O LJUDSKI OLIKI
V začetku po stvarjenji sveta ne živijo človeški rodovi v nikakoršni zvezi
med sabo in šele počasi začnejo se rodovine zedinjevati, se skupno braniti pred
sovražnimi napadi ter se s sabo posvetovati o vsaki bolj važni reči. Nastopijo
časi, ko se umirijo rodovi, orožje počiva, razcveta se mir ter prinaša lepe darove;
polje dobro obdelano prinaša obilne darove in človek sam odnevadi se
prelivanja kervi ter, kakor rodi cvetlica hitrejše v ugodni zemlji, oberne svoje
dušne moči na plemenitniša dela. Ce je vadil dosle le telo v sukanji orožja, uri
si sedaj tudi svojo dušo, in kmalo se pokaže viša omika.
Se ve, da so se v pervih deržavah le bolj obdarovani možje poprijeli težkega
posla ter, navdušeni od više osode, zapustili zemeljsko in mislili in mislili,
dokler ne očistijo marsikake žive resnice terde skorije, katera jo je dosle prikrivala
očem maloskušenega človeštva. Ali narava človekova je že taka, da,
ako si je prilastil nenavadnega blaga, želi si ga pokazati drugim. Tako se godi
z oliko; ne ostane last samo bogato obdarovanih mož, ampak kmalo se razširjuje
med občno družbo. Sedaj nastane med narodi šele pravo blagostanje, vez
taratovske ljubezni veže deržavljane, sovraštvo se ne pozna, ker duša, v kateri
se vterne iskra vsepoblažene olike, dela le, kar je dobro in pravo. Deržava,
v kateri se povzdigne priprosti mož k najpotrebnišimi vedami, ima ljudsko
oliko, kjer se časte učeni možaki kot občni dobrotniki in kjer se prizadeva
velik ali nizek le zmiraj napredovati; vse dobro, čeravno novo, se pozdravlja
z radostjo, in vse zastarelo, slabo, iztrebuje se pridno.
Imenitno je toraj vprašanje,
s če7n se doseže ljudska omika?
Jezik je vir, iz katerega pijemo vsi oliko. Jezik je toraj velik dar božji,
brez njega ne bi podučevali ne sebe ne drugih in pač žalostni kot divjačina
lazili bi okoli. Iz hvaležnosti do stvarnika naj bode našjt perva skerb, ohraniti
202
si čisto in nepopačeno govorico. Najdraže naj so človeku glasovi, s katerimi ga
je pestovaje zazibala mati v sladki spanec, v katerih je cul perve čudodelne
pripovedke, katere serce napolnijo še pozneje s sladkočudnimi podobami. Pač
nehvaležen je tisti, ki toraj pozabi te blage vezi in sega le po ptujem, veseli ga
le nedomače, ker ima znabiti nekak napačen blesk, pred katerim očetovo revno
in sramotno stoji. — Pa ne samo nehvaležen, ampak tudi nespameten je tak
človek, ker s tem zameta edini pripomoček, s katerim zamore se k splošni
omiki povzdigniti. Človek se lika le v domačem jeziku, isti glasi, ki mu obsevajo
mladostna perva leta, isti mu vnetijo v serci tudi pervi plamen napredka,
željo, vedeti več, kot so vedeli stari očetje. Koga ne mika prijazna knjiga v domači
besedi! In vendar slišijo se tu in tam tožbe, da se slovensko nič bolj ne
ume kakor pa nemško.
Ali pač veš, kaj da vzroči le-te neprijetne prigodke? Sam si kriv, ker ti je
premalo mar lastnega jezika, katerega govoriš, kakor ga je govoril ded pred
stoletji in še slabeje. Jezik je kakor dragi kamen v robati odeji, kateri šele potem,
kadar se spili, spreminja svoje bliščeče barve. Tako tudi govorica. Iz ust
priprostega doni nemilo in bodeče, a če govori se pravilno, čisto, sliši se besede
glas kakor sladka muzika. Ali žalibog, nam Slovencem še ne sveti zlati čas tudi
olikanega jezika ne, popačen in namešan je s ptujimi besedami, katere s svojo
čudno zavihanostjo onečedijo našo govorico in, ker so prestrojene po domačih
oblikah, zdijo se ptujcem še celo smešne. In vendar imamo tudi za vsak ptuj
izraz, ki se je vcepil v domači lo^, bolj krepko lastno besedo. Narodova dolžnost
je toraj, da se uči enkrat za vselej dobrega jezika in da varuje se vsake priložnosti,
katere same so zasejale leto Ijuljko med nas. Kje naj se uči narod
dobrega jezika? —
Blagor narodu, kateri ima dosti in dobro v narodnem duhu vredenih šol,
iz njih mu teko nevsahljivi studenci, v katerih se napaja duša, napaja se telo.
