave, nastale med 25. in 28. novembrom 2019, ki je potekala pri vajah iz predmeta Antropologija prostora pod men­torstvom dr. Mihe Kozoroga in dr. Boštjana Kravanje na podiplomskem študiju etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Etnografsko terensko delo sva opravila v Novem mestu. Primarno sva se fokusirala na zmagovalce podjetniškega tekmovanja POPRI 2019, tj. na ekipo UniBill iz Novega mesta. Ekipa je razvila lasten produkt, in sicer platformo za mobilne te­lefone, ki omogoc.a shranjevanje prejetih fizicnih rac.unov v elektronski obliki. Izhajajoc iz tega primera sva pod drobnogled vzela še preostale kljucne akterje, ki so pripo­mogli k oblikovanju in razvoju ekipe in produkta UniBill. Osrednja tema najinega raziskovanja je tako postalo pod­jetništvo v šolskih klopeh na Šolskem centru Novo mesto, od koder prihajajo clani omenjene ekipe. Terensko delo je pretežno temeljilo na narativnih intervjujih, vkljucevalo pa je tudi nekaj opazovanja z udeležbo. Podrobneje je delo potekalo po naslednjem vrstnem redu. Ob pripravah na teren, ki so vkljucevale branje relevan­tne literature, je Vanessa stopila v stik z Žigo Povhetom, idejnim pobudnikom aplikacije UniBill. Z njim sva ob prihodu v Novo mesto opravila prvi intervju in od njega dobila kontakte preostalih clanov ekipe. Hkrati ko sva vzpostavljala stike s clani ekipe, sva se obrnila tudi na Šol­ski center Novo mesto in Razvojni center Novo mesto, kjer so pozdravili najino raziskavo in brez odlašanja privolili v sodelovanje v obliki polstrukturiranih intervjujev. Tako sva uspela opraviti pogovore s celotno ekipo UniBill (Ži­ga Povhe, Anz.e Kocjanc.ic., Nikita Galuh Kapušin in Jaka Kordiš), z njihovima mentorjema in profesorjema na Šol­skem centru Novo mesto (ga. Danijela Erenda in g. Roman Kapš), z ravnateljem šolskega centra (g. Boris Plut), z vod­jo projektov na Razvojnem centru Novo mesto (g. Simon Jeraj) in z direktorjem mladinskega centra LokalPatriot (g. Borut Pelko). Obiskala sva tudi prostore kljucnih institu­cij, ki na lokalni in regijski ravni sodelujejo pri spodbuja­nju podjetništva nasploh, še posebej pa med mladimi, in sicer: Razvojni center Novo mesto, v okviru katerega de­luje podjetniški inkubator Podbreznik, 'ustvarjalni prostor' (t. i. makerspace) SciDrom na Šolskem centru Novo mesto in mladinski center LokalPatriot. Te obiske razumeva kot obliko opazovanja z udeležbo. Kdo je lahko (mladi) podjetnik? Pojma »podjetništvo« in »podjetnik« sta se na slovenskih tleh do zgodnjih 90. let 20. stoletja uporabljala redkeje ta­ko v javnosti kot v vsakdanjem življenju. Konec 80. let pa sta po ekonomskih in politicnih spremembah (glej Loren­cic 2012) tudi besedi »podjetništvo« in »podjetnik« postali vedno pomembnejši in pogostejši del našega besednjaka. S pojmom »podjetništvo« pri nas najpogosteje oznacu­jemo aktivnosti posameznikov, ki jih izvajajo na trgu in si tako ob prevzemanju tveganja prizadevajo doseci cim vecji financni uspeh. Pojem »podjetnik« pa oznacuje po­sameznika, ki vrši navedene aktivnosti (Glas in Pšenicny po Poturica 2013: 16). Na tem mestu želiva napraviti pomembno razliko med tovrstnim razumevanjem podjetništva, ki predvideva na­stopanje podjetnika s podjetjem na trgu, torej mora v ta namen tudi registrirati podjetje, in podjetništvom, razu­mljenim kot potencial za razvoj inovacij, ki ga nekateri sodobni diskurzi pripisujejo posameznikom ali skupinam, ceprav ti posamezniki ali skupine s svojimi produkti (še) ne nastopajo na trgu, niti (še) nimajo registriranega podje­tja. Podjetništvo se v tem diskurzu bolj povezuje s kreativ­nostjo pri iskanju »rešitev« kot pa trženjem, zaradi cesar ima mocan interpelacijski naboj (prim. Althusser 2000), saj nagovarja veliko širši krog ljudi kot pa obicajno ra­zumevanje podjetnika. Domala vsakdo se namrec lahko prepozna kot potencialni podjetnik. Kot sva omenila že v uvodu, je poudarjanje specificnega mišljenja in kreativnosti kot izkaza podjetništva posebej prisotno pri delu z mladimi. Primer tega je zgoraj citirana definicija Ulricha Schoofa, da gre pri mladinskem podje­tništvu v prvi vrsti za »spoznanje priloz.nosti za ustvarjanje vrednosti« (Schoof 2006: 7) in ne nujno za nastopanje na trgu. Tudi mentorica UniBilla, diplomirana inženirka racu­nalništva Danijela Erenda, sama uspešna podjetnica, nama je definicijo podjetnika komentirala v podobnem duhu: Imela sem tez.ave, da sprejmem ta novi pristop v podjetništvu: kdo je lahko podjetnik, kaj ponuja? Uspešen podjetnik ne pomeni nujno, da imamo ti­soc zaposlenih. Ali smo lahko samo kot ena oseba podjetniki? Smo lahko, lahko razvijamo blagovno znamko, lahko razvijamo sebe kot podjetnika. Ni podjetnik nujno nekdo, ki ima ekipo za seboj. Lahko je podjetnik glasbenik, slikar. Trz.ni koncepti, ustvar­janje umetnosti na ulicah, ustvariti nac.in, pristop, ki osvoji ljudi. Vsi se zgraz.ajo nad Kardashian druz.ino, vsak rec.e, kakšne neumne kokoši, dejan­sko pa gradijo nac.rtno imperij […]. Podjetništvo je lahko karkoli. Socialna omrez.ja nam sluz.ijo. Mnogi gradijo na podjetništvu tako, da izpadejo kot neke karikature recimo. Starejši ljudje so zgroz.eni. Otro­ci, ki igrajo igrice, so lahko mladoletni milijonarji. Ce je po osnovni oziroma starejši definiciji podjetnik le malokdo, je to po novejšem naziranju lahko vsakdo, tu­di najmlajši. Tržne vrednosti pa ne predstavlja le produkt, ampak tudi oseba, ki je zmožna poiskati lastno tržno nišo. Za prenos tega sporocila, da je podjetnik lahko vsakdo, ki zna poiskati tržne priložnosti, pa je potreben tudi dolocen komunikacijski okvir, ki ga najmlajšim ponujajo družina, vrstniki in šola. Oglejmo si nekaj dejavnikov, ki mlade spodbujajo k raz­misleku o sebi kot podjetniku. V raziskavi, ki naslavlja vprašanje odnosa dijakov zakljuc.nih letnikov srednjih s.ol na Goriškem do podjetništva, so diplomanti razlicnih slovenskih univerz v skupni empiricni raziskavi preuce­vali dejavnike, ki vplivajo na odlocitev, da nekdo postane podjetnik; med temi dejavniki je pridobivanje podjetniških izkušenj v družini (Brglez idr. 2012). Ekonomska psiholo­ga Bolton in Thompson (2000: 18) pa sta okoljske vplive združila v štiri skupine: družinsko ozadje, izobrazba, sta­rost in delovne izkušnje. Našteti dejavniki so razumljeni kot »staticni«, ob teh pa so pomembni tudi »dinamicni«, ki delujejo kot sprožilne situacije oziroma zacetne »iskrice«, ki spodbudijo posameznikovo podjetniško kariero (Poturi­ca 2013: 4). Motivov, ki spodbujajo mlade v podjetništvo, pa je še nekaj. Pomemben vpliv imajo tudi socialni mediji. Nekateri mladi na primer v podjetništvu vidijo rešitev za škodo, ki jo družbi povzroca gospodarstvo (De Clercq in Honig po Poturica 2013: 24). Doloceno spodbudo za mla­dinsko podjetništvo je ustvarila tudi zadnja ekonomska kriza, saj lastno podjetje mladim omogoca samozaposlitev. Mladi v tem vidijo tudi samostojnost, življenje »brez šefa« (Magee 2019). Tukaj je še politicna tendenca po opolnomo­cenju mladih, ko jih spodbuja, naj vzamejo življenje v svoje roke (prim. Spletni vir 1). Na delu pa so še drugi dejavniki: obljuba samostojnosti, ki jo predstavlja podjetniški poklic (racunaj sam nase in na lastno zmogljivost), fleksibilnosti (obljuba prostega casa, lastnega planiranja urnikov), samo­odgovornosti (vzeti življenje v svoje roke; prim. Vodopivec 2017) in upanja na boljše case (glej tudi Kozorog 2019). Med naštetimi dejavniki ima pomembno vlogo tudi šola kot življenjski in socialni prostor, v katerem poleg razvoja intelektualnih sposobnosti potekajo tudi procesi, ki pripo­morejo k razvoju osebnostnih lastnosti, oblikovanju vre­dnot, stališc in samopodobe (Ferjan po Brglez idr. 2012: 7). Za analizo so zlasti pomembni programi, ki z rednimi in dodatnimi podjetniškimi vsebinami vplivajo na podje­tniške želje in intence mladih ter jih s pomocjo pedagoških modelov ekonomsko in vrednostno usmerjajo. Natancne kronologije, okolišcin in stopenj prenosa podje­tniških vsebin v slovenske šolske klopi v clanku ne more­va rekonstruirati, lahko pa izpostaviva nekaj kljucnih in­stitucij, ki so (bile) v to vkljucene. Prva je Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, interna­cionalizacije, tujih investicij in tehnologije SPIRIT, ki v okviru programa Mladi izvaja mentorska usposabljanja za ucitelje in profesorje in te spodbuja pri izvajanju aktivno­sti z mladimi podjetniki v okviru vzgojno-izobraževalnega procesa. Svoje poslanstvo med mladimi vidijo v zagota­vljanju pogojev za celovit podjetniški razvoj mladih in pomoc pri razvoju kompetenc ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetništva. Poudarjava, da agencija spodbuja mentor­sko delo pri razvijanju podjetništva v šolskih klopeh, kar obravnavava v nadaljevanju. Druga pomembna institucija, ki je imela dolocen vpliv na šole, so podjetniški inkubator­ji in tehnološki parki. Tako je Primorski tehnološki park d. o. o. ustanovil in organiziral tekmovanje POPRI. Tek­movanje poteka že vec kot desetletje, mlade pa nagovarja, naj razmišljajo o podjetništvu in razvijanju lastne inovati­vnosti, ustvarjalnosti in podjetnosti. Organizator po lastnih besedah želi s tem projektom dvigniti sposobnosti mladih pri iskanju in uresnicevanju zamisli, dajanju pobud, spre­jemanju tveganj, motivaciji, komuniciranju, timskem delu, vodenju in zapisovanju projektov ter odlocenosti za do­seganje ciljev. Zmagovalec tekmovanja prejme nagrado v višini 2.000 EUR. Med soorganizatorji tekmovanja so tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, SPIRIT, Slovenski podjetniški sklad in nekatere obcine; vidni par­tner tekmovanja pa je tudi Razvojni center Novo mesto, o katerem piševa v nadaljevanju. Kot vidimo, danes razveja­na mreža institucij skrbi za prisotnost podjetništva – v zgo­raj definiranem smislu kreativnega iskanja tržno zanimivih »rešitev« – v slovenskih šolah. Šolske klopi mladinskega podjetništva v Novem mestu Simona Jeraja, vodjo projektov na Razvojnem centru Novo mesto, veseli, da šole in ucitelji v Novem mestu s podporo in z mentorstvom mladim sledijo sodobnim vizi­jam. Opaža, da v obdobju zadnjih pet let nimajo težav pri izvajanju delavnic in širjenju promocije podjetništva med ucenci na primarni in sekundarni ravni izobraževanja: V zadnjih letih nimamo tez.av s šolami, saj kar same klic.ejo … Dolga leta nam je bil cilj, da sodelujemo tudi s Šolskim centrom Novo mesto in zdaj nam je uspelo … Sem tudi jaz bil z.e tam in kaj odpredaval, skratka, letos pa je bil to trimesec.ni program, kjer smo se vec.krat srec.ali in probali vec. razviti … Tudi uc.itelji vidijo, da je potrebno kadrom dati neke re­alne vsebine in vpogled na delovanje trga in se tru­dijo in so c.edalje bolj odprti, ni praktic.no neke šole, da nismo imeli niti enega predavanja, predstavitve na njej. To se dogaja recimo zadnjih pet let. Omenjeni razvojni center so dolenjske obcine in obmoc­ne obrtno-podjetniške ter gospodarske zbornice leta 1997 ustanovile kot podporno inštitucijo za spodbujanje podje­tništva v regiji. Omogoca nastajanje in razvoj novih pod­jetij z ugodnimi pogoji najema prostorov in s številnimi podpornimi storitvami. Kot »podjetniški inkubator« pred­stavlja »steber, na katerega vez.emo neke mentorske pro­grame, neke inovacije, pomoc. … Dve leti smo ustanavljali center, ki podpira podroc.je robotike … delo z mladimi in podjetništvom … razvijemo ideje za podez.elje in turizem, skratka smo zelo široki.« Do neke mere so orientirani tudi na mlade, ceprav so njihova ciljna skupina vsi podjetniki zacetniki. Druga z mladimi povezana lokalna inštitucija je mladinski center LokalPatriot. Njegove prioritete so kulturni pro­grami, sodeluje pa tudi v programih za spodbujanje krea­tivnosti in kreativnih industrij. Kot je komentiral direktor centra Borut Pelko: Z mladinskim centrom izvajamo en sklop izobraz.evalnih delavnic, saj smo na Ministrstvu za kulturo dobili razpis, ki gre v smer kreativnih industrij. Se pravi, v bistvu zdruz.ujemo umetniške prakse, sekamo s tehnološkimi idejami, dosez.ki in potem išc.emo, kje je tukaj presec.na mnoz.ica, da mogoc.e tudi kakšna stvar, ko se enemu umetniku znotraj raziskovanja vizualnega umetniškega ba­zena ali glasbenega podroc.ja, se kdaj komu tudi utrdi kakšna poslovna ideja, ampak artist jo ne bo izpeljal, visoko izobraz.en tehnolog v nekem podje­tju pa ideje morda nikoli ne bo dobil, tu se ta dva dela zdruz.ita. To je konc.ni cilj projektov ... Eden od pilotskih elementov tega projekta je, da zdaj izva­jamo delavnice za otroke od 9 do 15 let, ki so c.isti cyber-space engineering, nano, robotiki, paneli, in tukaj se mladostniki najdejo in uz.ivajo zelo, ne pa to nujno pomeni seveda, da zagotovo razvijemo podjetništvo, tukaj gre bolj za razvijanje kreativno­sti. Lahko pa tudi, da bo ta kreativnost c.ez nekaj, 5, 6, 7 let pri nekomu zasnova za podjetništvo. Poleg tega je LokalPatriot leta 2019 sodeloval v projektu Zavoda za zaposlovanje RS, ki je pod dolocenimi pogoji kandidatom financno pomagal pri odprtju samostojnega podjetja. Na razpis so se lahko prijavili posamezniki, ki so bili dolocen cas uradno vodeni kot brezposelni, pogoj za pridobitev subvencije pa je bila starost med 18. in 29. let. Ti mladi so morali opraviti tudi izobraževanje iz osnov podjetništva, podjetje pa je nato moralo obstajati vsaj dve leti. V Novem mestu se je tako registriralo 47 novih sa­mostojnih podjetnikov. Pelko še poudarja, da so se osre­dotocili na pridobitev mentorjev, ki tudi sami prihajajo iz gospodarstva in imajo podjetniške izkušnje: Bi rekel, mogoc.e, da je predvsem porast podjetni­štva, zdaj v novejših c.asih v Novem mestu, vec.ji v teh sodobnih, new-age start-up industrijah, ki so tehnološko, digitalizacijsko usmerjene. Mulec, mu naredi klik z aplikacijo, in super biznis. Iz teh teh­noloških kroz.kov izhajajo mulci, ki tukaj vidijo neke poslovne priloz.nosti … Da bi pa podjetništvo kot ta­ko bilo v genotipu Dolenjske, bi prej rekel ne, kot ja. Ceprav je Novo mesto eno od središc slovenskega gospo­darstva (tam so podjetja Krka, Revoz, Adria Mobil idr.), sogovorniki menijo, da tradicionalno to ni bilo podjetniško okolje. Tako je Simon Jeraj pripovedoval o znacilni slo­venski naravnanosti do zaposlitve, o idealu zaposlitve pri delodajalcu (glej tudi Kozorog 2018b, 2019): Novo mesto ima neko specifiko … Nam je tez.ko, ker je še dosti te mentalitete, c.eš »dobro se uc.i, pa bo­di priden, da boš šel delat v Krko«, to je nek ziher job, ker starši so nas dosti tako usmerjali … Nam kot inkubatorju je to še tez.je, ker moramo potem te glave razbijati, da vseeno lahko vsak posameznik nekaj naredi, da ima neka znanja, hobije ipd., ki bi jih lahko pretvoril v posel. Tudi za regijo je to manj­še tveganje, torej da ima 1.000 malih podjetij, kot pa eno ogromno. Se pa tudi to obrac.a, tudi Krka ni vec. neka poboz.na z.elja, ampak je vseeno vec. nekih drugih iniciativ, recimo coworking, to kar mi itak spodbujamo, da prideš za malo denarja do neke sredine, kjer razvijaš svoje potenciale. Bi rekel, da se zgodba zelo obrac.a. Podobno je družbeni kontekst Novega mesta predstavil Borut Pelko: Jaz mislim, da Novo mesto nikoli ni bilo kaj veli­ko znano po podjetništvu, z.e samo, c.e primerjam, da sem kot mulec, ko sem jaz študent bil, sem se vozil recimo na taborniške aktivnosti po Sloveniji, pa vem, da me je vedno fasciniralo, ko sem se vozil med Konjicami pa Celjem, ko je na vsaki hiši bila tabla za s. p. delavnico, za nekaj. Se mi zdi, da ne vem, ali je to še vpliv Avstro-Ogrske, nimam pojma, ampak se mi zdi, da to pri mikropodjetništvu, da ga je bistveno vec. na Štajerskem koncu. Pa mogoc.e tu­di na Primorskem. Tukaj, Dolenjska, Bela krajina, veliko manj. Je pa tudi en razlog za to: vedno je bila to regija, ki je imela precej solidno gospodarstvo, v Revozu, v Krki, v TPV-ju, v Trimu, v IMV-ju, v Adrii, in precej moc.no gospodarstvo, za otroke, ki gor ra­stejo z zaposlenimi starši v gospodarstvu, ker vedo, da samozaposlenost je nekaj, kar se v veliki meri iz roda v rod prenaša. Tukaj torej, bom rekel, c.e ti ide­aliziraš svoje starše, je tukaj vzgojni ideal vsakega otroka, da bo na koncu imel sluz.bo v Krki ali pa v Revozu. In tako razmišljajo. Morda je bila prav takšna diagnoza lokalnih družbeno­-ekonomskih razmerij razlog za vpeljavo podjetništva najprej v podjetniški inkubator, nato še v šolske klopi. Da so se razmere glede odnosa do podjetništva v Novem mestu spre­menile, pa opisujeta mentorja ekipe UniBill. Menita, da je v zadnjih letih Novo mesto doživelo pomembne premike v spodbujanju prav mladinskega podjetništva, in sicer ravno zaradi relativno mladih ljudi na vodilnih mestih v lokalni upravi. Mentor Roman Kapš opaža, da »Novo mesto vodi­jo zelo mladi ljudje. […] Nek interes, ljudje so zaz.iveli, ne­kaj se dogaja. Saj prihajajo tudi kritike, ampak za dobrim konjem se vedno kadi, pravijo.« Mentorja še poudarjata, da je za razvoj podjetništva med mladimi bistvenega pomena mentorsko delo. Mentorica Danijela Erenda: »Jaz mislim, da mladim na splošno manj­ka mentorstva, recimo, da ne vejo, na koga se obrniti, da ne vejo, mogoc.e, kako zac.eti.« V Novem mestu so nekatere šole okrepile prav to vlogo, v katero so vkljucili ljudi s podjetniškimi izkušnjami. Kapš o tem pravi: [M]idva imava oba podjetniško zaledje. Torej nisva teh strogo filozofsko-knjiz.nih zadev potrebovala, ampak sva zadevo gledala malce drugac.e. In ver­jetno se je to splac.alo, ker je bil z.e prvic. uc.inek. Tale podjetniška pobuda na Dolenjskem, iz strani šol, mislim, da je zelo moc.na. Osnovne šole, srednje šole, je ogromno tega. Ti mentorji so bolj ali manj uc.itelji, se pravi nekdo, ki je naredil pedagoško fakulteto, imajo vso literaturo tega sveta, ampak s podjetništvom je treba imeti izkušenj nekaj vec.. Moreš imeti dobesedno obc.utek za to. Je potrebno res imeti izkušnje, jih nimajo vsi, pa vem, da se ne­kateri blazno trudijo. Poudarjava, da tako mentorja kot Simon Jeraj iz razvojne­ga centra, ki ga citirava na zacetku tega razdelka, poudar­jajo t. i. »realne vsebine« oziroma prakticna, izkustvena znanja, ki naj bi jih ucenci pridobili v okviru podjetniških vsebin. Simon Jeraj dodaja: »Mi imamo […] srec.o, ker je Danijela [Erenda] tudi podjetnica in ima veliko znanja, pa verjetno tudi nima kakšen uc.itelj toliko znanja, kot recimo mi, ki smo vsak dan v stiku s podjetniki in podjetništvom.« Ob sodelovanju z mentorji z izkušnjami iz »realnega« podjetniškega sveta naj bi se ucenci osredotocali na prak­ticne oziroma »realne« potrebe trga. O slednjem cilju in z njim povezanih težavah Erenda pripoveduje: [V] poplavi vsega, se [mladi] tudi izgubijo in rec.ejo: »Saj z.e vse je, kaj bi bila pa moja ideja? Kaj bi lahko?« Jaz se velikokrat z dijaki pogovarjam, pa pravijo, kaj naj zac.nem, kje naj zac.nem? Ampak jaz jim ne morem to odgovoriti, to mora pac. sam nekaj najti. Poudarjam pa, da ni potrebno, da je to c.isto nekaj novega. Lahko je nekaj, kar z.e je na trgu, pa z nekim svojim pristopom nadgradijo lahko in to razvijejo tako, da zapeljejo v neko svojo smer. Ali pa tudi ne: lahko je tudi c.isto neka klasic.na zadeva, zakaj pa ne bi imeli spletno trgovino z lic.ili? Ce­prav jih je z.e tisoc.. Ampak c.e imamo mi nek dober pristop, c.e verjamemo v zadevo, jo lahko v bistvu spravimo na zelo dober nivo. Samo prave mehaniz­me je v bistvu treba znati uporabljati. Mentorica svojo vlogo vidi predvsem v spodbujanju mla­dih, ki kreativno išcejo tržne niše, da locijo, kaj na trgu že obstaja in kaj še ne. Spodbuja jih tudi, da je pomembno verjeti vase in v svojo nišo. Glavna vloga mentorja je, da kreativnost mladih usmerja v domnevno »realne« potrebe trga, da s tem v zvezi spodbuja t. i. »kreativno mišljenje« (Poljak Istenic 2017) in vero samih vase oziroma lastne zmožnosti. Mladi podjetnik tako ni nujno nekdo s pod­jetjem, ampak nekdo, ki verjame, da ima dobro idejo za potrebe trga. V šoli gre bolj kot za udejanjanje podjetniške vloge za spodbujanje identifikacije z njo. Prostor za kreativnost v Šolskem centru Novo mesto V zacetku 21. stoletja so z vzponom t. i. »kreativnega ra­zreda« (Florida 2005) mnogi delavci, ki so delali na da­ljavo, ugotovili, da pogrešajo tovarištvo in družabno pi­sarniško okolje, ob tem pa si kljub temu želijo ohraniti svobodo 'svobodnjaškega poklica' (freelance). Tako se je v razlicnih mestih po svetu rodila ideja 'sodela' (coworking) (Spletni vir 3). Za tem delovnim okoljem stoji zamisel, da se na enem kraju koncentrirajo razlicne, a med sabo locene produktivne sile, ki se povezujejo glede na trenutne potre­be. V teh prostorih naj bi torej delavci iz razlicnih panog ustvarjali družabno delovno okolje in dajali drug drugemu na razpolago svoja znanja, talente in ideje. Takšni prostori naj bi skupinam podjetnikov zacetnikov omogocali uspe­šno realizacijo zagonskih inovacij. Pomemben atribut, ki se ga pripisuje novim oblikam prostorjenja dela in ki delu­je kot ideološka podstat teh prostorov, je tudi kreativnost (prim. Irani 2013). Ena izmed oblik takšnega družabnega, ekonomsko pro­duktivnega in z ideološko noto kreativnosti podprtega prostora je tudi 'ustvarjalni prostor' (makerspace). Gre za mednarodno uveljavljeni koncept izobraževalnega in de­lavniškega prostora, ki je zasnovan kot znanstveni labora­torij. Zajema širok spekter dejavnosti in orodij, predvsem v povezavi s tehnologijami in z digitalno umetnostjo. To­vrstne prostore so v tujini v šole uvedli že pred nami. Na Šolskem centru Novo mesto tak prostor deluje po vzoru iz Italije, kjer si je profesorica Erenda makerspace ogledala tudi v živo. Pri postavljanju tega prostora sta jo podprla direktor Šolskega centra in ravnatelj Srednje elektro šo­le in gimnazije v Novem mestu. Pozdravila sta postavitev »laboratorija« za mlade, ki so ga poimenovali SciDrom. Povezali so se tudi s Fakulteto za elektrotehniko Univer­ze v Ljubljani. Pri nastajanju pa je bil pomemben tudi Razvojni center Novo mesto; kot pravi Simon Jeraj: Ideja SciDroma je prišla iz naše strani in se nahaja v Šolskem centru Novo mesto, da bi bila tam neka zac.etna animacija … spet tisti, ki bi hoteli nekaj vec., da razvijejo, jim je tam na voljo tehnologija, tako da spet lahko naslednjo stopnico naredijo z.e tam. Decembra 2018 so tako odprli kar dva tovrstna prostora, enega na šoli, drugega v razvojnem centru. Prostora sta na­menjena realizaciji tehnoloških rešitev, ki jih mladi ustvar­jajo ob podpori in s pomocjo mentorjev, in usmerjena v spremljanje razvoja na podrocju tehnike, elektronike in racunalništva. SciDrom se nahaja v kletnih prostorih Šol­skega centra. Ko sva stopila v prostor, naju je preseneti­la velikost in vtis o sodobnosti opreme. V prostoru imajo veliko mizo, na kateri se nahajajo akumulatorji in druge stvaritve dijakov. Opazila sva 3D-tiskalnik, ki je tiskal de­le akumulatorja za soncno elektrarno. Pokazali so nama kompresorje in razlicno opremo, ki so jo pridobili od do­natorjev, podjetij iz okolice. V kotu prostora imajo prijeten »cajni koticek« z velikim dvosedom in mizo, ob kateri se lahko mladi oddahnejo ali snujejo svoje nove ideje. Kot nama je povedala Erenda, so s tem prostorom uvedli po svetu že znano noviteto: Tako da v bistvu ti makerspacei delujejo po svetu z.e kar nekaj let, mi pa smo se vkljuc.ili preko Fakultete za elektrotehniko v ta program, v bistvu sva nekako skupaj z kolegom Luko Malijem, po enem vablje­nem predavanju, ki ga je imel na naši šoli, smo zac.eli tudi to zadevo poc.asi peljati. […] Imeli smo […] tu­di podporo Razvojnega centra Novo mesto, kjer so si s to idejo bili domac.i. Na zac.etku smo se celo pogovarjali, da bi bili pod isto streho, ampak sta potem vseeno nastala dva taka makerspacea, eden je pri njih in drugi je pri nas, ampak še sodelujemo pri doloc.enih zadevah. Glavni namen prostora SciDrom je odprtost in medsebojno sodelovanje med nadobudnimi dijaki in njihovimi men­torji. Temelji na zamisli, da tak prostor dijakom omogoca razvijanje inovacij, vendar tudi osebnih potencialov. Men­tor Roman Kapš o tem pravi: Makerspacei spodbujajo kreativnost, samostojnost, tega namrec. ni v rednem pouku. 12, 13 procentov dijakov je genialcev, imamo samo na elektro šoli 1.000 dijakov, in c.e jih je 100 zelo dobrih, zakaj pa jim ne bi dali nekaj vec., kar jim sicer ne pripada v sklopu pouka? Kapš si zato želi, da bi v SciDrom mladi prihajali samoini­ciativno razvijat lastne ideje: Ker namen tega makerspacea je ravno v odprtosti, greste vedno na posebni vhod, ne greste mimo var­nostnikov in tako naprej. Ce pa nekomu pride ideja ob enajstih zvec.er, na primer, da bi pa se mu zasve­tilo naenkrat, lahko pride in dela. Ideja je torej, da je odprtega tipa. Naši dijaki, skupine, ki tukaj razvi­jajo, dejansko lahko ob dogovoru z nami pridejo in tukaj razvijajo svoje ideje. Ugotavljava (opravila sva tudi neformalen, kratek pogovor z ravnateljem Šolskega centra), da je šola investirala v spe­cificni prostor, ki velja za pomembno odskocno desko za razvoj dolocenih, predvsem na tehnologijah utemeljenih oblik mladinskega podjetništva. V tem konkretnem pri­meru se je pokazalo, kako tesno je sodelovanje med pod­jetniško-razvojnim in šolskim svetom Novega mesta. Že samo ime makerspace in tudi njegova organizacija, ki sva jo opisala zgoraj, pa govori tudi o rabi prostora pri spod­bujanju kreativnosti v šoli. Prav zaradi želene kreativnosti ima ta prostor tudi prav poseben status znotraj šolskega prostora – kot pravi Kapš, gredo dijaki lahko tja kadarkoli, brez nadzora varnostnika, ce le prihajajo z namenom raz­vijanja novih idej. UniBill Izhodišce najine raziskave je bila zmagovalna ekipa na tekmovanju POPRI 2019 UniBill, katere clani prihajajo iz Šolskega centra Novo mesto. Ekipo UniBill sestavljajo: Žiga Povhe, Anže Kocjancic, Nikita Galuh Kapušin in Ja­ka Kordiš, ki se je ekipi pridružil kot zadnji. Anže, Nikita in Jaka obiskujejo zadnji letnik Srednje elektro in tehniške gimnazije Šolskega centra Novo mesto, Žiga pa je že štu­dent Fakultete za racunalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Žiga Povhe se spominja: Mi se pred tem, kot cela ekipa sploh nismo pozna­li… ekipa se je spremenila vmes, videli smo komu je bil interes delati, komu ne in podobno. Potem smo preoblikovali. Sedaj smo na novo trije fantje in ena punca. Dobili smo sedaj grafic.nega dizajnerja, ki nam je pomagal, da je vse lepo zapakirano. Kontekst in pomen, ki ga akterji pripisujejo svojemu uspe­hu, je treba preuciti z vec vidikov: kot posamezniki so vpeti v svoj lokalni prostor in v formalne ter neformalne dejavnosti, ki omogocajo njihovo delo; hkrati so ob njih nastopali pomembni drugi, tj. tisti ljudje, ki so jih spodbu­jali ali nagovarjali za podjetništvo, to so ucitelji, mentorji, ravnatelj ter, na drugi strani, sorodniki, prijatelji, partnerji. Tukaj naju zlasti zanima vloga šole, podjetniškega krožka in tekmovanja POPRI. Zgodba UniBill se je zacela na lokalni ravni, ko je Razvoj­ni center Novo mesto povabil Šolski center Novo mesto k sodelovanju na »start-up vikendu«. Na tem družabnem dogodku se med vikendom družijo potencialni podjetniki, ki podjetniške ideje razvijajo v skupinah in jih nato drug drugemu ter strokovni komisiji predstavljajo v obliki krat­kih predstavitev (t. i. peach). Gre torej za še eno od uve­ljavljenih oblik spodbujanja podjetništva med mladimi. Simon Jeraj se tega dogodka spominja: Njihova [UniBill] zgodba se je zac.ela lani na startup vikendu, novembra 2018, tam so prišli sicer z eno drugo idejo, ampak ista ekipa … Sicer niso bili ni­ti med prvimi tremi, so se pa veliko nauc.ili … […] ves c.as smo jih supportirali … nam je v interesu, da zac.nejo v šoli, s katero mi sodelujemo, v okviru nekih programov, ali start-up vikendov recimo … V bistvu nam uc.itelji oziroma mentorji na šoli pomagajo mo­tivirati mlade, da sploh pridejo na take dogodke. Mentorica ekipe Danijela Erenda dodaja: V bistvu nas je povabil Razvojni center na podjetni­ški start-up vikend in takrat smo sestavili ekipo, ki je imela neko idejo. Dve ekipi sta bili, ena ekipa se je sama javila. UniBill sva midva [s somentorjem Romanom Kapšom] sestavila. Potem po uvodnih predstavitvah in tekmovanjih smo ugotovili, da reši­tev, ki smo jo predstavljali, je bila prevec. tehnic.na, premalo razumljiva […]. Potem smo rekli, da okej, dve opciji sta, ali nadaljujemo z obstojec.o rešitvi­jo in jo poskušamo predstaviti na bolj razumljiv nac.in, druga opcija, pa da gremo v nekaj novega. Potem je Žiga [Povhe] prišel z idejo UniBilla. Zelo pomembno, da je ta ideja res zrasla od njih, od di­jakov. Ali imajo svoje ideje, pa jih midva pomagava razvit naprej, ali pa nic.. Žiga Povhe sliko dopolnjuje: Naš razred je profesorica Danijela uc.ila prakso in pri njej smo delali razlic.ne stvari, programirali, skratka imeli neke razlic.ne naloge … Naslednjo le­to, ko nas je drugo leto uc.ila, je pristopila do mene in je z.e lani videla, da veliko delam in me vprašala, c.e sem za, da bi probali nek start-up izziv … Najprej smo imeli malo bolj tehnološko rešitev. […] Nekako nam ni uspelo to razloz.iti na start- up vikend tekmo­vanju, ki ga organizira Razvojni center Novo mesto. Smo šli še na eno tekmovanje od Spirita, ampak smo ves c.as izgubljali. […] Potem pa smo z.e skoraj obu­pali, pa je mentorica nam ves c.as govorila, da so POPRI in da c.e uspemo na tem tekmovanju, dobiš nekaj denarja in gremo v Ameriko. Mi smo si rekli, c.eš, kaj bomo pa mi tam, c.e še tu na nekem start-up vikendu ne moremo zmagati … In je rekla, da je ne zanima in da nas bo prijavila, da gremo probat. […] Rekla je tudi, da imamo do 19. ure zvec.er c.as in c.e se do takrat spomnimo neke ideje, gremo na POPRE z novo idejo, c.e ne, gremo pa s to. Kljucna oseba, ki je spodbudila razvoj dogodkov, je bi­la mentorica. Njenega poziva ekipi dijakov pa ne bi bi­lo brez tekmovanja. Poziv je Žigo spodbudil, da je zacel aktivno razmišljati o njihovi podjetniški ideji. Povsem po nakljucju je v svojem žepu otipal racun in se spomnil, da bi bilo koristno imeti aplikacijo za shranjevanje fizicnih racunov. V tem primeru se nazorno kaže povezava med in­frastrukturo mladinskega podjetništva (tekmovanja, start­-up vikendi, mentorstvo v šolah) in razmišljanjem dijaka, ki je na pobudo mentorice želel poiskati tržno zanimivo kreativno »rešitev«. Mentorica meni, da je pri mladih spodbuda nujna, da je na­loga mentorja prepricati nadarjene posameznike ali skupi­ne, da aktivno razmišljajo o »rešitvah« s potencialno tržno vrednostjo: No, saj je res, da je idejo razvil Žiga sam in zelo spontano, ko je kliknilo, ampak ta push iz najine strani je vedno moral biti. Ko pade morala, se hitro izgubijo. To so le dodatne stvari, dodatne obvezno­sti, za katere je bil izkorišc.en res njihov prosti c.as. Je bil res push: dajte, dajte, dajte. In potem na kon­cu so podelali tisto, kar smo bili dogovorjeni, ampak c.ez te meje pa ni šlo, da bi kaj vec. bilo. In to sem jaz c.akala. Potem pa je Žiga prišel na idejo in tisti vec.er napisal cel spisek, cel esej je poslal na mail, dejansko je izlil tisto idejo. Ko sem jaz tisto prebra­la, sem bila šokirana, uau, Žiga, imamo jo! To je to. Mentorjeva vloga je dvigati delovno moralo in spodbujati kreativno mišljenje. Poudarjava, da pri tem ne gre za kakr­šnokoli kreativnost, ampak za s trgom povezano ustvarja­nje problemov in iskanje njihovih »rešitev«. Pomembna spodbuda za mlade pa je tudi sistem tekmo­vanj, kot jih pri nas zastopa tekmovanje POPRI. To poteka najprej na regionalni, nato na državni ravni. V prvem ko­raku tekmujoci svojo podjetniško idejo predstavijo pred komisijo, ki je obicajno sestavljajo lokalni podjetniki in mentorji. Ti izberejo dve najboljši ideji, ki tako dobita priložnost za predstavitev na državnem tekmovanju. Tja se uvrsti dvanajst finalistov iz vsake starostne kategorije: osnovnošolci (7., 8., in 9. razred), srednješolci ter študen­tje oziroma vsi mladi do 29. leta, ki še nimajo svojega podjetja. Tekmovalci imajo za predstavitev v obliki t. i. podjetniškega peacha na voljo pet minut. Na nacionalno tekmovanje POPRI 2019, ki je potekalo v Novi Gorici (POPRI 2019) in na katerem so zmagali, se je UniBill uvrstil na podlagi drugega mesta na regionalnem izboru. Zmaga na nacionalnem tekmovanju je ekipi odprla mesto na Olimpijadi genijev (Genius Olympiad) v Oswe­gu v ZDA. Na Olimpijadi je sodelovalo 789 ekip, ki so jih organizatorji izbrali med 1.469 prijavljenimi ekipami iz 78 držav. Tekmovanje je potekalo v šestih kategorijah. Ekipa UniBill je skupaj z okoli 40 ekipami z vsega sveta tekmova­la v kategoriji »poslovne ideje« in v tej kategoriji zmagala. Tovrstna tekmovanja so pravo okolje za ucenje podje­tniškega nastopanja in mišljenja. Predvsem spodbujajo izboljšave v nacinih prezentacije podjetniških idej, pri cemer ponovno poudarjava, da je pomembno tudi sodelo­vanje mentorjev – kot pravi Erenda: Zanimivo mi je bilo, ko sta se Žiga in Anz.e pripra­vljala na predstavitev v ZDA, sem jaz hotela, da data malo vec. poudarka na samopredstavitev, da zvadita, kako bosta govorila, kaj bosta povedala, onadva sta pa hotela, da ves c.as aplikacijo razvijamo. Anže Kocjancic temu pritrdi: »V bistvu naju je prisilila [smeh], da napiševa tekst, kaj bova povedala […], ampak jaz dejansko nisem šel nic. po tistem, ker itak, c.e sem pisal pol ure pred predstavitvijo, si nisem mogel nic. zapomniti.« Delo mentorja je ves cas zelo intenzivno. Svojo ekipo mo­ra ves cas spodbujati in spremljati. Medtem ko sta bila na primer so Žiga in Anže fokusirana izkljucno na razvijanje »rešitve«, sta pozabila na predstavitev pred komisijo, zato je morala intervenirati mentorica. Danijela Erenda se dela z ekipo UniBill zato spominja tudi kot napornega: Jaz moram rec.i, da sem kar izgorela lani. […] [Am­pak] njih zelo spoštujem. Saj je res, da so moji dija­ki, ampak jih vidim v neki taki superiorni luc.i, ker se mi zdi, da tako kot so oni sposobni in pripravlje­ni delati, to je redkost, je zelo dragoceno. Ti otroci res znajo ceniti, vrednotiti znajo. Njihov odnos, to je tako, jaz sem si prav rekla, to je to, kar si lahko vsak starš z.eli, da njegov otrok pride na to stopnjo, tiste sanje, po mojem, najvišje. Razdajanje mentorjem priznava Žiga Povhe: Glavni akterji, bi rekel, da so profesorji, ki to v pro­stem c.asu brez placila delajo. [...] [R]ecimo gospa Danijela in gospod Kapš sta nam celi svoj prosti c.as namenila … To je prva start-up ekipa na šolskem centru, smo bili neki poskusni zajc.ki … Ona se je odrekla zasebnim stvarem, da smo mi danes tukaj, kjer smo. Mentorjevo delo tako ni le podajanje snovi mladim, ampak je hkrati tudi telesno, umsko in custveno uprizarjanje zgle­da predanega in trdega dela za podjetniško idejo. Mentorji so podjetniški zgled, oseba, ki se je pripravljena odpove­dovati (na primer vecjemu zaslužku pri delu z dijaki), da bi uspela z idejo. Ne gre torej le za fizicno, ampak tudi emocionalno intenzivno delo, saj mora tudi mentor verjeti v dijakovo kreativno idejo oziroma »rešitev«. Mentorstvo je zato »afektivno delo« (Hardt in Negri 2000; Hardt 1999; Spletni vir 4), saj naj bi pri mladih zbujalo njihovo lastno verjetje, da so necesa, in sicer podjetništva, zmožni. Sklep Dijaško iskanje podjetniških idej ni toliko ekonomsko motivirano, kot jim je osebni izziv. Vcasih ima moralno ozadje; kot pravi tudi mentorica ekipe UniBill, si mladi prizadevajo biti družbeno koristni: Dijaki na našem centru niso podjetniki. Ti otroci razmišljajo drugac.e. Nova generacija, jaz pravim. Oni razmišljajo, kako rešiti probleme, ki jih imamo, razmišljajo, kako pristopit k tez.avam, kako poma­gat ljudem, kako razvijat nekaj, nekaj vec., kako do­dano vrednost dodajati. In branijo to moralno plat, kar je meni zelo všec., v tej starosti, naša ekipa reci­mo: »Ne, ne gre za to, da mi sluz.imo milijone, gre za to, kako mi rešujemo nek problem.« Ti otroci teh­nološko išc.ejo neke nove rešitve. Razmišljajo tako, da ne vstopajo na trg skozi financ.ni vidik. Seveda so potem sooc.eni tudi s tem, mora zadeva vodo pit, ampak drive, ko zac.nejo ustvarjat, je c.isto drugje. Analiza ne sme spregledati širših ozadij tovrstnega pod­jetništva. Ambicija neoliberalnega sistema je imeti »do­bro poucene podjetnike, ki tvegajo in pomagajo privabi­ti naložbe globalnih podjetij« (Ong 2007: 183). Ideja o vizionarskem podjetniku, ki z inovacijami v negotovih razmerah poganja razvoj, je danes temelj specificne ma­kronaracije napredka in rasti (Vodopivec 2018: 40–41). Neoliberalna doktrina je v tem okviru trasirala pot idea­lu »prožnega državljana« (Ong 2007), kot najbolj prožni pa se kažejo ravno mladi (glej Kanna 2010). Ti naj bi se nenehno prilagajali tehnološkim, politicnim in družbenim spremembam ter se skladno z njimi preobražali. Kot taki naj bi bili tudi idealni akterji ustvarjanja novih tržno zani­mivih problemov in rešitev zanje. Ta vizija vloge mladih pa ni brez protislovij. Ekipa UniBill gre z mentorjema naprej. Na tej tocki na­jinega terenskega dela ni šlo vec zgolj za šolski projekt oziroma kreativno razvijanje idej in »rešitev«, temvec se je zgodba nadaljevala in dobivala pravo podjetniško­-ekonomsko substanco. Po zmagi na mednarodnem tek­movanju so se clani ekipe z mentorjema morali odlociti, ali se bo zgodba zakljucila ali jo bodo nadaljevali na trgu. Pogledi akterjev so se razlikovali: medtem ko se dijaki v glavnem niso pocutili kot podjetniki, so bili mentorji do­bro seznanjeni s težavami prenosa ideje na trg. Dijaki: [C]e bi bilo po moje, jaz bi vse delal zastonj. Tako se mi zdi, no, ne maram ljudem rac.unati za stvari. […] Glede vodje za firmo recimo, jaz nisem, sem pa dober programer, odlic.en. (Anže Kocjancic) Jaz sem tudi bolj na slabi strani podjetništva. Ne vem, c.e bi se odloc.ila zdaj to nauc.iti vedno posku­šati nekomu prodati, mogoc.e bi se nauc.ila, ampak mene to ne nekaj vlec.e, v tej smeri, podobno kot Anz.e, no. Sem na drugih podroc.jih boljša, pa mi gre laz.je kot v podjetništvu. (Nikita Galuh Kapušin) Meni se zdi velikokrat, da bi znal prodati, da bi imel obc.utek za to, ampak se mi vseeno zdi, da na tem podroc.ju je zelo vaz.no, koliko imaš ti izkušenj, koliko ceniš sam sebe, in se mi zdi, da mi pri teh letih nimamo še tega, da bi znali ceniti svoje delo, pa sam sebe, kolikor sebe vrednotiš, se mi zdi zelo vaz.no pri podjetništvu. (Jaka Kordiš) Mentorji na drugi strani vedo, da »realni trg« niso šolske klopi: Potrebno bo najti strateškega partnerja, tudi konku­rence je z.e nekaj in potrebno bo najti neko trz.no nišo […]. Tehnološko pa vsaka c.ast tej ekipi, ki je pri teh letih izkazala super znanja in kako resno so to zade­vo postavili in pripravili za na trg. (Simon Jeraj) Ta ekipa je zelo sposobna, zelo napredna. […] Manjka jim pa ta poslovna z.ilica. Potrebujejo pove­zave, to je pomembno. Do sedaj niso imeli še stika s tem. Morajo razvijat pristope networkinga, tega nimajo in ne morejo imet. Rabiš cel paket. Torej tu­kaj so zares potrebovali pomoc.. Oziroma jo še po­trebujejo, c.e sem c.isto iskrena, namrec. to je stvar, ki zori, to je nekaj, kar z izkušnjami pridobiš. To je nemogoc.e, da bi iz literature dobil ali pa iz nekih filmov, na primer. Dejansko to moreš iti na teren in osvajati. (Danijela Erenda) To, kar [tukaj] na policah [SciDroma] vidite, to so c.udovite tehnic.ne zadeve, ki [pa] jih tile fantje ni­so sposobni verjetno niti sosedu prodati. Ker oni so znanstveniki. Zato zdaj dobijo drugo spodbudo in usmeritve, potrebujemo marketing, samo reklami­ranje, dali bomo na FB, povsod. Treba je imeti ne­kaj ciljev. […] Štos je tudi v tem, da midva poznava nekaj ljudi, lahko obrneš telefon, poklic.eš nekoga, ki je za nas pomemben. (Roman Kapš) Na podlagi predstavljene etnografije ugotavljava, da je pod­jetništvo v šolah povezano predvsem s t. i. »kreativnim mi­šljenjem« in z usmerjanjem dijakov k iskanju potencialno tržno zanimivih »rešitev«. »Kreativnost« se tako razume v ozkem okviru, definiranim s trgom. Ideologija, da zmorejo poiskati lastne ideje s tržnim potencialom, mlade posame­znike »interpelira v subjekte« (Althusser 2000: 95) mladin­skega podjetništva. Okolje te ideologije sestavljajo nacio­nalne in regionalne institucije, ki vkljucujejo šolski aparat, najbolj ucinkovito pa z afektivnim delom mlade interpelira­jo mentorji. Ob tem, ko spodbujevalci in mentorji podjetni­štva v šolskih klopeh poudarjajo, da je pomembno, da imajo mentorji stik z »realnim« svetom podjetništva, nastaja para­doks, ker dijake bolj kot podjetništva v smislu prevzemanja tveganj na trgu ucijo podjetništva kot kreativnega mišljenja in snovanja idej. Tudi zato poudarjava ideološki trenutek podjetništva v šolah, saj v prvi vrsti spodbuja identifikacijo s podjetništvom ter vero vase in lastne kreativne zmožnosti. Zahvala Raziskovanje in pisanje clanka je potekalo tudi v okviru raziskovalnega projekta Mladi podjetniki v casu negoto­vosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija pod­jetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Re­publike Slovenije. Zahvaljujeva se mentorju, doc. dr. Mihi Kozorogu, za spodbudo in profesionalno vodenje pri pisanju, pa tudi vsem sodelujocim akterjem v najini raziskavi, še zlasti Ro­manu Kapšu in Danijeli Erendi ter celotni ekipi UniBilla. Za priložnost in komentarje sva hvaležna tudi urednicama Glasnika SED. Viri in literatura ALTHUSSER, Louis: Izbrani spisi. Ljubljana: NUK, 2000. BOLTON, Bill in John Thompson: Entrepreneurs: Talent, Tem­perament, Technique. Oxford: Butterworth-Heinemann, 2000. BRGLEZ, Robi, Dejan Jelovac in Jan Miklavc idr.: Empiricna študija odnosa dijakov zakljucnih letnikov srednjih šol na Go­riškem do podjetništva. Raziskave in razprave 5/3, 2012, 3–50. FLORIDA, L. Richard: Vzpon ustvarjalnega ra­zreda: In kako ta spreminja delo, prosti cas, sku­pnost in vsakodnevno življenje. Velenje: IPAK, 2005. FREEMAN, Carla: Neoliberal Respectability and the Making of a Caribbean Middle Class. Durham in London: Duke University Press, 2014. HAFTERNDORN, Klaus in Carmela Salzano: Facilitating Youth Entrepreneurship: Part I: An Analysis of Awareness and Promotion Programmes in Formal and Non-formal Education. Ženeva: International Labour Office, 2003. HARDON, Anita, Anthony I. Davatos in Gideon Lasco: Be Your Product: On Youth, Multilevel Marketing, and Nutritional Cure­-alls in Puerto Princesa, Philippines. American Ethnologist 46/4, 2019, 429–443. HARDT, Michael: Affective Labor. Boundary 26/2, 1999, 89–100. HARDT, Michael in Antonio Negri: Empire. Cambridge: Har­vard University Press, 2000. HARVEY, David: A Brief History of Neoliberalism. New York: Oxford University Press, 2005. HONEYMAN, Catherine A.: The Orderly Entrepreneur: Youth, Education, and Governance in Rwanda. California: Stanford University Press, 2016. ILO in UNESCO: Towards an Entrepreneurial Culture for the Twenty-first Century: Stimulating Entrepreneurial Spirit through Entrepreneurship Education in Secondary Schools. Pariz: ILO, UNESCO, 2006. IRANI, Lilly: The Cultural Work of Microwork. New Media & Society 0/0, 2013, 1–21. KANNA, Ahmed: Flexible Citizenship in Dubai: Neoliberal Su­bjectivity in the Emerging “City-Corporation”. Cultural Anthro­pology 25/1, 2010, 100–129. KOZOROG, Miha: »Normalen podjetnik« vs. »Poseben akti­vist«: Iskanje ravnovesja med osebo in prihodnostjo. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58/3–4, 2018a, 51–63. KOZOROG, Miha: The Ecosystem Ideal and Local Neolibera­lism of the Young Entrepreneur: The Millennials’ Entrepreneu­rial Environment in Slovenia. Etnološka tribina 41/48, 2018b, 259–280. KOZOROG, Miha: Trije casi podjetništva mladih v Sloveniji. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 59/2, 2019, 19–32. LORENCIC, Aleksander: Prelom s starim in zacetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990–2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. MAGEE, Siobhan: ‘To be One’s Own Boss’: Exceptional En­trepreneurs and Products that Sell Themselves in Urban Poland. Ethnos 84/3, 2019, 436­­–457. ONG, Aihwa: Neoliberalism as Exception: Mutations of Citizen­ship and Sovereignty. Durham, NC: Duke University Press, 2007. PIGOZNE, Tamara, Luka Ineta in Svetlana Surikova: Promoting Youth Entrepreneurship and Employability through Non-Formal and Informal Learning: The Latvia Case. CEPS Journal 9/4, 2019, 129–150. POLJAK ISTENIC, Saša: Creativity: an introduction to popular concepts, topics, and discussions = Ustvarjalnost: uvod v raz­širjene koncepte, teme in razprave. Traditiones 46/1–2, 2017, 103–125. POTURICA, Sabina: Podjetništvo med mladimi: odziv na slabo zaposljivost mladih. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Lju­bljani, Ekonomska fakulteta, 2013. SCHOOF, Ulrich: Stimulating Youth Entrepreneurship: Barriers and incentives to enterprise start-ups by young people. Geneva: ILO, 2006. Spletni vir 1: Evropska komisija, EU Youth Report: Commission Staff Working Document. Status of the situation of young people in the European Union, 2012; https://ec.europa.eu/assets/eac/youth/library/reports/eu-youth-report-2012_en.pdf, 15. 5. 2020. Spletni vir 2: RABERNIK idr., GEM Slovenija: Spregledan podjetniški potencial mladih, 2013; https://www.spiritslovenia.si/resources/files/doc/publikacije/GEM_Slovenija_2013.pdf, 19. 4. 2020. Spletni vir 3: HUNT, Ryan: Port Workspace: An Ethnographic Study of Coworking in Oakland, CA, 2013; https://www.aca­demia.edu/26987605/Port_Workspace_An_Ethnographic_Stu­dy_of_Coworking_in_Oakland_CA, 15. 8. 2020. Spletni vir 4: WOODCOCK, Jamie: Understanding affective labour, 2019; https://www.jamiewoodcock.net/blog/understan­ding-affective-labour/, 17. 8. 2020. VODOPIVEC, Nina: Creativity in Production and Work Experi­ences from Slovenia. Traditiones 46/1–2, 2017, 127–147. VODOPIVEC, Nina: Vizije prihodnosti in družbene spremem­be v Sloveniji: Podjetništvo, socialno podjetništvo in družbeno eksperimentiranje. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58/3–4, 2018, 39–50. Entrepreneurship in Schools Ethnography of Promoting Entrepreneurial Creativity at a School in Novo Mesto The article presents the results of a short ethnographic research focusing on the winners of the POPRI 2019 national compe­tition for young entrepreneurs, i.e. the UniBill team from the Slovenian town of Novo mesto. A team of five young students has developed a platform for mobile phones, which enables the storage of received physical invoices in electronic form. The article investigates how a local secondary school was involved in the process of “interpellation” of these young persons in entrepreneurial activities and roles. The article examines an international context of neoliberalism and national programmes for implementation of entrepreneurship among youth as well as socio-economic specificities of the local environment, which were all crucial frames for the incorporation of entrepreneurship in the local school. A particular attention is paid to individuals who run local entrepreneurial programmes, and especially to the school mentors who perform “affective labour” in order to provide a role model for young entrepreneurs. The main research question is how the school system, including mentors, defi­nes entrepreneurship of young people. The article provides ethnographic evidence to suggest that entrepreneurship is primarily understood as the ability to apply creative thinking. Various approaches and tools are implemented by the school to stimulate such thinking, the mentors, however, understand their role primarily as encouragement to young people to be creative in the sense of their search for novel niche products and particularly the so-called “solutions” that can be transformed into saleable products. The school thus plays an important role in the development of specific, entrepreneurship-related personality traits, values, attitudes and self-image. * Vanessa Benak Cvijanovic, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; vanessa.benakcvijanovic@gmail.com. ** Rene Dopler, univ. dipl. etnolog in kulturni antropolog, magistrski študent etnologije in kulturne antropologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; rene.doplero@gmail.com. Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic* LASTNINSKE IN NELASTNINSKE ŽIVALI V URBANEM OKOLJU Aspekti dominacije, odtujenosti in speciesizma Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 23. 9. 2020 Izvlecek: Prispevek preucuje lastninske in nelastninske živali v urbanem okolju, njihove simbolne in realne razsežnosti ter vkljucuje empiricno raziskavo obeh živalskih vrst v Ljubljani med letoma 2012 in 2020. Lastninske živali so udomaceni psi, ki še vedno predstavljajo lastnino posameznika cloveške vrste, a imajo vecinoma visok socialni status. Nelastninske pa so v tem primeru golobi, ki kljub relativni svobodi lahko skozi cloveško optiko postanejo »smetišcne« živali. Ugotavlja, da je odnos med živaljo in clovekom oblikovan kot binarno dojemanje sveta, zato avtorica predlaga njegovo dekonstrukcijo. Kljucne besede: lastninske in prostoživece živali, golobi, psi, socialna konstrukcija narave, »smetišcne« živali, kriticna animal­istika Abstract: The article examines proprietary and non-proprie­tary (feral) animals in the urban environment, their symbolic and real dimensions and also includes an empirical study of both animal species in Ljubljana between 2012 and 2020. Propri­etary animals are domesticated dogs that still represent the property of an individual human and have a high social status. In this case, pigeons are non-proprietary, and today, despite their relative freedom, they can become ‘trash’ animals through hu­man views. The author believes that the animal-human relation­ship is designed as a binary perception of the world, and thus proposes its deconstruction. Keywords: proprietary and non-proprietary (feral) animals, pigeons, social construction of nature, ‘trash’ animals, critical animal studies »Tisoc golobov preplavi mesto / in razveljavi svet.« (Detela 2018: 684) »V izgrajevanju sveta ljudje nismo edini.« (Detela 2011: 115) Uvod Na podlagi socioloških, antropoloških, etnoloških, folklo­risticnih, filozofskih ter kriticnoanimalisticnih diskurzov in konceptov Drugega, ki je žival, poskušamo iz empiricne iz­kušnje analizirati clovekov odnos do psa, ki ima navidezno visok položaj v urbani cloveški skupnosti (razen zapušcenih in velikokrat tudi zavetišcnih psov), hkrati pa je še vedno lastnina, ter do golobov, ki kljub svobodi in clovekovi bliži­ni niso varni pred cloveško dominacijo ter ob nepoznavanju njihovih znacilnosti in potreb postajajo marginalizirana in preganjana pticja vrsta, njihovi cloveški hranitelji pa doži­vljajo stigmatizacijo in psihicno nasilje. Podrobno bomo analizirali družbene konstrukte in kon­cepte, od clovekove dominacije nad naravo do odtujenos­ti od nje ter speciesizma,11 Odtujenost ali alienacija se v tem konstekstu nanaša na odtujenost cloveka od nekaterih živalskih vrst, speciesizem pa pomeni diskri­minacijo na podlagi vrste. ki omogoca cloveku, da živali diskriminira glede na lastne ali družbeno sprejete poglede. Osredinili se bomo na odnose ljudi do golobov in psov v urbanih okoljih, še posebej v Ljubljani. Nadalje bomo razpravljali še o konceptih koristno in škodljivo, ukroce­nost in kontrola narave, neestetskost in estetskost živalskih vrst, vrstna podobnost in oddaljenost, sterilnost in higie­nizacija urbanega prostora ter kulturna tesnoba do narave, diskriminacija ali hierarhicnost posameznih živalskih vrst ter speciesizem. Vsi ti kažejo na izrazito binarnost ali dua­lizem zahodnega sveta.22 O zanikanju binarnosti in dualizma zahodnega sveta med kulturo in naravo gl. Telban (2017: 7–11). Najprej bomo pogledali simboliko goloba in psa, ugotovi­li, kako se je ta simbolika v urbanem svetu bodisi spreme­nila ali ohranila, nato pa ugotovili, kakšen je danes položaj obeh necloveških subjektov. Ta se je namrec v zgodovi­ni spreminjal prek družbenih konceptov. Odnos cloveka do goloba in psa skušamo razložiti prek urbanih mitov in zmot ter ga ob tem primerjati z odnosom do psa, ki je udo­macena in lastninska vrsta ter ima v urbanem okolju pov­sem drugacen status kot golob. Izhajamo tudi iz premise, da ko govorimo o živalih, golobih in psih, ne govorimo o vrsti, pac pa o posameznikih, o osebah, ki imajo zavest o sebi (prim. Ingold 1994; Steiner 2008; Francione 2013). Kot pravi Kohn: »Vsa bitja, in ne samo ljudje, se s sve­tom in med seboj ukvarjamo kot oseba – to je kot bitje, ki ima svoje stališce« (Kohn 2007: 3). Da je pes v urbanem okolju posameznik, je danes družbeni konsenz, a je seveda tudi družbena konstrukcija. Pes ima ime in ni samo pes. Golob pa je lahko posameznik le, ce ima neko uporabno vrednost, npr. golobica Marjana, udomacena za potrebe cloveka, ki jo je vadil v letenju na velike razdalje (prim. Hrvatin 2020: 42-43) in mu je prinesla prvo nagrado na tekmovanju v Južni Afriki (Spletni vir 1). Le tako je lah­ko dobila ime in postala posameznik, a pri tem izgubila svobodo in postala lastnina. Prav te konstrukcije lastnine in svobodnosti subjektov, visoko postavljeni posamezniki pasje vrste in marginalizirani posamezniki golobje popu­lacije, kažejo na to, da clovek razlicno konstruira zunanjo realnost in s tem povzroca povzdigovanje neke vrste in po­polno odklanjanje druge, kar imenujemo tudi speciesizem (Dunayer 2009; Ryder 2010). To je mogoce le, ce se ima clovek za dominantnega vladarja tega sveta, golobi in psi pa so le njegovi podaniki. Golob: simbol in zgodovina Golob sodi med simbole v antizoomorfni religiji, kot je kr­šcanstvo. V Bibliji je zapisano, da naj bi bili kot golobi, go­lobi pa so tudi najveckrat omenjene ptice v Bibliji (Viskovic 1996).33 Imanuel Kant je parafraziral Kristusov izrek, povezan z golobi: »Po­litika pravi: bodite modri kot kace; morala dodaja: in nedolžni kot golobi« (Kant 1974: 156). V judovsko-kršcanski simboliki je golob temeljni simbol cistosti in preprostosti. Motiv cistosti so v srednjem veku izpeljali iz dejstva, da se golobi radi kopajo. V golobu so kršcanski pisci videli cel niz vrlin in kreposti. Slovel je po nežnosti in ljubeznivosti, znana je njegova pregovorna zvestoba, saj naj bi golobi vse življenje ostali zvesti ene­mu partnerju. Sloveli so tudi po preudarnosti in previdno­sti (Germ 2006: 49). Golob, ki v znamenje pomiritve božje jeze Noetu prinese oljcno vejico in s tem naznani, da so se vode umaknile in da se je Bog spravil z ljudmi, je skoraj univerzalen simbol miru in sprave. V antiki je golob predstavljal prisotnost bogov v prerokbah. V poganskem kontekstu, ki drugace vrednoti pojem cistosti, torej ne v nasprotju s telesno ljubeznijo, temvec v poveza­vi z njo, predstavlja golob(ica), Afroditina ptica, izpolnitev ljubezni, ki jo ljubimec ponuja predmetu svoje želje. Na grških pogrebnih vazah je golob prikazan tako, da pije iz vaze, ki simbolizira vir spomina (Chevalier in Gheebrant 1993: 154). V srednjeveški kulturi golob simbolizira tudi kršcansko cerkev (Germ 2006: 50). V kršcanski umetnosti je bel golob najveckrat podoba Svetega Duha,44 V severni Sloveniji je bilo v 19. stoletju razširjeno obešanje lesenega goloba – Svetega Duha – nad mizo v kmecki hiši. predstavlja pa lahko apostole, mucence ali preprosto verne duše. Golob se pojavlja v zvezi z življenjem nekaterih svetnikov. Na­stopa v zgodbi sv. Benedikta, ki je videl dušo svoje umrle sestre Sholastike, kako leti proti nebu v obliki goloba, ter je kot atribut sv. Remigija v francoskih katedralah upodob­ljen s posodo olja v kljunu, kar simbolizira potrditev prave vere – kršcanstvo in krst (Hall 1991: 289). Germ simboliko osredinja na simbol miru, upanja, golobica pa naj bi bila prispodoba za ljubljeno osebo55 Ta simbolika naj bi veljala tudi za današnjo percepcijo goloba, a žal je zgolj retoricna. (Germ 2006: 51). Ta simbolika se odraža tudi v ljudski pesmi. V najrazlic­nejših zvrsteh slovenskih ljudskih pesmi, predvsem v raz­licnih tipih balad, nastopajo živali v razlicnih vlogah, npr. golob kot podoba zvelicane duše (SLP II66 SLP pomeni kratico znanstvenokriticne izdaje Slovenskih ljudskih pesmi, številki pa tip in varianto (gl. Kumer idr. 1970-2007). 118/1, 123/1), znanilec bližnje smrti (SLP II 212/2), grlica kaznovana (SLP I 46/2), golob ter grešna duša (SLP I 80/2). V pes­mih »Ticica, golobicica, kušikaj me v gobcek« (GNI O77 O je oznaka rokopisne zbirke Odbora za nabiranje narodnih pesmi (1904-1913). 14070), »Ti si golobicica« (GNI O 1905), »Priletel golob­cek iz daljne dežele« (GNI O 2165) pa je golob figurativen (gl. Golež Kaucic 2012). Golob je lahko metafora za ljube­ga ali kontrametafora zanj. Golobek, golobek, Golobek, golobek Zleti mi domo, Na strehi sedi, Oj lubi, oj lubi, Oj lübi, oj lübi, Le pridi nocoj. Pa ge si mi ti? Š 323988 Š = Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi II, št. pomeni številko pesmi (gl. Štrekelj 1900–1903). Š 4014 Golobe sovraži, Ce k‘šujejo se: Bol rada ma macke, Njih kremplje ojstre! Š 4109 Odnos med golobi in ljudmi se je zacel že pred 5000 leti, vzgajanje pa pred dvema tisocletjema (Allen 2009). Po­znamo domace golobe, ki so udomaceni divji golobi, pri cemer je njihova populacija zelo hitro narasla (Caras 1997; Jerolmack 2013; Sterba 2012). Uporabljali so jih za hra­no in komunikacijo, saj je golob brez težav preletel 1800 kilometrov (Walcott 1996). Golobe so v vojni uporabljali že Asirci in Grki, od Dioklecijana je znana golobja zracna pošta, ki je bila uporabljena v Parizu leta 1870, v prvi, pa tudi drugi svetovni vojni, ko so zavezniki s padali pošilja­li golobe kot kurirje francoskemu odporniškemu gibanju (Viskovic 1996: 372). V monografiji Exploring the Animal Turn je objavljeno fiktivno pismo goloba Cher Amija ge­neralu Johnu J. Pershingu, ki mu je podelil medaljo Croix de Guerre. Cher Ami je medaljo prejel za hrabrost v prvi svetovni vojni, ko je oktobra 1918 herojsko prenesel po­membna sporocila prek Rokavskega preliva v Francijo, s cimer je obvaroval življenja 194 vojakov 77. bataljona. Golob prvoosebno opisuje grozo, strah in trpljenje, ki so jih morali prenašati golobi pismonoše in ki nikakor niso bili v obzorju cloveka: »Bil sem kot razlicica radia. Am­pak diham. Srce mi bije. Kovinski nosilec okoli moje no­ge je ponoci leden, podnevi pa je vroc. Prestrašen sem. V stresu sem. Na soncu se pocutim udobno in srecen sem, ko glavo potopim v vodo. Noben stroj ne cuti, kar cutim jaz. Sem živ« (Lindahl 2014: 89). […] In še: General, takrat tega še nisem razumel, vendar so me se­veda zadele krogle. Imel sem luknjo v prsih, ena noga mi je visela ob tetivi in na eno oko sem izgubil vid. To so mi razložili med slovesnostjo, kjer sem dobil medaljo za hrabrost. Uspelo mi je preleteti celo pot do svojega gnezda in skoraj sem umrl tam, na tleh. Morda bi mo­ral biti hvaležen za operacije in leseno nogo, ki so mi jo moški izklesali, da so me ohranili pri življenju. Toda ce bi krogla zadela drugo nogo in bi se sporocilo, ki sem ga prenesel, izgubilo, mislim, da mi ne bi s takšnim prizade­vanjem poskušali rešiti življenja. Ne bi me poslali na pr­vovrstno potovanje nazaj v Ameriko in še eno leto ne bi ostal živ. Moje življenje je bilo odvisno od tega sporocila in moje življenje je bilo uniceno zaradi tega sporocila. (Lindahl 2014: 91) Ljudje niti pomislili niso, da bi golob lahko cutil strah, grozo, žejo, utrujenost idr. Zanje so bili le leteci prenašalci novic, ki so bili prisiljeni leteti v vojna obmocja, ne da bi to hoteli. In zato je podelitev medalje za hrabrost po­polnoma antropocentricno dejanje, golob od tega ni imel nic. Cetudi je bil v zgodovini pomen goloba vecji, pa je bil udomaceni golob vedno, tudi v preteklosti, povezan z uporabno vrednostjo, bil je spoštovan, ce je bil koristen. Svobodno letece bitje je postalo lastnina v službi vojne. Sprevrženost clovekovega pogleda le na uporabnost ali ne­uporabnost živih bitij je tudi ob tej fiktivni zgodbi, ki jo v imenu goloba pripoveduje cloveški glas, popolnoma jasna. Golob je anima machinata in ne cutece bitje, ceprav s svo­jo zgodbo sporoca, da ima vršilsko sposobnost (agency). Simbolika psa in pes v ljudski pripovedi in pesmi Pes je v vseh mitologijah psihopomp, povezan s smrtjo in peklom, podzemeljskim svetom (Chevalier in Gheebrant 1995: 444; Viskovic 1996). Že Plinij je hvalil bistrost in zvestobo psa. V antiki in srednjem veku je bil zelo prilju­bljen (Germ 2006: 174–175). Je clovekov vodnik v temi smrti in njegov družabnik v dnevni svetlobi. Psi veljajo tudi za neciste, npr. v islamu, ki ga je oblikoval kot najniz­kotnejšo podobo, a vendar ima tudi po islamskem izrocilu razsežnost zvestobe, ta pa je v vseh civilizacijah najbolj izpostavljena. Pes je prikazan kot dnevni obraz simbola: je civilizatorski junak, miticni prednik, poln spolne mo­ci. V Tibetu mu niso naklonjeni, je znamenje seksualnega apetita, spolnosti, na Japonskem pa zelo cenjen, je zvest spremljevalec, njegova podoba varuje otroke in pomaga ženskam pri porodu (Chevalier in Gheebrant 1995: 446–448). Crn pes je v folklori povezan s hudicem, v Bretaniji je npr. predstavnik prekletih in simbolizira peklenske sile (Chevalier in Gheebrant 1995: 446), ali nasploh s podze­meljskim svetom, zato je predstavljen negativno. Psi so v slovenskem ljudskem izrocilu vecinoma cuvaji; pes je le odraz svojega gospodarja, mora biti ponižen in poslušen. Nanj seveda ljudje aplicirajo najhujše stvari: pogine naj pes, lacen kot pes, hudoben kot pes, ubiti kot psa idr. (Keber 1996: 288, 289). V pesemskem izrocilu je redko subjekt pesmi, ce že, pa je vecinoma kot objekt posmeha ali ubijanja, npr. v pesmi »Lovci ustrele psa na­mesto volka« (GNI O 7191; gl. Golež Kaucic 2011, 2013). V pripovednem izrocilu, npr. v zgodbi »Zakaj sovraži pes zajca«, vidimo tipizirano podobo psa iz kmeckega okolja (Kropej 2015; prim. Kovacic 2013: 199–211). Pes je goto­vo tisti, ki je najbližje cloveku, saj ga spremlja že od dav­nine (gl. Wendt 1996). V preteklosti so psa zaznamovale tri najpomembnejše naloge: cuvanje domacega ognjišca, varovanje cred pred volkovi in pomoc pri lovu.99 Tudi pes ima lahko uporabno vrednost, npr. tudi njega so uporabljali kot prenašalca sporocil v obeh vojnah, danes je tudi v vlogi terapev­tskega psa in psa vodnika slepih idr. Gl. »mrtvaški ples« živali v prvi svetovni vojni (Spletni vir 2). Znaci­len je ambivalenten odnos do psa: je ali izrazito ljubljen ali izrazito osovražen. Po Clintonu Sandersu in Arnoldu Arluku psa kot družabnika dojemamo kot družbeno bitje s posebno osebnostjo, s katerim lahko clovek razvije te­sno in osrecujoce razmerje (Sanders in Arluke 2007: 63; prim. še Golež Kaucic 2013, 2018). Seveda pa se lahko navelicani lastniki okrutno znesejo nad psom, ga pretepejo in mucijo ter nato zavržejo. Tudi v mestih, ne samo na po­deželju. Tudi v današnjem casu je osnovna simbolika psa ostala, vendar sta se v mestih, ko je postal družabnik ali – za nekatere – »ljubljencek«, njegova simbolika in vloga bistveno spremenili. Popredmetenje goloba v urbanem okolju: miti, zmote, koncepti Binarnost živalskosti in cloveškosti je nadkoncept pri vseh odnosih žival – clovek.1010 Med raziskovalci, ki ontologije odnosov ne raziskujejo s stališca bi­narnosti, je antropolog Philippe Descola (2019). Laurence Simmons in Philip Armstrong pišeta o cloveški naravi in binarnosti našega dojemanja sveta, ki je povezano s koncepti razlicnosti in podobnosti med naravo in kulturo, razumom in instink­tom, umom in telesom. Vse to je tesno povezano tudi z našimi idejami o živalih (Simmons in Armstrong 2007: 1–2), zato bi bila potrebna dekonstrukcija binarnosti clo­vek – žival, o cemer piše Branislava Vicar: Živalskost in cloveškost, kot so pokazali kulturni antropologi in antropologinje (prim. Ingold 1994), nista zgolj ontološki stanji, ampak nastopata kot politicni kategoriji in družbena konstrukta; v kategorijo cloveškosti se vgrajujejo pozitivne lastnosti (npr. avtonomnost, racionalnost, custvene kapacitete), ki so živalim v istem procesu odvzete na osnovi povsem arbitrarno odbranega kriterija, kot je biološka vrsta, to pa je osnova za podeljevanje hierarhicne nadpostavljenosti ljudi in iz nje izhajajocih pravic. (Vicar 2013: 40) Naš odnos do golobov sodi v to binarno razdelitev na na­ravo in kulturo, saj je družbeno konstruiran.1111 Vsekakor pa se stereotipov in binarnosti ne da kar tako preseci, goto­vo je potrebno tudi vzgajanje obcutljivosti do živali (prim. Kopnina 2012). Pri tem bi lahko ekologi odigrali izjemno vlogo, toda kljub prizadevanju za biodiverziteto še vedno ne upoštevajo intrinzicne vrednosti živali, saj so za njih »nosilci interesov vrste in ne posame­zna bitja« (Vicar 2011: 509–510). Zakaj je iz ptice, simbola miru, simbolno pomembne ptice ljudskega izrocila, udomacenega skalnega goloba, letecega pismo­noše, vojnega heroja, danes golob postal ptica, ki poleg podgan, ki so živali družbenega dna, doživlja najbolj negativen odnos v urbanem okolju? Golobov se je prijel epitet ali metafora »leteca podgana« z obširno negativno konotacijo, ki jo je clovek nadel podganam. Lynda Birke ugotavlja: »Številne kulture gojijo globoko antipatijo do podgan, verjamejo, da prenašajo umazanijo in bolezni in so tesno povezane z greznico« (Birke 2003: 207–8; prim. Viskovic 1996: 225–226) – torej so potisnjene v prostore, kjer se pretakajo izlocki mesta. Golobi so danes za marsikoga vsiljivci, za nekatere pa so­sedje, ki so v urbani prostor prišli zato, ker so bili iz na­ravnega okolje izrinjeni. Ne samo kulturno, pac pa fizicno izrinjeni zaradi krcenja njihovega prostora, pomanjkanja hrane ali pesticidov, zastrupljenega okolja. Prišli so nazaj v urbano naravo, kjer morda le najdejo hrano za svoje pre­živetje. Golobe, letalce skalnih previsov, so ljudje udoma­cili zato, ker so jih bodisi jedli ali kako drugace uporablja­li. Ko so jih nehali uporabljati, so postali prebivalci mest, prebivalci multispeciesticne družbe, ki pa zaradi prevlade cloveka ne želi biti vecvrstna, ampak le cloveška urbana družba (Viskovic 1996: 224).1212 V evropskih mestih so zaradi velike populacije golobov zaceli s ste­rilizacijo ali pa z umikom golobov na mesta, kjer niso v stiku z ljud­mi, npr. v Švici in Nemciji na zapušcene zgradbe, kjer so jim uredili bivališca in jih hranili ter regulirali njihovo populacijo. Golobi kot prebivalci mest: preblizu ljudem? Vecinoma bi se ljudje golobov najraje znebili, jih iztre­bili, kot da bi bili najhujša invazivna vrsta. Ko niso bili vec koristni za cloveka, je njihova prisotnost zacela motiti mešcane, ker so gnezdili povsod, tudi v najbolj ekstremnih razmerah (Haag-Wackernagel in Geigenfeind 2008). Po­leg tega so pušcali svoje iztrebke, peresa, bili so »hrupni«, zato so postali moteci letalci. Golobi naj bi bili tudi »uni­cevalci lastnine« (Woods 2000), povzrocitelji umazanije (Capoccia, Boyle in Darnell 2014), imenovati so jih zaceli »letece podgane« (Jerolmack 2008, 2013). Zelo pomemben element v polarizaciji odnosov do golo­bov so tudi custva, ki vplivajo na to, kako ljudje vidijo posamezne živali: ali so te ljubke in lepe ali umazane in grde. Pomembna je tudi t. i. vrstna podobnost med ljudmi in posameznimi vrstami živali, ki omogoca favoriziranje posameznih vrst živali (Batt 2009). Tisti, ki so jim golobi všec ali vsaj nimajo nic proti njim, jih vidijo kot del nara­ve, vsi ostali pa kot nenaravne, celo kot smeti. Nekateri golobe povezujejo z njihovim nacinom iztrebljanja in me­nijo, da so gnusni. Ce se ljudem zdijo živali koristne, ukro­cene, inteligentne, podobne cloveku, redke ipd., potem je pogled nanje pozitiven. Vrednost živali in hierarhicnost njihove uvrstitve se meri tudi z atributi: lepota, inteligenca, redkost (Arluke in San­ders 1996; Kellert 1996; Wolch 1997), zato tako marginali­ziranje podgan in golobov. Hal Herzog (2010) je raziskoval, kakšne so osebne preference ali odnosi do razlicnih živali in kako jih razvršcamo – od »ljubljenckov« do tistih, ki niso za nobeno rabo, pa do tistih, ki imajo t. i. visoko vrednost in jih uvršcamo v kontekst naših pozitivnih emocij (gl. tudi Haraway 2008; Urbanik 2012; Nagy in Johnson II 2013). Moramo si priznati, cetudi neradi, da so golobi – tako tisti, ki so bili v ujetništvu, kot prostoživeci – že stoletja vedno pokrivali cloveške potrebe (Jerolmack 2013). Golobi s svo­jim življenjem lahko kažejo tudi na ekološke spremembe v urbanih okoljih, predvsem zato, ker so tako blizu ljudem. »Podgane s krili«: mestna metafora Metafora »podgane s krili« za golobe je nastala leta 1966 v New Yorku, ko je bilo v clanku »Hoving Calls a Meeting to Plan for Restoration of Bryant Park« (»Hoving poziva k sestanku o nacrtu prenove parka Bryant«)1313 New York Times, 22. junija 1966. omenjeno, da je vodja policije Hoving v New Yorku imenoval golobe »a rat with wings« (Jerolmack 2013: 81). Metafora se je nato razširila s filmom Woodyja Allena Stardust Memories leta 1980,1414 Tako poimenovanje najdemo tudi v romanu Mole‘s Pity Harolda Je­ffeja iz leta 1979. popolnoma pa se je uveljavila po letu 1990 (Jerol­mack 2013: 5). Najdemo jo tudi v Sloveniji; predvsem v urbanih središcih je mocno ukoreninjena v miselnost ljudi, ki sploh ne vedo, zakaj in kje je nastala, samo ponavljajo jo brez vedenja in konteksta. Golob je scasoma postal »nadloga« urbanega sveta in »ne­varnost za zdravje«. Golobi so zaceli predstavljati antitezo idealni metropoli, ki je urejena in higiensko neoporecna, z naravo v njej, ki naj bi bila podrejena in razdeljena na posamezne enote, npr. parke, travnate površine idr. Ži­valski habitat pride v konflikt s cloveško idejo, kaj naj bi narava sploh bila, in idejo o lastnini. Ceprav so oznaceni kot zdravstveni problem, je golobov primarni »dejavnik« ta, da »onesnažuje« habitate, namenjene cloveški uporabi. Izraz »letece podgane« lepo povzema družbeni koncept in zaskrbljenost cloveka zaradi te ptice. Ta prispodoba odraža predstave tistih ljudi, ki jih oznacujejo kot »neprimerne« za mestno krajino (Jerolmack 2008: 72). »Življenje v mestih je povzrocilo vkljucitev živali v za­sebno sfero (kot hišnih ljubljenckov) ali pa jih je urbana kultura odnesla v resnicno ali namišljeno ‚divjino‘. Ali pa v neko podeželsko preteklost« (Griffits, Poulter in Sibley 2000: 59). Jure Detela je menil, da je danes želja po vide­nju živali rešena na nacin mešcanske vzpostavitve simbola: fetiš udomacene živali, živalski vrtovi. To je danes vecina kontaktov z živalmi (Detela 2011: 105). Obstaja »splošen odpor do neukrocene narave, ce se kot taka pokaže v doma­cem okolju« (Griffits, Poulter in Sibley 2000: 57). Nevarnost neukrocenosti Zdi se, da so takšne živali obsojene kot moralno transgre­sivne, saj prestopajo prostore, ki smo jih opredelili kot »samo za ljudi«. Ker so prostoživece, lahko letijo tja, ka­mor hocejo, niso ukrocene, zato se jih nekateri bojijo, ker lahko pridejo, kadar hocejo, in se ne ozirajo na cloveški red. Ko pa preckajo meje lastnine v mestih ali predmestjih, postanejo invazivna vrsta, ki jo je treba iztrebiti. Urbani prebivalci imajo radi naravo v mestu, a le do tis­te mere, ko postane problematicna za ljudi, ko jih zacne zdravstveno in higiensko ogrožati – ali si vsaj mislijo, da jih (Bolen in Robinson 2003). Clovek torej meni, da je treba v urbanem okolju kontrolirati naravo, in ce se ta ne pusti, jo je treba uniciti. Retoricna metafora za golobe kot »letece podgane« uokvirja kulturno tesnobo pred nere­dom in globoko potrebo po cistem, celo sterilnem mestu, ki je mnogo vec kot samo skrb pred morebitnimi bolez­nimi, ki naj bi jih prenašali golobi (Philo 1995; Douglas 1966). Metafora onemogoca videti resnicno podobo živa­li, jo umešca v kontekst gnusa, nevarnosti in umazanije, s tem pa izraža globoki speciesizem. Golobe doživljajo kot neprimerne, kot da ne sodijo v nek prostor (Douglas 1966; Philo in Wilbert 2000), diskurz o njih odraža nekakšno »moralno paniko« pred divjimi živalimi, ki kljubujejo me­ji med ustreznimi prostori za ljudi in živali (Wolch in Emel 1998). Gre seveda tudi za družbeni konstrukt narava proti kulturi, ob cemer Latour (2004) piše, da svet lahko vidi­mo realisticno ob opazovanju izjemnih podobnosti med ljudmi in živalmi, vendar je to nesprejemljivo glede na dualisticni pogled na svet. Colin Jerolmack meni, da »[s]ledenje in iskanje tistih živali, ki naj bi bile problematicne, pomeni, kako je narava/kultura zasnovana, izpogajana in zašcitena« (Jerolmack 2008: 72–94). Golobi kot nosilci zoobolezni? Najbolj pogost vzrok za sovraštvo ali nelagodje do golobov v urbanem okolju je ovrženi mit o tem, da naj bi prenašali zoonoze na ljudi in da povsod, kjer se pojavijo, pušcajo iz­trebke, kar naj bi bil higienski problem. »Letece podgane« kot oznaka za golobe je temelj za nadzor tovrstnih živali. Oznaka gre v še vecjo skrajnost; v angleško govorecih dr­žavah golobe imenujejo pests – kuga. Zato ljudje menijo, da prenašajo bolezni, so škodljivci, ceprav so najrazlicnejše ustanove, npr. Ameriški center za nalezljive bolezni, ugo­tovile, da so papige, pišcanci in purani mnogo verjetnejši prenašalci psitakoze kot golobi (Lynch 1988; Birke 2003). Lynda Birke meni: »Diskurz bolezni je imel globok prostor­ski in pravni vpliv na golobe. Živimo v dobi, ki povzdiguje ‚zdravniški triumf in premagovanje bolezni‘1515 Kakšna zmota; poglejmo samo covid-19, kje je tu triumf nad naravo? ter narave kot temelj modernosti: umazanija in drugi 'onesnaževalci' ogrožajo to vizijo« (Birke 2003: 211; prim. Douglas 1966). Študije zdravja golobov, ki so jih opravili epidemiologi, kažejo na to, da je zelo malo dokazov, ki bi potrjevali, da so golobi prenašalci bolezni (Haag-Wackernagel in Moch 2004; Blechman 2013: 224). To potrjuje, da je vecina kon­fliktov med golobi in ljudmi izšla iz »stališc, ki so povezana s predsodki in speciesizmom« (George 2019: 2). Golobi kot smetišcne živali Andrew D. Blechman v knjigi Trash Animals v poglavju Flying Rats (2013: 221–242) razmišlja o tem, da sicer go­lobi ne predstavljajo nic vecje nevarnosti za zdravje kot povprecna hišna macka, a jih mnogi vidijo kot gnusna in zoprna bitja. Kot druge »smetišcne« ptice (npr. vrane) so tudi oni »odvratni« zaradi svoje vseprisotnosti, odpadkov in sposobnosti, da uspevajo v cloveškem okolju. Vendar so golobi neke vrste higieniki urbanega prostora (Goedeke 2005). Zato »smetišcna« žival (Malamud 2013: x) ni samo oznaka, je koncept. Je ideja, ki je postala orodje za analizo, ki naj bi odkrila globoke cloveške konflikte, nekonsistent­nosti in konstruirane meje (Nagy in Johnson II 2013: 7). Oznacuje tudi nasilje (Kennedy 2007: xvi–xvii). Sprememba odnosa do golobov je najnovejši pojav v clo­veški zgodovini; tako Blechman preucuje njihovo posebno mesto prostoživecega bitja v zahodni družbi ter t. i. škodo, ki naj bi jo pozrocili (Nagy in Johnson II 2013: 18). Epitet »smetišcne živali« si zaslužimo ljudje, ki smo onesnažili in unicili velik del Zemlje in bitij: »Druge živali – posebno tiste, ki jim pravimo smetišcne, poskušamo vplesti v naše lastno neustrezno vedenje; želimo jih povleci s seboj na dno« (Malamud 2013: xi). Golobov ne želimo imeti bli­zu, ne želimo o njih misliti, imeti opravka z njimi in jih integrirati v kompleksnejši ekološki pogled na svet. Živali zdrsnejo v vloge ali simbole clovekovih frustracij. Golobi izzovejo clovekovo brezbrižnost ali celo nasilje. Golob se je iz vrednega divjega ali domacega goloba prevrstil v marginalno, odtujeno ptico, ki ni vec ptica. Golobi kot/in brezdomci Joan Harrison primerja golobe z brezdomci v New Yor­ku (Spletni vir 3). Ko je raziskovala podobnosti med go­lobi in brezdomci v mestu, je oznacila obe skupini, eno živalsko in eno cloveško, za izrinjeni, za rasno in vrstno loceni. Ranljive skupine prebivalstva, kot so brezdomci, so bile enostavne tarce »ocišcenja« mesta (Duneier 1999). Že omenjeni policijski komisar Hoving je leta 1966 go­lobe v New Yorku eksplicitno povezoval z brezdomci in neredom (oz. vandali). Tudi avtorji drugih clankov tistega casa so golobe imenovali »klošarji« in »skvoterji« (Jerol­mack 2013). Uporabo negativne retorike oziroma lingvis­ticni izrazi za nepomembnost in nekoristnost »smetišcnih živali«, ki kažejo na diskriminatorno koncepcijo sveta in odnosa do estetike in etike sveta (Nagy in Johnson II 2013: 21), razumemo kot speciesizm (Dunayer 2009). Nagy in Johnson menita: Cetudi nam nekatere živali vzbujajo gnus, jih ne bi smeli obravnavati kot smeti, saj so cuteca bitja in ne »neživi predmeti«. Toda kaj locuje moralno vrednost krapa, goloba ali prerijskega psa od živine, laboratorijskih živali, ogroženih vrst in hišnih ljubljenckov – celotnega nabora živali, ki spodbujajo razprave in aktivizem o pravicah živali? (Nagy in Johnson II 2013: 8) Vsaj za nekatere individualne prebivalce mest pa je golob pomembna žival, saj menijo, da je vsaka žival oseba ter ima intrizicno in ontološko vrednost. Raziskave so poka­zale razlicne povezave med protokoli za urejanje golobje populacije; še posebno pomembne so raziskave Daniela Haag-Wackernagela in sodelavcev (gl. Haag-Wackernagel 1995; Haag-Wackernagel in Moch 2006; Haag-Wackerna­gel in Geigenfeind 2008), ki so pokazale, kako pomembno je zavarovati povezave med ljudmi in golobi v tistih ob­mocjih, kjer se lahko hrani golobe, saj je posledicno manj konfliktov med ljudmi in golobi povsod drugod. Maria Paula Escobar (2014) je pokazala, kaj se zgodi, ce golobe odstranijo iz urbanih prostorov: poveca se odtujenost med naravo in kulturo. Robert Dunn, Michael Gavin, Monica Sanchez in Jennifer Solomon (2006) pa so dokazali, da ima golob veliko vlogo v varovanju narave. Sobivanje ali konflikti V študiji leta 2012 v Buttu v Montani, ZDA, so ameriški raziskovalci Callie Boyle, Stella Capoccia, Ted Darnell in Julie Hart (2019: 3–24) ugotavljali, kakšen je odziv na prostoživece golobe med prebivalci in poslovneži. Zani­malo jih je, kakšen je splošen odnos ljudi do golobov ter kakšna je konceptualizacija golobov kot dela narave v ko­relaciji z odnosom do ptic. Rezultati so pokazali, da ima 40 % prebivalcev mesta negativen odnos do golobov, 7 % je bilo nevtralnih, pozitiven odnos ima 52%. Ceprav jih 54 % prebivalcev podpira ubijanje ali drugacno manjšanje populacije, jih kar 81 % meni, da so del narave (Boyle idr. 2019: 7).1616 Drugace je s poslovneži: 57 % jih ima negativen odnos do golobov, nevtralnih je 28 %, pozitiven odnos jih ima 15%, 93% pa jih meni, da so del narave (Boyle idr. 2019: 13). Urbani prebivalci imajo radi naravo v mestu, a le do mere, ko živali z antropocentricnega vidika niso prob­lematicne. Ko pa se golobji odpadki zacnejo povecevati, po­stane prej pozitivni odnos do golobov negativen in takoj naj bi se izvajal nadzor nad populacijo. Narava mora biti v har­moniji z urbanim prostorom, kot to dojemajo ljudje (Boyle idr. 2019: 24). Te ptice so danes prostoživeci sopotniki, ki jih najdemo povsod po svetu in so ikona cloveško-živalskih odnosov, ki so lahko pozitivni in negativni (Allen 2009). Hal Herzog tako meni: »Velik del našega razmišljanja je usedlina nagona, ucenja, jezika, kulture, intuicije in za­našanja na miselne bližnjice (nekatere ljubimo, druge sovražimo …)« (Herzog 2010: 66). Tisto, kar ljubimo in sovražimo, je kulturno in družbeno pogojeno. Miroljubno sobivanje cloveka in goloba, ki je trajalo tisoce let, je po Blechmanu preraslo v izcrpljujoco vojno. Golob postane predmet in ne cutece bitje, ki je kljub svobodi lastnina mesta, z njim se lahko upravlja in ga zlorablja, medtem ko ima clovek že zaradi tega, ker obstaja, vse pravice. Urbani golob, ne glede na svojo izjemno preteklost in neverjetno fiziologijo, danes velja za pernatega izgnanca (Blechman 2013: 223). Pogled na živali torej ni pogled na realno ži­val, pac pa skozi oci cloveka, ki si konstruira realnost gle­de na družbene konsenze in konstrukcije. S tem se odmika od realne podobe živali, ustvarja odtujenost, ker se boji prevelike podobnosti med clovekom in živaljo, ki bi ob njenem zavedanju do temeljev stresla njegov superiorni položaj v svetu narave in kulture. Priznavanje inherentne vrednosti živali kot vstop v ekocentrizem Le ce zamenjamo naš antropocentricni pogled z ekocen­tricnim, lahko naš pogled usmerimo v žival tako, kot je, in ji priznamo inherentno vrednost ne glede na to, ali nam je custveno ali kako drugace všec. Bistvenega pomena je, da zacnemo moralni dialog o »nepomembnih bitjih«, saj ne­vretencarji, žuželke, ribe in glodalci predstavljajo vecino živalskega sveta (Quammen 1988: 7–8). Zakaj ne bi zaceli dialoga tudi s tistimi živalmi, ki smo jih do sedaj odklanjali, npr. golobi, in morda spremenili naše razmerje z živalmi? Tu nastopita proces zavedanja sorodnosti z živalmi na vseh ravneh in prelom z antropocentrizmom in speciesizmom. Samo interesi, ki jih ima vsako živalsko in cloveško bitje, so pomembni – in prvi je interes, da živi, biva po lastnih zakonitostih in brez bojazni, da bo preganjan ali ubit. Gary Francione, kriticni animalist in zagovornik abolicioniz­ma živali, je poudaril, »da temeljne pravice cloveških in necloveških živali obravnavamo razlicno. In to je spe­ciesizem« (Francione 2008: 64). Zato moramo temeljne svobošcine, ki jih sedaj vsaj formalno uživa clovek, prene­sti tudi na živali. Ni racionalnega argumenta proti tej misli. Ce bodo živali postale osebe, svobodne in pravnoformalno zašcitene, in bodo »imele inherentno moralno vrednost, ki naj bi bila enaka clovekovi« (Francione 2008: X), bo mogoc tudi živalski/ontološki obrat (vec o njem gl. Glas­nik SED 57 (3–4), 2017). Pes: mestni družabnik ali kos pohištva? Kaj pa pes? Psa smo prek podomacevanja pravzaprav pri­silili, da živi z nami, nihce ga ni vprašal, ali si to želi. Ker smo ga prisilili, da je naš družabnik, vcasih tudi ujetnik (Horowitz 2014), moramo zato skrbeti zanj (Haraway 2008: 33). Je pes v mestih sploh še pes, volcji sorodnik ali le podaljšek cloveškega jaza? Belk razpravlja o psih kot o »domacih ljubljenckih«1717 Lingvisticno podcenjevanje psa. (pets), kar spominja na plišaste igrace in na tej podlagi zamišlja psa v odnosu s clovekom. Govori tudi o psu kot o podaljšanem jazu, samorazširitvi (self-extension), psu kot dodatku clovekove osebnosti ter eni od kategorij. Belk razpravlja tudi o izbiri »hišnih lju­bljenckov«, kot jo oblikujejo lastnikove osebnostne zna­cilnosti; kot o nadomestnih družinskih clanih, njihovi smr­ti, ki jo doživijo kot izgubo sebe; o njih kot o »prehodnih predmetih«, ki olajšajo gibanje skozi življenjski cikel; o psih v terapevtskih vlogah ali kot o predmetih prevlade (Belk 1988: 155–156). Poznamo tudi izraz »petišizem«, ki je celo neke vrste kult lastnine psov in mack v zahodni družbi (Viskovic 1996: 380–386, prim. Szasz 1968). S tem pa nastaja problem psa kot komoditete ali darila otroku in s tem povezana zapustitev psa, ko se ga clovek navelica, saj ga zamišlja kot predmet. Zato je odnos pes – clovek v urbanih okoljih ambivalen­ten: »ljubezen« na eni strani in negativni odnos na drugi strani je psa potisnil v obmocje, v katerem ne ve, kaj se bo z njim zgodilo. Bo ljubljen, spoštovan kot pes, živel tako, kot pritice njegovi vrsti, njegovim potrebam, ali se bo mo­ral podrediti zahtevam posameznega cloveškega skrbnika ali postal celo strelovod za clovekove frustracije (Arluke in Sanders 1996: 28; prim. Tuan 2007: 145)? Sanders pa kljub temu meni, da pes kot družbena žival zagotavlja udobje, zašcito, ljubezen, zdravje, druženje in razširjeno definicijo sebe tako kot nobena druga stvar, ki jo je mogo­ce kupiti, prodati ali zamenjati (Sanders 1990). Psi kot osebe Psi so v urbanem okolju vecinoma definirani kot osebe (Katcher idr. 1983); vecina meni, da psi razumejo, kar jim govorimo, in se zato odzovejo temu primerno (Cain 1985). Z njimi si delijo trajne, intimne in custveno pove­zane odnose (gl. Bogdan in Taylor 1989). Beck in Katcher sta ugotovila, da se je 80 odstotkov veterinarskih strank, ki so jih preucevali, s svojimi »hišnimi ljubljencki« pogovar­jalo »na enak nacin kot z ljudmi« (1983: 44). Dejavnost je obicajno opredeljena kot pristna pogovorna izmenjava, saj skrbniki verjamejo, da žival razume, kaj govorijo, in se ustrezno odzove (Cain 1985: 7). Vsak pes ima po mnen­ju skrbnika izvirno osebnost. Cloveku v urbanem okolju pes tudi omogoca, da komunicira z drugimi ljudmi (Adell-Bath idr. 1979) in se odpre drugemu (Sanders 1989: 57–61). Srecevanje psov in njihovih skrbnikov je neke vrste družbeni ritual. Dvojištvo: pes – clovek Takega mnenja je tudi Keneth Shapiro, ki je oznacil »pas­je-cloveški odnos kot odnos dveh posameznikov, od ka­terih je tudi pes izvirni posameznik z lastno osebnostjo in zgodovino, zato se ga ne more zamenjati in tudi ne od­locati o njegovi smrti, saj je posebno in nenadomestljivo bitje« (Shapiro 1989: 183–193). Pes postane posebni drugi in v veliki meri sodeluje v procesu identifikacije cloveka: »Skrbnik psa si ustvari osebnost živali, ki jo vidi kot po­sameznika, komunikativnega, obcutljivega, vzajemnega in spremljevalnega bitja, ki je integriran clan skupnosti« (Sanders 1990). Iz tega družbeno opredeljenega položaja spremljevalna žival deluje kot »pomembna druga oseba« za lastnika in njune neposredne interakcije zagotavljajo pomembne, pogosto koristne socialne izkušnje, ki vsebu­jejo neposredne informacije, uporabljene v procesu samo­definicije lastnika. Vzajemna »združenost« oseb je prika­zana s posebno simbolno oznacenostjo dvojištva (Goffman 1971: 65). Povodci, medsebojni pogled, fizicni stiki (npr. božanje, dotiki s smrckom), lastnikovo klicanje živali po imenu in številni drugi znaki se uporabljajo za javno do­kazovanje, da žival in skrbnik predstavljata skupnost. Kot javno delujoco enoto žival – clovek zavezujejo pricako­vanja o korektnosti in vzajemni odgovornosti. Teža teh pricakovanj je v najvecji meri odvisna od lastnika/skrbni­ka, za katerega velja, da je najbolj sposoben izvajati »inte­ligentno samokontrolo« (Goffman 1971: 121). Posledicno je lastnik obicajno odgovoren, kadar živalski clan ne ravna v skladu z javnimi pricakovanji. Družbeno problematicno vedenje živali lahko poslabša socialno identiteto cloveške­ga partnerja. Obsojajoci družbeni odziv drugih obicajno povzroci neprijetno notranjo izkušnjo krivde, sramu ali zadrege pri skrbniku (Goffman 1982). To je sociološko opredeljena skupnost, ki je družbeno pogojena. Pes – lastnik Erica Fudge (2009: 15–16) govori o paternalisticnem, hie­rarhicnem odnosu pes – lastnik, saj pes izgubi svobodo, pridobi pa varnost in hrano – med njima nastane med­vrstna bližina. Da je pes podrejen in clovek dominanten, izhaja iz pozicije moci ter družbene in kulturne konstruk­cije tega odnosa, ki ga sprejemeta oba clana, vprašanje pa je, ali je to prostovoljno ali samo izraz procesa udoma­citve. Vrsti se nista naravno povezali, morala se je zgoditi udomacitev, ki je podredila volka in ga naredila za psa. Pes bi moral živeti v lastni vrstni skupnosti in ne v skup­nosti pes – clovek. Po Molly Mullin je udomacitev »ena najglobljih transformacij, ki se je dogodila v cloveško-živalskem odnosu« (Mullin 2002: 389), Rebecca Cassidy pa trdi, da je v preteklosti udomacitev pomenila »cloveko­vo kontrolo živali in prevedbo v lastnino« (Cassidy 2007: 2), kar pomeni, da je bil to biološko-kulturni proces vstopa živali iz narave v cloveško družbo, kjer je posledicno po­stala lastnina cloveka.1818 Cassidy (2007) govori o udomacitvi v preteklosti, ko je žival izgubi­la svobodo. Cetudi si psa clovek ni vedno podrejal zaradi koristi, pa mu je še vedno nadrejen. Povodec, ki povezuje psa in cloveka, je dvosmeren, hkra­ti pa omejuje svobodo enemu od njih. Lahko pa ga vo­di v smeri, ki bi jih kot prostoživeci pes nikoli ne imel priložnosti uzreti. Dobi poseben socialni status, vendar le ob socializacijah, ki jih izbere lastnik in ne on sam. Po mnenju Erice Fudge se pes samopodredi, samo da bi imel hrano in dom, je torej oportunist, saj mu nic drugega ne preostane (Fudge 2009: 15), ker smo ga naredili odvisne­ga od nas (Spletni vir 4). Njegove pravice so le tiste, ki mu jih je dolocil clovek glede na svoje interese, lahko pa je tudi samo »modni dodatek«. Je pa še vedno udomace­na žival in »po zakonu še vedno lastnina, predmet in ne cutece bitje« (Best 2014: 7), saj moralni status izkljucuje status lastnine (Francione 2000). Goedfrey Sandy-Winsch v knjigi Animal Law (1978) piše, da si živali lastimo na enak nacin kot nežive stvari, npr. avte in pohištvo. Žival je vedno »ljubljencek«, laboratorijska ali lovna žival, žival za hrano ali kakšna druga oblika živali, ki si jo lastimo in obstaja zgolj za nas, za naše potrebe in uporabo, ter nima druge vrednosti kot tiste, ki ji jo damo mi (po Francione 2008: 37–38). Ce svojega psa štejete za clana svoje družine in z njim dobro ravnate, bo zakon zašcitil vašo odlocitev, tako kot bo zakon zašcitil vašo odlocitev o menjavi olja v avto­mobilu vsakih 1000 milj – pes in avto sta vaša last in ce želite svoji nepremicnini dodeliti višjo vrednost, bo zakon zašcitil vašo odlocitev. Ce pa želite svoji nepre­micnini dodeliti nižjo vrednost in na primer imeti psa cuvaja, ki ga držite priklenjenega na svojem dvorišcu in mu zagotovite minimalno hrano, vodo in zavetje – brez druženja ali naklonjenosti – bo zakon zašcitil tudi to od­locitev. (Francione 2008: 117) Ce se ga clovek hoce znebiti, je to njegova stvar. Odvze­ti živali življenje danes ni zlocin, »psu lahko odvzamemo življenje, cetudi je zdrav, ker je lastnina, nic drugacna od omare, ki se je lahko znebimo, kadar želimo« (Francio­ne 2008: 135). Po Francionu je torej udomacitev moralno neupravicena, zato bi morali z udomacevanjem prenehati, kar pomeni, da ne bi smeli vec dovoljevati nadaljnjih ro­jevanj psov in mack, nic vec »produkcije1919 Pes je bil res nacrtno vzrejen zaradi namerne selekcije za dolocene potrebe – reševanje ljudi v gorah, vodenje slepih idr. –, a prav to je tisto, kar želimo izpostaviti kot antropocentricno: vse to je napravil clovek zaradi pasje uporabne vrednosti in ne zaradi psa samega ter njegove inherentne vrednosti. Ker je pes pravnoformalno cutece bi­tje tudi v Sloveniji (od 5. marca 2020), ni vec stvar, ki bi jo lahko prodajali in kupovali. Žal je to le opredelitev, ki ni zavezujoca, ta stvarnopravni zakonik ureja zgolj naslednje: »Njihova funkcija ni domacih ljubl­jenckov«, naša moralna dolžnost je, da poskrbimo za vse, ki so danes tukaj. V ta svet ne sodijo, tukaj so zato, ker smo kot skupnost moralno zgrešili (Spletni vir 4). Opazovanje in samoopazovanje: pes, golob in clovek V empiricni raziskavi smo skušali ugotoviti kompleksnost razmerij med golobi in ljudmi v mikrokozmosu okoliša vecstanovanjske zgradbe v enem od naselij v Ljubljani, kjer so konflikti med razlicno mislecimi neposredno vpli­vali na golobjo populacijo, hkrati pa na vse druge ptice, ki so izgubile možnost dodatne prehrane in vode. Predvsem pa se sama analiza dotika vidne diskriminacije in speci­esizma pticjih vrst, kjer so vse druge ptice sprejemljive, le golobi ne. Uporabili smo tudi avtoetnografsko metodo (Hayano 1979; Denzin 1989; Ellis 1991), lastno udeležbo z opazovanjem in sodoživljanjem položaja obeh živalskih vrst. Ta metoda ponuja možnost doživljanja pozitivnih komunikacij med skrbniki psov in hkrati stigmatizacijo v skupnosti zaradi drugacnega pogleda na golobe, kot ga ima vecinska populacija. Omogoca deskriptivni in intro­spektivni pogled ter zelo natancno intelektualno in emo­cionalno izkušnjo (Arluke in Sanders 1996: 29). Uporaba avtoetnografije je po Carolyn Ellis »vkljucevanje gibanja nazaj in naprej med doživljanjem in preucevanjem ranlji­vega jaza in opazovanja ter razkrivanja širšega konteksta te izkušnje« (Ellis 2007: 14). Avtoetnografija je »žanr pisanja in raziskovanja, ki povezuje osebno s kulturnim« ter »po­stavlja sebe v družbeni kontekst« (Holt 2003: 2). Vkljucuje raziskovalcevo pripovedno analizo, ki se nanaša na njega samega kot nekoga, ki je intimno povezan s posameznim pojavom (Chang 2008: 3), v našem primeru z osebo, ki je žival. Ne gre torej samo za pisanje o sebi, temvec za kriti­cen odnos do svojih osebnih izkušenj, ki so predmet razi­skave, in hkrati zastopanje glasu Drugega – v tem primeru sta to golob in pes – ki ne more verbalizirati svojega po­ložaja. Izpostavlja tudi raziskovalcev odnos do »družbene konstrukcije resnicnosti« (Berger in Luckman 1998), ki jo ob stiku z njemu neustreznimi reakcijami ljudi na posame­zno žival popolnoma zavraca, s tem pa izpostavlja tudi la­sten pogled na Drugega, ki je v tem primeru clovek. Metoda izpostavlja custveno izkušnjo, ki je lahko zelo boleca, ker je raziskovalec custveno povezan z osebo ra­ziskave – v našem primeru z golobom, še bolj pa s psom, hkrati pa izpostavljen psihicnim pritiskom cloveške skup­nosti, vecine, ki se ne strinja z njegovimi pogledi, še manj pa z dejanji. O mocni povezanosti med raziskovalcem in živalmi, ki so definirane kot osebe, prijatelji ali clani dru­žine, obsežno pišejo Alan Beck in Arron Katcher (1983: 39–59), Victoria Voith (1983), Ann Cain (1985) in Jean Veevers 1985. Tudi Sanders je doživel velike emocionalne travme ob avtoetnografskih raziskavah psov oziroma se­be samega ob skupnem bivanju z njimi, še posebej takrat, ko mu je umrl pes (Arluke in Sanders 1996: 30). Zato je ta metoda mocno povezana s custvi, hudimi doživetji, pa še s stalnimi konfliktnimi situacijami z ljudmi, ko gre za živali, ki jih ne razumejo kot osebe, temvec kot odvrat­na bitja, kar je bila pogosta oznaka za golobe (Jerolmack 2008; Blechman 2013; Boyle idr. 2019). To smo doživeli tudi sami v naši raziskavi v Ljubljani. Z opazovanjem in samoetnografijo pa spremljamo tudi odnos do psa, ki je v urbanem okolju mnogo bolj zaželena žival, kot je go­lob. Na oba, tako psicko kot družinskega clana kot tudi na golobico, ki je prihajala na okensko polico, smo bili zelo custveno navezani (s tem mislimo le na clovekovo custve­no navezavo, ceprav raziskave kognitivnih etologov, npr. Griffina (2001), dokazujejo, da tudi živali izražajo custva). Oba sta bila posameznika, a tudi jate golobov, ki so se zbrale na dvorišcu, so bile za nas skupnost posameznikov in ne horda »smetišcnih« živali. Ko uporabljamo etnograf­sko terensko metodo, je zelo verjetno, da nismo samo mi v središcu raziskave, tudi živali lahko pokažejo reakcije in aktivno sodelujejo v njej.20Predlog odkazuje na uporabo posebnih specialnih pravil, ki urejajo dopusten nacin ravnanja z živalmi, in obveznosti, ki jih imamo ljusamo in izkljucno – služiti in izpolnjevati osebne interese lastnika. dje do njih, tako da jim je – kot cutecim živim bitjem zagotovljena njihova dobrobit ter da se clovek tudi pri izvrševanju svojih stvarnih pravic vzdrži ravnanj, ki živalim povzrocajo nerazumno nepotrebno trpljenje« (Spletni vir 10). Za lastnika psa se samo razširi odgovor­nost, ne pa tudi odpravi status psa kot lastnine. ­ Prav tako se raziskovalci soocajo s težko odlocitvijo, ali, kdaj in kako naj posredujejo. Avtoetnograf ne more kar prenehati z delovanjem, ce pa že, je to custveno izjemno težko. Ko zaradi zunanjih vzrokov zapusti žival, pa najsibo to golob, ki ga ne sme vec hraniti, ali ga zaradi smrti zapusti pes, se raziskava konca, a ne po volji raziskovalca (vec gl. Arluke in Sanders 1996: 29–30). Odnos ljudi do psov je bil v letih, ko je potekalo raziskovanje, kako se ljudje odzivajo na golobe, vecinoma pozitiven. Še posebno intenzivno je bilo custveno doživljanje v letu 2019, ko je naša psicka umrla, in take eksplozije custev žalosti pravzaprav clovek težko prenese.2120 Golobica, bila je invalidka s poškodovano nožico, je svojo reakcijo pokazala s tem, da je priletela vsak dan ob isti uri na polico in prine­sla vejico; psicka je imela izjemno zapleteno osebnost in je reagirala z razlicnim lajanjem na naša dejanja in ji je bila t. i. poslušnost po­polnoma tuja. Nedvomno je bila pasja oseba. A zgodba obeh žival­skih življenj v teh letih raziskave oziroma sobivanja je preobsežna za ta clanek. Enako se je zgodilo, ko se je manjša skupnost stanovalcev mikrokozmosa v Ljubljani med zaprtjem zaradi epidemije koronavirusa odlocila za neposreden napad na branitelje in hranitelje ptic, tudi golobov, kar je imelo za posledico psihicni pritisk, istocasno pa je umrla tudi golobica, ki je od takrat ni bilo vec na polico. Ob tem sta se zgodila verbalni upor proti skupini ljudi, ki je razglasila cloveka za kriminalno odgovornega zaradi drugacnega prepricanja o pticah v urbanem naselju, in samorefleksija, ki je povzrocila neke vrste odtujenost od cloveka. Golob nasproti cloveka v Ljubljani »Samo ne na mojem dvorišcu, samo ne pod mojim oknom!