I«San« » gotovini wwyfrV1' 'flv* zf\ Ml 1.-2. STEV ? PV //f >• SF686 SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKE ZADRUGE ZA SLOVENIJO 1. in 2. številka V Ljubljani 1. marca 1948 50. letnik Vsebina: Jubilej.................................... 1 Debevec Leopold: Ob 50. letniku Slovenskega čebelarja........................5 t Žnideršič Anton: Rojstvo Slovenskega čebelarja..........................12 Savinjska: Prijatelju ob petdesetletnici ....................................13 Dr. France Bezlaj: Drobci iz pradavnine .................................14 Mihelič Stane: Kako so opazovali praho matice leta 1769 .................. 22 U. R.: Ob krsti našega predsednika 27 R. J.: Od izzimljcnja v spomladanski razvoj ..................................29 R. J.: Pridelovanje facelije za seme 31 Janko Belec: Naša poskušnja s fa- celijo...................................32 Žunko Ivan: Letvica........................33 Ing. Rihar Jože: Obveščevalne postaje ............................... Mali kruhek Slabe in dobre čebelarske letine. Kako sem pregnal roparice. Pogoji za dobro prezimovanje čebel. Rast čebelje zalege. Bližina železniških prog. Naše žive meje. Čebele obirajo tudi popje sadnega drevja Naša organizacija Dopisi: Iz Dobove. Iz Srbije. Iz Medjimurja. Občni zbor čebelarske družine Ljubljana . . . Zapisnik I. redne skupščine ČZ Delovanje izvršnega odbora ČZ . Zadružni vestnik..................... Na ovitku: Mali oglasi. Vzrejna knji- 34 37 39 41 46 48 List izhaja mesečno. Glavni in odgovorni urednik: Rojec Vlado. Izdaja Čebelarska zadruga za Slovenijo. Tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani. Letna naročnina za zadružnike <5 din, za nezadružnike 100 din, posamezna številka 10 din. V inozemstvu stane list 120 din. Čebelarska družina Višnja gora priredi v nedeljo 4. aprila dan čebelarjev. Dopoldne ob 11. uri bo strokovno predavanje s skioptičnimi slikami in poučnim filmom o čebelarstvu, popoldne ob 3. uri pa igra »Visoka čebelarska šola pri Polžu<. Po igri bo ljudska veselica. Vstop je prost na vse prireditve. Iz čistega dobička veselice bo družina nabavila razne čebelarske potrebščine. Vabljeni so vsi čebelarji in prijatelji čebelic. Čebelarji goriškega okraja — pozor! Sestanek vseh čebelarjev goriškega okraja bo v ponedeljek dne 29. marca 1948 ob 10. uri dopoldne v Ajdovščini. Ker bomo razpravljali o likvidaciji zadruge in ustanovitvi podružnice, pridite vsi! Sestanka se bodo udeležili tudi zastopniki Čebelarske zadruge za Slovenijo v Ljubljani. Čebelarska družina Ljubljana obvešča svoje člane, du je rok prijave za postavitev čebel na pomladansko pašo v Senožeti do 11. aprila 1948. Prijave je oddati v čebelami ali pa na redni od-borovi seji, ki bo 11. aprila 1946 ob 17. uri popoldne v zadružnih prostorih, Tyr-ševa cesta 21. Odbor čebelarske družine. Matičnjak za 12 rezervnih družinic na tri sate za postavitev na planem, dvo-stenast, praktičen, skoraj nov, prodam. Bukovec A. v Ljubljani, Gruberjevo nabrežje 14. Prodani tri dobro ohranjene panje, naseljene s prvovrstnimi družinami. Cena po dogovoru. Adamčič Martin, Šmartno pri Litiji. Dobro ohranjeno točilo na 4 sate Znideršičeve mere potrebujem in kupim. Ponudbe je poslati na J. Lebar, llotunje 26, p. Ponikva pri Celju. Lep paviljon s šestimi dobrimi družinami, ki imajo zadostno zimsko zalogo, ugodno prodam. Matice so enoletne, satovje dve leti staro. Kronvogel Srečko, Vodole 37, p. Sv. Peter pri Mariboru. SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKE ZADRUGE ZA SLOVENIJO L. LETNIK RAZEN 5. ŠTEVILKE, KI JO JE PRIPRAVIL ZA TISK UREDNIŠKI ODBOR, UREDIL ROJEC VLADO LJUBLJANA 1948 IZDALA ČEBELARSKA ZADRUGA ZA SLOVENIJO NATISNILA TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI KAZALO C L A N K I B (i 1 o C J a ii k o : Nuša poskušnja s facelijo . >2 Bezlaj d r. F r a 11 c e : Drobci iz pradavnino. ... 14. 57 Iznajdba premičnega satovja . . 242 Medena detelja..................165 Debevec L e o p o 1 d : Černe Valentin..................247 O čebelah in čebelarjih v borovniškem kotu...............% . . . 292 Ob 50. letniku Slov. Čebelarja 5 Dolinar Ivan: Nenavaden roj...................IHt D r a ž n m e r i č A n ton: Stiskanje voščili.................2(1 I' n i s J a 11 o z : Zakaj čebelje družine poleti oslabe 20') F y g W. : Umetno oplemenjevanje matic 215 Gosposvetski Ja n e z : O satnicah, narejenih na ročni stiskalnici.......................299 Kako pridelujem vosek .... 258 To in'ono s kolovraškega vresišča 172 II udov e\r n i k Si 111 o 11 : Star začetnik '.............. 142 11 u s p i n J e ti 11 : O nenavadnih pojavih med rojenjem ................................220 Janžekovič L o j z e: Čebelarstvo v Halozah . . . . 221 Nekaj iz Dalmacije...................110 J o r d a n R. : O umetnem oplemenjevanju matic 254 J u g F r. D o nat: Seznani čebeljih pašnih virov 120. 161 I. a 111 p r e I Ig n a c : Matica v nenavadnem prenočišču 6S Leskovšek Janko: Skrbimo za dobre čebelje rodove 256 L o b n i k F r a n c : Doživljaji z maticami . . 184 l.očniškar Franc: Po našem Prekmurju ... lil M a t e 1 j a n M a r i o : Vsem prevaževalocni................248 Mihelič Sta n o : Kako so opazovali praho matice leta 1769 22 M o č 11 i k P e ter: Devetdeset let satnice...........241 Izkoristimo neobdelana zemljišča 54 Kako odstranimo brezpašno vrzel pred ajdo..........................170 P e t e r 11 el Henrik: AZ-panj kot matičnjak.................66 Pol za šalo, pol zares.............512 I’ o 1 o 11 e c Anton: Alarm pri čebelah...................98 I’ r e 111 r 1 Ant o n : Varujmo čebele pred mrazom in vročino!...........................159 II a i č Slavko: Nenavaden začetek letošnjega čebelarskega leta....................104 Petdesetletnica srbskega čebelarskega lista Pčelara................107 Ravnik Janko: Od izzimljenja v spomladanski razvoj............................. 29 Rihar, ing. Jože: Pridelovanje facelije za seme . "'I Zboljšanje čebelje paše. zemljišča za medeče rastline .... 4‘> I! o j e c V 1 ii d o : Jubilej .............................. I Trotavost čebel in rojenje . . . 175 H o m e K r a n c : Čebela, opraševanje in oplodnja rastlin............................2% R o ž m a n M. L. : Zaziinovanje....................261, 304 Savinjska: Matica-trotovka.................105 Prijatelju ob petdesetletnici . . 15 Roj v avgustu....................70 Svoboda, d r. i n g. J a r o s 1 a v : Kako ravnamo z medom .... Ii’ S e r 1) e 1 a 1'' r a n c : Začetniške težave I r o j i č a n Trotovska I' r o j i š k i Družinski 264 vojna......................180 čebelnjak 157 Vales J o s i p : Kratko navodilo za kuhanje me dice........................... Zgornje žrelo pri panjih . . . V i r in a š a n : Ne tako!....................... Še o medeni detelji............ Zagrajski : Še o panju .................... Z ii p a n c Josip: Pismo iz Westfalijc.................289 Žnideršič Ant o n : Rojstvo Slovenskega čebelarja Žunko Ivan: Ajda je odcvetela.............. lloja medi .................... Iz praksi Naši čebelnjaki ID in ono . 301 72 108 251 144 12 255 215 140 64 186 Z A B A V N O ČTIVO IN I’ E S M 1 I) e e I : Mala pomota.....................280 Zgodnji roj.....................279 K 1 a n š e k Hinko: Zgodbica iz kumskili gozdov . 151 Len n a n Mark: Voščeno kraljestvo..............508 I. o č n i š k a r Frane: Čebelarsko resnice in bodice . . 75 Kako smo ozdravili črnovojnika, da ni več kradel medu .... 85 Ko čebelar Jaka nima tobaka 109 Nižinski: O medenju bukve...................268 I’ o 1 j e c D r ago: Natančno delo.....................280 Žnideršič Anton: Prijaznost za prijaznost .... 229 OSMRTNICE A n žel Jožef............................226 Bäldensperger Philipp....................195 Banič Alojz..............................84 Barle Avguštin...........................85 Ceferin Matevž (Virmašan) .... 84 Cigale Jožef..............................85 Ceinitz, dr. Bruno.......................521 Hrastnik Franc............................82 llutar Maks..............................226 Jamnik Janez.............................119 Kemperšek Ivan (Putik Ivan) . . . 119 Likar Andrej............................ 195 Lužar Franc..............................521 Mlakar Jakob ............................. 84 Možu poštenjaku v spomin (V i r - niašan).................................149 Ob krsti našega predsednika (L. R.) 27 Palič Ignac...............................196 Rataj Jernej..............................149 Stanjko, dr. Marko (Belec Janko) . 120 Šmajdek Ivan.............................277 Štepec Jože...............................196 Vehovec Jakob ................ 82 Verbič Josip (R. S.)...............102 ČEBELARSKA POSVETOVALNICA Ali je begalnica pri umestna?............... Barvanje panjev . . . Crši in lepši panj . . Izletavanje čebel ponoči Izmotavanje zalege . . AZ-panju Kako je treba ravnati z narejenci . 116 . . 79, 147 Kakšna naj bo begalnica v čebel- 81. 116, 224 njaku .............................117, 148 . . . 194 Lastovica na zatožni klopi . . 274, 318 184, 225 Nepričakovani obisk .... 194, 225 148, 195 Oblanje čebel...........................275 Prestavljanje kot sredstvo za preprečevanje rojev.................. 225, 320 Prezračevanje čebeljih družin med prevozom..............................117 Priprava za električno zažičevanje 117 Ubežna matica.................81, 147, 193 Več jajčec v isti celici . . . 225, 320 V panju najden metulj . . 276, 320 Zagoneten pojav.......................81, 193 Zakaj je družina zapustila medeno satje.................................276 ORGANIZACIJA, POROČILA, OBVESTILA IN DOPISI Čebelar Jožef Močan v Celju 75- letnik................................110 Čebelarska družina Ljutomer . . . 123 Čebelarska družina Mala Nedelja . 234 Čebelar, d ružina Središče ob Dravi 203 Čebelarska družina v Dravogradu 123 Čebelarska podružnica v Murski Soboti................................125 Čebelarska podružnica v Slovenski Bistrici..............................124 Čebelarska podružnica v Zagorju ob Savi ............................. 125 Čebelarska podružnica za okraj Tolmin .............................. ... 123 Čebelarska podružnica za okraj Trebnje ..............................123 Čebelarska slavnost pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah..................199 Čebelarji zadrugarji ptujskega _okraja................................202 Delovanje čebelarske podružnice v Ljutomeru..............................88 Delovanje izvršnega odbora CZ 46, 95, 127, 159, 206, 239, 287, 327 Druga plat zvona........................282 Iz delovanja ljutomerske čebelarske podružnice..........................126 Iz Dobove................................39 Iz Kostanjevice.........................155 Iz Medjimurja..................... 40, 325 Iz Prekmurja............................201 Iz Srbije................................39 Iz Središča ob Dravi....................326 Iz Vipavske.............................281 Izvleček iz sejnega zapisnika širšega upravnega odbora CZ'. . . 158 lz Zasavja...........................156 Kako bomo zboljšali čebelarsko organizacijo ...............................232 Letošnja čebelja paša na Goriškem 235 Mariborska podružnica................156 Nu Goriškem..........................154 Naši sestanki........................325 Občni zbor čebelarske družine Ljubljane..........................40 Obveščevalne postaje 34, 77, 112, 145, 188. 222, 270, 314 Plemenilne postaje v letu 1947 . . 74 Poročilo o članskem sestanku čebelarjev postojnskega okraja . . . 124 Resnična in odkrita beseda o našem delu...................................230 Skrajna surovost.....................126 S Ptujskega polja........................202 Ustanovni članski sestanek podružnice v Križevcih..........................124 Ustanovni občni zbor čebelarske podružnice v Brežicah.......................201 Vabilo na II. redno skupščino CZ . 152 Vključitev čebelarjev v kmetijske zadruge................................152 Zadružni vestnik 48, 96, 128, 160, 208, 240, 288, 328 Zapisnik I. redne skupščine CZ 41, 88 Zapisnik II. redne skupščine CZ 203, 236 282 Zapisnik ustanovnega občnega zbora CZ za glavno mesto Ljubljana 286 Zasavje se dviga........................87 DROBIŽ Ali prenašajo čebele jajčeca? . . 322 Avguštin Bukovec — sedemdesetletnik ..............................227 Beseda o medu...........................197 Bližina železniških prog.................38 Bolezen ali zastrupljenje .... 150 Čebelam človekov vonj ni prijeten 86 Čebele na pasišču.......................228 Čebele nimajo tako dobrega okusa, kot se splošno domneva .... 86 Čebele obirajo tudi popje sadnega drevja.................................38 Čebele v polarnih krajih .... 323 Čmrlji..................................121 Čuden pojav...............................121 Dim iz tovarniških dimnikov . . 86 Dren......................................85 Dve matici................................197 Dve vrsti voska...........................324 Indijske čebele...........................278 Iskanje matice s slušalkami . . . 278 Kako lahko uporabimo zadelovino 323 Kako sem pregnal roparice ... 37 Kakšen pomen imajo čebele v narodnem gospodarstvu...................121 Kakšna bo zima............................279 Letvica ...................................33 Lev Nikolajevič Tolstoj...................227 Listna mana...............................151 Medenje rži...............................150 Narejeni roj iz kranjiča................323 Naše žive meje...........................38 Nova metoda /a dodajanje matice trotavi družini.......................324 Odstranjujmo protislovja! .... 198 O dzierzonovcu..........................278 O zdravilnosti medu...................322 Pelod je za čebele kruhek .... 122 Pogoji za dobro prezimovanje čebel 37 Prepih pred čebelnjakom .... 86 Prezimovanje v zamašenih panjih . 279 Rast čebelje zalege......................38 Sadjarji kot uničevalci čebel . . . 130 S čim vse lahko krmiš čebele . . 228 Semenska mošnjica enoletne matice 71 Skisan med..............................121 Skrb za obnovo in razvoj čebelar- stva v ZSSR.......................121 Slabe in dobre čebelarske letine . 37 Sovražniki čebel ....................... 122 Staro zdravilo proti angini .... 86 Svetovna produkcija medu in voska 122 Še en preprost način ugotavljanja hude gnilobe......................151 Še o zažičevanju.....................121 Učinkovitost in množina čebeljega strupa............................S3 Vitaminski med.......................85 Vpliv toplote na življenjsko energijo čebel ...........................324 Zagonetka............................279 Zgodnji roj..........................198 NA OVITKU Cenik čebelarskih potrebščin IX, X, XI, Na višku vzrejne sezone VI, Ob zaključku vzrejne sezone VII—Vlil, Očistimo sadno drevje! X—XI, Oglasi in obvestila i—II, in—iv, vi. vil—vin, ix, X—XI, XII, Pojasnila k vzrejni knjižici III—IV, Poročilo o delu na izboljšanju čebelje paše (vzorec) V, Pravilnik za organizacijo izboljševanja čebelje paše V, Preprečujmo požare! IX, Shema vključitve CZ v Republiško poslovno zvezo VI, Vezuva Slovenskega čebelarja III—IV, Vprašalna pola o delovanju plemenilnih postaj XII, Vzrejna knjižica I—II. s STVARNO IN IMENSKO KAZALO Acheroiitia atropos 276, >20. Ajda — kot medonosnica 163, brezpašna vrzel prod a. 170, je odcvetela 253. Alarm pri čebelah 98. Armbruster, ilr. Ludwig 14, 18, 60, 176. 293. Atavizem 179. AZ-panj kot maličnjak 66. Baldensperger Philipp 193. Barva panjev — čuden vpliv ob trebljenju 121. Barvanje panjev 81, 116, 224. Begalnica — ali je pri AZ-panju umestna 79, 147, v čebelnjaku 117, 148, Berlepsch 241, 242. Bolezen ali zastrupljenje 130. Bukovec Avguštin 3, 7. 8, 10. 12, 227. Buttel-Reepen 71. Cetonia aurata 11“. Columella 60. Cueva de la Arania 14, 16. ( vet —■ opraševanje in oplodnja po čebelah 296. Cvetni prah 121, 122, 296. Čebelarske resnice in bodice 73. Čebelarstvo — v borovniškem kotu 292, v Halozah 221, v Dalmaciji 110,vPrek- II) ur j n 111, 201. v Westfnliii 289. v Me-djiinurju 40, 323, v Srbiji 39, na Vipavskem 281, na Goriškem 134, v Zasavju 87, 136, na Ptujskem polju 202, v ZSSR. skrb za obnovo in razvoj 121, razširjenost 21, gozdno 57. Čebele —- izletavanje ponoči 184, 225. oblanje 275, na pasišču 228, obirajo popje sadnega drevja 38, v polarnih krajih 323, indijske 278. pomen v narodnem gospodarstvu 121, 296, pogoji za dobro prezimovanje 37, sovražniki 122; udomačenje 18, spol 59. opraševanje in oplodnja rastlin po čebelah 296 Čebelnjak — družinski 137, kakšen ne sme biti 64. prepih pred č. 86, begal-nica v č. 117, 148 Černe Valentin 247. . - ■" ' s Čmrlji 121. / Čuden pojav 121. Dalmacija — čebelarstvo 110. Detelje — medene 165, 251. razne 161. Dim iz tovarniških dimnikov 86. Dren 55, 85, 130. Družina (čebelarska) Ljutomer 123. Mala Nedelja 230, Dravograd 123, Dobova 39. Kostanjevica 155, Ljubljuna 40. Senožeti 282. Središče ob Dravi 203. 326, sestanki 325. Družina (čebelja) — slabljenje 209, zapustila medeno satje 276. spomladanski razvoj 29, ob železniški progi 38. simbol države 59, brezmatična 227. Dzierzon Johan 6, 242. Dzierzonovec 278. Engels Friedrich 62, 296. Fwert, dr. B. 298. Fuceliju — poskušnja z njo 32. pridelovanje za seme 31. Fenološka opazovanja 164. Freudenstein, dr. K. 275. Frisch, dr. K. 81. 86. 98. 116. ir. 224. Geinitz, dr. Bruno 321. Gerstling 6, 7, 246. Glavar Peter Pavel 22, 60, 247. Gniloba, huda — ugotavljanje 151. Gaiiska — čebelarstvo 154. Götze, dr. G. 179, 234. Gubin, prof. dr. 118. Haloze — čebelarstvo 221. ITermundez E. Pacheco 15. Iloja — medenje 132, 213. Howard 216. .Huber Frainjois 216, 242. Humek Martin 4, 7, 10. Indijske čebele 278. Izletavanje čebel ponoči 184. 225. Izmotavanje zalege 148, 193. Jager 216. Jajčeca — prenašanje po čebelah 322. več v isti celici 225, 320. lanša Anton 3, 22. 60, 247. Jubilej 1. Jurančič J. 6. 7. Kmetiške in rokodelske novice 2. 6. Kmetovalec 2, 6, 12. Končnice — panjske 5. Kozlov 216. Krummer, dr. Ulrich 74, 216. Krmljenje čebel 228. Kum — zgodba izpod K. 151. Laidlaw 216. Lastovica na zatožni klopi 209, 274, 318 Letine — slabe in dobre 37. Leto — nenavaden začetek čebelarskega 1. 104. l etvice satnika 33, 241, 242. Mackensen 216, 254. Maeterlinck Mamice 280. Mališev 216. Mana 131, 162. Matica —■ umetno oplemenjevanje 215, 254, v nenavadnem prenočišču 68, vzreja 256. doživljaji z m. 184, opazovanje prahe iz 1760. I. 22, trotovka 185, ubežim 81, 147, 1()3, dve v istem panju 197, iskanje s slušalkami 278, dodajanje trotavi družini 324, semenska mošnjica enoletne m. 71, besedni pomen 62, 63. Matičnjak — narejen iz AZ-panja 66. Med — ravnanje z njim 133, tatvina in. 85, lastnosti 197, zdravilnost 322, skisan 121, kot zdravilo proti angini 86, svetovna produkcija m. 122, vitaminski 85, s stališča filologije 17, kot sredstvo za balzamiranje trupel 19, pridelovanje pri starih Slovanih 57. Medenje hoje 213, ajde 170, 253, bukve 268, rži 150. Medica — navodilo za kuhanje 301, najstarejša pijača 19. Medovite rastline 31, 32. 39. 49, 54. 129. 161, 165, 170, 251. Meliring Janez 241. Mihajlov 38, 216. Minica, zlata 194, 225. Mraz — varujmo čebele preti m. 193. Muzalevski 216. Narejeni roj — kako je treba ravnati z njim 116, iz kranjiča 323. Natančno delo 280. Nolau 216. Nördlinge Bienenzeitung 6. Oblanje čebel 275. Okus čebel 86. Oplemenjevanje matic (umetno) 215,254. Opraševanje in opiodnja rastlin 296. Organizacija (čebelarska) — zboljšanje 232. Osa — zamenjava s čebelo 280. Osvetljeni panji in zgornje žrelo 72. Panj — kot matičnjak 66, oblikovne iz-premembe 144, barvanje 81, 116, 224. grši in lepši 194, prezračevanje med prevozom 117, kriv preseljevanja čebel 81, 193, stari nazivi 57, 144, osvetljeni 72. Paša — seznam pašnih virov 129, 161, na Goriškem 235, zboljšanje 49, 170. Pelod 122, 296. Petdesetletnica Slov. čebelarja 1, 5. 