45-48
BRACO ROTAR: PUSTI KRAJ, ITAKA RODNA (913)	|
. HERMAN VOGEL: PESMI (930)	|
JAMES JOYCE: HADES, prevedel Janez Gradišnik (635)	|
CVETO PRE2ELJ: POGREB (961)
PAVEL LU2AN: SEDMI DAN (963)	i^J
SAMO SIMCiC: PESMI (969)
IVAN CIMERMAN: MOJE PLEME (971)
VELJKO RLS: KLIKE V DELOVNIH ORGANIZACIJAH (974)
STANE SAKSIDA: DRUŽBENA STRUKTURA
IN MODELI DRUŽBENE STRATIFIKACIJE (1000)
TARAS KERMAUNER: ODSOTNA PRISOTNOST BITI (1016)
TINE HRIBAR: CAS IN SMISEL PREBIVANJA (1057)
IVO URBANClC: MORALA JE NEMORALA II (1089)
DORTHY SAYERS: IZGUBLJENO ORODJE UCENJA,
prevedla Olga Grahor (1123)
LADO KRALJ: KAJ JE RESNICA (1136)
MILAN PINTAR: UNIVERZA — ODSLEJ LE ZA NEKATERE (1144)
MARKO KERSEVAN: NEKAJ MISLI OB TEMI: VIETNAM IN MI (1161)
BOŽIDAR DEBEN JAK: VLADA IN PARLAMENT (1165)
LIKOVNA PRILOGA:
MAKSIM SEDEJ: VID (olje, 1966); BOŽIDAR JAKAC: PREDPOMLAD
(barvni lesorez, 1966); VLADIMIR MAKUC: PTICA NA STREHI (barvna
jedkanica, 1966); PETER CERNE: SKULPTURA XXVI (bron in les, 1966);
DORA PLESTENJAK-SLANA: OBLAČEN DAN (akvarel)
. :	DECEMBER 1966	__
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, december 1966
leto IV., št. 45—18
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Niko
Grafenauer, Tine Hribar (od-
govorni urednik), Vladimir
Kavčič (glavni urednik). Mar-
ko Kerševan, Pavel Kogej,
Milan Pintar, Marko Pogačnik,
Mitja Rotovnik, Savin Jogan,
Janez Sedej, Ivan Urbančič,
Franci Zagoričnik
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči
račun: 503-8-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N-dinarjev. Za študente in
dijake 18 N-dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N-di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: Tiskarna »Jože
Moškrič« v Ljubljani
Pusli kraj. Ilakîi rodna
Braco Rotar
Svet se prikazuje zdaj drugače, kot preplet razdrapanih ulic, zadevajoč
se ob kupe nesnage, v različnih presledkih. Otrok, je rekel v takem pri-
meru oče in me trdno držal za roko. Nemogoče je bilo priti čez ulico, ne
da bi si umazal čevlje in z blatom poškropil hlače. Izogibaj se tega, je
nadaljeval in me niti za trenutek ni izpustil. Precej pozneje sem razumel
zakaj. Osiromašena okna izložb, dolgočasni deli mesta naju privlačijo s
tisto privlačnostjo, zaradi katere se nam zmeraj vrača pogled h grdi po-
dobi ali čemu posebno nesnažnemu. Popolnoma odsotna lepota je privrela
na dan skozi svoje pomanjkanje, si včasih razlagam. To mesto uživa v
svoji ostudni razsežnosti, tako ujeto med nevidne gore se ne upira ničemur.
Razgaljeni ostanki misli so pod nenadnim soncem kakor crknjene
morske zvezde, brez moči in brez težnje. Jan Kazimir leži raztelešen na
teh razvlečenih pločnikih, moja mati mu stoji zmeraj nasproti kakor nje-
gova zrcalna podoba. Cas, sesekljan na svoje neinventivne enote, se vleče
raztrgan in dolgočasen, lahko bi rekli obrabljen, skozi vse trenutke naših
srečanj in naših pogovorov. Ne bi mogel trditi, da smo zaradi tega ne-
srečni, še manj, da nismo zadovoljni, saj tega nihče izmed nas niti ne
pričakuje. Misli uklenjene v meje sob in stanovanj se podrejajo njih
pravilni, že vnaprejšnji obliki.
Oče hodi zmeraj hitreje, kakor da bi se mu bilo naenkrat začelo
muditì. Vsiljiva intenzivnost tega zunanjega prostora, njegova navidezna
odprtost ga vznemirja, od klecajočih nog — ni to utrujenost — do
vročičnega delovanja glave. Podvojeni obrisi hiš in sploh predmetov vsi-
ljujejo nekaj tujega, nedomačega, tisto, kar me pogosto vznemirja ponoči,
v sanjah, občutek istosti neizmernega in niča, tisto stalno zoževanje in
širjenje, po katerem se zbudim ves poten in nesrečen, ker sem se zbudil.
Greva preko trga in zavij eva na desno proti mostu čez rečico, ki
zmeraj neprizadeto vali svojo umazano, včasih zeleno, včasih rumeno
vodo v neznano smer, med počrnele zgraibe, pod druge mostove...
Polteni hrup vozil in množice razkriva nekaj nepojmljivo zanikrnega,
1 Problemi	gi3
opolzkost obstoja teh visokih stavb in banalnost tega nasilnega razmerja
med nami.
Doma oče sedi ves tih in kadi, ko prebira časopise, se mi oddaljuje
in skoraj izgine iz mojega dosega, iz dosega mojega dojemanja. Tako
združen v enoto s prasketajoče pečjo in strogo obliko pisalne mize v svoji
delovni sobi postane sam del njene opreme, sam svoja podoba, nehote
negibna, zakleta v negibnost stvari. Takrat je le del mojega doma, kakor
je Jan Kazimir, kakor je to mama.
Njegovi tenki črni čevlji so oškropljeni z blatom, kapljice blata so
se ustavile tudi na temnih hlačah in celo na svetlosivem jesenskem plašču.
Hodi hitro in se še kar spretno izogiba lužam, kar se meni ne posreči
posebno, že zato, ker hočem in moram, saj me drži za roko, hoditi vštric
njega. Tokrat — zmeraj je visok in še ima temne lase nad ozkim in
visokim čelom. Bleda barva obraza se zliva s svetlo barvo ovratnika.
Prosto padajoči plašč dela to postavo še višjo, kot je zares.
Najina hitra hoja vznemirja mimoidoče, čeprav ne bi mogel trditi,
da se množica za naju sploh meni. Večidel hodiva molče in nosiva v sebi
odtise nama obema znanih preiilnetov, kar omogoča najino trenutna zbli-
žanje. Oba sva si, on meni, jaz njemu, znani stvari, ki pripadata nečemu
širšemu, obsegljivemu in domačemu, posebni enoti, ki sva jo le začasno
zapustila in se bova v kratkem spet vrnila vanjo, se z njo združila v tisti
naš večno ponavljajoči se krog.
Zamolklo bleščanje meglenega dopoldneva jemlje stvarem jasne ob-
rise in jih postavlja drugam, v nekaj tujega, neizmerno oddaljenega, kar
lahko vidimo le s posredovanjem ustreznih aparatur. Vabeča črnina za
periodično ponavljajočimi se odprtimi vežnimi vrati in mokri pločnik,
ki jih povezuje in obnavlja njihove trenutke v daljše trajanje, ni bila
moja pat domo'v in mislim, da tudi oče tega ne more tako razumeti.
Združena zaradi svoje izvzetoeti iz istega, zaradi naravne navezanosti
sorodnikov, kakor temu navadno pravimo, doživljava sklope dogodkov
podobno, če že ne enako. Odbijajoča zadovoljnost obrazov ljudi z ulice
naju izbira in naju izlčuje iz njihove zgradbe, iz njihovega mesta. Tako
zajeta, v tako neustreznem trenutku, se razločujeva le še med seboj in
od drugih.
Pojavljanje tistih misli iz ozadja, ki se mi tako pogosto dogaja, je
onemogočeno že zaradi te združbe, zaradi nečesa nenaravnega v tem
najinem tako izenačenem položaju, v tem nenadnem medsebojnem upo-
števanju. Zaprta sva v tisto, kjer se morava srečevati. Njegov nizki glas
poredko seže do moje zavesti, se tam raztali v mehko vibriranje nečesa
znanega. Odgovarjam kratko, brez občutka za barvo svojega glasu, mo-
goče ravno tako, kot on izgovarja svoja vprašanja. Razkrajajoča svetloba
načenja moje oči in prek njih učinkuje na možgane. Z vsakim korakom
začutim napoved morebitne in čisto možne bolečine.
Tako hodiva proti središču mesta med zmeraj bolj urejenimi izlož-
bami in zmeraj bolj polno cesto, tja, kjer zmeraj manj zaznavamo vlažnost
in se množica strne v nemirno valovanje, tako pdiobno valovanju, ki ga
povzroča razcepljena svetloba v mojih očeh.
914
Naraščanje in upadanje napetosti mojih pričakovanj se stopnjuje in
se izenači s trepetanjem svetlobe.
Hodi tiše, kar naenkrat zavpije name in spusti mojo roko. Razočaran
sem. Nobene spremembe, vztrajanje svetlobe, zvokov v njihovi vidnosti
in slišnosti razorožuje še tako skromno željo, ki jo tihotapim po mestu.
Zares se ne zgodi nič. Le oče stopa hitreje po drugem koncu pločnika,
zmanjšan, zlit z ljudmi, tako da ga komaj razločim.
Prostor, v katerega sem kmalu vstopil, kaže znake stanja. Ne posebno
vsiljive, tudi ne take, da bi jih lahko navedel ali razlagal. Nekaj miz
dopolnjuje njegovo prostornino z nebogljenimi poskusi poseganja vanj,
drugih predmetov še opazimo ne, tako prekanjeno so se bili potuhnili^
Prostor je nekako vmes med tistim zunanjim in tistim, ki sem ga
vajen. Ni znamenj, ki jih puščajo ženske roke in to me precej bega.
Stopnjuje se občutek nenaseljenosti in, to je še huje, nenaseljivosti.
Stari JO nekaj venomer deli po teh mizah s svojimi zamaščenimi
rokami in to sproti pobira s sproščenimi, čeprav nekoliko okornimi gibi.
Očeta ni nikje, vsaj ne vidim ga. Toda stari JO je tako vznemirljiv in
vznemirjen — zato je tudi nevznemirljiv, da tudi jaz uplahnem. Ko
reče banana — ne »Banana«, niti BANANA — se znova vznemirim, a le
za kratek čas. Sam ne vem kako in zakaj sem prepričan, da v tem ni
nobene skrite nakane in da je ravnovesje vsaj za nekaj časa neogroženo.
Žvižgaje pomiva kozarce, ki stojijo od kdove kdaj na največji mizi,
ki je tudi najvišja. Moram omeniti, da so vse brez izjeme štirioglate,
z ravnimi zgornjimi ploskvami in nerodnimi trdimi nogami uprtimi
v počrnjen parket, da so nepokrite in brez stolov. Ali pa so se ti nekako
potuhnili in jih jaz v njihovi prekanjeni zahrbtnosti ne morem zaslediti.
Res pa je tudi, da se ne trudim posebno in da ne napenjam vseh sil, kot
radi in navadno rečemo. Ne moti me, kakor ne moti njega, starega JO,
in kakor najbrž ne moti nikogar, ki se je zatekel sem.
Očeta še zmeraj ne najdem. Beseda banana se bedasto vali kot velika
miš, stikaje po kotih, in se vrača tja, kjer stojim, popolnoma materialna,
užitna. Toda od tega nisi sit, vpijejo sorodniki za mizo, zato menim, da
je to brez pomena in se pogovoru raje izognem, kolikor pač morem.
Pobočje se boči strmo, da strmiš, na vsem lepem reče stari JO in
pusti kozarec pristati na tleh, med drugimi. Naravno, zavpijem in to
tudi mislim, naravno. Naravnano. Začuden zaradi moči svojega glasu
skušam poiskati vir njegove re&onančnosti. Stoječ na kartonski škatli se
oziram okrog, na videz prestrašeno, ker se moram hliniti. To je potreba
in tudi začasen smoter, zaobseganje svoje razsežnosti, ki se je nenadoma
pokazala tako drugačna, kot sem jo dojemal sicer, drugačna, kot sem je
bil vajen.
Očeta še zmeraj ni. Svetloba ne temni, nasprotno vsem izkušnjam
vztraja v isti moči, čeprav je to naporno, predvsem zame, mogoče tudi
zanj in še za koga.
Taka vztrajnost, bolje trma, je zdravju škodljiva, bi rekla mama.
Mogoče je tudi rekla. Slišim pa le rahlo škrebljanje ped parketom, na-
1.	915
mazanim z oljem. Namazanim namenoma, da se ne bi bleščal, in najbrž
tudi zaradi prahu.
Stari JO ne žvižga več, še manj, niti ne gleda me, kdaj pa kdaj se
celo obrne stran. Obrnjen proti skritemu viru svetlobe, ki ni ulična in
tudi ne umetna, počne neko reč. Svetloba, cedeča se prek rjavih miznih
plošč, pušča nemarne madeže na lepo urejenih tleh.
Oče me prime za roko in stečeva proti postajališču.
Stari JO še zmeraj spušča kozarce na tla enakomerno, počasi, dolgo-
časno, vendar s tisto skrivnostno privlačnostjo, ki jo imajo po sebi razum-
ljiva dejanja. Zato se tudi nihče ne razburja. Bil je lep kot Apolon, pravi
in si premakne naočnike nekoliko više, proti šibkim obrvem in nekoliko,
kar precej ploščatemu, lahko bi tudi rekli masivnemu aH kako drugače
narejenemu čelu, ko je tako stal in se dajal njihovim očem, morje, ah,
morje. Tudi jaz bi bil rad mornar, potem hodi, kakor je hodil že ves
čas prej, iz kota v kot. Kakor da premišljuje, čeprav dobro vem, da tega
ne počenja ravno pogosto. Mislim, da bi bilo bolj res, če bi rekel, da si
domišlja, čeprav je tudi predmet tega domišljanja precej neugotovljiv in
ga tudi nima smisla ugotavljati, ker bi se prav lahko izkazal nevrednega
našega truda in da bi nam potem bilo žal. Ce pa se ne lotimo tega koč-
ljivega postopka, si ohranimo še naprej podobo malega korakaj očega
moža z rokami na hrbtu in že opisanim čelom, nabranim v gube, ki bi
lahko, če bi bili manj skeptični, tudi kaj pomenile.
Oče skoraj teče in njegovi nekoliko odsekani koraki skoraj poramo
načenjajo popoldansko umirjenosto mesta. Ploščad postajališča, čedalje
manj privlačna zaradi svoje praznosti in tudi zaradi neprijetnega tlaka,
nasilno in neokusno okrašenega z razmestitvijo betonskih plošč in gra-
nitnih kock, se približuje počasi, čeprav se z očetom kar precej trudiva,
da bi to pospešila, da bi se čimprej vrnila tja, v svojo četrt majhnih hiš,
ne ravno hišic, ampak skoraj vil, kjer so taki dogodki nemogoči, pa tudi
nepotrebni.
Razsvetljava že v začetku ni bila dobra, čeprav je prijetna njena
stalnost in zanesljivost. Toda tega skoraj ne bi opazil, tako malo je po-
menilo, tako slabo sem dojel pomen. Nekaj ljudi, vsi imajo sive in visoko
zaprte obleke, se sklanja nad starim JO. Stari JO pa se jih otepa, kakor
ve in zna, poskuša razne drobne ukane. Na primer tisto, ko nenadoma
pokažeš v nasprotni kot s prstom in se zastrmiš vanj. In če si storil to
dovolj prepričljivo, se bodo tudi drugi ozrli tja in iskali predmet tvojega
zanimanja. Ti pa pridobiš čas, ki ti je tako potreben, in vse odložiš za
pozneje, mogoče pa se nikoli več ne bo moglo zgoditi, mogoče tudi ne
bo več potrebno. Mali, stari, dobri JO. Kako je potno njegovo čelo in
posebno obraz, ko ga pritisnejo ob mizo, stojijo okrog njega in hočejo,
da jih praska po hrbtih in jim dostojno postreže. Ubogi JO. Toda vse
ukane spodlete, nekako so že vedeli zanje. Mogoče so jih v podobnih
trenutkih sami poskušali, mogoče prav tako neuspešno. Stari JO pa si
s tem nakoplje obilo nepotrebnega opravila. Zoževanje prostora je moja
nesreča, pravi, ko sva končno sama, nikoli si ne bi bil mislil, zares nikoli,
916
govori počasi in si previdino vrta po nosu, kakor da bi bilo to posebno
boleče opravilo. Upira se mi vrtanje po nosu, hočem reči, pa se zadnji hip
premislim. Mogoče bi ga užalil, saj ne moreš nikoli dovolj zanesljivo ugo-
toviti stopnje človeške občutljivosti, pri njem, pri starem JO, pa je to
še posebno neugotovljivo. Včasih so tako surovi, reče naenkrat z nepri-
kritim ogorčenjem, hvala bogu, da vrtanja nisem omenil, in neotesani,
sicer nočejo nič slabega, nasprotno, toda človek res ne more biti nenehno
take volje, da bi jim ustrezalo. Drugič jih ne bom, kar jezen je bil, spustil
noter in to jih bo že izučilo, očala v svetlih okvirih so mu spet zlezla
proti koncu nosa, tako da jih mora potisniti nazaj. Prekletstvo zgodnje
zrelosti, da, prekletstvo zgodnje zrelosti, razumeš. Kolobar švigne, da
poje po zraku in se približa steni toliko, da se zaleti vanjo. Nesreča, je
bilo slišati od povsod, hočem reči z vseh strani, kar je končno vseeno.
Zato je tu včasih tako temno, da je skoraj nemogoče razločiti tistega, ki
kriči in, seveda, od kod pravzaprav prihaja ta visoki in vreščeči glas
stare in močno prehlajene sopranistke. Tresoči se glas izrabljenega grla
in rahla hripavost. Stari JO si maši ušesa, jaz se za kaj takega nikoli
ne morem odločiti. Čeprav odprt tem nasilnim tresljajem, jim še zdaleč
nisem podložen, niti misliti si ne morem, da bi jim bil.
Tresoč se pripelje izza vogala avtobus in se pohlevno ustavi.'Z očetom
hitro vstopiva in sva zadovoljna, ker se vrata prav kmalu zaprejo, to
je zanesljiv znak, da se bomo kmalu odpeljali. To pa je v tem trenutku
poglavitno, pa tudi najbolj kočljivo. Stari JO kar naprej posega v pogovor
v sosednjem prostoru, kar že težko poslušam. Poslušaj, reče oče in se
veselo nasmeji, kakor da bi ga bilo nekaj povsem nenadoma odrešilo
neke skrbi, ki si je ni hotel priznati, vsaj kot skrb ne. Očetje imajo
zmeraj skrbi, ki jih nočejo priznati in tu se mi ne bo več izmotal, seveda,
če se bom jaz hotel posvetiti temu vprašanju. Poslušaj, kako se trese,
ne misli glasu prastare sopranistke, prav gotovo ne. Cisto drugače govori.
Na trdo lepenko prilepljen plakat se pozibava na vrvici in nepravilno
udarja po pločevinasti steni. Ljubim življenje, se je pohotno hahljala
zelo suha dama, prav veliko nima od tega, s sprednjega sedeža. Mogoče
je kdaj imela, toda zdaj prav gotovo nima. Ljubimživljenjeljubimživljenje
umazani zobje in rožnata, za njeno starost in zdravje prerožnata lica,
tenka usta povečana, odebeljena s šminko, ki sega na kožo, tja, kjer
sploh nihče ne bi več pričakoval ustnic, tja med svetle, rumenkaste
dlačice pod nosom in pod spodnjo ustnico. Da, gospa, jaz tudi in on tudi.
Pod obleko ji visijo uvele prsi do pasu in vse kosti ji izstopajo skozi
bolno bledo kožo.
Voljna koža je tisto, kar napravi, pravi navadno stari JO, stvarco
mično. Gotovo, se gladi po laseh, se strinjate z menoj, glede sezone.
Mislim, preseda se na stolu, da je tu še marsikaj neurejeno, da ne rečem
zmedeno, kaj pa tebe briga sezona, mali, stari JO, kaj boš ti tam s svojim
prevelikim trebuhom in kratko sapo. Debele noge se strnejo v eno maso,
pomlad kot letni čas je zame nezanimiva, mislim tisto drugo... zastonj
se trudiš, stari JO, nihče te ne posluša, kaj bi te, tvoje stokanje ni
posebno razveseljujoče in tvoj glas ni ravno prijeten, tudi ne dovolj
917
glasen, se nekoliko obrne, da nam je jasen obris trebuha pod suknjičem,
zapetim s tremi gumbi. Nad vse si redoljuben, mali, dobri JO, nadvse
si redoljuben in notranjen urejen, bi nam rad dopovedal. Moj bog kako
je vroče, enakomerni glas deluje uspavajoče in pomirjeni sedimo okrog
njega, odpravljam se, svetloba prebije očala in jih razsvetli na svoj najbolj
posebni način, od znotraj, da so podobna reflektorjem, ki niso usmerjeni
naravnost v nas, stran za zmeraj, reflektorji za odtenek močneje posve-
tijo, hočem ... svet, pristanišča, Pariz, le kdo verjame ubogemu norcu,
staremu JO, glas podrhteva pod stropom, se v kotih obrača in se vrača
k nam spremenjen, zamolkel, nezanimiv. Tu smo zaradi navade, brez
ljubezni, zapustila me je, gledamo tega debelega lažnivca, starega JO,
ki se odpravlja, večkrat se je že, nič me ne veže na ta kraj, svet je lep,
potovanja, stol škripa pod težo, to je tisto, kar sem si zmeraj želel, že
kot otrok, zrak je čedalje bolj zasičen, vsi izdihavamo vlago, kot pobič,
ko sem pomagal očetu, očala se izmaknejo svetlobi in ugasnejo, posta-
nejo temna, stol škriplje intenzivneje in bolj žalostno, kakor da je slovo
resnično, tako da bi skoraj verjel, ko se to ne bi pogosto dogajalo, prav
pogosto dogajalo. Ljubim življenje ljubim življenje z vlažnim glasom,
nenadoma vlažnim in s polnim glasom, stari JO, prekleto in nepotrebno.
Pokvarjenost ljudstva je zelo velika, se zmeraj strinja moj oče, sedi
na varnem za svojo pisalno mizo, doma v delovni sobi in si pozorno ogle-
duje zavese in okna, zlasti zadnje čase, miza je velika iz počrnjene hrasto-
vine, opažam neprijetne spremembe, glas je umerjen, ves negovan se
spaja z malo nervoznimi gibi prstov v čudovito enoto. To je moj oče,
gledalec in tudi sicer miren človek. Pa tudi preproščina nikogar ne
obvaruje pred tem, roka z lahkoto in vajeno dvigne cigareto, brez sledu
kake okornosti, moj oče ni bil nikoli okoren, zato, otrok moj, dim se
neenakomerno zvija, si izbij neumnosti iz glave, nikoli ne boš, luč se tako
mehko razliva po njegovi sivi obleki, vedel dovolj natančno, do kod sme,
to obleko si je prav gotovo, kakor vse druge, izbral sam, zato je tudi
tako nevsiljiva in nanj prirasla, pa saj ni potrebno. Tvoja mati in sestra
se zaradi tega ne vznemirjata, tudi tebi se ni treba, papirji na mizi kot
magnet privlačijo pozornost, če pa že začneš, tudi končaj.
Dobri stari JO in oče. Kje se bosta srečala? Najbrž tudi to ni po-
trebno, sicer pa ni čisto nemogoče. Prostor starega JO, poljubno prazen,
zmeraj vabi in privabi tu in tam koga, ki je dovolj nepreviden, ubogi
stari JO. Ko ga gledam takega, molčečega, ko se ukvarja s kozarci in
se nalašč obrača stran, da bi se prepričal, da je še pri moči, da je vse
mogoče.
Po sprehodu se navadno uležem in ne premišljujem posebno o svojem
trenutnem stanju, razen če so dogodki tako vsiljivi, da vdirajo tudi
v spalnico, zagrnjeno z debelimi, težkimi zavesami. Prebujanje, sicer
počasno in nepretresljivo, je v takih primerih neprijetno, celo zoprno.
Navadno je prav to vzrok moje popoldanske slabe volje.
Ni posebno pomembno, kako, čeprav bi utegnilo biti tudi zanimivo,
je potekala črta med spornima točkama. Med A 1 in B 2, če že hočemo
biti oprijemljivi. Navadno ta vprašanja rešujemo drugače, tako da po-
918
tegnemo črto in se sploh ne sprašujemo. Toda zadeva se zaplete, ko spo-
znamo, da sta obe točki pravzaprav živi, da sta gibljivi in da je tako
razdalja med njima nenehno različna, zdaj krajša, zdaj daljša in zmeraj
drugače usmerjena, zakaj točki sta popolnoma svobodni v prostoru in ne
odgovarjata nikomur. Taka ureditev je seveda zahtevna in povrhu nič
ne sledi iz nje, včasih pa ravno to. To je podobno tistemu in zato so tudi
posledice take.
Stari JO sedi na robu postelje in potiho poje, zdi se, neko mornarsko
pesem, včasih tudi požvižgava, kakor da bi bil doma. Vrag ga vzemi.
Morje, lepo penasto morje, pravi in nekaj premleva med rumenimi zobmi,
prav gotovo ima rumene zobe, če jih sploh ima, pa tudi gore so tam,
vam rečem in ravnine dolge in širne. Očala pomigljajo, zasvetijo in
ugasnejo. Premikam se po postelji, ker me žuli zmečkana rjuha in ne
ležim posebno udobno, da, da, ravnineingore. Potovati s svojim zanikrnim
kovčkom, spoznati vse te zanikrne hotele v Zahodni Evropi, hotele tretje
kategorije, kjer niti Cigani ne bi hoteli stanovati, polne tistega značilnega
vonja in insektov, ki so povsod enaki, le da imajo različne temperamente;
prespati noč v parku na travi ali klopi in se zbuditi zjutraj trd od
mraza, ali prenočevati po železniških čakalnicah in policijskih postajah,
se valjati po tujih posteljah in ženskah, stari JO, poberi .se vendar.
Utrujajoče zavijanje juter, stari JO, ni niti najmanj spodbudno za
začetek novega dne, to je neizpodbitno. Hlače se vztrajno gubajo, čeprav
so debele noge pod njimi trudijo, da bi jih dostojno napele, odstranile
te pomanjkljivosti in se izognile nepotrebnemu poudarku trebuha. Nož,
potrebujem nož, roka zasleduje nevidni predmet nekje' na mizi in se
neuspešna vrne na koleno. Debeli prsti s pretankim prstanom, ki skoraj
izginja v mesu, se za spoznanje premikajo. Nikakor ne mislim tako.
Kronprinz je bil tisti, ki je igral na flavto, pa še slabo, trebuh je junaško
napel, obenj se lepi prepotena srajca, posledica poletja in slabega zraka.
Nič ne moti, pa tudi pel bi lahko z istim uspehom, postelja, oziroma
pogrnjen kavč, zasilno popoldansko ležišče zaškriplje pri vsakem pre-
miku, po vseh zabavnih odrih, tudi v Lidu, če že morate vedeti, prekleto
slabo narejeno ležišče. Tudi sicer ni posebno posrečeno, žima leze skozi
zgornjo površino, barve so neokusne. Zato tudi je v spalnici in zmeraj
pogrnjeno, da se ne vidi, da ga nihče ne bi videl, potuhnjena stvar, prej
ali slej se bo sesedla.
Oče je bil poln mračnih misli, njena obleka, lahka v skladu z letnim
časom, lahka tkanina, potiskana z rožastimi vzorci, včasih obleče tudi
tisto geometrijsko, ampak tista je namenjena posebnim priložnostim, ko
je odhajal iz hiše, stoji še naprej v okviru vrat, ki so se počasi zaprla
za njo, vem prav gotovo, saj je glasno zaloputnil vrata, tega sicer ne
počne, lasje so prav gotovo popolnoma črni, skoraj plavkasti, in kaj
potem, pravi stari JO in njegovi debeli prsti se mučijo okrog tretjega
gumba pod ovratnikom od zgoraj navzdol, ni jasno ali bi moral biti zapet
ali odpet v tem letnem času, progasta srajca postaja zaradi potu pro-
zorna pod pazduhama in razkriva debelo, zimsko perilo, povsem ne-
ustrezno razmeram. Do kolen gole noge se premaknejo, ne pridejo bliže,
919
in tudi ne odidejo, le premaknejo se, tkanina se trudi s poskusom valo-
vanja in šuštenja, pa se ji to zaradi sopare in drugih neustreznih oko-
liščin ne posreči posebno. Molčite, molčite, kriči babica s svoje podobe,
s prastare fotografije, kjer sta skupaj z možem, rumena obraza prehajata
v temnejši prostor, ki se na robu zamegli in postaja svetlejši, dokler ne
preide v rumeni papir. Dedek in babica, naša družina leta 19 ..., Buda-
pest, photo, oba mlada in za njuno starost neverjetno spodobna. To
nikakor ne more biti res, te široko odprte svetniške babičine oči in
glaidki, zavihani dedkovi brki na resnem obrazu so hudo sumljivi. Najbrž
jo motimo v njenem zasluženem miru, ki ga, kar pomnim, uživa na steni
te spalnice. Preprosto, ne moremo je odstraniti, ker bi se za njo in
dedkom poznala na steni rumena lisa. Ah so, Karlsbad, nicht wahr? Po-
segli ste previsoko, moji dragi, da, da, previsoko, tako ne boste prišli
posebno daleč. Gospa Jeniček, Marena ne bodite preveč samozavestni,
zamenljivi ste kakor vse drugo, le slučaj, da, zgolj slučaj vas ohranja na
tem mestu. Ah, soška fronta, to so bili hudi časi, da ne rečem pasji,
uniforma se na sliki sploh ne vidi.
Vrata so zaprta, manjkanje golih nog in pisane obleke sploh ne
vznemirja nikogar. Tudi meni je kar prav, saj tako seiii stari JO na robu
moje postelje in tudi babica me gleda, to je že neprijetno, z zidu. Od
začetka do konca Langelinje tečem kot norec in iščem strica, ki se je
nekam izgubil, voda, ki brizga izpod Thorovega pluga in vdira med dve
deželi, je prijetno osvežilo pogledu, ki se tam najraje ustavlja, pravi,
najraje pijem karlsberško pivo, če obiščem prestolnico, pomenljivo in
pomembno zaškripa ležišče, trebuh dokazuje svojo mlahavost z večnim,
sproti se obnavljajočim podrhtevanjem, prestolnica sveta je Pigalle, se
trese in spušča že preveč hripave glasove veselosti, prestolnica sveta je
Pigalle.
Osovražena mornariška obleka je bila pripravljena, ko me je mama
hotela peljati na sprehod, zmeraj je bila pripravljena, če me je mama
hotela kam peljati. Ne maram mornariških oblek in ne bom nikoli
mornar. Stari JO, nikoli ne bom mornar, ne maram mornariških oblek
in tudi Pigalle ni središče sveta.
Dan je še, ko stopam po ulici in požvižgavam za dekleti, dan je še.
Ubogi otrok, tako izgubljen, dan je še in hiše trmasto stojijo ob straneh
ulice proti nebu. In požvižgavam za dekleti. Avtobusi, ogabne zelene
krastače (sicer krastače niso zelene, to velja samo za avtobuse), me stalno
motijo in se kruleče plazijo, jaz pa stopam po ulici. Sicer lahko tečem,
toda vseeno je, če samo stopam po ulid ali če tečem. Tudi pojem lahko.
Balon, banana, bebavost, bibavica, Brandenburg, nezanimivo, zemljepis
je zmeraj nezanimiv, prah, prašiči, pretorijanci, praded, pragozd. Preden
zavijem v vežo, si jo previdno ogledam. Vrata se lahko zahrbtno zaprejo,
dedni sovražnik mojega plemena. Ne zaprejo se zmeraj, navihano ljubijo
majhna presenečenja in potem si notri in si ujet, dokler ne pride stari
JO in te izpusti, ne moreš nikamor, stari JO pa je zmeraj zelo pozen.
Počasi hodi in trebuh ga ovira, ko odklepa vrata, spet si tu, reče in
920
zlorablja tvojo prisotnost za tisto neskončno čvekanje, ki postane s časom
tudi neznosno in se z njim odkupiš do prihodnjič.
Zrak se gosti in oba že težko dihava, stari JO in jaz. Skozi špranje
med zavesami in med zavesami in zidom prihaja le malo svetlobe. Sicer
pa ni potrebna in tudi tako je dovolj vroče. Meh se glasno prazni in
srajca je že vsa prozorna, neusmiljeno razkriva debelo majico in temnejšo
barvo mastne kože. Pa tudi proti večeru gre, vsak dan gre proti večeru
in včasih postane to ponavljanje preveč utrudljivo, čeprav ne moremo
nič za to in tudi krivi nismo. Včasih smo bili bolj veseli, robec počasi
potuje skozi zrak, ko smo bili mi še mladi, pristane na čelu, istočasno
potegne druga roka očala naprej, jih loči od obraza, medtem ko prva
otira čelo, ki postaja čedalje bolj rdeče, radi smo se veselili, z roko vred
omahne proti žepu, skritemu v hlačah, hodili okrog, najde ga in se zarije
vanj, na potovanja in se zabavali. Potujte, očala so spet nameščajo na
nosu, svet vam je odprt. Vroče, rečem, vroče je.
Ne odneha in ne odneha stari JO, stari bojevnik, vojak, junak bitke
neizprosne. Bojevati se v vseh razmerah, je zmeraj pravil veliki admiral
Tegethoff, da, ravno to je najpomembnejše, stari JO, junak dneva. Vztra-
jaj do konca in še takrat ne popusti posebno! Mali, stari JO še zmeraj
sedi pri meni. Upira se trebuh prepoteni srajci in se kljubovalno boči,
zavedajoč se svoje končne zmage. Ne, ni izgubljeno, nikakor ni izgub-
ljeno. Poskušam se usesti in si primerno podlagam blazino. Občudujte
junake, svetle zglede, stebre domovine, škripajoča vrata naših domov.
Glej, stari JO, svetovni popotnik počiva s polovico zadnjice, debele,
kakor se spodobi, na moji postelji in se ne gane proč niti za trenutek,
veliki zvesti pes, angleški čuvaj.
Pregnala nas bo sreča kriva, pravi nekoliko zmeden zaradi moje
neprizadetosti. Opravičujem se ti, stari JO, bojni tovariš, zvesto varuješ
mojo slabotno, neizkušeno, leno mladost, zvesto. Divje morje, nebo črno,
razkrijte nam svoje skrivnosti ob zatonu otroštva. Debela roka stika po
hlačnem žepu, ki se napihuje do skrajnih meja svoje napihljivosti in
prinese, mu izpuli zavojček cigaret. Stari JO, vojak na straži. Zrak je
slab in težko diham. Debeli prsti nervozno stikajo po škatli in izvlečejo
beli valjček, roka se počasi, z naporom dviga in končno prinese stvar
k ustom, ki se pohlepno razprejo in jo sprejmejo vase. Roka omahne in
se izgubi v Žepu, da bi se trenutek pozneje prikazala z bleščečim, rume-
nim, zlatim vžigalnikom. S trudom se vzdigne plamen in prižge konec
cigarete. Debela, pohotna usta jo za trenutek izpustijo, sproti jo prevzame
roka, konec posivi in spušča nit dima proti stropu. Odpor vzbujajoče
početje. Zaslutim možnost poraza in raje molčim. Stari JO, vojak na
straži, bodi buden. Počasi se napnejo noge in prestavijo gube na prepo-
tenih hlačah, oprejo se na kosmato preprogo na tleh, postelja olajšano
zastoka. Stari JO vstaja in prepušča mesto drugim, meni, komu drugemu,
mogoče komu drugemu. Večeri se. Stari JO, mala postava, ki se zdi
nekoliko večja zaraidi mojega položaja in njegove bližine, stoji kakor
otrpel, stari mornar, svetovni popotnik posluša oddaljeno tuljenje ladijske
sirene. V grlu se mu spahne in olajšano zadiha. Počasi se za njim zaprejo
921
vrata, ta tako imenovana skrivna vrata, poslikana z istim vzorcem kakor
stene, ki jih spoznaš, ko so zaprta, le po medeninasti, zlato se bleščeči
kljuki, ki jo vsak teden marljivo snaži naša Zora.
Vroče, rečem, vroče je.
Dnevi potekajo in že dolgo zatrta duša hoče izbruhniti (bila je le
na videz zatrta, le. potuhnila se je) neustrezno, divje, prevratniško, brez
kakih skritih misli. Potekajo v nesmiselni, pravilni krivulji, mogoče smi-
selni kako drugače, nevidno, za koga drugega, nam neznanega (nikakor
pa ne za nas, nam je vse to nedojemljivo). Opuščanje prostora ni nič
drugega, zato si pravočasno premislim. Počasi s težkimi (težkimi zaradi
debelosti in let) koraki stopa po stopnicah, stopnišče odmeva trajno.
Zapeljana dekleta ne vreščijo posebno, logično nadaljuje začeto. Delo
prestopa vse meje, prenaporno je vztrajati na mestu.
Nebo je jasno omejeno, lahko bi rekli ujeto v okvire, sestavljeno
iz streh, v brezmejne okvire oči, ki jih možgani ne morejo do konca
izrabiti. Luči zaslepljujejo nevajene. Tako se sopara dviga in zapušča
prizorišče zaliti s svincem neuporabljenih in neuporabnih topovskih krogel
zastarelega tipa, od nekdaj zastarelega in neuporabnega, od nekdaj ne-
uporabne in ustrezno predelane. Sproščeni zrak, osvobojen vseh sicerš-
njih ovir, veselo utripa, preden se požene kvišku in doseže svoje nor-
malno stanje. Zaprašeni sadeži zelenih dreves z listjem (taka drevesa
morajo imeti listje), ne tistih posušenih, ki nas zmeraj spominjajo na
zimo in na nekaj zdavnaj preživelega in tudi zdavnaj poginulega, se
nemočno valjajo v svoji umazaniji, posiveli, porjaveli, načeti, zapuščeni
otroci. Stopnice so strme in kamnite z lepo železno ograjo, prepleskano
z rumeno, ki je mogoče nekoč prej bila (ki hoče biti) bela. Stari JO
težko diha in v presledkih nekaj gode, nekaj nerazumljivega, strašnega,
maščevalnega, zbiraj e oblake črne po vsem nebu širokem (zakaj to, stari
JO, zakaj?).
Svetloba, ki se zeleno odbija od sten, je zalotila malega, starega JO
pri njegovem nevarnem početju. Male debele roke so se oprijele ograje
in omogočile telesu, da se je vse usmerilo, najbolj pa glava in oči, tja
gor, kjer ni bilo mogoče videti stropa. In ko se je usedel na stopnico,
ki se mu je prijetno hladna ponudila v vsej svoji trdnosti, oglatosti in
širokosti, pripravna in pripravljena na vse, kar je ne bi vzdignilo iz
njenega mirovanja, ustaljene in nekje dogovorjene oblike njenega obsta-
janja (gotovo se ne bi posebno upirali niti prenašanju, toda s tem bi
se spremenila v nekaj neznanega, predmet namenjen drugi uporabi,
čeprav verjetno zanjo neprimeren predmet, in bi tako zmogla ohraniti
le obliko, nikakor pa ne vsega svojega zdajšnjega pomena. Tako ne bi
bila več stopnica, temveč tisto, kar je-bilo prej stopnica zdaj tako nasilno
osvobojeno svoje vloge in posebnosti, bi se komaj smela imenovati tisto,
kar je bilo prej stopnica). Dobri, mali JO, kako dolga je že tvoja pot,
pa nisi prišel posebno daleč, ustavljen, ves teman, maščevalen. Zeus
Egidonosilec, strelec bliskov izza ploščatega čela in leč očal, z mlahavim
trebuhom in preveliko količino sala, pripravljen na upor, upirajoč se
922
(z zadnjico se opirajoč na stopnico), in vztrajno, čeprav začasno štrleč
v vsem svojem ponosu iz nazobčane površine stopnišča. Tako različen
od stvari in združen z njimi premišljaš o zavrženi dolžnosti (če je to
sploh bila dolžnost), odloženi za nedoločen čas, tisti, ki te je zdaj tako
trdo prikovala (sploh ni bila dolžnost) na kamnito površino. Ampak to
je le napoved prave strahote, njena obljuba. Star si, mali JO, star in
betežen. Tvoj trebuh je znamenje razpada in ne moči (zrele moške dobe),
kakor rad misliš v trenutkih šibkosti in stiske. Upoma duša, stari JO.
Razlikovanje posameznih vzorcev je zdaj več kot očitno. Prišel je
bliže s to svojo pisano preprogo, pisanim svetom. Rdeče, zelene, rumene,
oble in zasekane vijuge, krogi pred našimi očmi prepredajo ploskev, se
skrivajo v gube in prihajajo iz nijh čisto drugačni, na drugem mestu,
nekaj centimetrov stran od tistega, kjer jih pričakujemo, kačice, ki so
se zajedle v grobo tkanino, se z njo združile v eno, v to kričečo, pisano
preprogo, ki jo od kdove kod prinaša stari JO, mešetar, ki dviga ceno.
Najprej je bila čisto rdeča, potem je zrasla in kačice so prilezle iz por
med vlakni in se potuhnile, nemarne, prebrisane živalce. Od daleč pri-
hajam, preproga je napeta čez trebuh starega JO, malega lažnivca, od
daljnih gora, od velikega morja in še od tam čez, se debelih požrešnih
ustnic osvobajajo besede in odletavajo pod visoko nebo, iz ust pod malim
nosom in zvitimi očmi starega JO, večnega klateža, rodu Odisejevega,
čeprav majhne postave, čeprav komaj podobnem možu (nikakor pa ne
bogovom enaki). Ti ded svojega očeta, ti zoprni tat, ti skrunitelj oltarjev,
popotnik prašnih poti, bedni vnuk vélikega deda, ti idobri, stari JO,
zakaj tako, čemu ta pot v potu tvojega obraza? Utrujene noge hočejo
počitka, umazano perilo pranja, boleči hrbet postelje. Kje je Kirkin otok,
kjer si jedel svoje prijatelje, spremenjene v svinje, .svinjske prijatelje,
kjer si si odpočil utrujeno telo na mehkem ležišču, utrujeno oko na
njenem lepem telesu, o bogovom enaki, zviti Lisjak, prednik svojega
plemena, prednik, ded, praded zadnjega svojega rodu, malega JO, sve-
tovnega popotnika, tatu in dobrotnika revnih?
Sedi, stari JO, nasloni svojo z leti otovorjeno grbo na podboj naših
vrat, to ti ponujamo, to ti podarjamo!
Počasi se vzdigne stara, debela roka proti ograji, mesnati prsti se
je trdno oprimejo, tako trdno, da postanejo beli ob straneh, mišice se
v cevi iz sala napnejo, debela zadnjica se odtrga od kamnite površine,
noga v grobem usnjenem čevlju se spušča, previdno na spodnjo stopnico.
Potem počne isto tudi druga, le malo manj previidino in nekoliko hitreje.
Čevlji nejevoljno škripajo, tako nepričakovano so prisiljeni k delu, roka
sproščeno drsi po ograji. Toda zmeraj je pripravljena, da trdno prime, če
bi bilo potrebno. Roka potuje (lokomotiva se trudi) in pelje za seboj (vlak)
telo, stlačeno v pretesno obleko, v odpet, siv in malce zguljen suknjič
in za odtenek preveč umazano srajco, belo z ozkimi rdečimi progami.
Ponosna zastava, rdeča kravata, je ohlapno obešena pod odpeti ovratnik,
ne kaže več bojnega ponosa ostarelega viteza, pozabila je že na veter nad
bojnim poljem, na hrzanje bojnih konj. Grb plemenite rodbine je odtis-
njen s palcem in kazalcem v neustrezno snov. Počasi se spušča malo
923
okroglo telo, najpopolnejša vseh oblik. Ni krutega udarca, ki bi ustavil
to gibanje, ni ga, mogoče pa še pride (ne veseli se prezgodaj, stari JO).
Stari JO prekanjeno mežika za debelimi stekli, za vetrovni co, za oknom,
odprtim v široki svet. Moje otroštvo razvodeni in se razteče po prostoru,
kakor hitro hočem priti bliže. Nočem tvegati svojega otroštva, svoje ma-
tere, ki me je dojila, svoje potopljene barke, stari JO. Nočem izgubiti
vimena, ki mi daje toliko užitkov, resda skromnih, toda nikakor ne takih,
da bi jih smeli zavreči ali celo prezreti. Vime matere, vime tvoje matere,
stari JO, dirjajoče kobile na gorskem pašniku, ponosno vime, stari JO.
Popolna posoda bobneče ropoče po stopnicah, izgubljaje v svojem diru
obliko in barvo, spremenjena prispe v vežo, s tisoč novimi ploskvicami,
v škodo popolnosti, v korist tekočinam, ki se ne bado morale več dolgo
zadrževati v njeni kovinski, temni notranjosti, pa se tudi ne bodo mogle,,
če bi mogoče hotele.
Stari JO, Aton, ki vsako jutro oblezeš vso zemljo, kje so tvoje
ognjene kočije, žareči Helios, kje bleščeči se konji, tvoji otroci. Žalosten
stopaš žalostno po žlahtni poti, otovorjen s cigansko preprogo živih
barv, junak poslednji svojega rodu, zadnji veliki duhovnik sončnega boga,
kam te vodi pot, kam zibaš svojo debelo, potno zadnjico po tem prahu
in tej vročini. Hribi okolice se vojskujejo z nebom, navadno brez trušča
molijo kvišku. Vztrajno, uporno in skrajne neprijazno kamenje,-vam
pravim, pesem gora je jalova pesem (pesem v nekem neumnem narečju),
žlahtnič trde glave, ko kamen trde in ko jeklo bridke. Tam ne najdeš
poti, tam že ne. Ni kamnite poti za tvoje majave in krive noge, za tvoje
lisičje korake je ni. Ni koče, ki bi vzela tvojo kratkovidno glavo s plo-
ščatim čelom in redkimi lasmi pod svojo streho. Ni je. Ni pastirja, ki
bi tvojim popotnim, debelim in pohotnim ustnicam ponudil kruha in sira.
Ni vode, kjer bi si lahko umil utrujeni in potni obraz in ohladil pre-
greto salo, si potolažil neizmerno žejo. Ni je, sploh je ni. Kam torej vodi
tvoja pot? Nočni svat, zapozneli klatež. Kam te mamijo tvoje tatinske
roke malega kokošjega morilca?
Pot je dolga in čevlji se trmasto zatikajo v korenine, zadevajo v ka-
menje, drsijo v luknje. Ostri kamni tanjšajo podplate, kolena se nape-
njajo v nepotrebnem naporu na tej napačno izbrani poti. Drevesa se-
zibljejo v snopih vroče in porogljive svetlobe, gibljejo se ob poti in se
odmikajo od nje. Slutimo majhne sovražne živali v njihovih vejah. Za-
žvižgaj in priteče panter, zapoj in zasujejo te s kamenjem. Konj, stara
žrtvena žival gre spredaj, podkve vnemajo drobce kamenja in železa,
to vem, čeprav ne vidim. Za njim gre stari JO, utrujen in spoštljiv gleda
v konjsko zadnjico posvečene živali. Pokorno hodi stari JO, vojak domo-
vine, ponos naših src, za živaljo, posvečeno nam v dobro, nam, ki se ne
sramujemo tako svojega ostajanja, kakor on svojega odhoda. Bodi po-
koren, stari JO na straži. Na vseh stražah.
Ob srečanju z vodo telo izgine, se skrije našim očem, vznemiri povr-
šino, včasih pljuskne. Ona sem jaz, mladi potepuh, ona sem jaz. Mladi
popotnik, svinjski pastir, stari JO se vzpenja po pobočju z neprijetnim
občutkom tam, kjer ga tišči popotna torba. Kovček je že kdaj zastavil
924
v bogvedi kateri krčmi kdove katerega mesta. No, zdaj ga tudi potre-
boval ne bi, zdajle bi mu bil samo v napoto, tako vzpenjajočemu se
v strmino. Kraj postaja zoprn. Z odvračanjem nič ne doseže (ne more
doseči) pri starem JO, ki pozna te stvari, te in njim podobne, dobro jih
pozna, poznavalec, njemu je gora na dlani. Ne poskušaj gora, dobro te
pozna, jasnovidec drobnih ukan. Kamenje je prilepljeno na strmino, ne
udira se in to je dobro. Samo, da se ne udira.
Konj je žilav, toda vseeno tekne zvečer. Zvečer so lica malega JO
že siva in ohlapna, povešena od celodnevne lakote, veliki jedec, stari JO,
dobrotnik in varuh živali. Ogenj mu gori, majhen ogenj, tako majhen,
na njem ne moreš ničesar speči, še manj pa skuhati (toda tega niti noče
mali, dobri JO), nizko pri tleh. Mali JO ga preklinja, govori temne, naj-
temnejše besede, dim se vleče po tleh, rine v že tako premajhne oči
starega JO, kovača Hefajstovega, in povzroča dihanju težave. Iz vlak-
natega lesa počasi, nejevoljno lezejo s silo izzvani plameni, nizki modri-
kasti otroci vlažnega predmestja, dosledni v svoji majhnosti in, to je
najpomembnejše, brez posebnega veselja do svojega klavrnega obstoja
(že v začetku vedo za tisto nekoliko žalostno lesnico). Čeljusti se pre-
mikajo v vseh smereh, ki jim jih dopuščajo sklepi, ohlapna cunj asta koža
sprejema obliko hrane, kolikor je je kaj zunaj območja zob (konj, stara
daritvena žival se tako spreminja). Očala je spravil, zdaj molijo rado-
vedna iz suknjiča obešenega na vejo, potem ko so že razkrila vodene,
kot nebo modre, z rdečimi žilicami preprežene in malce prašičje oči, ki
so toliko bolj odprte, kolikor slabše prenašajo podobe v možgane. Stari
JO, gorski razbojnik, sokol sivi sedi ves utrujen pri ognju in žveči
trdo meso konja, svojega sopotnika, svojega brata po mleku, po krvi,
svojega dobrotnika, mračni junak.
Rebraste gore še bolj trmasto rinejo v neprizadeto, posmehljivo,
majhno ovalno nebo, tema se zahrbtno plazi (pretepena hijena) iz raznih,
skoraj neugotovljivih koncev. Večeri se. Njegova noga si s težavo išče
pot junakovo, pot starega JO, prsti male izvidnice se iztezajo naprej,
prevračajo kamenčke, udarjajo ob kamne. Veliki trebuh, bojni boben, se
prazen trese, mahedra, ne vabi več v boj krvavi, v gostijo bogov, ohlapno
meso je utrujeno, stare, poapnene žile s težavo prevažajo gorivo izrab-
ljenemu stroju. Stari JO se spušča v dolino. Zastava strta, skrhan meč,
ne bi mogel reči. Jutri je (najbrž bo) dan in stari bojevnik, general JO
ni poražen, je nepopustljive narave. Toda zdaj je čas za spanje in ne
sme se odpovedati (je razočarati) pričakujoči postelji, mehki odeji, plat-
neni rjuhi, ne sme spregledati večerje, ne sme naš varuh, stari, mali JO,
ki potuje daleč.
Vrnil se je tvoj sin, o Itaka pusta, njegovi trudni podplati se vlečejo
po pločnikih, okoli njegove debele zadnjice in prekratkih nog valovi ve-
čmi veter, njegov trebuh, za silo zajet v preozke hlače, mahedra in pre-
bavlja trdo, napenjajočo hrano, suho hrano, ki jo je bil vzel s seboj,
njegove male roke, debele in potne, so zataknjene v žepe, njegova glava
se upomo boči proti nebu, uporno in ponosno, o tvoj sin, o kralj, o Itaka,
njegove drobne oči, zalite z maščobo in krvjo (posledico dolgih popivanj
925
nekje v predmestju), si iščejo pot, njegovi lasje so v potu prilepljeni
na čelo. Kamnite hiše (kamen je ponarejen, ker je mesto revno) odpirajo
svoje veže, svoja temna srca, svoje rove utrujenemu popotniku, svojemu
gospodu. Marsikaj mu ni pogodu, ko stopa tako ravnan, utrujen po
zmagah, bogovom enaki vnuk Pelidovega tekmeca, z večno prežveku-
jočimi čeljustmi, s svojimi momljajočimi usti, z neprijetno dišečo sapo,
ki prihaja skozi odprte debele, požrešne ustnice, z majhnimi prežečimi
ušesi pod redkimi lasmi.
Veje se sklanjajo nizko, viseči trakovi se idotikajo kosmate površine
glave, izginjajo navzgor, v nerazločnosti, ki jo povzroča mračenje, ne-
opazno pritrjeni na nekaj stalnejšega. Spodaj, okrog pasu, širši hrbet je
upognjen, zadaj se zadnjica drzno boči v prostor in se sploščena stika
z deskami klopi. Trebuh, ves zmečkan, se nespoštljivo tlači v prostor
med vsemi štirimi udi. Suknjič, na hrbtu lepo napet, se spredaj prilagaja
trenutnim (bežnim) oblikam mesa. Rokavi se nategujejo čez komolce, se
mečkajo v vzgibu, ne da bi zakrili široko zalito zapestje. Žepi, prepolni
najrazličnejših predmetov (med njimi so tudi taki nepotrebni) odstopajo
popolnoma svojevoljno in sami delajo majhne kupole, podaljške tega te-
lesa. Prepotena progasta srajca tišči svoj zmečkani in umazani ovratnik
v brado, izginjajočo v vrat. Prekratke povaljane hlače, napete čez debela
stegna, sploščena na klop, razkrivajo spodaj rožnato meso, ki ga predi-
rajo zlate dlačice in umazane, na petah raztrgane nogavice. Roka se
počasi osvobaja hlačnega žepa in se potopi v žep suknjiča, počasi in
z naporom se vrne, obremenjena z zmečkano, skoraj prazno cigareto,
medtem ko se druga trudi z iskanjem vžigalnika med množico reči dru-
gega žepa. Prva nekoliko postane, da jo druga dohiti, šine proti obrazu,
vajeno, z gotovostjo. Z gotovostjo se ustnici samoumevno razkleneta,
željno, in sprejmeta medse belo, zgrbančeno telo. Medtem se druga trudi
z nekoliko pretrdim kolesom vžigalnika (tistim solidnega starega tipa
z visokim kolesom in na verižico pritrjenim pokrovčkom za stenj), mu
izvabi visok rumen plamen (vžigalnik je bil pred kratkim napolnjen),
ki ga vpije konica cigarete. Žareči konec se živo sveti v polmraku, roki
se vrneta tja, od koder sta prišli v žepe (zdaj zvečer je nekoliko hladno),
ustnici neprizadeto in zadovoljno hkrati spuščata skoraj nevidne oblačke
in se stiskata okrog belega ustnika. Glava se ne premika in telo je skoraj
mirno, le po trebuhu se včasih zapodi žoličasto tresenje.
Tako stari JO, mali Sokrat, uživa zaidnjo cigareto tega večera.
Luknje v pločnikih so sproti zalivali, vsaj govorilo se je o tem. Kljub
temu pa je tu in tam ostala kakšna, polna ne čistO' do roba, kalne vode,
zahrbtno nastavljena nogam, ki so kar same rinile vanjo in se njenega
obstoja niti niso zavedale toliko časa, dokler ni umazana voda pljusknila
v čevlje, včasih zmočila hlačnice in zbudila neprijetni občutek izpostav-
ljenosti in onemoglega besa. Kar brcnil bi vanjo, ko ne bi vedel, da
bodo posledice še slabše in neprijetnejše.
Zoprni občutek mokrote se širi po nogi, zoprn le tako dolgo, dokler
se ne sprijazniš z njim, potem pa je to občutek svobode, sveta (kar čevlje
926
bi sezul), čeprav nekoliko neugledno (to je pač poseben stil) odkriva svojo
navzočnost, potem, ko si že skoraj pozabil nanj, zatopaljen v svoje nič-
vredne misli, polne majhnih, skromnih in majhnih ukan. Hvala bogu
(nekomu pač moraš biti hvaležen), da so luže.
Stari JO se jim spretno izogiba, pri tem ga vodi njegova izkušenost
v teh rečeh. Bleščeča površina pločnika odseva razveljavljeno podobo
mesta z nebom, podobo, razčlenjeno, razdrobljeno v ozke vodoravne
barvne lise, v svetle in temne točke. Stari JO stopa gotovo po opranem
mestu, zanesljiv mož, stari JO. Njegova postava, še nižja in nesorazmerno
široka, temna Hsa, ga spremlja, postava od pet do pasu. Svetle, nekoliko
mokre in zmečkane hlače se ne dotikajo čevljev, visijo nad njimi in raz-
krivajo umazane nogavice in tanek pas kože nad njimi, ki se s koraki
širi in oži, nosi torbo (tokrat nosi torbo), hodi v svojih (kdove kje jih je
dobil) prevelikih čevljih, ki puščajo nogi preveč prostora in svobode. Noga
zdrsne pri vsakem koraku nekoliko nazaj, si osvoji izgubljeni teritorij,
se potem spet umakne črni praznini med peto in čevljem. Zmeraj enako,
vso pot, uspavajoči ritem njegove hoje. Njegov antipod izžareva delce,
se strne kdaj pa kdaj v povsem enotno liso, pa spet razpade, privlačuje
svoje izgubljene koščke, jih sestavlja in razstavlja, da bi jih lahko še
popolneje sestavil in še bolj razstavil do kraja, kamor je namenjen, kamor
sta namenjena (kamor so namenjeni).
Torbo nosi staro JO, torbo polno nečesa (kdove česa), zajetno, napih-
njeno, oholo usnjeno torbo, ki ni več čisto nova. Debeli ročaj, skrit na
toplem v mali zaliti roki starega JO, zadovoljno škripa. Medtem pa so se
po vsej oranžni, usnjeni površini torbe razlezle kapljice in si temno zazna-
movale svoje poti. (Neumne začasne kapljice .so si temno zaznamovale
svoje začasne poti.)
Do'bri stari JO skrbno varuje svoj zaklad, trdno ga drži v roki. Ne
tako kot tisto pisano in bolj rdečo preprogo, ne tako. Skrbno ga drži
v roki in se tu in tam ozre nanj.
Hvala, ni treba, reče gospa, tista s sončnimi očali, starejša ženska
v prelivajočem se, neokusnem, dežnem plašču, kakor da bi bil vstal zaradi
nje in ne zato, da bi videl njega, starega JO. Pa nisem, nisem vstal zaradi
nje, ne zaradi nje (še manj zaradi prelivajočega se plašča), zaradi te ženske
z nosljajočim glasom, preveč ožgane od sonca, že ne. Peljemo se in stari
JO si je skrbno položil torbo, svoj neprecenljivi zaklad, punčico svojega
očesa, na kolena. Debeli, kratki prsti so sklenjeni nad njo v molitvi in
strahu, varujejo, krepka ključavnica, veliko skrivnost napihnjene torbe,
kraljevske zakladnice. Temne poti kapljic (kapljice so že) usihajo v porah
grohe svinjske kože. Male roke in kratki, debeli prsti so rožnati zaradi
mraza, od tod ne vidim sršečih svetlih dlačic, ki začenjajo poganjati
nekoliko pred zapestjem in se skrivajo, večina, v temnem rokavu na
varnem in toplem.
V sobi, v prostoru, ki ga imenujemo čakalnica, sedi na rjavem raz-
majanem stolu (to je čakalnica tretjega razreda). Stol je navaden, rjav,
kakršnih smo lahko videli nič koliko (oh, zelo veliko, zelo veliko), kakršni
se kažejo povsod le kot rezervni stoli, kot stoli, ki so že skoraj ali pa so
927
že odslužili, le odnesli jih še nismo na podstrešje, v klet, v ropotarnico,
taki leseni stoli s prečkami med nogami in trdimi, neudobnimi naslonili.
Stoli starega JO, škripajoči, uporabni le v sili (in za silo), ki jih od nekod
privlečemo, ko dobimo nepričakovan in številen obisk. Na tem sedi stari
JO, zaskrbljeno sedi. Navpične gube mu režejo čelo, da je še bolj ploščato,
se stekajo, izginjajo za svetlim okvirom očal, kjer za debelimi stekli slutim
vame uprte oči, malo radovedne, zvedavo uprte vame. Težke skrbi skrbi
stari, mali JO, modrec z Jutrovega. Vlažno se sveti njegovo čelo, temna
senca skrbi mu pada na polna rožnata lica.
Ce mislim barok, mislim volute na pročelju Marijine cerkve, surovo
se preriva velika mlada ženska proti izhodu, pa tudi ljudje so taki. Ni
nujno, da je ravno barok, lahko tudi kaj drugega, pa se razpreda mreža
varno, samoumevno skozi to sicer strogo in snažno sobo. Mreža starega
JO, misleca z nagubanim čelom. Torba stoji sama (nezavarovan zaklad),
naslonjena ob zid. Debeli ročaj ponosno krivi svoj roparski hrbet. Stari
klatež, mali JO, uživa svo^j zasluženi počitek, na tem majavem stolu
razpreda svojo mrežo, zviti Lisjak.
Tih in snažen je neoprijemljiva razsežnost tega prostora, toda dovolj
jasna, znamujoča. Stari JO ljubi to tišino in snažnost, ljubi jo z vsem
srcem, odprtega srca. Skozenj se pretaka reka snažnosti, no, ne ravno
reka, recimo raje potok, potoček. Kot kristal čista voda izpira dušo in
blagodejno vpliva na pljuča in krvni obtok starega JO, izkušenega po-
potnika. Roke so spokojno sklenjene v naročju, globoke sence razlikujejo
prepletajoče se prste, enakomerna luč se blago razliva po tem sedečem
telesu, mirno, uživajoče se izgublja v gubah hlač, se potaplja v temo med
suknjičem in rokavi, se ustavlja na malem svetlem trikotniku srajce,
se blešči na nekoliko potnem, mastnem obrazu in se zateče v zastekljene
očesne votline. Tam postane nedostopna in zaprta, spravljena za nedo-
ločen čas. Enakomerno diha stari JO in počiva na svojem prestolu. Vrnil
se je kralj, star in utrujen od dolgega osvajanja, ne do konca star in ne
do konca utrujen. Napenja se čelo nad mračno mislijo, mirujoči prsti
prav lahko primejo stvar (pograbijo torbo ali kaj drugega). Lahko se
vzdigne mala, okrogla postava, lahko nenadoma in nepričakovano. Stari
JO, mali bojevnik, počiva v premoru med bitko, počiva ob meču in ščitu,
ob molčečem topu na zidovih trdnjave. Počiva in zbira silo, razkropljene
vojake, ki jo hrani v svojem telesu, s svojim telesom, zbira, nosač, m.oč,
da bo vzdignil breme svojega telesa in nadaljeval boj krvavi v žvenketu
orožja in hrumenja bitke mož poteptanih pod kopiti pobesnelih konj.
Skozi mir jenjava dnevni hrup bučne ulice za svetlim oknom^ za tem
oknom v svet, za to odprtino, skozi katero budne straže oprezajo za
sovražnikom mrzkim. Sovražijo sovražnika, ki napada v mraku ali
zgodnji jutranji zarji.
Muha enakomerno brenči, preletava prostor in se zaletava v šipe,
se vrača proti naslednji steni odbita, poražena, da znova ponovi svoje
brezglavo početje. Le tu in tam umolkne, ko se utrujena usede tja, od
koder jo nervozni potniki kmalu, takoj preženejo. Sence postajajo 'dolge
in dan se nagiba h koncu. Trepetajoči zvoki mesta, glasnejši zaradi no-
928
vega medija, večernega zraka, vdirajo v sobo. Ropotajoči bobni. Razvite
zastave.
Gospa Marija igra klavir in poje. Ob svetlobi klavirske svetilke se
blešči neomadeževani papir na notnem stojalu. Poje in njen nekoUko za-
molkli in rezki glas se staplja s temo, ki je je prostor poLn, ki jo le malo
načenja svetilka, le zato, da bi se izkazala prevladujoča in težka, kot tisto,
kar nas zmeraj na skrivnem obvladuje in otovlada. Njena uvela, ohlapna
roka se ukvarja s svetlikajočimi se tipkami. Osvetljena in zaradi svetlobe
jasneje nagubana, ostro narezana bela roka z modrimi žilami, ki je niti
vsa ta velika količina nakita ne more zakriti, nasprotno, ki jo ta debela,
v kačo se zvijajoča zlata zapestnica le še bolj jasno razkazuje, strastno,
kakor da bi bilo od tega kaj (nekaj pomembnega, življenjsko pomemb-
nega) odvisno, poskakuje nad klaviaturo, ki motno sije iz teme. Sedi tako
in igra, razpuščena stara postava, ki je rodila štiri otroke, v temni obleki,
spojena s prostorom, poje z neprijetnim glasom neobčutljivo besedilo
(trpežno, kakor so vsa besedila). Zbrani smo, vsa družina se zbrano dolgo-
časi, skoraj nasilno pripravljena poslušati. Smešna stara ženska za kla-
virjem (lahko bi büa moja mati) vztraja v svoji nasilnosti, ne da bi se
je zavedala, do konca skladbe, kakor se spodobi, ko dosežejo zvoki naj-
višjo stopnjo zbranosti, ko se ji glas nevarno nalomi in prične hitro
ugašati. Potem ploskamo navdušeni.
Stari JO zbira moči, nabira jagode v gozdu, cvetje na travniku, mala
deklica, prinese jih za praznik. Hrup mesta ga drami. Ze vstaja stari JO,
išče, obrača oči, da bi jo našel, na bi našel torbo sopotnico. Stol otožno
zajoče, sproščajoče zajoče stol, naenkrat osvobojen pretirane teže. Napeti
trebuh pod širokim vratom in nekoliko (ne preveč) ukrivljeni hrbet z na-
porom vztrajata v novem položaju, dokler se telo ne umiri in ne
navadi nanj.
2 Problemi
929
HERMAN VOGEL: PESMI
junak dozori
Zapovedan so mu z višav,
naj hodi s takim korakom,
da ho prišel v mesto okoli poldneva:
takrat bo našel prazno satovje.
Pa se je med potjo nalašč vrgel v travo,
malo počakal in prišel šele drugi dan.
Vendar veliko pred dvanajsto.
Mesta takrat seveda ni bilo več,
saj ga je nosil vseskozi s seboj.
In so mu rekli: ker mesta ni,
čeprav ga imaš v sebi,
ga moraš kajpa znova zgraditi.
Sicer nimaš nobenega smisla.
Postavil ga je s pridihom гапј:
v mrak je izrezal obokaste tunele namesto cest,
v jati je zasadil grmovje namesto hiš,
okoli pa potegnil lesen plot iz brezovih šib.
Zdaj, si je mislil, vam že pokažem,
takrat pa nenadoma vidi pravo mesto v svojih dlaneh.
Odslej je velikan ves otožen,
ko hodi z nizko glavo okoli plotu.
Ve, nekaj je treba storiti,
saj sliši smeh nad seboj.
Pri sebi
Najti moraš najprej primerno železo za nož,
potem primerno zemljo,
šele takrat lahko zasadiš nož v zemljo
in šele zatem lahko določiš smer potovanju.
Verjeti moraš, da je to tvoja pot,
930
zavreči moraš vsakršno misel na njeno nehanje,
vse dokler ne verjameš, da je nož tvoj,
ko ne verjameš več, da je pot tvoja,
in ko zavržeš oboje,
verjameš še, da je zemlja tvoja.
Četudi zbežiš kdaj,
boš dospel samo do tujega morja,
potem pa se vrnil.
Kar boš nabral moči,
jo nanizaš na vrvco,
si jo obesiš okoli vratu
in zatuliš ko bik.
Ce te ne ubijejo za ta krik,
vzameš svoj nož,
padeš na svojo zemljo,
prerežeš svojo smer.
Pa imaš.
\amesto epilafa
Od celotne zamišljene pesmi
imam zdaj šele namen in začetek na p —,
dodam lahko karkoli, recimo
pesem o širokih in ozkih vokalih,
proti vam obračam to kopje strupeno
in tako naprej,
le nekatere reči so,
ki pri izbiri odpadejo že same po sebi,
npr. pesnik ali še kaj banalnejšega.
Potem pa vas v svoje veselje nasankam,
rečem, da tako sami veste,
kako gre naprej,
in priredim razprodajo besed.
Pred svojo štacuno se ustopim in vpijem:
POHITITE, KI ŽELITE BESED, POHITITE,
zakaj imam jih samo še za ta teden
Ce mi ne nasedete,
imam še zmerom poslednjo možnost:
zares vam zagrozim z molkom!
2*
931
O!
Glej me, gospod:
ponižen in usmiljen sem.
Če mi ne verjameš, te bom snel s križa.
Kaj boš brez križa? Križ te je spravil na vrh.
Poslušaj gospod:
dober sem in tudi pobožen.
Pridružujem se dobrim slovenskim Antonom stoletij,
ki ti verjamejo, da peklenski ogenj samo peče,
sveti pa ne.
Z njimi te hočem slaviti.
Molimo, dobri slovenski Antoni stoletij:
Izbrali bomo najtrše jeklo za dleta.
Dlet nam bo treba veliko veliko.
Zdaj je naposled že čas,
da se lotimo vseh zavitih okraskov od včeraj,
ki obtežujejo strope, čela in vse.
Počasi bomo vse to izkljuvali
in povrh še podrgnili s smirkom.
Moramo si vendar razbremeniti oči,
v njih moramo narediti prostor in čas za svoje podobe
Potem nam ne bo treba gledati za rmše očete
in ne šele našim otrokom za nas:
končno bo vendarle vsak zase
premikal kazavce iva stropu.
Odpusti gospod:
v drugem stilu ti bom zapel:
Do nekega dne nosim svoj umazani robec v desnem,
potem hočem spremembo, in ga predenem v levi žep,
pa vem, da bom še kar naprej segal na levo stran.
Opravljam pač samo dvakratno pot,
le dvakrat isto misel rodim.
Odpustite, dragi slovenski Antoni stoletij:
navsezadnje je vendar poglavitno le to,
da se mi koža zmerom znova zaraste.
Amen.
/
Imena, imena, imena.
Ostajajo zapisana na pročeljih hiš,
ko v njih že nikogar in ničesar ni več.
932
Pogovori na nu'ji ena
Govorim tehi vseskozi
Trenutki me spreobračajo
Ponoči sem na primer zmerom navpičen
Tako tudi moje besede
Razumi jih drugo pod drugo
Vendar ne odštevaj pomenov
Ki ti jih govorim že oddavna
Samo to je ostalo od moje volovske moči
Sicer me lahko zakoplješ
Staremu hrastu kod korenike
Ali pustiš
Da se na soncu sramotno osujem
Govorim tebi vseskozi, a mislim rm poezijo.
ponoči besede zakoplješ
ponoči se udeležim igrice
štirih sten moje sobe
besede odženem
zakoplješ
zakoplješ pa ne, to storijo drugi.
Začetek dneva je zadrgnjena zanka,
konec je še vzdignjena sekira.
Vmes je res moje,
zato vmes tudi poskušam:
Kako se počutim, ko legam v krsto
Da bom na koncu legel neoporečno
in bojo rekli, da stil pa že tak.
Samo to namreč hočem:
Potegniti pokrov nazadnje sam nase.
pokoplješ pa ne
ponoči besede
Родоуог na nieii dve
Za pojem sem izbral tisto žensko	0	mama	o-
za besedo v ušesu m-a-m-a	0	mama	o
več si mi rekla ko poješ	0	mama	0
ne glej kako boš odpiral gobec	0	mama	o
strašno dolgo sva se prepirala za naslov	0	mama	o
potem sva rekla idila na kmetih	0	mama	o
zelo čudno sva jo začela	0	mama	o
in zdaj se še komaj spominjam	0	mama	o-
933
nekako takole o mama	o
ta pa kar naprej udarja ob planke	o
ta pa kar najrej leze v špranje	o
sonce pa kar naprej strelja v planke	o
sonce pa kar naprej zbada v špranje	o
osa z rumeno zadnjo platjo	o
sonce z dolgimi iglami vanjo	o
ona pa kar naprej nazaj	o
to je poldan poleti na kmetih	o
na spodnji strani lesenega hleva	o
Kako govoriš si rekla in si jokala o mama o mama o
Čakaj povem ti šaljivko ne joči mogoče tole mama o
na svojem intelektualnem nivoju sedim mama
in bingljam z nogami po zraku	mama
marija kako je to krasno	mama
bingljam pa tako da butam	mama
enega s palcem drugega s peto oba v nos mama
ježešna kako je to krasno	mama
pravita ta je pa na nivoju	mama
in si brišeta kri	mama
Kako govoriš si rekla in si jokala o mama o mama o
O mama sem rekel nehajva saj veš	o mama o
dolgih pesmi ne berejo radi	o o
934
Hades
Poglavje iz »Uliksesa«
James Joyce
Pri Državni založbi Slovenije bo prihodnje leto izšel slovenski prevod
Joyceovega romana Ulikses, enega najpomembnejših slovstvenih del na-
šega stoletja. Ker želimo dati bralcem vpogled v roman, objavljamo eno
poglavje, te uvodne besede pa naj jim olajšajo razumevanje odlomka.
Kakor kaže že naslov, je Joyceov roman nekaka novodobna Odiseja.