« Od simbola cistosti, beline in miru se je golob v 21. stoletju v oceh vecine urbanih prebivalcev, in Ljubljana ni nobena izjema, preobrazil v nekaj brezvrednega, odvecnega uma­zanega, grdega, invazivnega in nevarnega (Nagy in John­son II 2013: 1). Tudi v Ljubljani jih ljudje dojemajo kot letece podgane, ptice odpadkov, so urbani brezdomci, zato jih tudi hranijo (tudi) brezdomci. Golob je postal neprijetna leteca prikazen, ki kar naprej in nenadzorovano iztreblja in onesnažuje clovekove stavbe in bivališca. Ptica dobi le ekonomsko vrednost in ko jo izgubi, izgubi tudi vrednost sama po sebi. Clovek pa le malokrat uvidi tudi vrednost, ki jo ima vsako živo bitje v ekosistemu. Zato pogled izven antropocentrizma lahko to percepcijo spremeni (Nagy in Johnson II 2013: 4). »Živali kot smeti« ni samo oznaka, pac pa koncept, ki lahko oblikuje clovekov pogled na po­samezno vrsto. Oznaka smeti, aplicirana na golobe, je an­tropocentricni koncept, ki spreminja živo bitje v predmet, inherentno umazan in zato nevaren, ceprav golob to vse­kakor ni. Mary Douglas meni: »Umazanija po svoji naravi ni nevarna, dokler ne postane onesnaženje, nevarna vrsta umazanije« (Douglas 1966: 44–45). Tudi golob ni postal smet zaradi svoje objektivne neprimernosti, nasprotno, za smet smo ga naredili ljudje. Golobi v Ljubljani živijo in ljudje so do njih vecinoma indiferentni; ko stopajo po mest­nih ulicah, so zanje nevidni, se zanje ne zmenijo. Ce pa se pojavijo na njihovih okenskih policah ali pod njihovim oknom, se vse spremeni. Zato smo poskusili ugotoviti, ali se je v našem vecletnem obdobju srecevanja z golobi in ljudmi kaj spremenilo v odnosu do teh ptic. Raziskava (brez anket in intervjujev) odnosa ljudi do go­lobov in golobov do ljudi je potekala v naselju v Ljubljani, vecinoma v okolici ene ali vec zgradb, kjer je bila interak­cija med golobi in ljudmi zaradi hrane in pitnikov najve­cja. Zacela se je leta 2012 in koncala v obdobju splošne ustavitve življenja zaradi koronavirusa pomladi 2020. V tem obdobju se je z opazovanjem in na podlagi reakcije ljudi na hranjenje ptic (vseh, ne samo golobov) ugotavlja­lo vsaj tri vrste odnosa do golobov, saj so ljudje reagirali zgolj na golobe in ne na druge ptice. Z avtoetnografijo in opazovanjem smo ugotovili, da je bila stigmatizacija golo­bov prenesena tudi na tiste, ki so hranili golobe ali bili vsaj empaticni do njih in jih niso sovražili. Do leta 2015 hranjenje ptic, med njimi golobov in dru­gih prostoživecih živali, ni bilo prepovedano, od leta 2015 pa obstaja odlok, ki prinaša denarne kazni za hranjenje in omogoca prijave na inšpektorat Mestne obcine Ljublja­na (MOL). Inšpektorat mestne uprave MOL je namrec v Uradnem listu št. 57 objavil Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o urejanju in cišcenju obcinskih cest in javnih zelenih površin, ki je zacel veljati 15. 8. 2015 in v katerem je zapisano: 10. clen odloka doloca, da je na obcinski cesti prepovedano hraniti živali; v 3. alineji 11. clena odloka pa, da je na javnih zelenih površinah pre­povedano hraniti živali, razen ptic in veveric na obmocju parka Tivoli; predvidena globa za posameznika je 100 evrov (Spletni vir 5). Ker je MOL sprejela ta odlok, je s tem prepovedala tudi obešanje pticjih hranilnic na drevesa in postavljanje pitnikov, kar je povzrocilo, da so nekateri prebivalci s posebnimi opozorili in nato žolcno gonjo do­segli, da so golobe izrinjali iz mestnih okolišev, hranitelji in branitelji pa niso bili samo stigmatizirani, pac pa tudi zakonsko preganjani – prav med koronakrizo. A MOL je imela v preteklosti zelo uspešen projekt, imeno­van Mestni golob, ki ga je izvajal Inštitut za higieno okolja in živali z etologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani. Leta 2012 so v Ljubljani namestili golobnjake in hranili golobe zaradi odvzema njihovih jajc in nadomešcanja z umetnimi, skrbeli so za higieno golobnjakov in okolico, s tem pa so nadzorovali še stanje golobov, opravljali zdravstvene razi­skave ipd.2221 Njena smrt kot smrt individuuma razgrinja popolno nemoc cloveka. Ta ob življenju z bitjem, ki je bilo središce njegovega življenja, lah­ko samo ugotavlja, da je tesno povezan z njim prek telesa, cutenja, bolecine – ce bi njeno trpljenje lahko vzeli nase, bi ga – ne more pa ji s svojim spoznavnim aparatom slediti v tisti nic, v katerega bo vstopil tudi sam, ko se mu bo izteklo življenje. Izvajalec projekta Štefan Pintaric je novinarki Tini Lešnicar povedal, da se projekt od leta 2015 ne izvaja vec, saj je obcina enostransko prekinila sodelovanje oziro­ma sofinanciranje že z letom 2014 (ceprav je bil v obcin­skem proracunu zanj predviden denar). Prav tako je projekt pomagal sooblikovati bolj pozitiven odnos do živali, s ka­terimi si delimo življenjsko okolje (Spletni vir 6). Na Naci­onalnem inštitutu za veterino so takrat ugotovili, da je po­pulacija golobov v Ljubljani zdrava, zato mit o prenašalcih bolezni ne drži. Ko je bilo leta 2015 projekta z golobnjaki konec, se je zacela gonja proti golobom kot »vojna« proti naravi, s stigmatizacijo tistih, ki jim zanje ni vseeno. Zato je bila vložena tudi pobuda (peticija), da bi projekt ponovno zaživel in da bi golobnjake postavili na travnike v okolici naselij, tako da se golobi ne bi zadrževali na stavbah in jih onesnaževali z iztrebki (Spletni vir 7).2322 Jajca so se pobirala vsak drugi dan, preden je prišlo do razvoja za­rodka. Pušcalo se je doloceno število jajc, da se je ohranjal naravni nagon golobjih parov, s cimer se ni poseglo v reproduktivne navade golobov, okolja in živali. V samoopazovanju in opazovanju smo ugotovili, da je bi­lo hranjenje ptic sprejemljivo, dokler golobi niso v vecjih jatah prihajali tudi pod pticje krmilnice in posedali na stre­hah individualnih hiš in stanovanjskih blokov ter povzro­cali nesnago, kar je povzrocilo hude konflikte in nezado­voljstva. Uporabljena sta bila metafora »letece podgane« in mit o nevarnosti za zdravje ljudi. Premiki hranilnih po­stojank za ptice so vzbudili nezadovoljstvo dela prebival­cev, drugim je bilo vseeno, tretji pa so to tiho obcudovali in v to privolili. Pitniki so bili ukradeni, odvrženi, odstra­njeni, izzvali so komentarje, da so to smeti; kognitivni pre­nos tega pogleda na golobe ni izostal. Cetudi so hranitelji hranili ptice s semeni in s tem poskrbeli, da so bili tudi golobi deležni pravilne prehrane in ne ostankov – kot je pogosto tam, kjer ni drugega – in s tem omogocili, da je bila golobja populacija zdrava, pa je prevladalo mnenje, da so golobi smetišcne živali, ki v urbanem okolju nimajo kaj iskati. Tako kot brezdomce naj bi jih pregnali, vseeno, kam in kako, »samo da ne bodo pod mojim oknom, na moji polici, na žlebu, pod mojo streho«. Od tega mnenja ni bilo vec dalec do organizirane gonje proti drugace mi­slecemu, ki se ne udinja zanj nesprejemljivim družbenim normam ali urbanim politikam in se mu zdi sprejeti odlok še ena od tistih diskriminacijskih odlocitev, ki so mnogo bolj politicno kot resnicno potrebne.2423 Morda bi se lahko ustanovila posebna Komisija za vprašanje urbanih živali (ne samo golobov, tudi nutrij, galebov, ježev, vran in drugih), ki bi vodila politiko njihove zašcite in sobivanja z ljudmi, nadzirala njihove populacije, spremljala njihovo gibanje in v zimskih mesecih poskrbela za hrano in bivališca, ki ne bi motila ljudi v njihovih last­ Kognitivni prenos resentimenta iz živali na cloveka, ko z eno samo potezo prizadeneš dva udarca, je pogost pri ljudeh pri ljudeh, ki dobijo oblast, o cemer je pisala že Hanna Arendt (1970). Raziskava je pokazala razmerje cloveka do živali, ki naj bi po prepricanju družbenih skupin, ki so si zamislile steril­no urbano okolje brez motecih naravnih prvin, ne sodile v urbano okolje. Pokazala pa je tudi odnos do ljudi oziroma stigmatizacijo tistih, ki menijo, da je vdor cloveka v nara­vo tisti, ki je povzrocil, da se je odnos do ptic popolnoma spremenil, in ki ne pristanejo na njihovo izlocitev, še vec, do tistih, ki menijo, da so živali osebe in imajo enake pra­vice kot ljudje. Kriticnoanimalisticni pogled na ta problem dokazuje, da gre tudi za strukturni sociološki in antropo­loški problem, ki pokaže na latentno agresijo in neobcutl­jivost dolocenih skupin prebivalstva. Ker nismo izvajali anket ali intervjujev, sklepamo le na podlagi opazovanja, da vecina prebivalcev te vecstanovanjske zgradbe in nekaj okoliških hiš (60 ljudi) ni naklonjenih golobom zaradi nji­hovih iztrebkov, manjšina pa je bodisi indiferentna bodisi nima nic proti ali so jim golobi celo všec. Iz tega opazovanja in samoudeležbe v raziskavi lahko ugotovimo naslednje: clovek s klasifikacijo in konceptu­alizacijo epiteta ali metafore »letece podgane«, znane za golobe kot pticje brezdomce, ki so zdrsnili v simbole clo­veških strahov in frustracij, uveljavlja svojo dominantno in speciesisticno pozicijo do živali, ki postanejo predmeti in ne cuteca bitja. Pes nasproti cloveka v Ljubljani Ce je diskriminacija golobov v Ljubljani ocitna in obsež­na, pa je mestna oblast mnogo bolj naklonjena psom in njihovim skrbnikom.25ljudi o njihovih posebnostih in vrednostih, ne samo za cloveka in okolje, temvec tudi o tem, da imajo kot posamezniki svoje znacilnih bivališcih. Organizirala bi izobraževanja o pticah, informirala nosti in pravice, predvsem pa bi organizirala izobraževanje otrok in situ, z izdelovanjem krmilnic in gnezdilnic tudi v urbanih parkovnih obmocjih in zelenih delih sosesk (prim. Spletni vir 8).­ Da bi pokazali izrazito primerjal­no razliko med golobi in psi v mestu, smo med skrbniki psov in mešcani, ki nimajo psa, v že prej omenjeni soseski poskušali ugotavljati tudi odnos cloveka do psa. Zaradi našega »lastnega« psa je bila socialna komunikacija med skrbniki, psi in ljudmi brez njih neposredna in jasna. Komunikacija in srecevanje s skrbniki sta razkrila izmen­javanje izkušenj, personifikacijo psa, govor v njegovem imenu, razkrivanje lastnosti psa, emotivne in afektivne razsežnosti psov in skrbnikov ter reakcije na pasje veden­je. Vse to nenehno, vecletno srecevanje je pokazalo, da je vecina skrbnikov in drugih ljudi naklonjenih psom v urbanem okolju, vecina jih ima za družinske clane, zanje izjemno skrbi in se cuti odgovorne. Ne vidi jih kot lastni­no, kljub temu, da so, in se ne sprašuje o tem, ali je prav, da se vzreja nova in nova pasemska pasja bitja, ceprav je prav v tej soseki ogromno posvojenih psov. V obdobju raziskave je bilo srecevanje s skrbniki psov in tudi drugimi ljudmi izjemno pozitivno. Vecinoma so lju­dje izražali veliko naklonjenost cloveško-živalskemu paru, kjer je povodec povezoval dve bitji v dvovrstno skupnost. Redke so bile negativne pripombe o t. i. »tockovnem one­snaževanju« psov, iztrebkih ali lajanju, ali pa indiferen­tnost in celo strah pred psom. Srecevanje med skrbniki ni bila samo izmenjava izkušenj, ni bil samo govor za psa in v njegovem imenu, bila so srecevanja, ki so krepila social­no mreženje med ljudmi in psi v obojestransko korist. Psi so lahko imeli lastno pasjo komunikacijo, ki jim je omo­gocala, da so bili to, kar so – psi. Urbani psi soseske v Ljubljani so vecinoma ljubljeni, zanje je izjemno lepo po­skrbljeno, so družinski clani in družabniki. Tudi smrt psa vzpostavi posebno socutje med skrbniki in razumevanje za globoko žalost ob izgubi. Rezultati opazovanja drugih in samoopazovanja v osmih letih so pokazali, da je vecina ljudi te soseske pravzaprav naklonjenih psom v urbanem okolju, seveda pod pogojem, da so socializirani in lepo vzgojeni, manjšina ljudi pa je bodisi indiferentnih ali sovražnih. Na to razdelitev, ki je popolnoma nasprotna rezultatom opazovanja odnosov lju­di do golobov, vpliva družbeni konsenz, naklonjenost ti­stemu, ki nam je bolj podoben kot golobi ter je na estetski in higienski vrednostni lestvici hierarhicno više. Sklep Družbeno sprejemljivo je imeti psa, družbeno nespreje­mljivo pa je hraniti in imeti empaticen odnos do golobov. Družbena konstrukcija sprejemljivega ali nesprejemljive­ga vpliva na ravnanje vecine ljudi, ki je lahko pozitivno ali negativno. Vsaka razlika ali odklon od družbeno sprejete­ga povzroca vecinsko negativizacijo in izlocanje posamez­nika iz skupnosti. Z drugacnim pogledom na živali, kot je obicajen, smo sku­šali vplivati na bralca, da zamenja svoj antropocentricni pogled na živali z ekocentricnim, da razmisli o realnih ži­vljenjih tako golobov kot psov, neodvisno od clovekovih družbenih konceptov. Ekološko-eticni in kriticnoanimalis­ticni pristop bi prav gotovo omogocila, da bi vse prostožive­ce živali sprejeli kot pomembne prebivalce mestnih sosesk in razumeli, da imajo prav zaradi unicevanja njihovega na­ravnega okolja pravico nastanitve in življenja tudi v urba­nih obmocjih. Sprememba pogleda na »smetišcne živali« bi nam omogocila, da se znebimo stereotipov, ki so uko­reninjeni v clovekovi kulturi. Ko uporabimo kompleksnost pogleda in pozabimo na predsodke, ko vidimo, spremenimo percepcijo, ko spoznamo, spremenimo vedenje do golobov. Kaj pa lastninske živali, kot so psi? Po mojem mnenju bi morali posvojiti pse, ki nimajo doma, nato pa zaustaviti »proizvodnjo« pasemskih psov, ki omogoca le dobicek. Kadar pse razumemo kot predmete, ki imajo svojo ceno, to prispeva k zavržbi cutecih pasjih bitij, ki se jih lastniki bo­disi navelicajo bodisi jih ne potrebujejo vec, ker niso vec sposobni opravljati vloge, ki jim jo doloca clovek. Tako golobi kot psi bi morali imeti resnicne vrednosti kot bitja z lastnimi interesi, brez metaforicnih konotacij, ki jih razo­sebljajo. Zato je poleg spremembe v percepciji njihovega moralnega in resnicnega statusa potrebna tudi politicna in zakonska sprememba. Clovek nima problema z živalmi, živali imajo problem s clovekom. Potrebno je razsredišcenje cloveka in odprava binarnosti, kot so narava/kultura, clovek/žival, koristno/škodljivo, ter prestop iz demonizacije narave v nespe­ceisticni svet, v katerem ne bo dominacije ene vrste nad drugimi, temvec bo vladala raznovrstna demokracija ali vecvrstno sodelovanje in sobivanje. Vrsta še ni razlog za posploševanje. Vedno je treba gledati posameznika neke vrste in izhajati iz tega. Ne moremo sklepati iz posploše­vanja vedenja in življenja neke vrste, da so vsi enaki, ima­jo enaka custva, mišljenje, vedenje. Zato je dešifriranje komunikacijskih prvin v individuumu neke živalske vrste, ki ne komunicira verbalno, pac pa z drugimi semioticni­mi znaki, priložnost in možnost, da zacnemo razumevati vsaj tisti živalski svet, ki je z nami vsak dan. To pa je prav gotovo pes v družini in golob zunaj na naših okenskih po­licah ali dvorišcih. Poleg akademske razprave in analize situacije, v kateri clovek razume psa kot svojega bližnjega, goloba pa kot daljnega – gre torej za medvrstni kot tudi znotrajvrstni konflikt in diskriminacijo glede na vrsto – je nujno potreb­no tudi aktivno delovati za dosego in uveljavljanje intrin­zicne vrednosti živali v novi ekološko-ontološki paradig­mi, tako za psa kot za goloba. Psa osvoboditi dominacije s prenehanjem vzreje pasem in prodajo ter z uveljavitvijo zgolj skrbniškega odnosa do njih, goloba pa osvoboditi odtujevanja in izrinjanja. Uveljaviti je treba tudi koncept »živalski in ontološki obrat«, kjer vse živali postanejo ena­kovredni moralni akterji – osebe, ki se jim upoštevajo nji­hovi lastni interesi in cilji v medvrstni skupnosti. Zahvala Prispevek je bil pripravljen v okviru raziskovalnega pro­grama Folkloristicne in etnološke raziskave slovenske ljudske duhovne kulture (P6-0111), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna, in delno v okviru hrvaškega projekta Kulturna animalistika: interdisciplinarna polazišta i tradi­cijske prakse (IP-2019-04-5621), ki ga financira Hrvatska zaklada za znanost. Viri in literatura ADELL-BATH, Margit, Ann Charlote Krook, Gunnel Sandquist in Kerstin Shantze: Do We Need Dogs? A Study of Dogs‘ Soci­al Significance to Man. Gothenburg: University of Gothenburg Press, 1979. ALLEN, Barbara: Pigeon. London: Reaktion Books, 2009. ARENDT, Hanna: Macht in Gewalt. München: Piper Verlag, 1970. ARLUKE, Arnold in Clinton R. Sanders: Regarding Animals. Philadelphia: Temple University Press, 1996. BATT, Sarah: Human Attitudes Towards Animals in Relation to Species Similarity to Humans: A Multivariate Approach. Biosci­ence Horizons 2/2, 2009, 180–190. BECK Alan in Arron Katcher: Between Pets and People. New York: Putnam, 1983. BELK, Russel: Possessions and the Extendend Self. Journal of Consumer Research 15/2, 1988, 139–168. BEST, Steven: The Politics of Total Liberation. Revolution for the 21st Century. New York: Palgrave Macmillian, 2014. BIRKE, Lynda: Who – or What – are the Rats (and Mice) in the Laboratory. Society and Animals 11/3, 2003, 207–24. BLECHMAN, Andrew D.: Pigeons: The Fascinating Saga of the World‘s Most Revered and Reviled Bird. New York: Grove, 2006. BLECHMAN, Andrew D.: Flying Rats. V: Kelsi Nagy in Phi­lip David Johnson II (ur.), Trash Animals. How We Live with Nature‘s Filthy, Feral, Invasive and Unwanted Species. Minea­polis in London: University of Minnesota Press, 2013, 221–242. BOGDAN, Robert in Steven Taylor: Relationships with Seve­rely Disabled People: The Social Construction of Humanness. Social Problems 36/2, 1989, 135–148. BOLEN, Eric G. in William L. Robinson: Wildlife Ecology and Management. Upper Saddle River: Pearson Education, 2003. BOYLE, Callie, Stella Capoccia, Ted Darnell in Julie Hart: Flying Icon: The Urban Pigeons and the Human/Animal Rela­tionship in Butte, Montana. Journal for Critical Animal Studies 16/4, 2019, 3–27. CAIN, Ann: Pets as Family Members. V: Marvin Sussman (ur.), Pets and the Family. New York: Haworth, 1985, 5–10. CAPOCCIA, Stella, Callie Boyle in Tedd Darnell: Urban Pige­on Report: Assessment of Habitat and Population. Report to the Butte-Silver Bow County. Butte-Silver Bow County: Department of Health and Human Services, 2014. CARAS, Roger A.: A Perfect Harmony: The Intertwining Lives of Animals and Humans Throughout History. New York: Simon and Schuster, 1997. CASIDDY, Rebecca: Introduction: Domestication Reconside­red. V: Rebecca Cassidy in Molly Mullin (ur.), Where the Wild Things Are Now: Domestication Reconsidered. Oxford, New York: Berg, 2007, 1-26. CASSIDY, Rebecca in Moly Mullin (ur.): Where the Wild Thin­gs Are Now: Domestication Reconsidered. Oxford in New York: Berg, 2007. CHEVALIER, Jean in Alain Gheebrant: Slovar simbolov. Miti, sanje, liki, obicaji, barve, števila. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. CHANG, Heewan: Autoethnography as Method. London in New York: Routledge, 2008. DENZIN, Norman: Interpretative Interactionism. Newbury Park: Sage Publication, 1989. DESCOLA, Philippe. Onstran narave in kulture. Ljubljana: Stu­dia Humanitatis, 2019. DETELA, Jure: Orficni dokumenti I. Koper: Hyperion, 2011. DETELA, Jure: Zbrane pesmi. Ljubljana: Beletrina, 2018. DOUGLAS, Mary: Purity and Danger. New York: Routledge, 1966. DUNAYER, Joan: Specizam. Diskriminacija na osnovi vrste. Zagreb in Cakovec: Institut za etnologiju i folkloristiku in Dvo­struka duga, 2009. DUNN, Robert R., Michael C. Gavin, Monica C. Sanchez in Je­nnifer N. Solomon: The Pigeon Paradox: Dependence of Glo­bal Conservation on Urban Nature. Conservation Biology 20/6, 2006, 1814-1816. DUNEIER, Mitchell: Sidewalk. New York: Farrar, Straus in Gi­roux, 1999. ELLIS, Carolyn: Sociological Introspection and Emotional Ex­perience. Symbolic Interaction 14/1, 1991, 23-50. ELLIS, Carolyn: Telling Secrets, Revealing Lives. Relational Ethics in Research with Intimate Others. Qualitative Inquiry 13/1, 2007, 3-29. ESCOBAR, Maria Paula: The Power of (Dis)Placement: Pige­ons and Urban Regeneration in Trafalgar Square. Cultural Geo­graphies 21/3, 2014, 363-387. FRANCIONE, Gary L.: Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog? Philadelphia: Temple University Press, 2000. FRANCIONE, Gary L.: Animals as Persons: Essays on the Abo­lition of Animal Exploitation. New York: Columbia University Press, 2008. FRANCIONE, Gary in Anna E. Charlton: Animal Rights: The Abolitionist Approach. [b. n. k.]: Exempla Press, 2015. FUDGE, Erica: At the Heart of the Home: An Animal Reading of Mikhail Bulgakov‘s The Heart of a Dog. Humanimalia: a journal of human/animal interface studies 1/1, 2009, 1-23. GERM, Tine: Simbolika živali. Ljubljana: Modrijan, 2006. GEORGE Amber E.: Introduction: Unfair Implicit and Explicit Attitudes Toward Pigeons. Journal for Critical Animal Studies 16/4, 2019, 1-2. GNI O: Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Rokopisna zbirka Odbora za nabiranje narodnih pesmi 1904-1913; št. 14070, 1905, 2165. GOEDEKE, Theresa: Devils, Angels, or Animals: The Social Construction of Otters in Conflict Over Managment. V: Ann Herda-Rapp in Theresa L. Goedeke (ur.), Mad About Wildlife. Boston: Brill, 2005, 25-50. GOFFMAN, Erving: Relations in Public. New York: Basic Bo­oks, 1971. GOFFMAN, Erving: Interaction Ritual. New York: Pantheon, 1982. GOLEŽ KAUCIC, Marjetka: Thematization of Nonhuman Sub­jectivity in Folklore, Philosophical, and Literary Texts. Cosmos 27, 2011, 121-154. GOLEŽ KAUCIC, Marjetka: »Covjek je najgora zvijer«: živo­tinjski svijet u slovenskom usmenom pjesništvu i suvremenoj slovenskoj poeziji. V: Suzana Marjanic in Antonija Zaradija Kiš (ur.), Književna životinja. Dio 2, Kulturni bestijarij. Zagreb: Hr­vatska sveucilišna naklada, Institut za etnologiju i folkloristiku, 2012, 957-993. GOLEŽ KAUCIC, Marjetka: »A Bunny is a Beautiful Thing« or Animals as Machines (!?): The Perception of the Animal World in Slovenian Folk Songs. Traditiones 42/1, 2013, 71-88. GOLEŽ KAUCIC, Marjetka: Pes v filmu: od resnicnosti v fikci­jo. Traditiones 47/2, 2018, 119-132. GRIFFIN, Donald: Animal Minds. Beyond Cognition to Cons­cousness. Chicago: University of Chicago Press, 2001. GRIFFITS, Huw, Ingrid Poulter in David Sibley: Feral Cats in the City. V: Chris Philo in Chris Wilbert (ur.), Animal Spaces, Beastly Places. New York: Routledge, 2000, 56-70. HAAG-WACKERNAGEL, Daniel: Regulation of the Street Pi­geon in Basel. Wildlife Society Bulletin 23/2, 1995, 256-260. HAAG-WACKERNAGEL, Daniel in Holger MOCH: Heal­th Hazards Posed by Feral Pigeons. Journal of Infection 48/4, 2004, 307-313. HAAG-WACKERNAGEL, Daniel in Ila GEIGENFEIND: Pro­tecting Buildings Against Feral Pigeons. European Journal of Wildlife Research 54/4, 2008, 715–721. HALL, James: Rjecnik tema i simbola u umjetnosti. Zagreb: Au­gust Cesarec, 1991. HAYANO, David: Auto-ethnography: Paradigms, Problems, and Prospects. Human organization 38/1, 1979, 99–104. HARAWAY, Donna: When Species Meet. Minneapolis: Univer­sity of Minnesota Press, 2008. HERZOG, Hal: Some We Love, Some We Hate, Some We Eat: Why It‘s So Hard to Think Straight about Animals. New York: Harper Collins, 2010. HOLT, Nicholas L.: Representation, Legitimation and Authoeth­nography: An Autoetnographic Writing Story. Internation Jour­nal at Qualitative Methods 2/1, 2003, 18–28. HOROWITZ, Aleksandra: Canis familiaris: Companion and Captive. V: Lori Gruen (ur.), The Ethics of Captivity. New York: Oxford University Press, 2014. HRVATIN, Klara: Golobje pišcali iz Skuškove zbirke Sloven­skega etnografskega muzeja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 42–55. INGOLD, Tim (ur.): What is an Animal?. London in New York: Routledge, 1994. JEROLMACK, Colin: How Pigeons Became Rats: The Cultu­ral-Spatial Logic of Problem Animals. Social Problems 55/1, 2008, 72–94. JEROLMACK, Colin: The Global Pigeon: A Comparative Eth­nography of Human-Animal Relations in Urban Communities. Chicago: University of Chicago Press, 2013. KATCHER, Aaron, Erika Friedmann, Alan Beck in James Lynch: Looking, Talking, and Blood Pressure: The Physiologi­cal Consequences of Interaction with the Living Environment. V: Aaron Katcher in Alan Beck (ur.), New Perspectives on Our Lives With Companion Animals. Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 1983, 351–62. KANT, Immanuel: Um i sloboda. Beograd: Mladost, 1974. KEBER, Janez: Živali v prispodobah 1. Celje: Mohorjeva druž­ba, 1996. KELLERT, Stephen R.: The Value of Life. Washington, DC: Is­land Press, 1996. KENNEDY, Greg: An Ontology of Trash: The Disposable and Its Problematic Nature. Albany: State University of New York Press, 2007. KOHN, Eduardo. How Dogs Dream: Amazonian Natures and the Politics of Transspecies Engagement. American Ethnologist 34/1, 2007, 3–24. KOPNINA, Helen: Anthropology of Enviromental Education. Hauppauge, New York: Nova Science, 2012. KOVACIC, Tanja: Lik psa v zbirki Glasovi – mitološki pes. Stu­dia Mythologica Slavica 16, 2013, 199–211. KROPEJ TELBAN, Monika: Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Živalske pravljice in basni. Ljubljana: Založba ZRC, 2015. KUMER, Zmaga, Marjetka Golež Kaucic idr. (ur.): Slovenske ljudske pesmi I–V. Slovenska matica in Založba ZRC, ZRC SA­ZU, 1970–2007. LATOUR, Bruno: Politics of Nature: How to Bring the Scien­ce into Democracy. Ambridge in London: Harvard University Press, 2005. LINDAHL, EvaMarie: Dear General John J. Pershing. V: Eri­ka Andersson Cederholm, Amelie Björck, Kristina Jennbert in Ann-Sofie Lönngren (ur.), Exploring the Animal Turn. Human­-animal Relations in Science, Society and Culture. Lund: Pufen­dorfinstitutet, 2014, 89–93. LYNCH, Michael E.: Sacrifice and the Transformation of the Animal Body into a Scientific Object: Laboratory Culture and the Ritual Practice in the Neurosciences. Social Studies of Scien­ce 18/2, 1988, 265–289. MALAMUD, Randy: Foreword. V: Kelsi Nagy in Philip Da­vid Johnson II (ur.), Trash Animals. How We Live with Nature‘s Filthy, Feral, Invasive and Unwanted Species. Mineapolis, Lon­don: University of Minnesota Press, 2013, ix–xiii. MULLIN, Molly: Animals and Anthropology. Society and Ani­mals 10/4, 2002, 387-393. NAGY, Kelsi in Philip David Johnson II (ur.): Trash Animals. How We Live with Nature‘s Filthy, Feral, Invasive and Unwan­ted Species. Mineapolis, London: University of Minnesota Press, 2013. PHILO, Chris: Animals, Geography, and the City: Notes on In­clusions and Exclusions. Enviroment and Planning D: Society and Space 13/6, 1995, 655–681. PHILO, Chris in Chris Wilbert: Animal Spaces, Beastly Places. New Geographies of Human-Animal Relations. London: Rout­ledge, 2000. QUAMMEN, David: The Face of a Spider. V: Flight of the Igu­ana: A Sidelong View of Science and Nature. New York: Touchs­tone, 1988, 7-8. RYDER, Richard D.: Speciesism. V: Marc Bekoff (ur.), Ency­clopedia of Animal Rights and Animal Welfare. Santa Barbara, Denver in Oxford: Greenwood Press, 2010. SANDERS, Clinton R.: Customizing the Body: The Art and Cul­ture of Tattooing. Philadelphia: Temple University Press, 1989. SANDERS, Clinton R.: The Animal ‚Other‘: Self Definition, So­cial Identity and Companion Animals. V: Marvin E. Goldberg, Gerald Gorn in Richard W. Pollay (ur.), NA – Advances in Con­sumer Research, Vol. 17. Provo: Association for Consumer Re­search, 1990, 662–668. SANDERS, Clinton R. in Arnold ARLUKE: Speaking for Dogs. V: Linda Kalof in Amy Fitzgerald (ur.). The Animals Reader. The Essential Classic and Contemporary Writings. Oxford in New York: Berg, 2007, 63-71. SANDY-WINSCH, Godfrey: Animal Law. London: Shaw and Sons, 1978. SHAPIRO, Kenneth: The Death of the Animal: Ontological Vul­nerability. Between the Species 5/4, 1989, 183–193. SIMMONS, Laurence in Philip Armstrong (ur.): Knowing Ani­mals. Leiden in Boston: Brill, 2007. Spletni vir 1: VRBNJAK, Helena: Golobica Marjana Slovencu prinesla 270 tisoc evrov nagrade. Siol.net, 4. 2. 2020; https://siol.net/novice/slovenija/golobica-marjana-slovencu-prinesla-270-ti­soc-evrov-nagrade-video-517929, 15. 3. 2020. Spletni vir 2: Živalski mrtvaški ples; https://fototekamnzs.com/2015/04/07/zivalski-mrtvaski-ples-zivali-1914-1918/, 14. 9. 2020. Spletni vir 3: HARRISON, Joan: Pigeon Apartheid/Homeless Apartheid; http://www.criticalanimalstudies.org/joan-harrison/, 22. 4. 2020. Spletni vir 4: FRANCIONE, Gary L. in Anna E. Charlton: The Case Against Pets. AEON Magazine, 8. 9. 2016; https://aeon.co/essays/why-keeping-a-pet-is-fundamentally-unetichal, 14. 9. 2020. Spletni vir 5: Odlok o urejanju cest in zelenih površin; https://www.ljubljana.si/assets/Uploads/2Odlok-urej-in-cest-in-zel-po­vrsin-dopolnitev-macke-npb.pdf, 12. 3. 2020. Spletni vir 6: Globa zaradi krmljenja goloba. Delo, 3. 9. 2015; https://www.delo.si/novice/ljubljana/globa-zaradi-krmljenja-go­loba.html, 16. 4. 2020. Spletni vir 7: Peticija za preklic odloka o hranjenju živali; https://www.peticija.online/peticija_za_preklic_odloka_o_pre­povedi_hranjenja_ivali_v_ljubljan, 15. 3. 2020. Spletni vir 8: SOROKIN, Veronika: Mestni golobi – sožitje ali disharmonija. Ljubljana, 13. 12. 2019; https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/glasilo-ljubljana/mestni-golobi-sozitje-ali-dis­harmonija/, 16. 8. 2020. Spletni vir 9: Ljubljana, psom prijazno mesto 2017; https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/ljubljana-psom-najbolj-prijazno­-mesto-2017/, 13. 8. 2020. Spletni vir 10: Živali so opredeljene kot cuteca živa bitja in ne vec kot stvari. Gov.si, 5. 3. 2020; https://www.gov.si/novice/2020-03-05-zivali-so-opredeljene-kot-cuteca-ziva-bi­tja-in-ne-vec-kot-stvari/, 5. 10. 2020. STEINER, Gary: Animals and the Moral Community: Mental Life, Moral Status, and Kinship. New York: Columbia Univer­sity Press, 2008. STERBA, Jim: Nature Wars: The Incredible Story of How Wil­dlife Comebacks Turned Backyards into Battlegrounds. New York: Random House, 2012. SZASZ, Kathleen: Pet Cult of the Western World, London: Hut­chinson, 1968. ŠTREKELJ, Karel: Slovenske narodne pesmi II. Ljubljana: Slo­venska matica, 1900–1903. TELBAN, Borut. Ontološki obrat v antropologiji deset let po izbruhu. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 57/3–4, 2017, 7-11. TUAN, Yi-Fu: Animal Pets: Cruelty and Affection. V: Linda Ka­lof in Amy Fitzgerald (ur.), The Animals Reader. The Essential Classic and Contemporary Writings. Oxford in New York: Berg, 2007, 141–153. URBANIK, Julie: Placing Animals: An Introduction to the Ge­ography of Human-Animal Relations. Lanham: Rowman and Littlefield, 2012. VEEVERS, Jean: The Social Meaning of Pets: Alternative Roles for Companion Animals. V: Marvin Sussman (ur.), Pets and the Family. New York: Haworth, 1985, 11-30. VICAR, Branka: Moralna vrednost živali v diskurzu biotske raznovrstnosti. V: Simona Kranjc (ur.), Meddisciplinarnost v slovenistiki. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011, 509-514. VICAR, Branislava: »Si kdaj videl svobodnega konja?«: Fi­lozofski kontekst animalisticne etike v poeziji Jureta Detele in Miklavža Komelja. V: Aleksander Bjelcevic (ur.), Etika v sloven­skem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana: Center za slovenšci­no kot drugi tuji jezik, 2013, 35-45. VISKOVIC, Nikola: Životinja i covjek. Split: Književni krug, 1996. VOITH, Victoria: Animal Behavior Problems: An Overview. V: Aaron Katcher in Alan Beck (ur.), New Perspectives on Our Li­ves with Companion Animals. Philadelphia: University of Penn­sylvania Press, 1983, 181-187. WALCOTT, Charles: Pigeon Homing: Observations, Experi­ments and Confusions. Journal of Experimental Biology 199/1, 1996, 21–27. WENDT, Lloyd M.: Dogs: A Historical Journey. The Human/Dog Connection Through the Centuries. New York: Howell Bo­ok House, 1996. WOLCH, Jennifer: Changing Attitudes toward California Cou­gars. Society and Animals 5/2, 1997, 95-116. WOLCH, Jennifer in Jody EMEL (ur.): Animal Geographies. New York: Verso, 1998. WOODS, Michael: Fantastic Mr. Fox? Representing Animals in the Hunting Debate. V: PHILO, Chris in Chris Wilbert: Animal Spaces, Beastly Places. New Geographies of Human-Animal Re­lations. London: Routledge, 2000, 182-202. Proprietary and Non-Proprietary Animals in an Urban Environment – Aspects of Domination, Alienation and Speciesism The article tries to analyse the relationship of man to dogs, which have a seemingly high position in urban human communi­ties, they are, however, still property animals, as well as the relationship to pigeons, which, despite their freedom and human proximity, are not safe from human domination and become a marginalized and persecuted bird species. It focuses on the human-pigeon and human-dog relationships in general in urban environments and specifically in the city of Ljubljana, while exploring a range of concepts that define these relationships and point to the distinct binary or dualism of the Western world. The article first explores the symbolism and history of pigeons and dogs in relation to man and finds that some symbolic di­mensions of both animal species are still true, although they have also changed significantly in urban environments, gaining others that construct their new position in the human community. Through various studies of pigeons in cities, the author finds that pigeons eventually came to be seen as ‘flying rats’ or a ‘health hazard’, but also dismisses the latter misconception as a dangerous myth. She then compares pigeons in the city to dogs and finds that pigeons are hierarchically low on the scale of the human-animal community, they are, however, free. The canines’ position is very high, but due to domestication they are subordinate to humans and by law only their property. Based on the use of the autoethnographic method, the author presents an empirical study of the relationship between pigeons and humans and dogs and humans in the microcosm of a neighbourhood in Ljubljana between 2012 and 2020. As regards the pigeon-human relationship, the research showed the relationship toward unwanted animals, which are not supposed to be part of an urban environment, according to social groups who imagined a sterile urban environment without disturbing natural elements, but also the stigmatization of those who believe that humans’ intrusion into nature is what has caused the attitude towards birds to change completely. A survey of the dog-man relationship conducted in the same neighbourhood showed that the dogs in Ljubljana are mostly loved, they are extremely well taken care of, they are family members and companions. The author concludes that in addition to an academic discussion and analysis of the situation in which a person perceives a dog as his or her companion and a pigeon as distant – which is a discrimination based on species – it is necessary to actively work on achieving and enforcing intrinsic values of animals in a new ecological/ontological paradigm, both for dogs and pigeons. 24 Tudi avdienca pri županu ni pomagala. Odlocno je branil odlok in se kljub pojasnjevanju raziskav in trditev o inherentni vrednosti živali ni pustil prepricati. Edina bitja, ki jih je odlocno branil, so bila drevesa. 25 Ljubljana je prejela naziv psom prijazno mesto 2017 (Spletni vir 9). * Marjetka Golež Kaucic, dr. literarnih ved, redna profesorica, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; marjetka.golez-kaucic@zrc-sazu.si. Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Golobica na okenski polici. Foto: Marjetka Golež Kaucic, 15. 5. 2020. Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Opušceni golobnjak v Ljubljani. Foto Marjetka Golež Kaucic, 21. 9. 2020. Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Marjetka Golež Kaucic Razglabljanja Teja Turk* ODSEV ETNOMUZIKOLOŠKIH USMERITEV V POSNETKIH INŠTRUMENTALNE LJUDSKE GLASBE NA MAGNETOFONSKIH TRAKOVIH Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 11. 2. 2020 Izvlecek: Inštrumentalni ljudski glasbi je bil v dosedanjih etno­muzikoloških raziskavah na Slovenskem v primerjavi z vokalno ljudsko glasbo prostor skromneje odmerjen. Predstavljeni so vzroki za skromnejše zanimanje raziskovalcev za inštrumen­talno ljudsko glasbo v preteklosti in zvocno dokumentiranje ljudskoglasbenih praks na magnetofonske trakove, ki so del zvocnega arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Prispevek ob analizi nabora glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so bile zvocno dokumentirane na teh magnetofonskih trakovih, razkriva, kaj nam terenski posnetki inštrumentalne glasbe lahko povedo o preteklih konceptih glasbene folkloristike. Kljucne besede: inštrumentalna ljudska glasba, glasbila, inštrumentalne zasedbe, etnomuzikologija, zvocni arhiv Glasbe­nonarodopisnega inštituta ZRC SAZU Abstract: Instrumental traditional music has not received as much attention as vocal traditional music in the past Slovenian ethnomusicological studies. The article presents reasons for scholars’ modest interests in instrumental traditional music and documenting it on tape recordings that are now part of the sound archive at the ZRC SAZU Institute of ethnomusicology. The article analyses which musical instruments and ensembles were documented on these recordings and reveals what field recordings of instrumental music can reveal about past con­cepts of music folkloristics. Keywords: instrumental traditional music, musical instru­ments, musical ensembles, ethnomusicology, the sound archive of the ZRC SAZU Institute of ethnomusicology Uvod Inštrumentalna ljudska glasba, ki je bila najveckrat name­njena razvedrilu poslušalcev in spremljavi plesa ter izvaja­na na temu namenjenih dogodkih, je bila prav zaradi raz­vedrilne in komercialne narave pogosto vrednotena slabše od ljudske vokalne glasbe, ki je bila, nasprotno, razumlje­na kot izraz clovekove prvobitne ustvarjalnosti in kot taka še posebej v casu razvijajocih se nacionalnih teženj v 19. in prvi polovici 20. stoletja zanimiva za zapisovalce.11 O zanimanju zapisovalcev in raziskovalcev za vokalno v primerjavi z inštrumentalno ljudsko glasbo glej Pettan 1995 in Bejtullahu 2016; o vrednostnem statusu godcev v družbi je pisala Zmaga Kumer (1983). Za inštrumentalne ljudskoglasbene prakse so se raziskovalci zaceli zanimati pozneje. Med raziskavami inštrumentalne ljudske glasbe je temelj- no delo opravila Zmaga Kumer v knjigi Ljudska glasbi­la in godci na Slovenskem (1983, glej tudi Kumer 1957a, 1957b), ki je doslej edino pregledno, enciklopedicno za­stavljeno delo o glasbilih, ki so bila pisno, slikovno ali zvocno dokumentirana za slovenski prostor. Z inštrumen­talno ljudsko glasbo so se z razlicnih stališc ukvarjali Dra­go Hasl (žvegla, 1977), Mira Omerzel Terlep (oprekelj, 1980), Julijan Strajnar (rezijanska violina, cítira, 1988), Igor Cvetko (otroška glasbila in zvocne igrace, 1991), Maša Komavec (diatonicna harmonika, 2002), Emil Zon­ta (tržaška diatonicna harmonika, triestina, 2004), Dario Marušic (istrska glasbila, 2005), Mojca Kovacic (pritrka­vanje, 2012, diatonicna harmonika, 2015), Drago Kunej (trstenke, 2016) idr. Povod za pricujoci prispevek je doktorska raziskava, kate­re predmet so inštrumentalne ljudskoglasbene prakse prve polovice 20. stoletja in kulturne identifikacije Slovencev, povezane z nekaterimi glasbenimi praksami. Del raziskave zato zajema analiza tistih segmentov zvocnega arhiva Glas­benonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (v nadaljevanju GNI), ki vsebujejo zvocne primere inštrumentalne ljudske glasbe, pri cemer so za ta casovni okvir relevantni predvsem posnetki na magnetofonskih trakovih. Ker so raziskovalci na terenu navadno iskali starejše informatorje, od katerih so lahko dobili podatke o preteklosti in ki so pogosto predsta­vili glasbeni repertoar iz svoje mladosti, so uporabni za razi- skave prve polovice 20. stoletja, ceprav so nastali pozneje. Za raziskovanje glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so nastopale v domeni ljudske glasbe pred nastankom zvoc­nega gradiva GNI, imamo na voljo nekatere posredne vire, kot so likovne upodobitve na freskah in panjskih konc­nicah, pri cemer naj bi bile slednje bolj zanesljiv odraz praks ruralnega okolja (Kumer 1983: 134), fotografije in omembe v historicnih virih ter ljudskem pesemskem iz­rocilu. Dobre zvocne vire, ki raziskovalcu omogocajo po­drobnejšo etnomuzikološko analizo ne le glasbil in z njimi povezanih stališc, pac pa tudi repertoarja, ki so ga na ta glasbila igrali, imamo na razpolago od leta 1955, ko se je na GNI zacelo sistematicno zvocno dokumentiranje ljud­skoglasbenih praks na terenu. Magnetofon, ki je bil prva naprava, uporabljena za snemanje zvoka na terenskih sne­manjih sodelavcev GNI, je bil v redni uporabi do zgodnjih 90. let, kar pomeni, da lahko na magnetofonskih trakovih spremljamo skoraj štiri desetletja obsegajoc razvoj inštru­mentalne ljudske glasbe. Slednja, tj. zvocno dokumentira­na pretekla dedišcina inštrumentalne glasbe v slovenskem prostoru,22 V prispevku pri opredeljevanju t. i. slovenskega prostora izhajam z obmocij, kjer so sodelavci GNI opravili terenska snemanja ljud­skoglasbenih praks, tj. za obmocje današnje Republike Slovenije in nekatere zamejske pokrajine, kjer so se prebivalci identificirali kot pripadniki slovenskega naroda ali pa so jih kot take razumeli raziskovalci. Posamezna snemanja slovenskih manjšin po svetu so bila opravljena v Franciji, Združenih državah Amerike in Kanadi. Na magnetofonske trakove je posneta glasba izseljencev v nekaterih krajin v Franciji, pri cemer so vsi posnetki vokalni, enako velja za posnetke dr. Franceta Cigana (glej Kralj 2020). v raziskavah (še) ni dobila pravega mesta, zato je pregled glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so bile na teh zvocnih nosilcih dokumentirane, prvi korak k temu. Prispevek odgovarja na naslednja raziskovalna vprašanja: koliko enot inštrumentalne glasbe se nahaja v zvocnem arhivu GNI, katera glasbila in inštrumentalne zasedbe so bile dokumentirane na terenskih snemanjih, kolikšna je njihova številcna zastopanost in kaj lahko s posnetkov na magnetofonskih trakovih razberemo o zvocni sliki in­štrumentalne ljudske glasbe v 20. stoletju. Primerjava in analiza teh podatkov, pridobljenih iz zvocnih posnetkov in metapodatkov iz spremne dokumentacije, razkriva, katera glasbila in inštrumentalne zasedbe so bile del vsakdanjih in katera redkih glasbenih praks. Na podlagi posnetkov in­štrumentalne glasbe v zvocnem arhivu GNI želim ob upo­števanju preteklih raziskav inštrumentalnih ljudskoglasbe­nih praks prikazati pomen, ki ga je inštrumentalna ljudska glasba imela za raziskovalce v primerjavi z vokalno ter vpliv nekaterih raziskovalskih usmeritev, ki so bile pove­zane tudi z zunanjimi (npr. narodnoistovetvenimi) motivi, na interpretacije zbranega in dokumentiranega gradiva. Uporabljeni izrazi V besedilu uporabljam izraza »glasbilo« in »inštrumental­na zasedba« ne glede na to, ali gre za namenska, tovarni­ško oziroma obrtniško izdelana ali priložnostna glasbila domace izdelave. Pri tem predvidevam, da (z nekaj izje­mami) vsa obravnavana glasbila in inštrumentalne zased­be nastopajo v domeni ljudske glasbe, torej se navezujejo na »zbir tradicionalnih glasbenih«, v tem primeru inštru­mentalnih »praks preteklosti pretežno ruralnega prebival­stva« (Šivic 2014: 45). Na terenu so bila poleg glasbil, ki so jih raziskovalci razumeli v domeni ljudske glasbe, posneta tudi glasbila, ki v dosedanjo temeljno slovensko literaturo o ljudskih glasbilih niso bila uvršcena (saksofon, evfonij, tamburin, klavir). Ker marsikatero glasbilo (npr. violina, klarinet, trobenta) nastopa tako v okviru ljudske, umetnostne in popularne glasbe, je v casu, ko je nastalo obravnavano zvocno gradivo, veljala naslednja definicija ljudskega glasbila: Ljudsko glasbilo lahko postane vsako glasbilo, na katerega igrajo ljudski godci melodije iz ljudskega izrocila ob priložnostih, ki sodijo v njegov okvir, in pa predmeti, ki jim ljudska raba daje veljavo glas­bila (npr. otroške zvocne igrace, bic o pustu, raglje, klopotci itd.). (Kumer 1983: 8) Za poimenovanje glasbil uporabljam splošno uveljavljene izraze, razen v primerih, ko je narecno ime uveljavljeno do te mere, da jasno opredeljuje obmocje uporabe in zna­cilnosti glasbila (npr. cítira za violino v Reziji, triestina za diatonicno harmoniko tržaške izdelave). Za inštrumen­talne zasedbe, katerih sestava je do neke mere dolocena, uporabljam ustaljene izraze (npr. tamburaški zbor, pihalna godba, narodnozabavni ansambel). Za poimenovanje iz­vajalca inštrumentalne glasbe bi bil kot nevtralna oznaka brez zgodovinske in glasbeno-zvrstne opredelitve ustrezen izraz inštrumentalist, ker pa sta bila v casovnem okviru obravnavanega zvocnega gradiva ustaljena izraza »godec« oziroma »ljudski godec«, ju uporabljam tudi sama. Magnetofonski trakovi kot vir za raziskave preteklih inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks Za raziskavo, ki obravnava obdobje prve polovice 20. sto­letja, so posnetki na magnetofonskih trakovih iz zvocnega arhiva GNI pomemben vir za analizo preteklih glasbenih praks, saj, ceprav so nastajali od leta 1955, odstirajo podo­bo inštrumentalne glasbe še nekaj desetletij v preteklost, kolikor je segel spomin sogovornikov. Terenski posnetki so pogojeni s trenutnimi možnostmi in okolišcinami. Pogosto so snemanja na terenu potekala v no­tranjih prostorih (obicajno na domu sogovornikov oz. god­cev), kjer so bile sicer boljše razmere za snemanje (tišina, prostor za snemalne naprave ipd.), a je bila prav zato glasba izolirana od funkcij spremljave plesa in zabave ter izvzeta iz svojega primarnega okolja izvajanja.33 Ker so plesne melodije na snemanju vzete iz konteksta, torej v od­sotnosti plesalcev, »skoraj nikoli niso zaigrane v pravem tempu prav zaradi tega, ker godec ni igral za ples. […] Godci so ob snemanju veckrat poudarili, da jih odsotnost plesalcev moti« (Ramovš 1991: 100). Vzrok, da se na snemanju ni plesalo, je lahko bil tudi, da »so bili godci v casu snemanja že starejši in niso vec igrali na plesnih zabavah ali pa udeleženci plesnih zabav od njih niso vec zahtevali teh plesnih melodij« (R. Kunej 2014: 127–128). Redke izjeme so posnetki dogodkov, kot npr. svatba, pustovanje ali jurjeva­nje; na teh je posneta glasba v kontekstu, a so ti posnetki obicajno slabše kakovosti, spremni zapisi v terenskih zvez­kih pa manj natancni in sistematicni. V praksi so glasbeniki nastopali v razlicnih okolišcinah; v hrupu, pogosto pa tudi na prostem, med ljudmi, kjer so bili poleg glasbe navzoci še drugi zvoki (vriskanje, ploskanje, udarjanje z nogo ob tla), ki so jih ustvarjali bodisi glasbeniki bodisi plesalci. To na vecini drugih terenskih posnetkov ni dokumentirano, lah­ko pa so v pogovoru med raziskovalcem in informatorjem omenjeni kot del ljudskoglasbenih praks. Sodelavci GNI so ljudskoglasbene prakse na terenu na magnetofonske trakove dokumentirali od zacetka teren­skih snemanj leta 1955 do leta 1993, ko so magnetofone zamenjale novejše (digitalne) snemalne naprave. Kolicina posnetega gradiva na traku je odvisna od snemalne naprave in nacina snemanja, zato je na razlicnih trakovih število po­snetkov (enot) razlicno. Razlikuje se tudi razmerje med vo­kalno in inštrumentalno glasbo, kjer se slednja nahaja; lahko so vsi posnetki na traku inštrumentalni, v vec primerih pa sta na traku posneti tako inštrumentalna kot vokalna glasba. V omenjenem obdobju je bila inštrumentalna glasba (po doslej zbranih podatkih) posneta na približno 400 od skup­no okoli 1.500 trakov. Pri tem je treba opozoriti, da vsi posnetki niso nujno terenski dokumenti ljudskoglasbenih praks; nekateri posnetki so nastali na folklornih priredit­vah in festivalih, tekmovanjih glasbenikov (najveckrat harmonikarjev) in šolskih prireditvah. Na nekaterih trako­vih, ki jih hrani GNI, je vsebina, ki je niso posneli sodelav­ci GNI, npr. trakovi Franceta Cigana, trakovi študenta iz Italije,44 Trakove GNI T 1619–GNI T 1626 je posnel študent Ivo Tull iz Italije za potrebe diplomske naloge, katere mentor je bil Julijan Strajnar. plošca Ta Rozajanska dülyna in zvocni dokumenti, ki so nastali v sodelovanju GNI z radijskimi hišami. Pridobljeni podatki o glasbilih in inštrumentalnih za­sedbah na magnetofonskih trakovih v zvocnem arhivu GNI niso popolnoma zanesljivi in dokoncni. Okoli 300 magnetofonskih trakov (od tega je verjetno inštrumentalna glasba dokumentirana na približno 40) še ni restavriranih in digitaliziranih, zato posnetkov na njih ni mogoce poslu­šati. V teh primerih sem o posneti vsebini na trakovih skle­pala iz pripadajoce spremne dokumentacije, tj. terenskih zvezkov in zapisnikov, vendar pa so tudi ti zapisi vcasih nepopolni in skopi s podatki. Zgodovina zanimanja raziskovalcev za inštrumentalno ljudsko glasbo Raziskave inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks Sistematicne raziskave ljudske glasbene in plesne tradicije so se zacele leta 1934, ko je bil ustanovljen Folklorni inšti­tut – današnji Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, za katerega je raziskovalne smernice utemeljil France Marolt. Kljub navedbi Zmage Kumer, da se je GNI vse od ustano­vitve »stalno zanimal za glasbila in godce na vseh teren­skih raziskovanjih« (Kumer 1983: 11), pa glede na kolici­no zvocnega gradiva in preteklih raziskav inštrumentalna ljudska glasba ni (bila) postavljena ob bok ljudski vokalni glasbi kot enakovredno dokumentirana in raziskana zvrst. Glasbeni folkloristi55 Po Pettanu se glasbeni folkloristi ukvarjajo »vecinoma [z] evropsko ljudsko glasbo, moderni etnomuzikologi […] pa imajo za predmet študija glasbo nasploh in jo pojmujejo kot univerzalni fenomen« (Pettan 1995: 315). V slovenskem prostoru je bila etnomuzikologija razumljena kot sinonim za glasbeno folkloristiko, kljub temu da je bila raziskovalna dejavnost do nedavnega osredotocena predvsem na glasbo, ki je sodila v koncept ljudskega in je bila vezana na slovenski prostor (Kovacic 2014: 12). so »iskali primere 'izvirne', 'avtohto­ne' glasbe« in želeli »zbrati cim vec primerov starinske, v glavnem podeželske vokalne glasbe, najbolj pogosto v raziskovalcevem lastnem državnem ali etnicnem prostoru, in sicer zaradi dolocanja enega ali vec nacionalnih stilov« (Pettan 1995: 315). Ker so bile ljudske pesmi povezane z »rabo jezika, ki je pomenil za vso slovensko kulturo po letu 1848 bistvo identifikacije« (Cigoj Krstulovic 2014: 214), so imele med raziskovalci prednost pred inštrumen­talno glasbo in so s pomocjo objav v zbirkah postale tudi nacionalno pomembne (Pisk 2018: 45). Tudi v prvi obsež- nejši zbiralni akciji glasbenega izrocila Narodna pesem v Avstriji, ki je med letoma 1906 in 1913 potekala tudi v slo­venskem prostoru, je bila pozornost zapisovalcev usmer­jena v zbiranje pétih pesmi. Tudi v poznejših raziskavah so se etnomuzikologi prav tako v vecji meri ukvarjali z vokalno kot inštrumentalno ljudsko glasbo. Ljudska vokalna glasba je predstavljala reprezen­tativno obliko glasbe naroda. Glasbeni folklorizem tega dela Evrope [postkomunisticnih držav] je razvil koncept, ki je navzoc še danes, in sicer postavljanje ruralnega petja v ospredje zanimanja zaradi ideolo­škega pojma »cistosti ljudskega izrocila« (Antoni 1975: 119–143). Ta raziskovalna paradigma je deset­letja sooblikovala tudi izvajalske repertoarje nacio­nalnih kulturnih društev in hkrati glasbenih in plesnih (t. i. folklornih) ansamblov. (Bejtullahu 2016: 168) Zaradi omenjenih usmeritev so bile zapostavljene raziska­ve glasbe, ki ni sodila v te okvire, in sicer inštrumentalne ljudske glasbe in glasbe urbanih okolij (Bejtullahu 2016: 167). Dejstva, da so bili na podrocje inštrumentalne glas­be, še posebej preprostejših glasbil »celo raziskovalci naše ljudske kulture premalo pozorni in je poglavje o glasbilih eno najmanj obdelanih« (Kumer 1957: 24), so se zavedeli tudi sodelavci GNI in se odlocili ukrepati, preden bi se ve­denje o preteklih inštrumentalnih ljudskoglasbenih prak­sah izgubilo. [D]a popravimo zamujeno, je Glasbenonarodopisni inštitut sklenil zaceti s sistematicnim raziskovanjem ljudskih zvocil in glasbil. […] terenska raziskovanja zadnjega casa pa so pokazala, da so med ljudstvom v rabi ali v spominu instrumenti, za katere doslej nismo imeli podatkov (Glasnik SED 1959: 5), so leta 1959 zapisali v Glasniku Slovenskega etnološkega društva. V omenjeni reviji so zato še istega leta ter v letih 1960 in 1961 objavili vprašalnice o glasbilih in godcevstvu. Predvsem odziv na prvo vprašalnico o preprostih in otroških glasbilih je bil uspešen, na vprašalnico o godcevstvu se je odzvalo manj ljudi, kljub temu pa so bili odgovori v pomoc raziskovalcem pri iskanju godcev, ki so jih na podlagi novo pridobljenih podatkov pozneje obiskali in posneli. Prva snemanja ljudskoglasbenih praks na Slovenskem Najzgodnejše posnetke ljudske glasbe na Slovenskem so ustvarili tuji raziskovalci. Domnevno leta 1898 je Madžar Vikár Béla v prekmurskem kraju Tišina s fonografom66 Vec o napravi in snemanjih s fonografom Kunej 2008. posnel med drugim gradivom tudi nekaj ljudskih pesmi, ki veljajo za prve posnetke ljudskega izrocila na Sloven­skem, v letih 1912 in 1913 pa je ruska folkloristka Jevge­nija Eduardovna Linjova v okolici Bleda posnela fantov­sko vecglasno petje (Kunej 1998: 176). Med slovenskimi raziskovalci je ljudsko izrocilo s fonografom prvi snemal Juro Adlešic. Na pobudo Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi, ki je deloval v okviru zbiralne akcije Na­rodna pesem v Avstriji, je leta 1914 v Adlešicih in Preloki v Beli krajini posnel slovensko ljudsko pesemsko izrocilo na vošcene valje (vec o tem Kunej 2008: 111). Ceprav so omenjeni zvocni posnetki dragoceni dokumenti ljudsko­glasbenega izrocila, pa so zaradi usmeritve v vokalno izro­cilo na vseh posnete pesmi. Prvi terenski posnetki inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks77 Kot relevanten vir za raziskavo ljudskoglasbenih praks prve polovice 20. stoletja lahko upoštevamo tudi gramofonske plošce z 78 o/min, ceprav so nastale iz komercialnih in ne dokumentarnih vzgibov. Po­snetki na njih, od katerih so mnogi povezani s slovenskim izrocilom, so nastali vec desetletij pred terenskimi posnetki GNI in omogocajo vpogled v zvocno sliko in glasbeni okus dolocenega obdobja (glej D. Kunej 2014). so nastali leta 1955. S tem letom, v katerem so so­delavci GNI na snemanju prvic uporabili magnetofon, so se zacele redne terenske raziskave tako vokalnih kot in­štrumentalnih ljudskoglasbenih praks v slovenskem pros­toru. Prvo terensko snemanje je bilo izvedeno med 27. in 31. januarjem 1955 v Preloki in Tribucah v Beli krajini, takrat pa so nastali poleg posnetkov vokalne tudi prvi po­snetki inštrumentalne ljudske glasbe. Na tem snemanju je bilo posnetih skupno 18 primerov inštrumentalne glasbe: 16 posnetkov tamburaškega zbora ter po en posnetek dvoj­nic in pišcali, vendar pa je na vseh ob glasbilih navzoce petje, vecinoma vecglasno. Prvi posnetek inštrumentalne glasbe brez navzocnosti petja je nastal v Bogojini v Prek­murju decembra istega leta; 16. decembra so raziskovalci posneli deset plesnih melodij na harmoniko.88 Vec o prvih magnetofonskih snemanjih za zvocni arhiv GNI Kunej 1999. Glasbila in inštrumentalne zasedbe, posnete na magnetofonskih trakovih v zvocnem arhivu GNI Zastopanost pokrajin99 Sodelavci GNI so krajem snemanj dodajali oznako pokrajine, ki je bila namenjena prostorski orientaciji, za posledico pa je veckrat ime­la tudi opredeljevanje kulturnih meja. V sodobnosti se želimo po­stavljanju kulturnih meja izogniti, oznaka pokrajine ob posnetkih pa je ohranjena zaradi lažje orientacije, kje navedeni kraji ležijo in jo na nekaterih mestih – kjer menim, da je navedba pokrajine bolj povedna kot ime kraja – navajam s tem namenom. Težko se je popolnoma izogniti konceptu delitve na pokrajinske enote, saj to deloma – ne pa vedno – razkriva, na katerih obmocjih so bile dolocene prakse pogostejše, pa tudi, kakšni so bili pretekli folkloristicni koncepti in na katera obmocja so bila usmerjena zanimanja raziskovalcev. glede na število posnetkov inštru­mentalne glasbe je precej neenakomerna: najvec, 113 tra­kov, je bilo posnetih na Štajerskem, medtem ko npr. po­snetke iz Notranjske – teh je najmanj – najdemo le na 14 trakovih. Od zamejskih pokrajin so zastopane Rezija, av­strijska Koroška, Porabje in Beneška Slovenija.1010 Nekateri trakovi so bili posneti v tujini in prikazujejo tamkajšnje glasbene prakse, npr. na seminarju v Makedoniji, kjer so bile pred­stavljene tamkajšnje ljudskoglasbene prakse, in v hrvaškem delu Istre, pri cemer so bile nekatere tam dokumentirane inštrumentalne zasedbe prisotne tudi v slovenskem prostoru, nekatere pa ne. Glasbila in inštrumentalne zasedbe, ki jih omenjam v nadaljevanju, so le drobci celotne zvocne slike, ki so jih sodelavci GNI posneli in so se ohranili v obliki zvocnih dokumentov. Glasbila Glasbila, ki so bila posneta samostojno in ne kot del in­štrumentalne zasedbe, sem razdelila po vzoru klasifikacije glasbil Curta Sachsa in Erica Hornbostla – glede na izvor zvoka, ki ga proizvajajo: na idiofone (samozvocila), aero­fone (zrakovna glasbila), kordofone (strunska glasbila) in membranofone (glasbila z opno). Glasbila so razvršcena glede na številcno zastopanost njihovih posnetkov v zvoc­nem arhivu GNI, od najveckrat dokumentiranih glasbil do glasbil, katerih posnetkov je manj. Pri tem je treba imeti v mislih, da so bila nekatera glasbila posneta predvsem kot del inštrumentalnih zasedb, redkeje pa samostojno (npr. violina, klarinet), kar verjetno ustreza dejanskim ljudsko­glasbenim praksam, v katerih so razen harmonike solistic­ni nastopi drugih glasbil redkejši. Med posnetimi glasbili prevladujejo glasbila, namensko izdelana za glasbeno (po)ustvarjanje,1111 Za glasbila, ki so bila izdelana z namenom ustvarjati glasbo, ni ustal­jenega izraza. Zmaga Kumer (1983) tako za ta kot za priložnostna uporablja skupni izraz glasbila, Igor Cvetko (1991) pa socasno upo­rablja izraza glasbilo in zvocilo. priložnostna (kot npr. list, glavnik, metla) pa le redko. Po številu razlicnih glasbil, pa tudi po številu trakov, na katerih so posneti, prevladujejo glasbila iz skupine aerofonov. 1. Aerofoni Ob pregledu posnetkov inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks v zvocnem arhivu GNI ugotavljam, da ne le med aerofoni, pac pa med vsemi dokumentiranimi glasbili, številcno mocno izstopa (diatonicna) harmonika, ki se je hitro uveljavila in postala vsesplošno razširjeno glasbilo tudi v polju ljudske glasbe pri nas. Na terenskih posnetkih GNI je diatonicna harmonika do leta 1990 kot samostoj­no glasbilo posneta v 130 krajih na okoli 200 trakovih oz. približno 2.000 posnetkih,1212 Ta številka ustreza približno polovici vseh trakov, na katerih je pos­neta inštrumentalna glasba. Harmonika še posebej prevladuje na po­snetkih po letu 1960. Zaradi velikega števila posnetkov harmonike in številcnosti krajev, v katerih so posnetki nastali, ne navajam njihovih imen. Ker vsebina vseh trakov še ni popisana, tudi ne navajam toc­nega števila posnetkov s to vsebino, na podlagi znanih podatkov pa sklepam, da jih je okoli 2.000. obenem pa je tudi sestavni del vecine inštrumentalnih zasedb, kar kaže na njeno priljub- ljenost med godci. V spremni dokumentaciji je le izjemo­ma navedeno, katera vrsta harmonike (klavirska, diatonic­na) je dokumentirana na posnetku. Zaradi priljubljenosti diatonicne harmonike med harmonikarji tako sklepam, da gre v vecini primerov za ta tip harmonike, kadar to ni raz­poznavno s posnetka. Harmonika se v slovenskem pros­toru ni povsod uveljavila socasno; medtem ko so npr. v Prekmurju nanjo zaceli igrati šele v drugi polovici 20. sto­letja, kar je casovno sovpadalo z elektrifikacijo Prekmurja in posledicno pojavom radia (Bakan 2007: 29), so bili v Ribniški dolini harmonikarji »domaci godci ›od pamti­veka‹ (tj. nekako od zacetka tega [20.] stoletja)« (Kumer 1983: 140). Z izjemo Rezije je bilo igranje na harmoniko zvocno dokumentirano v vseh pokrajinah. Ustna harmonika po številu trakov, na katerih je dokumen­tirana, sledi diatonicni harmoniki. Dokumentirana je na 29 posnetkih, najvec jih je nastalo na Gorenjskem (Studor, Kri­že pri Tržicu, Gozd nad Kamnikom). Ceprav je bila ustna harmonika poznana predvsem kot otroško glasbilo – še posebej priljubljena je bila kot birmansko darilo – so nanjo igrali tudi odrasli (Kumer 1983: 89). Sorodnost z diatonicno harmoniko izkazuje posneti repertoar, ki se na vecini po­snetkov ne razlikuje od repertoarja, ki so ga posneti godci igrali na diatonicno harmoniko in je bil plesnega znacaja. Na trstenke so sodelavci GNI postali pozorni na podlagi vprašalnice o ljudskih glasbilih, na katero so se odzvali ljudje, ki so glasbilo poznali. Raziskovalce so na obstoj te­ga glasbila opozorili iz krajev Moškanjci, Podlehnik, Stu­denice pri Poljcanah, Rence pri Gorici, Kotlje, Prevalje, Zdole pri Vidmu in Cerklje ob Krki. Trstenke so bile doku­mentirane v Petrovcah, Oplotnici, Gorci in Podlehniku v Halozah na skupno 27 posnetkih, najvec (22) jih je nastalo na zadnjem snemanju v Podlehniku. Na tem obmocju se je igranje na trstenke tudi najdlje ohranilo (Kunej 2016). Posnetki žvegle so nastali na Ptuju, v Gorci in Halozah. V zvocnem arhivu GNI se nahaja 26 posnetkov tega glasbila, od tega jih je šest posnel Drago Hasl, ki je t. i. haloško žveglo prvi dokumentiral in raziskoval (glej Hasl 1977). Pišcali dvojnice so bile dokumentirane v Tribucah (en pos­netek) in Ziljah (pet posnetkov) v Beli krajini. Na vseh po­snetkih je dokumentirano koledovanje, pri katerem dvoj­nice spremljajo petje kolednic, zato so tudi vsi posnetki vokalno-inštrumentalni. Trobenta, ki je na posnetkih veckrat del pihalne godbe ali narodnozabavnih ansamblov, se samostojno pojavlja red­keje. Posneta je bila v Kostanjevici, kjer so bile trobente del pustnega sprevoda. Klarinet1313 V spremni dokumentaciji pogosto ni natancneje navedeno, za katero uglasitev klarineta gre. Zmaga Kumer navaja, da sta bila med najpo­gosteje uporabljenimi Es in B klarinet, redkeje tudi C in A klarinet (Kumer 1983: 116). je razmeroma pogosto glasbilo v polju ljudske glasbe, vendar prav tako predvsem kot del inštrumental­ne zasedbe, v kateri ima vlogo melodicnega glasbila. V inštrumentalni zasedbi se najveckrat nahaja tudi na pos­netkih v zvocnem arhivu GNI, medtem ko je bil samostoj­no dokumentiran le v kraju Obirsko/Ebriach na avstrij­skem Koroškem (pet posnetkov). Med aerofoni1414 Med aerofone spada tudi sopela, ki v slovenskem prostoru ni znacilno glasbilo. Tudi noben od dveh trakov v zvocnem arhivu GNI, na katera je bilo igranje na sopelo dokumentirano, ni bil posnet v slovenskem prostoru, pac pa v hrvaškem delu Istre (na Reki in v Brestu). je najvec priložnostnih in doma izdelanih glasbil, kot so »pišcal iz trave«, list, »trompeta«, »tulan­ca«, »flavta«, bic, loncena pišcalka – konjicek, »žvrgolc« in glasbila iz lubja, kot so »prda«, »trobenta iz vrbe« in »lubnati rog«.1515 Imena glasbil so povzeta po spremnih zapisih v terenskih zvezkih. Omenjena glasbila imajo omejen ambitus in posledicno niso primerna za igranje kompleksnejših plesnih melodij, ki so bile pri snemanju inštrumentalne glasbe pomembne za raziskovalce. Verjetno so bila zato dokumentirana redkeje, nekateri posnetki pa nimajo niti dodeljenih kataloških številk. 2. Kordofoni Skupini aerofonov po številu posnetkov sledi skupina kor­dofonov, med katerimi so bile najveckrat posnete citre (20 posnetkov). Te so bile razširjene predvsem v casu pred pr­vo svetovno vojno – t. i. akordicne ali koncertne citre zlas­ti v mešcanskem okolju – po drugi svetovni vojni pa so po­stale priljubljene v polju narodnozabavne glasbe (Kumer 1983: 65). Posnetki violinskih citer – razlicice citer, na katere se igra z lokom – so nastali v Zagorici (osem pos­netkov) in Dobrem polju na Dolenjskem (šest posnetkov). Oprekelj je bil dokumentiran na dveh terenskih snemanjih v Hotedršici, na katerih je nastalo 19 posnetkov. Opreklje­vec Leopold Pivk, ki so ga sodelavci GNI posneli, naj bi bil v tem casu (snemanji sta potekali v letih 1958 in 1969) edini, ki je pri nas še igral na to glasbilo. Violina je bila predvsem do uveljavitve diatonicne harmo­nike pogosto glasbilo v polju ljudske glasbe. V inštrumen­talnih zasedbah je bila pogosto glavno melodicno glasbilo, lahko pa tudi spremljevalno melodicno glasbilo, ce je bilo teh vec. Samostojno je bila dokumentirana v Žagi pri Bov­cu in Šalovcih, obakrat na enem posnetku. Med kordofoni, ki so bili dokumentirani na magnetofon­ske trakove v zvocnem arhivu GNI, je tudi nekaj takih, ki jih povojna generacija raziskovalcev ni uvrstila med ljudska glasbila. To so klavir (14 posnetkov, od tega je 13 posnetkov klavirja skupaj s petjem posnel France Cigan, en pa je iz Predgrada), mandolina (Kuželj, en posnetek) in kitara (Mežiška dolina, dva posnetka). Med omenjenimi glasbili se le kitara v zvocnem arhivu GNI pojavlja še kot del inštrumentalnih zasedb. 3. Idiofoni Skupini idiofonov pripadajo zvonci kurentov, ki so bili posneti na pustovanjih v Markovcih, Kostanjevici in na Ptuju, ter drumlica, posneta na desetih enotah v Luši v Sel­ški dolini. Nobenemu izmed posnetkov teh dveh glasbil ni bila dodeljena kataloška številka. Številcnejši so posnetki pritrkavanja zvonov, nahajajo se na 95 trakovih, ki so bili posneti na terenskih snemanjih, osredotocenih na to glas­beno prakso (vec o pritrkavanju Kovacic 2012). 4. Membranofoni Skupino membranofonov med samostojno posnetimi glas­bili v zvocnem arhivu GNI zastopa lonceni bas, ki je bil v Zgornjem kotu pri Dvoru na Dolenjskem dokumentiran le na enem posnetku. V posebno (pod)skupino membra­nofonov – mirlitone – se uvršca glavnik, ki je bil na dveh posnetkih dokumentiran v Brestu v hrvaški Istri. Inštrumentalne zasedbe Inštrumentalne zasedbe so glede na pogostost pojavljanja v zvocnem arhivu GNI in v literaturi (Cvetko 2007; Ku­mer 1983) locene na ustaljene in priložnostne, ki so na­dalje razvršcene glede na število vanje vkljucenih glasbil. 1. Ustaljene inštrumentalne zasedbe V zvocnem arhivu GNI med vsemi inštrumentalnimi za­sedbami izstopa nekaj razmeroma stalnih kombinacij glas­bil, ki so bile dokumentirane veckrat in katerih posnetki so razmeroma zgošceni na dolocenem obmocju, kjer so bile zasedbe tudi prepoznane kot znacilne. Prva inštrumentalna zasedba, ki so jo sodelavci GNI pos­neli na magnetofonski trak, je bil tamburaški zbor. Ceprav je današnja podoba tamburaškega zbora kot inštrumental­ne zasedbe, znacilne za ljudskoglasbene prakse obmocja Bele krajine, so bili tamburaški zbori tudi drugod (npr. na Koroškem, Primorskem, Dolenjskem in Štajerskem). Vecina posnetega terenskega gradiva – 11 od 14 magne­tofonskih trakov – pa je bila posneta prav v Beli krajini. Preostali posnetki, skupno jih je osem, so bili posneti v krajih Gradišce v Slovenskih Goricah, Tomaž pri Ormožu in Zrece, pri cemer so le posnetki z Gradišca v Slovenskih Goricah nastali na terenu, medtem ko sta druga dva nastala na folklorni prireditvi, kjer so poleg tamburaškega zbora nastopile tudi druge inštrumentalne zasedbe in pevci. Tudi v Beli krajini je vecina posnetkov nastala na jurjevanju, ki je bilo zasnovano kot folklorna prireditev in na katerem so nastopile folklorne skupine. Poleg razhajanja v kolicini posnetega gradiva je opazna razlika v repertoarju, ki so ga zaigrali belokranjski in štajerski tamburaški zbori. Slednji, ki je štel tri clane (igrali so na brac, bugarijo in berdo), je zaigral eno polko in en valcek, ti zvrsti pa prevladujeta tudi med zaigranim programom na tamkajšnjih folklornih prireditvah. V Beli krajini med plesnimi tipi na reperto­arju prevladuje kolo, med drugimi plesnimi tipi so posneti še zibenšrit, šotiš, valcek idr. Na vecini posnetkov iz Bele krajine (v krajih Preloka, Tribuce, Adlešici, Metlika, Sta­ri trg ob Kolpi, Vinica, Dragatuš in Predgrad) tamburaški zbor igra ob vecglasnem petju, na nekaterih posnetkih tudi ob plesu.1616 Inštrumentalna zasedba, ki je spremljala plesalce kola pred pojavom tamburaških zborov (podatek je iz okolice Vinice), je bila sestavljena iz ustne harmonike in loncenega basa (Kumer 1983: 139; Cvetko 2007: 24) in je bila na enem posnetku dokumentirana v Dragatušu leta 1966. Med zgodnjimi terenskimi posnetki so tudi decembra 1955 nastali posnetki t. i. prekmurske bande; ta je v osnovi sestavljena iz violine, viole, klarineta, cimbal in kontra­basa v razlicnih kombinacijah. Vsi posnetki, shranjeni v zvocnem arhivu GNI, so iz Beltincev; leta 1955 posneta Kociprova banda je igrala v zasedbi prve in druge violi­ne, viole, C klarineta in kontrabasa (15 posnetkov). 15 let pozneje, leta 1970, so raziskovalci posneli isti tip zasedbe, in sicer združeni bandi Kociper in Baranja v zasedbi prve in druge violine, dveh viol, C in B klarineta, kontrabasa in cimbal (cingul) (14 posnetkov). Posnetki pihalnih godb,1717 V spremni dokumentaciji je izraz »godba« uporabljen bodisi kot oznaka za pihalno godbo bodisi za inštrumentalno zasedbo nasploh. ki se nahajajo v zvocnem arhivu GNI, so najpogostejši v krajih na Štajerskem in Koroškem, ceprav so bile v 20. stoletju precej razširjene tudi drugod, v obdobju med obema vojnama posebej na Primorskem (Ramovš 1991: 95). Najvec, 26 posnetkov pihalnih godb, je bilo posnetih na Ptuju in v bližnji okolici, vecinoma gre za posnetke pustnih sprevodov. Na Koroškem, kjer je pihalna godba veljala za cenjeno obliko inštrumental­ne zasedbe (Kumer 1983: 142), je bila posneta v Blacah/Vorderberg (deset posnetkov), Selah pri Borovljah/Zell na avstrijskem Koroškem (devet posnetkov) in Šentanelu (šest posnetkov).1818 V Šentanelu je bila posneta glasba, ki je igrala na svatbi. Ob pihal­ni godbi, ki je igrala predvsem svatbeni repertoar (svatbeni štajeriš, štajeriš za nevesto in ženina, štajeriš za kuharice), so svatje tudi peli. V Prekmurju, kjer je bila pihalna godba na 18 posnetkih dokumentirana v Odrancih, so »[z]unaj […] igrali na razna pihala in trobila, znotraj pa so navedene in­štrumente zamenjali z goslimi, flavto in kontrabasom«, sle­dnje so imenovali tudi »veseli les« (Bakan 2007: 29). Zadnja po casovnem sosledju, a med inštrumentalnimi zasedbami izstopajoca po številu posnetkov v zvocnem arhivu GNI, je zasedba, dokumentirana v Reziji, ki jo sestavljata zasedba violine in violoncela oziroma malega basa, cítira in bunkula. Zasedbo najdemo na okoli 400 po­snetkih, najvec jih je nastalo v 60. in 70. letih 20. stoletja. Razlog tici v posebnem zanimanju, ki so ga raziskovalci v tem obdobju namenili rezijanski ljudski glasbi, in v tem, da naj bi bila zasedba cítire in bunkule »edina ljudska in­štrumentalna glasba, ki jo […] Rezijani poznajo« (Straj­nar 1988: 21) in »[z]anesljivo lahko trdimo, da je inštru­mentalni sestav: cítira-bunkula, od srede prejšnjega [19.] stoletja znacilna rezijanska godcevska zasedba« (Strajnar 1988: 131–132). To trditev posnetki v zvocnem arhivu GNI vecinoma potrjujejo.1919 Kljub temu da naj Rezijani drugih glasbil ne bi poznali, se je med gradivom, posnetim leta 1963 v Ucji/Uccea, »znašel« posnetek ustne harmonike. V Osojanah/Oseacco je je bila posneta fidula (tj. današnji violini podobno glasbilo, na katero so igrali v srednjem veku), ven­dar je iz pripadajocega terenskega zapisa razvidno, da je nanjo igral Karl Frank iz Švice, ki je na snemanju spremljal Valensa Voduška (GNI TZ 32: 147) in je zato ne štejem med primere dokumentiranih ljudskoglasbenih praks na Slovenskem. 