12. 13, Pčelara 107. Petletni plan 4. Pirc Gustav 2, 6, 17. Poch J. 14. Podružnica (čebelarska) Brežice 201, Križevci 124, Ljutomer 88, 126, Maribor 156, Murska Sobota 125, Ptuj 202. Slovenska Bistrica 124, Postojna 124. Tolmin 123, Trebnje 123, Zagorje ob Savi 125. Polarni kraji — čebele v p. k. 323. Postaje — obveščevalno 34, 77, 112, 145. 188, 222, 270, 314, plemenilne 74. Pračebela 14, 58. Pradavnina — drobci iz p. 14, 57. Praha — opazovanja iz 1769. I. 22. Prekmurje — čebelarstvo 111, 201. Prell 216. Prestavljanje kot sredstvo za preprečevanje rojev 225, 320. Prevaževalcem 248. Prezimovanje — pogoji 37, v zamašenih panjih 279. Prijaznost za prijaznost 229. Prokopovič Peter Ivanovič 243. Protislovja 198. Razvoj čebelje družine 29. Resnična in odkrita beseda o našem delu 230. Roberts 216, 254. Kod. čebelji — skrbimo za dobre č. r. 256. Hoj — narejen 116, nenavaden 181, pod dežnikom 312, v avgustu 70, zgodnji 198, 279, uhajač 279. Rojenje — nenavadni pojavi 220, trota-vost čebel in r. 175, znaki r. 140, preprečevanje 225, 320. Rojina Frančišek 1, 6, 7, 8, 10. 12, 172. Rösch 176. Ropanje — preprečevanje 37. Sadjarji — uničevalci čebel 150. Sadno drevje, obiranje popja po čebelah 38. Satnico — narejene na ročni stiskalnici 299, devetdeset let s. 241, zažičevanjc 117, 121. Satnik — velikost 144, letvice 33. Satovje — iznajdba premičnega s. 242. družina zapustila medeno s. 276. Semenska mošnjica enoletne matice 71. Sestanki (čebelarski) 125, 325. Sklenar Gnido 322. Skrajna surovost 126. Slabljenje čebeljih družin 209. Slavnost pri Sv. Trojici v Slov. goricah 199. Slovenska čebela 1, 5. Slovenski čebelar in sadjerejec 1, 5, 295. Slovenski čebelar — petdesetletnica 1. 5, 12, 13. Smrtoglavec 276, 320. Sovražniki čebel 122. Spomini (čebelarski) 142, 186, 264, 289. , 312. Sprengel Christian Konrad 296. Strup (čebelji) — učinkovitost in množina 85. Swammerdamm Jan 60. Šmajdek Ivan 277. Taranov 263. Temov V. A. 322. Tjunin 175. Tolstoj Lev Nikolajevič 227. Toplota — vpliv na življenjsko energijo čebel 324. Trotavost čebel in rojenje 175. Trotovka — matica 105. Trotovska vojna 180. Verbič Josip 75, 89, 102. Vitaminski med 85. Vojna, trotovska 180. Vonj človekov čebelam ni prijeten 86. Vosek — pridelovanje 258, dve vrsti 324, svetovna produkcija 122. Voščeno kraljestvo 308. Voščinc — stiskanje 211. Vresišče — kolovraško 172, liineburško 289. Vročina — varujmo čebele pred v. 1?9. Wankler 216, 254. Watson 216, 254. Westfalija — čebelarstvo 289. Začetnik — star 142, težave z. 264. Zadelovina uporaba 323. Zadruga — delovanje izvršnega odbora 46, 95, 127, 159, 206, 239, 287, 327, vabilo na II. redno skupščino 152, vključitev v Republiško poslovno zvezo 152. Zalega — izmetavanje 148, 193, rast 38. Zander, dr. Enoch 38. Zapisnik širšega upravnega odbora CZ 156. I. redne skupščine CZ 41, 88, II. redne skupščine CZ 203, 236, 282, ustanovnega občnega zbora CZ za glavno mesto Ljubljano 286. Zazimovanje 261, 304. Zaničevanje satnic 121. Zemljišča — izkoristimo neobdelana z. 54, za medeče rastline 49. Zima — kakšna bo letos 279. Zlata minica 194, 225. Žive meje 38. Žnideršič A. 4, 6, 7, 27, 107, 260, 261, 305. Zrelo — zgornje 72. Troje obletnic sc je letos strnilo v en sam jubilej, v jubilej slovenskega čebelarskega periodičnega tiska. Poleg Slovenskega čebelarja, ki je v teli dneh dosegel Abrahamovo starost, starost, s kakršno se more ponašati le malokateri slovenski strokovni list, obhajata važni obletnici svojega rojstva še oba njegova prednika, ki jima sicer ni bilo dano tako dolgo življenje, kakor sedanjemu glasilu, a sta kljub neprilikam, v katerih sta delovala, vendarle mnogo storila /.a izpopolnitev našega čebelarstva. Preko vseh treh jubilantov je slovenska čebelarska beseda stremela k svojemu višku, zorela in pridobivala uu svoji izrazni moči. 1?. julija bo minulo 75 let, odkar je plaho razprostrla svoja krila »Slovenska čebela« in poletela med čebelarje, da jih pozove k vzajemnemu delu za napredek čebelarstva. Toda njen glas je bil prešibak, da bi se mogel uveljaviti. Podpirali so jo le nekateri na-obraženci iz vrst duhovništva in učitelj- Frančišek Kojina, prvi urednik Slovenskega čebelarju stva, medtem ko je stala pretežna večina kmečkih čebelarjev ob strani in ni pokazala nikakega smisla za njene bodrilne besede. Čeprav je bilo v tistih časih samo na bivšem Kranjskem okrog 5000 čebelarjev, ni nikdar mogla najti med njimi več kol 250 naročnikov. Borih 5 %, ki se jim je tu in lam približala, naravnost porogljivo osvetljuje nezavednost tedanjih kranjskih »niuhar-jev«. Zaman so bile tožbe uredništva, zaman obupni klici na pomoč. »Pri nas vse spi, nas prezira in se nam posmehuje«, ugotavlja urednik Jerič v enem izmed svojih poslednjih opominov. Na vse kriplje si prizadeva, da bi podaljšal življenje svoji varovanki »Slovenski čebeli«. A zanjo ni bilo več rešitve. Vidno je hirala in pojemala. V večni borbi z gmotnimi težkočami je končno v desetem letu svojega obstoja prenehala izhajati. Omagala je baš tedaj, ko se je začel z okornimi koraki Gorenjcn odpravljati v svet njen pobratim »Slovenski čebelar in sadjerejec«. Maja 1885. so gorenjski čebelarji ustanovili v Lescah pri Radovljici novo društvo in pritegnili v svoj krog še sadjarje, da bi s tem povečali število naročnikov. strokovnega glasila, ki so ga nameravali izdajati. Prva številka jc izšlu v oktobru ustanovnega letu. Letos proslavljamo potemtakem tudi 65-letnico rojstva našega drugega čebelarskega lista, ki pa mu je bila usoda prav tako malo naklonjena kakor prvemu. Životaril je od vsega početka in že po šestili letih dokaj nerednega izhajanju za vedno umolknil. V večnost je zatonilo nadaljnjih 8 let. V tem času si naprednejši čebelarji skoraj niso upali misliti na obnovitev strokovnega glasila. Bridke izkušnje s prejšnjima dvema so ležale nad njimi kakor mora in dušile progresivna hotenja. Da ni manjkalo ljudi, ki bi lahko list zalagali s svojimi prispevki, pričajo čebelarski članki v Kmetiških in rokodelskih novicah, odnosno v Kmetovalcu. To pa seveda ni bil nikak resen strokovni pouk, nikako sistematično delo. To so bili samo medli utripi posameznikov, ki so predobro čutili, da jim je potrebno mnogo več kot priložnostna gostaščina v hiši političnih in splošno gospodarskih časopisov. Da, mnogo več! Toda le kdo bi si upal osnovati novo čebelarsko društvo in izdajati čebelarski list brez vsake gmotne podlage? Kar naj poizkusi, če se hoče osmešiti? Nastopilo je stanje, ki bi ga najlaže označili z besedami pesnika Župančiča: »Opolnoči nihče ni vedel kam ne kod ... Vse misli so glavo vteknile pod perot —« A glej! Kakor deus ex machina se je pojavil na čebelarski pozornici ravnatelj Kmetijske družbe Gustav Pirc. V njegovi blagajni so se kopičili stotaki, ki jih je deželna vlada leto za letom poklanjala družbi v čebelarske namene. In Pirc ni vedel, kako naj jih porabi, ko pa čebelarji niso bili včlanjeni v družbi kot upoštevanja vredna celota. Z denarjem pa je bilo treba vsekakor nekaj ukreniti. Po posvetovanju z nekaterimi ljubljanskimi čebelarji se je odločil, da skliče širši čebelarski sestanek, na katerem naj bi udeleženci sklepali o ustanovitvi samostoj-negu društva. Pripravljalni shod je bil 8. novembra 1897, prvi občni zbor 24. januarja 1898. Nekaj tednov kasneje je izšla prva številka Slovenskega čebelarja, ki jo je uredil Frančišek Rojina, nadučitelj iz Šmartnega pod Šmarno goro, in tako rekoč sam napisal od prve do zadnje strani. Ce si ogledaš prvo številko Slovenskega čebelarja, te nehote odbije naslovna vinjeta. V njej je prav malo tiste stare kranjske domačnosti, ki je bila med čebelarji že od nekdaj trdno zakoreninjena. Tuja pokrajina in slamnat koš, ki je bil celo v takratni dobi zlasti v zapadnih predelih Slovenije redek pojav, ti takoj izdata tvorca jekloreza, nemškega tiskarniškega strokovnjaka, ki se kljub dolgoletnemu bivanju med nami ni mogel nikdar prilagoditi naši miselnosti. Toda ne-potvorjena slovenska beseda in toplina, ki veje iz uvodnega člonka urednika, te kmalu potolažita in prepričata, da je list v pravih rokah. V uvodniku Rojina najprej razloži, zakaj in kako je bilo društvo ustanovljeno, nato pa pozove čebelarje k sodelovanju pri listu s temile besedami: »Imamo toraj Slovensko čebelarsko društvo, h kateremu naj pristopijo vsi čebelarji in prijatelji čebelarstva iz vseh krajev slovenske zemlje. Združimo se v skupno delovanje za povzdigo te plemenite, že našim pradedom tako priljubljene stroke, kot delajo čebele skupno za blagor svojega panja. Kot skrbe one za svojo matico, ki jo pitajo z najboljšo lirano, tako skrbimo tudi čebelarji za svoj list in mu pošiljajmo članke o naprednem čebelarstvu ...« Uvodnemu članku slede društvena pravila, kratko kramljanje o naprednem čebelarstvu, nekaj drobnih stvari — in 8 strani velike osmerke je napolnjenih do zadnjega kotička. Kakor je prva številka na splošno suhoparna in strokovno prav malo pomembna, pa se vsebina lista v naslednjih številkah hitro dviga. Prednjačijo kajpada članki urednika. V vsaki številki je kateri in v vsakem je kaka posebna domislica. Njegova duhovitost, njegova neprisiljenost, šegavost in tanek sluh za pristnost slovenskega izraza so vrline, ki so dičile le malokaterega urednika. Edino Bukovec ga je morda dosegel, čeprav je med njima nekaj razlik. Bukovec je ostrejši, včasih tehtnejši, knr se tiče pravilnosti slovenske pisave pa prav nič manj dosleden kakor njegov vzornik Rojina. Rajnki Levec je nekoč dejal, da je Slovenski čebelar edini strokovni list, ki je pisan v užitni slovenščini. Visoko priznanje vodilnega slovenskega slovstvenika je bilo prav gotovo zasluženo. Saj sta polagala temelje slovenskemu čebelarskemu izrazoslovju Rojina in Bukovec, ki sta imela ušesa na pravem mestu in sta vedela, kako je treba pripovedovati in učiti, da te razume zadnji gorjanski kmet. Sploh imata ta dva urednika, kar pokaže že površna analiza, marsikaj skupnega. Vsak izmed njiju je urejal list kar dvoje desetletij. Rojina ga je srečno pripeljal skozi viharje prve svetovne vojne, Bukovec skozi še hujšo uimo drugega svetovnega klanja, oba pa sta odložila uredniški peresi takoj, ko je nastopilo zatišje. Tako je odpadlo na ostale tri urednike, ki so jima sledili, eno samo pičlo desetletje. A to še ni vse. Obema je skupna, lahko bi rekli, že skoraj nekoliko pretirana samokritičnost. Zato so vsi njuni spisi kakor izcizelirani, stilno in vsebinsko kar najlepše zaokroženi. Oba sta prestavljala Janšo. Rojina je prelil v slovenščino njegov »Popoln nauk o čebelarstvu«, Bukovec po »Razpravo o rojenju čebel«. Oba sta objavljala svoje čebelarske spomine, a jih nobeden ni dokončal. Oba sta napisala toliko člankov, da bi jih bilo za dokaj obsežno knjigo. V njih sta obravnavala vsa mogoča čebelarska vprašanja in menda ga ni takega, ki bi se ga ne dotaknila. Vsak zase bi jih lahko z majhnim trudom zbral v zanimivo pisan čebelarski priročnik, n niti eden niti drugi ni storil tega. No — o Bukovcu ta sodba ni dokončna. Kljub sedmim križem, h katerim bo 22. septembra naložil na ramo še osmega, je dovolj krepak, da zbere raztresene ude svojega pisanja in nam poda čebelarski testament, ob katerem se bodo učili in navduševali še pozni zanamci. (Vsi njegovi znanci in nešteti prijatelji inu ob TO-letnici že sedaj čestitamo. Želimo mu, da bi razdrl še marsikatero možato in jo prav po gorenjsko hudomušno zarobil.) Rojina in Bukovec sta bila glavna opornika Slovenskega čebelarja. Na njunih ramah je slonela in sloni še danes vsa mogočna stavba čebelarskega znanja, ki je nakopičena v devetinštiridesetih letnikih. Ko proslavljalo 50-letnico našega strokovnega glasila, bi morali prav za prav proslavljati vztrajnost in marljivost' njegovih dveh najboljših urednikov. A si ju kar nič ne upamo hvaliti. Bukovcu najbrž že naše dosedanje ugotovitve ne bodo preveč pogodu. Prav lahko si ga predstavljamo, kako bo mrdal s košatimi brki in se s sršenastiin pogledom spotikal ob tehle vrsticah, ko mu bodo prišle v roke. Za Rojino pa se bojimo, da se bo začel obračati v grobu, če mu bomo preveč kadili. Obema je bilo vedno prav malo do hvale in časti. Oba sta se predobro zavedala, da sta storila samo svojo dolžnost, ko sta se z dušo in telesom udinjala stroki, ki ju je bolj privlačevala kakor katera koli druga. Odlične zmožnosti, ki sta jih pri tem pokazala, so pospeševalno vplivale na razvoj našega čebelarstva. Dve generaciji čebelarjev, ki sta jih vzgojila, gledata danes s ponosom in hvaležnostjo na njuno delo. S tem delom vsta si postavila trajen spomenik, ki ga ne bodo razrušile vojne, ne druge nezgode. Rojina je bil listu vodnik od 1898. do 1918. leta, Bukovec od 1925. do 1943. Razen tega je Bukovec uredil »Čebelarski zbornik«, ki je ined okupacijo leta 1944. izšel namesto Slovenskega čebelarja. Vmesna šestletna doba (1919—1924) odpade na ured- nikn Martina Humka. Za dobo so značilne ostre borbe, ki so jih tedaj bili naši čebelarji okrog AZ-punja. Humek je bil eden glavnih zagovornikov novega panja. Brez dvoma ima mnogo zaslug, da je prodrl na široki črti. Po drugi svetovni vojni je razrahljane temelje lista utrdil tukratni predsednik zadruge Stane Mihelič. Zaradi prezaposlenosti pa je letu 1946. prepustil urejevanje Vladislavu Rojcu. Z urednikom samim, dasi najboljšim, pa seveda še nikakor ni zagotovljen listu obstoj. Poleg urednika so potrebni tudi sotrudniki in dopisniki. List brez primernega kadru sodelavcev je prav tako zapisan propadu kakor list brez dobrega urednika. Veličina kolektivnega dela prihaja buš pri periodičnem tisku do polnega izraza. Slovenski čebelar se ni mogel nikdar pohvaliti, da mu gradivo preostaja. Vendar so se vedno našli med čebelarji posamezniki, ki so imeli smisel za pisanje, ki' so list zalagali s svojimi prispevki in ga tako vzdržali na dostojni višini. Če prelistaš vseh 49 letnikov »Čebelarja«, se nanizajo pred tabo njih imena v dolgo, nepregledno vrsto. Nekatera se pojavljajo kakor zvezdni utrinki na nočnem nebu, druga se ponavljajo in vzdržujejo skozi letu in letu. Od začetnih sotrudnikov nuletiš v zadnjem letniku samo še na ime Antonu Žnideršiča. Tu bi letos obhajal 50-letnico sodelovanja pri Slovenskem čebelarju, če bi ga nemila usoda tako kruto in nepričakovano ne iztrgalu iz naših vrst. V jubilejnem letu čebelarskega periodičnega tiska se vsem tem sotrudnikom iz srcu zahvaljujemo. Vsuk izmed njih je nekoliko pripomogel, du je naše sedanje glasilo doseglo tako lepo starost. Tiste, ki so dočakali z njim to važno obletnico, prosimo ob tej priliki, da mu ostanejo še nadalje zvesti in da se ga čim večkrat spomnijo s primernimi sestavki. Obenem vabimo v njih krog nove sodelavce. Naj se stari gardi pridruži tudi nujinlajša generacija, ki naj popelje našega slavljenca v njegov 100-letni jubilej. Tretja, morda najmočnejša sila, ki oblikuje list in mu daje življenjski pogon, so naročniki. Slovenski čebelar je imel v ustanovnem letu 380 naročnikov, že v tretjem letu pa jih je imel še enkrat toliko. V sedmem letu je dosegel prvi tisoč naklade, tik pred zadnjo svetovno vojno četrti tisoč. Dunes se tisku v 7000 izvodih, n knkor vse kuže, bo morala biti uprava zelo previdna, če bo hotela ustreči vsem, zlasti novo pristopajočim članom, ki se javljajo zadnji čas največ s Primorske. To stalno naraščanje števila naročnikov kaže, da je bil list vedno sodoben in pravilno usmerjen. Okrog sebe je zbiral k napredku stremeče čebelarje ter jim bil spreten vodnik in informator v vseh važnih pojavih v čebelurstvu doma in v tujini. 49 let je vestno vršil svoje delo, v petdesetem pa ga bo še poglobil. Suj mu to ne narekuje zgolj odgovornost do naročnikov, temveč tudi današnji čas, ki zahteva čim intenzivnejšega dela na vseh področjih našega narodnega gospodarstva. S petletnim planom smo si zadali visoke naloge, ki jih bomo skušali ne le izpolniti, ampak celo preseči. V splošni tekmi zn dosego vzvišenih ciljev, ki jih postavlja petletni plan pred nas, bo Slovenski čebelar izrabil vse svoje sile, da doprinese čim večji delež k naši skupnosti in novi stvarnosti. Petletni plan je povezal vse delovne ljudi naše države v eno samo edinstveno celoto. Zato je važno, du ne samo naši vodilni ljudje in ne samo nnši funkcionarji in vodilni tovariši poznajo plan in žive z njim, ampak da sleherni naš delovni človek pojmi, da jc od njegovega dela odvisen uspeh plana in da je od uspeha plana odvisna stopnja njegove blaginje in njegova bodočnost. Jz govora podpredsednika zvezne vlade tov. E. Kardelja. Debevec Leopold: Ob 50. letniku Slovenskega čebelarja Ko stopa letos naš »Čebelar« v polnem razmahu svojih sil, delaven kakor vedno in ves pomlajen, v svoje petdeseto leto, je prav, da tak imeniten čebelarski praznik primerno proslavimo, da ob tej priliki vsaj z nekaterih strani osvetlimo delo, ki ga je opravil, ter poudarimo njegov pomen za naše čebelarstvo in slovensko kulturo sploh. Dasi utriplje danes življenjski ritem mnogo hitreje kot kdaj koli prej in ne preostaja časa za obširne jubilejske spomine, bi nam bil vendarle za to redko priliko potreben podroben opis razvoja »Slovenskega čebelarja«. Dobrodošel bi bil zlasti mlajšemu čebelarskemu pokolenju že zaradi tega, ker to ne bi bila zgolj razprava o razvoju našega časopisa, ampak prava pravcata čebelarska zgodovina. Ker pa take razprave v doglednem času ni pričakovati, bom v naslednjem poskušal vsaj v glavnem in površno prikazati značaj in zunanje lice našega jubilanta v preteklih letih. PREDHODNIKI Korenine »Slovenskega čebelarja« so pognale iz starega in čvrstega čebelarskega rodu. Njegove predhodnike lahko zasledujemo dolga stoletja nazaj. Že od pradavnih časov je naš čebelar skrbno opazoval svojo žival, si iz drobnih opazovanj nabiral dragocenih izkušenj, jih povezoval v celoto in izročal dalje svojemu čebelarskemu naraščaju. Čebelarske resnice so po ustnem izročilu prehajale od rodu do rodu in se tako ohranile vse dotlej, ko jih je bilo mogoče v pisani besedi predati nadaljnjim pokolenjem. Mnogo pozneje, v 18. stoletju, ko je bilo naše čebelarstvo že na razmeroma zelo visoki stopnji, so se začele po naših čebelnjakih pojavljati ]) o s 1 i k a n e panjske končnice. Na pročeljih čebelnjakov se je izživljala domišljija in ovekovečila marsikateri dogodek ne samo iz vsakdanjega, temveč tudi iz čebelarskega življenja. Zato lahko te ljudske slikanice docela upravičeno štejemo med predhodnike našega »Čebelarja«. Naslednji, tokrat pa že pravi, tiskani prednik se pojavlja dobrih sto let pozneje, leta 1873., prav v dobi, ko je poslikavanje panjskih končnic doseglo svoj višek. Bilo je to glasilo Kranjskega (po letu 1875. Slovenskega) društva za umno čebelarstvo, »Slovenska Čebela, društveni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem«, mesečnik, ki je prvi s pisano besedo zaoral v trdo slovensko čebelarsko ledino. In prav letos je minulo 75 let, odkar je »Slovenska Čebela« prvič pozdravila naš čebelarski svet. Za slovensko čebelarstvo ji' (o izredno važen dogodek in dokaz, da Slovenci za nikomer ne zaostajamo, kajti tudi pri največjih narodih so v splošnem šele tista leta pričeli izhajati prvi čebelarski časopisi. Zal da je »Slovenska Čebela« že po desetih letih omagala, ker jo je moral voditi in pisati en sam človek, ki je bil vrh tega še drugod močno zaposlen. Pričeto delo je takoj naslednje leto nadaljeval nov list, katerega 65letnica prav tako poteka letos. »S 1 ovenski č e b e 1 a r in s a d j c r e j e c« (1883—-1889), glasilo »Čebelarskega in sadjerejskega društva za Kranjsko na Jesenicah«, je sicer nekoliko močneje razgibal čebelarske vrste, doživel pa je podobno usodo kot njegova predhodnica »Slovenska Čebela«. Dasi oba lista nista uspela, sta vendarle veliko storila za propagando timnejšega čebelarjenja in čebelarskega sodelovanja. ROJSTVO Pričetek izhajanja »Slovenskega čebelarja« pada v zadnja leta 19. stoletja, v ono dobo, ko so na vseh področjih javnega udejstvovanja vedno močneje in uspešneje nastopale mlade sile, dosledno in povsod rušile še zadnje ostanke zaostalega mračnjaštva in utrjevale pridobljene postojanke svobodnejšega razvoja. Med Nemci se je baš tedaj srdito bila obnovljena bitka za parthenogenezo in ob njej je polagoma dogorevala življenjska lučka znameniti »NiSrdlinger Bienenzeitung«, glasilu in trobilu starti Dzierzonovo garde. Na čebelarskem obzorju je že vzhajala nova zvezda: Gerstung in njegova teorija sta se vse bolj uveljavljala. Na Slovenskem pa so si »Novice«, ko so jim mlajši tekmeci iztrgali iz rok časniško prvenstvo, prizadevale prikleniti nase čebelarje in sadjarje. Poleg »Novic« je skušal po svoji moči zastopati interese čebelarjev, ki so celo desetletje ostali brez svojega časopisa, tudi »Kmetovalec«, strokovni list Kmetijske družbe v Ljubljani. Zlasti tajnik družbe Gustav Pirc je bil velik prijatelj čebelarjev. Njegovemu zavzemanju so moramo predvsem zahvaliti, da se je dne 8. novembra 1897 zbralo nekaj čebelarjev na posvet in sklenilo ustanoviti svoje društvo, ki naj bi izdajalo tudi svoj časopis. Temelj za bodočo čebelarsko organizacijo je bil položen. PRVA ŠTEVILKA Dno 24. januarja 1898 je ustanovni občni zbor »Slovenskega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko se sedežem v Ljubljani« na sestanku čebelarjev storjeni sklep potrdil. Februarja mesca pa je že zagledala beli dan prva številka novega časopisa, ki je nosila ime »Slovenski Čebel ar«. Bila je dokaj skromna, tiskana na polovici pole, niti sešita niti obrezana ter brez ovitka. Naslovna vinjeta je bila nekam tuja in ni kazala nobene domače poteze (nemški koš!). Urednik Fr. Rojina, učitelj v Šmartnem pod Šmarno goro, je javil v uvodnem članku ustanovitev društva in spremil z nekaj besedami novorojenčka na njegovo življenjsko pot. Med drugim pravi tam: »Kot skrbe čebele za svojo matico, ki jo pitajo z najboljšo hrano, tako skrbimo tudi čebelarji za svoj list in mu pošiljajmo članke o naprednem čebelarstvu. V listu se bomo pomenili in posvetovali, kako nam bo umno čebelariti, da bomo imeli od čebel ne samo veselje in zabavo, temveč tudi kolikor mogoče velik dobiček.