Vendar pisatelj ni na novo povedal Homerjevega mita, temveč ga je vzel
le za okvir in podlago sodobni zgodbi. Osebe romana so ljudje iz Joyceove
sodobnosti in iz njegovega rojstnega mesta Dublina. Struktura romana se
dovolj tesno opira na Odisejo. Trije deli Uliksesa ustrezajo trem delom
Odiseje: prva tri poglavja epizodam grške Telemahije, poglavja od petega
do dvanajstega V.—XII. spevu Odiseje, torej junakovim blodnjam, zadnja
tri pa preostalim 12 spevom (Nostos), Odisejevim doživljajem po vrnitvi
na Itako. Vendar je stvar pri Joyceu bolj zapletena. Njegovih 18 poglavij
ne ustreza povsem Odiseji, čeprav vsako izmed njih parafrazira ali paro-
dira káko epizodo ali káko prvino Odiseje. Tudi junaki Joyceovega romana
parodirajo Homerjeve. Zato je avtor svojim poglavjem prvotno dal naslove
iz Odiseje, pred natisom pa jih je zavrgel.
Vzporednic pa s tem še ni konec. Kakor vemo iz interpretacije Stuarta
Gilberta, Joyceovega intimnega prijatelja, naj bi (skoraj) vsako poglavje
ustrezalo tudi po enemu izmed človeških organov, eni izmed umetnosti
(v širokem pomenu), vsako ima svojo barvo, svoj simbol, in vsako je na-
pisano v drugačni tehniki.
Roman popisuje dogajanja enega dne, 16. junija 1904, v Dublinu,
glavnem mestu Irske (pravzaprav traja od osmih zjutraj do tri četrt na tri
naslednjo noč). Junaki romana so Jud Leopold Bloom, potomec priseljenca
z Ogrskega, njegova žena iVIolly (kot pevka Marion) in Stephen Dedalus,
znan iz pisateljevega avtobiografskega dela Umetnikov mladostni portret.
V nekem pogledu je torej Ulikses nadaljevanje imenovanega dela. Tema
romana je potovanje ali iskanje. Bloom, po poklicu nabiravec oglasov, ves
dan blodi po mestu, misli se mu ves čas vračajo k njegovi ženi, ki ga vara
935
z ljubčkom, »Vročim Boylanom«, in ko se zjutraj vrne domov, se je tudi
nekaj spremenilo v njunem odnosu. Dedalus je nezadovoljen s svojo službo
— poučuje v neki šoli — in s svojim bivališčem v starem stolpu, v teku
dne se odloči, da bo zapustil oboje. Svojemu »telesnemu« očetu se je od-
tujil, išče si duhovnega očeta in ga na neki način najde v Bloomu. Ob
srečanju z njim notranje dozori, zdaj lahko odide, kakor se je namenil.
Tu smo mogli vsebino in strukturo tega bogatega in zapletenega dela
orisati le v najbolj grobih potezah, toliko da damo objavljenemu besedilu
nekakšen okvir.
Poglavje, ki ga podajamo, je šesto v romanu. Bloom se pelje na pogreb
znanca Paddyja Dignama. V kočiji z njim se peljejo Cunningham, Power
in Simon Dedalus, Stephenov oče. Ura je enajst, vozijo se iz predmestja
Sandymount skozi velik del mesta na pokopališče Glasnevln. Homerska
vzporednica je Odisejev obisk v Hadesu, prebivališču mrtvih, iz enajstega
speva. Od Stuarta Gilberta še vemo, da je organ tega poglavja srce,
umetnost — vera, barvi bela in črna, simbol pogrebnik in tehnika
»inkubizem«.
Martin Cunningham je prvi pomoHl svojo ocilindreno glavo v škri-
pajoči voz, spretno vstopil in se usedel. Za njim je vstopil Pov^^er, skrbno
sklanjajoč svojo visoko postavo.
»Pridi, Simon.«
»Jaz bom zadnji,« je rekel Bloom.
Dedalus se je naglo pokril in zlezel v kočijo, rekoč:
»Da, da.«
»Ali smo vsi tu?« je vprašal Martin Cunningham. »Pridite, Bloom.«
Bloom je vstopil in sedel na prazni prostor. Potegnil je vrata za seboj
in loputal z njimi, spet in spet, dokler se niso trdno zaprla. Vtaknil je
roko,skozi držalno zanko in se resno zagledal skozi odprto okno kočije
proti spuščenim zastorom na ulici. Eden je bil odmaknjen: neka starka je
kukala. Nos belo sploščen ob okenskem steklu. Se ima za srečno, da je
šlo mimo nje. Neverjetno, kako jih zanima truplo. Rade vidijo, da odha-
jamo, ko imajo take sitnosti z nami, ko prihajamo. Videti je, da jim je to
opravilo všeč. Skrivno šušljanje po kotih. Capljajoče drsajo v copatah,
da se ne bi morida zbudil. Potem ga pripravijo. Položijo na oder. Molly
in gospa Flemingova naredita ležišče. Potegni ga bolj k sebi. Naš mrtvaški
prt. Nikoli ne veš, kdo se te bo dotikal mrtvega. Umijejo telo in glavo.
Mislim, da pristrižejo nohte in lase. Nekaj tega shranijo v ovojnici. Potem
vendarle spet zrastejo. Nečedno delo.
Vsi so čakali. Nobeden ni nič rekel. Verjetno nalagajo vence. Sedim
na nečem trdem. Ah, milo v mojem žepu zadaj.* Bilo bi boljše, da ga kam
prestavim. Počakati na priložnost.
Vsi so čakali. Potem je bilo slišati, kako se spredaj sučejo kolesa:
potem bliže: potem konjska kopita. Sunek. Škripajoč in zibajoč se je
* Bloom je kupil milo in ga ves dan prenaša s seboj. (Vse opombe so pre-
vajavčeve).
936
njihova kočija začela premikati. Za njimi so se oglasila druga kopita in
škripajoča kolesa. Mimo so šli zastori ulice in številka devet s tenčico
na trkaču, z odprtimi vrati. Korakoma.
Čakali so molče, s stresajočimi se koleni, dokler niso zavili in se
peljali vzdolž tramvajskih tirnic. Tritonvillska cesta. Hitreje. Kolesa so
odskakujoč drdrala po okroglih kamnih v tlaku in majava stekla so se
stresala in ropotala v vratnih okvirjih.
»Kod nas bo vozil?« je vprašal Power skozi obe okni.
»Skozi Irishtov^^n,« je rekel Martin Cunningham. »Ringsend. Bruns-
wiška ulica.«
Dedalus je prikimal, gledaje ven.
»To je lepa stara navada,« je rekel. »Vesel sem, ko vidim, da ni
izumrla.«
Vsi so nekaj časa gledali skozi okni, kako so mimoidoči snemali čepice
in klobuke. Spoštovanje. Voz je zavil od tramvajske proge na mirnejšo
cesto mimo Watery Lana. Prežeči Bloom je zagledal gibkega mladeniča
v žalni obleki, s širokim klobukom.
»Tamle gre mimo nekdo, ki ga poznaš, Dedalus,« je rekel.
»Kdo pa?«
»Tvoj srn in dedič.«
»Kje je?« je rekel Dedalus in se iztegnil čez na drugo stran.
Voz se je peljal mimo odprtih jarkov in kupov zemlje na razkopani
cesti pred stanovanjskimi kasarnami, se odmajal okoli vogala, zavil nazaj
k tramvajski progi in hrupno didral naprej s tresočimi se kolesi. Dedalus
se je spustil nazaj in rekel:
»Ali je bil z njim tisti malopridni Mulligan? Njegov fidus Achates?«
»Ne,« je rekel Bloom. »Sam je bil.«
»Najbrž je bil doli pri svoji teti Sally,« je rekel Dedalus, »v druščini
Gouldingov, z zapitim malim raznašavcem računov in s Crissie, očkovo
kepico govna, modrim otrokom, ki pozna sam svojega očeta.«
Bloom se je neveselo nasmehnil na Ringsendsko cesto. Brata Wallace,
tovarna steklenic. Most čez Dodder.
Richie Goulding in torba z računi. Goulding, CoUis in Ward pravi
pisarni. Njegove šale postajajo malo prazne. Vražji fant je bil. Z Igna-
cijem Gallaherjem je neko nedeljo zjutraj plesal valček na Stamer Street,
dva gospodinjina klobuka je imel nataknjena na glavo. Po vso noč je
razgrajal zunaj. Zdaj se mu začenja maščevati: bojim se, da ga od tega
boli hrbet. Njegova žena mu ga lika. On misli, da si ga bo- pozdravit
s tabletami. Pa so samo kroglice iz sredice. Kakih šeststo odstotkov
dobička.
»Zašel je v malopridno druščino,« je zarentančil Dedalus. »O tem
Mulliganu ne čujem drugega, kot da je čisto navaden umazanec in neote-
san butec. Njegovo ime ima slab glas po vsem Dublinu. Ampak Bog in
njegova sveta mati naj mi pomagata, lepega dne se bom. lotil in napisal
njegovi materi ali teti ali kar že je pismo, ki ji bo odprlo oči široko kot
skednjena vrata. Temu bom dobro podkuril, to mi lahko verjamete.«
Prevpil je ropot koles.
937
»Ne maram, da bi mi njen pankrtski stričnik izpridil sina. Vatlarjev
sin. Prodajal trakove pri mojem bratrancu Petru Pavlu M'Swineyu. Kar
naj si misli.«
Utihnil je. Bloom se je ozrl od njegovih jeznih brkov v Powrov blagi
obraz in Martinu Cunninghamu v oči in brado, ki se je resnobno tresla.
Hrupen in svojeglav mož. Ves čas o svojem sinu. Prav ima. Nekaj, kar
izročaš naprej. Ko bi bil mali Rudy ostal živ. Da bi ga videl odraščati.
Slišal njegov glas po hiši. Hodil bi zraven Molly v etonski obleki. Moj sin.
Jaz v njegovih očeh. To bi bil čuden občutek. Moj potomec. Samo po
naključju. To je moralo biti tisto jutro na Raymond Terrace, ko je bila
ona pri oknu in gledala psa, ki sta počenjala to ob zidu z lepakom. In
narednik se je zarežal gor proti njej. Imela je smetanasto domačo haljo z
razporkom, ki ga ni nikoli zašila. Dajva še midva malo, Poldy. O Bog,
tega komaj čakam. Kako se začenja življenje.
Potem je postala težka. Morala se je odpovedati koncertu v Grey-
stonesu. Moj sin v njej. Lahko bi mu pomagal v življenju. Mogel bi. Na-
redil bi ga neodvisnega. Tudi nemško bi ga naučil.
»Ali smo pozni?« je vprašal Power.
»Za deset minut,« je rekel Martin Cunningham, ko je pogledal na
uro.
Molly. МШу.* Ista reč razredčena. Njene frkljaste kletvice. O strela
nebeška! O bogovi in rogovi! Pa vendar je milo dekle. Kmalu bo žena.
Mullingar. Predragi očkec. Mlad študent. Da, da: tudi žena. Življenje.
Življenje.
Voz se je nagnil in se spet zravnal, da so se jim telesa zazibala.
»Corny bi nam bil lahko dal udobnejšo škatlo,« je rekel Power.
»Lahko bi ji bil dal, ko bi ga ne motUo to, da škili,« je rekel Dedalus.
»Ali razumete, kako mislim?«
Zaprl je levo okno. Martin Cunningham si je začel z dlanjo pometati
drobtine izpod stegen.
»Kaj je to,« je rekel, »za božjo voljo? Drobtine?«
»Kakor je videti, se je tu nekdo pred kratkim gostil,« je rekel Power.
Vsi so privzdignili stegna in se grajajoče zagledali v plesnivo usnje
brez gumbov na sedežih. Deidalus je zgubal nos, se narArščil proti sedežu
in rekel:
»Ce se zelo ne motim, potem —. Kaj misliš ti, Martin?«
»Tudi meni se je zdelo,« je rekel Martin Cunningham.
Bloom je spustil stegno na sedež. Dobro, da sem se skopal. Čutim,
da so mi stopala prav čista. Skoda samo, da gospa Flemingova ni bodje
zakrpala nogavic.
Dedalus je vdano zavzdihnil.
»Navsezadnje,« je rekel, »je to najbolj naravna reč na svetu.«
»Ali se je Tom Kernan kaj pokazal?« je vprašal Martin Cunningham,
nalahno si sukaje konico brade.
* Milly je Bloomova hči.
938
»Je,« je odgovoril Bloom. »Zadaj je z Nedom Lambertom in s Hy-
nesom.«
»Pa Corny Kelleher sam?« je vprašal Power.
»Na pokopališču,« je rekel Martin Cunningham.
»Davi sem srečal M'Coya,« je rekel Bloom. »Dejal je, da bo poskusil
priti.«
Voz se je naglo ustavil.
»Kaj je narobe?«
»Ustavili smo se.«
»Kje smo?«
Bloom je pomolil glavo skozi okno.
»Veliki kanal,« je rekel.
Plinarna. Pravijo, da to zdravi oslovski kašelj. Prava sreča, da ga
Milly nikoli ni dobila. Ubogi otroci! Kako jih zvija, črni in modri so od
krčev. Zares grdobija. Kar se tiče bolezni, jo je kar dobro odnesla. Samo
ošpice. Caj iz lanenega semena. Epidemija škrlatinke, gripe. Volilni agenti
smrti. Ne zamudite te priložnosti. Tamle čez je zavetišče za pse. Ubogi
stari Athos! Bodi dober z Athosom, Leopold, to je moja poslednja želja.
Zgdii se tvoja volja. Ubogamo jih še, ko so v grobu. Cačke umirajočega.
Pa ga je prizadelo, da je shiral. Mirna žival. Taki so navadno psi starih
ljudi.
Na klobuk mu je kanila deževna kaplja. Umaknil je glavo in videl,
kako je trenuten prš posul sive tlakovce s pičicami. Vsaka zase. Nena-
vadno. Kakor skozi sito. Se mi je zdelo, da bo. Čevlji so mi škripali, zdaj
sem se spomnil.
»Vreme se spreminja,« je rekel mimo.
»Skoda, da ni ostalo lepo,« je rekel Martin Cunningham.
»Dežela ga je potrebna,« je rekel Power. »Se že spet kaže sonce.«
Dedalus je pogledal skozi naočnike proti zastrtemu soncu in poslal
nemo kletvico proti nebu.
»Tako je nezanesljivo kot otroška zadnjica,« je rekel.
»Spet se peljemo.«
Voz je spet zavrtel svoja toga kolesa in njihova telesa so se lahno
zazibala. Martin Cunningham si je začel hitreje sukati konico brade.
»Tom Kernan je bil snoči imeniten,« je rekel. »In Paddy Leonard ga
je kar očitno oponašal.«
»O, daj, da ga malo slišimo, Martin,« je razvneto rekel Power. »Moraš
ga čuti, Simon, o tem, kako Ben Dollard poje Ostriženca.«
»Neznansko,« je slovesno rekel Martin Cunningham. »Svoj živi dan,
Martin, še nisem slišal, da bi bil kdo tako predirno zapel to preprosto
balado.«
»Predirno,« je s smehom dejal Power. »Ves nor je na to. In na
obrnjeno zaporedje.«
»Ali ste braU govor Dana Dawsona?« je vprašal Martin Cunningham.
»Jaz ne,« je rekel Dedalus. »Kje je?«
»Davi je bil v časniku.«
939
Bloom je izvlekel časnik iz notranjega žepa. Knjiga, ki jo moram
zamenjati zanjo.
»Ne, ne,« je naglo rekel Dedalus. »Pozneje, prosim.«
Bloomov pogled se je spustil po robu časnika in preletel imena umrlih.
Callan, Coleman, Dignam, Fawcett, Lowry, Naumann, Peake, kateri Peake
je to? tisti fant, ki je bil pri Crosbieju in Alleynu? ne. Sexton, Urbright.
Natisnjene črke so naglo bledele na oguljenem, trgajočem se papirju.
Hvala Mali cvetici. Bridko pogrešali. V neizrekljivo žalost njegovih.
88-leten po dolgi in mučni bolezni. Spominska maša en mesec po smrti
Quinlana. Sladki Jezus naj se usmili njegove du.še.
Mesec dni je tega, dragi Henry, kar si zbežal
gor v svoj dom na nebu, ni te več med nami.
Mi pa jočemo in obžalujemo izgubo,
upajoč, da spet te najdemo tam nad zvezdami.
Ali sem strgal ovojnico?* Da. Kam sem spravil njeno pismo, potem
ko sem ga bral v kopeli? Potapljal se je po žepu pri telovniku. Je že prav,
tu je. Dragi Henry je pobegnil. Dokler mi ne zmanjka potrpljenja.
Šola za ubožne. Meadovo lesno skladišče. Postajališče izvoščkov. Samo
dva sta zidaj tam. Kimata. Nasekana, da ne moreta biti bolj. Več imajo
kosti v glavi kot pameti. Drugi se vozi s potnikom. Pred eno uro sem šel
tu mimo. Kočij aži so se mi odkrivali.
Pred Bloomovim oknom se je ob tramvajskem drogu iznenada vzdignil
kretnikov hrbet in se zravnal. Ali ne bi mogli izumiti česa avtomatičnega,
tako da bi kolo samo dosti priročneje? Da, ampak potem bi ta možak-
izgubil službo? Že, ampak kdo drug bi dobil zaslužek z novim izumom?
Stara koncertna dvorana. Zdaj ni nič tam. Mož v usnjeno rjavi obleki
z žalnim trakom na rokavu. Ni posebne žalosti. Cetrtinsko žalovanje.
Morda kdo iz svaštva.
Peljali so se mimo mračne prižnice Svetega Marka, pod železniškim
mostom, mimo Kraljičinega gledališča: molče. Lepaki. Eugene Stratton.
Ga. Bandman Palmer. Rad bi vedel, ali bom lahko šel drevi gledat Leah.
Rekel sem, da bi. Ali pa Lilijo iz Killarneya? Operna skupina Elster
Grimes. Sijajen nov spored. Bleščeči se še mokri lepaki za drugi teden.
Vesela vožnja z ladjo Bristol. Martin Cunningham bi me lahko spravil v
gledališče Gaiety. Moral bi mu dati enkrat ali dvakrat za pijačo. Eno je
vredno drugega.
Popoldne bo prišel on.** Njene pesmi.
Plasto. Vodnjak s spominskim poprsjem Sira Philipa Cramptona.
Kdo je bil to?
»Kako je kaj?« je rekel Martin Cunningham in si vzdignil dlan k
čelu v pozdrav.
»Ne vidi nas,« je rekel Power. »O, pač. Kako vam gre?«
• Bloom dobiva »poštno ležeče» pisma neznane ženske.
** Mollyjin ljubček Boylan se je napovedal za ob štirih.
940
»Komu?« je vprašal Dedalus.
»Vročemu Boylanu,« je rekel Power. Tamle si zrači svoje kodre. Ravno
ta trenutek sem mislil nanj.
Dedalus se je nagnil ven, da bi pozdravil. Od vrat Rdečega brega je
šinila v odgovor bela plošča slamnika: mimo.
Bloom si je pregledal nohte na levici in potem še na desnici. Nohti,
da. Ali je v njem še kaj posebnega, kar one — ona vidi? Omamljenost.
Najslabši moški v Dublinu. To ga drži pokonci. Včasih ženske začutijo,
kaj je kdo. Nagon. Ampak takle človek. Moji nohti. Ravno jih ogledujem:
lepo prirezani. In potem: premišlja samo. Telo postaja malo mlahavo. To
opažam, ker se ga spominjam od prej. In zavoljo tega domnevam, da se
koža ne more dovolj naglo krčiti, kadar meso upada. Oblika pa je še
ostala. Še zmerom je postavna. Ramena. Boki. Zalita. Večer, ko se je
oblačila za ples. Srajca ji je obtičala zadaj med ritnicama.
Sklenil si je roke med koleni in zadovoljen obšel s praznim pogledom
njihove obraze.
Power je vprašal:
»Kako je kaj s koncertno turnejo, Bloom?«
»O, prav dobro,« je rekel Bloom. »Same dobre novice dobivam o njej.
Misel je dobra, veste ...«
»Ali pojdete sami zraven?«
»To ne,« je rekel Bloom. »Pravzaprav moram iti dol v grofijo Clare
po nekih osebnih opravkih. Misel je v tem, veste, da se obiščejo večja
mesta. Kar izgubiš v enem, lahko nadomestiš v drugem.«
»Tako je, da,« je rekel Martin Cunningham. »Zdaj je Mary Anderson
na taki poti.«
»Imate dobre umetnike?«
»Turnejo ji organizira Louis Werner,« je rekel Bloom. »O da, imeli
bomo sámo smetano. J. C. Doyla pa Johna MacCormacka upam in. Naj-
boljše, zares.«
»In madame,« je z nasmeškom rekel Power. »Zadnjo, pa ne najslabšo.«
Bloom je naredil gib blagega ugovarjanja, razklenil je dlani in jih
spet sklenil. Smith O'Brien. Nekdo je položil tja šopek cvetja. Ženska.
Najbrž je obletnica njegove smrti. Želimo še veliko enako srečnih. Voz
je zavijal mimo Farrellovega kipa in njihova kolena so se brez odpora
neslišno staknila.
Ovi: starec v zbledeli obleki je ponujal z roba pločnika svoje blago,
usta so se mu odpirala: -ovi.
»Štirje trakovi za čevlje za en peni.«
Rad bi védel, zakaj so ga izbrisali iz spiska odvetnikov. Imel je pi-
sarno v Humovi ulici. V isti hiši kot Mollyjina imenjakinja. Tweedy,
kraljevi odvetnik za Waterford. Od tedaj ves čas nosi ta cilinder. Ostanek
nekdanje spodobnosti. Tudi žalovanje. Strašno je propadel, reva uboga!
Podajali so si ga kakor njuhanec med čut jem pri mrliču. O'Callghan v
zadnjih zdihljajih.
In madame. Dvajset minut čez enajsto. Pokonci. Gospa Fleming je
prišla pospravljat. Češe si lase, si brenči: voglio e non vorrei. Ne: vorrei
941
e non. Gleda vršičke svojih las, da bi videla, ali so razcepljeni. Mi trema
un poco il. Njen glas je lep pri tistem tre: jokajoč zven. Drozg. Brinovka.
Beseda brinovka to lepše izraža.
Njegov pogled je lahno preletel Powrov zali obraz. Posivel nad ušesi.
Madame: z nasmeškom. Tudi jaz sem se nasmehnil. Nasmeh lahko veliko
pove. Mogoče samo vljudnost. Prikupen fant. Kdo ve, ali je res tisto o
ženski, ki naj bi si jo vzdrževal? Ni prijetno za njegovo ženo. Ampak
pravijo, kdo mi je že to rekel, da ni mesenih odnosov. Človek bi mislil,
da bo take reči hitro konec. Da, Crofton ga je srečal neki večer, ko ji je
nosil funt repine. Kaj je že bila? Točajka pri Juryju? Ali pa pri Moiri?
Peljali so se pod kipom Osvoboditelja v njegovem orjaškem plašču.
Martin Cunningham je dregnil Powra s komolcem.
»Iz Rubenovega rodu,« je rekel.
Visok možak s črno brado, sključen nad palico, je prištorkljal okoli
vogala Elveryjeve slonje hiše, kažoč jim upognjeno dlan, ki si jo je odprto
držal na hrbtu.
»V vsej svoji nepokvarjeni lepoti,« je rekel Power.
Dedalus se je ozrl za štorkljajočim možem in rekel blago:
»Vrag naj ti zlomi hrbtenico!«
Powra je začel lomiti smeh in zaslonil si je obraz ob oknu z dlanjo,
ko se je kočija peljala mimo Grayevega spomenika.
»Vsi smo hodili k njemu,« je prizanesljivo rekel Martin Cunningham.
Njegov pogled je srečal Bloomovega. Pogladil se je po bradi in dodal:
»No, skoraj vsi.«
Bloom je začel z nenavadno vnemo govoriti proti obrazom svojih
tovarišev.
»Presneto dobra je tista, ki si jo pripovedujejo o Rubenu J. in nje-
govem sinu.«
»Tista o čolnarju?« je vprašal Power.
»Da. Ali ni neznansko dobra?«
»Kakšna pa je?« je vprašal Dedalus. »Jaz je nisem slišal.«
»Slo je za neko dekle,« je začel Bloom, »in oče je sklenil, da ga pošlje
na otok Man, kjer bi ne bil v nevarnosti, ko pa sta bila oba...«
»Kaj?« je vprašal Dedalus. »Tisti preklicani pobalin malopridni?«
»Da,« je rekel Bloom. »Skupaj sta bila na poti k ladji, ko je sin po-
skusil ...«
»Utopiti Barabo!« je zaklical Dedalus. »Bog daj, da bi ga bil!«
Power je zapuhal skozi zaslonjene nozdrvi v dolgotrajnem smehu.
»Ne,« je rekel Bloom, »sin sam se je...«
Martin Cunningham mu je robato skočil v beseido.
»Ruben J. in njegov sin sta jo mahala po rečnem nabrežju proti ladji
za otok Man, na lepem pa se je mladi capin zagnal in smuk čez zid v
reko.«
»Za božjo voljo!« je prestrašeno vzkliknil Dedalus. »Ali je mrtev?«
»Mrtev!« je zavpil Martin Cunningham. »Kaj bi bil! Neki čolnar je
zgrabil drog pa ga je izvlekel za mahedrave hlače in spravil nazaj k očetu
na nabrežje. Bolj mrtvega ko živega. Pol mesta se je zbralo.«
942
»Da,« je rekel Bloom. »Ampak šaljivo je to...«
»In Ruben J.,« je rekel Martin Cunningham, »je dal čolnarju dvojačo,
ker je rešil sinu življenje.«
Izpod Po vetrove dlani se je oglasil pridušen smeh.
»Res jo je dal,« je zatrdil Martin Cunningham. »Prav junaško. Srebrno
dvojačo.«
»Ali ni to strašno posrečeno?« je vneto rekel Bloom.
»Šiling in osem penijev preveč,« je suho rekel Dedalus.
Powrov pridušeni smeh se je mirno razsul po vozu.
Nelsonov steber.
»Osem češpljev za peni! Osem za peni!«
»Boljše bi bilo, da bi se držali malo resno,« je rekel Martin Cun-
ningham.
Dedalus je vzdihnil.
»Res je pa tudi,« je rekel, »da nam ubogi mali Paddy ne bi zameril
malo smeha. Sam je povedal marsikakšno šegavo.«
»Bog mi grehe odpusti!« je rekel Power, brišoč si mokre oči s prsti.
»Ubogi Paddy! Ko sem ga pred tednom dni zadnjikrat videl in je bil zdrav
kakor po navadi, se mi še sanjalo ni, da se bom tako vozil za njim. Za-
pustil nas je.«
»Mali mož je bil poštenjak, kot jih je malo,« je rekel Dedalus. »Prav
na naglo ga je pobralo.«
»Kap,« je rekel Martin Cunningham. »Srce.«
Žalostno se je potrkal po prsih.
Žareč obraz: rdeče žareč. Preveč dobre kapljice. Zdravilo za rdeč nos.
Pij na vse pretege, dokler ne postane modrikast. Dosti denarja je porabil,
da ga je pobarval.
Power se je z žalostno slutnjo zagledal v hiše, ki so drsele mimo.
»Nenadno smrt je imel, ubogi fant,« je rekel.
»Najboljšo smrt,« je rekel Bloom.
Njihove široko razprte oči so se zagledale vanj.
»Nič trpljenja,« je rekel. »Trenutek, pa je vsega konec. Kakor da
umreš v spanju.« Nobeden ni spregovoril.
Tale stran ulice je mrtva. Malo prometa čez dan, posredniki za nepre-
mičnine, hotel za trezneže, Falconerjev železniški vodnik, šola državne
uprave, Gillova knjigarna, katoliški klub, delavnica slepih. Zakaj? Je
že kak razlog. Sonce ali veter. Ponoči tudi. Vojaki in hišne. Pod pokrovi-
teljstvom rajnkega očeta Matthewa. Temeljni kamen za Parnella. Zlom.
Srce.
Okoli vogala Rotunde je pridirjal par belih konj z belima perjanicama
na načelku. Mimo je šinila drobna krsta. Kako se jim mudi, da ga po-
kopljejo. Žalna kočija. Neporočena. Crno za poročene. Lisasto za samce.
Rjavo za redovniško glavo.
»Žalostno,« je rekel Martin Cunningham. »Otrok.«
Obraz pritlikavca, modrikast in zguban, kakor je bil obraz malega
Rudyja. Telo pritlikavca, mehko kakor kit, v belo obrobljeni škatli iz
943
smrekovih desk. Pogreb plača vzajemna pomoč. Peni na teden za kos ruše.
Naš. Mali. Revček. Otroček. Brez pomena. Zmota narave. Ce je zdrav,
je po materi. Ce ne, od očeta. Boljšo srečo prihodnjič.
»Uboga mala stvarca,« je rekel Dedalus. »Zanjo je vsega konec.«
Voz se je začel počasneje vzpenjati po Rutlandovem trgu. Kar stre-
saj kosti. Naj voz se podi. En siromak manj. Nikomur ni mar zanj.
»Sredi življenja,« je rekel Martin Cunningham.
»Najslabši med vsemi,« je rekel Power, »pa je človek, ki si sam vzame
življenje.«
Martin Cunningham je naglo izvlekel uro iz žepa, zakašljal in jo
spravil nazaj.
»Največja sramotá, ki lahko zadene družino,« je dodal Power.
»Trenutna omračitev uma, seveda,« je odločno rekel Martin Cun-
ningham. »To reč moramo gledati z usmiljenjem.«
»Pravijo, da je človek, ki stori to, strahopetec,« je rekel Dedalus.
»O tem ne moremo mi soditi,« je rekel Martin Cunningham.
Bloom je že bil na tem, da spregovori, pa je spet stisnil ustnice.
Velike oči Martina Cunninghama. Zdaj gleda proč. Prikupen in človečen
mož. Bistroumen. Obraz Shakespearov. Zmerom ima pripravljeno káko
dobro besedo. Oni so neusmiljeni do tega ali do detomora. Ne dovolijo
krščanskega pogreba. Svoje dni so s kolcem prebodli srce v grobu. Kakor
da bi ne bilo že strto. Včasih pa se prepozno skesajo. Najden v reki,
oklepajoč se trstja. Gledal me je. Pa tista strašna pijanka, njegova žena.
Spet in spet ji je uredil hišo, ona pa mu je skoraj vsako soboto zastavljala
pohištvo. Življenje pogubljenih je imel ob njej. Tudi kamnitno srce bi
počilo pri tem. V ponedeljek zjutraj pa spet iznova. Potiskaj kolo. Sveti
Bog, kakšna je morala biti na pogled tisto noč, Dedalus mi je pravil,
da je bil tam. Pijana sem in tja po hiši in poskakujoč z Martinovim
dežnikom.
»In pravijo mi biser Azije
Gejša,
o biser Azije.«
ObrnU je pogled proč od mene. Ker ve. Kar stresaj kosti.
Tisti popoldan preiskave. Steklenička z rdečo nalepnico na mizi. Ho-
telska soba z lovskimi slikami. Soparno je bilo. Sonce je sijalo skozi reže
rebrač. Velika, kosmata ušesa mrliškega oglednika. Hotelski sluga je
pričeval. Najprej je mislil, da spi. Potem je videl na njegovem obrazu
nekakšne rumene proge. Zdrsnil je k znožju postelje. Sklep: prevelika
doza. Smrt po nesreči. Pismo. Za mojega sina Leopolda.
Nič več bolečin. Nič več prebujenja. Nikomur ni mar zanj.
Voz je naglo drdral po Blessingtonski ulici. Cez kamenje.
»Mislim, da se dobro podimo,« je rekel Martin Cunningham.
»Ne idaj Bog, da bi nas zvrnil sredi ceste,« je rekel Power.
»Upam, da nas ne bo,« je rekel Martin Cunningham. »Jutri bo v
Nemčiji velika dirka. Za nagrado Gordona Bennetta.«
»Da, presneto,« je rekel Dedalus. »To se bo res splačalo videti.«
944
Ko so zavili v Berkeleyevo ulico, je lajna blizu Bazena usula po njih
in za njimi prešerno poskočno zabaviško pesem. Je tu kdo videl Kellyja?
Ka-e-dvojni-el-ipsilon. Posmrtna koračnica iz Savla. Tako je slab kot
stari Antonio. Pustil me revnega je kot mišonio. Pirueta! Mater Miseri-
cordiae. Eccles Street. Tam doli je moja hiša. Velika reč. Tule bolnišnica
za neozdravljive. Zelo spodbudno. Zavetišče Naše gospe za umirajoče.
Mrtvašnica lepo priročno spodaj. Kjer je umrla stara gospa Riordan.
Ženske so videti strašne. Njena skodelica z dulcem, in usta so ji obdrgnili
z žlico. Prikupni mladi študent, ki me je obvezal, ko me je pičila čebela.
Potem je odšel v porodnišnico, tako sem slišal. Iz ene Skrajnosti v drugo.
Voz je v diru zapeljal okoli nekega vogala: se ustavil.
»Kaj je zdaj narobe?«
Mimo oken je šla razdeljena čreda žigosane govedi, mukajoč, s po-
bešenimi glavami, topotaje s kopiti, počasi otepajoč z repi po blatnih,
koščatih hrbtih. Zunaj čreide in sredi nje so tekale rdeče zaznamovane
ovce, ki so beketale od strahu.
»Izseljenci,« je rekel Powder.
»Huuu!« je vpil gonjačev glas in njegov bič jim je tleskal po bokih.
»Huuu! Proč od tod!«
Seveda četrtek. Jutri je dan klanja. Junice. Cuffe jih prodaja po
kakih sedemindvajset šilingov. Verjetno za Liverpool. Goveja pečenka za
vrlo Anglijo. Vse sočne pokupijo. In potem je peta četrt izgubljena: vse
tiste surovine, koža, dlaka, rogovi. V enem letu se tega nabere veliko.
Trgovina z mrtvim mesom.Odpadki klavnic za strojarne, milo, margarino.
Kdo ve, ali še gre tisto, da lahko dobiš slabše meso z vlaka pri Clonsilli.
Voz je peljal naprej skozi čredo.
»Ne gre mi v glavo, zakaj mestna uprava ne potegne tramvajske
proge od parka do nabrežij,« je rekel Bloom. »Vso to živad bi lahko v
tovornih vozovih prevažali k ladjam.«
»Namesto da zaustavlja promet,« je rekel Martin Cunningham. »Cisto
res. Morali bi to.«
»Da,« je rekel Bloom, »in dostikrat sem mislil še nekaj drugega, da
bi imeli občinske pogrebne tramvaje, kakor jih imajo v Milanu, veste.
Potegnili bi progo do pokopaliških vrat in imeli posebne tramvaje, mrliški
voz in žalni voz in vse. Ali razumete, kako mislim?«
»O, to bi bila vražja reč,« je rekel Dedalus. »Spalnik in jedilni sa-
lonski voz.«
»Potem bi Cornyju slabo kazalo,« je dodal Power.
»Zakaj?« je vprašal Bloom, obračajoč se k Dedalusu. »Ali ne bi bilo
bolj spodobno, kot da dirjamo tako po dva vštric?«
»Da, nekaj je že na tem,« je pritrdil Dedalus.
»In potem,« je rekel Martin Cunningham, »bi ne imeli prizorov, kot
je bil tisti, ko se je mrliški voz prevrnil na ovinku pri Dunphyju in je
krsta odletela na cesto.«
»Tisto je bilo strašno,« je rekel Powrov zgražajoči se obraz, »in truplo
je padlo po cesti. Strašno!«
3 Problemi
945
»Prvi okoli Dunphyja,« je rekel Dedalus in pokimal. »Pokal Gordona
Bennetta.«
»Bog nas obvaruj!« je pobožno rekel Martin Cunningham.
Bum! Zvrnjeno. Krsta je treščila na cesto. Se razletela. Paddy Dignam
je šinil iz nje in se togo zavalil po prahu v rjavi obleki, ki mu je bila
prevelika. Rdeči obraz: zdaj siv. Usta so se odprla. Vprašuje, kaj se je
zgodilo. Cisto prav, da jih zapirajo. Odprta so videti grozna. Potem se
notranjost hitro razkraja. Veliko boljše, če zamašijo vse odprtine. Da,
tudi. Z voskom. Mišica zapornica popusti. Vse zapečatiti.
»Dunphy,« je naznanil Power, ko je kočija zavila na desno.
Dunphyjeva vogalna gostilna. Ustavljene kočije žalovavcev, ki zali-
vajo svojo žalost. Počitek ob poti. Izvrsten položaj za krčmo. Nazaj grede
se bomo najbrž ustavili tukaj, da bomo pili na njegovo zdravje. Pošlji
naokoli tolažilo. Eliksir življenja.
Ampak recimo, da bi se zgodilo. Ali bi zakrvavel, če bi ga recimo
zbodel žebelj, ko bi se prevrnil? Najbrž bi ali pa ne bi. Odvis.no bi bilo
od tega, kje. Krvni obtok se ustavi. Malo pa bi še zmerom lahko pricur-
Ijalo iz kake utripalnice. Boljše bi bilo, ko bi jih pokopavali v rdečem:
temno rdeče.
Molče so se peljali po Phibsborouški cesti. Mimo se je v dmcu
pripeljal mrliški voz, prihajajoč s pokopališča: kaže, da z olajšanjem.
Most Crossguns: kraljevi prekop.
Voda se je buče zaganjala skozi zapornice. Na spuščaj očem se to-
vornem čolnu je stal mož med kosi šote. Na obrežni vlačilni stezi zraven
jeza ohlapno privezan konj. Na krovu ladje Bavbav.
Njihove oči so mu sledile. Po počasni travnati vodni poti je priplul
na svojem splavu čez Irsko proti obrežju, vlačilna vrv ga je vlekla mimo
trstišč, nad blatom, steklenicami, zamašenimi z blatom, nad poginulimi
psi. Athlone, Mulhngar, Moyvalley. lahko bi šel peš ob prekopu obiskat
Milly. Ali se peljal s kolesom tja. Najeti kako staro reč z nizkimi kolesi.
Oni dan je imel Wren eno na dražbi, ampak žensko. Vodne poti se raz-
vijajo. James M'Cann si je izmislil, da bi me vozil s čolnom na vesla.
Cenejši prevoz. Vožnja s presledki. Čolni, v katerih stanuješ. Taborjenje.
Tudi mrliški vozovi. V nebo čez vodo. Mogoče poj dem, ne da bi pisal.
Pridem in jo presenetim, Leixlip, Clonsilla. Spuščajoč se od zapornice
do zapornice k Dublinu. S šoto iz močvar sredi dežele. Pozdrav. Pri-
vzdignil je svoj rjavi slamnik, pozdravljajoč Paddyja Dignama.
Peljali so se naprej mimo hiše Briana Boroimha. Zdaj je že blizu.
»Zanima me, kako gre našemu prijatelju Fogartyju,« je rekel Power.
»Vprašaj rajši Toma Kernana,« je rekel Dedalus.
»Kako pa to?« je rekel Martin Cunningham. »Najbrž je odšel, pa se
ta joče za njim.«
»Izpred oči,« je rekel Dedalus, »vendar ne iz spomina.«
Kočija se je obrnila na levo proti Finglaški cesti.
Kamnosekovo dvorišče na desni. Zadnja runda. Na progi zemljišča
so se pokazale nakopičene molčeče postave, bele, žalostne, iztegovale so
mirne roke, klečale v bridkosti, kazale s prstom. Kosi izklesanih postav.
946
v belem molku: proseče. Prvovrstne. Thos. H. Dennany, izdelovanje
spomenikov in kipov.
Mimo.
Na robu pločnika pred hišo cerkovnika Jimmyja Geardyja je sedel
star potepuh, godrnjaje si je stresal blato in kamne iz velikanskega
prašno rjavega, zijajočega čevlja. Po življenjskem popotovanju.
Potem so drseli mimo mračni vrtovi, eden za drugim: mračne hiše.
Power je pokazal.
»Tamle je bil umorjen Childs,« je rekel. »V zadnji hiši.«
»Tako je,« je rekel Dedalus. »Grozljiv primer. Seymor Bushe ga je
izmazal. Umoril svojega brata. Tako so vsaj govorili.«
»Sodišče ni imelo dokazov,« je rekel Power.
»Samo indicije,« je rekel Martin Cunningham. »Takšno je vodilo
postave. Boljše, da se jih devetindevetdeset krivih izmakne, kot da bi bil
en nedolžen človek po krivem obsojen.«
Gledali so. Morivčevo posestvo. Temno je šlo mimo. Zaprte naoknice,
brez stanovavcev, neoplet vrt. Vse skupaj je šlo k vragu. Po krivem
obsojen. Umor. Morivčeva podoba v očesu umorjenega. Ljudje radi bero
o tem. Moževa glava najdena na vrtu. Obleka, ki jo je imela na sebi.
Kako jo je doletela smrt. Malo predtem posiljena. Uporabljeno orožje.
Morivec je še na svobodi. Indici. Trak iz čevlja. Truplo bodo izkopali.
Nič ni tako skrito.
Tako smo stlačeni v tem vozu. Mogoče bi ji ne bilo všeč, če bi prišel
tako, pa se ji ne bi napovedal. Pri ženskah moraš biti previden. Samo
enkrat jih zaloti s spuščenimi hlačkami. Nikoli več ti ne odpustijo.
Petnajst.
Mimo njihovih pogledov so valovile visoke ograje na Prospect Ave-
nue. Temne topoli, redke bele postave. Pogostejše postave, bele postave,
zgnetene med drevesi, bele postave in odlomki so nemo tekli mimo,
moleč s praznimi gibi v zrak.
Platišče je rezko zaškripalo ob pločnik: ustavili so se. Martin Cun-
ningham je iztegnil roko, potegnil kljuko nazaj in odsunil vrata s ko-
lenom. Izstopil je. Power in Dedalus sta mu sledila.
Zdaj prestaviti milo. Bloomova roka je naglO' odpela njegov odzadnji
žep in prenesla milo, zlepljeno s svojim papirjem, v notranji žep pri
suknjiču. Stopil je iz voza in spravil v žep časnik, ki ga je še vedno
držal z drugo roko.
Uboren pogreb: mrliški voz in tri kočije. Vseeno je kako. Nosači
krste, pozlačene vajeti, maša zadušnica, salva. Mrtvaški sijaj. Za zadnjim
vozom je stal pri svojem vozičku popotni prodajavec kolačev in sadja.
Rozinovi kolači, ki se držijo skupaj: kolači za mrtve. Pasji kolači. Kdo
jih je jedel? S pokopališča so prihajali pogrebci.
Sel je za svojimi tovariši. Kernan in Ned Lambert sta mu sledila,
Hynes je stopal za njima. Corny Kelleher se je ustavil ob odprtem
mrliškem vozu in vzel iz njega tista dva venca. Enega je dal dečku..
Kam je izginil tisti otroški pogreb?
947
Od Finglasa je težko topotaj e prišel par konj, ki je skozi pogrebno
tišino z naporom privlekel škripajoč voz, na katerem je ležala granitna
klada. Voznik, ki je korakal spredaj, je pozdravil.
Zdaj krsto. Prišel je sem pred nami, čeprav je mrtev. Konj je zasukal
glavo in se s pobešeno perjanico zagledal v krsto. Motno oko: komat ga
tišči na vratu in pritiska na káko žilo ali kaj takega. Ali vedo, kaj
privažajo semkaj vsak dan? Vsak dan mora biti po dvajset ali trideset
pogrebov. Pa še Mount Jerome za protestante. Pogrebi po vsem svetu
vsepovsod vsako minuto. Ena dve zakopavajo po cele vozove. Tisoče
vsako uro. Preveč ljudi na svetu.
Skozi pokopališka vrata sta prišli od pogreba neka ženska in deklica.
Pohlepna ženska z ozko čeljustjo, trda pri kupčevanju, s postrani čepico.
Dekličin obraz popackan od umazanije in solz, držala se je žene za roko
in gledala k njej, da bi videla, ali naj se joče. Ribji obraz, brezkrven
in bled.
Nosači so si naložili krsto na ramena in jo odnesli skozi vhodna vrata.
Toliko mrtve teže. Tudi sam sem se čutil težji, ko sem prišel iz kopeli.
Najprej truplo: potem prijatelji trupla. Corny Kelleher in deček sta
sledila z vencem. Kdo je tisti zraven njiju? Ah, svak.
Vsi so se odpravili za njimi.
Martin Cunningham je zašepetal:
»Smrtne muke sem trpel, ko si vpričo Blooma govoril o samomoru.«
»Kaj?« je zašepetal Power. »Kako to?«
»Njegov oče se je zastrupil,« je zašepetal Martin Cunningham. »Imel
je Kraljičin hotel v Ennisu. Saj si slišal, kako je rekel, da pojde v grofijo
Clare. Obletnica.«
»O Bog!« je zašepetal Power. »Prvič slišim o tem. ZastrupU se je!«
Ozrl se je nazaj proti obrazu s temnimi zamišljenimi očmi, ki mu
je sledil proti kardinalovemu mavzoleju. Govoril je.
»Ali je bil zavarovan?« je vprašal Bloom.
»Mislim, da je bil,« je odgovoril Kernan, »ampak na polici je bila
težka hipoteka. Martin skuša spraviti fanta v Artane.«
»Koliko otrok je zapustil?«
»Pet. Ned Lambert pravi, da bo skušal eno izmed deklet spraviti
k Toddu.«
»Žalostna reč,« je blago rekel Bloom. »Pet majhnih otrok.«
»Hud udarec za ubogo ženo,« je dodal Kernan.
»Pač res,« je pritrdil Bloom.
Pa ji je le bolje kot njemu.
Zazrl se je dol v čevlje, ki jih je bil počrnil in zloščil. Preživela ga
je, izgubila moža. Bolj je mrtev zanjo kot zame. Eden mora preživeti
drugega. Tako pravijo modri ljudje. Na svetu je več žensk kot moških.
Izraziti ji sožalje. Vaša strašna izguba. Upam, da pojdete kmalu za njim.
Samo za hindujske vdove. Ona bi se poročila z drugim. Z njim? Ne.
Sicer pa, kdo bi vedel? Vdovstvo ni več v modi, odkar je umrla stara
kraljica. Peljali so jo na topovski lafeti. Viktorija in Albert. Žalna
slovesnost v Frogmoru. Na koncu pa si je zataknila nekaj vijolic na
948
čepico. Na dnu srca ničemurna. Vse za senco. Kraljičin mož, še kralj
ne. Bistven je bil njen sin. Nekaj novega, v kar bi lahko upala, ne
podobno preteklosti, ki si jo je želela nazaj, čakala. Ne pride nikoli.
Eden mora prej oditi: sam pod zemljo: in nič več ležati v njeni topli
postelji.
»Kako ti gre, Simon?« je tiho rekel Ned Lambert, sklepajoč roke.
»Celo večnost se že nisva videla.«
»Nikoli bolje. In kako je kaj doli v starem Corku?«
»Bil sem tam na velikonočni ponedeljek pri corških dirkah,« je rekel
Ned Lambert. »Vse lepo po starem. Bil sem pri Dicku Tivyju.«
»In kako gre Dicku, korenjaku?«
»Nič več ni med nebom in njim,« je odgovoril Ned Lambert.
»Pri svetem Pavlu!« je v pridušenem začudenju rekel Dedalus. »Dick
Tivy plešast?«
»Martin misli narediti zbirko za otroke,« je rekel Ted Lambert in
pomignil naprej. »Vsak po nekaj šilingov. Toliko da bodo imeli od česa
živeti, dokler se ne uredi z zavarovalnino.«
»Da, da,« je dvomeče rekel Dedalus. »Ali je tisti spredaj najsta-
rejši sin?«
»Da,« je rekel Ned Lambert, »z ženinim bratom. Za njima je John
Henry Menton. Ta jim je zapisal en funt.«
»Rad verjamem,« je rekel Dedalus. »Dostikrat sem rekel ubogemu
Paddyju, da bi moral bolj paziti na svojo službo. John Henry pač ni
najslabši na svetu.«
»Kako jo je pa izgubil?« je vprašal Ned Lambert. »Pijača, kaj?«
»Napaka marsikaterega vrlega moža,« je z vzdihom rekel Dedalus.
Ustavili so se pred vrati v mrliško kapelo. Bloom se je postavil za
dečkom z vencem in se zagledal v njegove gladko počesane lase in vitki,
zgubani vrat v čisto novem ovratniku. Ubogi fant! Ali je bil zraven, ko
je oče? Oba nezavedna. Zadnji trenutek se zave in poslednjič spozna člo-
veka. Vse, kar bi bil lahko storil. Tri šilinge dolgujem O'Gradyju. Ali
bi razumel? Plačani pogrebci so zanesli krsto v kapelo. Na kateri strani
ima glavo?
Malo nato je sledil drugim v kapelo, mežikajoč v zastrti svetlobi.
Krsta je ležala na mrtvaškem tìdru pred korom, s štirimi visokimi rume-
nimi svečami na vogalih. Ves čas pred nami. Corny Kelleher je položil
venca na sprednja dva vogala in pomignil dečku, naj poklekne. Pogrebci
so razkropljeno pokleknili po klečalnikih. Bloom je ostal zadaj pri krstnem
kamnu,* in ko so vsi pokleknili, je pazljivo pustil pasti na tla razgrnjeni
časnik iz žepa in pokleknil nanj z desnim kolenom. Previdno si je nataknil
črni klobuk na levo koleno in se pobožno sklonil nadenj, držeč ga za
krajec.
Skozi neka vrata je prišel ministrant, noseč medeno vedrce in nekaj
v njem. Za njim je prišel belo oblečen duhovnik, z eno roko si je gladil
* Bloom ni kristjan in ostaja pri obredih v ozadju. Temu primerno je tudi
njegovo poznanje obredov in orodja.
949
štolo, z drugo si je držal majhno knjigo na krastačastem trebuhu. Je
knjiga že prebrana? Še ne, je rekla vrana.
Ustavila sta se pri mrtvaškem odru in duhovnik je začel s krakajočim
glasom tekoče brati iz knjige.
Oče Coffey. Sem vedel, da njegovo ime spominja na krsto. Domine-
namine. Okoli smrčka je kakor buldog. Glavni igravec. Mišičast kristjan.
Gorje vsakomur, kdor ga pogleda po strani: duhovnik. Ti si Peter. De-
dalus pravi, da se bo razpočil ob straneh kakor ovca v detelji. Tak trebuh
ima kot kak zastrupljen psiček. Kakšne šegave izraze zna najti ta človek.
Resk: razpočen ob straneh.
»Non intres in judicium cum servo tuo, Domine.«
Čutijo se bolj veljavne, ko molijo nad njimi po latinsko. Maša za-
dušnica. Crni žalni trakovi. Crno obrobljen pisemski papir. Tvoje ime
na spisku pri oltarju. Hladen kraj je to. Mora se dobro hraniti, ko vse
jutro sedi tukaj v mraku, cepetaje z nogami, in čaka naslednjega, prosim.
Tudi oči ima kakor krastača. Le kaj ga tako napihuje? Molly napihuje
od zelja. Mogoče od tukajšnjega zraka. Kakor da je poln slabih plinov.
Tu okoli mora biti vražje dosti slabega plina. Mesarji na primer: podobni
postanejo surovim biftekom. Kdo mi je že pripovedoval? Mervyn Brown.
Doli v grobnici pri sveti Werburgh z lepimi orglami na sto petdeset piščali
morajo včasih zvrtati luknjo v krste, da spustijo slabi plin iz njih in
ga sežgejo. Buhne ven: moder. Enkrat ga vdihneš, pa te zmanjka.
Pogačica me boli. Au. Zdaj je bolje.
Duhovnik je vzel iz dečkovega vetirca palico z bunko na koncu in
jo stresel nad krsto. Potem je šel k drugemu koncu in jo spet stresel.
Potem se je vrnil in jo položil nazaj v posodo. Nazaj tja, kjer si bila.
Vse je zapisano: mora delati tako.
»Et ne nos inducas in tentationem.«
Ministrant je drobil odgovore v falzetu. Dostikrat sem mislil, da bi
bilo boljše, ko bi imeli služabnike namesto hišen. Do kakega petnajstega
leta. Potem seveda ...
To je bila najbrž blagoslovljena voda. Raztresajo spanje z njo. Nave-
ličan mora biti tega početja, ko stresa to reč nad vsemi mrliči, ki mu
jih privažajo. Ne bi bilo škode, ko bi lahko videl, nad čim jo stresa.
Vsak božji dan nova peka: možje srednjih let, starke, otroci, ženske,
umrle pri porodu, moški z bradami, plešasti trgovci, j etična dekleta
z drobnimi vrabčjimi prsmi. Leto in dan moli isto reč nad njimi in stresa
vodo nad njimi: spite. Zdaj nad Dignamom.
»In paradisum.«
Rekel je, da poj de v raj ali da je v raju. To pravi nad vsakim. Kakšno
utrudljivo opravilo. Ampak nekaj mora govoriti.
Duhovnik je zaprl knjigo in odšel, ministrant mu je sledil. Corny
Kelleher je odprl stranska vrata in skoznje sta prišla grobarja, spet
vzdignila krsto, jo odnesla ven in potisnila na svoj voz. Corny Kelleher
je dal en venec dečku in enega svaku. Vsi so šli za njimi skozi stranska
vrata v mlečni sivi zrak. Bloom je prišel zadnji ven, časnik si je spet
zložil v žep. Resnobno je strmel v tla, dokler se ni voziček s krsto od-
950
peljal na levo. Kovinska kolesa so se trla po pesku z ostrim škripajočim
glasom in zamolkli klopot čevljev je sledil vozičku po poti med grobovi.
Ta ri ta ra ta ri ta ra ta rom. O Bog. Tu si ne smem popevati.
»O'Cornellova rotunda,« je rekel Dedalus predse.
Blage Powrove oči so poslale pogléd do vrha visokega obeliska.
»Počiva sredi svojega ljudstva,« je rekel, »naš Dan O'. Srce pa mu
je pokopano v Rimu. Koliko strtih src je pokopanih tukaj, Simon!«
»Tamle je njen grob, Jack,« je rekel Dedalus. »Kmalu bom ležal
zraven nje. Naj me Gospod pokliče, kadar koli bo njegova volja.«
Čustva so ga premagala, da se je začel sam pri sebi tiho jokati in
se spotikati med hojo. Power mu je segel pod roko.
»Bolje ji je tam, kjer je,« je dejal prijazno.
»Mislim, da res,« je rekel Dedalus in šibko zajel sapo. »Mislim, da
je v nebesih, če sploh so nebesa.«
Corny Kelleher je stopil iz vrste in pustil pogrebce, da so šli s težkimi
koraki mimo.
»Žalostne priložnosti,« je vljudno začel Kernan.
Bloom je zaprl oči in dvakrat žalostno sklonil glavo.
»Drugi se spet pokrivajo,« je rekel Kernan. »MisUm, da se lahko
pokrijeva tudi midva. Zadnja sva. Na tem pokopališču hitro kaj ujameš.«
Pokrila sta se.
»Častiti gospod je bral obred prehitro, ali se vam ne zdi?« je gra-
jajoče rekel Keman.
Bloom je resnobno prikimal, gledaje v ostre, podplute oči. Skrivne
oči, skrivaj preiskujoče oči. Prostozidar, mislim: ne vem za gotovo. Spet
zraven njega. Zadnja sva. V istem čolnu. Upam, da bo rekel kaj drugega.
Kernan je dodal:
»Obred irske cerkve, kot ga imajo na Mount Jeromu, je preprostejši,
človeka bolj prevzame, moram reči.«*
Bloom je preudarno pritrdil. Jezik je seveda druga reč.
Kernan je slovesno rekel:
»Jaz sem vstajenje in življenje. To gane človeka v dno srca.«
»Res je,« je rekel Bloom.
Mogoče tvoje srce, kaj pa tistemu, ki leži med svojimi šestimi deskami
in mu ob prstih na nogah poganjajo marjetice? Tistega nič ne gane.
Sedež čustev. Strto srce. Navsezadnje nič drugega kot črpavka, ki vsak
dan prečrpa na tisoče litrov krvi. Lepega dne se zamaši, pa imaš. Veliko
jih leži tu naokoli: pljuča, srca, jetra. Stare zarjavele črpavke: in drugega
nič. Vstajenje in življenje. Ko -si mrtev, si mrtev. Tista misel o sodnem
dnevu. Da bi morali vsi vstati iz grobov. Vstani in pridi, Lazar! In prišel
je prepozno in izgubil službo.** Vstani! Sodni dan! Potem bi vsak stikal
naokoli za svojimi jetri in pljuči in drugo svojo ropotijo. Presneto težko
bi našel vse svoje tisto jutro. Pol unče prahu v lobanji. Dvanajst gramov
in pol unče. Lekarniška mera.
Kernan je spreobrnjenec, prej je bil protestant.
Neprevedljiva besedna igra.
951
Corny Kelleher je ujel korak z njima.
»Vse je šlo kakor po loju,« je rekel. »Ali ne?«
Gledal ju je s svojim zaspanim očesom. Policijska ramena. Ti s svojim
tirili tirilom.
»Kakor je treba,« je rekel Kernan.
»Bilo? Kaj?« je rekel Corny Kelleher.
Kernan je pritrdil.
»Kdo pa je tisti tam zadaj s Kernanom?« je vprašal John Henry
Menton. »Po obrazu ga poznam.«
Ned Lambert se je ozrl nazaj.
»Bloom,« je rekel, »madam Marion Tweedy, ki je bila, hočem reči je,
sopranistka. Njegova žena je.«
»Tako je, da,« je rekel John Henry Menton. »Že nekaj časa je nisem
videl. Čedna ženska je bila. Plesal sem z njo, čakaj, tega bo petnajst,
sedemnajst lepili let, pri Matu Dillonu v Roundtownu. In bilo je je nekaj
skupaj.«
Ozrl se je med drugimi nazaj.
»Kaj pa je?« je vprašal. »Kaj dela? Ali ni imel nekaj opraviti v papir-
niški stroki? Neki večer sva trčila, zdaj sem se spomnil, pri balinanju.«
Ned Lambert se je nasmehnil.
»Da, bil je,« je rekel, »pri Wisdomu Helyju. Potnik za pivnike.«
»Sveti Bog,« je rekel John Henry Menton, »le čemu je vzela takega
patrona? Takrat je bila vseh muh polna.«
»Tudi danes jih je še,« je rekel Ned Lambert. »On nekaj nabira
oglase.«
Velike oči Johna Henryja Mentona so se zastrmele naprej.
Voziček je zavil na stransko stezo. Zajeten mož, skrit med zelenjem,
je pozdravil s klobukom. Grobarja sta se dotaknila s prsti čepice.
»John O'Connell,« je zadovoljno rekel Power. »Nikoli ne pozabi pri-
jatelja.«
O'Connell je molče stisnil roko drugemu za drugim. Dedalus je rekel:
»Spet sem te prišel obiskat.«
»Dragi moj Simon,« je s tihim glasom odgovoril paznik, »prav nič
ti ne želim, da bi bil moja stranka.«
Pozdravil je Neda Lamberla in Johna Henryja Mentona in odko-
rakal zraven Martina Cunninghama, vrteč si dva ključa za hrbtom.
»Ali ste slišali tisto,« jih je vprašal, »o Mulcahyju iz Coomba?«
»Jaz je nisem,« je rekel Martin Cunningham.
Složno so se njihovi cilindri nagnili in Hynes je nastavil uho. Paznik
si je zataknil palca v zanki zlate verižice pri svoji uri in z zadržanim
glasom spregovoril sredi njihovih bledih nasmeškov.
»Pripovedujejo,« je rekel, »da sta dva pijanca nekega meglenega ve-
čera prišla semkaj iskat grob svojega prijatelja. Vprašala sta po Mulca-
hyju iz Coomba in povedali so jima, kje je pokopan. Potem ko sta se
nekaj časa motovilila po megli, sta našla grob, resnično. Eden izmed
952
njiju je črkoval ime: Terence Mulcahy. Drugi je bolščal kvišku v kip
našega Odrešenika, ki ga je bila dala postaviti vdova.«
Paznik je zamežikal proti enemu izmed grobov, mimo katerih so šli.
Povzel je:
»Id potem ko je tako mežikal v božjo postavo, je rekel: Tudi tro-
hico mu ni podoben. To ni Malcahy, je rekel, kdor koli ga je naredil.«
Ko so ga poplačali z nasmeški, je ostal zadaj in govoril s Cornyjem
Kelleherjem, vzel je papirje od njega in jih spotoma obračal in pregle-
doval.
»Vse to dela namenoma,« je razložil Martin Cunningham Hynesu.
»Vem,« je rekel Hynes, »vem to.«
»Da bi človeka razvedril,« je rekel Martin Cunningham. »Iz same
dobrosrčnosti: prav nič drugega.«
Bloom je občudoval paznikovo obilno postavo. Vsi želijo biti v dobrih
odnosih z njim. Fant od fare, John O'Connell, zares dober fant. Ključa:
kakor Keyesovi oglasi: nič skrbi, da bo kateri ušel ven, nič pregledov
pri izhodu. Habeas corpus. Po pogrebu se moram pozanimati za tisti oglas.
Ali sem napisal Ballsbridge na ovojnico, s katero sem skril, kar sem
pisal Marti, ko me je zmotila? Upam, da ni zašlo med pisma, ki jih ni
mogoče dostaviti. Ne bi mu škodilo, če bi se obril. Sivo poganjajoča brada.
To je prvo znamenje, ko začnejo rasti sive dlake in človek postane jezav.
Srebrne nitke med sivimi. Rad bi vedel, kje je vzel pogum, da je zasnubil
kako dekle. Pridi živet z menoj na pokopališče. Ji pomahal s tem pred
očmi. Spočetka bi jo to utegnilo mikati. Dvoriti smrti... Sence noči
visijo tu, kjer leži toliko mrtvih. Sence grobov, ko pokopališča zijajo, in
Daniel O'Connell mora biti potomec mislim kdo je že pravil da je bil
Čudno ploden mož pa vendar dober katoličan kot kak veUkan v temi.
Vešča nad močvirjem. Plin iz grobov. Ne sme misliti na to, če hoče sploh
zanositi. Ženske so še posebno občutljive. Povej ji v postelji zgodbo
o duhovih, da bo zaspala. Si že kdaj videl káko prikazen? No, jaz sem
jo. Bilo je tema kakor v rogu. Tik pred polnočjo. Pa vendar dobro poljub-
ljajo, če so prav ubrane. Vlačuge na turških pokopališčih. Ce jih vzamejo
mlade, se naučijo vsega. Tu bi lahko pobral kako mlado vdovo. Moški
imajo to radi. Ljubezen med nagrobniki. Romeo. Se večji užitek. Sredi
smrti smo v življenju. Konca se stikata. Tantalove muke za uboge mrliče.
Duh po pečenih biftekih za stradajoče, gloda jim drobovje. Želja po tem,
da bi dražil ljudi. Molly je želela delati to pri oknu. Vsekakor ima on
osem otrok.
Čedno število jih je že videl iti pod zemljo, odkar je tukaj, legati
po zemljišču okoli njega. Posvečen svet. Bilo bi več prostora, če bi jih
pokopavali stoje. Sede ali kleče bi jih ne mogli. Stoje? Lepega dne bi
se lahko ob kakem usadu glava pokazala ven z iztegnjeno roko. Tla
morajo biti že vsa kakor satje: podolgovate celice. In zelo- čeidno ima vse
tukaj, lepo prirezana trava in omejki. Major Gamble imenuje Mount
Jerome svoj vrt. Saj je res tako. Morali bi saditi uspavajoče cvetice.
Mastiansky mi je rekel, da raste na kitajskih pokopališčih velikanski mak,
ki daje najboljši opij. Botanični vrt je tamle prav blizu. Kri, ki napaja
953
zemljo, daje novo življenje. Ista misel pri tistih judih, o katerih pravijo,
da so usmrtili krščanskega dečka. Vsak človek svojo ceno. Dobro ohra-
njeno truplo debelega gospoda, sladokusca, neprecenljivo za sadovnjak.
Dober kup. Za truplo Williama Wilkinsona, knjigovodje in preglednika
računov, nedavno preminulega, tri funte trinajst šilingov in šest penijev.
Hvaležno sprejeli.
Mislim, da bi bila zemlja prav mastna, če bi gnojili s trupli, kostmi,
mesom, z nohti, kostnice. Strašno. Ko se razkrajajo, postajajo zelena in
rožnata. V vlažni zemlji naglo trohnijo. Mršavi starci so bolj žilavi. Potem
nekaj lojasto sirastega. Potem začnejo črneti, iz njih mezi melasa. Potem
se posušijo. Smrtoglavci. Seveda celice ali kar že so živijo naprej. Menju-
joč se. Praktično brezkončno življenje. Ko se nimajo s čim hraniti, se
hranijo same s seboj.
Gotovo pa se tam nakoti črvov, da je kaj. V zemlji najbrž kar vrvi
od njih. Kar zvrtejo ti glavo. Tista zala obmorska dekleta.* Ob vsem
tem je videti še kar dobre volje. Zbuja se mu občutek moči, ko vidi, kako
gredo vsi drugi prej pod zemljo. Rad bi vedel, kaj misli o življenju. Pa
še šale zbija: to mu je srčno veselje. Tista o dnevnem poročilu. Spurgeon
je davi ob štirih ddšel v nebo. Ob enajstih zvečer (ko se zapira). Ni še
prišel. Peter. Mrliči sami vsaj moški bi radi slišali kako šalo ali ženske
zvedele, kaj je v modi. Sočno hruško ali za ženske punč, vroč, močan in
sladek. Dobro proti vlagi. Včasih se je treba smejati, zakaj se potem ne
bi tako. Grobarja v Hamletu. Kaže globoko poznanje človeškega srca.
Vsaj dve leti se ne upajo šaliti o umrlem. De mortuis nil nisi prius.
Najprej mora biti konec žalovanja. Njegov pogreb si človek težko zamisli.
Zdi se kakor šala. Ce bereš svojo osmrtnico, pravijo, boš živel dalj. To
ti da novega vetra. Spet vzameš življenje v zakup.
»Koliko jih imaš za jutri?« je vprašal čuvaj.
»Dva,« je rekel Corny Kelleher. »Ob pol enajstih in enajstih.«
Čuvaj si je spravil papirje v žep. Voziček se je bil ustavil. Pogrebci
so se razdelili in se postavili ob obeh straneh groba, previdno stopaj e ob
grobovih. Grobarji so prinesli krsto in postavili njen sprednji konec na
rob ter ga ozankali z vrvmi.
Pokopavamo ga. Prišli smo pokopavat Cezarja. Njegove marčeve ali
junijske ide. On ne ve, kdo je tukaj, in mu tudi ni mar.
Kdo pa je tisti spotegnjeni motovilež tam čez v dežnem plašču?**
Le kdo je to, rad bi vedel. Pa bi res plačal kaj, da bi zvedel, kdo je.
Zmerom prinese koga, o komer se ti še sanjalo ni. Človek bi lahko živel
sam zase vse svoje življenje. Da, mogel bi. Pa vendar bi moral dobiti
koga, da ga pokoplje, ko bi umrl, čeprav bi si lahko sam izkopal grob.
Vsi delamo to. Samo človek pokopava. Ne, mravlje tudi. To je prvo,
kar pride vsakomur na misel. Pokopavajte mrtve. Recimo da bi bil Ro-
binzon Crusoe napisan po življenju. No, potem ga je Petek pokopal. Ce
dobro premisliš, vsak petek pokoplje svoj četrtek.
* Bloom se spominja pesmi, ki jo je slišal zjutraj.
** Skrivnostni mož v dežnem plašču se pokaže nekajkrat v romanu.
954
o, ubogi Robinzon Crusoe,
kako se ti je moglo to zgoditi?
Ubogi Dignam! Poslödhjic leži na zemlji v svojem zaboju. Ce po-
misliš na vse umrle, se ti zdi potrata lesa. Vse preglodano. Lahko bi
iznašli čedna nosila z drsno ploščo, da bi spustili truplo v grob. Da,
ampak ljudje bi lahko ugovarjali, da ne marajo biti pokopani s tujimi
nosili. Tako so zahtevni. Pokopijite me v mojo rodno zemljo. Grudico
prsti iz Svete dežele. Samo mater in mrtvorojenega otroka pokopljejo
v isti krsti. Razumem, kaj to pomeni. Razumem. Naj ga celo v zemlji
varuje, dokler je mogoče. Irčev dom je njegova krsta. Balzamiranje v
katakombah, mumije, ista misel.
Bloom je stal daleč zadaj, s klobukom v roki, in je preštel odkrite
glave. Dvanajst. Jaz sem trinajsti. Ne. Tisti v dežnem plašču je trinajsti.
Nesrečno število. Le od kdo vraga se je vzel? V kapeli ga ni bilo, to
lahko prisežem. Neumno praznoverje tisto o trinajstici.
Kakšno prijetno mehko volneno obleko ima Ned Lambert. Za spo-
znanje škrlatne barve. Podobno sem imel jaz tedaj, ko smo stanovali na
zahodni Lombard Street. Nekoč se je elegantno oblačil. Po trikrat na dan
se je preoblekel. Moral bom dati tisto svojo sivo obleko Mesiasu, da mi
jo obme. Ej. Pobarvana je. Njegova žena pozabil sem da ni poročen ali
njegova gospodinja bi mu bila morala pobrati tiste nitke.
Možje, razkoračeni na grobnih deskah, so spustili krsto v globino, da
jim je izginila izpred oči. Z naporom so se zravnali in se odmaknili in
se vsi odkrili. Dvajset.
Premolk.
Ko bi bil vsakdo izmed nas na lepem nekdo drug.
Nekje v daljavi je zarigal osel. Ni tak osel. Pravijo, da nikoli ne
vidiš mrtvega. Sram jih je smrti. Skrivajo se. Tudi ubogi očka je šel proč.
Okoli odkritih glav je šepetaje pihljala blaga sapica. Šepet. Deček
pri zglavju groba je držal venec z obema rokama in mirno strmel v črno
odprtino. Bloom se je pomaknil za postavnega in prijaznega čuvaja. Lepo
skrojen frak. Mogoče jih presoja, da bi videl, kateri bo cdšel kot naslednji.
No, to je dolg pokoj. Nič več ne čutiš. Čutiš samo tisti trenutek. Biti
mora vražje neprijetno. Spočetka ne moreš verjeti. To mora biti pomota:
kdo drug. Vprašajte čez cesto. Čakajte, hotel sem nisem še. Potem za-
temnjena smrtna soba. Luči si želijo. Šepetanje okoli tebe. Ali naj pokli-
čemo duhovnika? Potem blodnje sem in tja. Delirij vse kar si skrival vse
svoje življenje. Smrtni boj. Njegovo spanje ni naravno. Pritisnite nje-
govo spodnjo veko. Gledajo ali se mu je nos zašilil ali je čeljust pobešena
ali so mu podplati rumeni. Potegni blazino proč in naj konča na tleh, ko
je že tako obsojen. Vrag na tisti sliki umirajočega grešnika, ko пш kaže
žensko. Na smrt si želi, da bi jo objel v srajci. Zadnje dejanje Lucie.
Nikda več ne bom te uzrl? Bam! izdihne. Naposled mrtev. Ljudje malo
govorijo o tebi in te pozabijo. Ne pozabite moliti zanj. Spominjajte se
955
ga v svojih molitvah. Celó Parnell.* Dan bršljana se pozablja. Potem
sledijo drugi; eden za drugim padajo v jamo.
Zdaj molimo za pokoj njegove duše. Upamo, da si v nebesa šel in ne
v pekel. Prijetna sprememba zraka. Iz ponve življenja v ogenj vic.
Ali kdaj pomisli na jamo, ki čaka njega samega? Pravijo, da to
storiš, če te zmrazi na soncu. Nekdo je šel čeznjo. Kličejo igravce na oder.
Blizu tebe. Moj bo tam čez proti Finglasu, na svetu, ki sem ga kupil.
Mama, uboga mama, in mali Rudy.
Grobarji so prijeli za lopate in začeli metati težke grude prsti na
krsto. Bloom je obrnil obraz proč. In če bi bil on ves ta čas živ? Hu!
Presneto, to bi bilo strašno! Ne, ne: mrtev je, seveda. Seveda je mrtev.
Umrl je v ponedeljek. Morali bi imeti kako postavo, da bi prebodli srce
in se zagotovili ali električno uro ali telefon v krsti in kakšno odprtino
za zračenje s platnom. Zastavico za klice na pomoč. Tri dni. V poletnem
času precej dolgo. Potem je že boljše, da jih spraviš proč, brž ko se pre-
pričaš, da ni.
Zemlja je padala mehkeje. Začenjajo ga pozabljati. Izpred oči, iz
spomina.
Čuvaj je stopil nekaj korakov proč in se pokril. Bilo mu je dosti.
Pogrebci so se opogumili, drug za drugim so se zadržano pokrili. Bloom
si je nadel klobuk in gledal, kako si je zajetna postava spretno delala pot
skozi blodnjak grobov. Mirno, kot človek, ki pozna kraj, je šel čez to
polje žalosti.
Hynes si je nekaj zapisoval v zapisnico. Ah, imena. Pa saj vse pozna.
Ne: k meni prihaja.
»Ravno zapisujem imena,« je s pridušenim glasom rekel Hynes. »Kako
je vaše krstno ime? Ne vem za gotovo.«
»L,« je rekel Bloom. »Leopold. In 'ahko bi zapisali tudi M'Coyevo
ime. Prosil me je za to.«
»Charley,« je pišoč rekel Hynes. »Vem. Nekoč je bil pri Freemanu.«
Res je bil tam, preden je dobil službo v mrtvašnici pri Louisu Bymu.