2. Priložnostne zasedbe Med priložnostne inštrumentalne zasedbe štejem vse, ki so v vecji ali manjši meri nakljucno sestavljene iz najmanj dveh glasbil in ki jih, tudi ce se katera od zasedb pojavi veckrat, ne bi mogli šteti za ustaljene inštrumentalne za­sedbe. Veliko dokumentiranih zasedb je tudi sicer igralo v takšni sestavi, medtem ko so nekateri godci povedali, da so se združili posebej za snemanje, sicer pa niso igrali sku­paj. Inštrumentalne zasedbe sem glede na število sodelu­jocih glasbil razdelila na dvoclanske, triclanske in zasedbe z vec kot tremi glasbili. Vecina dokumentiranih inštrumen­talnih zasedb vkljucuje skupni element – to je harmonika. Harmonika, ki je bila del vecine zvocno dokumentiranih inštrumentalnih zasedb, sestavljenih iz dveh glasbil, pogo­sto nosi funkcijo ritmicno-harmonskega glasbila, ki spre­mlja drugo melodicno glasbilo. Dokumentirane so bile naslednje kombinacije dveh glas­bil: 2020 Na seminarju v Makedoniji je bil posnet prikaz igranja na zurlo in tapan, kar ni dokument ljudskoglasbenih praks slovenskega prostora; v Hotedršici je bila posneta zasedba violine in opreklja, v kateri pa je na violino igral raziskovalec Julijan Strajnar, sodelavec GNI, in ne t. i. ljudski godec. Zasedba je bila torej zgolj nakljucna in ne odraz ljudskoglasbenih praks. • harmonika-klarinet (Srednja Kanomlja, Markovci, Brezovica v Tuhinjski dolini, Videm ob Šcavnici, Resevna, Svetli dol pri Štorah, Vuhred; skupno 48 posnetkov) • harmonika-kitara (Idrijske Krnice, Kostanjevica, Zgodnje Gorje, Kisovec pri Zagorju; skupno 17 po­snetkov), • harmonika-violina (Gancani, Beltinci, Križevska vas, Kocevje, Sakalovci/Szakonyfalu v Porabju na Madžarskem; skupno 35 posnetkov) • harmonika-trobenta (Paka; dva posnetka) • harmonika-ustna harmonika (Spodnji Hrib nad Kamnikom; en posnetek) • harmonika-bariton (Mali Log v Loškem Potoku; osem posnetkov) • harmonika-kontrabas (Zgornje Gorje; en posnetek) • harmonika-boben (Komelj/Kömmel na avstrijskem Koroškem; pet posnetkov) • ustna harmonika-glavnik (Malne na Dolenjskem; dva posnetka) • ustna harmonika-lonceni bas (Dragatuš; en posne­tek) • trstenke-žvegla (Gorca v Halozah; deset posnetkov) • violina-bas (Šculci, hrvaška Istra; 19 posnetkov) Inštrumentalna zasedba, sestavljena iz treh glasbil – melo­dijskega, harmonskega in ritmicnega, med katerimi je Igor Cvetko kot primer, ki najbolje predstavlja »tipicno sloven­sko zvocnost« (Cvetko 2007: 18) izpostavil [Es]-klarinet, harmoniko in bariton – naj bi v pevskem smislu ustreza­la triglasnemu petju. Ta inštrumentalna zasedba je bila na skupno 73 posnetkih dokumentirana v naslednjih krajih: Mežiška dolina, Nemilje, Luša v Selški dolini, Vinski vrh pri Ormožu, Brezen pri Vitanju in Zgornja Korena. Nekateri posnetki so nastali na prireditvah; inštrumentalna zasedba, posneta v Breznu pri Vitanju, se je slogovno približala na­rodnozabavni glasbi, iz Zgornje Korene na Štajerskem pa je posnetek folklorne skupine, ki je igrala na ta glasbila, izbra­na za prikaz preteklih ljudskoglasbenih praks. Tudi preostale triclanske inštrumentalne zasedbe so bile zgrajene na nacin, ki upošteva melodijsko, harmonsko in ritmicno komponento. Harmonika je pri tem lahko prevzela vlogo bodisi melodijskega bodisi harmonskega glasbila. Dokumentirane so bile naslednje inštrumentalne zasedbe treh glasbil: • harmonika-kitara-kontrabas (Zgornje Gorje, Lon­jer, Gabrje, Javornik; skupno 27 posnetkov) • harmonika-boben-cinele (Komelj/Kömmel na avstrijskem Koroškem; en posnetek) • ustna harmonika-harmonika-harmonij (Gozd nad Kamnikom; trije posnetki) • pozavna-harmonika-bariton (Gorenje na Štajer­skem; šest posnetkov) • violina-cimbale-kontrabas (Nemcavci; en posnetek) • trstenke-žvegla-bršljanov list (Haloze; en posnetek) • violina-cimbale-harmonika (Beltinci; šest pos­netkov) • Es klarinet-violina-kontrabas (Šculci, hrvaška Istra; 15 posnetkov) V številcnejših priložnostnih inštrumentalnih zasedbah, tj. zasedbah z vec kot tremi glasbili, imata lahko enako funkcijo po dve glasbili ali vec, pri cemer se lahko glasbila tudi podvajajo. Melodicno funkcijo sta v dokumentiranih inštrumentalnih zasedbah najveckrat prevzela violina in klarinet, harmonsko harmonika in kitara, basovsko glasbi­lo pa je bilo v vecini dokumentiranih zasedb le eno, bodisi kontrabas, basovska tuba ali berda. Pri sestavi inštrumen­talnih zasedb nisem opazila dolocenih pravil, vecinoma so se držale le tega, da so zastopane tako melodijska, har­monska kot ritmicna raven. Dokumentirane so bile nasle­dnje inštrumentalne zasedbe štirih ali vec glasbil: • violina-dve harmoniki-kitara-bariton (Žaga pri Bovcu; 10 posnetkov) • violina-klarinet-harmonika-cimbale-kontrabas (Ža­ga pri Bovcu; pet posnetkov) • violina-harmonika-bugarija-berda (Travnik v Lo­škem Potoku; trije posnetki) • klarinet-harmonika-trobenta-basovska tuba (Pod­koren na Gorenjskem; štirje posnetki) • violina-harmonika-saksofon-violoncelo (Podkoren na Gorenjskem; en posnetek) • violina-klarinet-harmonika-basovska tuba (Podko­ren na Gorenjskem; en posnetek) • dve violini-harmonika-dve kitari-berda (Solcava v Zgornji Savinjski dolini; osem posnetkov) • harmonika-škatla-zvoncki-boben-cinele-tamburin (Cušperk pri Grosuplju; 22 posnetkov) • harmonika-boben-»pihalnik«2121 V terenskem zvezku (GNI TZ MT 3: 88) sta zapisana izraza »pihal­nik« in »pihalo«, ni pa podrobneje opisano, na kakšno glasbilo je godec igral. Sodec po posnetku gre za tip mirlitona. -cinele (Komelj/Kömmel na avstrijskem Koroškem; pet posnetkov) • harmonika in priložnostna glasbila2222 Vrata, kozarci, bršljanov list, glavnik, kuhalnice. (Vinski Vrh pri Ormožu; en posnetek) • violina-klarinet-harmonika-kitara (Dolenja Trebu­ša, Tolminska; pet posnetkov) • mandola-mandolina-kitara-berda (Gornji Zemon v Brkinih; 14 posnetkov) Zadnja med omenjenimi zasedbami je edina, ki ni vkljuce­vala harmonike, pac pa so jo sestavljala izkljucno strunska glasbila. Nekatere dokumentirane inštrumentalne zasedbe so nastopale v funkciji poustvarjanja pretekle tradicije na prireditvah: nekaj posnetkov je nastalo na folklornih pri­reditvah, kjer so bile inštrumentalne zasedbe izbrane z namenom prikaza preteklih ljudskoglasbenih praks, po­snet pa je bil tudi šolski orkester, sestavljen iz harmoni­ke, zvonckov, tamburina in bobna, ki je nastopil na šolski prireditvi na Gornjem Seniku/Felsoszölnök v Porabju na Madžarskem. Posnetki inštrumentalne glasbe, vpeti v okvire etnomuzikoloških usmeritev Pregled glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so ga sode­lavci GNI dokumentirali na magnetofonske trakove, je nakazal smernice, po katerih so delovali glasbeni folklo­risti dolocenega obdobja. Podobno kot pesmi, zapisane v zbiralnih akcijah, »ne prinašajo le sporocil o ljudeh, ki so ustvarjali in peli, temvec tudi o zapisovalcih in usmerje­valcih zbiranja« (Klobcar 2016: 76), to velja tudi za po­drocje inštrumentalne glasbe. Že pogled na podatke o šte­vilu posnetih enot – inštrumentalna glasba se nahaja na manj kot tretjini vseh trakov, pa tudi v njenem okviru so glasbila nesorazmerno zastopana – narekuje razmislek, kaj dobljeni podatki sporocajo o takratnih konceptih glasbene folkloristike. Poudarjanje vokalne glasbe je nadaljevanje vzorcev iz casa porajajocih se idej o slovenski nacional­ni in kulturni identiteti. »Narodna identifikacija na osnovi elementov ljudske glasbe je izpostavila ljudsko pesem« (Pisk 2018: 43) kot reprezentativno zvrst narodove kulture in to vodilo je pomembno vplivalo na zanimanje zapiso­valcev in poznejših raziskovalcev, ki so snemali ljudsko­glasbene prakse na terenu. Poleg poudarjenih identifika­cijskih elementov vokalne glasbe so bile inštrumentalne ljudskoglasbene prakse kot pridobitna dejavnost, pogosto namenjena kolektivnemu razvedrilu v javnem (npr. vese­lice) ali zasebnem (npr. svatbe) prostoru, postavljene nižje na vrednostni lestvici kot ljudsko petje. Glasbila, ki so bila navzoca v ritualnih praksah (npr. dvojnice, ki so spremlja­le petje kresnic), so bila pogosto preprosta glasbila, ki v raziskavah plesne glasbe niso imela pomembne vloge. Vse našteto je vplivalo na sorazmerno majhno število posnet­kov inštrumentalne glasbe. Neenakomerna je tudi porazdelitev posnetkov inštrumen­talne glasbe v slovenskem prostoru. Razlogov za to je lahko vec, npr. pripravljenost ljudi, ki so pogosto vabili sodelavce inštituta na teren, angažiranost nekaterih posre­dnikov, predstave o zanimivosti izrocila na dolocenem ob­mocju in dostopnost dolocenih obmocij (to velja še pose­bej za obmejne oziroma zamejske pokrajine, kot sta Rezija in Porabje, kjer so bile težave politicne narave) (Klobcar 2020). Nenazadnje so tudi pokrajine razlicno velike in je razumljivo, da je v vecjih regijah (npr. na Štajerskem) nastalo vecje število posnetkov. Zato, in ker pokrajinska delitev lahko privede do opredeljevanja kulturnih meja in s tem povezanih napacnih sklepov, npr. o glasbenih zna­cilnostih posamezne pokrajine, ta delitev ni ustrezna za primerjalno analizo glasbenih praks. Kljub temu da so zvocni in avdiovizualni posnetki, nastali neposredno na terenu, sicer dobri viri za raziskovanje ljud­skoglasbenih praks, je treba upoštevati, da je dosegljivo gradivo že rezultat selekcije, tako s strani raziskovalca, ki je vodil snemanje s ciljno usmerjenim zanimanjem in pa­radigmatskim razumevanjem, kot tudi s strani glasbenika, ki je iz svojega repertoarja napravil izbor glasbe, ki jo je predstavil raziskovalcem na terenu, saj so bila snemanja najveckrat vnaprej dogovorjena. Zanimanje raziskoval­cev vsakokratno seveda vpliva na vsebino terenskih po­snetkov. Poleg tega, da so izbrali obmocje raziskovanja in sogovornike, so tudi vodili pogovore z njimi in tako spod­bujali tok snemanja v doloceno smer. Tako med glasbili kot med inštrumentalnimi zasedbami so opazna izstopanja dolocenih posnetkov. Med glasbi­li na terenskih posnetkih mocno prevladuje diatonicna harmonika. Razlogi za takšno dominantnost harmoni­ke niso enoznacni. To glasbilo je v casu, ko so sodelavci GNI snemali na terenu, postopno prevladalo tudi v ljud­skoglasbenih praksah, saj je zacelo nadomešcati nekatera druga, jakostno šibkejša glasbila (npr. violino, oprekelj) ter nekatere inštrumentalne zasedbe v celoti (npr. opre­kelj-klarinet-violina, violina-klarinet-bas). Nemalokrat so k temu prispevali ekonomski razlogi: harmonika je lahko nadomestila inštrumentalno zasedbo, saj je jakostno do­volj zmogljiva in je nanjo mogoce igrati hkrati melodijo in harmonijo, en godec pa je bil cenovno ugodnejši kot vecja zasedba za npr. igranje na svatbi, ki je bila pomem­ben prostor inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks. Poleg tega, da je harmonika tudi v praksi najveckrat med vsemi glasbili igrala posamicno, je možen vzrok za izstopajoce število posnetkov tudi, da je bila pozornost raziskovalcev bolj kot v raznolikost glasbil usmerjena v plesne melodije in je bila harmonika veckrat najbolj prirocna. Med inštrumentalnimi zasedbami je bila najveckrat do­kumentirana zasedba cítire in bunkule v Reziji, a vzrok za to ni porast priljubljenosti zasedbe med tamkajšnjimi glasbeniki. Šlo je za povecano zanimanje raziskovalcev za to obmocje – lahko bi rekli celo »odkritje« zanje eksotic­nega obmocja – v 60. letih, v katerih je nastala tudi vecina posnetkov omenjene inštrumentalne zasedbe. Rezijo so ra­ziskovalci povezovali z domnevnim arhaicnim kulturnim izrocilom, kar je bilo za folkloriste, tudi glasbene, kljucno za fascinacijo s tem obmocjem. Povedni pa so tudi podatki o tem, kar je bilo redko po­sneto. Ti nas vodijo k spoznanju, kako so raziskoval­ci razumeli polje ljudske glasbe in glasbil ter kaj se jim je v teh okvirih zdelo pomembno dokumentirati. Ce je veljalo, da ljudsko glasbilo opredeljuje (ljudska) raba glasbila (Kumer 1983: 8), je Julijan Strajnar temu dodal, da glasbilo opredeljuje godca, saj »za ljudskega godca ne velja tudi tisti, ki igra na kako preprosto glasbilo« (Strajnar 1986: 6–7). V raziskovalnih okvirih so bila tako hierarhicno najprej postavljena glasbila, na katera so godci igrali plesni repertoar in ta so bila tudi najveckrat posneta. Redkeje so bila posneta preprosta, pogosto doma narejena glasbila, na katera je mogoce igrati le majhen nabor tonov ali celo en sam ton (zvok). Zaradi omejenega ambitusa na ta glasbila niso izvajali plesnih melodij, zato so bili za raziska­ve plesne inštrumentalne glasbe ti posnetki manj relevantni in jim vecinoma tudi niso bile dodeljene kataloške številke. Polje, ki so ga raziskovalci povojne generacije2323 Etnomuzikologi nove generacije so »prepad« med ljudsko in na­rodnozabavno glasbo premostili in v raziskave vkljucili tudi sled­njo (glej Komavec 2002; Kovacic 2015). Narodnozabavna, pa tudi druga popularna glasba je vplivala na ljudskoglasbene prakse tako z vidika inštrumentalnih zasedb, repertoarja, nacina igranja in družbe­nega konteksta (Kovacic 2014: 12), popularnoglasbeni žanri pa so prevzeli marsikatere elemente ljudskih praks. razumeli kot odmik od ljudske glasbe in irelevantno za raziskave, je bila narodnozabavna glasba. Ta se je razvijala in postala priljubljena med ljudmi ravno v casu, ko so potekala teren­ska snemanja, vendar pri raziskovalcih ni vzbudila zanima­nja za dokumentiranje, saj je bila razumljena kot vrednostni protipol ljudski glasbi. Posledicno tudi nekatera glasbila, ki so se v tistem casu pojavila v narodnozabavnih ansamblih (npr. kitara, trobenta), niso bila pogosto dokumentirana niti posamicno, kadar je šlo za zasebne ljubiteljske inštrumen­talne prakse. Posnetki zasedb, ki spominjajo na narodno­zabavne, so prav tako redki (Podkoren na Gorenjskem, Brezen pri Vitanju, Zrece na Štajerskem). Ceprav je bila narodnozabavna glasba med ljudmi vse bolj priljubljena v vsakdanjem življenju, je za raziskovalce pomenila glasbo, ki ne sodi v polje ljudske glasbe, enako pa je veljalo za glasbila, katerih priljubljenost je zrasla s tem žanrom. Sklep Pregled zvocnih dokumentov na magnetofonskih trakovih v zvocnem arhivu GNI in zapisov v pripadajoci spremni dokumentaciji je pokazal kolicinski razkorak med vokal­no in inštrumentalno ljudsko glasbo, ki je bila med letoma 1955 in 1993 zvocno dokumentirana na terenskih snema­njih. Inštrumentalna glasba je namrec dokumentirana na manj kot tretjini magnetofonskih trakov, kar je posledica fokusa raziskav, ki so bile pogosteje usmerjene v vokalno kot v inštrumentalno izrocilo. Na posnetkih inštrumental­ne glasbe je še posebej po letu 1960 diatonicna harmoni­ka mocno prevladovala nad preostalimi dokumentiranimi glasbili, navzoca pa je bila tudi v skoraj vseh priložnostno nastalih inštrumentalnih zasedbah. Izjema so ustaljene in­štrumentalne zasedbe, kot so pihalna godba, tamburaški zbor, prekmurska banda ipd., katerih sestava že vnaprej predvideva dolocena glasbila. Po številu izstopajoci posnetki dolocenih inštrumentalnih zasedb ali krajev so bili najveckrat rezultat vnaprej nacrto­vanih terenskih raziskav z dolocenim fokusom zanimanja. Medtem ko so iz zbranih odgovorov na vprašalnice in s fo­tografij, ki datirajo v prva desetletja 20. stoletja, razvidne še razmeroma raznolike inštrumentalne zasedbe, v katerih harmonika še ni bila stalnica, so na magnetofonskih tra­kovih v zvocnem arhivu GNI dokumentirana glasbila in inštrumentalne zasedbe odraz povojnega casa in takratne estetike v ljudski glasbi. Podatki, navedeni v prispevku, so seveda le rezultat posnetega gradiva v zvocnem arhivu GNI in obenem odražajo, kaj so raziskovalci uokvirili v pojem inštrumentalne ljudske glasbe. Ti koncepti imajo še danes pomemben vpliv na predstave ljudi o ljudski glasbi in konstrukt dedišcine. Posnetki torej razkrivajo le majhen del širokega polja inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks, dajejo pa vpogled v ljudskoglasbene prakse, kolikor dalec v preteklost je segel spomin sogovornikov, kar je bil tudi prednostni namen raziskovalcev. Zahvala Prispevek je nastal v okviru usposabljanja za mlade razisko­valce (50580) ter raziskovalnega programa Folkloristicne in etnološke raziskave slovenske ljudske duhovne kulture (P6-0111), ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Literatura in viri BAKAN, Jože: Razstava ob 36. Folklornem festivalu v Beltin­cih. Folklornik 3, 2007, 29–31. BEJTULLAHU, Alma: Glasba in ples narodnih manjšin v Slo­veniji: Nacionalna identiteta, eksotika, past stroke. Traditiones 45/2, 2016, 159–176. CIGOJ KRSTULOVIC, Nataša: Prizadevanja Glasbene matice za ohranitev in oživitev ljudske glasbene dedišcine ter ustano­vitev Instituta za raziskavanje slovenske glasbene folklore leta 1934. Traditiones 43/2, 2014, 213–236. CVETKO, Igor: Otroška glasbila in zvocne igrace kot del glas­bene (zvocne) tradicije otrok na Slovenskem. V: Igor Cvetko (ur.): Med godci in glasbili: Razgledi. Ljubljana: Slovenski etno­grafski muzej: ZRC SAZU, ISN, Sekcija za glasbeno narodo­pisje, 1991. CVETKO, Igor: Zvoki Slovenije: Od ljudskih godcev do avseni­kov: Razstava, 22. november 2007–september 2008. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2007. GNI TZ 1–34 – Terenski zvezki 1–34. Glasbenonarodopisni in­štitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ MR 1–7 – Terenski zvezki Mirka Ramovša 1–7. Glas­benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ ZK 1–7 – Terenski zvezki Zmage Kumer 1–7. Glas­benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ IC 1–3 – Terenski zvezki Igorja Cvetka 1–3. Glasbeno­narodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ JS 1–5 – Terenski zvezki Julijana Strajnarja 1–5. Glas­benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ MT 1–7 – Terenski zvezki Marka Terseglava 1–7. Glas­benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ VV 4–6 – Terenski zvezki Valensa Voduška 4–6. Glas­benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. HASL, Drago: Haloška žvegla. Traditiones 4, 1977 [1975], 89–116. KLOBCAR, Marija: ‚Morebiti bi se še dal kje kak tak napev vloviti‘: Zapisovalske usmeritve na Slovenskem v kontekstu slo­vanskih povezav. Traditiones 45/2, 2016, 53–81. KLOBCAR, Marija: Korespondenca z avtorico po e-pošti, 28. 4. 2020. KOMAVEC, Maša: ‚Ti igraš za lepoto glasbe, ti ne igraš zati, ki igraš, ti moraš nardit lepe zvoke‘: O harmoniki v severni Istri. V: Naila Ceribašic in Ines Greblo (ur.): Istarski muzikološki susreti / Istrska etnomuzikološka srecanja / Incontri etnomusicologici istriani 2000.–2001. Roc: KUD »Istarski željeznicar«, 2002, 17–20. KOVACIC, Mojca: Pa se sliš … Pritrkavanje v slovenskem in evropskem prostoru. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2012. KOVACIC, Mojca: ‚Kje so ljudski godci?‘: Refleksija preteklih konceptov in možnosti novih opredelitev ljudskega godcevstva. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 54/3, 2014, 12–20. KOVACIC, Mojca: V deželi harmonike – nacionalizacija har­monike v slovenskem kontekstu. V: Jernej Mlekuž (ur.): Vencek domacih: Predmeti, Slovencem sveti. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015, 87–116. KRALJ, Tadej: Ljudska pesem Prekmurja kot dejavnik ohra­njanja slovenšcine v Torontu: Kaj lahko razberemo iz zapušcine dr. Franceta Cigana? Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 68–77. KUMER, Zmaga: Paberki o slovenskih ljudskih glasbilih. Gla­snik Slovenskega etnološkega društva I/4, 1957a, 24. KUMER, Zmaga: Godcevski in plesni motivi na panjskih konc­nicah. Slovenski etnograf 10, 1957b, 157–166. KUMER, Zmaga: Slovenska ljudska glasbila in godci. Ljublja­na: Slovenska matica, 1983. KUNEJ, Drago: Nastajanje zvocnega arhiva Glasbenonarodopi­snega inštituta. Traditiones 27, 1998, 175–185. KUNEJ, Drago: Prva magnetofonska snemanja zvocnega gra­diva Glasbenonarodopisnega inštituta. Traditiones 28/2, 1999, 217–232. KUNEJ, Drago: Problematika zašcite magnetofonskih zvocnih zbirk v raziskovalnih zvocnih arhivih. Traditiones 33/2, 2006, 217–228. KUNEJ, Drago: Fonograf je dospel. Prvi zvocni zapisi slovenske ljudske glasbe. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2008. KUNEJ, Drago: Uvodna beseda. Traditiones 43/2, 2014, 5. KUNEJ, Drago: ‚Jaz nisem muzikant, jaz sem ljudski godec.‘ Vloga Franca Laporška pri revitalizaciji trstenk. Traditiones 45/2, 2016, 81–99. KUNEJ, Rebeka: Stare gramofonske plošce kot etnokoreološko gradivo. Traditiones 43/2, 2014, 119–136. MARUŠIC, Dario: Istrsko glasbeno izrocilo in ljudska glasbila. V: Vlasta Beltram (ur.): Godci god‘jo prav na glas. Koper: Po­krajinski muzej Koper, 2005, 13–19. OMERZEL-TERLEP, Mira: Oprekelj na Slovenskem. Muzikolo­ški zbornik 16, 1980, 93–107. PETTAN, Svanibor: K drugi godbi Roberta Leydija (Spremna beseda). V: Roberto Leydi, Druga godba: Etnomuzikologija. Ljubljana: ŠKUC in Filozofska fakulteta, 1995, 312–320. PISK, Marjeta: Vi cuvarji ste obmejni: Pesemska ustvarjalnost Goriških brd v procesih nacionalizacije kulture. Ljubljana: Za­ložba ZRC SAZU, 2018. RAMOVŠ, Mirko: Ljudska glasba in ples. V: Igor Cvetko (ur.): Med godci in glasbili: Razgledi. Ljubljana: Slovenski etnograf­ski muzej: ZRC SAZU, ISN, Sekcija za glasbeno narodopisje, 1991, 91–102. STRAJNAR, Julijan: Godci in godcevstvo na Slovenskem. Fol­klorist 9/1–2, 1986, 4–10. STRAJNAR, Julijan: Citira. La musica strumentale in Val di Resia/Citira. Inštrumentalna glasba v Reziji. Videm: Edizioni Pizzicato; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1988. ŠIVIC, Urša: Glasba kot integralni del sodobnih koledniških šeg. Etnolog 24, 2014, 43–58. VIDECNIK, Aleksander: Iz roda v rod: Domaci godci v Gornji Savinjski dolini. Nazarje: Epsi, 1992. ZONTA, Emil: Triestina. Asolo: Soraimar, Associazione cul­turale internazionale per la promozione, conoscenza e diffusione delle culture locali; Koper: Samoupravna skupnost italijanske narodnosti, 2004. Zvocni arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, Zbirka magnetofonskih trakov. Reflection of Ethnomusicological Orientations in Tape Recordings of Instrumental Traditional Music The article discusses instrumental traditional musical practices that were recorded on magnetic tapes and are now a part of the sound archive of the ZRC SAZU Institute of Ethnomusicology. Instrumental traditional music has not received as much attention as traditional vocal music in the past Slovenian ethnomusicological studies. Scholars have understood the latter as an ancient and indigenous – and therefore representative – musical practice of the nation, which led to a modest interest in instrumental music compared to vocal music. The number of recordings of instrumental music in the sound archive is also much smaller than the number of recordings of vocal music; instrumental music was recorded on about 400 out of a total of 1,500 magnetic tapes. The article focuses on musical instruments and instrumental ensembles documented on the aforementioned tape recordings. The instruments are sorted according to the Sachs-Hornbostel system; most of them belong to the category of aerophones (e.g. accordion, panpipes (trstenke), flute (žvegla), etc.), followed by chordophones (e.g. zither, dulcimer). The recordings of idiophones and membranophones are few and far between. Musical instruments are strongly dominated by the (diatonic) accordion, which is recorded as a solo instrument in half of all instrumental music tape recordings and is a part of most instru­mental ensembles. Some established instrumental ensembles can be noticed on recordings. To some extent these have a certain set and combina­tion of musical instruments and are often related to the cultural identifications of a particular area where they were documented (the tamburitza ensemble in Bela krajina/White Carniola, violin (cítira) and three-stringed bass or violoncello (bunkula) in Resia Valley (Italy), Prekmurska banda in Prekmurje Region). Other instrumental ensembles are more or less occasionally assembled, depending on how many musicians got together and which instruments they played. Tape recordings in the sound archive of the Institute of Ethnomusicology are a result of a selection made by scholars, who had their own interests and paradigmatic understanding, and by musicians, who selected the repertoire they played. The aforemen­tioned musical instruments are thus a reflection of the recorded material and do not reveal a complete picture of instrumental traditional music in the Slovenian territory. However, the recordings not only provide an insight in traditional instrumental practices from the first half of 20th century but also help one understand how the researchers understood this particular field. * Teja Turk, univ. dipl. muzikologinja in sociologinja kulture, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; teja.turk@zrc-sazu.si. Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Teja Turk Harmonikar (Blato, 1953, ZRC SAZU, Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta). Razglabljanja Teja Turk Tamburaški zbor (Bilcovs/Ludmannsdorf na avstrijskem Koroškem, med obema vojnama, ZRC SAZU, Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta). Razglabljanja Teja Turk Bakanova banda (Gancani, 1933, ZRC SAZU, Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta). Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Teja Turk Razglabljanja Mateja Habinc* DEDIŠCINA SKUPNEGA – SKUPNOST IN DEDIŠCINA Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 14. 7. 2020 Izvlecek: Clanek na primeru Pivškega razpravlja o tem, kaj kot dedišcino obmocja, na katerem živijo, dojemajo njegovi prebivalci: ugotavlja, kaj je zanje osebna, družinska, lokalna de­dišcina, koliko jo povezujejo s t. i. lokalnimi znamenitostmi in koliko so njihove predstave o dedišcini povezane z avtoritarnimi dedišcinskimi diskurzi. Upoštevajoc razlicna razmerja moci se ukvarja s procesi dedišcinjenja in z njihovimi pomeni za ljudi, ti pa so, kot se je izkazalo, povezani predvsem s porajanji obcut­kov pripadnosti in povezanosti, s tvorjenji skupnosti. Kljucne besede: dedišcinjenje, (lokalna) skupnost, razmerja moci, družabnost, Pivško Abstract: The article discusses what the inhabitants of the Pivško region consider the heritage of the area they live in: it questions what they perceive as their personal, family or local heritage, how they associate it with the so-called local attrac­tions and how their perceptions relate to the authoritarian her­itage discourses. Taking into account various power rations, it deals with the processes of heritagisation, with the meanings these processes have for the people. It was revealed that these are mostly related to the feelings of belonging and affiliation, and to the processes of community formation. Keywords: heritagisation, (local) community, power relations, sociability, Pivško region Slovenski etnološki leksikon izraz gmajna (iz nem. gemein – 'skupen', na Dolenjskem skupnica, na Primorskem ko­munela) pojasni kot »skupen, neobdelan in nerazdeljen svet«, nepremicno »imovino (gozdovi, pašniki)«, do dru­ge svetovne vojne last soseske, katere clani so jo skupno izkorišcali (Fikfak 2004: 145; prim. Simic 2004: 229).11 Gl. tudi: »Ne glede na razbitje vasi med razlicna zemljiška gospostva je vas še nadalje tvorila gospodarsko celoto, ki je imela skupne interese glede pašnih pravic, vzdrževanja potov, napajališc in podobnih javnih vprašanj. […] Take skupne zadeve je soseska urejala na sestankih vseh gospodarjev ene vasi. […] Svet, ki ga je upravljala srenja, se razen z nazivi skupšcina, gmajna, komunela oznacuje tudi kot soseski ali srenjski svet.« (Vilfan 1961: 217-218) V okviru skupnostnega (agrarnega) gospodarjenja gre za skupni prostor upravljanja, povezan s pristojnostmi in z javnimi interesi skupnosti. V sodobnosti pa javne interese skupnosti, njene pristojnosti, skupna upravljanja med dru­gim povezujemo tudi z – dedišcino. Dedišcino kot sodobni pojav namrec lahko opazujemo predvsem v razmerju do skupnosti, kot pojav oziroma simptom skupnosti (prim. Fakin Bajec 2011; gl. npr. Hafstein 2018), kar je tudi v ospredju pricujocega clanka. V njem se na primeru Piv­škega ukvarjam s sodobnimi procesi dedišcinjenja, ki so po Hafsteinu najsodobnejši vidik folklorizacije oziroma zadnja faza v dolgotrajnem procesu prodiranja etnoloških perspektiv, znanja in konceptov v javnost. Poudarjanje kulturnih primerjav, specifik in dedišcine je po njegovem mnenju namrec danes postalo vsesplošno; imeti dedišcino pomeni biti moderen, sposoben reflektiranja in zavzema­nja distance do samega sebe, do lastne preteklosti. Gre za sodoben nacin soocanja in poskuse obvladovanja najra­zlicnejših tveganj in negotovosti (2018a: 128), vloga etno­loga oziroma kulturnega antropologa v teh procesih pa naj bi bila, da zaznava, kaj posamezne skupnosti dojemajo kot tvegano, s kakšnimi negotovostmi in strahovi se soocajo, simptom cesa so razlicne dedišcine razlicnih skupnosti (prim. Hafstein 2018: 154; Hafstein 2018a: 139-140). Ce je bil pred desetletji (neobdelan vaški) prostor tista do­brina, ki je (med drugim tudi ekonomsko) vzpostavljala in angažirala skupnost in ga v sodobnosti primerjam z dedi­šcino, ki prav tako vzpostavlja in (morda tudi ekonomsko) aktivira skupnost, jo povezuje ali pa locuje, v clanku ana­liziram sodobna razmerja med dedišcinami in skupnostmi na Pivškem. S podobnimi vprašanji sem se srecevala že pri raziskavah v Bohinju, na Kozari in Sutjeski, kjer, kot se je izkazalo, je sklicevanje na t. i. strokovna priporocila v zve­zi z denimo rabo tradicije in organizacijo prireditev rabilo predvsem kot marketinška strategija (prim. Poljak Istenic 2008; gl. Habinc 2013, 2017). A v nasprotju s temi raz­iskavami, ko so me bolj zanimali avtoritarni dedišcinski diskurzi (prim. Smith 2006; van de Port in Meyer 2018) ter kdo in kakšno korist ima od njih, se tokrat bolj ukvar­jam z vprašanji, kdo na izbranem obmocju sploh doloca, kaj je njegova dedišcina in kaj naj bi bilo skupno njegovim prebivalcem. Ali dedišcino vzpostavljajo avtoritarni, stro­kovni diskurzi in predstave, strokovni režim dedišcinjenja, umešcen v globalni sistem skupne razlike (Wilk 1995), ali se ti diskurzi in predstave morda skladajo s tistim, kar kot svojo (osebno, družinsko, lokalno) dedišcino razumejo ljudje, prebivalci nekega obmocja (prim. npr. Weber 2007; Fakin Bajec 2011)?22 Van de Port in Meyerjeva kot primer razhajanja med avtoritarnim (strokovnim) in ljudskim razumevanjem navajata primer dedišcinjenja nekega nizozemskega mlina. Za stroko so bili nujen pogoj za prepoznanje mlina kot dedišcine njegovi materialni ostanki, ljudem pa je zadošcalo, da so mlin videli kot zašcitno znamko vasi. Na prigovarjanje ljudi pa je stroka kopijo mlina le razglasila za dedišcino, in sicer z argumentom, da so se mlini (materialno) spreminjali tudi v preteklosti (2018: 11-12). Ukvarjam se s tem, koliko so pred­stave o (lokalni) dedišcini enovite ali raznolike, kdo o njih govori ali ne, skušam pa tudi razumeti, zakaj so predstave o dedišcini in skupnostih za Pivcane danes sploh pomemb­ne in resnicne ter simptomi cesa so – kako odražajo njiho­ve želje, stremljenja in strahove. Skupnost in dedišcina Javne politike, usmerjene v obnovo, vkljucevanje in traj­nost, si skupnosti po eni strani danes predstavljajo kot ne­kaj zaostalega, nerazvitega, nekaj iz preteklosti, obenem pa jih vidijo kot (domnevno) homogene, stabilne in zato tudi varne entitete, po katerih naj bi se ljudem vsaj obca­sno tudi tožilo (Waterton in Smith 2010: 6-7; prim. Fakin Bajec 2011: 50). Ponujale naj bi varnost in udobje, bile naj bi svojevrstno zdravilo za potencialno nevarne razlike in družbene probleme oziroma odklone, kot so kriminal, re­všcina, droge, izkljucenost. Ob neoliberalnem upravljanju javnega življenja pozornost v zadnjih desetletjih tako ni vec toliko usmerjena na posameznike kot na skupnosti, saj se te razume kot kulturne in administrativne enote, nosilke odgovornosti in rešitev za stanje »prevelikega individua­lizma in (vpletanja) države (v življenja posameznikov)« (prim. Hafstein in Skrydstrup 2017: 45; Hafstein 2018: 108). Neoliberalno upravljanje delovanj skupnosti torej ne zatira, ampak jih, nasprotno, s pomocjo mnoštva strok, politicnih in strokovnih usklajevanj skuša prepoznavati in z njimi upravljati. Z neposrednim interesom za njihove la­stne in prakse skupnosti ter njihovo dedišcinjenje pa tako skuša tudi posameznike usmerjati k samopreobrazbi in sa­moregulaciji (Hafstein 2018: 104). V okviru dedišcinjenja kot dela javnega življenja je zato še zlasti pomembno, kdo pri njem sodeluje ter kdo je vkljucen oziroma izkljucen iz razumevanja skupnosti: nekateri deli skupnosti namrec sodelujejo pri definiranju, kaj je njihova dedišcina, medtem ko se drugih ti procesi ne dotikajo in tudi zato v skupnosti ostajajo neprepoznani, nevidni (Smith 2006: 29-34; Waterton in Smith 2010: 10; prim. Hafstein 2018a: 140). Kulturna dedišcina, ki naj bi producirala trden obcutek pripadnosti, je v procesih dedišcinjenja namrec ra­zumljena kot strategija soocanja s (kulturnimi) razlikami, pri cemer nekatere, denimo notranje (družbene) razlike, notranji boji skupnosti za moc in prevlado lahko ostajajo prikriti. Dedišcinjenje prakse in izraze kot tudi skupnosti same namrec šele objektivizira: skupnosti v teh procesih marsikdaj šele nastajajo, saj dedišcinjenje opredeljuje in doloca, kaj oziroma kdo skupnost sploh je in kdo je iz nje izlocen (Hafstein 2018: 117, 120-121, 125; prim. Fakin Bajec 2011: 291; Beardslee 2016: 89). Z interveniranjem v habituse, prakse in izraze se ti namrec spreminjajo v objek­te (preucevanja, varovanja, predstavljanja …), z interesom zanje in z njim povezanim delovanjem pa se definirajo in zamejujejo tudi (deli) skupnosti. Dedišcinjenje skupnosti tako mnogokrat šele vzpostavlja in jih po eni strani opol­nomoci, da navzven predstavijo svojo vizijo zgodovine in identitete, a ker so pri tem prisiljene uporabiti skupne in znane (strokovne) termine, ki so dejansko mehanizmi mo­ci, se politicna dedišcina podreditve (skupnosti) ohranja; skupnosti se z dedišcinjenjem tudi disciplinira in podreja (avtoritarnim) pravilom in vedenjskim normam (Hafstein 2018: 110, 116, 118).33 Avtoritaren dedišcinski diskurz poleg tega neproblematizirano predvideva, da se dedišcina intimno povezuje z izražanjem in manifestiranjem identitete – da je identiteta nujno povezana z dedišcino, s cimer skupinsko identiteto predvsem nadzira in legitimira (Waterton in Smith 2010: 12). Toda dejstvo, da so skupnosti in dedišcine nehomogene in spremenljive (prim. Smith 2006; Waterton in Smith 2010; Fakin Bajec 2011, 2020; Poljak Istenic 2014), po van de Portu in Meyerjevi pa tudi konstruirane in selektivne, zgo­dovinsko gledano ni nic novega – »kaj potem, ce smo se na novo izumili?« Po njunem mnenju pa je zanimivo, za­kaj se kljub temu da vemo, da so tako dedišcine kot sku­pnosti konstruirane in selektivne, ljudje lahko prepricamo v nasprotno – zakaj tako dedišcine kot skupnosti kljub te­mu lahko izkušamo kot za nas resnicne (van de Port in Meyer 2018: 2-3). Študija primera Na seminarju pri predmetu Etnološke regionalne razi­skave Slovenije na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL smo s študenti 1. letnika 2. stopnje študija etnologija in kulturna antropologija44 Na seminarju so sodelovali in gradivo zanj prispevali naslednji štu­denti in študentke, ki jih v clanku oznacujem z inicialkami: Katja Forjan, Petra Goljevšcek, Pia Jankovic, Matija Kenda, Špela Kodric, Blaž Majcen, Tara Milcinski, Lea Podgoršek, Primož Robnik, Teu­ta Sulejmani, Veronika Škofljanec Jagodic, Tina Tisovec, Kristijan Troha, Anja Vanovšek, Anamarija Verdel in Simona Zupanc. Med pripravami na raziskovalno delo so bili študenti seznanjeni s tem, da bo njihovo gradivo hranjeno v dokumentaciji OEiKA FF in v arhivu Ekomuzeja Pivških presihajocih jezer ter da bo tam v raziskoval­ne (ali publicisticne) namene na voljo tako njim kot kateremukoli drugemu raziskovalcu, s cimer so se vsi v raziskavi sodelujoci tudi vnaprej strinjali. v študijskem letu 2018/2019 zasnovali in izvedli terensko raziskavo na Pivškem, rezultat katere je v clanku predstavljeno gradi­vo in razmišljanje. Kot izvajalka seminarja namrec že vec let sodelujem s kolegico Martino Erjavec iz Regionalne razvojne agencije Zeleni Kras, z njenim posredovanjem pa sem se srecala tudi z Ekomuzejem Pivških presihajocih jezer oziroma njegovo predstavnico, prebivalko Pivškega, Katarino Cesnik. Omenjeni muzej je pred sedmimi leti s pomocjo evropskih sredstev kot izhodišcno oziroma info tocko za ogled obmocja odprla pivška obcina (Spletni vir 1). Muzej naj bi didakticno promoviral predvsem leto po­zneje ustanovljeni krajinski park Pivška presihajoca jeze­ra v okviru evropskega projekta Culturecovery, katerega glavni namen je »varovanje in obnova nesnovne kultur­ne dedišcine Srednje Evrope s pomocjo ekomuzejev kot pospeševalcev lokalnega razvoja«,55 Z besedami vodje projekta na Obcini Pivka: »si želimo, da bi dobre prakse ohranjanja nesnovne kulturne dedišcine igrale kljucno vlogo v razlikovanju, komuniciranju in skrbi za dedišcino ter bi ljudem pomagale izboljšati in izraziti vrednote, ki jih pripisujemo dedišcini« (Spletni vir 4). je pa do sredine leta 2020 še vedno izvajal predvsem številne z dedišcino po­vezane dejavnosti (Spletni vir 2).66 Tako so denimo leta 2018 organizirali delavnico Dedišcina nas povezuje, na kateri so »proucili možnosti sodelovanja, povezovanja in izobraževanja ljubiteljev kulturne dedišcine ter raziskali, kako lahko skupaj promoviramo in upravljamo nesnovno kulturno dedišcino na Pivškem« (Spletni vir 3). Konec leta 2019 so v okviru projekta odprli interaktivno razstavo Košcki nesnovne kulturne dedišcine na Pivškem, s katero »predstavljajo obicaje na Pivškem, ki so še živi, razlicne prakse, vedenja in znanja, ki so jih razporedili po letnih casih. Zimo predstavljajo obhodniške prakse, kot so tepežkanje, koledovanje in pustovanje, pomlad brkinske praskanke in velika peka, poletje zdravilne rastline z navezavo na kresni cas in shodi, jesen pa pripovedovanje zgodb, pravljic in pripovedk« (Spletni vir 4). Dvom v identifikacijo prebivalcev Pivškega z Martinom Krpanom kot primarnim obcinskim simbolom identitete,77 »Legendarni slovenski junak« Martin Krpan, ki »naj bi se potikal po teh krajih« in imel svojo domacijo v Vrhu pri Sv. Trojici, domnevno Sv. Trojici nad Pivko, je zato od leta 1998 upodobljen v grbu in zastavi obcine Pivka (Spletni vir 6), prav tako je upodobljen v grbu Osnovne šole Pivka (Spletni vir 7). Spletno iskanje po kljucnih besedah Pivka in Martin Krpan denimo obrodi tudi naslednje zadetke: Društvo starodobnih vozil Martin Krpan Pivka, Krpanov pohod, ki ga organizira Turisticno društvo Pivka, Bar Krpan Pivka. Vprašanje, na katero Sv. Trojico, tisto na Blokah ali na Pivškem, naj bi se zgodba o Martinu Krpanu dejansko navezovala, je med obcinami in lokalnim domnevna razpoka med institucionalnimi, avtoritarnimi predstavami o »specificno pivškem« in predstavami posameznikov z obmocja je torej spodbudila Ekomuzej Pivških presihajocih jezer k razisko­valnemu angažiranju študentov. Med prebivalci obmocja naj bi preverili, kaj je zanje dedišcina Pivškega in tisto, kar obmocje razlikuje od drugih, obenem pa tudi, kakšno vlogo pri tem ljudje pripisujejo Martinu Krpanu. Muzej je z izborom Katarine Cesnik priskrbel seznam in kontakte potencialnih sogovornikov, predvsem v posame­znih krajih obcine Pivka dejavnih posameznikov. Naloga vsakega študenta je bila, da se pogovori z dvema razlic­nima sogovornikoma z obmocja – lahko s posamezniki s seznama, lahko pa tudi s komerkoli drugim. Med pripra­vami na terensko delo smo se dogovorili, da študenti sogo­vornike povprašajo predvsem o tem, kaj je zanje osebna, družinska, kaj pa lokalna dedišcina. Pozorni naj bi bili na to, kaj sogovorniki razumejo, kaj je po njihovem mnenju znacilno za njihov kraj ali obmocje, obenem naj bi iz in­tervjujev razbirali odnos sogovornikov do tega, kar je na spletni strani Obcine Pivka poudarjeno kot glavna znacil­nost, dedišcina Pivškega (npr. Martin Krpan, Park voja­ške zgodovine, Ekomuzej Pivških presihajocih jezer idr; prim. Spletni vir 6). Spoznali naj bi tudi temeljne obrise življenjskih zgodb svojih sogovornikov, njihove aktivno­sti in vrednote ter tako odnose sogovornikov do (lokalne) zgodovine, zbirateljstva, dedišcine skušali vsaj nekoliko tudi kontekstualizirati. Vsak študent je pogovor lahko pov­zel ali pa ga transkribiral, dodal opažanja ob pogovorih in neformalno pridobljene informacije, velik poudarek pa je bil tudi na analizi, refleksijah in ovrednotenju srecanj. Nanje so se študenti pripravljali tako, da so se o predsta­vah, kaj se pricakuje od raziskave, pogovorili s Katarino Cesnik, medsebojno so si zastavljali razlicna vprašanja in tako spoznavali razliko med zaprtimi oziroma odprtimi ti­pi vprašanj, prav tako pa so v medsebojnih dvojicah testno izvedli podoben pogovor o osebni, družinski in lokalni de­dišcini, kot naj bi ga imeli s sogovorniki na Pivškem. Študentje so v okviru terenskega dela izvedli 36 pogo­vorov – vecinoma pretežno polstrukturiranih in razlicnih osebnih intervjujev, v glavnem s posamezniki, redkeje z vec sogovorniki (ali tudi vec študenti). Vecina študentov je s posamezniki izvedla en, najveckrat vnaprej dogovor­jeni pogovor, le ena študentka je v kraju raziskave (pri eni od sogovornic) tudi bivala. Med 36 sogovorniki je bilo 22 (61 odstotkov) žensk in 14 (39 odstotkov) moških. Najvec sogovornikov je bilo starejših od 60 let (13 oziroma 36 odstotkov), nekoliko manj (12 oziroma 33 odstotkov) so­govornikov je bilo starih med 40 in 60 let, še manj je bilo starih med 25 in 40 let (osem oziroma 22 odstotkov).8prim. Trobic 2005; vec gl. tudi v nadaljevanju clanka).prebivalstvom sprožila »vojno za Martina Krpana« (Spletni vir 8; 66,7 odstotka (oziroma 24) sogovornikov je med raziskavo ži­velo v okolici Pivke, preostalih 12 je bilo iz Pivke; za šest sogovornikov (16,7 odstotka vseh) se je v pogovorih izka­zalo, da so na Pivško priseljeni iz drugih (bližnjih ali bolj oddaljenih) delov Slovenije. 52,8 odstotka sogovornikov sem umestila v kategorijo »zaposleni«, 44,4 odstotka je bilo upokojencev.98 Ena sogovornica je bila študentka, mlajša od 25 let, za dva sogovornika ni podatka o starosti. 29 sogovornikov (oziroma 80,5 odstot­ka vseh) sem opredelila kot na razlicnih podrocjih aktivnih posameznikov,109 V nekaj primerih sem o njihovem statusu sklepala iz zapisa, saj ni bil neposredno naveden. »neaktivni« so bili vecinoma sogovorni­ki, s katerimi so (denimo s pomocjo svojih znancev ali med sprehodom po Pivki) stike navezali študenti sami.1110 Šlo je denimo za clane ali predsednike posameznih (kulturnih, zgodovinskih, turisticnih, upokojenskih idr.) društev, politicno aktivne posameznike (npr. obcinske svetnike), predsednike krajevnih oziroma vaških skupnosti, zaposlene na Obcini ali v posameznih dedišcinskih institucijah, zbiratelje, ucitelje, ljubiteljske raziskovalce (lokalne) zgodovine. Vecina zbranega in v clanku analiziranega gradiva torej prica pretežno o mnenjih, stališcih in vrednotah za (lo­kalno) dedišcino in zgodovino zainteresiranih, v zvezi z njima že sicer dejavnih posameznikov. Gre za pricevanja predstavnikov skupnosti ali/in posameznih institucij, za svojevrsten »lokalno pooblašceni dedišcinski diskurz«, ki so ga v svojih refleksijah kriticno zaznali tudi študenti: Slabost tega seznama [potencialnih sogovornikov – op. M. H.] je, da se vecina sogovornikov, ki so se odzvali na sodelovanje, že ukvarja z dedišcino […] Prav tako so se sogovorniki lahko že vnaprej pripravili na intervju in nam postregli z ucbeniško dedišcino namesto z osebno. (S. Z.) Vecinoma je šlo torej za pogovore z (lokalnimi), npr. mnenjskimi voditelji, »poznavalci«: … je bil moj sogovornik zelo pripravljen na pogo­vor – vnaprej se je odlocil, kaj mi bo povedal, za­to je pogosto prevzel »vajeti v svoje roke«. Vcasih sem imela obcutek, da bi ga z veseljem še kaj vpra­šala, pa ga nisem – saj bi s tem skakala v besedo in tok njegovih misli, kar bi zmotilo pogovor. (T. T.)1211 Nekaj (štiri) vnaprej dogovorjenih pogovorov so potencialni sogovorniki tudi zavrnili (kot so ugotavljali študentje, zaradi casovne neusklajenosti ali nezainteresiranosti); velike težave pri iskanju sogovornikov je imela tudi študentka, ki je skušala k sodelovanju nagovoriti mimoidoce v Pivki, a jih je sodelovanje zavrnilo kar 17. Te lahko razumem kot predstavnike posameznih krajev, njihove posrednike, ki naj bi se že zaradi svojih vlog za­vzemali za tisto, kar sami oziroma vsaj še nekateri sokraja­ni dojemajo kot njihove oziroma interese njihovih lokalnih skupnosti. Manjšina, ki je na podrocju zgodovine oziroma dedišcine neaktivna, t. i. »nepoznavalci«, pa se je na drugi strani v pogovorih vsaj sprva pocutila nelagodno, denimo: »Mislili sta, da gre za anketno spraševanje ter upoštevanje ›pravilnih‹ odgovorov, kaj je dedišcina Pivke […] jima je bilo všec, da se take raziskave naredijo, da se vpraša lju­di, kaj je za njih pomembno« (T. S.). Nelagodje je porajal obcutek »neznanja« ali pa mnenje, da bodo »težko v po­moc«: »da mi ne bosta znali odgovoriti na moja vpraša­nja« (K. T.), da je dedišcino »treba poznat« (B. M.).1312 Ker je šlo za pogovore zainteresiranih (študentov) z zainteresiranimi (domacini), lahko odnos interpretiram tudi kot po(d)ucevanje študentov o (lokalni) dedišcini, znacilnostih, specifikah, denimo: »Pivški dolini se rece tudi dežela kamnitih križev« (Intervju P. R., M, > 60, ok. P., akt.). Ali: »Ves cas pogovora so mi sogovorniki kazali knjige, ki opisujejo zgodovino zgornjepivških krajev, T. [ime sogovornika – M. H.] jih je iskal po knjižnih policah, T. [ime sogovornice – op. M. H.] jih je veliko prinesla tudi s sabo« (T. M.). Ker so se sogovorniki razlicno strinjali ali ne glede objave osebnih podatkov, jih v clanku vse anonimiziram. Povzetim ali citiranim izjavam dodajam opisne podatke (o spolu, starosti, kraju bivanja Po poglobljenosti pogovorov in njihovih refleksij nastalo raznoliko gradivo analiziram v nadaljevanju clanka. Sprva se osredotocam na to, kaj in kako so sogovorniki govorili o dedišcinjenju in dedišcini: kaj si predstavljajo pod oseb­no, družinsko, lokalno dedišcino,14intervju izvedel.in aktivnosti sogovornika) in inicialki študenta, ki je posamezni kako pogoste so posa­mezne predstave, kakšen odnos imajo do tistega, kar Ob­cina Pivka poudarja kot dedišcino Pivškega. Skušala sem biti pozorna na to, kdo, kdaj in zakaj je o dedišcini sploh govoril, kot je; v nadaljevanju clanka sledi interpretacija gradiva glede na uvodoma zastavljena vprašanja. Dedišcina kot simptom: Povezanost, umešcenost in delovanje Kvantitativna analiza pogovorov kaže, da so sogovorniki – glede na pogostost omemb, k osebni dedišcini prištevali: 1) predmete v zvezi z zanje pomembnimi osebami (npr. s starši in sorodniki, npr. predmete, povezane z ocetovo de­javnostjo, družinsko zapušcino, vse podedovane predmete, vkljucno z nepremicninami); 2) spomine, fotografije; 3) praznovanja oziroma njihove dele, ki jih izvajajo že dlje casa (denimo blagoslov hiše ob božicu), navade (obisk jezera, pohod na hrib, preživljanje casa na prostem); 4) podedovano znanje (o posameznih receptih, v zvezi z go­barstvom, predmeti, posamezne zgodbe) ali vrednote (npr. cut za »skupaj« oziroma ustvarjanje skupnosti, sodelova­nje, pomen narave in trajnosti oziroma ohranjanja samega po sebi); 5) predmete v zvezi s posameznikovimi hobiji in prostocasnimi dejavnostmi (klavir, knjižnica, rocna dela) posameznikovo ustvarjalnostjo (tudi npr., kar je sogovorni­ca ustvarila skupaj s partnerjem); 6) narecje in mentaliteto. Pojmovanje osebne dedišcine se je najpogosteje preple­talo z razumevanjem družinske dedišcine, tistega, »kar ustvariš« (npr. osebno znanje, lastnino) (Intervju T. S., Ž, 40-60, ok. P., neakt.); k njej so sogovorniki najpogoste­je šteli hišo ali stanovanje (staršev, sorodnikov); družino, otroke, dom, sosede; stare osebne predmete, pripomoc­ke za delo, znanje (npr. o kuhanju); moralne vrednote in odnos do dela; družinske zgodbe; navade (npr. sankanje in smucanje na bližnjem hribu); fotoknjigo; etnografsko zbirko; grob z nagrobnikom v obliki (pivškega) križa; »bi­ološko dedišcino« (npr. družinskih bolezni). Kot lokalno oziroma krajevno, redkeje tudi dedišcino celotnega obmo­cja pa je najvec sogovornikov omenjalo posamezne stavbe (stare hiše, cerkve, križe) ter jezera in naravo (po pogo­stosti si sledijo: gozd ali posamezno drevo, voda, lovstvo, nabiralništvo, hrana (pršut in sir), lokve, hribi, preživetve­na odvisnost od geografske lege, njena prehodnost, mraz, burja, mir). Nekoliko redkeje so navajali Park vojaške zgodovine Pivka, posamezniki tudi razlicne oblike dru­žabnosti (ob npr. ob telovem in tepežnici, koledovanju), posamezne šege in navade, obrti, Martina Krpana, pa tudi izmikanje oblasti, industrijsko preteklost (železnico, pod­jetji Javor in Perutnina Pivka ter posamezna na obmocju dlje casa znana in uspešna zasebna podjetja), NOB. Pogosto so lokalno dedišcino enacili s tistim, kar je po njihovem mnenju v zvezi z obmocjem, tj. s krajem biva­nja oziroma njegovo bližnjo okolico, redkeje tudi celo­tnim obmocjem Pivškega vredno poudariti, z lokalnimi znamenitostmi, s posebnostmi, s tistim, kar naj bi bilo na Pivškem drugacno oziroma v primerjavi z drugimi kraji redko, s tistim, kar ima zato potencial za reprezentacijo obmocja navzven, a kar obenem cenijo tudi ljudje sami.1513 A ni šlo le za ti dve skrajnosti: gradivo prica tudi o »vljudnostnih«, a dejansko nezainteresiranih, nesprošcenih sodelovanjih tudi »pooblašcenih za dedišcinski diskurz«, kot denimo kaže neopredeljen, splošen odgovor: »Po svoje se identificiraš tudi s tem, ne vem« (Intervju V. J. Š., M, 40-60, ok. P., akt.) Kolikor je bilo razlicnih sogovornikov, toliko je bilo raz­licnih predstav o lokalni dedišcini (prim. Fakin Bajec 2011: 50, 54, 56). Poleg tega so se ne le pojmovanja oseb­ne in družinske, ampak tudi lokalne dedišcine pogosto prepletala – tako kot se tudi sicer prepleta posameznikovo delovanje: delovanje v društvu je vedno najprej osebno delovanje posameznika, podobno kot denimo poklic vsaj nekoliko zaznamuje posameznikovo samopercepcijo in identifikacijo.1614 S tem v zvezi sem izpisovala le neposredne odgovore, sogovorniki pa so za vsako kategorijo lahko navajali razlicno veliko primerov. Odvisnost osebnih razumevanj dedišcine od življenjskih zgodb posameznikov se je najbolj jasno pokazala ravno v pripovedih o tem, kako so posamezniki z obmocjem in njegovimi prebivalci materialno, socialno in custveno povezani, kako ga uporabljajo, kako v njem in z njim živijo. Kako se povezujejo, umešcajo, kam in komu se cutijo pripadni in kako, kje, s cim v zvezi po njihovi presoji smiselno delujejo. Ce skušam odgovoriti na uvo­doma zastavljeno vprašanje, simptom cesa je to, kar kot svojo (osebno, družinsko, lokalno) dedišcino pojmujejo v raziskavi sodelujoci sogovorniki s Pivškega, kaj (jim) po njihovi presoji manjka in cesa jih je strah, bi to bilo: nepo­vezanosti, nepripadnosti in individualizma (prim. Fairclo­ugh 2009; Fakin Bajec 2011: 288-289). Za mnoge je namrec dedišcina prvenstveno nekaj, kar povezuje. Povezuje skozi cas ali/in prostor, v casu ali/in prostoru – povezuje generacije (sorodnikov), okolja, ume­šca posameznika. Kaže na vplive preteklosti v sedanjosti, prostora na ljudi, umešca ljudi v cas, prostor, skupnost. Dedišcina je tako npr. »vse, družina, vse, kar je v vasi in kar se živi«. Sogovornica si »dedišcino predstavlja kot ne­kakšno zgodovino, kot predmete iz preteklosti, ki jih je pomembno ohranjati in spravljati za naslednje generacije« (P. J. in T. M., Ž, 25-40, ok. P., akt.). A da sogovorniki ne­kaj prepoznavajo ali ne kot dedišcino, se zdi bistveno, da to povezanost, vplive, umešcenost (v zunanje dejavnike, tj. cas, prostor, skupnost) cutijo – ali pa ne. Tako so kot dedi­šcino sogovorniki pogosto razumeli, kar so jim (na osebni, družinski, lokalni ravni) zapustili predniki, kar je bilo v preteklosti del nacina življenja in obstaja še danes. Razliko med prenosom in povezanostjo (s prenešenim) naj bi torej ustvarjalo cutenje in pozitivno vrednotenje prenešenega: »Odnos do dedišcine, pravi, mora biti po mojem mnenju pozitiven. Pomembno se je spominjati otroštva, vrednot in znanj, ki smo jih prejeli od staršev, družine« (Intervju T. S., Ž, 40-60, ok. P., neakt.). Ali: »Mislim, da je tako na splošno pri dedišcini, kjer je pomembno samo to, da bo en to naprej peljal. Mi moramo samo enega dobiti, ki bo to razumel, ne pa nobenega silit v to« (Intervju M. K., M, > 60, ok. P., akt.). Vrednost pa mora najprej biti prepoznana na osebni ravni, ki angažma in delovanje sploh poganja. Ne gre torej le za prenos (npr. necesa iz preteklosti), am­pak za to, da dedišcina (npr. gozd, lesarstvo, zaposlitev v lesnopredelovalni industriji) pozitivno zaznamuje (Inter­vju An. V., Ž, 40-60, ok. P., akt.), (geografsko in mentali­tetno) definira (L. P.), vpliva na (življenje) posameznika, ki jo ceni – to ustvarja osebno povezanost. Povezovali naj zato ne bi toliko denimo enaki scenariji (preteklih in so­dobnih) dejavnosti ali njihova enaka materialna podoba, povezoval naj bi denimo cut za drugega, za okolje oziroma skupnost, ki ga sogovorniki dojemajo kot preteklosti in so­dobnosti skupno vrednoto, ki jo je treba gojiti: Pri kresovanju ne gre zgolj za podobo in njegovo predstavitev, temvec tudi za obcutke in custva, dru­ženje, vzpostavljanja kontinuitete, premik k sku­pnosti in vaško sodelovanje […] Opazimo lahko, da je moji sogovornici bistvo druženje in ne zgledova­nje po »kresovanju« nekoc na tem obmocju. (S. Z.) Pozitivne vrednote so torej povezanost, umešcenost, pripadnost drugim in okolju: Ceprav se med blagoslavljanjem pocutimo neko­liko smešni in se sami sebi smejimo, pa vidim, da je družini ta tradicija všec. Ob božicu želim, da se tudi zamislimo nad našimi življenji ter se zahvalimo za stvari […] Je pa pri mladih tako, da potrebujejo nekaj casa, da ugotovijo vrednost tistega, kar jim je dano in kaj je vredno. Tudi pri sebi sem to opazila. (Intervju P. G., Ž, 40-60, ok. P., akt.) »Cut za drugega« pa je glede na vzorec sogovornikov morda zgolj generacijsko pogojen in omejen na tiste, ki jim druženja manjka in ga zato skušajo sami spodbuditi – tudi v navezavi na dedišcino. Pred desetletji so se deni­mo posamezni sogovorniki udeleževali vaških plesov in shodov, danes pa v posameznih krajih sami organizirajo družabne dogodke, npr.: Kresovanje ob Janezu Krstniku1715 T. T. v svoji refleksiji dedišcino tudi loci od »vaškega ponosa«, ki scasoma lahko postane dedišcina: »Vaški ponos torej ni tako trajen, staticen, ustavljen v casu, kot je dedišcina.« pa smo zaceli od leta 2008, ki je kot nadomestek teh plesov. Organizi­rali smo zopet najprej mašo ob 10ih, potem po maši pa koncert, sledi pogostitev, nato pa prižig kresa. Mlade deklice se oblecejo v bele obleke in z baklami prižgejo kres, pred tem pa zaplešejo. (Intervju S. Z., Ž, 40-60 let, ok. P., akt.) Kljub temu gre v sodobnosti predvsem za prireditve, kul­tivirane in uokvirjene dogodke, in ne spontana druženja ali pretežno zabave. Namenjene so sicer predvsem doma­cinom, a le redko so brez programa oziroma scenarija, ki terjata povezovanje, angažiranje in delovanje. Dedišcina zase Dedišcinjenje lahko torej razumemo kot »zdravilo« pro­ti pomanjkanju skupnosti, pomanjkanju cuta za drugega, proti odtujenosti in individualizaciji. Glede na vzorec sogovornikov gre vecinoma za percepcijo tistih, ki so na lokalni ravni in v razlicnih skupnostih vecinoma že tako ali tako osebno dejavni, ki jim osebni angažma, vedenje o okolju, v katerem živijo, povezanost z njim in skupnost, pripadnost ter druženje veliko pomenijo. Te osebne priori­tete se zato lahko zdijo kot prioritete vseh: »vse se dogaja, samo povezani nismo […] Ljudje se preveckrat zapirajo v to, kaj bi bilo treba in cesa ni, v momentu, ko bi morali skupaj nekaj narediti, to pa ne […] ljudje se bojijo aktiv­nosti« (Intervju T. M., Ž, 40-60, P., akt.; prim. Intervju Š. K., M, 40-60 let, P., akt.). Z besedami iz ene od re­fleksij: »Torej samo dedišcino izkoristijo za povezovanje same skupnosti med seboj in iskanje skupne preteklosti za skupno prihodnost« (P. J. in T. M.). Razlogi za tovrstno ra­zumevanje in delovanje pa so vedno tudi oziroma najprej osebni: »Kaj se vam zdi vredno spominjanja iz vašega kra­ja, življenja, družine?« Tukaj pri nas je pomembno to tradicionalno življenje. Mene zelo zanima zgodo­vina […] Vsi smo bolj na bi, ampak potem, ko pride do tega, da bomo, pa ni nikjer nobenega. (Intervju T. M., Ž, 40-60, ok. P., akt.) Ker gradivo prica o pogledih vecinoma za dedišcino za­interesiranih, je po mojem mnenju treba še toliko bolj po­udariti, da je dedišcina lahko le eno od podrocij, ki na­govarja posameznike, prebivalce Pivškega, da bivajo na obmocju: »Res je, da ni veliko poklicev za visoko kvalifi­cirane [da bi ostali na Pivškem – op. M. H.], ampak kljub temu ne smemo zanemariti zgodovine in kulture, ki je iz­jemna« (Intervju S. Z., Ž, 40-60, ok. P., akt.). Po mnenju sogovornice okolje ekonomsko za bivanje morda res ni najbolj privlacno in izjemno, vendar naj bi bila zadostna razloga za vztrajanje v njem njegova zgodovina in kultura. A gre za osebni pogled, podobno kot so prioritete oziroma preživetvene strategije drugih denimo ekonomski razlogi, pa so vecgeneracijsko skupno gospodinjstvo ali šport ti­sti dejavniki, ki ljudi vežejo na prostor njihovega bivanja (prim. Waterton in Smith 2010). Rešitve za ohranjanje (ži­vosti, dejavnosti in povezanosti) skupnosti tako sogovor­nici nista videli v gospodarstvu, športu ipd., ampak v de­dišcini, ki jo morajo zato, da bodo z njo skupnost lahko še naprej povezovali, po njunem mnenju spoznati tudi mladi (prim. Fakin Bajec 2015/2016: 187 in 190): »Želita si le dedišcino prenesti v kontekstu ozavešcanja mladih, ki ži­vijo v obcini, vendar pa ne na širšo raven« (S. Z.). Ceprav naj bi zdaj »že otroci dobili vec znanja o dedišcini, ker naj bi jim ga predstavljali v šoli« (Intervju T. S., Ž, 40-60, ok. P., neakt.), je osebno premišljanje o dedišcini kot specifiki obmocja, sodec po gradivu med sogovorniki, prav tako ge­neracijsko pogojeno in narašca s starostjo: »Na vprašanje, od kdaj ji je pomembna dedišcina mesta oziroma okolice, je odgovorila, da se je to spreminjalo skozi cas, da je šele po koncu srednje šole zacela ceniti okoliško naravo (In­tervju T. S., Ž, 25-40 let, P., neakt.). Podobno je druga sogovornica pomen dedišcine zacutila, ko se je odselila od doma (Intervju T. S., Ž, 40-60, ok. P., neakt.), ali: »Zdej se ukvarjam s kulturno dedišcino … zdej k sm str!« (Intervju T. T., M, > 60, ok. P., akt.).1816 Tako je – ce izpostavim le dva primera – denimo sogovornica, arhitektka, kot lokalno pomembno dedišcino poudarila stavbarstvo (Intervju An. V., Ž, 40-60, ok. P., akt.), sogovornik, ki ga tudi v okviru društvenega delovanja zanimajo pivški križi, je nagrobnik, zanj pomembno družinsko dedišcino, oblikoval v taki podobi (Intervju K. F., M. > 60, P., akt.). Z dedišcino povezano delo­vanje pa je lahko tudi del strateške, zavestne asimilacije prišlekov (prim. Habinc 2009), ki so lahko tudi dejavnejši od domacinov: »Pravi, mocan in klen Pivcan, s katerim, mislim, da se lahko vsak poistoveti […] No, v bistvu sta Krpan in A. [ime sogovornika, ki se že desetletja kostumi­ra v Martina Krpana – op. M. H.] ena in ista oseba. Tako se poistovetim z njim« (Intervju M. K., M, > 60, ok. P., akt.). Ali: »Dedišcina mu je omogocila vkljucitev v okolje, ki ga prej ni poznal« (T. T.).1917 Prim: Pogosto so sogovorniki »ravno v teh kulturnih kot tudi nekoliko manj kulturnih stvareh«, obujanju »starih obicajev« videli možnost za ponovno druženje ljudi, »saj bo vas lahko bila bolj povezana in zadihala skupaj s svojo preteklostjo«. (P. J.) Dedišcina za druge V pogovorih je dostikrat prihajalo do razlik med tistim, kar so kot zanje pomembno, kot »svojo« (osebno, družin­sko, lokalno) dedišcino videli sogovorniki, in dedišcino obmocja, kot (jim) jo predstavljajo razlicne institucije ozi­roma akterji (prim. npr. Smith 2006; Poljak Istenic 2014). Kot na primer: »Drugace pa Pivka nima neke kulturne de­dišcine, to se sedaj išce in obnavlja, jaz mislim, da zaradi turizma« (Intervju S. Z., Ž, 40-60 let, ok. P., akt.). Takšna dedišcina je pogosto percipirana kot na preteklost vezan vir zaslužka, prodajna, marketinška strategija. (B. M.; prim. Poljak Istenic 2008; Fakin Bajec 2011): … glede na to, da bomo zdaj vpisani na Unescov seznam kulturne dedišcine za presihajoca jezera kot del Krasa2018 Za starejše od 60 let prim. še: »In sedaj se bavim s takimi 'neumnostmi'« (Intervju T. T., Ž, > 60, ok. P., akt.). »Dedišcino razume kot neprofitabilno – osebno – tisto, kjer lahko sprosti napetosti, napiše, kar ji ›leži na duši‹. Del tega je tudi druženje v društvu.« (T. T.) […] Ker je tako, tujec, ko vidi, npr. na internetu, Unesco, bo šel […] Za ljudi, ki so zelo razgledani, bodo prišli gledat, ker ce je pa to tukaj, to pa nekaj pomeni. (Intervju V. Š. J., M, 25-40, ok. P., akt.) Podobno nekateri vidijo tudi Park vojaške zgodovine Piv­ka: »Zame je to bolj umetno narejeno, ne da bi bila to neka kulturna dedišcina« (Intervju L. P., M, 25-40, ok. P., akt.). Martina Krpana so sogovorniki vecinoma prepoznavali kot nekoga, ki je »bolj za publicisticne namene kot pa to, da bi se res identitetno povezali z njim« (Intervju P. J., Ž, > 60, ok. P., akt.). Ali: Jaz mislim, da je to neka izmišljotina, s katero nam želijo vsiliti neko dedišcino […] Prav tako ta presi­hajoca jezera, ki jih danes tako opevajo, do nekaj let nazaj se o tem ni tako govorilo […] Vendar mi o Martinu Krpanu prej nismo vedeli veliko vec kot tisto, kar smo se ucili v šoli tako kot vsi ostali osnov­nošolci. Zdaj, zadnjih nekaj let, pa se je to postavilo v cisto drugacen kontekst, s katerim se jaz osebno ne morem identificirati. (Intervju S. Z., Ž, 40-60, ok. P., akt.; prim. Intervju S. Z., Ž, 40-60, ok. P., akt.; Intervju An. V., Ž, 40-60, ok. P., akt.; Inter­vju M. K., M, 25-40, P., neakt.; Intervju L. P., M, 25-40, ok. P., akt.)2119 Pred desetletjema na Pivško priseljeni sogovornik je bil do odnosa domacinov do dedišcine kriticen, saj naj bi »rušili staro« in bili »precej pasivni« (Intervju T. T., M, > 60, ok. P., akt.). Ceprav redkeje, so nekateri sogovorniki po drugi strani ravno prišleke videli kot tiste, zaradi katerih se pomen lokalne dedišcine izgublja (gl. npr. B. M.). Za mnoge gre za vseslovenski simbol: »V koncni fazi pa bi bil lahko Martin Krpan v vsakem grbu, saj pooseblja vrednote, pomembne za vsako vas in vsakega Slovenca. Ni potrebno, da je samo naš.« (Intervju P. G., Ž, 40-60, ok. P., akt.) Pivški naj bi postal s prilastitvijo,2220 Na Unescovem prehodnem poskusnem seznamu svetovne kulturne in naravne dedišcine je med drugim tudi maticni Kras (Spletni vir 10). Od leta 2019 za vpis na omenjen Unescov seznam kandidira tudi trikotnik med izviri Ljubljanice ter mestoma Reka in Trst, imenovan klasicni Kras, katerega eden osrednjih delov je Krajinski park Pivška presihajoca jezera (Spletni vir 9). saj »pomeni nekaj, kar jih dvigne individualno in s cimer se lahko po­stavijo ob bok velikemu« (Intervju L. P., M, 40-60, ok. P., akt.): »Lej, Pivka pa Martin Krpan nimata nobene veze. Oni so si ga posvojili, ker je legenda« (Intervju T. T., M, > 60, ok. P., akt.). Šlo naj bi za lokalno rivalstvo: Za grb se je odlocalo skupaj z županom, v skupini smo razpravljali in nekdo je predlagal Martina Kr­pana, ker je tu Sv. Trojica. Tako se je zacela pobuda, razvili smo prapor, imeli veselico. Se je pa takrat zacela zamera s strani Cerknice in Blok, saj so si Krpana lastili tudi oni. Tudi tam je Sv. Trojica in vendar smo mi vztrajali, da je Krpan naš. (Intervju P. G., M, > 60, ok. P., akt.) In: To je politika. Zdaj ga moramo pa izkoristiti (Intervju V. Š. J., M, 25-40, ok. P., akt.). Dejstva, da se to, kar je izpostavljeno kot lokalno vredno oziroma dedišcina, scasoma spreminja, so se zavedali tudi nekateri sogovorniki: »… kar se tice presihajocih jezer, pa vcasih sploh nismo hodili tam, tudi o njih se ni ucilo. V šoli smo hodili vecinoma gledat na primer Mrzlo jamo, ne pa presihajoca jezera.« (Intervju P. J., Ž, 25-40, ok. P., akt.) Enako so nekateri zaznali, da se t. i. lokalne znamenitosti, zato da postanejo širše prepoznavne, najveckrat navezujejo tako na nekaj širše že prepoznavnega kot tudi na socasne turisticne trende (prim. Fakin Bajec 2011: 217-226, 288): tako so izpostavili kraški svet Pivškega kot pred desetle­tji povezan predvsem z množicnim turizmom Postojnske jame, danes pa, da se povezuje s trajnostnim turizmom in Unescovo zašcito (Intervju P. J., Ž, 25-40, ok. P., akt.). Mnogi sogovorniki so tako predvsem razlikovali, komu naj bi bilo to, kar se predstavlja kot dedišcina obmocja, name­njeno: njim, domacinom ali turistom in izletnikom, prišle­kom, prepoznavnosti in odpiranju lokalnega okolja. Ce je to, kar je dedišcina, vzpostavljeno s posredovanjem raz­licnih strok oziroma brez sodelovanja domacinov in jim ni nujno »blizu«, do tega nimajo nujno (pozitivnega) odnosa, jim ni v ponos, ne pride nujno do osebnega povezovanja (prim. Fakin Bajec 2011: 287, 290): »Meni, da to ni tisto, kar bi prebivalcem pomenilo identiteto […] Meni, da bi mo­rala biti dedišcina bolj ›narejena‹ za ljudi in manj za turizem in kazanje navzven« (Intervju Š. K., M., > 60, P., akt.).2321 Po drugi strani ga nekateri že dlje casa, še preden je pristal v obcinskem grbu in zastavi, vidijo povezanega s Pivškim (Intervju P. J., Ž, > 60, ok. P., akt.; prim. B. M.), z njim pa naj bi se bolj povezovali predvsem rojeni na obmocju: »… ko sta oba odgovorila z 'Martin Krpan je naš!'« (Intervju T. M., Ž, 40-60, ok. P., akt.; prim. Intervju T. M., Ž, 40-60, P., akt.) Ce pa se z vsakdanjikom in nacinom življenja domacinov dedi­šcina (tudi custveno) povezuje, »ce obstaja bolj dolgorocni odnos s predstavljeno dedišcino ali navezava na sogovorni­kovo vsakdanje življenje« (L. P.), takšno dedišcino sogovor­niki lahko »vzamejo za svojo«. Ko domacini »od dedišcine nekaj imajo«, naj si bo to denimo (pozitivna) prepoznavnost obmocja ali ekonomski zaslužek, lahko dedišcinjenje tisto, kar ljudje sicer percipirajo kot slabost okolja, spremeni tudi v njegovo prednost. Sprva naj bi prebivalci Pivškega Parka vojaške zgodovine ne odobravali. … ceprav na zacetku, ko so zacenjali z muzejem, nas je vecina ljudi zavijala z ocmi. Tam so bile pro­padajoce zgradbe, Pivcani smo imeli vojske [mi z gesto nakaže, kako so imeli vojske vrh glave – op. P. G.]2422 V upravicenost katerega od dvomov o tem, da je v zgodbi o Martinu Krpanu dejansko omenjena Sv. Trojica s Pivškega, pa niso bili prepricani tudi nekateri sogovorniki: »Zdaj pa pravijo, da je Martin Krpan res služil tukaj, pri Vilharju, opisani pa so drugi kraji« (Intervju P. R., Ž, > 60, ok. P., akt.; prim. K. T.). […] Ampak sedaj se vidi, da privlece ljudi […] še meni je všec, pa nisem za te stvari, za tole gledat […] Že takrat [v Jugoslaviji – op. M. H.] smo bili proti temu [življenju z vojsko – op. M. H.], vendar smo takrat bili tiho (samoumevno), sedaj ne.2523 Ali: »je mnenja, da se dedišcina na obcinski ravni išce umetno. To pomeni, da niti ni nujno, da se prebivalci z njo identificirajo« (S. Z.). (In­tervju P. G., Ž, 40-60, ok. P., akt.) Ali: »sedaj pa vidijo, da to privablja ljudi in je pozitivna stvar […] S tem se veca tudi prepoznavnost obcine« (In­tervju P. J., Ž, > 60, ok. P., akt.; prim. Intervju L. P., M, 40-60, ok. P., akt.). Park vojaške zgodovine Pivka naj bi za kar nekaj sogovornikov vsaj nekoliko omilil tudi aso­ciiranje Pivškega zgolj s Perutnino Pivka, »s pišcanci«, z umazanijo in s smradom: Ti ljudje so živeli s tem [Perutnino Pivka – op. M. H.] in so bili ponosni na to. Sedaj je ta drugacna mentaliteta kot pri vsaki stvari danes. Prej nobene­mu ni smrdelo, ko je vecina živela od tega 40 let. Ni se spremenilo podjetje, ampak ljudje. Nekaterim to sedaj smrdi in kar naenkrat je drugace. (Intervju M. K., M, 40-60, ok. P., akt.; prim. Intervju M. K., M, 25-40, P., neakt) (Kakorkoli vzpostavljena) dedišcina tudi na Pivškem ni reprezentacija kakršnegakoli habitusa (Hafstein 2018: 95), ampak mora biti nekaj pozitivnega, urejenega, gre za pri­kaze prijetne raznolikosti, za estetizirano in higienizirano razlicico habitusa (prim. Wilk 1995; Hafstein 2018: 167). Dedišcinske projekte, v katerih domacini ne sodelujejo oziroma od njih nimajo nic, nekateri vidijo kot na škodo domacinov odžirajoca skupna, dedišcini namenjena sred­stva. Ceprav morda ekonomsko uspešna dedišcina za druge lahko deluje tudi v škodo ali kot ovira dedišcini, namenjeni predvsem lokalni skupnosti: »Park vojaške zgodovine je že prav, da je, saj je tu nekdaj bila vojska in so neki objekti […] a mi lokalni prebivalci od tega nimamo nikakršne ko­risti […] Zaradi velikega vložka v Park vojaške zgodovine trpijo naše vasi, saj ni denarja za druge stvari, kot so obno­ve.« (Intervju An. V., Ž, 40-60, ok. P., akt.) Po drugi strani pa dedišcinske projekte, v katere je vklju­cena lokalna skupnost, mnogi vidijo tudi kot veliko bolj izvedljive in trajne, saj naj bi bila sploh mlajša generacija zanje zainteresirana tudi kot za eno od svojih preživetve­nih možnosti (prim. Fakin Bajec 2015-2016): »Želje po dedišcinjenju […] si ne deli celotna vaška skupnost, le vecinoma tisti posamezniki, ki jih P. [ime sogovornika – op. M. H.] prepoznava kot mlajše in bolj odprte narave« (L. P.).2624 Prim.: »Vse, kar je povezano z vojsko danes, je negativno […] Tu so vojake kazensko nastanili, priti v Pivko je bilo kazensko, ker je bilo tu mraz, burja in ni bilo prijetno služiti vojaški rok […] No, važno, da ni striktno militaristicno, ampak gre samo za prikaz celotne zgodovine v naših krajih […] Zato nam je všec, da je park vojaške zgodovine in ne vojaški park.« (Intervju M. K., M, > 60, ok. P., akt.) Majhnost krajev in skupnosti vecinoma razume­jo kot prednost, saj »se kljub majhnosti kraja veliko ljudi ukvarja s krajevno dedišcino in jo nacrtno ohranja« - ne kljub, ampak ravno majhnost krajev namrec lahko »pripo­more tudi pri ohranjanju dedišcine, saj [vašcani – op. M. H.] lahko lažje sodelujejo« (B. M.). Prednost vkljucevanja domacinov naj bi bila tudi v tem, da obiskovalcem dedi­šcino drugace predstavijo: »Tujec kaj takega nikoli ne bi mogel predstavit širši javnosti« (Intervju L. P., M, 25-40, ok. P., akt.). A kljub temu tega ne more poceti kdorkoli, pomembno je, da gre za nekoga, ki po mnenju sovašcanov to opravlja dobro, za izbran in »pooblašcen dedišcinski di­skurz lokalne skupnosti«: »J. [ime znanca – op. M. H.], ampak je zdaj umrl. Tja so tudi turiste usmerjali, ker je on znal nakladat pa še tri šnopcke zraven prodat, to nam zdaj manjka.« (Intervju T. M., Ž, 40-60, ok. P., akt.) Dedišcina skupnega – skupnega za koga? Ce po predstavitvi gradiva še enkrat premislim opravljeno delo, se to lahko kaže kot naivno in obenem pristransko. Študentom je bilo že drug drugemu težko govoriti o tem, kaj je zanje osebna, družinska in lokalna dedišcina. Zatika­lo se ni zato, ker bi bila vprašanja osebna, ampak pri samih predstavah o tem, kaj razumeti kot dedišcino. Pogovore na Pivškem je zaznamovalo tudi to, da je bil »narocnik« razi­skovalnega dela, Ekomuzej Pivških presihajocih jezer (ob Parku vojaške zgodovine), v okolju nov dedišcinski akter, ki si svojo vlogo in prepoznavnost šele vzpostavlja in ob tem »išce svoj prostor pod (dedišcinskim, turisticnim) son­cem«, smernice za svoje bodoce delovanje, svojo bodoco (dedišcinsko) ponudbo. Bi denimo sogovorniki naravo in jezera tako pogosto poudarjali kot lokalno dedišcino, ce nas k sodelovanju ne bi povabil prav omenjeni muzej? Po­leg tega zbrano gradivo odraža predvsem poglede in mne­nja na podrocju (lokalne) dedišcine že tako ali tako vsaj na ravni posameznih krajev zainteresiranih in dejavnih posa­meznikov – in ne kogarkoli, ne nakljucno izbranih, med sabo nepovezanih ljudi, ki bi jih družilo zgolj dejstvo, da bivajo na Pivškem. Ce se še vprašam, zakaj so »zainteresirani« sogovorniki dejavni na podrocju dedišcine, je to lahko povezano z za­nje pomembnimi dejstvi ali posamezniki, ki so jih srecali na svoji življenjski poti (npr. odrašcanje brez oceta, poklic, priseljenost na obmocje; sorodniki oziroma znanci kot navdih); po drugi strani so »nezainteresirani« dedišcino povezovali s specificnim znanjem, ki naj ga ne bi imeli. To kaže, da so oboji, ne glede na razlike med njimi, že dodo­bra ponotranjili strokovno, avtoritarno posredovane pred­stave o tem, kaj naj bi bila dedišcina: ne nekaj, o cemer lahko govori kdorkoli, ne nekaj, kar lahko ima kdorkoli, ampak nekaj, o cemer se (v sodobnosti sicer že otroci) uci(jo) v šoli (Kockel 2007: 20-21; prim. Intervju T. S., Ž, 40-60, ok. P., neakt.). Sploh zunaj osebnih in družinskih okolij gre za znanje, ki ga nima vsakdo – in ne za deni­mo izkušnje ali percepcije kogarkoli. Zato se to specificno znanje z razlicnimi žanri (festivali, razstave, poti idr., gl. npr. Hafstein 2018) lahko tudi reprezentira kot specificno, razlicno od drugih. Omejen prostor to znanje – dedišci­no – loci od drugih, bližnjih ali primerljivih, predstavi ga kot specificnega, prispeva k njegovi prepoznavnosti, vanj privablja zanj zainteresirane obiskovalce in turiste in ta­ko domnevno prispeva k razvoju lokalnega okolja (prim. Giordano 2007, Fakin Bajec 2011; Poljak Istenic 2008).2725 »Zdaj me pa ful motijo, ko vadijo tle […] ni konca preletov teh avionov […] in mi mecejo vse sorte tle« (Intervju P. G., Ž, 40-60, ok. P., akt.). Prim.: »Stalno kršijo pravila in streljajo tudi po 10. uri zvecer in se vozijo skozi vas« (Intervju T. M., Ž, 40-60, ok. P., akt.). Dedišcinjenje kot del glokalizacije oziroma relokalizaci­je (prim. Fakin Bajec 2011: 47) je po drugi strani lahko namenjeno tudi povezovanju domacinov, z izkušanjem in s custvenim navezovanjem na dedišcino pa iz njih ustvarja skupnost. Sodobne folklorizacije (prim. Poljak Istenic 2008), katere del je bilo tudi raziskovalno delo na Pivškem, se ljudje, vsaj sodec po gradivu, zavedajo in k njej tudi sami prispevajo (prim. Hafstein 2018a: 143, 145-146). Ceprav je zašcita kulturne dedišcine lahko del (strokovnega) zatiralnega režima oziroma orodje odvze­ma politicnih idr. pravic2826 Turistizaciji arheološkega najdišca naj tako ne bi nasprotovale obcinske oblasti, ampak starejši vašcani, ki naj bi jim bila zasebna lastnina in zasebni interes pomembnejša od »skupnega dobrega«: »povezava do vhoda v globino, ki poteka cez ozemlje dveh vašcanov […] so to kregarije na vaški ravni […] vašcani ne marajo turistov in obiskovalcev, ki bi hodili cez njihovo zemljo«. (Intervju L. P., M, 25-40, ok. P., akt.) in ceprav dedišcinjenje lahko prispeva k ponotranjenju nasvetov stroke, kako to, kar je narobe, prepreciti in kako zašcititi tisto, kar je prav, kar naj bi izginjalo (prim. Wilk 1995; Hafstein 2018: 155), ga lahko takticno, za lastne interese uporabi tudi (lokalna) skupnost (prim. de Certeau 2007): »vsiljeno jim dedišci­no«, nekaj, kar se predstavlja kot njihovo in s cimer sami custveno niso povezani, zainteresirani posamezniki lahko prepoznajo kot zunanjo grožnjo, razlog za interveniranje in dedišcinjenje necesa drugega, »zares njihovega« (prim. Hafstein 2018: 35). Pri tem najbolj bistveni in takticni cilj niti ni nujno »prava, njihova« dedišcina, ampak sam pro­ces dedišcinjenja, povezovanja in delovanja posamezni­kov, njihovega vzpostavljanja v (lokalno) skupnost. Ce sta danes minimalna pogoja, da lahko govorimo o skupnosti kot sociološki entiteti, izražanje povezanosti in pripadno­sti (Pfaff-Czarnecka 2011), dedišcinjenje lahko prispeva k obojemu. Sploh ce se z njim (samoiniciativno) ukvarjajo clani posameznih (lokalnih) skupnosti, ga lahko razume­mo kot (selektivni, zacasni, spreminjajoci se) mehanizem oziroma nacin tvorjenja (nehomogene, nestaticne, spremi­njajoce se) skupnosti. Pri tem pa so, kot so izrazili tudi sogovorniki, pomembna predvsem custva: da dedišcina ucinkuje in ne deluje vsiljeno, da se posamezniki nanjo navežejo, mora delovati na custva (Hafstein 2018: 106, prim. Smith, Wetherell in Campbell 2018).2927 Prepricljivo oziroma uspešno dedišcinjenje po van de Portu in Meyerjevi danes vkljucuje prepricljiv dedišcinski dizajn in osebne ter kolektivne prakse intenzivnega samoprepricevanja, ki potrjujejo, da je posameznik legitimen dedic dolocene kulturne oblike iz preteklosti in dosežejo posameznikovo globljo pripadnost (2018: 24). Kljub temu je sodobnost zaznamovana predvsem z dedi­šcinskimi projekti, ki so delani za skupnosti in ne skupaj z njimi (Waterton in Smith 2010: 7; prim. Fakin Bajec 2020: 93-94). Na Pivškem smo poceli oboje: za raziskavo je bil zainteresiran (avtoritarni) dedišcinski akter, muzej, ki si prizadeva delati za skupnost, a tudi skupaj z njo – prav z raziskavo je skušal priti v stik s perspektivami, z željami domacinov.3028 Ko npr. zunanje ogrožanje (v podobi komercializacije, odtujitve) upravicuje notranjo (državno) intervencijo oziroma zašcito (prim. Hafstein 2018). Poleg tega se tako terminološka kot vsebinska nesoglasja, kaj vse dedišcina sploh je, v predsta­vljenem raziskovalnem delu niso izrazila le med študen­ti, ampak na eni strani tako med Obcino Pivka in njenimi prebivalci kot tudi med prebivalci samimi. Posameznike v skupnosti usmerjajo razlicni interesi, jeza, dolgocasje, strahovi, sreca, osamljenost, frustracija, zavist, radove­dnost in niz drugih motivacijskih in rušilnih energij (Wa­terton in Smith 2010: 8-9), kar med drugim vpliva tudi na tekmovalnost predstav o dedišcini. Ce je dedišcina nacin soocanja s potencialno nevarnimi razlikami, s katerimi posamezniki in skupnosti oziroma posamezniki v sku­pnosti prihajajo v stik (Waterton in Smith 2010: 10; prim. Hafstein 2018a: 140), katere razlike in med kom so se kot pomembne izrazile med raziskovanjem dedišcine na Piv­škem? Že veckrat sem poudarila vlogo, ki so jo sogovorni­ki pripisovali dedišcini kot tvorcu, ohranjevalcu skupnosti, druženja in neodtujenosti. Tu pozornost iz dedišcinjenja kot utrjevalca skupnosti premešcam na dejstvo, da gre za perspektivo zajetega vzorca sogovornikov. Ce poudarim drugace: za koga in zakaj so z dedišcino povezani delova­nje in skupnosti sploh potrebni in pomembni? K premisleku o tem lahko morda prispeva primerjava de­dišcinskih skupnosti s kreativnimi skupnostmi. Te pred kapital v ospredje postavljajo posameznike in v skupnosti raziskujejo nove, a od preteklosti ne povsem odrezane na­cine dela in življenja. Temeljijo na izkustvenem ucenju, retrospekciji in samorefleksivnosti, ne delujejo pa po so­delovalni, ampak skupnostni logiki, ki je ne usmerja za­služek, ampak trajnost in sama ideja skupnosti (Vodopivec 2017: 140). Videti je, da marsikaj od navedenega lahko pripišemo tudi posameznim sogovornikom s Pivškega in njihovemu delovanju na podrocju dedišcine. Kot sem že poudarila, gre lahko za strateško ali takticno prakso (de Certeau 2007), katere glavni namen niti ni nujno (mno­žicna) turisticna prepoznavnost, ampak predvsem pove­zovanje, ustvarjanje skupnosti. Poleg povezovalne pa so sogovorniki dedišcini pripisovali predvsem ekonomsko zmožnost, niso pa v njej videli možnosti za razvoj (novih) podjetniških idej, pridobivanje dodatnih znanj in vešcin, socialno vkljucevanje ipd. (prim. Fakin Bajec 2011).3129 Po van de Portu in Meyerjevi je to sicer izrazito romanticen pogled, po katerem je poistovetenje, zlivanje, identifikacija mogoca s primerjavo življenjskih izkušenj (2018: 14). Taka s fantazijo povezana imaginacija je predreflektivna, udobna zabloda, saj ljudje odnosa do stvari, spoznavanja in konstruiranja za nas resnicnega dejansko ne vzpostavljamo zgolj s svojimi cutili (brez jezika in razuma). Avtenticnost je v sodobnosti tako pomembna prav zaradi nezaupanja v videno oziroma v reprezentacije (van de Port in Meyer 2018: 18-19). Prav v tem je morda ena od razlik med kreativnimi in z dedišcino povezanimi skupnostmi: kreativnosti po Vodo­pivcevi ne moremo zožiti le na tisti njen del, ki je pove­zan s podjetništvom in povecevanjem produktivnosti, saj je povezana tudi z domišljijo, ki ima preoblikovalno moc in smer (2017: 144). Raziskovalno je pomembno, kako ljudje živijo in izkušajo (svojo) kreativnost: lahko jim po­meni navdih, strast, misijo, notranji ogenj, sodelovanje, tudi frustracijo. Kreativnost se cuti in zaznava, saj gre za telesno izkušnjo, povezano z ustvarjanjem lastne identite­te. Obenem gre za notranji, intimni proces kot tudi proces povezovanja posameznikov z okoljem, ustvarja obcutke povezanosti, bližine in oddaljenosti, vkljucenosti in izklju­cenosti. Ker naj bi imeli razlicne cilje, Vodopivceva loci osebno od družbene kreativnosti – družbena kreativnost po njenem mnenju ustvarja nove nacine produciranja, me­njave in s tem nove, drugacne medsebojne vezi in odnose (2017: 143). Za kakšno osebno ali družbeno ustvarjalnost, kreativnost pa gre, ko jo sogovorniki s Pivškega povezu­jejo z dedišcino? Ce v sodobnih kreativnih skupnostih na­stajajo novi, obstojecim alternativni nacini produciranja, dela in življenja, identificiranja in povezovanja, nove soli­darnosti, temeljece tudi na samorefleksivnosti, je videti, da se z dedišcinjenjem, kot si zanj prizadevajo ali pa si ga za­enkrat le želijo ljudje na Pivškem, obstojeca družbena raz­merja ne spreminjajo (zelo). »Za dedišcino zainteresira­ni« predstavniki (lokalno) »pooblašcenega dedišcinskega diskurza« morajo obstojeca razmerja moci najprej sploh razpoznati, »razumeti in usvojiti«. Dedišcina je namrec ra­zumljena kot »znanje«, ki daje moc, pooblašca, lahko tudi usmerja k delovanju. Zaradi dedišcine in z njo povezanega delovanja pa zanjo zainteresirani posamezniki v skupnosti pridobijo drugacen, poseben, izpostavljen in prepoznaven status; z njeno pomocjo lahko uveljavljajo svoje poglede in interese, pa tudi poglede in interese drugih. V posame­znih zainteresiranih skupinah so posamezniki mediatorji oziroma posredniki; obenem so predstavniki, »lokalno po­oblašceni dedišcinski diskurz«, ki skupnost zastopa v od­nosu do stroke in najrazlicnejših drugih centrov oziroma pozicij moci. Gre za posameznike s posebnim družbenim, tudi simbolnim kapitalom, ki si ga pridobijo s takšnim z dedišcino povezanim posredništvom. Takšno delovanje, takšna kreativnost, že v izhodišcu podrejena avtoritarni (strokovno oziroma/in politicno posredovani) percepciji dedišcine, le redko ustvarja nove, obstojecim alternativne nacine ne le produciranja, ampak predvsem identificiranja in povezovanja. Le redko, morda predvsem v odnosu do centrov moci, sicer ustvarja mikroskupnosti kot nove, al­ternativne solidarnosti, toda pri tem kljub temu predvsem reproducira in krepi že obstojece makrodružbene definici­je, hierarhije in pozicije (prim. Hafstein 2018). Literatura in viri BEARDSLEE, Thomas: Whom does Heritage Empower, and Whom does it Silence? Intangible Cultural Heritage at the Jemaa el Fnaa, Marrakech. International Journal of Heritage Studies 22/2, 2016, 89-101. de CERTEAU, Michel: Iznajdba vsakdanjosti 1: Umetnost delo­vanja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007. FAIRCLOUGH, Graham: New Heritage Frontiers. V: Council of Europe (ur.), Heritage and Beyond. Strasbourg: Council of Europe, 2009, 29-41. FAKIN BAJEC, Jasna: Procesi ustvarjanja kulturne dedišcine: Kraševci med tradicijo in izzivi sodobne družbe. Ljubljana: Za­ložba ZRC, ZRC SAZU, 2011. FAKIN BAJEC, Jasna: Vloga etnologa in kulturnega antropo­loga pri razvoju družbe znanja na primeru Društva gospodinj in dramske skupine s Planine pri Ajdovšcini. Goriški letnik 39-40, 2015-2016, 261-273. FAKIN BAJEC, Jasna: Vkljucevanje skupnosti v razvoj in upra­vljanje kulturne dedišcine v aplikativnih evropskih projektih. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 90-100. FIKFAK, Jurij: Gmajna. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnolo­ški leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, 145. GIORDANO, Christian: Ethnic versus Cosmopolitan Regiona­lism? For a Political Anthropology of Local Identity Construc­tions in a Globalized World-System. Ethnologia Balkanica 11, 2007, 43-58. HABINC, Mateja: Prazniki in tvorjenje skupnosti. Glasnik Slo­venskega etnološkega društva 49/1-2, 2009, 30-37. HABINC, Mateja: Tradicionalnost prireditev Kravji bal, Vasova­nje in Kmecka ohcet v Bohinju s perspektive njihovih organiza­torjev. Traditiones 42/2, 2013, 85-104. HABINC, Mateja: Preteklost v sodobnih prireditvah narodnih parkov Kozara in Sutjeska. Traditiones 47/3, 2017, 85-102. HAFSTEIN, Valdimar Tr.: Making Intangible Heritage: El Con­dor Pasa and Other Stories from UNESCO. Bloomington: Indi­ana University Press, 2018. HAFSTEIN, Valdimar Tr.: Intangible Heritage as a Festival; or, Folklorization Revisited. Journal of American Folklore 131, 2018a: 127-149. HAFSTEIN, Valdimar Tr. in Martin Skrydstrup: Heritage vs. Property. Contrasting Regimes and Rationalities in the Patrimo­nial Field. V: Jane Anderson in Haidy Geismar (ur.), The Rou­tledge Companion to Cultural Property. London: Routledge, 2017, 37-53. KOCKEL, Ullrich: Reflexive Traditions and Heritage Producti­on. V: Ullrich Kockel in Máiréad Nic Craith (ur.), Cultural He­ritages as Reflexive Traditions. New York: Palgrave Macmillan, 2007, 19-33. PFAFF-CZARNECKA, Joanna: From 'Identity' to 'Belonging' in Social Research: Plurality, Social Boundaries, and the Politics of the Self. Working Papers in Development Sociology and So­cial Anthropology 368. Bielefeld: Universität Bielefeld, Fak. für Soziologie, AG Sozialanthropologie, 2011. POLJAK ISTENIC, Saša: Šege in navade kot folklorizem. Tra­ditiones 37/2, 2008, 61-110. POLJAK ISTENIC, Saša: Kulturna dedišcina v slovenskem po­liticnem diskurzu: Opredelitve in obravnave dedišcine v držav­nih dokumentih. V: Tatjana Dolžan Eržen idr. (ur.), Interpretacije dedišcine. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2014, 43-54. SIMIC, Vladimir: Komunela. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. SMITH, Laurajane: Uses of Heritage. London in New York: Routledge, 2006. SMITH, Laurajane, Margaret Wetherell in Gary Campbell: Emo­tion, Affective Practices, and the Past in the Present. London in New York: Routledge, 2018. Spletni vir 1: Vrata odprl Ekomuzej Pivških presihajocih jezer; http://pivskajezera.si/ekomuzej/odprtje-ekomuzeja, 24. 6. 2020. Spletni vir 2: Culturecovery; https://www.pivka.si/obja­va/115600, 24. 6. 2020. Spletni vir 3: Vabljeni na delavnico o kulturni dedišcini z mu­zealko Janjo Rebolj; https://www.pivka.si/objava/156646, 24. 6. 2020. Spletni vir 4: PET, Kulturna dedišcina Pivških krajev na ogled na Stari Sušici. Notranjsko primorske Novice, 10. 1. 2020; https://notranjskoprimorske.si/2020/01/kulturna-dediscina-pivskih-kra­jev-na-ogled-na-stari-susici/, 24. 6. 2020. Spletni vir 5: Simboli obcine; https://pivka.si/objave/187, 24. 6. 2020. Spletni vir 6: Turizem – znamenitosti; https://pivka.si/objave/91, 24. 6. 2020. Spletni vir 7: V deželi Martina Krpana; http://www2.arnes.si/~ospivka/Krpan/Krpan.htm, 24. 6. 2020. Spletni vir 8: HIENG, Primož, Vojna za Martina Krpana. Slo­venske novice, 23. 2. 2016; https://www.slovenskenovice.si/no­vice/slovenija/vojna-za-martina-krpana, 24. 6. 2020. Spletni vir 9: URŠIC ZUPAN, Marica in Veronika Rupnik Žen­ko, Januarja oddaja kandidature Klasicnega Krasa na Unesco. Primorske novice, 12. 11. 2018; https://www.primorske.si/pri­morska/srednja-primorska/januarja-oddaja-kandidature-klasic­nega-krasa-na-un, 24. 6. 2020. Spletni vir 10: Svetovna dedišcina Unesco; https://www.slove­nia.info/sl/destinacije/znamenitosti/svetovna-dediscina-unesco, 24. 6. 2020. TROBIC, Milan: Po Krpanovih sledeh. Logatec in Postojna: Amata, 2005. van de PORT, Mattijs in Birgit Meyer: Introduction. Heritage Dynamics. Politics of Authentication, Aesthetics of Persuasion and the Cultural Production of the Real. V: Mattijs van de Port in Birgit Meyer (ur.), Sense and Essence. Heritage and the Cultural Construction of the Real. New York: Berghahn, 2018, 1-39. VILFAN, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. VODOPIVEC, Nina: Creativity in Production and Work Experi­ences from Slovenia. Traditiones 46/1–2, 2017, 127–147. WATERTON, Emma in Laurajane Smith: The Recognition and Misrecognition of Community Heritage. International Journal of Heritage Studies 16/1-2, 2010, 4-15. WEBER, Irena: Heritage Narratives on the Slovenian Coast: The Lion and the Attic. V: Ullrich Kockel in Mairead Nic Craith (ur.), Cultural Heritages as Reflexive Traditions. New York: Palgrave Macmillan, 2007, 158–170. WILK, Richard: Learning to be Local in Belize: Global Systems of Common Difference. V: David Miller (ur.), Worldsapart: Mo­dernity through the Prism of the Local. London in New York: Routledge, 1995, 110–133. Heritage of the Common – Community and Heritage The article analyses and interprets the material collected in a short survey conducted by the students of the Department of Eth­nology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. Invited by the Ecomuseum of the Seasonal Lakes of Pivka, the students questioned what the inhabitants of the Pivško region consider their personal, family or local heri­tage. The perceptions of personal and family heritage were often intertwined, while local heritage was commonly equated with the local specificities. The variety of the perceptions of any of the three heritage types was enormous and mostly dependant on personal biographies and interests. Nevertheless a joint denominator appeared: heritage is a mechanism for connecting com­munity. If according to Valdimar Tr. Hafstein heritage is also considered a symptom of various fears, as revealed by the survey, the inhabitants of the Pivško region fear (un)relatedness, (non)commitment and individualism. They consider heritage to be a cure for the community, for its relatedness, for the sense for the other, for one another. Bearing in mind that the majority of interlocutors belonged to the middle or older generations, and were local activists or representatives of various associations or political bodies, intermediaries between local and wider communities, this is, however, only their (limited) perception and fe­ar. Rather than illustrating what the heritage of the Pivško region “really is”, they illustrated what it is for the selected majority of interlocutors. Thus, one of the main aims of the article is to question the voices taking part in the heritagisation processes of the Pivško region and to consider heritage as only one possible sphere addressing and motivating individuals. The article speaks about the limitations of the researched sample, which values sociability and relatedness – be it among people, time periods and generations or people and locations. What the interlocutors presented as a difference between transmission (for instance, from the past) and relatedness is in fact the attachment and the affect, the evocation of positive feelings and evaluati­ons. According to them, heritage has a positive impact on one’s life, (geographically or mentally) defining and effecting it. The survey also revealed that people differentiate between heritage as a representation and “their” heritage – heritage they profit from (economically, socially or symbolically) either personally or as a community. They are also well aware of the heritage regimes and adaptations which they can consciously and tactically use against what they consider to be an administratively forced heritage. Nevertheless, heritagisation is still predominantly an authoritative process with only a limited possibility of supporting new, alternative ways of production, identification and connectedness. It can result in new micro communities, while reproducing and fostering the existing macro social definitions, hierarchies and positions. 