GLASILO GOZDNEGA GOSPODARSTVA SLOVENJ GRADEC P.O. GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC V LETU 1996 Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec je kljub nekaterim težavam, ki so ga pestile v letu 1995, v celoti dobro gospodarilo. Poslovni načrt je bil z ugodnimi rezultati najbolj presežen v gradbeni dejavnosti. Za letošnje leto predvidevamo najprej ureditev odnosov z državo in zadrugami ter sklenitev (podpis) razdružitvene pogodbe. Agenciji za privatizacijo bomo predložili program lastninskega preoblikovanja pocljetja, s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov pa bomo na osnovi te dni sprejetega Zakona sklenili dolgoročno 20-letno pogodbo o koncesiji za gospodarjenje v državnih gozdovih. Sprejet je bil Zakon o moratoriju na vračanje državnih gozdov tnjcem in veleposestnikom. To pa pomeni, da bomo v letošnjem letu gospodarili z več kot 16.000 ha državnih gozdov v katerih bomo povečali dosedanji obseg dela. Povečati želimo tudi sodelovanje z gozdnimi posestniki pri prevzemanju sečenj in spravila, kakor tudi odkupa na panju in na kamionski cesti. Nameravamo opraviti tudi čim več gojitvenih in varstvenih del v privatnih gozdovih. Krepili in posodabljali bomo transportno dejavnost. Mehanično delavnico pa dobro usposobili za servisiranje težke mehanizaciji. Pridobiti želimo servis za mnoge tipe traktorjev in druge težke mehanizacije. Tudi izdelovanje novih izdelkov ne bomo zanemarili. Na CLS v Otiškem vrhu bomo posodobili proizvodnjo tramov, tramičev in drugega gradbenega lesa. Poskrbeli bomo za pripravo oblovine, za skladiščno manipulacijo, lupljenje in sortiranje gozdnih sortimentov po željah kupcev. Z vsemi občinami Koroške regije bomo sklenili pogodbe o vzdrževanju gozdnih prometnic (cest). Za zunanje naročnike bomo izvajali tudi druge nizke gradnje in zemeljska dela. Pridobivali oziroma povečevali bomo obseg visokih gradenj in adaptacij posameznih starejših stavb. V programu imamo še ustanovitev invalidskega poletja, Kjer želimo produktivno zaposliti naše delovne invalide. Povečali in širili bomo trgovinsko dejavnost za potrebe gozdarstva, lovstva in ribištva ter drugih izdelkov oziroma opreme za gozdarstvo in gradbeništvo. S kmetijskimi in gozdarskimi zadrugami želimo tesneje sodelovati in krepiti poslovno tehnično sodelovanje. Celotno poslovanje bo podpiral novinformacjjski sistem, ki bo omogočal sprotne informacije za kvalitetno odločanje in vodenje podjetja oziroma poslovanja. Vse to bo omogočilo in zagotovilo zaposlitev in ohranitev delovnih mest predvsem našim bodočim delničarjem, ki so vložili svoje certifikate v podjetje. Gozdno gospodarstvo bo še posebej tenkočutno skrbelo za tiste člane kolektiva, ki ga tudi v najtežjih časih niso pustili na cedilu. Celotno gospodarjenje in poslovanje bomo vodili tako, da bomo ustvarjali dobiček oziroma dividende za naše delničarje. VSEM ZAPOSLENIM, UPOKOJENCEM, KMETOM IN POSLOVNIM PARTNERJEM ŽELIM SREČNO IN USPEŠNO 1996. LETO. Hubert Dolinšek Današnji uvodnik je usmerjen v bodočnost. Slika pa priča o podobi Koprivne izpred stotih let. Takrat je bilo "fratno" in "novinsko" gospodarjenje z gozdom v Koprivni na višku. Posek, vidnih na fotografiji, danes ni več, ker z gozdovi gospodarimo po načelu sonaravnosti. Upamo, da po stotih letih, odkar je koprivski župnik Ivan Hojnik napravil ta posnetek, nekemu fotografu ne bo zopet uspelo posneti kaj podobnega. - Časi so v vseh ozirih za naše gozdove nekako "čudni''. GOSPODARJENJE ŠKODE V GOZDOVIH, CENITEV ŠKOD IN UVELJAVLJANJE ODŠKODNIN (Nadaljevanje iz 12. številke) Ločimo zimsko in letno lupljenje, ki je nevarnejše zaradi večje veijetnosti okužbe rane z gljivicami. Okoli poškodovanega mesta priede do intenzivne rasti tkiva, trohnoba pa se širi po deblu navzgor in navzdol, lahko tudi več metrov. Drevesa so veliko manj odporna proti mehanskim obremenitvam (sneg, veter), del debla, ki je sicer največ vreden, pa je razvrednoten in vrednostni prirastek je zato občutno manjši! Poškodovana drevesa, če je le mogoče, je potrebno čim prej posekati. Neugodno za cenitev teh škod je, da so razpršene na veliki površini, letni obseg škodje večinoma neopazen, saj so poškodovane le tu in tam manjše skupine dreves ali posamezna drevesa in jih je zato težko zajeti. Ker pa škode nastajajo vsako leto in se seštevajo, so posledice lahko zelo hude, kot lahko to opazujemo v mlajših sestojih na Plešivški kopi ali v Glažuti. Zelo slabo za prihodnji razvoj gozda je, da so pogosto poškodovana najlepša drevesa - nosilci funkcij. Ocenjujejo, da se zmanjša donos močno poškodvanega mlajšega sestoja za 30 - 40%. Posledice poškodb je težko predvideti, zanesljive podatke dobimo le z opazovanjem poškodovanega sestoja, ki lahko traja desetletja, vse do obnove gozda, pri tem pa vemo, da je odškodnino mogoče uveljavljati le šest mesecev po nastanku poškodbe. V literaturi navajajo razne pripomočke in tabele za ocenjevanje teh vrst škod. Metode temeljijo na odnosih med premerom, velikostjo poškodbe ali starostjo poškodovanega drevesa in povzročeno škodo. Baader navaja naslednje relacije med premerom in zmanjšanjem vrednosti drevesa: debel, stopnja 3 4 5 6 7 8 9 10 11 zmanj. vrednost, % 9 11 13 15 16 17 17 18 18 Tudi drugi avtorji navajajo stopnje škod v naslednjem obsegu: Borgman za smreko 10-34%, Hegert-Kurt- Fasl 2-27%, Eidman 6-16%. Te podatke navajam zato, da bi vsak med nami, ki bi se ukvarjal z izračunavanjem škod, lahko približno kontroliral svoje izračune. Za ocenjevanje tovrstnih škod po divjadi navodila iz Odredbe o ugotavljanju obsega škode in zmanjšanega donosa na gozdnih zemljiščih niso najbolj uporabna iz naslednjih vzrokov: 1. v območju imamo le malo enodobnih gozdov, še posebej v zasebni lasti; 2 poškodovanih debel praviloma ne posekajo takoj po nastanku škode, normalne sečne zrelosti pa poškodovana drevesa večinoma tudi ne dočakajo; 3. ob nastanku škode ni mogoče takoj presoditi, kako bo poškodba vplivala na razvoj drevesa, ali se bo inficirala ali pa ne bo pustila hujših posledic na drevesu. Zato mislim, da bi bil za izračun manjših poškodb sestoja primeren način, pri katerem bi uporabili zgoraj navedene Baaderjeve odstotke. Postopek za ocenitev škode 1. S polno premerbo ugotovimo po debelinskih stopnjah volumen poškodovanega lesa. 2. Iz gozdnogospodarskega načrta prevzamemo podatke o lesni zalogi sestoja, prirastku in tarifah. Če so deleži razvojnih faz neustrezni ali se sestojna zgradba močno razlikuje od prebiralne, je potrebno to upoštevati pri prirastku. 