Razteleševanje, dobra misel za doktorje. Doženejo, kar so si domišljali,
da vedo. Umrl je neki torek. Pognali so ga na cesto. Pobrisal jo je z denar-
jem za nekaj oglasov. Charley, ti si moj srček. Zato me je prosil, da bi.
Dobro, dobro, nobene škode. Poskrbel sem za to, M'Coy. Hvala, prijatelj:
zelo sem ti hvaležen. Naj ima občutek, da ti nekaj dolguje: to ne stane nič.
»In povejte no,« je rekel Hynes, »ali poznate tistega človeka v, tistega,
ki je bil tam zraven v ...«
Ozrl se je naokoli.
»V Makintošu.** Da, videl sem ga,« je rekel Bloom. »Kje je zdaj?«
* Ch. S. Pamell (1846—1891), irski narodni voditelj. Ker je imel ljubezensko
razmerje s Kitty O'Shea in se 1891 po njeni ločitvi poročil z njo, so ga privrženci
pod vplivom cerkvenih glavarjev zapustili. Se isto leto je zapuščen umrl v
Angliji.
** Dežnemu plašču — beseda ohranjena zaradi sledečega nesporazuma.
956
»Macintosh,« je rekel Hynes in nekaj začečkal. »Ne vem, kje je. Ali
se tako piše?«
Odšel je, ogledujoč se okoli sebe.
»Ne,« je začel Bloom, se zasukal in obstal. »Cujte, Hynes!«
Ni me slišal. Kaj? Kam pa je izginil? Ne duha ne sluha. No, ta je pa
res. Ali je kdo tu videl? Ka e dvojni el. Postal neviden. Sveti Bog, kaj
se je zgodilo z njim?
V	Bloomovo bližino je prišel sedmi grobar, da vzame prosto lopato.
»O, oprostite!«
Naglo je stopil stran.
V	jami se je že videla zemlja, rjava, vlažna. Vedno više. Skoraj čez
rob. Gomila vlažnih grud je rastla, še bolj, in grobarji so ustavili lopate.
Vsi so se spet za nekaj trenutkov odkrili. Deček je naslonil svoj venec ob
en vogal: vsak svojega na grudo prsti. Grobarji so si nataknili čepice in
odnesli prstene lopate proti vozičku. Potem so lahko otresli rezila na trati:
čista. Eden se je sklonil, da je snel z ročaja dolg šop trave. Drug je zapustil
tovariše, počasi je korakal naprej z orožjem na ramenu, rezilo se je modro
svetlikalo. Ob zglavju groba je eden izmed drugih molče zvijal grobarsko
vrv. Njegova popkovina. Svak se je obrnil proč, mu položil nekaj v
prosto roko. Nema zahvala. Obžalujem, gospod: za trud. Majanje z glavo.
Poznam to. Samo za vas.
Pogrebci so počasi odhajali, brez cilja, po zavojnatih stezah, ustavlja-
joč se, da so prebrali káko ime na grobu.
»Pojdiva naokoli mimo Parnellovega groba,« je rekel Hynes. »Dovolj
imava časa.«
»Pojdiva,« je rekel Power.
Zavila sta na desno, sledeč svojim počasnim mislim. Powrov medli
glas je s strahom rekel:
»Nekateri pravijo, da ga sploh ni v grobu. Da je bila krsta napolnjena
s kamenjem. Da se bo nekega dne vrnil.«
Hynes je zmajal z glavo.
»Parnell se ne bo nikoli več vrnil,« je dejal. »Tamle je, vse, kar je
bilo umrljivega pri njem. Mir njegovemu pepelu «
Bloom je neopažen hodil po svojem gaju mimo užaloščenih angelov
križev, zlomljenih stebrov, družinskih grobnic, kamnitnih upanj, ki so
molila, upirajoč oči v nebo, mimo src in rok stare Irske. Pametneje bi
porabili denar za dobra dela živečim. Molite za pokoj duše. Ali to kdo res
dela? V jamo z njim, pa je opravljeno. Kakor premog skozi luknjo v klet.
Potem pa vse na kup, da gre manj časa v izgubo. Vernih duš dan. Sedem-
indvajsetega bom pri njegovem grobu. Deset šilingov za vrtnarja. Plevel
čisti z groba. Ves sključen, ko prirezuje zelenje. Blizu vrat v smrt. Ki je
preminil. Ki je zapustil življenje. Kakor da bi to delali iz svoje volje. Ko
je vsak izmed njih dobil sunek. Ki je iztegnil pete. Bilo bi bolj zanimivo,
ko bi bilo povedano, kaj so bili. Ta in ta, kolar. Bil sem potnik za linolej.
957
Pri stečaju sem plačal četrtino vrednosti. Ali ženska s svojo ponvo. Kuhala
sem dobro irsko obaro. Hvalnica na podeželskem pokopališču bi se morala
imenovati tista pesem čigava je že Wordsworthova ali Thomasa Campbel-
la. Protestant j e pišejo', da so legli počivat. Grob starega dr. Mur rena.
Veliki zdravnik ga je poklical k sebi. No, zanje je to božja njiva. Prijetno
podeželsko prebivališče. Na novo premaltano in pobeljeno. Idealen kraj,
kjer lahko mirno kadite in prebirate Cerkveni list. Poročnih naznanil ni-
koli ne skušajo polepšati. Rjasti venci, obešeni na izboklinah, venci iz
bronastih listov. Tako je denar bolje porabljen. Pa vendar, cvetje je bolj
poetično. Onega se počasi naveličaš, nikoli ne ovene. Ničesar ne izraža.
Suhocvet.
Na topolovi veji je krotko sedela ptica. Kakor nagačena. Kakor po-
ročno darilo, ki nama ga je dal mestni svetnik Hooper. Hu! Prav nič se
ne zgane. Ve, da tu ni no ene prače, da bi streljali nanjo. Mrtva žival je
še bolj žalostna. Mala Milly je pokopala mrtvo ptičico v kuhinjsko škatlo
za vžigalice, z venčkom marjetic, in z drobci strgane ogrlice na grob.
Tole je Presveto srce: kaže ga. Srce na dlani. Moralo bi ležati po
strani in biti rdeče morali bi biti pobarvano kakor pravo srce. Irsko so
posvetili temu srcu ali kako že. Prav nič zadovoljen ni videti. Cemu ta
nadlega? Ali bi potem ptice prihajale in kij uvale kakor pri tistem dečku
s košarico sadja ampak on je rekel ne ker bi se morale dečka bati. Apolon
je bil to.
Koliko jih je! Vsi ti so nekoč hodili po Dublinu. Zaspali v Gospodu.
Kot ti si zdaj, bili smo mi.
Sicer pa, kako bi se mogel spominjati vseh? Oči, hoja, glas. No, glas^
da: gramofon. Imeti gramofon v vsakem grobu ali v domači hiši. Ob ne-
deljah po večerji. Daj, zavrti ubogega starega pradeda Kraararka! Dober-
dandober-dan zelomeveseli kraak zeloveselispetvidimo doberdandoberdan
mezelo krkrkr. Te spominja glasu, kakor te fotografija spominja obraza.
Sicer bi se mogli spominjati obraza po petnajstih letih, recimo. Na primer
koga? Na primer koga, ki je umrl, ko sem bil pri Wisdomu Helyju.
Trtrstr! Kamenčki škripljejo. Počakaj. Stoj.
Pozorno se je zagledal v kamnito grobnico. Neka žival. Počakaj.
Tamle je.
Debela siva podgana je stopicala ob robu grobnice, da so se kamenčki
premikali. Star lisjak: praded: pozna vse zvijače. Sivi život se je zrinil pod
podstavek stebra, zvijajoč se je zlezel pcdenj. Dobro skrivališče za zaklad.
Kdo živi tukaj? Počivajo ostanki Roberta Emeryja. Roberta Emmeta*
so pokopali tukaj v luči plamenic, ali ne? Hodi naokoli.
Zdaj je izginil rep.
Kaka izmed teh zverinic bi na kratko obračunala s človekom. Obrati
do kosti, naj bi bil to kdor koli. Zanje je to navadno meso. Truplo je po-
* Podobno ime je spomnilo Blooma na Roberta Emmeta (1778—1803),
irskega rodoljuba, ki so ga Angleži po neuspelem uporu obesili.
958
kvarjeno meso. No in kaj je sir? Truplo mleka. Bral sem v tistih Popo-
tovanjih po Kitajskem, kako Kitajci pravijo, da ima belec enak duh
kakor truplo. Sežiganje boljše. Duhovniki divje proti temu. Delajo za
drugo podjetje. Sežigavci na veliko in trgovci z opečenimi pečmi. V času
kuge. Jame z živim apnom, da jih je zglcdalo. Celica za ubijanje živali
brez bolečin. Pepel med pepel. Ali pokopati v morje. Kje je že tisti par-
sovski stolp molka? Pojéjo te ptice. Zemlja, ogenj, voda. Pravijo, da je
naj prijetnejša utopitev. V preblisku vidiš vse svoje življenje. Ampak če
te obudijo spet v življenje, ne. V zraku pa te ne morejo pokopati. Iz
zračne ladje. Rad bi vedel, kako se raznese glas, kadar spravimo spet
koga pod rušo. Podzemeljsko srečanje. Tega smo se naučili od njih. Nič
bi se ne čudil. Redna izdatna hrana zanje. Muhe pridejo, preden je človek
prav mrtev. Zavohale so Dignama. Njim ni mar, kakšen duh ima. Se-
sedajoča se, kot sol bela kaša trupla: duh in okus kakor surova bela repa.
Spredaj so se zasvetila vhodna vrata: še odprta. Spet nazaj v svet.
Dosti tega kraja. Vsakokrat te pomakne malo bliže. Ko sem bil zadnjič
tukaj, je bil pogreb gospe Sinico. Ubogi očka tudi. Ljubezen, ki mori. In
celó ponoči razkopavajo zemljo s svetilko kakor sem bral tisto poročilo
s sodišča, da bi prišli do na novo pokopanih žensk ali celo gnijočih z
odprtimi grobnimi ranami. Cez čas te oblije zona. Prikazal se ti bom po
smrti. Videl boš mojega »düha po smrti. Moja prikazen te bo strašila po
smrti. Po smrti je drug svet, ki se mu pravi pekel. Ne maram tistega dru-
gega sveta, je zapisala.** Tudi jaz ga ne moram. Veliko imam še videti in
slišati in čutiti. Čutiti živa topla bitja zraven sebe. Naj spijo v svojih
ČTvivih posteljah. Mene tokrat še ne bodo dobili. Tople postelje: toplo
polnokrvno življenje.
Z neke stranske steze se je pokazal Martin Cunningham v resnobnem
pomenku.
Odvetnik, mislim. Poznam ga po obrazu. Menton. John Henry, od-
vetnik, poblaščenec za prisege in pismene izjave. Dignam je bil nekoč
v njegovi pisarni. Pred davnim časom pri Matu Dillonu. Družabni večeri
veselega Mata. Hladna perutnina, cigare, Tantalovi kozarci. Zares zlato
srce. Da, Menton. Tisti večer je bil pri balinanju besen, ker sem ga pose-
kal. Pa sem imel samo srečo: tako mi je zaneslo kroglo. No, pa me je tako
dobil v želodec. Sovraštvo na prvi pogled. Molly in Floey Dillon sta se
držali pod roko pod grmom lipovke in se smejali. Moški ti je zmerom tak,
užaljen, če so ženske zraven.
Klobuk mu je s strani vtisnjen. Verjetno od voza.
»Oprostite, gospod,« je rekel Bloom zraven njiju.
Ustavila sta se.
»Klobuk vam je malo pomečkan,« je rekel Bloom in pokazal na
klobuk.
John Henry Menton je kak trenutek strmel vanj, ne da bi se zganil.
* Bloomova neznana dopisovalka.
959
»Tule,« je pomagal Martin Cunningham in tudi pokazal.
John Henry Menton je snel klobuk, poravnal vdolbino in si skrbno
zgladil kosmatino ob rokavu suknje. Posadil si je klobuk spet na glavo.
»Zdaj je dober,« je rekel Martin Cunningham.
John Henry Menton je priznavajoče kimnil z glavo navzdol.
»Hvala vam,« je rekel kratko.
Odpravili so se naprej proti izhodu. Bloom je bil pobit, zaostal je za
nekaj korakov, da ne bi prisluškoval. Martin ima glavno besedo. Martin
bi si lahko takega praznoglavca ovil okoli mezinca, pa ta še opazil ne bi.
Ostrižje oči. Nič za to. Morda mu bo pozneje žal, če se mu posveti.
Tako bom na boljšem od njega.
Hvala vam. Kako imenitni smo danes.
Prevedel Janez Gradišnik
960
CVETO PREŽELJ: POGREB
I.
Prekratko je življenje.
Potrjeno je, da umremo zadnji.
Uravnan sistem nas ne moti.
Podedovano rojstvo izžene iz nas blaznost.
Vsi mladi prestopamo svoj prag
in se učimo svoje vere na pamet
in mislimo, če jo ponovimo stokrat,
da bo utrjena pot novi blaznosti,
da bo utrjenu pot drugemu zveličarju.
Stokamo, naj nas tisočkrat prebodejo mimo srca,
naj nas zveličajo s pogledi,
naj nas neznane ulijejo v vaške zvone,
da bomo priklicali svojega zveličarja v dedno bolezen živcev,
da ga bomo priklicali, ko bomo oblekli zeleno srajco.
Zveličarju hočemo pokazati krhkost umiranja.
Želimo, da bi spal, mi bedeli,
iskali spomin, tipali svoje dekle
in občutili naslado ob figovem listu
(jemo nezrele fige
in mirujemo v naslanjačih s hčerkami ministrov,
in ves sistem nas ne moti).
Stokamo in verujemo,
da nismo iznašli elektrike,
s katero bi dražili pradede
v svojih zgubanih možganih.
Naši možgani pestujejo vsakdanje življenje,
mu dajejo prelepa imena —
pokopani penis, usran golob,
pokopani ženski cikel sedemnajstletne nedolžnosti.
4 Problemi
961
II.
Jaz sem zgleden državljan.
Jaz sem mrtev.
Krščanski zvon se prereka z glasnimi premiki zraka
za prostor nad mojo glavo.
Zvon, zdaj imaš prelep razgled
in sonce te greje v kovačnici,
ki piska, kleca na kamnitna tla s svojo težo.
Zvgn, zdaj mi lahko otipaš žilo, me pokriješ,
da ne bom slišal kovačev, ki zvijajo srebrne žličke,
jih otipavajo njihove ženice, kot da so nebeška spogledljivost
in jih kažejo vsem: rajnki je imel rad tihoto.
Dovolim vam, ljudje, da si vzamete moje preostale obleke
čevlje, ki so podobni spokorniškemu obuvalu.
Vse vam dovolim, samo golega me ne pustite.
Prosim, rad bi bil človek v okrašenem suknjiču,
z molitvenikom v žepu in svetinjicami na prsih.
Prosim, pustite mi obleko, obleko
in moje zlate lase,
ki so zlati samo poleti.
(Amen stopa sam po pesku.
Brez pogrebcev se bo ulegel v grob
in se zagrnil s poletnimi rožami.)
962
PAVEL LUZAN: SEDMI DAN
Človek
v glasu ljubezni v vonju krvi
najti moraš
resnično pot
svojega življenja
1. dan
Poljubi so razkrili rojstvo
namen darovanja pa je bil
boj
in sprejel sem tvojo kri
skozi usta,
ki so molk preživela,
skozi roke,
ki so temno goro in večnost
podelile zvezdam.
Z rožnim vrtom
le slast življenja ponarejaš
Vroče krvi pa ne umiriš s tem Svetom
Preveč te je urekla strast Svobode,
ker tisto reko
upadlo in izmozgano
sva videla le z viška
Katere oči bodo spoznale,
da si modrost vetra.
Davno mrtve ognje
moraš pozabiti
in Brat kamen bo kamnu brat
ali tiste ognje moraš darovati
in svojo moč.
963
Nihče ne zmore dati več
kot sebe iz sebe
a reci vsaj besedo,
ker človek pohlepno pričakuje
vedno mnogo in še več
po setvi svojega dejanja,
ki novo rojstvo
ali smrtno kazen
človeštvu napoveduje
po setvi svoje ljubezni
Mož preljubi tudi žene,
ki prsi naklonijo le v sanjah,
da čas
V ploditvi nas ohrani
vedno bojevite,
da kri
daljni nič za trenutek prerodi
v trden hip v grozečo pest,
ker neizmerno smo dolžni svetu,
ki je takšen zrasel zaradi nas.
O, neskončno je poželenje zemlje
na vrhu zvezdnega stopnišča,
kjer sva trdo pot in mir skotila
Sinovi pa odhajajo
z mladimi rokami
Kdaj se sanje vrnejo,
da bi zemlji smisel darovale.
2. dan
Spomni se bednosti tiste gore,
ko smo se povzpeli.
V dolini so starci objokovali pot.
Brez žrtev ne pride nihče
niti za misel dalje
ampak žene obrodijo ob pravem času.
Tako nas je namenil
na vekov veke Oče naš
in mati s svojim mlekom
Pojdite sinovi daljave
od človeka do človeka
964
skozi temne globine ravno proti Soncu
Nekje morate najti
po tolikšni žetvi
obalo Resnice,
da boste resnično
živi
ali mrtvi.
3. dan
Oče naš,
ki si nam atom razkril
in nesmisel rojstva in moč smrti
Zdaj stojiš
pred naslednjimi rodovi
znotraj votel
zunaj napihnjeno naličje človeške moči
O, vsemogočni človek
Zakaj sploh si sin
Oče in mati
4. dan
Ko ljubezen te opustoši
svojo zadnjo pot najdeš
v mrkem ognjišču
svoj obraz razkrinkan
v smrtnem kriku še tople ptice
in hotel boš
edino bogastvo brez izvira,
da te ne bi bilo
Pevec teh časov,
ki so v tebi nakopičili teme
do robov večera
pa nikdar ne obstane
tipajoče stopanje od telesa do telesa
in sanje se znova naselijo vate
kjer teče kri
kamor pade udarec
kjer se meso greje ob mesu.
965
v bežečem domu
sok vetra si ujel v razprte roke
a svet ni postal boljši
pa glej ga kakorkoli.
Kateri glas miru
bo spreobrnjenje
katerih bratov
5. dan
Spet se širijo gore
ob svetlečih ognjih
in na previsnih s'enah
ni prostora za odmrle.
Zvita ladja se posmehne morju.
Prazno krsto zažgo na veselici.
Razkril sem
zahrbtno besedo tokov.
Votlina je pod vrhom.
Temu praviva svet,
ki se ga otepava
in si ga poklanjava,
ker kri teče
tudi v tebi in v meni.
Onkraj naličja
naju obsodi
še marsikdo, ki nima pravice
biti resničen
kot Sonce in noč
naju obsodi
na prostranost med zapahi sveta
in morda odkrijeva
resnično Svobodo
v živem prostoru.
Nekoč ali pa takoj
sedeva na žametno modrost
v vijolični luči
O, kako vzvišena je ta praznina.
Mnogo ljudi se gnete tako
v dvoje
966
Iz sebe ne vidijo
vase ne gledajo
in kamen
je resnica resnica resnica
6. dan
Svet prepušča ognje vetru
v gnevu živih v gnevu mrtvih.
Ta trobenta
je vedno klicala na boj
množica pleše na gori
v zanosu pastirske pesmi,
DA SONCE OSTANE SONCE
DA ZEMLJA OSTANE ZEMLJA
in sonce bližje človeku
vsaj za hip.
Ta trobenta
je vedno klicala na boj
Slišiš
Nocoj pa oh nocoj
Vsakdo bo vzel sebe s seboj
do človeštva
na dolgo ali kratko pot
do človeštva
Tega ne ve še nihče
a večno
ne moremo živeti
nad seboj
sami svoja smrt.
1. dan
Sedmi dan
pa se je bog
zaljubil vase
zaradi svoje ustvarjalnosti
in svoje velikosti.
Sedmi dan
Zato je svet dan
Sedmi dan
pa je človek vstal iz sebe
967
krvavo bitje iz večnih sanj
in je spoznal
globine in gore
in je združil
od rodu do rodu
Vse
kar ne sprhni
na obali rojstva na obali smrti
in plemeniti čas,
ki morje ga nakloni skalam.
Sedmi dan
je svet dan
Sedmi dan
SVET PA NI DAN
in v blaznih mislih
človek
je človeku kazen.
O, dih PRIHODNJEGA časa
Edini KRAJ tvojega ROJSTVA
SO PRSI ČLOVEKA
968
SAMO SIMClC: PESMI
Marija
Vse naše stvari so tako majhne
okna pepelnik
to da rečeš zdravo
in morje
in greš
kaj bi potem če oblečeš pulover
če imaš bele čevlje
če hodiš če moraš peš do vrta
in nazaj
kaj bi
če vidiš čez plot in je tako malo
prostora
na vseh straneh ■—
To je moj košček mila
Stari Dada
Laže bi se človek odločil pri večjem kupu
če je skoraj
razprodaja
potem bi videl kaj prideluje in kdo je ta
ki dela
ko pa greš v mesto z golobi sploh ne
misliš na to vse je umazano smetarji
pohajkujejo nihče se ne zgane le pro
dajajo vse mogoče ti si turist vidiš
zato si prost kopaš se primorska fio
ra ti vzbuja
poželenje
969
odideš med ciprese najbrž kar na kak
otok in storiš dejanje ki ga nisi ni
koli poznal brcneš kar je ostalo kar
je bilo po vsem tem zbudiš se kje si
zdaj mesto z golobi je bolj čisto ka
kor si mislil spoznaš nekatere ljudi
odkriješ kakega Schaffa zbereš se in
vzameš lonesca statut vesel si
veš
temu rečeš izkušnja
potem laže izbereš artikel
laže delaš se trudiš usahneš
nič ne vprašaš ne slišiš kako rečejo
ua ua ka i
lu lu mama lu lu
970
IVAN CIMERMAN: MOJE PLEME
Vzdigneš dva (2) prsta
in prosiš za besedo
Ljudstvo, ah — ljudstvo
—	te pusti k besedi:
Vzdigneš dva prsta in si vojskovodja.
Tvoje pleme te je izvolilo za poglavarja.
Tvoje pleme te bo častilo po božje.
Samo v tvojem plemenu
se priznavajo tulipani in hiacinte
pred oltarjem Jutri
Samo v tvojem plemenu
lahko neopažen hodiš skozi tunele
neskončne demokracije peloda
in na koncu ti neoprašeni
ne nataknejo lisic
ker si zavil
malce od osrednje osti
majceno stran od ne vem kam
In svet je lačen, mati Indija
in svet je lačen
v imenu plemenca ga boš nasitil
s tremi hlebčki.
Mi smo pogumni
in ljubimo svoje smrtnoresne Svejke
hrabro — vdane
Mi smo odprta okna
ki vidijo od severa do juga
od Gibraltarja do Aljaske
—	tako ljubke žuželke
pravi naša teta
971
te mile živalce,
in misli pri tem
na nedeljsko kosilo
iz kunčjih nožic.
Tudi ti imaš škrge,
dano ti je vdihavanje
nove sapice ki piha
od spodaj navzgor, včasih
od zgoraj navzdol, vedno.
Tudi ti lahko zarobantiš
med piski lokomotiv
in pokažeš prazne kmečke dlani.
Tudi ti lahko ljubiš
suite
in moderato cantabile
in allegro
Ce le imaš posluh:
stremence kladivce nakovalce
Vzdigneš dva (2) prsta
in si v šoli odraslih.
Reci jim popoldansko šalo
o oblakih nad mestom
da te ne vržejo ven
Reci jim
o novi pošiljki
gluhonemih rib
za kariero
Pleme te povzdigne
z mirto in kadilom.
In boš:
Atila, ki jé surovo meso bikov
Atila, ki bo naškrobljen kot fina dama
Atila, ki si izumiš sistem:
živeti s sistemom
na ustnah, dokler ne zgorijo
in brez krvi
in požigov
in ropov
972
boš hodil skozi spalnice ljudstva
civilizirani
ukročeni
krivonogi gospodar step.
Tvoje bronasto telo
na ogled turistom
Mon Dieu
My God
in ne boš deficiten
Razstavili te bodo na obali
in boš Tisoč in druga noč
Razstavijo te
in boš Kit na simpoziju antropologov.
In boš robavs slovenski
z visečo robačo
in krepko čeljustjo
izpod Triglava
izpod Gorjancev
izpod Pohorja
izpod Slovenskih goric
Ko mine razstava
boš edina uteha
inštitutom za predpražnike
Ko mine razstava
boš siv in zgrbljen in iskal boš
luči
za notranjo razsvetljavo
za hčerko v cowboykah
za svojega ljubega Beatla
iskal boš ključ
do nove Simfonije
neznanega dura.
Pleme je uglašeno na čaščenje,
vžigosano v vsak tvoj gib
pa da si zemlja
pa da si voda
pa da si ogenj.
Pleme,
samo na tvoji
stoletni, okrvavljeni dlani
začutim, kako ti pripadam
za zmeraj.
973
Klike v delovnih organizacijah
Velj ko Rus
O klikah se veliko govori, pa malo piše — najbrž zaradi tega, ker
spada klikarstvo med tako imenovane »tabu-teme«. Redko se zgodi, da
zaide ta izraz v naš tisk, če se pa že pojavi, tedaj ima značaj nepreklicne
obsodbe in funkcijo politične diskvalificije. Tako postaja ta izraz vse
bolj čustveno nasičen in vse manj dostopen trezni obravnavi.
Še bolj kot beseda je kočljiv pojav sam. Klikarstvo je neracionaliziran
socialni pojav, obdan z magijo mistične prakse. Nastaja v znamenju
zarotništva, deluje pollegalno, uveljavlja se z izrednimi sredstvi in pro-
pada ob spremljavi anatem in škandalov. Prav zaradi svojega iracional-
nega značaja zbuja klikarstvo strahospoštovanje in že v kali paralizira sle-
herno socialno protiakcijo; čim bolj je mistificirano, tem bolj je nedo-
takljivo, tem hitreje se širi.
Poskusi demitologizacije in racionalizacije klikarstva so potemtakem
več kot potrebni ter pomenijo pobudo za praktično sanacijo tega pojava.
Ker za zdaj še nimamo ne teoretičnih ne empiričnih študij o klikarstvu
v naših delovnih organizacijah, se mi zdi najbolj primerno, da se v priču-
jočem spisu omejim na fenomenološko analizo. Z njo bom skušal poeno-
titi vrsto vsakdanjih pojavov v strnjeno podobo klikarske prakse, potem
pa born skušal to podobo osvetliti z vidiki širšega socialnega dogajanja.
To pomeni, da se ne bom spuščal v teoretično obravnavo skupin, ne
v analizo razmerij med interesnimi, vplivnimi in opresivnimi skupinami,
in tudi ne v definiranje klike kot posebne vrste opresivnih skupin, temveč
bom skušal neposredno iz vsakdanjega skustva rekonstruirati klikarstvo
kot družbeni pojav.
Izhodišče nadaljnje obravnave mi torej ne bo vnaprejšnja diagnoza
in definicija klik, temveč opis tistih elementov družbenega dogajanja, ki
vključujejo obstoj klik in klikarske prakse. Pri tem mislim na pojave
samovolje in na primere nezakonitega ter s statutom neskladnega delo-
vanja vodilnih ljudi.*
* Opis slikarstva temelji na analizi prejšnjega letnika (1965) Delavske
enotnosti (DE). Podatki so zbrani iz 74 relevantnih člankov tega letnika. Iz
prispevkov sem izločil tiste splošne značilnosti, ki se najpogosteje pojavljajo.
Celotni material se omejuje na prakso v delovnih organizacijah. Edini razlog,
da sem uporabil material, objavljen v Delavski enotnosti, je to, da vsaj za zdaj
ni dobiti drugega empiričnega materiala. S pričujočim opisom želim predvsem
opozoriti na problem in le hipotetično opredeliti klikarstvo v naši družbi.
974
Razlog za obravnavanje samovolje in nezakonitosti tiči v domnevi,
da pričuje sleherna neformalna praksa obstoj personalnega grupiranja
v okviru organizacijskega sistema. Še več: neformalna praksa je mogoča
samo tam, kjer prevladuje interpersonalno grupiranje nad formalno
determiniranimi vlogami. Skratka: iz neformalne prakse lahko z veliko
verjetnostjo sklepamo na to, da vplivajo v danem primeru socialne gru-
pacije odločilneje na vedenje posameznikov kot pa institucialne norme.
Seveda nam v našem primeru ne gre za obravnavanje neformalne prakse
v celoti, temveč le za tiste momente neformalne prakse, ki so značilni za
klikarstvo. Za klikarstvo na primer ni značilen odpor, niti ne izmikanje
splošnim normam, saj gre v obeh primerih za neformalno prakso ljudi,
ki nimajo družbene moči, oziroma za neformalno prakso socialnih skupin,
ki imajo vpliv samo na člane znotraj skupine, ne pa tudi na dogajanje
v instituciji. Nasprotno pa gre v primerih samovolje in prozitakonitosti
za izrazito manifestacijo družbene premoči neformalne prakse nad insti-
tucialnim redom. Tretja značilnost, ki jo implicira samovolja, je ta, da se
uveljavlja sredi institucializirane prakse, ne pa na tistih področjih soci-
alnega dogajanja, ki še ni institucializirano in v katerem še ne obstajajo
splošno veljavne norme. S samovoljo se torej manifestirajo prav tiste
značilnosti, ki so značilne za kliko kot posebno zvrst socialnih grup. Te
značilnosti so:
—• neformalni značaj skupine;
—	posestvovanje družbene moči;
—	partikularistična interesna usmerjenost;
—	negiranje splošno veljavnih norm.
Seveda bi lahko poleg navedenih značilnosti našteli še vrsto izvedenih
značilnosti, vendar se mi zdi za začetno orientacijo dovolj, da omenimo
samo tiste, ki so najbolj splošne in najpomembnejše.
Opis klikarske prakse
Kadrovska politika. Sodeč po prispevkih, ki so bili objavljeni leta
1955 v DE, so primeri samovolje najpogostejši na področju kadrovske
politike. Povzročitelji samovolje so praviloma direktor in druge vodilne
osebe v delovni organizaciji (sekretar podjetja, vodja sektorja), medtem
ko so žrtve samovolje v manjših delovnih organizacijah najpogosteje kva-
lificirani delavci, v večjih podjetjih pa strokovnjaki. Ze po teh dveh zna-
čilnostih lahko precej zanesljivo sklepamo na nosilce hegemonističnih in
tudi na nosilce vplivnih grup. Nasilna, samovoljna in protizakonita
kadrovska »politika« vodilnih ljudi proti kvalificiranim delavcem in stro-
kovnjakom pa nam mimogrede razkriva tudi strokovno inferiornost hege-
monističnih skupin v delovnih organizacijah.
Samovolja se praviloma ne kaže odkrito, temveč se »objektivizira«;
prikriva se z vsemi mogočimi tehničnimi, organizacijskimi in ekonomski-
mi težavami, skratka s težavami splošne narave. V podjetjih z neustalje-
nim proizvodnim procesom vodilni uporabljajo pogosto premeščanje
tistih delavcev, ki bi jih radi izločili iz podjetja. Ce pogosto premeščanje
975
ne rodi zaželenega učinka, se pritisk stopnjuje s premeščanjem nezaže-
lenih delavcev na strokovno neustrezna, predvsem pa strokovno premalo
zahtevna delovna mesta. Cilj je s to »metodo« prej ali slej dosežen, samo-
volja pa ostane zastrta za kopico »objektivnih« okoliščin, ki so zahtevale
premeščanje delavcev.
Ugodna priložnost za izločitev nezaželenih oseb iz podjetja je tudi
reorganizacija podjetij in integracija le-teh z drugimi podjetji. Ob takšnih
prilikah pridejo na vrsto tudi »velike ribe«, včasih kar cele skupine
strokovnjakov. Tudi gospodarska reforma je bila pogosto zlorabljena za
obravnavane postopke. Delavska enotnost poroča, kako so v manjšem poid-
jetju zaradi reforme (!) odpustili skupino kvalificiranih delavcev, ne da
bi navedli kakršna koli merila po katerih naj bi bila izvedena redukcija
delovne sile. Očitna samovolja se kaže v tem, da so odpravili nekaj delov-
nih mest, na katerih so morali delavci vse do zadnjega redno opravljati
nadure. V nekem drugem, večjem podjetju so ob reformi odpravili kar
18 vodilnih delovnih mest, med drugimi tudi delovno mesto tehničnega
direktorja, ki ga je zasedal diplomiran inženir. Po »reorganizaciji« je
ostal v tem podjetju z več kot 700 zaposlenimi delavci samo en delavec
z visoko izobrazbo.
Znatno »višjo stopnjo« v kadrovanju je dosegel direktor nekega ljub-
ljanskega podjetja, ki je izvajal stalni pritisk na potencialne skupine tako,
da je bil skoraj vsak teden na vrsti eden od članov kolektiva. Kadrovanje
se je tako spremenilo v stalno napetost, ki je preprečevala, da bi se
delovni kolektiv grupiral in otresel popolne odvisnosti od vodstva pod-
jetja.
Primeri, ki smo jih navedli, se nanašajo na uporne posameznike, ki
jih vodilni običajno imenujejo »nergače«. S tem izrazom jih nehote ozna-
čujejo za potencialne vodnike javnega mnenja v kolektivu, torej za tiste,
ki še nimajo vpHva, lahko pa bi ga vsak čas dobili. Vse drugače pa pote-
kajo zadeve tedaj, kadar naletijo hegemonistične skupine na vplivne sku-
pine aU na posamezne člane vplivnih skupin. V teh primerih proces izlo-
čanja ne poteka več gladko, brezimno in prikrito. Samovolja ni več
objektivirana in ne ostane prikrita za raznimi tehničnimi, organizacij-
skimi in drugimi izgovori. Tudi grupa, ki sproža proces izločanja vplivne
skupine ne ostane brezimna, pritajena za kulisami raznih organov v pod-
jetju. V teh primerih se klika neposredno manifestira; njena socialna
praksa se plastično razkrije. Vplivna skupina je praviloma izločena,
vendar je tudi hegemonistična grupa razkrinkana, s tem demistificirana in
brez ugleda. Zaradi tega mora svojo hegemonijo vzdrževati z neposrednim
nasiljem, in to ji seveda močno skrči obseg vplivanja ter jo tako rekoč
po ovinku funkcionalizira.
Ce skuša hegemonistična skupina izločiti iz podjetja vplivno skupino,
se navidezni postopek ubjektivacije, značilen za izločanje »nergačev«,
sprevrže v svoje nasprotje: v skrajno subjektivizacijo celotne prakse in
v redukcijo celotne delovne, ekonomske in druge problematike na osebno-
prestižne zadeve. DE objavlja več takih primerov. Najbolj značilen je
tisti iz nekega ljubljanskega podjetja, v katerem so bile razmere precej
976
neurejene: proizvodni program ni bil jasen, koordinacija med razvojnimi
službami in proizvodnjo ni_ bila zadostna, zastoji v proizvodnji so bili
pogosti itd. Ko je skupina delavcev zahtevala intervencijo republiških
organov, je vseh osem direktorjev zagrozilo z odstopom, če se pisci ano-
nimnega pisma ne bodo izdali v roku 48 ur. S tem so vodilni ljudje v tre-
nutku zreducirali celotno problematiko podjetja, ki jo pismo omenja, na
prestižni boj s skupino anonimnih piscev. Taka reakcija je značilna za
klikarsko prakso: še preden se začne kakršnokoli razpravljanje o stanju
podjetja, izvaja hegemonistična grupa pritisk z napovedjo odstopa.
Grožnje v obliki odstopa pomenijo običajno prvo fazo prestižnega tehtanja
moči. Pogosto že sama napoved odstopa in zaostritev spora v dilemo »mi
ali oni« zadostuje za umik »upornikov« ali celo za njih izločitev iz ko-
lektiva. Ce s to potezo še ni dosežena zaželena izločitev vplivne skupine,
se boj sprevrže v mobilizacijo kolektiva, v »zbiranje vojske«, kot temu
pravijo ironično delavci v podjetjih. Ker je ta faza boja med nasprotnima
si skupinama že vnaprej obsojena na neodločen izid (v delovni organiza-
ciji kot delovno heteronomni skupnosti ne more biti trajnega razkola
kolektiva, razen v primerih, ko se ta razkol sankcionira z razdružitvi-
jo delovnih enot v samostojne deloVne organizacije, to pa je pri nas še
dokaj redek pojav), nastopa v končni fazi razsodnik, katerega naloga je,
da neodločeni izid spora formalno zaklavzulira.
Vsem fazam klikarskega boja je torej skupna redukcija vseh objek-
tivnih delovnih in poslovnih problemov na osebne probleme, na prestižni
boj dveh ali več socialnih skupin, ki skušajo druga drugo izključiti iz
delovne organizacije. Težnja po izločitvi nasprotne skupine je druga
splošna značilnost klikarske prakse. Sleherni spor, v katerega je zapletena
klika, nosi v sebi že od vsega začetka težnjo po eksomunikaciji, kar je
povsem razumljivo, saj je bistvo klike prav v tem, da ji gre v prvi vrsti
za lastno pozicijo, ne pa za boljše poslovanje celotnega podjetja. Zaradi
te svoje izrazito partikularistične in egocentrične usmerjenosti k'ika ne
želi in tudi noče zavzeti nikakršnega stvarnega stališča, temveč vztraja
pri eliminaciji nasprotnika. Na podlagi opisane logike je potem tudi ra-
zumljivo kar osupljivo in histerično zaostrovanje sporov in tudi nena-
vadno ostre sankcije, ki daleč presegajo zakonske norme — kot je ugotovil
neki sindikalni svet primorske občine.
Organizacijska struktura. Prispevki DE hote ali nehote opozarjajo na
dosledno stikanje samovolje na področju kadrovske politike z organiza-
cijsko neizoblikovanostjo delovnih organizacij. V podjetju, v katerem so
reorganizacijo izkoristili za odpust večjega števila strokovnjakov, niso
imeli funkcionalne sheme. V podjetju, v katerem je bil skoraj vsak teden
v postopku ta ali oni član kolektiva, ni obstajal organigram. Prav tako ni
bil izdelan sistem pristojnosti v podjetju, v katerem so zaradi reforme
odpravljali tudi tista delovna mesta, ki so pomenila ozka grla v proizvod-
nem procesu. Najbolj očiten primer stikanja samovoljne kadrovske politike
z organizacijsko neizoblikovanostjo podjetja pa lahko zapazimo v ljub-
ljanskem podjetju, v katerem se dve vodilni skupini že več kot leto dni
5 Problemi
977
bojujeta za obstanek. V tem podjetju je bil organigram izdelan že pred
dvema letoma, pa še sedaj ni sprejet. Namç-sto realizacije organigrama
vlada v tem podjetju samovolja: normativi časa in materiala niso uvelja-
vljeni, pogoste zastojne ure niso odpravljene, merila za delitev niso
stvarna itd.
Cim večja je samovolja, tem manj je razvita organizacija v podjetjih.
V podjetjih, v katerih so klike vraščene v socialno tkivo kolektiva, so
organizatorji brez moči, ker so obsojeni na to, da iščejo kompromis med
funkcionalnimi zahtevami proizvodnje in nefunkcionalnimi zahtevami
klike. Klike zahtevajo takšno delitev kompetenc, ki jim v danih okolišči-
nah omogoča vzdrževati prevladujoči položaj in se pri tem kaj malo ozi-
rajo na zahteve proizvodnje. Rezultat je na prvi pogled grotesken: orga-
nigram vsebuje tako grobe pomanjkljivosti, da je povsem jasno, da je
namenjen bolj legalizaciji klik kot pa optimalni organizaciji dela.
Bolj prikrita, vendar še kar pogostna intervencija klike na področju
organizacije podjetja je tako imenovana avtoblokada normativne struk-
ture. V nekaterih delovnih organizacijah, ki nimajo ustrezne kadrovske
politike, obstaja »protislovje« med strukturalno in funkcionalno demo-
kratizacijo podjetja. Gre namreč za spretno izigravanje statutov: če pred-
videva statut veliko število samoupravnih ouganov na višjih, pa tudi
na srednjih in nižjih nivojih delovne organizacije, potem tem organom ne
podeljuje nobene pomembnejše funkcije odločanja, in narobe: tam, kjer
so samoupravnim organom prepuščene vse pomembnejše funkcije, so ti
organi konstituirani le na nivoju podjetja, odločilne funkcije pa so do-
deljene tistim samoupravnim organom, na katere imajo vodstva največji
vpliv (UO in komisije DS). V obeh primerih gre za takšno kompozicijo
normativne strukture, ki že vnaprej preprečuje, da bi se uresničila dekla-
rirana strukturalna demokratizacija: funkcionalna shema paralizira struk-
turalno, strukturalna pa funkcionalno. Normativni sistem je tako blokiran
v celoti, s tem pa je utrta pot brezobvezni, neformalni praksi hegemo-
nistične skupine.
Zgornje primere lahko posplošimo: klikam je organizacijsko amorf-
ni in funkcionalno nejasni medij dobrodošel, saj jim omogoča samo-
voljno in nekontrolirano dejavnost. Ce pa je organizacija že strukturirana
in funkcionalno diferencirana, skušajo klike formalizirati obstoječo struk-
turo in dejansko oblast izločiti iz nje. Na noben način nočejo vezati oblasti
na delovno mesto, funkcijo ali vlogo. Ce vežejo oblast na vlogo, jo s tem
tudi legalizirajo in podvržejo splošno veljavnim normam, kontroli, odgo-
vornosti itd., če pa jo vežejo na osebo, si na podlagi diskrecijskih pravic
lahko izoblikujejo oblast, ki je »odgovorna« sama sebi.
V zagrizenem boju za ohranitev diskrecijske oblasti (ki daje vodilnim
osebam carto bianco, tj. oblast po mili volji), razvijajo hegemonistične
skupine humanistično ideologijo, poudarjajo zaupanje namesto kontrole
in osebne stike namesto funkcionalno določenih obveznosti. S »humaniz-
mom« hočejo opravičiti patriarhalne strukture, hkrati pa očitajo birokra-
tizem poskusom višje racionalizacije in intenzivnejše formalizacije delov-
ne organizacije. »Birokratizacija« (v Webrovem pomenu) pomeni uvelja-
978
vijanje splošnih norm in preciziranje posameznih funkcij; eno in drugo
pa je smrtni udarec samovoljni in brezobvezni klikarski praksi. Klike se
tega dobro zavedajo. Uveljavitev splošnih norm zahteva discipliniranje
ne samo delavstva, temveč tudi vodstva, precizacija funkcij pa pomeni
parcializacijo difuzne diskrecijske oblasti ter tesno navezavo oblastniških
kompetenc na določeno funkcijo.
Patriarhalno vladanje je s funkcionalizacijo in legalizacijo oblasti
odpravljeno. Zato ni nič čudnega, da patriarhalna vodstva pri nas in po
svetu nasprotujejo depersonalizaciji odnosov in skušajo intenzivirati pro-
izvodnjo z dobrimi odnosi med vodstvom in delavstvom, s stimulacijo
delavcev, namesto da bi stopnjevala disciplino vodstev in zboljševala or-
ganizacijo dela, drugo pa prepustila samim delavcem.
Profil vodstvenega kadra. Profil vodstvenega kadra v delovnih orga-
nizacijah ne obeta, da bi se lahko oblastniške strukture kmalu zboljšale v
smeri večje legalizacije in funkdonalizacije. Izobrazbeni nivo vodstvenega
kadra je namreč tako nizek, da ne dopušča formalizacije odnosov. Uvelja-
vljanje kakršnihkoli splošno veljavnih norm bi v marsikaterem podjetju
privedlo do razrešnice dosedanjim vodstvenim skupinam. Nekvalifici-
rane vodstvene skupine se vzdržujejo le tako, da vladajo »po domače« in
mimo kakršnih koli splošno veljavnih pravil. Ce so splošne norme že
uveljavljene, jih dobesedno razkrajajo, s tem destruktuirajo organizacijo
in vnašajo samovoljo v življenje delovnega kolektiva. Tako nastaja ne-
progresivna nestabilnost, nekakšno trajno izredno stanje, ki omogoča
uporabo neobičajnih sredstev za vzdrževanje hegemonije nekvalificiranih
vodilnih skupin.
O izobrazbeni strukturi vodilnega kadra v delovnih organizacijah je
objavila DE v letu 1965 kopico povsem konkretnih podatkov. Iz analiz
je razvidno, da je več kot polovica vodilnih delovnih mest zasedenih z
ljudmi, ki imajo prenizko strokovno izobrazbo. Toda če je stanje ne-
ugodno, so perspektive še manj ugodne. Ce namreč upoštevamo dve ten-
denci, in sicer:
—	da je strokovna izobrazba toliko manj ustrezna, kolikor višja so
vodilna delovna mesta, in
—	da je izobrazbena struktura vodstev praviloma toliko nižja, koli-
kor je višja izobrazbena struktura zaposlenih,
potem dobimo vtis, da smo šele na začetku dolgotrajne stagnacije
glede strokovne usposobljenosti vodilnega kadra. Številčnih podatkov za
ponazoritev obeh gornjih tendenc je več kot dovolj. Naj navedem samo
dva: v občini Ljubljana-Center je imelo 32 "/o vodilnih ljudi v gospo-
darskih organizacijah nižjo strokovno izobrazbo; med direktorji teh orga-
nizacij pa jih je bilo precej več z nižjo strokovno izobrazbo in sicer 41
Za drugo tendenco je značilen naslednji podatek: občina Domžale, ki
spada med ekonomsko in izobrazbeno najbolj razvite občine v SFRJ, ima
72®/o vodilnih delovnih mest v gospodarskih organizacijah zasedenih z
ljudmi, ki imajo samo nižjo strokovno izobrazbo-. V SRFJ je povprečje
precej ugodnejše: z visoko izobrazbo je 2,2 "/o več oseb in 5 "/o več oseb
5«
979
s srednjo strokovno izobrazbo. Tudi če primerjamo povprečje za celotno
Slovenijo s povprečjem Jugoslavije, lahko ugotovimo, da je izobrazbena
struktura vodilnega kadra v jugoslovanskem gospodarstvu precej višja
kot v slovenskem. Vsi ti podatki nam pričajo o negativni kadrovski selek-
ciji, ki je mogoča le zato, ker se je z leti v gospodarstvu razvila prava
zveza nestrokovnih ali strokovno neprimernih vodstvenih klik. Ta zveza
je tudi zakrivila, da je bila zadnja reelekcija direktorjev neuspela.
Danes nam je sicer povsem jasno, da se s takšnimi vodstvi v gospo-
darskih organizacijah ne bomo mogli uspešno vključiti v mednarodno
delitev dela in da s temi vodstvi ne bomo mogli avtomatizirati proizvod-
nje. Prav tako nam je jasno, da ovira nadaljnjemu razvojo samouprav-
ljanja ni prenizka izobrazba delavcev, temveč prenizka strokovna izobraz-
ba vodilnih skupin. Sociološke študije namreč kažejo, da so skupine z
nižjo izobrazbeno stopnjo:
—	manj naklonjene sodelovanju z drugimi delovnimi skupinami;
—	manj pripravljene na kritično komuniciranje;
—	manj željne natančnih informacij;
—	manj zavzete za to, da bi korigirale napačna stališča višjih organov;
—	in bolj občutljive za hierarhične razlike.
Skupine z nižjo izobrazbo so torej manj iniciativne v participiranju,
manj dinamične v komuniciranju, manj kritične in manj integrirane —■
skratka manj usposobljene za tisti tip socialne prakse, ki ga imenujemo
samoupravljanje. Toda v našem primeru ne gre samo za vodstvene sku-
pine z nizko, temveč za vodstvene skupine s prenizko izobrazbeno stopnjo.
Kakšne socialne zavore, kakšne socialne napetosti in koliko nepotreb-
nega psihičnega trpljenja povzročajo te vodstvene grupe s prenizko stro-
kovno izobrazbo, si za zdaj najbrž sploh še ne moremo predstavljati.
Vpliv nizke izobrazbene strukture vodstvenega kadra na strukturo
celotnega gospodarstva se kaže najbolj očitno pri strukturi investicij: inte-
lektualni deficit v vodstvih gre vzporedno z deficitom intelektualnega
dela v investicijski porabi. V tem pogledu nas primerjave z drugimi de-
želami opozarjajo na prav usodne razlike. Pri nas je v gospodarskih orga-
nizacijah približno ll®/o, v razvitih deželah pa okoli 30 "/o zaposlenih
s srednjo, višjo in visoko izobrazbo. Nič manjše niso razlike v strukturi
investicij : pri nas vlagamo v zidove in strojno opremo približno 85 "/o
od celotne investicijske vsote, v raziskovalno in izobraževalno delo pa le
borih 15 ®/o, medtem ko vlagajo v ZDA po približnih cenitvah v zidove in
stroje 25'/o investicijskih sredstev, v raziskave in izobraževanje pa čez
70 »/o. Stanje v posameznih občinah je še slabše. V neki precej nerazviti
občini so v zadnjih treh letih investirali 3500 milijonov v zidove in stroje,
v izobraževanje in raziskave pa le 100 milijonov dinarjev, čeprav so go-
spodarske organizacije tako rekoč brez strokovnega kadra. V drugi, eko-
nomsko močnejši občini so v letu 1964 investirali v gospodarstvo 1800 mi-
lijonov, v izobraževalno delo pa le 300 milijonov dinarjev.
Naše gospodarstvo je potemtakem zvesta podoba vodstev gospodar-
skih organizacij. Intelektualni deficit, ki je tako očiten v nizki izobrazbeni
strukturi vodstev, se reproducira v investicijah in nas vsaj za zdaj obsoja
980
na reprodukcijo primitivizma v celotnem gospodarskem življenju. Brez
organiziranega pritiska od zunaj najbrž tudi ne bo bistvenih sprememb.
O tem nam prepričljivo govore pojavi, da v delovnih organizacijah, v ka-
terih so brez strokovnjakov, teh tudi v prihodnje »ne potrebujejo«, da
ostajajo skladi za izobraževanje v delovnih organizacijah neizkoriščeni,
da se izobrazbena struktura v zadnjih letih kljub pritisku od zunaj ni
izboljšala in da tudi zadnja reelekcija direktorjev ni izboljšala izobrazbene
strukture.
Po vsem tem lahko rečemo, da ne gre samo za zaostalo in polobrtniško
gospodarstvo, temveč za dejstvo, da ima ta zaostalost pri nas v rokah
ključne vodstvene pozicije, ki jih izrablja predvsem za zaščito svoje
oblasti, ne pa za razvoj gospodarstva.
Poleg prenizke izobrazbene stopnje pa opažamo pri sedanjih vod-
stvenih skupinah v delovnih organizacijah še dve, bolj ali manj splošni
značilnosti: zapravljivost in brezbrižen odnos do delavcev. Zapravljivost
se kaže v visokih izdatkih za potne stroške in dnevnice; ti so pogosto
»druga plača« vodilnih oseb. Poučen je naslednji primer iz nekega ljub-
ljanskega podjetja, ki je leta 1964 poslovalo z izgubo: ena vodilna oseba
je v tem letu porabila 600 000 deviznih dinarjev za potovanja v tujino,
druga si je v istem letu za kilometrino zaračunala 1 680 000 din, medtem
ko si je tretja dala izplačati za potne stroške in dnevnice čez dva mili-
jona din. Po približnih ocenah je bilo v letu 1964 v državi porabljenih
okoli 107 milijard din za dnevnice in potne stroške. Podatkov za Slovenijo
DE ne navaja, opozarja pa nas, da ta pojav razsipanja pri nas ne upada,
ampak se naglo širi, saj so stroški za potovanja narasli samo v letu 1964
za 47®/o. Glede na neporabljena sredstva za izobraževanje lahko ugoto-
vimo, da naše vodilne skupine veliko raje potujejo, kot pa se izobražujejo.
Brezbrižnost precejšnjega števila vodilnih skupin do delavcev se
kaže v tem, da je v naši republiki precej več nesreč pri delu kot v SFRJ.
Tega podatka nikakor ne moremo opravičevati z večjo delovno intenzi-
teto in z višjo tehnično opremljenostjo naših podjetij, saj kažejo primer-
jalni podatki, da so v industrijsko razvitih deželah nesreče pri delu manj
pogoste. Po podatkih iz DE se je v SR Sloveniji ponesrečilo pri delu v
letu 1964 kar 30 000 zaposlenih, od tega 23 000 ljudi teže. Stroški nesreč
so velikanski; samo v eni občini so v letu 1964 znašali 12 milijard din.
Samoupravljanje in klikarstvo. Splošno znano je, da samoupravljanje
v naših podjetjih še ni uveljavljeno. Vendar to ne pomeni, da samouprav-
ni organi ne obstojajo, da ne opravljajo svojih funkcij ampak pomeni, da
opravljajo svoje funkcije v skladu z nelegitimnimi interesi te ali one
skupine, tega ali onega organa, in ne v interesu tistih, ki bi jih morali
zastopati. Potemtakem pomeni nerazvitost samoupravljanja njegovo zlo-
rabo in ne njegovo neeksistentnost. S samoupravljanjem se je torej rodila
tudi neogibna alternativa: ali bo samoupravljanje pripomoček za reali-
zacijo skupnih interesov ali pa bo pripomoček za realizacijo posebnih
interesov te ali one skupine. Tretja kompromisna varianta, po kateri bi
bili samoupravni organi nekakšen arbitražni organ, ki bi vsklajal inte-
981
rese vodstva z interesi delovnega kolektiva, je sicer najbolj realistična,
vendar za zdaj na žalost še najmanj aktualna.
Realizacija te poslednje variante bi bila mogoča, če bi v podjetjih
obstojali vsaj dve vplivni skupini (management in delovni kolektiv), ne pa
ena sama hegemonistična skupina. Ko bi obstojali dve ali več vplivnih
skupin, bi dobili samoupravni organi funkcijo posrednika in vsklajevalca
različnih posebnih interesov ter funkcijo oblikovalca skupnih interesov.
Ce bi bili samoupravni organi zares predstavniki interesov delovnega
kolektiva kot celote, bi moral reprezentativni sistem prevladovati nad
hierarhizirano eksekutivo, ki je v rokah vodstva. Samo toliko, kolikor
prevladuje reprezentativna struktura nad vodstveno eksekutivo, samo
toliko je v podjetju uveljavljena tudi volja večine in z njo splošni interesi
delovnega kolektiva. Ta varianta je bila v zasnovi samoupravljanja tudi
predvidena. Ker pa v večini podjetij delovni kolektiv kot celota ne pre-
vladuje nad posebnimi skupinskimi interesi, ker oblast večine ni uveljav-
ljena, se koncipirana enotnost oblasti razbija v neformalne vplive ene,
dveh ali več skupin.
V zdajšnjih okoliščinah se najpogosteje srečujemo s tako imenovano
nezadostno uveljavitvijo samoupravljanja. Ta pomeni prevlado vodstva
nad delovnim kolektivom in dominacijo hierarhičnega sistema nad siste-
mom reprezentativne demokracije. Samoupravljanje v tem primeru ni
več institucija, ki bi s svojo posredniško vlogo omogočala vsklajanje med-
sebojno nasprotnih interesov različnih socialnih skupin, tudi ni več insti-
tucija industrijske demokracije, ki bi uveljavljala interese kolektiva kot
celote, temveč je samo še pomožni organ vodstva. Kot pomožni organ
vodstva pa se samoupravljanje ne more več upirati morebitnim zlorabam
in samovolji hegemonistične skupine. Ce zlorab in samovolje ni, potem
to ni zasluga samoupravljanja, temveč posledica poštenosti in samodisci-
pline vodilnih ljudi.
Iz prispevkov v DE je očitna pogostna odvisnost samoupravnih orga-
nov od vodstva. Pogosto in prepogosto se dogaja, da je že konstituiranje
organov v pretežni meri stvar vodstva. Direktor, sekretar ali skupina
vodilnih ljudi sestavijo kandidacijske liste samoupravnih organov. Ce
kolektiv brez pripomb izvoli tako sestavljeno listo kandidatov, privoli s
tem tudi v samoabdikacijo in tudi v to, da bodo samoupravni organi
transmisija vodilne skupine, ne predstavnik kolektiva. Kot fiktivni repre-
zentant kolektiva in dejanska transmisija vodilne skupine postane samo-
upravljanje sredstvo ilegalizacije oblasti. Samoupravni organi prevzamejo
odločanje o celotni poslovni politiki, s tem pa tudi odgovornost in posle-
dice za neustrezne odločitve, medtem ko obdrži vodstvo v svojih rokah
večino družbene moči ter popoln vpliv nad odločanjem samoupravnih
organov. Ker vodilna skupina moč ohrani, odgovornost pa z odločanjem
prenese na samoupravljanje, se iz poprej formalnega centra moči spre-
vrže v neformalni center moči, ki se ne da niti kontrolirati, niti podvreči
sankoijskim ukrepom. Samovolji hegemonistične grupe so vrata odprta.
Samovolja se kaže v pogostnem preziranju samoupravnih organov, v pri-
982
slijevanju samoupravnih organov, da pozneje potrdijo že izvedene
ukrepe itd.
DE navaja nekaj takšnih skrajnih primerov samovolje. V nekem
ljubljanskem podjetju je direktor prodal osnovna sredstva enega izmed
obratov in si za dobljeni denar kupil stanovanje. Delavski svet je potrdil
te ukrepe. V nekem večjem mariborskem podjetju, v katerem so stro-
kovne službe sorazmerno močno razvite, so opravljale strokovne analize
komisije delavskega sveta. Vodstvo v tem primeru ni prevalilo samo od-
govornosti, temveč tudi svoje delo na samoupravne organe. Značilen je
po svoje tudi naslednji primer javne abdikacije delovnega kolektiva: v
nekem mariborskem podjetju je skupina vodilnih ljudi naročila izdelavo
37 garažnih vrat. Vrata naj bi se izdelala »zasebno«, mimo rednega pro-
izvodnega programa, čeprav je v tistem času podjetju dela primanjkovalo.
Ko je bila zloraba razkrita, so bili sklicani zbori delavcev, da bi odpokli-
cali 5 članov DS, ki so spadali v obtoženo skupino vodilnih. Toda kljub
nesramni zlorabi vodilnega položaja in kljub intervenciji od zunaj, jih
vendarle niso odpoklicali. Družbena moč teh ljudi je bila očitno tako
velika, da se je tako rekoč legalizirala zloraba in da se je delovni kolektiv
odkrito odrekel svoji pravici.
Družbeno politične organizacije in klikarstvo. V podjetjih, v katerih
obstoja hegemonistična skupina, ni le samoupravljanje dodatni instru-
ment njene oblasti, ampak velja to tudi za družbeno-politične organi-
zacije. Ce se to zgodi, ni nikakršne možnosti za obstoj veto grupe, ki bi
s svojim odporom preprečevala ali pa vsaj omejevala samovoljo hegemo-
nistične skupine. Kolektiv je amorfni medij, ki ga lahko hegemonistična
skupina s samoupravljanjem in z družbeno-političnimi organizacijami
poljubno oblikuje.
Pripomočki, s katerimi si hegemonistične skupine podrejajo ali vsaj
prirejajo družbenopolitične organizacije, so zelo različni. V nekaterih
manjših podjetjih vodi sestanke sindikata direktor. Predsednik ima le
funkcijo, da se podpiše na povabilo za sestanek. V nekem decentralizira-
nem podjetju koordinira delo sedmih sindikalnih podružnic sindikalna
podružnica »uprave«, v tej pa je siva eminenca sekretar podjetja. Sekre-
tarji podjetij ali vodje splošnega ali kadrovskega sektorja imajo zelo
pogosto kontrolo nad delovanjem drilžbeno-političnih organizacij. Po tej
poti se sekretarji pogosto spremenijo v nekakšne komisarje, ki vzdržujejo
zvezo med vodstvom in organizacijami. Včasih se zgodi, da so personalne
unije med vodilno skupino in organizacijami še tesnejše: v teh primerih
so člani ožje skupine tudi predsedniki sindikalnih odborov in tajniki TK.
Kadar se zidruži managerska moč s politično močjo, dobi hegemo-
nistična skupina povsem nedotakljivo pozicijo. Združitev vodstva pod-
jetja z vodstvom družbeno-političnih organizacij v enotno skupino omo-
goča kontrolo nad vsemi komunikacijskimi kanali. S totalno kon-
trolo nad vsemi komunikacijskimi kanali pa se da ustvariti totalna »aku-
stična izolacija«; tega kar se dogaja v podjetju, ne bo nihče zvedel brez
privolitve hegemonistične skupine.
983
Spojitev obeh vrhov je zlasti pri srcu tistim vodilnim skupinam v
podjetjih, ki nimajo zadostne strokovne sposobnosti in ne zadostnega
uspeha pri vodenju podjetja. Svoje avtoritete ne morejo legalizirati po
strokovni in delovni plati, zato jo skušajo legalizirati poHtično. Združitev
z vodstvi družbeno-političnih organizacij postane v takšnih primerih
ključno sredstvo za utrditev dominantnih položajev.
Meritokracija. Združitev managerskega vrha z vodstvom družbeno-
političnih organizacij pomeni oblikovanje nove socialne kvalitete, ki jo
ne moremo zreducirati ne na tehnokracijo ne na birokracijo. Nastaja
kvalitativno nova socialna skupina, ki je po svojem statusu in po svoji
praksi bistveno različna od prejšnjih dveh. Za zdaj bomo to sinkrezijo
obeh vrhov v novo skupino imenovali meritokracija.
Meritokracija pomeni za vodstvo podjetja znatno več kot samo
varstvo, ki mu ga dajejo družbeno-politične organizacije. Spojitev z druž-
beno-političnimi organizacijami omogoča vodstvu pritisk na kolektiv po
subjektivni plati, saj so postale subjektivne sile sestavina poslovne poli-
tike. Vodstvo podjetja lahko v takšnih okoliščinah združuje poslovna
merila s političnimi in delovno disciplino z moralnim pritiskom. Tako
omogočajo prav subjektivne sile legalno podaljševanje paternalizma in
vladanje nad ljudmi. To pa je za vodstvo izredno pomembno: kadar de-
lovnega kolektiva ne more več uravnavati z »upravljanjem stvari«, lahko
svojo nemoč »ilegalno« nadomesti z »vladanjem ljudem« — to pa pomeni,
da aktivizira moralno-politični pritisk družbeno-političnih organizacij.
Druga bistvena prednost, ki jo doseže vodstvo z združitvijo z orga-
nizacijami, je v tem, da se odslej lahko prezentira kot predstavnik sploš-
nih družbenih interesov. Ta drugi moment je za vodstvo mogoče še po-
membnejši kot prvi, saj prav s političnim univerzalizmom najlaže prikrije
svoje partikularistične, klikarske interese in postane nedotakljiv prav tam,
kjer bi bil sicer najbolj ranljiv.
S političnim univerzalizmom si meritokracija vzdržuje natančno tisti
tip oblasti, za katero je osposobljena: univerzalistično in difuzno oblast
nad delovnim kolektivom. V tej obliki oblasti se tudi manifestira spe-
cifična pozicija meritokracije. Medtem ko je oblast tehnokrata ozko spe-
«ifizirana in intenzivna, oblast birokrata pa difuzna, personalna in ne-
intenzivna, je oblast meritokracije difuzna, iracionalna in hkrati inten-
zivna. Tak značaj oblasti izvira iz združitve managerskega statusa s sta-
tusom političnega univerzalizma.
V	trenutku, ko se ta uresniči, se začne globalna metamorfoza vseh
odnosov v delovnem kolektivu: medosebni odnosi postanejo neracionalni
in so vse bolj podvrženi verbalnemu ritualu, utilitarni cilji se mistificirajo
z estahološko demagogijo, praksa v celoti pa postaja nekakšna zmes supra-
funkcionalnega rituala. Meritokracija torej ne omogoča samo podaljše-
vanje življenja patriarhalnim strukturam, temveč tudi mistificira celotno
dogajanje v delovnem kolektivu.
V	prvem primeru gre samo za konserviranje nazadnjaškega in preži-
velega sistema komunikacij; sistem komunikacij ostaja racionalen. Prisila
984
— čeprav subjektivna — je otipljiva in razložljiva tako po izviru kot po
obliki in cilju. V drugem primeru pa gre za načeloma neracionalno prakso,
za socialno magijo, spričo katere odpove socialna odpornost. Razmerja
postanejo skrivnostna in v o'snovi večsmiselna; cilji so nejasni in se na-
našajo na več plasti stvarnosti hkrati. Nosilci dejanj so neotipljivi in
zanje se ve le toliko, da so nekje v središču družbenega dogajanja. Po-
polnoma pragmatična in tako rekoč banalno racionalna poslovna praksa
se spreminja v mistični in iracionalni Kafkov svet. Najbolj banalno prag-
matični in egocentrični interesi hegemonistične skupine se prikazujejo kot
interesi širši skupnosti, kot nujnost proizvajalnih sil ali celo kot nujnost
zgodovine. Banalni pozitivizem klike se s političnim ritualom sprevrača
v nedoumljivi univerzalizem zgodovine. Ce pa opisana magija ne uspe,
če na ljudi ne deluje hipnotično, potem je tu še vedno dejstvo, da npr.
direktor ni samO' dober ali slab manager, temveč tudi predstavnik poli-
tičnih organizacij. In če dregneš vanj, dregneš v celotno organizacijo; ta
pomeni za posameznika ali posamezno skupino, ki je začela spor, prav
neskončno moč, ki jo direktor vsak trenutek lahko aktivira.
Nič manj pomembna ni meritokracija za aktiviste v družbeno-poli-
tičnih organizacijah. Ce ti ne morejo več vzdrževati svoje avtoritete z
globino prepričanja in z močjo osebnega zgleda, če njihove osebnosti ni-
majo več integrativne moči v območju medosebnih odnosov in če se izro-
dijo v navadne manipulante stereotipnih gesel, potem jim združitev
z managementom objektivira in »funkcionalizira« položaj v kolektivu. Moč
besede in osebnega zgleda nadomesti moč položaja in- sredstev. Utrditev
politične pozicije se dosega z vključitvijo v oblastniški vrh podjetja in
z avtoritativno distanco do članske sredine.
Vsebina dela in vloga politične organizacije se z oblikovanjem meri-
tokracije bistveno spremeni. Kot je razvidno iz prispevkov v DE, nastaja
v teh okoliščinah nekakšna dvonivojska sindikalna organizacija. Na
zgornjem nivoju igra sindikalna organizacija vlogo arbitra ali vlogo inte-
gratorja članov hegemonistične grupe; s tem opravlja vlogo regulatorja
internih razmerij v hegemonistični grupi. Živo nasprotje tej izrazito poli-
tični vlogi na vrhu je delo družbeno-političnih organizacij v kolektivu.
Za njihovo delo v kolektivu je značilna apolitičnost: delo se omejuje na
prirejanje izletov, na nakup južnega sadja, na pomoč poplavljencem ali
na krvodajalske akcije. Organizirana politizacija vrha se torej dopolnjuje
z organizirano depolitizacijo socialne baze. Namesto organiziranja bazične
iniciative, razvijanja splošne družbene kontrole in krepitve politične inte-
griranosti se sindikat v rokah meritokracije sprevrača v instrument kre-
pitve politične moči vrha in instrument slabitve politične moči delovnega
kolektiva.
Kot vidimo, izkorišča meritokracija vsa sredstva, da bi blokirala ba-
zično socialno dinamiko in mistificirala svojo vlogo v podjetju. Tako
odpravlja družbeno kontrolo, postaja nedostopna za racionalno kritiko in
zato tudi nujno povzroča iracionalne, nefunkcionalne in histerične reak-
cije, ali pa celotni kolektiv vtaplja v morečo otopelost.
985
Zunanji faktorji. Ko doseže meritokracija socialno paralizo delovnega
kolektiva, se znebi notranjih pritiskov. Potreba po samokontroli in po
odpravljanju svojih napak usahne. S tem zabrede meritokracija v rutin-
sko prakso na tehničnem in tudi na političnem področju; vse jasneje kaže
znake birokratizacije. Nič več se ne uči ob svojih napakah, temveč jih
brezčutno ponavlja in tako kopiči napetosti, ki se sproščajo v občasnih
krizah.
Za nemoteno vladanje hegemonistične skupine pa je treba poleg no-
tranjih, urediti tudi zunanja razmerja. Ce hoče meritokracija ohraniti
doseženo paralizo delovnega kolektiva, mora preprečiti vdor zunanjih de-
javnikov v notranje življenje kolektiva. Da bi to dosegla, se zavzema za
izoladonistično politiko in za čim večjo »avtonomijo« svoje delovne orga-
nizacije. Socialno paralizo delovnega kolektiva lahko vzdržuje le toliko
časa, dokler je ona edina posrednica med družbo in kolektivom, to pa vodi
v strogo cenzuro vseh stikov, v redukcijo komunikacij in končno v izola-
cionizem, ki ga meritokracija idejno utemeljuje z avtonomizmom delovne
organizacije.
Meritokracija je torej po svoji praksi izrazito dvolična: navznoter,
nasproti delovnemu kolektivu se prikazuje kot edina zastopnica širše
skupnosti, nasproti tej isti »širši skupnosti« pa vodi izoladonistično poli-
tiko. Skupna značilnost tako notranje kot zunanje »politike« meritokra-
cije je paraliziranje komunikacij in dezintegracijsko delovanje. Merito-
kracija je zagozdena kot klin med družbo in delovnim kolektivom in skuša
obdržati svoj hegemonistični položaj s čim večjo paralizo komunikacij
med tema dvema realitetama.
Po vsem tem so razumljive prav divje reakcije meritokracije v pri-
merih, ko ta ali oni posameznik ali skupina iz delovnega kolektiva išče
stike, pomoč ali zaslombo v organih ali organizadjah zunaj delovne orga-
nizacije. Primerov divje reakcije meritokracije smo v zadnjem času do-
živeli več kot dovolj in tudi v DE se pogosto omenjajo. Zgledi: Ko se je
skupina delavcev iz nekega ljubljanskega podjetja zaradi dalj časa tra-
jajočih slabosti v podjetju pismeno obrnila na republiški sindikat, je
celotno vodstvo v podjetju zagrozilo z odstopom. Vodstvo je v tem pri-
meru očitno menilo, da je iskanje stikov mimo pooblaščenih komunika-
torjev nezaslišan prekršek. Drug primer: Ko se je delavka nekega mari-
borskega podjetja pritožila na službo družbenega knjigovodstva zaradi
namernega pritrgovanja osebnih dohodkov, je meritokracija v podjetju
zagnala hrup, češ da je delavka podjetju prizadejala usodno moralno
škodo. Zaradi teh »napak« je bila tudi izključena iz samoupravnih organov
in kasneje tudi iz podjetja. Podobni primeri se dogajajo v delovnih orga-
nizadjah vseh vrst od univerze prek inštitutov do obrtnih delavnic.
Kjer se zavzamejo za prizadete delavce organi ali organizacije zunaj
podjetij, ostanejo intervencije pogosto brez učinka. S tem je seveda zmaga
meritokracije dokončna in njena samovolja legalizirana. Legalizadja sa-
movolje, uveljavljanje izoladonistične politike in neučinkovitost javne
kontrole celo ob kazenskih prestopkih vodilnih ljudi (v letu 1965 je bilo
986
na vodilnih delovnih mestih v naši republiki 1500 oseb, ki so bile kazno-
vane zaradi zlorabe vodilnega položaja!) — vse to nas navaja k domnevi,
da se posamezne meritokratske grupe neopazno povezujejo v več ali manj
homogeni družbeni sloj, ki ima že sedaj kar precejšnjo družbeno moč, saj
mu niti soldišča ne morejo več do živega.
Zdi se, da se je meritokracija zagozdila med vrhom in bazo. Naseljuje
se na vmesnih plasteh družbenega sistema in izrablja oblastniška sredstva,
ki so ji na voljo v zvezi s položaji za svoje družbeno in politično uveljav-
ljanje. Tako nastaja pri nas srednji sloj posebne vrste, posebne vrste zato,
ker ne prispeva k večji stabilizaciji, k večji socialni dinamiki in k višji
integriranosti celotne družbe, temveč deluje v nasprotni smeri, k dezin-
tegraciji in paralizi družbenega dogajanja.
Uveljavljanju meritokracije seveda ne botruje zgolj njena volja po
moči, in tudi ne samo politična nezrelost delovnih kolektivov, ki dopu-
ščajo združitev celotne moči v njenih rokah. Uveljavitvi meritokracije
pomaga tudi neizdelanost in labilnost našega ekonomskega sistema v
celoti. Pri tem seveda ne mislim na temeljna načela, iz katerih se sistem
izvaja, temveč na to, da niso realizirana, da se protislovno uporabljajo,
na zakonske neskladnosti, na dopolnilne uredbe, ki pogosto^ popačijo izho-
dišča, in na nerealistične ukrepe, ki silijo v »samoiniciativno« tolmačenje
le-teh; skratka, mislim na vse tiste sistemske pojave, ki jih opravičujemo
s prehodnim obdobjem in ki pogosto sprožajo stihijo, kasneje zopet
korigirano s prisilo od zgoraj.
Prav stihija in prisila kot dve splošni značilnosti prehodnega ob-
dobja pogajata in do neke mere celo silita k nastajanju meritokracije.