30 Primerljivo avtoritarno vlogo je kot (dedišcinski) akter imela tudi fakulteta – delati za skupnosti (prebivalcev oziroma muzej kot dedišcinskega akterja) in skupaj z njimi. 31 Da je to zaznala in poudarila, se zahvaljujem tudi kolegici Martini Erjavec. * Mateja Habinc, dr. etnologije, izr. prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; mateja.habinc@ff.uni-lj.si. Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Odprtje interaktivne razstave Delcki nesnovne kulturne dedišcine, Stara Sušica pri Pivki, december 2019 (foto: Simon Avsec). Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Tepežkanje. Suhor, december 2019 (foto: Ian Avsec). Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Razglabljanja Mateja Habinc Covid-19 Saša Poljak Istenic* in Saša Babic** VSAKDANJIK Participativni spletni dnevnik za zapise iz pandemije in po njej V zacetku aprila, torej kmalu po razglasitvi epidemije, sta Slovensko etnološko društvo in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU na naslovu https://vsakdanjik.zrc-sazu.si/ vzpostavila participativni spletni dnevnik Vsakdanjik: Etnološki zapisi. Vsakdanjik – dnevne pra­kse, dogajanja in odzivi nanje – je v središcu zanimanja etnologov. Ceprav imamo nad njim kar nekaj nadzora, pa po drugi strani preslikuje družbeno dogajanje z ravni, na katere nimamo posebnega vpliva, na primer iz politike in gospodarstva. In navsezadnje ga soustvarja tudi to, cemur recemo »višja sila« – tokrat pandemija novega koronaviru­sa. Ta je korenito spremenil naše dnevne rutine, vsakdanje navade in razvade ter s tem spodbudil premisleke o samo­umevnostih vsakdanjega življenja in sodobni družbi. Sple­tni dnevnik je bil tako sprva namenjen predvsem refleksi­jam in razpravam o tem, kako preživeti karanteno, šolati otroke, negovati partnerske odnose, skrbeti za ostarele so­rodnike, delati od doma, nacrtovati izhode, racionalizirati hrano, skrbeti za zdravje, ohranjati zdravo pamet in nacr­tovati prihodnost. Po drugi strani pa so nas spremenjene razmere spodbudile tudi k premisleku o širših družbenih temah, ki so se napajale z do zdaj neznanimi okolišcinami, odzivi in tudi priložnostmi.  Vse to odražajo objave, ki so razdeljene v tri rubrike: »O vsakdanjiku«, »Premisleki o družbi« in »Utrinki«. Skoraj­da vse objave – do 5. oktobra se jih je nabralo 162 – vse­bujejo tudi slikovno gradivo – vsaj naslovno fotografijo, pogosto pa tudi medbesedilne fotografske vložke. V razdelku »O vsakdanjiku« (50 prispevkov) so bili spr­va objavljeni predvsem zapisi, ki so tematizirali drugac­nost poteka dneva in spremembe na delovnem mestu ter prespraševali dnevne rutine med karanteno in ob njenem ukinjanju. Med njimi so tako strokovni zapisi in premis­leki kot tudi dnevniki upokojencev in šolarjev, nekaj pa je prispevkov iz tujine (npr. Argentine). Zapisi odražajo pomanjkanje družabnih stikov in okrepljeno pozornost na nenadoma drugacno funkcioniranje okolice. V razdelek »Premisleki o družbi« (38 prispevkov) so uvr­šceni konceptualno širše zastavljeni prispevki, ki prespra­šujejo funkcioniranje družbe in smiselnost razlicnih ukre­pov za preprecevanje širjenja okužbe na ravni vsakdanjega življenja, v gospodarstvu in šolstvu. Nekaj zapisov je v anglešcini, saj so jih za objavo poslali tujci. Razdelek »Utrinki« (74 prispevkov) ima – pricakovano – najvec prispevkov, saj gre za fotografije in kratke vin­jete o prostoru in casu. Ker se od konca karantene vrstijo tedenski protesti zaradi nezadovoljstva z vlado, jih redno dokumentiramo; ne glede na to, kakšen bo pogled nanje s casovne razdalje, njihova dolgoživost pušca pecat v letu 2020. Veliko objav prinaša fotografije grafitov, s cimer se gradi spletna baza teh hitro izginjajocih notic in komentar­jev o današnjem casu. Hkrati pa »Utrinki« opozarjajo na prispevke etnologov, ki so bili objavljeni na drugih sple­tišcih ali medijih. Zacetni odziv je bil odlicen – do sredine junija smo ob­javili vsaj en prispevek na dan – a ko je epidemija posta­la naša nova normalnost, je bilo tudi zapisov vse manj. Kljub temu smo imeli na spletni strani v tednu, ko se je maj prevesil v junij in smo ravno zaceli množicneje hoditi nazaj v službo, 1144 obiskov, od tega, zanimivo, kar 43 iz Združenih držav Amerike in 30 iz Italije, vsaj kakšen bralec pa je na naš dnevnik zašel tudi iz Nemcije, Srbije, Hrvaške, Madžarske, Švice, Združenega kraljestva, Av­stralije, Indije in Mehike. V juliju, avgustu in septembru, ko so bile objave že redkejše, pa smo našteli 3375 ogle­dov in 1059 uporabnikov, ki so – razen iz zgornjih držav – na spletni dnevnik dostopali tudi iz Severne Makedonije, Bosne in Hercegovine, Avstrije, Belgije, Španije, Franci­je, Kanade in Kitajske. Vsakdanjik ocitno osvaja svet (pa ceprav v skromnejših številkah). Najbolj brani so bili pris- pevki o poletju v Beli krajini, ki je letos doživela svojevr­stni turisticni preporod, o izkušnjah s testiranjem otroka na covid-19, o družinskem pakiranju za dopust na morju, potrebah in željah upokojencev ter poletnem terenskem delu, kot ga izpricujejo stare fotografije arhiva Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Od zacetka septem­bra v povprecju objavimo tri prispevke na teden, res pa je, da gre vecinoma za utrinke – torej krajše zapise ali foto­grafije vsakdanjika – in manj za naše vtise o vsakdanjiku ali razmisleke o družbenem dogajanju. Sredi oktobra smo zaceli objavljati dnevnik upokojenke iz obdobja od marca do julija, da nas spomni, kako smo se pocutili med strogo samoizolacijo in kako smo spoštovali ukrepe, ki se nam morda spet obetajo. Participativni spletni dnevnik je požel tudi kar nekaj me­dijske pozornosti. Najprej so novico o njem objavili na 1. programu Radia Slovenija – etnologinja in novinarka Andreja Cokl je pripravila oddajo o antropoloških dnev­nikih in zbiranju gradiva o casu epidemije v muzejih in drugih institucijah, tudi Slovenskem etnološkem društvu. Obvestilo o zagonu spletnega dnevnika s pozivom k pisa­nju prispevkov je nato objavil spletni casopis ZRC SAZU ZRCalnik, sledili pa so mu Slovenska tiskovna agencija, MMC RTV Slovenija in Dnevnik. O Vsakdanjiku so po­rocali v oddaji Kulturna panorama na 3. programu Radia Slovenija – ARS, v radijskem dnevniku in v oddaji Kultura na TV Slovenija.11 Povezave na objave: 1. program Radia Slovenija https://radioprvi.rtvslo.si/2020/04/da-bodo-vedeli-in-razumeli-tudi-zanamci/; ZR­Calnik https://zrcalnik.zrc-sazu.si/ostanite-doma-in-pisite/; STA https://www.sta.si/2752544/na-zrc-sazu-nastaja-participativni-sple­tni-dnevnik-kot-dokument-casa?q=vsakdanjik; MMC RTV Slove­nija https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/spletni-dnevnik-vsak­ To je – ob pozivu k sodelovanju, ki smo ga poslali vsem clanom društva, ter rednem objavljanju prispevkov na Facebokovem profilu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Slovenskega etnološkega dru­štva, pa tudi na Twitterju (@vsakdanjik) – razširilo glas o dejavnostih etnologov (in naših institucij) med karanteno in morda nad etnologijo navdušilo še koga, ki do takrat še ni vedel, s cim vse se pravzaprav ukvarjamo. Branost in aktualnost participativnega dnevnika se je pokazala tudi v prošnji spletne strani Lokalne Ajdovšcina za delitev objav v participativnem dnevniku na njihovi strani (s citiranjem in kazalko na Vsakdanjik).2Dnevnik (https://www.dnevnik.si/1042927182/slovenija/na-zrcdanjik-ali-vsi-smo-lahko-kronisti-tega-nenavadnega-casa/520670; -sazu-nastaja-participativni-spletni-dnevnik-kot-dokument-casa-; Kulturna panorama https://ars.rtvslo.si/2020/04/kulturna-panora­ma-33/; radijski dnevnik https://4d.rtvslo.si/arhiv/radijski-dnev­nik/174687662; Kultura na TV Slovenija (https://4d.rtvslo.si/arhiv/kultura/174687513­ V soustvarjanje spletnega dnevnika so se vkljucili tudi štu­dentje etnologije: 2. letnik Oddelka za etnologijo in kul­turno antropologijo je cas samoizolacije med covidom-19 posvecal avtoetnografiji cakanja. Pod mentorstvom Miha Kozoroga so študentje pisali dnevnik in v njem reflektirali pricakovanja, dolgcas, ritualizacijo in osmišljanje casa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so reflektirali v kratkih esejih, ki smo jih na spletnem dnev­niku objavljali v drugi polovici maja. Osem študentov pa je spomladi in poleti na spletu intenzivno zbiralo raznovrst­no gradivo o vsakdanjiku med epidemijo in tako opravilo študentsko prakso. Nekaj med njimi jih je na podlagi svoje raziskave napisalo tudi prispevek za Vsakdanjik. Zbrano gradivo hranimo na Inštitutu za slovensko narodopisje in na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Ceprav se zdi, da smo znova na robu izrednih razmer, pa te postajajo »nova normalnost«, ki nas ne navdihuje vec za tako intenzivno pisanje, kot nas je cas samoizolacije. Zato je pred spletnim dnevnikom zdaj nova naloga: preoblikova­ti se v prostor, ki bo dokumentiral vsakdanjik v vsakršnih oblikah in razmerah. Navsezadnje je to koncept, ki bistve­no opredeljuje etnologijo kot vedo, zato je spletni dnevnik zamišljen tudi kot spletni arhiv zapisov o naših življenjih, iz katerih bomo v prihodnosti lahko razbirali znacilnosti in razlike v vsakdanjiku kriznih, nekriznih in vmesnih casov, življenjskih obdobij, letnih casov in še kakih razdobij. Zato vas lepo vabimo ne le k branju, pac pa tudi pisanju prispev­kov o (navideznih) banalnostih vsakdanjika in spoprijeman­ju z njimi ter k pošiljanju fotografij in drugega slikovnega gradiva na e-naslov: vsakdanjik@zrc-sazu.si. 2 https://www.lokalne-ajdovscina.si/ Protivladni protest – na kolesih in peš. Foto: Siniša Borovicanin, Ljubljana, 29. 5. 2020. * Saša Poljak Istenic, dr. etnologije, znastvena sodelavka in docentka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; sasa.poljak@zrc-sazu.si. ** Saša Babic, dr. literarnih ved, znanstvena sodelavka in docentka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; sasa.babic@zrc-sazu.si. Covid-19 Saša Poljak Istenic in Saša Babic Cakanje pred lekarno. Foto: Saša Poljak Istenic, Ljubljana, 30. 4. 2020. Covid-19 Naško Križnar* in drugi avtorji Cakanje v varnostni razdalji na pošti v Stražišcu, 6. 5. 2020 (foto: Naško Križnar). PODOBE IZ MEHURCKA Uvod V zacetku marca 2020 sem clanicam in clanom Sloven­skega etnološkega društva napisal vabilo. Povabil sem jih, da bi med karanteno v domacem okolju fotografirali vsakdanje življenje. V mislih sem imel nekakšno vizualno samoraziskavo obnašanja, bivanjske in snovne kulture ter medosebnih odnosov med osamitvijo v »mehurcku«, v ka­terem smo vsak na svoj nacin obcutili t. i. socioekonomski šok covida-19. Vabilo je bilo objavljeno na spletni strani SED. Odzvalo se je deset avtoric in avtorjev fotografij, de­vet iz Slovenije in Koroške ter kolegica iz Makedonije. Vsi skupaj smo zbrali okoli 600 fotografij. Od teh so trije prispevali po tri fotografije, preostali pa po eno do štiri fo­tografije. Številne so iz stroge karantene, nekatere pa tudi iz poznejšega, bolj sprošcenega varovanja pred virusi. Vsak od nas je skušal odkriti, kaj od korona obdobja je mogoce zajeti s fotografijo. Pri tem smo se vsi znašli v zadregi, kako s fotografijo predociti nematerialno razse­žnost pandemije in karantene, ki je morda pustila v nas in v družbenem okolju mocnejše sledi kot snovne oziroma fizicne spremembe. V nadaljevanju devet avtoric in avtorjev predstavlja nekaj fotografij s komentarjem, ki, mimogrede, posegajo tudi v druge, zunajfotografske razsežnosti karantene, ki smo jih doživljali »z udeležbo«. Vecina sodelujocih je fotografi­rala z manj kakovostnimi kamerami ali s telefoni; teh slik ni mogoce objavljati v velikem formatu. Vsi smo delali barvne fotografije, v Glasniku so objavljene v crno-beli tehniki, kar jim jemlje nekaj prijaznosti. Ker je vsak av­tor zastopan le z nekaj fotografijami, ne prikazujemo vseh zajetih tematik. Saša Babic*:1* Saša Babic, dr. literarnih ved, znanstvena sodelavka in docentka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; sasa.babic@zrc-sazu.si. Maske Ko se je marca zacelo govoriti o nujnosti nošenja mask za zmanjšanje prenosa okužbe, o uvedbi obveznega nošenja mask v javnih zaprtih prostorih in hkrati o pomanjkanju mask na trgu, se je marsikdo spraševal, kako sploh zašcititi sebe in druge, ce osnovnih zašcitnih sredstev (tj. mask in razkužil) sploh ni mogoce dobiti. Hkrati so ljudje zašcito z maskami zaceli povezovati ali z delovno zašcito ali pa celo z zakrivanjem iz verskih razlogov. Na te asociacije so po svetovnem spletu zaokrožili razlicni duhoviti memi in fo­tografije, celo t. i. DIY: kako narediti masko npr. iz moških boksaric ali prticka. Nekaj tega humorja se je preselilo v družinsko komunikacijo: duhovite fotografije z inovativni­mi idejami, kako se zašcititi in zakriti, so prek klepetalnika zaokrožili v širši družinski skupnosti, navadno s pripisom: danes grem(o) pa tak(i) v trgovino. Po pol leta je noše­nje mask v zaprtih javnih prostorih tako rekoc obicajno, maske pa nov modni dodatek, ki ga lahko kupimo skoraj za vsakim vogalom. Humor o takšnem ali drugacnem za­krivanju v namene zašcite je izzvenel, povecala pa se je diskusija o smiselnosti nošenja mask. Mojca Bele*:2* Mojca Bele, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter prof. geografije, samostojna strokovna delavka, Univerza v Ljublja­ni, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropo­logijo; mojca.bele@ff.uni-lj.si. Ostani doma Med karanteno smo se mnogi starši znašli v zahtevnih raz­merah, saj smo morali dnevno usklajevati delo od doma in poucevanje otrok na daljavo. Kmalu smo se navadili, da piski telefona ob popoldnevih pomenijo, da so ucite­ljice poslale nacrte dela za naslednji dan. Sledilo je tiska­nje prejetega gradiva za prvi in tretji razred ter pogovori o tem, kako bomo naslednji dan cim lažje uskladili delo za šolo in službo. Danes se mi zdi, da je bilo v dnevno rutino casovno najtežje vkljuciti obveznosti za telovadbo in li­kovno umetnost. Pri likovni umetnosti je 2. aprila 2020 nastal izdelek na priloženi fotografiji. V navodilih, ki smo jih prejeli od uci­teljice tretjega razreda, je bilo zapisano da je naloga pove­zana z ustvarjanjem z naravnimi ali umetnimi materiali. Z njihovo pomocjo je bilo treba na cim bolj izviren nacin ustvariti napis OSTANI DOMA. Takoj sem se odlocila, da bomo ustvarjali z naravnimi materiali in se tako izognili dodatnim obiskom trgovine. Ko smo zjutraj naredili na­loge iz slovenšcine in matematike, sem prekinila službe­no delo in se skupaj s hcerko in sinom odpravila v bližnji gozd. Nabrali smo dve pleteni košari naravnih materialov, in sicer smrekove storže, prazne polžje hišice, manjše kamne, leskove veje, odpadle smrekove vejice. Obenem smo, tako kot že v prejšnjih dneh, krajši izlet v gozd izko­ristili za nabiranje cvetov pljucnika in lapuha za domaci caj in regrata za solato. Ko smo vse skupaj prinesli domov, smo se dogovorili, da bomo napis izdelali kar na dvorišcu pred hišo. Izkazalo se je, da bo zaradi velikosti samih materialov napis kar velik. V domaci drvarnici smo poiskali dovolj veliko leseno de­sko, stresli vse nabrano na tla in hcerka je zacela ustvarjati napis. Ker si je že na sprehodu zamislila, kako bo izgledal, je koncala dokaj hitro. Sledilo je lepljenje, ki nam je vzelo bistveno vec casa. Uporabili smo tekoce vroce lepilo, ki je ostalo od novoletnega ustvarjanje venckov. Na vrhnjo stran deske je mož namestil vrvico in napis smo obesili pod okno v bližini vhodnih vrat. Opravljene naloge smo morali pogosto fotografirati in po elektronski pošti ali eAsistentu poslati na vpogled ucitelji­cam. Zaradi prirocnosti smo vecinoma fotografirali z mo­bilnim telefonom. Tako je nastala tudi priložena fotografija. Klasicni fotoaparat je bil navkljub boljši kvaliteti fotografij v uporabi le na pohodih po gozdu in na športnem dnevu. Iztok Ilich*:3* Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Velikonocni žegen v znamenju karantene V trenutku, ko smo se ob koncu letošnjega marca, še bolj pa v aprilu, zavedali, da novi koronavirus, ki je kmalu dobil tudi bolj »osebno« ime – covid 19 – ni nekaj nekje dalec, kar se nas ne tice, se je skoraj vse, kar je veljalo do­tlej, zacelo meriti z drugacnimi vatli. In ena najpogosteje uporabljanih besed je postala »karantena«, za katero si še nekaj dni prej nihce ni mogel predstavljati, da bo v mir­nodobnem casu tako temeljito omejila njegove pravice do svobodnega gibanja in stikov z bližnjimi. Prav v tistih dneh so bile v vecini slovenskih družin na vrhuncu priprave za obhajanje velike noci, ki ne le na Slo­venskem in ne le med verujocimi, že od nekdaj velja za najvecji družinski praznik. Ker v prvih dneh karantene še nismo bili zaprti v svoje domove, le blizu si nismo smeli (hcerki že dolgo živita v svojih stanovanjih v središcu Ljubljane), je žena Slavka kot mama in babi(ca) vse postorila bolj ali manj tako kot prejšnja leta. Spekla, skuhala in okrasila je žegen – tokrat sem moral pri barvanju jajc, kar je bila prej dolžnost in zabava vnukov, po svojih moceh pomagati tudi jaz – ki ga je bilo treba razvoziti po Ljubljani. Prometa je bilo komaj kaj, le parkirati je bilo težje, saj je vecina Ljubljancanov, ki so morali ostati doma, pustilo svoja vozila kar najbližje hišnega praga. Na treh naslovih sva ponovila podoben dogovorjen postopek. S sestro si je Slavka z zašcitnimi rokavicami na rokah vrecki z do­brotami izmenjala skozi okno v pritlicju. Nato je pri obeh hcerkah vrecko odložila pred vhodna vrata in se za nekaj korakov odmaknila, starejša hci Marjetica in nato vnukinja Pika sta ga pobrali ter na tisto mesto postavili njun prispe­vek, ki sva ga midva vzela, ko sta se onidve odmaknili na predpisano razdaljo. Še vošcilo z nekaj spodbudnimi besedami, in bilo je opravljeno. Velikonocna nedelja je bila prejšnja leta pogosto namenje­na tudi izletom v kraje, ki so, tako kot zlasti Ljubno ob Savinji s svojimi »poticami«, sloveli po posebnem priza­devanju, da bi bili njihovi izdelki na racun rekordne veli­kosti ali okrašenosti deležni kar najvecjega obcudovanja. Vendar so bile letos tovrstne prireditve zaradi strahu pred virusno grožnjo – ki so jo oblasti s svojimi mracnimi sce­nariji še poglabljale – bodisi preklicane bodisi izpeljane v mocno okrnjenem obsegu. Verjemimo, da se bosta v prihodnjem letu domiselnost in tekmovalnost izdelovalcev butar vseh vrst in oblik lahko znova razmahnili! Koronska pandemija je po nas, slabo obvešcenih in pov­sem nepripravljenih Evropejcih, udarila kot težak kij, pod katerim se je v trenutku raztrešcil stekleni zvon obcutka varnosti in spokojne zaverovanosti v krivulje rasti druž­benega bruto dohodka, ki so, kot so zagotavljali politiki in gospodarstveniki, obetale v bližnji prihodnosti še vec varnosti in spokojnosti. Ne sicer za vse enako, a v povpre­cju bi se moralo poznati in dati prav castilcem v taki obliki izkazovanega napredka. Najprej je prišel na vrsto dolg seznam omejitev in prepove­di, ki so bolj ali manj neprijetno zadele vsakogar. Med nji­mi se je v vsakodnevno rutino posebno radikalno zasekala zaustavitev javnega lokalnega in v veliki meri tudi med­krajevnega prometa. Avtobusi so obstali v remizah, vecina vlakovnih kompozicij na slepih tirih železniških postaj. Ljudje, ki niso mogli nadaljevati svojega dela od doma, so se – tako kot šolarji, dijaki in študenti – znašli v velikih te­žavah. Zapovedane medsebojne razdalje z zašcitnimi ma­skami in razkuževanjem na vsakem koraku so v mnoge na­selile nezaupanje in strah. Pogosto zmedena in protislovna javna obvestila glede ravnanja zunaj zavetja svojega doma so še poglabljala negotovost in dvome v upravicenost in smiselnost nekaterih zašcitnih ukrepov. Takoj po prvomajskih praznikih pa so bile nekatere omeji­tve na hitro odpravljene. Med njimi tudi vožnja z mestni­mi avtobusi. Nakljucje je hotelo, da sem moral tistega dne peljati avto na servis na Vicu. Vrniti sem se nameraval z avtobusom. Najbližje postajališce je bilo na Dolgem mo­stu. Nataknil sem si masko, si razkužil roke in vstopil na »šestico«, edini avtobus na robu prostranega parkirišca. Ker ni bilo videti nobenega potnika, sem vprašal voznika, ali sem morda narobe razumel sporocilo na radiu, da me­stni promet spet deluje. Ne, nisem se zmotil, vendar tudi na naslednjih dveh, treh postajah ni vstopil nihce. Nato eden in cez cas še dva ali trije. Do Ajdovšcine, kjer sem prestopil na »dvajsetico«, se nas je pripeljalo pet. Tudi na tem osrednjem postajališcu bi se dalo cakajoce prešteti na prste. Ali ljudje še ne vedo, ali je kaj drugega? sem razmišljal. Odgovor iz prakse sem dobil v soboto na tržnici. Pred stoj­nico gospe Marjete z repo, zeljem in drugo domaco zele­njavo, kjer je po navadi najdaljša vrsta, ni bilo nikogar. Zapletla sva se v pogovor in izvedel sem, da so tega dne po dolgem casu, da ne bi zmanjkalo, spet pripeljali dvoj­no kolicino repe in zelja, ceš zdaj se bodo spet lahko pri­peljale starejše gospe in mnoge druge stalne stranke brez lastnih prevoznih sredstev. Pa jih je zjutraj, ceprav je bilo lepo vreme, prišlo manj kot deset! »Predvsem starejše ljudi je še vedno strah,« sem slišal. »Preprosto si ne upajo zdoma. Bojijo se tudi bližnjih, kaj šele gnece na tržnici!« Elizabeta Koneska*:4* Elizabeta Koneska, mag. etnologije, kustosinja, Muzej Republike Severne Makedonije, Skopje, Severna Makedonija; elizabeta.kone­ska@yahoo.de. Online družina, online babica1515 Prevedel Naško Križnar. Skopje. V naši družini so štiri generacije in vsak od nas na svoj nacin preživlja pandemijo. Za zdaj smo vsi živi in, kot se zdi, brez vidnih posledic. Konec avgusta je naš oce dopolnil 95 let, dan pred tem mlajša hcerka 35 let. Med njima je 60 let razlike, toliko kot jih bom jaz dopolnila pred koncem leta. Vnuka imata dve in tri leta. Najstarejše­mu, našemu ocetu, je bilo najteže sprejeti nova pravila, še prav posebej osamitev. Vedno govori, da je preživel drugo svetovno vojno, tuberkulozo in potres v Skopju. Spomnil se je, da se je sredi 30. let 20. stoletja, nekega leta v avgu­stu in septembru, pojavila bolezen »treska«, s podobnimi znaki kot covid-19, temperatura, diareja, ki je bila smrto­nosna, a jo je tudi preživel. Naši otroci, moji in sestrini, ki živijo v Zahodni Evropi, s katerimi smo se tokrat slišali pogosteje kot obicajno, so bili najsrecnejši, ko so letos ju­lija in avgusta, po mnogih poskusih, koncno prišli v domo­vino. Ko to pišem, so se nekateri tudi že vrnili. Kaj se je dogajalo v naši družini ob pojavu covida-19? Najprej splošen dvom in negodovanje. Vsak dan vecurno spremljanje medijev o stanju v državi in po svetu. Nato vesti in slike iz severne Italije, splošno umiranje in kaos po bolnicah, nato Španija kot tudi opozorila in omejitve, naj ostanemo v hiši, kar je povzrocilo nekaj morastih noci. Najhujši je bil strah, da bi se nam »zaprla« hiša. Trije, ki smo ostali v hiši po nadstropjih, tata, sestra in jaz, smo vsi rizicna populacija, tako zaradi starosti kot tudi zaradi drugih diagnoz. Prijela nas je panika, da bomo v prime­ru smrti pustili otrokom goro problemov. Od štirih je bi­la samo najmlajša v državi. Kako bi se sama spoprijela z vsem, kar bi prišlo? K sreci smo iz medijev kmalu izvedeli za izjave svetovnih avtoritet, da ne bomo vsi umrli, da bo umrlo morda 10 odstotkov svetovne populacije. To in želja za preživetje me je postavilo v pozitivni miselni tok in mi dalo upanje na preživetje. Koliko je bilo »norenja« z nepotrebnimi aktivnostmi! Za­radi pazljivosti, ki jo je povecal moj siceršnji strah pred bakterijami in okužbami, sploh nisem šla iz hiše. Na pr­vem odhodu iz hiše, po nekaj tednih, so mi v trgovini kle­cala kolena. Nisem vedela, kako naj se obnašam. Panicno sem spraševala druge in posnemala njihovo obnašanje. Živila sem razkužila pred vrati ali na terasi, prav tako kar­tice in denar ter tudi obleko, ki sem jo nosila. Vse to je stalo zunaj par dni, na prezracevanju. Tudi v hiši se nismo približevali drug drugemu na manj kot tri ali štiri metre in prva dva meseca nismo bili niti skupaj v istem prostoru. Sledilo je drugo obdobje, sprejemanje situacije in postopno popušcanje omejitev ter navajanje na on-line komunikaci­jo. On-line nadaljevanje vadbe joge. On-line humor je odi­gral pomembno vlogo. Potem uživanje v hiši in kmalu tudi v naravi. Povecalo se je posvecanje ožji in širši družini, prijateljem, kontaktom, razgovorom. Opazila sem regene­riranje narave, vec tišine, vracanje narave v urbano okolje, petje ptic v mestu je bilo pogostejše kot pred epidemijo. Fotografiranje najbližjega okolja. Ucenje novih spretnosti, kuhanja, vrtickarstva. Nedokoncana dela sem zlahka kon­cala. In pocitek, skoraj nepoznani obcutek, da imaš lahko brez posebne zasluge pravico do pocitka in da ta pravica ni samo na dolocene dneve. Pocitek brez slabe vesti. Podobna »naravna« pravica je bila dana tudi družinam, posebno mladim. Prvic so se ucile, kako naj bodo skupaj. Za otroke je bil to pravi »raj«, možnost biti s starši. Najbolj nenaravna mi je bila locenost od vnuka, ki je bil tu v mestu, v sosedstvu. Vedel je, da so »živalice« v zra­ku, vendar pri njegovih treh letih ni bil zadovoljen zgolj s srecanjem na razdalji pred hišo. Eden mojih najdražjih trenutkov, in njegova velika radost, je bilo nadaljevanje najine navade iz casa pred karanteno, da bereva pravljice. Našla sva nacin na daljavo. Branje pravljic na ta nacin na­ma je vrnilo obcutek, da sva si blizu, obcutek varnosti in ljubezni, ceprav on-line. Tretja faza: privajanje na življenje v novih razmerah. Ko je vnuk prvic prišel v hišo, je tekal po prostorih in vpil: »Ka­ko mi je tukaj lepo, kako mi je lepo …«. To je bila velika radost. Toda na odprtem, ceprav na razdalji, smo se vrnili k naravni fizicni bližini in druženju. Tanja Kovacic*:6* Tanja Kovacic, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja; tanja.kovacic85@gmail.com. Po telefonu smo vsako jutro skupaj pili kavo Med korono sem redno hodila v službo, kot osebna asi­stentka invalidne osebe delam na njenem domu. Da ne bi ogrozila svojega klienta in njegovih bližnjih, sem zacela med delovnim casom redno nositi obrazno masko za en­kratno uporabo. Nenehno nošenje maske se mi je zdelo mucno. Težko sem dihala in pod njo sem se potila. Zato sem vsakic, ko sem bila sama, masko umaknila z obraza. Trudila sem se, da bi to storila pravilno – brez dotikanja sprednjega dela maske – a mi to vecinoma ni uspelo. Zaradi narave dela sem bila že vajena pogostega razkuže­vanja rok. Tako razkužilo za roke kot maske za enkratno uporabo nam je lani priskrbel delodajalec. Scasoma sem presedlala na uporabo maske iz blaga za veckratno upo­rabo in umivanje rok z milom. Moja koža je kmalu poka­zala nestrinjanje z novim režimom: na zgornji strani dlani je postala suha in razpokana. Številne ranice so vsak dan znova zakrvavele. Še vedno ne vem, ali je bilo to zaradi pretirane uporabe rokavic za enkratno uporabo, zaradi raz­kužil ali zaradi povecane uporabe mila. Da ne bi postala vir okužbe, sta me tako moj klient kot moja sostanovalka prosila, naj cim bolj omejim družabno življenje in naj ne hodim v trgovine. Od srede marca do konca maja sem hodila le v službo in domov. Hrano smo tako v službi kot doma narocali po internetu. Narocilo je bilo težko oddati, saj so bili vsi ponudniki preobremenje­ni. Ko pa nam je le uspelo, smo oddali narocilo za vec gospodinjstev hkrati, v vrednosti od okoli 100 do 300 €. Na paket smo cakali do pet dni. Ko je dostavljavec pri­nesel paket, sem ga sprejela z nataknjenimi z rokavicami in z masko na obrazu. Neodprt je nekaj dni cakal na vrtu ali stopnišcu. Zatem sem si nadela masko in rokavice za enkratno uporabo in z razkužilom mocno zdrgnila vse arti­kle. Šele tako razkužene sem pospravila v omaro. Po sple­tu smo narocali tudi vrtnarske pripomocke. Teh po prejetju nismo razkuževali, le nekaj dni smo jih pustili zunaj. Na delu smo z razkužili in razkužilnimi mili vsaj enkrat dnevno razkužili kljuke na hodniku družinske hiše. V blo­ku, kjer sem živela, so se stanovalci samoorganizirali: do­locili so stanovalce posameznih nadstropij, ki so dopoldne in popoldne razkužili kljuke in držala v posameznih nad­stropjih. Ob vhodnih vratih je visel seznam s casovnico in prostorom za podpis. Rabil je kot dokaz, da je bil blok re­dno razkužen. Tudi s sostanovalko sva pri vhodnih vratih stanovanja uvedli nov režim: na polico za cevlje sva po­stavili razkužilo, rokavice za enkratno uporabo in maske. Sem družabna oseba in mi je v tem obdobju mocno pri­manjkovalo družabnih stikov. Družila sem se zgolj s sosta­novalko, s svojim klientom in z njegovo družino. S starši, sestro in prijateljicami sem se redno slišala po telefonu. Po telefonu smo s starši vsako jutro skupaj pili kavo. Veliko noc smo praznovali po Skypu. Ko se je v drugi polovici maja življenje zacelo vracati v stare tirnice, se situacija pri meni na delu in doma ni dosti spremenila. Med delovnim casom maske nisem vec redno nosila, še vedno pa nisem smela v trgovino ali na obisk k staršem. Stanje me je zacelo dušiti. S sostanovalko, s ka­tero sva se sicer zelo dobro razumeli, sva se dogovorili, da se odselim. Konec junija sem se odselila in šele takrat se je tudi zame življenje zacelo normalizirati. Ko sem šla prvic po petih mesecih v pekarno po kruh, sem se vsa tresla. Cutila sem, da delam nekaj zelo narobe. Do­maci kraj sem obiskala šele po šestih mesecih. Še nikoli prej v življenju nisem bila tako dolgo zdoma. Vse tri tedne poletnega dopusta sem preživela doma. Korona me je spremenila tudi od znotraj. Ker sem družab­na, me drugi vidijo kot potencialni vir okužbe. Zato sem z drugimi nehala deliti zgodbe iz vsakdanjega življenja. Ne razlagam vec, kje sem bila, s kom in kaj sem pocela. Ti podatki ljudi strašijo. Preracunajo, koliko ljudi je bilo v prostoru, s kom sem se rokovala in koga sem objela. Z drugimi besedami, koliko možnosti je, da sem okužena. Tako kot številni drugi sem med izolacijo tudi jaz cutila vecjo željo po alkoholu. Zato sem si omislila nov hobi: zacela sem igrati precno flavto. Pricakujem, da bo priha­jajoca jesensko-zimsko-pomladanska koronska sezona še daljša kot letošnja pomladanska. Moja flavta je servisirana in pripravljena na intenzivno vadbo. Naško Križnar: Fotografiranje kot oblika cujecnosti Naloga, ki sem si jo sam izmislil, ni bila lahka. Ko se biva­nje skrci na stanovanje ali hišo, se skrci tudi nabor motivov. Premikanje po stanovanju zaradi novih higienskih pravil ni bilo vec domace in neproblematicno. Veckrat je bilo tre­ba zavestno usmeriti kretnje, opravila, postopke in njihov vrstni red. Ko smo se vracali iz trgovine, je imel vsak svoj protokol za vrnitev na optimalno stopnjo varnosti. To nas je opominjalo, da živimo v neobicajnih razmerah. Ko sem posnel vse dele stanovanja, predmete, maske, razkužila, rokavice, zaloge hrane in še druga tihožitja v razlicnih svetlobah, sem bil skoraj podoben znanemu ce­škemu fotografu Josefu Sudeku (1896–1976), ki je vecji del svojega opusa posnel v stanovanju in skozi okno vrt. Da bi presegel etnografsko dokumentiranje, sem izumil drugacen nacin fotografiranja. Naredil sem si scenarije fo­tografskih projektov pod skupnim imenom: Pot posodja. Sistematicno sem beležil posamezne posode v postopkih priprave hrane, ki so se ponavljali iz dneva v dan. Glavne »vloge« so imeli: ponev, loncek za kuhanje kave, loncek za jogurt, menažke prinešene hrane in dnevne spremembe na jedilni mizi. Na ta nacin sem skušal objektivizirati ali morda ozavestiti ponavljajoce se gospodinjske postopke. Bilo je malo noro, a zabavno in sprošcujoce. Pocutil sem se kot v tistem korona vicu, kjer psihiatri sporocajo: »Ce ogovarjate predmete v stanovanju, ne hodite k nam. Ce pa vam bodo predmeti zaceli odgovarjati, pa le pridite.« Ta nacin fotografiranja sem nadaljeval tudi v casu hospitali­zacije na kardiološkem oddelku UKC sredi karantenskega obdobja. Poslikal sem bolniško sobo, podobno kot doma stanovanje. Ob teh fotografijah bi gledalec prej pomislil na Kabinet doktor Caligarija kot na bolniško sobo. Tako kot druge sotrudnice in sotrudniki pri naši nalogi sem tudi jaz odšel fotografirat korona motive v mesto in na­ravo. V trgovskih centrih je bil uveden karantenski režim z vsemi tistimi trakovi, opozorili in razkužili. V nekem kranjskem trgovskem centru so me preganjali varnostniki in mi grozili, naj zbrišem s telefona fotografije prostorov in opozorilnih napisov. Kot bi šlo za državno tajnost! Kar vidim, da bi v tesnobni atmosferi karantene nekateri ljudje v takih postopkih hitro videli zametke izrednega stanja in uvod v ukinitev svobošcin. Fotografiranja v casu karantene in pandemije se bom spo­minjal kot zabavne dejavnosti, ki me je popolnoma pre­vzela in mi pomagala vzdrževati cujecnost v samotnih trenutkih. Vse, kar sem pri tem doživel in spoznal, seveda ni uporabno v produkciji etnološke fotografije. Izjema je morda razmišljanje in iskanje rešitev, kako s fotografijo zabeležiti pandemijo kot moralno vprašanje. Predmetni svet lahko slikovno zabeležimo, a njegova podoba zlepa ne odstre pogleda v nesnovne tokove življenja, v svet, ki izvira iz prostorov duha. Zato je treba odkrivati nacine, kako ta svet upodabljati in ga pokazati drugim, ne da bi se odpovedali lepoti fotografiranja. Slika 11: Šola na daljavo, 25. 5. 2020 (foto: Naško Križnar). Vnukinja Adriana, prvošolka, sicer doma v Dalmaciji, je karanteno preživljala v naši družinski hiši v Stražišcu. Dvakrat na teden se ji je oglasila uciteljica iz Hrvaške. Po­dobne virtualne obiske so doživljali vsi šolarji v Sloveniji. Tako za ucence kot za ucitelje je bila to nova izkušnja, zato je zahtevala veliko prilagajanja. V medijih smo lahko za­sledili razlicna mnenja o tem nacinu šolanja. Vecinoma so se strokovnjaki in laiki spraševali, ali povezava po spletu lahko nadomesti pouk v razredu, zlasti ce je na vrsti zah­tevnejša snov in ce je pri pouku zaželena interaktivnost. Ucitelji so morali menda posvetili pripravam na daljinski pouk vec ustvarjalnosti kot pri razrednem pouku. Vnukinji individualna daljinska povezava ni delala težav. Že nekaj casa zna ravnati s tablico. Ko je dalec stran, se slišimo in vidimo po Skypu. V najnižjih razredih so otroci mocno navezani na uciteljice in radi hodijo v šolo. Zato je Adriana vedno disciplinirano cakala na klic. Navadno je za to priložnost pripravila kakšno novost, npr. da je ucite­ljico obvestila o novi knjigi ali igraci. Na sliki ima v rokah tokratno novost – ravnilo, ki se po uporabi zvije kot pero. Uvodna sprošcenost pa je trajala samo dokler uciteljica ni zacela preverjati, kaj se je Adriana naucila med enim in drugim oglašanjem. Na vrsti so bila vprašanja, ki so zah­tevala konkretne odgovore, npr. imena crk ali rezultate seštevanja in odštevanja. Takrat se je tudi na fotografijah videlo, da se je Adriana zresnila in bolj napeto sledila sliki na zaslonu. Ponižno je sedela s spušcenimi rameni pred ekranom, kot bi bila zares v razredu. Pomislil sem, da bo imela njena generacija komuniciranje na daljavo za avten­ticno in neproblematicno, medtem ko se moja generacija v tej komunikaciji pocuti še odtujeno. »Promenada« na gozdni poti na obmocju Srednjega Bitnja, 18. 4. 2020 (foto: Naško Križnar). Med karanteno (12. 3. do 31. 5. 2020) in zlasti po njej se je mocno povecalo število sprehajalcev po parkih, poljih in gozdovih, v naseljih tudi število kolesarjev. Številni za­posleni so delo opravljali od doma. Ob lepem vremenu so družine izkoristile vsako priložnost, da so z otroki in ži­valmi odšle v naravo. Zgostitev na okoliških sprehajalnih poteh se je poznala zlasti med omejitvami potovanj med obcinami. Bolj kot sicer je prišlo na plan veselje Sloven­cev do gibanja v naravnem okolju. V naravi ni bilo treba nositi mask in lažje je bilo upoštevati varno razdaljo med ljudmi. Razpršena poselitev Slovenije, bližina naravnega okolja in to, da v Sloveniji ni velemest z veliko gostoto prebivalstva, je bila velika prednost v casu priporocenega in zaukazanega varovanja pred virusom. Marsikdo se je med epidemijo covida-19 zacel mocneje zavedati pomena ohranjanja naravnega okolja, zlasti gozdov in tudi fizicne­ga gibanja v zdravem naravnem okolju. Zanima me, ali je kdo zavidal kmetom, ki so, kljub epidemiološkim omeji­tvam, lahko varno opravljali dela na prostem. Špela Ledinek Lozej*:7* Špela Ledinek Lozej, dr. etnologije, znanstvena sodelavka in docent­ka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; spela.ledinek@zrc-sazu.si. Doma Proces izdelave družabne igre, 9. 5. 2020 (foto: Špela Ledinek Lozej). Med karanteno smo bolj ali manj ticali doma. Potem ko smo opravili z generalnim cišcenjem in s pospravljanjem stanovanja, ko smo koncno prebarvali okenske okvire, ko so se otroci veselili regrata in špargljev le še v toliko, kolikor je to pomenilo, da se za par ur odstranim iz ve­dno premajhnega stanovanja, in ko smo preigrali že vse družabne igre, ki jih premoremo in znamo, je za otroke, vajene popoldanskih formalnih prostocasnih dejavnosti in pohajkovanja s prijatelji, nastopila kriza. Kriza, ki se je pri vsakem odražala nekoliko po svoje in ki so se je tudi lotevali vsak po svoje. Tako bi drugorojenka na vsak nacin rada igrala družabno igro Risk. Risk je strateška igra, katere cilj je osvojiti svet, ki si ga prilašcaš in braniš s figuricami – pešaki, konjeni­ki in topovi. Osebno mi igra ni všec in je nimamo doma; prinesejo jo družinski prijatelji, ko nas obišcejo, in otroci strastno odigrajo dve partiji (in odrasli imamo mir). Med karanteno seveda ni bilo mogoce, da bi nas kdorkoli obi­skal. Zato se je mladina lotila izdelave lastnega Riska. Pomenljivo, ce ne že apotropejsko, se mi je zdelo, da v casu, ko je bila razglašena pandemija in so mnogi intenzivneje in neposredneje obcutili in doživljali tveganje in nevarnost, otroci izdelujejo in igrajo družabno igro, katere angleški na­slov bi poslovenili kot 'tveganje' oziroma 'nevarnost'. Ljudje smo naravnani k nadziranju nevarnosti, na kar je antropologinja Mary Douglas že pred pol stoletja opozo­rila v knjigi Purity and Danger (1966, slov. prevod Ci­sto in nevarno, 2010), izcrpneje in v kontekstu moderne, globalizacije ter družbene konstrukcije tveganja in razvo­ja ranljivosti pa v delih Risk and Culture (1992) in Risk and Blame (1992). Družba tveganja je po Ulrichu Becku (1992) posledica modernizacije; upravljanje tveganj in negotovosti pa je, sledec Anthonyju Giddensu (1991), po­verjeno razlicnim strokovnjakom. Slednji posedujejo zna­nje oz. vednost, torej, tako Michel Foucault, instrumente moci, ki omogocajo discipliniranje, obvladovanje in su­bjektivizacijo posameznikov, biopolitiko oziroma skrb za »blaginjo«. Skrb za dobrobit vseh – tudi v casu pandemije – ne narekuje altruisticna etika, marvec gre za upravljanje tveganj, podkrepljeno z razlicnimi ekspertizami. Pri cemer alternacije ekspertiz cedalje bolj spominjajo na to, kot da nekdo igra Risk. In zaradi tega me razveseljuje misel, da je šlo pri izdelova­nju in igranju Riska pravzaprav za magicno dejanje, s ka­terim so se otroci v casu krize in prevladujocega odmika v nabiranje regrata in peko kruha, skušali avtonomno in nepo­sredno soociti s tveganji, oziroma za samoniklo subverzi­jo prevladujocih praks soocanja. Sledec Foucaultu namrec anonimne strukture zatiranja ne proizvajajo le zatiranih su­bjektov, marvec tudi upor. In poleg velike mere podvrže­nosti je bilo v zadnjih mesecih tudi kar nekaj prevratništva. Sicer pa: otroci so kljub veliki pozornosti in natancnosti, vloženima v izdelavo igre in oznacevanje blešcic, ki so za­stopale pešake, konjenike in topove, odigrali le eno ali dve partiji. Pa ne zato, ker je bila plošca iz kartona nekoliko nerodna ali ker jim lastnorocno izdelane kartice in blešcice ne bi bile všec, temvec zato, ker igra Risk brez prijateljev pac ni zanimiva. Darka Podmenik*:8* Darka Podmenik, upokojena sociologinja; darka.podmenik@guest.arnes.si. Prihodnost in preteklost Med karanteno sem imela sreco, da sem lahko vsak dan migrirala iz mesta v polruralno naselje družinskih hiš in kmetije. Iz bloka, ki so ga dnevno dezinficirali, kljuke pa smo odpirali z rokavicami, v hišo z vrtom in balkonom, s katerega je bilo zjutraj videti na paši srne, cez dan pa kra­ve. Bili so topli pomladanski dnevi, ki so jih v preteklosti mestni otroci preživljali na dvorišcu med bloki, tokrat pa so bila igrala prelepljena z rdecimi trakovi, trate prazne, šcebetale so le ptice. Niti okna stanovanj niso bila na ste­žaj odprta, balkoni pa prazni, ceprav je bila vecina družin doma. Opozorilna tišina v naselju je postajala vse bolj na­dležno zlovešca. Nujni opravki, kot je nakupovanje, so bili hekticni: pone­kod vrste, povsod pa vratarji in rituali dezinficiranja. Za nas, rizicno skupino, pa morda najhujše – starostna selek­cija. Pretentati varnostnika, da še nisem upokojenka, mi je vzbujalo obcutek otroške hudomušnosti. Za radostno med­generacijsko dinamiko je poskrbel market med bloki in fakultetami, v katerem so študentje in študentke kupovali malice tudi ob prepovedanih urah. Vanj sem toliko raje za­hajala, kolikor pogosteje so se mi vsiljevale asociacije na zapise Jareda Diamonda o (samo)izgonih otrok in starcev v propadajocih civilizacijah. Sicer pa sem si prigovarjala, da ta covid-19 prizanaša otrokom in ni smiselno vleci zgo­dovinskih paralel s trenutnim nedefiniranim vsakdanom. Pot na deželo je bila z eno besedo krasna. Gostota prome­ta, hitrosti prevoznih sredstev, nestrpnost voznikov in voz­nic, hrup in onesnaženost so bili skoraj enaki tistim izpred petintridesetih let. Oddaljevanje od mesta je pomenilo prehajanje v tisto varno, za sodobnega cloveka skoraj ne­znano socialno rutino: »Vse je tako, kot je prav, in tako bo tudi jutri.« Sosedje so opravljali pomladanska dela na vrtu ali okoli hiš ter klepetali preko živih mej, otroci so tekali in cebljali po ulicicah, krave so se pasle na travniku, konji ter osel, race in gosi pa okoli kmetije. V gozdu okoli zasel­ka so rastle gobe, domacini so jih pobrali že zgodaj zjutraj in nam, zacasnim priseljencem ter dnevnim migrantom, prepustili gozd za dolge samotne sprehode. Pred trgovi­no med enim in drugim zaselkom ni bilo vrst, niti varno­stnikov, niti casovnih omejitev; kot da bi se nakupovalci dogovorili, ali pa so domacini hodili po nakupih v bližnje mesto. Moj oce, lastnik hiše, skoraj že stoletnik, tega pre­hoda med zlovešcnostjo mestne in pastoralno idilicnostjo ruralne vsakdanjosti ni doumel, temvec je omalovažujo­ce brundal ob moji zašcitni maski, da je kot dete preživel špansko gripo in da tokrat ne more biti huje kot takrat. Ob vsakem povratku v mestni blok se je socialna atmos­fera izboljševala; tako se mi je pac zdelo, morda zaradi oddiha na deželi, morda pa je tudi v resnici bilo tako. Ve­liko casa sem preživljala na balkonu, pozorna na vsakega ptica, ki je priletel na drevo in zapušcena otroška igrala; na rast in cvetenje loncnic na svojem in bližnjih balko­nih in seveda na vse sosede, ki so se utegnili sprehoditi ali celo posedeti na njih. Še posebno pa na otroke, ki so se vcasih prišli žogat pred blok, po dva ali trije, verjetno v sorodstvu. Brezmejnost njihove domiselnosti sem ujela na fotografijo; in tukaj je, tudi zato, ker verjamem, da odpira vrata v prihodnost. Mojca Ravnik*:9* Mojca Ravnik, dr. etnologije, upokojena znanstvena svetnica; moj­cara@zrc-sazu.si. Dve podrobnosti Družina ob potki med Štajersko cesto in Žalami, 10. 4. 2020 (foto: Mojca Ravnik). Stanujem za Bežigradom v Ljubljani, v vecstanovanjski hiši z vrtom, blizu železniške postaje, pol ure hoda do Prešernovega trga, blizu linij ljubljanskega potniškega prometa. Ob vseh ugodnostih, ki jih uživam v tej hiši, pa že od vselitve pred dobrimi dvajsetimi leti zelo pogrešam bližino gozda in reke. V prejšnjih obdobjih sem stanovala na Prulah in Poljanah, vedno blizu Ljubljanice, gradu in Golovca. Bila sem navajena, da sem samo stopila iz hiše in že sem bila v gozdu in ob reki. Šele za Bežigradom sem se zacela zavedati, kaj mi je to pomenilo, kajti tu je do gozda in vode dalec; najprej je treba priti ali se zapeljati do vznožja gradu, Golovca, Rožnika, Rašice in drugih okoli­ških gricev ali do Ljubljanice in Save. A med letošnjo karanteno, ko nisem imela druge možnosti, kot da se vsak dan proti veceru podam na sprehod v svojo bližnjo okolico, sem na svoje veliko veselje odkrila, da je blizu, le malo dlje, kot sem bila prej sploh pripravljena iti, veliko lepe narave in možnosti za sprehajanje, ceprav gozda in reke res ni. A k temu odkritju je pripomogla prav karan­tena, ker je ukinila vse, kar je bilo v tem prostoru motecega, saj skoraj ni bilo nobenega prometa po Dimicevi, Božicevi in Štajerski cesti, ki sekajo prostor med Športnim parkom Savsko naselje, stavbo POP TV, stanovanjsko sosesko BS3 in Žalami, potjo Poti spominov in tovarištva in severno ob­voznico pri Tomacevem. Ceste so bile prazne, tako da smo ceznje hodili kjerkoli, pocez in povprek in mimo zeber in si po brežinah nad asfaltom utrli številne potke. Na prostranih travnikih, ob njivah in po Poti spominov in tovarištva smo bili le ljudje vseh starosti, peš ali na kolesih, z družinami, v prijateljskih skupinah, v dvoje, v paru ali sami. Imela sem obcutek, da takrat nihce ni bil sam, tudi ce je bil brez druž­be. Vrtickarji, ki so obdelovali grede ali sedeli ob mizah v sencnih kotih svojih vrtickov, so pa sploh delovali prav za­vidanja vredno, saj so v tistih dneh, ko vikendaši niso mo­gli do svojih vikendov, uživali izjemno udobje. Dnevi so bili lepi, vsak dan je bilo vec zelenila in cvetocega drevja. Nekateri so posedali pod drevesi, spušcali zmaje, se žogali, sprehajali …V teh dneh sem odkrila dragocenost tega pro­stora, a sem hkrati ves cas komaj cakala, da bi se vsi vrnili v normalno življenje, tudi ce zaradi hrupnih prometnic in slabšega vremena te lepote ne bo vec. Odkar ni vec karantene, tam nisem bila. Gotovo je vse drugace, sploh pa od zacetka novega šolskega leta in po koncu dopustov. Lepota in mir karantene sta najbrž izgini­la – na sreco. A odkritje ostaja. Na zacetku karantene se je na stencasu v veži v pritlicju naše hiše pojavil ta listek. Podpisano je bilo dekle iz sose­dnjega stanovanja. Prej niti nisem vedela, kako ji je ime, ker se tam stanovalci precej menjajo, potem pa sem jo spoznala, ker mi je tudi na stopnišcu, ko sva se srecali, ponudila, da ji lahko recem, ce bom karkoli potrebovala. Zahvalila sem se ji, ker na sreco njene pomoci nisem po­trebovala, a listek na stencasu mi je vseeno veliko pome­nil, ker je prinesel v hišo blagodejno sporocilo sosedske povezanosti in medsebojne pomoci. 13. 4. 2020 (foto: anonimen). * Naško Križnar, dr. etnologije, upokojeni znanstveni svetnik; nasko@zrc-sazu.si. Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji April 2020 (foto: anonimen). 2. 4. 2020 (foto: Mojca Bele). April 2020 (foto: anonimen). Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji 9. 6. 2020 (foto: Iztok Ilich). 13. 4. 2020 (foto: Iztok Ilich). Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji 6. 6. 2020 (foto: Elizabeta Koneska). Pušcanje neodprtih paketov na vrtu, 1. 4. 2020 (foto: Tanja Kovacic). Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji Maske, razkužila, rokavice pri vhodu, 13. 4. 2020 (foto: Tanja Kovacic). Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji Doma izdelana družabna igra Risk, 9. 5. 2020 (foto: Špela Ledinek Lozej). Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji 6. 4. 2020 (foto: Darka Podmenik). 6. 4. 2020 (foto: Darka Podmenik). Covid-19 Naško Križnar in drugi avtorji 1. 4. 2020 (foto: Mojca Ravnik). Covid-19 Saša Poljak Istenic* in drugi avtorji ZAPRTI ZA OBISKOVALCE, A ŠE KAKO AKTIVNI Muzeji med pandemijo covida-19 Koronavirus ni samo temeljito posegel v naša vsakdanja življenja, ampak tudi v delovanje muzejev. Kljub zaprtju za obiskovalce in omejevanju dela kustosov in drugega osebja pa so se prav muzeji takoj odzvali na dogajanje in zaceli zbirati gradivo o življenju v casu pandemije, hkrati pa preselili svoje dejavnosti na splet in iskali nove nacine interakcije z obiskovalci. Ker bi radi opozorili na kljucno vlogo kulture v kriznih casih, ko se kulturnim institucijam in društvom po pravilu najprej in najbolj drasticno reže sredstva, smo muzejem poslali prošnjo za porocila o tem, kaj so poceli v casu vse­splošne karantene, in za reprezentativne fotografije bodisi dejavnosti bodisi zbranega gradiva. V nadaljevanju objav- ljamo porocila muzejev, ki so se odzvali na našo prošnjo. Tina Palaic*:1* Tina Palaic, univ. dipl. etnologinja, kulturna antropologinja in peda­goginja, kustosinja, Slovenski etnografski muzej; tina.palaic@etno-muzej.si. Slovenski etnografski muzej V casu zaprtja za obiskovalce (13. marec–5. maj 2020) smo se v SEM hitro odzvali na nove razmere ter prek obo­gatene digitalne ponudbe novih etnoloških in antropolo­ških vsebin na spletu povecali svojo digitalno prisotnost. Dejavni smo bili tudi na družbenih omrežjih, kjer smo ohranjali stik z obiskovalci (Facebook, Instagram in Twit­ter). Na poznejši cas smo prestavili razstave in nacrtovana mednarodna sodelovanja (gostovanje restavratorjev iz ki­tajskega Prepovedanega mesta in rezidenco raziskovalke iz Indije). Spremljevalni program ob razstavah smo odpo­vedali. Vecina zaposlenih je v casu zaprtja muzeja delala od doma. Na spletni strani muzeja smo v casu zaprtja ustvarili novo podstran SEM od doma, ki jo je v treh mesecih obiskalo približno 100.000 ljudi. Med drugim je ponudila virtual­ne sprehode od doma po aktualnih in minulih razstavah SEM, zbrane zvoke z razstav, ogled zbirk predmetov in fotografij, ki jih hrani muzej, izbor filmov, ki jih je produ­ciral SEM, ter digitalno ucno uro. Poudarili smo digitalni dostop do revije Etnolog in digitalne knjižnice SEM. Obis­kovalcem smo virtualno približali zgodbe muzejskih pred­metov o življenjskih mejnikih in obdobjih, o šegah letnega cikla, o prostem casu in o nacinih njegovega preživljanja, o odnosu do preteklosti in o pripadnosti ljubljenim ljudem, skupnostim in prostorom (https://www.etno-muzej.si/sl/sem-z-zgodbami-predmetov). V marcu smo zaceli zbirati šale o koronavirusu, pande­miji, izolaciji in drugih virusih, ki so krojili naš vsakdan (https://www.etno-muzej.si/sl/novice/povabilo-k-zbiran­ju-vicev-ali-koronski-humor). Izbor šal smo redno objav- ljali, zbrano gradivo pa bo postalo del zbirke Kustodiata za duhovno kulturo. Zbranih je bilo cez 1.000 vicev, ki smo jih v juniju razstavili na razstavi Koronski humor: Vici v casu epidemije COVID-19. Zaceli smo zbirati tudi besede, misli in zgodbe o casu, ko v boju za zdravje ostajamo sami in doma. Projekt smo poimenovali KDO SEM v casu pandemije?, želeli pa smo pridobiti še zlasti zgodbe mladih, dijakov in študentov ter starejših v tretjem življenjskem obdobju (https://www.et­no-muzej.si/sl/novice/kdo-sem-v-casu-pandemije-zbira­mo-misli-razmisljanja-verze-zgodbe). Z vrnitvijo zaposlenih v delovne prostore in vnovicnim odprtjem muzeja za obiskovalce, ki je potekalo pod sloga­nom »Spet z vami«, smo vzpostavili preventivne ukrepe, ki so prilagojeni smernicam NIJZ. Za obiskovalce muzeja so obvezne maske, upoštevana mora biti fizicna razdalja, na razstavah pa sledijo enosmerni krožni poti. Razstave za javnost smo odpirali postopoma. V prvem tednu je bil vstop v muzej brezplacen, recepcija muzeja in blagajna sta bili zaprti, sprejem obiskovalcev in njihovo informiranje smo izvajali kustosinje in kustosi SEM. Zaradi omejene­ga števila obiskovalcev v zaprtih prostorih in z namenom privabiti v muzej cim vec ljudi ter jih opozoriti, da je mu­zej spet odprt, smo na muzejski plošcadi pred razstavno hišo postavili panoje s koronskimi vici, kopijo muzejske­ga predmeta in na tla narisali ristance za igro otrok (po vzorcu ristanca na gostujoci razstavi Etnografskega muze­ja Zagreb Hrvaške igrace). Junija smo odprli tudi osebno razstavo Arkan Al Nawas: Vesolje deluje, ki smo jo zaceli pripravljati že pred razglasitvijo pandemije. S projektoma KDO SEM v casu pandemije? in Koronski hu­mor nadaljujemo tudi po razglasitvi konca pandemije, saj se z virusom in njegovimi posledicami še vedno spopadamo. Urša Vodopivec*:2* Urša Vodopivec, mag. menedžmenta neprofitnih organizacij, organi­zatorka stikov z javnostmi in promocije, Tehniški muzej Slovenije; ursa.vodopivec@tms.si. Tehniški muzej Slovenije V casu zaprtja Tehniškega muzeja Slovenije za obiskoval­ce smo odpovedali celoten spremljevalni program in nacr­tovano odprtje razstave Robot.si prestavili na september. Ob ponovnem odprtju muzeja v mesecu maju smo uvedli stroge preventivne ukrepe, ki so se do danes le malo spre­menili. Vecina zaposlenih je v casu zaprtja muzeja delala od doma, nekaj pa jih je bilo na cakanju. V casu karantene smo okrepili dejavnost na spletu. Na mu­zejski spletni strani smo izpostavili virtualne vsebine (www.tms.si/2020/03/17/vabimo-vas-na-ogled-spletnih-zbirk/) in v rubriko »Zanimivosti« dodajali vsebine, ki so predstav- ljale naše delo. V duhu nedavno zakljucenega evropskega projekta Sounds of Changes smo izvedli projekt Zvoki v ca­su koronavirusa. Poskušali smo ujeti neponovljive trenutke, ko so zvoki narave preglasili mestni vrvež. Posneli smo tudi zvocno krajino Bistre v casu zaprtja muzeja. V enoti Mu­zej pošte in telekomunikacij smo za osnovnošolske ucitelje pripravili spletno ucno gradivo za izvedbo tehniškega dne na daljavo za tri razlicna starostna obdobja (www.tms.si/skupine-za-otroke-mpt/). Tema tehniškega dne na daljavo je še posebej aktualna v današnjem casu, saj obravnava prav sporazumevanje na daljavo skozi cas. Zaceli smo zbirati fo­tografsko gradivo za razstavo o svetlobi. Na družbenem omrežju Facebook (www.facebook.com/TehniskiMuzejSlovenije) smo uvedli nove vsebine: po­nedeljkovo kratko videopredstavitev posamezne zbirke; dvakrat tedensko rubriko »Ugani, ce moreš, morda pa veš … «; cetrtkovo nalogo za radovedne in vedoželjne; petkov izbor zanimivih muzejskih predmetov. Objavljali smo tudi druge zanimivosti, vezane na naše zbirke. Gostovanje razstave Znanje brez meja v Združenih drža­vah Amerike smo bili primorani prestaviti, smo pa kljub temu v ta namen delno prilagodili besedila in gradiva, za­celi pripravljati e-katalog ter pripravili in objavili kratek film z inovatorjem Petrom Florjancicem. Kljub temu da smo bili zaprti za obiskovalce, smo še naprej izpolnjevali svoje poslanstvo in skrbeli za ohran­janje dedišcine. V tem casu smo iz Združenih držav Ame­rike pridobili nekaj predmetov lani novembra preminulega znanstvenika Antona Mavretica, ki je deloval predvsem na podrocju vesoljskih tehnologij. Prejeto gradivo je postalo del naše dragocene zbirke. Ana Perne*3* Ana Perne, univ. dipl. dramaturginja, francistka in sociologinja kulture, teatrologinja, kustosinja, Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej, Avdio zbirka in Video arhiv; ana.perne@slogi.si. in Mihael Cepeljnik**:4** Mihael Cepeljnik, univ. dipl. politolog, kustos, vodja projektov, od­nosi z javnostmi in mednarodno sodelovanje, Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej; mihael.cepeljnik@slogi.si. Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej V SLOGI nad korono Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) – Gledališki muzej, osrednji nacionalni gledališki muzej, s svojimi predhodni­ki že od leta 1952 skrbi za ohranjanje, dokumentiranje in predstavljanje, raziskovanje, preucevanje, interpretiranje ter promoviranje slovenskega gledališca. Letošnje leto, ki sta ga zaznamovala pandemija covida-19 in zacasno zapr­tje muzejev, je poleg prilagoditve nacrtovanih dejavnosti prineslo tudi ustvarjanje novih ter krepitev in ohranjanje stika z obcinstvom na daljavo. Obiskovalce smo vabili na virtualno vodstvo po stalni razstavi Hoja za gledališcem. Od jezuitov do Cankarja in raziskovanje po naši digitalni bazi »Repertoar«, ki zajema podroben popis uprizoritev v slovenskem poklicnem, polprofesionalnem in zunajinsti­tucionalnem gledališcu v zadnjih 150 letih slovenske gle­dališke zgodovine, tj. od leta 1867 dalje. Virtualno razis- kovanje nudi tudi spletna platforma »Zlata palicica« z vpogledom v kakovostne gledališke predstave za otroke in mladino ter priporocene vsebine kulturno-umetnostne vzgoje na podrocju gledališca. Poleg tega se spletni obiskovalci lahko sprehodijo tudi skozi naše e-razstave, ki smo jih pripravili samostojno ali v sodelovanju z domacimi in mednarodnimi partnerji, si ogledajo videoposnetke naših preteklih dogodkov, pre­birajo naše spletno dostopne publikacije ter spoznavajo gradiva iz naših zbirk, digitalne knjižnice težje dostopnih dramskih besedil starejših in sodobnih avtorjev ter prevo­dov dramskih tekstov v slovenšcino. V casu koronaviru­sa smo zasnovali še nove spletne vsebine, s katerimi smo predstavljali gledališko kulturno dedišcino iz naših zbirk, med drugim tudi serijo zvocnih zapisov o naši spregledani dedišcini iz naše Avdio zbirke. Razvili smo nove oblike pedagoških programov, prilagojenih za poznejšo izvedbo v živo, z »Gledališkimi e-detektivi« pa so se obiskovalci podali na interaktivno raziskovanje tudi prek spleta. V vir­tualni svet smo prenesli še spletna predavanja in predsta­vitve naših novih knjižnih publikacij. Posebno pozornost smo namenili gledališkemu dogajanju v casu koronavirusa in zasnovali akcijo »V SLOGI nad korono«. V tej smo ustvarjalke in ustvarjalce na podrocju uprizoritvenih umetnosti, javne institucije ter zunajinstitu­cionalne zavode in društva pozvali, naj nam posredujejo objave, prek katerih so bili v casu izolacije še kako javno dejavni. Ceprav so umetniški hrami morali zapreti vrata in se je umetniško izvajanje v živo zacasno prekinilo, smo namrec že v prvih dneh po razglasitvi pandemije lahko sledili številnim uprizoritvenim dejavnostim, ki so v kri­znem casu zatocišce našle na družbenih omrežjih in dru­gih spletnih straneh. Delavke in delavci v kulturi so v casu maksime »ostani doma« široki javnosti omogocili, da si na domacem ekranu ogleda predstave, prisluhne interpretaciji proznih del in poezije, da v negotovosti štirih sten ohranja – pa cetudi le v posredni obliki – stik z umetnostjo. Njen pomen je tako prejel še vecji poudarek kot v obicajnem vsakdanu, zato smo se v SLOGI – Gledališkem muzeju odlocili, da ta dejanja zabeležimo in ohranimo tudi za cas, ko bodo izredne razmere – upamo – že za nami. Ali pa za primer, ko bi se morda pozabilo, kako pomembno vlogo ima v našem življenju umetnost. Z akcijo »V SLOGI nad korono« smo pridobili dragoceno gradivo o delovanju gledaliških hiš in posameznih ustvar­jalcev v casu pandemije in tako dopolnili naše zbirke. Med pridobitvami lahko izpostavimo projekt igralke Patrizie Jurincic Finžgar – zvocno knjigo, ki poslušalce popelje po zgodovinskem romanu Alessandra Manzonija Zarocenca, to izkušnjo pa še posebej omogoci tudi ranljivim skupi­nam. Obenem smo se ob spremljanju objavljenih posnet­kov predstav s producenti zaceli dogovarjati za pridobitev nekaterih od njih, saj tovrstno gradivo pomembno dopol­njuje naš videoarhiv slovenske profesionalne gledališke produkcije. Ce torej skušamo optimisticno pogledati na cas vsesplošne karantene, lahko za naše muzejsko delova­nje prepoznamo njen pozitivni ucinek v možnosti dopolni­tve gradiva, ki ga hranimo. Tudi s tistim, ki bo nedvomno prispevalo k obravnavam pandemicnega poglavja naše gledališke in kulturne zgodovine v prihodnosti. Alenka Misja*:5* Alenka Misja, prof. zgodovine in sociologije, kustosinja pedagogin­ja, Belokranjski muzej Metlika; alenka.misja@guest.arnes.si. Belokranjski muzej Metlika Koronski cas v Beli krajini Ob pandemiji koronavirusa v Belokranjskem muzeju od 3. aprila 2020 zbiramo fotografije, videoposnetke, zapi­se, vtise in predmete, ki predstavljajo vsakdanjik v casu koronavirusa in ki bodo kot muzejski eksponati zanimali prihodnje generacije. O tem, kako so živeli med ukrepi ob pandemiji, smo do sre­dine septembra po elektronski pošti prejeli 60 fotografij, tri kratke filme, 58 zapisov, dve pesmi in dve šali. Vse našteto je poslalo 30 odraslih, pet mlajših oseb in deset upokojen­cev. Med prispelim gradivom sta zanimiva kratka filma o zaviranju kola metliške folklorne skupine in telovadna vaja metliških Sokolov. Metliška folklorna skupina Ivan Navratil se namrec tudi v casu epidemije ni odpovedala praznovanju svojega metliškega obredja. Zapeli in zaplesali so ga v noši vsak pred svojim domom. V veliko pomoc jim je bilo pred­vajanje zvocnega posnetka z Veselice, ki so ga lahko slišali vsi prebivalci mesta. Tudi metliški Sokoli so posneli kratek film, kako jim novi koronavirus ni prišel do živega. Prosili so radio Sraka, da jim je v torek, 17. marca 2020, ob 17.30 na frekvenci 94,6 predvajal pesem Ponosni nate, ob kateri so doma telovadili in izvedli vajo s palicami. Seveda vsak posebej in torej na varni razdalji. Zbrali smo še veliko drugih zapisov o vsakdanjiku v casu epidemije, o aktualnem družbenem dogajanju, razprav o tem, kako preživljamo karanteno in šolamo otroke, kakšni so partnerski odnosi, kako delamo od doma, skrbimo za zdravje in ohranjamo zdravo pamet. Kajti ravno zdrava pamet je morda tista, ki najbolj koristi v preživljanju pan­demije koronavirusa. Daša Uhan*:6* Daša Uhan, dipl. sociologinja in zgodovinarka, muzejska sodelavka, Dolenjski muzej Novo mesto; dasa.uhan@dolenjskimuzej.si. Dolenjski muzej Novo mesto Dolenjski muzej v casu »koronaizolacije« Dolenjski muzej Novo mesto je v casu razglašene epidemije deloval na spletu. Zaposleni smo tako svoje delo opravljali od doma ter se ves cas trudili, da bi naši muzejski prijatelji imeli na voljo cim vec zanimivih tem in gradiva. Ker je leto 2020 za naš muzej jubilejno – 1. junija 2020 smo praznovali 70-letnico – so priprave na obcasno razstavo ter izdajo knjige potekale od doma. Odprli smo razstavo na panojih na prostem, da so obiskovalci lahko, v skladu s ta­kratnimi omejitvami, nemoteno prihajali na ogled. V tem letu beležimo tudi 100. obletnico novomeške pomladi, ki ji je Dolenjski muzej posvetil kar nekaj dogodkov in razstav; priprava nanje je prav tako potekala od doma. Sicer pa so se zaposleni posvecali evidentiranju in dokumentiranju muzej­skih predmetov, digitalizaciji itd. V tem casu smo na naših spletnih omrežjih dnevno objavljali clanke naših kustosov o razlicnih predmetih, ki imajo svoje mesto v muzeju. Prav tako so bili na voljo spletni ogledi naših stalnih in obcasnih razstav ter razlicno fotografsko gradivo. Da pa bi v zgodovino zabeležili tudi novi cas »korona- izolacije«, ki bo za naše zanamce pomemben mejnik, smo se odlocili, da zberemo gradivo o vsakdanjem življenju z obmocja Dolenjske. Na spletnih omrežjih smo objavili prošnjo za zbiranje gradiva, poslali pa smo jo tudi vsem vecjim podjetjem. Našo prošnjo so podprli tudi lokalni mediji; eden od njih je pripravil reportažo o delovanju mu­zeja na daljavo. Za zbiranje gradiva smo vzpostavili pose­ben e-naslov, na katerega so ljudje pošiljali svoje gradivo. Nekatera vecja podjetja so se odzvala že v casu izolacije, z drugimi smo se dogovorili, da gradivo pošljejo naknadno, ko bodo imeli vse zbrano in urejeno. Na našo prošnjo so se odzvali mnogi posamezniki, ki so dnevno pošiljali svoje gradivo, opremljeno s podatki. Tako smo v obdobju dveh mesecev prejeli gradiva, vezana na preživljanje vsakdanjega življenja, vsakdanje opravke, delo od doma ali fizicno delo v podjetju. Mnogi so zabeleži­li navodila o varnostnih ukrepih, ki so bila v veljavi v razlic­nih ustanovah. Fotografsko in videogradivo smo uredili po datumih, s pripisanimi podatki o avtorju, kraju ter dogajanju na fotografiji. Zbrali smo tudi dokumentarno in predmetno gradivo o vpetosti posameznikov v vsakdanje življenje. Z evidentiranjem in zbiranjem gradiv (elektronskih in fi­zicnih) bomo še nadaljevali, saj je kljub temu, da epide­mija ni vec razglašena, virus covid-19 še vedno prisoten, z njim pa tudi ukrepi, ki krojijo naš vsakdanjik. Jelena Justin*:7* Jelena Justin, prof. filozofije in prof. zgodovine, muzejska svetoval­ka, vodja programa odnosov z javnostmi, Gorenjski muzej Kranj; jelena.justin@gorenjski-muzej.si. Gorenjski muzej Kranj Zbiranje fotografij iz casa epidemije Leto 2020 je zaznamoval koronavirus, ki je posegel v vse pore naših življenj. Ko je bila marca razglašena epidemija, je bilo jasno, da se bo tudi nacin dela v muzejih spremenil. In muzeji so za nadaljnjih šest tednov zaprli svoja vrata. Tako kot naša mesta, kulturne in druge ustanove so se tudi muzeji spremenili v »prostore duhov«. Ce je bilo še nekaj tednov prej kaj takšnega nepredstavljivo, je hitro postalo realnost. V Gorenjskem muzeju deluje oddelek za novejšo zgodovi­no in sodobnost. Muzej spremlja tudi dogajanje sodobnega casa. Ne ukvarjamo se samo s preteklostjo. Nenazadnje bo današnja sedanjost nekega dne preteklost. Vsakdan v casu epidemije je bil precej drugacen od obicajnih dni. Cas nam ni bil naklonjen in lahko recemo, da smo živeli v izrednih razmerah. Ujeti trenutek vsakdana za naslednje rodove je neprecenljivo. Iz izkušenj vemo, da je – ko se pripravljajo razstave – fotografsko gradivo tisto, ki je pricevalec neke­ga casa in prostora. Ce bo nekdo v muzeju želel pripraviti cez desetletje ali vec razstavo o življenju v casu koronavi­rusa, bodo tovrstne fotografije dragocene. S sodobno zgo­dovino se ukvarja mag. Monika Rogelj, ki je dala pobudo za akcijo zbiranja aktualnih fotografij iz vsakdanjega živ- ljenja v casu korona virusa. Po elektronski adremi, ki jo imamo v muzeju, smo poslali obvestilo, da zbiramo aktualne fotografije. Del sporocila se je glasil takole: Dneve preživljamo doma, a vsak od nas ima kak- šno nujno pot; gremo v trgovino, morda lekarno, na pošto, morda celo do zdravnika ... Prosimo vas, da ob tem naredite kakšno fotografijo (seveda lahko s telefonom!). Fotografirajte vrsto posameznikov, ki stojijo pred trgovino in cakajo na vstop, morda vrsto pred pošto, morda vstopno tocko pred zdrav- stvenim domom, obvestila na vratih lokalov, morda prazno in zaprto otroško igrišce, razkužilo na vhodu v trgovino, nakupovanje mask ... Ste doma v višjem nadstropju bloka ali stolpnice in imate pogled od zgoraj na prazne ulice? Prvi poziv smo poslali sredi prvega tedna, ko smo delali od doma, in že takoj naslednji dan so se zacela v na novo ustvarjenem elektronskem predalu nabirati sporocila, kjer so bile pripete fotografije. Odziv je bil izreden. Sledila je zahvala vsem, ki so že kaj prispevali, in hkrati tudi nov poziv, naj fotografirajo, kako poteka delo na da­ljavo, kako poteka šolanje od doma, kako preživljajo skup- ni cas, kakšne družabne igre igrajo. Iz dneva v dan se je vecalo število fotografij, ki smo jih prejeli. Fotografije so zajemale obmocje Gorenjske, pri­kazovale pa so tudi razmere v Domžalah in Ljubljani. S kolegico Moniko sva bili v stalni navezi, obe veseli, da je bil poziv tako dobro sprejet. Z množicnim elektronskim sporocilom sem poslala sledeco zahvalo (odlomek): Naša prošnja, da nam pomagate s pošiljanjem fo­tografij trenutnega preživljanja casa in trenutne situacije, je naletela na dober odziv. Hvaležni smo vam za prav vsako fotografijo, ki ste nam jo posla­li. Prošnja je naletela tudi na medijski odziv. Naš trenutni vsakdan bo nekega dne preteklost, ki jo bo potrebno preuciti, z razstavo ljudi tudi spomniti, kaj se je dogajalo. In kako smo preživeli. Fotografije so dokument casa in prostora, ki trenutno ni prijeten. Cloveški spomin je zelo selektiven in vprašanje je, koliko današnjega dogajanja se bomo še spomnili cez leta. Fotografije nam bodo obudile spomin. Poziv je bil tudi medijsko dobro sprejet, saj smo o njem spregovorili na Valu202, ravno tako na lokalnih radijskih postajah. O naši akciji so pisali tudi casopisi. Fotografije, ki smo jih prejeli, so prikazovale prazna mesta, zapušcena šolska igrišca, obvestila na javnih ustanovah, dolge vrste pred trgovinami, nacine placevanja v trgovinah, izobraže­vanje od doma, telovadbo preko videokonference, igranje družabnih iger, plakate, ki so odpovedovali Teden sloven­ske drame, itd. V Kranju že od leta 1910 deluje Fotografsko društvo Jane­za Puharja in precej njihovih clanov je tudi na naši adremi. Nekega dne me je poklical Lado Kraljic in mi povedal, da so se fotografi odlocili za akcijo fotografiranja trenutnega dogajanja, in ce me zanima, mi lahko posreduje fotogra­fije. Z veseljem sem sprejela ponudbo in kmalu tudi od društva prejela precej fotografij. Nekatere med njimi so že skoraj malce umetniške, druge strogo dokumentarne. Za­nimivo je, da smo prejeli tudi fotografije, kako je potekal odvzem brisa na vstopni covid-tocki v Kranju, pred zdrav- stvenim domom. V cetrtem tednu, ki smo ga preživljali doma in hkrati tudi znotraj meja lastne obcine, smo poslali zadnji poziv, saj se je odziv zelo zmanjšal. Cutiti je bilo melanholijo, pa­tetiko in navelicanost nad trenutnim casom. Življenje je bilo spremenjeno, gibanje mocno omejeno. Kot bi nam nekdo odrezal krila. Prilagodili smo se novim, do takrat neznanim razmeram in preživljali cas tako, kot smo naj­bolje znali. Ce povzamem, se je na naš poziv odzvalo 38 ljudi, ki so nam poslali 564 fotografij. Fotografije so neprecenljiv dokument casa, ki smo ga živeli od 16. marca do 3. maja 2020. Virus, pravzaprav nevidni sovražnik, je ustavil naša življenja, potrošništvo, promet in s tem onesnaževanje planeta, ustavil je turizem, potovanja, druženja. Te fotografije so zamrznile cas, ki nas je neizbrisljivo zaznamoval, in ohranile spomin za naše zanamce. Vesna Jerbic Perko*:8* Vesna Jerbic Perko, univ. dipl. geografinja, muzejska svetovalka, di­rektorica, Pokrajinski muzej Kocevje; vesna.jp@pmk-kocevje.si Pokrajinski muzej Kocevje Virus covid-19 in vse, kar je povezano z njim, je temeljito vplivalo tudi na delo Pokrajinskega muzeja Kocevje. Ker nas je zaposlenih tako malo (s tem se sicer ne gre hvaliti), vecjih težav z distanciranjem zaposlenih nismo imeli, saj je vsak – glede na to, da ni bilo obiskovalcev – imel locen vhod, locene sanitarije in seveda delovno mesto oz. je delo opravljal od doma. Tako kot je opustelo mesto, je bilo brez obiskovalcev zelo pusto tudi v muzeju. Že zadnje odpr­tje, ki je bilo 12. marca 2020, torej še pred razglasitvijo epidemije, smo odpovedali. Po vnovicnem odprtju muzeja smo razstavo podaljšali za mesec dni in tako obiskovalcem ogled izbranih del Mihe Maleša, ki jih hrani Medobcinski muzej Kamnik – Galerija Miha Maleš, omogocili v živo in ne zgolj virtualno. Naše delo smo usmerili na urejanje dokumentacije, pripra­vo razstav ter oblikovanje dodatnih aktivnosti za obisko­valce. Našo spletno stran smo dopolnili z razlicnimi vsebi­nami, med drugim z ucnimi urami, katalogi in virtualnimi ogledi. Vec smo objavljali na Facebooku, kjer smo pripra­vili tudi aktivnosti, vezane na obcasne razstave, in pozvali otroke k pošiljanju svojih risbic. Obiskovalce smo pozivali k deljenju svojih utrinkov iz ca­sa karantene in prejeli razlicne fotografije za našo zbirko. Prav tako smo tudi sami na terenu dokumentirali razmere. Ob pomoci Maridi Tscherne iz Zavoda Mošnjice – Mo­schnitze smo vsak teden objavili kocevarsko uganko v kocevaršcini in slovenšcini. Povezali smo se s šolami in jim nudili podporo pri dopolnjevanju šolskih aktivnosti, npr. pri izvedbi Jarmovega dneva v okviru RTM (Rad te 'mam) Kocevska. Pripravljena so bila razlicna gradiva in predlogi, kako naj ucenci izvedejo aktivnosti. Gostovanje razstave Od mareskalkov do veterinarjev v Belokranjskem muzeju Metlika smo žal morali odpovedati. Nekatere razstave in dogodke smo prestavili na poznejši cas, npr. Slovenske ladje – 6 ladij Splošne plovbe iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran smo z aprilskega termina pre­stavili v poletje. Najvec težav pri pripravah lastnih razstav smo imeli z zbiranjem podatkov na terenu ter dostopnostjo arhivov. V tem casu smo se udeležili vec izobraževanj in sestankov na daljavo ter zakljucevali projekt ProteCHt­2save, v katerem smo s strokovnimi sodelavkami (Estera Cerar in Irena Marušic iz Tehniškega muzeja Slovenije, Jana Šubic Prislan iz Goriškega muzeja) pripravili doku­ment Ocena tveganja in akcijski nacrt v primeru naravnih nesrec za Pokrajinski muzej Kocevje, po koncu epidemije pa smo izvedli še evakuacijsko vajo reševanja predmetov. Ob vnovicnem odprtju muzeja v maju smo uvedli stroge preventivne ukrepe, ki obiskovalcem sprva sicer niso bili po godu, sedaj pa jih moramo le še kdaj pa kdaj opozoriti na njihovo spoštovanje. Novim razmeram smo se mora­li prilagoditi vsi, potruditi pa se moramo, da bomo našim obiskovalcem še vedno blizu in da bo opravljanje našega poslanstva cim manj moteno. Jelka Pšajd*:9* Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture, etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Pomurski muzej Murska So­bota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Pomurski muzej Murska Sobota Obdobje t. i. koronavirusa je spremenil nacin dela in de­lovne organizacije zaposlenih v Pomurskem muzeju Mur­ska Sobota. V casu strogega zaprtja smo kustosi delali od doma, odpovedali vse napovedane prireditve in jih presta­vili v prihodnji cas. Ce sem iskrena, mi je delo od doma prišlo še kako prav: transkribirala sem letošnje avdiopo­snetke o pripravi posameznih jedi, nekaj aktualnih video- posnetkov za nazaj, zmontirala dva posnetka o pripravi jedi ter koncala s prepisom in transkripcijo Gormerkan­ske knige iz 1842-1882, kar je zahtevalo zbranost (branje rokopisa in crkopisa bohoricice ter poznejše gajice, pre­poznavanje in iskanje narecnih in manj znanih besed) in vecurno nemoteno sedenje (v muzejski pisarni je to skoraj nemogoce zaradi gibljivega muzejskega procesa). Pripravili smo vec virtualnih ogledov na naši internetni muzejski strani: stalno razstavo, slike Ludvika Vrecica, 100 dejstev o Prekmurju, Soboške poglede: nekoc in da­nes. Za Facebookovo stran smo posneli tri spletne delav­nice: Nageljcek iz krep papirja, Velikonocni zajcki iz ke­ksov in Krašenje velikonocnih jajc z voskom. Zaprtje mej je prekinilo predvsem terensko delo, saj ni bi­lo mogoce prehajati/prihajati v Porabje in Radgonski kot. Prav tako je bilo prekinjeno terensko delo po Pomurju. Vendar to ne pomeni, da bo razstava o prehranski dedi­šcini, ki jo pripravljamo za naslednje leto, prestavljena; manjkajoce terenske informacije in snemanja priprave posameznih jedi bo pac treba zbrati in narediti v krajšem casu – v tem, ki ga imamo na voljo do odprtja. Smo pa pre­stavili pripravo in izdajo publikacije Gormerkanske knige, ki jo pripravljamo v sodelovanju s Pavlovo hišo v Potrni, z Museum im alten Zeughaus v Radgoni in Oddelkom za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Uni­verze v Mariboru. V tem »pokoronskem« casu je bilo zaradi omejevanja stikov vec (od predvidenega) opravljenega dela pri dokumentaciji fotografskega materiala ter pranju in likanju tekstila. Povecal se je obisk posameznikov v našem muzeju na racun zmanjšanja števila skupin; posameznike smo kustosi tudi strokovno vodili po razstavah, jim posredovali številne informacije o manj znanih, a pomembnih kulturnih in dedišcinskih posebnostih celotnega Pomurja ter jih usmerjali k njihovemu obisku. Alenka Cernelic Krošelj*,10* Alenka Cernelic Krošelj, prof. umetnostne zgodovine in univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, direk­torica, Posavski muzej Brežice; alenka.cernelic.kroselj@pmb.si. Andreja Matijevc**,11** Andreja Matijevc, prof. zgodovine in geografije, kustosinja, koor­dinatorka kulturnih programov, Posavski muzej Brežice; andreja.matijevc@pmb.si. Maja Marincic***:12*** Maja Marincic, univ. dipl. zgodovinarka, kustosinja, Posavski muzej Brežice; maja.marincic@pmb.si. Posavski muzej Brežice Posavski muzej Brežice in njegovo življenje s koronavirusom Muzej smo za javnost zaprli v petek, 13. marca 2020, že prej pa odpovedali prireditve v tistem tednu; med njimi so bili tudi Dnevi etnografskega filma, ki so bili letos predvi­deni pri nas. Vecina sodelavcev je bila razporejena skladno z navodili in z možnostmi na delo na domu, nekaj pa jih je koristilo dopust; to se je spreminjalo glede na okolišcine. V tem casu je bilo vec administrativnega dela – spremlja­nja dogajanja, porocanja in pripravljanja ukrepov za vsaj minimalno uspešno leto. Ceprav smo muzej za javnost odprli 5. maja 2020, je bilo še veliko neznank, kljub te­mu pa je bilo že mogoce napovedati vecino programskih prilagoditev. Muzejska vrata smo, tako kot vecina muze­jev v Sloveniji, odprli v torek, 5. maja 2020, prilagodili smo odpiralni cas, poskrbeli za ukrepe in navodila tako za obiskovalce kot zaposlene. Pri tem smo sledili skupnim dogovorom in aktivnostim Skupnosti muzejev Slovenije ter priporocilom Ministrstva za kulturo. Epidemija je bila sicer z 31. majem preklicana, nekateri šo­larji so se vrnili v šole in junija smo z upoštevanjem navodil NIJZ zaceli izvajati prireditve. Ker imamo veliko grajsko dvorišce, smo kmalu zaceli pripravljati prireditve razlicnih tipov na prostem. Od 10. junija 2020 je na grajskem dvori­šcu postavljen tudi šotor – samo streha – ki je omogocil vec kot 40 razlicnih dogodkov do konca septembra. Grajsko dvorišce je bilo poleti 2020 osrednje in skorajda edino prizorišce raznovrstnih dogodkov v Brežicah. Sku­paj z razlicnimi soorganizatorji smo ljudi petkrat povabili v kino, trikrat na odprtje razstav, desetkrat na koncert, pod »streho« so se odvile tri poroke, pa tudi valeta Osnovne šole Brežice, pet dni Poletne grajske dogodivšcine ter raz­licne druge delavnice in dogodki. Pestro dogajanje je da­lo in še daje upanje, da je mogoce nadaljevati naše delo, upoštevati vsa navodila, predvsem pa poskrbeti za varno udeležbo. Tudi naša Viteška dvorana ni samevala. Skladno z navodili in varno je tudi ta izjemna barocna dvorana v tem casu gostila 24 raznovrstnih dogodkov, kot so koncerti Festivala stare glasbe SEVIQC, podelitev diplom Fakulte­te za turizem, javnih vodstev idr. Ravno z dostopnostjo naših prostorov in ustreznimi ravna­nji smo tudi v teh negotovih casih uspešno opravljali svoje poslanstvo in sledili naši viziji: Muzej je in bo ostal odprta hiša za vse Posavce in obiskovalce Posavja, kjer se srecamo z dedišcino, njenim prenosom v sedanjost s številnimi možnostmi za nacrtovanje naše prihodnosti. Aktivnosti v casu zaprtja muzeja Z zaprtjem fizicnih vrat muzeja smo vso pozornost preus- merili na možnosti, ki nam jih ponujajo splet, družabna omrežja in digitalna tehnologija ter intenzivno odprli vir­tualna vrata muzeja. Z vsakodnevnimi in raznolikimi pri­spevki in objavami na spletni strani in družabnih omrežjih smo ohranjali stik z našimi prijatelji, sledilci, ljubitelji de­dišcine vseh generacij. Stik z umetnostjo in kulturno dedišcino je pomemben del dobrega pocutja in ljudi v casu izolacije sprošca, bogati in navdihuje. Zato smo z virtualnim sprehodom po Vi­teški dvorani našim obiskovalcem omogocili uživanje v bogastvu poslikav iz domacega fotelja v 360-stopinjskem pogledu. Na spletni strani smo z obširnimi prispevki v rubri­kah »Odškrnjena vrata depoja« in »Posavska stoletja« predstavljali zanimive predmete iz depoja in zgodbe iz posavske preteklosti. Zasnovali smo tudi nove sklope objav, s katerimi smo se približali tudi mlajšim generaci­jam. Z »Muzejskimi kratkocasnicami« smo ob nedeljah nagovarjali najmlajše in staršem ponudili predloge za ustvarjanje z muzejskim navdihom v domaci sobi. Ob petkih smo v »Petkovih pozdravih iz muzeja« predstavljali »muzejske stanovalce«, ki v casu zaprtja samevajo v muzeju. Sledilce družabnih omrežij smo pogosteje nagovarjali tudi z muzejskimi ugankami. Objave na družabnih omrežjih pa so sooblikovali tudi študenti, ki so sooblikovali projekt ŠIPK: Mi smo barok III. Objave so bile dobro sprejete – s povprecnim dosegom 982 ogledov in 39 všecki na objavo na Facebooku. Najvec zanimanja je bilo za objavo o kapelski godbi (170-letni­ca delovanja Pihalnega orkestra Kapele) in za obvestilo o potresu z epicentrom v Zagrebu in stanju v Posavskem muzeju Brežice po njem. S prijatelji muzeja smo ohranjali stik tudi z elektronsko pošto. Konec marca smo jih tako zaprosili za sodelova­nje pri posredovanju njihovih zgodb, zapisov, fotografij, ki ponazarjajo njihovo življenje s koronavirusom. Sredi aprila pa smo jih s spletnim vprašalnikom Ostani doma – ostani v stiku s Posavskim muzejem Brežice spraševali, kako preživljajo cas v karanteni, zanimalo pa nas je tudi, na kakšen nacin in kako pogosto spremljajo objave Posav- skega muzeja Brežice v tem casu. Vprašalnik je rešilo 25 uporabnikov, v odgovorih pa so si bili enotni v pricakova­nju, da bodo lahko spet obiskali muzej v poletnem casu. K obisku bi jih najbolj pritegnil koncert ali odprtje nove razstave. Brežicane smo k spremljanju razlicnih rubrik novic in objav na spletni strani pozivali še s plakatom s QR kodami v vitrini pred muzejem. V stiku smo bili tudi s posavskimi šolami in uciteljem omogocili uporabo ucnih gradiv za spoznavanje dedišcine, kar jim je olajšalo pouk na daljavo. V casu zaprtja muzeja je bilo v tiskanih, spletnih in avdio- vizualnih medijih skupaj 31 objav o Posavskem muzeju Brežice. O aktivnostih muzeja v tem casu in o vnovicnem odprtju so porocali predvsem regionalni mediji v tiskanih in spletnih oblikah (Posavski obzornik in Dolenjski list). 19 objav je bilo v spletnih, osem v tiskanih in štiri v avdio- vizualnih medijih. V tem casu prebivalcev Posavja – bralcev Posavskega ob­zornika sicer nismo vabili na odprtja, dogodke in priredi­tve, smo jih pa nagovorili z dvema oglasoma v casopisu. Enega – igro razvršcanja s krškopoljcem Tonckom – smo namenili najmlajšim, z drugim pa smo izpostavili, na ka­kšen nacin lahko bralci casopisa spremljajo dedišcino po spletu in družabnih omrežjih. Kljub temu da je vecina sodelavcev muzeja delo opravljala od doma, je Posavski muzej Brežice nadaljeval z zacrtanim delom: pripravo razstav in aktivnim izvajanjem projektov. Projekt Življenje s korono V mesecu marcu je v luci aktualnih dogodkov nastal nov projekt z naslovom Življenje s korono, s katerim smo sprem- ljali življenja Posavk in Posavcev v casu »koronakaran­tene«. Prijatelje muzeja smo konec marca po elektronski pošti, spletni strani in družabnih omrežjih zaprosili za sodelovanje in aktivno soudeležbo pri posredovanju njihovih zgodb in vsega, kar ponazarja njihovo življenje s koronavirusom. Prejeli smo fotografije šolanja od doma, praznih otroških igrišc, trgovskih centrov in parkirišc, napisov na izložbah lokalov, vrst pred vstopom v trgovino in najrazlicnejših virtualnih stikov s sorodniki, sodelavci in sošolci. Med prejetimi fotografijami so tudi fotografije praznovanj, pri­lagojenih velikonocnih obredov ter raznovrstnih ustvarjal­nih izdelkov. Med gradivom je veliko šal na racun korona­virusa in nekaj dnevniških zapisov. Projekt se še nadaljuje, k sodelovanju in zbiranju gradiva o »novem« nacinu ži­vljenja in vsakdanjika s koronavirusom pa pozivamo še naprej. Rezultate bomo predstavili v prihodnosti. Jerneja Jelovcan Koselj*:13* Jerneja Jelovcan Koselj, univ. dipl. slovenistka, muzejska peda­goginja, Muzeji radovljiške obcine; jerneja.koselj@mro.si. Muzeji radovljiške obcine »Ej, a si doma?« Muzeji radovljiške obcine med samoizolacijo zaradi novega koronavirusa Že pred uvedbo samoizolacije zaradi novega koronavirusa smo zaposleni v Muzejih radovljiške obcine vsak pri sebi razmišljali, kako bi lahko potekalo naše delo in dejavnos­ti, povezane z obiskovalci, ce bi morali muzeje zapreti in deloma opravljati delo na domu. Takšno »tuhtanje« je bi­lo povod za hitro organizacijo novega nacina dela, ko se je družbeno in družabno življenje sredi marca nenadoma ustavilo. Vsak od zaposlenih je pripravil nacrt dejavnosti, da bi bilo delovanje muzeja cim manj okrnjeno. Sledila je še odlocitev, da se posvetimo cim bolj dejavni komunika­ciji z javnostjo na spletu (www.mro.si ter na Facebooku in Instagramu). Ravno v tistem casu smo pripravljali postavitve vec raz­stav, zato smo spletne objave in delo prilagajali predvsem tem vsebinam. Npr. ob pripravi in nato objavi razstave Kje nas najdete? Mlada ilustracija 2020, ki je bila na ogled v spletni galeriji, smo izvedli natecaj za mlade »To je moja najljubša zgodba«. Otroke in mladostnike smo pozvali k ustvarjanju ilustracij njihovih najljubših knjižnih vsebin. Mladi ilustraciji 2020 se je na spletnih straneh pridružila še vsakoletna razstava Slovenija, odprta za umetnost – Po­gled od zgoraj. S tema oblikama predstavljanja del smo pridobili precej novih spletnih obiskovalcev in z veseljem ugotavljamo, da smo jih ohranili kot aktivne sledilce na naših družbenih omrežjih še do danes. Samoizolacijo je marsikdo izkoristil za temeljito cišcenje svojega stanovanja, zato smo ljudi seznanili z vsebino na­ših zbirk in jih hkrati obvestili, da bomo ustreznih predme­tov, ki bodo te zbirke dopolnili, zelo veseli. Pri tem smo se osredinili predvsem na zbirko razglednic in Almirinih izdelkov. Socasno je bila namrec v pripravi razstava Alp­ska modna industrija – ALMIRA: Preteklost oblikuje seda­njost, zato smo bili nad pozitivnim odzivom sledilcev in donacijami vec kot navdušeni. V skladu z eno od naših nalog smo želeli obeležiti in za zanamce ohraniti spomin na trenutno stanje prebivalcev (predvsem naše obcine), zato smo jih prosili, naj nam oddajo svoje vtise o samoizolaciji v zapisu ali fotografi­ji. Za mlade smo objavili še en natecaj z naslovom »Ej, a si doma?