3. Oceniti je potrebno deleže gozdnih lesnih sortimentov sestoja in stroške poseka in spravila ter od prodajne cene določiti delež sredstev za gojitvena dela in prometnice. Iz teh podatkov izračunamo prodajno ceno, stroške in ceno lesa na panju. 4. Prirastek pomnožimo s ceno lesa na panju in dobimo letni donos gozda na hektar. S kapitaliziranjem letnega donosa dobimo vrednost sestoja. 5. Vrednost sestoja podelimo z lesno zalogo in dobimo vrednost m3 lesne zaloge. S tem zneskom pomnožimo po debelinskih razredih ugotovljeno količino poškodovanega lesa. To pomnožimo še z Baaderjevimi odstotki in seštejemo. To bi bila škoda zaradi lupljenja. Kljub poenostavitvam je izračun škode v informacijskem pogledu dokaj zahteven, izračun pa je enostaven. Primer (namišljen) 2 V odd. 25b s površino 3.05 ha, lesno zalogo 280 m3/ha, prirastkom 7.8 m3/haje bilo olupljeno večje število dreves. Podatki, ki smo jih ugotovili s polno premerbo, so prikazani v tabeli. Vmesne tarife (Coklove): 6 V sestoju smo ugotovili sortimentno strukturo, iz katere smo ugotovili poprečno prodajno ceno 7800 SIT/m3, stroški za sečnjo in spravilo znašajo 400 SIT/m3, za gojitvena dela in prometnice namenimo 8% od prodajne cene, t.j. 624 SIT/m3. Cena lesa na panju = 7800 - 4000 - 624 = 3176 SIT. Vrednost letnega donosa = prirastek* cena na panju = 7.8 * 0,85 * 3176 = 21047 SIT/ha; (0.85 je faktor za preračunavanje bruto lesne mase v neto). Vrednost gozda = vrednost letnega donosa (0.03 = 21047/0.03 = 701567 SIT/ha, (0.03 je gozdna renta, ki znaša 3%). Izračun vrednosti m3 lesne zaloge = vrednost gozda/lesno zalogo = 701567/(280 * 0.85) = 2948 SIT/m3. Izračun škode: poškodovana drevesa po debelinskih stopnjah debel, stopnja 3 4 5 6 Skupaj število dreves 25 27 18 15 85 tarifa 0.06 0.19 0.37 0.62 lesna masa, m3 1.50 5.13 6.66 9.92 23.21 vred. (1 m3 = 2948) 4422 15123 19634 29244 68423 Baaderjevi % 9 11 13 15 škoda 398 1664 2552 4387 9001 Škoda znaša 9001 SIT, na m3 388 SIT ali 12.2% prodajne cene lesa na panju. K. Zagorc, dipl.inž.gozd. Zaradi objedanja nastane grmasta oblika. - Foto: Miklašič NASE KMETIJSTVO Prireja govejega mesa Z dodajenjem koncentratov pa lahko intenzivnejša rast govedi med 6 in 11 mese-povečujemo prirast mesa do njegove genet- cem starosti, kasneje pa se rast upočasni, saj ske sposobnosti. Pri tem moramo upoštevati prične govedo prirašati poleg na meso še na naravno zakonitost rasti goveda, kjer je naj- loj. INTENZIVNOST RASTI GOVEDI 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 čas pitanja v mesecih DELEŽ MESA IN LOJA V KLAVNIH POLOVICAH V % biki telice Čas pitanja meso loj meso loj zelo intenzivno pitanje 75,14 7,35 70,28 11,85 10-12 ,mes. manj intenzivno pitanje 75,05 7,99 68,34 14,53 12-14 mes. ekstenzivno pitanje 73.89 9,15 67,28 17,70 nad 14 mes. Prireja govejega mesa je poleg mleka najpomembnejša panoga govedoreje v Sloveniji. V prirejo govejega mesa se usmerjajo tista kmečka gospodarstva, ki iz različnih vzrokov ne želijo ali nimajo dovolj ugodnih možnosti za tržno prirejo mleka. Usmeritev v rejo goved za meso ima določene prednosti, pa tudi negativne plati v primerjavi s proizvodnjo mleka. Prednosti takšne usmeritve so: L nižji investicijski stroški v objekte in opremo 2. manjša poraba živega dela 3. manjša odvisnost prireje govejega mesa od kakovosti delovnih moči 4. oddaljenost od tržišča ne vpliva na ceno klavne živine Negativne plati te usmeritve pa so: 1. obrat kapitala je zelo počasen 2. potrebne so cečje črede, s tem pa tudi kmetije, katere bi morale biti velike od 20 do 40 ha. Poznamo več tehnologij pitanja goved, na grobo pa jih lahko razdelimo na: 1. pitanje goved z rejo krav dojil, kjer je pitanec ob materi od rojstva do zakola 2. pitanje goved, odstavljenih od mater. V Sloveniji je najbolj razširjen drugi način pitanja, pri katerem pa je tudi več tehnologij. Tisti kmetje, ki imajo mešano proizvodnjo, izvajajo vse faze pitanja sami. To je: vzrejo telet in nadaljno pitanje. Tisti kmetje, kateri pa so usmerjeni samo v pitanje, pa kupijo vzrejena teleta, to je pri teži ca 130 kg in jih spitajo do klavne teže. V manjši meri paje še prisotno dvostopenjsko pitanje, kjer en kmet spita vzrejena teleta do 250 kg, dragi pa do končne teže. Uspešnost pitanja paje odvisna od več faktorjev: 1. Pasme govedi V Sloveniji največ pitajo teleta kombiniranih pasem, to je svetlolisaste in sivorjave pasme, saj mesnih pasem skoraj nimamo, gospodarskega križanja mlečne pasme z mesnimi pasmami, pa tudi ni kaj dosti. Pitanje telet črno bele pasme na višjo težo pa je tudi šele' v povoju. 2. Prehrana pitancev Od vrste prehrane pitancev je odvisna rast oziroma intenzivnost pitanja. Za pitanje telet ob materah, prehrana ni tako problematična, saj ■ teleta sesajo matere ves čas pitanja. Problematično paje za druge načine pitanja, saj se potrebe po vrsti krme spreminjajo od starosti in teže pitanca. Na splošno pa goveji pitanci potrebujejo dovolj kvalitetne osnovne krme, kot je seno in silaže. Tudi pri prehrani pitancev moramo upoštevati, da je krmni obrok izbalansiran glede na potrebe pitanca tako, daje dovolj beljakovin, energije, rudnin in sušine. 3. Zdravstvenega stanja pitancev Zdravje pitancev je odvisno predvsem od zdravstvenega stanja osnovne črede, od pravilne prehrane in mikroklime v hlevih. Zaradi večjih čred pri pitanju je možnost prenosa bolezni od živali na žival zelo velika, posebno pri prosti reji, saj se včeina nevarnih bolezni pri govejih pitancih prenaša po zraku ali z dotikom. Zato je pomembno pravočasno od- krivanje in zdravljenje. Najpogostejše bolezni pri govejih pitancih so bolezni dihal (razne pljučnice), kožne bolezni in zajedal-ci, kot so lišaj in uši in črevesni zajedalci. 