Seveda to ne pomeni, da je v meritokradji rešitev nasprotij in stabili-
zacija situad je. Prav nasprotno: meritokracija je rezultat »frustrirane«
socialne prakse in obenem tudi vzrok nenehnega obnavljanja cikličnega
nihanja med stihijo in prisilo. Dokončna uveljavitev meritokracije bi
pomenila torej ovekovečenje prehodnega obdobja, saj bi prehodno obdobje
z meritokracijo idobilo svojo trajno sodalno bazo; ta bi mogodla nekakšno
trajno prehodno obdobje, skratka družbo, ki bi bila polizdelek svoje
preteklosti.
Ce se povrnemo k razlogom, ki omogočajo nastajanje meritokracije,
moramo omeniti tudi labilnost in nedoslednost sistema ter kopičenje na-
ključnih situacij, ki izvirajo iz sistemskih pomanjkljivosti. Znano je
namreč, da so naključni položaji bistveno sredstvo za avtonomizacijo pod-
rejenih posameznikov ali skupin. In kolikor večja je odvisnost podrejenih,
toliko močnejša je tudi težnja le-teh, da bi se odvisnosti otresli. Priložnost
za osamosvojitev pa se ponudi samo tam in hkrati povsod tam, kjer je
položaj nejasen, kjer so norme protislovne in učinki nepredvidljivi. Ce so
področja, na katerih so naključne situacije tako rekoč trajne, potem se
bo tista skupina delavcev ali vodilnih, ki dela na tem področju, zelo hitro
otresla splošne odvisnosti in skušala svojo ključno pozicijo izkoristiti v
svoj prid. Čeprav je še vedno formalno odvisna od nadrejenih аИ podre-
jenih skupin, vendarle ne potrebuje veliko napora, da spravi v odvisnost
druge skupine v podjetju. Po tej logiki se lahko v podjetju avtonomizirajo
987
cele skupine delavcev, strokovnjakov ali vodilnih, kakor pač katera sku-
pina kontrolira cono negotovosti, naključnosti in nepredvidnosti.
Pri nas je med vrhom, ki določa temeljne cilje družbenega razvoja,
in bazo, ki neposredno reagira na obstoječe razmere, precejšen vmesni
prostor, izpolnjen s protislovnimi normami, z institucijami, ki niso pri-
lagojene realnim razmeram, pa tudi s precejšnjimi luknjami, tj. s področji
prakse, ki niso normirana. Naš trg je nestabilen, pogodbene obveznosti
pogosto ne držijo, težave z nabavo reprodukcijskega materiala so pogosto
nepredvidljive. Prav ta nestabilnost na področju gospodarstva in zako-
nodaje pa stopnjuje vlogo vodilnih ljudi v delovnih organizacijah. Primer:
Pogostna redukcija električne energije povzroča v nekem podjetju ne-
nehno premeščanje delavcev na druga delovna mesta. Zaradi takega pre-
meščanja so odnosi med delavci in vodstvenim kadrom napeti, in kar je
poglavitno: vodstvenemu kadru raste moč. Hitro reagiranje na spremembe
in potreba po odločnem ukrepanju nekako mimogrede in neopazno stop-
njuje diskrecijske pravice vodstvenega kadra. Drug primer: neurejene
tržne razmere v nekem drugem podjetju lesne stroke povzročajo neredno
dobavo lakov, stekla in drugega reprodukcijskega materiala. Zaradi ne-
redne dobave nastajajo v proizvodnji pogostni zastoji in velika škoda, ki
jo očitno ni mogoče v celoti zvaliti na komercialo. Vendar pa tako na-
stajajo neodgovorna razmerja med kolektivom in strokovnimi službami.
Ce strokovne službe napihnejo objektivne težave, se lahko v celoti iz-
maknejo tako kontroli kot sankcijam.
Gospodarska reforma je —• vsaj začasno — še bolj stopnjevala go-
spodarsko negotovost. Nekatera podjetja so tako rekoč čez noč postala
rentabilna, druga nerentabilna. Sicer pa se je to dogajalo tudi poprej.
Pogosto so dopolnilne uredbe načele sklade delovnih organizacij in s tem
porušile že uveljavljen sistem delitve. Vse to je stopnjevalo nestabilnost,
povečevalo število naključij v praksi in s tem nehote stopnjevalo diskre-
cijske pravice vodilnih skupin v podjetjih. Cim bolj je namreč poslovanje
naključno, čim manj je stabiliziran in strukturiran gospodarski medij, v
katerem je delovna organizacija, tem manj je mogoče planiranje in kon-
trola realizacije plana, tem bolj so vodstva obsojena na takojšnje situa-
cijsko reagiranje, na kratkoročno taktiziranje, na trenutno izkoriščanje
tržne konjunkture, pa tudi na izkoriščanje lukenj v pravnih predpisih.
Kolektiv je skupaj s samoupravnimi organi prisiljen prepuščati vodstvu
»proste roke« v poslovni politiki. Diskrecijska oblast je s tem de facto
legalizirana, z njo pa je ustvarjen tudi neizčrpen rezervoar samovolje.
Dobam stihije, v katerih raste diskreacijska moč vodstvenih grup
v podjetjih, pogosto sledijo dobe administrativne prisile, ki pomenijo
reguliranje in korigiranje stihijne prakse. Občasno pojavljanje admini-
strativne prisile spodbuja menagerske ekipe v podjetjih k intenzivnejšemu
sodelovanju z vodstvi političnih organizacij. V danih okoliščinah je takšno
sodelovanje tako rekoč prvi pogoj uspešnemu poslovanju, saj omogoča
vnaprejšnje seznanjanje z bližajočimi ukrepi, pravočasno pripravo na te
ukrepe, pa tudi dosego trenutnih olajšav pri uveljavljanju administra-
tivnih ukrepov. Vse dotlej, dokler bodo družbeno politične organizacije
988
bolj ali manj transmisije države, vse dotlej si bo še tako sposoben manager
prizadeval kar se da tesno sodelovati z vodstvi političnih organizacij.
Tesne zveze s »politiko« so načelo uspešnega poslovanja in to načelo bo
veljalo vse dotlej, dokler bo ekonomika tako izrazito podrejena politiki.
Seveda pa je dominacija politike nad ekonomiko neogibna prav zato, ker
je ekonomska praksa stihijna. S tega vidika je tesno sodelovanje di-
rektorja in večine članov vodilne skupine s političnimi organizacijami
nujno, zakaj v stihij no neurejeni praksi se integrativno vedenje vodilnih
ljudi pač ne more zagotoviti drugače.
Seveda s tem nočem reči, da ni mogoče drugače zagotoviti integra-
tivnega vedenja vodstvenih grup v podjetjih. Politično kontrolo bi lahko
dosegli tudi z mobilizacijo javnosti in s sredstvi javnega mnenja, s poli-
tično organizacijo delovnih kolektivov, ki bi omogočala trajen pritisk in
učinkovito kontrolo od spodaj navzgor. Vendar je res tudi to, da so našteti
momenti javne kontrole premalo razviti in je zato v naključni praksi
edina učinkovita oblika kontrole vodstvenih skupin in poroštvo za njihovo
integrativno vedenje — neposredno sodelovanje managementa z vodstvi
političnih organizacij. V tem sodelovanju je trenutno bistveni vir gospo-
darske in politične stabilnosti, hkrati pa — kot smo že omenili —■ tudi
glavni vir gospodarske in politične zaostalosti.
Meritokracija je glede na dane okoliščine bolj ali manj razumljiv,
čeprav ne tudi nujen socialni pojav. Meritokracija je tako rekoč naravni
nasledek okoliščin in hkrati glavna konservativna sila, ki želi to stanje
ohraniti. Po logiki lastnega obstoja nasprotuje strukturalizaciji gospo-
darske prakse in funkcionalizaciji razmerij, ki vladajo med gospodarskimi
in političnimi organizacijami. Kot taka je meritokracija glavna nasprot-
nica globalne delitve dela in s tem tudi odločilna ovira prihodnjemu
družbenemu razvoju.
Hipotetične posplošitve
Dosedanja obravnava je opozorila na dokaj očitno zvezo med družbo
prehodnega obdobja in klikarstvom. Nihanje družbe med preteklo hege-
monistično in prihodnjo organsko družbo, med politično prisilo in eko-
nomsko stihijo, med dogmatizmom in pozitivizmom itd., onemogoča
skladno in dosledno družbeno delovanje ter ustvarja nešteto sistemskih
razpok, iz katerih poganja klikarska praksa. S tem seveda nočem reči,
da je klikarstvo predvsem naša ali celo zgolj naša značilnost. Ni druž-
benega sistema, ki bi bil popoln, sleherni je nepopoln in kot tak omogoča
stihijno nastajanje klikarstva.
Ce so klike pri nas posebno intenziven družbeni pojav, so predvsem
zato, ker smo družba prehodne dobe, družba, ki prihaja iz patriarhalnega
v sodobno urbanizirano stanje, iz lastniške v nelastniško družbo, iz obrt-
nega v industrijski način proizvodnje itd. Klike ne težijo k premagovanju,
temveč k izkoriščanju teh protislovij. Z obstoječimi protislovji uteme-
ljujejo svoj obstoj: s sklicevanjem na objektivna protislovja opravičujejo
989
uporabo izjemnih sredstev in širjenje svoje diskrecijske oblasti. Klike
skušajo označiti sleherno težavo, pa naj izvira iz še tako očitnih subjek-
tivnih razlogov, kot so malomarnost ali nezmožnost, za objektivno proti-
slovje. Tako ustvarjajo klike okoli sebe psihozo izjemno težkega, zaple-
tenega stanja, ki terja podelitev izrednih pooblastil vodstvu in uporabo
izrednih sredstev.
Omejevanje opisanih teženj zahteva nasprotno logiko: razkrivanje
na videz objektivnih protislovij kot resnično subjektivnih napak in opre-
deljevanje tistih objektivnih protislovij, ki so dejanski izvir družbene
labilnosti in klikarske prakse. V nadaljnji obravnavi bom skušal predvsem
opredeliti objektivna protislovja, in sicer na dveh nivojih:
—	na nivoju globalne družbene prakse
—	in na nivoju delovne organizacije.
Globalna družba in klike. Celotno družbeno dogajanje poteka v zna-
menju dveh temeljnih socialnih procesov: industrializacije in socializacije.
V prvem primeru gre za tako imenovano globalno metamorfozo patri-
arhalne v moderno industrializirano in urbanizirano družbo, v drugem
pa za institucializacijo revolucije, oziroma za institucialno realizacijo
socialističnega gibanja v socialistični družbeni sistem. Ce bi omenjena
procesa potekala diahrono, če bi najprej reševali probleme industriali-
zacije (in urbanizacije) in bi si šele po prehodu iz patriarhalne v moderno
družbo zastavili vprašanje, ali naj bo naša družba množična (reificirana)
ali socializirana, potem bi najbrž ne bilo prav tistih najbolj kritičnih
problemov, ki nastajajo zaradi sočasnega razpletanja obeh procesov. So-
časna negacija lastninske in patriarhalne družbe ter sočasno uveljav-
ljanje industrije in socialistične družbe do skrajnosti zapletata družbeno
prakso. Ker se pogosto zadovoljimo z zelo začasnimi teoretičnimi in prak-
tičnimi sintezami modernega in socialističnega, imamo zato v praksi velike
težave in neredko zmedeno stanje. Med takšne težave spadajo: delitev
po delu in dohodku, socialistična blagovna proizvodnja, težnja k funkcio-
nalni diferenciaciji in k socialni enakosti itd.
Nočem reči, da so vsi našteti in še drugi taki problemi nerešljivi in
zgolj plod utopičnih želja. Prav tako ne morem reči, da bi morali biti že
rešeni, saj je naravno, da ni nič bolj zamotanega kot utiranje novih poti.
Ampak — jasna morajo biti »pravila igre«, načini reguliranja družbene
prakse in oblike njene reprodukcije. Pravila igre ali bolje — norme
vedenja so odločilne za strukturiranje socialne prakse. Z uveljavljanjem
norm se socialne situacije strukturirajo v socialni sistem. Vse dotlej,
dokler norme niso jasne, enosmiselne in dosledno realizirane v praksi,
vse dotlej ne moremo govoriti o strukturirani socialni praksi in o konsti-
tuirani družbi.
Naš problem ni v odsctnosti norm, temveč v tem, da imamo neskladen
vrednotni sistem, ki ustvarja polivalentne normative. Odtod vrednostno
dvoumne situacije, nezadostno strukturirana praksa in neučinkovitost
sankcijskega sistema. Vse to ustvarja medij, v katerem je uporaba neobi-
čajnih sredstev, samovoljnih rešitev in neodgovornih dejanj tako rekoč
normalen pojav.
990
Naslednja značilnost, ki po mojem mnenju precej pojasnjuje razra-
ščanje klikarstva, je heterogenost integracijskih modelov. Ce je v NOB
in prva leta po njem prevladovala personalna integracija, če je moč
gibanja slonela na medosebni vzajemnosti, zaupanju in zanesljivosti, na
tistem, kar je takrat pomenila beseda tovarištvo, potem lahko rečemo, da
se je v kasnejših letih, ko je šlo za institucializacijo gibanja, vedno bolj
uveljavljal uradni in poslovni odnos med ljudmi. Ce je bila moralna in
materialna moč revolucije sprva zbrana v gibanju, se je skušala kasneje
vse bolj institucializirati. Integracija na interpersonalnem nivoju, ki je
značilna za popuHstična gibanja, naj bi se postopoma prelevila v institu-
cialno integracijo, ki temelji na sistemu vlog.
Prehod iz interpersonalnega v institucialno integriranje ni mogoč
brez depersonalizacije socialne prakse. Omenjeni proces je boleč in nero-
mantičen, ima pa to veliko prednost, da oblikuje novo, natančnejšo in
gibčnejšo obliko integriranja: namesto enotnosti, sloneče na zaupanju,
oblikuje legitimnost, temelječo na odgovornosti. Seveda zahteva nova
oblika integriranja funkcionalno skladen sistem vlog, dosledno izpeljano
disciplino in odgovornost od vrha do tal. Ce vsega tega ni, če posameznik
še vedno opravlja protislovne vloge s tem, ko je hkrati upravljavec in
mezdni delavec, aktivist in poslovni človek, potem institucialna inte-
gracija ni izvedljiva. Nefunkcionalni sistem vlog ne ustvarja nove inte-
gracije, temveč stihijo, v kateri se razrašča klikarstvo. Od časa do časa
se ta stihija korigira s prisilo, dezintegracijski procesi v institucijah pa
se kompenzirajo in zaustavijo z interpersonalno reintegracijo, ki se izvaja
z družbeno-političnimi organizacijami. Ker za zdaj še nismo uresničili
institucialne integracije, jo moramo nenehno dopolnjevati z interperso-
nalno integracijo, ki poteka v okviru družbeno-političnih organizacij.
Odtod nenehna politizacija institucij, čeprav se bojujemo proti njej.
Integrativni procesi so torej v osnovi dvoumni in nihajo med zahtevo
po zaupanju in zahtevo po odgovornosti, med zahtevo po skupinski enot-
nosti in funkcionalni disciplini, med humanizmom, ki teži k repersona-
Hzaciji vlog, in formalizmom, ki skuša osebnost omejiti z vlogo. V glo-
balu su kaže ta dvoumnost integrativnih procesov v nejasni razmejitvi
dela med upravnimi in političnimi organizmi. Značilno je, da so bile
zahteve po razmejitvi med enimi in drugimi že neštetokrat izrečene, pa
vse doslej niso mogle biti uresničene. Čeprav se že najmanj deset let
govori o ločitvi dela med institucijami in političnimi organizacijami, se
to še ni zgodilo. Nefunkcionalni sistemi vlog v institucijah in neenotni
sistemi vrednot v družbenopolitičnih organizacijah iščejo dopolnilo drug
v drugem in s tem ustvarjajo v praksi zamotane situacije, ki so pogosto
rešljive samo še z neformalnimi sredstvi in po neformalnih skupinah.
Protislovni značaj integracijskih procesov se kaže tudi v medinstitu-
cialnih razmerjih. Na tej ravni delujeta hkrati dve, med seboj nasprotni
si načeli integriranja: teritorialno in delovno. Ce prevladuje teritorialno
načelo integriranja, potem nastaja »teritorializacija kapitala« in drugi
anahronizmi, kot so: občinska industrija, občinski trg in občinska kultura.
Ce prevlada delovni vidik integriranja, zanemarja tudi tiste lokalne po-
991
trebe, ki nastajajo v zvezi z osnovnim izobraževanjem, komunalo in
rekreacijo. Sicer pa osamosvojitev podjetja cd občine v večini primerov
ne pomeni tudi njegove osamosvojitve od teritorialnih enot nasploh. Ce
se podjetje ali združenje otrese občinskih kriterijev poslovanja, se mora
običajno podrediti področnim ali republiškim kriterijem, in prav ta podre-
ditev po navadi pripelje do monopolnega položaja podjetij, ki ga omogoči
teritorialna institucija.
Na splošno lahko trdimo, da so kljub intenzivni urbanizaciji dežele v
zadnjih letih teritorialni organi prevladovali nad delovnimi organizaci-
jami. Posledice so bile seveda daljnosežne: v investiranju kot tudi v orga-
niziranju industrije so prevladovali teritorialni kriteriji, ne pa gospo-
darski in fukcionalni.
V takšnih okoliščinah je nemogoče, da bi se vodstvo v gospodarskih
organizacijah ravnalo zgolj po načelih rentabilnosti, ekonomičnosti in
produktivnosti. Poznanje občinskih razmer in dobre zveze z občinskimi
možmi so najmanj toliko pomembne kot poznanje ekonomije in tržnih
razmer. Direktor podjetja mora biti dober manažer in tudi vpliven ob-
činski mož — človek, ki je osebno vključen v eno od vodilnih skupin v
občini ali v višji teritorialni enoti. Po tej logiki še oblikujejo hibridne
tovarniško-občdnske grupacije, ki skušajo teritorialne kriterije združevati
z delovnimi. Omenjene tovarniško-občinske grupacije formalno niso pred-
videne in najbrž tudi nikoli ne bodo. Zato lahko računamo, da se bodo
te hibridne socialne grupacije reproducirale na neformalnem nivoju vse
dotlej, dokler teritorialni vidik integriranja ne bo omejen z delovnim ali
pa celo podrejen delovnemu principu integriranja.
Doslej omenjèna protislovja vrednostnega sistema kakor tudi proti-
slovja integracijskih procesov vodijo v difuzno orientacijo in konfuzno
prakso na bazičnem nivoju družbenega doganjanja. Ce hočemo preprečiti
nenehno nastajanje klik, jim ne bomo prišli do živega že s takšnimi
delnimi instrumenti, kot sta rotacija in reelekcija, temveč le s tem, da
bomo prej ali slej multivalentni vrednotni sistem poenotili s hierarhizacijo
vrednot in v integrativnih procesih uveljavili funkcionalno specifikacijo.
Ce v tej smeri ne bomo napredovali, bomo producirali socialno anomijo
(brezzakonje) in tisto, kar spada zcaven: klikarstvo.
Klike hočejo reproducirati samo svoje pozicije in si zato' ne želijo
debat o družbeni strukturi. Njih ideologija je ideologija standarda in
množične družbe, ideologija anomične družbe obilja. Takšna usmeritev je
razumljiva, saj so z dobrinami saturirane in socialno dezorganizirane mno-
žice skladno dopolnilo klikarstvu in socialni anomiji. Problemi, ki nasta-
jajo v zvezi z integracijskimi procesi, se prikrivajo tako, da se »objekti-
virajo« v teoriji univerzalne integracije družbe z dobrinami: dobrine sti-
mulirajo, aktivirajo in angažirajo ljudi; dobrine omogočajo komuniciranje
in silijo v delovno ter porabniško integracijo. Čeprav ne moremo zanikati
pomembne integrativne funkcije dobrin, čeprav so dobrine kot spodbude
pomemben vezni člen med družbenimi vrednotami in družbeno dejav-
nostjo, pa je vendar tudi res, da so vrednostni sistemi in integrativni
modeli družbe glede na dobrine apriorne in neodvisne realitete. Zato
992
lahko rečemo, da proizvodnja in poraba dobrin ni ne vzrok ne zdravilo
socialnim protislovjem.
In Če se meritokracija kljub vsemu ne more odreči ideologiji dobrin,
standarda in porabe in jih ima za temeljne integrativne faktorje, se s
tem hote ali nehote zavzema za množično družbo, za amorfno socialno
prakso in za klikarsko samovoljo, ki je adekvatna vrhnja stavba socialne
anomi je.
Delovne organizacije in klike. Temeljni proces, ki so mu podvržene
vse delovne organizacije, je stopnjujoča se delitev dela. Ta ne vpliva samo
na organizacijo proizvodnje, temveč tudi na socialno organizacijo kolek-
tiva. S prehodom iz maloserijske v velikoserijsko ali avtomatizirano pro-
izvodnjo se spreminja struktura vodenja, odpravlja se nižji in včasih tudi
srednji vodstveni kader. Cim višja je delitev dela, tem tesnejše je sode-
lovanje med vodstvom in delavci: delavci se bolj zanimajo za delovno
problematiko in ekonomski položaj podjetja ter manj zgolj za svoje eko-
nomske in socialne probleme. Vodstva zgubljajo avtoritativno, neomejeno
in difuzno oblast; oblast se diferencira, lokalizira in funkcionalizira. Na-
mesto monolitne in vsesplošne avtoritete lastnika, direktorja ali kolegija
nastaja tako imenovana »oblast izvedencev«, za katero je značilna zelo
močna avtoriteta na zelo ozkem področju. Avtoriteta izvedencev se lega-
lizira s strokovno sposobnostjo in poslovno učinkovitostjo. Omejena je
na določeno vlogo in dopušča vzajemno kontrolo. Avtoriteta v tem pri-
meru ni več iracionalna, nepreverljiva in neomejena, zato ni družbeno
tako nevarno, da bi se osamosvojila v absolutno oblast, kot v drugih pri-
merih. Razvoj znanosti bo oblast izvedencev razširil, vendar jo bo tudi
močneje objektiviziral: čim več bo strokovnjakov, tem bolj bo magija
.«trokovnjaštva usihala, tem bolj stvaren in deloven odnos bo obstojal med
strokovnjakom in operatorjem.
Napredujoča delitev dela in splošni dvig kvalifikacijske strukture
ustvarjata vse večjo odprtost med temeljnima skupinama v delovni orga-
nizaciji: med vodstvom in delavstvom. Obe socialni skupini se vedno bolj
usmerjata v proizvodno in ekonomsko problematiko podjetja in zmanj-
šujeta medsebojne socialne napetosti. To še posebej velja za avtomati-
zirana podjetja, v katerih se opaža intenzivnejša delovna integriranost
obeh temeljnih socialnih skupin in tudi manjša socialna razdalja med
obema.
Odprtost med skupinama in njuna osredotočenost na delovno pro-
blematiko omogoča tudi postopno metamorfozo oblastniške strukture zno-
traj podjetja. Za to metamorfozo sta značilna predvsem dva momenta:
—	porast celotne količine kontrole in oblasti
—	togost sistema se zmanjšuje, komunikacije so večsmerne.
Oblast postaja torej hkrati bolj intenzivna in bolj dinamična. Prav
s tem se rešuje tudi ključni problem vseh delovnih organizacij, ki se glasi
nekako takole: kako prilagoditi socialno organizacijo kolektivov in struk-
turo oblasti novim ekonomskim in tehničnim okoliščinam, v katerih so
danes podjetja. Tehnične in ekonomske spremembe so namreč tako po-
goste, da je ohranjanje dosedanje webrovske ali tajloristične organizacije
6 Problemi
993
prav usodno za nadaljnji razvoj človeškega dela. Socialna organizacija in
struktura oblasti mora biti takšna, da ne preprečuje hitrih sprememb.
Zato ne more biti več govora o togi avtoritativni strukturi in čvrsti ni-
vojski hierarhiji, ki je bila primerna le za reprodukcijo enega in istega
proizvodnega ciklusa. (Ob večjih spremembah so podjetja propadala, danes
se nenehno spreminjajo.)
Hitre spremembe so mogoče le v tistih socialnih strukturah, ki dopu-
ščajo medsebojno vplivanje med sodelavci na istih in tudi na različnih
nivojih organizacije. Večsmerno komuniciranje in medsebojna kontrola
omogočata bolj dinamično in hkrati intenzivnejšo socialno dinamiko.
Tudi pri nas so izrazite tendence k metamorfozi oblastniške struk-
ture. Ugotovili smo, da raste težnja po poliarhični strukturi oblasti (ta
omogoča intenzivno vplivanje na dogajanje na vseh nivojih) vzporedno z
večjo delitvijo dela in višjo stopnjo delovne integracije. Ugotovili smo,
da si želijo poliarhično strukturo oblasti predvsem delavci iz tistih orga-
nizacijskih enot, kjer je delitev dela sorazmerno visoka.
Kljub željam delavcev in kljub samoupravljanju pa ostajajo oblast-
niške strukture v večini podjetij hierarhične in avtoritativne.
Pričakovali smo, da se bodo s samoupravno substrukturo bistveno
spremenile oblastniške strukture v delovnih organizacijah. Hierarhično
strukturo, ki se upravlja od zgoraj navzdol, naj bi korigirala reprezenta-
tivna struktura, ki delegira oblast in kontrolo od spodaj navzgor. Tako
naj bi postale komunikacije in kontrola obojesmerni in s tem tudi celotna
oblastniška struktura bolj demokratična. Ce bi bila pričakovanja izpol-
njena, bi morali z uvedbo samoupravljanja dobiti novo, bolj dinamično
in intenzivnejšo strukturo oblasti, torej prav takšno, kot jo sodobni
procesi dela zahtevajo.
Namesto pričakovane redistribucije oblasti pa smo dobili reproduk-
cijo hierarhije po samoupravni liniji. Celotni sistem samoupravljanja je
v večini delovnih organizacij potenciral hierarhični sistem s tem, ko je
ostal večidel posnetek vodstvene hierarhije. Vsa prizadevanja v nasprotno
smer so ostala brez vidnejšega uspeha.
Kct smo že omenili, je samoupravljanje povsem nepredvideno po-
vzročilo ilegalizacijo oblasti ter s tem preprečilo spontani proces demo-
kratizacije in funkcionalizacije vodenja. Z ilegalizacijo vodenja je odpadla
vodstvena disciplina, torej tudi tisto, kar v nedemokratičnih razmerah
oblast še dela znosno. Spričo takšnega stanja bi bila socialna homeo&taza
do kraja porušena, ko ne bi kot stabilizator stanja nastopala patriarhalna
kultura in revolucionarni egalitarizem. Ta dva elementa se spajata v tako
imenovani »humanizem« hegemonističnih skupin, ki je omogočil, da so
vodilne osebe kljub svoji absolutni hegemoniji ohranile vsaj nekaj čuta
za soljudi. Toda če je ta osebnostna dimenzija vodilnih ljudi za zdaj še
zavora absolutni samovolji in stabilizator v odnosih, ki se tkejo med
vodstvi in kolektivi, ni nikjer rečeno, da bo ta stabilizator deloval tudi
vnaprej. In kar je še pomembnejše: delavci niso zaradi humanizma vod-
stev nič manj odvisni od njih in nič manj ogroženi od njihove morebitne
samovolje.
994
Kadar je načeta oblastniška pozicija hegemonistične skupine, takrat
se sprosti vsa njena moč in z njo latentna logika obstoječih oblastniških
struktur. Kritični trenutki povzročijo izbruh tako fantastične samovolje
in uporabo tako skrajnih sredstev, da ob tem ne strmijo samo delavci,
temveč tudi avtorji teh dejanj.
Konfliktne situacije nas po svojem razburljivem nastanku, histe-
ričnem poteku in jalovem koncu opozarjajo, da je socialna organizacija
kolektivov zaostala in nerazvita. Seveda ima tudi ta pojav korenine v
preteklosti. Nekdanja revolucionarna skupina (oziroma celotno pcpuli-
stično gibanje) je bila zaradi temeljnega konflikta s sovražno skupino
bazično enotna in notranje nediferencirana. S tem ko je bila sovražna
skupina izločena, ni bila več potrebna nediferencirana enotnost. Še več:
nediferencirana enotnost mora povzročiti popolno inertnost ali pa navi-
dezen dinamizem družbenega dogajanja. Eno in drugo lahko opazujemo
povsod tam, kjer se še ohranja nediferencirana enotnost socialnih skupin.
Ce torej ni zunanjega sovražnika, ki bi dinamiziral družbeno dogajanje,
je za normalno metamorfozo družbe nujna notranja diferenciacija.
Integriranost delovnih kolektivov sloni na funkcionalni diferenciaciji
vlog in na heterogenih interesih, ki izhajajo iz različnih vlog. Ce hočemo
razliko med bojno in delovno grupo zaostriti do skrajnosti, lahko rečemo,
da je bila nediferencirana enotnost revolucionarne skupine pogoj za njeno
eksistenco, jedro njene moči in sredstvo njene zmage. Delovni kolektiv
pa takšna enotnost bistveno ovira pri rasti, onemogoča funkcionalno
diferenciacijo in ovira njegovo kontinuirano socialno metamorfozo.
Delovni kolektivi potrebujejo torej takšen tip enotnosti, ki omogoča
maksimalno notranjo diferenciacijo. Ta novi tip »enotnosti« ali bolje
integriranosti se pri nas oblikuje zelo počasi in zgolj spontano, ni pa še
dočakal institucialne realizacije. Diferencirana enotnost bo instituciali-
zirana šele tedaj, ko bomo spore reševali organizirano, ko bodo spori lega-
lizirani in se bodo lahko razpletali na institucialni ravni, ne pa nekako
pollegalno, kot se zdaj. Vse naše institucialne strukture še zdaj ne omo-
gočajo organizirane manifestacije in institucialnega uravnavanja sporov.
To velja tudi za samoupravljanje, ki je v celoti zamišljeno kot sistem brez-
konfliktne participacije in harmonične socialne integracije.
Medtem ko si na vse načine prizadevamo, da bi našo družbo demo-
kratizirali, sprejemamo z odporom opozorila, da v normalnem življenju
(torej tudi v delovnih organizacijah) ni mogoča brezkonfliktna partici-
pacija, še manj pa demokratična socialna organizacija, ki ni instituciali-
zirala spora. Še vedno nezaupljivo spremljamo ugotovitve sociologov, da
je v nebojnih skupinah izločitev sporov škodljiva in da se spori razre-
šujejo z njihovo legalizacijo; še vedno menimo, da je trditev, da dinami-
zacija socialnega dogajanja sloni na legalizaciji sporov, prazna sofistika
ali resnica, ki velja le za razredno družbo.
Kljub temu pa nas naše analize in naše vsakdanje izkušnje opozar-
jajo, da je sleherna aktivnejša skupina hkrati tudi bolj kritična in da je
kritika tako rekoč neogibna predhodnica dejavnosti. Prav tako lahko
995
opažamo, da povzročajo nelegalizirana nasprotja silovite napetosti, da se
kažejo prepozno in še takrat po navadi v obliki škandala ali divjega
sovraštva. Ker se spori ne sproščajo pravočasno, temveč dolgotrajno tlijo
pod navidezno harmonijo, nastaja sunkovita socialna dinamika: dolga
obdobja rutine trgajo občasne intenzivne krize, ki bolj sproščajo kot pa
razpletajo spore. Razplet je v večini primerov popačen z izločitvijo ene
skupine ali s kompromisom med skupinama.
Ze obravnavo nihanje socialne prakse med prisilo in stihijo je prav
tako povezano z resnico, da še nismo izoblikovali takšnih integrativnih
modelov, ki bi omogočali organizirano razpletanje sporov. Zveza med
nelegaliziranostjo sporov in omenjenim nihanjem družbene prakse nam
postane očitna takoj, ko se zamislimo nad strukturo stihije kot posebno
obliko socialne prakse. Za stihijo lahko trdimo, da ni ne po izviru ne po
posledicah »naraven« ali celo elementaren družbeni pojav, temveč je
posledica porušene socialne homeostaze. Nastaja tam, kjer je postavljeno
trajno nasilno neravnovesje med družbenimi skupinami, kjer so posebni
interesi skupine, plasti ali razreda regulator celotne družbene prakse.
Prav s tega vidika je razumljivo, da je stihija značilna za zgodnji kapi-
talizem, torej za obdobje, ko ne sindikat ne država še nista regulator
družbenega dogajanja. Z afirmacijo sindikata, ki uveljavlja interese delo-
jemalcev, in s krepitvijo države, ki vse bolj zastopa stališče kompromisnih
odnosov med sloji, pa prihaja do racionalizacije celotne družbe, do regu-
liranja trga delovne sile in tudi do reguliranja celotnega gospodarskega
življenja. Pri tem ima odločilno vlogo prav sindikat, ki je z uveljavitvijo
delovnih interesov pomagal ponovno postaviti socialno homeostazo, tako
da je stihijnost vse manj dominantna oblika socialne prakse.
Za našo družbeno prakso je značilno, da se procesi reekvilibradje
stihije prožijo z vrha in da v bazičnih plasteh družbenega dogajanja ni
regulatorjev, ki bi sproti uravnavali naključne procese. Ker v infra-
strukturi socialne prakse nimamo stabilizatorjev in regulatorjev, je nujno,
da se stihijna praksa od časa do časa zavre, cenzurira in modificira
z administrativno prisilo z vrha. Očitno je, da iz takšnega načina uprav-
ljanja izhajajo psihični šoki in gospodarska razsipnost.
Ciklično nihanje med stihijo in prisilo je v dobršni meri posle-
dica tega, da na osnovnem nivoju družbenega dogajanja nismo insti-
tucializirali sporov. Sleherna akcija, sleherna kampanja je na tem, da se
izrodi v pavšalizacijo izhodiščne zamisli, v absolutizacijo ene resnice, v
prevlado posebnih interesov, če ne naleti na protiakcijo, na odmev drugih
družbenih skupin. Šele možnost legalnega reagiranja na enostranosti, šele
odgovor na dejavnost vodilne skupine lahko postavi odgovorna razmerja
med različnimi družbenimi skupinami v podjetju. Če pa na bazičnem
nivoju družbenega dogajanja ni institucialno dana možnost reagiranja,
potem je nujno, da se stihija razrašča in da nikoli ne prehaja v sponta-
niteto. Prav zaradi nelegaliziranega nasprotovanja je stihija vedno ne-
varno surova in destruktivna. Njena nekonstruktivnost se kaže v tem,
da se sleherno nasprotovanje sprevrže v spore in izločitev enega od
nasprotnikov, nikoli se ne spremeni v konkurenco ali tekmovanje.
996
Seveda pa pri institucializaciji sporov ne gre za preprost formalno-
pravni ukrep, temveč za osnovna razmerja med družbenimi skupinami.
Slhema praksa ima svojega nosilca, tako tudi stihija. O značilnostih,
ki smo jih ugotovili za stihijnost, lahko rečemo, da se ujemajo s tistimi,
ki so značilne za klike. Gre za težnjo po absolutizaciji posebnih interesov,
za izključnost prakse, ki izvira iz partikularizma, za nestrpnost, ki ne
pozna nobenega dialoga in sporazuma, in za nasledek, ki sledi iz eksklu-
zivne naravne klike: ekskomunikacija sleherne nasprotne skupine. Težnja
po izločitvi nasprotne skupine razodeva kliko kot čisti oblastniški subjek-
tivizem. Medtem ko lahko neklikarska vodilna skupina najde na ekonom-
skem ali delovnem področju ustrezen medij za postopno razreševanje
nasprotij, pa reducira klika sleherni spor na prestižno-oblastniški boj in
s tem razodene svojo pravo naravo; ko reducira tehnične, organizacijske,
ekonomske in socialne probleme na problem prestiža in oblasti, razkrije
tudi to, da je njen edini resnični interes — želja po oblasti. Ce rešuje
tudi druge probleme, jih rešuje zato, ker si ob tem želi posredno utrditi
hegemonističen položaj. Razumljivo je potem, da je klika zelo občutljiva
za to, kdo ima pobudo, kdo načenja nove probleme in kdo nakazuje
izvirne rešitve. Ker ji ne gre za stvar kot tako, za dobro tehnologijo in
dobro organizacijo, temveč predvsem za prestiž, s katerim vzdržuje hege-
monijo, je razumljivo, da vidi v raznih novatorjih najhujše sovražnike.
V ospredju je vprašanje: kdo rešuje problem? šele potem pridejo na
vrsto druga vprašanja. Zato: gorje pametnemu, ki ni član klike. Ce se
posameznik ali skupina ne včlenita kot sredstveni element v opisani obred
reševanja problemov, ogrožata iniciativo in s tem tudi položaj klike. Spor,
ki sledi, v trenutku zgubi strokovni, delovni oziroma stvarni značaj in se
sprevrže v oblastniški spor, za katerega je značilna dilema: ti ali jaz!
Razplet tako zastavljenega spora je mogoč samo tako, da je nosilec pobude
likvidiran, problem sam pa deformirano konsumira klika. Izločitev naj-
dejavnejših in najzmožnejših ljudi iz kolektivov je zato nujen pojav pov-
sod tam, kjer vladajo klike.
Iz povedanega je očitno, da institucializacija spora ni mogoča že s
samo formalno organizacijsko spremembo, temveč šele z legalizacijo druž-
benih skupin, ki se v družbenem dogajanju porajajo, nimajo pa za zdaj
socialne realitete in vpliva na socialno dogajanje. Sele tedaj, ko se bo
npr. skupina kvalificiranih delavcev lahko s sindikatom integrirala v
realno družbeno plast, ki lahko vpliva na dogajanje v podjetju, šele tedaj,
ko se bodo lahko strokovnjaki po svojih strokovnih društvih bojevali za
uveljavitev strokovnih kriterijev v praksi in proti samovolji direktorjev,
šele takrat se bodo oblikovale iz nominalnih socio-ekonomskih skupin
realne družbene skupine, ki bodo lahko s svojim vplivom omejevale kli-
karstvo. V takšnih okoliščinah hegemonija vodilne skupine ne bo več
mogoča. Drugih socialnih skupin ne bo mogoče izločiti, zato bo vodilna
skupina prisiljena k pogajanju in pogodbenemu sodelovanju z njimi. Se-
veda bo s tem vodilna skupina zgubila možnost samovoljnega vladanja
in možnost nasilnega ter primitivnega izločanja vsega, kar ji nasprotuje.
Svojo avtoriteto bo sicer lahko vzdrževala, vendar jo bo morala vzdrže-
997
vati z resnično strokovno zmožnostjo in s poslovnimi uspehi. S tem bi
bil odstranjen tudi glavni vir delovnega in družbenega primitivizma v
naših delovnih organizacijah.
Brez teh sprememb je po mojem nemogoče modernizirati družbeni
proces dela. Ce se posamezne socioekonomske kategorije delavcev ne bodo
konstituirale kot realne družbene skupine, če ne bodo dobile neke količine
vpliva, ne bodo mogle vodstvenih skupin prisiliti k recipročnim obvez-
nostim in pogodbenemu sodelovanju. Ce bo ostal delovni kolektiv še vna-
prej vsota nemočnih posameznikov, potem ni verjetno, da se bo dosedanja
oblastniška struktura spreminjala, tudi v tistih primerih ne, kjer bi se
spori statutarno institucializirali.
Ce pa bi se kolektiv grupiral in organiziral v eno ali več vplivnih
skupin, bi se lahko spremenila tudi funkcija samoupravnih organov: iz
pomožnih organov vodilne skupine bi se spremenili v instrument »col-
lective bargaing«. Namesto transmisije bi opravljali funkcijo soočanja in
vsklajevanja nasprotnih interesov ter oblikovanja skupnih interesov.
Šele s takšno socialno kompozicijo kolektiva, v katerem ne bi imel
noben posameznik ali posamezna skupina hegemonističnega položaja, bi
bil odpravljen zastareli patriarhalni sistem oblasti. Šele z oblikovanjem
več vplivnih skupin v delovnem kolektivu bi prišlo do tega, da ne bi bila
več integrativna osnova hegemonistična grupa, temveč splošno veljaven
in za vse obvezen sistem, na podlagi katerega naj bi vplivne skupine
urejale medsebojne cdnose. Voljo hegemonistične skupine bi zamenjal
splošno veljavni sistem odnosov, ki temelji na občeobveznih načelih
delovanja.
Preraščanje anomične socialne situacije v strukturiran socialni sistem
je prvi pogoj »zakonitosti« in prvi pogoj doslednemu vezanju oblasti na
fukcijo oziroma vlogo. To pa pomeni zeleno luč za stabilizacijo delovnih
odnoeov, za dosledno realizacijo funkcij in za učinkovitost celotne orga-
nizacije dela. Delitve dela ne moremo učinkovito izvesti, če v podjetju še
vedno prveladuje patriarhalna struktura oblasti. Delitev dela je mogoče
realizirati, če se osebe v svoji dejavnosti podredijo vlogam, to pa lahko
dosežemo šele tedaj, ko je tudi sistem oblasti legaliziran, ko je oblast
vezana na delovno mesto in ne več na osebo. Ce oblastniške strukture
nismo legalizirali, lahko nastane popolno nasprotje med formalnim in
neformalnim sistemom oblasti, in tudi med formalno in neformalno orga-
nizacijo dela. Posledica tega je socialna anomija in delovna neučinkovitost
organizacije.
Neogibna posledica neubranosti med formalno in neformalno struk-
turo oblasti ter med formalno in neformalno organizacijo dela je tudi
neubranost med delovno, ekonomsko in socialno afirmacijo posameznika.
Globalna struktura organizacije je takšna, da že vnaprej onemogoča objek-
tivno napredovanje in objektivno delitev osebnih dohodkov. Poklicna
kariera je v takšnem sistemu bistveno omejena, ker ni mogoče stikanje
strokovne (delovne) afirmacije z ekonomsko in socialno afirmacijo. Po-
sledica takšne neubranosti pa je desintegrativno vedenje vseh tistih, ki
se hočejo uveljaviti s poklicno dejavnostjo. Kdor se želi ogniti sporom,
998
se mora odpovedati marsikaterim strokovnim ambicijam. Resignacija nad
poklicno kariero in vključitev ali vsaj prilagoditev hegemonistični skupini
je druga neogibna posledica v takšnih okoliščinah. Prav tu je tudi razlaga
za neučinkovitost strokovnjakov v naših podjetjih. Znano je namreč, da
se zelo težko uveljavljajo, kadar pa se, se manj ukvarjajo s svojo stroko
kot s splošnimi upravnimi in administrativnimi deli. Sicer pa je ta pojav
popolnoma v skladu s patriarhalno strukturo oblasti, ki sloni na prevladi
hegemonistične skupine. Hegemonistična skupina ne zaposli strokovnjaka
predvsem zato in samo zato, da bi opravljal svoje strokovno delo, temveč
predvsem zato, da je za fasado hegemonistični skupini, da ji s svojo
vključitvijo daje videz strokovnosti in ji s tem veča veljavo. Vključitev
strokovnjaka v hegemonistično skupino je tu neprimerno pomembnejša
zadeva kot njegova vključitev v delovni proces. Cisto naključje je, če se
strokovnjaku posreči oboje: kompromis s hegemonistično skupino in in-
tenzivno poklicno delo.
Klike so sovražne strokovnjakom, ki težijo k strokovni samostojnosti,
celo tedaj ko so člani klike večidel (bivši) strokovnjaki. Ta pojav omenjam
zato, da opozorim na fatalno reprodukcijo negativnih posledic, če v pod-
jetju obstaja klika in patriarhalni sistem O'blasti. Silovit nastop proti
strokovni samostojnosti je seveda razumljiv, zakaj samostojnost strokov-
njakov pomeni eo ipso porajanje »oblasti specialistov« in razkroj difuzne,
funkcionalno nediferencirane avtoritativne oblasti. Uveljavitev intelek-
tualnega dela v našem gospodarstvu potemtakem nikakor ne bo gladka in
harmonična, saj bo zahtevala redistribucijo oblasti v večini delovnih orga-
nizacij.
Obravnavana metamorfoza oblastniških struktur v delovnih organi-
zacijah pa ne bi omogočila samo uveljavitve intelektualnega dela, temveč
bi pomenila tudi bistven korak k socializaciji oblasti. S tako imenovano
legalizacijo in funkcionalizacijo oblastniške strukture, ki bi temeljila na
obstoju vplivnih skupin v kolektivu, bi se pcstopcma izoblikovala poliar-
hična struktura oblasti. Funkcionalizirana in parcializirana oblast bi od-
pravila monistični sistem kontrole. V tem pogledu fimkcionalizlrana oblast
ne preprečuje »decentralizacije« oblasti, temveč jo celo prëdpostavlja,
samo s to izjemo, da ne gre za načelen prenos odločanja in kontrole
navzdol, temveč za prenos, ki ga urejajo delovne potrebe. Pravzaprav
ne gre za decentralizacijo oblasti, temveč za odpravo nefunkcionalne kon-
centracije oblasti, torej za dekoncentracijo oblasti. Z dekoncentracijo
oblasti se širi krog ljudi, ki vplivajo na dogajanje v podjetju, širi se tudi
možnost učinkovite medsebojne kontrole, vse to pa pomeni tudi sociali-
zacijo oblasti. Poliarhična struktura oblasti, ki predvideva močan vpliv
vseh vplivnih skupin v podjetju, in s tem občuten porast celotne količine
kontrole, je torej perspektivna rešitev tako s funkcionalnega kot tudi s
socialnega vidika, saj dopušča možnost oblikovanja močno integrirane
in močno demokratizirane socialne prakse.
999
Družbena struktura in modeli družbene straliïikacije
stane Saksida
V sodobni družbeni teoriji nastopata dve temeljni skupini modelov
stratifikacije družbe. Marksistični modeli, ki temeljijo na teoriji dveh
osnovnih razredov in ostale teorije stratifikacije.
Temeljno izhodišče marksistične teorije je, da stratifikacija v lastnin-
ski družbi nastaja na osnovi lastnine proizvajalnih sredstev in da se
družba na tej osnovi deli v dva temeljna razreda: v lastnike proizvajalnih
sredstev in neposredne proizvajalce. Mimo teh dveh temeljnih razredov
ima konkretna družba, pač glede na obstoječo struktura in procese, še
druge razrödte in vrsto vmesnih slojev, in sicer:
—	slojev med razredi, in
—	slojev v okviru vsakega posameznega temeljnega razreda.
Oba temeljna razreda, sloji v razredih in med razredi so v osnovi,
toda ne vedno, nujno in strogo, hierarhično strukturirani.
Ker je lastninska družba zgrajena na protislovnosti interesov obeh
temeljnih razredov, mora razred lastnikov proizvajalnih sredstev zgraiditi
in razvijati sistem, ki omejuje uveljavljanje interesov neposrednih proiz-
vajalcev. Ta sistem je institucionaliziran v državi. Njuni organi in insti-
tucije zagotavljajo razredu lastnikov v lastninski družbi možnost, da izko-
rišča neposredne proizvajalce, tj. možnost, da si prisvaja njihovo prese;žno
delo.
Politična moč, možnost vladanja nad neposrednimi proizvajalci in dru-^
gimi sloji je atribut, ki daje razredu izkoriščevalcev vlogo vladajočega
razreda.
Prisvajanje presežnega dela ustvarja nadaljnjo diferenciacijo med
temeljnima razredoma. Neposredni proizvajalec v lastninskem sistemu
lahko, kot pravimo, z delom svojih rok, preživlja samo sebe in svojo dru-
žino, ali drugače, svojo delovno silo lahko prodaja za ceno, ki dovoljuje
zgolj vzdrževanje in reprodukcijo njegove delovne sile. Na drugi strani
pa prisvajanje presežnega dela omogoča razredu lastnikov, da poleg aku-
mulacije kapitala, kar je pač njegova temeljna družbena funkcija, pove-
čuje tudi svojo osebno potrošnjo, visoko nad nivo osebne potrošnje raz-
1000
reda neposrednih proizvajalcev in drugih slojev. Povečuje pa na račun
prisvajanja presežnega dela neposrednih proizvajalcev tudi družbeno po-
trošnjo. To je: omogoča vzdrževanje socialnih plasti, ki služijo neproduk-
tivnim namenom: državne uprave, duhovništva, umetnosti, znanosti (v
njeni pred tehnični fazi!) itd. Povedano drugače: razred neposrednih pro-
izvajalcev lahko zadovoljuje samo svoje eksistenčne, razred lastnikov pro-
izvajalnih sredstev pa tudi svoje nadeksistenčne potrebe. Hkrati pa last-
niki po svojem položaju v delitvi dela: upravljanju proizvodnje in delitve,
omogočajo tudi vzdrževanje tistih institucij, ki skrbijo za vzdrževanje
obstoječe situacije in za integriranost družbe.
In končno: različni družbeni položaj, funkcije in vloga teh dveh raz-
redov ter zlasti njun medsebojni odnos izkoriščanih in izkoriščevalcev,
vladanih in vladajočih ter proizvajalcev ter potrošnikov, poraja v teh
dveh razredih različno vsebino njune družbene zavesti, zlasti še v moralni
sferi, na področju moralnega vrednotenja. Razred lastnikov gradi sistem
vrednot, ki izvirajo iz njegovih osnovnih interesov in služijo integraciji
družbe na osnovi vrednostnih norm vladajočega razreda. Ti vrednostni
sistemi temeljijo na postavki utrjevanja obstoječega. Zato kodificirajo
utrjene odnose med razredi, jih utemeljujejo z religijo, razvijajo moralne
norme, obrnjene v preteklost, verificirajo in beatificirajo obstoječe stebre
družbene nespremenljivosti: družino, religijo, včasih nacijo itd. Posamez-
nike vrednotijo po tradiciji, po obsegu lastnine ali obsegu moči. Samo
v začetkih posameznih družbenih dob se pozitivno vrednotijo osebne kva-
litete posameznikov.
Družbena zavest izkoriščanih razredov sloni na nasprotnih postavkah.
Po Marxu razred »po-sebi« postane »razred za-sebe«, se zave samega sebe
šele, ko se zave, da je izkoriščan in ko sprevidi, da je obstoječi družbeni
red in obstoječi vladajoči razred njegov temeljni sovražnik. Pozitivni
pol v tem vrednostnem sistemu temelji seveda na osnovni lastni dejav-
nosti delavca: na njegovem osebnem delu ter na intelektualnih in fizičnih
lastnostih, ki delo omogočajo in izboljšujejo produkte. Zavest o tem, da
delavec vzdržuje družbo, je skupno z zavestjo o skupnih interesih celot-
nega delavskega razreda in o nujnosti združene akcije proti obstoječemu
družbenemu sistemu temelj vrednostnega sistema proletariata.
Da bi skrajšali ponazoritev, smo se dotaknili predvsem družbene za-
vesti delavskega razreda v kapitalistični družbi.
Ta zelo kratki pregled Marxovih osnovnih stališč glede socialne stra-
tifikacije in poznanja vsaj osnov njegove teorije, ki ga predpostavljamo,
kaže dvoje temeljnih gledišč njegove analize:
—	grupiranje družbe v dve protislovni skupini, ki ju v kapitalistični
družbi imenujemo proletariat in buržoazija. Obstoju vsake teh dveh
skupin je pogoj obstoju druge: ni proletariata brez buržoazije, in narobe.
Vsaka od skupin je na nasprotnih polih kontinuumov različnih dimenzij;
lastnine, politične moči, potrošnje oziroma zadovoljevanja potreb. Zato si
vsaka ustvarja svoj sistem vrednotenja.
—	temeljni skupini sta torej v protislovnem odnosu. Razrešitev pro-
tislovja je po Marxu nujna, toda mogoča samo, če proletariat odpravi te-
1001
meljna nasprotja v vseh relevantnih dimenzijah tako, da prevzame oblast,
vzame buržoaziji proizvajalna sredstva, omogoči razdelitev dohodka in s
tem potrošnjo, zadovoljevanje potreb glede na delovni prispevek posa-
meznika. Torej tako, da odpravi nasprotja s tem, da odpravi temeljna raz-
reda in razredno družbo sploh.
Ta del Marxove in Engelsove teorije sprememb v stratifikacijski in ce-
lotni družbeni strukturi je izveden iz analize obstoječih družbenih struk-
tur in je usmerjen v prihodnost. Je tako splošno znan in bil je tolikokrat
ponovljen, da je zameglil drugo, nič manj pomembno smer njune analize.
Bistvena sestava marksistične analitske metode je analiza manj razvitega
sistema z vidikov razvitega. Ali, kot je zapisal Marx: anatomijo opice je
mogoče razumeti šele z vidika anatomije človeka. Torej je treba njegovo
razdelitev družbe v dva temeljna razreda preučevati ne le kot analizo
danega stanja, temveč kot projekcijo z vidikov prihodnosti, kot projekcijo
iz predpostavljene, prihodnje stvarnosti »nazaj«.
To metodo analize uporablja marksizem vsaj v dveh zvezah in v dveh
oblikah. Najprej, ko razvija teorijo družbenega razvoja kot zgodovino pro-
izvajalnih sil, ki jo predpostavlja v njeni celovitosti, ne pa kot raziskano
in razvito v zgodovinski znanosti. V tej celoti historičnega razvoja člo-
veške družbe vidita Marx in Engels tri temeljne razvojne stopnje člo-
veštva: prakomunizem, njegovo negacijo, lastninsko družbo, ki se deli v
različne dobe glede na načine proizvodnje, in pa brezrazredno družbo, ki
se razvije kot negacije lastnine, to je kot negacije negacije.
Naj omenimo še, da je celovitost tega sistema povod, da Marx in
Engels vztrajata pri obstoju »prakomunizma«, začetne stopnje, ki je prvi
člen triade: skupna produkcija in skupna potrošnja, toda brez razvite
delitve dela, torej enakost na nerazviti stopnji, ob zadovoljevanju zgolj
eksistenčnih potreb, ob nerazvitih zmožnostih človeka in ob rudimentar-
nih formah družbene zavesti. Na drugi razvojni stopnji je delitev dela,
razvijanje produkcije in menjave, družbena neenakost, nadaljnji razvoj
proizvajalnih sredtetev in skupno z vsem tem razvijanje človekovih zmož-
nosti, zadovoljevanje potreb na višji »človeški« stopnji za manjšino
družbe, razvijanje form družbene zavesti in ustvarjanje pogojev za tretjo
stopnjo razvoja, za enakopravnost ljudi na človeški stopnji razvoja, za
družbo, ki bo vsakemu posamezniku zagotovila to, kar imajo v razredni
družbi samo lastniki. S tega vidika celotne človeške zgodovine definirata
Marx in Engels tudi družbeno stratifikacijo. In s tega vidika ugotavljata
seveda v družbi dva temeljna razreda. Ta opredelitev družbene stratifika-
cije tudi ne temelji na dejanskih kvantitativnih razmerjih med družbe-
nimi plastmi. Marx sam je postopno redukcijo družbe na dva temeljna
razreda predpostavljal in sicer ob analizi takrat že razvitega angleškega
kapitalizma, sklepajoč, da se mora družba postopno polarizirati in da bo
srednji razred razpadel. Dejanski kvantitativni odnosi pa kažejo, da je
bilo na primer v Ameriki leta 1880 okoli 80 % prebivalstva lastnikov pro-
izvajalnih sredstev in istočasno proizvajalcev. V »razrednih bojih v Fran-
ciji« ugotavlja Marx, da sestavljajo večino francoskega prebivalstva okrog
1848 malomeščani in kmetje.
1002
In tu temelji druga stran Marxove in Engelsove analize družbene
stratifikacije. Marx definira delavski razred z vidika vloge, ki jo ima ta
razred v procesu razkrajanja zadnjega člena lastninske družbe, ko začne
lastninska družba negirati samo sebe. V nekaterih svojih anaalizah Marx
in zlasti Engels popolnoma zavestno poenostavlja celotni model družbene
strukture in ga redefinira z vidika usmerjenosti akcije.
Socialna stratifikacija v sodobnih socioloških
teorijah
Na tem mestu je nemogoče podati tudi kratek pregled polpreteklih
in sodobnih stratifikacijskih teorij, bodisi v njihovem historičnem razvoju
ali v sistematskem prerezu. Zato se nujno omejujemo samo na njihove
skupne poteze. Tak način obravnavanja je skrajnje pomanjkljiv, a ima
svojo prednost: če obravnavamo vodilne teorije kot celoto in prezremo
generalizacije in absolutizacije v vsaki posamezni teoriji, laže ugotavljamo
zveze med teorijo in stvarno situacijo. Teorije postanejo, gledana v celoti,
smiselne. Ce pa se omejimo na primerjavo med njimi samimi in ugotavlja-
nje razlik med njim, se nam lahko zgodi, da ne bomo mogli ugotoviti smi-
selnih zvez in bomo tako odkrivali popolno subjektivistično zmedo.
Vsem pomembnejšim teorijam stratifikacije od začetka 20. stoletja
naprej je pač skupna razdelitev družbe v strata po kriterijih, ki so pri
vsaki teoriji različni: glede na imetje, višino dohodka, vir dohodka, poklic,
družbeni status, potrošnjo, življenjski cilj, prebivališče, celó starost in
spol, itd. Dalje proučujejo te teorije stvarne in možne prehode od strate
do strate, iz nižjih v višje in narobe — vertikalno-socialno mobilnost,
usmerjeno navzgor in navzdol, kot imenujemo ta proces. Proces sam
poteka lahko v istih ali v različnih generacijah in glede na to pravimo, da
imamo opraviti z intra ali intergeneracijsko socialno mobilnostjo. Tako
prva kot druga lahko potekata po različnih kanalih. Socialna mobilnost
ima lahko razne vzroke in učinke. Del sodobnih teorij se ukvarja s prvimi,
z drugimi ali z oboji. Ustavimo se pri vsakem od teh členov teorij stra-
tifikacije.
Osnovne razlike med teorijami so kriteriji, ki jih uporabljajo za de-
litev prebivalstva v strata. Še največ teorij deli prebivalstvo glede na
udeležbo v delitvi nacionalnega dohodka, uporabljajoč pri tem kriterije
premoženja, dohodka in vira dohodka. S premoženjem mislimo akumuli-
rano osebno lastnino —■ podedovano ali pridobljeno z lastno ekonomsko
dejavnostjo, osebni dohodek sestavljajo vsa izplačila na osnovi dela ali
iz drugih virov: naložbe, obresti iz posojil, rente, dividende itd.
V nekaterih teorijah in modelih se uporablja kot stratifikacijski kri-
terij delitev dela, to je poklic in delovno mesto, v drugih izobrazba. Ker
pa so izobrazba, poklic in delovno mesto v konkretnem družbenem siste-
mu navadno zelo tesno povezani, se v praksi, v empiričnih raziskavah, vsi
trije kriteriji združujejo v različne lestvice socialnih gradacij. Praktično
jih skoraj vedno lahko izrazimo z višino dohodka.
1003
Ena od pomembnih klasifikacij v tem okviru je klasifikacija glede
na fizično in nefizično delo, znana v sociološkem žargonu kot white-collar
in blue-collar, kot klasifikacija po belih in modrih ovratnikih.
Modeli in teorije, ki uporabljajo gornje klasifikacije, delijo prebival-
stvo po hierarhično razporejenih stopnjah, od najnižjih do najvišjih, pač
glede na uporabljeni kriterij: po dohodku, izobrazbi, po klasificiranosti
dela, ki ga posameznik opravlja.	.
Nadaljnja pomembna skupina kriterijev so kriteriji, ki delijo prebi-
valstva glede na stopnjo politične moči, ki jo ima sloj ali posameznik.
Začetne delitve na tej oisnovi so bile dihotomne: vladajoči — vladani.
Kasnejše in verjetne pomembnejše pa so delitve, ki stratificirajo prebi-
valstvo v nosilce moči v različnih okoljih, v individue brez politične moči
in v tako imenovane intermediator je, posrednike med prvimi in drugimi.
Tem kriterijem stratifikacije prebivalstva, ki izvirajo iz stvarnega druž-
benega dogajanja in se uporabljajo že toliko časa, da bi jih lahko imeno-
vali »klasični«, se v zadnjem času pridružuje nov kriterij: potrošnja kot
samostojen faktor stratifikacije. Potrošnja se je do nedavnega obravna-
vala v izključni odvisnosti od dlohodka. Toda množična produkcija, z njo
nizke cene, sistem dolgoročnih odplačil, dinamika naraščanja osebnih do-
hodkov na eni in inflacijske tendence na drugi strani, povzročajo — kot
vse kaže — postopno ločevanje dimenzij potrošnje od višine osebnega do-
hodka. Potrošnja postaja vse bolj odvisna od starosti potrošnika, od živ-
Ijenskega ciklusa, od posebnih zahtev poklica in celò osebnostnih potez. Ni
izključeno, da se v resnici postopno diferencira v samostojni kriterij
stratifikacije prebivalstva. Nekateri avtorji menijo, da je potrošnja samo
del splošnejšega kriterija stratifikacije — življenjskega stila. Življenjski
stil je bil že Maksu Webru kriterij za stratifikacijo stanov v okviru raz-
redov, Vehlen pa je po življenjskem stilu razlikoval produkcijski razred
od »brezdelnega razreda« — če lahko tako prevedem Veblenom termin
»leisure dass«. Ce se življenjski cilj uporablja kot stratifikacijski kriterij,
navadno vključuje vzorce izrabe časa, potrošnje in celotnega vedenja, ter
se prebivalstvo po teh kriterijih deli v strate.
Življenjski stil je neke vrste prehod med kriteriji stratifikadje, ki te-
meljijo na objektivni družbeni situadji, in kriteriji, ki se oblikujejo ob
zavestnem zaznavanju te situacije. Za del teoretikov in raziskovalcev je
osnova za stratifikacijo prebivalstva pripisovanje določenega družbenega
statusa posameznikom in predvsem mestu, ki ga zasedajo v družbi. Pri
tem jim pomeni družbeni status vrednostno oceno posameznika glede na
njegovo družbeno vlogo, to je glede na mesto, ki ga posameznik zavzema
pri delu in v zasebnem življenju, pomembnost dela, ki ga opravlja, in
ugled, ki ga uživa.
Izrazi, s katerimi se opredeljuje mesto posameznika v družbi, so veli-
kokrat isti kot izrazi, uporabljeni v modelih stratifikadje po dohodku,
premoženju, potrošnji: gornji, srednji, spodnji razred; včasih z bolj ali
manj razvejenimi nadaljnjimi delitvami: gornji gornji, spodnji gornji,
gornji srednji, spodnji srednji itd. Čeprav so izrazi v obeh teoretskih
sistemih isti, izražajo različne vrste kriterijev: stratifikadje po dohodku,
1004
premoženju in podobnem temeljijo na objektivno merljivih indikatorjih,
stratifikacije po statusni dejitvi pa na vrednostnih sodbah in drugačnih
ocenah, uporabljenih pri posamezniku.
Nadaljnja skupna poteza stratifikacijskih teorij je raziskovanje »for-
me« stratifikacije. Forma v tem smislu pomeni številčne odnose med sfra-
tami, količinska razmerja, v katerih je populacija razdeljena v stratah.
Ime izvira iz različnih geometrijskih oblik, ki so jih posamezni razisko-
valci ugotavljali v razslojeni družbi. Morda je najbolj znana piramidna
forma stratifikacije po dohodku. Horizontalni presek piramide predstav-
ljajo plasti prebivalstva, njena višina pa višino dohodkov plasti. Spodnje
plasti piramide predstavljajo slabo plačane množice nekvalificiranih de-
lavcev, od te osnove naprej se piramida vedno bolj oži, število prebival-
stva je v vsaki naslednji plasti manjše, dohodki pa se višajo, vse do vrha,
ki ga zaseda zelo majhno število ljudi z zelo visokimi dohodki. Razisko-
vanja v zadnjih letih so pokazala, da ta zdravo-razumska predstava o so-
cialni strtificiranosti glede na dohodek že zdavnaj ne drži več in da ni
držala niti v času svojega nastanka. Količinski odnos med sfratami se se-
veda v teorijah razlikuje, kot se razlikuje uporabljeni kriteriji. Vendar
pa obstoji skupna karakteristika vseh teh stratifikacij: grupacije prebi-
valstva na določenih mestih katerekoli lestvice. Glede na to lastnost je
postavil Ossowski 4 kriterije za ugotavljanje forme socialne stratifikacije.
Ossowski sodi, da so razlike med socialnimi stratami (imenuje jih razredi)
tem večje:
—	čim širši je razpon med socialnimi neenakostmi različnih razredov,
—	čim majši je razpon med socialnimi neenakostmi v okviru vsa-
kega razreda,
—	čim manjše je število razredov,
—	čim večja je socialna razdalja med najvišjim statusom najnižjega
razreda in najnižjim statusom razreda, ki mu na lestvici neposredno sledi.
Zadnja karasteristika je sicer posledica gornjih treh, a ima svoj samo-
stojni pomen.
Pomembnost te razporeditve, kakor že bi se zdela komu na prvi po-
gled trivialna, je v njeni večdimenzionalni uporabljivosti. Tako npr.: ob
istem številu razredov bodo nastajali ostrejši konflikti, če so med posa-
meznimi razredi velike razlike in če ni prehodnih »stopnic« med razredi
(v tem je namreč pomen drugega pogoja, razlik med socialnimi stratami).
Prav tako bodo ob istih temeljnih razlikah konflikti močnejši v tisti druž-
bi, ki ima majhno število slojev ali samo dva temeljna razreda, ki se pola-
rizirala na skrajnih polih kontinuuma. Poslednji pogoj — socialna distan-
ca med najnižjim razredom in razredom, ki mu sledi, pa je pomemben
zato, ker je najnižji razred navadno eden glavnih »energetskih rezervoar-
jev« vsake revolucije, ne glede na to, kdo revolucijo vodi. Cim višji je jez
med to eksplozivno energijo in ostalim delom družbe, tem intenzivnejši
so izbruhi zajezene energije, ali drugače — tem ostrejši so konflikti.
Druga pomembna sestavina stratifikacijskih teorije je pojem verti-
kalne socialne mobilnosti, ki smo ga že v začetku opredelili kot prehod iz
strate v strato. Proces socialne mobilnosti je sicer tudi horizontalno
1005
usmerjen, toda tu se bomo omejili na vertikalno mobilnost. Omenili smo
že, da se procesi vertikalne mobilnosti razlikujejo po vzrokih, smeri, in-
tenziteti, po »kanalih« in po tem, ali nastopajo v isti ali v različnih ge-
neracijah. Vsebina, potek in pomen vseh teh procesov so odvisni od tega,
v kateri dimenziji poteka socialna mobilnost; zato se seveda tudi vsebina
pojma spreminja glede na kriterije stratifikadje. Vendar je obča vsebina
tega pojma premik iz strate, ki je določena po dohodku, viru dohodka,
socialnem pomenu, ki ga družba pripisuje poklicu ali statusu, v drugo
strato. Pri tem je seveda pomembno:
—	ali sploh obstaja možnost premika iz strate v strato. V tem pogle-
du ločimo med popolnoma statičnim, zaprtim družbenim sistemom — na-
vadno ga reprezentiramo z indijskimi kastami (čeprav celo tu obstoji so-
cialna mobilnost) — in vsaj deklarativno dinamičnim odprtim, mobilnim
družbenim sistemom v sodobnih industrijskih družbah, bodisi kapitalistič-
nih ali nekapitalističnih.
—	kolikšen del pripadnikov kake strate se »preseli« v višjo ali nižjo
strato, torej, kakšen je delež, proporc mobilnih proti nemobilnim;
—	kakšne so ovire, ki preprečujejo skupinam ali posamezniku, da bi
se premaknil iz nižje v višjo strato (ovire v nasprotni smeri navadno niso
pomembne).
—	kaj omogoča skupinam ali posameznikom prehod iz nižje v višjo
strato; njihova lastna dejavnost, depopulacijski procesi v višjih stratah,
vzgoja, ženitev itd. ali pa totalna »restratifikacija družbe« — revolucija;
—	In končno eno temeljnih vprašanj: kako vplivajo procesi socialne
mobilnosti na družbo kot celoto. Tu zastopajo avtorji zelo različna sta-
lišča, ki pa se vendar polarizirajo v dveh smereh: socialna mobilnost potr-
juje in utrjuje razredno družbo, in nasprotno stališče, ki pravi, da socialna
mobilnost postopno odpravlja razredno družbo.
To je zelo splošen, skrajšan in nepopoln oris temeljnih skupnih potez
stratifikacijskih teorij. Upam pa, da bi bilo mogoče iz tega orisa marksi-
stične teorije razredov in sodobnih stratifikacijskih teorij izluščiti neka-
tere bistvene razlike med njima.
Marxova, Engelsova in kasneje Leninova teorija razredov temelji na:
—	ekonomski in družbeni polarizaciji družbe, iz katere izvira proti-
slovnost dveh temeljnih razredov, se pravi njuno medsebojno pogojevanje
in istočasno izključevanje, ki ga je mogoče končno razrešiti v revoluciji.
Prebivalstvo se tako polarizira na temelju osnovnih dimenzij: lastnine
proizvajalnih sredstev, oblasti, potrošnje in vrednotenja. Med posamez-
nimi dimenzijami nastaja in se krepi pozitivna interakcija, to je vsaka di-
menzija »podpira« drugo v procesu diferendacije, in sicer tako, da imamo
v vsakem naslednjem časovnem momentu opraviti z vedno bolj homo-
genima družbenima skupinama. Srednji razredi in sloji v razredih na
osnovi tega polarizacijskega procesa izginjajo. Razširitev iz te situacije je
socialistična revolucija. In teorija kot celota je izvedena iz nujnosti revo-
lucionarne akcije delavskega razreda: družbene strukture so definirane
z vidikov ciljev, ki jih mora revoludja doseči, in z vidika smiselne akcije
za dosego teh ciljev.
1006
Stratifikacijske teorije pa nsprotno tej orientacija poudarjajo večdi-
menzionalnoist družbene stratifikacije in razpršitev celotnega prebivalstva
vzdolž vsake cd štirih temeljnih dimenzij: dohodka, oblasti, potrošnje in
vrednotenja. Mimo' teh temeljnih dimenzij stratifikacije vpeljujejo razne
teorije še druge dimenzije, so pa manj pomembne in jih je v osnovi mo-
goče reducirati na gornje štiri.
Morda je še najpomembnejši vir dohoidka in rasa; zadnja zlasti za
družbene sisteme, kjer obstoji rasna diskriminacija.
Tako imamo v osnovi opraviti z dvojno diferenciacijo prebivalstva:
diferenciacijo glede na dimenzije in diferenciacijo vzdolž dimenzij. Raz-
lične stratifikacijske teorije navadno absolutizirajo posamezne dimenzije.
Ce pa obravnavamo posamezne dimenzije kot celoto, pridemo nujno do
sklepa, da nastajajo v različnih fazah družbenega razvoja različni odnosi
v okviru dimenzij in med dimenzijami, se pravi, družba se glede na eko-
nomske in politične procese različno diferencira.
Konflikt med temeljnima razredoma je v večini stratifikacijskih teo-
rij nadomeščen s procesom socialne mobilnosti. Priznavanje socialne mo-
bilnosti koit enega temeljnih procesov oblikovanja družbene strukture
namreč nujno predpostavlja obstoj slojev ali razredov in možnosti prehoda
iz razreda v razred, iz sloja v sloj, ne pa njihove totalne negacije. To sta-
lišče je tudi v tesni zvezi z Marxovo opredelitvijo srednjih razredov. Po
Marxu srednji razredi, malomeščani, razpadajo, torej obstaja zanje proces
socialne mobilnosti, ki je za velikansko večino individuov usmerjen »na-
vzdol«; stratifikacijske teorije pa večinoma ugotavljajo, da vzpenjajoči se
del populacije v socialnih stratah presega število »padcev«. SamO' del
teorij, ki operira z majhnim številom slojev (npr. fizični, nefizični delavci),
ugotavlja relativno stabilnost v razmerjih prehodov iz strate v strato,
toda ne diferenciacije. Za razumevanje nadaljnjega razpravljanja je po-
trebno dodati še eno od karakteristik, ki nujno sledi, ' če analiziramo
družbo z vidika stratifikacijskih teorij. Temeljne dimenzije stratifikacije
nastopajo v njih kot relativno funkcionalno avtonomne. To pomeni: vsaka
dimenzija se razvija v zvezi in v soodvisnosti od razvoja druge dim.enzije.
Tako npr. si ne moremo zamisliti razvoja dimenzije potrošnje brez zveze
z zviševanjem ali zniževanjem dohodka. Toda vsaka dimenzija se razvija
tudi samostojno, ne le v zvezi z drugo. Se pravi — potrošniška stratifi-
kacija prebivalstva ima tudi sama svojo zakonitost, zato potrošnje ni mo-
goče razložiti v celoti in »brez ostanka« zgolj z višino dohodka. Ce sprej-
memo to postavko, bomo verjetno prišli do sklepa, da se dimenzije vedno
bolj oddaljujejo druga od druge, če ostajajo te okoliščine nespremenjene.
Z drugimi besedami, v relativno nekonfliktnih razdobjih se družba dife-
rencira vsaj v eni smeri: večajo se razlike med dimenzijami.