«, v katerem smo jih prosili za ilustracije, kako doživljajo karanteno in kaj pocnejo vsak dan. S prejetimi deli smo pripravili digitalno razstavo ob letošnjih Dnevih evropske kulturne dedišcine. Na splošno smo se aktivno usmerili v spletne razstave. Spomladi 2020 smo predvideli prehod na novo spletno stran muzejev ter predstavitev virtualnih ogledov treh na­ših enot (Galerije Šivceva hiša, Muzeja talcev in vigenjca Vice). Tako smo obiskovalcem vseeno omogocili obisk muzejev, in sicer kar iz domacega naslonjaca. Na družbenih omrežjih smo redno objavljali zanimivosti o našem delu, ki so bile razvedrilo, informacija in neke vrste spodbuda. Pripravili smo razlicne muzejske spletne ustvarjalnice, vezane na tematiko zbirk ter hkrati na aktu­alne dogodke v letnem casu (velika noc, zacetek pomla­di …), ki so jih ucitelji lahko uporabili pri delu s svojimi ucenci. Skupaj smo izdelovali štukature, pekli medenjake, izdelovali medene kreme, okraševali glinene loncke za sa­jenje medovitih rastlin … Lepo vreme smo izkoristili za ureditev vrta Galerije Šiv­ceva hiša, kjer smo 20. maja ob svetovnem dnevu cebel postavili razstavo na prostem Honey Talks (stripzgodbe na panjskih koncnicah). Ob vseh spletnih aktivnostih smo seveda izvajali tudi pre­ostalo muzejsko dejavnost, ki je zunanjim ocem obicajno bolj skrita – dokumentiranje, urejanje depoja – dela, ki morajo ob številnih obiskih skupin potrpežljivo cakati, da jih opravimo. Zanimivo obdobje nam je postreglo z novimi izkušnjami ter nas na nek nacin usmerilo v spletno muzejsko dejav­nost, ki bi jo bilo smiselno še bolj izpopolniti ter nada­ljevati. Samoizolacija, ki je težila k varnemu, fizicno nekontaktnemu povezovanju cim vecjega števila ljudi, medsebojnemu spodbujanju in tudi pozneje skupnim mu­zejskim akcijam, kot je #Naprejvpreteklost, nas ni povsem izolirala, temvec na nek nacin odprla ter povezala na dru­gih ravneh. Branka Gradišar*:14* Branka Gradišar, univ. dipl. slovenistka in literarna komparativistka, vodja projektov, Loški muzej Škofja Loka; branka.gradisar@loski-muzej.si. Loški muzej Škofja Loka V Loškem muzeju Škofja Loka smo svoje delovanje med epidemijo uspešno prilagodili, tako da smo vecino nacrto­vanih dejavnosti zacasno odložili oz. prestavili, odpoveda­li smo le nekatere mehke vsebine (predavanja, delavnice). Še okrepili pa smo svojo prisotnost na družbenih omrežjih, prav tako smo veliko delali na novih vsebinah in nadgrad­nji spletne strani oziroma digitalizaciji vsebin. Vzpostavili smo »Spletni arhiv Združenja umetnikov Škofja Loka«, v katerem predstavljamo gradivo o sedanjih in preteklih umetnikih in umetnicah ZUŠL-ja ter njihovem delu: živ- ljenjepise, predstavitve umetniških praks, vizualno gradi­vo in dokumentacijo, ki je nastala med vecletno raziskavo. Pripravili smo tudi nov zavihek »Dejavnosti«, ki pregled­no združuje vse naše spremljevalne in druge programe za javnost, ter nekoliko uredili in napolnili spletno »Knjižno polico«. Novicnik Loškega muzeja, ki ga sicer enkrat na mesec po­šiljamo po e-pošti in v njem predstavljamo preucevanja, aktualne muzejske novice in druge digitalizirane vsebine, smo med epidemijo pripravljali vsak teden. Predstavljali smo predvsem nove raziskovalne izsledke, delo na projek­tih, zanimivosti iz naših zbirk in depojev ter druge digitali­zirane vsebine, povezane z razstavnim programom. Dogovorili smo se tudi za okrepljeno sodelovanje z Radi­em Sora. Kustosi so tedensko pripravljali novice na pod­lagi svojih preucevanj in poglobljenih raziskovanj v casu dela na domu. Teme niso bile neposredno povezane z epi­demijo, pac pa s povsem drugimi stvarmi, takimi, ki so pozornost poslušalcev odvrnile od skrbi, jih razvedrile in naucile cesa novega. Tako smo poskrbeli, da sta dedišcina in kultura enakopravno ostali v zavesti ljudi tudi v casu epidemije. Objavili smo tudi ustvarjalni natecaj Moje tihožitje v casu karantene, s katerim smo želeli vse, od najmlajših do neko­liko strešjih, spodbuditi k upodabljanju tihožitij iz njihovega novega domacega vsakdana. Slike, risbe, kolaže in druge umetnine (ne pa fotografij) smo zbirali do konca karantene in jih objavili na družbenih omrežjih in spletni strani. Pred vnovicnim odprtjem muzeja 5. maja smo se ukvarjali predvsem z zašcitnimi ukrepi za zaposlene in obiskovalce ter ustreznim obvešcanjem o njih, vsak razstavni prostor smo morali glede na velikost s podatkom o najvecjem dovo­ljenjem številu obiskovalcev, ki se lahko hkrati zadržujejo v njem, namestiti razkužila, oznaciti smer ogleda itd. Po epidemiji smo prilagodili letni program muzeja. Obsto­jeci zacasni razstavi v Galeriji na gradu in Galeriji Ivana Groharja smo nekoliko podaljšali, konec maja in sredi junija pa že odprli dve novi obcasni razstavi. Tudi spremljevalni program razstav je potekal v nekoliko prilagojenih razme­rah, odprtje oz. povabilo na ogled prve razstave smo posne­li, drugega pa izvedli na grajskem dvorišcu, na prostem. Suzana Kokalj*:15* Suzana Kokalj, univ. dipl. umetnostna zgodovinarska, koordinatorka galerijske dejavnosti, Tržiški muzej; suzana.kokalj@guest.arnes.si. Tržiški muzej V Tržiškem muzeju smo z javnostjo ostali v stiku prek Facebooka. Skoraj vsak dan smo objavili zanimivo foto­grafijo ali povezavo. Odzivi so bili najvecji, kadar smo objavili kakšno staro fotografijo. Zgledovali smo se tudi po aktualnih trendih in pozvali naše sledilce, da umetniško interpretirajo našega muzejskega šuštarja, ki se v muzeju brez obiskovalcev dolgocasi. Pripravili smo preproste igre za družine (natisnili so si jih doma): spomin s cevlji, pobarvanke, naše sledilce smo izzvali, da se preizkusijo v peki tržiške flike in fotografi­je jedi delijo z nami. Povezali smo se z lokalno osnovno šolo in na podlagi njihovega vsakoletnega obiska pripra­vili »Kulturni dan od doma« za ucence tretjih razredov. Predstavitev tematik in naloge smo razdelili na vec enot (listov), ki so jih uciteljice lahko po svoji presoji posre­dovale ucencem. Pripravljeno gradivo smo, prek razlicnih pozivov, dali v uporabo vsem zainteresiranim. Sodelovali pa smo tudi pri pripravi spletnega Mednaro­dnega muzejskega dne. Razstava Koronski humor: Vici v casu epidemije covida-19. Foto: Blaž Verbic. * Saša Poljak Istenic, dr. etnologije, znastvena sodelavka in docentka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; sasa.poljak@zrc-sazu.si. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Ristanc za igro otrok na muzejski plošcadi pred razstavno hišo. Foto: Blaž Verbic. Snemanje zvokov. Foto: Irena Marušic. Izumitelj Peter Florjancic. Foto: Mare Cotic Trojer. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji V SLOGI nad korono. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Koronski cas v Beli krajini. Opozorila na vratih podjetja Roletarstvo Medle. Foto: Ignac Bakše, 31. 3. 2020. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Zadnji dan fizicnega pouka na Srednji strojni šoli v Novem mestu. Foto: Andrej Jakobcic, 13. 3. 2020. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Telovadba po videokonferenci. Foto: Vladimir Kraljic. Nujne službe v casu karantene. Foto: Simon Krejan. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Stric, kdaj bodo spet lutke? Foto: Mirjana Turk. Likovni salon Kocevje. Foto: Živa Ogorelec. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji »Koronska« poroka v Viteški dvorani, 27. 6. 2020. Zasebni arhiv. Cestitanje in vrocanje daril za rojstni dan v vecstanovanjskem naselju Trnje v casu »koronakarantene«, ko so bili onemogoceni osebni stiki in druženje. Foto: Anita Radkovic. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Muzejska ustvarjalnica Glineni loncki. Honey Talks, razstava na prostem. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Anja Strajnar: Miložitje. Drago Mrdjenovic: Tihožitje. Izsek delovnih listov za kulturni dan na daljavo. Covid-19 Saša Poljak Istenic in drugi avtorji Šuštar v casu korone. Avtor: Luka Kalan. Covid-19 Jaro Veselinovic* VSAKDANJE ŽIVLJENJE MED EPIDEMIJO Simpozij Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana in svetovni splet, 19. 5. 2020 Ko bo komisija na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ra­movša ZRC SAZU iskala predloge za besedo leta 2020, verjetno ne bo imela pretežkega dela: »pandemija«, »ko­ronavirus«, »karantena« so verjetno tiste kandidatke, ki bodo ob razglasitvi rezultatov zasedle prva tri mesta. Vse odkar se je sredi marca v Sloveniji ustavilo družabno in družbeno življenje, so ljudje iskali nacine, kako ostati v stikih z najbližjimi, ki so obticali na napacni strani obcin­ske meje, kako se udeleževati predavanj in šolskega pouka ter pred katero knjižno polico postaviti racunalnik, da bo­do med videokonferencami videti kar se da resno. Nasta­le okolišcine, ki so, v do pred kratkim nepredstavljivem obsegu, vplivale na vsakdanje življenje vseh nas, so pred zanimiv izziv postavile tudi antropologe in antropologi­nje. Sredi maja, ko so se ukrepi že pocasi rahljali, so na pobudo Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete organizirali znanstveni simpozij. Zaradi prepovedi zbiranja vecjega števila oseb na javnih mestih je potekal po Zoomu, spletnem orodju za videokonference. V štiri tematske sklope razdeljena pre­davanja so požela veliko zanimanja; z racunalniki je bilo med celotnim simpozijem v povprecju prikljucenih okrog 80 udeležencev in udeleženk. Simpozij so z uvodnimi nagovori odprli dekan ljubljanske Filozofske fakultete Roman Kuhar, predstojnik Oddel­ka za etnologijo in kulturno antropologijo Jaka Repic in profesor Bojan Baskar. Dekan je poudaril pomembnost in nujnost tovrstnih dogodkov v casu, ko smo prica ogromne­mu porastu znanstvenih clankov, ki pa jih najvec napišejo predvsem predstavniki medicinske stroke, medtem ko je v humanisticnih vedah mogoce opaziti obcuten manko. Opozoril je še na ocitno nesorazmerje med zastopanostjo spolov v avtorstvu clankov, ki so jih med epidemijo spisa­li raziskovalci in raziskovalke ter jih pripravili za objavo, kar po njegovih besedah ne preseneca, hkrati pa odpira stara in nova vprašanja o enakosti spolov in razporejanju dela v gospodinjstvu. Predstojnik Repic je pojasnil razloge za odlocitev o organizaciji simpozija in poudaril, da ne gre le za zdravstveno, temvec tudi družbeno krizo z velikimi posledicami, zato se je treba o problemih zaceti pogovarja­ti cim prej. Zadnji uvodni nagovor pred zacetkom simpo­zija je pripadel Bojanu Baskarju, ki je kot glavno besedo, ki je po njegovem mnenju zaznamovala stanje epidemije, prepoznal cakanje. Izkušnja drugacne casovnosti, tako Ba­skar, je nekaj, s cimer se doslej nismo srecali in nas sili v to, da se v njej poskušamo za silo stabilizirati in se – do­kler se prehodno stanje epidemije ne konca – nanjo celo navaditi, pri tem pa ohraniti duševno zdravje. Opozoril je na razlicne oblike cakanja, ki pa imajo vse skupen cilj – konec izjemnega stanja in prehod v normalnost, ki pa bo ne glede na vse verjetno precej drugacna od tiste, iz katere nas je epidemija iztrgala. V prvem sklopu simpozija z naslovom »Epidemija in zdra­vstvo« so govorke osvetlile nekatere medicinsko-antro­pološke probleme, epidemijo koronavirusa zgodovinsko umestile in hkrati analizirale odnos posameznikov in po­sameznic do nastalega položaja. V referatu »Protislovja medicinske stroke pri odzivu na ko­ronavirus?« je Uršula Lipovec Cebron analizirala odzive zdravstvene stroke na epidemijo in pri tem izhajala iz nefor­malnih pogovorov in polstrukturiranih intervjujev z zdrav­niki ter analize raziskav in medijskih objav. Ker je v casu predstavitve raziskava še potekala, je predstavila nekaj pre­liminarnih ugotovitev in poudarila neenotnost medicinske stroke glede temeljnih vprašanj v povezavi s samo nevarno­stjo koronavirusa in z ukrepi za zajezitev okužb. Neenotnost oziroma nasprotujoca si stališca pri epidemiji tovrstnih raz­sežnosti niso nepricakovana, prej nasprotno – so razumljiva in predvidljiva. Problematicno je ustvarjanje iluzije, da je mnenje medicinske stroke usklajeno in da imajo institucije trdne dokaze, na podlagi katerih uvajajo drasticne ukrepe za omejevanje širjenja virusa, pri cemer so sogovorniki v raziskavi opozarjali, da v medicinski stroki ni dialoga med razlicnimi pogledi in da so drugacna stališca degradirana in pogosto izrinjena iz javnega diskurza. Sara Pistotnik je analizirala odnos javnosti do javnega zdravstvenega sistema in hkrati opozorila na njegovo ka­drovsko podhranjenost in financno nestabilnost. Države z javnim zdravstvenim sistemom so se med epidemijo iz­kazale za hitrejše in bolje organizirane. Ceprav so zapo­sleni v javnem zdravstvu poželi veliko simpatij javnosti, Pistotnik opozarja, da ni nujno, da se bo po krizi javno zdravstvo tudi sicer okrepilo. Koronavirusna kriza namrec ni le zdravstvena, temvec tudi gospodarska, kar pomeni, da bo s povecano prekarizacijo in z narašcajoco brezpo­selnostjo, podobno kot po letu 2008, manj denarja tudi v zdravstveni blagajni. Povecalo se bo število ljudi, ki bodo težko dostopali do zdravstvenih uslug, država pa bo zaradi pomanjkanja financnih sredstev nekatere pravice crtala iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za zgodovinsko umestitev epidemije covida-19 je po­skrbela Zvonka Zupanic Slavec z Inštituta za zgodovino medicine, ki se je na podlagi preteklih izkušenj z global­nimi pandemijami posvetila vplivu nalezljivih bolezni na družbo. Ta se je kazal v odpiranju globalnih filozofskih, moralnih in religioznih vprašanj, zlomih politicnih in eko­nomskih sistemov ter vojaških spopadih. Kot primer druž­benih posledic epidemij nalezljivih bolezni je navedla sifi­lis, zaradi katerega se je razširila uporaba parfumov, ki naj bi prikrili neprijeten vonj ob tej bolezni, ljudje so se hitro navadili na uporabo krožnikov in pribora in tako zmanj­šali možnost prenosa okužbe, obenem pa so preventivno preprecevali prostitucijo in omejevali dostop do javnih kopališc. V današnjem casu so izbruhi nalezljivih bolezni vse pogostejši in se pojavljajo na približno vsakih pet let, k cemur po njenem mnenju odlocilno prispevajo globaliza­cija, izredno visoka mobilnost posameznikov in razširjena industrija. Ob koncu referata je Zupanic Slavec opozorila še na možnost povecanja nestrpnosti do domnevnih »kriv­cev« za prenos okužbe in poudarila pojav antisemitizma in nestrpnosti do Romov v 14. stoletju, ko so Jude in Rome oznacili za prenašalce kuge. Vprašanja zasebnosti in varstva osebnih podatkov med epidemijo se je dotaknila Mojca Ramšak, ki je omenjeno problematiko spremljala skozi eticne dileme na treh podro­cjih – medicinskem, pravnem in družbenem. Na podrocju medicine je govorka kot eticne dileme poudarila vprašanje pravicnosti pri zagotavljanju zdravstvenih storitev zaradi omejenih zmožnosti oskrbe na intenzivni negi in potenci­alno nevarnost utilitarnega pristopa pri triažnih odlocitvah. Obenem je opozorila na omejeno zdravstveno varstvo za širšo skupnost, ko so bili zaradi dajanja prednosti oskrbi pa­cientov s koronavirusom postavljeni na stranski tir drugi pa­cienti in preventivni ukrepi ter pregledi za, denimo, odkri­vanje rakavih bolnikov in zagotavljanje zobozdravstvenih storitev. V zvezi z družbenim vidikom je Ramšak poudarila predvsem vzgajanje odgovornosti glede higiene in s tem po­udarjanje skrbi tako do sebe kot do drugih. V navezavi na politicni in pravni vidik in z njim povezane dileme je ome­nila nezadostno utemeljitev omejevanja svobode gibanja in politicno odgovornost glede nakupov zašcitne opreme, ki so v javnosti dvignili veliko prahu, ter izrazila skrb glede morebitne razširitve pooblastil vojski in policiji. Dodatno je izpostavila skrb za varstvo osebnih podatkov, predvsem v zvezi z aplikacijami za sledenje, ki jih omenjajo kot orodje za spremljanje (novo)okuženih posameznikov ter glede mo­rebitnega razkrivanja osebnih podatkov obolelih. Zadnja v prvem sklopu je svoj referat predstavila Karmen Šterk. Po njenih besedah je šlo bolj za refleksijo celotne si­tuacije v Sloveniji, v kateri je prišlo do demonizacije neka­terih najbolj vsakdanjih pocetij, kot je na primer obicajen sprehod. Oteževalna okolišcina analiticnega razmišljanja o spremembah vedenja in reakcijah ljudi na epidemijo je dejstvo, da se je v Sloveniji med epidemijo zamenjala po­liticna oblast. Med krizo je bilo mogoce še bolj ocitno opa­zovati družbeno neenakost, ki se bo po koncu epidemije še poglobila, medtem ko je zamenjava politicne oblasti v Slo­veniji pripravila ksenofobne, konservativne in puritanske nastavke za odziv javnosti na krizo. V vsakdanjem življe­nju se je to stopnjevalo te mere, da so ljudje imeli obcutek, da tisti, ki je srecen, nekomu drugemu oziroma njim krade sreco in užitek; pri tem je užitek mogoce prepoznavati kot zlo. Ta obcutek pri ogroženem cloveku sproža avtentic­no sovraštvo do Drugega. Kot je opozorila, smo bili med epidemijo prica redukciji vseh sfer družabnega življenja na biomedicinski diskurz oziroma na nic vec in nic manj od golega biološkega preživetja, pri cemer vladno in me­dicinsko nadzorovanje državljanov predstavljajo kot skrb in ne kot dejansko omejevanje svobode. Kot posledico to­vrstnega razmišljanja je govorka omenila denunciatorstvo oziroma naznanjanje sprehajalcev policiji, saj so slednje prepoznavali kot Druge, ki uživajo in se ne podrejajo spre­jetim oblastnim ukrepom. Potegnila je vzporednico med sprehajalci in kadilci ter sovraštvom do omenjenih skupin, saj se oboji ne podrejajo biomedicinskemu diskurzu, ki ži­vljenje reducira na golo preživetje, svoje telo dojemajo kot svojo last in s svojim pocetjem ukinjajo oziroma delujejo onkraj družbenih razredov; tako med kajenjem kot med sprehajanjem so družbene in ekonomske razlike med po­samezniki razveljavljene. V drugem sklopu, naslovljenem »Družba v epidemiji, epi­demija v družbi«, je kot prvi spregovoril Peter Simonic in se posvetil ponovnemu oživljanju vrtickarstva v casu epidemije, kar je sam poimenoval »samooskrbni sunek«. Objavam o vrtickarstvu in z njim povezanih dosežkih je Simonic sledil po družabnih omrežjih, samo dejavnost obdelovanja zemlje pa postavil v kontekst grožnje razpa­da oskrbnih verig, ki bi lahko sledil globalnemu zmanj­ševanju mobilnosti, s cimer bi se prekinile tudi logisticne verige. Vrtickarstvo je prepoznal kot nacin odrešitve od pritiska tržišca in hkrati kot spodbujanje zavedanja o po­menu lokalne pridelave hrane na eni in samooskrbe na drugi strani. Zanimive vzporednice je potegnil z vrtickar­stvom med zadnjo financno krizo, na katero so se ljudje odzvali z ustanavljanjem zadrug in s skupnostnimi vrtovi, medtem ko danes prevladuje individualno vrtickarstvo, kar lahko pripišemo tudi strogim ukrepom omejevanja svobode gibanja in združevanja. Kot pomemben medij je omenil družabna omrežja, na katerih ljudje išcejo in delijo nasvete o sajenju pridelkov in obdelovanju zemlje, hkrati pa posamezniki v novoustanovljenih skupinah oglašujejo, prodajajo in menjavajo doma pridelano hrano. Boštjan Kravanja je razmišljal o bontonu, vedenjskih nor­mah in (spremenjenih) nacinih obnašanja med epidemijo. Najprej je omenil na novo vpeljani koncept »socialne di­stance«, ki je nadomestil pojem »varnostne razdalje« in v družbi povzrocil porast sovraštva, zapiranje javnih povr­šin ter hkratno razgradnjo in krepitev solidarnostnih mrež. Ljudje so takoj zaceli iskati alternative, ki so zaobšle ukre­pe omejevanja svobode gibanja. Vznik novega bontona kot odziv na epidemijo koronavirusa je Kravanja predsta­vil z najrazlicnejšimi zloženkami in vizualnim gradivom, ki je v zadnjih mesecih krožilo po spletu in poštnih nabi­ralnikih, s cimer so ljudje spoznavali nove nacine spreje­mljivega obnašanja v trenutni situaciji. Pri tem je bonton oziroma nacin obnašanja opredelil kot orodje ustvarjanja oziroma utrjevanja družbenega reda, posledico niza moral­nih norm, ki dolocajo nacin, na katerega ljudje zasledujejo doloceni cilj – v primeru koronavirusa je to zajezitev nje­gove širitve med prebivalstvom. Ana Svetel in Veronika Zavratnik sta svoje raziskovanje omejili na družabna omrežja, na katerih sta spremljali od­zive na epidemijo, ki so jih posamezniki objavljali na Fa­cebooku in Instagramu. V objavah uporabnikov omrežij sta prepoznavali dve prevladujoci temi. Prva se je nanašala na družbeno odgovornost in aktivizem – vecinoma je šlo za politicno obarvane objave, ki so se ukvarjale s temo varo­vanja narave in okolja, prekinitvami delovnih razmerij, ki so se predvsem med študenti kar vrstile, in stanovanjskim vprašanjem, ki je bilo perece že pred izbruhom epidemije. S poslabšanjem materialnega položaja posameznikov je bil dostop do stanovanj in sob še bolj otežen, ob tem pa so se neovirano vrstile deložacije in prekinitve najemnih pogodb, ceprav sta Svetel in Zavrtanik opozorili tudi na pozitivne primere, ki so se vecinoma nanašali na sorazmerno znižanje cene najema ali celo popolno oprostitev placila najemnine. Druge objave iz polja politicnega so se zrcalile predvsem v slikah s kolesarskih in z drugih protestov v casu epidemije, nemalo pa je bilo objav, ki so razglašale teorije zarot, ter takih, ki so se iz celotne situacije, v kateri se je znašel svet, norcevale. Drugi vidik, ki sta ga raziskovalki prepoznali, se je nanašal na vsakdanje življenje. Prevladujoce teme so bile dom, ki se je med epidemijo spremenil v pisarno, vrtec, šo­lo in pekarno, vsakodnevni sprehodi v lastni obcini in pra­znovanje praznikov, ki so koledarsko padli v cas epidemije. Svetel in Zavrtanik sta referat sklenili z ugotovitvijo, da je mogoce s pomocjo objav na družabnih omrežjih zelo dobro razumeti potek epidemiološkega stanja v Sloveniji, iz njih je mogoce razbrati tudi spreminjanje navad med koronavi­rusnim vsakdanom. Kot zadnja je v drugem sklopu svoj referat predstavila Mir­jam Mencej, ki je, podobno kot raziskovalki pred njo, odziv na koronavirus iskala na spletu, natancneje, na mednarodnih folklornih straneh. Folklora se, po njenih besedah, odziva na družbene spremembe in tesnobo, s katero se izražajo strahovi in težave ljudi ter njihov odnos do ukrepov vlad in oblasti v zvezi z epidemijo. Za pandemicno folkloro sta na eni strani znacilna humoren kontekst in subverzivnost, ki se vecinoma izražata z internetnimi memi in drugimi fotografi­jami, ki krožijo po svetovnem spletu, na drugi strani pa je na njem mogoce najti tudi novonastale ljudske pesmi, ki ope­vajo herojstvo zdravstvenih delavcev. Ustvarjalci interne­tnih memov po besedah Mirjam Mencej svoj navdih išcejo v cudežnih pravljicah, popularni kulturi in klasicni likovni umetnosti, medtem ko se kot teme najpogosteje pojavljajo toaletni papir, higiena (maske, dezinfekcija), samoizolacija ter socialna distanca in politicni humor. V tretjem sklopu z naslovom »Etnografija med štirimi ste­nami« je kot prvi svoj referat predstavil Miha Kozorog, cigar razmislek je temeljil na avtoetnografskih dnevniških zapisih študentov in študentk drugega letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. V njih so se piske in pisci osredotocali predvsem na cakanje kot glavno sestavino nove družbene realnosti, v katero so bili med epidemijo uje­ti tudi sami. Kozorog je opozoril, da je iz dnevniških zapi­sov mogoce razbrati trideset nacinov interpretacije cakanja, toliko, kolikor je bilo študentov in študentk. Namen analize avtoetnografij je bil razbrati, kaj jim je pomenilo sicer redko reflektirano cakanje. Ti so se v svojih zapisih po Kozorogo­vih besedah osredotocali predvsem na obcutek premajhne produktivnosti, življenje s starši, ki je bilo za marsikoga pre­cej stresno, obcutek krivde in privilegiranosti v primerjavi z drugimi (npr. begunci) ter manko cloveškega stika in druže­nja v živo, ne le po socialnih omrežjih. Tema dveh naslednjih prispevkov so bili muzeji, njihova delovanje in obcinstvo v casu zaprtja muzejskih stavb. Najprej je Jože Hudales predstavil izsledke raziskave, ki so jo izvedli skupaj s študenti med študijskim procesom na daljavo. Zanimala jih je, s Hudalesovimi besedami, »mr­zlicna dejavnost« slovenskih muzejev med epidemijo in nacini, na katere so snovalci muzejske dejavnosti nasla­vljali zainteresirano javnost in dostopali do obcinstva po spletu. V raziskavo so vkljucili 30 muzejev vseh velikosti in ugotovili, da so prakticno vsi po socialnih omrežjih vsa­kodnevno delili razlicne vsebine, s katerimi so naslavljali vse starostne skupine. Tanja Roženbergar je v svojem referatu predstavila de­lovanje Slovenskega etnografskega muzeja, pri cemer je poudarila, da ceprav so bili muzeji zaprti, njihovo delo ni bilo nic manj pestro. Deloma se je navezala na Hudale­sovo predstavitev in predstavila nekaj projektov, ki so jih izvajali po spletu in tako iskali stik z obcinstvom. Med nji­mi je omenila projekt koronski humor, v katerem so iskali šale in humorne domislice o epidemiji in zbrane šale vsak dan objavljali na spletni strani, ob koncu projekta pa bo zbrano gradivo postalo del zbirke kustodiata za duhovno kulturo. Kot strokovni projekt je Tanja Roženbergar ome­nila inventuro digitalnega gradiva in digitalizacijo muzej­skih zbirk, kar je deloma tudi že priprava na prihodnost muzejev, ko si bo velik del razstav mogoce ogledati tudi po svetovnem spletu in ne le v živo. Zadnji v sklopu je svojo dejavnost med epidemijo pred­stavil Dan Podjed. Razmišljal je predvsem o tem, kaj iz­kušnja karantene pomeni za antropologe, kakšni so lahko novi nacini raziskovanja in kako lahko v tem casu predsta­vimo svoje delo. Sam je objavljal zapise o lastni izkušnji karantene, razlicnih odzivih na nastali položaj in nacinih spopadanja z njim. Zapise z naslovom »Epidemija med štirimi stenami« je objavljal na družbenih omrežjih Face­book, Instagram, Twitter in Linkedin, v njih pa opisoval opažanja o spremenjenem vedenju ljudi, dolgcasu, toale­tnem papirju in drugem. Kot je dejal, je v zapise vkljuce­val tudi antropološke koncepte in tako antropologijo pri­bliževal širši javnosti. Zadnji del simpozija je bil posvecen mobilnosti in miro­vanju med pandemijo. Jaka Repic je karanteno primarno prepoznal kot dejanje prekinitve mobilnosti, ki je sicer oznacevalec moderne globalizirane družbe, v kateri mo­bilnost velja za normo, a hkrati tudi ustvarja in povecuje družbeno segmentacijo. Pandemije so bile tudi v preteklo­sti povezane z mobilnostjo, kuge so se zaradi medsebojne­ga stika množic širile prav po trgovskih poteh in v prista­niških mestih. Omenil je tudi odgovornost kolonializma za širjenje nalezljivih bolezni, ko so evropski zavojevalci s prihodom na tuja ozemlja nove bolezni prenesli na zanje neodporno prebivalstvo. Drugi del referata je bil posve­cen izkušnji repatriacije, povratka posameznikov in sku­pin v maticno državo. Repic je opozoril na primere porasta nestrpnosti do povratnikov, ki so se ob povratku domov soocali s stigmo in celo fizicnimi napadi. Omenil je repa­triacijo skupine slovenskih državljanov iz Argentine, ki jo je spremljal na podlagi spletnih dnevniških zapisov enega od udeležencev. Izkušnja repatriacije odpira številna vpra­šanja o konceptih doma, globalizacije, osebne svobode in svetovne povezanosti. Martina Bofulin je predstavila izkušnje kitajskih migran­tov med epidemijo koronavirusa in ob tem – ker so kitajski državljani prepoznani kot prenašalci virusa – opozorila na porast rasizma in predvsem sinofobije. Ta vecplastni proces se dogaja na eni strani v samih transnacionalnih skupnostih zunaj Kitajske, kjer so njihovi pripadniki prepoznani kot »rumena nevarnost«; oznaka, ki se kitajskih migrantov drži že od epidemije SARS-a. Na drugi strani so povratniki iz tujine na Kitajsko, na katere so gledali kot na potencialne prenašalce bolezni in jih zato izkljucevali iz družbe in sti­gmatizirali. Na Kitajskem so povratnike oznacevali za cr­ne ovce in t. i. »velike otroke«, ki se v domovino vracajo le takrat, ko jim v državi, kjer sicer živijo, preti nevarnost. Pri tem je Bofulin poudarila, da so izkljucevalni mehanizmi bistveni del migracijske izkušnje Kitajcev v tujini, a se ti v zadnjem casu na to odzivajo bolj aktivno in aktivisticno kot v preteklosti, na primer z akcijo »Sem clovek, ne pa virus«, ki je med epidemijo krožila po družabnih omrežjih. Marijana Hameršak iz Zagreba in Marta Stojic Mitrovic iz Beograda sta v svojem porocilu predstavili pogled na pojav novih meja in njihovo modalnost oziroma vecpomenskost. Hameršak je opozorila na omejevanje svobode gibanja in militarizacijo vsakodnevnega življenja, ki sta nakazova­la izredno stanje, medtem ko je nastanek družbenih meja primarno loceval zdrave od bolnih, pozneje pa tudi revne od bogatih, izobražene od manj izobraženih ter državljane od nedržavljanov. Globalna družba se je, ceprav je bil polo­žaj bolj kompleksen, na trenutke zdela jasno razdeljena na države, obcine, družbene in ekonomske razrede. Zapiranje državnih meja je bil glavni ukrep za zajezitev epidemije, pri cemer virus ne pozna in ne razume ideje državne me­je. Hameršak je še opozorila, da so se meje preobrazile v sredstvo za nadzorovanje gibanja tako v državi kot zunaj nje, pri cemer je potegnila vzporednice z begunsko krizo leta 2015, ko sta omenjeni državi ravnali zelo podobno kot ob epidemiji. Marta Stojic Mitrovic je poudarila, da so ura­dno zaprte meje še vedno prehajali tisti ljudje, ki jim je tudi v normalnih okolišcinah prehod meja onemogocen – tran­skontinentalni migranti. Na zacetku epidemije, ob ustavitvi javnega življenja, so migranti upali in pricakovali, da se bo olajšal tudi njihov prehod meja in vstop v EU, kar je ne­katerim tudi uspelo. Ob tem je Stojic Mitrovic opozorila, da je bilo gibanje za vecino še bolj oteženo. Zaradi vecjega nadzora javnega prevoza in njegove poznejše ukinitve so bili ljudje na poti še bolj odvisni od tihotapcev, kar je pove­cevalo tako financne izdatke kot tveganje. Z zaprtjem meja in omejevanjem gibanja znotraj držav se je položaj migran­tov še zaostril, vrstila so se nezakonita vracanja iz Slove­nije na Hrvaško in iz Hrvaške v BiH in Srbijo; policijsko nasilje se je stopnjevalo, hkrati pa sta se predvsem v Srbiji krepila protimigrantski diskurz in ksenofobija. V Srbiji so migrantom gibanje omejili na sama taborišca, uvedli nadzor vojske, obenem pa suspendirali proces prošenj za pridobitev azila. Pandemija se je pri tem izkazala kot prirocen izgovor oblastem za še ostrejše ravnanje in obravnavo migrantov, ki so jih še dodatno prepoznavali kot vir nevarnosti za preosta­le prebivalce Srbije. V zadnjem predstavljenem prispevku je Bojan Baskar raz­mišljal o mirovanju med epidemijo koronavirusa. Poudaril je, da ni vsako mirovanje prisilno, obstaja tudi prostovoljno mirovanje, ki ga lahko razumemo kot nekakšen odgovor na ideologijo poznega, neoliberalnega kapitalizma, ki fetišizira mobilnost in fluidnost, pri cemer se pogosto zdi, da nimamo druge izbire, kot da smo nenehno mobilni tudi sami. Ba­skar je pri tem opozoril, da je imobilnost oziroma mirovanje prav zato v popolnem nasprotju z neoliberalno ideologijo, sam pa izkušnjo epidemije razume kot potencialno tocko preobrata, ko bodo ljudje ugotovili, da mirovanje samo po sebi ni napacno in da za naše vsakdanje delovanje res ne potrebujemo nenehne freneticne mobilnosti. Simpozij se je koncal z zanimivo in živahno razpravo med udeleženci in udeleženkami ter poslušalstvom. Vsi vanjo vkljuceni so poudarjali pomen humanisticnega pristopa pri raziskovanju posledic, ki jih je oziroma jih bo v družbi pustila pandemija koronavirusa. Pri tem sta nujna sodelo­vanje in povezovanje z drugimi, predvsem naravoslovnimi vedami, k cemur je bil prvi korak storjen prav z zgoraj opisanim simpozijem. Simpozij je v celoti dostopen na spletni strani: https://you­tu.be/qPMWO2-EF-k * Jaro Veselinovic, dipl. etnolog in kulturni antropolog, študent magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno an­tropologijo; jaro.veselinovic@gmail.com. Covid-19 Jaro Veselinovic Covid-19 Jaro Veselinovic Covid-19 Jaro Veselinovic Covid-19 Barbara Turk Niskac * VPLIV EPIDEMIJE NA VSAKDANJIK OTROK IN DRUŽINSKO ŽIVLJENJE Rezultati ankete aprila 2020 Ukrepi ob nedavni epidemiji so za številne zaposlene od­redili delo od doma ali cakanje na domu, socasno pa se je tudi šolanje otrok s poukom na daljavo preselilo na dom. Kako so se družine znašle v novih okolišcinah usklajeva­nja šolanja otrok, družinskih obveznosti in službenih ob­veznosti – vse to za namecek v popolni družbeni izolaciji, zaprte med štiri stene z ožjimi družinskimi clani? Na podlagi spletne ankete, v kateri je v obdobju med 6. in 30. aprilom 2020 sodelovalo 359 staršev z vsaj enim osnovnošolskim otrokom iz celotne Slovenije, povzemam, kako je epidemija vplivala na vsakdanjik otrok in dina­miko družinskega življenja. Vecina sodelujocih je anketo izpolnila med 8. in 11. aprilom 2020, torej v prvi polovici izrednih razmer. V povprecju so sodelujoci v anketi žive­li v gospodinjstvu, velikem 3,2 osebe in imeli 2,2 otroka. Prevladovali so starši s VII. stopnjo izobrazbe (44 odstot­kov) ter zaposleni za nedolocen cas (65 odstotkov). Poleg njih so anketo rešili starši raznolikih statusov, od s.p.-jev, samostojnih delavk in delavcev v kulturi, zaposlenih za dolocen cas, brezposelnih, do staršev s statusom kmeta. Velika vecina staršev je med epidemijo delala od doma (45 odstotkov). Delež staršev, ki so bili na cakanju ali so delali na delovnem mestu zunaj doma, je bil enak (16 odstot­kov), kar nekaj staršev pa je kombiniralo delo od doma z delom na delovnem mestu. Velik delež (273) staršev je opažal pozitivne vidike družinske dinamike in preživljanja prostega casa otrok med epidemijo, hkrati pa jih je precej opažalo tudi negativne vidike (165 staršev). Nekateri so torej socasno navajali tako pozitivne kot negativne vidike. Pozitivni vidiki: Skupni cas in prostor zbližujeta družinske clane Številni anketiranci so poudarili, da je cas med epidemijo pozitivno vplival na vecjo fizicno in psihicno povezanost ožjih družinskih clanov. Starši so navajali, da je to cas, ki jim omogoca vec priložnosti za pogovor, da bolje spo­znavajo eden drugega ter krepijo medsebojne vezi, tako med partnerjema, starši in otroki kot med sorojenci. An­ketiranci so opažali, da redkeje prihaja do »kreganja«, ali pa so se lahko podrobneje posvetili razreševanju sporov ter prepoznavanju in reševanju stisk. Poleg tega, da se je med družinskimi clani izboljšala komunikacija, so starši navajali tudi, da je v družini prisotne vec dobre volje in humorja, vec sodelovanja, vec casa za poglabljanje odno­sov, vec casa za preživljanje skupnega casa v naravi ter vec casa za pocitek. »Za nas je praznik, da smo vec skupaj,« se je glasilo eno izmed opažanj. Za marsikatero družino je bilo to obdobje, ko se je cas ustavil ali bil dobrodošel odmik od strukturi­ranih in togih urnikov. Sploh v družinah, kjer so se pred epidemijo starši soocali s stresnimi službami z dolgimi de­lovniki in napornim usklajevanjem delovnih in družinskih obveznosti, otroci pa so se tudi popoldne izrazito aktivno udejstvovali v obšolskih dejavnostih in treningih, kar je bil velik logisticni zalogaj, so starši na splošno opažali manj stresa in nervoze ter vec umirjenosti in sprošcenosti. Pa tudi to, da so otroci bolj zadovoljni, veseli, radovedni in sprošceni, manj napeti ali utrujeni. Zanje je bilo to drago­ceno obdobje, ko so lahko vsak dan skupaj sedli za mizo k obedu ter se odpravili na skupen sprehod v naravo. Epide­mija je torej upocasnila življenje in ponudila izkušnjo bi­vanja brez hitenja in stresa. Tudi sicer so starši opažali, da so imeli otroci vec casa za ustvarjanje, prosto igro, branje in igranje družabnih iger. Skupno gospodinjstvo kot prostor druženja, ucenja in dela Skupno gospodinjstvo je v okolišcinah izrednih razmer med epidemijo postalo prostor druženja, ucenja in dela. In to poleg dela za službo in šolo ter gospodinjskih opra­vil in urejanja okolice hiše. V marsikateri družini so se v ta opravila vec vkljucevali tudi otroci oziroma so se jim starši in otroci posvecali skupaj. Pri otrocih so starši opa­žali vec zanimanja za kuho, peko, vrtnarjenje, imeli pa so tudi »vec casa za ucenje gospodinjskih opravil«. Otroci so dobili tudi vpogled v delo staršev, kot so navajali nekateri izmed anketiranih: »razumejo našo službo in koliko je tre­ba delati« ter »otroka se bolj zanimata za delo odraslih«. Nove priložnosti za ucenje Obdobje karantene je bilo tudi priložnost za ucenje novih vešcin, med katerimi so bile najbolj poudarjene razvijanje odgovornosti, skrb drug za drugega, razvijanje socialnih vešcin, medvrstniško ucenje med sorojenci, medsebojna pomoc ter vecja samostojnost otrok, predvsem pri delu za šolo, gospodinjskih opravilih in organizaciji svojega casa. »Otrok se je naucil vzpostavljati red in se naucil samostoj­no opravljati osnovna gospodinjska dela, postal je tudi bolj kreativen tako v risanju, igri kot tudi v pripravi jedi.« Raz­vijanje spretnosti za sobivanje je bilo še posebej izrazito v družinah z vec otroki: »Otroci so med seboj bolj povezani, složni. Pomagajo si pri delu za šolo (starejši sin sprinta za vse), se bodrijo, tudi igra je vedno zabavna, ker jih je pet.« Eden izmed staršev je poudaril tudi pozitivne vidike pouka na daljavo, ki omogoca »ucenje novih tehnologij za pou­cevanje na daljavo«, spet drugi so za ucenje novih stvari izkoristili preživljanje casa v naravi. Odmik od šole kot odmik od stresa V družinah, kjer je šola za otroke stres, kjer se otroci v šoli soocajo z zbadanjem, se ne razumejo s sošolci ter ne hodi­jo radi v šolo, so otroci zagotovo prišli na svoj racun in bili doma bolj zadovoljni. Manj je bilo tudi stresa zaradi testov in ocenjevanja, ki jih vsaj v zacetnem casu karantene ni bilo. Tudi nekateri otroci, ki so sicer po mnenju staršev radi hodili v šolo, so na presenecenje staršev za šolo raje delali od doma. Negativni vidiki: Cas in prostor omejujeta družinske clane Nekoliko paradoksalno je, da je bilo za nekatere obdobje izolacije priložnost v casu in prostoru, ki je družinske cla­ne medsebojno povezala, hkrati pa so številni navajali, da so se v tem casu povecali konflikti. Na vseh relacijah, tako med sorojenci kot med partnerjema ter starši in otroki, so anketiranci navajali, da je prihajalo do vec tenzij, prepirov, napetosti, kreganja, vpitja, nervoze, jeze, nestrpnosti in custvenih izlivov. »Starša oba delava in težko usklajujeva šolanje na daljavo mlajšega otroka in delo. Otroci preživi­jo vec casa z nama, midva pa prakticno nic drug z drugim. Eden zacne delati navsezgodaj zjutraj, drug zakljuci v ve­cernih, nocnih urah.« Seveda pa se konflikti med posame­znimi družinskimi clani prenašajo tudi na druge: »Stres v partnerstvu negativno vpliva na otroka.« Ce je pri soro­jencih pogosteje prihajalo do prepirov, pa so otroci edinci še toliko bolj obcutili pomanjkanje družbe vrstnikov. Med negativnimi vidiki so anketiranci tudi sicer najpogosteje navajali prav pomanjkanje stikov in druženja s prijatelji, z vrstniki, s starimi starši, z bratranci, s sestricnami in z dru­gimi sorodniki ter družinskimi prijatelji, pa tudi omejitev gibanja na obcine. Posledicno je sledilo manj pogovorov, druženj, skupnih izletov in kosil. Pomanjkljivim socialnim stikom otrok z ljudmi zunaj ožje­ga družinskega kroga se je pridružilo tudi pomanjkanje igre in gibanja z vrstniki na prostem. Prisotni so bili tudi negoto­vost, obcutki tesnobe, »strah pred druženjem«, »strah pred virusom« ter strah pred »ekonomskimi posledicami«. Predvsem za najstnike, ki se zacenjajo obracati stran od preživljanja casa v družinskem krogu, je bila ujetost v ozek družinski krog lahko negativna izkušnja: »Starejši otrok pogreša živo družbo prijateljev in aktivnosti z njimi v naravi in pri tabornikih. Je ravno v letih, ko zgublja inte­res za skupno preživljanje casa z družino.« Povecan obseg digitalizacije v vsakdanjiku otrok in družin Vec casa, ki so ga otroci preživeli na internetu in pred ra­znimi zasloni, je bilo precej pogosteje omenjeno med ne­gativnimi vidiki, npr.: »otrok se ne druži z vrstniki, soci­alno življenje poteka prek zaslonov« ter »prevec casa smo na internetu«. Prav druženje in fizicni stik sta bila najpo­gosteje poudarjena kot nenadomestljiva z virtualnimi pri­bližki. Nekateri starši so poudarili, da so tudi otroci »sami ugotovili, da skype, zoom in telefon niso nadomestilo za druženje v živo«. Starši so ob tem opažali tudi, da so otroci obcasno navelicani, nezbrani in preobremenjeni s šolo. Ljubo doma, kdor ga ima Bivanjske razmere so se pokazale kot eden kljucnih dejav­nikov izkušnje izolacije, pri cemer so bile izkušnje družin, ki bivajo na utesnjenih kvadraturah v mestu, izraziteje ne­gativne: »Koordinacija dela in ucenja v skupnem prostoru, majhnem stanovanju je zahtevnejša.« Obcutek utesnje­nosti je še dodatno okrepil ukrep prepovedi gibanja med obcinami. Neznosnost kombiniranja obveznosti med delom, šolo in družino Novo usklajevanje delovnih, družinskih in šolskih obve­znosti je bilo za številne družine velik poseg v družinsko dinamiko na racun prostega casa in družinskega življenja. Ce so nekateri starši navajali, da je bila karantena za druži­no podarjeni cas, pa so drugi obcutili izrazito »pomanjka­nje casa za otroke, ki ta stres posledicno cutijo«. Nekateri starši so cas za svoje delo našli šele proti veceru in pozno ponoci. Usklajevanju razlicnih obveznosti se je pridružila tudi ekonomska in psihicna stiska, na primer strah pred manjšim prihodkom, kar je negativno vplivalo na starše ter posledicno odnose v družini: »Zaradi strahu pred manjšim prihodkom in stiske s casom sem nervozna.« Starši so po­udarjali, da pomanjkanje prostega casa, casa za razbreme­nitev oziroma »casa zase« negativno vpliva tudi na njiho­vo pocutje. Brisanje locnice med delom in prostim casom ter usklajevanje službenih in šolskih obveznosti lahko tudi sicer negativno »vpliva na razpoloženje, navelicanost in utrujenost vseh clanov«, kar nakazuje tudi naslednji zapis: »Živcni starši, ker ne moreš opravljati službe in šole in kuhanja in ... skupaj. Težka organizacija. Nemir.« Ce so v casu, ko so otroci v šoli, starši razbremenjeni tudi priprave obedov, pa so nove okolišcine zahtevale tudi reor­ganizacijo prehranjevanja: »Vec casa nam vzamejo gospo­dinjska opravila, vec je kuhanja in s tem je potrebno vec premisleka in organizacije ob nacrtovanju obrokov, da so ti cim bolj raznoliki in zdravi. Najtežje je usklajevanje de­la od doma, ki ga opravljava oba starša, z gospodinjskimi opravili in delom za šolo.« Delo je poleg zahteve po produktivnosti lahko tudi vir osebnega zadovoljstva, na kar so prav tako vplivale nove okolišcine: »Zelo težko [je] opravit vse delo, prej sem de­lala 50 ur na teden, zdaj komaj sestavim 40 skupaj z delom v nedeljo. To mi ni ok, ker tako lahko naredim le najnuj­nejše in ne tudi tistega, kar mi najvec pomeni.« Ce so se starši, ki so delali od doma, znašli pred nemogo­cim usklajevanjem svojega dela s šolanjem in z družin­skim življenjem, pa so bile izkušnje staršev, ki so delali zunaj doma, prav tako omenjene med negativnimi vidiki. Ti so poudarjali, da so bili otroci prepušceni sami sebi, da imajo starši manj »casa spremljati, kaj pocnejo« ter da starši niso imeli casa za ukvarjanje z otroki in njihovim šolanjem. Posledicno je prihajalo do vec konfliktov. Starši so opažali tudi, da so otroci vec casa preživeli na spletu, ob gledanju TV ter igranju igric: »Takrat ko sem v službi, je prevec casa na racunalniku, igra igrice.« Pouk »na daljavo« Starši so med negativne vidike pouka na daljavo umestili organizacijo urnika šolanja, ki se je pogosto zavleklo cez cel dan, pomanjkanje casa za šolo ob drugih obveznostih ter pomanjkanje pedagoških kompetenc oziroma nekom­petentnost staršev v vlogi uciteljev: »pri izobraževanju starši kdaj ne dojemamo, zakaj otrok še ne razume« ter »težko je uciti svojega otroka, saj otrok navodil staršev ne upošteva tako kot v šoli, starši niti nismo usposobljeni za ucenje, vcasih snov ni podana dovolj razumljivo«. Pouk na daljavo je bil pogosto vir prepirov, tenzij, stresa in pregovarjanja. Starši so navajali, da je usklajevanje dela in šolanja na domu naporno, posledicno so le »površno pre­vzemali uciteljske vloge«, bili so tudi bolj »živcni«. Za številne je bil pouk na daljavo obremenitev, ki je po­segala tudi v kvalitetno preživet družinski ali prosti cas: »zaradi prevelikih kolicin gradiva, ki ga imajo za predelati in/ali pocasnosti, jim ostaja manj prostega casa« ter »pre­vec šolskih obveznosti, ki padejo na starša, ki ima poleg poucevanja še vse ostale obveze«. Ena izmed anketirank je poudarila, da se bo zaradi dela od doma in hkratnega poucevanja treh otrok odlocila za možnost pomoci pri varstvu in poucevanju otrok, »kar po­sledicno pomeni nižji družinski prihodek«. Starši so pri otrocih opažali »pomanjkanje motivacije za opravljanje šolskih obveznosti«, »manjši interes dela za šo­lo«, »manj ucenja«, »otrok se ne socializira, se dolgocasi, ucenje ni toliko funkcionalno« ter »pogrešajo druženje in stike z vrstniki, pogrešajo celo šolo«. Poudarili so, da otroci za šolo »naredijo to, kar je nujno, ne utrjujejo snovi.« Enostarševske družine V marsikaterem pogledu so se enostarševske družine zna­šle v težjem položaju, saj je celotno breme reorganizacije službenih, šolskih in družinskih obveznosti padlo na enega samega starša. To je negativno vplivalo na njegovo splo­šno pocutje: »Ker sama skrbim za otroka in za to, da iz­polnjuje šolske obveznosti in zraven še delam od doma, se mi meša.« Mama je ena sama: Mama, uciteljica, gospodinja in delavka v enem Za konec je treba poudariti še vidik spola, saj odgovori spletne ankete nakazujejo, da je v novih okolišcinah ve­cina dodatnega bremena pogosto padla prav na matere. Usklajevanju službenih in šolskih obveznosti so se pri­družile še skrb za gospodinjska opravila, nega družinskih clanov in skrb zanje ter custvena opora. O tem pricajo na­slednji citati: »težave pri usklajevanju dela in šolanja na daljavo plus skrbi za ostarelo mamo«; »šola vzame veliko casa, sploh ce nisi na cakanju doma. Za matere je to obup, ker je popoldan prekratek«; »starši (še posebej mama/uciteljica ipd.) si težje vzamemo cas zase – za nic poceti ali pa za službo, telesno aktivnost, kreativnost«. Delovnik mater se je tako pogosto zavlekel pozno v noc: »Mož dela od doma, kar pomeni, da 'ga ni'. Enkrat tedensko je tudi fizicno v pisarni. Za šolo imajo naši trije šolarji toliko de­la, da smo prakticno cele dneve za skupno mizo in delajo/delamo. Za hišna opravila tudi sama nimam casa, dokler ne gredo spat.« Zakljucek Analiza pozitivnih in negativnih vidikov epidemije na vsakdanjik otrok in družinsko življenje prica o številnih prepletenih, a pogosto nevidnih vidikih epidemije, ko so se kljucne družbene dejavnosti, kot so šolanje otrok, službene obveznosti, družinske obveznosti, delo in prosti cas zaprle v sfero ožje družine in doma. Ti vidiki so si pogosto lahko celo nasprotujoci, vsekakor pa pricajo o tem, da posledic in vpliva tovrstnih ukrepov ne moremo poenostaviti ali pred­staviti v crno-beli staticni sliki, saj so življenjske izkušnje vedno kompleksne, bistvo pa se skriva prav v odtenkih. * Barbara Turk Niskac, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije, asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; barbara.turk-niskac@zrc-sazu.si. Covid-19 Barbara Turk Niskac Covid-19 Barbara Turk Niskac Covid-19 Dan Podjed Pranje blaga, nakupljenega v trgovini, v casu pandemije covida-19. Foto: Dan Podjed, Ljubljana, 6. 4. 2020. ANTROPOLOGIJA MED ŠTIRIMI STENAMI Od dnevnika na omrežjih do knjige »Bizarno – tole z umivanjem špecerije! Sem se pa zacel spraševati, kakšne patološke naplavine bodo ostale po tej epizodi.« To je le eden od komentarjev ob zapisu z na­slovom »Junakova pot v trgovino«, ki je bil objavljen na omrežjih Facebook, LinkedIn, Instagram in Twitter. V njem sem avtor tega prispevka opisal, kako smo med sa­moizolacijo v casu pandemije covida-19 v domaci banji prali izdelke, ki smo jih nakupili v trgovini. Embalažo smo zavrgli, steklenice stuširali, sadje splaknili … Na zapis, ki je skušal ilustrirati »psihopatologijo vsakdanjega živl­jenja« v prelomnem casu med karanteno, so se odzvali še številni drugi komentatorji. Nekaterim se je razkuževan­je nakupljenega blaga zdelo smiselno, drugi so menili, da sem avtor zapisov v osami že malce zblaznel. Tovrsten dialog med antropologom, ki sem z družino ob­tical med štirimi stenami in porocal, kaj se nam dogaja, in družbo, ki je z druge strani zaslona opisovala lasten vsak­danjik, je na avtorjevih omrežnih profilih potekal vec kot mesec dni, in sicer od marca do aprila 2020. V tem razme­roma kratkem casu sem se sprva še cudil zamaskiranim ljudem v trgovinah in socustvoval z blagajnicarkami, ki so me – tako se mi je vsaj zdelo – prestrašeno gledale izza pleksistekla, potem pa mi je zacelo postajati normalno, da na domu delam in pomagam poucevati svoje otroke. Sa­moumevno je postalo tudi, da s sodelavci sestankujemo po Zoomu in da se s prijatelji zvecer srecamo vsak na svoji strani zaslona ter si s kozarcem vina nazdravimo na dalja­vo. Tudi masko sem zacel nositi s sabo kot nekoc telefon ali robec, in to ne glede na to, kam sem se odpravil – ter opominjal otroke, naj si jo vdenejo v žep. Kot sem zabe­ležil v zadnjem zapisu z naslovom »Konec vojne«, smo mnoge navade, ki so se nam še lani zdele skrajno cudne, v liminalnem casu ocitno ponotranjili. Kar je bilo pred pe­timi tedni nezaslišano, se je nenadoma zacelo zdeti nujno – od pozdravljanja na daljavo z dvignjeno roko in »komol­cenja« ob bližnjem srecanju do izogibanja fizicnih stikov z lastnimi sorodniki in prijatelji. Takšne samoumevnosti, ki to nekoc niso bile, sem skušal strniti tudi v zapisih. V enem od njih, ki je nastal sredi aprila, sva se pogovarjala z mesarjem, ki mi je, ko sem placal, najprej vljudno po­škropil roke z razpršilom, potem pa ob mojem komentarju o cudnem svetu, v katerem živimo, prikimal in dejal: »Veste, pred dvema mesecema bi se podelal v hlace, ce bi nekdo prišel v trgovino z masko, zdaj pa se podelam, ce pride brez nje.« Kot je Vesna Milek zapisala v spremni besedi h knjigi An­tropologija med štirimi stenami, v kateri so zbrani tako karantenski zapisi avtorja tega prispevka kot tudi komen­tarji ljudi z druge strani zaslona, smo v razmeroma krat­kem casu ustvarili »novega cloveka« – z novimi navadami in masko na obrazu. Socasno morda ustvarjamo tudi novo antropologijo, katere bistvo ni vec zgolj opazovanje z ude­ležbo. Med pandemijo smo raziskovalci družbenih fenome­nov namrec morali prilagoditi metode in pristope ter zaceli uporabljati nove poti, da smo prišli do informacij o tem, kaj se godi po svetu – ali pa cisto blizu nas. Spletna omrežja so se izkazala za pomembno raziskovalno orodje, »spletno­grafija« (ce prevedem izraz netnography, ki si ga je Robert V. Kozinets izmislil pred dvema desetletjema) pa je postala bistvena za zbiranje informacij o ljudeh in njihovih nacinih življenja. Z antropološkega vidika je zanimivo še, da so v casu karantene med sestanki in druženji na daljavo ljudje na široko odprli vrata in okna svojih domovanj ter razkrili zakulisje življenja med štirimi stenami ter znancem in celo neznancem dovolili, da pokukajo v njihove dnevne sobe, kuhinje, spalnice … Kar je fascinantno za antropologinje in antropologe, pa je privlacno tudi za podjetja, ki jih neznan­sko zanima, kaj se godi med štirimi stenami – med njimi so seveda velikani »podatkovnega kapitalizma«, kot pravi trgovanju z digitalnimi podatki Shoshana Zuboff, avtori­ca knjige The Age of Surveillance Capitalism. Razgaljanje zadnjih kotickov zasebnosti v casu, ko obraze skrivamo pod maskami, je ravno znacilnost novega nacina življenja, ki se oblikuje v prelomnem letu 2020. Knjiga Antropologija med štirimi stenami je izšla razme­roma hitro, in sicer predvsem zaradi želje, da bi cim prej pokazali, v kako prelomnem casu živimo. Ocitno pa ta cas tece nekoliko nenavadno. Ob ponovnem branju zapisov iz prve polovice leta se namrec zdi, kot da gre za oddaljen spomin, h kateremu smo se zaceli vracati celo z nostalgijo in se spominjati tednov, ko smo bili fizicno bolj vsaksebi kot obicajno, hkrati pa smo si bili bližje v intersubjektivnem doživljanju pandemije in njenih posledic – dobrih in slabih. * Dan Podjed, dr. etnologije, docent, znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; dan.podjed@zrc-sazu.si. Covid-19 Dan Podjed Knjiga Dana Podjeda Antropologija med štirimi stenami: Spoznavanje družbe in sebe med pandemijo; spremno besedo je napisala Vesna Milek. Knjiga je septembra 2020 izšla pri Založbi ZRC. Knjižne ocene in porocila Marko Terseglav* MARIJA KLOBCAR: Poslušajte štimo mojo. Potujoci pevci na Slovenskem. Založba ZRC SAZU (Zbirka Folkloristika), Ljubljana 2020, 353 str. Slovenska slovstvena folkloristika se v zadnjem casu loteva nekaterih vprašanj, ki so bila v preteklosti nekoliko odrinje­na na rob ali pa se ji niso zdela dovolj pomembna. Eno takih je bilo vprašanje potujocih pevcev, njihovih repertoarjev in vplivov na ljudsko pesništvo. Zdaj se je tega vprašanja z vso skrbnostjo in metodološko lucidnostjo lotila dr. Marija Klobcic v obsežni monografiji Poslušajte štimo mojo: Potujoci pevci na Slovenskem, v kateri razišce »vce­rajšnje popevke« (Bausinger) in njihov morebitni vstop v tradicijsko ljudsko pesništvo na Slovenskem. V monogra­fiji je zajet cas od srednjega veka vse do druge polovice 20. stoletja, pri ce­mer nosilce raznovrstnega pesemskega izrocila poveže z njihovim socialnim okoljem. Prav ta izhodišcna tocka je av­torici pokazala, da so bili potujoci pevci posredniki med razlicnimi socialnimi skupinami. Avtorica je s tem razširila romanticno pojmovanje ljudskega. Knjiga poleg metodološkega uvoda pri­naša 12 poglavij; naj jih tu le naštejem: Od igrcev do viteške ustvarjalnosti; Vloga pesemskega obvešcanja ob uve­ljavitvi tiska; Pesmi in petje kot katehe­za; Pesemsko obvešcanje in odnos do oblasti; Vloga letakov in drugih drob­nih tiskov pri širjenju pesemskih izro­cil; Casopisi in spreminjanje prometa in komunikacij; Ohranjanje obvešcanja s pesmijo v casu tiska; Nosilci pesem­skega sporocanja in njihovi prostori. V tem poglavju avtorica predstavi sejmar­ske pevce, potujoce rokodelce in proda­jalce, pa igrce in bukovnike ter godce, berace, slepe pevce in Rome. Sledijo še poglavja: Študentje in šolmoštri med potujocimi pevci; Radijsko obvešcanje in izrocilo potujocih pevcev. V komparativni analizi, s katero avto­rica poseže na širše evropsko obmocje in prikaže tamkajšnje stanje, se še bolj jasno pokažejo procesi na Slovenskem. Izkaže se, da smo tudi pri nas imeli pevce in godce, ki so muzicirali tudi za denar, od njih pa so poslušalci spreje­mali repertoar in ga pogosto vkljuceva­li v svoj pevski program in tudi s temi prevzetimi pesmimi oblikovali svojo tradicijo. Tega se je zavedal že Karel Štrekelj, ki pa je v svoji viziji ljudskega takšne pesmi odklanjal, bodisi zaradi njihovega izvora bodisi zaradi poetike. Da so bile tuje, a že podomacene pe­smi precej pogoste v našem ljudskem pesništvu, se je zavedal tudi Slomšek, ki pa jih je nadomešcal s svojim pesni­kovanjem v »ljudskem duhu«. Že v 70. letih 20. stoletja je Rolf Bre­dnich opozoril, da je pesmi z letakov treba na novo ovrednotiti, in s tem revi­taliziral Bausingerjevo tezo, da so ljud­ske pesmi vcerajšnje popevke. Za nas so raziskave potujocih pevcev in njihovega raznolikega repertoarja še toliko bolj pomembne, ker je marsi­katera tovrstna pesem mocno usidrana v slovensko ljudsko pesništvo, tudi v pripovedne pesmi, ki veljajo za nekak- šen reprezentativni vzorec slovenske ljudske pesemske ustvarjalnosti. Zato Marija Klobcar natancno analizira in opozarja na tiste zgodovinske, junaške idr. pripovedne pesmi v naši tradiciji, ki imajo širše evropsko ozadje. Tega pa so prinesli potujoci pevci. Prav pri neka­terih naših pripovednih pesmi bo treba nekoliko korigirati ne le folkloristicno, ampak tudi zgodovinsko stroko. Eno izmed pobud za nastanek te knjige je Mariji Klobcar dal casopisni clanek iz 19. stoletja o bavarskem sejmarskem pevcu Pulsu. Ta je pel pri nas v sloven­šcini in je pesmi tudi tiskal in jih pro­dajal. Zato se je avtorica odlocila, da razišce vse podobne primere od mine­zengerjev do najnovejših casov. Vedno so se skozi stoletja pojavljali nadarjeni posamezniki – igrci, godci, koroški bu­kovniki, študentje, organisti, šolniki, ki so s pesmimi ustvarjali nove prostore. Poleg novicarskih, plakatarskih in no­velisticnih pesmi se je tradicionalno ljudsko pesništvo odprlo še veselim štu­dentskim pesmim o vinu in ljubezni, z njimi pa so v tradicionalno ljudsko po­etiko vstopile nove verzne oblike, kot npr. vagantski verz. V deželnih jezikih pa so se med ljudmi širile še o razlic­nih vojnah, vojaških spopadih, razlicnih nevarnostih in nesrecah pa tudi nabožne pesmi. Pesmi in godci so prinašali ve­dno nove pesmi, za njihovo širjenje pa so skrbele ljudske pevke. Slovensko ljudsko pesemsko izrocilo je bilo odprto tudi za zgodbe o razlicnih prestopnikih. Na Štajerskem so nastajali moritati, ti pa so ponarodevali in postali del »kla­sicnega« ljudskega pesništva. Pevci in godci so radi prepevali še zabavljive pesmi o zakonu ter pesmi z družbeno­politicno problematiko, ki so bile naj­veckrat prinešene od drugod. Prostor za petje in glasbo ni bil omejen zgolj na vaške gostilne, ampak tudi na mestne. Vse do druge svetovne vojne so bile v Ljubljani znane potujoce pevke, t. i. hauzerarce. Nekatere pripovedne pesmi s senzacionalisticno vsebino in parodije so na svojih poteh širili rokodelci, obr­tniki in prodajalci. Šlo je za posebne vr­ste »marketinga«, saj so s pesmimi pri­vabljali kupce. Prenašalci pesemskega izrocila so bili tudi beraci in invalidi. Ti so v zameno za darove in denar prepe­vali predvsem nabožne pesmi in moli­tve. Ta skupina ni prinašala kakšnih pe­semskih in poetoloških novosti, ampak se je opirala na tradicijsko izrocilo. Precej pesemskega gradiva najrazlic­nejših socialnih skupin je zaradi pri­ljubljenosti zacelo ponarodevati in je postalo del ljudskega pesništva. Z natancno podprtimi dokazi o potujo­cih pevcih na Slovenskem je Marija Klobcar odprla (in zaprla) vprašanje o nosilcih ljudskega pesemskega izrocila in razširila razumevanje o ustvarjalcih, s tem pa razširila socialni krog ustvar­jalcev pesmi, ki so s ponarodelostjo oz. s folklorizacijo dobile vlogo ljudskega izrocila. V slovenski slovstveni (pesemski) fol­kloristiki bo monografija Marije Klob­car zagotovo zapisana kot eno temelj­nih del. * Marko Terseglav, dr. literarnih ved, upokojeni znanstveni svetnik; marko.terseglav@gmail.com. Knjižne ocene in porocila Marko Terseglav Knjižne ocene in porocila Marjeta Pisk* JELKA PIŠKURIC: »Bili nekoc so lepi casi«: Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v casu socializma. Inštitut za novejšo zgodovino: Študijski center za narodno spravo (zbirka Razpoznavanja/Recognitions; 39), Ljubljana 2019, 423 str. Monografija Jelke Piškuric »Bili nekoc so lepi casi«: Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v casu socializma je v metodo­loškem pogledu novost v slovenskem zgodovinopisju. Je prvi kompleksnejši poskus predstavitve vsakdanjega ži­vljenja v socializmu na podlagi ustne zgodovine, ki pomembno dopolnjuje podhranjene etnološke in antropološke raziskave tega obdobja. Knjiga, naslovljena s citatom iz Agro­popove Himne mladosti, ki konotira tudi sicer pogost pogled na preteklost, z domiselnimi naslovi poglavij in ilu­strativnim fotografskim gradivom prikaže paleto odtenkov življenja v obcini Ljubljana Vic-Rudnik. Avtori­ca sledi spremembam nacina življenja tako v urbanem kot ruralnem delu ob­cine in dinamiki procesov, ki so se iz mesta širili na podeželje. V poglavju Pristopi k razumevanju življenja v socializmu je podan teo­retski premislek o izboru ustnih virov kot osrednjih virov za razumevanje vsakdanjega življenja in delovanja po­sameznikov v casu socializma. Kljub temu da je spominjanje vedno priklic zgodb preteklosti v sedanjost in kot tako zaznamovano s številnimi sodob­nimi dejavniki, so ustni viri kljucni za razumevanje vsakdanjega življenja ter analizo strategij in praks sogovorni­kov. Pricevanja sogovornikov avtorica uokvirja in vzporeja z diskurzi v ob­cinskih glasilih, s statisticnimi podatki in z ugotovitvami drugih študij obrav­navanega obdobja. Cas socializma, ki je še vedno prisoten tako v kolektivnem kot v individual­nem spominu, vpliva tudi »na pozici­oniranje posameznikov v današnjem casu« (29). Zato se Jelka Piškuric v poglavju Ne bom pozabil na stare ca­se posveti dejavnikom, ki pomemb­no vplivajo na današnje spomine na socialisticno obdobje. Subjektivni in družinski spomin, predvsem izkušnja družine med drugo svetovno vojno, življenjske in ekonomske okolišcine pricevalcev, tako med odrašcanjem kot med terensko raziskavo, ter ge­neracijska pripadnost so tisti kljucni dejavniki, s katerimi posameznik ube­seduje svoje spomine. Na spominska pricevanja vplivata tudi strinjanje s prevladujocim javnim diskurzom ali oporekanje temu, razmišljanje o soci­alizmu je namrec pogosto vrednostno ali politicno pogojeno, zato se tudi na­racije sogovornikov gibljejo med dve­ma poloma, zavracanjem totalitarnega sistema in nostalgijo. V poglavju Ljubljana in okolica v casu socializma so na podlagi življenjskih zgodb in polstrukturiranih intervjujev s 34 pripadniki treh generacij, ki jih je avtorica poimenovala vojna gene­racija (do 1945), baby boom genera­cija (1946–1959) in jeans generacija (1960–1973), prikazane izstopajoce znacilnosti posameznih povojnih de­setletij. Avtorica ugotavlja, da so se kot najboljši »izkazali spomini price­valcev, ki so bili rojeni med letoma 1945 in 1960« (364), saj se dobro spo­minjajo dinamike sprememb. Povojni obnovi je sledil »nov veter šestdesetih let«, ki so ga na zacetku desetletja za­znamovali dvig življenjskega standar­da v Ljubljani, na podeželju pa sredi ali konec desetletja. Poleg hitre rasti sosesk desetletje zaznamuje razcvet popularne kulture z glasbenimi festi­vali, s festivalom Slovenska popevka, širitev dostopnosti in vpliva radia in televizije, zacetek širšega ukvarjanja s športom in turisticne ponudbe. Na podeželju je bila velika težava infra­struktura, a tudi tu so se proti koncu desetletja zacele kazati spremembe v preživljanju prostega casa, ljudje so postajali vse bolj mobilni. V pod­poglavju Sedemdeseta v znamenju tovarišev in potrošnikov avtorica pri­kaže tako boljše življenje in povecano kupno moc zaradi dostopnosti posojil in obrocnega odplacevanja – ob kon­cu desetletja je bilo npr. v ljubljanskih obcinah registriranih dvakrat vec av­tomobilov kot na zacetku desetletja – kot tudi stagnacijo razvojnih projektov zaradi nekonkurencnega in tehnološko zastarelega gospodarstva in nizke sto­rilnosti. Spreminjali se nista samo de­mografska slika (nuklearne družine, priseljenci, odseljevanje s podeželja) in izobrazbena struktura, pac pa tudi nacin preživljanja prostega casa; gle­danje TV je npr. vplivalo na upad dru­ženja s prijatelji in z znanci. Zanimiv je podatek, da so imeli v ljubljanskih obcinah 92 telefonskih prikljuckov na 1.000 prebivalcev, v celotni Sloveniji pa le 34, kar kaže na specificen položaj Ljubljane v modernizacijskih procesih. Podeželski del obravnavane obcine se je še vedno spopadal z neustrezno ko­munalno infrastrukturo, s slabim elek­tricnim omrežjem, pomanjkanjem šol in vrtcev ter posledicno s številnimi samoprispevki za odpravo tega pri­manjkljaja. Krizna osemdeseta leta so bila zaznamovana s (hiper)inflacijo, z omejitvami pri nakupih, s cakanjem v vrstah, z boni za nakup bencina pa tudi z dokoncanjem monumentalnih pro­jektov (Trg revolucije, Cankarjev dom, Pot spominov in tovarištva). Precejšnje spremembe so v življenju posamezni­kov in dinamiki skupnosti nastopile po uveljavitvi osebnega avtomobila kot glavnega prevoznega sredstva za pri­hod na delo, na spremembe je vplival tudi nakup osebnih racunalnikov in vi­deokaset, družabno življenje mladih pa so zaznamovale podeželske diskoteke. Po opisu znacilnosti posameznih de­setletij se avtorica posveti dojemanju socialisticne stvarnosti. Iz naracij sogo­vornikov so izstopali obcutek, da je so­cializem omogocal vecjo socialno var­nost in enakopravnost, in spomini na kršenje clovekovih pravic, onemogoca­nje svobode izražanja in zasebne inicia­tive (157). Ce v analizi javnomnenjskih raziskav prevladujejo podobe visokega vrednotenja socialne varnosti in ena­kosti ter relativno veliko nezanimanje za politiko, pa se v osebnih spominih pojavljajo spomini na prijateljstva, dru­ženje, ustvarjanje družine, relativno do­ber standard (po pomanjkanju povojnih let), lahka pot do zaposlitve, možnost izobraževanja. Po drugi strani pa se spomini dotikajo politicne represije, ki je imela posledice za družinske clane žrtev, privilegijev dolocenega sloja pre­bivalstva, omejevanja svobode govora, veroizpovedi in zasebne iniciative ter obcutka zaprtosti. Avtorica zatem preide na posamezne topike, ki so najpomembneje zaznamo­vale spomine ljudi. Delovno razmerje je pomenilo vec kot le vsakomesecno placo, omogocalo je še socialni turi­zem, dostop do posojila za gradnjo hiše ali nakup stanovanja, tudi notranje izo­braževanje, cesar nezaposleni niso bili deležni. Ljudje se kljub narašcajocim razlikam spominjajo predvsem enako­sti med ljudmi, vecina prebivalstva je imela podoben standard, obcutek pa iz­datno izhaja iz druženja in družabnega življenje zaposlenih (izleti, pikniki, le­tovanja ipd.). V poglavju Dežela, kjer srecen je delavski rod avtorica osvetli tudi težave pol delavcev pol kmetov, vpliv politike na zaposlovanje, saj so imela do zacetka 60. let politicna meri­la prednost pred strokovnimi, in obve­znega clanstva v sindikatih. V pricevanjih so osrednje mesto za­vzemale informacije o življenjskem standardu in potrošnji, kar avtorica predstavi v presecišcih poglavja Naš mali avto in druge dobrine. Omejitve na trgu so ljudje uspešno premagovali tako z racioniranjem in s cakanjem v vrsti kot s kopicenjem zalog in pride­lavo domace hrane. Splošna sta bila re­cikliranje in »naredi sam« proizvodnja oblacil in drugih potrebnih proizvodov. Avtorica v celotni monografiji spremlja pomen mreženja in socialnega kapitala kot dveh zelo pomembnih življenjskih strategij v socializmu, ob tem pa pou­dari, da nista vodila v korupcijo, kot se to pogosto razume v raziskavah (post)socializma. Omeni posebne ugodnosti za družine funkcionarjev in castnikov JLA, obenem pa prikaže, da so bile tudi te skupine diferencirane in so lah­ko le z varcevanjem in s skromnostjo prišle do zastavljenih ciljev. Med stra­tegijami preigravanja sistema sta bila tudi placevanje na ceke, saj se je zaradi visoke inflacije dejanska vrednost na­kupa oz. storitve do unovcitve ceka že zmanjšala, ter nakupovanje v tujini, ki je bilo povezano tako s pomanjkanjem v domovini kot s hitro se razvijajoco potrošniško kulturo. Ljudje so ob po­manjkanju dobrin ali ob anomalijah v njihovi distribuciji iskali sive cone, tu­di na crnem trgu, z delom na crno in s švercanjem. Omejitve so tako postale poligon za cloveško iznajdljivost in so vecinoma spodbujale solidarnost, mre­ženje in neformalna ekonomija pa sta zagotavljala socialni mir. Poglavje Zidamo marljivo ponuja zgo­stitev naracij o samogradnjah hiš kot najbolj zaželeni obliki urejanja stano­vanjskega vprašanja, o (ne)dostopno­sti družbenih in drugih stanovanj ter o stanovanjskih posojilih, ki so zaradi fiksne obrestne mere izgubljale svojo vrednost. Z obzorja svojega zanimanja pa avtorica ne izpusti niti soudeležbe prebivalstva pri gradnji javne infra­strukture. Spomine sogovornikov na sociali­sticno preteklost dopolnjujejo njihovi odzivi na spremenjene politicne in go­spodarske razmere. Avtorica v provo­kativno naslovljenem poglavju Kam s socialisticno preteklostjo? povzame in interpretira spoznanja raziskave. Svet, ki so se ga spominjali sogovorniki, je bil zaznamovan s politicnimi in z go­spodarskimi omejitvami, bil pa je tudi svet socialne varnosti in relativne ena­kosti. Ljudje so zaupali, da bodo javne institucije poskrbele za njihovo fizicno in socialno varnost (360). Ljudje v po­liticni sistem niso dvomili, dokler so bile njihove življenjske razmere do­volj dobre ali so v njem videli možnost napredka (250). Znotraj in na robu sistemskih možnosti so iskali nacine za izboljšanje ekonomskega položaja, možnosti za dobro življenje. Analiza ni posvecena le življenjskim okolišcinam, temvec tudi motivacijam, strategijam in praksam, ki so jih posamezniki spre­jemali za obvladovanje vsakdana in iz­boljšanje življenjskih razmer. Avtorica tako upošteva raznovrstne potenciale ljudi, da soustvarjajo družbo, v kateri živijo, izkorišcajo njene slabosti in se na racun anomalij šalijo. Posebna vrednost monografije je, da obravnava spremembe v Ljubljani, ki so se pozneje širile tudi v druge dele Slovenije, obenem pa zasleduje hete­rogenost in casovno dinamiko razvo­ja v mestnem in primestnem okolju. Avtorica se v monografiji uspešno iz­ogiba pastem vrednotenja obdobja in osredinjenja zgolj na enostranske vi­dike socializma, kot npr. poudarjanje pomanjkanja, posploševanje idr. Ves cas opozarja na povezanost spominov s socialno pozicioniranostjo izvorne družine sogovornikov v socialisticni družbi ter na spreminjajoco se podo­bo in znacilnosti socialisticne družbe v posameznih desetletjih. Delo je zato s številnimi podatki in z izrisom osre­dnjih tock spominov na življenje v so­cializmu nadvse pomembna pridobitev v raziskavah vsakodnevnega življenja druge polovice 20. stoletja. * Marjeta Pisk, dr. interkulturnih študijev, znanstvena sodelavka, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU; marjeta.pisk@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Marjeta Pisk Knjižne ocene in porocila Marjeta Pisk Knjižne ocene in porocila Naško Križnar* ANDREJ BRENCE: Vinogradništvo na ptujskem obmocju od pojava trtne uši konec 80. let 19. stoletja do leta 1991. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Ptuj 2019, 144 str. Obmocje v naslovu je vecdesetletno delovišce Andreja Brenceta, kustosa etnologa v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož, vinogradništvo pa gospodarska panoga par excellence tega obmocja. Brencetova monografija je obširna in dobro dokumentirana kronika vino­gradništva v kljucnem obdobju njego­vega razvoja, to je, v obdobju sanacije po trtni uši v casu Avstro-Ogrske in v obdobju postopnih modernizacij v 20. stoletju. Brence je knjigo pripravljal vec let. Njegove clanke o tej temati­ki zasledimo že v letih 2003 in 2017. Vmes se je posvecal zlasti pustnim še­gam (glej monografijo Fašenk za halo­škimi vrtami, Lancova vas 2018). Leta 2012 je postavil Stalno zbirko tradici­onalnih pustnih mask. Med njegovim vodnjem muzeja v obdobju 2014–2015 je pod njegovo odgovornostjo nastal bogato opremljeni katalog monograf­skega znacaja Razkošje na podeželju: Pohištvo v ptujskem gradu (2014). Obravnavana monografija je sestavlje­na iz štirih razdelkov. V prvem je pri­kazan razvoj vinogradništva na sloven­skem Štajerskem od pojava trtne uši do leta 1941, v drugem vinogradništvo od leta 1941 do 1991, v tretjem so prika­zani nacini obnove vinogradov, v cetr­tem pa kletarstvo. Vsi razdelki skupaj štejejo 14 poglavij. Brence v knjigi navaja 46 avtorskih publikacij, pregledal je 17 periodic­nih regionalnih in lokalnih publikacij, od katerih je najdlje izhajal Slovenski gospodar (1879–1931), in v Zgodovin­skem arhivu Ptuj našel 36 uporabnih arhivskih enot. Knjiga velikega forma­ta je bogato ilustrirana. Fotografije, ve­cinoma crno-bele, številnih avtorjev in iz razlicnih arhivov, so iz vseh obrav­navanih obdobij. Na notranji strani platnic je spredaj in zadaj dvostranska crno-bela fotografija, domnevno z za­cetka 20. stoletja, ki vsebuje vse atri­bute vinorodnih Haloz: gricevnat svet, vinicarijo, trse, križ, klopotec in vino­gradnika s sodom. Poglavje o trtni uši in sanaciji po njej je lahko podlaga za primerjavo z istim obdobjem na drugih vinogradniških obmocjih današnje Slovenije. Štajer­ska vinorodna obmocja, zlasti Bizelj­sko, so bila najuspešnejša v novem or­ganiziranju vinogradnštva po trtni uši in vzor drugim. Škoda, da primorska vinorodna obmocja, ki so po prvi sve­tovni vojni prišla pod Italijo, tega vzo­ra niso bila deležna v vecji meri. Bren­ce navaja, da je imel ptujski vinorodni okoliš pred trtno ušjo najnižji hektarski donos, zato je bila sanacija vinorodnih okolišev po trtni uši priložnost za nov zagon vinogradništva. Manjša težava v Brencetovi monografiji je oprede­litev obmocja obravnave, ker so se v prikazanem razdobju zamenjale štiri državne uprave in prav toliko politic­nih sistemov. Z njimi so prihajale nove razdelitve upravnih in vinorodnih oko­lišev, vendar je iz obravnave obdobja 1941–1991 razvidno, da se Brence posveca v glavnem ptujskemu vinoro­dnemu okolišu, Halozam in Srednjim Slovenskim goricam. Kljub temu bi v tej in podobnih publikacijah bralcu za lažje spremljanje razvojne dinamike veliko pomagali zemljevidi. Besedilo je berljivo in posejano s šte­vilnimi zanimivostmi tudi za laicnega bralca. K sreci so se v vsakem obdobju Brencetove tematike našli vestni zapi­sovalci, kronisti, ki so v pisanju zapu­stili kljucne podatke za sledenje razvo­ja vinogradništva. Zelo napeto je na primer branje o sanaciji vinogradništva po trtni uši. Takrat se je zacelo izobra­ževanje pridelovalcev, ustanovile so se šole in tecaji tako za delo v vinogradu kot tudi za kletarsvo. V obravnavanem obdobju se je zame­njalo veliko število vinskih vrst. Leta 1841 je na primer izšla publikacija, ki je za Štajersko objavila slike 300 raz­licnih vinskih vrst, kar je kazalo na nenacrtno vinogradništvo. Leta 1905, sredi obnove po trtni uši, je izšel pre­dlog trtnega izbora z osmimi vrstami belega vina in štirimi rdecega, kar naj bi bilo podlaga za prihodnje intenzivno vinogradništvo. Brence v poglavju Obramba proti toci, ki je za nepoucene eno zanimivejših, omenja poškodbe pri streljanju proti toci. Naj dodam, da je to je motiv, ki ga je uporabil Tone Partljic v scenariju za film Vdovstvo Karoline Žašler (1976), v katerem se glavna junakinja na kon­cu razstreli v eni od strelnih hišic proti toci. Po letu 1908 je bilo streljanje pro­ti toci ukinjeno. Vinogradnštvo je panoga, ki je ptujske mešcane povezovala s podeželjem, na primer s Halozami. Mešcani so tam imeli vinograde in gosposke zidanice ali vile, kamor so se preselili v casu trgatve. Brence omenja slikovite pri­zore, ko so se »po cestah valile kolone kmeckih voz s sodi in kocije, naložene s posteljnino in drugo opremo, ki so jo lastniki potrebovali za casa bivanja v gosposkih zidanicah.« V Brencetovi knjigi si tako sledijo do­bro dokumentirana poglavja o organi­ziranosti vinogradnikov, lastninskih razmerjih in spremembah, bogatenju in propadu velikih trgovcev z vinom, sejmih, trsnicarstvu, trgovini z vinom, alkoholizmu, šolanju o vinarstvu, dr­žavnih ukrepih in siromaštvu ptujske­ga podeželja, vse do obdobja po drugi svetovni vojni, ko se nacionalizirana posestva mešcanov, grašcakov, tujih lastnikov in veleposestnikov združu­jejo v državna kmetijska gospodarstva. Po odpravi stoletnih vinicarskih raz­merij postanejo nekdanji vinicarji de­lavci v državni službi, v novo nastalem Kmetijskem kombinatu Ptuj, ki je ob­segal haloška gospodarstva, Vinarsko zadrugo na Ptuju in druge. V obdobju po drugi svetovni vojni je bila velika pozornost posvecena obnovi vinogra­dov. V poglavjih o obnovi družbenih in zasebnih vinogradov etnolog Brence poseže po svojem bogatem poznava­nju ptujskega podeželja, ljudi, njihovih življenjskih razmer in gospodarjenja, in to z vsemi podrobnostmi tradicio­nalnih delovnih postopkov v vinogra­dništvu. Pred nami, kot v zgodovin­ski freski, zaživijo haloški vinicar in ptujski mešcan, podeželje in mesto, ki ju vinogradništvo povezuje skozi vso zgodovino Ptuja od antike do danes. Z Brencetovo knjigo je podan kako­vosten diahron diskurzivni okvir za nadaljnje podrobnejše študije vinogra­dništva in njegovih sestavin. Vsak bra­lec bo lahko iz knjige potegnil kakšno zanimivo spoznanje o zgodovini vino­gradništva na ptujskem obmocju. Naj omenim samo eno. Vsaka spremem­ba politicnega sistema oz. državnega okvira je vinogradništvu na ptujskem prinesla najprej krizo, nato pa posto­pno izboljšanje in nove perspektive. Sledili so si: katastrofa po trtni uši, iz­guba avstrijskega tržišca po prvi sve­tovni vojni in izguba jugoslovanskega po osamostvojitvi Slovenije. O posle­dicah zadnje spremembe razen opu­stelih državnih vinogradov prica na­slednji podatek: v obdobju 1980–1985 so na tem obmocju pridelali 3.570.000 litrov vina, danes pa 1.300.000. * Naško Križnar, dr. etnologije, upokojeni znanstveni svetnik; nasko@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Naško Križnar Knjižne ocene in porocila Iztok Ilich* EDA BELINGAR (ur.): Štanjel, variacije v kamnu: Kulturna dedišcina Štanjela Slovensko konservatorsko društvo, Ljubljana 2019, 224 str. Starodavno kraško naselje Štanjel – potem ko ga je po nepotrebnem razde­janju v zadnjem obdobju druge svetov­ne vojne zapustila vecina prebivalcev in je bilo prepušceno propadanju – je v novejšem casu deležno vedno vecje pozornosti. Ob casnikarski vzhicenosti nad kraškim biserom s kamnitimi žle­bovi in slikovito kraško vasico, roman­ticnim prizorišcem prestižnih porok, tu in tam tudi v bolj poglobljenih zapisih. Kljub temu pa Štanjel doslej še ni do­bil temeljite knjižne obravnave. Poja­vljal se je, bolj površno, le v turisticnih publikacijah, s kulturnozgodovinskega vidika pa predvsem v delih o arhitek­tu in urbanistu Maksu Fabianiju, ki je kraju v 30. in 40. letih prejšnjega stole­tja dal neizbrisen osebni pecat. Monografijo Štanjel, variacije v kamnu s podnaslovom Kulturna dedišcina Štanjela je uredila konservatorska sve­tnica, etnologinja Eda Belingar, izdalo pa Slovensko konservatorsko društvo. Projekt sta financno podprla Ministr­stvo za kulturo in Obcina Komen, ka­mor spada Štanjel. Uvodne besede žu­panov so v takšnih primerih bolj ko ne protokolarne narave, tukaj pa je Erik Modic v nekaj besedah strnil, zakaj si Štanjel zasluži uvrstitev na seznam najvecjih biserov slovenske arhitektu­re in kulture. »Ni le eno najstarejših naselij v Sloveniji, marvec je navkljub vsem zgodovinskim zablodam še ve­dno živo.« S to mislijo, osvetljeno z razlicnih vidikov, se bralec v nadalje­vanju sreca še veckrat. Zbornik dvanajstih prispevkov desetih avtorjev zacenja pogled v preteklost. Urednica, avtorica še treh poglavij, najprej v uvodu oriše posamezne faze bolj ali manj organiziranega in nadzo­rovanega obnavljanja stavbnega fonda starega vaškega jedra od leta 1949 do urejanja obnovljenih delov palacija štanjelskega gradu, ki še traja. Od za­miranja do vracanja življenja v utrjeno kraško vas s potomci nekdanjih prebi­valcev in ljubitelji kraške stavbne de­dišcine od drugod. Pri cemer poudarja, da vasi pecat dajejo predvsem stalni prebivalci, »vašcani, ki z vasjo živijo v dobrem in slabem«. Miloš Fon nato v zgodovinskem pre­gledu Vas in grad opozori na skoraj ne­pretrgano poseljenost obmocja Turna nad Zgornjo vasjo, morda že od bro­naste dobe, medtem ko so najstarejši pisni viri o Štanjelu, utrdbi na križi­šcu že v antiki važnih prometnih poti, mlajši. Z zacetka 14. stoletja, ko je vas, imenovana še Sv. Angel, za skoraj 500 let, v katerih so se vrstili turški vpadi, kmecki upori, leta kuge in kobilic ter vojn avstrijskih lastnikov z Benetka­mi, prešla v roke rodbine Kobencl. Po vzponih in padcih je Štanjel, navaja Fon, z bolnišnicami in s skladišci po­men znova pridobil med prvo svetovno vojno. Avstrijci so ga že prej povezali z železnico, tako da je bil do jeseni 1917 ena pomembnejših opornih tock v za­ledju tik za soško fronto. Dobi fašizma in unicenju pred koncem vojne je do leta 1947 sledila zavezniška uprava, ko je bil Štanjel obmejno naselje cone A. Patricija Bratina piše o arheoloških najdbah, ki potrjujejo obstoj prazgodo­vinskega gradišca in rimske naselbine, ceprav so poznosrednjeveške in novo­veške gradnje zabrisale velik del sle­dov starejših poselitev. Po ohranjenosti najbolj izstopa utrdba na Gledanici, s katere so lahko vsakokratne posadke nadzorovale dogajanje na vse strani vec deset kilometrov dalec. Arhitekt Mitja Mozetic sledi obnovi grajskega kompleksa, ki se je s sani­ranjem in z rekonstruiranjem ruševin, najvec pod vodstvom arhitektke Na­taše Štupar Šumi in statika Stojana Ribnikarja, zacela leta 1971. Prva fa­za se je koncala z ureditvijo dvorišca in odprtjem galerije Lojzeta Spacala v vzhodnem krilu gradu. Po letu 1999 se obnova nadaljuje. Štanjel – kraška naselbina je naslov prve teme, ki jo v zborniku obravnava Eda Belingar. Tudi ona najprej seže v preteklost. Ugotavlja, kje je v srednjem veku potekala pot skozi naselje, ki je imelo v 16. stoletju pravico do treh sej­mov. Na obstoj srednjeveškega gradu naveže domnevo, da so bile njegove razvaline vir vecine kamnitih gotskih detajlov, vgrajenih v fasade štanjelskih hiš, kvaliteto njihove izdelave namrec težko prisodimo ljudskim ustvarjalcem. Po združevanju posameznih stavbnih enot v »domacije« v 18. in 19. stoletju, še ugotavlja, je podoba Štanjela vecje spremembe znova doživela v letih med svetovnima vojnama, ko je arhitekt Fa­biani zacel uresnicevati idejo zdravnika Enrica Ferrarija iz Trsta, da bi v Štanje­lu uredil sanatorij. Tretje obdobje vecjih sprememb so bila leta po drugi vojni, ko je Zavezniška vojaška uprava poskrbela za obnovo dela porušenega stavbnega fonda v starem Štanjelu, v dolini pa je zacelo rasti novo naselje. Belingarjeva nato piše še o razvoju štanjelske hiše od enocelicne enote do nadstropnih stavb z gospodarskimi poslopji, o opušcanju zunanjih sto­pnišc in dozidavanju spahnjenic, bival­nih prostorov z ognjišcem, in o drugih spremembah v 19. stoletju. Na koncu zaokroži svoj delež v monografiji s po­glavjem Preskrba vasi z vodo, v kate­rem najvec govori o gradnji obcinske­ga vodovoda na zacetku 20. stoletja. Sicer so vašcani vodo zase in živino dobivali iz vodnjakov in kalov, ki pa so jih po napeljavi vodovoda opustili, ta­ko da za mnogimi, ki jih omenja, danes ni vec sledu. V osrednjem delu monografije so zbrani zgodovinski in umetnostno­zgodovinski prispevki. Jasna Svetina v prispevku Taborna obzidja obnavlja zabrisano podobo poteka nekdanjih obrambnih objektov, Ana Jazbec in Tomaž Lazar pa se posvecata ostan­kom poznosrednjeveških in renesanc­nih fasad z naslikanimi arhitekturnimi cleni in upodobitvi vojaka landskneh­ta v eni od hiš. Robert Peskar najprej predstavlja zgodovino in bogato opre­mo štanjelske cerkev sv. Daniela z ne­navadnim, na limono spominjajocim zvonikom, in nato še skromnejšo cer­kev sv. Gregorja na pokopališcu, ki si ga Štanjelci delijo s Kobdiljci. Svoje poglavje ima tudi najvecja znamenitost Štanjela, Ferrarijev vrt, stvaritev Ma­ksa Fabianija. O nastajanju in ureditvi tega izjemnega spomenika oblikovane narave piše Marvy Lah, ki opozarja tu­di na manj vidne dele sistema zbiranja in pretoka vode od cisterne ob cesti, ki vodi med današnjimi vrtovi proti domaciji Skoncovih, do betoniranega korita ovalnega ribnika z znamenitim mostickom v parku. O letih 1915–1917, ko je bil Štanjel z veliko bolnišnico in železnico po­membna tocka avstrijske obrambe na Krasu, prica predvsem vojaško poko­pališce v globeli pod vasjo. Ernesta Drole v zadnjem poglavju piše o tem, pa tudi o drugih tovrstnih kulturnozgo­dovinskih spomenikih. Slikovna spremljava besedil presega zgolj ilustrativno vlogo. Tako rekoc še sveže in v novejšem casu posnete fotografije se prepletajo in zapletajo v dialog s sto in tudi vec let starim doku­mentarnim slikovnim gradivom, tako da opozarjajo na razlike med nekda­njim stanjem in spremembami, ki so jih prinesle bolj ali manj posrecene obnove in prezidave objektov. Vecidel so repro­ducirane v crno-beli tehniki, tako da so premiki, nastali v casu, še bolj vidni. Na koncu je treba omeniti, da bi bilo knjigi v prid, bralcem pa v veliko po­moc, ce bi ji bilo priloženih nekaj pro­storskih skic – ali vsaj en vecji zemlje­vid – z razlicno obarvanimi oznakami, kje stojijo, in predvsem, kje je v pre­teklih obdobjih stal ta ali oni opisani objekt. Kje je na primer potekalo prvo­tno obzidje in kje so stali srednjeveški grad ter obrambni stolpi, kje je skozi vas vodila cesta, kje je bila »judeja«, hiša ali dve z judovskimi prebivalci, ki so skrbeli za trgovino in denarne zade­ve ipd. Zgolj besedni opisi kljub pri­zadevanjem avtorjev, da bi bili kar se da natancni, so za orientacijo na terenu nezadostni in tudi poznavalca dana­šnjega Štanjela pustijo v negotovosti. Ne glede na to pomanjkljivost in hibo velike vecine zbornikov, da se navedbe posameznih avtorjev rade ponavljajo, je v vseh pogledih bogato knjigo ve­selje vzeti v roke. Kar pa, žal, mnogim ne bo dano. Namenjena je v prvi vrsti strokovnim javnostim in protokolar­nim priložnostim, del pa tudi prodaji. Razlog vec za še kakšno bolj poljudno predstavitev Štanjela in okolice, v ka­teri bi bilo vec še ne dovolj pojasnjene bližnje preteklosti in sedanjosti. In da bi v njej prišli bolj do besede sami Šta­njelci. * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Knjižne ocene in porocila Iztok Ilich Knjižne ocene in porocila Milan Vogel* GAŠPER KRIŽNIK: Sveti Coprijan. Pravljice, povedke in drugo pripovedno izrocilo iz Motnika in okolice. Založba ZRC, Ljubljana 2020, 456 str. Slovensko ljudsko slovstvo je boga­tejše za obsežno ter odlicno urejeno in opremljeno knjigo ljudskih pripovedi z obmocja med Kamnikom in Locico pri Vranskem. Pred vec kot poldrugim stoletjem jih je zbiral cevljar in trgo­vec Gašper Križnik, reven kmecki sin, ki je živel med letoma 1848 in 1904. Knjigo Sveti Coprijan sta s sodelavci za objavo pripravili, uredili, opremili z opombami in slovarckom manj zna­nih besed, predvsem germanizmov, ter napisali spremni besedi ravnateljica kamniške knjižnice Franceta Balantica Breda Podbrežnik Vukmir in odlicna poznavalka slovenske slovstvene fol­klore Monika Kropej Telban z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ti ustanovi sta knjigo s skoraj 500 stranmi in ilustracijami Mihe Hancica tudi založili. Gašper Križnik je bil samouk brez šolske izobrazbe in se je sam usposo­bil in naucil pisati. Zbral je okrog 350 pripovednih enot, ki jih je vecino za­pisal sam, nekatere pa so mu napisali pripovedovalci, za kar je marsikate­remu moral tudi placati. Zanimiva je starostna struktura pripovedovalcev, ki sega od desetletnega fantica do staro­stnikov, med njimi pa so bili vse od va­jencev, vojakov, krcmaric do arestan­tov. Tudi sam je zacel zbirati ljudsko blago, deloma zato, da bi kaj dodatno zaslužil, saj je bilo to v drugi polovi­ci 19. stoletja tako rekoc »v modi« ta­ko med šolanimi kot med nešolanimi ljudmi, narocniki pa so tudi placevali, toda njegov vnuk Janez Križnik je pre­prican, da »to ni bil le njegov konjicek, ampak notranja potreba in poslanstvo. Zato je prehodil vse kraje od Kamnika do Celja, od Motnika do Zagorja, pa tudi kraje v Savinjski dolini« (str. 15). Križnik se je vkljuceval tudi v medna­rodno zbirateljsko dogajanje. Bil je v stiku z uglednim zapisovalcem ljud­skega izrocila Baudouinom de Courte­nayjem, pri nas znanem predvsem po raziskovanju Rezije. Okoli leta 1878 mu je v Sankt Peterburg poslal nekaj gradiva in v porocilu o zbiranju zapi­sal: »Vec kot polovico narodnih reci sem izrocil Slovenskej Matici« (str. 16). Gradivo, ki mu ga je poslal, je še danes shranjeno v arhivu v Sankt Pe­terburgu, kopije pa v Inštitutu za slo­vensko narodopisje ZRC SAZU. Leta 1874 je sam založil knjižico osmih pravljic in pripovedk z naslovom Slo­venske pripovedke iz Motnika. Nabral in v izvirnem jeziku zapisal Podšavni­ški. Natisnili so mu jo v tiskarni Druž­be sv. Mohorja v Celovcu. Objavljal pa je tudi v revijah in zbornikih v Zagrebu in v Sloveniji. Zelo vneto je zbiral tudi za zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štre­klja in iz te zapušcine je nastala tudi knjiga Sveti Coprijan, omenjeno pa je, da bo mogoce nastala še kakšna iz dru­gega ohranjenega gradiva. Veliko pravljic in pripovedk pripo­veduje o grajskem življenju, zakletih grajskih gospodicnah, ki jih po navadi reši najmlajši od treh sinov kakšnega grašcaka ali celo kmeta, o zakletih gra­dovih in deželah, veliko pa je tudi mo­tivov, ki jih v ljudskem pripovedništvu redko srecamo. Takšna je npr. pravljica št. 11 o kralju, ki je imel dvanajst hcera in dvanajst sinov, a le dvanajst grašcin, zato jih je prisilil, razen najstarejših dveh, da so se porocili med seboj – in zato so vsi okamneli. Pretresljive so tudi besede dekleta: »Ko sem bila stara osem let, so me bili ravbarji ukradli, in zdaj je od tega že štiri leta in me vsak dan štiriindvajset ravbarjev nuca.