« V nadaljevanju poziva zlasti učitelje in duhovnike, naj čebelarjem razložijo pomen in namen društva in jih pridobijo za člane, češ da bo ravno od delavnosti teh dveh stanov odvisen neoviran obstoj in napredek mladega društva. Sledijo nato društvena pravila in članek »O naprednem čebelarstvu«, kjer poroča urednik o mednarodnem čebelarskem kongresu v Bruslju, katerega se je udeležil kot delegat Kmetijski' družbe. Poleg raznoterosti in društvenih vesti ima prva številka že tudi stalni rubriki »Vprašanja in odgovori« ter Dopisi«. RAZVOJ Okrog »Čebelarja« se je kmalu zbrala mala. vendar navdušena skupina sotrudnikov, ki je potem dolgo vrsto let odločilno posegala v naše čebelarske razmere. Že v drugi številki je nastopil J. Jurančič, v deseti pa A. Žnideršič. V svojem prvem članku »Naše čebelarjenje« priporoča enotno mero, zavrača anierikanski pan j ter priporoča Gerstungove panje in nauke. Že prvi letnik časopisa je dokazal, da ima »Čebelar« dovolj možnosti za neoviran razvoj in napredek. V drugem letniku je H. Likar, poleg urednika, Žnideršiča in Jurančiča najodličnejši »Čebelarjev« sol rudnik, razen drugih člankov objavljal mesečna navodila za čebelarska opravila. Navodila so čebelarjem zelo ugajala in so jih vedno znova zahtevali. Nič manj kot 33 krat jih je »Čebelar« prinesel, pisal pa jih je zaradi spremembe vsakokrat drug sotrudnik. \ istem letu je Jurančič že drugič popisal svojega ljubljenca, dunajski panj (prvič 10 let prej v »Slovenskem čebelarju in sadjerejcu«) ter v članku »Mera in razmerje« nastopil proti Gerstungu, za katerega se je pa takoj potegnil Žnideršič in na vsej črti zmagal, lake debate in zanimive urednikove pripombe so vzbudile pozornost pri naročnikih in razgibale njihove vrste. Delo za naš čebelarski preporod je oživelo in se kmalu izredno razmahnilo. Že ob sklepu četrtega letnika urednik upravičeno poudarja: »List nepreduje ... V primeri / avstrijskimi čebelarskimi listi lahko rečemo, da ne zaostaja za nobenim drugim in ima celo več strokovne vsebine kot večina drugih... Dobro pa vemo, da Čebelar še ni popoln. Pričeli smo prav pri temelju in na člankih se pozna, kako se razširja obzorje slovenskih čebelarjev...« Ob sklepu naslednjega letnika pa ugotavlja: »Od zrna do zrna — prav kakor pravi pregovor — tako se zbirajo in kopičijo v Čebelarju strokovni članki in nebroj zanimivosti iz raznih krajev, ki sicer polagoma, a vendar za gotovo dvigajo naše čebelarje na višjo stopnjo.« Javljajo se novi sotrudniki, ki . sodelujejo krajšo ali daljšo dobo: Lapajne, Lampe, Pater, Lakmayer, Kurbus, Kosi, J. N, Babnik, Bukovec, Zirkelbach, Humek, Vodopivec, Strgar, Cernej, Kašča, Lukman, Peternel, Ločniškar, Vidmar, Šega in še mnogi, mnogi... Ne manjka tudi priložnostnih sotrudnikov in dopisnikov. Njihovi članki in dopisi vso dobo izredno poživljajo mnogotere strani »Čebelarja«. »Slovenski čebelar« je zlasti prva leta pomagal utrjevati čebelarsko organizacijo ter kot veren glasnik društvenih prizadevanj tvoril odlično duhovno vez med društvenim odborom in člani. Priporočal je že od početka novodobne panje in veliko mero. V zvezi s tem so se pojavljala vedno nova vprašanja — problemi iz teorije in prakse. In »Čebelar« je bil vedno na mestu. Nesebično je zastopal koristi čebelarjev, učil, bodril in svaril nebogljenega začetnika in izkušenega čebelarja. Zlasti njegov urednik Rojina je bil pravi čarovnik. Od svojih člankov, šegavih opomb in domislic pod črto pa do hudomušnih odgovorov v listnici uredništva je vsako priliko, ki su mu je ponudila, spretno porabil za pouk in razvedrilo. Največ zaslug pa si je »Čebelar« nedvomno pridobil s širjenjem AZ-panja, čigar prvi popis je objavil leta 19)0. Obe naslednji desetletji ga je vztrajno in neumorno priporočal ter vselej in povsod vneto zagovarjal, kadar koli so je oglasil kak nasprotnik ali nezadovoljnež. V času med obema vojnama je posvečal posebno pozornost vprašanjem o vzreji matic, plemenskem odbiranju in prevažanju čebel na pašo. Po osvoboditvi je novoustanovljena Čebelarska zadruga za Slovenijo Čebelarja«, ki leta 1944. ni izhajal, oživila ter ga kot svoje glasilo vključila v delo za obnovo in dvig slovenskega čebelarstva v zvezi z nalogami, ki si jih je postavila in ki jo še čakajo v bodočnosti. Skupno 8810 strani ali letno poprečno po 180 strani zdrave čebelarsko hrane je doslej prišlo med čebelarje. Ce človek pregleduje skladanico »Čebelarjevih« letnikov, to ogromno zakladnico zapisanih misli, izkušenj, modrovanj in šegave hudomušnosti, si komaj predstavlja, koliko naporov, težav in ovir je bilo treba prebroditi, da je bilo vse to delo opravljeno in du je »Čebelar« lahko tako uspešno opravljal svojo nalogo in vodil čebelarje naprej, vedno naprej... OPREMA Prvih deset let je »Čebelar« izhajal v isti skromni opremi, v kakršni je nastopil s prvo številko. Drugo desetletje pa je po zaslugi tedanjega društvenega tajnika Bukovca dobil novo naslovno vinjeto; v notranjosti lista je imel še štiri druge, ki so bile namenjene za stalne rubrike: Dopisi. Drobiž, Vesti iz podružnic in Iz slovanskih in drugih pokrajin. Vinjete je za 80 K narisal slikal’ II. Smrekar. S ponosom je urednik Kojina predstavil osveženi list čebelarjem: »Kakor vidite, je današnji Čebelar prav lepo opremljen s slikami in tak bo tudi v prihodnje. Motivi za slike so vzeti iz čebelarjevih opravil. Na prvi sliki pase čebelarski starina s čedro v ustih svoje muhe. Z obraza se mu bere, da mora biti paša dobra, kakor bi ravno vzkliknil, kako dobro leti žival. Kakor sam, originalen je tudi n jegov-čebelnjak. Pa le sami si oglejte prelepe slike, vsaka je pomembna. Posebno opozarjam na one, ko čebelar dopisuje ,Čebelarju*. Prosim, posnemajte ga v obilnem številu, da bo imel oni pri gorki peči kaj brati « Dasi je »Čebelar« povzročal založniku, Slovenskemu čebelarskemu društvu, največ skrbi in stroškov, je vendar treba priznati, da niti društvo niti sedanja zadruga nista nikdar skoparila, kadar je šlo za polepšanje in boljšo opremo »Čebelarja«. V barvast ovitek so »Čebelarja« oblekli šele leta 1913.. ko so ga obenem polepšali še s štirimi vinjetami za rubriko Naše opazovalnice (štirje letni časi). Na lepo zunanjo in notranjo opremo, katero je večkrat spreminjal, je posebno pazil urednik Bukovec. Pod njegovim spretnim vodstvom je postal list na splošno izredno živahen, razgiban in zanimiv. Ne bom trdil preveč, če rečem, da nekdanji in sedanji »Čebelar« po zunanji in notranji opremi kakor tudi po vsebini lahko mirno vzdrži vsako primerjavo s katerim koli čebelarskim časopisom doma ali v tujini. Kot posebna priloga »Čebelarja« je leta 1903. izšla Šmidova Zbirka čebelarskih izrazov. Znanstvena priloga Čebelarski obzornik je izhajala leta 1936., vzdržala pa je samo eno leto. Za svojo 25-letnico si je »Slovenski čebelar« privoščil bogato opremljeno jubilejno številko; prav tako je izredno prazničen leta 1934. proslavil 200-letnico Janševega rojstva. »Čebelar« je izhajal mesečno in navadno na eni tiskovni poli. Izjemo delajo leta prve in drus?e svetovne vojne, ko ji- zaradi pomanjkanja papirja in delavcev izhajal v skrčenem obsegu in združenih številkah. l)o leta 1943. je izhajal v 4°, po osvoboditvi so mu zmanjšali format na V. 8°. zato pa povečali obseg. Tiskale so »Čebelarja« tele tiskarne: Blasnikova od 1898. do 1912.. od 1923. do 1924., od 1938. do 1943.. Jugoslovanska od 1913. do 1922., od 1925. do 1937.. Zadružna (Triglavska) od osvoboditve do danes. j X«MA Pm a H»MM mirt m ciiww in» i« »} 5 SIOTOHI^S -ir-'"»' - 25 ■■■3? (f|*3|£g(y- eW;M^čQ^fiL#ijSD- j O'•m!» CftnUri»t;a diuiloa m iloLtrti.j SLOVENS! EBELAR UP’ m i-w;( Čl: Ul:LAK Naročnina ali članarina je znašala od 1898. do 1912. 2 K, od 1913. do 1917. 5 K, 1918. 4 K. 1919. 14 K. od 1920. do 1921. 24 K. 1922 50 K, od 1923. do 1940. 40 din, 1941. 43 din, od 1942. do 1943. 35 lir, 1946. 40 din. 1947. 50 din, d oči m so ga leta 1945. razpošiljali zadružnikom brezplačno. UREDNIKI Razvoj »Slovenskega čebelarja« bi lahko zasledovali in proučevali tudi po dobah »vladanja« njegovih urednikov:, kajti konec koncev je časopis le io, kar iz njega napravi njegov urednik. Prednjači zlasti prvi urednik Fr. Rojina, ki je vodil uredniške posle 21 let. Za njim je list urejal 6 lel zaslužni propagator AŽ-panja M. Humek; nadaljnjih 19 let se je z uredništvom ubijal A. Bukovec. Po osvoboditvi je letnik 1945 (3 številke) uredil S. Mihelič in od tedaj oprav lja to delo V. Rojec. Če izvzamemo najnovejšo dobo, se mi zdita zelo pomembna in še posebej zaslužna dva »vladarja« iz dinastije »Čebelarjevih« urednikov, Rojina in Bukovec. Oba sta vložila v list mnogo svoje osebne note, in sicer prvi svojske in šegave domačnosti, ki naš blagodejno spremlja skozi vseli prvih 21 letnikov, drugi pa dosledne stvarnosti, izredne kritičnosti in prijetne hudomušnosti; razen tega je še posebne hvale vredna Bukovčeva skrb za lepo opremo. NAROČNIKI Ker sem sol rudnike že prej omenil, bi zaradi popolnosti bila ob sklepu potrebna le še beseda o naročnikih. Uspeh v čebelarstvu je odvisen od določenih pogojev v naravi in posebnih sposobnosti samega čebelarja. Vse to sili človeka, ki se s čebelami „Slovenski Čebelar “ se je r a z p o š i 1 j a 1 : Lelo Izvodov Leto Izvodov Leto Izvodov Leto Izvodo» 1898 380 1911 1.299 1923 1.799 1935 3.174 1899 530 1912 ? 1924 1.923 1936 3.256 1900 635 1913 1.261 1925 1.765 1937 3.554 1901 346 1914 1.558 1926 1.724 1938 3.908 1902 351 1915 ? 1927 1.574 1939 3.910 1903 379 1916 ? 1928 1.725 1940 3.721 1904 744 1917 ? 1929 1.832 1941 1.027 1905 1.211 1918 1.037 1930 2.293 1942 1.148 1906 1.200 1919 3.305 1931 2 445 1943 1.210 1907 1.250 1920 3.240 1932 2.540 1944 — 1908 1.211 1921 2.818 1933 2.633 1945 2.800 1909 1.282 1922 2.694 1934 3.015 1946 5.458 1910 ? 1947 6.605 ukvarja, k opazovanju in proučevanju. Zato so čebelarji v splošnem uka-željni ljudje, radi berejo in menda tudi radi pišejo; saj je znano, da je čebela žival, o kateri obstoji najobsežnejša literatura. Iz I. tabele, ki je sestavljena po podatkih v »Čebelarju«, lahko vsakdo sam vidi, kako so se iiciši čebelarji v posameznih dobah zanimali za svoj časopis. Dasi je bila večina članov na list zelo navezana, vendar za preteklost v splošnem čebelarjem neke posebno vneme ravno ne moremo pripisovati, zato pa je tem bolj upravičena misel, da ni več daleč čas. ko bo sleherni naš čebelar vključen v sedanjo prerojeno čebelarsko skupnost. Zanimiva je tudi II. tabela, kjer so naročniki razvrščeni po poklicih. Tabela nam zgovorno pove, da število čebelarjev duhovniškega in učiteljskega stanu pada, medtem ko naglo narašča število čebelarjev iz vrst delavcev iu kmetov znak. da se življenjski in kulturni standard I judskih množic dviga, znak, da je dido sedanje Čebelarske zadruge' in Čebelarja« usmerjeno pravilno. Zanimivo je, da sta duhovščina in učiteljstvo nekdaj v društvenem (tudi čebelarskem) udejstvovanju imela vodilno vlogo, danes pa je nimata več. Pri prvem našem čebelarskem društvu in »Slovenski čebeli« sodelujejo edino duhovniki, pri drugem po malem žo nastopajo učitelji, uspehov in napredka tretjega našega društva in »Slovenskega čebelarja« v zadnjih 50 letih si pa brez sodelovanja učiteljstva niti misliti ne. moremo. Prav podoben, samo razmeroma bolj zgoden razvoj vidimo pri Nemcih. V 18. stoletju so še vse čebelarske postojanke v rokah duhovščine, sredi 19. stoletja pa jih po večini že prevzema učiteljstvo. ‘V Pol stoletja so naši najboljši tovariši polagali kamen do kamna ter neumorno gradili na stavbi čebelarstva in čebelarskega napredka. Dolžnost vseh sedanjih slovenskih čebelarjev je, da nedokončano delo nadaljujejo. Ob petdesetletnici Čebelarja« naj se vsi brez izjeme zberejo okrog svojega lista in skupno z njim krenejo naprej k izpolnjevanju nalog, ki nas čakajo. Zavedajmo se. namreč, da te naloge niso majhne, tudi malo jih ni in vedno nove se bodo še pojavljale. Zato bo treba nam vsem, prav vsem visoko zavihati rokave, trdo prijeti za delo in pomagati naši prenovljeni organizaciji — Čebelarski zadrugi za Slovenijo, da bo mogla častno izvršiti zgodovinsko poslanstvo in uresničiti davne naše težnje, da se združijo vsi slovenski čebelarji v eno samo složno in močno družino ter postavi naše čebelarstvo na zdrave gospodarske temelje. Le na ta način bo čebelarstvo moglo zavzeti mesto, ki mu v gospodarskem planu naše ljudske države pripada. Ob svojem jubileju se je »Slovenski čebela r« s p o -n o s o m i n zadovoljstvom ozrl na opravljeno delo in sedaj tem bolj samozavest n o usmerja svoj korak v bodočnost... I1 O k 1 i C 1930 1939 1946 Kmetje, posestniki. . 854 2.411 2.773 Oelavei 63 287 460 Železničarji .... 83 39 223 Uradniki 106 256 214 Učitelji 178 241 127 Duhovniki 50 49 28 Zdravniki, profesorji, sodniki 12 38 Obrtniki 245 280 852 Trbovci — 92 131 Razni 693 255 612 Skupno . . . 2 293 3.910 5 458 n t Žnideršič Anton: Rojstvo Slovenskega čebelarja V duhu vidim še danes pred sabo majhno sobico v poslopju bivše Kmetijske družbe za Kranjsko, kjer se nas je dne 8. novembra 1897 zbrala šesto-rica kranjskih čebelarjev, da bi ustanovili čebelarsko društvo. Na sestanek nas jo povabil tedanji tajnik Kmetijsko družbe Gustav Pirc z oglasom 's družbinem glasilu. Mislim, da je dal Pircu pobudo za ustanovitev društva Peter Pavlin. Kot uredniku Kmetovalca mu je prinašal članke, v katerih je opisoval čebelarjenje v ameriških panjih z veliko mero satnikov. Člankov Pavlin baje ni pisal sam, ampak je pripovedoval svoje skušnje nekomu, ki jih je potem opisal. Kako malo zanimanja je bilo tedaj za čebelarstvo, ji' bilo videti že iz pičlega števila udeležencev. Imen udeležencev si razen Petra Pavlina nisem zapomnil, vem le toliko, da so bili vsi ostali čebelarji, ako izuzamem sebe, iz Ljubljane ali iz ljubljanske okolice. Pirc nas je pozdravil in povedal, da dobiva Kmetijska družba vsako loto od vlado subvencijo za pospeševanje čebelarstva, da pa je ostal v ta namen določeni znesek neizrabljen, ker odbor ni vedel, komu naj ga izroči. Če pa se bo ustanovilo čebelarsko društvo, se bodo v tej organizaciji gotovo našli možje, ki bodo znali to podporo pravilno izkoristiti. Prisotni so se povsem strinjali s Pirčevim predlogom za ustanovitev društva in sklenili sklicati ustanovni občni zbor. Na zboru izvoljeni odbor naj bi povabil k sodelovanju čebelarje iz vse Slovenije, sprejemal člane, izvedel organizacijo ter izdajal svoje društveno glasilo. Tedaj je Peter Pavlin predlagal za urednika društvenega glasila nadučitelja Frančiška Rojino, ki je služboval v Šmartnem pod Šmarno goro. Kje in kako se je Pavlin seznanil z Rojino ter spoznal njegove pisateljske sposobnosti, mi ni znano; mislim pa, da ga je moral dobro poznati, če ga je predlagal za urednika. To je bil rojstni dan našega Slovenskega čebelarja. Od tedaj je preteklo že petdeset let in skoraj dvomim, da je od nekdanjih udeležencev še kdo pri življenju razen mene. Bil sem namreč kot triindvajsetletni mladenič najmlajši med njimi; vsi drugi so bili starejši možje. S to dvojno številko stopa Slovenski čebelar v petdeseto leto svojega obstoja. 50 let se zdi mladeniču, ki je komaj začel okušati življenje, dolga doba, a kako kratka je taka doba človeku, ko doseže višjo starost! Kdor je prebral prve letnike Slovenskega čebelarja, se je lahko prepričal, kako klavrne so bile čebelarske razmere v tistih letih pri Slovencih. Vedno in vedno so se slišale pritožbe o propadanju čebelarstva, o zapuščenih čebelnjakih in o primitivnem čebelarjenju. Pa poglejmo danes! Vsa dežela je, skoraj bi rekel, natrpana s čebelami; bije se boj med prevaževalci in domačini za življenjski prostor njih čebeljih družin. V Ljubljani je sedaj 205 čebelarjev, ki čebelarijo s 1734 družinami, medtem ko je bilo leta 1905.. kakor mi je povedal bivši urednik Slovenskega čebelarja, prijatelj Bukovec, le 15 čebelarjev z 283 panji. Mnogo, premnogo je Čebelarsko društvo storilo za razvoj in napredek našega čebelarstva, a mislim, da mi bo vsakdo, kdor pozna njegovo zgodovino, pritrdil, če rečem, da ima levji delež zaslug pri tem napredku prav naš list Slovenski čebelar. Prepričan sem, da takega napredka ne bi bili dosegli, če ne bi imeli čebelarji svojega posebnega strokovnega glasila. Kdor prelista devet in štirideset letnikov Slovenskega čebelarja, kolikor jih je do sedaj izšlo, mora priznati, da so njegovi sotrudniki nesebično objavili iz svojeprakse vse, kar so ugotovili in preizkusili. Omenim naj še to, da do leta 1920. sotrudniki niso dobivali za prispevke nikakega honorarja. Seveda ima naša sedanja organizacija vse druge, mnogo višje naloge, kakor jih je imelo društvo v prvih desetletjih, ko je propagiralo le panje s premakljivim satjem, uporabo točila, satnic itd. Danes gre vse to samo po sebi. Danes se z vsem tem čebelarska zadruga ne bavi več, pač pa priporoča racionalizacijo čebelarskega dela, izčiščenje čebelje pasme, zboljšanje paše, prevažanje na pašo, ureditev pasišč itd. O navedenih problemih pa prinaša naš list skoraj v vsaki svoji številki nasvete in pobude svojili vztrajnih sotrudnikov. Toda, kakor gledamo mi sedaj nazaj, prav tako bodo naši zanamci čez nadaljnjih petdeset let pomilovalno zrli na naše današnje čebelarstvo, kajti kakor v vseh panogah človeškega gospodarstva bo šel odslej napredek gotovo še s hitrejšim tempom naprej. Savinjska: Prijatelju ob petdesetletnici Pozdravljen, tisočkrat pozdravljen, moj prijatelj Slovenski čebelar! Pred tridesetimi leti si me prvikrat obiskal. Redki so bili takrat tvoji obiski, vsaj zame mnogo preredki. Prav v onem času je bilo moje skromno čebelarstvo na nekakem razpotju. Če bi ne bilo tebe, dragi prijatelj, če bi mi ti ne dal primernih strokovnih nasvetov, bi gotovo zašlo na kriva pota. Po smešno nizki ceni in z najboljšimi priporočili so mi bili ponudeni v nakup malo rabljeni panji »dunajčani«. Toda moje hrepenenje se je že tedaj nagibalo k AŽ-panju. Vse mu je pelo slavo>. Tudi ti si ga priporočal. In tvoja beseda je bila odločilna. Moje čebelarstvo se je usmerilo na pravo pot, na pot napredka in pridobitnosti. Prihajal si potem vsako leto v drugi obleki, vsak mesec z novo dragoceno vsebino. Nad vse zanimiva in poučna so bila tvoja mesečna navodila. Zlasti si poudarjal važnost in koristi močnih družin. Učil si o prestavljanju, o narejanju rojev, o pravilnem ravnanju z naravnimi roji, o vzreji matic itd. Koliko tehtnega strokovnega gradiva si zbral v dolgi dobi petdesetih let. po zaslugi svojih neumornih sotrudnikov! Posvetil si celo z lučko v tajnosti prezimovanja naših ljubljenk in nam pojasnil njih čutno življenje. Prinašal si poročila iz raznih krajev Slovenije, pa tudi iz Dalmacije, Srbije in Hrvat-ske. Da, še čez veliko lužo je seglo tvoje poznanstvo. Bolezen me je priklenila na posteljo. Dolgo časa je nisem zapustila. Obiski prijateljic so pojemali, le ti edini si mi ostal zvest, zvest tudi v naj-bridkejših urah življenja. S svojo pestro vsebino si me zazibal v »kraljestvo sanj«. Pozabljene so bile bolečine in začela sem kovati načrte za bodočnost. Pa je zadivjala vojna po naših krajih. Izostal si. Dolga štiri leta te ni bilo. Za švabskimi plankami srno čakali duševno lačni tvoje vrnitve. Toda nekega dne se je nevihta unesla. Sonce svobode je zasijalo na ruševine, ki jih je zapustil okupator. In z njim si tudi ti prišel. Prišel si čil in zdrav, v novi obleki, z bogato vsebino. Spet si poprijel za delo, da nas popelješ še k večjemu napredku. Danes, ko stopaš s plodonosnim delom v drugo polstoletje, ti še enkrat kličem za tvoj življenjski jubilej: »Pozdravljen! Tisočkrat pozdravljen, moj zvesti prijatelj Slovenski čebelar!