Marksistična teorija o razredih je nastala pred nekako sto leti, ob
analizi kapitalizma svobodne konkurence, in se je razvila brez večjih
temeljnih sprememb v Leninovih delih. Po tem razdobju ni doživela
kakšnih zelo bistvenih vsebinskih sprememb — če odštejemo njeno dog-
matiziranje. Današnje stratifikacijske teorije so se začele razvijati z We-
brovo sociologijo, toda svoj pravi razcvet so doživele v dveh obdobjih:
1007
med svetovnima vojnama in zlasti po drugi. Marksistična teorija temelji
na revoluciji, na kvalitativni, po potrebi nasilni, toda totalni spremembi
socialne stratifikadje. Ta totalna sprememba pomeni razbitje obstoječih
okvirov družbene razslojenosti, oprte na izkoriščanje in zamenjavo teh
temeljev z razslojitvijo ljudi glede na njihove resnične zmožnosti in glede
na njihov objektivni prispevek v produkcijskem procesu in družbenem
razvoju. Skoraj vse stratifikacijske teorije temeljijo na priznanju raz-
slojenosti družbe kot dejstvu in priznavajo vertikalno socialno mobilnost
kot »naravni proces« restratifikacije po dejavnosti posameznikov ali sku-
pin, toda ob obstoju in ohranitvi temeljnih okvirov stratifikadje.
Dva sklepa sta torej popolnoma neogibna:
—	stratifikacijske teorije sodobne sociologije so nastale kasneje, v
današnjem času. Marxove segajo sto in več let nazaj. Marx se je namreč
opiral na druge avtorje in sam ugotavljal, da ni odkril razredov.
—	Marksistična teorija o razredih temelji na revoluciji, je zrasla iz
interesov delavskega razreda in je teorija realizacije teh interesov. Strati-
fikacijske teorije temeljijo na priznanju obstoječe situacije in so torej
zrasle iz interesov slojev in razredov, ki so usmerjeni v ohranitev obsto-
ječega stanja. Je torej vzrok razlikam med teorijama časovna distanca
in resnična sprememba družbene strukture v sto letih ali razredni inte-
resi? Verjetno oboje.
Današnja družba in družbena strata
V sto letih, ki so pretekla od začetkov Marove teorije razredov do da-
našnjih stratifikacijskih teorij se je družbena struktura bistveno spreme-
nila. Samo kratko se bomo dotaknili vzrokov teh sprememb. So namreč
znani in obnoviU jih bomo samo zato, da jih vključimo v razlage, ki zade-
vajo socialno stratifikacijo.
Postopno nastajanje in razvijanje svetovne menjave je — ob isto-
časnem obstoju kolonij v začetku in njihovem postopnem osamosvajanju,
zlasti po drugi svetovni vojni — poenotilo svet in ga razdelilo v razvite
in nerazvite države. Razvite države, z višjo stopnjo produktivnosti dela,
si v procesu menjave blaga nujno prisvajajo del presežnega dela neraz-
vitih. Ker imajo mimo tega tudi kot celota višjo organsko sestavo kapitala,
razvite proizvajalne sile, med katerimi postaja vedno pomembnejše
»znanje in strokovna izkušenost«, je tempo njihovega razvoja hitrejši od
tempa razvoja nerazvitih. Razlike med poloma se torej večajo, s tem pa
tudi proporcionalno delež presežnega dela, ki si ga prisvajajo razvite
države. Temeljni konflikt med razredoma v vsaki posamezni deželi, ki
sta ga opisovala in analizirala Marx in Engels, se je torej prenesel iz nacio-
nalnih v svetovne okvire, odnos med izkoriščevalskim in izkoriščanim
razredom je prerasel meje posameznih držav in postal svetovni konflikt.
In znotraj polov so seveda ostali ločeni odnosi med deli družbene struk-
ture, ki se bistveno razločujejo po tem, kateremu delu pripada dežela:
razvitemu ali nerazvitemu.
1008
v razvitih deželah je prisvajanje presežnega dela nerazvitih skupno
z zviševanjem produktivnosti porodilo položaj, ko razvoj proizvajalnih sil
ni več mogoč, če potrošnja proizvedenega blaga na notranjem trgu ne
narašča. Zato je nujno potrebno, da se del nacionalnega dohodka pre-
usmeri iz proizvodnje v potrošnjo, osebno ali družbeno. Preusmeritev je
mogoče izpeljati samo z različnimi oblikami omejevanja zasebne lastnine
proizvajalnih sredstev. To pa pomeni tudi, da je treba vpeljati in institu-
cionalizirati sistem omejevanja, prisiljevanja zasebnih lastnikov, da dela
svojih dobičkov ne uporabijo »normalno«, za razširjeno reprodukcijo. Z
naraščanjem institucij, s komplicirano organizacijo državne uprave, z
naraščajočo kompleksno diiferenciacijo družbe postaja tudi popolnoma ne-
mogoče zgolj osebno, nenačrtno preusmerjanje dobička in proizvodnje v
potrošnjo. Ta preusmeritev, razmerja, ki naj se uporabijo v eni in drugi
smeri, se določa vedno bolj urejeno, postopno tudi načrtno.
Omejevanje interesov zasebnih lastnikov, omejevanje interesov ne-
posrednih proizvajalcev in drugih plasti prebivalstva — ta fukcija države
v klasični razredni družbi ostaja tudi v moderni, in vedino bolj načrtno
urejanje na novo nastalih razmerij in odnosov je mogoče v lastninski
družbi samo s krepitvijo moči države. Tudi če lastninska družba s temi
ukrepi v osnovi negira svojo naravo ali bolje: zaradi tega.
Skupno s spremembami v ekonomski strukturi se spreminjajo tudi
družbene strukture. Spreminja se njihov celotni institucionalni okvir,
forme družbene kontrole, smer usmeritve družbene kontrole itd. Toda tu
bomo kratko opozorili samo na spremembe v družbeni stratificiranosti.
Industrijska produkcija je v glavnem izpodrinila maloproizvajalsko.
Produktivnost v industriji se je lahko povečala samo z naraščajočo de-
litvijo dela. Notranja diferenciacija delovnih procesov v industriji, njihova
razdrobitev je tako ustvarila tisoče novih delovnih mest. Zaradi ločitve
miselnega in delovnega procesa v industriji, organizirani po načelih
»znanstvene organizacije dela«, je narasla vloga planerjev, načrtovalcev,
se pravi, okrepila se je birokratska in tehnokratska stran v organizaciji
proizvodnje. Vse to je v industriji razširilo lestvico socialne hierarhije in
vrinilo med temeljna pola lastnik-neposredni proizvajalec množico vmes-
nih stopenj, začenši z direktorji v vrhovnem vodstvu, mimo vseh mogočih
štabnih in upravnih služb vse do neposredne proizvodnje.
Prenos sredstev iz cirkulacije na področju produkcije v družbeno
potrošnjo je tudi na tem področju povečal možnosti zaposlitve, odprl vrsto
novih delovnih mest v družbenih službah in ustvaril obsežne razpone med
delovnimi mesti.
Naraščanje in krepitev sistema omejitve interesov vseh plasti družbe
in bolj aH manj načrtne, toda vsekakor usmerjene prerazdelitve dohodkov
je do skrajnosti razvil državni aparat. Tudi tu se je povečalo število de-
lovnih mest, povečala se je tudi vloga državnega aparata kot nosilca in
izvajalca politične moči in prisiljevanja. Ponekod je država nacionalizirala
dele nacionalne ekonomike in družbenih služb. Velik del prerazdeljenega
dohodka se odvaja v vzdrževanje državnega aparata. Vse to je omogočilo
7 Problemi
1009
usmeritev dokajšnjega dela prebivalstva v državne službe, ali drugače,
naraščanje števila zaposlenih v aparatu oblasti.
Vzporedno s temi procesi pa se država postopno oddaljuje od tega,
da bi izključno zastopala en sam razred, ustrezala samo interesom razreda
lastnikov. Izključno, neomejeno uveljavljanje interesov lastniškega raz-
reda bi pripeljalo današnjo državo v nerazrešljiv kaos, zaporedne in ver-
jetno pogostnejše krize, kar bi pripeljalo v neogibno revolucijo. Država in
njen celotni aparat skušata danes preprečiti ravno hitre revolucionarne,
kvalitativne spremembe. Paradoksno, lahko jih preprečujeta le s postop-
nim uveljavljanjem teh sprememb. In objektivno deluje današnja država
v razviti lastninski družbi »reformistično«« skuša vpeljati spremembe,
ki se zdijo nebistvene za eksistenco sistema, da bi s tem zagotovila eksi-
stenco sistema. Toda s kopičenjem navidezno nebistvenih sprememb po-
vzroča temeljne kvalitativne premike.
S tem pa se nosilci oblasti in njihov aparat ločujejo od lastnikov pro-
izvajalnih sredstev. Dimenzija oblasti se s temi ukrepi bolj in bolj osamo-
svaja. In vzdolž te dimenzije se razporejajo družbene skupine. Zelo
majhno število tistih, ki so nosilci resnične oblasti v nekem okolju na eni
strani, velike večine vladanih, skupine, ki praktično nima politične moči,
na drugi strani, in pa posrednikov, intermediatorjev, aparata med' nosilci
oblasti in vladanimi.
Nujna preusmeritev dela nacionalnega dohodka v potrošnjo je po-
vzročila bistvene spremembe v tej smeri. Namesto polarizacije družbe v
razred, ki troši samo toliko, da zadovoljuje svoje eksistenčne potrebe, in
razreda lastnikov na drugi skrajnosti kontinuuma, brez vmesnih prehodov,
nastaja lestvica potrošnikov. Na dnu lestvice je relativno majhna skupina
posameznikov, ki v resnici lahko zgolj zadovoljujejo svoje eksistenčne
potrebe. To večinoma niso proizvajalci. Nad to strato pa se razvrščajo
skupine z višjimi dohodki, ki so različno udeleženi pri delitvi nacionalnega
dohodka; toda njihova temeljna skupna značilnost je, da lahko zadovo-
ljujejo več kot zgolj svoje eksistenčne potrebe. Nekatere raziskave kažejo,
da je celotni sistem potrošnje zabrisal tudi neposredne zveze med po-
trošnjo in dohodkom. Sistem dolgoročnih kreditov, kratko- in dolgoročnih
odplačil za vse vrste predmetov trajne potrošnje, na strani individua pa
ravnanje po načelu »hranjenja vnaprej« — to je zadolževanja, je zabrisal
nekatere razlike med sloji, izvirajoče iz razlik v dohodkih. V dimenziji
potrošnje se uveljavljajo sloji posebne vrste, pripadnost tem slojem je
odvisna bolj od življenjskega ciklusa in pa od skupin, ki jim posameznik
pripada, kot od dohodka v danem trenutku.
Dimenzija potrošnje nakazuje torej ločitev od dimenzije dohodka
vsaj v dveh smereh. Različne stopnje osebnega dohodka so družbo »države
obilja« razslojile vzdolž dimenzije potrošnje. Mimo tega pa se v sami
potrošnji oblikujejo vzorci, ki ločujejo potrošnjo kot poseben element
od dohodka.
Tako nam celotna slika današnje kapitalistične družbe namesto pola-
rizacije družbe v dva protislovna razreda, ki sta v vseh drugih dimenzijah
1010
na nasprotnih polih, kaže družbo, razpršeno med različnimi poli, medse-
bojno različnih in relativno neodvisnih dimenzij. Poudarjam še enkrat,
relativno, se pravi, dimenzije so med seboj še vedno povezane, toda usmer-
jajo se tudi po svojih zakonitostih.
Ce torej definiramo srednje sloje kot tiste skupine prebivalstva, ki
so med obema skrajnostma, pridemo na tej osnovi do sklepa, da srednji
razredi v sodobni »državi obilja« niso razpadli, temveč so se okrepili. Res
je, izginja stari srednji razred, namreč lastniki proizvajalnih sredstev,
ki so istočasno tudi neposredni proizvajalci. Srednji razred pa, ki je stopil
na njegovo mesto in obstoji in nastaja v sodobni družbi, je mogoče defi-
nirati samo, če računamo z obstojem več dimenzij stratifikacije.
Na drugi strani svetovnega protislovja med razvitimi in nerazvitimi
deželami obstajajo, nastajajo in se razvijajo nezadostno razvite dežele,
kot jih vljudno imenujemo. Po revoluciji te države ne le ostajajo pod
stopnjo razvoja ekonomsko razvitih, navadno je tudi njihova že tako
revna ekonomska osnova razbita. To poraja nujno skrajne koncentracije
vseh sil in naporov, da se postavi ekonomska osnova zdravega prihod-
njega razvoja dežele. Sredstva se zato odvajajo v graditev industrije,
energetske osnove, komunikacij in armade. Sredstva, ki jih je mogoče
uporabiti za zadovoljitev in razvijanje osebnega in družbenega standarda,
so zato nezadostna. Nizek življenjski standard ob istočasni zahtevi po
maksimalnem angažiranju seveda povzroča politične napetosti.
Koncentracija sredstev na eni in politični pritisk množic na drugi
stani neprenehno razvijata in krepita birokracijo in jo številčno večata.
Razvija se torej nov sloj, in sicer v dimenziji politične moči, oblasti.
V vseh državah, ki so izvedle revolucijo, se je hitro pokazalo, da
pritisk birokracije sam po sebi ne more trajno večati produktivnosti in
obsega proizvodnje, to pa je glavna naloga mlade države po revoluciji.
Zato vse te države vpeljujejo stimulacijo posameznikov z zvečevanjem
razlih med dohodki, različnih plasti proizvajalcev, med dohodki proizva-
jalcev iz drugih plasti prebivalstva in z vpeljevanjem raznih nedenarnih
ugodnosti za bolj produktivne proizvajalce ali za posameznike s posebnimi
zaslugami (resničnimi ali navideznimi). Seveda ni treba posebej pojasnje-
vati, da v državah, kjer je birokracija glavna razdeljevalka materialnih
dobrin, ne moremo pričkovati, da bi samo sebe in svoje zasluge cenila
niže kot zasluge proizvajalcev. Zato je v diferenciaciji dohodkov in dobrin
v prvi vrsti privilegirana birokracija sama.
Tako se prebivalstvo v teh deželah razslojuje tudi po dohodku, oseb-
nem premoženju in potrošnji. To razslojevanje je sicer povezano z raz-
slojevanjem glede na stopnjo oblasti, ni pa identično z njim. Posebna
smer razslojevanja po dohodku je npr. različen dohodek na vasi in v
mestu, v različnih pokrajinah itd. Značilno je, da je SZ z zakonom o
dedovanju, s krepitvijo družine, ki je eden glavnih strebrov akumulacije
osebnega premoženja, in z uvajanjem prispevka za nadaljevalno šolanje
bolj ali manj zavestno utrjevala razslojevanje po osebnem premoženju
in dohodku.
T
1011
Tu ne bomo skušali opravičevati smiselnosti delitve dohodka glede na
delovni ali reprezentativni družbeni prispevek ali ugotoviti negativne
učinke »uravnilovke«. Vse to je bilo že utemeljeno in delno dokazano v
praksi. Gre samo za to, da ugotovimo nujnost, da se družba razsloj uje na
osnovi diferencialnega nagrajevanja.
Ce sedaj primerjamo pola sveta: razvite dežele, ki akumulirajo opred-
meteno presežno delo manj razvitih, in nerazvite, v katerih je bila uspešno
izvedena socialistična revolucija, bomo ugotovili neke skupne poteze v
obeh skupinah držav.
V obeh skupinah je ali odpravljena zasebna lastnina kapitala —• to v
socialističnih deželah — ali pa zelo zmanjšana njena realna učinkovitost.
V obeh skupinah dežel se krepi vloga države v gospodarstvu. Birokracija
ima odločujoč vpliv v upravljanju države in se tako krepi kot nosilka
politične moči in številčno. V obeh skupinah se pospešeno razvija indu-
strija, veča se produktivnost in fizični obseg proizvodnje. Proizvodni pro-
cesi se diferencirajo, ustvarjajo se nova delovna mesta. Ker mora biti
efekt proizvoinje absorbiran, porabljen, se potrošnja usmerja v zadovo-
ljevanje nadeksistenčnih potreb. Skratka: v obeh skupinah dežel se družba
stratificira ob istih temeljnih dimenzijah: viru dohodka, dohodku, udeležbi
v politični moči, oblasti, potrošnji. Ce menimo, da vrednostne ocene
rastejo iz percepcije družbenih struktur, bi torej iz tega sledilo, da mora
biti tudi vrednotenje različnih družbenih stratumov v obeh skupinah
družb vzporedno. Raziskovanje rangiranja poklicev, ki jih je izvedel Rossi,
potrjujejo to domnevo: rangiranje poklicev v ZDA in v SSSR visoko
pozitivno korelirajo. Z drugimi besedami: posamezniki v skrajnih dveh
predstavnicah obeh skupin držav razvrščajo poklice na vrednostni lestvici
zelo podobno.
In v obeh skupinah držav so skupine razporejene vzdolž vsake di-
menzije, med obema poloma, med skrajnostma; se pravi, niso diferen-
cirane na nasprotujočih si polih. Prav tako so dimenzije med seboj v raz-
ličnih odnosih, so sicer povezane, a tudi samostojne, avtonomne. Iz mesta,
ki ga družbena skupina zaseda na določenem mestu neke stratifikacijske
dimenzije, ne moremo natanko in brez ostanka sklepati o tem, kakšno
mesto zaseda na kontinuumu neke druge dimenzije.
Pomeni to, da sta te dve skupini družb enaki v vseh svojih elementih?
Ne, kar smo iz celote vseh družbenih struktur in procesov izvzeli tiste
elemente, ki jih je mogoče prirediti obema skupinama struktur: dimenzije
stratifikadje družbe. Kakšen je odnos med dimenzijami strafikacije,
kakšna je družbena vloga skupin, kako skupine definirane z različnimi
dimenzijami ravnajo v realni konsteladji vseh delujočih silnic — to je
stvar konkretne analize vsake posamezne situacije. Ce situacije razisku-
jemo z marksističnega vidika, bomo seveda iskali vzroke različnih odnosov
med sfratami v lastninskih odnosih.
Marx in Engels nista nikoli analizirala družbenih struktur »nev-
tralno«, temveč sta iz analize družbenih struktur izvajala nujnost akcije,
odprave lastnine družbe. Toda velja, kot smo že omenili: z vidika dljev
1012
akcije sta opredeljevala družbene strukture. Družba je bila zanju vedno
v neko smer gibajoča se družba, ne odsev miselnih kategorij. Smer je
znana: najprej odprava lastninske družbe, odprava države, aparata oblasti
in prisile, nato na prvi stopnji razvoja komunizma delitev sredstev po
individualnem delovnem prispevku, na drugi po potrebah posameznikov.
Torej: usmerjeno gibanje družbe proti enakopravnosti in osvoboditvi in-
dividua — osvoboditvi, ki bo omogočila popolni razvoj osebnosti. S tem
pa: boj proti vsem okoliščinam, ki ovirajo ta razvoj, in to ne le boj v
okviru lastninske družbe, temveč tudi boj na vsaki konkretni stopnji druž-
benega razvoja.
Iz Marxove zahteve, da je treba vsako družbeno situacijo analizirati
konkretno, ne z vidikov praznih kategorij, izhaja zahteva, da na vsaki
stopnji družbenega razvoja analiziramo tiste skupine, institucije, struk-
ture, procese in sisteme, ki zavirajo, in tiste, ki pospešujejo razvoj k
brežrazredni družbi, da ugotovimo, zakaj delujejo zaviralno ali pospe-
ševalno, in da analiziramo mehanizme njihovega delovanja, torej kako
delujejo.
In v tej analizi nam model socialne stratifikacije daje samo eno od
opornih točk analize, vendar pa pomembno oporno točko.
Stvarna akcija vodi k uresničevanju. Uresničevanje določenih ciljev
pa seveda nujno spreminja tiste družbene strukture, ki so vodile k uresni-
čevanju. Družbena struktura, ki ima po uresničevanju neke akcije zaradi
vztrajnosti družbene in posameznikove zavesti še vedno isto pojmovano
vsebino, je največkrat spremenila stvarno vsebino: njune elemente, zveze
in akcijsko usmerjenost je treba tudi po vsaki delni realizaciji ciljev po-
novno raziskati. Z vidika smeri akcije mogoče lahko ugotovimo, da se
celotna struktura giblje v isti smeri kot se je gibala pred uresničenjem
delnih in celotnih ciljev akcije. Nujno pa to ni. Najpreprostejši primer
take reakcije je morda koalicija družbenih razredov ali drugačnih druž-
benih skupin v konkretni revoluciji, ali koaliciji strank, ki jih reprezen-
tira jo. Pred začetkom revolucije je pritisk združeval več razredov, slojev,
skupin v enoto: njihovi akcijski interesi so bili enotni — zrušiti obstoječo
oblast. Toda po zmagi revolucije skuša vsak razred realizirati svoje inte-
rese in to jih seveda razdružuje: del slojev ali razredov se npr. zavzema
za stabilizacijo stanja, drugi del zahteva nadaljevanje revolucije. Šolski
zgled takega razvoja je prav gotovo francoska buržoazna revolucija 1789.
Današnji položaj v svetu je drug podoben primer. Celotni svetovni
razvoj kaže ne enkratno, temveč postopno uresničevanje Marxovih analiz.
Skušali smo zelo skopo orisati ta položaj. Poglavitne poteze tega razvoja:
odprava ali različne stopnje omejevanja zasebne lastnine proizvajalnih
sredstev, prevzem oblasti po delavskem razredu, zadovoljevanje nadeksi-
stenčnih potreb neposrednih proázvajalcev, ustvarjanje svetovnega tržišča
in svetovne komunikacijske mreže itd., so nujno spremenile vsebino
družbenih kategorij od časov, ko sta jih analizirala Marx in Engels.
Kot kratek zgled si oglejmo npr. spremembo vsebine kategorije »de-
lavski razred«, ne da bi pri tem analizirali to kategorijo v državah z
1013
zmagovito revolucijo. Omenili smo, da se del presežnega dela delavcev iz
nerazvitih dežel porablja za zadovoljevanje nadeksistenčnih potreb ne-
posrednih proizvajalcev razvitih dežel. Je torej mogoče delavski razred
teh dežel še opredeliti kot proletariat v klasičnem smislu? Je mogoče
pričakovati, da bo delavski razred teh držav deloval v smeri, ki jo je
Marx predvidel kot smer delovanja proletariata? Same akcije delavskega
razreda v razvitih državah včasih dokazujejo, da se delavski razred teh
dežel ravna bolj po interesih nacije, se pravi, da postaja del kolektivnega
izkoriščevalca, kot pa po interesih delavskega razreda vsega sveta. Se
bolj izrazito vedenje te vrste kažejo nekatere socialistične in socialno-
demokratske delavske stranke. Praktično so predstavnice delavskega raz-
reda v svojih državah, ker so komunistične partije dogmatizirane in ne-
zmožne uravnati akcije na podlagi konkretnih analiz, tako da so skoraj
popolnoma izgubile vpliv. (Seveda izvzemamo pri tem Francijo in Italijo.)
Vendar vodijo politiko, ki je usmerjena ne le proti delavskemu razredu
nerazvitih dežel, temveč včasih tudi proti njihovemu lastnemu delavskemu
razredu. Dalje. Je mogoče ipr. delavske stranke nekaterih skandinavskih
dežel všteti v isto kategorijo kot angleško laburistično stranko? Razvoj
in učinek interesov delavskega razreda v Ameriki meče svojevrstno luč
tudi na to kategorijo. Nekateri teoretiki npr. zagotavljajo, da je treba
nerevolucionarnost ameriškega delavskega razreda pripisati tudi dejstvu,
da je bil del ameriškega delavskega razreda neprenehno dobival dotok
»od spodaj«, s priseljenci, in da je vedno obstajala socialna kategorija,
nad katero se je lahko povzpel — črnsko prebivalstvo. To pa bi seveda
pomenilo, da akcije delavskega razreda ne temeljijo samo na dejstvu,
da je izkoriščan, na zavesti o izkoriščanosti, temveč tudi na drugih dejav-
nikih: na njegovem mestu v lestvici socialne stratifikadje, na sodalni
mobilnosti, da, celó na realnosti njegovih aspiradj.
Navedli smo nekatere spremembe empirične vsebine pojma delavski
razred v današnjih razmerah. Že ta zgled sam jasno kaže, da je treba
temelje družbene kategorije ponovno empirično definirite glede na smer
družbenega razvoja in cilj družbene akcije. Ti zgledi kažejo tudi, da je
mogoče definidje izpeljati samo v vsaki konkretni situaciji in glede na
obči model družbenega razvoja. Vendar pa je dejstvo, da nimamo občega
modela, ki bi upošteval razvoj po Marxu in ponovno definiral situacijo
na osnovi delne uresničitve njegovih temeljnih sklepov. Imamo samo
sovjetski, jugoslovanski, kitajski, italijanski marksizem, skratka plura-
lizem marksizma, in skoraj vsak se razglaša za edino pravi marksizem.
Nasprotni in protislovni interesi delavskih razredov raznih dežel porajajo
zmedo v delavskih gibanjih in ta zmeda seveda poraja tudi teoretsko
zmešnjavo. V razdobju uresničevanja sklepov Marxovih analiz so delavska
gibanja in socialistične države, skrbele mnogo bolj za to, da dokažejo
popolno skladnost svoje prakse z Marxovo teorijo, kot pa za realno analizo
položaja, družbenih struktur, gibanj in procesov z uporabo Marxove me-
tode družbene analize. Njihova prizadevanja so bila v socialističnih
državah usmerjena k primerjavi vsebine Marxovih kategorij, ki so jih
1014
obravnavale statično, s svojimi dosežki, in k ugotavljanju njihove abso-
lutne skladnosti, tako npr., da se je družba že razvila do stopnje socializma
in da torej koraka v komunizem in podobno. V zahodnih socialističnih
delavskih strankah pa se je Marxova teorija spremenila v večno nedo-
segljivi moralni ideal, ki ga je pač treba uresničevati v kompromisih s
stvarnostjo, če je to možno. V obeh primerih je bila Marxova teorija samo
delno vodilo za akcijo; bolje je rabila dogmatski in propagandni etiketi
za pragmatistične akcije. Šele v zadnjem desetletju zavzema marksizem
spet tisto vlogo, ki mu kot akcijski teoriji človeške družbe na poti v
brezrazredno družbo pripada — vlogo metode za neusmiljeno empirično
analizo stvarnosti in teorije, ki vodi akcijo, namesto teorije, ki jo akcija
dogmatsko deformira. To pa je marksizem lanko samo takrat, kadar
spreminja vsebino svojih temeljnih kategorij v skladu s spremembo stvar-
nosti, ki jo je sam povzročil. Samo če s svojo metodo spreminja svojo
vsebino.
1015
Odsotna prisotnost biti
Taras Kermauner
(Odlomek iz premišljevanja ob poeziji Gregorja Strniše)
Na temni vodi spi, kot svetla deklica, gladina.
Nobeno veslo njenih kril ne trga.
Ob drugem bregu, brez veslača, kot lupina
je majhen čoln ujet v viseče veje grma.
(Poletje ob ribniku)
IMPRESIJA. Prvi verzi, ki jih je napisal Dane Zaje po svoje, po
zajčevsko (recimo Črni možje), so bili polni ekspresije, izpovedovali so
silovito notranjo raztrganost, razbolelost, prizadetost avtorja. Skoraj enako
stari Gregor Strniša je v istem času (okrog 1955. leta) začel ravno iz
nasprotnega izhodišča: za njegove prve že strniševske verze je značilna
čista impresija, nočejo direktno izpovedovati, vsi so naravnani v oblikova-
nje, podajajo mir in razpoloženje narave. Zajčevo obliko trga vsebina —
silovit subjektivizem, osredotočeno poudarjanje osebnih vprašanj; verz je
prost, ne pozna ne rim ne asonanc, vsaka pravilnost mu je tuja, saj bi
omejevala in motila pristnost njegove izpovedi; pesnik zapisuje besede,
podobe, stavke, kakor se mu zapišejo sami — razbijanje oblike je osvo-
bajanje od družbenih, političnih, civilnih, psiholoških kalupov, pesem vre,
se kot divji hudournik razteka čez ceste in naselja, ne priznava dome-
njenega reda in ga razstreljuje, podira, preureja, beži sama pred sabo,
bogvekam. Tudi oblika Strniševih pesmi je v skladu z njihovo vsebino
— le da je ta čisto drugačna od Zajčeve. Priče smo že kar čistemu »ofejek-
tivizmu«, osebnih vprašanj ni; verz je pravilen, pesem se deli v kitice,
nikjer razpuščenosti, niti želje po njej — čutiti je, da pesnik potrebuje
natančno obliko, osvobajanje ga sploh ne zanima. Nikjer raztrganosti, raz-
klanosti, povezovanja dinamično nasprotujočih si polov. Kot da pesnik že
je svoboden. Ko da si njegova svoboda želi omejitve, utesnitve, reda,
jasno določenih oblikovnih razmerij, v katerih se bo šele ujela, utesnila,
ohranila, materializirala, dosegla realnost. Značilna poteza Zajčeve poezije
je razbijanje sleherne trdnosti, spreminjanje pesmi v tok, v gibanje, v
dejavnost (dejavnost razbijanja, trganja, mučenja itn.): v čisto negativi-
stično prakso. Strniši je praksa te vrste neznana. Njeno mesto zavzema
impresija, vtis, podoba, statičnost.
1016
Pod tihim soncem voda vdano usiha,
drevesa jo oklepajo kot črn samostan.
Ze skoro v temnih krošnjah ne bo več spomina,
na nek vetroven pomladanski dan.
(Poletje ob ribniku)
USIHANJE. Vendar imata Zajčeva začetna ekspresionistična dinamič-
nost in Strniševa zgodnja impresionistična statičnost neko skupno potezo-,
težnjo od Biti k Niču. Kakor Zajčeva dinamika ne more biti golo gibanje
brez materije, brez podob, dejstev, misli, stališč, čustev (prvin statičnosti),
tako tudi Strniševa statika ni čisto mirovanje, gola impresija, ki bi ob-
stajala popolnoma zunaj časa. Pri Strniši lahko govorimo o nekakšnem
paradoksu: o statičnem gibanju, o zaporednosti podob, ki si ne sledijc
samo vodoravno, temveč tudi navpično, niso samo druga poleg druge,
temveč tudi druga za drugo. Vključene so v določeno smer. Pesem Poletje
oh ribniku podaja določeno pot: od pri-sotnosti sveta (svet je na tej prvi
stopnji čisto mirovanje, gladina sveta — in ribnika — ni niti malo vzva-
lovlj-ena, svet počiva v sebi, ujet v svojo stalnost in stalno enakost s samim
sabo) k njegovi od-sotnosti: voda — svet — vdano usiha. Usihanje je
izginjanje, pre-hajanje v Nič. V tem izginjanju pa se Zajčeva in Strniševa
poezija srečujeta — le da je izginjanje v prvi nasilno, besno, aktivno:
raz-dejanje, ubijanje, vidno raz-padanje, strastno raz-krajanje, v drugi
mirno, »statično«, nežno, vdano presihanje, od-hajanje, umikanje tega,
kar je, v to, česar ni. Pomlad je minila, zdiaj je poletje in v tem poletju
skoro ne bo več niti spomina na pomlad. Pomlad je pre-tekla, od-šla,
umrla. Svet poletja pa je že spet sam v sebi stalen svet, ki povzroča vtis,
kot da bo večno ostal takšen, kakor se nam kaže ta hip, kakor da je onkraj
časa, kakor da se je ves čas spremenil v prostor. In kljub temu že čutimo
tudi v njem njegovega naslednika, njegovo negacijo: jesen. Stmiševo sta-
tično gibanje je čas med pomladjo in poletjem, med poletjem in jesenjo,
čas, ki ga pesem ne kaže in ga zato ne vidimo, vendar vemo zanj, saj
pesem o njem — z vso svojo mirno otožno in vdano, rahlo dahnjeno
melanholijo — neposredno govori. Svet je namenjen za večnost, za to,
da bo večno ostal v svoji negibni enakosti, podobe so namenjene za trajno
in za zmerom, med temi podobami, v njih samih, v njihovi notranjosti pa
gloje neopazni čas: druga oblika že znanega Zajčevega negativnega časa,
časa proti-zorenja, časa za-hajanja.
Prastari bobni dan za dnem donijo
in bosih nog v temi se sliši ples.
Nihče ni rok, ki igrajo melodijo,
nihče plešočih videl ni teles.
(Malik)
OBOJNOST. Podobe so zunaj časa in v času, prostor je odstranil čas,
hkrati pa je čas načel in izjedel prostor, poletje je večno, poletje je min-
ljivo, svet je, sveta ni — že na samem začetku Strniševe poezije je vidna
njena dvojna struktura. Nekaj je in nečesa (ničesar) ni. Zaje je ves za-
1017
sužnjen temu, kar je — zato mora z vsemi močmi obstojnost ubijati.
Strniši se to, kar je, sámo preliva v tisto, česar ni, in sam več ne ve, ali
je, ali ni. Njegova ne-odvisnost od stvarnosti, vsakdanjosti, politične so-
cialnosti, materialnosti je tolikšna, da mora to stvarnost posebej priznati,
če sploh hoče verjeti, da obstaja.
Bobni in plešoče noge donijo, torej so. Videl pa jih ni nobeden — ali
torej zares so? Kje donijo? V globini prsi, kot v pragozdni senci. Na eni
strani je pragozdna senca, svet ne-znanega, ne-odkritega, tujega, temnega;
in ni le svet zunaj mene, temveč tudi svet zunaj vednosti o svetu. Na drugi
strani pa ni le ne-znani pragozd in ne le senca (temni odsev) pragozda, se
pravi čista »objektiviteta«, je tudi globina prsi, se pravi čista notranjost.
Ce prebiva malik, kateremu na čast... grmi barbarskih bobnov krog, le
v pesnikovi notranjosti, potem je ta malik le pesnikova prispodoba: videz
sveta. Potem ponazarja zgolj nekaj, kar ni malik — recimo ljubljeno bitje
(Malik je po vsej verjetnosti erotična pesem). Je torej to, kar ni. In še
več. Bobne slišimo, bobnarjev pa ne vidimo. Kako sploh vemo, da bobnajo
таПки na čast? Kako vemo, da malik sploh je? In če je, je le v svoji
nevidnosti: maliku... venci prikritih misli skrivajo obraz. Bobnarje in
plesavce vsaj slišimo, čeprav jih ne vidimo, malik pa tudi molči: Nihče
ne ve za rod in domovino / plesalcev v mraku — morda ve malik, i a on
molči, kakor da ga dušijo / uveli venci, težki od krvi.
Tema, molk, ne-znanost — to so poteze malika. Malik je nekaj, kar je
in hkrati ni, mitična oseba, za tiste, ki vanj verujejo, najresničnejše bitje
sveta, za druge pa lahko le čisti videz, zmotno materializirana predstava
nerazsvetljenih možgan, znamenje za nekaj, česar ni in ni nikoli bilo
(malik je bog primitivcev, maliki in bogovi pa so izmišljotina). In že
smo sredi Strniševega pesniškega sveta.
Zato vse tišji se mi zdi vsak dan
v globini prsi rezki šum peroti.
(Srce)
TiSiNA. Vse se dogaja v tišini. Usihanje je tiho dogajanje. Strniševi
bobni donijo potihoma; njihov glas prihaja od daleč. Vsi šumi in zvoki
so zanj daljni. Tudi v tem sta si z Zajcem popolnoma različna. Zaje celo
šepeta in miruje na glas. Strniševo grmenje je komaj slišno, Zajčeva
tišina je grmeča. Ko so njegovi črni možje... odhajali, / sta se na pogo-
rišču / pod ožganimi črnimi vejami / objemala ogenj in smrt ! in se v
mračni nasladi / krohotala v temo. Štirje otroci so ostali pod zlobnim /
hehetajočim se vetrom ... večer kraka na zapuščenih ognjiščih ... Temno-
lase sanje ГШ vešalih / so zaklicale: Daj mrtvim mir... Zvonovi zvonijo,
zvonijo... Tema se ti bo zahehetala v obraz / z votlimi očmi tvoje mla-
dosti ... Tema je hlastala s požrešnimi gobci... je vabila iz temnih
kotov / strast s krevljastimi rokami... Stari vran je zakrakal / na starem,
razklanem hrastu... Te poteze zgodnjega Zajca (verzi so vzeti iz Črnih
mož. Beseda 1956), ki so ostale osnovna značilnost vse Zajčeve poezije,
1018
pričajo o razvihar j enosti vsega, o nenehnem crescendu, fortissimu, tro-
bentah, bobnih, krikih, udarcih, srdu in besu. Besede, s katerimi je
ustvarjen vtis tega divjanja elementarnih sil, so v Črnih možeh: razvaline,
ožgano, pošasten šepet stvari, razcapanost, plahutanje, zver, naga pohot-
nost, brezumnost, groza uničenja, kot bi se razpočil ogromen boben, spa-
čeni obrazi, suho drevje škripa kot vešala, smrtno rjovenje, lajal je odmev
zvonov itn., itn. Vse je pretirano, iz reda, brez mere, krčevito, strastno.
Tišina nastopa le kot nasprotje glasnosti, le kot podlaga, na kateri je
zvočno dogajanje še bolj vidno.
Pri Strniši je razmerje med glasnim in tihim ravno nasprotno. Gla-
sovi, âumi, nemir, vse to je podlaga, na kateri odseva bistveni mir, rahlost,
tenkost, umerjenost, obvladanost. Ne govori o grozi, temveč o plašnosti.
Noč kot grlica je plaha / ... od oblakov je zastrta / ... preko deklice, ki
spi / .. .v rosnem vetru noč brsti / in trepeče kakor krila / ptice, ki se
je nizko v bežnem letu dotaknila / cvetnih listov nad vodo. (Plašna noč.
Bori 1955.) Besedie — nosilke dogajanja — so: plahost, zastrtost, spanje,
rosnost, trepet, dotik . .. Kot da bi se pesnik bal izreči glasno zvenečo
besedo.
Zunaj na strehah spi sonce
kot zlatorjavi fazan,
ki krila počasi razpenja
čez cesto do okenskih šip,
po mizicah strese peresa
in pozlati lica za hip.
(Majhna, rjava kavarna)
PODOBA. Zaidržanost, aristokratskost, izbranost, nevsiljivost Strni-
ševih verzov je v neposredni bližini vizualnega. Kar je slušno, je vsiljivo,
zasleduje nas, preganja. Slušno si zmeraj sámo poišče poti do nas. Slušno
je neustavljivo, neomejljivo. Pred njim se ne moremo zavarovati. Obenem
pa je abstraktno, neoprijemljivo, zvoke si lahko razlagamo na zelo različne
načine, sporočilo, ki nam je podano z zvoki, nas zapreda v poudarjeno
mistiko, ne-jasnost, ne-znanost. Zato ni čudno, da si ga je Bit —■ tista
Bit, kakršno poznamo dozdaj: malik — izbrala za glasnika. Kadar ostanem
v svoji sobi sam, / poslušam v prsih rezki šum peroti / letečih na otoke
tvojih sanj. (Srce, Nova obzorja 1955.) Te peroti so znanivke najvišjega
sveta: tiho poslušam njihov rezki zven, potegnjen sem v krog Biti.
Cisto drugače je z vidnim. Vidno je veliko konkretnejše, sporočila
Biti prek vidnega bi bila jasnejša, bolj znana, otipljivejša. S tem, da
Strniša pri opredeljevanju Biti vidno zapostavlja za slušnim, nedvoumno
trdi, da o Biti komaj kaj ve — razen tega, da je, razen tega, da je vednost
o nji komaj kaj več kot ne-vednost o vseh njenih konkretnih določilih,
komaj kaj več kot dojemanje njenega skrivnostnega zvoka (kultnega
bobnanja, ki vsekakor nekaj — vendar ne vemo kaj — pomeni). Poleg
tega poudarja — in to je za njegovo poezijo zelo značilno — da nismo
mi tisti, ki Bit ustvarjamo, upodabljamo, postavljamo, iščemo, da nas Bit
1019
sama išče in postavlja v svoj (slušni) radij. Ta zadeva je Strniši že od
vsega začetka kar se da jasna. Subjekt posluša, subjekt je poslušen. Bit
pa določa, govori, sporoča. Ljudje lovimo njene (slušne) znake in si jih
razlagamo, kakor pač vemo in znamo: približno in po svoje. Vendar s
tem Bit ni prizadeta, zato je ni nič manj, nič manj ni sama v sebi trdna,
jasna in dokončna. Le mi smo precej manj, kot pa si to predstavlja evrop-
ski subjektivizem.
Kljub temu oziroma ravno zato (slušno je odmev Biti, ki je neznana,
vidno je podoba, ki jo vidijo — ustvarjajo — naše oči, podoba tistega, kar
edino lahko zajamemo, diferenciramo, določimo, podamo; vidno je torej
edino mogoče področje poezije) Strniševa poezija ni sezidana na slušnosti,
temveč na vizualnosti, ne toliko na zvoku, gibanju besed, stopnjevanju
zvočnih učinkov ipd., kot na podobi, barvi podobe, prostorskih in pred-
metnih sorazmerjih. Ta poezija je v Mozaikih predvsem oblikovan prostor
in le v prav neznatni meri oblikovan čas. — Nenehno se ponavlja cum
comparativum. Ce je o čem kaj povedano, je to naslikano. Nekaj je šele
kot svoja prispodoba. Misel, spoznanje, vednost, svet — vse se kaže skoz
podoho. V Majhni, rjavi kavarni je sonce kot fazan, ljudje v nji žive kot
v gradu zakletem, zavesa pleše kot jadro na ladji priklenjeni. Nobena
stvar ni to, kar je, temveč je le svoja podoba, svoj alter ego: vsaka stvar
je odsev in odmev same sebe, takšne, kakršna je v svoji — nam nedo-
stopni — bitnosti. V Čolnu (Nova obzorja 1955) je zapisano: Prijatelji,
ta dolga miza je naš čoln / in rmša vesla svetle steklenice! Struktura
stavka pravi: miza ni miza, je čoln, miznost mize je le njen videz. Vendar
tudi čoln (njena čolnost) ni njena resnica — tudi čoln je le prispodoba
za potovanje v neznano. Mize v pravem pomenu besede sploh ni: ali je
videz ali prispodoba. Tisto, kar je v temelju mize in česar odsev sta miza
in čoln (videz in podoba), ostaja skrito.
Dvojnost se še stopnjuje. Pesnik ni zapisal: ta miza je naš čoln, te
steklenice naša vesla, v drugem delu stavka je slovnični osebek zamenjal:
prej je bila ta miza čoln, zdaj so ta vesla steklenice. Takšni prehodi, pre-
skoki, zamenjave Strniši ne povzročajo nikakršnih težav. Njegova pove-
zanost z vsakdanjo stvarnostjo je tako rahla, da ta trenutek lahko izhaja
iz nje, naslednji hip pa iz sanj, in pri tem sploh ne opazi, da uporablja
dve različni, prav nasprotni si izhodišči. To priča, da zanj vsakdanja stvar-
nost (ta miza in te steklenice) sploh ni nič drugega kot povod, izhodišče
za neko drugo, resničnejšo stvarnost: za resničnost. In res — to resničnost
je takoj v naslednjih verzih Čolna tudi oznanil: Ptice pojo, za okni že
dani se, / naš dan bo lep in kakor trta poln / še rosnih grozdov naše do-
mišljije, / rastočih na obalah, kamor noge / ljudi stopile niso.^Materialne
stvari tega sveta so samo nadomestki, O'dlitki sredi banalne stvarnosti, ki
nas niti najmanj ne smejo ovirati, da jih ne bi v hipu preskočili, zanema-
rili, pozabili nanje kot na nekaj naključnega, nepotrebnega, nepomemb-
nega — kot na nekaj zgolj (vsakdanje) stvarnega. Podoba je postala no-
sivec — neosvojene in neosvojljive — Biti (resničnega sveta). Podobe
(področje vidnega) so zaradi tega, ker so prispodobe, bistveno višje in
bitnejše od materialne stvarnosti, bistveno bližje Biti, so pa še zmerom
1020
področje človeško-posvetnega. Bit se v njih (skoznje) transformira v svet,
kakršen je človeku dostopen: iz nedoločljivega glasu v določljivo podobo.
Tako smo se približali temeljnemu Strniševemu paradoksu: na eni
strani se Bit kaže samo skoz zvok, skoz glas in je nevidna, na drugi strani
pa temelji vsa njegova poezija na podobi in je podoba odsev Biti: glas
ne pomeni ničesar. V svetu domišljije... brez šuma val za valom udarja
oh naša srca. Spet smo naleteli na osnovno strukturo, na že omenjeni: je
in ni. Kar je pozitivno, je negativno, kar je negativno, je pozitivno; vse
potrjeno je hkrati zanikano. Dve strukturi sveta, med sabo naravnost na-
sproti si, se pokrivata in sta si identični. V tem je Strniševa dialektika:
dialektika kvadrature kroga. Tako kot sta stvar in njena podoba samo
odseva Biti, sta tudi govoreči in glas (ali zvok) samo odmeva Biti. V pesmi
Grlica je pesnik zapisal: Zakrita v vej zelenih plašč / je samo glas, je samo
glas, / da stopa mimo, kot uho / bi grlice ne slišalo — In: Sladak kot kri,
mehak kot kri / njen glas se zdi, njen glas se zdi, / ki vso noč dalje poje
v njem, / kakor spomin, kakor odmev / nekih besed in melodij, / ki nik-
dar jih še slišal ni. Ti verzi utrjujejo, kar smo povedali v uvodnih besedah.
Grlica —■ prispodoba biti — je nevidna. Zanjo vemo, ker jo sHšimo. Zato
je. Čeprav je njen glas skrajnje tih in nevsiljiv, nas ne pusti pri miru,
zaznamoval nas je, se nam splazil v srce, nam ga napolnil s svojo navzoč-
nostjo (Toda ko sam zvečer zaspi, / spet iz noči se oglasi itn.) Ta glas, ki
ga pesnik sliši in čuti, je tako abstrakten, nedoločen, neulovljiv, da se kot
glas ne da uloviti, določiti, pesniško posredovati; da bi ga pesnik vendarle
lahko sporočil drugim ljudem, zapisal, oblikoval, konkretiziral, ga mora
spremeniti v podobo: o njem mora reči, da je kot kri, kakor spomin, kakor
odmev. Da je dež kot drobna krila čebel (Golobnjaki spomladi). Da zveni
tvoje ime.. .kot visoka, temna harfa (Trubadurjeva pesem). Da je šu-
menje morskih pen... tiho kot zastave spečih vojska (Jesenska obala).
Itn. Podoba v teh primerih nastopa kot odsev odmeva. Medtem ko Zaje
spreminja svoje vizuelno dojemanje sveta v ritem, spreminja Strniša svoj
sluh v vid, uho v oko.
Nebo globoko je kakor dolina,
ki pot do nje zarastel je bršljan.
Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina
visi pobočje bele gore sanj.
Tenak mostič se v loku vzpenja k snegu
in vem, da nikdar ne bo stopil nanj
samotni mož, ki je obstal na bregu
in zre v odseve bele gore sanj.
(Japonski lesorez)
ODNOS MED BITJO IN ČLOVEKOM. Resnica stvarnosti je v res-
ničnosti, se pravi v ne-stvarnosti: v domišljiji, v sanjah. Resnica stvar-
nosti je torej resnica ne-stvarnosti, sveta, kamor noge ljudi stopile niso;
tam, pravi pesnik, tam spustimo jadra / in vsak naj si natoči in naj pije!
1021
(Coin) Prehod v ne-človeški, v onkraj-človeški (metahumanistični) svet
je jadranje, plovba, potovanje s čolnom, z ladjo (ladja je ena temeljnih
prispodob Strniševe poezije: poezija je potovanje z ladjo): odisejsko poto-
vanje na drugo stran sveta, k zvezdam, domov. Ne doma ne zvezd pa ni
v stvarnosti: oboje je onkraj nje — šele v sanjah se temu delu temeljiteje
približamo.
Japonski lesorez spaja vrsto že omenjenih značilnosti Strniševe poe-
zije. Je lesorez — se pravi, da je že v naslovu slika, podoba, predmet
vidnega diojemanja. Nebo — prispodoba za Bit, za resnični svet — je
skrito, nevidno, zarastlo. Pot do njega je pozabljena. Druga prispodoba
za Bit je bela gora sanj. Mostič med stvarnimi tlemi in goro sicer obstaja,
narisan je, izdolben v les — vendar pesnik ve, da ne on ne samotni mož
ne bosta nikoli stopila nanj: nikoli ne bosta dosegla bele gore sanj. Tudi
Zaje pravi v Počitku: Kje so plave gore miru. / Nikdar jih ne boš dosegel.
Le da je to spoznanje za Zajca trpljenje, odkritje na meji obupa; pesnik
je popotnik, ki hoče doseči svoj cilj in hodi po nečloveški ravnini sveta.
Vse drugače je s Strnišo. Njegov samotni mož ni popotnik, je nekdo,
ki stoji (statika). Strniša in samotni mož ne kažeta trpljenja, v spoznanju,
da ne bosta stopila na mostič, je obup popolnoma zabrisan, komaj bi
lahko govorili o melanholični resignaciji. Pesnik ve, da ni mogoča ne-
posredna kontinuiteta, prost prehod med resničnostjo (sanjami) in stvar-
nostjo. S tem je v temelju sprijaznjen. Ne gre za krivično ureditev sveta,
temveč za njegovo naravno strukturo. Strniša jo v osnovi sprejema, se ji
podreja. In v poeziji predvsem ugotavlja: tako je. V lesorezu ni sledu o
eksplicirani dinamiki: samotni mož se ni nagnil naprej, niti najmanj ne
pričakujemo, da bo zdaj zdaj stopil na mostič, ne čutimo nobenih temnih
sovražnih sil, ki bi potiskale napeto telo nazaj na stvarna tla, bela gora
sanj ne vabi, samotni mož ne hrepeni k nji, vsak del podobe je zgoščen
sam v sebi in ne teži k prelitju v drugega. In vendar ta popolna statičnost,
negibnost, zunaj-časnost podobe ne povzroča vtisa (pesem je po obliki
čista impresija), kot da stoji vsak del zase, kot da med njimi ni povezave
in stika, kot da pesem ni enota. Narobe. Izdolbena je iz enega kosa lesa,
narisana skorajda v eni sami rahli potezi, zanjo je pomemben vtis, ki ga
zbudii kot celota, en del brez drugega ne pomeni ničesar. Težnja po Biti
je v pesmi intenzivno navzoča (in ta težnja je notranji razlog pesmi), le
da je docela skrita in že sama v sebi sprijaznjena z nemožnostjo svoje rea-
lizacije. Strniši sploh ne gre več za potrebo po realizaciji. Težnja po
doseganju Biti je kot zakriti negativ, nad katerim se vzdiguje njegovo
nasprotje: odsotnost sleherne težnje. Dinamika pesmi je implicirana, zale-
denela, okamnela — površina ne kaže sil, ki se skrivajo pod njo, in vendar
podaja pesem slutnjo o teh silah. Japonski lesorez je intenzivna celota,
v nji ni vidne napetosti in vendar je polna osredotočenosti. Tudi tu je
navzoča že omenjena Strniševa dvojnost.
Svet, ki ga ne moremo in ne želimo doseči (želja po tem doseganju
izhaja iz situacije romantične razklanosti, ki je značilna za Strniševe pred-
hodnike Minattija, Menarta, Pavčka in druge), je svet sanj. Sanje so tiste,
ki nas — po svoje — dosegajo in se jih mi le udeležujemo. Bela gora sanj
1022
meče svojo senco na gladino jezera, se tako približuje človeku, stoječemu
na bregu jezera, se mu kaže (vendar ne neposredno, le kot odsev), ga
opredeljuje. Gledavec (bravee pesmi) vidi dvojno pripadnost sanj in člo-
veka, pa tudi njuno dvojno ločenost: enkrat v odsevu jezera, drugič v
obrisu samotnega moža na ozadju bele gore sanj. V Jesenski obali je ta
pripadnost in ločenost še odločnejša. V Jesenski obali je zapisano: Kakor
siv grm pred velikim morjem / stojim pred tabo, skoro bo jesen. Tukaj
je natanko orisano razmerje med človekom in Bitjo (prav nič pomembno
ni, da gre za erotično pesem — ljubljena ženska Strniši ni predmet lju-
bezni, je njen subjekt, njen vir): človek je siv grmiček. Bit je veliko
morje. Tega razmerja ne moti nobena druga stvar: Obala ho ostala čisto
prazna — / le grm na robu in morje bo pred njim. Človek ni zunaj Biti
in ne v njej: na njenem robu je. Bistveni odnos sveta — in Strniševe
poezije — je: odnos Biti in človeka. Stvarni svet ne velja nič: Za njim
bo svet, kot prašna ogledala / v veliki sobi, kjer nikogar ni. Stvarnost-
je samo zaprašen — temačen — odsev oziroma površina stvari, ki ne-
prosojno pro-isavajo (odsevajo) tako Bit kot dogajanje med Bitjo in
človekom.
Tvoje veke so kot meč stražarja
pred zakletimi vrtovi
in lasje so kot oblačni ščit viharja
za visokimi gradovi.
(Trubadurjeva pesem)
LJUBEZEN. Vrsta Strniševih pesmi je ljubezenskih, pa se komaj
ločijo od drugih. Ljubljeno bitje ni empirični, vsakdanji človek, ki bi bil
danes ta, jutri d'rugi. Ljubljeno bitje ima vse značilnosti Biti, Boga, Te-
melja, na katerem počiva ljubezen ljubečega človeka. Sile, od katere je
ta povsem odvisen. Brez težav vidimo sorodnost bele gore sanj, grlice
malika, sanjskega sveta domišljije in Tebe. Ljubljeno bitje — Bit —
je zakleti vrt, visoki grad, nedostopen, neosvojljiv, neznan, tuj, vzdignjen
nad svet, skrit. Zdiš se, včasih, / kot oddaljen otok, ki se v temni, / strmi
črti riše na oblakih, / nad vodami v jutranji tišini. / V bledem mraku spijo
na obali / v sanje ujete ptice, kot cvetlice. Ljubljeno Bitje — Bit — je
nad stvarnostjo, na oblakih, nad vodami, oddaljena je, biva v tišini, v
mraku, v spanju, v sanjah. Kakor spečih ptic obala / sredi tihih, temnih
morij / se mi zdi tvoje telo.
Tvoje oči ob meni so zdrsele,
kot bleda in visoka ladja mrtvih...
(Ladja duhov)
SMRT. Dozdaj je bila značilnost Strniševe Biti samo skrivnost, ne-
vidnost, mahoma pa dobi nov, določnejši pomen: znamenje smrti. Vendar
Bit v obdobju Mozaikov (še) ne ubija. Smrt ni maščevavka, praksa pobi-
janja, uničevanja. Smrt — to je tema, noč, odsotnost. Smrt — to je-
1023
stopnjevana skritost. Prej je bila nakazana v usihanju, zdaj se kaže v
odhajanju. Je visoka ladja mrtvih, ki ima šumeče boke (zadeva, opre-
deljuje, poziva nas z glasom) in zastrte luči (nevidna je), šumeča jadra in
temne sence. O nji pravi pesnik: in spet so v noč zdrsele črte njene.
Poudarek je na spet in noč. Bit usiha, spet in spet odhaja. Dogajanje
Biti ni v pri-hajanju. Kadar prispodablja pesem polno Bit, jo kaže brez
časa; pesem je tedaj zunaj-časna, impresija, lesorez. Ko skuša pesnik
upodobiti konkretnejše, dioločnejše značilnosti Biti — te pa so seveda
lahko samo negativne. Bit mu je mogoče opredeliti le per negationem,
kot skrito, od-sotno itn. — odkrije čas; ta čas se zmerom kaže le kot
negativni čas, kot od-tekanje, bežanje, usihanje, umiranje. Bit ne samo da
mi je skrita, tudi beži od mene: kot da iz mojih prsi / nekdo je stopil in
na ladji mrtvi, / senca med sencami, beži od mene. Bit — to je tisto v
meni, kar ni moje, kar ni moja last, česar last sem jaz, in to meni tuje, ta
moj kraljevski dvojnik — senca med sencami, odsev med odsevi — me
zapušča. Moje telo, moj empirični vsakdanji človeški jaz je bilo samo
njegovo kratkotrajno bivališče. Dogajanje Biti je ničenje, ničenje pa je
dogajanje smrti — seveda smrti zame, smrti mene, nikakor pa ne smrti
Biti. Smrt je služabnica Biti, njen del, njena začasna oblika, njena da-
našnja podoba. Danes se nam Bit odkriva "^amo skoz Smrt.
EROS — THANATOS. Odnos med ljubeznijo in smrtjo je v tej fazi
Strniševe poezije (zgodnje pesmi Mozaikov) precej drugačen od odnosa
mei tema dvema eksistencialijama, kakor se razodeva v vzporedni fazi
Zajčeve poezije (zgodnje pesmi Požgane trave). Obe fazi sta sicer začetni,
nekakšna uvoda v resnično poezijo enega in drugega, vendar je v njima
vsebovan že tudi njun nadaljnji pesniški razvoj in njegovo konkretizi-
ranje. Za Zajca je ljubezen — recimo v že omenjenih Crnih možeh (Be-
seda 1956) — čisto nasprotje Smrti. Ljubezen je domačija, preden je
uničena. Ljubezen je harmonija reči: sklonil se je k cvetu cvet / in veja
veji je spregovorila, / drevesu reklo je drevo / in gora h gori se nagnila, /
sklonilo k zemlji se nebo / in reklo je: Ljubezen poljubila / je vse stvari
in vse reči. / In kakor dih poljubljajo se rože. / Cez svet ljubezen gre / in
željne prsi z roko boža. Tudi Zajčeva ljubezen ni empirična individualna
ljubezen empiričnega individualnega človeka —• to z vso nazornostjo ka-
žejo že ti sila začetniški verzi. Ni (empirični) človek tisti, ki podarja
ljubezen svetu, svet jo daje človeku, nebo se sklanja k zemlji. Človekove
prsi so objekt Ljubezni. Ljudje smo odvisni od nje. Do tod sta si Zajčeva
in Strniševa pozicija sorodni, zdaj pa se ločita. Strniša odkriva, da je
nasprotje ljubezni v njej sami. Ljubljeno bitje je sámo takšnega značaja,
da je skrito, oddaljeno, temno — z njim vred pa je skrito, tuje, od člo-
veka neodvisno tudi tisto, kar temelji v ljubljenem bitju — v Biti — in
kar človek dobiva od njega: Ljubezen. Ljubezen ni nič drugega kot
nagnjenje do Biti, nagnjenost k Biti, človekova odprta pripadnost Biti.
Ce je Ljubezen pripadanje Biti, Smrt pa njen današnji obraz, potem
Ljubezen pripada tudi Smrti in je Smrt njena možnost, v nji skrita
resničnost. Smrt je oddaljevanje Ljubezni od sebe same, je pri-padanje
Niču, padanje v Nič. Vse drugače je v mladostni Zajčevi poeziji. Tu ni
1024
med Ljubeznijo in Smrtjo nobene notranje zveze. Medtem ko je ljubezen
zunaj človeškega izvora in narave, je Smrt posledica človeške prakse, del
človekove akcije; ta je v osnovi naperjena zoper metafiziko vesoljne har-
monije, kakršna bi vladala, ko ne bi bilo (zlih) ljudi. Cmi možje gredo, /
blaznost s seboj neso, / blaznost, umor in pogin. / Blaznost ubijanja, /
grozo uničenja, / črni možje gredo, / konec s seboj neso. Svet je raz-
lomljen v dve polovici: v »dobro«, a izmišljeno objektiviteto (svet stvari
in reči) in »zlo«, a resnično subjektiviteto (svet črnih mož in njihove
politično-vojaške prakse). Ljudje (s svojo prakso) so uničili možnost, da
bi Ljubezen še naprej obstajala na svetu, pregnali so jo v spomine, v
sanje, v preteklost. (Moj dom, s srečnim Nekoč... Moj dom, z mrkim
NIKOLI VEČ... Večer, bodi dober z menoj. / Ugasi plamene spominov. !
Preveč žgejo srce.). Tu se Zaje in Strniša spet srečujeta. Bistvo Biti je v
tem, da je odšla ali da odhaja, da je zdaj in danes skrita, potisnjena v
spomin in sanje. (Pobočje bele gore sanj .. . visi... kot ptičje krilo nad
temnečim jezerom spomina. — Strniša: Japonski lesorez.) Usmeritev od
Biti k smrti (Niču) je enaka pri obeh, le značaj obeh eksistencialij se v
njuni zgodnji poeziji bistveno razlikuje. Zaje je ves osredotočen na spor
med njima, je znotraj razpolovljenega sveta, ki bi ga rad spet zlepil,
spojil, hkrati pa se zaveda, da je rešitev naloge mogoča samo v odstra-
nitvi prvega pola: v koncu ljubezni, v prevladi Konca (Smrti, Niča). Le
v uničenju je mir in ljubezen, J le v uničenju je neskončna zvestoba, /
mrtve stvari ljubijo z mirom večnosti, / o biti skala v polju / tvoje lju-
bezni — »tvoje« se seveda nanaša na smrt (Biti kaplja). Bit je onkraj
človeškega (resničnost je meta-humanistična). Tega prepričanja je tudi
Strniša — le da je do njega prišel po čisto drugačni poti. V pesmi Kača,
objavljeni v isti številki Besede (1956), v kateri so izšli tudi Zajčevi Črni
možje, govori o onkraj-človeški resničnosti, o svetu sanj — le da ta svet
ni posledica uničenja, odpovedi praksi, končane in ponesrečene človeške
dejavnosti, ni v prevladi Konca. Bit je, četudi je temna, skrita, njena
polnost je hkrati njena popolna praznost, v praznoti je ničnost. Nič je
sredi Biti, njena Resnica in Narava. V tej povezavi med Bitjo in Ničem
ni nič demoničnega, hudodelskega, zlega, časovnega, zgodovinskega, trpe-
čega, razklanega. Kača priča o čisti harmoniji Biti in Niča, o identiteti
njune različnosti. Kača je — kot naslednica malika in člen v dolgi verigi
Strniševih mitskih simbolov za odsev Biti — težka in temna ... / Ze
dolgo spi. V njenih očeh / počiva luč, brez senc in barv / kakor na dnu
globokih rek... i Sanja. In sanje so kot stolp / iz tisoč gladkih, sivih
kamnov, / prazen — sam sebi cilj in vzrok. Kot taka je v popolnem na-
sprotju z vsakdanjim empiričnim svetom, v katerem nekje za drevjem
kliče pav, v katerem za drevjem pav odpeva pavu, v katerem je nekje
za drevjem klic dveh pavov. Vir prave Ljubezni je lahko samo kača,
nikoli pav. Bit je samozadostna, sanje so samozadostne, pavi-ljudje pa so
odvisni drug od drugega, vsak zase in vsi skupaj od Biti.
8 Problemi
1025
Praprot šumeča
je lepa,
je sveta.
Tisoč ozelenelih dlani
v mraku zelenem
in v soncu,
v tišini,
krije in boža gozdne poti.
(Praprot)
OBJEKTIVITETA IN IDENTITETA. V nasprotju z Zajcem, ki izhaja
iz čiste subjektivitete (»objektivni« svet, svet reči in stvari, dom, pre-
teklost — vse to so v bistvu le nasprotja človekovi subjektivnosti, nastala
kot protipodobe notranji subjektovi razklanosti, zato v mnogočem iluzije,
romantične rešitve, »izsanjani« svet, svet, katerega samozadostnost je
zamišljena, zaželena, potrebovana, postavljena), izhaja Strniša najpoprej
— še pred sleherno konkretizacijo svojega sveta, še pred diferenciacijo
Biti v Nič in Smrt — iz čiste »objektivitete«; izraz je seveda mogoče
rabiti le v narekovajih. Ne gre namreč za svet, ki bi bil »objektiven«
zato, ker je objekt, pred-met subjektu, gre ravno narobe za samozadostni
svet, ki je subjekt in ki mu kvečjemu človek pripada kot njegov pred-
met (del). Seveda tudi izraz subjekt ni primeren. Ne gre ne za subjekt,
ne za objekt, ne za objektivi teto, ne za subjektiviteto. Svet Strniševih
začetnih pesmi je svet nekakšne identitete med Bitjo in človekom, naturo
in človekom, sanjami in človekom. Bitjo in Ničem, Bitjo in smrtjo, od-
sotnostjo in prisotnostjo itn.; svet indentitete različnosti, dvojnosti, na-
sprotnosti, ki pa niso nasprotnosti razpolovlj enega sveta (razpwlovljenega
na subjekt in objekt). Ker sanje — kot smo že ugotovili — za Strnišo
niso »izsanjane«, izmišljene, ker življenje v sanjah ne pomeni pobega pred
resničnim življenjem, temveč šele dejansko bivanje v njem, je Strniševo
izhodišče popolnoma drugačno — ravno nasprotno — kot pri Zajcu. Če-
prav prihajata oba marsikdaj do enakih sklepov in upodabljata enak
svet, je ta enakost le navidezna in pogojna: nasprotujoči si izhodišči
smisel sleherne podobe ali prispodobe krojita po svoje.
Zaje izhaja iz sebe, iz Jaza. Na začetku Crnih mož piše: Moj dom,
samoten, zapuščen in tih. / Moj dom, z ožganim kamenjem. / Moj dom,
z zagrobnim mirom / upepeljenih stvari. / Moj dom, praznina v mojih
prsih itn. — ta moj dom se še šestkrat ponovi. Psihološki, tematski po-
udarek je na dom, ontološki na moj. Ne gre za to, da je razrušen kate-
rikoli dom ali dom človeka ali dom sveta; gre za dom individualnega
subjekta, osamljenega posameznika, pesnika samega. V njegovi subjekti-
viteti je ontološki vir sveta. Strniša izhaja — v svojih najbolj zgodnjih
pesmih (med 1951 in 1954) — iz nature. Lepa in sveta je praprot, je
sonce, je gozd. V rumenih nočeh opisuje jesen — impresijo jesenskega
drevoreda, v katerem ni sledu o človeku: »Od veščinih kril trepeče zrak, /
ščip na vzhodu, kot temni mak / po drevoredih / jesenskih noči / kot siv
prah mesečina leži. Človek se kaže v teh tihožitjih šele postopoma, najprej
obrobno in se šele potem bliža sredini — do same sredine ne bo nikoli
1026
prišel. Človek v svoji empiričnosti, vsakdanjosti, posameznosti bo za
zmerom ostal obrobna oseba Strniševe poezije — osrednje mesto, na
katero ga je postavil Zaje, zavzemajo pri njem mitske figure malika,
kače, samoroga, na samem začetku tega pesništva pa je to brez dvoma
Natura.
Jesensko sonce, ki gori,
gori, sivi kot kres,
kot na konici mečevi,
globoko v dnu nebes.
(Jesenska balada)
NATURA. Tudi če se in kakor se človek pokaže, je le del Nature
— nikakor in nikoli pa ni natura del človeka; nikakor ni mogoče govoriti
o človekovi naturi, temveč le o človeku Nature. Zgodnja Strniševa Je-
senska balada je po svoje zelo podobna kasni Zajčevi Utopljenki. Obe
pesmi obravnavata pripadnost človekovega trupla Naturi, le da je pri
Zajcu ta pripadnost posledica celotnega dogajanja, ki človeka, živečega
v ne-možnosti zgodovinsko osebnega življenja, nazadnje le odreši. Smrt
je Rešiteljica, človek pre-haja v red reči, sam postaja Živa Reč, konec
je muk, groze, upora, strasti, boja, besa, nemira — življenja. Subjek-
tiviteta se je zanikala in prek Smrti prešla v »objektiviteto«, v Reč, v
onkraj-človeški svet. Stmišev obešenec ali okostnjak ne pozna takšne
zgodovine. S svojo smrtjo ni ničesar prebolel, ničemur ni utekel, pred
ničemer se ni rešil: kot človeka — preden se je obesil — ga sploh ne
poznamo. Strniša tega njegovega prejšnjega življenja ne pojasni v nobeni
drugi pesmi, to življenje ga sploh ne zanima. Pripadnost obešenca Naturi
je za Strnišo izhodiščno dejstvo. Zanima ga zgolj in samo ta pripadnost
pa prav nič drugega. Vsa pesem je opis sozvočja med človekom-okostnja-
kom in Naturo, podobno kot je opis takšnega sozvočja Utopljenka — le
da je v Utopljenki izključna omejitev na opis sozvočja le videz, le pesniška
iznajdba, poanta, ki jo je mogoče razumeti samo v zvezi z drugimi, tej
na videz in tematsko povsem nasprotnimi Zajčevimi pesmimi (Zajčeve
pesmi povečini ne obravnavajo takšne pripadnosti, harmonije, obravna-
vajo njen temelj, ki je za Zajca zmerom razkol, disharmonija). V Je-
senski baladi beremo: na najvišjem... drevesu ... okostnjak / na vejo
je pripet. / Krhek in bel, kakor rob pen, / kot neke mrtve misli jez — /
skozi oči gori, šumi / mu sonc jesenskih ples... / Nad gozdom, kjer v
krogih dreves / visi, medli skelet, / ples z meči, in tenčicami / jesenskih
sonc je ples. Tudi v Praproti — morda edini nekoliko na minattijevski
svet tradicije vezani Strniševi pesmi •— so odnosi podobni. Kadar o kresu /
poganskim / bogovom / spet se povrnejo stare moči, / praprot morda /
zacvete / tudi meni / in odpre mi semena, ki mrak jih plodi, / da med
drevesi / drevo bom / in veja / in cvetje in sanje mogočne noči, / da mojih
misli / šumeča / obleka / pade od mene v veliki temi. Pesnik izhaja v
tej pesmi tako iz človeka kot iz nature, vendar daje prednost Naturi.
Natura je poglavitna. Natura ni — kot za Strniševe romanticistične pred-
hodnike — prispodoba človekove zaželene in v prihodnosti nahajajoče

1027
se identitete, je realiteta. Najvišja Moč, mitski pravir sveta (poganski
bogovi so sorodniki malika — podoba Biti). Človek — če mu ritualno
in pravljično pade kresno seme za obuvalo — je lahko deležen Biti,
sanj (že tu je Bit nevidna: mrak, noč, velika tema), lahko postaja drevo
in veja in cvetje, z eno besedo vse tisto, kar že obstaja pred njim in nad
njim. Oblika človekovega pripadanja Naturi je jasna. Pesnik ne pravi:
naj bom drevo ali o da bi bil drevo, temveč: morda bo praprot zacvetela
in bom drevo. Čeprav je v pesmi brez dvoma skrita nekoliko tradicio-
nalna in Stmiševemu pesniškemu svetu nasprotna želja po spremembi
v drevo, je značilno, da je pesnik ni izrazil eksplicite in kot subjektivno
željo: da je bil že takrat — 1951. leta, sredi najhujšega prodora sloven-
skega individualnega subjektivizma, zoper to usmerjenost v bistvu imun.
V oklepu v veži pa se zgošča mrak
in pod naličnikom obraza ni.
(Star oklep) ,
IMPRESIJA IN BIT. V teh — mladostnih in začetnih — pesmih so
temeljne značilnosti in eksistencialije celotne Strniševe poezije. Malo-
kateri med povojnimi slovenskimi pesniki je tako konservativen in na-
vezan na izročilo samega sebe kot Strniša. Je tip antieksperimentatorja.
Njegov slogovni, motivni konservatizem je posledica ravno tega, da ne
čuti potrebe po aktivizmu in obvladovanju čim obširnejših pesniških in
stvarnostnih prostorov. Kot pesnik sanj (domišljijskega ne-stvarnostnega
sveta) je že vnaprej svoboden. Z vdiranjem v zmeraj nova področja
vsakdanje stvarnosti, empirične materije, ne bi pridobil nič. Zanj bi to
pomenilo, da se vrti na mestu. Resnična skušnja zanj sploh ni empirična,
stvarnostna, temveč je sanjska. Nenehoma gleda v eno samo točko na
nebu in v sanjah, nenehoma sprejema njegovo uho en sam zvok iz daljave
— razrešiti, upodobiti, jasno in natančno videti ta zvok in to podobo,
to je Strnišev osnovni življenjsko-pesniški motiv. Zato ohranja isto aso-
nančno obliko (štirivrstičnice) iste eksistencialije, iste značilnosti, iste téme.
Znotraj tega prostora pa nenehoma poglablja svoje gledanje in poslu-
šanje, barvo svojega sveta, obrise, razmerja svoje poezije, poetičnost
in fantastičnost svojih podob. In isti svet postaja mahoma drugačen:
obsežnejši, globlji. Poglobljeni pomeni njegove poezije odpirajo nove per-
spektive in nove razsežnosti; to je preprosta posledica dejstva, da si je
namesto ekstenzivnega, v popotovanje po stvarnosti usmerjenega odnosa
do sveta izbral —■ seveda v skladu s tem, kar je že bil, kar mu je bilo
v njegovem predpesniškem življenju usojeno — intenzivni, v križarjenje
po sanjah uprti domišljijski svet.
Zato tudi naše obravnavanje ne more odkrivati zmerom novih mo-
mentov v Strniševi poeziji, ki bi dopolnjevali že omenjene. Moralo se
bo osredotočiti na spremljavo pesnikovega lastnega poglabljanja, s tem
pa se hkrati tudi sámo poglabljati. Ce tega poglabljanja ne bi bili zmožni,
bi Strniševo poezijo izpostavili nevarnosti, da bi se zdela eno samo vodo-
1028
ravno variiranje istih, že znanih tém. Obdolžili bi jo, da se ponavlja, da
je tematsko siromašna, brez invencije.
Prva zbirka — Mozaiki — pomeni dovolj sklenjeno prvo etapo v.