« Zato Monika Kro­pej Telban v spremni besedi piše: »Od drugih zapisov tistega casa loci Križni­kove pravljice in povedke tudi njihova izjemna vsebinska raznolikost ter bo­gastvo motivike, simbolike in metafo­rike. Kreativnost in fantazija pogosto presegata pripovedno izrocilo, ki so ga zapisali drugi zapisovalci tistega casa. Milko Maticetov meni, da je Gašper Križnik ohranil živo ljudsko pravljico za odrasle z vsemi možnimi epizoda­mi, ki so jih šolani zbiralci zaradi ne­kakšnih pedagoško-moralnih nacel na široko obšli, nekateri pa jih menda niti slišali niso« (str. 18). * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenšcine, upokojeni komentator v kulturni redakciji; mavcmilan@gmail.com. – Besedilo je bilo predvajano 7. septembra na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Knjižne ocene in porocila Milan Vogel Knjižne ocene in porocila Katarina Šrimpf Vendramin* ANTON MRKUN: Narodopisna knjižnica. Mestna knjižnica (Domoznanska zbirka obcin Grosuplje, Ivancna gorica, Dobrepolje), Grosuplje, 2013, 260 str. LJUBIC TONE: Narodopisna knjižnica. Mestna knjižnica (Domoznanska zbirka obcin Grosuplje, Ivancna gorica, Dobrepolje), Grosuplje, 2017, 262 str. »Slovenci imamo mnogo narodnega blaga. Imamo kmecko arhitekturo, na­rodne noše, vezenine, plastiko, ljudsko slikarstvo, domaco umetnostno obrt, krasno narodno pesem in njene melo­dije, pripovedno blago in mnogotere druge stvari, ki jih drugi narodi nima­jo.« To so bile uvodne besede v knjigi, pravzaprav uvod v zbirko, ki jo je pred 77 leti zasnoval in izdal Anton Mrkun, duhovnik, zgodovinar in narodopisec. Uredništvo Domoznanske zbirke obcin Grosuplje, Ivancna gorica, Dobrepolje pa se je odlocilo, da Markunovo zbir­ko znova izda in tako približa bralcem. Leta 2013 je izšla prva knjiga s ponati­som zvezkov Etnografije velikolaške­ga okraja oz. Narodopisne knjižnice, kot je bila zbirka pozneje poimenova­na. Že besede, ki sem jih zapisala na zacetku, pa dejansko razkrivajo vse­bino dveh knjig, ki prinašata skrbno izbrano etnografsko gradivo o mnogih plasteh življenja v prvi polovici 20. stoletja na obmocju nekdanjega veli­kolaškega okraja. Prva knjiga Antona Mrkuna, ki je bi­la prvic izdana leta 1943, v ponatisu pa leta 2013, v uvodnem delu najprej prinaša predstavitev prostora, ki zaje­ma katastrske in demografske podatke, predstavitev naravnih znacilnosti ter zgodovinski oris krajev v obcini Vi­dem - Dobrepolje, Velike Lašce in vasi iz katastrske obcine Velike Lipljene. Najvecji doprinos pa je etnografsko gradivo o gospodarskem življenju teh krajev, saj knjiga vsebuje ponatis prvih dveh zvezkov s tematiko kmetijstva ter obrti in trgovine. Mrkun, duhovnik, ki se je zanimal tudi za narodopisje, red­no sodeloval z Etnografskim muzejem in objavljal v tedanjem Etnologu, je v prvem zvezku popisal in opisal razlic­ne vidike poljedelstva, sadjarstva, goz­darstva, nabiranja zdravilnih in drugih rastlin, živinoreje in lova. Dotaknil se je tako nacinov obdelave polj, sadnega drevja, orodij kot tudi šeg in navad pri živinoreji. Pri tej opiše vse panoge od prašicjereje, ovcereje, kozjereje, pe­rutninarstva, zajcjereje do cebelarstva. Še posebej skrben pa je bil pri pripravi poglavja o lovu, kjer je izcrpno opisal lokalno zanimivost – polšji lov. Na koncu tega dela izvemo še nekaj o pro­metu z vprežno živino, v sklepnem de­lu pa predstavi oblike kmetijskega za­družništva na obravnavanem obmocju. Drugi del knjige prinaša ponatis dru­gega zvezka z naslovom Obrti in trgo­vina velikolaškega okraja. Mrkun je v tem zvezku pripravil pregledno pred­stavitev obrti in trgovskih dejavnosti. Opisal je 40 obrtnih dejavnosti (ter 15 razlicnih oblik in zvrsti trgovanja – ta­ko tistih, ki so bile v teh krajih prisotne v 30. letih 20. stoletja, kot tudi takšnih, ki so jih do takrat že opustili, npr. tr­govanje s soljo, železarski obrat). Za zacetek je podrobno opisal platnarstvo, nato pa še druge bolj znane (mizarstvo, sodarstvo, delo krojacev, šivilj, krznar­jev) ali manj razširjene obrti (obešal­nikarji, avbarice, krtacarji, smolarji, pepelarji) in take, ki so bile že bližje industrijski proizvodnji (npr. stolarne, industrija igrac). V nadaljevanju je predstavljena trgovska dejavnost ob­mocja – od opisa nastanka prve trgo­vine z mešanim blagom, krošnjarjenja Kocevarjev in Belokranjcev, kupce­vanja z živino in pridelki ter lesne tr­govine do trgovine z gozdnimi sadeži in zelišci. Druga knjiga, izdana leta 2017, prina­ša ponatis tretjega in cetrtega zvezka Narodopisne knjižnice, ki ju je pripra­vil Mrkunov sodelavec, ucitelj, ljubi­teljski etnograf, publicist in ilustrator Tone Ljubic. V prvem delu te knjige je ponatis zvezka z naslovom Ljudske pripovedke iz Dobrepolj. V njem je Ljubic objavil 22 pripovedi, med nji­mi pravljice, povedke, šaljive zgodbe in legende. Cilj njegove objave je bil v knjigi zbrati pripovedi, ki so naj­bolj razširjene med Dobrepoljci, in jih prirediti tako, da bi se prijetno brale. Ceprav je bil zavoljo tega deležen ne­kaj kritik strokovne javnosti, pa Lju­biceva zbirka pripovedi korektno in pregledno predstavlja dobrepoljsko pripovedno izrocilo, ki danes ni vec živo. Drugi zvezek, ki ga je pripravil Ljubic, pa je Ljudska umetnost v Dobrepoljah. V njem popiše in predstavi razlicne izdelke, na katerih je mogoce videti krasilne elemente. Tako lahko beremo o belih in barvnih vezeninah na oblaci­lih in hišnem tekstilu, o posebnih »pe­civih«, kot so npr. golobice, poprtnik, lect, o velikonocnih pisankah, rezbar­skih izdelkih, panjskih koncnicah ter o zunanjih in notranjih krasilnih ele­mentih stavb in bivanjskih prostorov. Še posebej pa je zanimiv razdelek o pustnih opravah, ki je hkrati tudi prvo objavljeno besedilo o dobrepoljskih mackarah. Knjigi pa nista bogati samo zaradi opisanih tem, ampak tudi zaradi drob­cev drugih informacij, ki jih avtorja podajata med opisi in predstavitvami posameznih tem – npr. o medsosedski pomoci, družbeni vlogi jajcaric, vero­vanjih, šegah in navadah. Ceprav so Mrkuna in Ljubica pri zbiranju vodili predvsem motivi »reševanja pred po­zabo«, pa ima danes gradivo, ki je bi­lo znova objavljeno v predstavljenih dveh knjigah, pomembno dokumentar­no vrednost, saj odstira mnoge plasti življenja ljudi v casu med obema sve­tovnima vojnama na obmocju nekdan­jega velikolaškega okraja. Knjigi sta zanimivi tako za laicno kot tudi stro­kovno javnost, predvsem za tiste, ki se ukvarjajo s katero od bogatega nabora zajetih tematik. Vsekakor pa sta to po­natisa, ki ju je zaradi obilja raznovrst­nih informacij vredno vzeti v roke. * Katarina Šrimpf Vendramin, dr. etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; katarina.srimpf@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Katarina Šrimpf Vendramin Knjižne ocene in porocila Tina Ivnik* GIORGIO BANCHIG: Ob zvoku remonike: Ob 150-letnici plebiscita in prikljucitve Beneške Slovenije, Furlanije in Benecije h Kraljevini Italiji / Al suono della remonica: A 150 anni dal plebiscito e dall'annessione della Slavia, del Friuli e del Veneto al Regno d'Italia. Most, Združenje Don Eugenio Blanchini, Cedad 2016, 251 str. Giorgio Banchig, novinar, zgodovinar in publicist, je avtor številnih razprav in študij o zgodovini Nadiških dolin. Je predsednik Inštituta za slovensko kultu­ro, ki povezuje slovenske organizacije v videmski pokrajini, in viden kulturni delavec v Beneški Sloveniji. V svoji monografiji Ob zvoku remonike obrav­nava plebiscit, ki je sledil prikljucitvi Beneške Slovenije, Furlanije in Beneci­je h Kraljevini Italiji leta 1866. Knjiga umesti plebiscit v zgodovino Beneških Slovencev, poudari prisilno naravo ple­biscita in pokaže, da ta ni izražal splo­šne volje tamkajšnjih prebivalcev. Na prvi pogled zajetna knjiga se po po­drobnejšem pregledu izkaže za manj obsežno, saj je napisana dvojezicno; z ene strani se knjiga bere v italijanskem jeziku, z druge pa njen prevod v sloven­šcino. Glede na obravnavano tematiko je ta odlocitev dobrodošla, saj knjiga odseva dvojezicno realnost obravnava­nega obmocja in združi bralce z obeh strani meje. Dvojezicnost se izkaže kot vkljucujoca tudi zato, ker ne izkljuci pripadnikov slovenske manjšine, ki so bolj vešci branja v italijanskem jeziku, hkrati pa jim omogoci, da o svoji zgo­dovini berejo v slovenšcini. Ceprav je knjiga izvirno napisana v italijanšcini, je avtor dvojezicen, kar mu omogoca razumevanje in uporabo razlicnih virov. Virov v nemškem jeziku sicer ne upo­rablja, kar nam da slutiti, da je izpustil nekatere uvide v dogajanje z avstrijske strani (Furlanija in Benecija sta bili do leta 1866 del Avstro-Ogrske), kar pa ne oslabi njegovih argumentacij, ki slonijo na temeljitem poznavanju tematike in izcrpnem naboru virov in literature. Knjigo sta zadruga Most in Združe­nje Don Eugenio Blanchini izdala ob 150-letnici prikljucitve Benecije, Fur­lanije in Beneške Sloveniji h Kraljevi­ni Italiji. Avtor plebiscit, s katerim je bila prikljucitev legitimna, obsodi in v monografiji naniza razloge za svojo obsodbo. Pridružuje se sodbi novinar­ja Indra Montanellija, ki je zapisal, da so bili plebisciti ob prikljucevanju razlicnih obmocij h Kraljevini Italiji »plebisciti-burke«, saj ljudstvu niso dali možnosti, da bi se do vprašanja prikljucitve resnicno opredelilo. To av­tor potrdi tudi s primerom plebiscita v Beneciji in Furlaniji. V prvem poglavju Banchig kratko predstavi plebiscite, v razlicnih po­krajinah izvedene ob nastajanju Kra­ljevine Italije. Osredini se na množico nepravilnosti pri glasovanjih, s cimer prikaže njihovo absurdnost oziroma zgolj simbolno funkcijo plebiscitov. Plebiscite opisuje kot rituale poitali­jancevanja, ki so bolj kot potrjevanju politicne volje rabili iznajdbi, utrjeva­nju in uprizarjanju velicine Italije in poitalijancevanja. Slovensko vpraša­nje umesti ob druga identitetna vpra­šanja, ki so bila na obravnavanem ozemlju prisotna v casu združevanja Italije. Avtor piše, da so ljudski posve­ti ponekod potekali v vzdušju ljudskih praznovanj, ob zvokih remonike (ki je narecni izraz za 'harmoniko'), drugod kot množicna mobilizacija, mnogokrat prisilne narave, »povsod pa na nacin, ki ni imel zveze s tajnim glasovanjem in svobodo izbire« (32). Po njegovi evidenci se je v glasovanjih pokazala vrzel med idealnimi predstavami risor­gimenta ('združenja' Italije) in prakso, ki idealov pogosto ni dosegala. Drugo poglavje bralcu poda oris zgodo­vinske situacije in kljucnih dogodkov v casu plebiscita. Obravnava pogajanja o mirovni pogodbi med Italijo in Av­strijo iz leta 1866 in dolocila pogodbe, umik avstrijske vojske ter diplomatsko dogovarjanje o predaji ozemlja Bene­cije in dela Furlanije-Julijske krajine Kraljevini Italiji. Pojasni, da je bila predaja zapletena predvsem zato, ker je Avstrija ozemlje najprej posredovala Franciji, ta pa nato Italiji. Avtor osvetli poskuse prebujanja italijanske narodne pripadnosti pri ljudstvu in obcutek vec­vrednosti ter rasizem, ki se je kazal do pripadnikov slovanskega izvora, že prej pa do prebivalcev južnih predelov Itali­je. Dotakne se tudi diskusij o možnosti vracanja vojakov ter opozori na padle beneške, furlanske in slovenske vojake, ki so se bojevali na avstro-ogrski strani in bili zato obsojeni na pozabo. V tretjem poglavju Giorgio Banchig obravnava in interpretira pisne vire, po­vezane z ljudskim glasovanjem v Bene­ciji in Furlaniji. Piše o volilni kampanji, konfliktu med duhovniki in patrioti za­radi nasprotujocih si mnenj o združitvi s Kraljevino Italijo, o vzdušju ob gla­sovanju pa tudi o tem, kako je ljudsko glasovanje obravnaval slovenski tisk. V obravnavi propagande na tem obmo­cju poudari delovanje prostovoljcev, vojske, tajnih služb in tiska. Casopis Giornale di Udine okarakterizira kot prenašalca vladnih direktiv, naciona­listicnih idej in asimilacijske politike ter kot glavno propagandno sredstvo. Poudari, da je patriotska propaganda za združitev z Italijo temeljila na nasproto­vanju Katoliški cerkvi, odklonilni drži do papeža in mocnem antiklerikalizmu. Najglasnejši nasprotniki združitve z Ita­lijo so bili zato podeželski duhovniki, ki so imeli velik vpliv na ljudi, kar je po avtorjevem mnenju še eden v množici dokazov o nepravilnostih pri izvedbi plebiscita. V koncnem izidu plebisci­ta naj bi namrec vecina ljudi glasovala za prikljucitev h Kraljevini Italiji, kar se avtorju, tudi zato, ker so ljudje do­mnevno sledili mnenjem duhovnikov, zdi malo verjetno. Piše še, da so bili naj­bolj italijansko zavedni mešcani, ki so z združitvijo pricakovali pridobitev pri­vilegijev in zmanjšanje moci plemstva ter duhovšcine. Instrumentalizacijo na­cionalne zavesti za doseganje razlicnih ciljev seveda lahko zasledimo v marsi­kateri nacionalni zgodovini. V cetrtem poglavju avtor povzame pro­ces dolocanja meje med Italijo in Av­strijo. Poudari mocan obcutek vzviše­nosti v savojsko-piemontski miselnosti, ki se je v Furlaniji udejanjal predvsem v odnosu do Slovencev. Zakljuci z razmi­šljanjem, da ljudsko glasovanje v Fur­laniji in Beneciji ne bi moglo imeti ni­kakršnih posledic na mednarodni ravni, saj je bilo ozemlje na dan glasovanja že prikljuceno Italiji. Po avtorjevem mne­nju bi glasovanje lahko imelo pozitiven ucinek, ce bi z njim odlocitev za zdru­žitev s Kraljevino Italijo prikazali kot demokraticno odlocitev, vendar je to zasencila nasilna in grozilna propagan­da tiska in novih gospodarjev. Pri Banchigovem doprinosu k tema­tiki umanjka razmislek o tem, kako se je v tem casovnem obdobju slovensko govorece prebivalstvo sploh identifici­ralo. Monografija nacionalnih identitet ne preverja, ampak prebivalcem pripiše slovensko identiteto. Predvidevam, da je razlog za to pomanjkanje virov, je pa nacin identifikacije Slovencev sredi 19. stoletja vprašanje, ki bi potrebovalo podrobnejšo obravnavo. Zanimivo bi bilo izvedeti tudi vec o tem, ali je bilo glasovanje Beneških Slovencev za pri­kljucitev h Kraljevini Italiji res samo posledica represije italijanske kralje­vine, ali pa tudi splošne ravnodušnosti do slovenstva in nacionalnih idej, kar glede na zgodovinsko obdobje ne bi bi­lo presenetljivo (glej npr. Judson 2018 [2016]; van Ginderachter in Fox 2019). Laicni bralec se bo v knjigi srecal z mnogimi neznanimi zgodovinskimi osebnostmi, lastnim nepoznavanjem te­matike pa tudi krajevne geografije. To nas ponovno sooci z mentalno oddalje­nostjo tega obmocja za Slovence. V so­cialnem spominu v Sloveniji je obrav­navani plebiscit prisoten obcutno manj, kot na primer plebiscit na Koroškem, od katerega letos mineva sto let in sicer še ni bil obravnavan v taki monografiji. Zato je Ob zvoku remonike pomemben prispevek k poznavanju zgodovine Be­neških Slovencev in hkrati opomnik, kako malo poznamo realnosti onkraj državne meje. Viri in literatura JUDSON, Pieter M.: Habsburški imperij: Nova zgodovina. Ljubljana: Sophia, 2018 [2016]. VAN GINDERACHTER, Maarten in Jon Fox (ur.): National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe. London: Routledge, 2019. * Tina Ivnik, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tina.ivnik@ff-uni.lj.si. Knjižne ocene in porocila Tina Ivnik Knjižne ocene in porocila Saša Caval* KEITH DOUBT, ADNAN TUFEKCIC: Ethnic and National Identity in Bosnia-Herzegovina: Kinship and Solidarity in a Polyethnic Society. Lexington Books, Lanham, Maryland 2019, 106 str. V knjigi o etnicni in nacionalni iden­titeti v Bosni in Hercegovini (BiH) avtorja, priznani sociolog Keith Do­ubt, profesor na univerzi Wittenberg v ZDA, in etnopedagog Adnan Tufekcic, profesor na univerzi v Tuzli, v Bosni in Hercegovini, analizirata bosan­sko družbeno organiziranost, kulturni znacaj in vzdrževanje socialnih meja. Avtorja trdita, da sodobni Bosanci ži­vijo v polietnicni družbi, ki jo doloca niz afinalnih in ritualnih sorodstvenih praks, ki presegajo etnicne in nacio­nalne identitete. Predstavljeno delo angleško govorecim bralcem ponuja jasnejše razumevanje bosanske identi­tete in vloge etnicnih skupin v cedalje bolj kompleksni družbi. Današnja bo­sansko-hercegovska polietnicna druž­ba namrec ni multikulturna. Je vec kot to! Razlicne kulture BiH v resnici ne le bivajo skupaj, ena ob drugi, ampak ži­vijo v eni, edinstveni družbi, ki zajema razlicne sinergijsko soodvisne etnicne skupine. Bosansko-hercegovska druž­ba je torej veliko vec kot le vsota etnic­nih, kulturnih in religioznih skupin, ki bivajo v skupni državi. Doubt in Tufekcic v knjigi pišeta o stvareh, ki so vecini Slovencev vsaj malo znane. Skupna zgodovina, ki smo jo znotraj ene države delili v 20. stoletju, in bližina bosanskega prostora omogocata slovenski družbi vpogled v bosansko-hercegovske tradicionalne družbene odnose. Poleg tega je naša sodobna kultura vpila veliko bosan­skih besed in mnenj v zvezi s sosednjo družbo, med katerimi jih veliko sodi v kategorijo diskriminacije (predsodkov, stereotipov in nestrpnosti do drugih in drugacnih). Hkrati pa se Slovenci za­vedamo izredno tesnih medsebojnih odnosov in srcnosti te iste, tolikokrat zanicevane družbe. Knjiga je pri Založbi Lexington Books izšla kot prva monografija nove seri­je Antropologija sorodstva in družine (Anthropology of Kinship and the Fa­mily). Poleg uvoda in zakljucka je delo razdeljeno na pet poglavij, ki jim sledi­jo trije dodatki (A, B, C), bibliografija in kazalo. Na 106 straneh, napisanih v lahko razumljivi in jasni anglešcini, so podani nekateri sociološki teoreticni modeli, prilagojeni temi knjige. Dodat­ki A, B in C so slovar afinalnih izrazov (Dodatek A) ter rezultati posameznih raziskav, razloženih v drugem (Doda­tek B) in tretjem (Dodatek C) poglav­ju. Knjiga vsebuje tudi 14 crno-belih fotografij in sedem tabel. V uvodnem poglavju avtorja predsta­vita zgodovinske in etnološke elemen­te bosansko-hercegovske družbe, iz katerih izhajajo analizirani družbeni odnosi. Vse se dogaja okoli dveh oseb, ki sta s svojo poroko združila vsak svoje sorodnike ali dve skupini krvno povezanih ljudi in tako sprožila na­stajanje novih družbenih vezi. Rituali, ki se nanašajo na poroko in zbližanje družinskih clanov novonastale zakon­ske zveze, ponazarjajo specificno ne­snovno kulturno dedišcino BiH. Prav ta vzpostavitev tesnih afinalnih vezi so kulturno pricakovanje in družbe­na dolžnost novonastalih sorodnikov; vezi, ki vkljucujejo najvišjo moralno raven solidarnosti, socutja in custve­ne topline (str. 4). Kot pravita avtorja, njuna knjiga opisuje implicitno kulturo bosanskega duhovnega prostora; tisti del prvinskega življenja, ki je temelj najbolj intimnih in obcutljivih življenj­skih izkušenj in dogodkov (str. 7). Prvo poglavje, Pristni sinkretizem v Cekanicih (Authentic Syncretism in Cekanici) (str. 9–29), se osredotoca na medetnicne sorodstvene odnose in pristni sinkretizem (interethnic kinship and authetic synretism). Sobivanje lju­di razlicnih ver v preteklosti, tako v predotomanskem obdobju kot tudi po­zneje, to je pravoslavnih kristjanov in muslimanov, je pripeljalo do kulturne­ga mešanja, med drugim celo do vzpo­stavljanja t. i. fiktivnega sorodstva (fic­tive kinship) ali, lokalno, pobratimsta in posestrinstva, ter tudi sinkretizma. Tovrstne odnose avtorja predstavita z zgodbo o medsebojni solidarnosti med šejkom Sinan-babo in pravoslavnim Srbom Pobro (okrajšava besede po­bratim). V zacetku 18. stoletja naj bi se šejk vracal z enega svojih popotovanj ter v Gornjem Srebreniku iskal preno­cišce. Vsi muslimanski prebivalci so ga zavrnili, le siromašni a gostoljubni Srb mu je ponudil prenocišce, vendar zaradi prazne shrambe žal brez vecer­je. Kljub temu je šejk povabilo sprejel in dodal, da ima hrane dovolj za oba. Med vecerjo sta postala tesna prijate­lja, pobratima. Cvijic, ki je o tej obliki medsebojnih vezi pisal že leta 1930, je razložil, »da ljubezen do dejanskih krvnih sorodnikov ni dovolj, zato in­stitucija pobratimstva in posestrinstva, v kateri ljudje zunaj družine prisežejo na medsebojno posvojitev kot bratje in sestre« (Cvijic 1930: 380). Zgodba in prijateljstvo sta se razvila do te mere, da je šejk pred svojo smrtjo zahteval, da se mu ne izkaže pogrebnih casti, vse dokler enakega cašcenja ne prejme tu­di njegov pobratim. Pobro, ceprav pra­voslavne vere, je umrl nekaj let za šej­kom in bil pokopan na muslimanskem pokopališcu, ki se razprostira okoli mošeje in turbe (shrine, muslimanska kapela, manjše svetišce, navadno nad grobom pomebne osebe), v kateri po­civa šejk. Priprošnje in darovi v obliki denarja in tekstila so bili darovani tako na grobu šejka kot tudi Pobra. Tovrstni sinkretizem in fiktivno sorodstvo nista edina znana primera niti v bližnji oko­lici Tuzle niti v sami BiH. Podobna le­genda kroži tudi v Cekanicih in še kje. Takšna medetnicna, ritualna sorodstva ljudi v pluralnih skupnostih povezuje­jo na družbeno pomembne in kulturno smiselne nacine, ki poudarjajo solidar­nost heterogene skupnosti. Drugo poglavje, O afiniteti v Bosni in Hercegovini (On Affinity in Bosnia­-Herzegovina) (str. 31–45), razglablja o temi, ki je pogosto izlocena iz aka­demskih ali politicnih razprav o bo­sanski kulturi, a je za družbo izredno pomembna. Afinalna oz. pridobljena ali nekrvna sorodstva so, nasprotno od krvnih sorodstvenih vezi, bolj v ozad­ju in po navadi deležna le sekundarne ali posredne pozornosti. Busch (1972: 130–131) pravi, da so (s poroko) pri­dobljene vezi podrejene krvnim sorod­stvenim odnosom. Vendar to ne velja za BiH; vse šale o sovražni tašci v BiH ne veljajo. Afinalno sorodstvo je insti­tucija, ki ima družbeno organiziranost, kulturni ugled, eticni pomen in zgodo­vinski precedens. Takšna afiniteta ima svojo strukturo in svoj znacaj. Poroka ni le združitev dveh oseb, ampak zdru­žitev dveh družin. Družini se združita v podporo mladoporocencema, hkrati pa tudi razširita svojo družbeno omrež­je in gradita svojo družbeno vrednost (str. 31). V tem poglavju avtorja razde­lata pojem sorodstva in tipe sorodstve­nih vezi (prijatelji, punac, punica, sve­kar, svekrva, prija, prika, ujak/ujna oz. dajdža/dajdžinica, strina, zet, snaha, ...) ter rituale, ki te vezi ohranjajo (po­hode, prvine, oroditi se, svadba, ukra­la se ,...). Drugo poglavje je podprto z raziskavo o etnicnih nacinih vzpostavi­tve afinalnega sorodstva (Dodatek B). Nakljucni vzorec prebivalstva celotne BiH je vkljuceval 2.500 oseb iz mest in s podeželja. Rezultati so javno do­stopni na Open ICPRS pod »Self-Re­ported Marriage Practices in Bosnia­-Herzegovina, 2017«. Ce povzamem; gradnja, struktura in vzdrževanje moc­nih afinalnih sorodstvenih vezi je pre­žitek, kulturna dedišcina iz zgodnjega srednjega veka, ki so ga prebivalci da­našnje BiH uspeli ohraniti veliko dlje kot preostali Evropejci (Herlihy 2004). V tem oziru so prebivalci BiH ostali Evropejci še v casu, ko drugi Evropejci že dolgo to niso vec. Tretje poglavje, Panetnicnost in druž­bena solidarnost v Bosni in Hercegovi­ni (Panethnicity and Social Solidarity in Bosnia-Herzegovina) (str. 47–62), je napisano v soavtorstvu s prof. Kha­misom iz Državne univerze Wrigth (Wrigth State University) in formula­cijo transetnicnega znacaja bosanske identitete nadaljuje preko koncepta pa­netnicnosti (panethnicity), ki je pona­zorjena v razlicnih porocnih obicajih. Tu so tudi analizirani rezultati druge raziskave (Dodatek C), katere rezul­tati so objavljeni na Open ICPRS pod »Self-Reported Marriage Practices in Bosnia-Herzegovina, 2014«. Družba je zapleten in kompleksen, stalno spreminjajoc se organizem. Ta­koj ko so fizicne potrebe preživetja družbe, kot živega organizma zadovo­ljene, nastopi sprememba. Vcasih je to negativna mutacija, drugic pozitiven napredek. Vsaka naslednja stopnja je težko predvidljiva, še posebej pa je problematicna v pluralni družbi, kot je bosansko-hercegovska. Avtorja sta v tem poglavju preucevala, ali je mor­da koncept panetnicnosti odgovor na vprašanja, kako ohraniti táko in takň kompleksno in zapleteno družbo, kot je bosanska (str. 47). To vprašanje je pomembno tudi za nekatere druge dr­žave, npr. za Irak, Sirijo in Ukrajino. Panetnicnost je koncept, ki se je do nedavnega uporabljal pri preuceva­nju etnicnih skupin v ZDA. Ceprav se etnicne skupine razlikujejo po religiji, jeziku, narodnosti in zgodovini, lahko hkrati delijo panetnicno identiteto. Ta je za Kubance, Portoricane in Mehica­ne v ZDA latinsko-ameriška, za Ko­rejce, Japonce, Kitajce in Filipince pa azijsko-ameriška. Tako imajo Bosanci in Hercegovci, Srbi in Hrvati vsak svo­jo etnicno identiteto oz. narodnost, a hkrati delijo panetnicno kulturno dedi­šcino. Avtorja v tem poglavju uporabi­ta panetnicnost kot hevristicni okvir, v katerem poskušata priti do kolektivne družbene identitete Bosancev-Herce­govcev. Cetrto poglavje, Narodne identitete v sorodstvu: Primer Srbije ter Bosne in Hercegovine (National Identities in Kinship: The Case of Serbia and Bo­snia-Herzegovina) (str. 63–73), navaja komparativne vrste družbene solidar­nosti, ki izvira iz sorodstvenih vezi. Avtorja poskušata razložiti izvor in pomen fiktivnih sorodstvenih vezi, ki jih opisujejo izrazi kum/a, prijatelji, komšiluk. Omenjene tri vrste fiktivne­ga sorodstva so razlicne podobe druž­bene solidarnosti, t. i. Gemeinschaft – tesno povezana, intimna, organska družba, ki je nasprotna Gesellschaft – moderni, utilitarno naravnani družbi (Tönnies 1957). Tönnies je identifici­ral tri vrste Gemeinschafta: 1) družbe­na solidarnost med krvnimi sorodniki po ocetovi strani – agnatsko sorodstvo, ki je na zahodnem Balkanu, še zlasti v Srbiji, znano kot bratstvo in zelo idea­lizirano; 2) družbena solidarnost duha, ki oznacuje sodelovanje za skupno do­bro in je prisotna v sosedstvu. Na tem tipu solidarnosti so temeljili odnosi med republikami nekdanje Jugosla­vije; 3) družbena solidarnost med afi­nalnimi sorodniki, torej med ljudmi, ki jih (sorodstveno) poveže šele poroka. Tönnies (1957) meni, da je ta vrsta so­lidarnosti najbolj resnicna in vrhovna oblika solidarnosti med ljudmi, ker se razvija v afinalnih obredih in skrbnem prizadevanju za usklajene medsebojne odnose afinalnega sorodstva. Avtorja sta prepricana, da niti Daytonski spo­razum niti mednarodni ali lokalni po­litiki ne bodo uspeli ohraniti komple­ksne bosansko-hercegovske skupnosti, to lahko uspe le afinalnih vezem med ljudmi (str. 72). Peto poglavje, Etnopedagoški moza­ik Bosne in Hercegovine (The Eth­nopedagogical Mosaic of Bosnia and Herzegovina) (str. 75–83), obravnava temo etnopedagogike, relativno nove discipline, ki preucuje vzgojo ljudi kot moralno vodeno prakso, razlaga pedagoške poglede ljudi v njihovem vsakdanjem življenju in upošteva iz­obraževalne prakse družine in lokal­ne skupnosti. Ljudje vseh narodnosti, tako v preteklosti kot tudi danes, so uporabljali lastne (narodnostne) mo­ralne, intelektualne, estetske in eticne nacine izobraževanja. Avtorja pred­stavljata nekaj bosanskih prijemov, ki se izražajo skozi uspavanke, uroke in prekletstva. Nova knjiga Doubta in Tufekcica je sociološka študija bosansko-hercego­vskih tradicionalnih medsebojnih ne­krvnih odnosov in afinalnih sorodstve­nih vezi. Bralcem, ki nimajo vpogleda v bosansko kulturo, bo knjiga odstrla pristnost in srcnost družbenih odno­sov, zaradi katerih je bila neverjetna in krvava »bratska vojna« s konca 20. stoletja, v kateri je prav BiH najvec iz­gubila, še bolj nesmiselna. Viri in literatura BUSCH, Ruth C.: In-Laws and Out Laws: A discussion of Affinal Components of Kinship. Ethnology 11 (2), 1972, 127–131. CVIJIC, Jovan: Studies in Yugoslav Psychology I. The Slavonic and East Euro­pean Review 9 (26), 1930, 375–390. HERLIHY, David: The Making of the Me­dieval Family: Symmetry, Structure, and Sentiment. V: Carol Neel (ur.), Medieval Families: Perspectives on Marriage, Hou­sehold, and Children. Toronto: University of Toronto Press, 2004, 192–213. TÖNNIES, Ferdinand: Community and So­ciety. Ann Arbor: University of Michigan Press, 1957. * Saša Caval, znanstvena sodelavka, štipendistka Marie Sklodowska-Curie, Oddelek za arheologijo, Univerza v Readingu, Velika Britanija; s.caval@reading.ac.uk. Knjižne ocene in porocila Saša Caval Knjižne ocene in porocila Saša Caval Knjižne ocene in porocila Manca Filak* FLOX. DOKUMENTARNI FILM, 45,5 MIN, 2019. Produkcija: Cairo High Cinema Institute, Loop Films. Režija: Hady Mahmoud. Egipt, Kairo. Dolgoletni mednarodni festival etno­grafskega filma GIEFF (German Inter­national Ethnographic Film Festival) v Göttingenu je svoj letošnji filmski program kot eden prvih festivalov v Evropi zaradi pandemije novega ko­ronavirusa prestavil na on-line spletno platformo (Spletni vir 1). Na festivalu je bilo skupno 57 izbranih filmov, od tega 25 študentskih. Med študentskimi filmi sta bila nagrajena dva etnograf­ska, in sicer je slovenski film Luko­mir, moj dom (2018) Mance Filak in Žige Goriška dobil nagrado Manfreda Krügerja, film Flox (2019) Egipcana Hadya Mahmouda pa nagrado za naj­boljši študentski film. Flox je nastal kot študijski projekt na filmski šoli Cairo High Cinema Insti­tute v Kairu. Avtor filma ustvarja pred­vsem komercialne in igrane filme, a je Flox observacijski dokumentarni film, ki nas postavi v srž vsakdanjega utri­pa in preživetja voznikov kombijev, t. i. microbusov, na ilegalni postaji v Kairu. Microbus, ki povezuje dva me­stna predela, deluje kot nekakšen jav­ni prevoz; vozniki ves cas vozijo isto turo, cena zanjo pa je relativno fiksna, tj. 1,25 funta na vožnjo (Mahmoud 2020). Obravnavana lokacija leži med avtorjevim domom in filmsko šolo, za­to se je zanjo in za ljudi, ki tam delajo, zacel zanimati na vsakodnevni poti na fakulteto, hkrati pa se je teh voznikov bal; med vožnjo kricijo, preklinjajo in so na splošno zelo grobi do potnikov (Mahmoud 2020). Ko je Hadyju vodja postaje dovolil snemati film, je z voz­niki sprva brez snemanja preživel dva tedna, nato pa še devet dni s kamero in z manjšo ekipo, ki je skrbela za zvok. Montaža je trajala precej dlje, in sicer skoraj 14 mesecev, saj sta poleg Ha­dyja naknadno sodelovala še dva mon­tažerja. Uvodni filmski kadri nas kot gledalce takoj posedejo na sovoznikov sedež, kjer spoznamo malce osornega in ne­posrednega, a vseeno zadržanega vo­znika oziroma enega izmed protago­nistov, Aby-Tolbo, in njegovo delo. Posredno že lahko prepoznamo do­minanten slog filma, kjer prevladujejo posnetki, ki nas približajo perspektivi voznikov in nas s tem vpeljejo v obcu­tenje utripa in vrveža te vznemirljive postaje microbusov. Prvi kadri postaje takoj razkrijejo, da so glavno prevo­zno sredstvo precej dotrajani Volks­wagnovi kombiji starejših letnikov, ki z glasnim hupanjem, poleg piskov, vzklikov, zvoka motorjev in mujezi­novega petja iz minareta, ustvarjajo zvocno kuliso filma. Prizori v filmu prepletajo že omenjeni pogled vozni­kov skozi vetrobransko steklo, zunanji pogled na spontane, a pogoste spore in na proces dela na postaji, ki je ka­mera ne zapusti. Ob zvoku zategnjene rocne zavore se kamera vedno vrne na postajo. S posnetki, ki sledijo perspek­tivi voznika, ki ga vidimo v vzvratnem ogledalu, ne opazujemo le njegovega pogleda, ampak lahko spoznamo tudi razlicne osebne predmete in spominke na armaturni plošci, ki nakazujejo po­sameznikova prepricanja, zanimanja in kulturne elemente. Aly-Tolba, ki ga vidimo takoj na zacet­ku filma, ni tipicen protagonist, ceprav se avtor filma najpogosteje vraca prav k njemu. Protagonist filma je predvsem kraj, torej postaja, saj nam film z ak­tivno in mestoma neostro kamero brez stativa posreduje obcutek prostora, do­gajanja, ritma, vsakdanjega vrveža in kompleksnih odnosov, ki se razvijajo na postaji. Sledenje tovrstnemu inten­zivnemu in zelo hitremu dogajanju s kamero je bilo gotovo svojevrsten iz­ziv. Avtorja filma na posnetkih ne sliši­mo, a lahko kot gledalci sklepamo, da je, ker mu vozniki razkrivajo osebne poglede na svoje delo in preživetje, z njimi razvil tesnejši odnos. V ospredju tako nista ena oseba in njen pogled na življenje, ampak vozniki kot moški in prekarni delavci, ki za majhen zaslu­žek cele dneve (pa tudi noci) preživlja­jo na postaji. Flox odpira tudi vprašanja o spolu in razkriva odtenke dojemanja in prak­ticiranja moškosti v Egiptu. Ceprav vprašanja spola ali moškosti ne na­slavlja neposredno, ga lahko zaznamo kot glavno temo filma. V pripovedih voznikov zacutimo, kaj njim pomeni biti pravi moški (grob in oster, saj pri­jaznost izkazuje šibkost) in na kakšen nacin se ta moškost med vozniki uve­ljavlja (na primer z vpitjem, s prekli­njanjem, z grobostjo, vrivanjem vozil ipd.). V kombije se pogosto vkrcajo tudi ženske, a te opazujemo zgolj v pasivni vlogi potnic, s katerimi se film ne ukvarja, saj so v ospredju aktivni moški. V celotnem filmu samo v enem kadru vidimo (sicer pokrito) žensko od blizu, tj. lastnica manjšega gostinskega obrata, ki z metlo nažene skupino voz­nikov, ki se iz nje norcujejo. Neformal­no vlogo sodnika v manjših ali vecjih, a vsekakor pogostih sporih ima prav tako moški, in sicer lastnik postaje Ab­dou, ki nadzoruje dejavnosti na posta­ji, prihode in odhode kombijev in delo voznikov. Spori vzniknejo iz razlicnih razlogov, med drugim zaradi medse­bojne tekmovalnosti, vrivanja, posta ob ramadanu pa tudi zaradi družbeno­politicnih dejavnikov, kot je na primer zvišanje cen bencina ter posledicno zvišanje cen vozovnic, pa tudi prote­stov, nizkih plac in visokih najemnin. Film v svojo zadnjo fazo vstopi z glas­bo, ki ocitno prihaja iz radia enega iz­med avtomobilov. Medtem opazujemo posnetke voznikov in beremo besedi­lo pesmi, ki se vrti na radiu. Poeticni odlomek ne poruši prevladujocega ob­servacijskega nacina pripovedi, ker se glasba predvaja iz radia in je s tem del konteksta, kjer je film nastal, hkrati pa nam da cas za razmislek ali zgolj sle­denje našim asociacijam. V tem delu filma je ob pogovorih z vozniki vec poudarka na njihovi ocetovski vlo­gi, ki se kaže tudi kot kontradiktorna, saj nekateri vozniki s seboj pripeljejo svoje sinove, ceprav si takšnega življe­nja zanje niti ne želijo. Prvic se na vec mestih omenja tudi prisotnost kamere, in sicer strah protagonistov pred tem, da bi kamera utegnila pokazati slabe stvari. Slog filma gledalca – kljub še vedno prisotnem hrupu – s predvaja­njem nocnih posnetkov postaje, kjer prihajajo, prehajajo in odhajajo ljudje in vozila, pocasi umiri. Nocni posnetki senc, odseva luci in mocnih kontrastov povzrocijo tudi intenziven estetski uci­nek na gledalca. Avtor filma ne konca z mogoce bolj pricakovanim oddaljenim pogledom na postajo ali izjavo sogo­vornika, ampak se vrne med voznike in prikaže še zadnji grobi izpad ene­ga izmed njih, ki jezno preklinja nad vsemi in konca z besedami, da mu bo v primeru, ce ne neha snemati, razbil kamero, pri tem pa Hadyeva kamera ponižno pogleda navzdol, v njegova stopala. Film Flox prikazuje kompleksen, surov in prekaren sistem konfliktov in do­gajanj na postaji microbusov oziroma kombijev v Kairu, skozi katerega ma­nevrirajo vozniki s svojimi vsakdanji­mi težavami, dokazovanjem moškosti in strategijami preživetja. Prikaže de­lovni prostor, ki je hkrati tudi osebni prostor preživetja, formalne in nefor­malne ekonomije pa tudi preverjanja moške identitete. Kraja konflikta, re­všcine in boja za preživetje pa film ne romantizira ali poenostavlja, ampak ga, prav nasprotno, prikaže v vsej njegovi kompleksnosti in kontradiktornosti. Viri in literatura MAHMOUD, Hady, pogovor, 13. 5. 2020. Spletni vir 1: The 15th German (Göttin­gen) International Ethnographic Film Fe­stival; https://www.gieff.de/, 18. 9. 2020. * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Manca Filak Konservatorske strani Dušan Štepec* in Saša Roškar** Okrogla miza v Slovenskem etnografskem muzeju (foto: Maja Kostric Grubišic, 11. 9. 2019, Slovenski etnografski muzej). O ETNOLOGIJI V KONSERVATORSTVU TER O NJENI VLOGI PRI VAROVANJU IN OHRANJANJU KULTURNE DEDIŠCINE V 21. STOLETJU – IZKUŠNJE, VLOGA, IZZIVI Porocilo in zakljucki okrogle mize, 11. junij 2019 Izhodišce in razlogi za organiziranje okrogle mize V Sloveniji smo leta 2008 po ocenah pripravljavcev spre­jeli enega od najsodobnejših zakonov o varstvu kulturne dedišcine v Evropi. V istem letu je Vlada Republike Slo­venije sprejela tudi sklep o ustanovitvi javnega Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, s katerim je te­meljito spremenila dotedanji nacin dela in organiziranosti varstvene službe. Ta je takrat temeljila še na regionalnem principu, saj centralizacija službe, ki se je zacela leta 1999 z locitvijo do tedaj enotne službe za varstvo naravne in kulturne dedišcine na službo za varstvo kulturne dedišcine in na službo za varstvo narave, še ni bila v celoti izve­dena. Med reorganizacijo službe je bila priložnost, da bi konservatorska stroka na novo definirala vlogo in pomen maticnih ved v varstveni službi. Na podlagi novih znanj, ki so jih prispevale posamezne znanstvene vede, se je druž­beni pomen dedišcine v zadnjih dvajsetih letih oziroma po letu 2008, ko je bil sprejet aktualni Zakon o varstvu kulturne dedišcine, precej spremenil. V Delovni skupini etnologov konservatorjev,11 Delovna skupina etnologov konservatorjev deluje v okviru Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije od 80. let 20. stoletja in ima od vseh delovnih skupin na Zavodu najdaljšo kontinuiteto. Delov­no skupino trenutno sestavlja 14 konservatorjev etnologov: Andre­ja Bahar Muršic (OE Ljubljana), Eda Belingar (OE Nova Gorica), Eda Bencic Mohar (OE Piran), Božena Hostnik (OE Celje), Barbara Klanšek (OE Celje), Lilijana Medved (OE Maribor), Damjana Pedi­cek Terseglav (OE Ljubljana), Aleksandra Rencelj Škedelj (OE Lju­bljana), Saša Roškar (OE Kranj), Dušan Strgar (OE Novo mesto), Andrejka Šcukovt (OE Nova Gorica), mag. Dušan Štepec (OE Novo mesto), dr. Mojca Tercelj Otorepec (OE Kranj) in Suzana Vešligaj (OE Maribor). ki deluje pri Zavodu za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, že dalj casa ugotavljamo, da nova spoznanja na podrocju preucevanja dedišcine in procesov njenega nastajanja niso dovolj dobro vkljucena v konservatorsko prakso. Koliko se v konservatorstvu sploh zavedamo potrebe po celostnem pristopu k poznavanju in preucevanju dedišcine? Ali je interdisciplinarnost, ki je pogoj za celostno obravnavo dedišcine, v konservatorstvu dovolj prisotna? Ce da, zakaj potem v konservatorski pra­ksi še vedno velja tradicionalna delitev dedišcine po po­sameznih maticnih »vrtickih«? To je le nekaj vprašanj, ki si jih je treba zastaviti, ko govorimo o aktualnem stanju v konservatorstvu. Zadnje dvajsetletno obdobje je primeren cas, da kriticno ovrednotimo položaj etnologije v konservatorski službi, kjer nastopa kot ena od maticnih ved, in njen prispevek k razvoju konservatorske stroke na Slovenskem. Kaj etnolo­gija prinaša v raziskovanje stavbarstva na Slovenskem in kaj k razvoju konservatorske stroke? Po cem se etnološki pristop v konservatorstvu razlikuje od pristopov drugih maticnih ved? Torej, kje smo in kam gremo s konserva­torstvom v Sloveniji na sploh? Obcutek je, da v Sloveniji nimamo povsem jasne vizije razvoja konservatorstva. Po­sledicno izgubljamo tudi celovit pogled na vlogo in pomen posameznih maticnih ved pri tem. Da bi našli odgovore na nekatera od omenjenih vprašanj, dilem in izzivov, smo skupaj s Slovenskim etnološkim društvom in Slovenskim etnografskim muzejem organizi­rali okroglo mizo z naslovom O etnologiji v konservator­stvu ter o njeni vlogi pri varovanju in ohranjanju kulturne dedišcine v 21. stoletju – izkušnje, vloga, izzivi. Okroglo mizo smo izvedli 11. junija 2019 v dvorani upravne stavbe Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Vsebinski povzetek okrogle mize Na okrogli mizi, ki se je je udeležilo 44 udeležencev iz raz­licnih strokovnih, raziskovalnih, kulturnih in pedagoških institucij ter z Ministrstva za kulturo, so vabljeni gostje, mag. Marinka Dražumeric, konservatorska svetnica, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, OE Novo mesto, Alenka Cernelic Krošelj, direktorica Posavskega muzeja Brežice in predsednica Slovenskega etnološkega društva, Silvester Gaberšcek, vodja Sektorja za nepremicno kultur­no dedišcino, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, dr. Špela Ledinek Lozej, znanstvena sodelavka, Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU, doc. dr. Sanja Loncar, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozof­ska fakulteta Sveucilišta v Zagrebu, doc. dr. Robert Peskar, generalni konservator, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, izr. prof. dr. Jaka Repic, predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, in mag. Gorazd Živkovic, deželni konservator, vodja deželnega spomeniškega urada za Ko­roško, spregovorili o izkušnjah, vlogi in izzivih etnologije v konservatorstvu v 21. stoletju. Ker bi bil zapis o vsem povedanem na okrogli mizi preob­sežen za to obliko porocila, v nadaljevanju podajava zgolj posamezne poudarke tega, kar so gosti in udeleženci okro­gle mize povedali pri posameznih sklopih.22 Okrogla miza je bila zvocno posneta. Zvocni zapis in njegovo transkripcijo hrani Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, OE Novo mesto, v dokumentaciji o organizaciji in izvedbi okrogle mize. Za uvod v okroglo mizo in kot njeno rdeco nit sta vodite­lja33 Okroglo mizo sta vodila mag. Dušan Štepec in Saša Roškar, ki sta zanjo pripravila tudi vsa vsebinska izhodišca. pred zacetkom predvajala odlomek iz dokumentarnega filma Izola – fragmenti (1979–1984),44 »Izola – fragmenti (1979–1984), 1984, Izola. Center za etnološki film pri Goriškem muzeju, Medobcinski zavod za spomeniško varstvo Piran. S8, barvni, zvocni, 23 min. Strokovno vodstvo Zvona Ciglic in Zora Žagar, scenarij, kamera, montaža in režija Naško Križnar. v katerem konserva­tor Ivan Sedej govori o delu etnologov pri prenovah starih mestnih jeder. Vsebinska izhodišca za okroglo mizo so se dotaknila štirih vsebinskih sklopov, in sicer: • problematike pomanjkanja temeljnih raziskav stav­barstva, • pomanjkanja kadrovskih in strokovnih standardov v konservatorski službi, • izobraževanja na podrocju razvoja stavbarstva in etnološkega konservatorstva, in • sodelovanja med konservatorji in kustosi pri varo­vanju in ohranjanju premicne, nepremicne in ne­snovne dedišcine. Problematika pomanjkanja temeljnih raziskav stavbarstva Marinka Dražumeric je bila še kot študentka etnologije konec 70. let 20. stoletja vkljucena v prenovo starih me­stnih jeder. Takrat so bila postavljena zelo dobra izhodišca za etnološko raziskovanje urbanih središc, kar je sovpa­dalo s konservatorskimi prizadevanji za fizicno prenovo pomembnih mestnih jeder na Slovenskem, ki jih je vodil arhitekt in konservator Peter Fister. Arhitekti so pri nacr­tovanju prenove potrebovali tudi podatke o tem, kakšno je bilo življenje v mestnih jedrih in kako omogociti kon­tinuiteto življenja v njih po prenovi. Terenske raziskave so izvajali študentje arhitekture, etnologije in sociologije. Kot mlada konservatorka se je pozneje srecala s problema­tiko varstva dedišcine v mestnem okolju, in sicer leta 1981 z raziskavo nacina življenja na Bregu55 Breg je strnjen stavbni niz skromnih hiš na južnem robu novomeškega starega mestnega jedra, ki se na kamnitih pecinah slikovito dviga nad levim bregom reke Krke. Marinka Dražumeric je izsledke raziskave omenjenega novomeškega predela leta 1988 objavila v 36. številki Kronike pod naslovom Življenje na novomeškem Bregu. v Novem mestu. Na žalost se tovrstne raziskave v urbanih okoljih niso vec razvijale, saj v 80. in 90. letih 20. stoletja celovitih prenov mestnih jeder ni bilo vec, zato so se etnologi usmerili bolj v raziskovanje kmeckega podeželja. Marinka Dražume­ric je iz svojih konservatorskih izkušenj izpostavila zlasti potrebo po izdelavi spomeniškovarstvenih topografij. Po njenem mnenju bi topografije morala izdelovati konserva­torska služba, vendar za to ni ne casa ne energije. Omenila je še, da je bila v 70. letih 20. stoletja izdelana Faza A,66 Faza A so spomeniške karte in seznami zavarovanih kulturnih in naravnih spomenikov ter obmocij, pripravljene po posameznih obcinah, ki jih je Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo pripravil leta 1972. pri kateri je etnologijo pokrival Ivan Sedej. To je bil zadnji sistematicni pregled stavbnega fonda, žal se s podobnimi pregledi spomeniškega fonda ni vec nadaljevalo. Špela Ledinek Lozej je po razmišljanju kolegice konser­vatorke na podrocje raziskovanja stavbarstva pogledala z vidika raziskovalne institucije, s katere prihaja. Pojasnila je, da bi se moral njen inštitut s podrocjem stavbarstva na­celoma bolj ukvarjati; vedno se zatakne pri cloveških in financnih virih. Inštitut izvaja programe in projekte, ki se financirajo iz razlicnih virov. Ti viri mu omogocajo delo­vanje in obstoj, zato mora nujno sodelovati v projektih. Posledica tega je, da se na dolocenih raziskovalnih temah ne da delati kontinuirano vec let skupaj. Iz tega razloga je zelo težko neko raziskovalno temo, na primer raziskavo stavbarstva, nacrtno zastaviti in jo potem postopoma siste­maticno raziskati. Opozorila je, da je treba razlikovati med temeljnimi raziskavami stanovanjske in bivalne kulture, rabe prostora na eni strani in na drugi strani aplikativnimi raziskavami, ki imajo rezultat v katalogih, topografijah, preglednicah itd. Po njenem mnenju gre tu za dva razlic­na nacina raziskovanja. V nasprotju z aplikativnimi raz­iskavami raziskovalca pri temeljnih raziskavah zanimajo posebnosti, deviacije oz. tisto, kar odpira nove raziskoval­ne vidike. Ugotavlja, da sta na Inštitutu glavni omejitvi pri nacrtovanju in izvajanju raziskovanja cas in financer. Ti dve dejstvi dolocata kratek casovni plan za izvedbo in aplikativni fokus raziskave. Jaka Repic je v imenu Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo izpostavil njihov interes za temeljne raz­iskave stavbarstva. Po njegovem bi morali locevati tiste raziskave, ki jih lahko opravi Oddelek sam, od tistih, ki se jih lotevajo študentje v svojih diplomskih, magistrskih in doktorskih delih. Oddelek je doslej izvajal tovrstne raziskave le v tolikšni meri, kolikor je za to imel interes posamezni profesor, kot na primer kolega Vito Hazler, ki te raziskave še vedno izvaja in razvija. Repic hkrati ugota­vlja, da so tovrstne raziskave vkljucene tudi v raziskovalni program slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu, ceprav je stavbarstvo v njem slabše zastopano. Po drugi strani pa so raziskave Oddelka s temo stavbarstva na urbanih obmocjih razširjene tudi na podrocja, ki so del konservatorstva in presegajo zgolj t. i. ljudsko stavbarstvo. Vse te raziskave seveda niso aplikativne in namenjene konservatorstvu in konservatorjem pri njihovem strokov­nem delu. Možnost aplikativnih raziskav ponujajo skupni raziskovalni projekti, npr. v okviru posamezne doktorske raziskave, v kateri bi sodelovali doktorski kandidati iz prakse oziroma konservatorskih vrst, ki bi med študijem dopolnjevali svoje znanje. Tisto, kar Oddelek trenutno po­nuja, je predvsem prostor za razvoj teoretskih vprašanj in metodologije. Etnološka in kulturnoantropološka metodo­logija gre v zadnjih desetletjih v smer participativnosti, da dedišcino obravnavamo kot širšo kategorijo in ne zgolj kot materialno dedišcino, o kateri sme arbitrarno odlocati le institucionalno varstvo. Sanja Loncar je predstavila izkušnje iz Hrvaške. Na fakul­tetah v Zagrebu in Zadru ter na Institutu za istraživanje i humanistiku v Zagrebu po njenih izkušnjah ni posebnega interesa za raziskovanje stavbarstva. Nekaj vec zanimanja je za urbano etnologijo. V njenem okviru se je v Zagrebu pred leti izvajal vecji raziskovalni projekt, v katerem so obravnavali širše kulturološke procese v mestu. Pomanj­kanje tovrstnih temeljnih raziskav pogreša tudi za podeže­lje, kjer lahko govorimo bolj o raziskavah vasi in manjših naselij. Trenutno je na Filozofski fakulteti v Zagrebu ona edina, ki se ukvarja s tovrstnimi raziskavami. Na Oddel­ku za etnologijo in antropologijo na Filozofski fakulteti v Zadru se kolega Mario Katic ukvarja bolj s krajino kot pa z arhitekturo. Na Inštitutu za etnologijo i folkloristiko v Zagrebu pa tam ni danes nikogar vec, ki bi se še ukvarjal s tem podrocjem; zadnja je bila Aleksandra Muraj. Sanja Loncar je tudi za Hrvaško izpostavila problem zagotavlja­nja kontinuiranega raziskovanja ene teme in zagotavljanja financnih sredstev zanjo. Gorazd Živkovic je predstavil izkušnje iz Avstrije, kjer je stanje nekoliko drugacno. V avstrijsko spomeniškovar­stveno zakonodajo etnologija ni vkljucena, zato v njej ni zaposlenih etnologov. Ti so zaposleni v muzejih, npr. v muzejih na prostem. Teh je v Avstriji veliko, saj ima vsaka dežela svoj muzej na prostem. Sam je zacel konservatorsko kariero leta 1995 v Nižji Avstriji, kjer je najvecji deželni oddelek za spomeniško varstvo. Od leta 2012 je zaposlen na deželnem spomeniškem uradu za Koroško, kjer so imeli izjemoma zaposlenega tudi etnologa, ki pa svoje maticne vede med umetnostnimi zgodovinarji ni uspel uveljaviti. Poudaril je, da sta bili v Avstriji dolgo v ospredju predvsem povojna obnova in skrb za cerkve. Danes ima vsaka av­strijska škofija svoj gradbeni oddelek, ki skrbi za posege na cerkvah in drugih objektih v lasti Cerkve. Ti gradbeni oddelki se zelo dobro povezujejo s konservatorsko službo. V nasprotju s cerkvami pa ima konservatorsko delo na t. i. anonimni arhitekturi povsem druge znacilnosti, povezano je z lastniki kmetij, ki navadno nimajo posebnega razume­vanja za varovanje in ohranjanje kulturne dedišcine. Glede izdajanja topografij spomeniškega fonda v Avstriji je pove­dal, da gre v zadnjem obdobju pri njih trend bolj v izdajanje poljudnoznanstvenih publikacij, in sicer kolegov iz drugih inštitucij, predvsem muzejskih; konservatorji tega dela, po­dobno kot v Sloveniji, ne zmorejo. Alenka Cernelic Krošelj je poudarila muzejski vidik pro­blematike raziskovanja stavbarstva. Omenila je, da imajo muzeji nekoliko drugacen okvir delovanja kot konserva­torska služba, ki jo k delu na terenu zavezuje zakon, njiho­vo delo pa ima tudi dolocene pravne ucinke. V nasprotju s konservatorsko službo se v muzejih ukvarjajo predvsem s programskimi vsebinami, s katerimi muzejske postavi­tve po potrebi spreminjajo in dopolnjujejo. Delo v muze­jih se intenzivira, sproti se morajo odzivati na dogajanje v okolju. Iz teh razlogov se v muzejih težko lotevajo daljših raziskovalnih projektov, s cimer se seveda ne strinja. Pri raziskavah zagovarja interdisciplinarnost, vkljucevanje razlicnih strokovnjakov, delo z ljudmi in zanje. Vito Hazler, upokojeni profesor z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je poudaril, da so po njegovih izkušnjah raziskave odvisne od ljudi, ki delajo v inštitucijah. Sam je v svojih konservator­skih casih zelo veliko raziskoval skupaj s kolegom Jože­tom Hudalesom, ki je takrat delal kot kustos v Velenjskem muzeju. Iz konservatorske prakse se spominja sodelova­nja med kolegi konservatorji iz celjskega zavoda, kjer so skupaj uspešno opravili raziskavo in pripravili strokovne podlage za varovanje dedišcine v Logarski dolini. V nada­ljevanju je dodal še nekaj izkušenj o raziskovanju v okviru predmetov stavbarstva in konservatorstva, ki ju je predaval na Oddelku. Ugotavlja, da so se študentje radi udeleževali raziskav in terenov. Tudi uporabnost njihovih diplomskih in magistrskih del je bila po njegovi oceni na zelo visoki ravni. S pomocjo raziskovalnih delavnic, ki jih je Oddelek organiziral za študente, so ugotovili, da so usmeritve pred­meta pravilne. Izkazalo pa se je tudi, da tovrstnih raziskav ni mogoce opravljati brez sodelovanja konservatorske služ­be. Opozoril je na pomanjkljivo raziskovanje stavbne de­dišcine, zlasti je bil kriticen do parcialnih raziskav, npr. pri raziskavah fevdalnih posestev, kjer na primer umetnostni zgodovinarji obravnavajo le del grajskih stavb, ne pa vseh. Sam je prav z raziskavami grajske arhitekture dokazal po­trebo po vkljucevanju etnologov. Pomanjkanje kadrovskih in strokovnih standardov v konservatorski službi Marinka Dražumeric je poudarila, da je bilo v njenem za­cetnem obdobju konservatorjevo delo povsem prepleteno z delom drugih kolegov. Vsi so, da se je program izvedel do konca, pomagali vsem. Sodelovanje med kolegi in stro­kami so zahtevali tudi sami kulturni spomeniki, najzah­tevnejši med njimi npr. samostan Pleterje, gotska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem. Takrat so imeli novomeški konservatorji še zelo malo izkušenj, zavod je bil ustano­vljen šele leta 1983. Z leti se je okrepil z novimi kadri z bolj specificno izobrazbo. Konservatorsko delo je postalo manj povezovalno in vse bolj strukturirano. Poleg tega so se posamezniki specializirali za posamezne zvrsti oziroma segmente dedišcine. Po njeni oceni je v konservatorski služ­bi danes še vedno veliko sodelovanja. Je ena redkih javnih služb, kjer so zaposleni zelo razlicni profili z razlicno izo­brazbo, kar je seveda velika prednost za strokovno delo. Robert Peskar je pojasnil, da je Zavod za varstvo kultur­ne dedišcine Slovenije v preteklosti delo konservatorjev poskušal poenotiti na razlicne nacine, z internimi navodili za izvajanje strokovnega dela, z ustanavljanjem in delo­vanjem razlicnih komisij in delovnih skupin, z organizi­ranjem izobraževanj in delavnic. Po letu 2000, ko se je zacela centralizacija Zavoda, je bilo narejenih kar nekaj premikov k poenotenju dela, vendar pa ne še do te stopnje, da bi bili lahko zadovoljni. Omenil je, da imajo ponekod po Evropi podrocje strokovnih standardov bistveno bolje urejeno. Izpostavil je avstrijsko konservatorsko službo. Zavod si v zadnjem obdobju še posebej prizadeva, da bi podrocje strokovnih standardov postopoma uredil z in­ternimi navodili za strokovno delo. Leta 2016 so bila na Zavodu sprejeta prva navodila, ki se dotikajo protokola sprejemanja strokovnih odlocitev. V pripravi so navodi­la številka dve, ki bodo obravnavala dolocitev konserva­torskih in restavratorskih del po zahtevnosti. Nadaljevali bodo z navodili za izvajanje raziskav in preiskav ter za dokumentiranje objektov kulturne dedišcine. Možnost za implementacijo strokovnih standardov v konservatorsko prakso vidi tudi v zakonodaji in podzakonskih aktih. Do­kler tega ne bo narejenega, so vsa navodila le priporocilne narave in niso obvezna za strokovno delo. Vsekakor pa je mnenja, da se s postavitvijo strokovnih standardov zagota­vlja tudi vecja integriteta konservatorjevega dela. Silvester Gaberšcek je razložil, da je Ministrstvo za kultu­ro zainteresirano za cimprejšnjo pripravo strokovnih stan­dardov. Prizadevanja za njihovo izdelavo segajo še v cas nekdanje države, ko si je za to prizadeval Jože Humer,77 Jože Humer je avtor dela z naslovom Naravna in kulturna dedišcina in njeno varovanje v Sloveniji: Gradivo Republiškega Komiteja za kulturo iz leta 1989. vendar do tega zaradi velikega odpora konservatorjev na terenu ni prišlo. Prizadevanja so oživela po letu 1991 z idejo, da se na relaciji Ministrstvo za kulturo in Zavod ustanovi posebna delovna komisija, ki bo pripravila stro­kovne standarde. Žal do tega ni nikoli prišlo. Poudaril je, da ni ministrstvo tisto, ki bi usmerjalo konservatorsko službo, ji dajalo navodila, kako in kaj naj dela. V tem smislu konservatorska služba je in mora biti samostojna. Izdelava in sprejetje strokovnih standardov je absolutno v domeni konservatorske službe in ne Ministrstva za kul­turo. Prav tako to velja za izdajo temeljne konservatorske literature. Lahko pa ministrstvo financno podpre npr. dolo­cena prizadevanja konservatorske službe na tem podrocju, npr. pri izdaji temeljne konservatorske literature. Gorazd Živkovic je v povezavi z avstrijskimi strokovni­mi standardi poudaril, da so v preteklosti konservatorjem v Avstriji ocitali, da na terenu delajo razlicno, eni boljše, drugi slabše. V njihovi konservatorski službi so si zato zastavili cilj, da pripravijo strokovne standarde oziroma smernice za izvajanje strokovnega dela. S tem so želeli dvigniti raven strokovnega dela tudi pri slabših konserva­torjih. Predvsem pa so strokovni standardi tudi psihološka opora konservatorjem, ki so na terenu izpostavljeni kritiki. Ugotavlja, da so strokovni standardi v konservatorski služ­bi potrebni tudi zato, ker se svet spreminja. Danes ima­mo na gradbenem podrocju opravka z vrsto dolocil glede zagotavljanja požarne in potresne varnosti ter drugih do­locb, ki zadevajo gradbeno-tehnicne zahteve, ki jih je treba upoštevati tudi pri konservatorskem delu. V preteklosti so konservatorji reševali kulturni spomenik samo z upošte­vanjem predpisov s podrocja varstva kulturne dedišcine, danes pa to ni dovolj. Konservatorji zato potrebujejo stan­darde, da se lahko pri svojem delu in komunikaciji z dru­gimi deležniki, ki sodelujejo pri obnovi, nanje oprejo. Ze­lo dobro se obnesejo standardi za gradbeno-zgodovinsko raziskovanje kulturnih spomenikov, ki jih avstrijski kon­servatorji uporabljajo, ko predpisujejo zahteve za izdelavo dokumentacije. Strokovni standardi so poenotili njihovo delo. Po njegovem prepricanju morajo biti standardi jasni in kratki, le tako bodo uporabni v praksi. Izobraževanje na podrocju razvoja stavbarstva in etnološkega konservatorstva Jaka Repic je razložil, da so na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo v procesu bolonjske prenove poskrbeli za prenovo študijskih programov na vseh treh stopnjah, na diplomski, magistrski in doktorski. Na vseh so vkljucene tudi obvezne vsebine o kulturni dedišcini, razvoju stavbarstva, konservatorstvu in muzeologiji. Kar pomeni, da diplomant njihovega oddelka študija brez teh predmetov ne more koncati. Opozoril je, da gre pri štu­diju na Oddelku vendarle za študij etnologije in kulturne antropologije in ne za študij etnološkega konservatorstva. Najvecji prispevek, ki ga Oddelek prispeva k razvoju kon­servatorstva, je znanje o etnološki metodologiji – pristop k obnovi z ljudmi in zanje. Na Oddelku so vedno odprti za sodelovanje s konservatorji na terenu in v posameznih raz­iskovalnih projektih. Tovrstna sodelovanja s konservatorji Zavoda potekajo pri vajah predmeta Etnološko konserva­torstvo, ki jih zadnjih pet let izvaja Miha Kozorog. Dodal je še svoje stališce k problematiki vkljucevanja konserva­torjev v pedagoške procese na univerzah. Po njegovem zadeva ni enostavna, predavatelj na univerzi potrebuje doktorat, izpolnjevati pa mora tudi pogoje za habilitacijo. Na Oddelku si želijo, da bi se kdo izmed konservatorjev specializiral z doktoratom in bi pri njih predaval na pod­lagi delne zaposlitve, urejene med Zavodom in fakulteto. Špela Ledinek Lozej je o izobraževalnih možnostih na Po­diplomski šoli ZRC SAZU, kjer poteka podiplomski pro­gram v sedmih modulih,88 Špela Ledinek Lozej je od jeseni 2019 na tem podiplomskem programu nosilka predmeta Dedišcina, dedišcinski procesi in prakse, pri katerem je poudarek na kriticnem razmisleku o dedišcinskih procesih. pojasnila, da sta podrocji stav­barstva in stanovanjske kulture vkljuceni samo v modul Slovenske študije – tradicija in sodobnost. Nosilka pred­meta Poglavja iz materialne kulture Slovencev je Maja Go­dina Golja. Predmet tega modula so med drugim tudi stav­barstvo, dedišcina in procesi njenega nastajanja. Po njeni oceni ta študij ne more odgovoriti na vse izzive sodobnega konservatorstva, saj so tu potrebna številna druga znanja, npr. s tehnicnega, z gradbenega in arhitekturnega podrocja. Ta študij po njenem ne oblikuje konservatorja. Misli, da bi morali znanstvene raziskave izvajati kar konservatorji sa­mi, saj imajo stik s terenom in stavbnim fondom. Ministr­stvo za kulturo in Zavod pa bi morala njihove znanstvene raziskave podpirati in konservatorje raziskovalce razbre­meniti njihovega birokratskega dela. Predlaga, da se na Za­vodu po vzoru Centra za preventivno arheologijo ustanovi preventivni center za preucevanje stavbne dedišcine. Sanja Loncar je na kratko predstavila znacilnosti izobraže­valnega sistema na Hrvaškem in pojasnila, da so leta 2005 prešli na bolonjski izobraževalni sitem. Pred tem so vsi študentje etnologije, arheologije, umetnostne zgodovine, zgodovine in muzeologije poslušali obvezne seminarje, kot sta Uvod v muzeologijo in Uvod v varstvo in ohranja­nje kulturne dedišcine, ki ju je predaval profesor Ivo Ma­roevic. Po letu 2005 je prišlo do dolocenih sprememb. Pe­dagoški procesi so se zaceli osredotocati na lastne maticne vede in izvajati znotraj njih. Na Oddelku za informacijske znanosti so uvedli predmet Upravljanje s kulturno dedi­šcino, na Oddelku za umetnostno zgodovino so na podi­plomskem študiju uvedli konservatorsko smer. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo je ostal brez obveznih konservatorskih vsebin. Edini študij na diplomski stopnji Filozofske fakultete v Zagrebu, ki vkljucuje obvezne vse­bine iz konservatorstva, je študij na Oddelku za umetno­stno zgodovino, kjer je vsebina usmerjena v zgodovinski prikaz konservatorske misli in vkljucuje seminar o premic­ni in nepremicni dedišcini. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo se trenutno izvajata dva seminarja, in sicer o varstvu in ohranjanju kulturne dedišcine in o ne­snovni dedišcini. Gorazd Živkovic je predstavil avstrijske izkušnje izobra­ževanja konservatorjev. V Avstriji obstaja študij restavra­torstva, konservatorstva pa ni mogoce študirati. Nekaj vsebin iz konservatorstva predavajo na fakultetah za ar­hitekturo in oddelkih za umetnostno zgodovino. Tisti, ki želijo študirati varstvo in ohranjanje kulturne dedišcine, se odpravijo na podiplomski študij v Nemcijo, in to v Bam­berg, Berlin ali Stuttgart. Robert Peskar je predstavil pedagoški proces v okviru Za­voda. Ta pokriva bolj promocijo in populariziranje varstva kulturne dedišcine, kjer ima Zavod tudi najbolj jasno vizi­jo. Ta vkljucuje izobraževanje ne samo zaposlenih, temvec tudi vseh zunanjih zainteresiranih za kulturno dedišcino na Slovenskem in njeni obnovi. Zavodska prizadevanja za zdaj ne gredo v smer, da bi nacrtno vzgajali predavatelje konservatorstva na univerzah, saj želijo dobre in perspek­tivne kadre zadržati na Zavodu. Po drugi strani gre v Slo­veniji za relativno majhno potrebo po kadrih, saj je vpisov študentov na družboslovje iz leto v leto manj. Opozoril pa je, da so v preteklosti na fakultetah predavali številni emi­nentni profesorji iz vrst konservatorjev (npr. France Stele, Nace Šumi, Peter Fister, Vito Hazler …). Poudaril je, da zaradi potreb po strokovnih avtoritetah, ki bi prispevale svoje znanje pri najzahtevnejših konservatorskih vpraša­njih, v konservatorstvu potrebujemo tudi akademsko sfero. Suzana Vešligaj z mariborske obmocne enote Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije je prakticne terenske izkušnje poudarila kot odlocilne za oblikovanje konser­vatorjev. Konservatorji s svojim znanjem in izkušnjami lahko bistveno obogatijo pedagoški proces na fakultetah. Dober zgled tega je kolega Vito Hazler, ki je izobraževal študente na podlagi svojih konservatorskih izkušenj. Za­to se ji zdi zelo pomembno, da se konservatorje vkljuci v pedagoške procese na fakulteti. Opozorila je, da je medin­stitucionalnega sodelovanja premalo, zato bi bilo intenziv­nejše sodelovanje med Zavodom in posameznimi oddelki na Filozofski fakulteti zelo pomembno. Rajko Muršic, redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, je predstavil manj znano dejstvo, da so pred vec kot desetimi leti skupaj z oddelki za umetno­stno zgodovino, arheologijo in zgodovino pripravili študij­ski program z naslovom Muzeologija in konservatorstvo. Na žalost tega programa Filozofska fakulteta iz financnih razlogov ni uspela akreditirati. Preprican je, da bi se danes pogovarjali o drugih stvareh, ce bi omenjeni študijski pro­gram takrat zaživel. Dodal je še nekaj pomembnih podat­kov iz zgodovine prizadevanj za vkljucitev muzeologije in konservatorstva na Oddelek za etnologijo in kulturno an­tropologijo. Že v 50. letih 20. stoletja se je na Oddelku pre­daval predmet Muzeologija, ki se mu je leta 1974 priklju­cil še predmet Konservatorstvo. Po letu 1980 je Oddelek uvedel 60-urni predmet o etnološkem konservatorstvu. Po bolonjski prenovi šolskega sistema se je obseg ur povecal na 120 oziroma 180 pedagoških ur. Študentje na Oddelku danes poslušajo dva- do trikrat vec konservatorskih vsebin, kot so jih poslušali v 80. letih 20. stoletja. Jože Hudales, izredni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, je kolega Rajka Muršica dopolnil s podatkom, da so omenjeni program pripravljali v letih 2005–2006. Predviden je bil specialisticni študij muzeo­logije in konservatorstva, ki ga je na Oddelku pripravljal prav Hudales. Zacetki prizadevanj za pripravo interdisci­plinarnega študijskega programa pa po njegovem segajo že v drugo polovico 90. let 20. stoletja na pobudo takratne­ga predstojnika Oddelka, profesorja Božidarja Jezernika. Žal so takratni pogovori ostali zgolj na ravni idej. Študij­ski program je pozneje pripravil sam na podlagi pregleda dobrih praks po Evropi. Od vseh prizadevanj je na koncu ostal študijski program Heritologija, ki je po njegovem kar velik uspeh Filozofske fakultete. Sam je koordinator tega študijskega programa, ki je na zacetku vec obetal. Potrudil se bo, da se vanj vpišejo novi študentje. Robert Peskar je za primerjavo predstavil še situacijo na Oddelku za umetnostno zgodovino, kjer predava konser­vatorstvo. Pojasnil je, da program konservatorstva obsega skupaj 60 pedagoških ur, od tega 30 ur predavanj in 30 ur seminarja. Priznal je, da imajo študentje trenutno manj možnosti za spoznavanje dela in specifike konservatorske službe, saj zaradi slabega oziroma neugodnega termina predavanj težko izpelje seminar na terenu. Sodelovanja med konservatorji in kustosi pri varovanju in ohranjanju premicne, nepremicne in nesnovne dedišcine Alenka Cernelic Krošelj je predstavila nekaj svojih izku­šenj pri sodelovanju s konservatorsko službo. Ugotavlja, da so medinstitucionalna sodelovanja na splošno težka, saj za kaj takega enostavno nismo še dovolj zreli. S konserva­torji in z njihovimi obmocnimi enotami ima dobre in slabe izkušnje. Z njimi je sodelovala v razlicnih vlogah, v imenu lastnika, upravljavca in investitorja. Pogosto je nastopala tudi kot mediatorka med konservatorji in preostalimi de­ležniki obnove. Na splošno pogreša enakovredno sodelo­vanje tudi drugih deležnikov pri obnovi dedišcine, saj je njihovo sodelovanje za uspešnost obnove nujno. Kriticna je do tega, da se strokovnjaki radi izgovarjajo na pomanj­kanje casa. Po njenem si mora strokovnjak vzeti cas za pro­blematiko varstva in ohranjanja dedišcine, se pogovoriti z vsemi deležniki in skupaj nacrtovati, kako in kaj. Zaradi posebne narave dela v muzejih si ne more predstavljati, da bi kustosi sodelovali s konservatorji na terenu pri skupnem popisovanju nepremicne, premicne in nesnovne dedišcine. Pri svojem delu težko nacrtujejo skupne projekte, saj ska­cejo iz projekta v projekt in težko dolgorocno nacrtujejo. Že z rednim delom imajo veliko dela, skrbeti pa bi morali še za zasebne zbirke na terenu. Zavida arheološki stroki v konservatorstvu, kjer so s standardi, pravilniki in z navodili pripravili sistematicni pristop k najdbam na terenu, obdela­vi in predaji gradiva v pristojni muzej. Pohvalno je tudi, da je Zavod uspel vzpostaviti mrežo ponudnikov na trgu, ki so pristojni za arheološke raziskave in izkopavanja. Robert Peskar je kolegico Cernelic Krošelj dopolnil z mne­njem, da v arheologiji ni vse tako idealno, kot se zdi na prvi pogled. Po njegovem je Zakon o varstvu kulturne de­dišcine iz leta 2008 povzrocil vrsto anomalij. Ena od teh je, da je predvidel raziskave in odstranitev ogrožene arheolo­ške dedišcine, kar je seveda v nasprotju z naceli varstva in ohranjanja kulturne dedišcine na mestu nastanka (in situ). Poleg tega na Zavodu ugotavljajo, da izvajalci predhodnih arheoloških raziskav in arheoloških izkopavanj ne uspejo povsem zagotavljati vseh strokovnih standardov, ki so do­loceni s posameznimi pravilniki, saj delo dobi tisti, ki po­nudi najcenejšo izvedbo dela, ne glede na to, ali bo zaradi (pre)nizke cene lahko upošteval vse strokovne standarde. Jaka Repic je glede medinstitucionalnega sodelovanja poudaril možnost, da študentje na Zavodu opravijo redno prakso. Na prvi in drugi stopnji morajo opraviti skupaj šti­ri prakse, katerih cilj je spoznavanje poklicev, prakticnih poklicnih vešcin in specifike drugih institucij ter razvoj so­cialnih vešcin. Oddelek študentom ne doloca, kje morajo opraviti prakso, temvec si jo študentje sami organizirajo. Na Oddelku imajo zelo dobro izkušnjo z opravljanjem praks svojih študentov v Slovenskem etnografskem muze­ju, s katerim je Oddelek sklenil tudi dolgorocni dogovor. Po njegovem bi podoben dogovor Oddelek lahko sklenil tudi z Zavodom za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Ta naj na Oddelek posreduje opis del, ta pa bo med štu­denti poskrbel za promocijo. Poleg praks so po njegovem dobra oblika sodelovanja tudi terenske vaje in poletni razi­skovalni tabori. Teh Oddelek ne organizira, je pa po njego­vem zanje med študenti kar nekaj zanimanja. Špela Ledinek Lozej se je vkljucila v pogovor o neizko­rišcenih možnostih medinstitucionalnega sodelovanja, in sicer na primeru Toneta Cevca in njegovega dela. Cevc je sodeloval z Vlastom Kopacem, takratnim ravnateljem Medobcinskega zavoda za spomeniško varstvo v Ljublja­ni, nato pa v interdisciplinarnih raziskavah z arheologi. Prav ta sodelovanja z razlicnimi institucijami in vedami je po mnenju Ledinek Lozejeve pri njem spodbudilo no­ve raziskovalne procese. Sama vidi prednosti medinsti­tucionalnega in interdisciplinarnega dela v bolj plodnem strokovnem delu, zato ga je po njenem mnenju treba spodbujati, še zlasti takrat, kadar so temu naklonjene tako institucije kot posamezniki. O težavnem premošcanju medinstitucionalnih pogledov na skupno obravnavanje materialne in nematerialne kul­turne dedišcine sta spregovorila tudi gosta iz Avstrije in Hrvaške. Gorazd Živkovic je izpostavil ucni center v Mauerbachu99 Gre za Informations- und Weiterbildungszentrum Bun­desdenkmalpflege, ki ima sedež v kartuziji Mauerbach pri Dunaju. V njem letno organizirajo okoli 25 ucnih delavnic za konservatorje, restavratorje, obrtnike in druge zainteresirane. pri Dunaju, kjer organizirajo razlicne izobraževalne delav­nice o obnovi kulturne dedišcine. Delavnice so nacrtovane interdisciplinarno in so odprte za strokovnjake in vso pre­ostalo zainteresirano javnost. Pri nematerialni dedišcini v Avstriji je opozoril, da se z njo ne ukvarjajo na državni ravni, temvec na lokalni in regionalni (deželni). Z njo se ukvarjajo predvsem društva, ki v njej prepoznavajo svojo identiteto. Omenil je, da so bila v zadnjem casu uspešna koroška prizadevanja za uvrstitev lokalnih (slovenskih) ledinskih in hišnih imen na Unescov seznam nesnovne kulturne dedišcine Avstrije. Pobuda je prišla iz lokalnega okolja, kar je tudi prav, saj lahko le to zagotavlja preži­vetje dedišcine, ne pa spomeniško varstvo ali narodopisni inštitut. Dodal je še, da se pri svojem konservatorskem de­lu na avstrijskem Koroškem redno povezuje z etnologi z Inštituta Urbana Jarnika v Celovcu. To ni obicajna praksa, saj so konservatorji formalno odgovorni samo za kulturne spomenike, njihovo arhitekturno zasnovo, ne pa tudi za notranjo opremo. Vsekakor se pri državnem spomeniškem varstvu inventarizaciji notranje opreme v kulturnih spo­menikih po možnosti izognejo, ker vedo, da je to opremo težko spremljati in nadzirati. Zlasti grajska oprema je v Avstriji iskano tržno blago. Iz tega razloga notranja opre­ma navadno ni razglašena skupaj s kulturnim spomeni­kom. Izjema je oprema javnih in cerkvenih spomenikov, kjer velja še spomeniški zakon iz leta 1924. Sanja Loncar je pojasnila, da njihovo osnovno organizaci­jo varstva kulturne dedišcine poleg Ministrstva za kulturo predstavlja še 21 regionalnih konservatorskih oddelkov in en mestni oddelek, ki pokriva njihovo glavno mesto. Ti oddelki so nastali s centralizacijo starih zavodov, v kate­rih je bilo v preteklosti zaposleno bistveno vec etnologov. Trenutno na Hrvaškem v 10 konservatorskih oddelkih ni zaposlenega etnologa. Zelo pogosto njegovo delo opravlja kar umetnostni zgodovinar. Etnologi se v konservatorskih oddelkih najvec ukvarjajo z nepremicno kulturno dedišci­no, s premicno in z nesnovno pa se ukvarjajo zaposleni na Upravi za varstvo kulturne dedišcine na Ministrstvu za kul­turo, kjer so za ta podrocja organizirane posebne službe. Rajko Muršic je opozoril na pomen dokumentarnega fil­ma, katerega odlomek je bil predvajan na zacetku okrogle mize. Po njegovem nas je vsebina filma spomnila na to, da se je etnološko konservatorstvo z interdisciplinarnim so­delovanjem zacelo najprej v mestih. Šele pozneje so etno­logi konservatorji zaceli delati tudi po vaseh. Tisto, kar se mu zdi izjemno pomembno za prihodnost etnologije in konservatorstva, je, da morajo biti diplomanti Oddelka še naprej sposobni delati v urbanih okoljih. Zelo pomembno oziroma nujno je, da se etnologe konservatorje ponovno vkljuci v konservatorsko delo v mestih, saj je tu ogromno dela in še vec ga bo. Izpostavil je, da ga zato zelo moti, ker vodstvo konservatorske službe ne omogoci razmer za vkljucevanje etnologov konservatorjev za delo v mestih. Vito Hazler je poudaril še problematiko zagotavljanja in­terdisciplinarnosti v konservatorski stroki. Interdiscipli­narni pristop v konservatorstvu je bil po njegovem v prete­klosti zelo prisoten zlasti pri izdelovanju konservatorskih nacrtov. Žal je to prakso nova varstvena zakonodaja po letu 2008 bistveno omejila oziroma liberalizirala, saj po­leg Restavratorskega centra konservatorske nacrte lahko izdelujejo tudi zunanji izvajalci. Sam zagovarja, da mora biti izdelovanje konservatorskih nacrtov izkljucno naloga Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Po njego­vi oceni gre za vrhunske strokovnjake, ki so usposobljeni za vodenje obnove kulturnih spomenikov. Predlagal je, da se kot enega od sklepov okrogle mize sprejme zakljucek, da se izdelovanje konservatorskih nacrtov zaupa izkljucno Zavodu za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Robert Peskar se je naceloma strinjal z oceno Vita Hazler­ja, je pa ob tem omenil, da se v konservatorski vsakdanji praksi srecujejo z absurdnimi situacijami, ko na primer ne­izkušeni konservator na terenu poucuje obrtnega mojstra z dolgoletnimi izkušnjami, kako tehnološko izvesti do­loceno obrtniško delo na kulturnem spomeniku. To je po njegovem nesprejemljivo. Konservator se mora zavedati svojega znanja in zmožnosti. Nauciti se mora spoštovati delo in izkušnje obrtnikov oziroma izvajalcev. Ugotavlja tudi, da konservatorjem primanjkuje dolocenih znanj. Te­ga so do dolocene mere krivi sami konservatorji, ker ne poskrbijo, da bi se iz dolocenih znanj dodatno izobrazi­li. Delno pa krivdo pripisuje tudi samemu Zavodu, ker še nima pripravljenega nabora izobraževalnih programov za pridobitev osnovnih konservatorskih znanj. Povedal je še, da po njegovi oceni ni dobro, da ima konservatorska služ­ba preveliko avtoritativno moc, saj je to delo ves cas pod drobnogledom javnosti. Še zlasti pa je opozoril na dejstvo, da v Sloveniji namenimo premalo financnih sredstev za obnovo kulturne dedišcine. Zelo dobro imamo urejeno pravno zašcito dedišcine, nimamo pa ucinkovitega sistema financiranja njene obnove. Dokler tukaj ne pride do dolo­cenega premika, v državi ne moremo pricakovati bistvenih sprememb pri varstvu in ohranjanju kulturne dedišcine. Dodal je še, da bi na tej okrogli mizi pricakoval še kakšne­ga predstavnika odgovornih resorjev, npr. z Ministrstva za kulturo, Ministrstva za finance. Sklepi okrogle mize1010 Sklepe okrogle mize, ki so bili predhodno posredovani v pregled in dopolnitev vsem udeležencem okrogle mize, sta pripravila Dušan Štepec in Saša Roškar. 1. Pogovor na okrogli mizi je pokazal, da je treba o obravnavanih strokovnih temah bolj pogosto odprto in javno diskutirati. 2. Vlogo etnologije v konservatorstvu v 21. stoletju je treba poglobljeno osvetliti s posebnim strokovnim ali znanstvenim posvetom. K njegovi organizaciji naj pristopi Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije in k sodelovanju povabi Slovensko kon­servatorsko društvo, Slovensko etnološko društvo, Slovenski etnografski muzej, Oddelek za etnologi­jo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 3. Ministrstvo za kulturo in Zavod za varstvo kul­turne dedišcine Slovenije naj v programih dela za obdobje 2020–2023 zagotovita tudi financne in ka­drovske pogoje za izdajo prve temeljne literature s podrocja konservatorstva in stavbarstva. Prednost naj imajo interdisciplinarne in medinstitucionalne publikacije. 4. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije naj svoje zaposlene spodbuja k vpisu na doktorske štu­dije varovanja in ohranjanja kulturne dedišcine. 5. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije naj cim prej poskrbi za sprejem vseh potrebnih stro­kovnih standardov za konservatorsko in restavra­torsko delo, za kar je pristojen in se od njega tudi pricakuje. 6. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije naj oblikuje nabor interdisciplinarnih izobraževalnih vsebin kot del obveznega internega izobraževanja in usposabljanja zaposlenih. 7. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije naj (v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodo­pisje ZRC SAZU in Oddelkom za etnologijo in kulturno antropologijo FF) oblikuje nabor nujno potrebnih temeljnih etnoloških raziskav, ki bi etno­logom konservatorjem olajšale delo, in s tem sezna­ni Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter skuša doseci, da so pomanjkljivo raziskane topike prioritetno vkljucene (in njihovi rezultati upošte­vani kot kazalnik dosežkov na podrocju družbenih in kulturnih dejavnosti) v vrednotenje prijav nada­ljevanja dosedanjih oziroma, še bolje, pri razpisu morebitnih novih etnoloških programov s strani ARRS. 8. Ministrstvo za kulturo naj z razpisi in s financira­njem programov spodbuja medinstitucionalno so­delovanje na podrocju varstva in ohranjanja kultur­ne dedišcine. 9. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije naj se z Oddelkom za etnologijo in kulturno antropo­logijo Filozofske fakultete v Ljubljani dogovori o izvajanju obveznih študentskih praks na Zavodu. 10. S prakso izdelovanja konservatorskih nacrtov na trgu je treba prekiniti, dokler Zavod za varstvo kul­turne dedišcine Slovenije ne sprejme vseh potreb­nih strokovnih standardov. Do takrat naj jih izdelu­jejo konservatorji omenjenega Zavoda. 11. Etnologe v konservatorski službi naj se bolj inten­zivno vkljucuje v konservatorsko delo v mestih. * Dušan Štepec, mag. etnološkega konservatorstva, konservatorski svetnik, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Obmocna enota Novo mesto; dusan.stepec@zvkds.si. ** Saša Roškar, konservatorska svetovalka, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Obmocna enota Kranj; sasa.roskar@zvkds.si. Konservatorske strani Dušan Štepec in Saša Roškar Konservatorske strani Dušan Štepec in Saša Roškar Konservatorske strani Dušan Štepec in Saša Roškar Konservatorske strani Dušan Štepec in Saša Roškar Konservatorske strani Dušan Štepec in Saša Roškar Konservatorske strani Dušan Štepec in Saša Roškar Konservatorske strani Dušan Štepec in Saša Roškar Porocila Tina Palaic* NEEVROPSKE RAZISKAVE V SLOVENIJI: OD ZBIRANJA K RAZISKOVANJU Simpozij v spomin Zmagu Šmitku, Slovenski etnografski muzej, 5.–7. 11. 