4. Vzdrževanje reda in higiene v hlevu Kljub temu, da je v zadnjih letih pitanje goved v Sloveniji zelo nezanimivo zaradi nizke donosnosti, bi bilo prav, da se bi čim več telet privezalo in spitalo do klavne teže, saj znamo prirediti kvalitetno govejo meso, katerega potrebujemo za naše potrebe, lahko bi ga pa tudi veliko izvozili. Martin Mazgan, ing. agr. Tečaj peke kruha Tako zagnano so se žene s področja Kozjaka, Pake in Doliča lotile mesenja testa za izdelavo 7 vrst kruha, spekle pa so še rogljiče-kroasane in krofe. Tečaj PEKE KRUHA je potekal 9. novembra 1995 na kmetiji Podlesnik v Sr. Doliču, vodila pa ga je ga. Marija Prajner, učiteljica praktičnega pouka na Srednji živilski šoli v Mariboru. Tečaja se je udeležilo 16 žena in deklet. - Tekst in foto: Danica Onuk Predvsem v zadnjih dveh letih je bilo med kmeti pogosto slišati za strojne krožke. O njihje bilo veliko napisanega v strokovnih revijah in časopisih. Vseeno pa večina ne ve natančno, kaj strojni krožki so. Vsak dan znova ugotavljamo, daje dohodek, iz kmetijstva prenizek. Ko se vprašamo po vzrokih za tako nizek dohodek, jih celo vrsto zlahka naštejemo. Naše kmetije so v povprečju med najmanjšimi v Evropi, večina jih je razdrobljenih, pogoji za kmetovanje niso ugodni, cene kmetijskih proizvodov padajo, cene repromateriala pa rastejo. Na kmetijah je ogromno zastarele in slabo izkoriščene mehanizacije. V proizvodnji se uveljavljajo sodobne tehnologije, ki zahtevajo sodobne, zmogljive in seveda zato drage stroje. Ti so na naših kmetijah še manj izkoriščeni. Če torej želimo povečati ali vsaj ohraniti dohodek kmetij, moramo zmanjšati stroške. Zmanjševanje stroškov pri živini, krmilih, semenu, gnojilih... vodi v zmanjšanje intenzivnosti, s tem pa tudi dohodka. Analize so pokazale, daje v kmetijstvu najlažje (še zlasti v naših razmerah) zmanjšati stroške kmetijske mehanizacije, saj ti predstavljajo najpomembnejši delež v stroških proizvodnje. To dejstvo kmetje poznajo, saj je zelo močno prisotna izmenjava strojnih uslug med sosedi. Kljub precejšnji razširjenosti ima tudi ta nekaj slabosti. Te se kažejo zlasti v finančni nedorečenosti (nikoli ne veš, koliko si za uslugo dolžan), usluge z različnimi stroji, uslugo je potrebno vrniti tudi na račun zaostalega dela na lastni kmetiji. Takšna oblika pomoči je tudi omejena na ozek krog sosedov. Bolj organizirane oblike sodelovanja med kmeti so bile strojne skupnosti, ki pa so prinesle ogromno slabih izkušenj (ne-vzdrževanje, okvare, nejasna razmerja med člani...) in so zato v večini propadle. Novejša, v Avstriji in delu Nemčije že zelo uveljavljena, oblika organizirane med-soseske pomoči so strojni krožki. V tej obliki gre za prostovoljno združevanje kmetov na društveni osnovi. Sodelovanje je razširjeno na celotno območje društva in ne le med najožje sosede. Člani krožka so lastniki kmetijskih strojev in preko krožka ponudijo usluge z njimi. Lastnik sam dela s strojem, delo pa dobi plačano po predhodno dogovorjenih cenah. Te so postavljene tako visoko, da pokrivajo stroške uporabe strojev in dela. Dela opravljajo člani krožka med sabo, krožek pa je namenjen le posredovanju informacij o potrebah in prostih zmogljivostih strojev. Te informacije zbira in članom posreduje vodja krožka. V praksi izgleda to takole. Kmet Tone bi rad posejal 2 ha silažne koruze, pa nima kvalitetne pnevmatske sejalnice. Prav tako je nima nihče od poznanih sosedov. Zato pokliče vodjo krožka, ki mu pove, da ima v sosednji vasi sejalnico kmet Franc in je pripravljen naslednji dan posejati koruzo. Ceno storitve oba kmeta poznata. Po opravljenem delu Tone plača uslugo. Takšno organizirano sodelovanje med kmeti ima več prednosti. Na prvem mestu je sigurno povečana uporaba strojev in zato nižji stroški uporabe kmetijske mehanizacije. Kmet si lahko omisli sodoben stroj, saj ve, da bo z njim opravljal usluge v okolici in si tako pokril del setroškov. Tudi manjše kmetije si lahko zagotovijo kvalitetne usluge s sodobnimi stroji, ki si jih sami ne morejo ali pa bi jih bilo nesmotrno kupiti. Opravljanje uslug je lahko pomemben vir dohodka za manjše kmetije. Na kmetiji ni potrebna določena specialna mehanizacija. Poveča se kakovost opravljenega dela. Za večje območje krožka je možno kupiti specialne stroje (travniške sejalnice, balirke, ovijalke...). Za izvajalce storitev preko strojnega krožka je pomembno tudi dejstvo, da so prejemki iz naslova medsebojne sosedske moči v okviru strojnih krožkov s kmetijsko mehanizacijo in delovno silo po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS št. 71/93) oproščeni plačevanja dohodnine, če gre za dela s področja kmetijstva in gozdarstva, ki jih opravljajo člani, kmetije z lastno mehanizacijo, v domači ali sosednjih občinah. Dela lahko zaračunavajo po cenah, ki ne smejo biti višje od cen objavljenih v Katalogu stroškov kmetijske mehanizacije. Višina prometa pa je omejena na 64.000 tolarjev na ha kmetijske zemlje, ki jo ima kmet v lasti ali najemu, vendar največ 20 ha. Za opravljeno delo mora izvajalec napisati račun v treh izvodih. Enega prejme naročnik, drugega koordinator, tretjega pa obdrži izvajalec. Račun mora hraniti pet let. Prednosti in pomen organizirane med-sosedske pomoči so spoznali tudi nekateri koroški kmetje. Zato smo lani na njihovo pobudo ustanovili "Strojni krožek Koroške". Ker smo ocenili, da ga je smiselno organizirati za širše področje, je ustanovljen za področje Upravnih enot Slovenj Gradec, Dravograd in Ravne na Koroškem. Krožek šteje trenutno 64 članov, ki so pripravljeni nuditi usluge s kmetijsko mehanizacijo. Predsednik je Hartman Marjan iz Vrh, koordinator pa Stanko Jamnik. Sedež krožka je na Enoti za kmetijsko svetovanje v Slovenj Gradcu tel. 43-293. Letos smo opravili preko krožka že sorazmerno veliko del. Pri tem ugotavljamo, da je veliko dela opravljenega še v obliki klasične medsosedske pomoči. Manjše je bilo zanimanje za dela s klasično kmetijsko mehanizacijo. Največ dela preko krožka pa je bilo opravljeno s specialnimi