Strniševem pesniškem razvoju. Njena notranja skladnost je v tem, da
v nji še ni bistvenega poglabljanja odkritih eksistencialij; podaja pesni-
kove bistvene teme in temeljni odnos do sveta, hkrati pa nakazuje nje-
gove meje. Dialektika (sveta) je v Mozaikih še sorazmerno preprosta.
Smisel je še tako skrit in zavit v podobe, impresije, barve, v pesniško
obliko, da se ni čuditi, če je literarna kritika ob izidu te zbirke kazala
tako malo posluha za Stmiševo poezijo. Zajčevo Požgano travo je uradna
kritika prav dobro razumela (pretresljivi kriki tega pesnika so bili že od
vsega začetka slišni in razumljivi celo glušcu); kritika jo je odklonila
iz neumetniških, politično-ideoloških razlogov. Strniševa tiha pesem pa
je bila pod pragom njene dojemljivosti — zato je videla v njej golo
impresijo, samó lep slog, zveze lepih podob, nekaj fantazije. Njeno rahlost
je zamenjala s skromnostjo, njeno ne-vsiljivost z ubožnostjo, skritost
Smisla s pomanjkanjem Smisla.
Vzemimo zgled. Zgodnja pesem Golobnjaki spomladi se zdi površ-
nemu in neobčutljivemu ušesu zgolj čista impresija, podano nežno raz-
položenje, pesem, ki uporablja znane rekvizite o večeru, mescu, oblakih,
gozdu, dežju in čebelah. Kaže se kot povsem nepretenciozno barvanje
neke komaj zaznavne atmosfere. Navedimo jo v celoti: Za vrtovi / svetli
oblaki, / in mesec zvečer / tenak in bel. / Za vrtovi / prazni golobnjaki,
/ in dež / kot drobna krila čebel. / V nekem temnem gozdu / so se
zgubili / golobi. / Pojo. / Dež je svetal / kot med čebel. / Zvečer / v
prazne golobnjake / strmi za vrtovi,! mesec bel. Navidez docela nedolžna
pesem, kaj pesem, komaj zapis — in vendar po vsem, kar smo dozdaj
povedali o Strniševi poeziji, ni težko ugotoviti njene notranje razsež-
nosti. Golobnjaki niso samo golobnjaki, golobi ne samo golobi. »Šifre«
se nam kar ponujajo. (Besedo »šifre« jemljem seveda cum grano salis, v
narekovajih. Strniša je vse prej kot intelektualističen pesnik, ki prevaja
svoje misli o svetu v pesniške podobe. Narobe, pri njem so podobe
prvotne. Podobe so tiste, ki nosijo v sebi »misel« — Smisel, šele iz njih
se poraja pomenljivi svet. Strniša odkriva globlje in manj znane plasti
sveta" s poematiziranjem in ne mišljenjem o Biti.) Golobi so bližnji so-
rodniki grlice, malika — z njimi je označena Bit. Golobi so — vendar
skriti; zgubili so se. So, ker jih slišimo; pojo. Prazni golobnjaki — prazen
svet, v katerem prebivamo, prazna naša bivališča; pojoči, a skriti golobi
osmišljajo naše domove (njihova pesem nam sporoča obstoj Biti, Smisla),
vendar jih osmišljajo od daleč, na skrit, ne-viden, težko dostopen način.
Naš svet ni jama razbojnikov, korito Zla — kot za Zajca. Ni obupna
nesreča — kot za Strniševe romantične predhodnike. Ravno tako pa tudi
ni napolnjen s prisotno Bitjo — kot za pesnike-predhodnike, ki so opevali
revolucionarno Bit. Naš svet so sicer prazni golobnjaki. Bit je sicer ostala
v nekem temnem gozdu, na zemljo pada dež, hkrati pa je ta dež svetal kot
med čebel; in temo zemeljskega večera razsvetljuje mesec bel. Cesa več
1029
o odnosu med Bitjo in človekovim praznim domom ob tej pesmi še ne
moremo reči — prava poglobitev, razširitev in obogatitev tega odnosa bo
prišla šele v naslednji zbirki Odisej; obenem pa je popolnoma jasno, da
Golobnjaki spomladi niso fragmentarna impresija in zapis lirskega občutja
nekega nediferenciranoga subjkta, v njih je impliciran problem Biti
— osrednji problem in téma tako Strniševe poezije kot poezije nasploh.
Tudi Stari oklep je na videz le preprosta zgodba o starem oklepu,
postavljenem v kot veže, in otroku, ki v to vežo zaide in si zamisli
bojujočega se viteza. Torej nič drugega kot anekdota, morda spomin na
otroško doživetje. Psihološka razlaga pesmi je preprosta: deček še nima
življenjske skušnje, njegov odnos do sveta še ni stvaren; ker vse preveč
tiči v sanjarijah, zamenjuje sanje s stvarnostjo, viteza z oklepom. V
resnici — pod to površino — pa je pesem nekaj povsem drugega: sanje
niso več sanjarjenje dečka z razdraženo domišljijo. Sanje so resnica.
Sanje cdkrivajo Bit: viteza sredi boja. Stoji pod stolpi. Sam je z majhno
četo, / prve puščice prilete do sten. / Za temnimi vezirji blesk oči, !
veter v zastavi, četa kot oblak. Pesem se konča z ugotovitvijo, da pod
naličnikom obraza ni — kar pomeni, da Biti zdaj in tu ni: Bit je v
odsotnosti. Danes ni več vitezov, od njih so ostale le še lupine: oklepi.
Vitezi so bili. Bit je v preteklosti, spomin se je spominja, sanje uteme-
ljujejo in nosijo spomin, sanje so tista — temna — kontinuiteta med
mrakom, praznoto dandanašnjega in polnostjo nekdanjega. Odsotnost Biti
se kaže kot njena pričujočnost v nekdanjem. To nekdanje pa — prek
sanj, v sanjah — še zmerom j e ; nikakor ni mogoče trditi, da preteklosti
ni, da je od-šla, izginila v absolutni Nič. Preteklost obstaja celo danes in
tu — le na poseben način, tako da je tu in zdaj sicer kot odsotna in
pretekla, hkrati pa kot sanjska in spominska. Ko pesnik zapiše: majhen
otrok ... pritava kot v sanjah bliže in poboža bron in da tedaj kovinske
prsi tiho zazvene, vidi v tem otroku, ki je deležen sanj, mesto, v katerem
se Bit pokaže, odmeva, zveni. Odsotnost Biti nikakor ne pomeni njenega
popolnega, absolutnega neobstoja. V tem primeru svet sploh ne bi bil
več utemeljen (edina utemeljenost je utemeljenost na Biti). Ali bi sploh
še lahko bil? Dosledno mišljeno bi bil tedaj absolutni Nič. Do enakega
sklepa pridemo tudi tedaj, če sicer priznamo obstoj Biti, razglasimo pa,
da ni med njo in svetom nikakršne zveze, da je Bit torej absolutno skrita
in tuja; ta popolnoma odsotna Bit nima za nas — za svet — nobenega
pomena in je navsezadnje do kraja poljubna: lahko je, lahko je ni, in če
ni nobenega mostu do nje, z ničimer ne moremo doseči mi nje in ona nas.
Ne počivamo na nji, ne osmišlja nas. Mirno lahko trdimo, da je (za nas)
ni. Strniševa poezija odkriva nekaj čisto drugega. Kaže, da svet ni nič,
da je nekaj. Še več, s sanjami in spomini slutimo in čutimo (celo vemo)
tisto, kar je za vsakdanjostjo in pod njo: zavedamo se — temno sicer —
oddaljene in odsotne Biti. Vednost o nenavzočnosti Biti je vednost o
Biti. Bit je prisotna na odsoten, na skrit način.
Ali ne potrjuje pravkar povedanega tudi ena najlepših Strniševih
pesmi iz obdobja Mozaikov — Ptica? (S to pesmijo prehajamo že h ka-
1030
snejšim, zrelejšim pesmim tega prvega obdobja.) Tvoje oči so stara, zlata
kletka, / v njih spi in sanja neka temna ptica, i In kadar včasih v sanjah
razpne krila, / se mojih lic dotaknejo peresa. / Potem še dolgo se mi zdi,
da njene / peruti čutim na obrazu svojem, / medtem ko sama spet med
temnim drevjem / sanjskih gozdov neslišne pe.smi poje. Stik z Bitjo torej
je, vendar je do skrajnosti tenek, nežen, rahel, komaj opazen; zdaj Biti
ne slišimo več — zdaj poje neslišne pesmi.
V tiheč šelestenju časa
ugaša luč, temne oblike.
Le oči še zro iz mraka,
temne zlate in velike.
(Mozaiki)
PRISOTNO ODSOTNA BIT. Bit je Strniševa obsedenost. Skoraj da
ni pesmi, v kateri ji ne bi šlo osrednje mesto. Pesnik zmeraj jasneje
opredeljuje njeno nejasnost. V pesmi Mozaiki govori o starih, zlatih mo-
zaikih, ki stoje v mrak zazrti, ki so kot oddaljeni spomini, vtkani v
sence... Svetloba se meša s temo, mozaiki —■ znanivd ' Biti — so vtkani
v mrak, pol svetloba so, pol senca. Spoj luči in mraka se kaže že v pri-
spodobah, ki dobivajo notranjo dialektično strukturo; recimo v luči senč-
nate svetilke (luč je hkrati senca; Bit je in ni). Ugašanje luči je usihanje
prisotnosti Biti — vendar Bit nikoli do kraja ne usahne; oči svetnic
(sorodnic malikov, grlic, ptic) ostajajo svetle: svetijo skoz čas in mrak.
(Strniša upodablja oči — oči Biti in svetnic — ki nas gledajo, ne pa
naših oči, ki bi gledale svetnice in videle Bit; s tem da nas Biti vidi,
nikakor ni rečeno, da jo vidimo tudi mi — po njej smo opredeljeni, ostaja
pa nam skrita v mraku.)
V Jesenski pesmi — tudi eni najpopolnejših iz Mozaikov — pravi
pesnik čisto določno: Se vedno je nekje, / poletje temno. / Odšlo je, kakor
stara karavana, / čez reko časa. Zdaj sedi / na drugem bregu, med za-
molklimi / drevesi — mirna, sklonjena postava. Bit je onkraj časa. Pomlad
se lahko umakne poletju, poletje jeseni, pa s tem pomlad in poletje nista
izginila (kakor se je lahko še zdelo v Poletju ob ribniku — tam je da-
našnja polna Bit včerajšnjo zanikala in odstranila). Hkrati pa tudi n'sta
pre-šla v sledeče jima letne čase — pomlad v poletje, poletje v jesen
—• na heglovsko marksistični dialektični način. Poletje ni nič bolj polno
od pomladi, jesen nič bogatejša od poletja. Strniša nikjer ne opaža no-
sečnosti, rasti sveta, nobenih sintez ni, ni višjih stopenj, ki bi zanikale,
ohranjale in povzemale prejšnje, nižje stopnje. Pesnik ne kaže zanimanja
za nazor časovne dialektike, dialektične biti, ki obstaja v času in ki je v
bistvu plodenje, zorenje časa. Strniševa Bit je — v obdobju Mozaikov —
zunaj časa, njegova dialektika je harmonija nasprotij: svetloba-mrak,
prisotnost-odisotnost, je-ni. Pomlad in poletje nista ohranjena v poletju
in jeseni, se pravi v časovni biti, temveč v Biti, ki je onkraj časa, se
pravi sama v sebi, vsaka sama v sebi. Vse je — v Biti, nekje — ohranjeno
1031
za zmerom takšno, kot je bilo in kot je. Ker čas ni osnovna dimenzija
teh dveh letnih časov, ker v bistvu nista odvisna od časa, tudi ne nastajata
in ne izginjata. Mi sicer danes, v jeseni, poletja ne vidimo — vendar je
to problem človeka, njegove empirične vsakdanjosti, njegovega ustroja,
ki je podvržen času, relativnosti, omejenosti, slabovidnosti. Pomanjkljivost
ljudi niti najmanj ne opredeljuje Biti; ni strahu, da bi zaradi človekovih
slabosti postala pomanjkljiva tudi Bit. Res je ravno nasprotno: zaradi
zmeraj hujšega skrivanja Biti postaja zmeraj temnejši tudi človek. Zato
doživljamo Bit le kot preteklo, preteklost pa je na drugem bregu, na
drugem svetu. Kot da so tam velika, temna vrata i iz brona, ki so vrezani
na njih / nejasni liki drevja in neznanih ptic — / tih, bronast gozd. In v
njem še vedno caka... I temno poletje.. . Poezija, sanje, domišljija,
spomin so most med bregovoma.
Kasnejša — popolnejša — Strniševa poezija v Mozaikih je čisto dru-
gače naravnana kot kasnejša — popolnejša — Zajčeva poezija v Požgani
travi (obe sta nastali približno v istem času: 1957—1958). Ze naslova teh
dveh zbirk ponazarjata različni usmerjenosti pesnikov. Eden poudarja
pričujočnost (pretekle) Biti, drugi se je ves osredotočil na uničevanje
in uničenost obstoječega. Oba se skladata, ko govorita o zamračenosti naše
človeške eksistence. Vendar je enemu dovolj, da je to ugotovil, vso po-
zornost pa je posvetil problemu ne-človeške eksistence (Biti), medtem ko
se je drugi zadovoljil z ugotovitvijo, da Biti ni več, in posvetil vso
pozornost človekovi današnji ogroženi, neutemeljeni eksistenci. Kot da
sta si izbrala vsak en del enačbe, ki povezuje oba dela v celoto. Ko Zaje
opisuje Velikega črnega bika, upodablja njegovo osamljenost (bik, koga
kličeš? / Prazni so pašniki. / Prazne so gore. / Prazne so grape. / Prazne
kot odmev tvojega klica.), trpljenje (kot da bi brizgala težka črna kri /
pod vršičke temnih smrek), obsojenost na nepotrebnost (Nikogar ne гш-
pojiš / s črno krvjo svojega glasu.), obsojenost na neizogiben Konec, na
Nič (Sonce na vzhodu brusi / bleščečo mesarsko sekiro.) V Ujetem volku
piše: Zakaj si zatulil volk, / kot da bi zatulila zemlja, i ki jo pritiska
gora skal... ! kot da hi imel zadrte v goltanec / dolge črne trne? V Jutru:
Tiho se vračajo ranjeni volkovi ...IO, spati. / Zagristi se v črvivo zemljo
pokopališča. Biti ni nikjer, povsod preži grozeča Muka, Umor, Smrt, Nič.
Bežati. .. Kam? Pred Ničem v Nič. Reka: O potopiti se, potopiti na
dno ... / ko zarjove trenutek / besedo Nesmisel. / In hiti mrzla rumena
roža v pozabljenem močvirju. Zaje oblikuje človekovo grozo — Vse
ptice: In zbal sem se, / da mi bo neko noč / skozi temne sanje / razklal
lobanjo... Itn. Itn. Predmet Zajčeve poezije tega časa je človek — Sub-
jekt, ki so mu vzeli njegovo subjektivnost, moč, svobodo, mir, načrte;
Subjekt, ki ga preganjajo, strašijo, ogrožajo, mučijo, pobijajo. Bit je bila
nekoč — zdaj je ni več in pesnik tej nekdanji Biti komaj posveti kakšno
besedo. Spoznal je, da je bila ta pretekla Bit njegova romantična samo-
prevara, ki ji je verjel — recimo — v Črnih možeh, zgolj iz želja porojeno
pozitivno dopolnilo današnji negativni stvarnosti, in da kot takšna tudi
ne utemeljuje dejanske človekove eksistence (to spoznanje je bilo' tisto,
ki ga je na mah vzdignilo iz prejšnje, romantizirajoče in še v tradiciji
1032
samousmiljenja mudeče se faze njegovega pesništva v prvo zares umet-
niško posrečeno fazo). Zajčevo spoznanje je nedvoumno: prave Biti sploh
ni. Je samo šentjernejska noč vsega človeškega, boj na življenje in smrt
človeka s človekom, rablja z žrtvijo, empiričnega z empiričnim. Ker je
svet neutemeljen, je le gibanje: gibanje Niča od Niča k Niču. Evropski
aktivizem in subjektivizem je ničenje kot táko: uničevanje samega sebe.
Svet je apokalipsa Smrti. Vse raste iz Smrti za Smrt — prek videza, ki
je naše življenje.
Strnišev odnos med Bitjo in človekom je popolnoma drugačen. Morda
bo vse že dozdaj povedano najbolje izpričala umetniško še posebej do-
gnana pesem Speči deček. Oh oknu železna volkulja noči / s tršatim
telesom štrli v neho, / z nogami vkopana v morsko dno, / z grenkim
mlekom sanj ga doji, / da deček oči ima hele kot soha. / Za čelom mu
helo cvetje hrsti, / krhkih, v temo uvitih ohlik, / pisan metulj visi z njega
kot groza. / Za oknom zapira se volčje oko. / V njegovi glohini hiedo
žare / daljni odsevi neznanega dne. / Zmaji vetra drse v temo. Človek ni
Subjekt, temveč deček, dojenec sanj, otrok Biti. Bit — železna volkulja
—• je dialektika noči in oči, zajema nebo in zemljo, s sanjami napaja
človeštvo. Podobe sveta — podobe, skoz katere gledamo svet — so temni
deli temnih sanj. Bit se oddaljuje, pa vendar daje svetlobo, odseva dan.
Pesnik je láhko dostopnost Biti (iz Čolna) sicer že zdavnaj zavrgel, tu
pa je segel najdlje: odkril je, da volkulja ni Bit (medtem ko so bili malik,
grlica, svetnice itn., še zmerom prispodobe zanjo), da je tudi njeno oko
— njena najbolj bistvena, svetla točka, njeno jedro — le zrcalo, v katerem
Bit odseva; prava Bit — neznani dan — je še bolj neznana. Čeprav se je
še bolj oddaljila, ni prenehala biti. Človekova groza je le pisan metulj,
lahna je, nikakor dokončna, je brez usodne teže. Njegove kot soha hele
oči so znamenje popolne prepuščenosti Biti. Nekdanja Natura se je kon-
kretizirala in realizirala v neznanem dnevu, odsevajočem v volkuljinem
očesu: v prisotno-odsotni Biti.
Njeni lasje so krona iz železa,
razbeljena nad večnim ognjem sanj.
(Hetera)
JECA TELESA. Kadar Strniša obravnava človeka, ga deli na dve
polovici: na tisto, ki je posvečena od Biti — s približnim izrazom bi jo
imenovali »duhovna« polovica — in na njeno nasprotje. To nasprotje
— človekovo telo — je ječa, v kateri je bitna polovica zaprta. Njeno telo
se zdi, da jo oklepa, / da je pred njo — visok in tih stražar. (Hetera)
Sanje so večne, nadčloveške, nadempirične: božanski večni ogenj; lasje
pa so pozemeljska krona, krona muke. Njene oči — globoki, hladni liki /
strme s cerkvenih oken s takimi očmi — / široke so in temne, kot krvniki /
pred ječo, ki v njej misel krvavi. Pesnik je napravil spet nov korak v
manj znano: v ne-znano. V pesmi Mozaiki so bile oči še prispodoba Biti,
zdaj so — analogno Spečemu dečku — že zunaj Biti, krvniki pred ječo,
1033
Bit — misel —■ je za njimi. Kar je materialno, je mrtvo. Strnišev cdnos
do stvarnosti (telesnosti) je podobno kot Zajcev popolnoma negativen
(deček je resničen, ko sanja, poletje je na drugem bregu časa) —■ vendar
se zadovoljuje s podajanjem situacije, v kateri je Bit (njena skritost je
torej tudi zaprtost v ječo telesa. Bit biva onkraj tistega, kar je tipično
človeško, subjektivno); prikazovanje spora v človeku in med ljudmi ga
ne zanima. Poanta pesmi je mirna: Heterino telo, ki v prostoru je na-
peto, / kot da iz sebe stopiti želi.
Heteri je soroina Plesavka. Tudi za njo velja: Zdi se, da bi rada
zapustila / belo hišo svojega telesa, / kot otrok bi šla in se zgubila /
v temnem in velikem gozdu plesa. Ne tu in ne pri Heteri ne gre za
psihološki problem. Hetera ni cipa in plesavka ni baletka. Veliki in temni
gozd plesa je svet Tistega, v čemer se človek raztaplja kot v svojem
Temelju, Domu, Materi. Val oblik nenehno jo zagrinja. / Skoro ho za njim
kakor za drevjem, / hladnim in globokim, potonila. Človekov izstop iz
sebe, odhod iz vsega človeškega, ne pomeni — kot pri Zajcu — prestopa
v Nič, v Smrt, stran od vsega, v Ne-obstoj, pomeni dejansko približanje
Biti. Ta Strniševa situacija je podobna tisti, v kateri se je Zajcu prikazala
Živa Reč. V Zivi Reči je Zaje našel rešitev iz golega Ne-obstoja, iz
nihilistične aktavistične prakse nečlovekovega samouničevanja. Onkraj
smrti se je pokazala Možnost in Resničnost — onkraj človeška resničnost.
Vendar je moral pesnik do kraja preskusiti razdiralno in negativno moč
Smrti, da je lahko odkril resnično Živo Reč in se ni samó povrnil v
romantično željo po harmonični stvari, po miru, rožah in Lepoti. Strniša
ni šel po tej poti; ni mu bila potrebna. Zaje je moral do te mere poten-
cirati veljavo smrti, ker je bil tako silovito navezan na življenje, ker je
izhajal iz subjekta, človeka, njegove subjektivistične stvarnosti. Strniša
ne izhaja iz te stvarnosti, zato mu med njo in resničnostjo ne stoji po-
šastna, komaj premagljiva, vseobsežna, demonična gigantska Smrt. Zanj
je Smrt — kot del Biti — enako nežna in tenka kot vse drugo v poeziji
Mozaikov. Prehod iz življenja v smrt je čisto naraven (to izhaja že iz
osnovne identitete situacije, iz primata Nature). Življenje ne velja nič,
smrt torej še manj — edino, kar velja, je daljna Bit: Kot otrok se vzpne
in zavrti. / Glasba umolkne. Deklica zaniha — / in v vrtincu tiho pada-
jočih kril / se zazdi kot ozka, bela hiša. Ko živi, je deklica otrok. Ko pada,
postaja hiša.
Precej manj preprost je odnos telesa in sanj v Vrbah. V modri dvo-
rani sanj, / odeti v rumene obleke, / spe gobavi kralji reke, / polni mehkih
ran. / Oh modrih oknih poletnega dne / slonijo slabotna telesa ! in v
prsih, kot srca strohnela, / jim netopirji vise. Telo ni navadna ječa in
sanje niso bleščeči kraljevič. Sanje so tudi muka, vroči ogenj sanj člo-
veka napada. Bit postaja ne-varna, razžira telesa, spreminja jih v sla-
botna telesa. Če se ljudje nalezejo sanj, se nalezejo tudi gobavosti. Ali
sploh lahko vzdržimo telo, veličino. Moč sanj? In narobe — ali se jim
sploh lahko umaknemo? Polni smo mehkih ran, nemočni, ostareli, bolni.
Sanje nas ogrožajo, tako kot vse veliko smrtno ogroža malo. A sanje
so naša neodvrnljiva usoda.
1034
Pride sovraštvo s težkimi očmi,
z ogrlico iz trnov okrog grla,
z dolgim korakom levov v temi.
(Pride sovraštvo)
NE-VARNOST. Cim kasnejše so pesmi v Mozaikih, tem konkret-
nejše so, tem intenzivneje se iz vsake podobe izvijajo novi pomeni; pri-
spodobe porajajo svoja nasprotja, pesniški svet, ki se je zdel na začetku
relativno preprost in enoten, se množi v pluridimenzionalnost in poliva-
lentnoet pomenov. Milina poraja nasilje, ljubezen sovraštvo, mehkoba
trdost. Dozdaj v Strniševi poeziji še ni bilo tako disharmoničnega, nasil-
nega tona, kot je sovraštvo. Četudi je še zmerom lepo (in takšne so ostale
vse ek.sistencialije do zadnjih verzov Strniševe poezije), je hkrati ne-
varno. Varnost naravnosti, izvirajoče iz Nature, se umika ne-varnosti
ne-naravnosti. Impresije se spreminjajo v resnične, ne le po naslovu
poimenovane balade, mir in harmonija se podirata, napetost postaja
neposredna, dialektika se stopnjuje. Vse to je res, res pa je tudi, da je
—	recimo — razloček med Zajčevimi in Strniševimi pesmimi iz tega
obdobja še zmerom neznanski. Strniša se bliža dramatičnosti,^ vendar
zelo počasi; Mozaiki so obstali na njenem začetku. Medtem ko Zaje
dejanje napada, obsoja, v njem uživa, ga slavi, zanika, obožuje in je ves
v neposrednem, erotično vznemirjenem odnosu do dejavnosti, do akti-
vizma, do prakse ubijanja, je Strniša že ob prvem rahlem dejanju ves
zgrožen. Ker je začel z veliko tišino, mu je vsak malo močnejši glas
že grom, Zaje pa mora v svojem viharju iznajti še posebno perverznost,
da vzbudi bravčevo pozornost.
Tudi v Plavem volku začenja dobivati ogrožajoča Bit zmerom bolj
neprijetne, grozovite poteze, zmerom bolj je temna. Smrt in Nič, ki sta
v nji, se zmerom bolj razraščata in jo pretita popolnoma prekriti. Dež
ima ves razbit obraz. Kažejo se znamenja muke, razdejanja, mehke rane
so se spremenile v razbitost. Bit se nanagloma oddaljuje — V njem tvoj
obraz... je ... oddaljen kot bežeči volk. Postaja nema, situacija se vozla
—■ In v tej jeseni so noči / kot od dežja težke vrvi / spletene v vozel
tvojih ust. Pripravljeni smo, da sprejmemo dozdaj najostrejšo podobo
v Strniševi poeziji: Z očmi kot z dolgimi žeblji / zvečer pribiješ mojo
dlan / na temno vejo v gozdu sanj. Malik ni več ne-nevaren, železna
volkulja ne doji več človeka, spremenila se je v okrutnega volka, v ne-
varno zver. Bit človeka sicer še zmerom utemeljuje, vendar drugače
kot prej: zdaj je cid nje uročen: In kot v jesenski noči volk, / od lune
plav, visok in tih, / negibna pred menoj stojiš.
Podobe postajajo grozljive. V Volkovih je zapisano: Po mehki zemlji
tečejo volkovi / čez goro, strmo in visoko do nebes. Bela gora sanj —
do nebes strma gora je postala prehodna; seveda ne za človeka. Volkovi
—	mitska bitja, odsevi Biti — tečejo čeznjo. Postali so vsemogočni, z
njimi pa postaja vse bolj vsemogočna tista lastnost — Usoda — Biti, ki
smo jo imenovali Nič (Smrt). Kaj ni že docela samostojna, kaj se ni Bit
že do kraja zanikala v svojem, iz nje same porojenem nasprotju? In
med stvarmi, kakor da vstajajo iz njih, / beže volkovi — kot na valu
1035
pena, / kot nizka in plahutajoča senca / velike ptice, ki v temo íeíi.
Ptice — stari Stmišev izraz za Bit — ki leti v temo, v zakritost, ne
vidimo, vidimo samo njeno senco — Nič. Val je zakrit, vidna je edino
še pena.
V prazna pobočja daljnih, sivi hribov
zre z belimi očmi visoki veter.
(Jesenski gozd)
NIČ. Strniša zaključuje prvi lok svoje poezije: od polne Biti (Na-
ture) do prazne Biti (Niča). Svoj »objektivizem« je ves čas ohranil, spre-
minjala se je le njegova vsebina. Nič je ravno tako »objektiven«, kot
je bila Natura. To ni Nič človeka, posledica evropske subjektivistične
volje (kot pri Zajcu). V Jesenskem gozdu, morda najbolj nihilistični
pesmi Mozaikov, ni sledu o vsakdanjem, stvarnem človeku; vse je še
zmerom natura, le da je zdaj ta natura prispodoba izginjanja Biti. Pri
Zajčevih začetnih pesmih je bilo narobe — natura je bila prispodoba za
človeka. Ko je Zaje — recimo — v Umirajočem drevesu upodobil golo
naravo brez človeka, je v to »objektivno« naravo skril dvoje: predvsem
človeka, ki ga umirajoče drevo prispodablja (ta plat ostaja v okviru
stare, jenkovske tradicije), poleg tega pa je v nji narahlo tudi že anti-
cipiral Živo Reč. Drevo je umiralo. / Sámo v gozdu dreves. / Sdmo med
nebom in zemljo. / Nihče ni zaklical na pomoč. / Listje je molčalo. / Steze
so bile tihe. / Ptice so odletele. / Umiralo je: / Rdeči listi so kapljali
na tla / (kot curki krvi). / Bilo je lépo: / Rdeče roke je iztegnilo k nebu /
kakor človek, ki ga požira močvirje. Umirajoče drevo je imiirajoči,
osamljeni, zapuščeni, trpeči človek, človek, ki bi rad živel pa ga
požira Nič (močvirje). Reči so le prispodobe, pomagala — v resnici jih
sploh ni. Bolj pričujočne so — recimo — v Rumenem vetru: Rumeni
veter v sivem polju. / V temnozeleni reki. / Rumeni veter z naročjem /
polnim nemirnih vran. / Rdeče drevo v sivem polju. / Samotno drevo
pod modrim nebom. / Tiho drevo v tihem polju. / Prgišče vran je vrgel
rumeni veter / v rdeče drevo. / Za hip so obvisele na vejah / kakor težki
črni grozdi. Itn. Čeprav je izhodišče pesmi še zmerom človek, doživetje
njegove samote, pa obenem vdira skoz to doživetje samostojni svet narave
—■ reči, neodvisen od človeka, obstoječ pred človekom in zunaj njega.
Strnišev Jesenski gozd ne nosi v sebi nikakršne dvojnosti; gre za
čisto dogajanje Biti — za njeno praznjenje. Gozd je postal bolj sam in
zelo velik. / Za drevjem drsi sonce kakor pajek. / Majhne živali, ki
spe skrite v zemlji, / bežijo skozi dolge, temne sanje. Samota gozda ni
osamljenost človeka brez Biti, temveč je osamitev Biti brez človeka.
Ker gozd Bit zmerom bolj skriva, postaja zmerom večji. Sonce — pri-
spodoba Biti — se spušča za gozd, za zemljo, v temo, na drugo stran.
V majhnih živalih je človek izenačen z živalmi. Človek ni Človek, se
pravi humanistično pojmo vani Gospodar sveta, njegov Odrešenik, Homo
faber, Merilo vseh reči, Ustvarjavec in nosivec biti, je le človek — majhna
žival, le del Nature-Sveta, del Biti, njen nepomemben, ne-buden del,
skrit v zemljo, teman, ne-veden, strahopeten: boji se celo svojih sanj —
1036
te edine zveze med njim in Bitjo. Beži od Biti, beži od sebe: beži. Tudi
Zajcev človek beži — Bêzi, ubogi, / preganjani človek .../ S koraki, ki
pojejo / pesem o strahu / prihaja On... / Bêzi po misnici. / Kajti On
ima pravico, / vsemogočno pravico, / pravico ubijanja. Vendar ni na
begu pred Bitjo-Ničem, beži pred svojim Dvojnikom; humanistični, ne-
močni, ranjeni Človek beži pred morivskim, nasilnim, vsemogočnim
Človekom. Strniša ne slika drame (kot Zaje), slika ničenje Biti — a ko
se Bit spreminja v Nič, začenja ogrožati tudi svoje pojave, podaljške,
sence, odvisnike: ljudi. Trd, črn potok pod nizkim nebom. / Z votlimi
vrbami тш drugi strani. / Kot s težkimi lobanjami jelenov, ! ki so na
bregu po dolgem diru padli. Svet je skoraj že zaledenel in izvotljen;
je prispodoba izpraznjenosti.
Nikjer ljudi. Ptice so odletele.
Samo stvari zro s temnimi očmi,
kako pod kremplji orlov krvavi
od ran kakor oblak prostrani mesec.
(Volkovi)
ŽIVE RECI. Sprevračanje Biti v Nič pozna celo vrsto stopenj. Na
eni izmed njih se kaže potemnela Bit (Nič) kot svet reči. Tako se je
tudi Strniševa poezija dotaknila ene od osrednjih osi povojnega sloven-
skega pesništva: Reči.
Odnos med rečmi in ljudmi se razkriva v Večerni pravljici. Vse, kar
je bistveno, je na strani reči: resnica, življenje, pravi obstoj, bUžina
Biti. Drevesa odpro debla s suhim pokom / in temna srca, ki so skrita
v njih, / pričnejo biti z glasom daljnih bobnov. / Od žolte lune siv lišaj
visi. / Tedaj se dvignejo veliki kamni, / na tenkih nogah hodijo okrog /
kakor orjaški sivi pajki / in grizejo mehke obraze gob. Reči bivajo tako
polno življenje, kolikor je življenje sploh lahko polno. Reči živijo. Reči
so žive. Te reči so brez dvoma tudi ena različica — tako kot so Zajčeve
druga različica temeljne eksistencialije — Žive reči. Prav nič pravljične
niso, s sabo nosijo grozo. Bit z njimi ogroža ljudi — in tu Strniša znova
stopnjuje svojo negativiteto in neantizacijo: v Živih rečeh se skriva
uničevanje (reči grizejo mehke obraze). Človeškemu svetu, ki je manj
vreden, podrejen, odvisen, je usojeno, da je igračka temnih sil, igračka
Zgodovine Biti: Na drugi strani gozda, v temni hiši, / v globokih, nizkih
jamah svojih sob, / spijo ljudje, kot dolge, sive miši. / Velike mačke
sanj se igrajo z njimi.
Meč tiho udarja ob drevo.
(Umetnik)
DIALEKTIKA BITI IN NlCA. Pesnikova zadnja beseda v Mozaikih
ni oznanitev ne polne Biti ne Niča (obe sta samo momenta v dogajanju
Biti), temveč je njima povezava, upodobitev njunega dialektičnega od-
nosa,
1037
Najbolj ustrezno odkriva in podaja resnico sveta umetnost. Njen
posrednik — umetnik — ni vezan na ljudi, vezan je na Bit (na sanje):
Sedi samoten kot žival, / z rokami kot prekopi sanj (Umetnik). Njegova
samota ni osamljenost Zajčevega osamljenega posameznika, mučna in
obupna; umetnika niso zapustili ljudje (in ga s tem udarili), on sam jih
je zapustil, da bi bil čimdalj od navideznega sveta, da bi se čimbolj
približal Biti. Njegova samota je pogoj njegovi moči: V glohini sobe sedi
mož. / V njegovih prsih visi moč. / Težka visi na mreži žil / in trza
kakor majhen bik. V umetništvu je silovita osredotočenost, skrajnji napor
občutljivosti: antena za sprejemanje sporočil Biti in za zaznavanje njene
Zgodovine. Zaradi umetnikove pripravljenosti se mu Bit ■— po svoje —
tudi odpre: Mož strmi v mizo in iz nje / kakor drevo mu raste svet.
Umetnik sveta ne ustvarja, Strniša ne pojmuje umetnosti na evropsko
subjektivistični način kot kreacijo. Umetnik ne ubija, ne dodaja, si ne
izmišlja, ne spreminja, ne postavlja, ne kreira. Samo gleda in posluša.
Svet mu raste iz mize, svet izhaja iz reči in se postavlja pred človeka,
pred njegove oči, pred njegovo strmenje (čudenje). Ta svet pa se zdaj
ne kaže več kot enotnost Nature ali čistost Odsotnosti, kaže se kot pove-
zava obojega, kot nenehna nenavadno intenzivna, v eni sami točki zgo-
ščena in ohranjena napetost med poloma. V vejah drevesa visi meč, /
v njegovem vrhu mesec rdeč. Mesec rdeč in drevo — prispodobi za Bit
— sta ogrožena od meča (Smrti, Niča). Drevo oklepa oboje, objema njuno,
to je svojo dramo: Meč tiho udarja ob drevo. Nič načenja in seka Bit —-
v vsej tišini se dogaja ugašajoča svetloba, nastaja mrak: V mrak mimo
okna pada dan, / kot bela krogla v prazno dlan. / V sobi je vedno bolj
temno. Dan teži v ugašanje —• ni pa še ugasnil. Bit teži v Nič — ni pa
se še izničila. To je Strniševo zadnje sporočilo v Mozaikih.
V Umetniku (kot že v vrsti pesmi pred njim: v Večerni pravljici,
Volkovih, Pride sovraštvo. Jesenski gozd itn.) je Bit podana v Času.
Tisti trenutek, ko je Strniša polno Bit in Nič soočil in začel kazati njun
odnos, je svoj svet dinamiziral, prešel iz impresije v zgodbo, iz statike
v spor, iz onkraj časnosti v čas; seveda ne v človeški, subjektivni, temveč
v izrazito metafizični, meta-človeški čas. To tudi ni čas zorenja, nasta-
janja Novega in Polnejšega. Cas se je začel oglašati tisti hip, ko se je
pokazal Nič: ko se je začela Bit diferencirati iz svoje začetne polnosti,
identitete (Nature) in se dogajati. Dogajanje Biti (njena Zgodovina) je
njeno postopno skrivanje, zmeraj večja prekritost. Njena ne-vidnost je
njena nič-nost. Njena senca je Nič. Nič je identičen s Časom — ničenje
je časenje, podložnost vsega živega Času, se pravi padanju v Nič.
Polnoč podaja isto situacijo kot Umetnik, le da jo prikazuje statično,
zunaj dogajanja, kot impresijo, kot situacijo, ki je večno enaka. Nič
ne napreduje, na podlagi Casa se Nič ne veča. Razmerje med poloma
ostaja nespremenjeno — kot da bo takšno tudi za zmerom ostalo. Zato
se Polnoč in Umetnik bistveno dopolnjujeta, saj Strniša ne skuša —
kot Zaje — enostransko poudarjati prihajajoče popolne Zmage Niča
(totalnega nihilizma), temveč nenehoma poudarja (že s programatskimi
1038
naslovi vseh zbirk) neodpravljivost Biti, večnost odisejade, večnost zvezd.
Bit se ne more nikoli do konca izgubiti. Mozaiki se končujejo s pesmijo
pomiritve. V kletki iz trnja poje rdeči ščip. ! Kot srepi, sneti bronasti
zvonovi / veliki hribi težki žde pod njim. / V črnih gozdovih zlati pete-
lini / počasi plešejo starinske plese / in togo udarjajo s težkimi krili. /
Na modrem polju kot bel lev stoji / visok, tih dom, obzidan in zakle-
njen. / Tri zvezde se leskečejo nad njim.
Odhaja na pot, takoj ko se zbudi.
(Inferno, 1/3)
PRIPOVED. Med Mozaiki (1959) in Odisejem (1963) je bistvena za-
reza. Medtem ko obsega prva zbirka same lirske pesmi, je druga epska.
V Mozaikih ni niti enega cikla — tudi Portreti so le po zunanjih last-
nostih povezan šopek pesmi: te stojijo ena poleg druge brez pripovedne
zveze in so razstava portretov. V Odiseju ni nobene pesmi, ki bi bila
sestavljena iz manj kot štirih pesmi; vse so daljše, s podnaslovi ali
s številkami opremljene ciklične oblike. Razen v dveh ciklih (Sanje leta
in Cvetoči meči) povezuje vse posamezne pesmi isti protagonist dogajanja
(blaznež, lutka, popotnik, Vikingi, Odisej). Še pomembnejše pa je, da
cikli opisujejo, kaj se s tem prcitagonistom godi. Osnovna oblika Moza-
ikov je impresija, osnovna oblika Odiseja je fabula, pripoved. Vsak od
protagonistov dogajanja doživlja zgodbo, ki poteka od nekega začetka
do dovolj jasnega konca. Znotraj te fabulativne oblike pa so različice: eni
cikli bolj poudarjajo dogodke, ki rastejo drug iz drugega (recimo v
Blaznosti, v Vikingih, v Infernu), drugi so bližji nekakšnim slikanicam,
ki podajajo posamezne podobe iz življenja (predvsem Odisej), pri tretjih
se oboje dopolnjuje (Samorog, Lutka).
Impresija je notranje povezana z brezčasnostjo. Dokler in kolikor je
Strniša podajal polno Bit v njeni polni pričujočnosti, časa ni ne poznal
ne priznal: v pesmih se ni nič ne godilo ne zgodilo. Kolikor bolj pa se
je Bit zakrivala za senco Niča, toliko bolj je prihajal v ospredje Čas:
svet in ljudje so se začeli dogajati — impresijo je neogibno zamenjala
pripoved.
Značilno je, da se Strnišev in Zajčev razvoj dotikata tudi na tem
področju — v Požgani travi ni niti ene iz več pesmi sestavljene pesmi,
medtem ko sta v Jeziku iz zemlje tako zgrajena dva osrednja cikla
(Gotska okna in Dva); še več, po tej zbirki je Zaje čutil, da se lahko
izrazi samo v pesniški obliki, ki obsega zelo veliko število verzov (čez
dva tisoč), v kombinaciji drame, lirike in epa. Ob tej sorodno.sti pa so
med pesnikoma občutne razlike. Strniša je začel z impresijami in z naj-
bolj krhkimi, lirskimi oblikami. Zaje pa se je tako rekoč rodil z epom.
Prvi zajčevski — čeprav še začetniški — pesmi sta po več sto verzov
obsegajoča Temna žena in Crni možje. Poleg tega pa je tudi struktura
zgodnjih Zajčevih krajših pesmi — prav kratkih je napisal zelo malo
— v veliki večini pretežno epska. Ker je njegov dom v Času, v Razpa-
1039
danju sveta, v dogajanju Poloma, se s pesniškim protagonistom — pravim
gibajočim se evropskim Subjektom — zmerom nekaj godi: človek beži,
ptice kljujejo in grozijo razkljuvati možgane, levi napadajo in koljejo,
volk se muči, brat je padel.
Z golo roko lomi čeljusti zapahov
in vstopa kot gospodar.
(Blaznost, 1)
NASILJE. Že prvi cikel iz Odiseja — Blaznost, po naistanku najsta-
rejši izmed vseh v tej zbirki objavljenih pesmi in napisan približno ob
istem času kot Zajčeva Gotska okna (1959—1960), nam povsem jasno
razodeva Strniševo novo pesniško tehniko in njegovi novi pesniški svet.
Medtem ko so v prvih Strniševih pesmih prevladovale glagolske oblike
kot na primer je, so, strme, vise, visi, zre, spi, dotaknejo, poje, čutim,
ujet, ne trga, oklepajo, boža, zacvete, strmi, zaspi, zveni, riše, stojim,
drse, vtakni, zazrti, sedi, čaka, se pravi statične, kontemplativne, mirne,
urejene, kvečjemu usihajoče oblike, pozna Blaznost že čisto drugačen
glagolski svet: prihaja, lomi, vstopa, razbil je, kot bi stekla čez telo
truma majhnih živali, truplo so vrgli na močvirje, pleše bela miš blaz-
nosti, šviga, spomin kriči, gobo je objedal črn hrošč, tu je zgorel tvoj prah.
GlagoU — nosivci dogajanja — so na lepem začeli izražati dina-
mičnost, ostrino, nasilnost, posebno napetost, oglasil se je nemir, akcija:
osnovna téma Blaznosti ni preprosto nežno usihanje védenja, temveč
surovo, silovito potemnevanje, grozo povzročajoče oženje zavesti — raz-
krajanje, razbijanje, uničevanje.
Kot da je v ti pesmi pesnik obračunal sam s sabo in s svojo pretek-
lostjo. Nekoč, na začetku, je obstajala poetična harmonija med Bitjo in
človekom (Čoln), zdaj je Bit, preoblikovana v Nič in Smrt, svojo ne-
varnost in ogrožanje človeka realizirala: nastopa kot nasilna morivka.
Zveza Biti s človekom — svet sanj — še obstaja, vendar je postala ravno
ta zveza predmet glavnega udarca. Ker Bit razbija sama sebe (spremi-
njajoč se v Nič), razbija tudi to zvezo: Prihaja s trdimi, grabečimi ko-
raki / po okroglem stolpu možgan, / kjer lepotice misli za nizkimi vrati /
žde ob majhnih kolovratih sanj. Pred ubijajočo Bitjo se nobena stvar ne
more skriti in zavarovati: Bit je gospodar vsega. Zato vsaka misel ljubko
skloni glavo / z visoko kapo sanj.
Zajčeva poezija je nenehna dialektika spora med krvnikom in žrtvijo.
Vse je spopad, boj, usoda se kaže v medsebojnem pobijanju aktivističnih
Subjektov. Strniševa poezija na tej stopnji spopada ne pozna. Usoda se
kaže v tem, da Bit ubija sebe in človeka, pri tem pa se ne ona sama ne
človek ne branita. Usodo sprejemata. Človek se že vnaprej podredi,
skloni glavo. Nasilje je le enostransko in enosmerno. Žrtev ni potencialni
krvnik. V njej se ne skriva nič razen njene vdanosti temu, kar ji je
usojeno. Vsak odpor zoper Bit bi pričal o tem, da človek Biti ne prizna
za Ahsolutnost, za svoj zadnji Temelj in prvi Razlog — takšen odpor bi
1040
govoril o prisotnosti Subjekta, se pravi Bitja, ki hoče vzeti usodo v
roke, določati tok sveta, postati sam Bit. Strniša ni v tej fazi nič bolj
privrženec subjektivnosti, kot je bil v prejšnji. Človekov odnošaj do Biti
se ni menjal — spremenil se je samo odnos Biti do njega. Bistvenost,
vsemogočnost, absolutnost Biti pa je ostala — kljub njenemu morjenju.
Razbil je lepoticam luči in zrcala. / V mraku visokem stoji sam. / Gol
in resničen kot skala, / bleščeč, teman. V teh besedah se ne razkriva
samota osamljenega, zgubljenega človeka, temveč samozadostnost čiste,
do kraja trdne Biti. Stik človeka z Bitjo se je pretrgal: ne vidimo več,
ne slišimo več: Bit je skrita v mraku. Kar vidimo, je Nič.
Zato je kljub isti tèmi: morjenju (ki je značilna tako za Gotska
okna kot za Blaznost), Strniševa pesem zelo različna od Zajčeve. Strniši
ni mogoče, da bi izzival Boga, ga preklinjal, s pohoto predmetil svetnice
oziroma kateregakoli zastopnika Biti, užival ob tem, da bi jih mučil,
ravno tako pa se ne more čutiti — po vsem teip — kaznovan. Nihilistično
razbrzdani bes, s katerim Subjekt ubija Bogove in skruni Sveto, mu je
popolnoma tuj. Zato tudi Blaznost ni razviharjena, najrazličnejše eksi-
stencialije nakazujoča smrt, narobe, notranje neogibno se drži starega
Stmiševega izročila, obravnava eno sámo tèmo, igra na eno sámo struno.
Vsebina vseh osmih pesmi tega cikla je ena sama melodija: usoda nasil-
nega zatemnevanja zavesti.
Kot bi ti stekla čez telo
truma majhnih črnih živali,
tako so šle nekoč
čez te dlani teme.
(Blaznost, 2)
človek. Medtem ko je v prvi pesmi Blaznost še glavni protagonist
Bit (v skladu s svetom Mozaikov), pa je postal v drugi in vseh naslednjih
glavna oseba človek. Te pesmi zdaj kažejo, kaj se s človekom godi, kako
se mu zavest krči, kaj ob tem doživlja. Verzi bi učinkovali monotono in
bi bili golo ponavljanje, če bi bila omejenost na eno samo tèmo Strniševa
nezmožnost, da bi podajal bogastvo sveta, suhost in pomanjkanje domiš-
ljije. V resnici pa je Strniša obseden od ene same téme, ker čuti, da je
v tej tèmi zgoščena resnica vsega sveta. Domišljije ima še preveč — le
da je ne porablja za izmišljanje raznovrstnosti sveta, temveč za variiranje
te edine resnične téme, za odkrivanje njenega površnim očem skritega
bogastva, za ponazarjanje možnosti, ki jih ta edini motiv vsebuje; tudi
v tem je Strniša izrazito klasičen pesnik.
Na lepem se razodene, da je človek podoba Biti. Človek je bil nekaj
zelo različnega od Biti takrat, ko je bila Bit še polna (zato takrat člo-
veka sploh ni bilo). Z naraščanjem odsotnosti Biti pa stopa zmerom bolj
v ospredje ravno človek. Bistvo človeka ni nič drugega kot samonegadja
Biti; zato je človekova struktura samonegiranje. Kadar človek pozabi,
da temelji na Biti, si začne domišljati, da je sam svoj temelj, zgodovina
pa mu kmalu pokaže, da je pravzaprav on sam le gibanje k razkrajanju
9 Problemi
1041
tega temelja, uničevanje tistega, česar v resnici sploh ni. Zato je novo-
dobni evropsko subjektivistični človek za Strnišo čista fikcija, izmišljo-
tina, pomota — pesnik odkriva resnico, ki je temelj, na katerem stoji
zračna stavba te pomote, in ta re.snica je preprosta: če je človekov temelj
Bit, je samonegiranje človeka zgolj negiranje tistega — sicer usodnega
—	pojava, ki nastaja v Zgodovini Biti, v samorazvoju Biti, v njenem
časenju in ničenju, se pravi človeka. Človeka ne bi bilo, če se Bit ne
bi spreminjala v Nič. Zato je človek pojav Casa in Niča; posreden temelj
človeka je Bit, neposreden Nič. Samonegiranje človeka je torej doga-
janje Niča: negacija Biti; to pa seveda pomeni zgodovino evropskega
subjektivizma. Človek tohko bolj pozablja na svoj izvir in temelj, kolikor
bolj je prepričan, da je sam sebi Temelj. V tem je današnji — in človek
je bil zmerom samo današnji — človek podoba Biti: njegova samonegacija
je poidoba njene samonegacije — le da sta pomena ene in druge samo-
negacije bistveno različna. Tega se Strniša prav dobro zaveda; medtem
ko samonegirana Bit ostaja v visokem mraku, kot skala, gola in resnična,
bleščeča in temna (torej ostaja), pa samonegirani človek izginja v
nič: njegova usoda je v tem, da ga vsak hip ne bo več. Blaznost podaja
nekatere faze tega izginjanja. Recimo — Se za hip kot vrezano v mrak /
tvoje belo telo — / in ostal si teman / med drevesi teme. Človekova
usoda je tema med temo, vrnitev v svoj temelj, v svoj začetek, v tisto,
kar ga je omogočilo: v Nič.
Tudi njegova samota je bistveno različna od samote Biti: on je sam
kot temna žival / v mrežasti senci vej, sam v gozdu, ki je obdan / s pi-
sanim zidom bojazni. Njegova usoda je sicer pripadanje svojemu viru
—	Niču — in s to usodo je v osnovi sprijaznjen; njegova usoda pa je
hkrati tudi način tega pripadanja: ta pa je groza, strah, tesnoba, bo-
jazen. Zatemnevanje Biti se kaže kot blaznost, kot človekova ponorelost.
Ni sledu o večni trdnosti skale. Človek je preplašena žival. Je pastir
nevidnih, nemih čred strahov / z obrazi kot mrtvaška krila vešče.' Človek
je nemočen, nebogljen, ker ga Bit zapušča — ker Bit zapušča sámo sebe
(kako vse drugačna je bila še hetera, v kateri je gorel s polnim pla-
mnom večni ogenj sanj): Vse dni sediš na tleh kakor otrok, ' ves sklonjen
vase, ker te tako zebe.
.. .ti. .iz oči
tiho vro velike bele mravlje.
(Blaznost 3)
ŽALOST. Človek s sklonjeno glavo se ne upira, ne protestira, ne
skuša spremeniti svojega položaja (kot bi to storil revolucionarni evropski
subjektivist), ne skuša mu uteči z molitvijo, z vero v božjo naklonjenost
in milost ali z upanjem v onstransko življenje (kot bi to storil kristjan),
ne skuša ga razložiti, razstaviti na prafaktorje in se rešiti v razumu
(kot bi to storil razsvetljenec) — revolucionarne, moralne ali racionalne
Rešitve zanj sploh ni. Ni možnosti zanjo, ni potrebe po njej. Ni je niti
kot zamisli. Ni je, ker ni spora med Subjektom in Objektom, ker ni
1042
romanticistične nezadostnosti individualnega Subjekta. Zato se človek
ne vdaja svetu v moralnem pomenu besede; njegovo pre-dajanje ni gesta
volje, ki ob-upa In ki po popotaem zdvomljenju v predpostavi j ani Smisel
sveta (ki je seveda zmerom le Smisel Sebe — absolutnost Cloveka-Sub-
jekta) popusti: naj gre vse, kamor hoče in kakor hoče; takšno pre-pu-
ščanje valovom naključnosti je samo narobna plat subjektivističnega
konstruktivizma, vere v realizacijo idealov ali vrednot, aktivističnih na-
črtov posameznih ljudi ali grupnih gibanj. Pre-dajanje svetu pomeni
sprejemanje sveta. Ne sprejeti sveta — kakšen pomen naj bi imel ta
stavek za Strnišo? Ce ga ne sprejmem, storim to v imenu Nečesa — v
imenu nečesa drugega. Boljšega, Prihodnjega. Zajčev Subjekt — v fazi
Volka — ne sprejema, ker namerava sam iz žrtve postati rabelj. Ce
Strniša ne izhaja iz Subjekta, iz Volje, iz Načrta, če izhaja iz tega, kar
je, zakaj naj ne bi sprejel tega, kar JE? — s tem vred pa odtekanja
tega, kar je: tega, česar NI?
Tudi on je prepričan — kot Zaje — da je človekova usoda določena
vnaprej; le da je pri Zajcu predestinirano medsebojno pobijanje in uni-
čenje v konfliktih, v polaščanju, človek je preklet, ne more uspeti. Zaje
daje človeku takšne oznake, ker ga — v osnovi — gleda s stališča mož-
nosti, sreče, milosti; v poeziji negira tezo, ki jo instinktivno predpostavlja,
namreč to, da bi človek lahko uspel. Tudi Strniša je prepričan, da človeku
ne more nič uspeti, da mu ni mogoče doseči ne sreče ne nebes ne ideala;
tudi on — na tej stopnji — ne veruje v človekovo svobodno voljo. Vendar
pa tega ne trdi, ker ga vse to ne zanima. Ne misli v teh kategorijah.
Zanj je res tudi nasprotno. Človek ne more ne uspeti ne neuspeti, ne
postati srečen ne nesrečen (zato ni njegova poezija niti krik niti prostost
niti zanos niti spodbuda niti obup ...).
Mirnega predajanja Niču, ki je že skoraj človekova brezbrižnost za
svojo usodo, pa Strniša ni dosegel takoj. Morilna Bit pomeni močan
simek, velik preobrat in pretres v pesnikovem odnosu do sveta. Kakor
je bila vdanost svetu-Biti nekaj naravnega in preprostega poprej, ko
nam je kazala Bit svojo spravljivost in nedolžno naravo, tako zahteva
ohranitev enake stopnje naravnosti in sprijazn j enosti zdaj — v docela
drugačnem položaju — nenavadno mero »stoicizma«, resničnega skladja
z Usodo Biti, pesnikove notranje osredotočenosti. Zato ni čudno, da so
tudi pri Strniši, pesniku, ki je podobno kot Zaje skoraj povsem brez
čustev, začasno udarila na dan ravno čustva; prelomni položaj jih je
priklical iz preteklosti, iz tradicionalnega slovenskega romanticističnega
odnosa do sveta. Pesnik se ni mogel zadržati — podobno kot na začetku
svoje poezije, v Praproti — da ne bi popustü, da ne bi za trenutek klecnil
pred kalupom: da ne bi svojega vdajanja Niču opremil s spremljavo
rahle nesrečnoeti, tenke žalosti, sence samousmiljenja. Visoki, zlati ogenj
žalosti / ti greje roke, ki so ostale prazne, i In ob večerih, ko tako sediš, /
si kot tih glas, ki kliče nekje daleč. Za elegičnim tonom teh verzov
(značilnim skoraj za celotni cikel) se skriva dahnjena senca obupa —
obupa zaradi osamljenosti, zaradi zapuščenosti, zaradi usihanja. Čeprav
je glas, ki kliče, čisto tih, je vendar (zmernejši) sorodnik Zajčevega rjo-
g,	1043
večega črnega bika. Mirno čustvo, ki najnatančneje označuje ta »nevtral-
ni« obup, je žalost.
Drugi razlog za ta •— sicer omejeni — vdor čustvovanja je v tem,
da je protagonist, vsebina Strniševe poezije, mahoma in prvič postal
človek. Bit ne more ne čustvovati, ne trpeti, ne obupavati. Vse to pa
je bistveno značilno ravno za človeka — za takšnega, kakršen je nastal
v slovenski porevolucionarni poeziji in zgodovini. Strniša je moral ta
model šele prebiti; zato sta recidive in regresija v prejšnjo situacijo (ne
glede na to, da sta poleg tega še zelo nevsiljivi) kar se da naravni.
Hodiš po mestu razbitih kipov
ob črni vodi sanj.
(Blaznost, 4)
DEZINTEGRACIJA. Téma se razvija in bogati. Sanje potemnevajo
—	postajajo črne. Svet nima več celote, človek je ne dojema več. Podobe
—	kipi — se kažejo le še razbite. Zavest je le še drobna majhna svetilka,
ki se opoteka med obglavljenimi pomeni. Soj tvoje luči kot siva vešča
pleše / po glavah brez ust, brez oči, / trudno išče med bičjem meglene
reke / kot majhen strah v veliki temi. Ostanki Biti ne morejo več ne
govoriti, ne gledati, megla in tema naraščata, človekova zgubljenost je
v tem, da ga je — ker je človek — Bit izgubila. V veliki temi je samo
(majhen) strah pred veliko temo. Je samo kot strah pred sabo — pred
Ničem.
Ugasi luč! Na kalnem dnu leži
beli angel iz marmora spomina,
s krili odbitimi.
(Blaznost, 4)
UGAŠANJE SPOMINA. Spomin, ki je bil poleg sanj glavni most do
Biti, ponika v temo. Zmeraj bolj redko se še spomniš nekaj dni, / drugih
obrazov.
Vse manj in manj boš čutil veter.
Sonce bo tih privid.
(Blaznost, 5)
UGAŠANJE ČUTOV. Vse, kar je, je bilo. Preteklost se začenja loče-
vati cd zdajšnosti. Zdajšnost izginja, preteklost je izginila. Vse, kar je
in kolikor je odvisno od človeka, je prehodno, videz, privid. Človek ni
utemeljen sam v sebi, zato ne more ničesar obdržati: ne zmožnosti doje-
manja celote, ne sanj, ne spomina. Biti ne sliši več. V Volkovih in
Večerni pravljici — v pesmih, v katerih se je odkrivala Bit — so bile
1044
upodobljene Žive reči v vsej svoji živi oprijemljivosti. V Blaznosti —
v pesmi, v kateri se odkriva človek — reči zgubljajo oprijemljivost, odmi-
kajo se v nejasno daljavo: Potem boš iz velike, sanjske daljave / zaslišal
šibke klice stvari / in kot daljne, nejasne bleščeče postave / boš videl
glasove ljudi. / Sli bodo mimo kot vojske starodavne, / ovite v prah in
praporov sijaj, / zginjajoč za žareči rob puščave. / Ne bo jih več nazaj.
Neaktivni, Usodi pasivno prepuščeni človek z zadnjimi utripi čutov do-
življa mimohod ugašajoče resničnosti. Resničnost zginja za robom. Osta-
jamo v puščavi — v odsotnosti vsega.
Ujeli so ga. Dali so ga rabljem...
(Blaznost, 6)
SMRT SUBJEKTA. Strniša sicer ne izhaja iz subjekta — s tem pa
nikakor ni rečeno, da subjekta ne pozna. Narobe, prav dobro ve za
ustroj evropskega človeka. Značilnost njegove poezije je v tem, da ga
to prav malo zanima, vznemirjajo in pritezajo ga drugi odnosi. Sem in
tja pa se vendar v njegovih pesmih tudi pokaže pristni aktivistični sub-
jekt — subjektivizem je bil narava človeku, preden je začel blazneti.
Tvoj duh je bil mlad ropar s trudnimi nogami, / z zeleno čepico, temen
in trd. / Sokol prezira mu je ždel na rami. To so bistvene lastnosti Akti-
vista: ropanje — osvajanje, nasilnost — trdnost, vzvišenost nad predmet-
nostjo — prezir. Njegova vera je zaupanje v naklonjenost sreče (samo-
zaupanje ateističnega konstruktorja in konkvistadorja) in v dokončno
udarnost svoje Moči: veroval je le v hudiča, v smrt / in v angela. Da-
našnji svet je svet končanega aktivizma. Duha so umorili. Truplo so
vrgli na močvirje. Dopolnjeno je. Ob črni vodi, / kamor ne seže glas
zvonov, leži, / med vrbami, ki so pohabljeni topoli, / med majhnimi
živalmi s svetlimi očmi.
Smrt subjekta pa ni blaga smrt. Subjekt ni mirno preminil — usah-
nil. Podobno kot pri Zajcu je tudi pri Strniši njegova smrt neblaga.
V poblaznelosti je skrajna muka. Pod črno lučjo zrele lune / v prazni
mrtvašnici strasti, / v kletki teme, tišine gluhe, / pleše bela miš blaznosti.
Stvar je jasna. Takoj ko je pesnik vzel v svojo poezijo subjekt, je moral
vzeti tudi bistvene značilnosti njegovega konca (in ta konec v nobenem
primeru ne more biti miren, naraven). Subjektivno živeti pomeni nena-
ravno živeti — izživljati se v strasteh; zato mo-ra biti tudi smrt —
mrtvašnica strasti, dokončna praznota, brezumno trpljenje v občutku, da
je vse izpraznjeno, minilo, propadlo. Blaznost je samonegadja subjekta.
Človek ni mogel ostati v naravnem skladu z Naturo. Ni zmogel ostati
prasubjektiven ali metasubjektiven. Njegova usoda je neizprosna: pre-
tiranost njegovega pohoda nad svet, pobesnelo osvajavstvo, brezmejen
napuh, da je človek Človek, da je jedro in cilj sveta, ga je obsodil na
konec. V njegovem koncu ga gloda ... bela miš, ki nemo šviga ... po
vlažnih tleh.
1045
Visoka hiša sonca je tvoj dom.
Tu v prah si zoglenel,
tu je zgorel tvoj prah.
Velika hiša sonca je tvoj dom.
(Blaznost, Epilog)
REGRES. Podobno kot Zaje, ki je šele pozneje dodal svojemu dklu
Dva zadnjo pesem, je storil tudi Strniša: Blaznost je končal z dodanim
Epilogom. Sorodnost med pesnikoma pa ni samo v njunih postopkih.
Zadnja pesem iz Dveh je prinesla v cikel izrazit romanticističen konec,
komaj skladen s celotno pesmijo; enako je z Epilogom. Sedma, zadnja
pesem pred Epilogom, se je končala dosledno in smiselno: s popolno po-
blaznelostjo. Subjektov lok je potegnjen in sklenjen povsem naravno.
Zdi pa se, da pesnik — spoštovavec in priznavavec Biti — s takšnim
koncem ni mogel biti zadovoljen. Prenihilističen mu je bil. Strniševa
glavna pesniška obsedenost je prikazovanje in dokazovanje obstoja Biti,
njene trdnosti in nespodbitnosti (pa čeprav v obliki Niča). Človekov konec
je zanj preveč klavrn. Zal pa mu je dkel, v katerem je obravnaval
izrecno in izključno — razen v prvi pesmi — človeka, narekoval natančno
takšen konec: klavrnost konca. Edina drugačna rešitev, ki se mu je po-
nujala, je stara romanticistična formula — obuditev nekakšne absoluti-
zirane Žive reči, ki dobi značilnosti Nature, Polne biti, in ki jo je mogoče
doseči ravno s trpljenjem, s Smrtjo. V fazi, v kateri je pesnik že docela
razločno odkril Zgodovino Biti in njeno meno v Nič, je oživitev takšne
natume polnosti nedvoumen regres, zbegan — čeprav le trenuten —
umik na nekdanje pozicije. Na rešitev pa se mu je obesila — to je na-
ravno — tudi osnova, ki takšno rešitev zahteva. Na lepem se je znašel
sredi Strniševe poezije svet romantičnega razkola, empiričnega človeka
in visokega ideala — svet, ki je z drugimi prvinami te poezije kaj malo
v skladu in štrli izmed njih kot povsem tuj. Visoka hiša sence je bila
tvoj dom. / Tam si bil do ramen v prst zakopan, / priklenjen za oči na
belo rožo. Idealna bela roža, zvezda nedosežnosti, zakopanost v materialni
svet in silovita napetost med priklenjenostma, ki se razodeva v želji
preiti iz sebe v Absolut. Na Zajčev način — ki pa je pri Strniši popol-
noma fiktiven — je pesnik navsezadnje ta Absolut sam sebi, s tem pa
empiričnemu človeku tudi podaril: Tu v prah si zoglenel, / tu je zgorel
tvoj prah. / Velika hiša sonca je tvoj dom..
Ta Epilog je rešitev problema, ki si ga je Strniša zastavil že v
Mozaikih — v Barbarovi molitvi, pesmi, ki je imela ravno zaradi svojega
romantidstičnega nadiha največji odmev med Strniševimi takratnimi
pesmimi. Gre za molitev, za željo, za težnjo človeka (subjekta), da bi
prešel iz sebe v Bit. Gora, gora v temi, / s pasom luči ob vznožju, /
z orlom noči nad seboj... ! Ti si visok, mračen bog ... / Strašna kot
sanje ljudi, / nežna kot glas slepe ptice, / težka kot stolp mesečine, / ki
straži jesenske noči. / Vrelec mrzlih voda! / Hiša črnega mlaja! / Dvigni
se v naših prsih, / daj, da bomo kot ti, / gora, gora v temi, / velika gora
v temi! Le da takrat pesnik še ni vedel, da je mogoče postati Gora v
temi samo s smrtjo. Nihilistična dialektika mu je bila takrat še nejasna,
1046
v Blaznosti pa ni nobenih negotovosti več. Popolna blaznost mora po-
meniti vrnitev v začetek, v temelj: v Bit. Totalna neantizacija mora
pripeljati do Biti. Mokrotna hiša lune je bila tvoj dom. / Tam v mrzli
kleti je rasla bela goba / in gobo je objedal črn hrošč. Dopolnitev črnine,
dokončna objedenost se mora navsezadnje skazati kot najmočnejša svet-
loba: svetloba sonca. Takšna pesniška rešitev je mogoča, le da to ni
prava rešitev, primerna Strniševi poeziji; gre le za osamel nepristen
romanticistični otok sredi povsem drugačnega sveta.
V satovje noči ujeta, sanja
vsaka zavest svoj drobec skupnih sanj ...
(Sanje leta, Pomlad)
METAFIZIKA. Sanje leta so po tematiki precej drugačne od Blaz-
nosti. Medtem ko ta cikel obravnava usodo posameznega subjekta, se
Sanje s kar največjo pozornostjo posvečajo tistemu, kar pri ljudeh ni
posamezno, empirično, človeško: tistemu, kar jim je skupno, ta skupnost
pa je podaljšano območje Biti. Pesnika obravnava posameznika in nje-
gove usode očitno ni zadovoljila. Vrnil se je k svoji stari tèmi — k od-
krivanju Biti, le da z novo skušnjo in s podesetorjeno močjo.
Pomlad, prva pesem iz cikla Sanje leta, podaja pesnikov oris ustroja
sveta, njegovo metafiziko (seveda na povsem pesniški način). Most od
Biti do človeka so sanje; v sanjah ni nič individualnega, prav tako pa
niso rezultat povezave, stekanja ali sinteze sanj vseh posameznikov. Res-
nica je ravno nasprotna: posameznik dobiva svoje sanje iz občosti sanj.
Tu Strniša obnavlja mitsko, predzgodovinsko situacijo (predzgcdovinsko
predvsem v nečasovnem pomenu: kot to, kar je zmeraj pred zgodovino,
kar je njen temelj), ki ne pozna individualnosti in kjer vlada takoimeno-
vana neposredna udeležitev vseh posameznikov na skupnem svetu (skupna
zavest). Svet ni rezultat prakse posameznikov in skupin, ki so iz posa-
meznikov sestavljene, kot je značilno za evropsko — subjektivistično —
zgodovino. Ker pa'je Resnica v predindividualni eksistenci skupne za-
vesti (skupnih sanj), je razumljivo, da Strniše ne more zanimati prav
nič, kar temelji šele na individualnem ali osebnem: ne svoboda ne odgo-
vornost ne krivda ne greh ne spor med posameznikom in družbo (ali
skupino).
Struktura skupne zavesti seveda nikakor ni projektivna, ni zveza
kategorij, ki bi jih skupni Subjekt polagal na dano snov in jo tako
predmetil. Skupne sanje niso ne kantovski transcendentalni ne heglovski
absolutni ne revolucionarni sekularizirano eshatološki um ne descartovski
ego cogito ne splošno evropska voluntas. Sanje so podobe. Iz kamnov
sanj zložene, vdelane v temo / stoje podobe rož, jelenov, ptic, strahov.
Sanje so bogati, lepi, urejeni mitski svet. S podobami ne konstruiramo,
temveč gledamo. Vsaka zavest s čebeljimi očmi / zre temni, mehki kamen
svojih sanj. Zremo. Resnični svet je zavest. Zavest je pogled — vendar
1047
ne subjektivistični sartrovski pogled Meduze, ki vse predmeti in opred-
meti, okamni, napravi neresnično, formalno, spremeni v vlogo; narobe,
za Strnišo je pogled sam pravo življenje (pogled je Gledanje Biti, Pogled
Biti na človeka), edina resničnost. Pogled ni človekovo stališče, ki nekaj
gleda in gledano po svoje preuredi, prikroji, subjektivizira. Pogled ni
forma, v katero ujamemo še neoblikovani svet. Pogled je že vnaprej
formirana empirija (to pa je lahko le zato, ker je v Biti že vse vnaprej
formirano in je človek — s svojim pogledom in skušnjo — zgolj njen
odsev). Strnišev celotni svet je že vnaprej, že a priori.
Poezija ni odkrivanje Biti v celoti, takšne, kot je, temveč zgolj
takšne, kakršna se človeštvu kaže. Resnično življenje, pristno bivanje
— področje poezije — je vmesni prostor med čisto Bitjo in prazno sub-
jektivistično vsakdanjostjo. Vmesnost je pravi teren Strniševe poezije.
Na eni strani je Nič (nedostopnost čiste Biti človeškim empiričnim
očem), na drugi strani je nič (videz človeške subjektivnosti). Kar je, je
vmes: vmes so sanje, spomini, zavest — zavest o obojni ničnosti. Ta
zavest pa sama na sebi ni nična — pomeni edino človeku dostopno
polnost; je polnost lepih podob rož, jelenov, ptic, strahov. (Ptice so po-
dobe skrite Biti, strahovi so prispodobe za bojazen pred ubijajočo Bitjo,
podobno jeleni in rože.) Zavest o ničnosti ni abstraktna, suha, pojmovna,
tudi ni gol občutek: ta zavest je celotno bogastvo sveta. Vendar to ni
bogastvo, ki ga sami ustvarjamo, kopičimo, po mili volji v njem uživamo,
bogastvo, ki nam je vsak hip na voljo. Tudi to bogastvo nam je(od Biti)
podarjeno in se ga le redko zares jasno zavedamo. Podobe se včasih za
hip nejasno zablešče, potem pa spet izginejo očem. Večino časa je naša
eksistenca podložna videzu vsakdanjosti, praznemu životarjenju, ki ga
popolnoma zmotno imenujemo »realno življenje« (v gospodarstvu, državi,
družini, delu, civilizaciji, materialnim potrebam ipd.). Dostop do te
vmesnosti je mogoč samo iz človekove notranjosti — treba pa je po-
udariti, da ne gre za notranjost zasebnika, za privatizem, za lepoduš-
niško ponotranjenost, temveč za mesto, na katerem se razodeva Bit (in
to mesto je lahko le v zavesti, v sanjah, nikoli v instituciji, na trgu,
v stroju); zasebnosti in zadružnosti (družbenosti, povnanjenosti) Strniša
ne pozna, ker ne pozna in ne prizna — kot pozitivuma — njune osnove:
osebe. To vmesnost najustrezneje sprejema poezija — med njima je no-
tranja sorodnost: vmesnost je podoba in poezija je podoba, ena kot druga
sta odsev oči in odsev v očeh. Zato je pesništvo najresničnejše dejstvo
našega življenja.
Vmesnost med tema dvema oblikama Niča je Strniša upodobil povsem
jasno: Mozaične sanje vsega panja / tiho rasto v mrzli pomladni mrak.
Zdaj je dobil svoje pravo mesto tudi mozaik iz Mozaikov. Oči svetnic,
ki nas zro iz teme, se pokrivajo s sanjami, ki zro v temo. Vmesnost je
svet na robu dvojne teme, na robovih obeh tem. Visoki liki — mozaik
strahov in ptic — strme čez rob sveta na drugo stran. Bit je za robom,
onkraj človeškega (je meta-humanistična): na drugi strani.
Na tem mestu nam je omogočeno, da tudi Strnišo vključimo v linijo
povojnega slovenskega pesništva — ravno nasprotje med Blaznostjo in
1048
Sanjami leta namreč odkriva historični vir poezije njunega avtorja.