« Drobci iz pradavnine Nr l)o imel lahkega dela, kdor se bo lotil kdaj zgodovine čebelarstva v celoti. Vsako desetletje prinaša s seboj nova odkritja in nove poglede na žo znane probleme. Vendar pa se zdi, da bodo ostala vedno nerešena nekatera osnovna, važna vprašanja, tako na primer, kdaj. kje in kako je človek najprej udomačil čebele. V starejši in novejši strokovni literaturi kroži več različnih mnenj, ki so vsa bolj ali manj dvomljive vrednosti. Od raziskovalcev, ki so se v razdobju med ohema svetovnima Vojnama mnogo ukvarjali z zgodovino čebelarstva, je pri nas najbolj znan in, žal, edini dostopen dr. Ludwig Armbruster, ki jo polnil posamezne številke strokovnega lista »Archiv fiir Bienenkunde« z obširnimi razpravami iz preteklosti čebelarstva. V njegovih študijah je 1. slika: Desni detajl paleolitične stenski- risbe i/. jame Cueva de la Arania (po E. Hermandcs-Pucheco). 2. slika: Zlata zaponka z otoka Efeza v obliki čebele (A. f'. H. I')27, str. 72). zbranih sicer mnogo dejstev, vendar je to gradivo pogosto uporabljeno skrajno nekritično. Dr. Armbruster je priznan strokovnjak za biološka in fiziološka vprašanja čebele, pri tem pa precejšen diletant v etnoloških vedah; obenem je zapadel stari nemški bolezni, gledati na vse stvari skozi germanska očala. Prirodoslovci sklepajo, da je morala biti pradomovina čebele po vsej verjetnosti Evropa. Samo na našem kontinentu so našli doslej prednice današnje čebele (apis mellifica) iz starejših obdobij zemeljskega razvoja, razne vrste sinapis (pračebela), zalite bodisi v jantarju, bodisi v okameninah, v odtisih med skladi premoga itd. Prav tako so na evropskih tleh našli tudi najstarejše dokaze za stike človeka s čebelami. Leta 1919. je J. Poch y Gari odkril v votlini Cueva de la Arania, severozahodno od Bicorpa v vzhodni Španiji (Provincia Valencia) okoli 50 cm visoko, dokaj slabo ohranjeno stensko risbo v temnordeči barvi, ki brez dvoma predstavlja človeka, ko pobira čebelam med. Sliko je prihodnji1 leto U podrobno raziskal K. Hernandez-Pacheco in jo je leta 1921. objavil v posebnem spisu (Escena pietoria con representationes de inseetos de epoca paleo-lilica. Madrid 1921). Na sliki vidimo dve človeški postavi (leva je manjša in slabšo ohranjena), ki plezata po vrveh navzgor z nekakšnimi košarami v rokah in pobirata med iz skalnih duplin. Okoli njiju letajo čebele, katere s!n najbrž omamila z dimom. Slika je brez dvoma iz paleolitika. Po svoji tehniki se v ničemer ne razlikuje od drugih risb. odkritih na stenah podzemskih votlin v vzhodni in severni Španiji, in podobnih risb na živalskih kosteh iz tiste dobe. Risal jili je poleolitski človek, ko je severno Evropo pokrival led in so se pod obronki ledenikov pasle črede že davno izumrlih živalskih vrst, kakor mamutov, nosorožcev, bizonov, predpotopnih prednikov našega konja itd. Danes občudujemo umetniško dovršenost teh risb, ki visoko prekašajo deset- Mf V f ».slika: Feničanski srebrni novec iz Aruda /. likom čebele na eni strani (A. f. B. 1952, str. 14). tisoče let mlajše najdbe iz začetkov naše civilizacije. Med številnimi slikami takrat živečih živali in lovskih prizorov je omenjena slika izjema, ker predstavlja vsaj na prvi videz pohlevnejši prizor. Sicer so že prej odkrili v neki drugi španski jami La Vieha podobno sliko moža, ki pleza po vrvi, vendar na tej sliki ni več jasno razvidno, s kakšnim namenom. Dr. Armbruster je v »Archivu für Bienenkunde« za leto 1934. poizkušal dokazovati, da sega čebelarstvo že v paleolitik. Seveda se je temeljito motil. V tem času človek še ni udomačil prav nobene živali, niti psa. Živel je kol lovec in nabiralec sadežev ter ni poznal še drugačnega doma kakor skalne votline. Natančnejša analiza je pokazala, da te risbe niso nastale samo iz umetniških potreb pračloveka, ampak so bile predvsem odraz njegovega verovanja in pogleda na svet. Primitivni človek, ki ni ničesar vedel o fizikalnih in fizioloških zakonih prirode, je že razmišljal o skrivnostih življenja in smrti ter iskal vzročne zveze med različnimi pojavi. Kakšna je razlika med življenjem in smrtjo? V gibanju ne. ker človek miruje tudi, kadar spi. Ostane samo dihanje. Človek živi, dokler diha, umre pa, k« preneha dihati, ko ga zapusti tisto nevidno, ki je v njem dihalo. To osnovno spoznanje primitivne logike je človek prenesel tudi na druge živi okrog sebe, na živali, na drevje, celo na vodo (od kod dobiva studenec vodo?) in postopoma še na dolgo vrsto življenjskih pojavov. To stopnjo spoznavnega razvoja človeka imenujemo animizem. Odraža se tudi v jeziku; v slovenščini je n. pr. duša, duh isti koren kakor dih, dihati, latinsko: animal žival, anima duša itd. Vsake katastrofe, bolezni, smrti, dobrega ali zlega slučaja je postala kriva ta nevidna idejna fikcija, »duša« te ali druge stvari, kateri se je človek zameril ali prikupil, ter sc 11111 je maščevala ali 11111 izkazala svojo naklonjenost. Zato je že paleolitski človek iskal načinov, da bi pomiril nevidne sovražnike, ki so ga obkrožali, ali jih vsaj naredil neškodljive. Iz tega prizadevanja se je rodila najstarejša človeška veda, črna magija, čaranje in zagovori. Ko je pračlovek risal živalske podobe na stene svojih jamskih bivališč ali na orjaške živalske kosti, je veroval, da bo tako »zagovoril« duše pobitih živali, ki mu poslej ne bodo mogle škodovati, obenem pa si je hotel na ta način že v naprej zagotoviti plen. (Prim. G. H. Luget: L’art et la religion des homines fossiles. Paris 1926.) Ker je to počel stalno, se je risarska tehnika paleolitskega človeka razvila do takšne popolnosti, kakor 11. pr. v naših dneh pisava. Tudi magični lovski plesi, kakor jih še danes najdemo pri številnih primitivnih rodovih, so imeli enak namen zagotoviti duše živali pred lovom in jih prav takšne kakor danes najdemo upodobljene že na slikah jamskega človeka. Paleolitska risba človeka, ki pobira čebelam med, ne more biti torej nikakšen dokaz za starost čebelarstva. Priča nam samo, da je človek že od nekdaj poznal čebele in jim pobiral med. Če bi takrat že čebelaril, ne bi čutil potrebe, da bi jih upodobil. Lahko pa sklepamo, da je moralo biti pobiranje medu za jamskega človeka prav tako nevarno in tvegano podjetje kakor lov 11a orjaške sesalce. Poleg tega pa je moral biti med izredno važen živež, najbrž najizdatnejši med redkimi hranili, katera so se dala shraniti na zalogo. Zato ni nič čudnega, da so čebele zavzemale važno mesto v animističnem pojmovanju pračloveka. Sledove animističnega verovanja v zvezi s čebelo najdemo pri mnogih narodih v različnih dobah. Pri Slovencih spominja nanj staro čebelarsko izročilo, da čebela ne pogine, ampak umre kakor človek. Tisoč let krščanstva čebeli ni moglo odvzeti duše kakor vsem drugim živalim! Kasnejša verstva so seveda silno komplicirala prvotni animistični nazor in prisodila čebeli različna magična svojstva. V grških pravljicah najdemo sledove verjetno predgrškega, splošno sredomorskega mita, da so čebele nastale iz trupla bika. Pri mnogih narodih je čebela smrtni poslanec, usodni ptič, ki odnese dušo. Številni amuleti v obliki čebele so bili najdeni na grških in maloazijskih tleh, prav tako tudi na pečatnikih starih Sumerijcev v Mezopotamiji. Znan je čebelji demon z Rodosa, pomen čebele v kultu boginje Artemide Efeške, efeški uovci s sliko čebelfe itd. Toda vloga čebele v posameznih kultih je preobširna, da bi jo navajali tukaj. (Podrobnosti glej: H. Ransome: The Sacred Bee in ancient times and folklore. London 1937.) Čeprav je slika v Cuevi de la Arania edinstvena svoje vrste, imam« vendar tudi še druge, dokaj stare dokaze, da je človek že od nekdaj poznal čebele in jim pobiral med. Ko so začeli pri preiskovanju arheoloških najdišč uporabljati tudi kemično analizo, so večkrat na črepinjah posod iz starejše kameno dobe odkrili sledove medu. Že sama beseda »med« mora biti silno «tara. Izvajamo jo iz korena *inedhu- »sladek«, tako 11. pr. staroindijsko: madhu, staroperzijsko: madu, toharsko: mit (mol), grško: [iiiki »vino«, staro-visoko nemško: meto »medica«, litavsko: medüs »med« in middüs »medica . V semitskih jezikih najdemo soroden izraz: metek sladek«. A bližnjem sorodstvu z gornjim izrazom mora hiti tudi latinsko: mel (rodilnik: mellis). albansko: mjal, grško: »med«, gotsko: milith, armensko: melr. keltsko: mil itd. Toda tudi ugrofinski jeziki kažejo indoevropskim sorodne izraze, n. pr. finsko: mat, malja, madžarsko: meze itd. Brez dvoma so vsi ti izrazi dediščina prastare pred indoevropske in predugrofinske jezikovne povezanosti, katera se da ugotoviti samo pri nekaterih sicer redkih, vendar važnih besedah osnovnega jezikovnega zaklada. Vmes najdemo tudi drugačne izraze, za katere ne moremo danes več ugotoviti izvora, kakor 11. pr. nemško: honig (angl. honey, švedsko: homing), dalje slovansko: strr.d'b (strd) ali starorusko: svepet'b »med divjih čebel« in še nekatere druge, ki so bržkone jezikovni ostanki že davno izumrlih narodov neznanega porekla, ki so nekoč prebivali 11 a tem ozemlju. Medica je nesporno najstarejša alkoholna pijača, katero je človek poznal. (Glej klasično delo Viktorja Hehna: Kulturpflanzen und Hausthiere. Berlin 1874, ali za novejšo literaturo A.Maurizio: Geschichte der gegorenen Getränke, Berlin 1933.) Zato ni nič čudnega, da se nam je ista beseda ohranila pri posameznih narodih v obeh pomenih »med« in »medica«. S kulturno-zgodovinskega stališča je zanimivo tudi ime čebele. Z isto osnovo kakor v besedi med imamo opraviti v grški besedi: (liili-rfa) albansko: mjaltse. armensko: mehi. staroindijsko: madhukas. Te izraze tolmačimo navadno kot »medena muha«. Podobni so tudi izrazi v ugrofinskih jezikih, finsko: mehi-lüinen; madžarsko: meh, mordvinsko: liiekš, votja-ško: muš, čeremiško: miikš. S precejšno verjetnostjo sklepamo, da je moralo biti ime čebele nekoč tabu, kakor je še danes pri Ceremisih. (Glej: A. Gauthiot: Les iroms de l abeille et de la ruche. M. S. L. XVI.) Tabu imenujemo pri vseh narodih razširjeno vero, da je nevarno izgovoriti ime kakšnega bitja, ker bi to lahko slišalo in se utegnilo maščevati. (Če o volku govoriš, volk pride.) Tabu je 11. pr. slovanska beseda medved. Ker so se ga bali, ni nihče izgovoril pravega imena, ki se je popolnoma pozabilo. Ostal je samo opisni naziv niedojed. iz česar se. je razvilo medved. Pri Slovencih so enakega porekla izrazi: kača. mačka, hudič in še nekateri drugi. Slovanski izrazi za čebelo (rusko: riMejia, poljsko: pezola, češko: včela. lužiško-srbsko: pčola, čola, polabsko: čuola, bolgarsko, srbsko: imena) so se kakor slovensko čebela razvili iz osnove *bl>čela (to je verjetneje kakor bbčeia). Izvajamo jo iz korena "lihi- ali s prevojno stopnjo * bhei- kakor litavsko in letonsko: bi tis, staroprusko: bitte, starovisokonemško: bini (nemško biene, angleško: bee itd.). Najbrž spada k istemu korenu tudi latinski naziv za trota »fucus«. Deblo * bhi- pomeni »brenčati«, »brneti«, »drhteti«. Najbrž je to onomatopoetični izraz, s katerim so nekoč nadomestili staro ime, ki je postalo tabu. Podobne tvorbe najdemo tudi v sanskrtu: bhramarah ali bambharah poleg drugih nazivov, madhükas, saraj ali alih. Zadnje je v sorodu s perzijskim: ang, latinskim: apis ali egipčanskim: ap en abio, ki prav tako pomeni medena muha«. Beseda je bržkone tudi prastari tabu. ki kaže 11a jezikovno in kulturno sorodstvo starih prebivalcev Evrope t? pred prihodom Indoevropejcev, tako imenovanih Alarodov s prednjeazij-skimi in deloma tudi afriškimi jezikovnimi skupinami, s Semiti in Hamiti. Tudi balkanski Slovani pogosto uporabljajo besedo »muha« za čebelo, kar kaže na mlajši tabu, ki pa ni bil več tako močan, da bi izpodrinil starejše ime. Ker ne poznamo prvotnih imen za čebelo, seveda ne moremo sklepati o njih. Zapeljiva, toda popolnoma nedokazljiva bi bila misel, da bi stari etruščanski koren * me^l- »narod« preko neznanih imen za čebelo spravljali v zvezo z izrazi za med. Tudi trot je označen podobno kakor čebela. Slovansko ,vtrollt'b izvajamo iz * tramtos, podobno: träna, nemško: Die Drohne. Koren je isti, kakor v besedi »tresti«. Vendar lahko opravičeno sklepamo, da so izrazi za trota mnogo mlajši kakor za čebelo in da tukaj nimamo opravka s tabu, ampak je trot označen samo po načinu svojega leta. Vso osnovno čebelarsko izrazoslovje kažo izredno starost in sega daleč nazaj preko obdobja formiranja nam poznanih jezikovnih skupin. Tudi slo- iMinniiiii o'u 4. slika: Čebele lia novcih.iz antičnega Dyrrhachia (A. f. B. 1936. str. 288). 5. slika: Čebelji demon z otoka Roda (A. f. B. 1037, sir. 69). vanski i/.iaz za vosek (staroslovansko: voski>), ki ga najdemo že pri Germanih (nemško: wahs) in Baltih (litavsko: wäskas), po vsej verjetnosti ni indoevropski in ga navadno pripisujemo starini prebivalcem Evrope. (Glej: Dr. K. Oštir: Etnolog 11. 66 in Archiv za arb. starinu T. 102.) Latinski izraz cera tudi ni splošno razširjen; najdemo ga še v grščini xr,po; in v narodnem litavskem izrazu: kuriš. Brez dvoma pa mora biti pridobivanje voska mnogo mlajše kakor uporaba medu. Najstarejšo voščeno svečo na evropskih tleh jo izkopal arheolog Zavitnjevič v kurganih pri Gnezdovu. (Glej: Trudy XII. arh. s. Harkov I. 108.) Vsi ti drobci nam pa seveda ne povedo ničesar o vprašanju, kdaj je človek udomačil čebele. Kakor sklepamo danes, človek ni začel gojiti nobene živali iz potrebe, čeprav bi se nam to zdelo najbolj logično, ampak iz kultnih razlogov. Nešteto imamo dokazov za to mnenje; naj omenim samo položaj, katerega še danes zavzema govedo v Indiji. Težko je dvomiti, da bi bile baš čebele izjema. Nimamo pa prav nobenih podatkov, kje bi se to najprej zgodilo in v kakšnih okoliščinah. Izvajanja dr. Armbrusterja v seriji razprav v »Archivu für Bienenkunde« niso, kakor sem že omenil, prinesla nobene jasnosti k temu problemu. Za starejšo dobo nam manjka virov in zato se moramo omejiti samo na domneve. V antičnem svetu reja čebel verjetno ni bila splošno razširjena preko prvega tisočletja pred našim štetjem. Stari Sumerijci so že poznali med. toda čebel še niso gojili. O Babiloncih vemo, da so poznali med divjih čebel, katerega so dobivali z gričevja, ki na severni strani obkroža Mezopotamijo. Stari Asirci so v medu konservirali meso. Med je moral biti nekoč važno sredstvo tudi za balzamiranje trupel. Ne vemo sicer, kako so ga uporabljali, vendar imamo v antičnih literaturah več opazk, ki se nanašajo na to vprašanje. (Glej n. pr. Lueretij: De rerum natura III. 891.) Egipčanski reliefi iz Abusirja, približno iz sredine tretjega tisočletja, nam po vsej verjetnosti res predstavljajo stiskanje medu ali pripravljanje medice, precej problematično pa je mnenje, da imamo na teh shematičnih plastikah že prikazano gojenje čebel v panjih. Številni mlajši dokazi iz drugega in prvega tisočletja seveda ne vzbujajo nobenega dvoma. Toda če smo še tako oprezni, moramo vendar sklepati, da imamo v mediteranskem pasu sem in tja opraviti že s starejšim čebelarstvom, čeprav morda samo v kultne namene. Zanesljivejše podatke imamo šele iz prvega tisočletja pred našim štetjem. Pri Grkih Homer še ne omenja čebeloreje, čeprav govori na nekem mestu v Iliadi o Ahajcih, ki so se vsuli na zborovanje kakor čebele iz skalne dupline. Prva poročila najdemo šele v Hesiodovi pesnitvi iz sedmega stoletja: Erga kai Hemerai (Dela in dnevi), k jer že omenja čebelarjenje v koših in razlikuje tudi že čebele in trote. Po stari grški pravljici je bil začetnik čebelarstva bajeslovni Aristaios, katerega so nimfe z imenom Brissai naučile skrivnosti čebelarjenja (v imenu Bpfacai vidi dr. Karel Oštir prav tako kakor v ’'Erpstfo; »Efez« isti koren kakor v lat. apis »čebela«). Po pravljici pa je isti Aristaios tudi začetnik sajenja oliv in pridobivanja olja. \led obema gospodarskima panogama je morala biti neka zveza. Kdor je nasadil olive, je bil sedem let brez dohodkov; ker oljka rodi šele po sedmih letih, ima verjetno stara pripovedka nekaj realne osnove (glej V. Helm: Kulturpflanzen und Hausthiere, 116). Vendar pa mora biti gojitev oljke znatno starejša kakor čebelarstvo v pravem smislu besede. Kasnejših podatkov je vedno več. Iz helenistične dobe (po Aleksandru Macedonskein) imamo podatke o gojenju čebel v lončevinastih posodah. Stari hetitski zakonik iz Prednje Azije (ki pa ni tako star, kakor so mislili sprva in kakor omenja dr. Arm-bruster) navaja že kazni za krajo panjev. V začetku prvega tisočletja pred našim štetjem je moralo bili torej čebelarstvo že splošno razširjeno po vsem antičnem svetu. Po čebelarski tehniki pa sklepamo, da mora biti čebelarstvo v severnejših predelih Evrope mnogo starejše kakor v mediteranskem pasu. Pri starih Grkih imamo več poročil o uvozu medu iz barbarskih severnih dežel. Herodot omenja po traških virih bogastvo čebel v pokrajinah severno od Istra (današnje Donave). KI. Aelianus govori o velikih množinah čebel v gozdovih Skiti je (današnje Rusije). Pausanias nam pove, da so Grki uvažali najboljši med iz dežele Alazonov ob gornjem Dnestru. Med je bil eden najvažnejših izvoznih produktov iz severnih dežel Evrope v starem veku. Kako stari so morali biti ti trgovski stiki, nam najlepše pričajo najdbe jantarja, za katerega z gotovostjo vemo. da ga ni najti wsiwT‘'9$ nikjer drugje im svetu, kakor oh Baltskem morju, jantar so našli v starih egipčanskih grobovih že iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, v mikenskih grobovih pa iz druge polovice drugega tisočletja. X veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da tudi izvoz medu iz pokrajin severne Evrope ne bo mlajši in da se je tudi gojenje čebel polagoma širilo iz gozdnatih predelov na severu proti jugu Evrope. Eno najtežjih vprašanj etnološke vede je ugotavljanje prebivalstvu ' vzhodni Evropi za to zgodnjo dobo. O narodih, ki so nekoč živeli na tem ozemlju, vemo toliko kakor nič. Najstarejše poročilo nam je zapustil grški zgodovinar Herodot iz petega stoletja pred našim štetjem. Sporočil nam je 6. slika: Detajl staroegipčanske stenske slike iz groba Puha.se, dvornika kneginje Nitotrix za vlade Psametiha I. okoli 1.600 pred našim štetjem (Archiv fiir ßienenktindc I'fSI. str. 249). kopico imen. s katerimi si pa največkrat ne vemo pomagati. Sedem sto let mlajši rimski satirik Lucian je sicer Herodota proglašal za lažnjivca. vendar mu verjamemo do neke mere. Mnogo mu je manjkalo do kritičnosti, kakršno zahteva moderna veda, in njegova poročila so tem bolj nezanesljiva, čim bolj se odmikamo od takratnega, Grkom poznanega sveta. Sporočil je potomcem vse, kar je slišal. Nekaj osnove je v vsaki njegovi trditvi, toda o narodih vzhodne Evropo nam je v svojih poročilih zapustil zmedo (kar je dejansko najbrž tudi bila). V kolikor se njegova poročila ne strinjajo z izjavami kasnejših grških in rimskih geografov in zgodovinarjev, je to lahko tudi posledica številnih migracij, katere je od stoletja do stoletja preživljalo obširno ozemlje vzhodne Evrope. Nekje v (oh predelili moramo iskati tudi zibelko Slovanov. Herodot ji! 1 še no omenja. Prva poročila o lijih imamo šele >00 let kasneje pri rimskili avtorjih, ki jih imenujejo sicer Venede. vendar so po vsej verjetnosti pod tem imenom mišljeni Slovani. (Omenja jih Plinij leta 77. po našem štetju. Tacit leta lJ8. in Ptolemej leta 172.) Kaj več pa zvemo o njih šele v VI. in VII. stoletju. i\i pa izključeno, da so tudi pri Herodotu mišljeni Slovani pod tem ali drugim neznanim imenom. Herodotovi nazivi narodov so po večini grški — tako so pač razne narode imenovali prebivalci v tej ali drugi grški koloniji in nam povedo kaj malo. Starejši znanstveniki so iskali Slovane zdaj v Škilili (ki so bili verjetno iranski rod), zdaj v Venetih (po katerih imenu so prikrojeni nemški naziv i za Slovane: Wenden, vv indisch), za katere pa sodimo, da so spadali med nlarodske narode z njimi so se šele kasneje pomešali Slovani največ pa v Alazonih in Karpili (Karpati), o katerih danes ne vemo ničesar. V zadnjem desetletju tik pred vojno in tudi že sedaj po vojni je vprašanje porekla Slovanov znova stopilo v ospredje. Kogar zanimajo la vprašanja, bi ga opozoril na predvojno Spechtovo študijo o jezikih, ki poznajo glagole na -e (III. glag. vrsto), v časopisu Indogermanische Forschungen in na povojna dela ruskih etnologov in zgodovinarjev, predvsem Dcržavina iu Udaljcova ter na temeljiti pretres vseli najnovejših teorij Ceha Polaka v Časopisu modernich filologu. 