2019 Simpozij z naslovom Neevropske raziskave v Sloveniji: Od zbiranja k raziskovanju sta ob stoletnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani organizirala Oddelek za azijske študije in Oddelek za etnologijo in kulturno antro­pologijo, oba del prej omenjene fakultete, v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem, osrednjim etnološkim nacionalnim muzejem. Prireditev je potekala med 5. in 7. novembrom 2019 v SEM, v organizacijskem odboru sim­pozija pa so bili predstavniki vseh treh ustanov: Maja Ve­selic z Oddelka za azijske študije, Sarah Lunacek Brumen z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ter Ralf Ceplak Mencin in Marko Frelih iz Slovenskega etnograf­skega muzeja. Ob simpoziju je bila pripravljena program­ska knjižica s povzetki prispevkov, ki sta jo uredili Sarah Lunacek Brumen in Maja Veselic. Simpozij je bil posvecen profesorju Zmagu Šmitku (1949–2018), enemu najvidnejših slovenskih etnologov in antropologov. Šmitek je bil redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo; med drugim se je posvecal raziskovanju azijskih religij in mitologij ter obravnavi stikov Slovencev z ljudstvi z drugih kontinen­tov. Organizatorji so simpozij razumeli kot priložnost za pregled zgodovine, razvoja in trenutnega stanja neevrop­skih raziskav v slovenskem prostoru. Odziv na povabilo k sodelovanju je bil precejšen. Prispevki so se vrstili tri dni zapored, drugi dan je potekala še okrogla miza z naslovom Aktivisticno raziskovanje in družbena gibanja: Kako razu­memo Rožavo?, na kateri so sodelovali Marta Gregorcic, Andrej Kurnik, Petra Meterc in Soulaf Vakkas, simpozij pa se je koncal z zakljucno razpravo Kakšna je prihodnost raziskav izven Evrope? Njen okvir so zacrtali Jana Rošker (video posnetek), Borut Telban in Jaka Repic, pogovor pa je vodila Sarah Lunacek Brumen. Prispevki so ponudili vpogled v pretekle prakse raziskova­nja neevropskih kultur na Slovenskem v okviru razlicnih disciplinarnih podrocij s poudarkom na etnologiji in antro­pologiji ter raziskavah Azije, orisali pa so tudi muzejske prakse zbiranja in predstavljanja zunajevropskih zbirk v razlicnih slovenskih muzejih. Udeleženci smo slišali vrsto prispevkov, v katerih so avtorji predstavili raziskovalce, zbiratelje in popotnike, ki so delovali v razlicnih državah v Južni Ameriki, Afriki in Aziji. Izjemno zanimivi so bili prispevki, ki so osvetlili razlicne razmere, kontekste in te­me aktualnih neevropskih raziskav, ki segajo na podrocja preucevanja migracij, raziskovanja spola, umetnosti in li­terature, jezikoslovnih raziskav, književnosti, politike in religije ter politike reprezentacij. Vsebinski poudarki simpozija Simpozij se je zacel s sklopom Refleksija raziskovalnih praks v institucionalnih kontekstih etnologije in antropo­logije. Ceprav je bila prireditev organizirana v spomin pro­fesorju Zmagu Šmitku in bi tako v prispevkih pricakovali vec dialoga s Šmitkovimi neevropskimi raziskavami, je njegovo delo neposredno obravnaval le Boštjan Kravanja. S prvim prispevkom simpozija je orisal Šmitkovo teoret­sko pisanje o etnologiji in antropologiji s poudarkom na snovanju neevropske etnologije v našem prostoru. Tina Palaic in Rajko Muršic sta najprej predstavila študijske programe, ki so v drugi polovici 20. stoletja obravnavali neevropske dežele, nato pa sta obravnavala prakse zbiranja zunajevropskih predmetov in zbirk v Muzeju neevropskih kultur Goricane iz tega obdobja. Marija Mojca Tercelj se je spraševala o vlogi in pomenu raziskovanja drugih kultur za razvoj slovenske etnologije in antropologije. Poudarila je usmerjenost financiranja v tiste znanstvene in kulturne pro­jekte, ki se posvecajo vprašanjem Evrope, za preucevanje drugih kultur pa ni pravega posluha. Borut Telban je z vpo­gledom v svoje raziskovanje na Papui Novi Gvineji pouda­ril pomen dolgotrajnih etnografskih raziskav na izbranem terenu, saj je prav to temelj za razumevanje družbenega in kulturnega konteksta, v katerem antropolog raziskuje. V drugem sklopu Razvoj raziskav izven Evrope v okvi­ru razlicnih disciplinarnih polj je Luka Culiberg poudaril povezanost vzpostavljanja antropologije kot vede z evrop­skim kolonializmom in zastavil vprašanje, kako v postko­lonialni dobi dekolonizirati humanisticno in družboslovno raziskovanje. Martina Bofulin je predstavila razvoj razi­skav kitajskih migracij v zadnjih treh desetletjih s poudar­kom na njihovih raziskavah v Evropi ter ob narašcajoci raznovrstnosti migracijskih gibanj iz LR Kitajske razmi­šljala o njihovi prihodnosti in umešcenosti. Klara Hrva­tin je orisala osnovne znacilnosti japonske glasbe in njene estetike, pri cemer je izhajala iz pisanja etnomuzikologa Fumia Koizumija in skladatelja Toruja Takemitsuja. Mar­ko Ogrizek je poudaril, da mora biti raziskovanje konfuci­anstva interdisciplinarno, pri tem pa ima pomembno mesto primerjalna filozofija. V nadaljevanju so bili predstavljeni nekateri zgodnji raz­iskovalci in raziskovalke. Jaka Repic je orisal delovanje antropologinje Branislave Sušnik, ki je znanstveno delo­vala v Paragvaju, kjer je vodila tudi etnografski muzej. O Borisu Kuharju, ravnatelju nekdanjega Etnografskega muzeja, ki je med drugim pripomogel k popularizaciji spoznavanja kultur ljudstev z drugih kontinentov, je go­vorila Nadja Valentincic Furlan. Blaž Verbic je predstavil življenjsko pot Ceha Františka Foita in pridobitev njegove zbirke iz afriških držav v Muzeju Velenje. V sklopu Zbira­telji, zbirateljstvo in zbirke se je Nataša Vampelj Suhadol­nik osredotocila na zgodovino evro-azijskih zbirateljskih povezav iz prvih desetletij prejšnjega stoletja ter pred­stavila vzhodnoazijske zbirke, ki se nahajajo v razlicnih slovenskih muzejih in akademskih institucijah. O zbira­teljih vzhodnoazijske keramike in predvsem porcelana na Slovenskem od 17. do srede 20. stoletja je govorila Tina Berdajs, Chikako Shigemori Bucar pa je ponudila pregled 36 pesmi z risbami, ki so del zbirke Franceta Kosa v SEM. Drugi dan simpozija je zacel sklop Mnogoteri konteksti spola. Ponudil je vpogled v raziskavo Slovenske misijo­narke v Indiji, ki po besedah Ane Jelnikar ruši obstojece domneve glede kulturnih odnosov med Indijo in Evropo. Nataša Hrastnik je nato govorila o literarnih delih Leile Aboulele, v katerih avtorica opredeli religijo kot identi­tetno zatocišce muslimanskim ženskam v diaspori, Maja Lamberger Khatib pa je predstavila feministicna in aktivi­sticna ženska gibanja v Jordaniji s poudarkom na sodobnih aktivisticnih kampanjah za izboljšanje položaja tamkaj­šnjih žensk. Sklop Popotniki in popotnice je prinesel oris delovanja misijonarja Ignacija Knobleharja in njegovih sodelavcev v Egiptu in Sudanu, pri cemer je Marko Frelih poudaril pomen muzejskega gradiva kot vira za preuceva­nje opisanih stikov. Bogdana Marinac je predstavila poto­vanja pomoršcakov v neevropske dežele v drugi polovici 19. stoletja, Barbara Trnovec pa pogled na Drugega, kot se kaže v potopisih Alme M. Karlin. V sklopu Recepcije in percepcije v umetnosti in litera­turi je Rajko Muršic na podlagi svojega terenskega dela na Japonskem predstavil samonikla glasbena prizorišca v mestu Kanazava in jih primerjal s podobnimi prizorišci v Sloveniji. Noriaki Sangawa in Anna Sangawa Hmeljak sta na podlagi obravnave vec del japonskih umetnikov poka­zali, kako slovenski kritiki v njih poudarjajo japonskost. Lilijana Stepancic je govorila o razstavljanju graficnih del iz držav v Afriki na graficnih bienalih v Ljubljani med letoma 1955 in 1991 in poudarila tako politicni kot kul­turni pomen tega dogajanja. Katja Zakrajšek je analizirala prevajanje frankofonske afriške literature v slovenšcino v obdobju 1960–1990 in tako preverjala domnevo, da je to dejavnost pomembno spodbudilo gibanje neuvršcenih. V sklopu Lingvisticne raziskave je Darja Hoenigman predstavila svoje raziskovanje jezika na Papui Novi Gvi­neji, kjer se posveca predvsem medsebojnim vplivom upo­rabe jezika in vsakdanjega življenja. Nagisa Moritoki Škof je predstavila onomatopejske izraze v japonskem jeziku, z razumevanjem katerih imajo nematerni govorci težave. Okrogla miza Aktivisticno raziskovanje in družbena giba­nja: Kako razumemo Rožavo?, s katero se je koncal drugi dan simpozija, je ponudila vpogled v kurdsko samoorga­niziranje v zadnjih dveh desetletjih na obmocju Rožave v Siriji ter ga umestila v politicno dogajanje v regiji. Model Rožave z gradnjo lastnih samoorganiziranih struktur in za­vracanjem patriarhata so govorke in govorec poudarili kot pozitivno alternativo sedanjemu dogajanju na tem obmo­cju in širše. Tretji dan simpozija je odprl sklop Raziskave politike in religije, v katerem je Sarah Lunacek Brumen govorila o strategijah dostopa nomadskih pastirjev do paše in vode na severu Nigra, pri cemer je poudarila prehod iz nomad­skih mobilnih taborov v administrativno vas. Maja Veselic je tajvansko budisticno fundacijo Tzu chi predstavila kot primer profesionalizacije angažirane religije v kitajskem prostoru. Nataša Visocnik Gerželj je poudarila vlogo mi­tov pri oblikovanju japonske identitete ter pokazala na raz­merja med miti in diskurzi nacionalisticnih mislecev. Maja Mesesnel je prikazala izsledke svojih dosedanjih razisko­vanj v slovenskem prostoru kulta jorubske boginje. V sklopu Metodološki izzivi je Helena Motoh razmišljala o številnih zagatah pri rekonstrukciji življenjskih zgodb slovenskih misijonark v Indiji, povezanih tudi s pomanj­kanjem njihovih avtobiografskih zapisov. Irena Weber je govorila o otroških portretih, ki nastanejo med potovanji – raziskovanji, in pri tem poudarila eticne dileme, vlogo otrok pri fotografiranju in pomen teh fotografij, ki jih lah­ko razumemo kot turisticni spominek oziroma etnografsko evidenco. Ralf Ceplak Mencin je predstavil proces nasta­janja razstave Afganistan – slovenski pogledi, pri cemer je opozoril predvsem na nerazumevanje financerjev za tovrstne tematike. V okviru sklopa Politike reprezentacij je Nikolai Jeffs obravnaval literaturo o nigerijsko-biafrski vojni ter pri tem poudaril, da je na podlagi tega pisanja treba ponovno premisliti kljucne koncepte postkolonialne teorije. Mina Grcar je na podlagi analize vec filmov o ki­tajskih etnicnih manjšinah iz druge polovice 20. stoletja pokazala na hanski etnocentrizem in notranje orientaliz­me, s katerimi so filmi utemeljevali hansko superiornost. Kang Byoung Yoong je predstavil svojo raziskavo podob Seula, kot jih je razbral iz razglednic Alme Karlin, ki jih je ta prinesla s svojih potovanj. Zakljucna razprava: Kakšna je prihodnost raziskav izven Evrope? je bila namenjena strnitvi spoznanj simpozija in razmisleku o prihodnosti neevropskih raziskav. Govorka in govorca ter tisti, ki so se vkljucili v razpravo, so pouda­rili pomen raziskovanja na terenih zunaj Evrope za razvoj slovenske etnologije in antropologije, hkrati pa tudi za formiranje antropologa kot raziskovalca. To raziskovanje naj bi bilo dolgotrajno, v preucevano skupnost pa naj bi se raziskovalec veckrat vrnil. Poudarjene so bile predvsem ovire za tovrstno pocetje, ki smo jih veckrat slišali že med samim simpozijem, med drugim težave pri dosedanjem financiranju raziskav na terenih zunaj Evrope, pomanjka­nje institucionalnega razumevanja za razvoj kadrovskih kapacitet, nekateri pa so opozorili tudi na upad interesa za tovrstne raziskave, še zlasti med študenti. Ob poudarja­nju težav neevropskega raziskovanja sem sama pogrešala omembo tistih etnologov in antropologov, ki so opravili izjemno zanimive raziskave na neevropskih terenih ali to še vedno pocnejo, ter refleksijo pozicioniranosti slovenske etnologije in antropologije v neevropskem raziskovanju. Tudi delo in dosežki Zmaga Šmitka, ki mu je bil simpozij posvecen, v zakljucni razpravi niso bili poudarjeni. Nekaj misli ob simpoziju Ob poslušanju prispevkov in še zlasti sklepne razprave se mi je porodilo vec misli; nekaj jih bom zapisala. Naj­prej se bom dotaknila pomena poznavanja in raziskovanja zgodovine lastne vede, teoretskih usmeritev in dosežkov, s cimer gre z roko v roki tudi raziskovanje dela predho­dnikov. Tovrstno znanje ni pomembno samo zato, da lah­ko posamezni raziskovalec uvide svojih raziskav umesti v okvir discipline, znotraj katere deluje, ali ker vsaka za­stavitev raziskovalnega problema temelji na poznavanju dotedanjih znanstvenih spoznanj. Pomembno je tudi zato, ker preteklo dogajanje v posamezni disciplini vpliva na sedanje razmere oziroma pogoje delovanja in pomembno doloca razvitost vede ter njenih raziskovalnih vprašanj. Antropologija kot disciplina je namrec to, kar antropologi smo in pocnemo. Ce želimo dano situacijo dopolniti ali preseci, jo je treba razumeti tudi s stališca prepletenosti s preteklostjo. S tem povezujem tudi refleksijo lastne po­zicioniranosti kot raziskovalke, za katero je pomembno, kje in kako je vstopila v znanstveno dejavnost. Kriticno razmišljanje o lastni dolocenosti s casom, prostorom in z razvojem znanstvene discipline predstavlja pomembno eticno držo v raziskovanju – ta drža lahko v dolocenih raz­merah postane tudi aktivisticna. Naslednja misel je povezana z razlikovanjem med razisko­vanjem na domacem terenu in v deželah na drugih konti­nentih. Menim, da prvo ne izkljucuje drugega in da med njima ni hierarhicnega razmerja. Ce nekdo preucuje nacine življenja zunaj Evrope, to še ne pomeni, da je kot razisko­valec ali raziskovalka bolj pravi antropolog ali prava antro­pologinja od tistih, ki jih zanimajo znacilnosti lastne kul­ture. V celoti se strinjam z etnologom Rajkom Muršicem, ki v svojem delu Metodologija preucevanja nacinov življe­nja: Temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji (2011: 21–22) trdi, da ni nobenih metodoloških ali epistemoloških razlogov za razmejevanje preucevanja domacih in drugih kultur. Kot pravi, so lahko izhodišce za takšno locevanje etnocentrizem, kulturalizem in rasizem, in s tem predstava o bistvenih razlikah med kul­turami, ki je v svojem jedru rasisticna. Tudi tukaj velja pou­dariti pomen stalnega kriticnega premisleka lastne pozicije, ki med drugim pod vprašaj postavlja tudi vzpostavljanje hierarhije med samimi antropologi glede na njihovo izbiro lokacije za opravljanje terenskega dela. Navsezadnje pa velja nekaj vrstic nameniti pomanjkanju refleksije glede predstavljanja rezultatov raziskovanja nee­vropskih dežel in ljudi tako v raziskovalni sferi kot na mu­zejskem podrocju. Te tematike ni neposredno naslovil no­ben prispevek na simpoziju. Antropologija kot disciplina je izšla iz zamišljene vrzeli med »tukaj« in »drugod«, med »nami« in »drugimi«, iz vrzeli, ki jo je haitijski antropolog Michel-Rolph Trouillot (2003: 133–134) poimenoval »the savage slot«, 'reža divjaka'. Opozoril je na to, da »divja­ka« vedno zreducirajo samo na gradivo za pogovor med dvema zahodnjakoma o možnih prihodnostih cloveštva, sam pa ni nikoli aktivni udeleženec ali subjekt odlocanja. Vzpon tovrstnih raziskav »divjakov« je bil tesno povezan s kolonializmom, obliko dominacije, ki se je med drugim napajala tudi v ustvarjanju vednosti o podrejenih ljudstvih, del tega procesa pa je bilo zbiranje predmetov neevropskih ljudstev za evropske muzeje. Svoje vpetosti v procese dru­gacenja in ustvarjanja stereotipov in predsodkov o ljud­stvih tako iz bližnjih kot oddaljenih dežel ne moremo zani­kati. Raziskovalci in muzealci (ter tudi drugi posamezniki, ki so na podlagi razlicnih interesov potovali v oddaljene dežele) v našem prostoru so bili na podlagi branja zahodne kolonialne oziroma imperialne literature dobro seznanjeni s tovrstnimi idejami. Med primeri drugacenja omenjam le misijonsko publiciranje (npr. porocila misijonarjev v ca­sopisu Zgodnja Danica) (Frelih 2009: 15–16) in potopise iz casa SFR Jugoslavije, v katerih lahko najdemo koloni­alne obrazce (Brumen in Jeffs 2001: xvi–xvii); o termi­nu drugacenja piše Rajko Muršic (2012), o drugacenju v slovenski folklori kot odsevu naših kolektivnih predstav o Drugih pa Anja Mlakar (2019). To, da v slovenskem prostoru vecji del svoje zgodovine ni­smo bili neposredno udeleženi v koloniziranju drugih ljud­stev, ne odpravi zahteve po kriticnem premisleku o našem odnosu do drugih v sedanjem casu in o izbiri nacinov njiho­vega predstavljanja v našem prostoru. Vprašanja, ki tako v znanstveni kot muzejski sferi ostajajo (nezadostno) nenaslo­vljena, so pereca: kakšna je vloga antropologa / muzealca v skupnosti, kjer raziskuje / deluje (je modernizator, prinaša­lec napredka, morda aktivist, raziskovalec, le sogovornik ali nic od tega); ali so domacini zgolj v vlogi sogovornikov ali so tudi sodelavci in s tem soavtorji rezultatov antropologo­vega / muzealcevega dela; kdo predstavlja rezultate raziska­ve (ali je antropolog / muzealec glas svojih sogovornikov ali imajo ti priložnost govoriti zase); ali antropolog / muzealec stopa v dialog z domacini raziskovalci / muzealci; kakšne so posledice vstopa oziroma sodelovanja antropologa / mu­zealca z izbrano skupnostjo. Morda so lahko ta vprašanja izhodišce prihodnjega simpozija. Viri in literatura BRUMEN, Borut in Nikolai Jeffs: Afrike. V: Borut Brumen in Nikolai Jeffs (ur.), Afrike. Ljubljana: Študentska založba, 2001, v–xxvii. FRELIH, Marko: Sudanska misija 1848–1858: Ignacij Knoble­har – misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2009. MLAKAR, Anja: Skrivnostni tujec in demonski sovražnik: Dru­gi in drugost v slovenski slovstveni folklori. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. MURŠIC, Rajko: Metodologija preucevanja nacinov življenja: Temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul­tete, 2011. MURŠIC, Rajko: O simbolnem drugacenju: Turek kot grozeci Drugi. V: Božidar Jezernik (ur.), Imaginarni »Turek«. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2012, 27–40. TROUILLOT, Michel-Rolph: Global transformations: Anthro­pology and the Modern World. New York: Palgrave Macmillan, 2003. * Tina Palaic, univ. dipl. etnologinja, kulturna antropologinja in pedagoginja, kustosinja, Slovenski etnografski muzej; tina.palaic@etno-muzej.si. Porocila Tina Palaic Porocila Tina Palaic Porocila Tina Palaic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia* 100 LET KOROŠKEGA PLEBISCITA Pogledi in aktivnosti mladih koroških Slovenk in Slovencev ob spominskem letu 2020 S projektom CARINTHIja 202011 Informacije so na spletni strani www.carinthija2020.at dostopne v štirih jezikih (nemšcini, slovenšcini, italijanšcini, anglešcini) Dežela Koroška obele­žuje spomin na koroški plebiscit pred sto leti. Projekt ima tri težišca: uradna praznovanja Dežele Koroške, izvedbo 89 na razpisu izbranih kulturnih projektov in dvojezicno potujoco razstavo. Projekti, ki jih je izbrala strokovna ži­rija, so razdeljeni na pet tematskih sklopov: Povezovanje, sosedski odnosi in dialog; Identiteta in kultura spomina; Razvoj demokracije; Migracije; Infrastruktura, (gospo­darski) razvoj in (prostorsko) nacrtovanje. Poleg tega v programu CARINTHIja 2020 izvajajo še projekte s temat­skimi težišci »Kultura: umetnost ter šege in navade«, »Šo­la in izobraževanje« in »Znanost«. Po uvodni prireditvi v Deželni hiši v Celovcu 3. marca 2020 je izvedbo programa CARINTHIja 2020 kmalu ustavil no­vi koronavirus, ki je organizatorje prireditev postavil pred številna nova vprašanja in izzive. Pandemiji navkljub pro­jekt CARINTHIja 2020 poteka naprej, vecinoma v okrnje­nih oblikah, vendar organizatorji vztrajajo in nadaljujejo s kulturnimi prireditvami. Številne projekte v programu CA­RINTHIja 2020 izvajajo tudi slovenska kulturna društva na južnem Koroškem, ki temu spominskemu letu dodajajo – vecinoma prvic – svoj doprinos. Projekt CARINTHIja 2020 namrec dopušca tudi možnosti kriticnega soocanja s koro­ško preteklostjo in razvijanje novih perspektiv in pogledov na Koroško – in sicer v obeh deželnih jezikih. Dne 10. oktobra 2020 sta uradno deželno proslavo ob le­tošnjem spominskem letu ob 100-letnici plebiscita v znak spoštovanja, sožitja in dobrih sosedskih odnosov med obe­ma državama prvic pocastila avstrijski predsednik Alexan­der Van der Bellen in slovenski predsednik Borut Pahor. Odnosi med vecino in manjšino na Koroškem in med so­sedskima državama v današnji skupni Evropi so danes si­cer neprimerljivo boljši kot v 20. stoletju, pa vendar tudi ob stoletnici koroškega plebiscita številna manjšinska vpra­šanja niso še rešena. Predvsem pa je bolec pogled na sto let mocnega asimilacijskega pritiska na slovensko manjšino na Koroškem, ki manjšine ni le mocno okrnil, temvec je pus­til bolece rane v zasebnih in javnih družbenih odnosih med prebivalci dvojezicnega obmocja južne Koroške. V letu 2020 so zato mocno povzdignili svoj glas prav mladi, clanice in clani slovenskih študentskih klubov na Koroškem, v Gradcu in na Dunaju, ki so se odlocili, da s pobudo »10 do desetega« opozorijo na neizpolnjene manjšinske pravice Slovencev in Slovenk na Koroškem. V skupni izjavi 10. januarja 2020 so Klubi slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK), v Grad­cu (KSŠŠG) in na Dunaju (KSŠŠD) opozorili na »ma­cehovsko ravnanje države Avstrije in dežele Koroške do koroških Slovenk in koroških Slovencev«, odkar so po­stali manjšina. Kriticno so se opredelili do praznovanj in ugotovili, da se jih ne bodo udeležili. V sto letih se je šte­vilo Slovencev in Slovenk zaradi agresivne asimilacije in neizpolnjenih manjšinskih pravic obcutno zmanjšalo, zato so študentke in študenti zastavili politicnim zastopnikom ostro vprašanje: »Pojasnite nam, kaj naj praznujemo? Vse, kar imamo danes, so si naše prednice in naši predniki sa­mi izborili in izborile, saj jim ni bilo nic podarjenega.« Sprašujejo se tudi, kdaj bosta Koroška in Avstrija spoznali, da dobrega sožitja, enakopravnosti in enakovrednosti ni mogoce doseci le s kompromisi na racun manjšine, ki je na koncu ostala skoraj zdesetkana. Ugotavljajo tudi, da so manjšinske pravice del demokraticne družbe in ne nazadn­je tudi clovekove pravice (Spletni vir 1). S pobudo »10 do desetega« so študentke in študenti želeli – bolj kot praznovati – predvsem izobraževati in ozavešca­ti. Vsak mesec so zato „desetega“ organizirali razlicne po­bude (predavanja, razprave, branja, demonstracije ipd.), s katerimi so opozarjali na neizpolnjene manjšinske pravice in na zgodovino 20. stoletja. Niz prireditev so zaceli 10. februarja 2020 v študentskem klubu v Celovcu s preda­vanji zgodovinarja Štefana Pinterja in pravnika Rudija Vo­uka, ki sta »10. oktober« razsvetlila z zgodovinskega in z pravnega zornega kota (Spletni vir 2). Dne 10. marca so v graškem klubu izvedli prireditev, na kateri so predvajali dokumentarni film Štefana Hafnerja o slovenski narod­ni skupnosti na Koroškem F. A . Q. – Frequently Asked Questions. Film se manjšinske tematike loteva z lahkotne in zabavne mladostniške perspektive, hkrati pa tudi su­vereno podaja nenavaden pogled na koroško manjšinsko problematiko (Spletni vir 3). Aprilska pobuda v nizu »10 do desetega« je bila zaradi koronavirusa predstavljena na svetovni splet. Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem je predvajal branje »Koroški gvant / Kärntner Anzug – Wals die Hamat is – Bernhard C. Bünker«. Pred­stavili so besedila kriticnega avtorja Bernharda C. Bün­kerja, ki jih je v slovenšcino prevedel Florjan Lipuš, in odzive nanje (Spletni vir 2). Dne 10. junija pa je bila v du­najskem študentskem klubu prireditev »Dezerterji, Wehr- macht & partizanke*i na Koroškem: zahvala in priznanje antifašisticnemu uporu«, ki je bila tudi politicni shod (z maskami). Zgodovinar Peter Pirker z Dunaja je predaval o 10. oktobru, situaciji koroških Slovencev in Slovenk ter o prispevku dezerterjev, koroških partizanov in partizank k osvoboditvi izpod nacizma (Spletni vir 4). Dne 10. julija so študentke in študentje vseh treh klubov na Velikovški in Rožanski cesti v Celovcu s transparen­ti in plakati opozarjali na neizpolnjene obljube in obve­ze Dežele Koroške in Republike Avstrije, ki so zapisane v senžermenski pogodbi in v 7. clenu avstrijske državne pogodbe. Reakcije mimoidocih so bile razlicne, nekateri so študentke in študente pozitivno spodbujali, drugi so jih verbalno in fizicno napadli. Najhujši napadi so se pojavi­li na Facebookovi strani Mein Klagenfurt (Spletni vir 5). Tam je bilo med drugim zapisano, naj slovenski študentje protestirajo v Sloveniji in ne v Avstriji, da so narodni izda­jalci (Volksverräter), da so takšne izdajalce prej obesili na najbližje drevo ipd. V imenu Dežele Koroške se je za diskriminatorne napade opravicil deželni glavar Peter Kai­ser. Diskriminacije je javil pobudi Hass im Netz, ki se bori proti sovražnemu govoru na spletu (Spletni vir 6). Dne 10. avgusta je koroški študentski klub vabil v ce­lovško kavarno Lendhafencafe na »zgodovinski piknik«. Zgodovinarka Brigitte Entner je študentkam in študentom predavala o vindišarski teoriji in preteklih praznovanjih 10. oktobra. Višek akcij »10 do desetega« pa je bila izdaja brošure Naše vse je upor – Sledi protislovenske tradicije na Koroškem / 100 Jahre nichts zu feiern – Aspekte an­tislowenischer Kontinuität in Kärnten/Koroška (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020). Brošuro so predstavili 10. sep­tembra in tako pred 10. oktobrom zakljucili niz zanimivih (izobraževalnih) pobud. Prvic v zgodovini so trije klubi slovenskih študentk* in študentov*22 Glede spolno obcutljive rabe jezika v izdani knjižici so se študentke* in študenti* odlocili za uporabo gender-zvezdice*, ki nudi prostor in omogoca vidnost vsem spolom, ki presegajo obstojeci binarni kon­cept (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 4). na Koroškem, v Gradcu in na Dunaju izdali skupno knjižico, ki je dosledno dvojezicna. Z razpisom so povabili Korošice* in Korošce*, da sodelujejo s pricevanji o diskriminacijah, ki so jih doživeli. Po uvodnih poglav­jih o tradiciji in sodobnosti praznovanj ob 10. oktobru in kontinuiteti nacionalsocializma na Koroškem v tematskih poglavjih sledijo pricevanja o diskriminacijah koroških Slovenk* in Slovencev*. Tematska poglavja uvajajo uvo­dna razmišljanja clanic* in clanov* vseh treh klubov. Dis­kriminacije pa najbolj prodorno ponazarjajo pricevanja iz vsakdana koroških Slovenk* in Slovencev* v zasebnem in javnem življenju. Slovenšcina kot uradni jezik na dvojezicnem obmocju Leto 2019: Potni list je potekel in potrebovala sem novega. Spet sem šla na okrajno sodišce s sloven­skim formularjem. Tokrat je bil za okencem moški. Ko je videl formular, me je vprašal: Wos ist des? Odgovorila sem, da slovenski formular za pridobi­tev novega potnega lista. Njegov odgovor: Wolln´s an deutschen oder an slowenischen Pass? Odgovo­rila sem mu, da ne bi želela ne nemškega ne slo­venskega potnega lista, temvec avstrijskega in da mocno upam, da to njegovo vprašanje ni bilo resno mišljeno. Njegov v hipu zardel obraz je bil dokaz, da sem ga zasacila v teh njegovih neprimernih in žaljivih komentarjih, ki jih namenja ljudem, kot sem to jaz: koroškim Slovencem in Slovenkam. Milena Olip, roj. 1982 (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 29–30) Celoten (ne)red dodatnega uradnega jezika je privedel do razlicnih oblik diskriminacij koroških Slovenk* in Sloven­cev*, saj eni smejo uporabljati slovenšcino pred sodišcem, a ne na obcini – ali obratno – drugi imajo dvojezicno tablo, a ne smejo uporabljati slovenšcine na uradu, tretji imajo dvojezicne napise, a ne pravice do uporabe slovenšcine pred sodišcem, cetrti samo dvojezicno tablo, peti pa nice­sar (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 29–30). Vindišarska teorija Sin govori v knjižni slovenšcini. Mama z otrokom me nagovori: »Das Kind re­det sehr schön Slowenisch, Ich kann nur 'Win­disch', das ist nicht schön…« (Vaš otrok zelo lepo slovensko govori. Jaz znam samo 'vindiš', to ni lepo ...) Jaz: »A res, govorite tudi slovensko? Odkod pa ste?« Mama z otrokom: »Iz Železne Kaple. Ampak tam ne govorimo lepo, samo 'vindiš'«. Jaz: »Narecje je prav tako lepo kot knjižni jezik. Zelo lepo govorite v narecju, prav lepo.« Mama z otrokom: »Lepo je, da vaš otrok to zna. Mi z otrokom nismo vec govorili ...« Jaz: »To je škoda, ker tako lepo govorite, pa otrok bi se tudi še knjižni jezik hitro naucil.« Mama z otrokom: »Pri nas imajo to za grdo, pa nis­mo govorili ...« Jaz: »Pa ni grdo, prav lepo govorite, prav lepo se lahko pogovarjava ...« Neštetokrat ponovim, kako lepo govori. 'Windisch' ist schiach! 'Windisch' ist schiach! 'Win­disch' ist schiach! ('Vindiš' ni lepo.) To se ji je zažr­lo v dušo. Ponavljam, kako lepo govori, neštetokrat to pono­vim. Anonimno, roj. 1967 (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 42) Manjšinsko šolstvo in dvojezicna izobrazba Ko sem zacela študirati, sem na univerzi spoznala neko osebo. Povedala sem ji, da sem koroška Slo­venka, nato pa mi je narisala kljukasti križ v zve­zek. Od takrat naprej se nisem vec družila z njo. Universität Klagenfurt / Celovec, 2017. Anonimno, roj. 1997 (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 51) Zgodovinski pregled dvojezicnih topografskih napisov Spomnim se še, ko smo pri nas doma, na privat- nem zemljišcu, postavili dvojezicno tablo v sklopu akcije ‚Vidna domovina – Sichtbare Heimat‘ leta 2009 (pribl.). Table v naši vasi so vedno spet ponoci pomazali s crno barvo. Precrtali so torej slovenske napise. Vem, da se takrat kot 12-letna punca nisem pocutila dobro. Prvic sploh nisem razumela, zakaj jih moti slovenski napis, in drugic je tudi cuden ob­cutek, ko veš, da ponoci vedno spet kdo pride tako blizu tvoje hiše. Anonimno, roj. 1996 (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 59) Zavedati se je treba, kako dolgo na Koroškem že razpra­vljajo o dvojezicnih tablah in da razprave v takšni obliki sploh ne bi bilo smelo biti (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 56). V družinskem krogu (…) Ocetu sem bil trn v peti: Tako je že veckrat oci­tal mami, da me slabo in 'prevec slovensko vzgaja' (…) Anonimno, roj. 1995 (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 67) Koncepcije kulturne in jezikovne difamacije Ko sem obiskovala nižjo stopnjo, sem veckrat po­zimi za božic pela pri treh kraljih. Peli smo eno slovensko in eno nemško pesem. Dobro se še spo­mnim dogodkov. Prišli smo k neki hiši, pozvonili in vprašali, ce lah­ko zapojemo. Gospa pa nam je rekla: »Wenn ihr Slowenisch singts, kennts glei wieder gehen!« (Ce zapojete po slovensko, lahko takoj spet greste!). Anonimno, roj. 1997 (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK 2020: 67) Odklon slovenskega jezika v javnem prostoru Nekega dne meseca aprila pred približno 13 leti sem bil s prijatelji na vecernem sprehodu po Pliber­ku. Ko je že bila jutranja ura, sva ostala le še dva, in tudi midva sva bila na poti domov. Poklicala sva takozvani shuttle, ki vozi nocne žurerje in žurerke na dom. Sedela sva pred neko stavbo in se, kot ved­no, po domace, se pravi v podjunšcini, pogovarjala, ko sva zaslišala krik: »Scheiß Jugos, vaschwindets ham!« Ko sva pogledala v smer, iz katere sva za­slišala dretje, sva videla dva fanta približno enake starosti kot midva. Z norimi ocmi sta hitela proti nama in naju s pestmi tepla po glavi. Vse je trajalo le kako minuto ali dve, tocno ne vem, in nato sta zbežala. Vendar sem bil jaz tako krvav po obrazu, da so ljudje, ki so bili pri­ce dogodka, poklicali rešilce in z njimi so prišli tudi policaji. Mene so odpeljali v bolnico, storilca pa so policaji kmalu nato zagrabili. Kljub temu da sta bila znana kot pretepaca, se jima tudi tokrat ni kaj zgo­dilo, policisti so celo predlagali placilo slabih 100 evrov kot kazen. Nato nisem vec šel v Pliberk žurat, podjunsko pa seveda še vedno govorim v javnosti, ob vsaki priložnosti. Dorian Krištof, roj.1990 (KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠ­ŠK 2020: 81) Rdeci karton za diskriminacijo Igrali smo nogometno prvenstveno tekmo proti Greifenburgu. Vodili smo s tremi goli in na koncu zgubili tekmo s 4:3. Ko so domacini dali cetrti gol, je skozi zvocnik zazvenelo »4:3 für Österreich« (4:3 za Avstrijo). Ko smo šli z igrišca proti slacil­nicam, pa so soigralcu rekli: »Gehts glei eine, das Gas ist schon aufgedraht.« (Pojdite kar noter, plin je že odprt.) To pa se je zgodilo v sezoni 2007/2008 v koroški ligi. Anonimno, roj. 1975 (KSŠŠD, KSŠŠG, KSŠŠK 2020: 91) Brošuro zakljucujeta prispevka »Vidiki skupne presegajo­ce in transmanjšinske solidarnosti« ter »Koroška utopija – 100 let Koroška/Kärnten«. Tudi likovno so brošuro štu­dentke* in študenti* oblikovali sami. Študentke* in študenti* ugotavljajo, da se v primerjavi z 10. oktobrom 1920 drugim zgodovinskim dogodkom po­sveca zelo malo pozornosti. Letos se npr. spominjamo 75. obletnice konca 2. svetovne vojne, kar bi moralo biti bolj v ospredju. Junija 2020 so Klubi slovenskih študentk in študentov na Dunaju, v Gradcu in na Koroškem v odprtih pismih pozva­li predsednika Slovenije in Avstrije, Boruta Pahorja in Ale­xandra Van der Bellna, naj se ne udeležita praznovanja 10. oktobra na Koroškem. Predsednika Pahorja kot najvišjega predstavnika Republike Slovenije, predsednika »maticne domovine in zašcitnice avtohtonih slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah«, so študentke* in študen­ti* pozvali, naj spomni Avstrijo »na neizpolnjene obveze in obljube«. Avstrijskega predsednika Alexandra Van der Bellna pa so opozorili, da so prazniki slovenske narodne skupnosti 8. maj – dan osvoboditve izpod nacifašizma, dr­žavni praznik 26. oktober ter dan podpisa državne pogod­be (Spletni vir 7). Zvezni predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu ob stoti obletnici koroške­ga plebiscita koroškim Slovencev tudi v slovenšcini opra­vicil za krivice in zamude pri uresnicitvi njihovih ustavnih pravic (Spletni vir 8). Ceprav je letos epidemija ustavila javno življenje, se štu­dentke* in študenti* na Koroškem niso ustavili in letošnje »jubilejno leto« spremenili v posebno »spominsko leto«. Viri in literatura KSŠŠD, KSŠŠG in KSŠŠK: Naše vse je upor – Sledi protislo­venske tradicije na Koroškem / 100 Jahre nichts zu feiern – As­pekte antislowenischer Kontinuität in Kärnten/Koroška. Dunaj/Wien, Gradec/Graz, Celovec/Klagenfurt, 2020. Spletni vir 1: Izjava Klubov slovenskih študentk in študentov na Dunaju, v Gradcu in na Koroškem; https://www.novice.at/prispevki/16256, 7. 9. 2020 Spletni vir 2: Facebookova stran Kluba študentk in študentov na Koroškem; https://www.facebook.com/theksssk, 7. 9. 2020 Spletni vir 3: Facebookova stran Kluba študentk in študentov v Gradcu; https://www.facebook.com/klubgradec, 7. 9. 2020 Spletni vir 4: Facebookova stran Kluba študentk in študentov na Dunaju; https://www.facebook.com/klubksssd, 7. 9. 2020 Spletni vir 5: Facebookova stran Mein Klagenfurt; https://www.facebook.com/meinklagenfurt, 7. 9. 2020 Spletni vir 6: Hass im Netz; https://www.hass-im-netz.info, 7. 9. 2020 Spletni vir 7: Študenti proti udeležbi predsednikov; https://volks­gruppen.orf.at/slovenci/stories/3055004, 7. 9. 2020 Spletni vir 8: Opravicilo za krivice in zamude; https://volksgru­ppen.orf.at/slovenci/stories/3070800/, 12. 10. 2020. * Martina Piko-Rustia, mag. filozofije, znanstvena vodja inštituta, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec/Klagenfurt, Avstrija; piko@ethno.at. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia Intervjuji Sara Šifrar Krajnik* in Tina Tisovec** Janez Bogataj v pogovoru s Tino Tisovec, Saro Šifrar Krajnik in Matejo Habinc na petem Šmitkovem veceru z naslovom Raziskave in njihova uporabnost: etnologija in njena socasna družbena vloga. Foto: Rene Dopler, Ljubljana, 19. november 2019. »TA VEDA MI JE DAN ZA DNEM ODPIRALA NOVE MOŽNOSTI, NOVE POTI, NOVE POGLEDE« Intervju z dr. Janezom Bogatajem, zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani Dr. Janez Bogataj, od leta 2010 upokojeni redni profesor etnologije, od leta 2011 pa zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, v zadnjem casu preucuje predvsem kulinariko in obrti na Slovenskem. V dveh pogovorih, 19. novembra 2019 in 3. februarja 2020, sva o njem in o njegovem de­lu izvedeli še veliko novih in zanimivih reci. Intervju je nastal, ko je bil gost na Šmitkovem veceru v organizaciji Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Na pod­lagi slišanega sva v intervju vkljucili nekaj bralcu najbolj zanimivih delov pogovora. Dr. Janez Bogataj, danes ste upokojeni profesor našega oddelka – Oddelka za etnologijo in kulturno antropo­logijo. Kako pa je potekala vaša študijska pot? Kaj je botrovalo k odlocitvi za študij etnologije? Dolgo casa sem mislil, da bom šel študirati slikarstvo. To je bilo prvo. Tudi arhitektura me je zelo mikala, ampak odlo­cujoca je bila profesorica geografije na gimnaziji. Ona mi je rekla: »Tebe te stvari tako zanimajo, da se da to tudi študira­ti.« Pa sem rekel: »Kaj pa je to?« In je rekla: »Etnologija.« Do takrat nam v šoli tega ni nihce povedal. Imel pa sem sre­co, da je imel moj stric izredno obširno knjižnico in tam sem našel take stvari. Imel je tujo literaturo, od naših pa klasiko tistega casa: Narodopisje Slovencev 1, 2, Pod vernim kro­vom … in to sem prebiral in sem videl, da govori o bivalni kulturi, takrat se je to imenovalo stavbarstvo. Takrat je bilo zelo modno, da si kombiniral etnologijo in umetnostno zgodovino. In potem, na zacetku študija, je bilo na umetnostni zgodovini kar fajn, pozneje pa me je vedno bolj minevalo. Že za maturitetno nalogo sem izbral ureditev Finžgarjeve rojstne hiše kot spominskega objekta, na cemer sem delal tudi pozneje kot študent. Ko sem zacel študirati, pa sem iz leta v leto vedno bolj vstopal v etno­logijo. Takrat so se zacele velike spremembe v naši stroki, te je zacel že Slavko Kremenšek, in to me je zelo, zelo pritegnilo. Etnologija je naredila velik preboj. Kmalu sta prišla na vrsto magisterij in doktorat iz etnologije. Za magisterij sem izbral temo o mlinarjih in žagarjih v dolini zgornje Krke, ker sem takrat zacel delati v Novem mestu in se je nabralo veliko materiala, tudi arhivsko sem imel stvari pregledane, zato sem se tako odlocil. To je bil kar obsežen magisterij. Potem je eden od clanov komisije za zagovor predlagal, ker se je takrat to dalo narediti, da bi magisterij prekvalificirali v doktorat, ampak z etnološke strani te volje ni bilo. In potem je bilo receno, da bi se mi pa pri doktoratu to nekako upoštevalo. Za doktorat sem potem izbral spet nekaj, kar mi je, ko sem kot predavatelj prevzel predavanja iz predmetov Metode in tehnike in pa Zgodovina slovenske etnologije, zelo koristilo. Pri obeh predmetih mi je pomagala moja doktorska disertacija, ki sem jo napisal v dveh verzijah. V prvi verziji je bil vecji poudarek na metodah in tehnikah, v drugi verziji pa sem vecjo pozornost namenil zgodovini etnološke stroke. Kako pa ste iz magisterija o mlinarstvu in žagarstvu prešli na kulinariko? Kaj je botrovalo tematskemu prestopu? Videl sem, da je to nekaj, s cimer se stroka še ni kaj dosti ukvarjala, in sem si rekel, da bi bilo koristno, da bi se s tem zaceli ukvarjati. Videl sem, da potrebujemo eno osnovno mrežo. In potem je prišla ideja, da bi se naredila strategija, ker takrat je kulinarika že postajala popularna, in me je kolegica z mariborske fakultete povabila v ekipo, da smo postavili strategijo. Jaz sem imel podrocje piramide za ga­stronomijo pa regionalne razdelitve in tako naprej. V ekipi so bili tudi ekonomisti, celovito smo to obravnavali. Ko je bila strategija narejena, sem jaz še isto leto izdal tudi knjigo Okusiti Slovenijo. Ker sem rekel: »Zdaj moramo takoj to aplicirati!« V knjigi je bilo 186 jedi predstavljenih z zgodbami, s fotografijami in z recepti. Pozneje je bila knjiga prevedena tudi v kar nekaj tujih jezikov. Od kod pa crpate ideje za svoje raznoliko delo? Malo cez dan, nekaj pa ponoci [smeh]. Mi imamo kra­sno stroko. Vsi jo imamo. Prednost naše stroke je v tem, da se lahko ukvarjaš z marsicem – res pa je, da se moraš omejiti in skoncentrirati. To je en del odgovora. Drugi del odgovora pa je, da ce hoceš uporabljati »racunalnik«, ga moraš najprej naložiti z gradivom. To se mi zdi zelo zelo pomembno. Jaz si zmeraj, ko se ene stvari lotim, naredim nacrt. Tako, na roko – vizualno, ce želite. Najboljše nacrte pa sem do sedaj delal na letalih. Najboljše okolje za delo, za pisanje, je nad oblaki, na primer na cezoceanskem letu. Perfektno [smeh]. Slovensko etnologijo ste vedno vzporejali z razvojem stroke v svetu, v skladu s tem je bilo vaše delo tudi iz­razito aplikativno. Res je. To se je zacelo v sedemdesetih letih. Na oddelku smo veliko debatirali, predvsem tisti, ki smo bili v peda­goškem procesu, pa tudi študentje, ravno o tem, kako bo slovenska etnologija vstopila v družbo. Oddelek je takrat, ko se je zacel kadrovsko krepiti, zacel o tej temi tudi ve­liko govoriti. Kako etnološko stroko postaviti v javnost? Takrat smo na primer v Brežicah organizirali tisti zname­niti posvet Etnologija in sodobna slovenska družba, kjer smo ta vprašanja tudi naslavljali, kako naj bi stroka sto­pila v aktualno dogajanje. Pocasi sem tudi sam pri sebi poskušal raziskovati te smeri, ki so me takrat zanimale na aplikativne nacine. Res pa je, da sem tudi veliko ra­jžal naokrog. Moje poglede je recimo mocno zaznamoval Evropski seminar za mlade etnologe, ki so ga vec kot deset let zapored organizirali na univerzi v Bratislavi. To je bil mednarodni seminar, na katerega so prihajali iz takratne zahodne in vzhodne Evrope, imenoval se je Seminarium etnologicum. Skandinavci so bili že takrat zelo zanimivi. Izvajali so aplikativne študije, delali raziskave za potrebe narocnikov – center za orne naprave na Danskem je delal raziskave za potrebe danskega kmetijstva. Torej ni šlo za popisovanje nekih plugov in ral in za popisovanje neke terminologije, ampak so na podlagi temeljitih raziskav, tu­di tistih, ki so nastale na seminarjih, delali študije, ki so bile potem uporabne. Delu na fakulteti dajete v tem pogledu velik pomen. Vedno pravim, da je stroka dolžna posredovati znanje in biti hkrati angažirana – fakulteta je tista, ki »voz poriva naprej«. To je dejstvo. Stroka se razvija na fakulteti. Velika odgovor­nost stroke je tudi, kako je metodološko, se pravi teoretsko in siceršnje raziskovalno, strokovno usmerjena, da študen­tom, bodocim diplomantom, omogoca zaposlitev – ali pac ne. Nobena fakulteta ni zaposlitveni servis, da se razume­mo, to nam mora biti kristalno jasno. Ampak ne sme ti pa biti »pišmeuharsko«, da receš, letos je pa diplomiralo toliko in toliko ljudi. Stroka mora s prodornimi in z udarnimi raz­iskavami družbi pokazati, kaj lahko etnologija in kulturna antropologija omogocata mlademu cloveku. Vedno pravim, da je dela ogromno, služb pa ni. Ta veda mi je dan za dnem odpirala nove možnosti, nove poti, nove poglede, v komu­nikaciji z ljudmi, kjerkoli na tem ljubem svetu. Kako pa so se tkale niti vaše zaposlitve? Sprva muzej, nato pa ste bili vse bližje predavateljskim vodam, v ka­terih ste radi še danes. Prvo službo sem našel v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Tam sem med drugim, ob svojih etnoloških obve­znostih v muzeju, za nekaj let prevzel tudi vodenje Do­lenjske slikarske kolonije. Po delu v Dolenjskem muzeju in pred služenjem vojaškega roka sem šel za eno leto na Inštitut za slovensko narodopisje na SAZU. Od tam sem šel v vojsko. Takrat me je profesor Kremenšek obvestil, da mi bodo poskušali pri njem na fakulteti urediti službo. Tudi potem, ko sem se zaposlil na fakulteti, moram reci, da je bil to pa res nov zagon v mojem življenju. Kakšni so vaši spomini na leta, ko ste poucevali na fa­kulteti? Na profesorska leta imam samo dobre spomine. Samo do­bre. Super. Moram reci, da sem jaz z veseljem hodil v služ­bo. Tega sploh nisem jemal kot službo, to je bil del stroke. Aplikativnost ste spodbujali tudi pri svojih študentih. Menda ste jih peljali na številne terenske vaje po vsej Sloveniji. Generalno gledano sva s kolegom Vitom Hazlerjem vsak teden organizirala en ali dva kombija, pa smo obredli ce­lotno Slovenijo. Dobila sva se na najinem zbirnem mestu, spila kofe pa za cel semester nacrtovala datume za teren­ske vaje. In seveda sem študentom veckrat pokazal kakšno zadevo, ki sem jo delal mimo svojega pedagoškega dela, da so videli, kako je treba v praksi. Postavili smo tudi izje­mno veliko razstav. Ko je bila znamenito podjetje Slove­nijales še za Bežigradom, smo mi tam postavljali razstave. »Pletar, torej sem«, in smo postavili pletarsko razstavo, »Loncar, torej sem«, in smo postavili rokodelsko razstavo. Potem smo vec kot deset let, vsake dve leti, to je bilo v bistvu dvajset let, delali bienalne razstave domace in ume­tnostne obrti v Slovenj Gradcu in tako naprej. V seminarju sem razložil, kaj so trendi, potem je pa vsak od študentov napisal koncept, kako si on to razstavo predstavlja, potem pa smo iz vseh teh konceptov nekaj dobrega izbrali. Pri svojem delu ves cas kombinirate razlicne pristope in metode. Omenili ste, da kot etnolog delujete po prin­cipu, da je »vsak dan teren«. Skladno s tem preprica­njem vsak dan pišete tudi terenski dnevnik in zapiske, ki pricajo o vašem delu. Ko sem prišel delat v Dolenjski muzej, je bil tam direk­tor profesor Janko Jarc. Bil je zgodovinar, izjemno naci­tan clovek, ogromno je vedel zlasti o Dolenjski. Rekel mi je: »Vi ste še mlad, dajte delat to, kar meni v življenju ni uspelo.« Pa sem rekel: »Kaj pa je to?« Rekel je: »Vsak dan si vse zapišite, kaj ste delali.« Meni se je ta ideja zdela perfektna; dejansko sem si vsak dan vse zapisal, tako da imam eno omaro teh dnevnikov, ki še nastajajo – in upam, da bodo še nekaj casa. Enkrat bom mogoce napisal kaj o tem. Za vsak dan imam eno stran, da tocno vem, kaj se je takrat dogajalo, se pravi strokovno in zasebno. So terenski zapisi vaš edini nacin dokumentiranja ži­vljenjskih slogov? Seveda ne. Naša stroka ima to sreco, da mora pri doku­mentiranju življenjskih slogov kombinirati razlicne izra­zne nacine. Je pa seveda zelo važno, kdaj se odlociš za ilustracijo, kdaj za barvno ali crno-belo fotografijo, kdaj se odlociš za video, kdaj se odlociš za dramo – zakaj pa ne! Pri vašem delu vas ves cas spremlja tudi fotografija. Fotografija je del mojega rokopisa. Fotografije nisem nikoli razumel le kot ilustracije. Tisto, kar nisem mogel izraziti z besedo, sem izrazil s fotografijo. Fotografija je krasna zadeva, sedaj ko imamo skener, pa sploh (smeh)! Zbirka je kar bogata. Imam 25.000 diapozitivov, digitalnih fotografij pa niti ne vem, koliko. Imam pa vse urejene in to sproti delam. Ce delaš sproti, ti to vzame pol ure na dan. V svojo sistematiko potem »šibam noter« dolocene motive. Katerih motivov imate najvec? Zelo veliko imam recimo grafitov. To je ena od tem, ki me zelo zanima. Trenutno je na tem ustvarjalnem podrocju v Sloveniji velika kriza. Leta 1991, ko sem šel predavat v Argentino, sem imel eno od predavanj tudi Osamosvajanje Slovenije na zidu. Ker sem osamosvojitveni proces zelo dobro dokumentiral. Glede na to, da letos praznujemo 80-letnico Oddelka, naju za konec zanima, kako se vi spomnite priprav na 40-letnico, h kateri ste sami veliko prispevali? Takrat smo rekli: »Filozofska fakulteta mora cutiti, da je Oddelek za etnologijo prisoten.« Imeli smo samo knji­žnico in en kabinet. Pozneje smo dobili v souporabo z arheologi še eno predavalnico. Ob 40-letnici smo v avli Filozofske fakultete pripravili sejem, Ljubljanske tržnice so nam dale zastonj dale stojnice in nam jih tudi pripeljale. Študenti in študentke so iz svojih okolij pripeljali razne dobrote – suhe mesnine, enoloncnice, razlicne pogace; v dobre pol ure smo vse prodali. Pripravili smo tudi simpo­zij, razstavo in pa seveda brucevanje. Etnologe se je takrat mocno cutilo, televizija je celo posnela posebno oddajo. Dogodek smo sistematicno nacrtovali. Res pa je, da nas je profesor Kremenšek k temu ves cas spodbujal. Najlepša hvala, da ste si vzeli cas za pogovor. Z veseljem. * Sara Šifrar Krajnik, dipl. zgodovinarka, etnologinja in kulturna antropologija, študentka magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; sarasifrarkrajnik@gmail.com. ** Tina Tisovec, dipl. etnologinja in kulturna antropologija, študentka magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tina.tisovec@gmail.com. Intervjuji Sara Šifrar Krajnik in Tina Tisovec Intervjuji Sara Šifrar Krajnik in Tina Tisovec Intervjuji Vanessa Benak Cvijanovic* in Julija Zupan** Tanja Roženbergar na šestem Šmitkovem veceru z naslovom Ali potrebujemo novo definicijo muzejev?. Foto: Rene Dopler, Ljubljana, 17. december 2019. ETNOLOGINJA, RAZISKOVALKA IN MUZEOLOGINJA, KI DELUJE Z VIZIJO »O LJUDEH ZA LJUDI« Intervju z dr. Tanjo Roženbergar, direktorico Slovenskega etnografskega muzeja Tanja Roženbergar, direktorica Slovenskega etnografske­ga muzeja, je svojo pot v slovenskem muzejskem prostoru zacela kot etnologinja. Je ena prvih, ki je v casu, ko so se muzeji zaceli preoblikovati, z vkljucevanjem sodobnih metod dela in urbanih vsebin v muzejsko prakso, dopri­nesla k razvoju slovenskih muzejev. Leta 2018 je izšla njena monografija Urbani fenomeni, muzejske perspekti­ve v etnološkem in kulturnoantropološkem diskurzu, ki je prikaz vplivov sodobnega urbaniziranega sveta na nove težnje v muzeologiji, v delu pa je zajeta tudi problematika prepletenosti etnologije, kulturne antropologije in muzeo­logije, s poudarkom na vlogi muzejev v Sloveniji.  Tanja Roženbergar je bila gostja šestega Šmitkovega vece­ra na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani 17. decembra 2019. Beseda je tekla o vlogi muzejev in sodobnih muzejskih trendih, prav tako pa nam je sogovornica pripovedovala o svojih bogatih izkušnjah pri muzejskem delu pri nas in v tujini. Na vprašanja o umestitvi in delovanju slovenskih muzejev v mednarodnem muzejskem kontekstu je odgo­vorila s prepletom svojih bogatih muzealskih izkušenj in vlog, ki jih je prevzemala kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje ter pozneje kot predsednica Slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM). Kot di­rektorica Slovenskega etnografskega muzeja ter etnologi­nja z vizijo »o ljudeh, za ljudi« poudarja, da morajo muzeji v sodobnem svetu zavzeti vlogo posrednika med družbo in ljudmi, biti angažirani in v svojo muzejsko prakso vklju­cevati razlicne skupnosti in interesne skupine. Sodobna muzejska paradigma je usmerjena v obravnavo spremem­be kulturnih okolij in odnosov do novih oblik javnih pro­storov v postindustrijski družbi. Pomembna postaja vloga individualnega in kolektivnega spomina, kako torej posa­mezniki oziroma skupnosti doživljajo okolje, v katerem bivajo. Spreminja se tudi razumevanje odnosa med clo­vekom in muzejskim predmetom, v ospredju je kontekst uporabe predmeta, zato je nepogrešljiv element sodobne muzejske prakse prezentacija nesnovne kulturne dedišci­ne. Sodobni muzeji presegajo avtoritarno in institucional­no pozicijo, ki je v preteklosti pogosto rabila nacionalnim interesom. Demokraticnost in participatornost, bistveni naceli sodobnih muzejev, zahtevata nove metode muzej­skega dela, ki v proces prezentacije dedišcine vkljucujejo razlicne skupnosti.  Po Šmitkovem veceru sva s sogovornico opravili še bolj poglobljen intervju, katerega izseke objavljamo v nadalje­vanju.11 Intervjuvanka je oznacena z inicialkama TR, spraševalki pa kot VBC in JZ. JZ: Ce smo dedišcino v preteklosti razumeli kot hege­monski in avtoritaren pojem, pogosto povezan z na­cionalnimi interesi in obracanjem v preteklost, danes pojem dobiva nove interpretacije, z njimi pa se spremi­nja tudi muzejska praksa. Kakšen je vaš pogled na slo­venske muzeje in ali ti delujejo po sodobnih muzejskih paradigmah?   TR: Slovenija ima dobro muzejsko mrežo, ki vkljucuje dvanajst nacionalnih muzejev ter regionalne in mestne muzeje. Muzeji izvajajo javno službo premicne kulturne dedišcine, kar pomeni, da jih financira država. Država je ustanovila nacionalne muzeje, manjše pokrajinske muzeje pa so ustanovile obcine, ki izvajajo javno službo na pod­lagi pooblastila.  Za financiranje tako nacionalnih kot pokrajinskih muzejev je sicer poskrbljeno, vendar financna sredstva zadostujejo le za osnovno raven, to je, da se ohranja kulturna dedišci­na, zmanjkuje pa sredstev za programe, s katerimi bi se muzeji širili navzven. Sodobna muzejska paradigma po­meni tudi vkljucevanje razlicnih skupnosti oziroma soude­ležencev v muzejski proces. Prostor muzeja bi se moral ši­riti, da bi lahko izvajal tisto, kar muzej v 21. stoletju mora izvajati, torej širiti zavest o pomenu kulturne dedišcine. V sodobni družbi je kljucna prav odprtost muzejev. Kako to preseci, je zahtevno vprašanje, ki si ga je treba zastaviti tudi v muzejih samih. Vsekakor se je nujno usmerjati tudi k drugim financnim virom, ki pa jih je, tudi zaradi šibke družbene moci muzejev, izredno težko pridobiti. Težava, ki jo vidim, je tudi šibka dinamika zaposlovanja v muzejih. Posledicno primanjkuje mlajših strokovnjakov z novimi znanji, zato prihaja do generacijskega prepada, manj je novih oblik komunikacije in vsebin. Tudi to so ra­zlogi, zaradi katerih muzeji niso najbolj vidni instrumenti javnega prostora, kakršni bi morali biti, saj niso vešci so­dobnega komunikacijskega jezika.  JZ: V Sloveniji smo prica vse vecji centralizaciji, kjer se tako kapital kot turizem stekata v vecja mesta. Kako so v Sloveniji razporejena financna sredstva za nacio­nalne oziroma regionalne pokrajinske muzeje?  TR: Tako nacionalni kot pokrajinski muzeji se financirajo iz državnega proracuna, oboji pa so morali zadostiti dolo­cenim kriterijem, da so pridobili status institucije v javnem interesu. Za izvajanje programov, ki dopolnjujejo javno muzejsko službo, so na voljo tudi evropska sredstva oziroma projek­ti, v katere se lahko vkljucijo tako nacionalni kot pokra­jinski in lokalni muzeji. Prvi pogoj uspešnih sodelovanj je dobro mednarodno in medresorsko mreženje, ki ga imajo nacionalni muzeji morda vec, že zaradi svoje pozicije in poslanstva. Vendar so prednosti tudi morebitne tematske orientiranosti posameznih manjših muzejev ali pa vkljuce­vanje muzejev, ki delujejo na obmejnih prostorih, odvisno seveda od razpisanih evropskih programov. V projektih, ki razširjajo paradigme posamezne discipline, tudi etnologije in antropologije, so sicer prvi sogovorni­ki etnografski in etnološki muzeji z dolgo tradicijo. Slo­venski etnografski muzej je bil med letoma 2014 in 2018 vkljucen v evropski projekt Switch – Delitev sveta vklju­cenosti, ustvarjalnosti in dedišcine, ki je vkljuceval deset evropskih etnografskih muzejev in muzejev svetovnih kul­tur, cilj projekta pa je bil premisliti vlogo in poslanstvo sodobnih muzejev ter reinterpretirati gradivo, ki ga mu­zeji hranijo. Svoje sodelovanje nadaljujemo v evropskem projektu Taking Care, ki razvija paradigmo muzejev kot prostorov skrbi. VBC: Katere pogoje mora muzej izpolnjevati, da lahko konkurira na muzejskem trgu? TR: Sedaj smo pred velikimi izzivi, saj je ravno zdaj pravi cas, da bi se muzeji lahko v družbi pozicionirali kot vzvo­di moci; omogocajo namrec tisto, kar družba 21. stoletja potrebuje. Potrebujemo institucije, vsebine in tocke, ki jim lahko verjamemo, muzeji so lahko oporni steber, s pomo­cjo katerega se ljudje usidrajo v tem svetu, kjer je vse mu­ha enodnevnica. Potreba po muzejih se že od zacetka 21. stoletja opaža s porastom razlicnih lokalnih muzejev. Mu­zeji so torej zanesljivi, izvirni, profesionalni, imajo odlike, ki jih trenutno kje drugje težko najdemo. Muzej je prostor, ki ljudi lahko navdihne, jim nudi varno zavetje, lastno si­drišce, znanje in pobeg.  Od vsakega posameznega muzejskega tima in njegove kreativnosti, motiviranosti in kvalitetnega dela je odvisna uspešnost njegovega vkljucevanja. Treba je delovati v di­alogu s podobnimi institucijami v mednarodnem prostoru. Te povezave prinašajo dotok svežih znanj, mednarodno kontekstualizacijo, mednarodno mreženje in strokovno socializacijo. Muzeji so lahko konkurencni, a napredka, kot bi si ga želeli, ne zmoremo doseci sami. Muzejska po­nudba je še neizkorišcena v turisticnih programih, nismo prepoznani kot ekskluzivne vsebine podjetništva, in to kljub vsem našim potencialom, gradivu in znanju … V širši družbi se o modernem muzeju še vedno ne ve dovolj. To je proces. JZ: Kot edina etnologinja ste bili zaposleni tudi v Mu­zeju revolucije Celje oziroma v današnjem Muzeju novejše zgodovine Celje. Kakšna je bila vaša vloga in kakšen je doprinos etnologije oziroma antropologije k razvoju slovenskih muzejev?  TR: Moja vloga kustodinje v Muzeju revolucije je bi­la vsekakor izjemna in specificna. Takrat sem bila edina zaposlena etnologinja v takšnem muzeju. To je bilo v 90. letih, ko so se muzeji zaceli preoblikovati in širiti svoja raziskovalna polja. Ker zgodovinska pogled in metoda ter sama zgodovina kot disciplina niso zadošcali za preobraz­bo institucij, je takratni Muzej revolucije Celje razpisal de­lovno mesto etnologa oziroma etnologinjo. To je bil edini takšen razpis v Sloveniji. Veliko sem se ukvarjala z vprašanjem, kakšna je pravza­prav moja vloga v tej muzejski instituciji. Sama sem jo vi­dela tako, da sem se posvetila obravnavi urbanega prostora. Z analizo stanja v Sloveniji sem prišla do zakljucka, da ima urbana antropologija kot disciplina uspešno tradicijo, ki pa v muzejskih institucijah ni bila opazna; v muzejski praksi je bila še vedno prisotna tradicionalna etnologija. Svojo na­logo sem kot etnologinja oziroma antropologinja videla v tem, da ustanovim oddelek za urbano etnologijo in znotraj muzejske etnološke mreže z izobraževanjem v obliki refe­ratov in delavnic ustvarim prostor za nove vsebine.  Takrat sem v Celju raziskala urbane obrti, saj so se obrtni­ške delavnice že zacele zapirati, ostalo je še nekaj utripa obrtniških znanj, ki sem jih dokumentirala. Leta 1998 je svojo obrt zaprla zadnja modistka, iz njene delavnice sem prevzela predmete in pohištvo ter leta 2000 v Muzeju no­vejše zgodovine Slovenije postavila razstavo Ulica obrtni­kov. Razstava je bila pomembna, saj je poleg prezentacije materialne dedišcine vkljucevala tudi pricevanja obrtni­kov, njihova mnenja in znanja, torej nesnovno dedišcino.  Med letoma 1996 in 1997 smo pripravljali poletne delav­nice, na katerih smo dokumentirali del mesta Celja, Ga­berje, ki je bilo takrat delavsko predmestje. V tistem casu se je mesto že spreminjalo, tako da smo ujeli še zadnje podobe tega dela mesta. Omenjeni projekti so odpirali urbane teme ter nesnovno kulturno dedišcino in se danes s tridesetletnim zamikom kažejo kot pomemben prispevek k razvoju muzejev. 90. leta so bila leta skokovitih sprememb, bila so odlocilna tako za muzeje kot za etnologe oziroma antropologe. Kot raziskovalec si moral biti zelo odziven, zaznati si moral specifiko tistega casa in delati hitro. Ena od novitet v ti­stem casu so bile tudi stalne razstave o povojnem obdobju nekega kraja ali pokrajine, pri katerih so sodelovali tudi etnologi in antropologi.  Danes že veliko razstav vkljucuje nove vsebine, muzeji uporabljajo sodobnejše pristope. Poudarek je bolj na clo­veku ter njegovem bivanjskem kontekstu. Menim, da sta etnologija in antropologija nepogrešljivi v vsakem muze­ju, saj obravnavata odnos med nosilcem in predmetom. Potrebujemo torej etnologizacijo muzejev, etnolog bi mo­ral biti zaposlen v vsakem muzeju, ne glede na tip muzeja.  JZ: Globalne spremembe med drugim prinašajo ve­dno hitrejšo industrializacijo in urbanizacijo, zaradi cesar se preoblikujejo tudi identitete preteklih obdo­bij. Kakšna je danes vloga muzeja kot posrednika med posameznikom oziroma skupnostjo v mestih ter zakaj je vkljucevanje urbanih vsebin v muzejsko prakso po­membno tudi za slovenske muzeje?  TR: Svet se urbanizira, zato je pomembno, da urbane vse­bine vkljucujemo v svoje raziskovalno delo in muzejske interpretacije. To je splošni razlog. Vse vec ljudi živi v urbaniziranih okoljih, od leta 2007 je na svetu vec urba­ne kot ruralne populacije. Tako skokovitega procesa ur­banizacije, ki se je v mestih zgodil v tako kratkem casu, nihce ni pricakoval. Ti procesi, ki preoblikujejo sodobni svet, zaznamujejo tudi naš nacin življenja in razmišljanja, naše navade, nacine komunikacije. Vplivajo na posame­znika in skupnosti, družbo. Ravno zato se morajo muzeji kot družbeno pogojene institucije soocati z urbanizacijo, jo dokumentirati, raziskovati in hkrati sebe opredeljevati kot institucije urbane družbe. Pomembno je, da se te teme odpirajo tudi zaradi muzejske prezrtosti mnogih vsebin, ki odstirajo nacine življenja v mestih. Vkljucevanje sodob­nih tem in urbanih vsebin pa pripomore tudi k preseganju splošnega stereotipa o muzejih, da so to v preteklost obr­njene institucije. VBC: Vse vec antropoloških študij se ukvarja z ur­banimi tematikami in vse vec raziskovalcev obiskuje mesta; ali ob tem morda pozabljamo na življenje v manjših lokalnih skupnostih? Kako muzeji vzdržujejo ravnovesje med obiskovanjem in preucevanjem tako prvotnih, podeželskih etnoloških terenov kot tudi ži­vljenja v mestih? TR: Muzej obravnava tudi podeželske kontekste, s tem nimamo težav. V etnografskih muzejih in zbirkah je bil to prednostni pristop, vzroki zanj so bili razlicni. Antropo­logija in etnologija sta se sicer že v 70. letih 20. stoletja ukvarjali z urbanimi temami, medtem ko so se muzeji še ob koncu 20. stoletja v veliki vecini obracali k tradicio­nalnim vsebinam. Danes je odlicna nadgradnja ohranjanja tovrstnih tem razumevanje nesnovne plati, nesnovnega konteksta dedišcine. Slovenski etnografski muzej je od leta 2011 strokovni nacionalni koordinator za podrocje nesnovne kulture dedišcine in tvorno telo pri rasti nacio­nalnega registra za nesnovno kulturno dedišcino, ki je na Ministrstvu za kulturo, prav tako pa sodeluje v procesih priprave zahtevnih nominacij za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Zahtevni kriteriji poudarjajo živost dolocenega tradicijskega elementa, vse­bine in njegov kontinuirani razvoj. To je sodobno razume­vanje dedišcine. S terena prihaja vse vec pobud, ta aspekt razumevanja kulture ima dobro pozicijo v globalnem svetu dedišcine. JZ: Sodobni muzeji danes težijo k interdisciplinarnem delovanju, v katerega vkljucujejo tudi razlicne umetni­ške prakse. Kakšno vlogo ima umetnost v muzejih in kako se umešca v slovenske muzeje?  TR: Interdisciplinarno delovanje, ki zajema tudi vkljuce­vanje razlicnih umetniških praks, je danes že standard so­dobne muzejske prakse. V zadnjem desetletju je umetnost prisotna tudi v vecini slovenskih muzejev. V Slovenskem etnografskem muzeju je bilo veliko razstav in projektov, ki so prepletali ti dve polji. Vkljucevanje umetnosti je ena od vizij sodobnega evropskega dedišcinskega okvira, za­to je tak pristop tudi pogosta vsebina evropskih projektov. Vecina evropskih projektov je usmerjena v sodelovanje med muzeji in umetnostjo. Nastajajo celo pobude, da bi bili umetniki, tako kot kustosi, zaposleni v muzejih, kjer bi na podlagi zbranega gradiva izvajali performanse in umetni­ške akcije. Tako bi oživljali predmete, zbirke in jih umešca­li v sodobno družbo, z njihovo pomocjo zrcalili sedanjost in prihodnost. Širjenje takšnih muzejskih praks je pomemb­no in nujno, saj je umetnost ena izmed oblik interpretacije dedišcine, hkrati pa je dedišcina navdih umetnosti.  VBC: Med letoma 2014 in 2017 ste bili predsednica Slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sve­ta (ICOM). Beremo, da je vstop Slovenije v združenje ICOM leta 1991 slovenskim muzealcem odprt vrata v širši muzejski svet. Ali je bil res tako pomemben? Kako se je z vstopom vanj spremenila vloga Slovenije v med­narodnem muzealstvu? TR: To so bili zelo pomembni koraki. Bili so priznanje slovenskemu muzejskemu podrocju v svetovnem merilu in možnost strokovnega mreženja znanj in strokovnjakinj in strokovnjakov. Pomembna so znanja posameznih strok. Pomembni so profesionalni kontakti, pomembni so razlic­ni regulativni predpisi, deklaracije, eticni kodeksi, torej eticna in pravna raven, ki ob vstopu v takšno organizacijo zacneta veljati tudi za vse zaposlene na tem podrocju v do­loceni državi in za vse muzeje. Vstop slovenskih muzejev v ICOM je bil torej zelo pomemben tudi na pravnoformal­ni ravni in je zato pomembna prelomnica. VBC: Že vpis na študij etnologije in kulturne antropo­logije ima negativen prizvok. Služb za našo stroko naj bi ne bilo, sooceni smo z »realno« platjo svoje odloci­tve. Na drugi strani se ob sodobnih globalnih težnjah zdi, da nas svet potrebuje bolj kot kdajkoli in da so se naših zmožnosti zaceli zavedati tudi delodajalci zunaj standardnih strokovnih institucij. Zanima naju, kako pomembne se vam zdijo posameznikove vrednote, kot so samoiniciativa, iznajdljivost, odprtost itd.? Sta etno­logija in antropologija družbeni znanosti prihodnosti? TR: Negativno mnenje o študiju ni na mestu. Tu sta dve pomembni izhodišci; prav zaradi vedno vecje urbaniza­cije – kot strokovnjaki imamo uporabna znanja za vecje razumevanje nacina življenja v tem globalnem in urbani­ziranem svetu – bo vedno vec povpraševanja po poklicih antropologa oziroma etnologa. Menim, da je doba, v kateri živimo, doba naše znanosti. Upam, da bomo znali ta trenu­tek izkoristiti za širšo afirmacijo discipline. Kot drugo pa je pri tem razmisleku pomembno naslednje – motivacija za znanje, afiniteta do vede. Predstavljam si, da tisti, ki se odlocijo za ta študij, prav to imajo oziroma že prinesejo s seboj na fakulteto. S tem si zmagovalec. Ce se že v zacet­ku študija vkljucuješ v razlicne raziskovalne skupine, pro­jekte, si na praksi pri strokovnjakih, delaš z entuziazmom, si pozneje lahko celo sam soustvariš podrocje, iz katerega boš crpal. Ni nas veliko in dela je dovolj za vse. Na nas vseh pa je, da širimo zavedanje o pomembnosti znanosti. Muzeji imamo tu odgovorno nalogo. Ljudi je treba prepri­cati, da smo pomembni, da nas potrebujejo; v tem primeru bo dovolj prostora, da se naša prizadevanja uresnicijo. JZ: Zadnjih nekaj let v ICOM-u nastajajo pobude za novo definicijo muzejev, saj naj bi bila definicija iz leta 2007 zastarela, predlog nove definicije pa pred krat­kim ni bil sprejet. Zakaj potrebujemo novo definicijo muzejev?   TR: Absolutno potrebujemo novo definicijo muzejev in z njo se že mudi. Definicija iz leta 2007 je namrec preozka, saj ne vkljucuje vseh nalog in poslanstev sodobnega muze­ja. Nova definicija uvaja mnoge novosti, ne samo o vsebi­nah dela, temvec tudi o razumevanju muzejske institucije. Predlog, ki je v proceduri, jo je popolnoma preoblikoval. Prav zato tudi ni bil potrjen in uradno še vedno velja stara definicija. Predlagani tekst bolj poudarja strpnost, upošte­vanje razlicnih etnicnih skupin, migracij in urbanizacijskih procesov. Vkljucuje pomene nesnovne kulturne dedišcine, ki jih trenutna definicija ne zajema. ICOM je oblikoval poseben komite, ki se ukvarja z novo definicijo, v proces pa so vkljuceni vsi nacionalni muzej­ski komiteji sveta. Najnovejša definicija je bila predsta­vljena 7. septembra 2019 in pravi: Muzeji so demokratizacijski, vkljucujoci in vecgla­sni prostori za kriticni dialog o preteklostih in pri­hodnostih. Medtem ko priznavajo in obravnavajo konflikte in izzive sedanjosti, hranijo predmete in primerke za družbo, varujejo razlicne spomine za prihodnje generacije in vsem ljudem zagotavljajo enake pravice in enak dostop do dedišcine. Muzeji niso pridobitni. So participativni in transparentni ter delajo v aktivnem partnerstvu z razlicnimi sku­pnostmi in zanje pri zbiranju, ohranjanju, razisko­vanju, interpretaciji, razstavljanju in izboljšanju razumevanj sveta, da bi prispevali k cloveškemu dostojanstvu in družbeni pravicnosti, globalni ena­kosti in planetarni blaginji.22 To je neuraden prevod. V izvirniku se definicija glasi: »Museums are democratising, inclusive and polyphonic spaces for critical dialogue about the pasts and the futures. Acknowledging and addressing the conflicts and challenges of the present, they hold artefacts and specimens in trust for society, safeguard diverse memories for future generations and guarantee equal rights and equal access to heritage for all people. Museums are not for profit. They are participatory and transparent, and work in active partnership with and for diverse communities to collect, preserve, research, interpret, exhibit, and enhance understandings of the world, aiming to contribute to human dignity and social justice, global equality and planetary wellbeing.« Eden izmed argumentov za nesprejetje je tudi v sami for­mi, saj tekst sam niti ni definicija, temvec bolj vizija. Dru­gi pomislek je bil, da je še vedno kolonialna in politicna, ker ne vkljucuje problematike hranjenja dedišcine oziroma odtujitve predmetov iz dežel izvora. Iz samih diskusij iz­haja, da je še veliko nejasnosti in nerazrešenih segmentov. Sprejem definicije je trenutno odložen.  VBC: Sodobni muzeji z vkljucevanjem in s participa­cijo posameznikov in skupnosti v muzejske procese de­lujejo po principu demokraticnosti oziroma od »spodaj navzgor«. Slogan Slovenskega etnografskega muzeja je »od ljudi za ljudi«. Nam lahko za konec zaupate širši pomen tega poslanstva? TR: Pomeni, da je clovek glavni fokus našega zanima­nja, preucevanja, komuniciranja in odnosov. Materialno kulturno dedišcino zbiramo po kriteriju odnosa, ki ga ima clovek do muzejskega predmeta: bodisi kot uporabnik bo­disi kot ustvarjalec. Ob keramicnem vrcu, ki ga hranimo v zbirki za obrt in trgovino, se sprašujemo, kdo je vrc upo­rabljal, zakaj ga je uporabljal in kako, kdo ga je izdelal, s kakšnim namenom in kdaj ... Govorimo o zgodbah pred­metov in »avri« predmeta, kot so tak pristop posreceno imenovali nekateri muzeologi. O tem, kako in zakaj je vrc nastal, nam spregovorijo posamezniki, skupine in skupno­sti, prisluhnejo pa jim posamezniki, skupnosti in skupine. To je naše poslanstvo. Hvala za pogovor. * Vanessa Benak Cvijanovic, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja; magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; vanessa.benakcvijanovic@gmail.com. ** Julija Zupan, dipl. restavratorka in konservatorka; magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; julijazupan@gmail.com. Intervjuji Vanessa Benak Cvijanovic in Julija Zupan Intervjuji Vanessa Benak Cvijanovic in Julija Zupan Intervjuji Vanessa Benak Cvijanovic in Julija Zupan Intervjuji Vanessa Benak Cvijanovic in Julija Zupan Intervjuji Lea Anclin* in Tajda Jerkic** Sandi Abram in Blaž Bajic v pogovoru s Tajdo Jerkic, Leo Anclin in Rajkom Muršicem. Intervjuvanca sta bila gosta devetega Šmitkovega vecera, ki je potekal prek aplikacije Zoom 14. aprila 2020. Posnetek je na voljo na naslovu https://www.youtube.com/watch?v=Oe9t-IGWJRY. CUTNOBIOGRAFSKI VIDIKI DOŽIVLJANJA LJUBLJANE Intervju z dr. Blažem Bajicem in Sandijem Abramom, sodelavcema projekta Sensotra Dr. Blaž Bajic in Sandi Abram sta sodelavca projekta Sensotra na Univerzi Vzhodne Finske. Raziskave, ki pre­ucujejo transgeneracijske spremembe cutnih zaznav med letoma 1950 in 2020, potekajo v treh evropskih mestih – Turkuju, Brightonu in Ljubljani. Intervjuvali sva ju v sklo­pu devetega Šmitkovega vecera 14. aprila 2020.11 Intervjuvanca sta oznacena z inicialkama BB (Blaž Bajic) in SA (Sandi Abram). Kako sta postala del ekipe projekta Sensotra? SA: Kratek odgovor bi se glasil: na povabilo Rajka Mur­šica. Z antropologijo cutov sem se sicer ukvarjal že prej, v magistrskem delu, v katerem sem pisal o sodobnih potujo­cih rokodelcih. Deloma sta me v podobne vode potegnila že raziskovanje grafitov pa tudi preucevanje tetoviranja v JLA. Seveda je bilo vse skupaj povezano z doktorsko di­sertacijo, ki primarno obravnava spremembe cutne zazna­ve v Ljubljani. BB: Nacin, kako sem jaz prišel v ekipo, je pravzaprav zelo podoben. Povabil me je Rajko, in ravno tako kot Sandi v magisteriju sem se v doktoratu ukvarjal s temami, ki so pravzaprav precej blizu temam iz Sensotre. S cutno zazna­vo, z gibanjem, okoljem in tako naprej. Tudi moj teren za doktorat in druge raziskave je bil skoraj vedno vezan na Ljubljano, kjer poteka tudi raziskava Sensotri, tako da sem imel še to prednost. Kaj je bila zacetna teza projekta? BB: Osnovna predpostavka oziroma teza je, da je digitalna tehnologija, ki se je razvila v zadnjih desetletjih, zaznamo­vala nacine našega povezovanja, našega dojemanja urbane­ga prostora oziroma urbane krajine. To razliko lahko najlep­še opazujemo med pripadniki razlicnih generacij. Torej med tistimi, ki so zrasli v casu, ko digitalne tehnologije še ni bilo, in pa tistimi, ki so se rodili neposredno v digitalni svet, torej mladimi, rojenimi tam nekje po letu 1990. SA: Morda ta poudarek glede digitalnih tehnologij ni bil toliko v ospredju kot vse druge transformacije, povezane s cutno zaznavo. Nihce od naju se ni ukvarjal neposredno z vplivom digitalnih tehnologij na cutno zaznavo, vsekakor pa so se ti vidiki pogosto odražali v sprehodih. BB: Definitivno se to, kar midva preucujeva, ne dotika ne­posredno te teze oziroma tega zacetnega opažanja. Je pa tudi res, da mogoce ta razlika, ki smo jo predvidevali, ni tako evidentna. Ne izraža se na tako neposreden nacin ali pa sploh ni tako mocna, kot se je sprva dozdevalo. SA: Veckrat je bila edina asociacija na to, kako so digi­talne tehnologije spremenile zaznavo, nacin, kako so se starejši in mlajši orientirali v urbanem prostoru, denimo s pomocjo pametnih telefonov. Starejši ga pogosto razumejo linijsko, pot peljejo od tocke do tocke, medtem ko mlaj­ši – govorimo o precej velikem razponu tega, kar lahko razumemo kot mlado generacijo – urbani prostor obravna­vajo tockovno, torej z zelo konkretnimi koordinatami, do katerih pridejo s pomocjo aplikacij na pametnih telefonih. To so iztocnice, ki bi dejansko potrebovale še precej do­datnega raziskovanja. Povedni so bili tudi razlicni nacini uporabe pametnih telefonov med mladimi in starimi. Ali so imele vse tri raziskovalne ekipe isto tezo? BB: Ta teza je osrednja zadeva celotnega projekta, ta pa je sam po sebi razdeljen na tri sklope in vsak se ukvarja s specificno temo. En sklop se ukvarja s spremembami v posredovanju cutnega na ravni vsakdanjega življenja, dru­gi se ukvarja z zaznavanjem, cutenjem kot necim predsu­bjektivnim – s tem sklopom se ukvarja Sandi – tretji sklop pa se ukvarja z utelešenimi cutnimi spomini. V tem sklopu raziskujem jaz. Mogoce je prvi izmed teh sklopov tisti, ki je najbolj neposredno povezan z osrednjo tezo. Zato se midva nisva tako neposredno posvetila temu vprašanju. Projekt kot celota se je zacel s tem istim okvirjem, res pa je, da se znotraj njega vsak osredotoca na svoja vprašanja. Kako se lotiti raziskovanja cutov, cutnega? Navajeni smo predvsem na verbalno raziskovanje z intervjuji. SA: Osrednja metoda Sensotre so bili cutnobiografski sprehodi, saj se je predvidevalo, da bodo sprehodi v urba­nem prostoru s pripadniki dveh razlicnih generacij sprožili spomine na cutne zaznave. To je recimo eden izmed mno­gih pristopov, kako lahko preucujemo cutno zaznavo. BB: Kar se tice samega metodološkega pristopa preuce­vanja cutov, je tako, da ni nekega zlatega standarda. Ob­staja kopica pristopov, prijemov, kako se tega lotiti. Meni se pri vsem skupaj zdi bistveno vprašanje, ali imamo ne­posredni dostop do izkušenj drugih ali ne. Odgovor na to namrec vpliva na izbiro metode in reprezentiranje našega preucevanja in ugotovitev. Menim, da je najprimernejši ali najucinkovitejši nacin ta, da z ljudmi skupaj delujemo pri praksah, ki bi jih ti tako ali tako po vsej verjetnosti izva­jali. To so lahko kakršnekoli prakse vsakdanjega življenja ali pa kaj bolj osebnega, skratka, da poskusimo na podlagi refleksije svojih obcutkov sami razviti nacine delovanja in seveda zaznavanja, ki so po vsej verjetnosti približno po­dobni tistim naših sogovornikov in sogovornic. Je pa tudi res, da se je pri antropološkem ukvarjanju s cutnim razvilo vec struj, vec pristopov, ki si v nekaterih pogledih prav nasprotujejo. V drugih pogledih so si lahko komplemen­tarni oziroma se pokrivajo. Tako da ti teoretski okviri po­tem opredelijo, kaj spada v to kategorijo, ki jo imenujemo cutno, in šele definirajo tisto, kar preucujemo, kar pa zopet pomeni bistveno razliko v nacinu, kako se tega lotimo. Zakaj je bila kot metoda izbrana hoja (sprehod)? BB: Hoja je bila izbrana preprosto zato, ker je obicajna in razmeroma nezahtevna. Deluje skoraj kot nekakšna bi­anco praksa. Med hojo se da nemoteno pogovarjati, hkra­ti pa lahko prosiš sogovornika, sogovornico, da te pelje na kraje, ki so zanj oziroma zanjo pomembni ali so bili pomembni in na kraju samem pripoveduje o relevantnih stvareh. Dopušca tudi element presenecenja, to pomeni, da se na licu mesta clovek lahko spomni nekaj novega in nas pelje tja. Da se »zaletimo« v nekaj nepricakovanega, ampak kljub vsemu pomembnega in zanimivega. Za polovico sodelujocih ste izbrali samooklicane ume­tnike in umetnice. Zakaj ta odlocitev? SA: Predvidevali smo, da imajo umetniki in umetnice bolj izostren cut za zaznavo urbanega okolja. V resnici zaradi obilja gradiva konkretne analize še nismo naredili, so pa bile med njimi osebe, ki so bile zaradi umetniškega udej­stvovanja morda nekoliko bolj pozorne na obcutke o Lju­bljani, ki bi jih drugi spregledali. Na pamet mi pade spre­hod s kiparjem, ki je decembra zaznal, kako se je prostor na Prešernovem trgu naenkrat »odprl«, hkrati pa zaradi vi­secih novoletnih skulptur postal zelo klavstrofobicen. Luc­ke na nebu je zaznaval kot nekakšno pregrinjalo oziroma strop. Med umetniki in umetnicami je tudi vec literarnih opisov tega, kar so doživeli, cesar so se spominjali, ni pa to nujno ekskluzivna lastnost te skupine. Takšni fragmenti so se pojavili tudi pri drugih sprehodih z »neumetniki«. Katera vprašanja, ki na zacetku niso bila v fokusu, je še odprla sama raziskava? SA: Morda sodi sem mednarodni primerjalni vidik pri rekrutiranju udeležencev. Navsezadnje Sensotra pokriva tri srednje velika mesta. Že v zacetnih fazah raziskave se je pojavilo nekaj, cesar ni nihce pricakoval. Tako eni kot drugi smo imeli težave pri rekrutaciji udeležencev in udeleženk raziskave. Ce so se pri nas starejši bolj slabo odzivali na pozive k sodelovanju, je bila v Brightonu in Turkuju situacija ravno obratna, zadržke pred udeležbo so imeli mlajši. Že takrat nas je zanimalo, zakaj prihaja do takšnih razlik. Drugo vprašanje, ki se mi zdi vredno nadaljnje obravnave, pa je spopadanje z analizo vsega raznovrstnega gradiva, ki smo ga nabrali. Gre namrec za precejšnjo kolicino avdio- in videoposnetkov ter drugega multimedijskega gradiva. To je izziv, ki nas še caka. BB: Vecina zadev, okrog katerih se vrtimo, je implicitno prisotna že v samem nacrtu. Po drugi strani pa se na tere­nu ves cas odkriva neka vecplastnost, ki je ni bilo mogoce predvideti. Zadeva, ki se je zacela porajati med raziskavo, je, kako je sama raziskava odraz splošnejšega družbenega trenda; zanimanja za cutno, za izkustvo, za doživljajskost in tako naprej. Za cutno bogastvo, da tako recem. Še ena stvar, o kateri razmišljam zadnje case in se pojavlja ob sami raziskavi je to, da ves cas govorimo o cutnem, o neposre­dni izkušnji, ob tem pa se pojavlja vprašanje o procesih, ki uhajajo samemu cutnemu. Ti procesi niso del naše iz­kušnje, a jo strukturirajo in podpirajo ter na nek nacin še­le vzpostavljajo. Teh procesov ne moremo izkusiti in so onkraj našega individualnega doživljanja. Temu bi dejal cutno brez cutnega. To je nekaj, kar se mi zdi trenutno bolj zanimivo kot cutno samo, karkoli naj bi že to bilo. To je, na primer, notranja logika tistega, kar smo poimenovali cutna gentrifikacija, torej nek abstraktnejši družbeno-simbolni okvir, ki pravzaprav strukturira sam nacin zaznavanja. Kaj pa na primer gentrifikacija? Je bila nacrtovana ta tema že na zacetku ali se je pojavila sproti? BB: Gentrifikacija je tocno ena od teh zadev – v smislu, da nas zanima, kako se je t. i. družbeno življenje cutov danes spremenilo. Gre namrec za vrsto procesov, ki se odvijajo v urbanem okolju in preoblikujejo naše cute. Pojav gentrifika­cije je tako ociten, da se mu ne moreš izogniti, saj je dejstvo, da izhajamo iz etnografskega raziskovanja. Raziskava, ki tega ne upošteva, je vsaj malo prisiljena, ce ne drugega. Podobno je tudi s turistifikacijo, kajne? BB: Tocno tako. Kar zadeva Ljubljano, sta gentrifikacija in turistifikacija dva procesa, ki gresta z roko v roki in ju je treba upoštevati iz povsem empiricnih razlogov. SA: Glede podobnih raziskovalnih vprašanj, ki so se na­knadno porajala, med drugim tudi gentrifikacije in turisti­fikacije, bo zanimivo sodelovati s preostalimi clani ekipe. Ti procesi pac zadevajo vsakega izmed treh mest, a vseeno na razlicne nacine. Ce sta se v Ljubljani ta dva procesa stopnjevala v zadnjem desetletju, sta gentrifikacija in turi­stifikacija že dobro utrjeni v Brightonu. Zato bo zanimivo pogledati, na kakšen nacin se tam odpirajo vprašanja spre­membe doživljanja mesta, pa ne samo turistifikacije. Tam­kajšnje terensko delo so namrec prekinile izredne razmere in koronavirus. Upam, da uspemo reflektirati tudi ta vidik, ki bo nedvomno zaznamoval cutno zaznavo v prihodnje, predvsem dojemanje dotika in gibanja po mestu. Zakaj ste med raziskovanjem zbirali tudi sekundarno gradivo – fotografije, videoposnetke, dnevniške zapise ipd.)? BB: Teza je, da sekundarno gradivo odraža nacine zazna­vanja in strukture obcutja neke dobe. S preucevanjem t. i. sekundarnega gradiva bomo lahko dobili popolnejšo sliko, kako so v nekem obdobju v neki družbeni skupini potekali procesi cutne zaznave. SA: Hkrati ne smemo pozabiti, da je preucevanje zgodo­vinskih transformacij obcutij in zaznav že dobro uteceno v drugih vedah. Konkretno imam v mislih zgodovino doži­vetij, ki temelji na raziskovanju arhivov in vsega tega, kar bi lahko spadalo v omenjeno sekundarno gradivo. Pri Sen­sotri nas zanima predvsem tisto, kar sprehajalci in spre­hajalke sami ustvarijo in zabeležijo. Zato smo jih pozvali, da z nami delijo vse, kar je zanje pomembno, kar mogoce tako ali drugace izraža cutne vidike, prejeli pa smo zelo razlicno gradivo, od hip hop pesmi, domišljijskih spisov pa do fotoknjig z družinskim drevesom. Pri tako veliki kolicini podatkov se pojavi tudi vpraša­nje, kam z njimi, kako jih hraniti in analizirati. SA: Treba je poudariti, da prav velika kolicina podatkov omogoca nadaljnje raziskovanje z razlicnimi orodji in pri­stopi. Za zdaj mislim, da imamo pri analizi precej zvezane roke, predvsem s programskim orodjem za kvalitativno analizo, ki ga trenutno uporabljamo, to je Atlas.ti. To je bil tudi povod, da smo skupaj z ljubljansko Fakulteto za racunalništvo in informatiko prijavili projekt, v katerem bi razvili orodje za multimedijsko analizo takšne kolicine raznovrstnih podatkov. Naše terensko delo pac ni omejeno na snemalne naprave in terenske zapiske, ampak obsega še kopico drugega gradiva, kar se je zelo dobro pokazalo pri Sensotri. Šlo pa je tudi za obsežno anonimizacijo. Kako je pote­kala ta – tudi glede na to, da so v raziskavi sodelovale mladoletne osebe? BB: Evropski raziskovalni center postavlja dolocene ome­jitve v zvezi z rabo osebnih podatkov, hkrati pa imajo raz­licne države tudi svoje omejitve. Tako je raziskava morala zadostiti zelo strogim kriterijem v zvezi s tem. Vse gradi­vo je bilo treba anonimizirati, torej spremeniti imena, v nekaterih primerih tudi imena lokacij. To je potekalo tako, da smo izbrali psevdonime. SA: Anonimizacija je lahko dvorezen mec. Po eni strani je treba širši javnosti predstaviti raziskovalne rezultate, po drugi pa strogo ohranjati anonimnost sodelujocih. Dokaj enostavno se anonimizira material v tekstualni obliki, težje pa tudi v videu, ki je še kako pomemben. Pri video posnet­kih si omejen na posnetke zaslona, ker bi v nasprotnem primeru hitro razkril identiteto osebe. V analizo, podprto s programom Atlas.ti, bo tako romalo zgolj anonimizirano gradivo v tekstualni obliki. Na kateri tocki projekta ste? BB: Lahko bi rekli, da smo empiricni del raziskave v glav­nem koncali, opravili smo skoraj vse sprehode, zdaj pa smo sredi analiticnega oziroma analiticno-sinteticnega dela. SA: Junija smo uspešno izpeljali zakljucno mednarodno konferenco, zakljucujemo pa tudi urejanje zbornika z naslovom Obcutki mest: Antropologija, umetnost, cutne transformacije, ki bo predvidoma izšel konec leta 2020. Hvala za pogovor. * Lea Anclin, dipl. etnologinja in kulturna antropologija, študentka magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; anclinlea@gmail.com. ** Tajda Jerkic, dipl. etnologinja in kulturna antropologija, študentka magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tajda.jerkic@gmail.com. Intervjuji Lea Anclin in Tajda Jerkic Intervjuji Lea Anclin in Tajda Jerkic Intervjuji Lea Anclin in Tajda Jerkic Društvene strani Alenka Cernelic Krošelj* 45 LET SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA V BURNEM LETU 2020 Dragi clani, drage clanice, dragi podporniki našega društva, sledilci in castilci etnologije in kulturne antropologije, študentska leta si vsak zapomni in preživi malo drugace. Eni so bili izjemni študenti, ki so brezkompromisno in vestno izpolnjevali študijske obveznosti, drugi smo štu­dijska leta preživljali tudi ob razlicnih drugih dejavnostih in so se nam za kakšno leto zavlekla. Vsi smo svoje poti nadaljevali v razlicnih smereh, bolj ali manj »etnološko«. Sama sem se že med študijem zavedala pomena stanov­skega druženja in sodelovanja. Naša generacija, ki je bila prepletena z razlicnimi letniki, saj smo se zaradi nekate­rih skupnih predavanj in majhnega števila študentov zelo hitro spoznali, je ustanovila ŠEG (Študentsko etnološko gibanje), naš letnik pa je izvedel danes mogoce nepred­stavljivo absolventsko ekskurzijo v Argentino. Trinajst sošolcev in sošolk, ki smo študij zakljucevali leta 1996, se je odpravilo na pot po tej državi, kjer smo raziskovali nacine življenja naših rojakov. Skupaj smo bili nekaj vec kot 20 dni, potem pa smo se odpravili na razlicne kraje in se razlicno vracali domov. Uspešno smo pridobivali tudi sponzorje, racun za zbiranje pa je takrat »posodilo« naše – Slovensko etnološko društvo. Z Lizo Debevec sva bili ne­ke vrste »ministrici za finance«, takratna racunovodkinja SED Irma Kmetic nam je pomagala pri zbiranju in dobili smo ves zbrani denar, ceprav je društvo s tem imelo tudi nekaj stroškov. Naše življenjske poti so nas kljub zavezi, da bomo vedno povezani in v »stiku«, popeljale v razlicne kraje, razlicne službe in nacine življenja. Meni in še neka­terim pa je »ostalo« društvo. Po koncanem študiju sem si »služila kruh« na razlicne na­cine, zaposlena sem bila na programu javnih del, bila sem uciteljica, trdo sem delala na slabo placanih projektih, bila sem raziskovalka, višja svetovalka na obcini za kulturo, tehnicno kulturo in delo z mladimi, kustosinja in vodja muzejskih enot, zadnjih šest let pa vodim pokrajinski mu­zej. Nobena služba ni bila klasicno »etnološka«, vse pa so bile tudi »etnološke«, ker so bila znanja in vešcine, ki sem jih pridobila in nadgrajevala, prepletena s študijem, pred­vsem pa z delom in sodelovanjem ter ucenjem, ki mi ga je omogocilo Slovensko etnološko društvo oziroma clani in clanice, prijatelji in prijateljice iz društva. Naše društvo, dragi clani in drage clanice, nam omogoca, da rastemo kot strokovnjaki in kot ljudje, naša poznanstva in povezanost, ki nam jo zavidajo številni drugi, so nepre­cenljiva. Velikokrat od kolegov muzealcev slišim: »Vi et­nologi – vsi se poznate in ste povezani.« Vsi namrec opa­zijo, da smo ob razlicnih srecanjih etnologi takoj skupaj in se pozdravimo z nasmehom in objemom. Slovensko etnološko društvo je v 45 letih vodilo 10 pred­sednic in 6 predsednikov, najdlje prva predsednica dr. Du­ša Krnel Umek (skupaj 8 let). Zadnjih 15 let ga vodimo etnologinje in kulturne antropologinje, povprecno po dva zaporedna mandata. Moja skoraj že zakljucena štiri leta zaznamuje veliko odlicnih programov in dogodkov, a tudi nenehno zmanjševanje sredstev Ministrstva za kulturo, spodbujanje k placevanju clanarine, ki jo nujno potrebu­jemo za delovanje, višine pa nismo spremenili že vec kot desetletje, iskanje novih virov financiranja in vabljenje k aktivnejšemu sodelovanju. Zame je clanstvo in aktivno delo v društvu neprecenljivo. Obogatilo me je in me še bogati v mojem poklicnem in za­sebnem življenju. Med najlepše trenutke štejem tako obisk kolegic z velikim šopkom na dan, ko smo v Posavskem muzeju Brežice praznovali 70-letnico muzeja. Ogromen, skrbno narejen šopek in prisotnost dragih kolegic, ki so to zaradi Slovenskega etnološkega društva, sta bila nepre­cenljiv in osvežujoc del napornega dne. Pa je bilo takih trenutkov že veliko in vem, da jih še bo. Obletnice nas spodbudijo, da razišcemo našo dedišcino, jo vrednotimo in znova predstavimo. Jubilejna leta so v »obi­cajnih« casih prepletena s številnimi dogodki, ki jih posve­timo dejstvu, da že toliko casa – 45 let – del svojega živl­jenja prepletamo tudi s Slovenskim etnološkim društvom. Ob obletnicah se zahvalimo ustanoviteljem, ki so imeli po­gum in vizijo ter željo po skupnosti, in vsem, ki so uspeli to skupnost v razlicnih casih obdržati in razvijati. Slovensko etnološko društvo je med najaktivnejšimi sta­novskimi društvi v Republiki Sloveniji, naša dejavnost pre­pleta razlicna podrocja naše vede ter jo povezuje z drugimi. V letu, ko je bila vecina naših druženj in dogodkov od­povedanih, prestavljenih, omejenih, je še pomembneje, da smo in ostanemo zvesti clani in clanice. Pandemija, cas, ko nas najbolj skrbi zdravje, nas omejuje, a naj bo to samo zaveza k skrbi za drugega in ne opušcanje pripadnosti naši skupnosti Slovenskega etnološkega društva. Hvala vsem, ki ste del našega društva, ki skrbite, da je na­še delo odmevno, pomembno in v vseh casih, tudi v tem burnem letu 2020, nepogrešljivo. Alenka Cernelic Krošelj, predsednica SED in direktorica Posavskega muzeja Brežice, s šopkom – darilom clanic SED ob 70-letnici muzeja, 26. 6. 