stroji (dose-javanje trav v rušo s sejalnico Hunters -100 ur, siliranje trav v valjastih balah - 150 ur, obdelava tal z vrtavkasto brano - 20 ur, žetev - 80 ur). Za ta dela se kaže zanimanje še v prihodnje in kmetje kupujejo še dodatne stroje. Poleg tega je bilo opravljenih 36 ur drugih kmetijskih del. Skupaj je tako preko krožka opravljenih 386 strojnih ur. Kmetje v Radljah ob Dravi pa so letos ustanovili svoj strojni krožek "Drava". Ta šteje 58 članov, ki že aktivno delujejo v krožku. Tako so opravili preko 770 ur prometa. Naj- več dela je bilo opravljenega z vsejavanjem trav v rušo, setvijo žit in koruze, spravilom žit in koruze ter baliranjem trav. Če vas še karkoli zanima o strojnih krožkih, se pozanimajte na Kmetijski svetovalni službi. Člane, ki imajo doma še kopije računov, prosim, da jih oddajo! Stanko Jamnik, dipl. ing. kmet. PTICE POZIMI Zima, to je čas, ko si ptice najtežje najdejo hrano in je zanje obdobje najhujše preizkušnje. Ptice so zaradi majhne telesne teže in relativno velike telesne površine občutljive tudi na nizke temperature. V najhujšem mrazu si pomagajo tako, da nasršijo perje, s tem povečajo izolacijo in prekrijejo gole dele telesa. Tiste vrste, ki niso prilagojene preživetju v teh ekstremnih razmerah, vodi naravni nagov v toplejše kraje. Te vrste živijo pri nas le v toplejšem obdobju, ko gnezdijo, nekatere pa le ob selitvi preletijo naše kraje. Pravimo jim selivke. Najbolj znane selivke so: lastovke, pasterice, črnoglavke, šmarnice, škorci, griljčki. Najpogostejše ptičje vrste, ki jih vidimo pozimi, spadajo v skupino klatežev. To so ptice, ki pri nas gnezdijo, v zimskem obdobju pa se klatijo po širšem prostoru, ko stikajo za hrano. Mednje spadajo: sinice, ščinkavci, zelenci, dleski, strnadi, detli. Poleg klatežev lahko pozimi opazujemo ptice, ki gnezdijo in prezimujejo v ožjem okolišu. Tem pravimo stalnice. Brglez, nekatere sinice, plezalček, vrabec in šoja so vrste, ki so najzvestejše svojemu prostoru. Večkrat nas pozimi presenetijo zimski gostje. V naših krajih ne gnezdijo, pozimi pa se lahko pojavijo zelo množično. Pri iskanju hrane priletijo k nam iz severnejših krajev. Največkrat pridejo pinože in brinovke, bolj poredko pa pegami. Veliko je torej ptic, ki se pozimi potikajo naokoli. Še posebej veliko jih bomo opazili okoli hiš in naselij, če smo nanje mislili že prej in posadili v žive meje rastlinske vrste, kot so: črni trn, šipek, jerebiko, glog, mokovec, dren, kalino in razne druge, ki obrodijo plodove, ki so primerna zimska prehrana. Dosti ptic pa privabimo pozimi s krmljenjem. Kot vsako poseganje v naravo, mora biti tudi krmljenje kvalitetno, sicer bolj škoduje kot koristi. Dobro krmišče mora ustrezati tem zahtevam: 1. Postavljeno mora biti tako, daje varno pred mačkami in dostopno tudi bolj plašnim gostom. 2. Krma mora biti raznovrstna in zavarovana pred mokroto. Najboljša je mešanica semen sončnic, buč, prosa, pšenice in konoplje. Nekatere imajo rade sadje. Zelo primerne so lojene pogače in olupljene in iztrebljene lisice in kune, ki jih obesimo na primemo mesto. Do spomladi jih oberejo do kosti. V krmilnico ne polagamo krompiija, kruha in drugih ostankov hrane. 3. Če smo se odločili za krmljenje, moramo ptice krmiti preko cele zime. Kako intenzivno zavisi od vremesnkih razmer. Ob hudem mrazu in novo zapadlem snegu nas čakajo že ob svitu, zato mora biti krmilnica polna že zjutraj. Krmljenje poveča koncentracijo ptic. Če s krmljenjem nenadoma prenehamo, je lahko za ptice izredno hudo, še posebno ob hudem mrazu in debelem snegu na drevju. Pravi pomen zimskega krmljenja pa je možnost opazovanja ptic. Pri krmilnicah najlažje spoznavamo ptičje vrste in opazujemo njihovo obnašanje. Hitro opazimo razlike v gibanju, pobiranju in luščenju semena, branjenju prostora... Na podeželju so najpogostejši obiskovalci krmilnice sinice. Največ je po navadi velikih sinic, sledijo jim močvirne in meniščki, opaziti pa je tudi posamezno čopasto sinico in plavčka. Vse sinice bliskovito primejo seme, ga odnesejo na bližnji grm ali drevo, pritisnejo s prsti ob vejo in obdelajo s kljunom. Veliko bolj samozavestni so dleski, zelenci in kalini. Vsedejo se na rob mize in sedijo dalj časa in se hranijo. Vrabcev pride skoraj vedno več skupaj. So zelo glasni, s krmilnice preženejo ostale ptice, branijo prostor in mrzlično brskajo, ko iščejo najbolj priljubljeno vrsto semena. Pri tem ga veliko zmečejo na tla, kjer ga v večjem miru pobirajo ščinkavci, pinože, strnadi in nevsiljiva taščica. Najbolje zna izkoristiti polno pogrnjeno mizo brglez. Pri vsakem obisku krmilnice si nabaše poln kljun zrnja. Nosi ga na sosednja drevesa in skladišči za lubje. Rezervo pa ne dela le zase, shrambo mu pridno pomagajo prazniti druge ptice, posebno sinice in deteli. Brglez lušči seme tako, da ga vtakne v špranjo, ki mu služi kot primež, da ga s kljunom lažje obdela. Čim posije dovolj toplo sonce, običajno je to v mesecu marcu, si ptice v naravi najdejo dovolj hrane in opravljajo nalogo, ki jim je dana. Ob krmilnicah je vse manj gostov, kar je znak, da lahko počasi prenehamo s krmljenjem. Z biološkega vidika krmljenje nima večjega pomena. Z zimskim krmljenjem še nismo rešili nobene ptičje vrste. Na krmišča prihaja le majhen delež ptic. Najdrobnejše ptičje vrste, kot so oba kraljička, dolgorepke, gorska sinica in še več drugih, ostanejo tudi v najtežjih razmerah daleč vstran od človeka in krmilnic. Komaj slišno čebljajo po zasneženem drevju v tihem zimskem gozdu, kjer najdejo dovolj hrane, da je vrsta do danes preživela. Tone Pridigar, dipl. inž. gozd. IZ RAZBORSKE KRONIKE Ob koncu leta nam spomini še posebno radi pohitijo v stare čase in kraje in k ljudem ki smo jih v življenju srečevali. Posebno se človeku vtisnejo v spomin dogodki iz prvih otroških in šolskih let, čeravno se nekaterih stvari izpred kratkega časa sploh ne spominjamo več. V zadnjem času se veliko sliši in bere o nekdanjih graščakih in grofih, ki so nekdaj pri nas živeli in gospodovali in bi storili vse, da bi dobili vrnjeno premoženje, nekateri so se celo pripravljeni naučiti