1946. Pri vsem tem obširnem in zamotanem vprašanju je gotovo samo eno. Predvsem so bili Slovani kulturni dediči večine neznanih izginulih narodov in narodičev indoevropskega, ugrofinskega, uralo-altajskega in kdo ve kakšnega porekla, še, ki so nekoč prebivali na lem obširnem ozemlju med Uralom in Šuinavo. Kakor sklepamo, se je nekoč tukaj začelo gozdno čebelarstvo, v katerem vidimo danes najstarejšo čebelarsko tehniko. Čebele le redkokje in samo na posameznih, ne obširnih ozemljili segajo preko Urala na azi jska, tla. Sibirsko in vzhodnoniorsko čebelarstvo je vsekakor mlajšega datuma. V Aziji so le nekatera ozemlja primerna za čebelarstvo. To je predvsem prednja Azija, pas od Kavkaza do Mezopotamije in severni Iran. Do Kitajske, kjer imamo tudi sledove dokaj stare čebelorejc, je pas, v katerem čebela lahko uspeva, večkrat prekinjen. Žal pa v Ljubljani nimamo prav nobene literature o čebelarski tehniki pri oddaljenejših azijskih narodih. Popolnoma izključeno ne bi bilo tudi mnenje, da so ljudje začeli izkoriščati čebele na dveh ali več različnih krajih, neodvisno drug od drugega. Pomisliti jo treba, da so našli sledove nekakšnega razumnega izkoriščanja neželatih ameriških sorodnic naše čebele trigon in melipon pri srednjeameriških kulturah pred Krištofom Kolumbom. Kot najugodnejši za čebele pa se sam po sebi ponuja prostrani, strnjeni gozdnati bazen v vzhodni K v ropi, tudi če ne bi bilo številnih etnografskih sledov, ki govore za to domnevo. Ko se stari. Slovani pojavijo v zgodovini, srečamo pri njih že visoko razvito čebelarstvo. Po poročilih arabskih popotnikov iz konca prvega tisočletja po našem štetju so pridelovali naravnost bajne zaloge medu in medice. Iz desetega stoletja imamo že zanesljiva poročila o poklicnih čebelarjih, tako imenovanih brtnikih, ki so bili sužnji ali svobodni in so za svoje kneze oskrbovali čebele po gozdovih. (Glej: L. Niederle: Slovanske staro-žitnosti, Oddil kulturni III. I. Poglavje o čebelarstvu.) (Dalje prihodnjič.) Mihelič Stane: Kako so opazovali praho matice leta 1769. Medtem ko so hoteli nekateri sotrudniki »Slovenskega čebelarja« ob dvestoletnici rojstva A. Janše prikazati Janšo kot nekakega čebelarskega genija, ki nima predhodnikov in enakovrednih vrstnikov, sem v svoji brošuri o Janši, ki je izšla leta 1934., zapisal naslednje: »Janša je črpal svoje čebelarsko znanje iz nenapisanih modrostnih knjig slovenskega naroda. Njegovo življenjsko delo je koreninilo v čebelarskih izkušnjah slovenskega kmetskega kolektiva, ki so se sporočale in izpopolnjevale od roda do roda, dokler jih ni poklicani poedi-nec ponesel v svet...« Te moje ugotovitve tedaj niso bile neutemeljene, vendar pa jih nisem mogel v zgoraj navedeni brošuri še posebej podpreti. Kot majhen prispevek k temu naj ob 50 letnici »Slovenskega čebelarja« objavim dvoje nad vse zanimivih člankov (seveda v prevodu)) iz leta 1771., od katerih je prvega napisal Humel, mestni kirurg v Ljubljani, drugega pa kot nekak odgovor na prvega P. Pavel Glavar. Humlov članek z naslovom »Pracktische Eröffnung daß d. Weiser wirklich von den Thrünen außer den Bienenstock befruchtet wird« je izšel pri nas prvič v tisku jezikovno popravljen v Wöchentliches Kundschaftsblatt des Iler-zogthmus Krain auf das 1775ste Jahr, 21. št., v Ljubljani dne 27. maja na str. 321—324, medlem ko ga je že leta 1773. objavil Schirach na str. 64—71 v svojih znamenitih »Abhandlungen und Erfahrungen der oeconomischen Bienengesellschaft in Oberlausitz (Gorenja Lužica). Kar se tiče Glavarjevega članka, doslej nisem mogel ugotoviti, ali jo bil morda tudi objavljen v kakšnem tujem čebelarskem listu (pri nas ni bil!). Vsekakor sem ugotovil, da je bil P. P. Glavar povezan s Schirachom, saj bi ga drugače ta ne bil imenoval kakor tudi Scopolija za častnega člana Čebelarske družbe v Gornji Lužici na Saškem. Vsa zadeva je toliko bolj zanimiva, ker kaže sled, po kateri so prodirale naše čebelarske izkušnje v svet deloma že pred nastopom Janše na Dunaju, deloma pa vzporedno z njim. V obeli primerih je praha tako resnično in tako prepričljivo opisana, da bi še danes ne mogli nič popraviti ali dopolniti. Iz Glavarjevega članka moremo posneti, da praha matice zanj ni nobeno odkritje, ker to vedo že davno »izkušeni čebelarji z Gorenjskega«. Peter Pavel Glavar Po vsem tem nam more biti samo žal, da ni izdal svoje učne knjige »O praktičnem splošnem čebelarstvu« in da se je izgubil tudi njegov prevod Janševe knjige »Razprave o rojenju«, ki ga je opremil s svojimi pripombami. Prav gotovo bi bili našli v teli delih še večje dokaze za to, da partlienogeneza našim čebelarjem že tedaj v praksi ni bila neznana in da danes pripisuje po krivici čebelarska zgodovina marsikatere zasluge in »izume« ljudem, ki so svojo učenost pobrali pri nas. Sporočilo iz prakse, da matico res troti zunaj panju obhodijo Splošno je sedaj znano, da jc matica za blaginjo in uspevanje panja nujno potrebna; pri vseh praktičnih in učenjaških poskusih pa ostane vendarle zmeraj nerešeno, od kod pravilna čebelja zalega, in ali matico troti obhodijo ali ne. Neka vrsta radovednosti mo je gnala, da sem bil v svojem malem čebelnjaku na ta sporni predmet bolj pozoren, in postal sem tako srečen, da moje prizadevanje, kakor kaže sledeče pojasnilo, ni bilo zastonj. Ko sem dobil 23. junija 1769 drugea, sem naslednji dan opazil, da so se čebele prašile, obenem pa sem videl matico na bradi. Komaj pa sem si jo dobro ogledal, je zapustila panj in zletela v zrak. Čebele so bile pri tem zelo nemirne; tekale so ob panju sem in tja, kakor da bi hotele zaradi odhoda svoje vladarice žalovati in tarnati. Cez pol ure je prišla matica, ne da bi bilo opaziti na njej kako izpremembo, zopet nazaj; zlezla je takoj v panj, kamor ji je sledilo tudi okoli 40 čebel. Ta pojav mi je bil kljub mojemu petletnemu čebelarjenju popolnoma tuj. Zato nisem odlašal, da bi se z nekaterimi skušenimi čebelarskimi očanci, katerih je tu v deželi zelo veliko, o tej okolnosti ne porazgovoril. Pa sem soglasno za odgovor dobil, da jim je to že davno znano, da so videli v tem vselej dobro znamenje, če je matica tako zgodaj izletela na praho in z belim ustjem domov prišla. Vendar pa da ni znano, ali prihaja to znamenje združitve od kako žuželke ali od vpliva takšnega cveta, da pa je gotovo, da se matica, če to znamenje domov prinese, ne prikaže več, čeprav je prej, preden je to dobila, do trikrat ali pogosto še večkrat izletela. Ko sem vse to slišal, je bila moja radovednost tem bolj vzpodbu jena in podvojil sem svoje raziskovanje s še večjim prizadevanjem, ko sem 5. juli ja dobil novega drugea. Prvi in drugi dan ni bilo nič opaziti; čebele so izletavale zelo plašno. 3. dan kot 7. dan meseca je prišla matica proti 2. uri po predidočem močnem brenčanju na brado, lezla nad 15 minut z nje na panj in s tega zopet nazaj na brado, končno se je vzdignila v višino in letala nekaj časa v krogu okoli, z glavo k njemu obrnjena, kakor bi hotela panj opazovati, da bi ga pri vrnitvi ne zgrešila; potem je odletela in prišla čez eno uro taka, kakor je bila prej, torej brez kakršnega koli znamenja zopet domov. 8. in (). pa ni bilo nič opaziti, kajti vreme je bilo zelo oblačno. 10. pa je postalo nasprotno zelo jasno, sončno in soparno. Ob l.uri so se začele čebele kakor zadnjič prašiti; tudi matica je prišla na brado, opravila zopet prejšnje slovesnosti in odletela. Tukaj sem jo imel večkrat priliko natanko opazovati in našel sem jo še zmeraj nespremenjeno; v 28 minutan nato je prišla zopet nazaj, toda vsa drugačna kot prej, ko jc odletela, kajti spolovilo je bilo belo, zelo dvignjeno in razširjeno, tudi je šla popolnoma inedlo s poklapanimi krili po bradi v panj, kamor ji je sledilo zelo mnogo čebel, ki so vse s krili muhale, kakor da bi hotele s tem kazati veselje nad prihodom svoje matice. (n tako sem tudi po tem času in pretekla leta v glavnem večkrat opazil isto, razen da so se včasih razlikovale postranske okolnosti. Pri vsem tem mi je ostalo vendar še zmeraj neznano, od kod dobi malica to znamenje sprašitve, dokler mi ni končno častivredni duhovnik v samostanu visokega plemstva v Mekinjah Matej Forlani, ki je v pravem čebelarstvu z dolgim izvrševanjem postal zelo slaven, s pripovedovanjem svojih opazovanj v tej zadevi razvozlal vozla. Moja navedena opazka, je rekel, mu ni pruv nič novega, ker ve, da j ft to med svojim 22 letnim čebelarjenjem videl nad 40krat in da lahko pri tem vselej opazujemo, da čebele iz drugcev in trctjecev ne prihajajo prej z obnožino domov, dokler matica ni obhojena; od kod pa znak sprašitve dobi, je pojasnjeno iz tega, kako je v 5 letih pri vročeni poletju dvakrat opazil, da je velika kepa trotov pred čebelnjakom padla na tla. To kepo je prijel in, ko jo je preiskal, jc našel obakrat v sredi matico, s katero jc bil vselej po načinu metuljev trot tesno združen. Iz tega razkritja zcluj morebiti nekaterim učenim raziskovalcem čebel ne bi> težko marsikaj sklepati, do kamor še moja omejena znanost ne more prodreti. T.e to naj mi bo dovoljeno domnevati, da je to, potem ko sem ponovno sam videl, kako gre matica pri vsakem drugem roju na praho in da jo po razkritju zgoraj imenovanega prijatelja res troti zunaj panja obhodijo, tudi večinoma vzrok, zakaj panji večkrat ostanejo brez matice; komu ni znano, kako raznovrstnim nezgodam je ta nežna samica v zraku in vremenu izpostavljena? In kako luliko pri vrnitvi svoj lastni panj zgreši in jo na drugi bradi lahko umorijo. Prav tako se lahko zgodi, če med cvetenjem ajde. to je na koncu avgusta ali v začetku septembra, kuka družina roji, tla materni panj navadno ne napreduje, ker je takrat malo ali pa sploh nič več trotov. To naj mi bo za zdaj dovolj, potem ko sem zgoraj iz svoje in drugih izkušeni ugotovil, da obhodijo matico troti, in sicer samo zunaj panja. Zdaj bi končno rad vsakega raziskujočega prijatelja čebel prosil, naj se ne neha truditi, če mu morebiti poizkus takoj prvič ne uspe po želji, tistim pa, ki matici sprašitev po trotih še zdaj bodisi popolnoma ;ili deloma odrekajo, priporočam la poizkus prav posebno. In ker se bodo pri tem prepričali, da je drugače, upam na njihovo pravičnost, da za. naprej ne bodo dvomili: kako zelo so sc ljudje motili pri poizkusih, pri katerih so matici zmeraj branili odleteti na praho. Glavarjevo pismo Kmetijski družbi Nekega tukajšnjega anonimnega gospoda Humla*, mestnega kirurga iu posebnega prijatelja čebel, lužiški Čebelarski družbi podano in meni po slavni Kmetijski družbi blagohotno za pregled in morebitne pripombe izročeno poročilo iz prakse, da matico troti zunaj panja obhodijo, zasluži vse priznanje, kajti ne le, da mi je več zaupanja vrednih in izkušenih čebelarjev z Gorenjskega to zatrjevalo, ki so tako resnično združitev večkrat videli, ampak sem se tudi sam po lastni izkušnji v svojem 27letnem gojenju čebel popolnoma prepričal, da ta prej dvomljivi predmet ne more biti več sporen; vendar pa se mi zdi potrebno, da neke druge okoliščine, ki jih neimenovani gospod navaja, deloma spremenim, deloma pa izpuščene dopolnim, da to najvažnejšo točko čebelarstva, ki je ostala toliko stoletij v temi nevednosti nepojasnjena, bolj potrdim. Da temu zadostim, trdim predvsem, da matica po sprašitvi ne dovoli več združitve, da razen z rojem sploh ne zleti več iz bivališča, vendar pa vse življenje plodna ostane in nešteta jajčeca v celice zleže; da celo s prepogostim poleganjem jajčec tako oslabi in se tako utrudi, da umrje in se z zaleganjem kakor čmrlji usmrti: to in drugo razlagam v svoji učni knjigi »O praktičnem splošnem čebelarstvu«, ki jo pravkar pišem. Zatorej, ker obenem s prvini rojeni stara matica odleti, se ta v novem bivališču do zopetnega rojenja vsakršnega izletanja vzdrži in je z leženjem jajčec tako zaposlena, da čebelice, komaj morejo zadosti celic zgraditi, in sem v komaj začetih celicah že res našel poležena jajčecu. Rekel sem pa v splošnem •— kajti, če prvemu roju vreme nekaj dni bruni izleteti, ali če je stara matica za to pretrmasta, jo velja to življenje in zarod izroji z mlado, kar se spozna po predhodnem petju; zato se take matice tudi pevke imenujejo in morajo, čeprav so to prvi roji, enako kakor pri poznejših rojih v združitvi s troti za poleganje jajc sprašene biti. Vse novorojene matice, ki naj skrbe za razplod čebeljega rodu. kajti odvišne so v kratkem pomorjene, morajo biti za to po samcih obhojene. Času za to ne moremo z gotovostjo določiti, vendar v splošnem se zgodi to vselej v prvih l-l dneh, če je vreme ugodno; kajti nekatere so tako pohotne, da smo jih videli že z mesta, kamor se je roj usedel, k združitvi odleteti, druge pa bolj mrzle narave, da veliko pozneje ali pa sploh ne gredo na praho; v zadnjem primeru se dnevno zmanjšuje zarod, ker ni prirastka, in mora končno poginiti. To in drugo sem to leto, ki je bilo za čebele zelo slabo, opazil. Opazil sem, da so deloma roji šele ob cvetju ajde napravili nekaj zalege, pri dveh pa sem našel, čeprav sta dovolj satovja zgradila in že nekaj medu nabrala, ko sem ju znotraj ogledoval, sicer matico, ampak nič zalege; brez dvoma je to znak, da matica še ni obhojena; oba ta roja so po dveh mesecih, ko je nehala ajda cveteti, družine drugih panjev napadle, oplenile in pomorile. * Humel je najbrž psevdonim (izmišljeno ime); drugače bi ga Glavar ne mogel imenovati anonim (brez imena, neimenovani). Popoldanska (lobu plašen ja pri toplem sončnem vremenu Inez vetra med prvo in tretjo uro je pravi čas za izlet mutice k oblioji. Pri žrelu pride prav počasi iz panju, obstane zu kratek čas in ogleduje svoje stanovanje, da i>i ob vrnitvi laže našlu pot, potem se dvigne v višino in odleti zelo urno. Tukaj navaja neimenovani gospod neko okoliščino, ki je ju/, nisem opazil, du so namreč čebelice pri odleln mutice zelo vznemirjene, du tekajo ob panju sem ter tja in da /uradi njene od-duljitve žalujejo in tarnajo. Jaz — du po pravici povem — sem nasprotje tega ve<’-krut videl; da so se čebele pri odletu matice kazale popolnoma mirne, kakor da I>i tega. niti ne bile opazile: pač pa se to zgodi, če matica odlaša ob nuvudnem času se vrniti; zaradi sumu. du je zgubljena, začno v notranjosti panja nenavadno šumeli, v panju se popolnoma razpiše, tekujo iščoč jo sem ter t ja. prilezejo tudi k žrelu in begajo po bradi, kakor da bi hotele rojiti, z edino razliko, da od tam ne odletijo, umpuk se zopet vrnejo noter; du. odletijo celo k sosednemu panju, kakor du bi jo hotele zapustiti, kar se tudi ne le enkrat zgodi: če pa pride matica med tem ulurinom domov, brž ko se dotakne deščice, to opazijo. Na mah je vse mirno znotraj in zunaj panja, svoje žalostno šumenje spremenijo v nuvudno, da bi izpričale svoje veselje, stojijo živahno na nogah z navzgor privzdignjenim zadkom in pahljajo veselo s krili, kar sem večkrat občudoval, ko sem matico, ki je padla v travo, našel in pred žrelo postavil. Nasprotno pa, če se delj zamudi — in če družina ne zapusti tukoj svojega panja in se pridruži sosednim — traja alarm vsekakor nekaj časa. vendar čedalje bolj pojema. Med tem nemirom po eni uri od izgube, ko so matico že popolnoma pozabile, prevzamejo čebelice rade volje tujo matico, če pa ta čas prezremo, je roj zgubljen. Čebele ne potrdijo več tuje matice, če jim jo pozneje pridenemo, kajti medtem so že začele mludo matico vzgajati, iz česar pa ih; bo nič, ker se bo iz novozgrajene kraljevske celice izlegel trot. Drugače je pri plemenskih čebelah, če zgube matico; te najdejo, če je zgubljena matica nedavno že leglu jajčecu, ker je bila sprašena, preko 2 ali 3 dni staro ličinko med njimi, vzgojijo iz nje mludo malico. iu če ta srečno izleze, odleti na praho, in če se zdrava vrne. si je družina sama pridobila novo vodnico. Koliko časa pu matica zunaj panja ostane ali koliko časa je treba za njeno sprušitev, se ne da določiti, temveč se ravnil po tem, če ujame priliko združiti se s troti. Včusih se vrne že čez četrt ure, če sc je hitro zgodilo, drugič pu čez eno, dve uli tudi več ur. Včasih se vrne celo. ne da bi kaj opravilu; zuto izlet tuko dolgo ponavlja, dokler ji ni popolnoma zadoščeno. Pred dvema letoma sem neki drugi roj z odvišno matico in prgiščem čebel ujel ter ga v stekleni omarici obenem s koščkom medenega, satu na okno postavil, du bi ga opazoval. Drugi dun popoldne sem videl mntico izleteti. Ker je zapustila 3 pure čebel, sem sumil, du so vse skupaj ušle. Sumnju je bila tem bolj upravičena, ker so do večera tudi ostule čebelice izginile. Toda motil sem se. kajti matica je izletela le na praho. Prihodnji dan zvečer sem jo namreč nepričakovano opazil sedeti z mnogo bolj belim zadkom nad omarico» obdano od dveh čebel, iu jo dal nuzuj noter. Todu tretji dnn je med, ki je bil tam. privabil tuji; čebele in te so matico popolnoma pokončale, ker je nekaj domačih čebel ni moglo braniti. Popisani dogodek, ki se je zdel neimenovanemu gospodu pri njegovem čebelarstvu popolnoma tu j, gu je pripravil do tega, da se je posvetoval* z nekaterimi izkušenimi sodeželani. ki so mu soglasno povedali, da je to znak resnične sprašitve. če namreč pride matica z belim ustjem domov; tudi da ne odneha od izletanju prej. dokler ne prinese tega znaka s seboj, potem pu se ne prikaže več. 