Dokler je upodabljal le Bit, se je zdelo, da stoji popolnoma zunaj po-
vojne slovenske zgodovine; naša zgodovina je pot evropskega subjekti-
vizma, njegovih navzkrižij in iz njih izvirajočih težav, Strniševa Bit pa
se je prikazala — takšna je bila podoba — iz nekega čisto tujega sveta.
Z upodobitvijo individualnega subjekta, skupne zavesti in njunega raz-
merja pa se je položaj spremenil. Pesem je razodela svojo zgodovino,
odkrila je svojo metafiziko in se zarisala na koordinatnem sistemu naše
časovne strukture.
Pokazalo se je — to smo poprej (v Praproti, Barbarovi molitvi. Epi-
logu) samo slutili — da je tudi Stmiševo izhodišče v slovenski porevo-
lucionarni in antirevolucionarni romanticistični poeziji (in njej ustreznem
obdobju). V tej poeziji je svet razlomljen v nezadoščeni, osamljeni, ne-
srečni, obupani, samega sebe objokujoči, poraženi individualni subjekt
(ki je zgodovinski ostanek in legitimni naslednik revolucionarnega, svet
spreminjajočega, optimističnega, zagnanega, osvajavskega, skupinskega
— historičnega — Subjekta), torej v Dobrega Človeka na eni strani in
grdo zunanjost sveta, institucializacijo, konec spontanosti, materializad jo,
surovost, »objektivni« svet na drugi strani. Ta »objektivni« svet se je
pokazal kot Gospodar nad Človekom-Subjektom, se pravi navsezadnje
ravno tako kot Subjekt, le da je pri tem še močnejši od »subjektivnega«,
pravzaprav individualnega, »pristno človeškega« Subjekta. Individualni
človeški Subjekt je objekt »objektivnega« Subjekta (to je ravno narobna
plat revolucionarne zgodovinske situacije, v kateri je bil skupinski člo-
veški Subjekt edini pravi Subjekt — tako se je tudi doživljal — in je
bil objektivni svet le objekt njegove akcije. Spopad med Subjektoma, med
Revežem in Surovežem je domislil do kraja in mu dal notranjo dina-
miko, dialektiko Dane Zaje. Pred njim je bil ta spor statičen, ujet vase,
mehak, obvisel. Zaje je znova razvil revolucionarno situacijo, le da ji
je menjal vrednostni pomen (akcija je iz dobre postala zla, iz človeške
antičloveška. Dobri človek se je prelevil v Človeka-Pošast). Izhodišče je
torej Subjekt. Svet je postavljen od Subjekta. Vse je Subjekt. Zaje je
vzel za izhodišče individualni Subjekt, ga okrepil, mu vrnil silo, čeprav
je to silo obenem spremenil v negativiteto, v silo uničevanja, Strniša pa
je vzel za izhodišče »objektivni« Subjekt, ga okrepil, mu vrnil moč in
pomen, ga spremenil iz negativnega (povnanjenega, neavtentičnega) v
pozitivnega, v edino pristnega, v Naturo, v Bit (začel je na primer z
impresijami iz narave — individualnega subjekta zanj skoraj ni). Zato
je Zaje po stilu tako »subjektiven« pesnik, Strniša pa tako »objektiven«.
S to delitvijo sta postala ta dva Subjekta tudi bistveno bolj zamotana
in diferencirana. Zajčev Subjekt je dobil — na eni strani kot indivi-
dualni Subjekt — vse poteze osvajanja, aktivnosti, volje, nasilja, na drugi
strani pa je izločil iz sebe svoje nasprotje, ostanek onega »objektivnega«
Subjekta, ga poimenoval za Živo reč in videl v njem svoj dejanski cilj
(tako je postala »objektivnost« tudi pri Zajcu pozitivna, vredna, edino
prava); Zajčeva poezija je predvsem obravnava tega prvega pola — indi-
vidualnega Subjekta in njegove usode, drugi pol je le njegovo naspro-
1049
tujoče mu dopolnilo. Strnišev »objektivni« Subjekt se je ravno tako
razpolovil, in to celo dvakrat. Najprej na »objektivni« Subjekt — na Bit,
kateri posveča skoraj vso pozornost, in na individualni, »subjektivni«
subjekt — na človeka (Blaznost); obenem pa se je razdelil tudi »objek-
tivni« Subjekt — ta kaže zdaj dve naravi: po eni strani (kot Bit, kot
človekov bistveni Temelj) se razodeva kot sanje, spomin, zavest, gledanje,
torej izrazito »meditativno«, se pravi neaktivistično, nenasilno, nesubjek-
tivistično (v tem je dejanska realizacija tega, kar so želeli revolucionarni
in porevolucionarni pesniki: varnega doma v» objektiviteti«, počlovečeni
Naturi), po drugi strani pa se razodeva kot Morivska Bit, kot Bit, ki
človeka ogroža, ki je ne-varna, ki ga potiska v blaznost, ga razničuje,
kot Bit, ki Se spreminja v Smrt, v Nič, torej izrazito »nemeditaf.tivno«,
»aktivistično«, nasilno, »subjektivistično« (v tem je dejanska realizacija
naše stvarne zgodovine: naše nenehne ubijanosti in s tem tega, kar se
je v resnici dogodilo, kar ni bilo le pobožna želja in fanatičen načrt).
Subjektu se torej ni bilo mogoče ogniti — umakniti se je dalo le
njegovi individualni različici. V tem — in le v tem pomenu — je mogoče
Strniševo Bit označiti kot »objektivni« Subjekt, ki postopoma prehaja
v Mitski Subjekt. Strniševa poezija pač ni mogla obstajati zunaj dejanske
evropsko-svetovne Zgodovine: zunaj usode metafizike, ki je usoda sub-
jektivizma.
Usoda metafizike in subjektivizma je hkrati usoda nihilizma. Edini
mogoči rezultat te zgodovine je Nič. Strniša s svojo poezijo Biti poglablja
zajčevski nihihzem in ga dela še bolj usodnega, še bolj neogibnega. Nihi-
lizem zanj ni samo usoda ljudi (tako posameznikov kot skupin), temveč
je predvsem usoda same Biti — potek njene Zgodovine. V tej poeziji se
Bit kaže tudi kot subjektivna (kot Subjekt), ni pa samo subjektivna.
Razmerja so postavljena na glavo. Bit ni samo pesniški izraz za »objek-
tivni« Subjekt. Se manj pa je zanj Bit romantično slepilo, absolutizirana
želja, vera v realiziran ideal, fikcija, ki nam pomaga živeti sredi naše
tako brezperspektivne stvarnosti. Bit je realiteta, ki obstaja zunaj sub-
jekta in pred njim. Bit je Temelj in Vir subjekta. Subjekt je zgolj ena
faza pojavljanja Biti — njena eksistenca v Času (zgodovini). Ce razumemo
Strniševo Bit le kot »objektivni« Subjekt, jo razumemo v historični po-
vezavi povojne slovenske poezije, nikakor pa ne v njeni izvirnosti. Str-
niševa posebnost in pomembnost je ravno v tem, da je odkril njeno bolj
temeljno razsežnost: v času — v naši povojni zgodovini — se Bit sicer
kaže (čisto določno kaže: kot »objektivni« Subjekt), obenem s tem ko
se je pokazala, pa je tudi napravUa v času odprtino, skoz katero lahko
sestopamo v globlje plasti sveta: bliže k njeni resničnosti. — Za nihilizem
torej nismo krivi samó — in predvsem — mi, ljudje; nihilizem je zapisan
v usodi same Biti; ljudje smo le njeni izvajavci, skoz naše delo se ta
usoda razodeva; ko — subjektivistično — delujemo, realiziramo Usodo
Biti.
1050
Padel bo stolp poletja
in pokopal ljudstvo ptičjih ljudi.
(Sanje leta, Poletja)
SMRT GRUPNEGA SUBJEKTA. In to je bistveno. Bit se oddaljuje,
skriva, spreminja v Nič, kaže skoz Smrt — nikoli pa ne more izginiti v
Nič (saj je Nič le njena pojavna obUka). Ne more se nehati. Bit j e in
».staja. Izginil pa bo — do kraja — človek, subjekt: kot individualni
in kot skupinski. Blaznost govori o neogibnem koncu individualnega sub-
jekta, Poletje o koncu skupinskega: o propadu družbe, človeškega rodu.
Mrtvo pod ruševinami / bo ljudstvo ptičjih ljudi. Njihova temna usoda
izhaja iz usoidte skritosti Biti. Bit je na drugi strani. Od tam le še temno
odseva. Celo njen temeljni odsev (odsev, ne Bit) je skrit: Globoko pod
stolpom je ječa. / Tam temno zrcalo — oče zrcal — v verigah visi. Odsevi
tega — temnega — odseva pa so posamezne zavesti posameznih ljudi —
in zdaj jih gleda pesnik s stališča Morilne, skrivajoče se, razničujoče
Biti. Človeško življenje je iluzija in pomota, ker je subjektivistično: ker
ljudje menijo, da je vse v redu, da živijo normalno življenje, da je
današni svet njihova domovina. To prepričanje je laž. Človeško življenje
— vsakdanje življenje v družbah, institucijah, skupinah, kulturah — je
laž in samoprevara. Nobenih resničnih skupin ni. Komunikacije med
ljudmi so lažne: Imajo lažnive jezike papig. Družbena hierarhija je brez-
obvezna igra: Nosijo mitre iz ptičjih peres. Njihove zavesti (pameti,
razum, spoznanje) so samoljubne izmišljotine: Okrog svetlih zrcalc ple-
šejo, s kolibriji na dlaneh.
Iz čela kakor sanje
jim raste težko rogovje . . .
(Sanje leta, Jesen)
OBSTOJ NE-SUBJEKTA. Kadar in kolikor so ljudje subjektivisti,
so popolnoma neresnični. Njihovo vsakdanje življenje je oponašanje, pa-
jaštvo, klavrna burka samoslepljenja. Stik z Bitjo je tu popolnoma pre-
trgan (Bit je v resnici temna, ljudje pa imajo svetla zrcalca; optimizem
njihovih zavesti ni na ničemer utemeljen). Vse drugače pa je z ljudmi,
kadar niso in kolikor niso subjekti. Kadar ne igrajo optimistične pred-
stave svojega življenja, kadar ne delujejo v »normalnosti«: kadar s sivimi
srci ljudje jelenji spe. Spanje — odsotnost delovanja — je pogoj za spre-
jem v Resnico. Spanje daje s sanjami vednost o resnici: Bit je odsotna
(ne držimo jo — kot držimo zrcala — v rokah, ni naša last), vendar pa
ne toliko, da ne bi prepuščajočega se ji človeka pojila s sanjami in ga
ohranjala v resnici: Zvečer luna raste, raste, / z rdečo senco zaslanja
svet. / Jelenji človek skoz rdeč mrak gre i ob robu sive vode. Človek
sanj — v nasprotju s ptičjim ljudstvom — ne bo pokopan, on hodi, je,
stoji, včasih kot v snu mož vstane / in stoji ob robu vode. Sanje ■— podobe
rož, ptic, jelenov, strahov — so že onkraj roba subjektivnega sveta.
1051
Sam sem ubil pojočo ptico.
(Cvetoči meči, Ptica)
Človek POKONCUJE bit. Stmiša prodira zdaj na obe strani: k
resnici Biti in k resnici človeka. v Poletju je upodobil bedno, samopre-
varno stran subjekta, v Ptici, prvi pesmi cikla Cvetoči meči, kaže na
tragičnejšo polovico. (v Stmiševo poezijo vdre téma konflikta; kje so že
nežna tihožitja Mozaikov!) Edini mogoči rezultat subjektivizma je to, da
človek Bit pokonča. Zdaj podaja pesnik situacijo tako, kakor jo gleda
subjekt sam — umorjena Bit se mu prikazuje kot njegovo delo. Paralela
z Zajčevo poezijo se tu kar ponuja. v Gotskih oknih so se pomorili ljudje
med sabo (vsi so hoteli biti bitni), v Ptici človek umori Bit, potem pa igra
za tisto, kar je ostalo: za Nič. Dva sta sedla za mojo mizo. / Oni je velika
lutka, / 2 mojim stasom, z mojim licem. / Igrava za prazno ptičjo kletko.
Zivljenje-životarjenje je zaman potekajoča igra. Laž te igre temelji na
umoru. Umor Biti pa ne pomeni nič drugega kot umor, ki ga je človek
zagrešil sam nad sabo, kot umor svoje povezanosti z Bitjo. Po tem hudo-
delstvu je človekovo življenje prazno: ne-bitno. Biti človek seveda ni
umoril, še prizadel je ni — te moči nima. Nekje v temni gori smrti, /
daleč, tiho, poje ptica. / Po vsej kletki drsim s prsti. Bit je — kaže pa se
le še skozi smrt. Človek se je ne more polastiti; imeti je mogoče le svojo
praznoto: prazno kletko (svet brez Biti). Človek je lahko dokončni lastnik
ene same stvari: uničevanja samega sebe. Samouničevanje je resnica po-
laščanja sveta (morjenja Bitnega sveta).
Z visoke, strme gore smrti,
kot veter, ki prinaša sneg,
leti, leti mi skozi prsi,
kot veter skozi veje smrek.
(Cvetoči meči, Leonorina pesem)
BIT UBIJA Človeka. Lenorina pesem izhaja iz druge plati: iz
Biti. Bit se razodeva človeku kot Smrt, kot Nič. Napada ga. Preplavlja.
Podira. Razvrednotuje. Uničuje. Svet zajema egiptovska tema. Zmeraj
ga slišim. On prihaja. / Odet v železje in temo. / Stvari odvrzejo zrcala, !
obleko, dušo odvrzejo. / Zato zmeraj v stvareh vidim mrtve / obraze, brez
ust, brez oči. / On jezdi konja iz zemlje črne itn. Odsotna — nevidna —
Bit je prisotna v smrti in s smrtjo. Zato ne vidi me. Ne vidim ga. Mrak
je dbkončen. Nič je mogoče le slišati (tu se Strniša strogo drži odkritij,
ki jih je dosegel že v Mozaikih). In ta Nič spreminja človeka v nič. Saj
me v resnici ni: prazna kletka sem. Nič pa je (čeprav na drugi strani):
temen, nedojemljiv, nedoumljiv, nediferenciran, splošen, neulovljiv —
Nič Teme. Tema je podaljšek Niča na to, na našo stran. Naš svet je
področje, ki ga je preletel — tako govori tretja pesem Cvetočih mečev:
Marmor — angel smrti. To se je zgodilo, ko je bila noč cvetočih mečev;
ko so v rezilih mračnih zoreli / težki jekleni sadeži. Celotna današnjost
1052
je opredeljena s to — izvirno — Nočjo; zato nenehoma nad svetom, ki v
njem sem, rezko šume / težke peruti angela. Srce sveta je mrtvo, izkle-
sano iz marmorja; Bit je marmorna — in kot njen del je marmorno tudi
moje srce.
Pridi. Potopi roko v strune
in les glasbila bo vzcvetel v temen zven.
Čez veliko noči bo težki ščit lune
vrnil šepetajoč odmev.
(Cvetoči meči, Orjejeva pesem)
ORFEJ. Vsakdanji — ptičji — ljudje slepijo sami sebe, edino umet-
niku je dovoljen dostop do resnice: prehod čez Styx, v deželo Smrti.
(Hades je resnica našega današnjega življenja.) Umetnost podaja njeno
podobo. Orfej poje: Ptice brez kril, z mrtvaško glavo, i so nakit teh
dreves — težek in krut. / Nepremično sede nad mano. / Moje glasbilo je
v noči kot rdeča perut. (Cvetoči meči — Orfejeva pesem.) Tu ni več igre
s kolibriji in zrcalci, stvari so mrtve, odvrgle so zrcala, nobenih kril ni
za polete v Prihodnost, le glasbilo in smrt si stojita nasproti. Poezija
je bila prej most do sanj, zdaj je most do smrti: most in potovanje iz
navideznega — živega — življenja v resnično — mrtvo — bivanje. Orfej
poje: Dolgo pot sem prehodil: / videl sem zbledeti zeleno perje papig, /
proge tigra, pisano cvetje v vlažnih gozdovih — / pred suhim gozdom v
zemlji mrtvih stojim. Pot poezije je jasna: od opisovanja videza (barv,
papig — posnemanja ipd.) k bistvu. Strniša pa se s tem bistvom — z
deželo senc — ne zadovolji. Smrt zanj ni osrednja pesniška téma — kot
je recimo za Zajca. Smrt je le pogoj, okolje, dejstvo, podlaga, na kateri
raste — do obsedenosti variirana — prava téma: pričanje o Biti. Zato
Orfej sredi zemlje mrtvih khče svojo Evridiko (pesem je spet le na videz
ljubezenska): Bit. Bit je tista, ki v resnici udarja na strune pesnikovega
glasbila (srca, zavesti, sanj), ona navdihuje, odkriva, postavlja. Pesnik
drži v roki svoje glasbilo — njegova naloga je, da je proti Biti odprt, da
je ne določa in ustvarja. Pesnik čaka in kliče. Bit pa se daje in v tihih
odmevih doseza naš svet. Ostaja daljna, skrita in posredna. Nikoli ne bo
stopila v vsej jasnini pred nas. Največ, kar lahko storimo — in to dela
pesništvo — je to, da jo nenehoma vabimo in se ji — daljni — prepu-
ščamo. V odmevih odmevov se nam bo tudi sama prepustila, kot skriv-
nostni in odsotni Temelj našega bivanja. Pridi, hiša sanj, visoka hiša, /
b«li kamen v stolpu mraka, / perut meča, prstan časa — noč te skriva,
noč te skriva.
Blaznost, Sanje leta in Cvetoči meči pomenijo tri stopnje, tri različice.
Prva je še sorazmerno naivna — Blaznež doseže visoko hišo sonca in se
z njo zenači; druga je vmesna — skupna zavest strmi na drugo stran, se
pravi, da gleda, čeprav ni gotovo, ali kaj vidi; tretja je skeptična in zrela
— človek Biti ne vidi, skrita je v noči. In še: v prvem ciklu je nekdo
prešel v Bit, ker je prenehal biti človek, zajela ga je popolna tema, tudi
sanja ne več; v drugem nastopajo skupne sanje — te so že po svoji
1053
naravi toliko blizu Biti, da jo vsaj lahko gledajo, so pa kljub temu še
toliko človeške, da jim to preprečuje zenačenje z njo; v tretji nastopa
posamezni človek — kct človek Biti ne more videti, kot umetnik jo sluti,
kliče in (kot odsotno) upodablja.
Nikoli ne boš vedela, kako si v sobi
svetlobe sama sredi ostrih senc mrtvih dejanj.
Klinaste sence, prežete kot volkovi
na vsako tvojo kretnjo, na vsak korak.
(Samorog, 1)
DVOJNIK. Cikla Samorog in Lutka nadaljujeta pripoved o človekovi
usodi. Že v Ptici se je človek razpolovil in se podvojil v sebe in dvojnika.
Vendar je tam še moril Bit — tu zdaj mori neposredno sam sebe. Na-
vadni, v životarjenje zaprti človek je pokazan spet z nove, dopolnilne
plati. Njegovo mlahavo, prazno, samotno, brezsmiselno životarjenje je
posledica tega, da se je umoril: da je podrl svoj most do Biti. Odprava
zveze z Bitjo je človekov samomor. Vsakdanji ljudje — ljudje v svoji
vsakdanjosti — živijo le kot sence pravih ljudi, kot posnetki, lažni odmevi:
kot lutke. So sredi umetne svetlobe — slepilne luči, zaklenjeni v fiktivni
svet, v katerem so vsa vrata k Biti — k Noči in v njej skrivajoči se Biti
— zazidana. Težki zastori vise na vseh oknih, / da ne bi sijal v sobo temni
soj noči. / Hodiš ob dolgih stenah in ne najdeš vrat, / ki drže v noč,
polno dreves, živali, sanj.
Strniša ne upodablja — kot Zaje — subjekta v trenutku njegovega
morjenja, v najrazhčnejših različicah uničevanja, temveč predvsem takš-
nega, kakršen je prej, pred šentjernejsko nočjo, ali pa pozneje, po moritvi.
V Lutki mu zadošča opis, da se je človek že umoril (Bila je lutka tvoje
velikosti, / s tvojo obleko, obrazom in očmi. / S tvojim korakom ti je šla
nasproti. / V temi sta se srečali. / Počasi vzdignila je roke, oklenila /
počasi s prsti — prst za prstom — je tvoj vrat. / V temi neslišno te je
ubila.). Zdaj živimo posledice tega umora. In — kar je poglavitno —
umora ni mogoče pozabiti. V Mozaikih je bil še skrit. Pesnik se ga še ni
zavedel. V Lutki pa ne le da je segel v zavest, veliko več: postal je glavni
motiv pesmi, ena izmed človekovih osrednjih muk. Ko živimo svoje vsak-
danje življenje, nas obseda spomin na ta umor. Razlog je preprost: spomin
na umor je spomin nase. In ker ni človek nikoli do konca izgnan iz
območja Biti, se mora sam sebe (in s tem Biti) spominjati; seveda se
mu tu kaže Bit na najbolj grozovit način: kot preteklo hudodelsko de-
janje. Živiš samo kot spomin v blodnjaku njenih sanj. Lutka je obsedena.
Lutka ni samo mrtva krojaška lutka v izložbi, na katero obešajo perilo,
obleke, blago. Lutke niso samo sredstva, uporabne reči, trgovski reklamni
pripomočki. V sebi nosijo — kot vsa Strniševa poezija — temeljno dvoj-
nost: žive lutke so, zato skrivajo v sebi svojo demonijo (vsakdanji ljudje
niso samo reificirani predmeti, so tudi avtorji te reif ikacije: morivci).
Clovek-subjekt se samega sebe ne more znebiti. Nikoli se ne more
do kraja umoriti — in s tem poenotiti v golo lutko, v mrtvo reč, v prazno
1054
lupino: odpraviti temeljno dvojnost. Dvojnost je večna: ni sonca brez
sence, ne dneva brez noči, ne Biti brez Niča, ne življenja brez smrti —
nobena stvar na svetu nima enotne podobe. Živeči vsakdanji ljudje so
obsojeni na to, da se nikoli ne bodo mogli rešiti svojih dvojnikov. Sonce
sije, sonce sije. / Lutka po tvojih sobah hodi... i Tvoje truplo na rokah
nosi. / Pa ne ve, kam naj ga skrije, / kam naj tvoje truplo pokoplje. /
Kakor spečega otroka / ga na rokah tiho ziblje. Sanje bodo ostale za
večno. Bit bo večno grozila in ljudi izrivala iz njihove kratkotrajne ulupi-
njenosti. Človeška zgodovina je v bistvu prenašanje trupel samih sebe,
mrtvih dejanj, umorjenih misli. Ni rešitve za človeka. Hudodelstvo je
neizbrisno.
Lutka in njena ubita dvojnica sta ista oseba — to je pokazal pesnik
kar se da plastično. Lutka ne prenaša trupla svoje dvojnice, temveč svoje
truplo: njeno na videz živo telo je v resnici le truplo. Mesec sveti, mesec
sveti. / Lutka po tvojem ležišču pleše... / Tvoje svetle lase si češe. Be-
seda je jasna: ne »svoje«, »tvoje« lase; in »si« češe »tvoje« lase. Vsakdanji
človek je v svoji vsakdanji (empirični) podobi truplo resničnega človeka.
Resnični človek torej ni — s tem ko je bil umorjen — prejšnji, pretekel,
zdaj neeksistenten. Resnični človek je — je kot nenehno pričujoča in
neodstranljiva lastna smrt. Tako podaja tudi Strniša — seveda po svoje
— Živo smrt. (V celotni zbirki Odisej ni nobene pesmi, ki ne bi obrav-
navala smrti.) Mrtvo življenje in Živa smrt si stojita nasproti, hkrati pa
sta identična. Sta isto in nista isto. Živa smrt odpira vrata k Biti-Niču,
Mrtvo življenje je njena preobleka: Mrtva smrt, se pravi ujeta, udoma-
čena, podvržena, za steklo postavljena in v navidezno življenje, prebar-
vana.
Kot nepremične marionete
leže okrog in okrog lutke njeni dnevi.
(Lutka, V)
NEVTRALNI CAS. V vsakdanjem življenju je vse nevtralno: tudi
čas. Cas sploh ne zori, ljudje se ne izboljšujejo, z ničemer se ne bližajo
kakršnemu koli cilju Zgodovine: niti ne Smrti. Tako čas tudi ne gnije.
Nenehoma enak do brezupa vztraja; ni in ni nobenega Konca, nobene
Rešitve — tudi v času ne. Vice so podaljšane v neskončnost. Dnevi po-
krivajo visoke temne stene, / vise od stropa v šopih, kot grozdi leseni. /
Tiste, ki so obešene tik zraven okna, / se čisto počasi sem in tja vrte.
Visoki vrtiljaki dnevov in noči
se vrte tako tiho kot vetrni mlini.
Nobenega glasu ni slišati.
(Lutka, 3)
MORA. Svet Biti je neviden, a shšen, navadno življenje je neslišno,
a vidno. Plesalke, vrvohodci, burkeži so kot prividi tihi. Z nemimi klici
razkazuje morsko deklico temen mornar. / Edini zvok je ujet v okrogli,
pisani kolibi, / kjer v somraku udarja na marimbo črn okostnjak. (Zvok
1055
je že ves čas glavna prispodoba navzočnosti Biti-Smrti; črn okostnjak je
tu zamenjal angela smrti.) Trpljenje je v tem svetu posebne vrste. Medtem
ko je bilo pri slovenski romanticistični poeziji še čisto neposredno, vsi-
ljivo, eksplicirano, nenehna téma, prosjačenje za milost in usmiljenje, se
je pri Zajcu zelo intenziviralo, hkrati pa precej umaknilo v ozadje, v
neizrečeno. Zaje — v svoji zreli poeziji — nikjer ne zapiše: Trpim, čeprav
je jasno, da je vsa njegova poezija izraz silovite muke. Strniša je napravil
še nadaljnji korak: trpljenje je tako dosledno spravil v podton, da se je
mogoče vprašati, ali gre sploh še za trpljenje. Tu je bled deček s preveliko
glavo. / Čarovnik ga je s pletenicami zakril. ! Brez šuma zasaja skoznje
bodalo. / Pa ne priteče kri. V teh besedah je natančno orisan značaj
trpljenja. Nobeden ne kriči, ne toži, se ne pritožuje. Tudi premaguje se
ne. Krvi sploh ni. Ljudje so lutke — kako naj jim odteka živa rdeča kri?
Kako naj neposredno, polno trpijo? Kako naj sploh čustvujejo? Je lutko
groza trupla, ki ga prenaša po praznih sobanah? Je blaznež trpel? In
človek, ki je ubil pojočo ptico? Trpi Orfej? Brez dvoma vse te osebe
silovito trpijo, brezdanja groza jih prevzema — to trpljenje in groza pa
sta tako posredni, tako odtujeni naravni neposrednosti, tako predruga-
čeni v navidezno neobčutljivost, da ravno to nesorazmerje, nasprotje med
našo vsakdanjo predistavo o trpljenju ali tradicionalnim pesniškim poda-
janjem groze na eni strani in samoodtujenostjo Strniševih figur v lutke,
v funkcije, v vloge, v pozunanjenost današnje družbenosti na drugi strani
zbuja grozo posebne vrste, ki bi jo morda natančneje poimenovali kot
moro. Mora je trpljenje v sanjah, takrat, ko se ne upiramo nevarnostim,
ko smo morivcem docela prepuščeni, ko ne norimo z gibi, ne vpijemo,
ko se nam glas ustavi v grlu, ko je svet spremenjen v pogled, oledenel
od groze, ko je svet okamnel v negibnost. Smrt pa neovirana, lahkotna,
kot neresnična prihaja, zmerom bliže, zmerom bolj zmagovita — a nas
hkrati ne odreši s tem, da bi nas umorila; njen pritisk je zmerom hujši,
nikoli pa se ne konča. Svet more je svet brez časa, zunaj časa: svet večne
groze. Vendar pa ta večna groza ni ne doživljena ne podana neposredno,
kot groza, temveč brez izjeme kot odsev groze, spuščen skoz membrano
Lepote.
Bivanje v današnjem svetu pomeni bivanje v razbeljeni puščavi gor-
skih hrbtov, sotesk in prepadov. Nekdanja igriva svetla zrcalca (iz Sanj
leta) so odkrila svojo veliko bolj grozljivo naravo. Zdaj človek-subjekt
ne pleše več, samozadovoljen v varnosti laži, neveden in nepričakujoč
Svetovni potop; zdaj kot drobna senca hodi ! med slepečimi odbleski
orjaških zrcal (Samorog, 2). Odmevi odmevajo brez-izhodnost neskončne
in nikoli sklenjene poti. Odmevi s spačenimi obrazi / sredi gorskih verig /
kot visoka zrcala stoje nad prepadi... I Sonce žge na nizke plamene, /
da so čisto prozorni. Nad njimi zrak trepeta ... I Daleč je še mrak. Edina
rešitev bi bila zveza z Bitjo — (sanje) —• vendar žal ne v današnjem času,
ko je Bit morivka. Tu mečejo ujede sanj edine sence. / Iščejo slepega
človeškega mesa.
1056
MAKSIM SEDEJ: Vid (olje, 1966);
BOŽIDAR JAKAC: Predpomlad (barvni lesorez, 1966);
DORA PLESTENJAK-SLANA: Oblačen dan (akvarel), december 1966.
čas in smisel prebivanja
Tine Hribar
Bratje le k soncu, k svobodi,
bratje le k luči, na plan,
noč je bolestna za nami,
pred nami svobode je dan.
Nezadostnost sveta
njega samega spodbuja
a bitja so enako zvesta usodi
Sveder, F. Zagoričnik
Odkar je nastala Platonova prispodoba o votlini in soncu, se ustroj
sveta ni bistveno spremenil. Zmeraj znova se človek skuša povzpeti iz
teme votline k soncu. Zmeraj znova se pojavlja tisti človek, ki se je v
Platonovi prispodobi osvobodU spon v votlini, zapustil sence v njej, se
povzpel na piano, zagledal sonce, se vrnil v votlino, da bi še vklenjene
ne samo osvoboidil njihovih okov, temveč jih tudi popeljal k soncu svo-
bode, ter se pri tem spravil v nevarnost, da mu z brlečim ognjem zaslep-
ljeni v votlini vsega skupaj ne bodo verjeli in da ga bodo zaradi pohuj-
ševanja umorili. Ce pa se ljudje vendarle odpravijo na pot in se vzgoji
(paidea) pridruži revolucionarno (samo) spreminjanje, kako dolga bo nji-
hova pot? Se da na tem potovanju sploh zničiti votlina in vse, kar je
prebivanje v nji zapustilo na človeku?
Se ustroj sveta ne more spremeniti kako drugače?
Kajti doslej se je vsaka pot iztekla ali pa je bila pretrgana že daleč
pred soncem. Temeljna razklanost sveta ostaja. Kaj je bistvo razklanosti
sveta, katere prispodoba je razpon med votlino in soncem?
Se dandanes sem in tja beremo po zidovih: Vzemimo usodo v svoje
roke.. . Naša usoda je v naših rokah.. . Besede so klic človeka, ki se
mu je zazdelo, da je zavzel vrhove pričujočega sveta. Na vrhu je zasadil
zastavo svojega hotenja. Prevzela ga je moč in že je na široko razprostrl
roke: iz njih se razrašča volja po spreminjanju smisla prebivanja. Spod-
budila in napotila ga je nezadostnost sveta. In ko sestopa, spreminja:
zagotoviti si je treba zvestobo usode. Toda temu zanosu se je kmalu
pridružila grenkoba streznjenosti, ki je sledila spoznanju: Preraščajo nas
odtujeni odnosi in njihova samovolja. Korak popotnika z gore je zmeraj
težji. V očeh nosi strah pred spoznanjem in priznanjem, da se nam neod-
tujeni odnosi obetajo šele v pojutrišnjih stoletjih fizikalnega časa, če bo
človeštvo takrat sploh še prebivalo.
10 Problemi
1057
Je odtujenost nujnost našega časa? Znanstvena preračunljivost poli-
tičnih ekonomistov, ne da bi se vpraševala po bistvu odtujenosti, to
potrjuje s tem, da zanjo nakazuje časovni proračun 200—300 let. Tedaj
bo po njiho'vem nastopilo vozlišče proizvajalnih sil in proizvodnih od-
nosov, ki se bo razpletlo v neodtujene odnose; torej tam okrog leta 2100.
Kaj pa do takrat? Do takrat moramo biti zve.sti nujnosti in kar se da
pospešeno razvijati materialne proizvajalne sile, ki so pogoj razpleta.
Tako da bo organska sestava proizvodnih faktorjev od današnjega raz-
merj 4 : 1 v korist materialnih proizvajalnih sil nasproti človeku kot
proizvajalni sili narasla v razmerje 40 : 1. Mere tega razmerja, je sklep
političnih ekonomistov, ni mogoče O'dpraviti z nikakršnim spreminjanjem
človeka in z nikakršnim kombiniranjem medčloveških odnosov: z nika-
kršno revolucijo.
Razmerje je torej temelj spleta proizvajalnih sil in proizvodnih od-
nosov, ki bo postal osnova nepotujčenega domovanja. Je s kvantiteto izra-
žena neogibnost usode. Se več: kvantiteta te mere je po tem računu
pravzaprav bistvo usode, saj naj bi opredeljevala pota usode. Določa obrat
usode, v katerem se bo spremenila kvaliteta njene neogibnosti. Ob dolo-
čenih pogojih zagotavlja vzvratnost zvestobe med usodo in človekom: če
bomo usodi zvesti v obdobju neogibnosti tujstva, nam bo usoda zvesta z
obratom in v domu, ki ga bo prinesel obrat.
Mera razmerja je dana. V tem je gotovost in subjektivizem politično
ekonomskega računa. Pomembno je to, da je mera dana, ne da je razmerje
ravno 40 : 1. Lahko bi bilo nekoliko drugačno. Tudi tedaj bi mogli računati
nanj. Njegove mere tudi tedaj ne bi mogli odpraviti in po drugi plati se
tudi usoda ne bi mogla izmuzniti iz območja naše preračunljivosti. Zmeraj
bi lahko izračunali, ali je odtujenost še nujnost našega časa ali ne, oziroma
kdaj bo napočil čas njene premenitve. Računanje omogočajo, pravijo poli-
tični ekonomisti, materialne proizvajalne sile, ki so v osnovi kot substanca
in zato izhodišče, iz katerega se da izhajati. Ko ne bi bilo te osnove kot
dna, na katerem stoji vse drugo, bi bilo zgolj brezno, ki ne more biti
nikakršno izhodišče. Ker so materialne proizvajalne sile opredmeteno člo-
veško delo, jih more človek razvijati hitreje ali počasneje. Čeprav je dana
mera razmerja (med materialnimi proizvajalnimi silami in človeško de-
lovno silo), ob kateri naj bi nastal neodtujen svet, jo je torej mogoče
doseči v daljšem ali krajšem času. Cas je variabla. To pomeni, da bi bilo
ob povečanih naporih ob dani meri (40 :1) mogoče zgraditi neodtujeni svet
prej kot v 200 letih. Račun političnih ekonomistov temelji po njihovem
namreč na obstoječi delovni »lagodnosti«.
Toda kaj je bistvo odtujenosti? Je to zares nekaj kvantitativno-
materialnega?
Po politično-ekonomskem računu odtujenost zgodovinsko sicer že
zahaja, a nam v času našega prebivanja vendarle usodno prihaja naproti
kot naša prihodnost. Račun nas vse žive, ne da bi bili kdaj odšli z doma,
obsoja na smrt tujca v tujih pokrajinah lastne domovine. Razprostira nam
razsežnosti zdajev, v katerih naj bi zamrli naši klici po- domačnosti doma.
Pomeni za nas neizmerno razbitost med dejanskim domom našega prebi-
1058
Vanja in pravo domačnostjo, ki se kaže kot hrepenenje in najstvo. Naše
prebivanje je razklano med zdajšnostjo in prihodnostjo. In če je združitev
doma z domačnostjo v času mojega prebivanja nekaj, kar pričakujem v
prihodnosti prihcdnih rodov, ne v svoji prihodnosti, bo združitev ob moji
smrti že pre-teklost mojéga preteklega hrepenenja. Naš čas je končen.
Kar se v njem dogaja in se z njim zgodi, je naša zgodovina. Vse drugo je
v ne-skončnosti: v zanikanju naše končnosti in zgodovine. Kakor hitro
nas ni, je naše upanje in boj za združitev doma in domačnosti bivšost
minule zgodovine. Račun političnih ekonomistov nas tako spreminja v
brezdomce: brezdomec namreč prav tako nima bližnjice do doma.
Bi imelo tedaj skrčevanje časovnega razpona tako zamišljene odtu-
jenosti za nas kakšen pcmén? Recimo^: skrčenje za nekaj desetletij? Ali
za nas res ni drugega izhoda, kot je zgodba tega računa? Odgovor na
vprašanji bo mogoč po razrešitvi naslednjih vprašanj: Kakšen pomen je
v našem prizadevanju za združitev obstoječega doma in »prave« domač-
nositi? Ne gre za razglašam cilj ali smoter, ki je jasen: združitev, ne
za razglašano osnovo ali razlog prizadevanja, ki je tudi jasen: razdru-
ženost. Gre za pomen same osnove in cilja samega. V čem je pomen pre-
obrata razdruženosti v združenost? Kaj, če ni razklani svet samo človekova
samoprevara? Tedaj bi bil prevara tudi sam preobrat, in hrepenenje po
njem bi bila laž, ki nam lajša takšno prebivanje, kakršno je.
Razglašam pomen preobrata je v nerazklanem prebivanju. Preobrat
bi imel tako pomen samo zaradi svojega namena. Toda v čem je pomen
nerazklanega prebivanja, če je sam namen razklanega prebivanja? Kot
končni problem se nam torej kaže prebivanje. Ima samo' prebivanje smisel
zavoljo nekega namena in pomena? Ne! Prebivanje ima svoj smisel ne
glede na to, kakšno je. Kajti vse, kar je, ima svoj smisel, svojo resnico.
Osnovni problem je torej smisel prebivanja. Dokler se potemtakem ne
reši problem smisla prebivanja, ni mogoče odgovoriti ne na vprašanje
o pomenu skrčevanja časovnega razpona odtujenosti, saj se sploh ne ve,
v kakšni zvezi sta čas in prebivanje, ne na vsa druga vprašanja.
Marxova misel zadeva v jedro teh vprašanj. Zato premislimo, preden
sprostimo svoje mišljenje, kakšen je njegov odnos do časa in smisla pre-
bivanja.
Marxov odnos do časa in smisla prebivanja
1.
Dvoje opredelitev časa je značilnih za Marxa:
1.	»Kot je kvantitavino bivanje gibanja čas, tako je kvantitativno
bivanje dela delovni čas.« (Marx, Zur Kritik ... str. 5.)
2.	»Čas je prostor za človeški razvoj.« (MEW-16, str. 144.)
V prvi opredelitvi je čas izenačen s kvantitativnim bivanjem gibanja,
v drugi s prostorom. Obakrat se pojavlja v območju »fizikalnih« kategorij.
10*
1059
Čeprav sta to dve opredelitvi, sta torej zasnovani na skupni osnovi. Cas
je zapopaden ali kot vzporedje ali kot zaporedje zdajev. Zdaji so časovne
točke. Cas je gledan prostorsko.
O prostorskem gledanju časa pravi Marx: »Toda delovni dan, gledan
prostorsko •— čas sam, gledan prostorsko — je vzporedje mnogih delovnih
dni.« (Gr. 380.) Natančneje: vzporedje mnogih ur, minut, sekund... in
končno zdajev. Cas je prostor, v katerem biva človek. Ta prostor je nazaj
in naprej neskončen. Neskončno je zaporedje zdajev tega prostora. Tudi
ko človeka ni bilo, je čas tekel svojo pot, in ko človeka ne bo več, tok
časa ne bo minil. Večnost je v preteklost in prihodnost neskončno razte-
gujoča se sedanjost. Je neskončna kvaliteta zdajev.
Cas je v odnosu do kvalitativnega bivanja gibanja njegovo kvantita-
tivno bivanje. Da je čas kvantitativno bivanje gibanja, je mogoče zapo-
pasti samo s stališča, da je čas zaporedje oziroma vzporedje zdajev.
Cas je prostor za razvoj človeka kot subjekta. Da bi se razvijal sam
subjekt, se mora razvijati predvsem subjekti vi teta subjekta. Subjektiviteta
subjekta, po čemer subjekt je subjekt, je za Marxa delo: delo kot »opred-
metujoče se, delo kot subjektiviteta.« (Gr. 183.) Delo je modus gibanja.
Zato je čas njegova naravna mera: »Ker je delo gibanje, je čas njegova
naravna mera.« (Gr. 119.) Njegova naravna mera je zato, ker je delovni
čas kot modus časa kvantitativno bivanje dela. Delovni čas je torej za
Marxa mera in bivanje, čeprav kvantitativno, same subjektivitete sub-
jekta. Cas je prostor za razvoj človeka: njegove subjektivitete — dela.
Razvoj dela je razvoj človeka.
Cas, v katerem človek dela, to je delovni čas, je razvojni čas človeka.
Po drugi plati pa je delo edina oblika eksistence delovnega časa kot ta-
kega: »Sam delovni čas eksistira kot tak samo subjektivno, samo v obliki
dejavnosti.« (Gr. 87). Delo je v tem odnoisu potemtakem oblika, to je
prostor eksistence delovnega časa in s tem tudi časa samega. Ni le čas
prostor dela, tudi delo je prostor časa. Cas se je s tem izkazal kot tisto
subjektivno. Cas kot delovni čas je torej po Marxu sama subjektiviteta
subjekta. »Delo je živi, oblikujoči ogenj; minljivost stvari, njihova čas-
nost, kot njihovo oblikovanjem z čivim časom.« (Gr. 266.) Delo kot subjek-
tiviteta subjekta proizvaja stvari iz nečasovnosti v časovnost. Kot živi
čas je časnost stvari. Njihova pričujočnost in nepričujočnost. Subjektivi-
teta subjekta in živi čas sta isto. Časnost časa je subjektiviteta subjekta
in subjektiviteta subjekta je časnost časa.
V času določenega sklopa proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov
se materializirani, opredmeteni čas po Marxu spreminja v substanco vred-
nosti. Vrednost je v blagovnih, posebno pa v blagovnih kapitalskih odno-
sih, opredmetena in odtujena subjektiviteta subjekta. Subjekt in subjekti-
viteta, človek in njegovo delo, sta razcepljena. Subjektiviteta subjekta,
delo, njegovo bistvo in njegova substanca, se sprevrže v bistvo njemu
nasproti postavljenega subjekta (substance) — kapital. Človek postane
brezsubstančen, objekt svoje v odtujeni subjekt sprevrnjene subjekti-
vitete. Ker mu je to, po čemer on je to, kar je, odtujeno, je odtujen sam
1060
sebi. Razklan je med svojo esenco in svojo eksistenco (dejansko priču-
jočnostjo). Kot eksistenca je v sporu s svojo esenco in z esenco priču-
jočega odtujenega sveta.
Ta delovni čas kot substanco vrednosti analizira Marx kot kvantita-
tivno bivanje dela: »V uporabni vrednosti blaga opredmetni delovni čas
je substanca, ki jih spreminja v menjalno vrednost in zato v blago, kot
tudi menjalna vrednost je vsako blago samo določena mera strjenega
delovnega časa... Razpust vsakega blaga... v delovnem času ni nič
večja abstrakcija, pa obenem nič manj realna, kot razpust vseh organskih
teles v zrak.« (Marx, Zur Kritik ... str. 5).
Ko postane blago tudi človekova delovna sila, človeško delo v teko-
čem stanju, doživi isto usodo: razpust v delovnem času. Pomembno je
samo toliko, kolikor proizvede strnjenega delovnega časa. »Delovni čas
je živo bivanje dela. Brezbrižno do njegove vsebine, njegove oblike, nje-
gove individualnosti, je njegovo živo bivanje kot kvantitativno, obenem
s svojo imanentno mero.« (ibidem.)
S spreminjanjem delovnega časa v vrednost se delo razcepi samo v
sebi. Po eni plati je še zmeraj časnost stvari, živi oblikujoči ogenj, po
drugi plati pa svoja abstrakcija — abstraktno delo. Kvaliteta in kvanti-
teta dela se razideta.
Človek sam je razklan. Njegova individualnost, njegova vsebina ne
velja nič. Velja le toliko, kolikor strjenega delovnega časa je zmožen dati,
namreč delavec. Po drugi plati je v istem položaju tudi nedelavec. Velja
le toliko, kolikor je lastnik v posebni obliki strjenega delovnega časa in
kolikor ga kvantitativno ima. Odkar se je namreč vse blago razpustilo
v delovnem času se sam splošni delovni čas predstavlja »kot neka posebna
stvar, neko blago poleg in zunaj vsega 'drugega blaga.« (Prav tam, str. 36.)
To blago je denar. »Denar kot mera vrednosti je nujna pojavna oblika
imanentne mere vrednosti delovnega časa.« (MEW 23—109.) Delovni čas
v svoji pojavni obliki kot denar je brezbrižen do konkretnega človeka.
Kot njegovo kvantitativno abstraktno postvarelo bivanje ga spreminja
v abstraktno osebo brez lastne osebnosti. Osebnost je postala njegova od-
tujena subjektiviteta — abstraktni opredmeteni delovni čas — vrednost
kot subjekt odtujenega sveta.
Živi čas, delo, ni več časnost stvar", temveč se je sam sprevrgel v
stvar — v poosebljeno stvar. Subjektivno je po.stvarelo, ker se je stvar
subjektivirala. V stvareh opredmeteni delovni čas kot substanca vrédnosti
spreminja te stvari v subjekt, osebe pa v objekt dogajanja. Je stremlje-
nje, ki v vsaki stvari najde in spozna samega sebe. Zato stremi tudi po
»zničenosti prostora s časom«. (Gr. 438.)
Zakon delovnega časa kot substance vrednosti je zakon vrednosti.
Zakon vrednosti je družbeno nujni čas, ki se uveljavlja kot fizikalni zakon
prostega pada. Postvarel je v naravni; družbene odnose vnanje prisilno
urejajoči zakon. V vsej svoji moči nabrekne v popolnoma razviti bla-
govni produkciji, kjer se zasebna dela — ki se sicer opravljajo neodvisno
med seboj, so pa kot členi družbene delitve dela vsestransko medsebojno
odvisna — »neprenehoma reducirajo na družbeno sorazmerno mero«. V
1061
»slučajnih in vselej nihajočih menjalnih odnosih njihovih produktov se
nasilno uveljavlja kot urejajoči naravni zakon čas družbeno nujen za
njihovo produkcijo«. (MEW 23—68.) Iz posameznih slučajnih časov raste
obči nujni čas kot obči zakon, ki si nasilno podreja posamezni subjekt
produkcije. Samovoljno z žrtvovanjem posameznikov ureja družbena rav-
notežja. Družbeno ravnotežje je zanj takrat, kadar so vsi odnosi, kakor
pravi Marx, kvantitativno znivelirani v povprečja in v povprečja pov-
prečij. Cas kot zakon vrednosti je vse, individualni subjekt nič.
xCas je vse, človek ni nič več, je kvečjemu le še utelešenje časa. Nič
več ne gre za kvaliteto. Vse odloča edinole kvantiteta...« (MEW 4—85.)
Ni več čas prostor za človeški razvoj, temveč je človek prostor za
orgije časa. Cas je kvantitativno bivanje dela, ki se je proti konkretnemu
delu in s tem proti konkretnemu človeku postavilo kot tuja mistična sila.
Živi samo svoje življenje nadčutnega bitja. Je bog, ki se uteleša v človeku.
Človek je kvečjemu njegova inkarnacija. Ponižno se mu mora priklanjati,
če sploh še hoče prebivati. Saj pa tudi ni nič drugega kot njegova pri-
tiklina. Cas je kvantiteta, ki se priznava za edino kvaliteto. Zato zničuje
vse druge kvalitete. Sprevrnjenost sveta je popolna.
Sprevrnjenost vzdržuje človek-delavec sam s svojim presežnim de-
lovnim ČEsom. Z vsrkavanjem preseinega delovnega časa se vredncst pro-
ducira in reproducira kot kapital. Kapital je popredmeteni, minuli delovni
čas. Kapital je čas, ki kot vampir vsrkava živi čas.' Cas sam je torej
razklan. Mrtvi in živi čas sta si v nasprotju. Oživeli mrtvi čas kot pretek-
lost tlači in opredeljuje sedanjost.
S presežnim delom človek-delavec producira in reproducira kapital.
Sklop proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov, ki je postavil čas kot vse,
č'oveka pa zničil v nič, ga v to prisiljuje: »Delavec mora delati presežen
čas, da bi smel popredmetovati delovni čas, nujen za njegovo produkcijo«
(Gr. 528.) Nujni delovni čas je »za neposredno sub-sisteneo zahtevani
čas.« (Prav tam.) Da bi se v teh odnosih ohranil, mora torej delati pre-
sežni čas.
Prva postavka produkcije, ki temelji na tem sklopu proizvajalnih
sil in proizvodnih odnosov,« je in ostane masa nepcsreJnega delovnega
časa« (Gr. 592) kot odločujoči faktor produkcije bogastva. Toda čim
bolj se razvijajo proizvajalne sile, tem manj je ustvarjanje dejanskega
bogastva odvisno od delovnega časa. Odvisno je od »moči agencij, ki
je v gibanju med delovnim časom in ki sama zopet — njena power-ful
ef ectiveness — ni v nikakršnem odnosu z neposrednim delovnim časom,
ki stane njeno produkcijo, temveč je mnogo bolj odvisna od občega stanja
znanosti in napredka tehnologije ... Dejansko bogastvo se mnogo bolj
' Mrtvi, opredmeteni, materializirani čas niso različne vrste časa. Marx
imenuje s temi imeni isti delovni čas glede na različne lastnosti subjekta.
Subjekt je nekaj živega, nepredmetnega, nematerialnega — namreč v svoji sub-
jektivnosti. Takšen je torej tudi čas, ki je v njem. Kot objektiviteta pa je čas
v odnosu do subjekta kot nečesa nepredmetnega, nematerialnega in živega nekaj
predmetnega, materialnega in mrtvega.
1062
manifestira — in to odkriva velika industrija — v neizmernem nesoraz-
merju med uporabljenim delovnim časom in njegovim produktom ...«
(Prav tam.)
S samorazvojem razvija kapital torej tudi svoja protislovja. Po eni
strani skuša na vse načine napraviti samorazraščanje neodvisno cd delov-
nega časa, poceniti svojo produkcijo in reprodukcijo. Po drugi strani pa
mora velikanske družbene sile, ki jih s tem ustvarja, še naprej meriti
z delovnim časom in jih omejevati, da bi se obdržal in da bi ohranil že
ustvarjeno vrednost kot vrednost. Zato je kapital »procesoidno protislovje
(s tem), da skuša reducirati po eni strani delovni čas na minimum, medtem
ko ga po drugi strani postavlja kot edino mero in vir bogastva.« (Gr. 593.)
Zmanjšuje delovni čas v obliki nujnega, da bi ga pomnožil v obliki
preobilnega, katerega utelešenje je rezervna delavska armada. Zato zmeraj
bolj vzpostavlja preobilni čas kot pogoj za nujni delovni čas. »Kapital
je sam protislovje, ker skuša nujni delovni čas (in to je hkrati redukcija
delavca na minimum, to je njegove eksistence kct gole žive delovne zmož-
nosti) stalno prerasti, toda presežni delovni čas eksistira samo nasprotno,
samo v nasprotju do nujnega delovnega časa, torej kapital postavlja nujni
delovni čas kot nujni pogoj svoje reprodukcije in ovrednotenja. Razvoj
materialnih produktivnih sil, ki je obenem razvoj sil delavskega razreda
— preraste v določeni točki sam kapital.« (Gr. 441.) Delovni čas preneha
in mora prenehati biti mera bogastva in zato menjalna vrednost neha biti
mera uporabne vrednosti. Ker bo postala odločilna obča produktivna sila
človeka, njegovo razumevanje in obvladovanje narave, čas preneha biti
vogelni kamen produkcije in bogastva. Vogelni kamen postane družbeni
individum sam s svojimi mnogoterimi sposobnostmi.
Družbeno-nedružbena relevantnost časa kot kvantitativnega bivanja
gibanja in delovnega časa kot kvantitativnega bivanja dela izgine. Vendar
ostaja kot popkovina, ki veže človeka z naravnO' nujnostjo. Kajti »nobena
družbena oblika ne more preprečiti, da ne bi way or another disposible
delovni čas družbe urejal produkcijo«. (Pismo Marxa Engelsu 8. januarja
1868.) Cas je še zmeraj urejevalec, čeprav ga po drugi plati porazdeljuje
družba kot skupnost svobodnih ljudi sama.
»Predpostavljajoč skupnostno produkcijo, ostane določitev časa seveda
bitnostna. Cim manj (!) časa potrebuje družba, da bi producirala pšenico,
živino itd., tem več (kvantiteta TH) časa posveča drugi produkciji, ma-
terialni ali duhovni« (Gr. 89.) Da bi družba dosegla svojim potrebam
primerno produkcijo mora svoj (!) čas smotrno porazdeliti«, kakor si mora
svoj čas pravilno porazdeliti posameznik, če si hoče pridobiti znanje v
odmerjenem sorazmerju ali če hoče zadovoljiti različne zahteve po svoji
dejavnosti.
V družbeni ekonomiji časa se končno razreši vsa ekonomija. »Eko-
nomija časa kot tudi planska razdelitev delovnega časa na različne veje
produkcije, ostaja torej prvi ekonomski zakon na podlagi skupnostne
produkcije. To bo celo v mnogo večji stopnji zakon. Vendar je to v bistvu
različno od merjenja menjalne vrednosti po delovnem času.« (Prav tam.)
Različno je zato in ta prvi ekonomski zakon je zato v mnogo večji stopnji
1C63
zakon, ker je rezultat racionalnega preračuna, ne pa slepih iracionalno»
delujočih družbenih tendenc, ki zmeraj povzročajo različen odklon.
Pri ekonomiji časa gre za porazdelitev delovnega časa in za prihra-
nitev časa. Prihraniti čas pomeni skrčiti delovni čas, ki je za produkcijo
in reprodukcijo neposredne subsistence zahtevani čas. Skrčiti delovni čas
pomeni razširiti prosti čas. »Prihranitev delovnega časa je enaka pomno-
žitvi prostega časa, to je časa za polno razvijanje individuuma, ki sam
zopet vzvratno učinkuje kot največja produktivna sila dela.« (Gr. 599.)
Reduciranje prostega časa, da bi se doseglo presežno delo, zamenja
redukcija nujnega delovnega časa na minimum, ki mu ustreza svobodni
razvoj individualitet — umetniško, znanstveno itd. oblikovanje indivi-
duumov. »Ker je vsak prosti čas čas za prosti razvoj« (Gr. 528) in ker je
torej »pri posameznem individuumu vsestranskost njegovega razvoja, nje-
govih užitkov in njegovih dejavnosti odvisna cd prihranitve časa«
(Gr. 89) je ta prihranitev »identična z razvojem produktivne sile. Torej
nikakor ne odrekanje užitku, temveč razvoj od power, od sposobnosti do
produkcije in zato prav tako sposobnosti kot sredstva užitka. Sposobnost
uživanja je pogoj za prav tega, to je njegovo prvo sredstvo in ta spo-
sobnost je razvoj individualne zasnove (Anlage) produktivne sile.«
(Gr. 599.)
Neposredni delovni čas in prosti čas si nista več abstraktno nasprotna
kot v času v kapital postvarelega časa. »Prosti čas — ki je prav tako
praznični čas (Mussezeit) — kot čas za višjo dejavnost — je svojega pose-
dovalca seveda spremenil v drug subjekt in kot ta drugi subjekt potem
tudi stopa v neposredni produkcijski proces.« (Prav tam.) Cas je prostor
za človeški razvoj in čim več je prostega časa, tem svobodnejši je razvoj
človeka: svobodnejši je človek sam. Po drugi plati pa je pestrejši tudi
neposredni produkcijski proces.
Iz odnosa človek-čas raste kvaliteta človeka kot subjekta: »Človek,
ki nima prostega časa, je manj kot tovorna žival.« (MEW — 16 •— 144.)
Je bodisi suženj ali pa zgolj opredmetovaleč in utelešenje O'bčega (delov-
nega časa. Vreden ni nič ali pa je njegova vrednost zgolj kvantitativna,
kolikor je pač vredna njegova delovna sila, kolikor materializiranega
občega delovnega časa pomeni njegova delovna sila: kot utelešenje kvanti-
tativnega bivanja dela je na podlagi zgolj kvantitativne razlike od drugih
podvržen stalnemu mehaničnemu izenačevanju z njimi. Kot subjekt ne
biva. Nositelj dogajanja ni on, temveč postvareli delovni čas. Ta vnaprej
opredeljuje vse njegovo ravnanje. Mrtvo obvladuje živo, preteklost, se-
danjost in prihodnst. Človek v svoji pričujočnosti je zgolj objekt.
»V buržoazni družbi gospoduje torej preteklost nad sedanjostjo, v
komunistični družbi sedanjost nad preteklostjo..« (MEW 4-476.) V komu-
nistični družbi človek gospodari času, delovnemu in prostemu času. Ravna
z njim po svoji volji, čeprav ne samovoljno, temveč smotrno. Človek, ki
razpolaga s časom, ni samo več kot žival, marveč več kot čas sam. V
svoji sedanji pričujočnosti gospoduje nad preteklostjo in ker je sedanjost
le vez med preteklostjo in prihodnostjo, odloča tudi o prihodnosti. Cas je
1064
njegov hlapec. Človek je koren in najvišja bitnost samega sebe. Je bog
samega sebe in svojega časa. Je subjekt svojega sveta, vsega človeškega.
Do sklepov o menjajočih se odnosih človeka in časa je prišel Marx
ob prepričanju, da se more potek zgodovine preračunati. Obstajajo enačbe,
ki predstavljajo racionalnost zgodovine ter omogočajo sklepanje o poveza-
nosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pravilna dedukcija obsto-
ječega sistema produkcijskih odnosov »vodi zmeraj do prvih enačb —
kot empirična števila, npr. v naravni znanosti ■— ki kažejo na neko pre-
teklost za tem sistemom. Ti namigi, hkrati s pravilnim dojetjem seda-
njega, potem tudi dajejo ključ za razumevanje preteklosti...« (Gr. 365.)
Oboje pa nakazuje dogajanje prihodnosti.
Cas je sosledje zdajev. Vsak zdaj izhaja iz prejšnjega, ga preraste in
sam preraščajoče zahaja v prihodnjega. Povezanost vseh teh zdajev je
zgodovina kot njihovo obče. Zgodovina je obče v odnosu do posameznikov.
V	obdobju postvarelega časa, odtujenosti subjektivitete subjekta, je zgo-
dovina obče, ki posameznika nasilno opredeljuje in ga podreja tujim
silam. Individui so subsumirani pod družbeno produkcijo, ki eksistira
zunaj njih kot usoda; toda družbena produkcija ni subsumirana pod in-
dividue ...« (Gr. 76.) Zgodovina je usoda (nujnost), človek njen objekt.
S pravratom odnosa med človekom in časom, ko človek preneha biti
suženj v zakon preoblikovanega časa in postane njegov gospodar, pwstane
tudi subjekt zgodovine — usode kot nujnosti.
Kot subjekt vzame »svojo usodo v svoje roke«. Seveda pa si ljudje
gradijo nov svet »iz zgodovinskih pridobitev svojega zahajajočega sveta.
V	razvoju morajo materialne pogoje nove družbe sami šele producirati in
noben napor mišljenja ali volje jih ne more osvoboditi te usode.«
(MEW 4-339.) Novi svet more biti »samo progresivno delo časa.« (MEW
17-549), katerega »naravnih razvojnih faz« družba ne more preskočiti,
temveč jih kvečjemu s samorevolucioniranjem »lahko skrajša in olajša«.
Vsako bivajoče ima svojo mero bivanja; tudi človek. Ta mera je raz-
vijajoča se in zato gre Marxu predvsem za to, da se ji v skladu z njenimi
tendencami sprošča pot. Ce se ne sprošča, je človek odtujen: hoče ostati
nekaj postalega in ni sproščen za stalno postajanje.
Človekovo bivanje je proizvajanje, ki je delo. Delo je proces med
človekom in naravo, subjektom in objektom. Proizvajanje je smiselno, če
je in kolikor je sproščanje vseh človekovih sil — sposobnosti ter proiz-
vajanje novih. Sproščanje sposobnosti je hkrati zadovoljevanje potreb.
Te so samo druga plat človekovih zmožnosti. Smisel proizvajanja je »ma-
nifestiranje (MEGA 1-3-536) človekovega življenja: tega, da je, kar je.
Subjekt karakterizira volja do bivanja. V odtujenem svetu se ta volja do
bivanja kot proizvajanja po postvarelem času sprevrača v voljo do moči
nad bivanjem, ki se izraža v hotenju polaščanja in imetja.
Cilj se potemtakem zgrinja vase, saj je v tem, da se človekova mera
razvija v svoje možnosti, to pa spet ni cilj, ker razvijanje nima konca.
Dogajanje in z njim zgodovina se vrača vase, ker je človek koren in
najvišja bitnost samega sebe. Človekovo bivanje po Marxu nekje je, se
nekoč-nekje začne in se kot poltrak vleče v prihodnost fizikalne večnosti,
1065
ki pa je po drugi plati spet le človekov odnos, kajti človek je subjekt in
večnost zunaj njega je zanj nič. Večnost je, kolikor je sestavina njegovega
sveta, kolikor je zanj objekt.
Človek kot subjekt je za Marxa odprta možnost. Cas je prostor za
njegovo odpiranje. Meje tega prostora so človekova usoda. Usoda je ne-
ogibnost. Dokler človek teh mej ne vzame v svoje reke, so zanj nepre-
bojen zid, ki ga duši in zavira njegov razvoj. Temelj teh mej so mate-
rialne proizvajalne sile. Cim ožje so, tem bolj so stisnjene tudi meje
človekovega razvoja, njegovega časa. Sproščena razširjena reprodukcija
je zato pogoj za razpiranje mej, če jo družbeni odnesi zavirajo in če spre-
vračajo meje v neprobojen zid, jih je treba spremeniti.
Porušiti je treba zid, tako da človek ne bo več težil po samoogra-
jevanju, temveč je zdaj »v absolutnem gibanju postajanja... se ne repro-
ducira v neki opredeljenosti, temveč producira svojo totaliteto...«
(Gr. 387). Novi svet je nov sklop proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov.
Prinaša ga čas. Sčasoma mora priti vse ali pa vse preminiti. Cas po Marxu
v neskončnosti svojih zdajev vsebuje vse možnosti. Čas je neskončen
prostor možnosti in zato tudi prostor človekovega razvoja.
Razvoj je gibanje. Kot kvantitativno bivanje gibanja je čas torej
hkrati prostor gibanja. Marx obravnava potemtakem čas skupaj s pro-
storom in gibanjem. Povezavo časa s prostorom in gibanjem nahajamo že
v Aristotelovi Fiziki. Prav tako Hegel drugi del svoje Enciklopedije filo-
zofskih znanosti z naslovom »Filozofija narave« (latinski prevod grške
besede physis je natura, naš prevod latinske besede pa narava) pričenja
s prostorom, časom in gibanjem. Za Hegla je prostor čas. Čas je resnica
prostora in njegova negativiteta. Obrat, ki ga je napravil Marx: čas je
prostor, se je kasneje pojavil tudi pri Bergsonu. Osnova je povsod ista,
ne glede na to, ali se čas izenačuje s prostorom ali prostor s časom. Čas
je kvantiteta zdajev. Da je čas kvantitativno bivanje gibanja, je mogoče
dojeti samO' s stališča, da je čas zaporedje ali, prostorsko gledano, vzpo-
redje zdajev. Naj si bodo ti zdaji v zaporedju ali vzporedju, zmeraj jih
je določena količina.
Svoj izvor ima to pojmovanje časa pri Platonu, ki si je čas pred-
stavljal kot nekaj, kar »se giblje primerno številu«. (Timaeus, 37.) Dalje
ga je razvil Aristotel: »Zdaj predstavlja kontinuiteto časa in njegovo de-
ljenje ali razlikovanje obeh njegovih momentov: prej in potem. Glede
na to je podoben točki, a ni kot neka trajna točka ... Od tod je čas
število gibanja glede na prej in potem; ni samo gibanje, temveč kolikor
gibanje poseduje neko število. Več ali manj se meri s številom, več ali
manj gibanja pa s časom.« (Physic, IV, 11—13.)
Čas je za Aristotela merljivo gibanje. Gibanje ima osnovo v prvem in
najbolj zaresno bivajočem (bogu), zato tudi čas kot njegovo kvantitativno
bivanje. Človek participira (je deležen) pri tem gibanju in času. Tudi
takrat, kadar se čas razglaša za nekaj subjektivnega, lastnega človeku kot
subjektu. Kajti človek je tedaj samo toliko človek (animal rationale) in
subjekt, kolikor je udeležen pri subjektnosti samega sebe, katere derivat
je. Posebno jasno se to izraža v metafiziki od Descartesa dalje. Za meta-
1066
fiziko tega obdobja je značilen odnos subjekt-objekt. Iz tega odnosa naj
bi se razjasnjevala tako subjekt kot objekt. Toda zmeraj zno^'a se je
izkazalo, da je subjekt pravzaprav isto kot objekt ali pa objekt isto kot
subjekt: glede na svojo bivajočost namreč. (Ali je objekt projekcija sub-
jekta ali pa subjekt odsev objekta.) In sicer prav zato, ker je subjekt
samo po svoji subjektnosti, objekt pa samo po svoji objektnosti to, kar
je. Subjektnost in objektnost pa sta zmeraj isto. Tako objekt kot subjekt
sta namreč bivajoče, in njuna bivajočost, to, po čemer sta, kar sta, ne
more biti nekaj, kar ne bi bilo obema isto. Nekaj podobnega nahajamo
tudi pri Marxu, ki mu je bivajočost bivajočega delo kot proizvajanje.
Človek je subjekt, kolikor dela (ne zgolj miselno, kot velja od Descartesa
do Hegla) in preimet je predmet, kolikor je izdelan, proizveden. Človek
je izdelovalec in predmet je izdelek. Subjektnost subjekta in predmetncst
predmeta je za Marxa isto: delo. Delo je gibanje. In zdaj se pokaže
problematično. Kaj je gibanje? Po Marxovi definiciji je gibanje osnova
časa kot svojega kvantitativnega bivanja.
Gibanje je esenca časa, ki je v odnosu do gibanja eksistenca. Kvali-
tativna eksistenca gibanja so za Marxa stvari v širšem pomenu. (V ožjem
pomenu so zanj stvari le materialne stvari. Izvzete so osebe). Gibanje,
njegova kvantitativna in kvalitativna eksistenca, sestavljajo torej to, kar
se pri Marxu imenuje narava. (Spet v širšem pomenu.) Gibanje je sub-
stanca, osnova, bistvo narave. Delo je le deležnik tega gibanja; zato je
tudi delovni čas le deležnik časa kot takega.
Kako vskladiti to z Marxovo mislijo, da je narava, fiksirana v loče-
nosti od človeka, za človeka nič?
Če je narava, fiksirana v ločenosti od človeka, za človeka nič, more
biti nekaj le v povezavi z njim. Povezava med naravo in človekom je za
Marxa delo. Narava je za človeka nekaj le po delu. Človek je po delu
»koren in najvišja bitnost samega sebe« (Marx, Frühe Schriften, Cotta,
str. 487) — svojega sveta in vsakega bivajočega v n^em: tudi narave.
Ta narava, ki je nekaj za človeka, je torej človekov proizvod, kar
seveda ne pomeni, da je ustvarjena iz nič. In vendar je to, od koder se
proi-izvaja, po Marxu nič, kolikor ni predmet proizvajanja, ki je hkrati
osnova proizvajanja. Predmet je osnova in osnova je predmet, toda osnova
se v predmetu nikdar popolnoma ne razpusti. Tu je jedro in izvor vsa-
kršne dialektike pri Marxu.
S tem Marx združuje tako Aristotela, ki mu je vsako bivajoče hypo-
keimenon in zato biva, čeprav ni pred-met, kot Descartesa, ki ma bivajoče
biva in je bivajoče samo, kolikor je ali predmet, pred-stavljeno, ali sub-
jekt, pred-stavljajoče. Toda nastopili so novi problemi. Vse, kar je, se
je podvojilo.
Čeprav Marx ne bi smel nič govoriti o naravi ali njeni osnovi, ki je
gibanje, ločeno od proizvaajnja, saj sta zanj fiksirana v ločenosti od pro-
izvajanja nič, vendarle išče osnovo proizvajanja prav v gibanju kot takem
in osnovo proizvodnega časa prav v času kot takem.
Čeprav je proizvajanje bivajočost bivajočega, išče osnovo bivajočosti
same, torej bivajočost bivajočosti. Čeprav je človek koren in najvišja
1067
bitnost samega sebe, išče Marx njegovo osnovo in jo tuld/i nahaja v gibanju
kot takem, v času kot takem in v stvareh kot takih.
Od tod izhaja tudi Marxova razlaga, da je vsaka stvar »celota svojih
lastnosti« in da je odkritje teh lastnosti »delo zgodovinskega razvoja«.
S tem je zagotovljena bogatitev subjekta, ki odkriva zmeraj nove last-
nosti, bogatitev proizvajanja, ki je to odkrivanje in bogatitev predmeta,
ki je skupek zmeraj večjega števila odkritih lastnosti ter zato zmeraj
bolj mnogostransko uporaben. Vsaka stvar ima bistvo in lastnosti so
pojavi tega bistva, zato jih proizvajanje tudi le izvaja, ni pa njihov izvir.
Proizvod je torej predmet, ne pa stvar, ki je bistvo tega predmeta.
Skratka: proizvod in predmet je proizvedena stvar, ne pa stvar kot taka.
Kar velja za stvar, velja tudi za stvar kot stvar in v občem, to je za
naravo kot tako.
Ce tedaj Marx govori, da narava kot taka, gibanje kot tako in čas
kot tak so, ter o odnosih med njimi kot takimi, zakaj potem ne govori
tudi o človeku kot takem ali roži kot taki, temveč da sta človek in roža
leto, kar se kažeta v proizvodnji: če je čas vse, je človek nič itd.; roža
je le toliko roža, kolikor jo subjekt sprejema kot rožo. Svet, ki je sub-
stanca, osnova človekovega sveta, se razkriva samo skozi človekov svet.
Na dan ga prinaša proizvajanje, ki je prav zato pro-iz-vajanje, ker člo-
vekov svet od nekod izvaja. Skozi pro-iz-vajanje postaja svet po sebi
svet za nas. V osnovi vsega je torej prekrivajoča — razkrivajoča se sub-
stanca, ki je gibanje kot tako. Iz te osnove je razloženo človekovo bivanje,
potem ko se je povedalo, da je razalaga mogoča zato, ker človek biva,
proizvaja. V tej osnovi je zasnovano človekovo bivanje. Kako je prišlo,
ostaja problem. S proizvajanjem? Toda proizvajanje je proces med člo-
vekom in naravo, subjektom in objektom in zato predpostavlja subjekt
— človeka. Kar iz tega sledi, je to, da človek, če si narava in človek
v svoji vsaksebnosti nista večna, v svojem začetku ni bil koren in najvišja
bitnost samega sebe: da je bil po nečem proizveden in da je samo njegovo
proizvajanje proizvod nečesa, kar je njegova osnova. Človek torej ni
primarni sub-jektum, temveč je primarni sub-jektum tisto, česar proazvod
je človek. Na bivanje je prav tako usojen, kakor je usoda njegova smrt.
Kajti če bi bil človek dejansko koren samega sebe, bi bil tuàà koren svoje
smrti ali nesmrtnosti. Totalno sprevrnj enega odnosa subjekt-objekt tedaj
ne bi moglo nikdar biti. Tudi na najvišji stopnji odtujenosti bi moral biti
človek še zmeraj subjekt in kapital objekt.
Iz tega protislovja raste tudi protislovno pojmovanje časa. Cas je
kvantitativna eksistenca gibanja. Je tok svoje esence od »prej« in od
»poprej« k »potem«: iz preteklosti in predpreteklosti v prihodnost. Tok
je brezbarven. Toda kaj vse se zgodi, ko postane čas proizvodnji čas in
prostor človekovega gibanja?! Delo kot živi čas je časnost stvari in njihova
minljivost. Kaj stvari zunaj človekovega dela nimajo časnosti? Kaj ni že
gibanje kot tako časnost stvari? Ker gre tukaj (pri Marxu) očitno za stvari
v njihovem odnosu do človeka, pri čemer je človek koren in najvišja
bitnost samega sebe, ostaja to vprašanje v svoji vprašljivosti še naprej
odprto. Cas je postal subjektivnejši od vsakega subjekta in objektivnejši
1068
od vsakega objekta, saj je subjektiviteta subjekta in zato tudi objektiviteta
objekta. Je bivajočost in časnost tako subjekta kot objekta. Bivajočost
je, kolikor je časna in kolikor časuje. S tem je Marx prerastel večno
metafizično nasprotje med bivajočost jo bivajočega, ki je bila zmeraj nekaj
stalnega, obstojnega, trajnega, nosečega, večnega, in bivajočim kot ne-
stalniin, neobstoječim, netrajnim, časnim, nošenim. Transcendence, h
kateri naj bi človek neprenehno težil, ni več, ker je ta transcendenca
človek sam. Človek stalno proizvaja svojo totalitete, je stalno prehajanje
samega sebe v sebi samem, in zato ni treba, da bi se prehajal k neki
nadčasovni bitnosti.