Slovenskim učiteljem ostane še množna in težka naloga, da razorjejo ledino,
katera je dandanes še pusta, neplodovita. V šoli se vcepi mlademu duhu krepost,
Ijubav do domovine; otrok rad posluša gorečo besedo učiteljevo in marsikaj,
kar se zdi smešno odraslemu možu, ker je proti dosedanjemu mnenju,
poprime se duše otroške, da jo žlahni in blaži. Recimo si sami, da slovensko
ljudstvo še pred desetimi leti v večini ni imelo narodnega duha in koliko se
je doseglo v le-teh preteklih letih! Domače se bere že povsodi med ljudstvom,
pravi duh obseva dušo in serce. Saj narod, kedar sprevidi, kak drag biser da
ima na lastnem jeziku, zavreči ne more bisera.
In šola mora biti kraj, kjer se mu kaže domači jezik v prekrasni lepoti.
Zavoljo tega mora iz ljudskih šol pobegniti vse ptuje, samo domače naj ostane,
samo to naj kraljuje in po tem naj se ravnajo slovenski učitelji. Pač ima ptuje
nekak mik mladim sercem, ker tega ne slišijo vsak dan in ker se jim predlaga
domači jezik priprosto, še slabeje, kakor ga slišijo na paši; ni čuda, da se je
gulila nemška gramatika tu in tam po šolskih klopeh, dokler si niso otroci
nekoliko nemškega vtepli v glavo v veliko zadovoljnost učiteljevo. In kakšen
je bil konec tej nesrečni prikazni? Prešla so leta, sinčeki zrastli so sinovi in —
brati niso znali; za nemško bilo je časa premalo, domačega slovenskega se niso
učili nič in stariši so majali z glavami, plačevali s težkim sercem učitelje; saj
so ostali otroci le vedno nespametni, hodili brez vžitka v šolo in moder gospodar
si jih je prideržal rajši doma, da so mu opravljali manjša dela. Drugače
se godi v narodni šoli, po domače se ponudi mlademu sercu pravo in dobro
in hitro se napolnijo prej prazne klopi.
203
Pa ne samo slovenskim učiteljem nastane težka doba dela, ampak tudi
slovenskim pridigarjem.
Cerkev je blagonosna naprava, ktera je zasejala med narode seme omike.
Do priprostega ljudstva ima največi oblast; kar ona dela ali veleva, vse to mu
je sveto in to rado spolnuje. Kakor se vede duhovnik, kakor on govori in dela,
enako ga posnema ljudstvo. Zalibog, da še sedaj menijo marsikteri duhovniki,
da naj se govori narodu, kakor govori sam in drugače mislijo, da jih ne ume
ter zasmehuje. Prižnica pa naj bode vselej kraj, kjer se govori čisto domače!
Kakor sta preobrazila Ciril in Metod z domačim jezikom slovanski svet, enako
naj skerbijo prečastiti duhovniki, da vnamejo ljubezen do čiste besede. Pač je
res, da čistost in pravilnost omami priprostega kmeta na pervi hip, ker je
navezan na staro, ali naposled se privadi uho, privadi se jezik sam, da izgovarja
pravilno in lepo. Slovenski pridigarji, ne pustite v nemar lepe priložnosti,
s ktero pomagati morete toliko svojemu rodu, sezidajte si lepi spomin prihodnosti,
da vam je ljudstvo hvaležno ne samo za duševno kerščansko preobrazitev,
ampak tudi za slovstveno omiko! Da se le vname med ljudstvom narodna
zavest, potem očistuje se samo kužnih gob, potem varje se tudi kopelj, v kterih
se je nalezlo le-te gerde bolezni.
Kterih priložnosti naj se toraj varuje slovensko ljudstvo?