slovenskega jezika. Tudi sam se spominjam še nekaterih stvari in dogodkov iz najzgodnejše mladosti, ko je še v Plešivški graščini gospodoval grof Thurn s svojimi oskrbniki in gozdarji. To je bil grof Douglas Thurn von Valsassina in je bil verjetno ded od današnjih interesentov za naše gozdove. Največ se tega življenja pod grofovsko oblastjo spominjam seveda iz pripovedovanja svojih staršev, ter starejših bratov in sester. Kmalu, ko sem pričel obiskovati razborško osnovno šolo, to je leta 1936, je grof prodal Plešivec z vsemi posestvi in Suhodolško žago, med njimi tudi moj rojstni dom - Kristavc. Grofovsko lastništvo in oblast sem doživljal tako v svoji najzgodnejši mladosti in prvih šolskih letih. To smo sprejemali kot nekaj samoumevnega, ravno tako kot ostalo posvetno in cerkveno oblast. Za najemnike grofovskih posestev so bili njegov oskrbnik in gozdaiji prva instanca, ker so bili s svojimi družinami popolnoma odvisni od njegovih stanovanj, dela in zemlje, kar je vkljub težkim časom nudilo nekakšno varnost in zagotovilo za preživetje. Ko sem začel spoznavati svet okrog sebe, je bilo veliko stvari tesno povezano z grofovsko oblastjo v Plešivškem gradu. Ko sem včasih prisluškoval zaskrbljenim razgovorom med staršema o vsakdanjih skrbeh, kot kdaj in na kakšnem kraju nam bo gozdar odkazal drva za zimo in steljo za živino, kdaj bo treba iti k obračunu za najemnino, in koliko bo znašala za to leto. Ta seje navadno kar sproti odtegovala od očetovega zaslužka na Suhodolški grofovski žagi. Najemna pogodba je morala biti obnovljena in od oskrbnika potrejna vsako leto do sv. Jurija. Te neprijetne opravke je moj oče vedno prepuščal materi. V tistih časih je bil v Plešivški graščini za oskrbnika in grofovskega namestnika neki Kuhar Simon, že starejši, osoren človek, katerega se še malo spominjam, oblečenega vedno v irhasto lovsko obleko s puško na rami in velikim gamsjim čopom za klobukom. Že sama njegova pojava je vzbujala pri nas otrocih strah in spoštovanje, zato smo se mu vedno umaknili in ga naskrivaj opazovali, kadar je prišel s kakšnimi ukazi in naročili k mojemu očetu. Moral je biti po rodu Nemec ali Avstrijec, ker je slovensko zelo slabo govoril in je bil zaradi tega pri svojih najemnikih še manj priljubljen. Moja mama, je dobro govorila in razumela nemško, zato je morala vedno ona urejevati v graščini vse stvari okrog najemnine in drugih zadev. (Nadaljevanje na 6. strani) V tistih časih moje zgodnje mladosti je bilo okrog mene veliko stvari ki smo jih imenovali "grofovske". Naša domača hiša, štala in starinska kašča, njive, travniki in gozdovi okrog nas so bili "grofovski". Njegova je bila žaga v Suhodolu, kjer je delal moj oče. Njegovi so bili vozniki, ki so s težkimi vozovi in močnimi konji vozili hlodovino iz Plešivških gozdov na žago. Gozdne in lovske poti pa smo imenovali "grofovske steze". To ime seje obdržalo še za časa moje službe v revirju Plešivec, za požarne steze na obeh straneh Kaštelskega jarka. Te poti so baje morale biti vedno dobro očiščene in zavarovane, ker je bilo to grofovsko jelenje in gamsje lovišče. Grofov obstanek in navzočnost je obstajala celo v Razborški farni cerkvi, kjer so imeli svoj ločeni prostor, kadar so ob redkih prilikah prihajali v cerkev. V levem stranskem delu cerkve, pri oltarju sv. Križa, je stala ločena od drugih štirisedežna klop, z visokim izrezljanim lesenim naslonjalom, katero smo vedno imenovali kar "grofovski stol". To klop so lahko uporabljale, kadar je bila prosta, tudi žene grofovskih najemnikov, in moja mama je vedno povedala doma, kadar je pri nedeljski maši sedela v grofovski klopi. Plešivška graščina in k nji pripadajoča posestva v zgornjem Razboru s Suhodolško žago, je bil samo mali del grofovske posesti. Večji del njegovih gozdov in posestev pa je imel še na Koroškem in v Avstriji. Njegovo stalno bivališče je bil Pliberški grad, kjer je stanoval s svojo družino. NaPlešivec je prihajal samo na lov in izlete, vse ostale opravke pa je prepuščal svojemu oskrbniku in poklicnemu lovskemu čuvaju. On je stanoval s svojo družino v posebni lovski hiši, katera še danes edina stoji od obširnih grajskih in gospodarskih poslopij, kot nema priča nekdajne Plešivške slave in bogastva. S tem kratkim člankom sem želel opisati svoje spomine in doživljanje nekega obdobja v svoji mladostnih letih. Rudi Rebernik Slame, ©etserBe utib ©tanbort bež 9(rbcii|jeberž, k‘,iief)intflžwetfe iMnrfjentt. OBtt SeSjrlingeti audi tir ©ebimjnriaett bcS £etjr* | . Esertjufsež,) Ime, obrt in stanovišče delodajalca, oziroma učnega gospodarja, (Pri obrtnih učencih tudi pogodbi učne pogodbe.) SDcrfinn 1 lintrlttei T:#: MPP&i Leto in dan vstopa ......... ....IlllSi... , ‘ x , s / , sr f€4 iriflich V. Thurn1«*« Forsterei. Ailodgnt - Ursulaberjr fc 4-1,- ' u K - ii,ilj * ^ \ i' •' feii ” •,................ V : Žig in znak grofovske gozdarske uprave v Plešivcu. To je fotokopija strani delavske knjige mojega očeta, ko je pričel delati za grofa Thurna na Suhodolški žagi. Podpisan je grofov oskrbnik Kuchar, datum pa je 15. November leta!902. Plešivec so dolga leta imenovali "Urškin dvor", na žigu pa je stalo: "Gozdarstvo grofa Thurna - Veleposestvo - Urškin dvor". Gozdarska hiša v Plešivcu, v ospredju pa del delavske barake, j e še ostanek od nekdajnih mogočnih grajskih stavb, ki so se ohranile še do danes. Do začetka druge vojne je bila zasedenost stanovanj v Plešivcu sledeča: V graščini z okrog dvajsetimi sobami je stanoval, kadar je bil na Plešivcu, lastnik z ženo in hčerko. V gozdarski hiši s petimi sobami in prostorno kuhinjo je stanoval upravitelj z ženo, v delavski baraki s štirimi sobami pa so stanovale štiri delavske družine, med njimi tudi moja žena s svojimi starši. ENAKI SMO Sl V RAZLIČNOSTI Kot mati invalida se večkrat zamislim, kako srečne so mamice, ki se jim rodi zdrav otrok. Ne zavedajo se, daje to njihovo največje bogastvo. Žal, so še ljudje, ki tako otroke kot starejše invalide gledajo postrani in jih imajo za nepotrebne ljudi. Ko invalidi postajajo starejši, se zavejo, da so za marsikaj v svojem življenju