'Ca novica je zbudilu v gospodu radovednost, na kakšen način in s kom se tu združitev mutice zgodi. Zuto je podvojil svoje raziskovanje, dokler ni istega leta dobil drugea in tretjega dne opazil, du je mutieu proti drugi uri popoldne po predidočem močnem brenčanju prišla na brado, nad 13 minut dolgo s ti; na punj in s tegn zopet nuujo nazaj lezlu, končno pu se v višino dvignilu in nekuj čusu v krogu letala z glavo proti punju obrnjena in gu ogledovulu. da bi gu pri vrnitvi ne zgrešiln, po eni uri pu je zopet domov prišiti brez znuka, torej ne da bi kuj opravilu. /ato je morala maticu svoj izlet ponoviti, kur je 3. : 7. dun* po poniirjenju oblačnega vremenu pri jasnem, sončnem, soparnem (vremenu) ob popoldanskem * Tu se je P. P. Glavar zmotil. Tu dutum velja za prvi izlet, tretji dan roja, to je 7. dan julija 1769. letu: drugi izlet pa je bil 10. julija, to je 6. dan roja. po njegovem načinu torej 6.; 10. dan. prašenju ali zračenju čebel ob 1. uri napravila, ko je zopet s slovesnostmi, ki jih je videl pri prejšnjem izletu in z letanjem, še zmeraj na telesu nespremenjena, z brade odletela, po 28 minutah pa zopet nazaj prišla, vendar močno spremenjena, kajti njeno spolovilo je bilo belo, zelo dvignjeno in razširjeno; šla je popolnomu medlo s poklapanimi krili po bradi v panj, kamor so jo čebele spremljale s pahljajočimi krili, da bi izrazile veselje nad prihodom svoje vodnice. Tudi ta dogodek ni zadovoljil radovednosti neimenovanega gospoda, ker mu je še zmeraj ostalo neznano, od kod je matica ta znak prejela, dokler mu ni duhovni gospod Matej Furlan ir, samostana devic v Mekinjah, po 22letnem izvrševanju čebelarstva zanesljiv čebelar, moj bivši najbližji sosed, vozla razvezal. Imenovani duhovnik je zatrdil raziskovalcu, kako je v 5 letih dvakrat v vročih poletnih dneh opazil, da je velika kepa trotov pred čebelnjakom na tla padla; to je takoj prijel in ko jo je preiskal, je našel obakrat v sredi matico, s katero je bil vselej po načinu metuljev trot tesno združen; zato je tudi dodal, da dokler matica ni sprašena, čebelice drugega roja ne pridejo z obnožino domov, da pa je tako izletavanje matice tudi vzrok, če ostanejo panji brez matice, ker so te samice v zraku ne le mnogim nevarnostim in slabemu vremenu izpostavljene, ampak tudi pri svojih redkih izletih in sledečih vrnitvah svoj panj lahko zgreše in gredo v tujega, njegova družina pa prilmjača zelo slabo s pikanjem in grizenjem pozdravi. Navedena opazovanja neimenovanega gospoda se z mojimi skoro popolnoma , ujemajo, razen v nekaterih malih postranskih okoliščinah, ki pa glavnega uspeha njegovega namena nikakor ne ovržejo; tako na primer v daljšem ali krajšem ostajanju matice na izletu, ki naj lji se ravnalo po njeni poželjivosti, da bo več veselja; ali v tem, da sem Uvidel) nekolikokrat ne le matico z belim, privzdignjenim in razširjenim ustjem spolovila, ampak tudi trote, s katerimi se je kratko pred tem združila, da so se deloma pred matico, deloma za njo domov vrnili in imeli med obema modoma, kakor med dvema navzven zakrivljenima rožičkoma, ki pri stisku trotov ven zlezeta, štrleč, bel moški ud v debelosti srednje niti sukanca, pa ne daljšega kakor 1 črto ali Via palca, kar še bolj potrjuje pričujoči predmet. To mi je znano iz popolnoma gotove izkušnje, ker sem nekoč videl matico drugega roja izleteti in sem zato čakal na njeno vrnitev, toda zaman, kajti zagledal sem trota z omenjenimi znaki iti v panj, dočiin matica kar najdaljši čas ni prišla. ?.e po tem, še bolj pa zato, ker so čebele, ki so bile prej mirne, začele opisani alarm, sem sklepal, da sc je morala matica po združitvi ponesrečiti, kar so najbrž čebele po vonju domov vrnivšega se trota spoznale in se zmedle. Da bi to zlo pravočasno preprečil, sem vzel drugo, za tak primer pripravljeno matico, jo postavil med čebele ua brado, nakar je takoj postalo vse mirno, kakor prej. Trditev duhovnega prijatelja (da je videl kepo trotov) moram kar z molkom obiti, ker take sreče nisem nikdar imel, čeprav sem po njej hrepenel. Pač pa so mi drugi o tem pripovedovali, posebno moji kosci, ki so mi nedavno letos potrdili, da je pred nje nenadoma iz zraka kepa trotov na zemljo padla, vendar niso razumeli, ka j je temu vzrok. Trote sem zelo pogosto v popoldanski sončni pripeki nad travniki šumeti (slišal), pogosto sem in tja sem jih tudi letati videl, da bi pa na tla padli, doslej še nisem opazil. Da matica kakega drugega roja še ni sprašena, ali da je kak panj ostal brez matice, brž ko čebele hrane na nogah bodisi sploh nič, ali prav redko in v majhni količini prinašajo, nasprotno pa druge z njo polno natovorjeno prihajajo, je nesporen znak. Da pa po mnenju neimenovanega ajdovi roji zalo ue uspevajo, ker je takrat malo, ali pa sploh nič več trotov, je gospod zelo v zmoti, kajti le prejveč jih je. Marsikateri (panji) jili pridržijo do Mihaelovega dne in še čez, kar je gotovo znamenje, da je drugi materni panj vzredil mlade matice; te imajo namreč navado tudi V oktobru na praho letati in ležejo še v novembru jajca, če je dovolj toplo. Nasprotno pa smo lahko, brž ko kak panj resno začne trote daviti, zagotovljeni, da je njegova matica sprašena, in kolikor prej se jeseni to zgodi, toliko zgodnejše roje nam zn prihodnjo pomlad- obljubljajo. II koncu moram neimenovanega gospoda radovednost in raziskovalno prizadevanje odobriti in pohvaliti z željo, naj bi ga mnogi, zlasti učeni čebelarji posnemali, kajti v temi nevednosti ležijo pogreznjene in zakopane kakor v globokem morju še zelo mnoge reči, ki se tičejo čebel. Slavna Družba pa naj, če se ji zdi vredno, to mojo izjavo sporoči Lužiški družbi, da razpravo neimenovanega gospoda potrdi, v nekaterih okolnostih morda izpremeni, v drugih pa večino objavi v spisu o čebelah, ki gre vsako leto v tisk. Priporočam se posebno pokorno. Lampreška graščina, 25. septembra 1771. Peter Pavel Glavar Ob krsti našega predsednika V ponedeljek 22. decembra 1947 je v jutranjih uruh zašumelo med čebelarji kakor v brezmatičnem panju. Dnevno časopisje je objavilo osmrtnico, s katero so sorodniki sporočili javnosti pretresljivo vest: Naš dobri dedek ANTON ŽNIDERŠIČ predsednik Čebelarske zadruge za Slovenijo nas je kot žrtev nemile prometne nesreče za vedno zapustil. Skoraj nismo mogli verjeti, da ie to res. In vendar je bilo tako. Popoldne je bila žalna seja izvršnega odbora. Podpredsednik Majcen je imel spominski govor. Stoje smo ga poslušali. In nikakor se nismo mogli sprijazniti z dejstvom, da njega, ki je po navadi vodil seje, ni več med nami. Še v petek popoldne smo sedeli z njim skupaj ob isti mizi. Ko smo razpravljali o njegovem panju, ki naj bi bil preurejen za daljše prevoze, se je ves razživel. '/, mladeniškim ognjem je posegel v debato. Kdo bi tedaj slutil, da je zaznamovan s smrtjo, da so mu štete tako rekoč ure življenja? Misli so se žalostne lovile po nedavni preteklosti in se zmedene vračale k besedam govornika. »O zaslugah našega bivšega predsednika«, je Majcen zaključeval svoja izvajanja, »vam ne bom mnogo govoril. Vsi dobro veste, kaj pomeni in kaj je pomenil Žnideršič za slovensko čebelarstvo. S panjem, ki ga jo izumil, si je sam postavil najveličastnejši spomenik. Njegovo ime bo ostalo zapisano v zgodovini slovenskega čebelarstva z nesmrtnimi črkami.« V nadaljnji seji sta bila sprejeta sklepa: V počastitev spomina zaslužnega predsednika prekrstimo »Sklad za potrebe čebelarskega znanstvenega zavoda v Ljubljani« v »Sklad Antona Žnideršiča«. Čebelji rod na plemenišču v Javorniku se bo imenoval po Antonu Žnideršiču. V torek ob 11. uri dopoldne sc je zbrala na Žalah gruča črno oblečenih ljudi. Sonce je prigrevalo kot v prvih pomladanskih dneh. Alabastrsko belo zidovje pokopaliških poslopij je žarelo v tako bleščeči svetlobi, da je jemalo vid očem. Iz kapelico sv. Nikolaja so prinesli uslužbenci pogrebnega zavoda s cvetjem obloženo krsto in jo položili na kamenit katafalk. Pred krsto so se postavili trije člani izvršnega odbora z vencem, ki ga je poklonila zadruga. Od nekod je pribrenčala čebelica in začela obletavati cvetje na vencu... Na vzvišeno mesto za krsto se je povzpel urednik Slov. čebelarja tov. Rojec, da so kot zastopnik zadruge poslovi od nepozabnega predsednika. Po govoru se je razvil do ceste, kjer jo čakal avtofurgon, dolg sprevod. Nosači so potisnili krsto v voz. ki jo je takoj nato odpeljal proti Ilirski Bistrici. V Ilirski Bistrici je bil ob 3. uri popoldne pogreb. Velika množica ljudi, ki se jo udeležila pogreba, je jasno izpričala, kako priljubljen je bil pokojnik med do- mačini. Ob odprtem grobu inu je spregovoril v zadnji pozdrav nekaj prisrčnih besed referent za čebelarstvo pri ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo, tov. Košinerl. V očeh pogrebcev so se zalesketale solze. Sonce se je zavilo v megleno kopreno, ko so padle prve grude prsti na rakev Antona Žnideršiča. Ilirska Bistrica je bila Žnideršičev rojstni kraj. Tam je zagledal luč sveta 13. marca 1874. Tam je tudi preživel svoja detinska leta v družbi starejše sestre in mlujšega brata. Po končani osnovni šoli jo odšel v Kočevje na gimnazijo, kjer pu jo dovršil samo štiri razrede, čeprav je imel izredno veselje do učenja. Nazaj na domačijo ga je poklicala nenadna smrt očeta. Po testamentu je moral prevzeti za njim srednjeveliko, a dokaj zadolženo posestvo. Mlad in neizkušen je začel Žnideršič gospodariti, toda s trdno voljo, da izpuli posestvo iz rok grabežljivih upnikov. In to se mu je popolnoma posrečilo. Da, celo razširil ga je. Mnogo zaslug so imele pri tem tudi njegove čebele. Za čebele se je začel Žnideršič zanimati že v svojem 15. letu. Prvi’ čebelarski' nauke jo prejel pri takratnem bistriškem županu Aleksandru Ličanu. Kadar je le utegnil, se je odtrgal od doma in se oglasil pri njem v čebelnjaku. Sicer je krožil med l judmi glas, da ne zahaja tjakaj toliko zaradi čebel, kolikor zaradi, lepe županove hčerke, pa je bilo v Ich govoricah kljub temu. da jo je kasneje popeljal na svoj dom kot nevesto, menda vendarle več obrekovanja kol resnice. Žnideršič je zgodaj spoznal, da moro čebelarstvo donašati znatne dohodke, če se ga lotiš s prave strani. Predvsem si' je zavedal, da je vsako večje čebelarstvo na stalnem mestu obsojeno že naprej na neuspeh. Doma si je sicer postavil vzoren in obsežen čebelnjak, a je poleg tega imel še drugod daleč izven domačega kra ja po več manjših čebelnjakov, kamor je prepeljaval čebelje družine na določene paše. Kmalu jo postal prevoznik velikega slila. Čebele je prevažal po vsej Notranjski, pa tudi v Dalmacijo in Furlanijo. Cebelariti je začel v dzierzonovanih kranjičih večje oblike, kasneje je presedlal na umerikance. Prve amerikanske panje je dal napraviti po vzorcu, ki mu ga je bil poslal ravnatelj rižarne iiu Reki. Imeli so polovična modišča. Ko pa je videl pri Petru Pavlinu v Ljubljani panje z enako mero satnikov v plodiščih in mediščih, je pravilno zaslutil prednosti te preureditve in se jih je takoj oprijel. Amerikauce so čez čas izpodrinili gerstungovci, toda tudi ti mu niso povsem ugajali, kakor sploh ne panji z opravljanjem od zgoraj. Iskal je dalje in končno res našel, kur si je želel, v Albertijevi čebelarski knjigi. Po opisu v knjigi je dal izdelati več listovnih panjev, obdržal pa je pri satnikih Gerstungovo mero. Te panje je potem stalno izboljševal in tako izumil AZ-punj, ki je pri nas sedaj na splošno v rubi. Podjetni Žnideršič pa ni ostal samo pri čebelah. Ko se je začutil finančno dovolj močnega, je s pokojnim Valenčičem iz Trnovega na Krasu osnoval v Ilirski Bistrici moderno tovarno testenin. Izdelki tovarne so si pod zaščitno znamko »Peku-tete« hitro osvojile trg v Sloveniji. Tu pa mu je prvikrat v življenju začela nasprotovati usoda. Leta 1904. je tovarna pogorela. Vendar Žnideršič ni obupal. Tovarno je pozidal in jo celo razširil, kasneje pa odprl tudi podružnico na Viču pri Ljubljani. Medtem je izbruhnila prva svetovna vojna. Moral je odriniti k vojakom, kjer je ostal toliko časa. dokler ga niso zdravniki zaradi slabega vida spoznali za nesposobnega in ga poslali domov. Po vojni je Ilirska Bistrica z ostalo Notranjsko prišla pod italijansko oblast. Italijani so ga kol zavednega Slovenca večkrat zaprli, 11111 nagajali pri izvrševanju obrti in ga skušali s prizadevanjem raznih sitnosti gospodarsko onemogočiti. Ko je Žnideršič uvidel, da pod Italijani ui zanj kruhu, je prodal tovarno in posestvo, pa so preselil v Ljubljano. Tudi v Ljubljani je še čebelaril in prevažal, vendar nikdar več v takem obsegu kakor v Ilirski Bistrici. Če bi hoteli poudariti pomen Žnideršiča zu nupredek slovenskega čebelarstva, bi se morali zaustaviti v prvi vrsti pri njegovem panju. Toda zdi se. da bi bilo lo nepotrebno, kajti njegov punj vsuk naš čebelar le predobro pozna ne samo po imenu, temveč predvsem v praksi. Prav tako je znana njegova knjiga, v kateri je popisal svoj izum. Izšla je v slovenščini, srbohrvaščini in nemščini. Manj znano pa je morda to, da je bil Žnideršič strokovnjak tudi v knjigovodstvu in (la je iz le stroke napisal knjigo o sodobnih knjigovodskih reformah. Med čebelarji je užival Žnideršič velik ugled. Pri njegovem čebelnjaku se je vršilo nešteto čebelarskih tečajev in sestunkov, 11a katerih je tudi sam stalno sodeloval kot predavatelj. Njegove članke najdemo domu la v vsakem letniku Slovenskega čebelarja. Odbornik bivšega čebelarskega društva je bil oil ustanovitve, predsednik pa od tedaj, ko se je preselil v Ljubljano. Po drugi svetovni vojni je postal predsednik Čebelarske zadruge zu Slovenijo in je v tem svojstvu tudi umrl. Nu njegovo lastno željo so gu svojci pp smrti prepeljali v rojstni kraj. od koder je moral pred leti bežati zaradi fašističnega nasilju. Dunes je ta zemlja po zaslugi hrabrih partizanskih čet zopet svobodnu. Nuj mu bo luhku s krvjo purti-zunsko prepojenu in po tej krvi odrešena domača gruda! Od izziinljenja v spomladanski razvoj Ro sc prične zima, ki je marsikje zaradi površnosti in malomarnosti, marsikje pa tudi zaradi nepoučenosti čebelarja o zazimovanju čebeljih družin zahtevala več žrtev, umikati pred prihajajočo pomladjo, začenja v preostalih panjih tako imenovano izziinljenjc čebel in s tem za pravega čebelarja največja skrb. Kakor hitro nastopi loplejše vreme, pa čeprav še pred legendarno svečnico v začetku februarja, kakor hitro pokaže toplomer v senci 8—Kr C toplote, se čebeljo družine, zlasti tiste, ki so bile zazimljene na medu slabše kakovosti, sprelete in otrebijo. Na ta, za čebelarja zelo važen in obenem, lahko rečem, svečan dan naj bo čebelar na svojem mestu, da čebelicam po potrebi takoj nudi vsestransko pomoč. Čeprav je bilo v našem glasilu že večkrat popisano, kako naj čebelar ravna s čebelami ob njihovem izzimljenju, sem sc vendarle namenil, da v zgoščeni obliki podani in obnovim za čebelarske začetnike nekatera navodila. 1. V prvi vrsti je treba tedaj izpred čebelnjaka odstraniti sneg, ali pa več metrov pred čebelnjakom potrositi sneg s senenim zdrobom, listjem, žaganjem ali s čim podobnim. Lahko pa prekriješ sneg tudi s slamnatimi ponjavami, s pletenino iz bičja, z vrečami ali celo s strešno lepenko. 2. Ne postavaj pred čebelnjakom, ker bi s tem motil in oviral izlet čebel! i. Očisti žrela mrtvic, s katerimi so morda zamašena. 4. Ne pozabi opozoriti sosede na to. da ne smejo razobešati perila, ker bi ga čebele ponesnažile! 5. Postavi v bližini čebelnjaka napajališče! Postavljeno mora biti v zatišju in na primernem sončnem mestu. Dobro se obnese tudi napajanje v panjih. Pokladaj prekuhano vodo. kateri si dodal nekaj zrnc soli. 6. Očisti, če le mogoče, še pred izletom pri panjih dna! Če imaš v njih podloge iz impregnirane lepenke, jih previdno izvleci, jih zaznamuj s številkami panjev, i/ katerih si jih vzel. in začasno nadomesti z drugimi. Ako nimaš rezervnih pod-ložkov, vloži odvzete zopet istim družinam, a to šele po končanem izletu. Izogibaj sc po možnosti vsake zamenjave podložkov! 7. Vlažne slamnice nadomesti s suhimi, odstranjene pa deni na sonce, da se popolnoma presušijo. Družine, ki ne izletavajo. pusti popolnoma pri miru! 8. Z vso skrbnostjo in vestnostjo preišči izvlečene lepenke! Po dolžini in širini zjedi na lepenki se da ugotoviti zimska poraba medu in količina šo neporabljene zaloge, pu tudi to, na katerem mestu so čebele prezimovale in koliko ulic zasedajo. Po številu zasedenih ulic lahko presodiš moč družine. Pri tem preiskavanju pa bodi posebno pozoren na mrtve matice! Med zjedjo opažena jajčeca in ličinke so dokaz, da ima družina matico, ki je že pričela zalegati. (). /jed prerešetaj skozi primerno sito, izločene voščene drobce pa spravi \ pločevinasto posodo, ki se dobro zapira, da jih obvaruješ pred veščo. Mrtvice iu kar je ostalo na situ, zakoplji v zemljo, še bolj pravilno pa je. da vse skupaj vržeš na ogenj. 10. Ob nastopajočem mraku pazi na družine, pri katerih čebele pred žrelom nemirno begajo sem in tja. Taka družina je osumljena brezmatičnosti in jo moraš takoj naslednji sončni dan pregledati. 11. Ko nastopi stalno toplo vreme, izvrši temeljit pregled vseh družin. Ugotovi, ali imajo matice, kako močne so, koliko imajo zalege in medene zaloge. Vložene lepenke znova očisti in že tedaj dobro premisli vsako delo, ki ga nameravaš kdaj kasneje izvršiti. Pri pregledovanju bodi zelo previden; obvaruj družino pred nepotrebno izgubo toplote! Zmernost v uporabi dima je posebno pri pomladanskem pregledu družin potrebna. Če opaziš lepo, strnjeno zalego, si lahko uverjen, da je družina v redu. Prenehaj takoj z nadaljnjim iskanjem in brskanjem po panju! Odstrani nezasedene satnike in toplo zapazi prazen prostor! No pozabi pa obenem pogledati, ali so družine s hrano iu obnožino primerno preskrbljene. 12. Zdrave, brezmatične družine združi z m a t i č n i m i. in sicer tako. da zložiš sate z osirotelimi čebelami, ki jih moraš prej poškropiti s sladkorno ali medeno vodo, na obe strani gnezda matične družine. To smeš napraviti le v večernih urah. Rezervne matice smeš dodati le tedaj, če je osirotela družina še dovolj močna, ako zaseda najmanj še pet satnikov. 13. Preko zime močno oslabele družine z obilo mrtvicami, zlasti če zasedajo komaj še štiri satnike, so verjetno bolne. Od take družine pošlji 25—30 mrtvic v preiskavo bakteriološkemu zavodu v Ljubljano. Bolezen, ki se lahko pojavi pri starejših čebelah v času izzimljenja, je nenalezljiva griža ali driska. To bolezen povzroča neprimerna zimska zaloga medu, razne motnje in brezmatičnost. Spoznaš jo po rjavem trebežu, ki ga opaziš znotraj in zunaj panja, kakor tudi po neprijetnem vonju. Grižo preprečimo s skrbno nego, izredno snago in s tem, da ohranimo notranjost panja suho in toplo. Najhitreje ozdraviš družino tako, da jo s sati vred prestaviš v drug panj. Ce so tudi sati ponesnaženi, zloži lepe, medene sate iz svojo zaloge v skrbno očiščen in dobro ogret panj, nato pa bolne čebele hitro ogrebi v to novo domovanje in panj dobro zapazi! V času izzimljenja nastopa tudi tako imenovana majniška bolezen, zaprtje blatnega črevesa pri mladih čebelah. Spoznaš jo po tem, da čebele z odebelelimi zadki lazijo iz panja in ne morejo vzleteti. Taki družini pokladaj redko sladkorno raztopino v razmerju enega dela sladkorja in treh delov prekuhane vode. Najnevarnejša pomladanska čebelja bolezen pa je nosema, ki se kot kužna bolezen zelo hitro širi in lahko v kratkem času uniči vse čebelje družine v čebelnjaku. Oba prej navedena pojava, t. j. driska in begajoče čebele z odebelelimi zadki, sta tudi za to bolezen značilna. Nemir v panju stalno narašča, moč družine pa čedalje bolj pojema. Borba proti nosemi je dolžnost slehernega slovenskega čebelarja! Zato je treba vsak primer te bolezni takoj javiti bolezenskemu strokovnjaku čebelarske družine ali podružnice. Prečitaj članke o boleznih čebel v »Slovenskem čebelarju« in prof. Verbičevo brošuro »Čebelje bolezni«, ki je izšla leta 1935.! 14. V pomladanskih mescih morajo biti družine, ako ne zasedajo vseh satov, zožene, toplo zapažene in založene z zadostno množino odkritega medu. Vse to po spešuje razvoj zalege in poznejšo zmogljivost družin. 