2019. Foto: Luka Rudman. * Alenka Cernelic Krošelj, prof. umetnostne zgodovine ter univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, direktorica Posavski muzej Brežice, in predsednica Slovenskega etnološkega društva; alenka.cernelic.kroselj@pmb.si. Društvene strani Alenka Cernelic Krošelj Društvene strani Saša Poljak Istenic*, Tina Palaic** in drugi avtorji “VSE JE BILO ZELO PROCEDURALNO. NIC PRIPETLJAJEV, ŠE MANJ ANEKDOT!” Spomini na ustanovni obcni zbor Slovenskega etnološkega društva Slovensko etnološko društvo je bilo ustanovljeno 22. ok­tobra 1975 z namenom združitve dveh društev – Sloven­skega etnografskega društva, ki ga je takrat vodil Milko Maticetov, in slovenske podružnice Etnološkega društva Jugoslavije, ki ji je predsedovala Pavla Štrukelj. Obe dru­štvi sta namrec sklenili, da se razideta in da se clani vklju­cijo v novo društvo, ki prevzame tudi njuno imetje. Po po­rocilih omenjenih predsednikov je besedo prevzel Valens Vodušek, sicer tudi clan delovnega predsedstva ustanov­nega obcnega zbora, ki je poudaril, da ustanovitev pomeni vsebinski premik v delovanju slovenskih etnolo­gov. Zacetek tega premika je bil že pred štirimi leti [1971] v raziskovalni skupnosti slovenskih etnolo­gov. Društvo naj bi imelo povezovalno vlogo med ustanovami in posamezniki ter tako odpravilo raz­drobljenost in premajhno koordinacijo dela, kar je posledica tudi premajhne obvešcenosti. Delovni programi ustanov naj bi bili poznani vsem. (Zapi­snik 1975: 3) V nadaljevanju je poudaril, da je novo društvo »zamišlje­no kot delovno društvo, s tem pa noce kratiti pomena do­sedanjih dveh društev. […] Ustanovitev novega društva predstavlja uresnicitev ideje o združitvi obeh društev, ki je bila že dolgo živa« (Zapisnik 1975: 3). Zapisnik v glavnem poroca o mestoma burni razpravi o osnutku pravil in programu novega društva, nas pa je za­nimalo, kaj se o ustanovnem zboru društva spominjajo ta­krat navzoci. Žal jih je veliko že preminulih – Angelos Baš, Tone Cevc, Vladimir Knific, Vlasta Koren, Boris Kuhar, Zmaga Kumer, Niko Kuret, Milko Maticetov, Vilko Novak, Janko Orožen, Drago Predan, Ivan Sedej, Jože Stabej, Fanci Šarf, Zmago Šmitek, Pavla Štrukelj, Marija Šuštar, Valens Vodušek in Zora Žagar. Poklicali pa smo vse druge, ki so navedeni v zapisniku, ali pa smo jim pisali in jih prosili, naj z nami delijo svoje spomine. To so bili Janez Bogataj, Ljudmila Bras, Majda Ceh, Živka Crnivec, Zvezda Delak Koželj, Vito Hazler, Marija Kozar-Mukic, Naško Križnar, Duša Krnel-Umek, Helena Ložar-Podlogar, Marija Makarovic, Anka Novak, Damjan Ovsec, Tone Pe­tek, Mirko Ramovš, Mojca Ravnik, Inja Smerdel, Vladimir Šlibar, Tanja Tomažic, Milan Vogel in Sinja Zemljic-Go­lob. Z nekaterimi nismo uspeli vzpostaviti stika, drugi pa so nam odgovorili, da se dogodka le bežno spomnijo – ali pa se ga celo sploh ne; nekaj jih je v to, da so bili res tam, preprical šele zapisnik z njihovimi lastnorocnimi podpisi na seznamu prisotnih. Najbolj ilustrativno je to skorajda »kolektivno pozabo« povzel Janez Bogataj, ki je na najino vztrajno poizvedovanje, ali se res ne spomni prav nicesar posebnega, napisal: “Vse je bilo zelo proceduralno. Nic pripetljajev, še manj anekdot!” Kljub temu pa se je nekaj clanov društva potrudilo in zapi­salo nekaj spominov, ki jih (po abecednem redu avtorjev) objavljamo v nadaljevanju. Janez Bogataj*:1* Janez Bogataj, dr. etnologije, zaslužni prof. v pokoju; janez.bogataj@guest.arnes.si. Novo skupno društvo in nov Glasnik SED Tudi naša veda je vse do ustanovnega obcnega zbora SED leta 1975 nekaj prispevala k znacilni slovenski (najmanj) dvojnosti, ki še vedno tako pomembno oznacuje naše ži­vljenje in pogosto hromi možnosti dinamicne ustvarjalnosti in inovativnosti. Do navedenega obcnega zbora smo imeli kar dve društvi! Eno je bilo izrazito strokovno (slovenska podružnica Etnološkega društva Jugoslavije), drugo pa je s strokovnjaki združevalo tudi takratne ljubitelje (Slovensko etnografsko društvo). Kolegica Duša Krnel-Umek, ki je bila prva predsednica novoustanovljenega združenega društva, je v porocilu o njegovi ustanovitvi zapisala, da porocila o delu obeh društev kažejo, da je bilo vec besed kot dejanj in vec vzklikov kot dejanskih akcij. Zato je cilj novega društva predvsem uresniciti cim vec zastavljenih nalog, ki so program stroke same v naslednjih letih. K uresnicevanju ciljev in izpolnje­vanju nalog pa bo najbolje in najvec prispeval vsak na svojem delovnem mestu. (Krnel-Umek 1975: 16) Na ustanovnem obcnem zboru smo se odlocili, da bomo nadaljevali z izdajanjem društvenega glasila Glasnika SED, ki pa se mora v kar najkrajšem casu razviti v stro­kovno (pozneje tudi v raziskovalno) revijo in sodelovati pri preboju stroke v javnost. To slednje je takratna politika imenovala »širši družbeni interes«. Izbran sem bil za ured­nika, v uredniškem odboru pa so bili še Zmaga Kumer, Marija Stanonik, Mojca Ravnik, Zmago Šmitek, Marko Terseglav, Anka Novak in Inja Jugovec, pozneje porocena Smerdel, ki je bila urednica Študentske rubrike. Kolega Damjan Ovsec pa naj bi skrbel za stike z javnostjo. Obcni zbor je bil v drugi polovici oktobra, zato nam do konca leta ni ostalo dovolj casa, da bi pridobili primerna financna sredstva takratne Raziskovalne skupnosti Slove­nije za naslednje leto, ki nam bi omogocila izdajo štirih številk. Pogojev za pridobitev teh sredstev je bilo vec. Med njimi obvezno objavljanje letne bibliografije, strokovni in znanstveni clanki, stalne rubrike, pošiljanje revije v tujino in tudi ta, da bi morali izdati eno številko že v letu obcne­ga zbora. Rok za izdajo so nam na Raziskovalni skupnosti premaknili na april v naslednjem letu – in tako smo lahko izdali peto ali premostitveno številko januarja 1976. Takoj smo pripravili vlogo za financiranje in jo skupaj z nekaj izvodi novega Glasnika SED odnesli na Raziskovalno skupnost, kjer so bili s posredovanim zadovoljni. Odobrili so nam kar primerna sredstva, in sicer 17.000 dinarjev, kar je bila vec kot polovica zaprošenih sredstev. Morda je za­nimiv podatek, ki sem si ga zapisal v dnevnik, da smo prve številke Glasnika SED poslali tudi v Narodno knjižnico v Pariz, Nemško državno knjižnico v Berlin in Centralno znanstveno knjižnico v Kijev. Tako smo izpolnili enega od pomembnejših zahtevkov Raziskovalne skupnosti za fi­nanciranje. Seveda pa smo imeli na Raziskovalni skupnosti tudi svojega »strica iz ozadja«, in sicer profesorja Kremen­ška, ki je v najvecji meri zaslužen za takratno financiranje naše nove društvene revije. Nekaj denarja smo pridobili tudi z oglasi. S tem smo lahko razmeroma kmalu zaceli povecevati obseg revije. Že v prvem rednem letu izhajanja smo izdali štiri številke na skupaj 67 straneh. Vito Hazler*:2* Vito Hazler, dr. etnologije, izr. prof. v pokoju; vito.hazler@gmail.com. Utrinek Zapisnik ustanovnega zbora SED prica, da je bilo poleg znanih imen na ustanovnem obcnem zboru prisotnih tu­di vec študentov, kar danes, žal, ni vec tako pogosto. Jaz sem govorce vseskozi le poslušal in imenitno so modro­vali ter na svoj nacin – sploh Vilko Novak – zabavali prisotne. Med drugimi je bil na zboru prisoten tudi Jan­ko Orožen, zgodovinar in etnograf (tako se je vsaj pred­stavljal) ter profesor na celjski gimnaziji, ki je napisal in objavil veliko clankov in knjig, ki so še danes pomemben vir etnologom in drugim raziskovalcem. Na sestanku je bil vseskozi tiho. Mislim pa, da sta na sestanku veliko govo­rila Vilko Novak in Angelos Baš, pa tudi Ljudmila Bras, ki jo je Vilko Novak po nastopu nekoliko okaral, kar med publiko ni ostalo brez odziva. Spominjam se tudi nagovorov Valensa Voduška, Janeza Bogataja, Marije Makarovic in drugih, vsi so se nam štu­dentom zdeli imenitni. V novoustanovljenem društvu nas je vecina videla nove case in priložnost za nadaljnje uvel­javljanje naše etnologije v slovenskem in širšem okolju. Marija Kozar-Mukic*:3* Marija Kozar-Mukic, dipl. etnologinja in prof. slovenšcine, upokoje­na višja kustodinja; mukic@t-online.hu. Spomini ustanovne clanice SED iz Porabja na Madžarskem Ustanovnega obcnega zbora SED sem se oktobra 1975 udeležila kot študentka 2. letnika na Oddelku za etnologi­jo. Kot prva študentka – štipendistka porabskega porekla z Madžarske sem imela možnost študirati v Ljubljani etnologijo in slovenšcino med letoma 1973 in 1978. Na etnologiji nas je bilo manj kot na slovenšcini. Zato je bilo vzdušje zelo prijateljsko in družinsko. Od omenjenih na seznamu prisotnih na ustanovnem obcnem zboru SED sem bila v istem letniku z Injo Smerdel, Milanom Voglom in Vitom Hazlerjem. Tanja Tomažic, Mojca Ravnik in Janez Bogataj so že koncali študij, kljub temu pa so še prijatel­jevali s študenti. Mojca je bila takrat zaposlena v knjižnici etnološkega oddelka, kjer sem se tudi rada zadrževala. Kot zamejska Slovenka sem bila zelo pocašcena, da so me povabili in sem lahko postala ustanovna clanica SED. (Cla­nica Madžarskega etnološkega društva sem postala šele leta 1986.) Na zbor sam nimam posebnih spominov. Spominjam se le, da so nas udeležence spodbujali, naj pišemo za Glas­nik SED. Takoj v prvem letniku (Glasnik SED 15 (5), 1975) sem porocala o Mednarodni narodnostni etnološki konfe­renci v Békéscsabi na Madžarskem, ki sem se je udeležila leta 1974. Potem pa sem – zaradi mnogih obveznosti v »po­krajinskem« Muzeju Savaria – pisala bolj malo. Še vedno pa rada berem Glasnik SED, na katerega sem narocena. Dokler sem študirala v Ljubljani, sem se redno udeleže­vala programov društva. Po vrnitvi na Madžarsko pa, žal, zaradi velike razdalje (300 kilometrov) te možnosti vec nimam. Z veseljem pa spremljam vsa dogajanja, o ka­terih me obvešcajo po elektronski pošti in z Glasnikom. V minulih 45 letih je društvo nekajkrat organiziralo »ra­jžo« tudi v Porabje in v Szombathely, kar me je še posebej razveselilo. Prvic že leta 1976, ko so nam v Slovenski vesi v kulturnem domu predstavili nekaj porabskih šeg (druže­nje pri pukanju kurjega perja, nabiranje darov pred poro­ko – podaraj, slovo neveste na dan poroke, ljudske pesmi ipd.). Z nami je bil tudi profesor Slavko Kremenšek. Leta 2007 smo clane društva lahko gostili v slovenski dimni­ci muzeja na prostem v Szombathelyu, ko so nas obiskali tudi ustanovni clani SED Janez Bogataj, Mojca Ravnik in Tanja Tomažic. Nazadnje smo se srecali na borovem go­stüvanju v Sakalovcih leta 2019, med drugimi z Mojco Ravnik. Veseli me, da imam kljub fizicni oddaljenosti še vedno stike z ustanovnimi clani – ne samo po elektronski pošti in telefonu, temvec vcasih tudi osebno. Vsem clanom Slovenskega etnološkega društva želim, da še dolga leta sodelujejo med sabo, saj stanovsko združenje etnologov prispeva k ohranjanju kulturne dedišcine na slovenskem etnicnem ozemlju – v Sloveniji in v zamejstvu. Naško Križnar*:4* Naško Križnar, dr. etnologije, upokojeni znanstveni svetnik; nasko@zrc-sazu.si. Bežni spomin Ne spominjam se podrobnosti z ustanovnega sestanka in se mi niti ne zdijo pomembne. Ustanovitev Slovenskega etnološkega društva je bila pac le formalizirana posledica vecletnega predhodnega dogajanja v slovenski etnologiji. Moja aktivnost v skupnosti etnologov je bila nadaljevanje aktivnosti iz študentskih casov in prihajajoce sprejemanje odgovornosti v stroki, zlasti na podrocju muzejske etnologi­je in etnografskega filma (takrat smo ga še imenovali etno­loški). V glavnem se mi zdi, da je šlo predvsem za to, kako bi se v glavnem toku slovenske etnologije ohranilo cim vec potenciala dotedanjih in novoprihajajocih etnologov, ki so se v razlicnih ustanovah udejstvovali kot muzealci, etnogra­fi, folkloristi, konservatorji, etnomuzikologi itd. Torej nekaj, kar je ostalo priporocljiva vloga SED do danes. Ko sem pred casom dobil na vpogled kopijo zapisnika usta­novnega sestanka, sem podoživel le eno podrobnost: bo­jazen nekaterih poslovodij etnoloških ustanov, da bi SED postal supervizor njihovega delovanja. To je kazalo na ne­razumevanje vloge društva, ki mora biti horizontalno pove­zovanje etnologov posameznikov kot nasprotje vertikalnega povezovanja v ustanovah. Drugace pa nic »zgodovinske­ga«. Obžalujem, da po sestanku nismo naredili ene skupin­ske! Nic manj ne bi povedala o dogodku kot naše pisanje. V casu ustanovitve SED sem služboval v Goriškem mu­zeju in zacel vse vec tuhtati o uporabi kamere na terenu. Razmišljanja slovenskih etnologov v tistem casu so naka­zovala nekakšen nov zacetek (ali nov zagon) slovenske etnologije. Meni je bila všec vkljucevalna komponenta Kremenškovega aktivisticnega delovanja, kot muzealec in terenski raziskovalec »ljudske kulture« pa sem bil enako naklonjen delovanju Inštituta za slovensko narodopisje in Slovenskega etnografskega muzeja. Z Nikom Kuretom me je družilo zlasti zanimanje za etnografski film. Pograbil sem priložnost, ki jo je nudila ustanovitev novega društva za oživitev delovanja na podrocju etnografskega filma. Vse je potekalo zelo naravno, v etnologijo je prihajalo vse vec mladih, odpirala so se delovna mesta, skratka, obetala se je manjša renesansa slovenske etnologije. Kazale so se nove metodološke podlage, zlasti v smeri širitve predmeta raziskave ali vecjega poudarka na preucevanju sodobnih oblik kulturnih pojavov. Kdo ne bi želel biti zraven? Sicer pa so me v etnološko skupnost privlekli že kot za­stopnika študentov. Po letu 1968 smo namrec v okviru »študentske pomladi« na stolici organizirali t. i. Svobodno katedro, katere glavna aktivnost je bila organiziranje pre­davanj znanih etnologov zunaj habilitiranega kroga na Fi­lozofski fakulteti. In sem postal »etnološki politik«, pred­vsem zato, da sem se lahko zavzemal za bolj sistematicno podporo filmu. Vzpostavitev Skupine za etnografski film je odprla razmišljanje o samostojni produkciji. Pri Gori­škem muzeju smo ustanovili Center za etnološki film, na­stala je Filmografija slovenskega etnološkega filma. Brez povezav v okviru SED ne bi bil možen projekt Vprašalnic in Topografije slovenskega etnicnega ozemlja. Hvala dru­štvu, da je dalo zavetje našim zamislim. Hvala kolegicam in kolegom moje generacije pa tudi starejšim, uglednej­šim, ki smo jih gledali spoštljivo. Novo društvo nam je vsem dalo nekaj novega pospeška. Tempus fugit. Mirko Ramovš*:5* Mirko Ramovš, dipl. slavist, upokojeni etnokoreolog; mirko.ramovs@gmail.com. Utrinek spomina na nastajanje Slovenskega etnološkega društva Ko sem leta 1966 postal sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, sem skoraj samoumevno postal tudi clan Sloven­skega etnografskega društva, katerega tajnica je bila takrat Zmaga Kumer, kolegica, s katero sva imela v inštitutu so­sednji mizi, predsednik pa je bil direktor inštituta Valens Vodušek. Zato ni nakljucje, da velika soba, salon nekda­njega mešcanskega stanovanja na Wolfovi ulici 8, kjer je imel dolgo let inštitut svoj sedež, ni bila samo prostor, v katerem je delala vecina sodelavcev in bila njegovo srce, ampak obcasno tudi improvizirana dvoranica, kjer je ime­lo Slovensko etnografsko društvo mesecna srecanja. Ta so bila povezana z razlicnimi predavanji, ki so vcasih prešla v burne debate, saj so se srecanj radi udeleževali tako clani Slovenskega etnografskega društva kot tudi clani slovenske podružnice Etnološkega društva Jugoslavije. Slovensko etnografsko društvo, ki je bilo clan Zveze društev folklo­ristov Jugoslavije z enakim profilom, ni združevalo samo poklicnih strokovnjakov s podrocja folkloristike, ampak tu­di ljubiteljske zbiralce narodopisnega gradiva, medtem ko je imela slovenska podružnica Etnološkega društva Jugo­slavije v svoji sredi le diplomirane etnologe, ki so delovali v razlicnih ustanovah. Obe društvi sta morali, vsako po­sebej, organizirati zvezni kongres, kadar je prišla na vrsto Slovenija, kar je bila za obe društvi velika obremenitev, saj je kongresu vedno sledila tudi izdaja zbornika referatov. Zato je predvsem med mlajšimi clani obeh društev vedno bolj zorela želja, da bi imeli eno samo društvo, v katerem bi enakopravno delovali etnologi in folkloristi in ki bi tudi organiziralo en sam kongres. Na društvenih sestankih je bilo veliko pogovorov o tem, vsi pa niso bili navdušeni nad združitvijo. Posebno se ji je upiral profesor glasbe Radoslav Hrovatin, ki je menil, da bodo folkloristi utonili med etnologi in da zanje, posebno še za ljubitelje, v takem društvu ne bo prostora. Ko je leta 1975 do združitve vse­eno prišlo, se je demonstrativno umaknil. Tudi kolegi v drugih republikah združitvi niso bili naklonjeni. Novo etnološko društvo je leta 1983 z velikim trudom Marka Terseglava organiziralo prvi skupni kongres etno­logov in folkloristov v Rogaški Slatini, ki je bil organiza­cijsko in strokovno zelo uspešen, a je bil edini skupni, saj so bili od tedaj naprej pa do razpada Jugoslavije kongresi spet loceni. Slovensko etnološko društvo pa je z združeni­mi mocmi etnologov in folkloristov uspešno nadaljevalo svoje poslanstvo in ga z vzponi in padci opravlja še danes, tudi s pomocjo ljubiteljskih clanov, ki s svojim entuziaz­mom žlahtnijo njegovo podobo. Viri in literatura KRNEL-UMEK, Duša: Društvene novice: Dedišcina in per­spektive Slovenskega etnološkega društva. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 15 (5), 1975, 16. ZAPISNIK ustanovnega obcnega zbora Slovenskega etnološke­ga društva, dne 22. 10. 1975 – Arhiv SED. * Saša Poljak Istenic, dr. etnologije, znanstvena sodelavka in docentka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; sasa.poljak@zrc-sazu.si. ** Tina Palaic, univ. dipl. etnologinja, kulturna antropologinja in pedagoginja, kustosinja, Slovenski etnografski muzej; tina.palaic@etno-muzej.si. Društvene strani Saša Poljak Istenic, Tina Palaic in drugi avtorji Društvene strani Saša Poljak Istenic, Tina Palaic in drugi avtorji Clani SED v Slovenski vesi v Porabju leta 1976 (v prvi vrsti z leve: Zora Žagar, Mojca Ravnik; v drugi vrsti z leve: Mojca Racic, Mihaela Hudelja in Ralf Ceplak). Foto: Marija Kozar-Mukic. Društvene strani Saša Poljak Istenic, Tina Palaic in drugi avtorji Društvene strani Marko Smole* S predstavitve knjige Bojana Pajnica Pilok pride v Zdoune Bljecke, prve na Slovenskem natisnjene v govorih z obmocja zgornje Kolpe in Cabranke oz. v cezmejnih pleško-osilniških govorih (foto: Sonja Smole Možina, avgust 2020.) ETNOLOŠKA DEDIŠCINA V DOLINI ZGORNJE KOLPE IN CABRANKE Mednarodna poletna delavnica SED, 14.–22. 8. 2020 Po številu delavnic, ki jih prirejamo v Palcavi šiši v Ple­šcih, smo v izrednih razmerah letošnjega leta prispeli do njihove 14. izdaje. Letos v okviru epidemioloških omeji­tev: ne enega, temvec obeh nacionalnih inštitutov za javno zdravje, s tem povezanih negotovih režimov prehoda meje in omejitev javnih prireditev. Bo, ne bo; kaj, ce se zaostri, kako opredeliti prireditve, kako nas bodo sprejeli na te­renu, kaj bosta o sodelovanju rekla muzeja, kaj, ce pride kontrola … A se ne damo. Po preucitvi priporocil smo se odlocili, da projekt izpeljemo tudi letos. Tudi z muzejema na obeh straneh meje si po vseh letih dovolj zaupamo, da ni bilo pomislekov. Nismo se trudili za vecje število obi­skovalcev, a smo bili kljub temu veseli vsakega od njih. Letos se je najprej zataknilo že pri prijavi študentov – na koncu se je ojunacila Neja iz Drežnice, študentka sociolo­gije kulture, za nekaj dni sta se nam pridružila še gradbe­nica Neja iz Ljubljane in nadobudni osnovnošolec Lorenc. Med terenskim delom še domacini, letos v nekaj manjšem številu, saj je grožnja virusa opravila svoje. Letos je delavnica v glavnem potekala v znamenju izdaje prve na Slovenskem tiskane knjige v govorih z obmocja ob zgornji Kolpi in Cabranki, ki smo jih v register nesnovne dedišcine v obeh državah uspeli vpisati leta 2015. Knjigo z naslovom PILOK je napisal pokojni Bojan Paljnic, doma­cin iz Plešc, ki je živel in delal v Ljubljani. V 51 dramskih prigodah je na vec kot 400 straneh zapisal zanimiv pregled življenja v malem zaselku pleško-osilniškega obmocja na eni ali drugi strani meje. Z delom, obicaji celotnega kole­darskega leta, s prigodami, z množico že skoraj pozablje­nih besed, zgodbic o šratlih, cuprncah, mracnikih, bejleh žjenah in s hudomušnostjo pripovedovalca, ki je znal na domaco dolino pogledati z zdravo distanco. Knjiga bo kljub majhni nakladi na razpolago v vseh pomembnejših knjižnicah v Sloveniji in na Hrvaškem, pa tudi v digitalni knjižnici NUK-a. Zaradi obveznosti sodelavcev smo že v petek, 14. avgusta, organizirali pekovsko delavnico in si v njej pripravili peci­vo za cel teden, nadaljevali pa v soboto, ko smo se priklju­cili domacinom iz Padova na pohodu ob Kolpi do Fare. Tam je eno od slavij ob veliki maši, na katero prihajajo lju­dje z obeh strani meje. Stiki s kostelskim koncem so vedno zanimivi, saj govorijo precej drugacno narecje od našega, ki se z našimi govori v zgodovini ni kaj dosti mešalo. Uradni zacetek formalnih dejavnosti je bil v nedeljo, ko smo dopoldne v Zakrajcu Turkovskem v sodelovanju z Rasimom Karalicem – snemalcem dokumentarnih filmov iz Delnic – ter Obcino Delnice v Rezucki hiši zaceli pri­pravljati predmete iz etnografske zbirke Bojana Pajnica. Zbirko je vec desetletij urejal v hiši ocetovih prednikov, ki je do danes ohranila crno kuhinjo, a je z njegovo smrtjo izgubila skrbnika. Predmeti se zaradi vprašljive prihodno­sti stavbe selijo v nacrtovani etnografski muzej Gorskega kotarja. To bo obenem ena od redkih možnosti, da se zbir­ka ohrani v celoti. S pakiranjem predmetov, pregledom in selekcijo dodatnih s podstrešja smo zapolnili tudi ponede­ljek. Ostalo nam je dovolj casa še za delavnico dokumen­tarnega filma in snemanje prispevkov za medije – Novi list z Reke, reportažo za televizijo Karlovac in film Rasima Karalica, ki bo spremljal zbirko v nove prostore. Upamo, da smo delo opravili strokovno, se pa zavedamo, da bo usoda zbirke in predmetov odvisna od nadaljnjih korakov, saj muzej šele nastaja. Vsekakor bomo spremljali njeno pot in po svojih moceh pomagali k njeni ohranitvi, gre na­mrec za dedišcino celotnega zgornjega dela doline Kolpe. Nedelja zvecer na Padovem nad Osilnico – uvodno preda­vanje o velikih zvereh v ljudskih pripovedih našega obmo­cja. Lahko bi rekli o tem, zakaj teh pripovedi kljub vec kot 400 zapisanih in vec sto slišanih po terenu v naših »div­jinah« Gorskega kotarja ni. Pri tem ne mislim na lovske dogodivšcine ali prigode ob srecanjih z njimi. Izziv so mi postavili spomladi v Nacionalnem parku Risnjak v okviru projekta Carnivora Dinarica; menim, da je bil rezultat mo­je raziskave zanimiv za vse. Teren smo nadaljevali po dolini navzgor – na slovenski strani po vedno manj naseljenih zaselkih Bezgovice, Be­zgarjev, Belice … Obiskali smo tudi zbirko Romana Jane­ša – Pri Zajskih v Bezgovici, ki smo jo urejali pred leti in je postala pomemben prireditveni prostor Obcine Osilnica. Najvec casa smo tokrat namenili Cabru oz. nekdaj ambici­ozni veliki kovaciji Urhovih pod izvirom Cabranke. V 30. letih 20. stoletja so predniki Branka Urha – zadnjega ko­vaca na Cebranskem – ob zapušcenih ribnikih cebranske grašcine iz leta 1880 (to so bili najstarejši ribniki s postrv­mi na Hrvaškem) zgradili novo kovacijo s tremi ognjišci in vsemi za sekirno kovaštvo in kovaštvo motik potrebnimi orodji – najtežja so poganjala vodna kolesa. Kovacijo, ki je še vedno popolnoma opremljena in katere lastnik je še vedno dejaven kovac, bi želeli obdelati v enem od naših prispevkov ter jo vkljuciti v turisticno ponudbo obmocja, ki je stoletja dalec naokoli slovelo po svojih kovacih in njihovih izdelkih. Presenetilo nas je, od kje vse so se v arhivu Urhovih ohranila narocila za sekire. Prakticno iz cele Jugoslavije, Francije, nekatera pa tudi iz Amerike – z natancnimi opisi in težami zahtevanih izdelkov. Upamo, da bomo tako dopolnili ponudbo tradicionalnih dejavnosti v nekdaj obrtniško mocni dolini Cabranke. Vecerne prireditve v Plešcih so bile letos malce okrnjene, še vedno pa smo ohranili literarne vecere, na katerih smo predstavili tri za naše obmocje pomembne knjige: zanimiv roman Slavka Malnarja Merikanc z domiselno vpletenimi dogodivšcinami naših emigrantov v Ameriko iz 19. sto­letja, ki so jih pripovedovali po povratku domov. Druga knjiga je roman Zlatka Pochobradskega Petar Klepac po motivu znanega ljudskega junaka teh krajev. Pisatelj je svojega Petra Klepca postavil v cas turških nevarnosti. V zgodbi, delno pisani tudi v gerovskem govoru, opisuje ži­vljenje tukajšnjih ljudi, cezmejno povezanost in težave, ki se v stoletjih niso veliko spreminjale, le meje nikoli niso bile ograjene z bodeco žico in s trimetrsko ograjo kot se­daj. Eden od vecerov je bil namenjen etnografskemu filmu – Rasim Karalic se je tokrat predstavil s filmi iz njegove rodne Bosne: Mojoj sestri – film, ki ga je s kolažem foto­grafskega materiala posvetil svoji umrli sestri, Stonoga – o gozdarskih delavcih, ki za izvlek hlodov uporabljajo vole, Furmani – o furmanih s konji, ki se še vedno trudijo kon­kurirati modernim gozdarskim tehnologijam. Višek tedna je bila vsekakor petkova predstavitev knjige Bojana Pajnica Pilok pride v Zdoune Bljecke. Prireditev smo nacrtovali z udeleženci z obeh strani doline prav tisti petek, ko je Hrvaška prišla na rdeci seznam – policija na meji pa ni želela razumeti, da imajo sodelujoci s slovenske strani meje »neodložljiv osebni opravek«. Za slovenski del doline je to namrec prva knjiga v zgodovini, ki je natisnje­na v njihovih/naših pleško-osilniških govorih. Tako smo zgodovinski dogodek izvedli le Plešcani z redko udeležbo s slovenske strani. Žal iz istih razlogov na predstavitev ni­sta mogli priti niti Živa Ogorelec, etnologinja iz Pokrajin­skega muzeja Kocevje, niti Kristina Riman, ki je napisala literarni uvod h knjigi. Ceprav je doma na Reki, je bila na dopustu v Sloveniji ... Kljub vsemu smo preživeli zanimiv vecer z dovolj udeležbe in veseli nas, da je knjiga tudi na hrvaški strani doživela lep odziv. Predvsem pa je bila nje­na izdaja cezmejni projekt z veliko zavzetimi sodelavci, kot je cezmejna naša kulturnodedišcinska skupnost. Soboto, 22. avgusta, vsako leto zakljucimo s pohodom na Sveto Goro. Presenetilo me je, da se nas je na gori zbralo za polno cerkev. Tudi obvezna harmonika, s katero obuja­mo spomin na tamkajšnje plese, je bila tam. Popoldan smo zaradi koronaukrepov izvedli drugace kot obicajno. Sejem z lokalno kulinariko na pleškem trgu je nadomestil koncert kantavtorske skupine »Na knap« iz Cabra, ki je lansko leto izdala svoj prvi CD z letos še kako aktualnim naslovom »Recnija«. Odlicen sestav domacinov z Josipom Grgu­ricem na celu, ki preigrava in prepeva rock in blues v ce­branskem govoru, je lepo zakljucil dejavnosti in pokazal, da tudi v mlajši generaciji obstajata mocni želja in potreba po ohranitvi nesnovne dedišcine – v tem primeru lokalne­ga govora v lokalno aktualnih vsebinah petih besedil. Se vidimo v naslednjem letu, upajmo da z manj omeji­tvami na meji in morda nekoc tudi s kakšnim drugacnim mejnim režimom. In predvsem za obiskovalce s slovenske strani brez omejitev. Na koncu hvala vsem podpornikom naših obmejnih de­javnosti: Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvu za kulturo RS, Obcini Cabar, Obcini Delnice, obema pristojnima muzejema – Pokrajinskemu muzeju Kocevje in Povijesnom muzeju hr­vatskog primorja Rijeka, katerih etnologinji Živa Ogorelec in Ivana Šaric Žic sta se nam ponovno pridružili na terenu in prispevali uvodno besedo za knjigo Pilok, Slovenske­mu kulturnemu društvu Gorski kotar ter številnim doma­cinom, brez katerih etnološke dejavnosti ne bi bilo. Hvala novinarju radia in Novega lista ter snemalcema Rasimu Karalicu in Damirju Konestri. * Marko Smole, mag. elektrotehniških znanosti, vodja DS za ljubitelje pri Slovenskem etnološkem društvu in lokalni turisticni vodnik v Loški dolini; smole.marko@gmail.com Društvene strani Marko Smole Ekipa pred Rezucko hišo, iz katere smo selili etnografsko zbirko Bojana Pajnica za nacrtovani muzej Gorskega kotarja v Delnicah (foto: Sonja Smole Možina, avgust 2020). Snemanje dokumentarnega filma snemalca Rasima Karalica o selitvi etnografske zbirke Bojana Pajnica (foto: Sonja Smole Možina, avgust 2020). Društvene strani Marko Smole Društvene strani Marko Terseglav* MURKOVA NAGRADA, PRIZNANJE IN LISTINA ZA LETO 2019 Utemeljitve Komisije za Murkova priznanja Sestanek Komisije za Murkovo nagrado, priznanja in listi­ne je bil 25. septembra 2020. Komisija je prejela pet pre­dlogov in po njihovi preucitvi odlocila, da Murkovo na­grado podeli Mariji Klobcar, Murkovi listini pa Matjažu Brojanu in Pevski skupini Cintare. Murkovega priznanja komisija ni podelila, ker zanj ni prejela nobenega predloga. Marija Klobcar je prejela Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na podrocju etnologije. Marija Klobcar se je rodila v Kamniku. V Ljubljani je leta 1982 zakljucila študij slavistike in etnologije ter naslednje leto prejela študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo. Med letoma 1983 in 1995 je bila kot mlada razisko­valka zaposlena na Oddelku za etnologijo in kulturno an­tropologijo FF, kjer je bila vkljucena tudi v pedagoški pro­ces. Leta 1997, ko je bila zaposlena na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dedišcine v Kranju, je doktorirala, leto pozneje pa je postala sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, kjer dela še danes. Iz njene bogate znanstvene in strokovne bibliografije je treba omeniti pet tehtnih monografij, ki kažejo njeno razi­skovalno usmerjenost in vsestranskost. Leta 1989 je izšla Etnolološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja: 20 stoletje: obcina Domžale. Leta 1998 je izšla monogra­fija Kamnicani med izrocilom in sodobnostjo: Življenje Kamniških mešcanov od leta 1880 do druge svetovne voj­ne. Ta predstavlja etnološko študijo mesta z osvetlitvijo praznovanj, razpetih med pretekle cehovske in sodobne slovesnosti, ter s pricevanji o šegah, družbenih normah, odnosih med ljudmi in individualnih doživljanjih. Njeno razširjeno nadaljevanje pomeni monografija Na poti v Ka­mnik (2016) – etnološko-folkloristicna študija kamniškega obmocja, ki odpira temeljna vprašanja medkulturnega so­bivanja ter interakcije med razlicnimi obmocji in družbe­nimi skupinami v zadnjih 200 letih. Predstavitev vsakda­njega življenja, prepletanj med mestom in podeželjem ter odnosov med drugimi skupnostmi dopolnjuje z vedenjem, pridobljenim z analizo pesemskega izrocila in interpreta­cijami vloge petja. Za to delo je bila leta 2017 nagrajena z nagrado Odlicni v znanosti. Monografijo je leta 2017 dopolnila še z izborom pesemskih primerov na zgošcenki Hodili so jih poslušat, kjer se s predstavljenim pesemskim izrocilom izrisuje notranja raznolikost obmocja, zgodo­vinske posebnosti, družbena nasprotja med Kamnikom in okolico ter nekatere poklicne pripadnosti in šege. Monografija Poslušajte štimo mojo (2020) je zgodovinski in družbenokriticni pogled na pojave od igrcev do radia. Nagrajenka obravnava razlicne skupine potujocih pev­cev na Slovenskem od srednjega veka do danes, analizi­ra njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Vse to ji z upoštevanjem primarnih virov, naslanjanjem na neznana ali prezrta pricevanja in s kritic­nim premislekom omogoca nov pogled ne le na pesemsko ustvarjalnost, temvec tudi na družbo, v kateri je nastajala. Hkrati pa poveže nosilce raznovrstnega pesemskega gra­diva z njihovim socialnim okoljem, ki se ji pokaže kot zelo raznoliko, posredniki pa so bili pevci. Ljudske ustvarjalce in poustvarjalce v nasprotju s starimi pojmovanji najde v vseh družbenih skupinah. Novost te in tudi prejšnjih na­grajenkinih monografij je premik od literarne k etnološki obravnavi pesmi. Za monografijo je bila avtorica leta 2020 nagrajena s priznanjem Odlicni v znanosti. Poleg znan­stvenih monografij, številnih razprav in clankov so tu še nagrajenkini premišljeni izbori ljudskih pesmi iz arhiva GNI, ki jih je zbrala na zgošcenkah. Na svoji bogati raziskovalni poti Marija Klobcar posega na raznolika podrocja ter ponuja številne možnosti za in­terpretacijo. Stalnici njenih raziskav sta razkrivanje vpra­šanj zgodovine in etnologije na podlagi preucevanja mi­tologije in pesmi ter pricevanje folklore kot pomembnega izhodišca za zgodovinske obravnave. Marija Klobcar je celovita raziskovalna osebnost s tenko­cutnim posluhom za sogovornike na terenu. Prav z boga­tim terenskim delom nenehno podpira svoje raziskave, ki ji dajejo možnost razumevanja širših družbenih in kulturnih pojavov. Drznost in radovednost, razgledanost in širina jo kažejo kot zrelo znanstvenico, ob tem pa njena znanstve­na živahnost prica, da je nagrajenkina znanstvena pot pot razvoja, da je še vedno usmerjena k novim vprašanjem in spoznanjem in da to še ni konec njenega življenjskega dela. Matjaž Brojan je prejel Murkovo listino za ohranjanje tradicije slamnikarstva na Domžalskem in Mengeškem ter za izdajo dveh pomembnih monografij s tega podrocja. Matjaž Brojan je upokojeni novinar in urednik, ljubitelj­ski rezbar, zbiralec etnološkega gradiva in avtor 26 knjig, med katerimi najbolj izstopata monografiji Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva (2012) in Slamniki pod Gobavico: monografija o slamnikarstvu na Mengeškem (2018), za katere je kar 12 let zbiral gradivo, ga preuceval, zbiral informacije in dokumentacijo in prispeval številne fotografije. Zbiral je in iz pozabe rešil številne slamnikar­ske predmete in naprave ter se ucil pletenja slamnikarskih kit. Konkretno znanje je bralcem posredoval v monogra­fiji, ki je postala tudi ucbenik pletarstva. Temu dolgotraj­nemu delu je sledila iniciativa in realizacija današnjega Slamnikarskega muzeja, ki deluje v sklopu Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. Posebej pa velja omeniti še njegova številna dela o domžalskih družinah in novinar­ske feljtone za Radio Slovenija, iz katerih veje odnos do tradicije in lokalnega okolja v vseh casovnih dimenzijah. Ob svojem rednem delu je svojo ljubezen do slavistike in tradicije razdajal tudi kot mentor s smislom za pedago­ško delo. To se je pokazalo zlasti v njegovem likovnem in rezbarskem delu, ki ga je predstavil na vec kot petdesetih razstavah svojega rezbarskega opusa. Prejel je vec odliko­vanj in priznanj, med drugimi Steletovo nagrado (2008) in Zlato priznanje obcine Domžale (2013). Kot pravi et­nolog Janez Bogataj, Matjaža Brojana oznacuje izjemen ustvarjalni opus, ki je vseskozi usmerjen k odkrivanju in razumevanju lokalnega in regionalnega okolja, torej nje­gove kulturne dedišcine in tudi posameznih podrocij so­dobnosti. Dodati je treba še to, da je s svojimi raziskavami ustvaril izjemen etnološki in zgodovinski arhiv, katerega del so tudi podrobni bibliografski podatki o vsem, kar je povezano z Domžalami. Društvo Pevska skupina Cintare prejme Murkovo listino za ohranjanje slovenskega ljudskega petja in njegovo revitalizacijo. Društvo Pevska skupina Cintare je ljubljanska vokalna skupina 12 pevk ljudskih pesmi z bogato folklorno tradici­jo. Nepretrgoma deluje že od leta 2003, torej 17 let na pod­rocju ljubiteljskih dejavnosti, predvsem petja ljudskih pes­mi, posredovanja kulturnih vrednot, etnološkega znanja, ohranjanja t. i. ljudskega izrocila ter spodbujanja kulturne ustvarjalnosti. Umetniški vodja skupine je Mira Nastran, predsednica društva pa Judita Strmcnik. Pevke delujejo na podrocju etnoglasbe. Snov za poustvarjanje crpajo predv­sem iz bogatega notnega in zvocnega gradiva Glasbenona­rodopisnega instituta ZRC SAZU. Njihov pevski program obsega prek sto znanih in manj znanih ljudskih pesmi ce­lotnega slovenskega etnicnega obmocja. S svojim delovan­jem so vpete v kulturno dogajanje na ožjem ljubljanskem obmocju kot tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru, prav tako pa dostojno in uspešno zastopajo Slovenijo na mednarodnih srecanjih, kjer se promovira petje ljudskih pesmi. V 17-letnem delovanju so pevke imele vec kot 150 nastopov in koncertov, svoj pevski repertoar pa so pred­stavile tudi na treh samostojnih zgošcenkah – Kamer sen lani tancela (2008), Dokler sem še mlada bila (2013) in Se ticice lepo pojo (2018), so pa tudi soavtorice zgošcenke Sodobna tradicijska glasba III (2016). Velik poudarek na­menjajo povezovanju z zamejskimi Slovenci, njihovo delo pa je stalno usmerjeno še v izobraževalno dejavnost, tako v vrtcih in osnovnih šolah kot tudi na univerzi, kjer naj omenimo le sodelovanje s Filozofsko fakulteto oz. z nje­nim Oddelkom za muzikologijo. Kot clanice društva Folk Slovenija organizirajo tematska pevska srecanja v Hostlu Celica za vse ljubitelje ljudskega petja. Sodelujejo s Slo­venskim etnografskim muzejem in z RTV Slovenija. Za svoje delo v ljubiteljski kulturi so prejele vec nagrad, med drugimi zlato priznanje Ljubljanski piskac, ki ga podelju­je Zveza kulturnih društev Ljubljana, in še nekaj drugih priznanj v Srbiji in na Hrvaškem. Cintare, kot ime pove, so res tavžentrože, saj prek svojega osnovnega delovanja – petja in ohranjanja ljudskih pesmi – posegajo še na druga etnološka podrocja, ki jim z njim dajejo potreben kontekst. * Marko Terseglav, dr. literarnih ved, upokojeni znanstveni svetnik; marko.terseglav@gmail.com. Društvene strani Marko Terseglav Etnologija je povsod Valentin Skubic* in Tadej Trnovšek** LAHOVŠKI MLIN V ZGORNJI DRAGI PRI VIŠNJI GORI – MLIN FRANCETA SKUBICA (SMREKARJEVEGA) IZ DEDNEGA DOLA Praclovek je že v kameni dobi trl žitna zrnja, o cemer pri­cajo najdbe okroglih izdolbenih skal s posebnimi terilniki (pesti); taka hrana je bila okusnejša in laže prebavljiva. Nekatera ljudstva v Afriki in Južni Ameriki ta nacin trenja žita uporabljajo še danes. V železni (halštatska kultura) in bakreni dobi so žito trli z bolj sofisticiranimi napravami. Pravo mlinarstvo se je v Evropi razvilo mnogo pozneje. Clovek je ugotovil, da je žito mogoce treti z mlinskimi ka­mni (kremencev pešcenec), za premikanje kamnov, med katerimi se je trlo žito, pa uporabiti vodo. Kolo, ki so ga izumili za prevoze tovora, so uporabljali tudi v druge na­mene, npr. za vrtenje razlicnih osi, tudi vodnega mlinske­ga kolesa na vretenu. Vodno mlinarstvo se je v Sloveniji mocneje razvilo v 18. in še zlasti v 19. stoletju, z njim vred pa tudi pridobivanje okroglih mlinskih kamnov. Celo 19. in deloma tudi še 20. stoletje je v Sloveniji prevladovalo mlinarstvo na vodni pogon. Razvili so se najmanj trije tipi mlinov na vodni pogon: 1) Podlivni mlini: pri njih je mlinsko kolo na lopate po­topljeno v tekoci mocnejši vodotok brez vodnega padca; vodotok je odvisen od kolicine padavin. 2) Nadlivni mlini: pri njih se uporablja moc padajoce vode. Zanje so na vo­dotoku potrebne vsaj dva metra visoke kaskade. Voda iz višjega vodotoka je po lesenih koritih speljana na vodne lopate ali vodne korce nižje ležecih vodnih koles. Na lo­pate padajoca voda v poševno položenem koritu udarja v tesno prilagajoce se lesene lopate v koritu, vodno kolo na korce pa je namesto lopat na obodu opremljeno z lesenimi štirioglatimi posodami. Voda je po koritu na korce spelja­na vodoravno. Ko se korec napolni z vodo, s težo potisne kolo. Pri korcnih kolesih je potreben manjši vodotok kot pri kolesih z vodnimi lopatami. 3) Plavajoci mlini: ti so se razvili na velikih vodotokih (rekah), kot sta Mura in Drava. Kolesa poganjajo dolge vodoravne late, položene v vodotok, mlin pa je z ohišjem vred privezan na recni obali. Kjer ni bilo tekocih voda, predvsem na Štajerskem, v Slo­venskih goricah in na Pohorju, so se razvili mlini na veter. V prispevku opisujem Lahovški mlin v Zgornji Dragi, ki ga je za svojo doto kupil moj ded France Skubic (Smrekar­jev) iz Dednega dola pri Višnji Gori, od koder izhaja moj rod. Moj oce si je sezidal hišo v Višnji Gori v neposredni bližini železniške postaje, vendar sem se tako v otroški dobi kot tudi pozneje zelo rad vracal v mlin v Zgornjo Drago k starim staršem in tetama Lojzki in Urški. V mlinu in njegovi okolici sem v šolski dobi preživel najlepši del mladosti, na ta kraj imam nadvse lepe spomine. Naj po­vem še to, da se zelo dobro spominjam svojih starih star­šev, stari oce je bil na stara leta mocno naglušen. Potok, ki je tekel mimo in je poganjal mlin, je bil kot nalašc za nas otroke. V njem smo se kopali, lovili ribe in postavlja­li mlincke z lopatami, narezanimi iz surovega krompirja. Med vojno smo se pogosto igrali tudi vojake. Naša najtež­ja oborožitev so bile frace. Tekmovali smo, kdo bo našel boljšo gumo za frace. Kot predšolski otrok sem s teto Ur­ško iz mlina vozil vrece moke, vanj pa dovažal novo žito za mletje. Pri tem sem sedel na vrhu kupa vrec na vozu samcku, ki ga je vlekla prijazna kobila Fuksa. To so bi­la moja najlepša leta. Urškin vnuk Tadej Trnovšek je to v svoji diplomski nalogi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v kateri je opisal zgodovino družine, oznacil kot zacetke podjetništva. Teta Urška je z dovozi in odvozi skrbela, da je bilo v mlinu vedno dovolj žita za mletje. Lahovški mlin v Zgornji Dragi je zgradil eden od italijan­skih mojstrov, ki so v 17. stoletju barokizirali stiško bazili­ko in samostan, eden od njih pa je po koncanem delu ostal v naših krajih – prav tako kot je v 12. stoletju pri nas ostal in se porocil z domacinko francoski mojster Mihael, ki je postavil prve stavbe stiškega samostana in osnoval Mihe­tovcevo kmetijo, danes imenovano Skoncnikova kmetija. Zaradi neurejenosti arhiva stiškega samostana nam ni uspelo identificirati italijanskega zidarskega mojstra, ki je po koncanem delu v Sticni ostal v naših krajih in si v Zgor­nji Dragi, ob glavni cesti Ljubljana–Novo mesto, zgradil najprej solidno enonadstropno napol mešcansko hišo, po­zneje pa verjetno tudi Lahovški mlin na vodi. Da pa gre za italijanskega zidarskega mojstra, ki je bil vešc barocne gradnje, je bolj ali manj jasno. To dokazuje tudi današnje domace ime domacije Lahovšce. Samo ime Lahovški mlin pa tudi nacin gradnje v Zgornji Dragi (masivni kamniti velbi) zgovorno pricajo, da gre za obdobje barokiziranja stiške bazilike v 17. stoletju. Kolikor je mogoce razbrati iz takratnih urbarjev, se v letih 1619, 1624 in 1638 veckrat omenja nekega Martina Laha, pisano z nemim h v nemšci­ni ali z izgovorjenim h (ch), vendar iz tega ni razvidno, ali je to njegov priimek ali samo vzdevek. Takrat priimki še niso bili obvezni in so se veckrat zapisovala samo osebna imena (Martin), ki jim je bil obicajno dodan kraj, od ko­der je npr. Martin izhajal. Verjetno je, da ima Martin Lach, omenjan v takratnih urbarjih, zvezo z Lahovškim mlinom. Lahe so imenovali Italijane iz Severne Italije, Furlanije in Julijske krajine. S tem v zvezi pa ni mogoce trditi nic za­nesljivejšega. Ker omenjeni zidarski mojster najbrž ni imel veliko ze­mlje, je malo stran od ceste v neposredni bližini doma ob Višnjici zgradil vodni mlin. Na tem mestu je bil potok spe­ljan tako, da je imel približno dva metra visoko kaskado, ki je bila zelo prikladna za nalivni mlin z velikimi leseni­mi kolesi. Povprek je bila kaskada opremljena s solidno leseno pregrado, imenovano širm, v kateri je bilo nekaj lesenih zapornic za vodo, tako da je bila Višnjica na tem mestu zaradi tega nekoliko globlja, od zapornic pa so bila speljana štiri lesena korita, ki so poganjala štiri mlinska kolesa. V mlinu so bili na visokem odru, na katerega se je prišlo po stopnicah, položeni trije mlinski kamni, prvi za živinsko krmo (rekli so mu crni kamen), sledil je kamen za žita, kot so koruza, jecmen, rž in druga, s tretjim kamnom pa so mleli samo pšenico. Ker je mlel samo belo moko, so mu rekli beli kamen. Na cetrtem kolesu so bile postavljene štiri stope za lušcenje jecmena (ješprenja) in prosa (kaše). Tla v mlinu so bila iz zbite ilovice. Neposredno za stopami se je po nekaj stopnicah prišlo v stanovanjski prostor, ki so mu rekli hiša. V njej je bila kmecka pec s klopmi in z dvema zapeckoma, ob vzhodni steni je stala velika javorjeva miza, prav tako obdana z le­senimi klopmi. V hiši sta bili poleg manjše omare še dve postelji, kjer sta spala stara starša. Naprej od hiše se je prišlo v kamro, kjer so spala dekle­ta. Iz nje so bile lesene strme stopnice speljane pod strop nad hišo, kjer je bil prav tako velik stanovanjski prostor, ki se mu je reklo cimer. Tu so bila pozimi po tleh razsu­ta obrana jabolka, belicniki, ki so celemu prostoru dajala zelo prijeten vonj. Tukaj je bila tudi kmecka skrinja, ki jo je stara mati, Tonckova Reza, bajtarska hci iz Dednega dola, dobila za balo. V skrinji so bile shranjene najvecje dragocenosti, ki so bile pri hiši (boljša posteljnina, prti in drugo, vsega se niti ne spominjam). V cimru so bile še stenske police z nekaj knjigami in s tamburico. Eden od sinov, Tone po imenu, je bil študent in je tam prebival med pocitnicami. Moj stari oce France Skubic, ki je Lahovški mlin kupil za svojo doto, je bil sin nekdaj najvecjega in najbogatejšega kmeta v Dednem dolu, vendar je, ker se je porocil z bajtarsko hcerjo, izgubil pravico do nasledstva in je bil izplacan samo z doto. Kmetijo je podedovala naj­mlajša hci Smrekarjevih, Neža po imenu, ki se je porocila in je k hiši prinesla priimek Gnidovec. To so bili vsi prostori, ki jih je premogla domacija Lahov­škega mlina. Od glavne stavbe mlina proti vzhodu je ob poti po dolgem stalo gospodarsko poslopje, kjer so bili na za­cetku hlevi za prašice in stranišce, v nadaljevanju pa kevder za krompir in druge pridelke, sledil je poseben prostor za nekaj glav goveje živine (štala), na koncu je bila še lopa za listje, ki se je uporabljalo za steljo za prašice in živino. Po­slopje je imelo po vsej dolžini na severni strani precej širok nadstrešek, pod katerim so hranili vozove in druge gospo­darske pripomocke. Pred lopo je bila pod nadstreškom še odprta drvarnica. Domacija nikoli ni imela suhih drv, vedno so se sproti pripravljala iz bukovih debel, pa tudi sušila so se sproti na eni strani gorece krušne peci. To je dajalo veliko saj, ki so se nabirale na visoki crni steni nad zunanjo lino peci brez dimnika. Dim je šel neposredno skozi špranje stre­šne opeke. Zunaj nadstreška je bilo tik ob potoku gnojišce. Gospodarsko poslopje je imelo po vsej dolžini razmeroma visoko podstrešje, kamor smo metali seno za živino. Na se­nu so poleti spali moški potomci družine (sinovi), pozimi pa so se preselili na nekaj pogradov v govejem hlevu. Posebnost gospodarskega poslopja je bila, da sta bila kev­der in štala opremljena z masivnim velbanim stropom, kar v takratnih casih na deželi ni bil obicaj. To potrjuje, da so tudi to gospodarsko poslopje postavili italijanski mojstri. Velbanje stropov je v naše kraje prinesel barok, ki mu je vrata na široko odprl prav stiški samostan (v tem slogu sta zgrajena bazilika in dobršen del bivalnih prostorov v samostanu, od katerih je najbolj znan križni hodnik). Vel­bana stropa v hlevu in kleti v gospodarskem poslopju La­hovškega mlina sem opazil že kot otrok, a takrat nisem ra­zumel, od kod prihaja. Stropi v stanovanjskem delu mlina (hiši, kamri in cimru) so bili ravni, strop v najvecjem pro­storu, v hiši, je bil po sredi od ene do druge stene podprt s solidnim hrastovim tramom. Na samem Lahovšcu, kjer je bilo domovanje potomcev italijanskih mojstrov, so bili vsi stropi in so še danes solidno in mogocno velbani, kar je v kmeckih poslopjih redkost. Toliko o posebnostih gradnje Lahovškega mlina v Zgornji Dragi pri Višnji Gori. Zunaj solidno zidane stavbe samega mlina je s severne strani tekel potok Višnjica, ki je imel tik pred stavbo kaka dva metra globoko kaskado. Tu so bila zapovrstjo posta­vljena štiri velika lesena mlinska kolesa na lopate. Voda se je s širma (mocno grajene lesene pregrade na potoku) s pomocjo lesenih zapornic na kolesa spušcala in zapirala najprej po vodoravno, na koncu pa po poševno postavlje­nih lesenih koritih do lopat na kolesih. Mocan vodni tok je bil tu zelo tesno omejen samo na lopate kolesa. Zuna­nje vodno mlinsko kolo se je s pomocjo mocnega lesenega vretena, ki je bilo skozi lino speljano v notranjost mlina do drugega mlinskega kolesa, vrtelo enako kot notranje kolo. Notranje kolo je bilo s strani opremljeno z mocnimi lesenimi vsadki, imenovanimi palci, ki so bili neposredno povezani z najpomembnejšo leseno napravo v obliki valja, ki se ji je reklo preslica in je opravljala funkcijo današnjih litoželeznih kovinskih zobatih koles. Vodoravno vrtenje vretena je v navpicno vrtece obracala po železni osi, ki je neposredno vrtela zgornji, vrteci se mlinski kamen (glej Sliko 5). Preslica je bila razmeroma majhen navpicno po­stavljeni valj, v notranjosti opremljen z vzdržljivimi okro­glimi palicami, tesno prilegajocimi se na palce notranjega mlinskega kolesa. Na tem mestu je treba poudariti, da je bilo vse leseno, ceprav je to mesto opravljalo najnapornej­še delo, to je obracanje vodoravnega vrtenja v navpicno vrtenje mlina oz. mlinskega kamna. Preslico je bilo treba redno vzdrževati oz. napirjati, kar je pomenilo na novo usmerjati in ucvršcevati navpicno vrteco os, ki se je med napornim delom pocasi razmajala. Slovar Slovenskega knjižnega jezika za preslico omenja samo dva pomena: 1) Rastlina vlažnih tal s clenastim vo­tlim steblom; 2) Lesena priprava, na katero se pritrdi preja pri rocnem predenju na kolovratu. Ne omenja pa preslice kot lesene naprave iz trdega lesa za prenos vodoravnega vrtenja lesenega vretena z mlinskega kolesa vodnega mli­na v navpicno vrtenje, ki vrti mlinski kamen nad seboj. Prav bi bilo na cast vsem nekdanjim in še obstojecim vo­dnim mlinarjem v slovarju to dopolniti. Naj si slavisti pri­loženo skico funkcioniranja vodnega mlina ogledajo, da bodo prepricani, kaj opisujejo. Naj v grobem opišem, kako je Lahovški mlin v poslopju, kjer se je mlelo žito, sploh deloval. Najvišje, že skoraj pod streho, je bil na odru namešcen kason v obliki navzdol obrnjene piramide, kamor se je vsipalo žito. Pod kasonom sta bili prav tako na lesenem odru dva mlinska kamna na­mešcena eden nad drugim. Spodnji kamen je bil nepomi­cen, zgornji pa se je vrtel na osi, ki je prihajala od spodnje preslice. Žito se je v drobnem curku vsipalo na spodnje stacionarno kolo in se med obema kolesoma trlo. Na eni strani je bilo zmleto žito usmerjeno v gibljivem platnenem rokavu navzdol, diagonalno skozi zaprto omaro na štirih nogah, ki se ji je reklo pajkelj. Pajkelj je bil namešcen pod odrom, kjer so se vrtela kolesa, skozenj je diagonalno nav­zdol potekal platneni rokav, ki je imel v sredini pajklja na spodnji strani všito zelo fino mrežico, skozi katero se je na dno pajklja vsipala moka. Na nasprotni strani se je rokav zunaj pajklja koncal v gresnici, napravi v obliki prav tako rahlo poševnega koritca, ki pa je imela na sredini bolj gro­bo kovinsko mrežico, skozi katero se je v podstavljeno po­sodo vsipal zdrob (malo vecji delci olušcenega žita, ki niso šli skozi mrežico v pajklju). Na koncu poševno položene gresnice so se v podstavljeno posodo koncno vsipali otro­bi. Ves sistem, od kasona, ki je bil najviše, pa skozi mlin­ska kamna in navzdol do otrobov, je bil opremljen tako, da se je zaradi vrtenja mlinskih kamnov narahlo stresal. To je omogocalo nemoteno potovanje vsebine, od žita do moke, zdroba in otrobov. Moka se je iz pajklja skozi vecjo odprtino v njegovi stranski steni, zastrti s platneno zaveso, pobirala s pomocjo vevnice, valjasto zaobljene zajemalke, ki je imela na enem koncu rocaj. Vsipala se je v vrece iz gosto tkanega domacega platna. S trdno zavezanimi vreca­mi je bilo pri prenašanju in prevažanju z moko lahko roko­vati. V istih vrecah se je pred tem transportiralo tudi žito. Mlinska kamna, stacionarni in vrteci se, sta za spretni pre­nos vrtenja zunanjega mlinskega kolesa do preslice mo­rala imeti ostro površino. Scasoma sta se zaradi vrtenja in trenja drug ob drugega zgladila in ju je bilo treba sklepati. Klepati mlinske kamne je pomenilo narahlo udarjati s ko­vinskimi špicami po površini snetih kamnov; špice so bile na lesen rocaj nasajene kot kladivo. Tudi špice, ki so se imenovale škrli, je bilo treba obcasno ošpiciti pri vaškem kovacu. Da bi se ugotovilo, kdaj je mlinski kamen skle­pan, so ga po površini namazali z gosto, z vodo razredce­no maso dimniških saj. Ko je površina postala spet skoraj bela, je bilo delo opravljeno. Pri klepanju kamnov se je površina lokalno kršila in ponovno so na površini nastajale ostre grudice, primerne za mletje žita. Povrnimo se še k prenosu vodne energije v vrtenje mlin­skih kamnov. Najvecje sile tega dela so bile usmerjene na preslico, kjer se je vodoravno vrtenje spreminjalo v nav­picnega. Vse je bilo leseno, tudi celotna preslica. Danes to funkcijo prenosov opravljajo kovinska zobata kolesa, ki jih takrat še ni bilo ali pa so bila šele v povojih. Žal mi je, da se kot mladenic nisem toliko zanimal za to, da bi od svojega oceta, ki je bil tudi tesarski mojster in je znal tudi ta posel odlicno opraviti, izvedel, kako je to opravljal. Vem samo to, da so morali biti vsi deli preslice izdelani iz najtršega lesa. Spet se nisem pozanimal, iz katerega, in povzemam na splošno, da najbrž iz macesna, javorja ali jesena, ki so najtrši lesovi. Ce preslica ni bila narejena iz pravega lesa, ni dolgo služila svojemu namenu. Ce ni bila redno vzdrževana, se je pogosto kvarila. Danes povsem drugace skonstruirane mline vecinoma po­ganja elektrika. Znan je t. i. valjcni mlin, kjer se žito tre med vrtecimi se valji. Mlinskih kamnov skorajda ni vec in zato tudi ni vec tako dobrega kruha, kot smo ga jedli nekoc. Moj oce je znal še na stara leta v domacem mlinu v Zgornji Dragi zmleti ajdo v ajdovo moko za najboljše ajdove žgance. Tudi ajdovi štruklji niso slabi. S tem prispevkom sem želel podrobneje opisati delova­nje mlina. Ker pa sem uporabil izvirno izrazje o vodnih mlinih in mlinarskih pripomockih – orodju in opremi, ki sta se uporabljala pri nas – pa ima prispevek tudi termino­loško vrednost. Valentin Skubic sem ga napisal po lastnih spominih iz otroških let in na podlagi opazovanja oceta pri vzdrževanju in popravljanju mlinov na vodi. Nekaj po­datkov sem pridobil iz Wikipedie (vodni mlin) in portala Fran (preslica) ter iz diplomske naloge svojega mrzlega necaka Tadeja Trnovška Socialna zgodovina družine: kro­nika družine Trnovšek, ki ga zato navajam kot soavtorja prispevka. Predzadnja lastnika Lahovškega mlina, France Skubic in njegova soproga Terezija Skubic, rojena Habjan. Foto: Janez Erjavec, 1950. * dr. Valentin Skubic, dr. vet. med, upokojeni red. prof.; valentin.skubic@gmail.com. ** Tadej Trnovšek, prof. zgod. in univ. dipl. soc. kult., višji kustos, Muzej kršcanstva na Slovenskem; tadej.trnovsek@mks-sticna.si. Etnologija je povsod Valentin Skubic in Tadej Trnovšek Lahovški mlin v Zgornji Dragi pri Višnji Gori. Foto: Janez Erjavec, 1950. Urška Skubic, porocena Potokar, ki je oskrbovala mlin z žitom za mletje in razvažala kmetom moko. Z možem Lojzetom Potokarjem sta bila zadnja lastnica Lahovškega mlina Foto: Srecko Potokar, ok. 1938 Etnologija je povsod Valentin Skubic in Tadej Trnovšek Lahovški mlin med jesensko povodnjijo. Foto: neznan avtor, brez datuma. Etnologija je povsod Valentin Skubic in Tadej Trnovšek Skica delovanja mlina na vodni pogon. V prostorskem pogledu ni dovolj prepricljiva, nazorno pa pokaže delovanje vodnega mlina in izkorišcanje vodne energije za mletje žita. Nekateri taki mlini delujejo še danes. Avtor: Valentin Skubic, 2017. Etnologija je povsod Franc Pevec* ETNOGRAFSKE CRTICE Kako se je nekdaj vozilo z vprežno živino Nekoc, ko še ni bilo traktorjev, je tovore vlekla v voz vpre­žena goveja živina. Ce je hotel furman voziti voz ali vleci hlod, je moral živino vpreci. V ta namen je moral imeti naslednjo vprežno oziroma vozno opremo: • Telege, leseno okovano napravo, namešceno na vratu obeh govedi, da sta lahko skupaj vlekla voz ali hlod. • Teležnika, ki sta bila na vsaki strani teleg in sta pre­precevala, da bi se ju govedo rešilo in šlo po svoje. • Ajnik, ki je bil namešcen v luknjo na sredi teleg in v okovano štango voza, s katero je živina vlekla voz. Za furmana in njegov voz kot prevozno sredstvo so bile pomembne še naslednje besede: • Beseda žlajf je pomenila zavoro pri vozu, ki je delo­vala tako, da si moral žlajf zavrteti. • Beseda svora je pomenila glavno leseno vez med prednjim in zadnjim delom lesenega voza. • Beseda rajkl je pomenila lesen lahek tanjši drog, s katerim si s pomocjo verige obvezal tovor in ga s pomocjo rajkla, ki si ga vtaknil za verigo, zategnil in s tem zagotovil, da je bil tovor na vozu stabilen in se med vožnjo ni prestavil ali celo padel z njega. • Beseda šmir je pomenila crno mast, s katero si na­mazal prednjo in zadnjo os voza, na kateri so bila prednja in zadnja kolesa. • Beseda žrd je pomenila lesen dolg drog debeline ok. deset centimetrov, ki je prepreceval, da bi naložena krma ali slama med vožnjo padli na tla. Na predn­jem delu voza je bila žrd ob voz pritrjena z verigo, na zadnjem delu pa s štrikom – z debelo vrvjo. Brez govorice, ki jo je živina razumela, se ni dalo voziti. S to govorico je furman – voznik vodil živino, da je bila vožnja pravilna in varna. Govorico so sestavljale naslednje besede: • Besedi bji ali bju sta pomenili, naj gre vprežna živi­na, ki je stala, naprej. Med vožnjo pa je ta govorica pomenila, naj gre hitreje. • Beseda eja je pomenila, naj se živina ustavi. • Beseda štik je pomenila, naj gre živina nazaj. • Beseda ajc je pomenila, naj gre živina levo. • Beseda stija je pomenila, naj gre živina desno. Furman, ki je imel živino lepo nauceno, je med vožnjo uži­val, lahko je sedel na vozu in se le vcasih oglasil oziroma pogovarjal z živino, ki je voz varno peljala po cesti. Prava milina je bilo voziti z izkušenimi voli. Ti so se obnašali za­nesljivo kot resnicni profesionalci. Za vožnjo zahtevnih in težjih tovorov, oranje in vleko težkih hlodov so uporabljali le vole, za druge vleke pa tudi krave. Kadar je živina hotela opraviti malo potrebo, se je sama od sebe ustavila. Volom je, ker je bil njihov curek tanek, to vzelo tudi vec minut, kravam pa je zadostovalo le nekaj sekund. Med daljšim postankom je živina prežvekovala. Do šprajcanja živine med vožnjo je prišlo, ko kakšen vol ali krava še nista bila vajena voziti voza in sta hotela iti po svoje. Živino so radi pikali obadi in muhe. Ob tem je živina ometala z repom in brcala z zadnjimi nogami. Poleg tega je z glavo in rogovi opletala levo in desno. Ce nisi bil previden, si kaj hitro utrpel poškodbe. Še huje je bilo, ce je živina naletela na ose. Takrat je zdivjala in voz se je prevrnil. Voz se je pogosto prevrnil tudi ob nepravilno naloženem tovoru. To se je neredko zgodilo zlasti pri prevozu suhe krme, vcasih naložene tudi po tri metre visoko. Krma se je nakladala na seneni voz, to je dolg šestmetrski lojtrnik. Najprej so grabljice posušeno krmo pograbile v dve do enega metra visoki vrsti krme. Vrsti sta bili toliko vsaksebi, da je med njima živina lahko zapeljala seneni voz, na katerega sta potem moška, vsak v svoji vrsti krme, z lesenimi velikimi vilami krmo pazljivo metala na voz. Ko je bila krma zravnana z višino lojter na vozu, se je na voz povzpel tisti, ki je tam tlacil krmo, da jo je šlo na voz cim vec. Moškim je bilo všec, ce je bilo to dekle, saj so potem raje delali in se zraven hecali. Moška sta zacela krmo nakladati pri obeh prednjih vogalih voza, ki so jih imenovali peroti. Tisti, ki je na vozu krmo tlacil z nogami in grabljami, je moral paziti, da je krma na peroti celotni voz krme vezala kot vogelni kamen pri hiši. Moška sta vselej posebej glasno opozorila tistega, ki je tlacil krmo na vozu: »Glej, tu imaš perot! Dobro jo po­primi in poštimaj z grabljami, da bo dobro držala krmo!« Za prednjo perotjo se je vezajoce nakladanje krme nada­ljevalo vse do peroti na zadnjem koncu voza, podobno kot bi zidar zidal z opeko. Ce je bil voz s krmo visok, je bilo takšnih vrst zidakov krme po deset eden vrh drugega. Živina je morala biti med nakladanjem in tlacenjem krme povsem mirna, drugace bi lahko tisti, ki je tlacil krmo, padel z voza. Ce živina še ni bila vajena mirnega cakanja, je moral biti nekdo ob njej. Preden je voz, da bi se lahko nanj naložila celotna vrsta krme, med nakladanjem zapeljal naprej, sta moška na tleh opozorila dekle, ki je tlacilo: »Ahtaj se, gremo naprej!« Ko je bila krma na vo­zu naložena dovolj visoko, se je cez celotni voz s krmo položila lesena, deset centimetrov debela žrd, ki se je na sprednjem delu voza pripela z verigo, na zadnjem delu vo­za pa se je cvrsto napela in privezala s štrikom. Tako je žrd krmo, da ni spolzela z voza, cvrsto držala. Veliko veselja je bilo, ko se je doma z voza krma rocno metala z lesenimi vilami na skedenj ali senik, seveda ce je bilo zraven dekle. Pogosto so morali to poceti vsaj štirje: eden na vozu, drugi na skednju, tretji pa na gornjem delu skednja, kjer je bil še eden, ki je tlacil krmo – obicajno dekle. Takrat se je pogosto slišal razposajen smeh. Živina je, ko je težke vozove, naložene s težkimi tovori, vlekla po globokih, jamastih, blatnih in strmih kolovozih, zelo trpela. Ob njih je trpel tudi furman, ki je moral znati spodbujati živino in prepreciti, da bi voz s težkim tovorom v klancu živino potegnil nazaj. Veckrat ga je bilo zaradi tega hudo strah. Neprijetno je bilo, kadar se je ulil dež in premocil furmana, živino in tovor. S pojavom traktorjev je vprežna živina izginila. Vožnje so postale udobnejše in hitrejše. Pa tudi bolj nevarne, kar dokazujejo obcasne hude nesrece. Tako hudih nesrec pa nekdaj ni bilo. * Franc Pevec, upokojeni pravnik; franc.pevec@t-1.si. Etnologija je povsod Franc Pevec Razlikovanje med »podoknicarji«, »ledikstanarji« in »podvoglarji« Rad se spominjam, kako so nas stari moški – ocaki pred petdesetimi leti ucili, kakšna je razlika med podoknicarji, ledikstanarji in podvoglarji. Da bi to dobro razumeli in te obicaje slovenske kulturne dedišcine pravilno izvajali, so nas v te fantovske kulturne dejavnosti prakticno vpeljali. Ko smo fantje šli ponoci pet pod okno dekletu, ki še ni imelo fanta, smo bili podoknicarji. K dekletu smo pod okno prišli zvecer okrog desete, pozimi pa okrog devete ure. S podoknico smo želeli sporociti dekletu, da jo fantje spoštujemo, cenimo in obožujemo. Tako smo izrazili željo, naj nam svojo pozornost nakloni do te mere, da bi se poz­neje odlocila za enega izmed nas. Ko smo prišli pod okno, smo zavriskali in zapeli pesem: »Vse že mirno spava, vse že mirno spi, samo moje srce po tebi hrepeni …« Ledikstanarji smo bili takrat, ko smo šli fantje nevesti, ka­tere poroka je bila v cerkvi že oklicana, pet ledik stan. Pra­viloma je bilo to dva dni pred poroko. Ledikstanarji smo prišli k nevesti zvecer, poleti ob deseti, pozimi ob deveti uri. Ko smo prišli pod okno, smo zavriskali in zapeli pe­sem »Se boš omožila, svoj dom zapustila, stopila boš v za­konski stan …« Zatem so nas povabili v hišo in pogostili. Podvoglarit (voglarit) smo šli fantje na dan, ko je bila ne­vesta že porocena in je na obhajanju poroke zvecer na gos­tiji imela ob sebi ženina in svate. Na obhajanje poroke smo prišli zvecer ob enajstih. Najprej smo vriskali na vogalu hiše blizu okna, da so svatje, nevesta in ženin prisluhnili našemu petju in v ta namen odprli okno. Obicajno smo zapeli pesem: »Mi smo se skupaj zbrali, sami mladi fanti­ci, da bi še enkrat zapeli za to rajžo veselo. Pa na zdravje tebe ženin in nevesta ti, ki sta zacela svet zakon uživati.« Po odpeti pesmi smo šli v hišo, v prostor, kjer so bili svat­je z nevesto in ženinom. Postavili smo se na sredo sobe, eden izmed nas je stopil naprej in povedal govor. Zatem smo zaprosili ženina in nevesto ter muzikante, da še zad- njic zaplešemo z nevesto, preden nam to pravico odvzame njen ženin oziroma zdaj že mož. To pravico nam je odvzel opolnoci, ko je z nevestine glave vzel kranjcelj (vencek), in sicer ob petju pesmi »Vencek na glavi se …« Ko so se muzikanti z nevesto in ženinom ter svati peljali na poroko, pa smo jih fantje na cesti pricakali z okrašeno šrango in opravili obred šranganja. Takrat smo bili šrangarji. Te obicaje v moji rojstni vasi v Slatini pri Ponikvi ohranjajo še danes. Naj na koncu opišem zanimiv pripetljaj Toncka, ki je z nami podoknicaril pri Miciki. Ko smo koncali s podok­nicarstvom, smo se vsi fantje odpravili domov spat, razen Toncka, ki se je vrnil pod Micikino okno. Pod okno ga je vleklo, ker sta se z Miciko rada videla, vendar pa se med njima še ni nic zgodilo, še pošten poljub ne. Kar dolgo je trkal, da je Micika odprla okno in rekla: »Kaj pa delaš tu, Toncek. Spat pojdi!« ter zaprla okno. »O, spat pa ne grem. Še rada boš spet odprla okno,« si je rekel Toncek, zacel hoditi okoli hiše in razmišljati, kaj naj stori. Potem pa je ob luninem siju pod kozolcem zagledal povezan škop sla­me, pripravljen za pokrivanje slamnate strehe. Takoj si je rekel: »Ho, to pa bo ucinkovalo!« Zagrabil je škop, si ga posadil na ramo in ga odnesel pod Micikino okno. Potem pa je tako dolgo trkal na okno, da je Micika odprla okno in neprijazno rekla: »A ti nisem rekla, da greš domov?« »Že, že. Veš, prinesel sem ti pokazat nekaj zelo zanimivega,« je rekel Miciki in ji z roko pokazal na škop. »Kaj pa je to?« ga je vprašala Micika, ker ponoci ni dob­ro videla. »Pridi ven, pa ti bom pokazal in povedal,« je odgovoril Toncek. Potem pa se je zgodil cudež. Micika je iz radovednosti ob Tonckovi pomoci splezala skozi okno. Zatem ji je Toncek rekel: »Usedi se na to rec, ki sem ti jo prinesel, pa ti bom povedal, kaj je to.« Micika se je usedla na škop, Toncek pa ji je zacel vneto in zapeljivo razlagati, kaj ji je prinesel. Med razlaganjem je Toncek z roko segel za svoj hrbet in na hitro odvezal škop tako, da se je sla­ma v hipu razletela, Micika pa je na hrbet padla na slamo, Toncek pa nanjo. In potem je slama frcala po zraku, luna pa je tako svetila, da je lahko Toncek obcudoval Miciko v vsej njeni carobni lepoti. Drugo jutro, ko so kosci šli mimo Micikine hiše, so se cu­dili in spraševali: »Le zakaj je nekdo to slamo raztrosil pod Micikinim oknom?« Micika in Toncek sta to vedela in nista nikomur povedala. To so ljudje izvedeli šele cez devet me­secev. Takrat pa sta bila Micika in Toncek že porocena. Razpisi, vabila, obvestila PISMO MINISTRU ZA KULTURO OB IMENOVANJU DIREKTORJA SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA Spoštovani gospod, prof. dr. Vasko Simoniti, minister za kulturo Republike Slovenije Podpisani vodje ustanov, od katerih sta prvi dve imeno­vali svoja zastopnika v Strokovni svet Slovenskega etno­grafskega muzeja (SEM), smo bili seznanjeni z Vašo od­locitvijo o izboru nove direktorice SEM. Preseneceni in zaskrbljeni si jo dovoljujemo komentirati, ker v svojem delovanju namenjamo skrb za izobraževalno in razisko­valno rast etnološkega (vkljucno s folkloristicnim in kul­turnoantropološkim) znanja ter njegovo širšo družbeno odmevnost. Menimo, da Vaše odlocitve niso usmerjala strokovna merila, zato Vas želimo seznaniti s pomisleki, ki so izrazito strokovne narave, v dveh, navedenih v nadalje­vanju, pa vidimo tudi formalno spornost. 1. V funkciji direktorja/direktorice SEM je združeno po­slovno in strokovno vodenje; za vodenje takšne ustanove je torej primerna le oseba, ki ima ob ustreznih vodstvenih sposobnostih in izkušnjah izkušnje s strokovnega podrocja dela. Ker gre v primeru SEM za etnološki muzej, je najpo­membnejše strokovno podrocje etnologija. Tudi v »Sklepu o ustanovitvi javnega zavoda Slovenski etnografski mu­zej« (Uradni list RS, št. 66/16) je v 9. clenu zapisano, da je za direktorja lahko imenovan kandidat, ki ima ob drugih pogojih »univerzitetno izobrazbo ene izmed strok, zasto­panih v dejavnosti muzeja«; navedeno je v tem postopku ocitno ostalo prezrto. Po klasifikaciji dejavnosti (6. clen) so sicer v muzeju zastopane še druge dejavnosti (arhiv­ska, knjižnicna, založniška, fotografska, konservatorska, racunalniška, izobraževalna, trgovinska, gostinska, za­ložniška idr.), vendar so to podporne dejavnosti vsakega sodobnega muzeja. Osnovno poslanstvo muzeja, ki je et­nološko, je jasno razvidno iz 3. clena. 2. V 8. clenu je zapisano, da direktorja imenuje pristojni minister »na podlagi javnega razpisa ter po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta.« V konkretnem prime­ru ste se odlocili brez upoštevanja mnenja obeh svetov, saj ste ju za mnenje zaprosili post festum, ko ste ju že seznani­li, kako ste se 18. 9. 2020 odlocili na podlagi zapisnika raz­pisne komisije (dopis Ministrstva za kulturo RS, št. 0141-7/2020/26, 21. 9. 2020; Strokovni svet ga je prejel 24. 9. 2020). Sledi odstavek o postopku, ki ga dolocata omenjeni »Sklep…« in »Zakon o uresnicevanju javnega interesa za kulturo« (Uradni list RS, št. 21/18), zato je postopek, ce že ne ustrezen, vsaj nenavaden, ne glede na razlocek med »odlocitvijo« in »imenovanjem«. Neupoštevanje mnenja obeh svetov poraja utemeljen dvom o strokovni odlocitvi ministra in je s tem izrazito slaba popotnica kateremu koli imenovanemu direktorju/direktorici, predvsem pa otežuje delovanje muzeja. Etnografski muzej, ustanovljen leta 1923, je nastal iz Et­nološkega inštituta (ust. 1921) in je prva poklicna etnolo­ška ustanova na Slovenskem. Leta 1934 je bil ustanovljen Folklorni inštitut (zdaj Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU), leta 1940 je etnologija dobila prostor na ljubljan­ski univerzi in po drugi svetovni vojni še v akademijskem Inštitutu za slovensko narodopisje (zdaj inštitut v ZRC SA­ZU). Delovanje omenjenih ustanov je bilo v povojnih letih ob skromnem številu poklicnih strokovnjakov izjemno tesno povezano. V drugacnih okolišcinah je ostalo takšno do danes. Z vidika etnološke vede se zgodovina muzeja ka­že kot prizorišce kontinuiranega prizadevanja za splošno vidnost etnologije in njenih dosežkov v najširši javnosti. Od prvega direktorja, dr. Nika Zupanica, ki je bil tudi pr­vi univerzitetni profesor etnologije v Ljubljani, so muzej do danes vodili posamezniki in posameznice s s casom skladnimi vizijami, kako etnološka spoznanja posredovati v muzejski govorici. Izjemen razvoj je muzej zgradil na de­lovanju v temeljni vedi – etnologiji, kot tak pa se je vedno uveljavljal tudi v mednarodnem etnološkem prostoru. Danes je SEM osrednja etnološka ustanova kulturnega, ra­ziskovalnega, izobraževalnega in družbenega pomena tako na nacionalni kakor mednarodni ravni. Poleg univerzitet­nega Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo in dveh inštitutov v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU velja za enega od stebrov etnologije. Najširšemu krogu lju­di vseh generacij in razlicnih regionalnih, socialnih, poklic­nih, etnicnih in drugih pripadnosti s specificno muzejsko govorico posreduje spoznanja o pestrosti vsakdanjega naci­na življenja na Slovenskem in širše ter njeni bogati kulturni dedišcini. S tega vidika je etnološko znanje v SEM najbolj na oceh javnosti, s stališca etnologije kot znanstvene disci­pline pa prizorišce, kjer se v skoraj stoletnem delovanju muzeja zrcalijo njeni teoreticni in metodološki napori; ti so se na narodopisno-folkloristicnih podlagah na eni stra­ni in primerjalni odprtosti za medkulturno razumevanje in spoštovanje na drugi še posebej opazno uveljavili v zadnjih desetletjih. Etnološko teorijo, izostreno sredi druge polo­vice prejšnjega stoletja, so prevedli v odmevno in medna­rodno primerljivo etnološko muzejsko prakso. Tega ne bi mogel uresniciti nekdo, ki ni etnolog/etnologinja. Naj ob tem omenimo nezanemarljivo dejstvo: zaradi metodoloških zadreg, kako prevesti znanje discipline v muzejsko govo­rico, so že od zacetka 50. let prejšnjega stoletja na takrat­nem Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razvijali predmet »etnološka muzeologija«. To je bil eden najzgodnejših poskusov uvajanja muzeologije med akademske discipline v Evropi. Etnološka muzeolo­gija se je do danes še mocno vsebinsko razvejila in je eden od stebrov programov na vseh stopnjah študija etnologije in kulturne antropologije. Etnologinje in etnologi, ki so se zaposlili v muzejih – bodisi v SEM ali drugih pokrajinskih kompleksnih ali specializiranih muzejih – so bili inovator­ji v muzeologiji že v casu, ko v drugih primerih, npr. pri arheologih ali umetnostnih zgodovinarjih, metodološka vez med znanostjo in muzeologijo ni bila tako eksplicitna. O dosežkih in pomenu etnološke muzeologije na splošno in posebej v SEM pricajo številne domace in tuje nagrade, vkljucenost v mednarodna združenja muzealcev in vod­stvene funkcije slovenskih etnologov v njih. SEM je od Inštituta za slovensko narodopisje pred skoraj desetletjem prevzel tudi pomembno funkcijo koordinator­ja za nesnovno dedišcino, ki v Sloveniji velja za maticno etnološko podrocje. Tako v sodelovanju z drugimi etnolo­škimi ustanovami in nosilci dedišcine na terenu pripravlja in usklajuje vpise za Register nesnovne dedišcine RS in posreduje najodlicnejše primere skrbi za dedišcino Unes­covemu seznamu. Odkar je SEM sredi 90. let prejšnjega stoletja naposled pridobil spodobne razstavne, depojske in delovne prosto­re, je bila glavna skrb dozdajšnjih vodij muzeja še inten­zivnejše povezovanje dejavnosti kustodiatov v SEM, za­snova in usmerjanje kolektivnega premisleka o postavitvi stalnih razstav, programska vizija, ki poleg stalnih razstav samostojno pripravlja odmevne vecje ali manjše tematske razstave, skrbi za izobraževanje, ponuja program za prosti cas, daje prostor sodelovanju razlicnih družbenih skupin in posameznikov, izdaja etnološko znanstveno revijo Etnolog, kataloške in druge publikacije – pri tem pa so imeli vedno pred ocmi »etnološko snov«. Zelo preprosto: Slovenskega etnografskega muzeja ni mogoce misliti zunaj etnologije. Med etnologi je vrsta muzealcev, tudi z najvišjimi aka­demskimi nazivi, ki so predani in izjemno uspešni pri svojem delu. SEM kot osrednjo etnološko ustanovo mora voditi oseba z vrhunskimi kompetencami, ki ima ob po­trebnih vodstvenih referencah predvsem tudi strokovne, tj. etnološke in muzeološke, izkušnje, da lahko s kolektivom muzeja, z dozdajšnjim uspešnim sodelovanjem z drugimi osrednjimi ustanovami in mrežo drugih ustanov in nosilcev dedišcine še naprej snuje in razvija program, ki je v prvi vr­sti etnološki in kot tak deležen priznanja strokovne javnosti in obiskovalcev, v Sloveniji in mednarodnem prostoru. V zaupanju vodenja osrednje etnološke ustanove kandidat­ki gospe Nataliji Polenec, ki sicer ima vodstvene izkušnje v muzeju, nima pa ustrezne, tj. etnološke, izobrazbene in poklicne poti, zato vidimo temeljni spregled in nerazu­mevanje poslanstva SEM, podcenjevanje etnološke mu­zeologije, dosežene strokovne ravni in družbene vloge in odmevnosti muzeja ter rušenje stabilnega, programsko in projektno domišljenega delovanja SEM. Etnologi ga do­življamo kot obglavljenje etnologije v SEM z nepredvi­dljivimi posledicami za etnologe, zaposlene v muzejih, in širše za etnologijo. Navsezadnje pa gre tudi za stro­kovno diskvalifikacijo protikandidatke, gospe dr. Tanje Roženbergar, ki ima neprimerljivo kakovostnejše referen­ce v etnologiji in muzeologiji. Skladno z navedenim Vas, spoštovani gospod minister, prosimo, da ponovno premislite odlocitev o Vašem izboru in pri tem upoštevate tudi mnenji, ki Vam ju bosta posre­dovala Svet SEM in Strokovni svet SEM. S spoštovanjem, dr. Ingrid Slavec Gradišnik predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU izr. prof. dr. Jaka Repic predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL dr. Mojca Kovacic predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU Alenka Cernelic Krošelj predsednica Slovenskega etnološkega društva V Ljubljani, 13. oktobra 2020 Razpisi, vabila, obvestila Razpisi, vabila, obvestila NAVODILA AVTORJEM Glasnik SED je strokovno-znanstvena revija, ki objavlja izvir­ne znanstvene, strokovne in poljudne prispevke s podrocja etnologije, kulturne in socialne antropologije, muzeologije in sorodnih ved ter prispevke ljubiteljev etnološke vede. Uredni­štvo prosi vse avtorje, da pri pisanju, oblikovanju in oddaji svojih prispevkov upoštevajo naslednja navodila. Uredništvo sprejema izvirne prispevke (prva objava) izkljucno v slovenskem jeziku. Besedila v elektronski obliki po­šiljajte na naslova urednikov: Saša Poljak Istenic (sasa.poljak@zrc-sazu.si) in Daša Licen (dasa.licen@zrc-sazu.si). Dolžina besedila je odvisna od dogovora z urednikoma, pravilo­ma pa naj bi znanstveni clanki obsegali do najvec 60.000 znakov s presledki. Clanek mora imeti naslednjo strukturo: • naslov v slovenšcini in anglešcini • izvlecek v slovenšcini in anglešcini (do 600 znakov s presledki); • kljucne besede (do šest) v slovenšcini in anglešcini; • vsebinske opombe (tekoce, pod crto); • literatura in viri (loceno; glej navodila spodaj); • povzetek v angleškem jeziku (do 2.500 znakov s presledki); • ilustrativno gradivo oziroma priloge, opremljene s potrebnimi podatki. Na koncu prispevka navedite podatke o avtorju (ime in priimek, izobrazba, naziv oziroma poklic, ustanova, kjer ste zaposleni oziroma kjer študirate; e-naslov ali službeni/domaci naslov, ce elektronske pošte ne uporabljate). Dopišite še rub­riko Glasnika SED, kamor po vašem mnenju sodi prispevek, in predlagajte tipologijo clanka. Uredništvo poskrbi za slovensko in angleško lekturo, za prevo­de v anglešcino pa so zadolženi avtorji. Strokovni clanki nimajo izvlecka, povzetka in kljucnih besed in naj ne presegajo 30.000 znakov s presledki. Opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka, z navedbo uporabljene lite­rature in virov ter s slikovnim gradivom. Poljudni clanki, porocila, knjižna porocila in ocene razstav ali filmov naj ne presegajo 15.000 znakov s pres­ledki, opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka in more­bitnim slikovnim gradivom. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Prispevki v rubriki Razglabljanja so razvršceni po veljavni Tipologiji doku­mentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS; tipologija se doloci po predlogu avtorja, recenzentov in uredništva. Vse prispevke anonimno recenzirajo uredniški odbor in zunanji re­cenzenti; recenzije se hranijo v arhivu SED. Avtorice in avtorje prosimo, da pri objavi gradiva upoštevajo av­torske pravice drugih avtorjev in z objavo v Glasniku SED ne kršijo avtorskih pravic. Za objavo kakršnegakoli gradiva iz dru­gih publikacij in arhivov je avtor prispevka dolžan sam zagotoviti dovoljenje za objavo v Glasniku SED. OBLIKOVANJE BESEDILA: Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil MS Word ali Open Office, v naboru znakov Times New Roman in v veli­kosti 12 pik. Besedilo strukturirajte v poglavja in po potrebi tudi v podpoglavja. Citati, krajši od treh vrstic, naj bodo postavljeni tekoce v bese­dilu med »dvojna narekovaja«; ko gre za navedbo znotraj citata, uporabite 'enojni narekovaj'. Citati, daljši od treh vrstic, naj bodo oblikovani v novem odstavku, brez narekovajev in z zamikom, da se locijo od drugega besedila. Ce gre za izjavo sogovornika, besedilo postavite ležece; kadar je del izjave ali citata izpušcen, to oznacite z […], ce pa citat dopolnjujete s svojimi besedami, te postavite v oglati oklepaj: [etnologijo]. Opombe: sprotne, velikost 10 pt. SLIKOVNO GRADIVO: Fotografije, skice, risbe, grafi ipd. naj imajo locljivost najmanj 300 dpi, format pa .jpg ali .tif. Avtorji jih pošljejo kot prilogo, v bese­dilu pa oznacijo želeno mesto postavitve. Podnapis k sliki naj bo v obliki: Slika zaporedna številka: Naslov slike (foto: avtor, datum). Slika 1: Murkovanje v Trbovljah (foto: Ivanka Pockar, 11. 11. 2018). NAVAJANE VIROV IN LITERATURE: Citiranje med besedilom: Pri pisanju uporabljamo oklepajski nacin navajanja virov in literature: (priimek avtorja, leto izdaje dela in strani), npr. (Klo­bcar 2014: 22). Ko v oklepaju navajamo vec zaporednih strani, uporabimo sticni pomišljaj: (Knific 2013: 96–97, 100–103). Ko navajamo vec avtorjev, reference razvrstimo po letnicah pub­likacije in jih locimo s podpicjem: (Ahlin 2013; Junge 2015; Ba­bic 2018). Dela istega avtorja z istim letom publikacije oznacite s crkami a, b, c: (Šmitek 1998: 54, 2013a, 2013b: 58). Ob vec kot treh avtorjih med besedilom (ne pa tudi v seznamu literature) navajamo le prvega: (Križnar idr. 2014), pri dveh ali treh pa na­vedemo vse: (Strle in Marolt 2014; Smole, Beno in Pungartnik 2013). Delo brez avtorja: (B. n. a. 2015: 22); delo brez letnice: (Priimek b. n. l.: 22); delo brez strani: (Priimek 2015: b. n. s.). Zakone ipd. navajamo s kratico in letnico objave (npr. ZON 1999 za Zakon o ohranjanju narave, ki je bil objavljen v Uradnem listu 13. julija 1999) oz. s prvo besedo in letnico (npr. Pravilnik 2016). Pri neposrednem citiranju vira v besedilu oklepajski navedek vedno vstavimo pred piko. Le pri daljših, izdvojenih citatih okle­pajski navedek postavimo za piko. Kadar navajamo delo enega avtorja po drugem – (npr. Fink po Simettinger 2014) – v seznamu literature navedemo le vir, ki smo ga dejansko uporabili. Navajanje v seznamu uporabljenih del: V seznamu virov in literature ne locujemo. Citirana dela so raz­porejena po abecednem vrstnem redu priimkov avtorjev. Nave­demo le reference, na katere smo se sklicevali v besedilu. Tuje kraje izdaj, kadar je to mogoce, poslovenite: Wien – Dunaj, Klagenfurt – Celovec ipd. Razpisi, vabila, obvestila Primeri navajanja literature Monografija: PRIIMEK, Ime: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. HAGE, Ghassan: Against paranoid nationalism: Searching for hope in a shrinking society. Sydney: Pluto Press, 2003. PRIIMEK, Ime, Ime Priimek in Ime Priimek: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. MATURANA, Humberto R. in Francisco J. Varela: Drevo spo­znanja. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2005. Tudi pri vec kot treh avtorjih se v seznamu navajajo vsi avtorji. Zbornik kot celota: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. REPIC, Jaka in Jože Hudales (ur.): Antropološki vidiki nacinov življenja v mestih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa­kultete, 2012. Poglavje iz zbornika: PRIIMEK, Ime: Naslov poglavja: Podnaslov poglavja. V: Ime Prii­mek in Ime Priimek (ur.), Naslov zbornika: Podnaslov zbornika. Kraj izida: Založba, leto izida, strani. PRINCIC, Jože: Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. V: Jurij Fikfak in Jože Princic (ur.), Biti direktor v casu socia­lizma: Med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 21–46. Periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime publikaci­je letnik/številka, leto izida, strani. KUNEJ, Drago: Med kodami skrita zvocna dedišcina Sloven­cev. Glasnik SED 54/1–2, 2014, 22–28. Navajanje revije, ki je dostopna samo na spletu: LAMBEK, Mi­chael: The value of (performative) acts. Hau, Journal of Ethno­graphic Theory 3/2, 2013, 141–160; http://www.haujournal.org/index.php/hau/article/view/hau3.2.009, 10. 5. 2015. Tematska številka periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov tematske številke: Podnaslov temat­ske številke. Ime publikacije letnik/številka, leto izida. SIMONIC, Peter (ur.): Solidarnost in vzajemnost v casu recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem ka­pitalizmu. Ars & Humanitas 8/1, 2014. Clanek iz tematske številke periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. V: Ime Prii­mek (ur.), Naslov tematske številke: Podnaslov tematske števil­ke. Ime publikacije letnik/številka, leto izida, strani. VODOPIVEC, Nina: Družbene solidarnosti v casu socialisticnih tovarn in individualizacije družbe. V: Peter Simonic (ur.), Solidar­nost in vzajemnost v casu recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem kapitalizmu. Ars & Humanitas 8/1, 2014, 136–150. Doktorske disertacije, diplomska dela in druge ne­objavljene študije: PRIIMEK, Ime: Naslov disertacije: Podnaslov disertacije. Dok­torska disertacija. Kraj: Naziv študijske ustanove, leto. KUŽNIK, Lea: Interaktivno ucno okolje in muzeji za otroke: Te­oretski model in zasnova. Doktorska disertacija. Ljubljana: Uni­verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2006. Primeri navajanja virov Casopisni viri: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime casopisa, datum (mesec z besedo), stran(i). ŽIBRET, Andreja: Za prireditve na podeželju od obcine manj denarja. Delo, 30. april 2015, 10. Ustni viri: PRIIMEK, Ime, intervju, kraj, datum. NOVAK, Janez, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Kadar želimo ohraniti anonimnost vira, navedemo zgolj psevdo­nim, npr. JANEZ, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Arhivski viri: Ime in signatura arhivskega fonda – Ime arhiva, arhivska enota, ime in/ali signatura ali paginacija dokumenta. AS 730 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Gospostvo Dol, fasc. 43, pg. 1332. GNI DAT 32 – Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih posnetkov, DAT 32, Orešje, 20. 3. 1997. Zakoni in pravni akti: KRATICA – polno ime, ime publikacije, številka publikacije, da­tum objave (mesec z besedo) Ce akt ni oznacen s kratico, zapišemo prvo besedo njegovega imena z velikimi crkami. ZON – Zakon o ohranjanju narave, Uradni list RS 56, 13. julij 1999. PRAVILNIK o urejanju in oddaji zemljišc Mestne obcine Ljubl­jana za potrebe vrtickarstva, Uradni list RS 19, 11. marec 2016. Spletni viri: Literaturo, ki je dostopna v elektronski obliki (spletne znanstve­ne revije ipd.), navajamo po navodilih za literaturo; kot spletni vir navajamo predvsem razlicne spletne strani, ki jih med besedi­lom citiramo kot (Spletni vir 1). Spletni vir zaporedna številka: Ime podstrani ali prispevka oziro­ma opis spletne strani in, ce je relevanten, datum objave; naslov spletne strani, datum pregleda spletne strani. Spletni vir 1: Arhiv Glasnikov SED; http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/glasniki, 7. 5. 2015. Spletni vir 2: MURŠIC, Rajko: Drugacnost bogati, 30. 9. 2014; https://transyuformator.wordpress.com/2014/09/30/raj­ko-mursic-drugacnost-bogati/, 8. 5. 2015. Za avtorsko delo, objavljeno v Glasniku SED, vse moral­ne avtorske pravice pripadajo avtorju, materialne avtorske pravice, pravice reproduciranja in distribuiranja v Sloveniji in v drugih državah pa avtor brezplacno, enkrat za vselej, za vse primere, za neomejene naklade in za vse medije (tudi za splet) neizkljucno prenese na izdajatelja. Cena posamezne številke | Price per Issue: 10 EUR Letna narocnina | Yearly Subscription: 20 EUR Transakcijski racun SED | SED Transaction Account Number: 02083-0016028646 NLB, d. d. Distributer | Distribution: BUCA d. o. o. Glasnik SED je indeksiran v bazah podatkov | Glasnik SED is entered into the following data bases: Anthropological Index Online (AIO RAI) http://aio.anthropology.org.uk Anthropological Literature http://hcl.harvard.edu/tozzer/al.html ULRICH‘s International Periodical Directory (I.P.D.) http://www.ovod.com RILM Abstract of Music Literature http://www.rilm.org/prime-jt.htm1#G International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) http://www.lse.ac.uk/collections/IBSS/about/journalsG.htm CAB Abstract http://www.cabi.org ProQuest http://www.proquest.co.uk/en-UK/ Scopus http://www.scopus.com/ Ebsco http://www.ebsco.com/ Revijo subvencionirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo RS. Revija je vpisana v evidenco javnih glasil, ki jo vodi Ministrstvo za kulturo RS pod zaporedno št. 550. | The Bulletin is subsidized by the Slovenian Research Agency and the Slovene Ministry of Culture. The Bulletin has been entered in the record of public printed media at the Slovene Ministry of Culture under the number 550. Fotografija na naslovnici | Front Cover Photo: Odprtje razstave Sava združuje. Posavski muzej Brežice, 24. 9. 2020. Foto: Posavski muzej Brežice. | Opening of the Exhibition Sava združuje [The Sava River Unites]. Posavje Museum Brežice, 24. 9. 2020. Photo: courtesy of Posavje Museum Brežice. Izšlo | Published: Ljubljana, november 2020 | November 2020 TISKOVINA Metelkova 2, 1000 Ljubljana UDK 39(497.4)(05) ISSN 0351-2908 (Tiskana izd.) ISSN 2535-4324 (Spletna izd.) Ljubljana, november 2020