prikrajšani. Postajajo vase zaprti in večkrat živčni. Sama opazujem svojega sina, ki je invalid od rojstva, kako je iz leta v leto bolj nezadovoljen. Ni mu do dela, večkrat se od družbe umakne in se drži kot, da sem kriva tega jaz. Potruditi se moram, da mu speljem misli na svetlejšo plat življenja, pripovedujem mu, da so danes lahko invalidi srečni, ker družba koliko toliko le skrbi za njih. Obiskujejo jih na domu, prirejajo jim izlete in jim nasploh pomagajo. V družinah, kjer imajo invalide, so marsikdaj do njih premalo strpni. Morali bi biti do njih bolj prijazni in jim napake spregledati. Saj jih imamo tudi sami. V današnji družbi lahko vsak invalid spodobno živi. Ni mu treba hoditi od vrat do vrat in prositi miloščine kot nekoč. Zato, kdor je kakršen koli invalid, le pogumno naprej in življenju nasproti. Če ne verjamete, prečitajte si knjigo Zvoneta Modreja, rojaka iz Črne na Koroškem, kaj je o tem napisal v knjigi Sreča je metulj. Štefka Melanšek \__________________________________________________J Želimo razširiti število dopisnikov -dopisujte Novoletna darovanja j Zdravnik daruje svoje znanje bolniku, učitelj učencu, krvodajalec vsem, ki potrebujejo v nesreči njegovo kri, darovalec svojih telesnih organov prav tako... Zgodilo se je lani, v noči na 5. november. Strahotni ognjeni zublji so čez noč uničili delo večih generacij na Pristovnikovi kmetiji na Završah. Že v naslednjih dneh je stekla akcija za njihovo pomoč. V novi občini Mislinja, kjer je mladi gospodar Ivo Večko občinski svetnik, smo si razdelili območja za pobiranje pomoči. Podobno akcijo je sprožila tudi podružnica SLS Slovenj Gradec na svojem območju. Sam 'sem prosil za pomoč v nesreči Iva Večka na območju zaselka Straže v mislinjski občini. Obiskal sem večino družin in domov. Pred obhodom sem občutil neko nelagodnost, češ, ljudje bodo rekli: "Spet nekdo za nekaj pobira - spet bo šel denar." Pozneje sem bil presenečen, saj so pri vsaki hiši pokazali razumevanje ob tej veliki nesreči in tako dokazali, da je človečnost, plemenitost in solidarnost med ljudmi še zelo, zelo prisotna. Nekateri so darovali večje vsote, drugi manjše, eni pa so trenutno sami v tako slabem položaju, da niso mogli kaj prispevati, vendar so se kljub temu solidarizirali z družino Pristovnikovih. Mislim, da vsota ni pomembna - nekdo lažje pogreša več, drugi pa tudi manjšo vsoto težko. Samo v Stražah smo zbrali 154.700 SIT. Nekateri krajani Straž so prispevali tudi na druge načine. Postal sem ponosen, da živim med tako dobrimi so-krajani. Utrnila se mi je misel, ki sem jo nekje prebral: Resnično naše je samo tisto, kar smo nekomu podarili! Pravkar smo bili v božično-novoletnem času, v času obdarovanj, pričakovanj in lepih želja. Razmišljal sem: Obdarovanje je verjetno zelo stara navada, najbrž ne dosti mlajša kot človeški rod sam. Če imamo nekoga radi, mu to najlažje izrazimo z darilom. Poznamo še celo vrsto daril: poslovna, poročna.. .Ljudje pa bi ne bili ljudje, če tudi daril ne bi zlorabljali. To so podkupnine, modre kuverte... Vsa ta darila, kakršna koli že so, pa so vsa materialne narave. Bilo bi dobro, če bi se kljub našemu materialističnemu času, ko vsi hlastamo za otipljivimi dobrinami, kdaj zamislili, da obstajajo še drugačni darovi. Pravzapravje človeško življenje eno samo darovanje: Razen drugega lahko sočloveku podarimo svoj čas, nasmeh, pozornost ali samo ramo, da se nekdo na njej razjoče. Ti darovi mnogo bolj bogatijo tistega, ki daruje, kot tistega, ki te darove prejema. Bolnik, ki dolgo časa leži v bolnišnici in nima svojih sorodnikov, bo hvaležen za nekaj naših minut, ko bomo z njim. Večkrat kdo reče: "Zakaj bi hodil na obisk k bolniku, ko pa je še sam sebi v napoto?" Nekateri se bojijo srečati se z bolnikom, ker ne vedo, kako bi se obnašali in kaj bi mu rekli. Bral sem razmišljanja dr. Metke Klevišar, ki se večkrat ukvarja s spremljanjem umirajočih, da so mnogo krat bolj nebogljeni zdravi obiskovalci kot bolnik sam. Včasih prihaja pri tem že do komičnih situacij, ko bolnik tolaži zdravega obiskovalca. Dr. Klevišar-jeva pravi, da recepta za pravilno obnašanje ni. Moj prispevek nima namena moralizirati, pač pa vzpodbuditi tiste, ki iščejo vrednote življenja izključno v materialnem smislu, da tu in tam pomislijo tudi na to. lože Urbanci - Sveček SLOVO POTOKA "KRABUSNIKOV GRABEN" V zadnji lanski številki Viharnika opisuje Rudi Pečnik usodo Krabušnikovega grabna. Piše, daje od vseh mlinov in žag ob tem potoku, ostala le še Hermanova žaga, ki jo je pred desetletji postavil on sam. V dopolnilo zanimivemu zapisu, objavljamo danes še fotografijo iz tistih časov. - Foto: Rudi Pečnik PESEM O PREJI Zaprašen kolovrat v kotu na podstrešju in črvive brezzobe krtače pa polomljeno motovilo, so le še spomin na stare čase. Na čase, ko v vsaki revni in bogati hiši se v zimskih večerih je slišal njih glas, pa vriskanje fantov, ki so hodili k njim v vas. So časi se zdaj spremenili, nič več prave romantike ni, ki skozi dolga stoletja je spremljala naše vasi. Anica Kumer Mislinjski jarek nekoč in danes Lep jesenski dan. Narava se dan na dan oblači v razkošne nove barve. Moj moped po 17-tih letih brzi ponovno po cesti okoli 14 km dolgem jarku do skrajnih točk delavskih naselij pod Rogljo in Ribniško kočo, to je v Komisijo in Glažuto. Komaj zmaguje strmino po novi cesti. Končno sem na najvišji točki Komisije. Tu nekateri pustijo avtomobile in se podajo peš pol ure hoda na Rogljo. Usedem se na klop in se potopim v davne čase spominov. Oko se zazre v nepregledna prostranstva gozdov. Joj koliko naravnega bogastva, če bi ga znali pravično razdeliti, pomislim. Daleč v daljavi so vidne bele strehe poslopij naj višjih gorskih kmetij. Kot pikice so. Hriberšekovo, Ramšakovo, Miklavževo, Ogrinovo in tako dalje. Po gozdovih okoli mene se še poznajo mladi sestoji gozdov, le še komaj vidne pege nekdanjih frat (golosekov), način sečnje predvojnega lastnika Pergerja. Kot v snu slišim pripovedovanje nekdanjih prebivalcev, kako so na teh golosekih prekopavali zemljo in sejali rž, nato pa še krompir, baje je zelo