Ze od nekdaj napenjajo naši nasprotniki vse žile, da bi ponemčili vse naše
kraje, da bi nam vzeli domači jezik. Dragi Slovenec, ali ti ne poka serce že
samo pri misli, da utegne tvoj vnuk enkrat govoriti ptuje, tako, da, če bi vstal
iz trohljivosti, ne umeš sam svoje kervi, da čuješ na lastnem posestvu čisto
neznane glasove!
Bogu bodi potoženo, da med Slovenci je mnogo tacih, kateri častijo nemško
veliko bolj kakor domače. Vsak, kdor le nekoliko nemškega zna, vede se ponosno,
nekako zaničljivo gleda na bolj priprostega soseda in če le more, vmeša
med svoje glasove kako ptujko, da mu doni jezik kakor ubit bron. Ali je to
prava omika? Gotovo ne, saj tak ni zmožen ne domačega ne ptujega jezika.
Olikani ptujci sami zametujejo tacega reveža, kedar napenja vse svoje moči,
da spravi glas iz gerla: ne da bi ga hvalili, ker razširjuje njihovo govorico, ne,
ampak zaničujejo ga in zasmehujejo, saj ni čuda, ker komaj spoznajo svojo
besedo v tej čudni podobi! •— Domorodec pa, ko čuje tacega, točil bi solze, ker
tak oskrunja očitno, kar je njemu najsvetejše. Prej in marsikod še sedaj so
bile te prikazni krive nenarodne šole, kjer si je s trudom in leti pridobil fante
nemško pisavo in potem je napredoval pri vojaščini. Vojaštvo, kjer zapoveduje
so vse v nemškem, škodovalo je nam Slovencem že od nekdaj, iz tega nečistega
jarka so tekli v naš jezik tisti gerdi glasovi, kteri ga kvarijo še danes. In res
odslužen vojaški korporal se ponaša v domači vasici, da dvigajo glave sosedje;
kakor ptujec, ki se je vselil sredi nje, zdi se jim in prejšnja ljubezen zgine, ker
tako človeče je ponosno in jezično. Slovenski fantje, povernite se že vendar
iz napačnega pota in porabite svoj čas, kterega preživite v mestih, s tem, da
izurite se v dnmačem govoru in branji, da pridete domii ne v robati nemškutarski
obleki, ampak ponižni in v napredku! — Tako naj se godi za naprej, da
kmalu veje po slovenskih livadah zdrav čist jezik, da glasijo se besede iz naših
ust kakor čist zvon v veselje vsakemu domorodcu in ptujcu v ponos in grozo,
da naši vnuki ne pozabijo domačih glasov, ampak dosežejo višo in višo omiko.
Da je ljudstvo nadalje v resnici olikano, naj je tudi v resnici verno. Vera
je med narodom slovenskim dobro vkoreninjena, ali ne bi terdil, da ne nosi
istih sadov, ktere bi morala v svoji blaženosti predvsem. Vera oblaži dušo, da
204
čuti in misli le dobro, da černega sovraštva ne pozna in da ljubi vsakega. Sovraštvo
razdira, kar sezida pridnost. V resnici olikani ljubijo se med sabo,
sosed derži s sosedom, mu pomaga v revščini in veseli se, če se mu dobro godi.
Tako bi imela toraj vera vterditi občinstvo, ona naj je lep, ki zvezuje vse ude
enega naroda med seboj. Ker ima katoliška vera tudi ta blagoslov, da s svojimi
svetovi in zapovedi vterdi tudi zdravje svojim vernikom, pač bi morala deržava
terdna biti, kjer cvete ta vera v svoji popolnomosti. Slovenec naj je tak rod,
da stoji kakor čista luč med drugimi, ne fanatičen, ampak blag in dobromisleč,
prost in velikodušen. Vera kako oblaži notranjega človeka! Ali ne ista, ktera
obstoji v vednem miganji ustnic, ampak pametna, ktera je zapopadena v
besedah: Moli in delaj! Odrešenik sam je delal, aposteljni so delali in kdor ne
dela, ampak se živi s prazno vero, je hujši kakor pogan, kakor brezvernik!
Moli in delaj, slovenski narod, da zdrava ti je duša, zdravo telo!
