M Il|r€i€ill pofl. Tzza poganskega Rima in polpoganskcga Bizanca (Carigrada) ni bilo tako strašnih razlik med denarnim in stradajočim človekom, kakor so dandanes. Na eni strani leže kupi zlata, uživanja do sita in več, in vse pravice in veljavnosti v družbi; na drugi strani socialni zid med obema slojema: med bogatci gluhost in slepost, med ponižanimi sovražen odpor. Ljubezen je danes mrtva. Ulice naše so polne brezposelnih mladih ljudi; delali bi za kos kruha, za čevlje, za ono, kar človeku po naravi pripade, pa gladni in brezupni zaman trkajo na vrata. Nikjer se ne odpro. Vsi sistemi (na5rti), ki so se v preteklib stoletjih gradili za ozdravljenje te neznosne stanovske razlike, so brez življenja, zakaj grajeni so s suhim človeškim elementom, niti trohice božjega duha ni bilo v njih. Kaj je prinesel poslednji socialni načrt, boljševizem, tudi vidimo: Res so deloma izenačeni stanovi, toda temu sistemu so se morala žrtvovati topla družinska ognjišča, ki so ugasla; dostojanstvo žene in matere je na tleh; otroci so državna last, fci bodo prejeli slcupno vzgojo, ki obstoja največ iz božjega in razrednega sovraštva. Že ta duhovni razkroj kaže, da je boljševiški sistem socialnega zdravljenja v osrčju bolan. Kakor vsi dosedanji socialni načrti, je namreč tudi ta zgrajen izven ljubez-ni, zatorej je utopija. In vendar — ali ni prvi načrt toplega sccialnega sožitja ljudi vzbudil Kristus? Zakaj se noče vendar svet vzgledati v tega največjega sociologa in preliti njegov nauk v svojega? Zato ker On je imel za temelj ljubezen, brez katere je sleherno socialno delo nemogoče; danes pa o pravi ljubezni ni ne duha ne sluha; danes je beseda ljubezen ponajvečkrat neznan pojm. Saj vemo za Ženevo, kjer sc sestajajo od časa do časa evropski državniki in sklepajo, kako bi prinesli razrvani Evropi miru. Pa zmerom se razhajajo z razorožitvenih ikonferenc praznih rok in prazne duše. Miru liočejo, pa ni poroštva, ni zaupanja *--ed njimi. Govore in pri polni zavesti si lažejo. To je tisti znani človeški element, ki je vrgel iz sebe poslednji dih božji in s tem poslednji ostanek sigurnosti, iki je vodila pošteno delo. In ta človeški element vlada daneS tudi po naših mestih in naselbinah. Srečaš mater z dojenčkom na prsiK. Vdrte oči ima. Za kruh in mleko bi rada. Mimo nje hiti gospa, ogrnjena v, dragocen plašč, pa nima oCesa. Za njo castivreden veljak; tudi on je gluh. Siromak pa stisne revi par par in s© sramežljivo ozre po ulici, da ne bi mcn rebiti fcdo videl njegove ljubezni. Danes je vzel monopol dobrodelnosti v svoje roke oni človek, iki je zasebno najbolj brezsrčen s svojim delavcem.' Krinko dobrodelca si je nadel. Pred javnostjo hoče skriti svojo brezduš^ nost. In tako se po vseh mestih sveta prirejajo z velikanskim šumom dobrodelne prireditve, dobrodelni plesi tep druge dobrodelne naprave, o ikaterili prinašajo časopisi velike pohvale osebam, iki se morda ob trpečega človeka na cesti še obregnile niso. To so pač visoke osebe bančnih ravnateljev, industrijcev, veletrgovcov, ministrov in podobnih veličin, iki so se ponižali na dobrodelno prireditev, kjer bo šel čisti izkupiček za brezposelne delavce. In morda nihče od teh Ijudi ne pomisli, da so te nesmiselnosti največji zasmeh sodobnega časa, v katerem je človek tako obdan od zunanjega šuma, da se v svojo dušo ne more zagledati več.