uspeval. Nato pa so te frate na novo posadili. Delo so dobile tudi ženske iz doline, za sajenje. Bujno so se zarasle tudi maline. Po vojni je tu mrgolelo nabiralk, pa tudi po vsem jarku od-kupovalcev. Pri vsaki hiši je bila odkupna postaja malin, ki so se borili in tekmovali med seboj za ta iskani sadež. To je bilo kot mravljišče. Dve hiši so tu takšne kot nekoč, lesene, krite s šiklnami (škodljami). Vse hiše gozdnih delavcev so po vojni na novo zgradili šefi gozdne uprave Mislinja. Hiše so tople in za takratne razmere odlične. Ti dve so še danes v lasti gozdne uprave od znotraj čudovito estetsko opremljene in služijo za razna srečanja, ekskurzije itd. Na razpolago so pa tudi društvom in drugim skupinam, ki sem radi prihajajo, v ta tajinstveni mir in čist gorski zrak. Nekoč sem moral tu gor pdpešačiti lep kos poti od gorske železnice v jarku. Prišel sem do prve vasi. Povsod so me pogostili z vsem kar so pač premogli. Tri ali štiri hiše v spodnji vasi, nato pa malo višje zopet zgornja vas. Zelo znano hišno ime pri Kohu. Zgovorna in vesela gospodinja in mož invalid sta te prijazno sprejela. Nato pa sta si pozneje omislila še gostilno. Sicer pa si dopoldan tu gori našel le stare invalide in ženske, vse drago je bilo z voli na furi ali pri sečnji. Ženske so bile doma in krmile živino in svinje. Spomnim se upokojenca Založnik Jožefa, ki mu je prva svetovna vojna eno roko občuto skrajšala, kako meje z ponosom vodil v čist in topel hlev in pokazal dva para lepih rejenih volov in drage živine. "Kje dobite toliko krme sem se čudil "Pripoveduje mi kako kosijo v avgustu na planinah baloh, vovčič (gorsko travo). Tedaj si vzamejo dopust za košnjo in to krmo vozijo domov na žlajfih (spredaj kolesa, zadaj pa se na lesenih branih vleče po tleh in tako zavira po strmini nizdol globljenk)! Seveda zato, ko furajo, z živino dobivajo še lepe ko- ličine koruze. Tudi dragi so imeli vole in krave, če ne več vsaj eno za mleko in telička. Pri njemu sem nekoč tudi prenočil. Konec novembra je bilo. Zjutraj pa skoraj iz hiše nismo mogli, toliko snega je zapadlo ponoči. 10 km dolgo pot domov sem pregazil peš. Ja, kaj vse mlad človek vzdrži? Zopet spomini kako sem se konec marca podal na pot črez planino v eno uro hoda odaljeno Glažuto čez planino in zagazil v debel trd zamrznjen sneg. Poleg tega pa se še plašno oziral okoli sebe, da se ne bi se srečala z medvedom, ki je tedaj hlačal po teh gozdovih. Kakšna lahkomiselnost, se še danes sprašujem. Kaj bi bilo z menoj če bi omagal in obtičal v snegu? Nihče ne bi ne vedel za me, kje sem. Tako se prepletajo spomini nazaj na službena leta na tej klopi. Petek je in nikjer ni žive duše. Vsi prebivalci so se vselili v novozgrajene hiše v dolini. V soboto pa bo tu zopet živahno, ko bodo prišli sem vikendaši, ki so sedaj tu gospodaiji nekdaj tako idiličnih hiš. Hlevov in živali pa ni več. Moped me spet nese nazaj po cesti do ceste, ki vodi v Glažuto. Tudi to si hočem po 17 letih ogledati. Cesta je zelo strma in moped v prvi brzini komaj zmaguje vožnjo. Na desni me spremlja divje razbrazdana struga potoka. Voda se prebija skozi v globini čez skale. Zelo idiličen prizor divjine. Zelo daleč se mi danes zdi do hiš in mislim, da sem morda zašel. Končno zagledam na planoti znano hišico. Ravno takšna je kot nekoč, a tiha in prazna. Naredim posnetek in se obrnem nazaj. Kje šmenta pa je tista hiša, največja, v kateri so bile nekoč tri stranke? Končno jo le zagledam sredi drevja. Čudno kako je vse zaraščeno, da bi teh hiš več skoraj ne našel. Pridem do mostu iz okro- gljic. Tu pustim moped in se podam preko globoke struge na livado pred hišo. Ravno takšna je kot nekoč, le polepšana z barvo in novimi okni. Nekdaj je bilo tu le nekoliko prostora za vrt in gredice z krompirjem. Danes še teh ni več, vse se je zarastlo z drevjem in grmovjem. Nasproti mi pride mali črn psiček in se mi spenja po nogah, kar je znak da je nekdo v hiši. Res zagledam mladega moškega, sedečega na ploščadi pred glavnimi vrati. Krega nadležnega psička. Ko ga ta ne uboga, mu vrže v bok krepelce. Psiček zacvili in se skrije nekam za oglom: "Ne, ne tako, je pa ja ubog" rečem sočutno. "Zakaj pa ne uboga, zdaj pa ima," reče in me povabi poleg mene na stol. Očitno je sam in se me je razveselil, pomislim. Povem mu vzrok mojega obiska in pogovor steče. Pri- nese steklenico piva, ki se mi kar prileže. Nato pove, daje to hišo kupil od prejšnjega vikendaša in da je doma iz Turiške vasi. Pripoveduje mi o novih cestah. Tudi v Komisijo bi mi sedaj ne bilo več treba gaziti snega peš kot nekoč. Res veliko, veliko seje naredilo ta leta po vojni. Za ceste je gozdna uprava res čudovito poskrbela. Vse je prepredeno z njimi in nekoč si kaj takšnega niti v mislih ne bi mogel predstavljati, mi šine skozi možgane. "Boste še kavo?" me vpraša. "Ne hvala, dosti imam," povem. "Hvala vam lepa.” Poslovim se. "Pa srečno vožnjo ," mi zaželi. Odhajajoč naredim še posnetek te stavbe za spomin. Navzdol motor brzi z lahkoto. Peljem počasi, da si te divjine čimveč vtisnem v spomin. Že sem blizu takozvanega Krajc-grabna, kjer se ceste cepijo iz dveh smeri pa tudi vode pridejo skup. Jože Krajnc (nadaljevanje prihodnjič) Nekdanja osnovna šola v Mislinjskem jarku. - Foto: Jože Krajnc mmk fašimktm Alojz Perše je pozdravil navzoče v imenu krajanov. Blagoslovitev križa Na Bodiževem hribčku na Lokovici so lanske jeseni obnovili kapelico, ki so jo pred davnimi leti postavili v spomin na nesrečno preminulega Bodiževega gospodarja, ko je vozil domov žito. Ko je videl, da se bo voz prevrnil, gaje hotel podpreti, a je bil žal preslab. Voz, poln snopja, gaje pod seboj pokopal in bil je takoj mrtev. Da bi na ta tragičen dogodek ostal spomin, so svojci tukaj postavili križ, kajti včasih je bila krščanska navada in dolžnost, da se vsak, ki gre mimo križa, odkrije in pokriža. Le kdo bi vedel, koliko ljudi je šlo tod mimo in koliko križev je bilo storjenih v spomin človeku, ki je hotel obvarovati zrnje za kruh, a je pri tem sam tragično preminul, posebno še v času, ko je tod mimo vodila cesta s Prevalj v Podjuno in