V obnašanji bodi Slovenec ponižen, saj tako uči vera. Kdor je ponosen
in ne ve zakaj, tak je smeh svojim sosedom. Malo imaš, dragi rod, od stvamice
in še le-to ti je revno in slabo. Zemlja ti je peščena, deželica majhena, ne rodi
ti težkega klasja, ampak raje osat in ternje, da prav v potu svojega obraza
prideluješ vsakdanji kruh. Prebivaš v kočah in ne v bliščečih palačah. Mogoče
je, da gledajo drugi narodi s smehljanjem nate, spomnivši se svoje bogate
domovine. Ali naj se smejajo drugi! Bogastvo preide, se razsuje v prah, samo
ponižnost ostane ter se blesketa tudi skozi nočno temo. Se letos smo videli,
kako je razbila pruska armada bogate francoske pokrajine, tako da vzdignejo
se težko kedaj zopet do poprejšnje bliščobe. Ti bodi toraj zadovoljen s svojim
deležem, vživaj ga v ponižnosti in množilo se ti bode tudi to malo do obilnosti.
Moli in delaj! S ponižnostjo naj se združi pridnost. Prav olikani človek si
uri s pridnostjo telo in pa tudi dušo. S delom svojih rok preživi sebe in s svojim
duhom pa dela, kolikor mu je mogoče, za korist vsega naroda.
Kako naj Slovenec dela duševno?
Zares znamenito vprašanje! Nekoliko smo odgovorili na to že poprej, ko
smo govorili o maternem jeziku in o branji slovenskih bukev. Branje bukev
je perva potreba. >>Kako rad, ako bi le utegnil,« odgovori znabiti marsikdo,
»aLi čas je drag in druzega dela obilo!«
Počasi prijatelj! V tednu je sedem dni in zadnji posvečen je Bogu pa tudi
duševni pridnosti. Vsako nedeljo si dobiš najmanj tri ure časa, da bereš koristne
reči. Ako imaš rodovino, zberi krog sebe svojo družino, beri jim glasno,
razkladaj jim to ali uno in gotovo ne bode brez sadu. Skerbi si saj toliko prihraniti,
da deržiš si v hiši najcenejši slovenski časopis. Tudi to je lože, kakor
misliš. Tisti čas, kterega porabiš ti za koristno branje, popivajo drugi navadno
brezmerno po gostilnicah in zapravijo dan in leto več denarja, kakor stane
najdraži slovenski časopis. Tako se privadiš pridnosti, varčnosti, dobro odgojiš
si svoje otroke, zraven pa si tudi sam dobiš razgled v deržavljansko življenje.
Naši časi so viharni in težko je shajati v njih in kdor se ni seznanil saj
nekoliko ž njim, ne more biti dober deržavljan. Politika je potrebna vsakemu,
toraj tudi Slovencu. Kar se godi v ptujini, nam pač ni mar, ali kaj se godi
v domačiji, to je nam mar. Domovina je nam draga čez vse in da tudi ne vlada
v nji mir, da tudi v nji razsaja vihar, je znano. S politiko soznanimo se toraj
s svojo domovino, s svojim narodom še bolj in posebno zato jo priporočamo,
ker navduši vsacega, da se čuti v resnici deržavljana in domorodca.
V obnašanji je ponižnost najlepša olika. Vsi veliki znameniti možaki so
družili s svojo slavo tudi veliko ponižnost. Kako pa boli dobrega Slovenca serce,
205
ko vidi puhlo ošabnost pri svojem narodu, ako vidi prevzetnost mesto ponižnosti.
Človek si skoraj ne upa v nedeljo popoldan skozi vas, zakaj od vseh
strani se hujska in psuje vanj. Otroci imajo največe veselje, ako se prikaže
v vasi ptujec v gosposki suknji, v kupah letajo skoraj za njim ter ga nesramno
obirajo. Zgodaj naj se toraj učijo ponižnosti in lepega obnašanja, da bode
ptujec v resnici stermel, ko se pelje skozi čedno osnaženo vas in ga pozdravlja
vse ter rekel: »V resnici, le-to je omikana dežela.«
To so male besede, katere želim, da bi jih slovenski narod saj nekoliko
pregledal in porabil, kar zdelo bi se mu dobro, in pristavil, česar še manjka.
Tako toraj napreduj, blagi rod, v omiki, katera je temelj vsega blagostanja
in katera naj tudi tebe povzdigne, da se svetiš kakor prijazna zvezda med
narodi!
206