15. Ako narava kljub toplemu vremenu ne nudi čebelam dovolj paše. zlasti če matica preneha zalegati, je treba družinam pokladati, jih je treba špekulativno pitati. Najboljši način špekulativnega pitanja je ta, da daš družinam polne medene sate, ki jih kakor pri točenju z vilicami odkriješ. Ako pa teh nimaš, jim pokladaj redno iu v malih količinah redko sladkorno raztopino z dodatkom dobrega medu. Spočetka je dovolj, da jim pokladaš Y\ litra dnevno, pazi pa, da s takim pitanjem pričneš šele tedaj, ko sc razcvete kosmulja. 16. Uvaževanja vredno je dejstvo, da s špekulativnim pitanjem dosežeš pravi namen le tedaj, če ima družina dovolj obnožine. Ako si preteklo jesen zasadil v okolici čebelnjaka rastline, ki nudijo čebelam žo v zgodnji pomladi obilo cvetnega prahu, boš sedaj vesel svoje skrbnosti in malenkostnega truda, ki si ga imel s tem jeseni. 17. Ako v tvojem kraju obnožine primanjkuje, uporabljaj kot nadomestilo sojevo moko. Napolni stare in suhe sate na eni strani s sojevo moko, odvečno otresi, nato pa sate položi na deskah na kako mesto, oddaljeno približno 5—10 m od čebelnjaka. Mesto mora biti prisojno, v zatišju in proti dežju zavarovano. Vsak večer sate odnesi v hišo, ker jim hlad in vlaga škodujeta. 18. Družinam, katerih moč narašča, dodaj mlad in lepo izdelan sat brez troto-vine, ki si ga prej ovlažil z razredčenim medom. Dodani sat spada v razmaknjeni prostor med zadnjim zaleženim satom in satom z obilo obnožine. Z razširjanjem čebeljega gnezda ne prični poprej, dokler ni družina na primerni višini razvoja, dokler no podseda in po hladni noči še zjutraj ne zaseda prostora za oknom. Satnice začni dodajati šole tedaj, ko se pojavi v družini graditeljski nagon. Ce imaš panj z gradilnim satnikom, vloži tudi tega. 19. Odvadi se nepotrebnega stikanja po panjih, kor to škoduje razvoju. Vežbaj in uči se presojati stanje družin po opazovanju na bradi. S smotrnim opazovanjem žrela lahko točno ugotoviš stanje vsake družino, ne da bi panj odpiral. Družina, ki žo ob priliki prvega'izleta vlači iz panja mrtvice, ličinke in zjod, ima matico in je v redil. * Družine, pri katerih posamezne čebele živahno izletavajo, imajo in goje že obilo mlade zalege. Zato potrebujejo veliko vode. Ako opaziš na bradi kristalnobele drobce, je to znak. da je družina žejna. Taki družini priskoči takoj na pomoč in ji daj en liter redke sladkorne ali medene raztopine! 20. Izzimljenje kakor tudi pomladni razvoj čebeljih družin zahteva stalno in zelo skrbno nego. Pravilno izzimljenje je mojstrovina. Kur je bilo pri izzimljenju čebel zamujenega, je med letom težko popraviti in nadomestiti. Setev. Ako hočemo pridelovati faeelijo za seme, jo lahko posejemo že prav zgodaj spomladi, ker ni občutljiva za mraz. Sejemo jo lahko že v marcu istočasno z jariini žiti. Lahko jo pa sejemo tudi kot strniščni posevek v vsakem času, kakor hitro je kaka njiva prazna, zlasti pa za zgodaj dozorevajočimi posevki kot so oljna repica, inkarnatka in ozimni ječmen. Za pridobivanje semena sejemo faeelijo kar najbolj na redko. Najbolje je, da jo sejemo v vrsticah po 30—40 cm narazen. V vrstice jo sejemo s strojem, ali pa ročno. Najprikladneje bi bilo, da bi uporabljali za setev malo ročno sejalnico z enim kolescem, kjer bi padale na vsakih 5 cm po ena do dve semenki. Lanko jo pa sejemo tudi ročno na široko. V tem primeru seveda setev ni enakomerna, pa tudi več semena porabimo. Na samem rastoča rastlina požene veliko število stebel. Na vsakem steblu se razvije več (5—7) vijačkov. Facelija zraste 'A do % m visoko, včasih je pa tudi čez 1 m visoka. Razrašča se zelo na široko. Za posetev enega ara (100 nr) potrebujemo 8—tOdkg semena, ako jo sejemo v vrstice 30—40 cm narazen. Čim bolj redko jo bomo sejali, tem bolj bo močna in razraščena, toliko več cvetov bo nastavila in toliko večjo množino semena bo dala. Facelija uspeva najbolje v zemlji, na kateri so bile prejšnje leto gnojene oko-pavine. Zemlja mora biti dobro pripravljena in rahla. Najbolje je, da zemljo priredimo po vrtnarsko, ker je seme drobno, drobnejše od semena kumne. Seme je treba plitvo zagrebsti, ker drugače ne bi vzkalilo. Koristno je, da po setvi njivo nalahno povaljamo. Glede gnojenja je facelija zelo skromna. Vendar vidno vpliva na njeno rast, ako ji pognojimo s superfosfatom in kalijevo soljo. Na 1 ar je potrebno potresti 2 kg superfosfata in 1 kg kalijeve soli. Ako zemlja ni bila zagnojena s hlevskim gnojem, pognojimo faceliji še z apnenim dušikom (i kg na 1 ar). Facelija hitro vzkali. Cveteti začne po 6—7 tednih in cvete 3—5 tednov, včasih tudi dalje časa. Pridobivanje semena facelije. Semenke sedijo na dolgem vretenu, ki ga imenujemo vijaček. Semenke dozorevajo na rastlini časovno neenukomerno. Najprej dozorijo spodnji cveti, medtem ko cveti na gornjem delu vijačka še cveto. Kdor bi odlašal z žetvijo facelije tako dolgo, da bi bila tudi semena na vrhu poslednjih cvetov že zrela, ta bi pobral samo zgornje seme, t. j. zadnjo polivico semen, semenke na spodnjem delu vretena bi pa bile že prezrele in bi že izpadale. Če bi pa poželi faeelijo tedaj, ko so zrele samo spodnje semenke, bi bil zgornji del vretena še v cvetju. Če hočemo pridelati čim večjo množino facelijinega semena, jo požanjemo, ko se razvijejo plodovi na zadnjih cvetih. V času zrelosti so semenke rjave barve. Najbolje je, da faeelijo žanjemo ali kosimo v vlažnem vremenu, da se seme preveč ne raztresa. Zvežemo jo v snope kot oljno repico in jo pustimo, da ovene in dozori. Pri nakladanju jo damo na rjuhe ali plahto, da se seme ne razgublja, ker se semenski mešički odpirajo. Omlatimo jo s cepci ali pa z mlatilnico. Na 1 ha pridelamo 350—525 kg semena, t. j. 3.5 do 5,25 kg na 1 ar. Ako gojimo faeelijo za seme v manjšem obsegu, pridelamo lahko še neprimerno več semena. Seme očistimo na vejalniku in rešetu. Seme je drobno, podobno kumni in rjave barve. En liter facelijinega semena tehtu 0,54 kg in vsebuje približno 250.000 semenk. V kratkem času izide prevod češke brošure »Facelija«, kjer boste našli še mnogo Pridelovanje facelije za seme potlroDnih in zelo zanimivih podatkov o tej, nam premalo znani, a odlično medeči krmni rastlini. jn.iko ivj.i: ]\aga poskušnja s facelijo Metlonosnu rasiliim fuccliju, katero sloves prihaja iz Češke, je tudi nas navdušila. Sklenili smo, da jo zasejemo, opazujemo in s tem preizkusimo, kako ji bo ugajalo naše podnebje. Je že tako, da smo čebelarji precej radovedni ljudje, da se za vsako novost navdušimo in si jo hkrati, ker smo včasih tudi neverjetni Tomaži, ogledamo z njene dobre iu slabe strani. Tako je bilo pri nas s facelijo. Odsek za medovite rastline pri izvršnem odboru nam je poslal prvič 10 dkg semena facelije, drugič pa 4<)dkg. Ker smo hoteli vedeti, na kakšni zemlji bo facelija boljo uspevala, smo se odločili, da zasejemo prvo pošiljko semena na njivi s srednje težko glinasto zemljo, drugo pošiljko semena pa, tla zasejemo na njivi s peščeno zemljo. Prvo pošiljko semena je zasejal pisec teh vrstic na svoji njivi, dočim jo bila druga pošiljka zasejana na njivi Čebelarske družine Ljutomer. Setev sem izvršil točno po navodilih, ki nam jih je dal odsek za medovite rastline. O pravem času in na prostoru enega ara smo zasejali lOdkg semena v vrstah. Seme je hitro vzklilo in pognalo iz zemlje majhne narezane liste. Kljub veliki suši je facelija na ilovnati zemlji zelo bujno rastla. Kakor hitro je dosegla višino 20 cm, so že pognali stranski poganjki. Rastlina jo zrastla do 80 cm visoko ter zaradi bujne rasti stranskih poganjkov in zaradi teže deloma polegla. Ker je bil velik del facelije zelo košat, mi je bilo takoj jasno, da je bila setev mnogo pregosta in da bi morala biti količina 10 dkg semena zasejana ne na prostoru enegu ara, temveč na prostoru najmanj dveh arov. Šele potem bi bile vse rastlinice popolnoma izkoriščene za gojitev in pridelovanje semena. Od navedenih 10 dkg semena sem pridelal 2,50 kg; računam, da sem pridelal le polovico semena, kol bi ga sicer moral pridelati. Da bi uničili plevel, zrahljali zemljo in zadržali vlago, smo facelijo večkrat okopali, kar je pospešilo njeno rast. Poganjala je tako bujno, da je že pred cvetenjem vzbujala pozornost mimoidočih ljudi. Mnogi so se živo zanimali za to rastlino, ki je pri nas še. niso videli, in nekateri so celo vpraševali, če gojimo kavo ali kaj kavi podobnega. Ko je facelija dobila prve stranske poganjke in dosegla višino 20cm, so se na njej začeli odpirati popki, in sicer najprej na vrhu, pozneie pa tudi na stranskih poganjkih. Razume se, da sem na prve cvetove že težko čakal. Radovednost me je stalno priganjala, da sem hodil na njivo in oprezal, kdaj se bodo popki odprli. No in tudi to sem dočakal. Na ta trenutek pa so menda prežale tudi čebele, kajti že ob prvih cvetovih so nekutere pribrenčale spoznavat naše nove medonosne rastline. Sonce, ki je prigrevalo vedno bolj, je odprlo še več novih cvetov. Ti so dali sčasoma prej zeleni faceliji svetloinodrikasto barvo, kot bi odsevalo jasno nebo na njeni površini. Čebele so prihajale kar trumoma na cvetove in se na njih pozibavale, da je valovala vsa njiva kot gladina majhnega gorskega jezera. To je bila prava gostija za naše čebele. Na vsakem cvetu je sedela po ena, na nekaterih celo po dve. Tudi obnožino so nabirale, vendar zelo malo. V zraku je šumelo kot v času ajde. vendar no kot pri ajdi nekaj ur, temveč ves dan. Ta čebelji ples je trajal dobre štiri tedne, ker so od stranskih poganjkov poganjali vedno novi popki, tako da je vsaka rastlinica bila po štiri tedne v cvetu. Cim so eni cveti oveneli, so že začeli cvesti drugi. In čebele so, lahko bi rekel, rajale preko pet. tednov na tej nam do sedaj nepoznani rastlini. Tudi tehtnica je pokazala, tla facelija dobro medi. Kakega izrednega donosu pa tehtnica seveda ni mogla pokazati, ker je bilo cvetoče facelije samo na enem aru zemlje, čebel pa nad 40 družin. Tako nam je bila dana prilika, tla smo se tlo dobrega seznanili s to rastlino, o kateri smo slišali že toliko čudovitega. Veselilo nas je pri tem zlasti dejstvo, tla pada njeno medonosno cvetenje ravno v tisti čas, ko pri nas ni nikake paše. Nastopil pa je čas, ko je začela naša facelija odcvetati, ko se je bilo treba pobrigati za njeno seme, zaradi česar smo jo prav za prav gojili. To tlelo pa je precej nerodno in dolgočasno. Kljub temu, tla ni za moje živce, sem vendarle nekoliko pomagal svoji ženi in našemu mlademu čebelarju Jožku, ki se je bil ob cvetenju ves navdušil za to rastlino. Pomagal pa nam je tudi naš Žabota, ki je imel pri tem delu svojevrsten užitek. Saj mu je dal gospodar Karlo, za katerega je seme nabiral, na pot steklenico grezovščaka. Vsi moji pomagači so si seveda za plačilo izgovorili nekoliko semena, tla bodo lahko prihodnje leto tudi oni gojili facelijo. Kako pa se je vršil ta posel? Vsak. ki je nabiral seme facelije, je moral imeti škarje iu gosto tkan predpasnik, kamor je spravljal seme. S škarjami je odrezal klas, ki je bil že močno rjave barve, kar je bilo znak. da je seme v njem zrelo. Preveč zrelo seme ni smelo biti, sicer bi se čašice odprlo in seme bi se raztreslo med rezanjem po tleh. Zelenih klasov torej nismo rezali, kajti seme v njih še ni bilo zrelo. Če smo hoteli čim več semena nabrati, smo morali nabiranje vsake 4 do 5 dni ponoviti. Le na ta način nam ni šlo nič semena v zgubo. Ce pa bi čakali z nabiranjem tako dolgo, da bi dozorelo vse seme, bi se nam tisto, ki je bilo najprej zrelo, že davno razsulo po zemlji in bi pridelali le malenkostno količino semena od tistih cvetov, ki bi nazadnje cveteli. Nabrano seme v klasju smo nato razgrnili na podstrešju, kjer se je dobro presušilo. Sele čez tri tedne smo z delom nadaljevali. Razprostrli smo klasje po plahti ter ga s šibami omlutili, da se je seme izluščilo iz plev. Pleve smo kasneje presejali skozi rešeto ter jih na ta način ločili od semena. Slednjič smo seme še v koritu »oplalit, kot pravijo pri nas, s čimer smo izločili prah in še kako plevo ter dobili popolnoma čisto seme facelije. Pridobivanje semena od obiranja do čistega pridelka je nekoliko zamudna stvar, vendar za čebelarja, ki mu je kaj do izboljšanja čebelje paše, nujno opravilo. Treba je seveda pri tem precej dobre volje. No, pri nas je ni manjkalo. Zato sem tudi s pošiljko tOdkg semena dobro uspel in pridelal 2,5 kg facelije. Na isti način smo pobrali seme na njivi naše čebelarske družine, kjer smo ga posejali 40 d k g. Vendar tam uspeh ni bil takšen, ker je suša v peščeni zemlji uničila nekaj semena in ker ga zaradi nepredvidenih ovir nismo sproti obirali. Tudi tukaj je moral naš čebelar Žabota rešiti situacijo. Spravil je skupaj 7,62 kg semena facelije, ki^ smo ga odposlali odseku za medovite rastline v Ljubljano. Poskušnja, ki smo jo napravili pri nas na dveh njivah s facelijo, je torej popolnoma uspela. Spoznali smo to nad vse dobro medovito rastlino, se naučili z njo pravilno ravnati in pridelali dovolj lepo količino semena. Ce upoštevamo, da je bil to le poizkus, smo lahko povsem zadovoljni. Kar pa je najvažnejše, je to, da smo naše čebelarje seznanili s facelijo ter jih zelo zainteresirali zanjo. 2e danes imamo mnogo reflektantov za seme; če ga bomo hoteli dati vsakemu vsaj 10 dkg, ga bomo imeli mnogo premalo. Zaključujem to svoje poročilo s pozivom na vse čebelarje širom po Sloveniji, naj se tudi oni lotijo tega dela. Ce bodo čebelarske družine in podružnice pokazale pri tem vsaj toliko vneme, kot smo je mi, ne bo več dolgo, ko bomo imeli doma dovolj facelijinega semena, ko ga nam ne bo več treba prosjačiti po drugih državah. A ko bo dovolj semena, bomo lahko pristopili tudi k zelenemu gnojenju s facelijo po vinogradih. In takrat bomo vozili čebele ne samo na gozdno in ajdovo pašo, temveč tudi na facelijino pašo, ki nas bo vsekakor bolj zadovoljila kot nas je zadnja leta ajda. Letvica. Ko si je AZ-panj utiral pot med naše čebelarje, je kakor proti vsaki novotariji nastopila tudi proti njemu množica poklicanih in nepoklicanih kritikov. Vsi starejši čebelarji vedo, koliko se je takrat o tem pisalo. Med raznimi napakami, ki so jih nasprotniki panju očitali, so navajali, da je prostor med satniki plodišča in dnom panja previsok ter da morajo čebele ta prostor nekako preskakovati kokor kobilice. Da bi znalo biti nekaj na tem, je priznal tudi izumitelj panja A. Žnideršič v svoji knjigi »Naš panj«, pripominja pa, da se ta nedostatek pojavlja le v dobi, ko čebele ne podsedajo. Pozneje, ko je panj poln čebel, naj bi bila višina tega pro-štora brez pomena. Da se temu nedostatku izognemo, je potrebno, da imamo pod plodiščem, dokler čebelo ne podsedajo, nameščeno primerno visoko letvico. Ogledal sem si marsikatero čebelarstvo, vendar takih letvic nisem nikjer zasledil, dasi je Slovenski čebelar pred vojno o njih koristnosti že pisal. Širina letvice je lahko poljubna, visoka pa mora biti toliko, da gre tesno pod palice v plodišču in dolga toliko, da seže od okenca do žrela. Biti mora iz mehkega lesa, ker je trd les premrzel. Ko jeseni zazimimo družine in potisnemo lepenko v panje, položimo na lepenko v vsak panj še opisano letvico. Te letvice, ki morajo biti zagozdene ravno pod gnezdom, uporabljajo čebele kot prehod s satja na dno m nazaj. Letvica ostane v panju vse dotlej, dokler družina močno ne podseda. Koristno je, če imamo na enem koncu letvice zvrtano luknjo: potem jo lahko s primerno kljuko izvlečemo, kakor izvleče čevljar kopito iz čevlja. Sedaj pozimi je čas, da si vsak čebelar omisli potrebno število takih letvic, da jih bo lahko ob prvem trebljenju spomladi potisnil v panje in tako čebelicam olajšal izhod, zlasti pa vrnitev, ko se bodo vračale s prve pomladanske bere. Žunko ing. Rihar jože: Obveščevalne postaje Skora j vsi obveščevalci poročajo, da so se čebele od 22. do 24. novembra prav /ivalmo prašile. Postaja iz Tržiča zatrjuje, da so v teli dneh donašale belo in živordečo obnožino. (Kaj misliš, bralec, na katerih cvetlicah so dobile tako obarvani cvetni prah v tem poznem jesenskem času?) /aradi vlažnega vremena se je les panjev napil vlage in zato podatki o porabi zimske zaloge ne ustrezajo dejanskemu slanju, saj n. pr. poroča postaja Prosenjakovci, da ni bilo nikakega donosa, pa panj kljub temu ni izgubil na teži, temveč je celo lOdkg pridobil. (Ni izključeno, da sc bo našel kdo med čebelarji, ki bo hotel na tej in podobnih osnovah izračunati, koliko vlage vpije poprečno les panjev raznih sistemov v tem letnem času, oziroma koliko pridobi na teži. Kdo zna odgovoriti, koliko činitcljev bi bilo treba pri tem upoštevati, da bi dobili pravilen rezultat?) V tem mescu je bila zemeljska površina v večini predelov Slovenije dvakrat pobeljena s snegom, in sicer prvič v dneh od 17. do 20., drugič pa od 27. do 30. novembra. V decembru j c; vladalo milo vlažno vreme. Sredi marca smo imeli domala vsak dan slano. Skoraj v vseh krajih so čebele izletavale dne 3. ter 23. in 24. decembra-Zato upamo, da bodo prav lepo prezimile. Vlažno vreme je bilo vzrok, da je tehtnica razmeroma malo padla. Najbolj je padla v tretji tretjini mesca. Mesečni povpreček za Toplota Padavine Iz 1 et Poraba november 6.41"C 133,7 mm 9 60,77 dect-mber 1.95° C 124,6 mm ■ 3 60,93 Virmaše. Zadnji dan v mescu sem vsem panjem vložil blazinice. Družine so sedaj pripravljene za zimski počitek. Moščenička Draga. Suša je bila kriva, da 4 mesce trajajoče cvetenje dušice ni dalo onega donosa medu, ki bi ga sicer moralo. Z novembrom se je zaključila »sezija« Moščeničke Drage. Zaradi milega vremena so čebele celo v decembru tu in tain prinašale obnožino. Bistra. Panja zaradi bolezni ne tehtam. Vihar v noči od 29. do 30. decembra mi jo razbil minimalni in maksimalni toplomer. Ribnica. Panj na tehtnici je preveč oddaljen od mojega bivališča. Zato manjkajo podatki o gibanju teže. Krka. Dne 24. novembra so sc čebele lepo prašile. Med njimi sem opazil tudi trota, ki je prav živahno brenčal pred panjem. V decembru je bilo 105,8 mm padavin. Novo mesto. Ob izletnih dneh so čebele marljivo obiskovale napajališče. To je znak, da imajo nekatere družine še mlado zalego, kar se v tem času redko dogaja. Zadnji izletni dan je bil 29. decembra. Zaradi mnogih izletnih dni v decembru je poraba medu za 50 dkg večja kot znaša popreček porabe v prejšnjih letih. Tudi srednja mesečna toplina zraka je bila za 1,98° C višja od desetletnega poprečka. Slovenska Bistrica. 3. decembra so izletavale čebele iz vseh panjev, 23. decembra pa se je prašila le polovica družin. To kaže na dobro'prezimovanje. Turški vrh — Zavrč. V novembru je bilo 49,8 mm, v decembru pa 70,3 mm padavin. Prosenjakovci. V decembru ni bilo nobenega izletnega dneva. Družine prezimujejo v redu. Podroben pregled za mesec november 1947 t JIII A OJ J<( A Ijiusof ipusof |od i|!ii.)ii|qo (||UZdllS (| III p ifiuia|Z| O ^ I O T- I (M O CO CO CO 05 t-h | 00 | 05 I> 05 1' 05 lO IO CO CD r. I I 00 L» CO 05 00 | CD lO lO I ^0COrH CD Tt< GO 05 — I I 2 I S I OCCON-CDC' CO OJ CO CO | CO CO I- GO iO C'- CD CD rr : »O * (M l tj- CO CO CD I ‘° I COOlrfiOl-^^tCOCOOJi CD CO l> »O -f CD 05 05 CO iC — lO lO lO) CD CD (N ^ O CCI> t- n a o ■o i-oU o S ) CO O CO > ^ ro l~ 10 lO »O lO » ^ oföP CO lO I I lO Ol »o 1 I I o io »-« CD lO I I Tc l 17 CO CD O rji CD O r* rt« | OJ CM CO CD *-< "«* t> lO kO I »O CD lO CD ) GO — > OJ 05 CO ■ CD* lO CD lO CD CO CO OJ »— L- l> GO COMCOr- I II I O »- L- Ol l 7 i Ol Ol O Ol I I I CD lO CO rh lO OJ lO lO L" CD I I »O CD CO I I I Ol OJ ' I I »o 1-» I I I op CO T-> I I CO •— I 1 I kO 05 CD t'- CO V cd r- r* co x i> r- COCD^tiC-^OJ-^-CCOO >CJ u S o dne I II M II M II 1 II II II II l i l l l M M ca a Tl a. tV3 1 1 II 1 II II 1 1 1 1 1 1 1 1 1 M II 1 1 II 1 1 1 3 «*£ ** ~ _E a £ O co o o , •*05 1 lO co 115 »0-0 CO O CD Ol 35 176 o 05 OOOOlOlOlOOlO , lO CO CD Ol CD r- CD -»T r- | »N U a, S > 3* 'C *9 a - i 1 1 § 1 1 1 1 1 1 1 1 1 II II II 1 1 12 ca c > co 'ajO i 1 g 1 lO lO co O CD O lO »O 00 rH CD OJ rH rji ® OOOOiOOOOiO I 1-OJr-OlOJOlOJOl 1 OJ •<—> 15 p oj -k i S§ 1 s lO co »O »o o CD OJ I O 1- 1 rH »o 1 O O lO O lO lO O O lO I rH CO t—i CD r—< OJ Ol Ol 1 cd 2_ N - a; o co £§ 1 2 lO o o O OJ t'» OJ 1 § O O lO O lO O lO 1 lO I CO CO CO ^ OJ CO OJ 1 1 > co c 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 II 1 1 1 1 1 1 1 II 1 1 II 1 2 o “O oj >a OJ c« o> a II II S 1 1 1 II II II II II II II II 1 1 1 1 1 C a - 1 1 1 Ig 1 1 1 MII 1 1 1 1 1 1 II II II II IS uiafjoui peu BUI§l/\ lOi—<«*#COOOO»—'O i i GO CD 05 05 05 05100 O Ifl O Ifl CO CO ^ Ol Ol Ol lO lO 1 CO OJ OJ OOCCOl^OOOiO OOGOiO^JOlOOOlCp 05 CM OJ I> ___________r~ooo5-* COOlCOOJOlOl — ^—Ol a 5* Cf) o a cd ja "čc > o N ed a O a M o 0) cd . >cj > >(A **-* ’ ^ .S S i •>—» cd cd * a * O ed ‘ rrt-S u 5> a « 2«>js & JZ 2 'e oj «U OM S g S • CQ >■• ,5 ■-J e“r>m 5 i v ca . _a £ fc «ISi"0 °1 o D ^ Ih Shino.joSS cd 3 o cd^ .