ko še ni bilo železnice. Pri Bodižu so se ljudje radi ustavljali, saj je bila tukaj gostilna in so se med svojo peš potjo tukaj radi okrepčali. Močilnik Rok, sedanji škofov gospodar je dal križ lepo obnoviti, da bo na ta dogodek še dolgo spomin in poznejšim rodovom opomin, naj bodo v svojem življenju previdni. Franc Perše V kakšen bolj oddaljen kraj me ponavadi zvabi zanimiva glasba in ljudje, ki nastopajo. Na Strojno pa me je zvabila knjiga znane etnologinje dr. Marije Makarovič, kije ta hribovski zaselek obdelala v knjigi "Strojna in Strojanci". Takšno knjigo o svojem kraju bi morala imeti vsaka vas, fara ali zaselek. V knjigi je polno zanimivosti in bo lep zgodovinski dokument bodočim strojanskim rodovom. Dnavajst let po izidu knjige sem se odpravil med Strojance, da vidim ta kraj in njegove ljudi. Znašel sem se pri Zabr-nikovih, kjer so me, kot nepoznanega, prijazno sprejeli in se čudili, da sem prišel k njim po sledeh te knjige. Ponosno so mi povedali, da je dr. Marija Makarovič, ko je zbirala podatke za knjigo, stanovala pri njih in da so ji pri tem veliko pomagali. Čeprav je Zabrnikova kmetija strma in visoko v hribih, pri njih dobro kmetujejo. Sin Silvo je z Zelenbrega priženil pridno Jožico. Oba hodita v dolino na šiht, njune štiri otroke pa med tem pestujeta in vzgajata dedi in babica, ki skrbita hkrati za živino in še marsikaj postorita vmes. Življenje seje na Strojni tako spremenilo, da tisti, ki že desetletja niso obiskali svojega rodnega kraja, svoj kraj še komaj prepoznajo. Gospodar Rudije povedal, da je ob nujnem kmečkem delu moral s prevozom lesa zaslužiti še kakšen dinar za nujne potrebe in davke. Prijazna babica Rozika je povedala, da ni branila otrokom zaposlitve v dolini, saj bi brez njihovega zaslužka ne mogli zgraditi nove hiše, v katero so se vselili letošnjo pomlad. Kmetovati visoko v planini, hoditi dnevno na delo v dolino in razen vsega še dograjevati in graditi, zahteva zares veliko truda in denarja. Silvov brat Peter me je z jeklenim konjičkom popeljal še po gornjem delu Strojne in mi razkazal nekaj kmetij. Vmes sva se ustavila pri lepo obnovljeni farni cerkvi, ki jo zdaj obnavljajo tudi od znotraj. Na pokopališču mi je Peter pokazal grob Blaža Mavrela, njihovega ljudskega pesnike, na katerega so ponosni, saj njegove pesmi tudi prepevajo. Ena naj-bolj priljubljenih je njegova uglasbena pesem Koroški mošt. Mnogo lepega in zanimivega smo se tistega večera pogovarjali pri Zabrniku. Med drugim tudi o tem, koliko je v njihovem kraju kmetij brez mladega gospodarja ali gospodinje, ki bi skozi rojstva ohranjala korenine grunta. Sele pozna ura nas je nagnala k počitku. Prespal sem v njihovi dobro ohranjeni stari hiši, kjer je dr. Makarovičeva snovala knjigo o Stro-jancih. Škoda, daje vedno manj ljudi, ki bi pravočasno mnogo zanimivega in bogatega ljudskega izročila, rešili pozabe. Za izkazano gostoljubje se Zabrnikovim iskreno zahvaljujem. Ludvik Mori Zabrnikova družina, razen dveh najmlajših, ki sta spala. - Foto: L. Mori Mam mline, mam žage, mam ljubice tri, pa meljem in žagam pa ljubim vse tri. Tako so včasih opevali mline, saj so bili veliko vredni, ker smo živeli od tega, kar smo pridelali doma, še posebno, kar se tiče žita oziroma kruha. Tista kmetija, kije imela svoj mlin, je bila veliko vredna. Mi svojega mlina nismo imeli. Mleli smo v tujih mlinih, največkrat v dveh sosedovih, ki sta stala vsak ob svojem potoku, narazen za uro hoda. Moj oče so radi mleli, le vreče smo jim morali pomagati nosit. Bil je običaj, da so mlini ropotali tudi ponoči, da seje več zmlelo. Mleli so večinoma moški, kjer pa je teh primanjkovalo, so mlele tudi ženske. Kadar so mlela mlada dekleta, so jim prišli delat družbo sosedovi fantje. Noč je bila takrat običajno vse prekratka. Nekega dne ukažejo oče hlapcu, naj odnese, ko bo opravil v hlevu, vrečo doli v mlin, saj bodo naslednjo noč mleli in potrebujejo veliko žita. Naslednjega večera odidemo v mlin vsi trije. Oče je nesel vrečo, hlapec nekoliko večjo, jaz pa večerjo, luč in zraven vsega tudi še majhno vrečo. Ko pridemo do mlina, vpraša oče hlapca, kam je dal vrečo, ki jo je prinesel. Hlapec gaje debelo gledal, potem pa le povedal, daje nesel vrečo v drugi mlin. Oče so robantili in nagnali hlapca po vrečo k tistemu drugemu mlinu. Hlapec je vzel luč in odšel. Z očetom sva mlela in po malem dremala. Hlapec bi se moral že kdaj vrniti pa ga ni bilo od nikoder. Nekaj čez polnoč je le prisopihal z vrečo v pravi mlin. Na očetovo neprijazno vprašanje, kje neki seje mudil tako dolgo, je povedal, da sta ga srečala dva moška, ki sta se pozno v noč zamudila spodaj v trgu. Zasmilila sta se mu pa njima je svetil in spravil domov. Oče niso na to nič rekli, celo zadovoljni so bili, daje končno prinesel vrečo v pravi mlin. Za uporabo mlina je bilo potrebno lastniku odslužiti z dninami. Daje bila pšenična moka bolj bela, smo pšenico pri nas pred mletvijo oprali in na rjuhah posušili. Tudi ajdovo kašo smo si pripravljali, kar pa je vzelo veliko časa. Najprej smo ajdovo zrnje skuhali in ga na soncu posušili. Kadar ni bilo sonca, smo ga posušili v krušni peči po končani peki kruha. Mlinar je moral znati zrnje, preden ga je vsul v grob, pravilno navlažit in kamna prav razmaknit, da se zrnje ni drobilo. Za kašo je moralo ostati zrnje celo, vendar oluščeno. Ajdovo kašo smo pripravljali običajno za večerjo, pa tudi ob kolinah smo polnili z njo prtene klobase. Mlinarje moral znati mlin tudi popraviti, saj seje venomer kaj pokvarilo. Kdor mlina ni znal popraviti, je prinesel ključ lastniku nazaj. Običajno je ves togoten rekel: "Mlin mi je crknil, pr’moj duš! Popravit’ pa ne znam." Ko smo tudi v gorske kraje dobili elektriko, so vodni mlini propadli. Kamne in vse potrebne dele mlina so ljudje odpeljali domov in si ga sestavili ob električnem motorju. Teh ne moti suša, niti neurje ali mraz. Marija Božič IZ OSNOVNE ŠOLE ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU "UAj\JJL h? i ft/UP/n i/K H {\npdj£ mvA. M _A U Mnxyn/j>ru. tfcdtcr rrrui nJLCJl - tnuT mnJbcr mCjl \JL JULnjtArOuvL- Jln. (TL/lJUXAr