$Ž ► 0 g X} 0 Ä O CC CU 0) ' P m ’ o • -a • o • Oh . U.PH to a qj • • KJ 05 n-S ° - T3 S Š o tnUiJfcQÜZütfi • cd . «H . Q cd ^ E af -K . g Ih C« Cd G ^PQ o o X! n ^ p c« g g O .5 0) cdjj a ► ■"05,2,2 i> ' C/3 C/J P C/3 • 0) . T3 • 0 >0 ^ 0) • S . o — • p > —. ••—» o > o ■ a M g O ca g >td ^ cd t/i t- >o N .2 O S 3» k S hwuomDh Podroben pregled za mesec december 1947 qiUAt)j),)A I ^COiOißOCDXlflCO'-inOiri ICO — — —« ~ CO CO — p- 2 i rfg 05 X 05 ^r-05C0^ z H' usnf C0I>C0y-«iOI>X05C0:D©«*i j —05 Iß COriTHrHlO^^CO -a IJUlSBl |0^.)[) CDr*XCO-«*4l>CDCD TH 00 CO rt- iß | C' 1 l>lßCOCOlßCOCDC^COCO | CO •—1 r-> C-- — CO rH r- CD | - I , co , ® 1 | -- | | | | cd co *t 4J C X C s ^ o U ! 0.38 ; 0.87 1 1.11 1.45 I 7.17 0.35 2.32 0.76 on r^- co | 05 CO O I I 1 CO CO Ö 1 1 2.09 lß05C0C0»0T-l0lC05 o co iß i- ic a ^ i> T-J co’ CO r-‘ ö co co’ CO co* co *- NJ » > 35 co u '= 05GOr^~oo5G5r^ i i r im T 1 1 00 05 X CO I 1 1 II 1 1 V i 03x^xc0t^x0:<=> i i n i i i-r >N C CO 00 Iß CD 05 r-1 1 1 1 1 t"- r— 05 r'- i 1 1 II 1 i crcCNr^ i i n T 1 1 “2C50t-CDXCC0 1 -V 1 v 1 1 1 1 T C ca c - a) ^Ni-cor^ic-^w i 1 1 1 1 + 1 1 1 1 1 1 — CO CO — | I r i + i 1 7 l 1 '^•^•^l>«-COCOCOCO 1 1 1 1 1 1 1 1 • 1 £ > CO co '5 X>CD00Ot*05 — 05 — 1 | CO CO O 05 | co | •»t C CO ^ r- r- t rt rji ►(/) (M Oj «J S *-C0COCOO5C0ißC0 ^ 1 | l> O 05 CD | ■* l I 'tCDX^r-^in050 1 TH C t^osc^ooioco’-'a 05 , | CO Iß 05 CO | r i I CJ5COXOiß05COOX 'JE >CJ ► a. d T3 Mill!!!. 1 i II II 1 1 1 1 I 1 II 1 1 1 1 'E « a dkg II 1 1 1 1 II I! 1 I II 1 1 II 1 1 II 1 1 1 1 1 1 a o _ n -E t>o 11 c o o o o CO co iß l> CD 1 c o 1 TT CD , 1C co 1(7 lO O lO , 1 lO ^ ^ CO Th GO 1 2 | OOOOOlßlßOOO coiß'^r-a5ißX'^'^co >N 0) Q - t3 S ► t '£ “t 1 II 1 1 1 1 II II 1 1 1 1 II 1 1 1 II 1 1 II II cd a ► CO* «UD o o o o o CO CO CO CO 05 1 § 1 1 O GO O O O »O I 1 rH CO r-. CO <«T 1 g 1 OOlßOlßOlßOC o Iß rH rt< Iß CO COCO CO OJ 15 D CO 'tJ | 1 o o o 1 1 co co ^ I Iß o 1 T-. CO I C O O Iß O 05 I 1 Tt< — CO r-* 1 ® 1 O I O O O O O I o o CO 1 CO r-H CO CO Iß 1 rH rH cd 2L N rH I I o o o 1 1 T- CO co I »c o 1 co I Iß Iß Iß O I -H | 1 CD rH 1 CO 1 2 1 1 1 ‘° S “ S 1 12 1 > co a >o a> % 4. a M 1 1 1 1 1 II 1 II 1 1 II II II II 1 1 1 1 II -C X CO M 1 1 II 1 1 1 1 1 I 1 1 1 1 1 1 1 II 1 1 1 1 M 1 . L. Q. tH 1 M 1 1 1 II II II II 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 II 1 uiafjoiu pvn «m§iA CC lO lO co 00 X CD 05 CO CO ^ O O r- O O 05 05 Iß O 05 co co iß Iß co oosi^^ißoccw-^oooißcDa coor> ClßOlß05XlßTt O N cd a O cd ’ • O • ■J 4) cd cd • a • ' O cd SÖSÄfl ‘IpS’ s gffl s<§ i >N -S J. O ° fl« hjo c? g S >S ^ cd o 'S M ■S Ö l^u ^ A »S.« > a ■ • > j TJ o cd o r o g >h t- o u 55 > t- tn Q£ <-Q cd °^J _* c« .§ S a ► 13 S CO CD :p >c; ' cd >- cd P cd cd ScN- 0) . S • o p > o fco p -a «J ‘G 32 . 0) »-«TJ U . ^ 3 £ ^ S cd.S 1 .1-3 55? o f, s a 46. Zbral je podatke o še ohranjenem inventarju predvojnih opazovalnih postaj. Večina toplomerov in precej tehtnic je bila med vojno uničena ali izgubljena. Nove postaje smo ustanavljali predvsem v bližini smrekovih ali jelovih gozdov, kjer se večkrat pojavlja gozdno medenje. V letu 1946. je delovalo poprečno 15 obveščevalnih postaj. Z letošnjim majem je začelo delovati 25 postaj. Njih število se bo dvignilo do konca leta na 28. Vendar nekatere postaje niso popolno opremljene, ker primanjkuje toplomerov in tehtnic. Naročenih je sedaj 100 tehtnic. Na željo čebelarjev je bilo uvedeno obveščanje vsak tretji dan z dopisnicami. Prizadevamo si, da se mreža obveščevalnih postaj čim bolj izpopolni, tla zajame zlasti tiste predele, kjer se pojavlja izdatno medenje. Odsek je preko zadružnega glasila priporočal setev bele in švedske detelje. Nakup teh semen je posredovala tudi zadružna trgovina, dokler so bila pri državni semenarni v zalogi. Prav tako je odsek priporočal čebelarjem setev ozimne repice kot odlične oljne in medovite rastline. Širši upravni odbor Čebelarske zadruge je priporočil podružnicam, naj si iz sklada agrarne reforme zagotovijo zemljišča za saditev in setev medečih rastlin oziroma za njihovo nadaljnje razmnoževanje. Podružnice Maribor, Ljutomer, Celje in Krško so z večjim ali manjšim uspehom pristopile k temu delu. Vendar nekatere okrajne agrarne komisije niso pokazale pravega razumevanja za to stvar (n. pr. Maribor), čeprav jih je Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo obvestilo, da imajo na področju vsake podružnice čebelarji pravico do 1 lia zemlje iz agrarnega sklada. Zemljišča so si po dosedanjih poročilih zagotovile razen zgoraj navedenih še podružnice Gornji grad, Slovenska Bistrica in Stična. V dvojni številki »Slovenskega čebelarja«, ki izide za julij in avgust 1947, bodo objavljena navodila za ureditev teh zemljišč in za njih primerno zasaditev. Letošnjo pomlad je bilo razposlano podružnicam, ki so že imele zemljišča, družinam in zasebnikom preko 5000 potaknjencev najboljših vrb. Drevesničarsko vzgaja zadruga v lastni režiji 1200 potaknjencev teh vrb. S Čehoslovaške smo prejeli 2 kg semena facelije. Seme je bilo razdeljeno med štiri privatnike in tri čebelarske podružnice z lastnim zemljiščem. Kmetijski znanstveni zavod je na naše priporočilo uvrstil med krmne rastline tudi facelijo. Na državnem kmetijskem posestvu Črnelo je posejanih 8 arov s facelijo. V stikih smo prav tako z vinarskim institutom, ki l>o skušal uporabiti facelijo za zeleno gnojenje v vinogradih. Tudi Vinarsko-sadjarska šola v Mariboru prideluje facelijo na površini četrt hektara. Nadalje smo priporočili saditev sofore. Sadike so bile naprodaj pri mestni vrtnariji v Ljubljani. C) zaščiti vrbovih mačic sino imeli v radiu predavanje. Razen tega je bilo izdanih v zaščito medečih rastlin nekaj priložnostnih opozoril. Poročilo odseka za prevoz čebel na pašo i n n j i h zavarovanj e je prečital tov. Raič. Odsek je bil ustanovljen v februarju tega leta. Da je odsek potreben, je pokazalo lansko leto, ko je zaradi nediscipliniranosti nekaterih čebelarjev padlo na poti veliko število družin. Prevažanje mora biti regulirano s posebnim pravilnikom, ki veže vse čebelarje. Tak pravilnik je odsek /e izdelal, treba pa ga bo še predebatirati in dokončno formulirati. Slovenski čebelarji so skoraj primorani prevažati, včasih celo v zelo oddaljene kraje, n. pr. v Vojvodino. Pa tudi doma niso vse obilne priložnostne paše, kakor hoja, ajda in listna mana, vedno pravilno izkoriščene, tuko da vsako leto propade velika množina medečine. Zato je treba narediti točen kataster pasišč in v kataster sprejeta pasišča pravilno izkoristiti. Šele potem bodo zadovoljni prevaževalci in domači čebelarji. Priznati moramo, da se mnogo greši na eni in na drugi strani. Na eni strani je preveč egoizma in nevoščljivosti, na drugi strani pa breznačrtnost in brezobzirnost. Odseki zu prevažanje bi morali biti ustanovljeni tudi pri podružnicah? kajti le tako bomo mogli priti do enotnih sklepov. Nadalje je treba misliti na to, da ustvarimo tip panja, ki bo primeren za prevažanje. Sedaj preizkušamo naj novejši tak tip in zdi se, da se bo dobro obnesel. Zavarovanje čebel za primer zadušitve, vloma in bolezni naj bi bilo vzajemno. Ustanove naj se ločeni fondi za posamezna zavarovanja in izdelajo zadevni pravilniki. Načrt pravilnika za zavarovanje proti boleznim je že izdelan, vendar še ni dokončno sprejet. Požarno zavarovanje je stvar posameznih čebelarjev. Uredbe o prevozu čebel na ajdovo pašo odsek še ni popravil, ker je pričakoval predlogov iz območja ajdovih pasišč. Obljubljeni so bili na zadnji seji širšega upravnega odbora. Skrajni čas je, da jih podružnice pošljejo. Izpreminjevalne predloge je poslala samo podružnica Ljutomer. Glede prevažanja v ostale paše je odsek mnenja, du je treba po terenskih razmerah določiti, koliko panjev lahko postavijo prevaževalci na enem prostoru in v koliki razdalji od domačih čebel. Prostor naj si poiščejo sporazumno z lastnikom zemljišča in, če je treba, tudi z domačo čebelarsko družino. Ce ne pride do sporazuma, naj odloči v sporu komisija, sestoječa iz zastopnikov kmetijstva, CZ in družine. Stroške komisije nosi stranka, ki je neupravičeno zahtevala ali neupravičeno branila dovoz čebel. Misliti moramo tudi na uvedbo enotnih prenosljivih čebelnjakov, ki bodo čim cenejši. Odsek želi, da bi dobil od podružnic čim več pobud, ki jih je do sedaj na žalost pogrešal. V poročilu odseka za trgovanje z živimi čebelami in maticami je povedal tov. Adolf Arko tole: Po osvoboditvi je nastalo veliko povpraševanje po čebelah in po maticah. Ne samo v Sloveniji, ampuk iz vse Jugoslavije in tudi drugih dežel Evrope in Amerike se javljajo kupci, ki bi radi imeli naše čebele in matice. Pred vojno so se s trgovino z živimi čebelami in maticami bavili le privatniki, medtem ko niti Slovensko čebelarsko društvo, niti Železničarska zadruga nista napravila v tej smeri nobenih korakov. Šele sedaj smo se začeli brigati tudi za to, toda, ker nismo imeli izkustev in ker je pomanjkanje čebel v Sloveniji dokaj veliko, nismo mogli že takoj ob pričetku primerno organizirati trgovine z živimi čebelami in maticami. Organizacija tega odseka je bila poverjena meni; seveda pa bo treba, ko se bo ta trgovina razmahnila, pritegniti k delu še druge čebelarje. Danes vum ne morem poročati nič drugega, želim pa, da bi vsi člani zadruge pomogali z aktivnim sodelovanjem utrjevati sloves naše kranjske čebele. "S tem so bila poročila izvršnega odbora in odsekov izčrpuna. Predsednik je pred debato o poročilih odredil desetminutni odmor. Po preteku tega odmora je tovariš predsednik otvoril debato, ki so sc je udeležili delegati: Alojz Omahen. Franc Vovk, Matija Klinar, Jakob Bratuša, Franc Kermaunar, Franc Zupan, Martin Jereb, Anton Skor ja, Janko Belec, Franc Lampret, Joško Belar, Ivan Brglez, Miha Počkaj in drugi. V zvezi z debato so bili soglasno sprejeti naslednji sklepi: 1. Ministrstvo zu kmetijstvo in gozdarstvo v LRS je dodelilo 28 ha zemlje za čebelarske namene. Od oddelka za agrarno reformo so dobili OLO nalog, da jo razdele čebelarskim podružnicam. Podružnice naj porazdele zemljo čebelarskim družinam, ki so najbolj deluvne. Zudruga je podružnicam poslala okrožnico o tej dodelitvi in naročila, nuj takoj stopijo v stik z OLO. 2. Člani bivše Železničarske čebelarske zadruge so postali s spojitvijo obeh bivših čebelarskih organizacij v Čebelarsko zadrugo člani Cebelurske zadruge. 3. Izvršni odbor Čebelarske zadruge bo priredil tečaj za tajnike podružnic. Na tem tečaju bodo dobili tajniki navodila, kakšne knjige naj vodijo pri čebelarskih podružnicah. 4. Vrbove potaknjence bo Čebelarska zadruga poslala v prvi vrsti tistim podružnicam, ki že imajo zemljišča. 5. Železniška uprava je na prošnjo Čebelarske zadruge odgovorila, da dovoljuje sajenje inedovitih rastlin na svojem zemljišču ob progi po predhodnem sporazumu z njo in zainteresiranimi čebelarskimi podružnicami. 6. Čebelarska zadruga bo pričela izdelovati tudi praktične čebelnjake, ko bo imela za to na razpolago potrebne načrte in možnost za delo. 7. Da ne bo v čebelurski sezoni primanjkovalo satnic, bo naša satnišnica pričela z izdelovanjem satnic že več mescev pred sezono. 8. Podružnicam in družinam, ki redno plačujejo svoje račune, bo zadruga pošiljala naročeno blugo na 14dnevni kredit. 9. Čebelarska zadruga bo poslala Ministrstvu zu industrijo in rudarstvo predlog, naj bi tisti čebelurji, ki bodo oddali določeno količino vosku v industrijske namene, prejeli nekaj sukanca. 10. »Slovenski čebelar« bo izhajal redno vsakega 10. v mescu, v kolikor ne bo ovir v tiskurni. 11. Cebelurske podružnice in družine bodo poskrbele za redno dopisovanje v »Slovenskem čebelarju«. 12. Ko bo dobila Čebelarska zadruga naročene tehtnice, bo ustanovilo še več n<)vih obveščevulnih postaj. 13. Čebelursku zudruga bo v letu 1947 uredila v sporazumu s čebelarskimi podružnicami in družinami ujdovu pusišča. O dovozu čebel v druge pu.še so se dolžni prevuževulci sporazumeti s tamkajšnjo čebelarsko podružnico oziroma družino. (Dulje prihodnjič.) DELOVANJE IZVRŠNEGA ODBORA ČEBELARSKE ZADRUGE 14. seja dne 8. novembra 1947. Na predlog tov. Miheliču je izvršni odbor pooblastil komisijo, sestoječo iz tovarišev Adolfu Arku, Jožeta Mažgoiia in Fruncu Slejku, da izdela pogodbo za odkup mizarske delavnice tov. Ignucu Groma na Vrhniki. Mizarska deluvnica s stroji in vsem inventarjem je bila že prej ocenjena na 350.420 din. 15. seja dne 14. novembra 1947. Du nam bo mogoče zbrati čim več vosku za industrijo, je izvršni odbor sklenil dovoliti nakup 2 kg denaturiranegn sladkorja za 1 kg zadrugi prodanega voska. Predavanja se bodo vršila v Grosupljem, nu Robu, v Goričnh in Slov. Bistrici. Tov. Mihelič je sporočil, du sta brošuri o faceliji in o medici pripravljeni za tisk; tov. Raič bo pri prevodu ruske knjige »Čebelarstvo« upošteval izdajo iz 1.1947. Za obveščevulne postuje bomo rezerviruli 14 tehtnic. Do konca leta 1948 bomo izdelali 2400 panjev. Posebna komisija bo določila enoten tip AZ-panju, ki ga bo izdelovala naša mizarnica. 16. seja dne 21. novembra 1947. Če bo kaj voska nu razpolago, bomo tudi letos dajali začetnikom satnice proti gotovini, največ 1Vi kg. Začetniki morajo vložiti utemeljene prošnje. Sprejeli smo pravilnik o plemenilnih postujuh, ki bo objavljen v Slovenskem čebelarju«. Tov. Rožman bo v »Slovenskem čebelarju« objavil članek o duvku na čebele. 17. seja dne 28. novembra 1947. Nu člunski sestunek v Idrijo bo šel tov. Košmerl. Nu znanje smo vzeli dopis Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo LRS v Ljubljani z navodili zu rnzdeljevanje sladkorja za krmljenje čebel. Tov. Cvetko bo prevzel administrativne posle pri odseku za trgovino z živimi čebelami. 18. seja dne 5. decembra 1947. Naročili smo tov. Rojcu, da sestavi poročilo o uspehu novoustanovljenih plemenilnih postaj, ki ga mora zadruga predložiti v pogled Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo LRS v Ljubljani. Tovarni v Celju bomo poslali dispozicijo za sladkor. Tov. Jelnikar naj se zanima za vskladiščenje sladkorja v Mariboru, Celju in Ajdovščini. 19. seja dne 12. decembra 194?. Tovarišu Jelnikarju bomo preskrbeli pri okrožnem kot trgovskem sodišču pravico sopodpisovanja. Tov. Mihelič priporoča, du je treba rešiti zaradi uspešnejšega delu vprašanje organizacijskega sekreturju. Ta naj bi vršil in vodil samo tiste posle, ki so v zvezi z organizacijo zadruge. Pri tem bi bile izvzete trgovina in čebelurska podjetja. Njegov predlog je, du se naj uprava »Slovenskega čebelarju« in vse, kur je z njim v zvezi, loči od organizacijskega dela ter najame nova pisarniška moč, ki bo vodila te posle. Predlog je bil sprejet, Glede razdeljevanja sladkorja za krmljenje čebel bomo izdali okrožnico. V njej bomo upoštevali smernice, ki nam jih je za razdeljevanje sladkorja dalo ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo v Ljubljani. Vsi tajniki podružnic, ki se bodo dne 27. decembru 1947 udeležili enodnevnega lečaju, bodo zudolženi, da vsa navodila prenesejo na čebelarske družine. Znova bomo naredili seznam vsega materiala, ki ga bomo potrebovali v 1.194S in ta seznam predložili na odločilno mesto. 20. seja dne 19. decembra 1947. Zuradi prezuposlenosti tajnika zadruge tov. Rožmana je bil nu njegovo mesto izvoljen tov. Cvetko. Poročilo tov. Miheliča o delu odseka za tisk in propagando smo odobrili. Sklenili smo, da izide »Slovenski čebelar« za petdesetletnico v 8000 izvodil). 100 izvodov bo tiskanih nu boljšem pupirju. Nuslovno sliko nam je narisal tovariš De Reggi. Za slavnostno številko so obljubili prispevati članke tovariši: Žnideršič, Bukovec, Debevec, Rojec, Košmerl in Mihelič. Ce bo dovolj dopisov za petdesetletnico Slovenskega čebelarja«, bosta izšli dve številki skupaj na 64 straneh, v nasprotnem primeru pa na 48 straneh. Ugotovili smo, da ne slavimo samo petdesetletnice »Slovenskega čebelarju . temveč tudi petinsedemdesetletnico slovenskega periodičnegu čebelarskega tiska. Naročnino za »Slovenskega čebelarja« bomo morali zaradi podražitve papirja, tisku, vezave in odpreme lista zvišati za člane na 75 dinarjev letno, za nečlane pa na 100 dinarjev. Ker sta rokopisu zu tisk knjige »Faceliju« in »Medica« že pripravljena, smo prosili za dovoljenje za tiskanje obeh knjig. Tovariša Mihelič in Rojec naj preskrbita, du bo zapisnik o občnem zboru čimprej natisnjen. Obsega naj največ 16 tiskanih strani. Tov. Cvetko predlaga, du naj zadruga v bodoče poročilo izvršnega odbora sestavi in natisne pred skupščino ter pravočasno razpošlje članom, da ga lahko temeljito proučijo. Sprejeto. Sklenili smo, da bomo začeli s pripravami za izdajo knjige, ki bo obravnavala naš panj in čebelarsko orodje. S prevodom ruske knjige »Čebelarstvo« bomo dobili učbenik, ki govori o vseh panogah čebelarskega udejstvovanja. Sklenili smo, da homo izdali o čebelnjakih posebno brošuro. Tov. Rojec poroča, da bo 12. številka izšla z zakasnitvijo zaradi ureditve kazala. Tudi slavnostna številka bo izšla bolj pozno. Od tov. Valenčiča iz Ribnice v Slovenskem Primorju si bomo za preizkušnjo izposodili stiskalnico za vosek. Žalna seja dne 22. decembra 1947. Na žalni seji za tragično preminulim predsednikom Antonom Žnideršičem je imel podpredsednik tov. Majcen spominski govor, v katerem je navedel vse zasluge, ki si jih je pokojnik pridobil zn razmah in pro-cvit slovenskega čebelarstva. Navzočni’ so spomin pokojnega predsednika Antona Žnideršiča počastili z enominutnim molkom. Nudulje smo sklenili, da se bo čebelji rod na plemenilni postaji, ki jo bomo ustanovili v letu 1948. na Javorniku, imenoval po Antonu Žnideršiču. Prav tuko smo sklenili, da v trajen spomin pokojnega predsednika preimenujemo »Sklad za potrebe čebelarskega znanstvenega zavodu« v »Sklud Antonu Žnideršiču«. ZADRUŽNI VESTNIK Letnu poročila Pozivamo vse čebelarske podružnice, N a> o CL, M cd p si cd j* .2. 3 S ° o .2 O -J4 4> > cd ► M cd CQ cd P >N 3 M T3 cd M ’► T3 O M T3 O o p ^3 «3 O a. v >CJ Hß 'S QJ S OJ o trn H w TJ O 02 t> pO S O 5 v Ih j 6 i ': i 5 .-« x> v i-* o ! S i z u o -° 2 -*> j ** »> M * *4 -ž O « g E e e *5 N «S \c (S) D! «9 -* v m S 73 S3 o u w >w v -G -J4 0) a 'm a Ö o> e cd TD O & P .*2 o 05 -a o v b£ P M D "O KJ cd HA N "«O p ► cd S cd p* N 0> p* «fl a NJ < ► a> P cd M M a> OJ >o TJ T3 o ► a> •*—» p cd a a v ► v *n > v •h p cd Ou pP bX3 P V P TJ Podpis Tirejeralc«: II. Seznam vzrejenih matic (rodovnik) c. «J £. 33 Zj 1-“ tn ^ 3 * 3 O <0 > i. <75 -C £ Z s 1- Q. ! - i» J3 - " B W qiuajmn ma iiel epop paui »H 0AJSUJ8Z0UI ^ ijju^pjjd c. oqejod ojeuiop ez qi.udjoiop o > v •7. 33 a C/D 'S--® C.» 2 > a o s E v Cn M"131? -vjd*< E qiusn«! •nsli - qiuag - Bidj.au 1 1 «J Z u N M o O S _o OJ <75 A04;u}!|rui i|!)jdez v 3!|3) i|;uepop -c afoj/A u;^e\j *u »f.)a ‘aruojo^oj o _o ►J X « ► O O O "w C • m > O "c "O .N J Ü -i Ud i/ e* 0- { 1{ p O IJ o p I ud u us iif poqnp iSnjQ n a ■c 3 •h O. ja 1 > Sl t c to u a A -* JI ^ — Q. _o U u (0 E s M 4, V «r. ! T\ S o J I s ! u d n n s !^5;Oj)S |3iijq aniqfofsij^ 3UIIIZOA IH auiiifoj n^mpaj im «pon ^ Poraba 2. o *3 CO "33 3 CO ki > "C ta jjt 3 -S3 X ► •č bt -* 3 *D V B a ■5 u. «0 1C z vlpojo AOüjinita -oiu.»|d Leto Pojasnila k v^rejni knjižici objavimo prihodnjič.