Ce se čas kot postvareli čas v sodobni družbi kapitala postavlja kot
esenca vnaprej oprdiieljujoča človeka, in hoče to ostati, je ta prevrnjeni
odnos zato treba podvreči prevratu. Človek je koren in najvišja bitnost
samega sebe in to je, po svojem delu kot živem času. Zato za Marxa
nikakor ni dopustno, da bi si mrtvi čas kot ostvarelost podrejal sedanjost.
Mrtvi čas kot kapital z zakonitostjo zakona vrednosti prihaja naproti
konkretnemu človeku kot opredeljujoča prihodnost, ki se ji ne more
izmakniti. Preteklost srečuje človek kot prihodno nujnost. Zato je ne-
svoboden. Njegovo bistvo je dano vnaprej. Vsa objektiviteta služi oživ-
ljanju in oživljenjemu mrtvemu času v njegovem razraščanju, njegovi
volji po moči in njegovem osvajanju. Subjektiviteta tega odtujenega sub-
jekta je samovolja, ki v vsem in povsod hoče in ve samo sebe.
Toda naj si prisvaja nove in nove pokrajine objektivi tete, naj sega
v mikrokozmos ali v medplanetarni prostor, naj si podreja nove in nove
moči človeka, v osnovi je slej ko prej večno vračanje istega: brezbrižnosti
do vsebine in oblike, obče izpraznjenosti vsake kvalitete. Za seboj pušča
puščavo pohojenih cvetov, ker je sam edini cvet, toda cvet sivine. Njegova
sivina ne premine niti tedaj, kadar njegova oblast nad ljudmi preide v
oblast ljudi nald ljudmi (birokratizem).
Vendar je kapital prav zaradi tega bog, ki je obsojen na smrt. Vso
svojo močo črpa iz živega časa, in ko ga popolnoma izčrpa in se popolnoma
napolni v svoji praznini, umre. Umre naravne smrti, če ga človek že
poprej ne pripravi do nasilne, ker si sam spodnese tla, iz katerih je rasel.
Njegova smrt bo po Marxu ponovno rojstvo človeka kot korena in
najvišje bitnosti samega sebe. Kot zdajšnost zagospoduje nad preteklostjo
in časom sploh. Svoje bistvo si bo človek krojil po svoji volji. Nastopil je
čas človekovega maščevanja. Toda zakaj maščevanje?
Iz prevrata je nastal zgolj zaokret. Ce je bil prej čas vse in človek
nič, je zdaj človek vse in čas nič. Ce je bila prej preteklost vse in seda-
njost nič, je sedaj sedanjost vse in preteklost nič. Hlapec se je spremenil
v gospoilarja, toda hlapčevstvo je ostalo in ostalo je gospodovanje. Do-
minacija ni odpravljena iz sveta, z njo pa tudi služnost (servitus) ne.
Raznovrstni servisi bohotijo naprej. En bog je mrtev, toda zamenjal ga
je drug.
Izkazalo pa se je ob tem, da je nemogoče, da bi bil človek koren in
najvišja bitnost samega sebe. Kdor je koren in najvišja bitnost, je koren
1069
in najvišja bitnost vsega bivajočega. Kajti pogajanja tu ni: jaz ali ti!
Dveh korenov in dveh najvišjih ne more biti.
Človek je bog svojega sveta: Je edini subjekt in vsako in vse bivajoče
je njegov objekt. V ozadju pa ostaja čas kot tak. Ne samo, da je človekovo
prihajanje k sebi za osebe po Marxu odvisno od dela časa, tako da so
razvojne faze njegova usoda, tudi v svetu, kjer je že popoln gospodar, je
še vedno vezan na gibanje kot tako in na čas kot tak, katerih deležnik
je. Podvojenost sveta na »svet kot tak« in človekov svet prihaja na dan
v samem človekovem prebivanju. Izraža se v večni razcepljenosti člove-
kov.ega časa na delovni in svobodni čas. Sam svet človeka je razklan na
svet svobode in svet nujnosti. Še več: svet nujnosti je nujni pogoj in
noseči temelj sveta svobode. Človek je sicer gospodar sveta nujnosti, a
prav v tem je posmeh. Brez hlapca ne more. Neprenehoma mora računati
nanj, če hoče, da mu bo služil. V zameno za svojo služnost zahteva namreč
spoštovanje do svoje relativne samostojnosti. Ravnanje in razpolaganje s
seboj dopušča le v določenih mejah in po določenih pravilih, ki jih človek
ne sme kršiti.
Človek je lahko samovoljen samo v svojem svetu, ne pa v odnosu do
sveta kot takega. Čeprav mu je na voljo, da ga zmeraj bolj podreja, ven-
darle ostaja le neskončna možnost. Ta njegova neizčrpnost in navsezadnje
nepotrebnost česarkoli zunaj njega, kar je bistvena lastnost substance,
spreminja njegovo relativno samostojnost pravzaprav v absolutno: člove-
kova resnica je potemtakem zmeraj aproksimativna. Človek koplje za
dnom, ki ga ni. Človek svoj končni svet razširja v neskončnost, ki je
nezožljiva.
Gonijo-jo ga njegove potrebe. In ta potrebnost, ki opredeljuje človeka,
je pravzaprav tisto, kar odvzema človeku njegovo božanskost. Bog, sub-
stanca kot causa sui, ki ni podvržena potrebam, za to, da bi bila, ne
potrebuje nobenega drugega bivajočega. Je najpopolnejše bivajoče —
ens perfektisimum. Človek, ki nima te lastnosti — nepotrebnosti, je zato
nepopolno bitje. Od tod njegova volja po popolnosti, težnja po večnosti,
neskončnosti, obstojnosti.
Udejstvovanje te volje je človekov razvoj k popolnosti. Zato je ta
razvoj napredek. Pogoj zadovoljitve potrebe kot užitka je po Marxu
namreč sposobnost. Sposobnost je sredstvo užitka, in zadovoljevanje po-
treb razvija nove sposobnosti. Vsaka nova potreba je že tudi nova
sposobnost. Sposobnost je potreba in potreba je sposobnost. Razširjena
reprodukcija pospešuje standard in standard pospešuje razširjeno repro-
dukcijo. Nesorazmerje med njima je lahko glede na celoto človekovega
časa samo začasno. Napredek proizvajalnih sil je nujen. Približevanje
popolnosti je zato dejansko prav tako aproksimativno, kot je spoznavanje
resnice. Še več: čim večje so sposobnosti, tem večje so potrebe. Cim
večje so potrebe, tem večje so sposobnosti. Pa tudi narobe: kolikor popol-
nejše so sposobnosti, toliko bolj prazna se kaže človekova nenasitnost,
ki se razprostira v brezdanje globine njegovega prostora. Prostor za člo-
vekov razvoj je čas. Brezdanjcst prostora razkriva človekovo ujetost
v čas. Razvoj kot napredek naj bi privedel do situacije, v kateri bi bil
1070
čas človekov ujetnik. Toda čim bolj se človek približuje cilju, tem dalj
se mu cilj odmika. Vsakršno vzpenjanje je zato hkrati tudi sestopanje.
Dno se razpira kot brezno.
Človek je možnost, ki se ne bo nikdar izčrpala v dejanskost. Razkol
med možnostjo in dejanskostjo, esenco in eksistenco, subjektom in objek-
tom je ostal. Čeprav je v njem dialektično prepletanje, so te dvojice
vendarle neprenehoma vsaksebi. Čeprav dejanski človek kot dejanskost
(eksistenca) proizvaja samega sebe (svojo esenco), svoje nadaljnje zmož-
nosti, mu ta možnost ne prihaja naproti kot nujnost samo iz prihodnosti,
temveč tudi iz preteklosti. V dejanskost udejstvenjena možnost (esenca)
ga kot preteklost neprenehoma prehiteva v njegovi dejavnosti in se mu
kot preteklost, ki ga je pretekla, spet kaže kot nujnost, ki jo srečuje
v svoji prihodnosti. Prihodnosti ne more nikdar docela spremeniti v svojo
bodočnost, ki naj bi bila opredeljena zgolj po njegovem: bodi! Tako
človek neprenehno dohiteva samega sebe. Lovi se zato, da se ne bo nikdar
ujel. Usode kot nujnosti ne bo nikdar docela .dobil v svoje roke.
Odtujenosti ne bo nikdar mogoče popolnoma odpraviti. Kaj je prav-
zaprav po Marxu odtujenost? Odtujenost je »postvarelost oseb in pooseb-
Ijenje stvari«. Njeno bistvo je postvarelost. Iz postvarelosti človeka izhaja
poosebljenje stvari. Kako je mogel Marx razviti teorijo odtujenosti kot
postvarelosti? Samo na podlagi svoje zamisli sveta kot podvojenega sveta:
sveta kot stvari in predmeta, stvari in osebe.
Svet kot stvar, narava, gibanje v svojem kvantitativnem in kvali-
tativnem bivanju, je podvržen svojim imanentnim železnim naravnim
zakonitostim. Človek kot subjekt spreminja to stvar v predmet oziroma,
kolikor gre za stvar kot tako in v celotnem, naravo, v predmetnost svoje
subjektivitete: dela, delovnega časa. V predmetnost vnaša človek svoje
zakonitosti, zato v njej ni podvržen železnim naravnim zakonitostim.
Te zakonitosti spreminja v človeške zakonitosti. Skratka: človek po
svojem bistvu ni stvar, temveč oseba.
Stvar postane šele v procesu odtujevanja. V odtujitvi kot postvare-
losti mu je odtujena njegova subjektiviteta, po kateri ni stvar, temveč
subjekt. Subjekt postanejo njegovi postvareli odnosi, njega pa sprevrnejo
v stvar. In ker so subjekt, tudi v svoj objekt. Človek je degradiran nazaj
na stvar in s tem avtomatično zapade pod železne naravne zakonitosti,
v katere so sprevrnjene tudi družbene zakonitosti. Je enak med enakimi,
stvar med stvarmi. Pritiklina kapitala kot vsaka druga stvar. Komaj se
je postavil kct samostojen subjekt nasproti naravi in vsem njenim stva-
rem, že je spet padel.
Da bi se ponovno vzdignil, mora prerasti postvarelost — odpraviti
odtujenost. Spet mora postati subjekt samega sebe, subjekt samega sebe
seveda ne more biti drugače, kakor da je samoustvarjalec svojega sveta.
Samoustvarjalec svojega sveta pa je, če vse, kar je, proizvede v svojo
predmetnost. Ce je vse, kar je, samo toliko, kolikor je po njem proiz-
vedeno. Tudi zakonitosti, po katerih se ravna.
Da bi to ¿«jansko bil, ne sme biti stvar in ne sme biti podvržen že-
leznim zakonitostim stvari. Ničesar, do česar je zaradi svoje potrebnosti
1071
v odnosu, ne bi smelo nanj delovati kot stvar oziroma kot železni, od
njega neodvisni zakon. To so nasledki popolne razpostvarelosti in stavka,
da je človek koren in najvišja bitnost samega sebe.
In vendar se to ne zgodi. Ne more se zgoditi. Človek je po Marxu
vendar del narave: stvar vendar ne more nikdar popolnoma preiti v
predmet. Razkol med stvarjo in predmetom obstaja, dokler obstaja človek.
Dokler obstaja človek, obstaja tudi razkol med stvarjo in človekom kot
subjektom. Kot del narave bo človek delno zmeraj stvar in zmeraj bo
po tej plati tudi podvržen železnim zakonitostim, po katerih se gibljejo
stvari. To pomeni, da 'dtejansko nikdar ne bo popolnoma subjekt, popolni
subjekt.
Popolna razpostvarelost človeka je nemogoča, ker bi tedaj prenehal
biti del narave. Odtujenost človeka je večna. Večen je razcep med svetom
nujnosti in svetom svobode.
Kvalitetna sprememba v dejanski konsekvenci pri Marxu torej ni
mogoča, mogoč je le kvantitativni napredek v korist človeka kot subjekta,
v korist sveta svobode.
Nasledki podvojenega sveta so prišli na dan v vsej svoji moči. Ce
je človek del narave, pri čemer je narava mišljena kot sub-stanca (sub-
jekt), potem človek ne more nikdar postati popolni subjekt. Z dlrugimi
besedami: človek ne more biti popoln subjekt, če je njegova substan-
cialiteta substance, na kateri je zasnovan človek.
Če pa človek ni koren in najvišja hitnost vsega, kar je, tudi ne more
biti koren in najvišja bitnost samega sebe.
Človek kot popoln subjekt, katerega lastnost bi bila nepotrebnost, in
človek kot nosilec potreb sta si v protislovju. Je tedaj človekova potreba
po popolnosti upravičljiva? Je upravičljivo njegovo hrepenenje po abso-
lutnosti, iz katerega izhaja njegova samorazklanost med tem, kar je in
— tem, kar želi in hoče biti? Od kod sploh ta potreba in to hrepenenje?
Potreba in hrepenenje, ki obstajata kljub temu, da človek ve svojo
končnost, kar jasno zveni iz Kantovih vprašanj:
Kaj morem vedeti?
Kaj naj storim?
Kaj smem upati?
Ne samo, da jo vem. Neskončnost kot ne-končnost je negacija konč-
nosti. Večnost je negacija smrti. Tako za neskončnost kot za večnost ve
človek samo iz svoje končnosti in smrtnosti. Ne-minljivost je ne-človeška
in vendar hoče človek preiti svojo minljivost, da bi bil neminljiv. Človek
je razpetost med seboj in nad-človekom kot ne-človeškim.
Kaj sedaj pri Marxu pravzaprav pomeni prevrat sprevrnjenega odnosa
subjekt—objekt? Človek je spet subjekt, ne pa objekt časa! Že. V svojem
svetu, čeprav brez objekta ne more! Njegov cilj •— razkol njegovega sveta
v otujeno carstvo nujnosti in carstvo svobode, ki zmeraj bolj narašča —
je dosežen. Dosežen je bil z nujnostjo, da se zanj gradi materialna baza.
Na poti skozi to nujnost so bili v korist generičnega človeka žrtvovani
individui, ki niso nikdar dočakali vzcveta sveta svobode in prebivanja
v njem. To je »zgodovina«. Dogajanje, ki vase povzema individualne
1072
usode: naj bo samovoljno, naj bo s privolitvijo. Cemu človek? Cemu
nebesa iz pekla preko vic? Tisočletno hrepenenje, ki se je na koncu zave-
delo, da bog in nebesa nista transcendenca za generičnega človeka, sta
pa transcendentna za individua, ki umira na poti generičnega človeka
k večnemu zveličanju. Njegovo upanje je eshatološko. Razklan med tem,
kar je, in tem, kar naj bi bil po svoji možnosti, prenaša svoj cilj na
induvidue prihodnjih časov in končuje s teleološko zavestjo v imenu boga
—• človeka, ki bo kot generično bitje eksistencializiral in aktualiriziral
svojo potenco (esenco). Toda če jaz kot individuum ne aktualiziram svoje
potence, ali nisem tedaj in-potenten? Ali pa naj se zadovoljim s tem, da
sem pač toliko potenten, kolikor pripravljam plodna tla za omnipotence
(vsemogočnost) prihodnjih ljudi?
In je navsezadnje cilj zgodovine res samo poroditev sveta svobode,
ki naj se potem nekončno in na vso večnost razrašča? Ekspanzija sveta
svo'bode naj nadomesti človekovo neogibno priklenjenost na železno nuj-
nost gibanja kot takega? To je cilj. In mi naj se z vsemi silami poga-
njamo, da bi ta čas čimprej dozorel in čimprej potekel. Potekel zato, da
bi čas kot tak, ki je večen v svojem toku, neskrčljiv in neraztegljiv,
končno s svojim tokom odnesel kratkočasnost naše svobode in svobodnega
časa. človek je subjekt, toila usoda kot nujnost ga ima po Marxovi za-
misli še zmeraj v svojih rokah, kakor ga je imela poprej, ko je bil še
objekt. Njegova težnja po tem, da bi vzel usodo kot nujnost v svoje roke,
se je izjalovila v seganje po usodi, ki se zmeraj znova izmika. Kajti usoda
je eno: ne more iti useda kot taka svojo pot, moja usoda pa svojo. Sem
tedaj še koren in najvišja bitnost samega sebe? Nisem obsojen zgolj na
večno približevanje temu, da bi res bil koren in najvišja bitnost samega
sebe, s tem pa tudi na večno nasprotje s samim seboj?
Razplet med tem, kar sem, in tem, kar naj bi bil, človek prihajam
in odhajam. Je razpetost tisto bistveno človeka? Saj razpetost nikakor ni
odpravljena s tem, da se človek spremeni v stalno postajanje in stalno-
proizvajanje svoje totalitete. Postala je aktivnejša kot kda prej. Ko sem
si jo kar se dia skrčil, jo potegnil vase, je postala želo, ki me neprenehno
spodbuja v moji nezadostnosti. Bit in najstvo sta se zlila, ker se je moja
bit spremenila v neprenehno postajanje — v najstvo samo. Je moja bit
res skrčljiva na eksistenco postajanja: na delo kot deležnik gibanja?
3.
V metafiziki, ki ji je človek animal rationale, čutno — nadčutno,
živalsko — nadživalsko, telesno — duhovno, se to nasprotje kaže prav
v vzdrževanju živalskega in racionalnega. Da bi človek bil človek, si mora
neprenehno racionalno podrejati svojo živalskost. Ker pa je po definiciji
animal rationale, si je vendar nikdar ne more dokončno podrediiti. Zato
je ena sama težnja in hotenje po preseganju samega sebe. Ker je vsaka
metafizika onto-teologija, razlaga vse, kar je, iz neke pracsnove, ki je
hkrati najvišje bivajoče. Iz razlage bivajočega kot bivajočega izhaja tudi
11 Problemi	1073
razlaga človeka. Človek v hierarhiji bivajočega, ki temelji na tem, da biva
najvišje bivajoče, zmeraj zavzema določeno mesto. Kako je torej v vsej
metafiziki razlagano bivajoče kot bivajoče, da je človek razložen kot
animal rationale?
Na vsej poti samoizpopolnjevanja metafizike od Grkov do Hegla
prvo in najvišje bivajoče, bivajočnost bivajočega, nikdar ne obstaja sama
zase. Potrebuje nekaj, v odnosu do česar je sama to, kar je. Naj se ime-
nuje tisto nekaj prazni prostor, materija ali nič, zmeraj je tisto »brezno«,
ki šele omogoča, da se nekaj postavlja kot idno in osnova. Zmeraj je tudi
tisto, ki se hkrati, ko omogoča postavljanje sveta, upira bivajočemu, da
bi popolnoma prešlo v prvo in najvišje bivajoče. Vsako bivajoče zdaj in
tu je zatO' enotnost tega brezna in osnove (bivajočosti bivajočega).
Najčistejšo strukturo teh odnosov nahajamo pri Aristotelu. Nasprotji
sta proté ile in forma form. Forma form je prvo in najvišje bivajoče,
bivajočost bivajočega. Proté ile je brezno. Ni pa čisti nič, temveč vzrok
učinkom. Vsak zase sta možnosti: proté ile (stvar, materija) je čista
možnost, forma form (substanca, ousia, théon) je vse omogočajoča ente-
lehija. Kar zares je, kar je aktualno in dejansko eksistira, je enotnost
njiju obeh: tudi človek. Je enotnost in razpetost med njima. Vse to de-
jansko bivajoče teži k formi form kot svojemu smotru (telos), pa ga
nikdar ne doseže. Zato je ta forma form tudi vzrok vsega gibanja. Vse,
kar je, je torej po štirih vzrokih: materialnem (causa materialis), obli-
kovnem (causa formalis), smotrnostnem (causa finalis) in dejavnem
(causa eficiens). Fornia form združuje vse zadnje tri vzroke.
Aristotelova podoba sveta je projekcija delovno-proizvodnega procesa
na bivajoče kot tako v celotnem in občem. Sam odnose med vsemi štirimi
vzroki razlaga ob zgledu umetnikovega (kiparjevega) ustvarjanja: imeti
mora tvar (snov), na kateri bo oblikoval zamišljeno obliko, ki je smoter
njegovega dela. Delo kiparja je dejavni vzrok. Seveda je za Aristotela
to kiparjevo ustvarjanje samo primer vsesvetovnega dogajanja narave
(physis = samovzhajanje). Zato kipar ne vnaša s silo oblike v snov, sama
snov teži k določeni obliki. Dogajanje same narave se je tako izkazalo
kot onto-teološko in razlaga tega dogajanja kot onto-teologija, to je
metafizika.
Pri različnih metafizikih nastajajo različne preparacije in različne
projekcije. Venidar osnova pri vseh ostaja ista: projekcija in reprojekcija
različno razloženega proizvodnega procesa. (Seveda pri tem na proizvodni
proces ni treba misliti kot na nekaj po človeku umišljenega, zgolj iz njega
izhajajočega. To je že posebna razlaga.)
Od Descartesa naprej se vse skupaj sicer prenaša v subjektiviteto
subjekta, vendar znotraj nje ostajajo isti odno.si. Človek, ki je kot Ego
postal odločilni in oblikovani subjektum (primum fundamentum, primum
philosophicum), si predmete predstavlja kot pred-mete. Predmeti so po-
tsavljeni po njem. Vsa dotedanja metafizika se je izčrpavala v golem
prciistavljanju objektivnega, kamor je spadal tudi človek s svojo dušo.
Zdaj pa vsa objektiviteta temelji na subjektu oziroma na subjektiviteti
subjekta. Človek je bil do sedaj zgolj opazovalec, zdaj je postal ustvar-
1074
jalee. Ustvarjalec je po svoji subektiviteti, čeprav je kot dejanski človek
zgolj njen derivat in kreatura.
Kaj je človek? Descartes odgovarja: »Misleča stvar (res cogitans).«
Spada med stvari, njegova specifičnost pa je mišljenje; to, kar je, je po
strukturah cogita: po vrojenih idejah, ki jih je v človeka vtisnila
subjektiviteta kot taka — bog. Prav te strukture pa so subjektiviteta
človeka kot subjekta. Vendar človek ni samo misleča, temveč tudi raz-
sežnostna stvar (res extensa), kar je za Descartesa isto kot materialna
oziroma telesna stvar. Človek je dvojen. Zato je nepopoln. Popoln je
samo bog, ki je nerazcepljen. Kajti »ne more biti znamenja popolnosti,
če je bog sestavljen iz dveh narav, uma in telesa, . .. potemtakem ni
sestavina obeh«. (Descartes, Razprava o metodi, stran 63, Ljubljana 1957.)
Da je človek umno-telesna stvar, je njegova osnovna pomanjkljivost
in nepopolnost. Od tod izhaja njegova vezanost na drugo in njegova
potrebnost drugega. »Ko bi namreč eksistiral samo jaz, neodvisno od
česarkoli drugega, tako da bi imel od sebe samega vso popolnost,« si pravi
Descartes, »bi si mogel iz istega razloga pridobiti od sebe samega tudi
vse popolnosti, za katere sem vedel, da mi manjkajo, in tako bi mogel
sam po sebi biti neskončen, večen, nespremenljiv, vseveden, vsemogočen
•— skratka, imeti bi mogel vse popolnosti, ki sem jih mogel razbrati v
Bogu.« (Prav tam, stran 63.)
Ker človek kot animal rationale torej ne eksistira neodvisno od česar-
koli drugega, je v njem večno hrepenenje po preraščanju samega sebe: iz
tega hrepenenja raste dejavnost, ki naj bi ga približala popolnosti — nepo-
trebnosti, vsemogočnosti, nepomanjkljivosti... Dejavnost omogoča nje-
gova razsežnost, materialnost, telesnost, pa jo hkrati tudi zadržuje: obsoja
na poseganje po nedosegljivem.
Popolnost je pač dosegljiva, kolikor jo človek jasno in razločno spo-
znava iz svoje ne-popolnosti in jo zato priznava. V tem smislu je bog
za človeka samo po človeku in človek ostaja odločujoči subjektum. Nisem
zato, ker je bog ali pa hudič. Sem zato, ker mislim: »Cogito ergo sum,
sive existero.« Zato tudi razsežnostna stvar obstaja samo, če si jo pred-
stavim predse po vrojeni ideji razsežnosti, ki jo nosim v sebi, ker spada
v mojo subjektiviteto. Res ekstensa je zame samo, če je nekaj pred-stav-
Ij enega, če je pred-met. Kar je zunaj moje pred-stave, kar ni moj
pred- met, je zame nič. Po teh obratih bi se zdelo, da je Descartes boga
v sklop svojih zamisli vnesel pri stranskih vratih. Ampak, brž ko sem
se razložil kot nekaj razcepljenega, kot nasprotje tega, po čemer sem to,
kar sem in tega, po čemer nisem to, kar sem, oziroma sem to, kar nisem,
sem se moral spoznati kot nepopoln, katerega nasprotje je popolnost —
ens perfektisimus (bog).
Pri tem je vseeno, ali je to Aristotelov, Descartesov ali krščanski bog.
Očitno je to, da bog v filozofijo ni bil vpeljan od zunaj, na primer iz
krščanstva, temveč ji je imanenten. Kateri je tisti izvir obeh?
Zakaj je bit kot bivajočost bivajočega zmeraj pogojena s svojim na-
sprotjem? Pa čeprav ga sama ustvari ali je že sama enotnost s svojim
nasprotjem kot pri Heglu: čista bit je isto kot čisti nič! Zato ker je^
1,.	1075
projekcija delovnega procesa. Bivajoče kot derivat tega procesa je njegov
izdelek in zato tudi zmeraj enotnost obeh nasprotij. Človek ni izjema.
Tembolj prihaja to do izraza pri Marxu, ki mu je človek sam svoj izdelek.
»Človek lahko v svoji produkciji ravna samo tako, kakor narava
sama, to je, lahko spreminja samo obliko snovi.« (Marx, Das Kapital, I,
str. 47.) Človekovo delo je delo ob-likovanja. S svojim »smotrnim pro-
duktivnim delovanjem« oblikuje »naravno snov« glede na svoje »posebne
potrebe«. Ce odstranimo vse oblike, ki jih je delo izoblikovalo na snovi,
po »preostane vselej materialni substrat, ki je pričujoč od narave brez
sodelovanja človeka (ohne Zutun des Menschen von Natur vorhanden
ist)«. (Prav tam.)
Človek kot subjekt je s svojim smotrnim delom kot subjekti viteto
torej vezan na svoje nasprotje: materialni substrat. Substrat je brez-
obličen, zato možnost vseh oblik. Brezobličen je, ker je snov, ki svojo
obliko neprenehoma spreminja. Nima oblike, ki bi se ji lahko reklo, ta
je pa prava. Je »tisto enako, to je skupna substanca« (MEW, 23—74), ki
je »v vseh oblikah ohranjena«. (GR. 266.) Človek jo lahko oblikuje v
katerokoli obliko, tci'ia brez nje ne more. Tudi človek se lahko izoblikuje
in se oblikuje samo na osnovi svojega substrata. Cista subjektiviteta ne
more postati nikdar. Nikdar ne more postati to, po čemer je, kar je:
bivajočost bivajočega sama. Zmeraj, dokler bo, bo tudi bivajoče, ki vse-
buje bivajočost bivajočega in njeno nasprotje: materialni substrakt.
Človek sam po Marxu ni nič drugega kot posebna oblika naravne
snovi, naravne substance, ki se ohranja. Naj se razvije v karkoli, nikdar
ne bo v svoji osnovi odrešen snovi, katere obJika je. Proizvedla ga je
narava, kvantitativno in kvalitativno bivanje gibanja, s tem da je razvila
posebno obliko svoje snovi. Proizvedla je tudi to, po čemer ta posebna
oblika je to, kar je: delo —• delo kot posebno obliko svojega gibanja.
Delo — proizvajanje je dejavni vzrok, aktivni princip v človeku. Snov
(»materija kot zgolj pasivno« — Gr. 213) je pasivni princip v njem. Pod-
vržen je oblikovanju po delu, ki je tako tudi oblikovni vzrok. Proizva-
janje, oblikovanje človeka po svojem delu je smotrno. Človek si sam
postavlja smotre. Njegovo proizvajanje nima nobenega drugega smotra
razen tistega, ki si ga zastavi sam. Taka je po Marxu podoba proizvajanja.
Proizvajanju človeka je podobno proizvajanje sploh. Podoba sveta je zato
podoba proizvodnega sveta, sveta proizvodnje. Ne spreminja oblik samo
človek, temveč tudi narava. Ne proizvaja samo človek, temveč tudi na-
rava. Vse, kar je, spada v proizvajalne sile ali v proizvodne odnose.
Aristotelova, Descartesova in Marxova razlaga vsega, kar je, se torej
naslanja na isto: na proizvodno strukturo sveta. Marx je ostal zvest izro-
čilu filozofije. Bivajoče v občem in v celotnem je na voljo človeku-pro-
izvajalcu kot najvišjemu bivajočemu med bivajočim. Človek je krona
stvarstva. Sem kot proizvajalec. Proizvajalec sem kot del narave. Le zato
lahko od nekod sploh pro-iz-vajam. Temu se upira moj jaz, ki hoče biti
popoln. Biti hoče iz samega sebe proizvodeči proizvajalec, to je ustvar-
jalec: popolni manipulator z bivajočim. Ce to ni oziroma se k temu akpro-
1076
ksimativno približuje, je v stalnem nasprotju s svojo bitjo. Jaz in moja
bit sva razcepljena. Težim, da bi jo spremenil in postal nekaj drugega,
kar sem: prav tako kakor teži pri Aristotelu vsako bivajoče razen Theosa,
da bi postalo nekaj drugega, kot je, ali kakor pri Descartesu vse teži
k najpopolnejšemu. Težnja po samopreraščanju k popolnejšemu je v osno-
vi proizvodne podobe sveta, po kateri obstaja nasprotje mal materialom
proizvajanja in proizvajajočim. Proizvodna podoba sveta gospoduje od
Platona naprej, to je odkar se je uveljavil svet proizvodnje. Razlika med
platono'vsko-aristotelovskim obdobj'em in postdescartovskim je v tem, da
zdaj nele gospoduje proizvodna podoba sveta, temveč da je svet sam
postal kot proizvod podoba: nekaj preračunljivega in izračunljivega.
Človek kot edini subjektum si svet proizvaja. Upravlja proizvode in jih
razmešča, medtem ko je še pri Aristotelu kot hypo-keimenon med hypo-
keimenoni pro-izvedeno, ki opazuje samo-proizvajanje fysisa. Delo samo
je tu še zgolj so-oblikovanje, ne pa pred-metanje pred-metov.
Proizvodna struktura in naravnanost sveta dobi polet z vrtinčasto-spi-
ralnim dialogom subjekt-objekt novoveške metafizike sveta in sveta
metafizike. Dialektičnost tega dialoga si podreja vse odnose. Z Marxovo
materialistično dialektiko nahaja iztočišče in stečišče v sproščeni, nepre-
nehno razširjajoči se proizvodnji komunizma. Nezadrževana razširjena
reprodukcija je pomiritev med doslej zmeraj prehitevajoče podobo sveta
in zastajajočim materialnim svetom.
Dokler je razširjena reprodukcija na pohodu v svoji popolni spro-
stitvi, se njeni samovolji nič ne more upreti. Danes si ne more nobena
država privoščiti, da ne bi vseh sil vlagala v razširjeno reprodukcijo.
Razvoj standartda je samo druga plat razširjene reprodukcije in na dolo-
čeni doseženi stopnji tudi njen pogoj. Za razvoj tehnike je neogiben.
Razširjena reprodukcija je usodnost pričujočega dogajanja. Ona nosi zgo-
dovino zdajšnjega človeka. Marx je to usodno samovoljo, ki je po njem
rezultat zgodovinsko opredeljenega spleta proizvajalnih sil in proizvodnih
odnosov, imenoval vrednost oziroma samoovretdnotujočo se vrednost (ka-
pital); Nietzsche ji pravi volja do moči, ki prinaša večno vračanje ena-
kega; Hegel absolutna ideja, ki povsod hoče sebe samo.
Kapital je sicer proizvodni odnos, toda nošen po proizvajalnih silah.
Zato njegova smrt ni odvisna prvenstveno od odnosov, temveč cd sil.
Kapital zato po Marxu dejansko ni zgolj proizvodni odnos, temveč do-
ločen splet proizvajalnih sil in odnosov. Ko ne bi bilo tako, bi bilo po-
trebno le odstraniti določene odnose, pa kapitala ne bi bilo. Toda kapitala
na določeni stopnji razvoja proizvajalnih sü sploh ni mogoče odstraniti.
Kapital je zato usoda kot nujnost zgodovine, ne njena samovolja. Razvoj
proizvajalnih sil je za Marxa nujen tudi še po odstranitvi kapitalskih
odnosov. Ohrani kot razširjena reprodukcija torej temeljno lastnost ka-
pitala: podrejanje volje človeka, čeprav človek nanj privoljuje. V zadnji
instanci se zato izkaže, da je razvoj proizvajalnih sil neodvisen od človeka:
človek s svojimi odnosi ga lahko samo zavira ali pospešuje, ne more pa
ga temeljno predrugčaiti. Temeljni potek je nujen. Toda ali je mogoč
samo proizvodni svet? Kar se tu kaže kot usodno, je namreč usodno samo
1077
tu; v proizvodnem svetu, svetu proizvodnje, v tem je proizvodnja genus
subjektium, svet pa genus objektium.
Samo tu je najvišji cilj mobilizacije in organizacije vseh sil za zgra-
ditev perfektno funkcionirajočega proizvodnega sveta, katerega značilnost
je vdiranje v zadnjo osnovo vsega bivajočega in med zadnje meje biva-
jočega v njegovi vesoljnosti. Ekspanzija in pohlep! Ofenziva mehanizmov
v odnosu do vsega bivajočega! Družbeni mehanizmi! Cilj: splet vseh po-
dročnih mehanizmov avtomatizacija prebivanja. Organiziranje avtomatizi-
rani prodorov in njihovega zbiralnega povračanja v roke združenega in
avtomatično delujočega svetovno-medplanetarnega subjekta. Ves čas je
proizvodni čas ali čas proizvodnje, kamor spada tudi rekreacijski čas kot
čas za pripravo proizvodnje. Kakšen smisel ima prebivanje sredi tega
prodiranja? Ali ni smisel prav prodiranje samo? Kaj je sploh smisel
prebivanja?
Smisel prebivanja je resnica prebivanja
Ali človek ve, kam gre? Vprašanje pred-postavlja, da je človeštvo na
poti. Sprašuje po cilju poti. Misel, ki hoče cilj (telos), je teleološka. Takšna
je krščanska misel: cilj človekove poti ali njeno zadnje križišče je sodni
dan. Zato je ta misel hkrati tudi eshatološka. Ve za poslednje človeka
(eshata = poslednje, logos = nauk, učenje). Sotdni dan je konec človeko-
vega popotovanja. Na ta dan bo vsakdo zvedel, kakšno prebivališče mu
je namenila božja previdnost. Misel, ki cilj poti ve, je torej prepričana
o uravnanosti človekove poti. Človekova hoja ni svojevoljna, temveč
vnaprej naravnana po določeni zakonitosti. Zato nima samo cilja, ima
tudi osnovo, iz katere izhaja. Kar je med osnovo in ciljem, je pot do:
methodos.
Teleološko-eshatološka misel je metodična. Bistvo filozofije in duša
stvarnosti je zato za Hegla, ki tudi ve začetek in konec človekove poti,
metoda. Marx, ki išče dejansko osnovo, naravnanost in cilj pričujočega
človekovega popotovanja, prav zato soglaša, da se po Heglu metafizika,
vsa filozofija, povzema v metodo. Prava metoda je zanj prvi pogoj do
spoznanja dejanske človekove naravnanosti, se pravi, ne tiste, ki je zgolj
posledica njegovih želja in hotenj. Za metodično teleološko misel potem-
takem obstaja osnova, naravnanost in cilj človekovi poti ne glede na
njegovo hotenje ali nehotenje. Kraj (topos) prebivanja je neodvisen od
človekovega hotenja. Od kraja pa do kraja je nujen. Čeprav imajo ljudje
v komunizmu usodo v svojih rokah, jim je bilo to usojeno. Kar je odvisno
od človek, je čas poti.
Na času temelji zgodovina. Zgodovinskost je časovna variacija usod-
nosti kot nujnosti. Zgodovina ima opraviti z usodo, naj je kot predzgo-
dovina po njej nošena ali pa je kot zgodovina njena nositeljica. Usoda se
temu mišljenju dostavlja kot zakonita nujnost, ki je v nasprotju s člo-
vekom, dokler si je ne podredi, to je, idokler se sam iz zgolj naključnega
ne spremeni v zakonito nujnost sveta.
1078
Marx ve za osnovo, naravnanost in cilj pred-zgodovine. Za uravnanost
in cilj zgodovine ne ve. Po njem se to tudi ne more vedeti, ker bodo
ljudje imeli tedaj cilj v svojih rokah in se bodo po njem tudi ravnali.
Ce bi zanju vedel, bi to pomenilo, da sta že vnaprej dana — nujna. V čem
bi tedaj pač bila razlika med pred-zgodovino in zgodovino? Zato se Marx
po zadnjem kam? človekove poti niti ne sprašuje. Ve seveda, kolikor
obstaja po njem tudi v komunizmu svet nujnosti (postvarelost), da je
človekov cilj reduciranje postvarelosü na nič. Toda, ker je zničenje po-
stvarelosti nemogoče, je v cilju brezciljnost. Človeštvo je na neskončni
poti k popolni nepostvarelosti.
Na tistem delu poti, ko se preraščanje stvarnih zakonitosti narave
steka z naraščanjem družbene postvarelosti, je cilj jasen: oidprava te
dvojnosti in prehod k pospešenemu premagovanju železnih zakonitosti
stvarnosti. Cilj je toliko bližji, kolikor večja je družbena postvarelost.
Cim večja je nevarnost, tem bliže je raz-rešitev.
Je raz-rešitev tudi rešitev? Na to zaskrbljeno vprašanje sodobnih
filozofov, ki pa ima za vsakogar poseben pomen, je zadel tudi Marx.
Vendar se mu negativni odgovor ni zdel vreden podrobnejše obdelave,
ker je kot naključnost nepreračunljiva možnost zakonitega vedenja pred-
zgodovine. Razrešitev je rešitev, če kapital s svojim samomorom ne bo
potegnil v smrt tudi človeka. V tem primeru bi bila razrešitev zrušitev
vsega človeškega. Od tega dela poti naprej je pot potemtakem že vnaprej
problematična, s tem pa tudi potenje do preloma poti. Problematična,
problemáticos — vržena v ospredje naloge razreševanja, postaja pot kot
taka. Je človek sploh popotnik?
Kaj, če človek od nikoder ne prihaja in tudi nikamor ne gre,' ker je
že zmeraj na svojem kraju? Vprašanje ni znanstveno-tehničnega značaja.
Z ekonomsko-sociološkega vidika je jasno, da se človeštvo nagiblje k obči
svetovni medsebojni združenosti, k enakosti in avtomatizaciji. (V to smer
se usmerja tuidi praktično-politično delovanje.) Gre za to, da se danes
v teh procesih zlorablja prebivanje kot sredstvo za dosego združitve,
enakosti, avtomatizacije. Politiko nosi ta notranji gon sveta, bistvo teh-
nike ali, kakor bi rekel Marx, objektivne tendence razvoja proizvajalnih
sil, razširjene reprodukcije. Toda ali je ta gon mojega prebivanja po
samozlorabljanju tisto vse in smisel prebivanja? Zato izvirno vprašanje
sprašuje in hkrati izreka: ni človek najpoprej prebivalec?! Domovalec
vsojega doma; popotnik svoje poti: preden sem domačin in preden se na-
potim z doma in postanem popotnik, moram prebivati, imeti prebivališče,
ki je kraj mojega prebivanja.
Prebivam, ker sem človek; sem človek, ker prebivam. Sem prebivalec
svojega prebivališča. Kamen ali žival nista prebivalca, ker ne prebivata,
temveč samo bivata. Pre-bivanje je način bivanja: bivanje časa. Prebi-
vanje ni zgolj bivanje v času — trajanje, temveč bivanje s časom, bivanje
svojega časa — prestajanje. Prebivam, ker sem svoj čas, ker hočem z njim
pre-biti... Kaj? Ko iščem odgovor na ta kaj, se prebijam v smisel pre-
bivanja, zakaj čas se ne da prebiti, kakor prebi ješ noč, temveč si z njim,
dokler ne premineš. Svojega časa ne morem ne prehiteti ne zaostajati za
1079
njim. Govorjenje o tem, da je nekdo pred svojim časom ali za njim,
iazhaja iz prostorsko-fizikalnega dojetja časa, ne iz časa kot takega, ki
fizikalno dojemanje časa kot kvantitativne mere gibanja zmeraj že
omogoča.
Ce sem zmeraj že na kraju svojega prebivanja, je ta zmeraj že čas
mojega prebivanja. Kjer sem, sem s časom svojega prebivanja. V vsakem
trenutku je prečujoča tako zdajšnost kot bivšost in prihodnost. Ta čas
ni mrtvo potekanje, vrsta sedajev, od katerih vsakdo rezko razmejuje
bivšost od prihodnosti. Ko občutim stisko minevanja časa, je vseeno,
koliko časa mi še preostane. Še je čas! To pomeni: še lahko spremenim
kako svojega prebivanja. Ni pa več časa, da bi spreminjal kraj svojega
prebivanja. Spremenil sem ga, ko sem zašel v stisko. Tdda tudi v tem
spreminjanju sem bil s svojim časom na svojem kraju (na svojem za-
četku, središču in koncu). Kraj mojega časa je čas mojega kraja. Cas ne
prinese ničesar, kar ne bi bilo prinešeno po meni. Ali to pomeni, da čas
ne gre nikamor, če sam nisem na poti? Da, kadar sam prihajam, prihaja
čas. Napočil je čas: sem na kraju razpoke svojega prebivanja. Cas hiti,
kadar se mi mudi.
Cas kot kvantitativno bivanje gibanja (fiizkalni čas) ne hiü. Se ne
obira, ne prehiteva in ne zakasnjuje. Je enakomeren tok. Iz njega ne
izhaja ne kratkočasje ne dolgočasje. Lepih časov ne prinaša, pa tudi
grdih ne. V njem letni časi nimajo izvira. Cas kot kvantitativno bivanje
gibanja je abstrakcija. Barvo imajo dejansko le letni časi. Barvo ima le
moj čas, čas človeka. Šele če je čas razcepljen na obče, posebno in posa-
mezno, se mi lahko kot obče odtuji v blagu ali denarju.
Cas kot takšno metafizično obče potem lahko nosim v žepu. Lahko
ga kupujem in prodajam: po nizki аИ visoki ceni. Dobim ga lahko na
obroke. Samopostrežba časa! Non stop in večno vračanje enakega. Eks-
port-import časa! Vložite svoj čas v banko. To so gesla metafizičnega
sveta. Svet in metafizika zato nista nekaj, kar bi bilo vsaksebi. Svet
metafizike je metafizika sveta. Razcep sveta, časa in prebivanja v obče,
posebno in posamezno, je v temelju metafizičnega sveta, ki raste kot pro-
izvodna struktura in proizvodna podoba sveta, časa, prebivanja.
Obče je bivajočost bivajočega — bog. Zato je tudi čas kot abstraktno
obče bog, ki se mu podrejam, čeprav navideznost kaže, da je on podrejen
meni. Za lažno zunanjo podobo sveta naj bi se skrivala resnica. Kar je
po naravi stvari prvo (proteron te physei), pravi Aristotel, torej obče,
se zdi človekovemu spoznavanju kot kasnejše, kar je treba šele doseči
(hysteron pros hemas); in narobe je posamezno, meni najbližje (proteron
pros hemas), izvedeno po svoji pravi biti, kasnejše (hysteron te physei).
Od tod tudi zahteva, da naj vsaka definicija poteka od občega pojma
(genus) prek posrednega pojma (diafora) do vrstne razlike (differentia
specifica). Vsako prisiljevanje k definiciji časa bi bilo torej prisiljevanje
h gibanju v svetu metafizike oziroma v metafizičnem svetu.
Z definicijo časa kot kvantitativnega bivanja, ki poosebijen v zakonu
vrednosti postane bog obstoječega sveta, v katerem prebivamo. Razcep-
Ijanje časa na obče, posebno^ in posamezno ter abstrahiranje časa v meta-
1080
fizično je zgodovinsko dogajanje, se pravi, da je nastalo. Da je nastalo
in da se to še zmeraj dogaja, je moralo izhajati in izhaja iz nerazcep-
Ijenega časa. Nekaj se lahko razcepi in razceplja samo, če je temeljno
zmeraj že ne-razcepljeno. Prav za ta temeljni nerazcepljeni kraj kot čas-
kraj prebivanja pa gre. Do njega nikakor ni mogoče priti zgolj s prevratom
obstoječe strukture: obče—posebno—posamezno, ker bi struktura ostala
ista, čeprav sprevrnjena. Rešitev torej ni v tem, da bi se zrušila prevlada
časa kot metafizično občega in se postavila prevlada mojega časa kot
posameznega nad tem občim časom. Rešitev je le v nerazcepljanju časa,
v primitivi strukture: obče—posebno—posamezno.
Ne gre za povrnitev k izvirnemu kraj—času, ker ta je zmeraj že pri-
čujoč, problematično je, kako vzrajati z njim, ne pozabljati nanj kljub
gonu razširjene reprodukcije, ki spreminja moje prebivanje v sredstvo
zmeraj perfektne j šega funkcioniranja ter razceplja čas v metafizično
obči čas in v moj čas kot zgolj posamezni, kot tisto zgolj notranje, pri-
vatno in subjektivno. Ce se gonu razširjene reprodukcije že ni mogoče
izmakniti, dokler se ne dopolni, se mu vsaj podrediti ni treba popolnoma;
kako varovati in obvarovati izvirni kraj—čas?
Cas mojega kraja je kraj mojega časa. Tudi kadar sem na poti, sem
zmeraj že na kraju svojega prebivanja, ker mi gre zato, da bi pre-bil svoj
čas. Pre-biti čas?! Biti. Sem in moja pot ima smisel v mojem prebivanju.
S svojim časom nočem pre-biti nič drugega kot svoj čas. Ce smisel ne
prihaja zmeraj že iz kraj—časa mojega prebivanja, potem je v cilju
človeštva, ki je vnaprej dano in vedeno. Moje prebivanje ima tedaj smisel,
kolikor je samo v sebi nesmiselno. Ker smisla nima v sebi, temveč v ne-
skončnosti fizikalne prihodnosti, se-m si brezsmiseln, če ne verjamem
v božanstvo človeka kot človeštva. Verjeti moram v njegovo večnost,
zakaj v čem je sploh smisel, če bo nekoč — nekje vsega skupaj konec?
Pa smo tu: če je cilj v neskončnosti, je v njem brezciljnost — nahajanje
smisla v neskončno oddaljenem cilju je nesmiselno.
Smisel prebivanja izhaja iz mojega prebivanja: iz njega prihaja in
vanj zahaja. Ker je kraj mojega časa čas mojega kraja, je cilj moje poti,
zaradi katerega sem se napotil na pot, zmeraj že moj cilj, ne cilj člo-
veštva. Človeštvo kot tako nima cilja. Ima pa smisel, zakaj tudi ono je
zmeraj že na kraju svojega prebivanja. Ko bi človeštvo imelo svoj cilj,
bi bil ta cilj že od vsega začetka prvo in najvišje bivajoče človeka: bog.
Iskanje cilja prebivanja je iskanje boga: bogoiskateljstvo. Je iskanje
pokrovitelja prebivanja, pod okrUjem katerega naj bi človek dobil svoj
smisel. Hkrati pa je tudi iskanje samega sebe. Ko iščem cilj svojega
prebivanja, priznavam ne samo, da sem izgubil vero v stare bogove,
temveč tudi to, da nimam novih. Napočil je čas: sem na kraju razpoke
svojega prebivanja. Morda prihajam že prepozno za bogove in prezgodaj,
da ne bi imel domotožja po njih. Morda pa nisem prezgodnji? Kaj, če
sem pravočasen? Tedaj je isaknje cilja prebivanja na neki način že naha-
janje smisla biti mojega prebivanja. Iskanje je nahajanje, toda prikrito,
saj je zastrto s ciljem prebivanja. Našel bom takrat, kadar v stečišču
svojega iskanja ne bom nahajal cilja prebivanja — boga.
1081
Kdaj ni boga? Boga ni, če ne postavljam boga nad sabo in tudi ne
postavljam samega sebe za boga. Kaj je, če ni boga? Ce ga tudi kot
zanikanega ni (zakaj odkar so bogovi, soi tudi »brezbožci«)? Kaj je, kadar
ni več malikov? Ali si na to vprašanje moram odgovoriti? Moram se
vpraševati. Vprašanja ne smem prelagati ne na drugega ne na prihodnost.
Umrl bom namreč sam; čeprav lahko kdo umre zame, ne more umreti
namesto mene. »Smešni smo, če se upiramo na druženje s svojimi bliž-
njimi: bojazljivi, kakor mi, nemočni kakor mi, nam ne morejo poagati:
vsakdo ho umrl sam. Delati moramo torej, kakor da smo sami. Bi v tem
primeru gradili vele-lepe domove itd. Iskali bomo resnico brez obotav-
ljanja.« (Pascal, Misli: 211, Kultura, 1965, Beograd.) Kaj je, kadar posta-
neta nesmiselna tako teizem kot a-teizem? Kaj je, kadar se razkroji hier-
arhija obče — posebno — posamezno? Tedaj pre-ostane bivajoče in nje-
govo je. Tedaj bivajoče je in jaz sem, ne da bi bil kreatura prvega in
najvišjega bivajočega in ne da bi sam sebe postavljal kot prvo in najvišje
bivajoče — kot kreator j a vsega, kar je. Tedaj razumem smisel biti pre-
bivanja, ne da bi jo osmišljal glede na cilj, ki ga je šele treba doseči.
Verujem, ne da bi bila to vera v cilj prebivanja. Verujem, da sem zmeraj
že na kraju svojega prebivanja. Našel sem se, ker nisem izgubljen. Izgub-
ljen nisem, ker se v iskanju nisem nikdar *dlo konca izgubil, to je pogubil.
Nisem postal žrtev ne postavljenega cilja svojega prebivanja, ne brezcilj-
nosti. Ker sem zmeraj že na kraju svojega prebivanja, je vsakršen cilj
zmeraj že osmišljen iz smisla prebivanja. Nima prebivanje smisla šele
zaradi cilja prebivanja, ker smisel prebivanja zmeraj že omogoča kakršen-
koli cilj. Zato ni cilja prebivanja, temveč so le cilji znotraj prebivajočosti.
Cilj ni vnaprej dan. Torej sem sam odgovoren za cilj, ki mu sledim, ker
dejansko cilj sledi meni.
Kaj je smisel prebivanja? Vpfašanje ne sprašuje po kajstvu smisla
prebivanja, temveč preprosto, kaj da je. Verujem, da sem zmeraj že na
kraju svojega prebivanja, ker verjamem v smisel prebivanja. (Ce namreč
nisem že zmeraj na kraju svojega prebivanja, moje prebivanje ne nosi
smisla samo v sebi, marveč v cilju prebivanja, kar je nesmiselno.) Sem
odkrit pred samim seboj. Kadar sem odkrit, izrekam in govorim resnico.
Ne lažem se. Moja odkritost je moja resničnost. Ker sem ddkrit, sem
resničen. Med mojo notranjostjo in mojo zunanjostjo, med mojim »bi-
stvom« in mojim »videzom« ni nasprotja. Ce sem resničen, moj videz ni
navidezen. Med tem, kakor sebe vidim in kar sem, ni razlike. Kakor se
kažem, takšen sem. Da bi vedel, kdo sem in kaj je smisel mojega prebi-
vanja, zadošča zato to, kar vidim: moje prebivanje. Odprt sem za njegov
smisel, zato je smisel prebivanja odprt zame. Raz-odeva se mi, ker sem
se razodel sam sebi. Smisel prebivanja stopa iz razpirajočega se prebi-
vanja. Resnica smisla je smisel resnice prebivanja.
Smisla resnice prebivanja ni mogoče spoznati, sledeč vprašanju po
zakaj u prebivanja. Zakaj in za-kaj prebivam? Vprašanji sprašujeta po
prvi osnovi in zadnjem smotru prebivanja. Zvedeti hočeta metafizično
resnico.
1082
Zakaj prebivam? Prebivam kot človek zato, ker me je rodila mati,
ki je pripadnica človeške družbe. Zakaj je pripadnica človeške družbe?
Zato ker človek lahko živi samo v družbi. Zakaj človek lahko živi samo
v družbi? Zato ker ga je tako opredelila narava. Zakaj ga je narava tako
opredelila? Zato ker... idt., tja do vesoljskih meglenic in še dalje. Cim
bližji je odgovor resnici, tem dalj je od nje: približuje se ji aproksioma-
tlvno. Vendar vprašanje ne bo nikdar dospelo do svoje osnove, saj jo bo
pomikalo zmeraj dalj. Zmeraj bo še mogoč kak zakaj. Rešitev z najdenjem
neke prve osnove, ki je, brž ko jo najdemo kot tako, tudi zadnji cilj,
na primer boga, ki da je ustvaril človeka in ki je cilj človeka, je zgolj
navidezna. Zakaji se tudi tu vrstijo v neskončnost: zakaj je bog ustvaril
človeka? Zato ker je vsemogočen, in podobno. Zakaj je vsemogočen? Zato
ker ... itd. in infinitum.
Prav tako je z vprašanjem: za-kaj prebivam? Prebivam zato, da bi
s svojim delom koristil razvoju človeštva. Za-kaj naj bi s svojim delom
koristil razvoju človeštva? Zato da bi se človeštvo razvilo v vseh svojih
potencah. Za-kaj naj bi se človek razvil v vseh svojih potencah? Zato
da ... itd.
Namesto da bi vprašanji pokazali prvo osnovo in zadnji cilj prebi-
vanja, kažeta na brez-osnovnost in brez-smotrnost, čeprav do njiju ne
moreta nikdar dospeti. Zanju pričujeta s svojo nedospešnostjo. Brez-
osnovnost in brez-smotmost se kažeta iz prve osnove in poslednjega
smotra. Iskanje v brezdanjost nas tako vrača k najbližjemu. Ce brezno
nima dna, pa ima vrh svojih robov. Cim globlje se spuščamo v globino,
tem bolj se zavedamo, da puščamo za seboj vrh, da se tem bolj zapuščamo,
čim bolj se prepuščamo prvemu in poslednjemu kot najvišjemu bivajo-
čemu — bogu. Bog ni nič, marveč tisto, kar me spominja na dom mojega
prebivanja. Zato v metafizičnem svetu ni nikogar, ki ne bi veroval v svo-
jega boga, čeprav morda zanikuje obče priznanega. Bog ni namreč samo
nadomestilo, marveč tudi zakrito bivanje smisla prebivanja. Je odtujeni
•smisel prebivanja in greh je braniti človeku vero vanj, dokler se mu ne
odkrije neodtujeni smisel prebivanja. Vere v boga namreč nikdar ne bo
opustil, boga bo kvečjemu menjal. In kaj pomeni, da nas iskanje v brez-
danjost vrača najbliže? Pomeni, da nas vrača tja, od koder pravzaprav
bežimo — k resnici našega prebivanja.
Prebivanje je, ker je. Prebivam, ker prebivam. Zmeraj sem že na
kraju svojega prebivanja. Sele če prebivam, lahko postavljam ali moram
postavljati zakaje. Šele če prebivam, se morem spremeniti v žrtev svo-
jega dlja. Prebivanje se razodeva iz sebe samega. To pomeni, da prebi-
vanje resnico hkrati odeva v neresnico.
Smisel resnice prebivanja se izroča. Ni za zmeraj razodeto, temveč
se razodeva. Tako ima prebivanje vsakokratni smisel, s katerim je vsakdo
zmeraj že sam odkrit ali neodkrit. Kakršnokoli poimenovanje (definicija)
smisla bi njegovo vsakokratnost zreduciralo na že dano in poznano. Res-
nica smisla prebivanja je, da ni smisla prebivanja brez vsakokratnega
.smisla.
1083
Smisel prebivanja, ki je reduciran na enkratni končni cilj in zato na
edini cilj, v odnosu do katerega so vsi drugi cilji zgolj sredstva, pa naj
bo predstavljen kot cilj prebivanja ali kot eiiini zaresni znotraj prebi va-
jočnostni cilj, ni resnični smisel. Je osiromašenje prebivanja, ker zanika
vsakršno skrivnost prebivanja. Za tistega, ki ve za ta končni cilj prebi-
vanja, ni nič več skritega. Resnica prebivanja kot razodevanje zanj nima
nobenega smisla; človek zanj nima nobenega smisla, če nima vrednosti in
pomembnosti za končni cilj. Svet se mu je enkrat za vselej odkril. Ima
resnico in jo hoče posredovati vsakomur. Ne dopušča, da bi se prebivanje
odkrilo še komu drugemu in da bi bil še kdo odkrit sam pred seboj, to je
resničen. Ce mi je namreč odkritost že vnaprej vsiljena, ne morem in se
ne morem odkrivati. Ce v to privolim, prebivanje kot tako tedaj nima več
smisla, ker si zakrivam, da sem zmeraj že na kraju svojega prebivanja.
Ne odkrivam se sam, marveč samega sebe sprejemam od drugega. Ker se
mi odtuji smisel resnice prebivanja, se odtujujem resnici smisla prebi-
vanja.
Cilj prebivanja me spreminja v malikovalca, ker sam spreminjam cilj
v malika (fetiš). Pripisujem mu čarovno silo, da mi daje smisel prebivanja,
zato izdajam smisel kot čar prebivanja. Malikovanje je zamenjavanje smi-
sla prebivanja z zadnjim ciljem prebivanja, ki je zmeraj že tudi prva
osnova prebivanja: na primer ideja, duh, volja, človek kot koren in naj-
višja bitnost samega sebe, volja do moči itd. Smisel se je izrodil v causa
causarum: vzrok vzrokov kot cilj ciljev. Njegovi preroki in reprezentanti
so živi maliki človekovega prebivanja.
Malikovalstvo je tisto bitno odtujenosti. Kaj ga nosi? Nikakor ne po-
stvarelost, saj postvarelost sama je že razložena iz razumevanja smisla
kot cilja ciljev. Postvarelost človeka kot korena in najvišje bitnosti.
Postvarelost prinaša po Marxu malikovanje izdelkov človeških rok.
Blago je stvar »polna metafizične zvitosti in teoloških muh«. Analogijo
nahajamo v področju verskega sveta. »Tu so produkti človeške glave vi-
deti kot samostojna bitja, obdarjena s svojim življenjem in v odnosih med
seboj in ljudmi. Tako je v blagovnem svetu s produkti človeške roke. To
imenujemo fetišizem, ki se prilepi k produktom dela, brž ko se producira
kot blago, in ki je zato neločljiv od blagovne produkcije.« Malikovanje se
prilepi produktom dela v blagovni produkciji. Blagovna produkcija in
postvarelost sta vzrok malikovanja produktov človeške roke, toda da bi
se jim malikovanje lahko »prilepilo«, mora biti že pričujoče. Postvarelost
torej ni vzrok malikovanja kot takega, marveč le malikovanja produktov
človeške roke. Tako malikovanje kot postvarelost slonita na istem, zato
postvarelost ne more biti tisto najusodnejše sveta.
Ce postvarelost ni tisto najusodnejše sveta, nasprotje med stvarjo in
osebo ni osnovno nasprotje sveta. Le s stališča, da je osnovno nasprotje
in najusodnejše sveta sprevračanje oseb v stvari in stvari v osebe — »po-
stvarelost oseb in poosebljenje stvari« — pa je mogoče razložiti odtuje-
nost kot postvarelost. Samo iz tega žarišča se potem more poimenovati
tisto usodno sveta kapital, ki da kot moč in kot razraščajoča se volja do
moči jemlje človeku njegovo moč s tem, da ga sprevrača v postvarelo
1084
osebo, v orodje sebe kot poosebljene stvari. Tako osvetljena zadeva potem
nakazuje rešitev v obratu, v katerem naj bi se človek kljub kapitalu
postavil kot tista najkorenitejša in najbitnejša moč, kot cilj ciljev. Rezul-
tat bi bil negacija odtujenosti kot postvarelosti: razpostvarelost. Vendar j®
očitno, da je razpost varjenj e kot raz-rešitev postvarelosti projekcija iz
žarišča malikovanja, saj je osvetljeno kot cilj prebivanja. Se tedaj s pre-
raščanjem postvarelosti prerašča tudi malikovanje? Ne! Postvarelost mora
imeti zato svoj izvir v ciiltujevanju smisla prebivanja, ne pa odtujevanje
smisla prebivanja v postvarelosti. Odtujevanje smisla prebivanja omogoča
tako postvarelost kot njej pripadajoče žarišče ter osvetljavo.
Zato odtujenosti smislu prebivanja ni mogoče odpraviti z akcijo proti
postvarelosti, katere brezdanji cilj naj bi bila absolutna človekova moč.
S tem je dan odgovor na tisto prvo spodbudno vprašanje, ki je spodbudilo
vse to razmišljanje: Ima skrčenje časovnega razpona odtujenosti za nekaj
desetletij kakšen pomen za nas? Ima pomen, ni pa to smisel prebivanja.
Nezadosnost sveta nas spciibuja, da sledimo imanentnemu gonu razširjene
reprodukcije proizvajalnih sil, njeni težnji po samorazraščanju m po od-
pravi postvarelosti ter neenakosti med ljudmi, ki sta zavori na poti nje-
nega razraščanja. Morda smo s tem usodi zvesti, kar pomirja našo vest,
vendar nam enakost med ljudmi, njihova skcncentrirana nedrobljena
moč, njihova razširjajoča reprodukcija (plodenje), ki je pogoj za prihod-
nostno prisvajanje in naseljevanje novih kozmičnih področij, še ne zago-
tavla neodtujenosti smislu prebivanja in sreči, čeprav nam ju obljublja.
Absurdnost dogajanja je tem večja, ker se z izbiranjem med krčenjem
časovnega razpona postvarelosti in med sproščanjem odnosov, ki začasno
povečujejo postvarelost, cdločamo navsezadnje le za to, ali se bomo pri-
klanjali pretežno samovolji ljudi ali pa samovolji gmotaih malikov, zakaj
oboje v določeni medsebojni prepletenosti zmeraj služi razširjeni repro-
dukciji. V prvem primeru subjektivne sile hote pospešujejo razširjeno re-
produkcijo, v lirugem pa nas razširjena reprodukcija sama pospešuje.
Malikovanje cilja prebivanja v obeh primerih ostaja, kar človeku pri-
kriva, da je zmeraj že na kraju svojega prebivanja ... Malikovanje zastira
smisel resnice prebivanja, ker je neresnica smisla prebivanja. Nošeno je
po tistem usodnem sveta, ki vsakršno »zgodovinsko« akcijo spreminja v
prigoden ukrep. Kaj je usoda sveta? Nikakor ni nekaj, kar se je prikradlo
v svet med včerajšnostjo in jutrišnostjo, ter traja v današnjosti. Čas je
kraj in kraj je čas prebivanja: (kraj — čas) svet prebivana. Zato je useda
sveta svet usode. Zgodovina usode je usoda zgodovine. Ker sem zmeraj
že na kraju svojega prebivanja, se dogajam. Zato sem zgodovinski. Svet
mojega prebivanja je prebivanje mojega sveta. Moj svet je svet moje
usode, ker je moja usoda useda mojegas veta. Kaj je usoda?
Povrnimo se k tistemu prvemu mislecu usode, k Heraklitu kot našemu
pred-hodniku: Aion pais esti paizon, pettenon; paidos he basilese. Besedo
aion bi težko prevedli zgolj z našo besedo čas, ne da bi se pri tem zavedli.
Aion pomeni namreč čas sveta. Skozenj šele dobijo smisel logos, physis in
cosmos. Aion je isto kot heimarmene (odmerjajoče), usoda. Zato bi bil
najboljši prevod zanj vek s pomenom: preživeli smo svoj vek, to je svoj
1085
čas in svojo usodo. Vek je usoda naše biti. Torej: »Vek je igro igrajoč
se otrok ...« (Heraklit, fr. 52). Vek je otrok igre in igra otroka. Za-kaj
se otrok igra? Zato ker se. Igra ni proizvodnja. Zato nima prve osnove
in poslednjega cilja. Tudi ni koristna. Cému koristi otrok in njegova igra?
Zato tudi sama ni prva osnova in poslednji cilj. Vendar ni brez smisla.
Mar je radostna igra ljubezni brez smisla? Vsaka igra ima svoj smisel. To-
liko bolj ga ima usoda kot vek, saj je igra sveta. Prav zato ni preračun-
ljiva in izračunljiva. Njene globine se ne dajo kvantitativno določiti. Da
bi si jo lahko računala, jo je proizvodna usmerjenost sveta, ki ima v sebi
gon po dostavi zadostnega razloga (osnove) za vse, kar je, razcepila v nuj-
nost in naključnost. Tako dobi usoda dvojni pomen: enkrat pomeni že-
lezno brezprizivno nujnost, drugič pa spet brezprizivno, vendar samo-
voljno naključje. Ker moremo z nujnostjo in na nujnost z gotovostjo ra-
čunati, se zdi, da je s tem tisto igrivo- usode pregnano v kotiček naključ-
nosti. Beseda igra je s tem dobila prizvok smešnosti: v očeh poslovnega
sveta tudi igra igralca ali pianista. Toda kaj je za nujnostjo drugega kot
igra? Za pojavom je nujnost, za to nujnostjo druga nujnost itd. v brez-
končnost do brezrarložnosti. Zadnje nujnosti ni, torej vse obstoječe nuj-
nosti visijo pravzaprav v praznem, temeljijo na naključju. Sklop nujnosti
ni nič drugega kot igra vzvratnih učinkovanj. Nedoračunljivo usode in
z njim svoboda ostajata. Zničiti je ne more niti verjetnostni račun, ki ra-
čuna z naključjem, saj ostaja le verjeten. Zato je igra prekrivajoče —
odkrivajoče povsod pričujoča. Kje je bolj pričujoča kot v najbolj zaresnem
ustvarjanju: v tisti igri radosti in tesnobe, ki te prevzame, ko se ti porodi
novo. Hkrati, v istih trenutkih, vse drsi v nič in hkrati se vse zasvita v
blesku svoje biti.
Usoda kot vek ni človeku ustavljajoča se zakonita nujnost, temveč
razigrani dom njegovega prebivanja, ki druži prebivanje z domačnostjo
pred vsako razdruženostjo in razdlvojenostjo med domom in pravo do-
mačnostjo. Razhajanje med njima lahko nastaja šele na tej temeljni zdru-
ženost. Šele utemeljena razigranost daje človeku izkušnjo utesnjenosti.
Kako pride utesnjevanje razigranosti? Kaj je smisel usode? V čem je
skrivnost vira malikovanja malikov, odtujevanja smislu prebivanja? V
čem je skrivnost spreminjanja usode kot igre v izigravanje? Kako naj se
človek obnaša v igri sveta, da ga ne bi izigral s svojo samovoljo in da ne
bi bil od njega izigran? Ali morda že tli obrat v neodtujeni smisel pre-
bivanja?
Moja usoda je usoda mojega sveta, ker je moj svet svet moje usode.
Usoda obrni tve je obrnite v usode. Ker je kraj čas in čas kraj mojega pre-
bivanja, se vsak trenutek lahko dogodi ali se mi zgodi, da se mi odpre ali
se odprem za resnico smisla prebivanja, ne da bi bil zastrt s ciijem pre-
bivanja, skozi katerega ga sicer zmeraj že razumem, vendar odtujeno.
Upanje je zmeraj navzoče, zato tudi tesnoba. Obrnitev ni vezana na potek
fizikalnega časa, na pretek nekega števila zdajev, nekega števila sekund,
minut, ur, dni, in nazadnje let, s katerimi se sicer da pogajati, vendar le
v določenih, vnaprej danih mejah, ki mi s svojo razsežnostjo- onemogočajo,
da bi sploh kdaj dospel do resnice smisla prebivanja, če ga iščem v po-
1086
krajinah med njimi. Cas kot kvantitativno bivanje gibanja, kot zaporedje
zdajev, me zato vodi le v brezup, ker so mi po njem že vnaprej dane pre-
računane meje, znotraj katerih nimam nobenega upanja. Da bi prenesel
obup, v katerega me peha brezup, prenašam upanje v boga ali zanamce
ter si prav s tem zakrivam resnico smisla prebivanja; ker sem zmeraj že
na kraju svojega prebivanja, je to prenašanje upanja na zanamce, ki pri-
hajajo za menoj, v tem trenutku zmeraj že puščanje resnice za seboj. Ker
sem sam zmeraj že v svojem ospredju, ne more biti zame nihče drug spre-
daj. Ce ni izračuna, sem zmeraj že sam odgovoren zase, ker le sam odgo-
varjam ali ne odgovarjam tistemu, kar igra v meni.
Odtujenost smisla prebivanja je usoda našega časa, kolikor je to usoda
časa kot kraja in kraja kot časa prebivanja vsakega izmed nas. Je odtuje-
nost kot postvarelost usoda našega časa? Odgovor na tO' vprašanje je mo-
goč le ob prigovoru: je vprašanje pravilno zastavljeno? Vprašanje že
namreč predpostavlja, da postvarelost je. Predpostavlja, da je človek na-
sprotje med stvarjo in osebo. Sprašuje le, če tega nasprotja ni mogoče
takoj premagati, če ni mogoče takoj odpraviti blagovnih oziroma biro-
kratskih odnosov ,ki človeka razcepljajo in ga spreminjajo v stvar svoje
samovolje. Vprašanje torej predpostavlja zgodovinski nastanek in zgodo-
vinsko preminitev postvarelosti, njegovo prvo osnovo in poslednji cilj kot
nepostvarelost, ter tako vse skupaj potihoma vnaša malikovanje tega po-
slednjega cilja. Temelji torej na odtujenosti smislu, to je smislu prebiva-
nja, ki nikakor ni zgolj nekoč-nekje nastalo ter zdaj zaradi svoje vztraj-
nosti še zmeraj vztraja tu, marveč je zmeraj že najpoprej dogajanje mene
samega — vsakogar izmed nas in se izraža v malikovanju nekega posled-
njega cilja. Očitno se vrtimo v krogu. Malikovanje hočem odpraviti z ma-
likovanjem, odtujenost smisla prebivanja z odtujevanjem smislu prebi-
vanja. Sem za takojšno odpravo blagovnih in birokratskih o'dnosov! Morda
celo vem, da so za odpravo že dane dejanske možnosti. Še poprej pa vem,
da bi bila za njihovo uresničitev potrebna organizacija moči. Potrebno bi
bilo skoncentrirati določeno voljo do moči in jo usmerjati k razpostva-
ritvi kot cilju prebivanja.
Postaviti bi bilo treba dominacijo te volje do moči nad silami, ki
bi se ji upirale. Kljub vsem žrtvam bi torej dominacija moči ostala še
naprej. To je zgodovinska izkušnja. Čeprav postvarjenje in razpostvar-
jenje ni enako, je tisto neenako istega. Imam tedaj pravico do akcije? Ne!
Nimam pravice zavestno znova prispevati k večnemu vračanju enakega.
Nimam pravice zavestno zamenjavati smisel prebivanja s ciljem prebi-
vanja. Ni namreč res samo to, da nihče ne more umreti namesto drugega,
marveč tudi to, da nihče ne more prebivati namesto drugega.
Prav v tem smislu je postvarelost šele dejansko usoda našega časa,
ki se nam izroča kot razkol prebivanja, kot razkol med dejanskim domom
in pravo domačnostjo. S postvarelostjo, z nasprotjem med stvarjo in osebo
prihaja pri Marxu na dan tisto usodno, kar je poprej prihajalo s pred-
stavljanjem nasprotja v človeku samem med tistim živalskim in človeš-
kim, med telesom in duhom, in z drugimi razdvojenostmi človeka, ki se
opredeljuje kot anial rationale. Ce je tedaj metafizični svet usoden za naš
1087
čas, se ne da odpraviti z nobeno akcijo in se, obrat sveta v metafizični
svet ne da preprečiti z nikakršno re-akcijo. Tako akcija kot re-akcija
sta kot načina prebivanja v odnosu do usode isto in naj se vedeta kakor-
koli, zmeraj sta njen glas. Zmeraj sta tudi njeno molčanje, saj ne nagla-
šata obrnitve usoie. Vendar se more obmitev usode oglasiti le iz prebi-
vanja samega, ki zmeraj že je in ima svoj smisel, preden se sploh razcepi.
Prav za smisel prebivanja pa gre.
Ce klije obrnitev v neodtujeni smisel prebivanja, potem že zveni iz
posebnega načina prebivanja. Ta način je vpraševanje. Obrnitev vzbrsteva
v vprašanju, kaj da je smisel prebivanja. Vprašljivost raste iz tistega, kar
omogoča to radovednost in dvom o raznovrstnih malikih prebivanja: tako
o gmotnih kot o živih predstavnikih cilja prebivanja, ki je danes en sam:
Moč. Vprašljivost je danes tisto najnevarnejše. Tudi zaradi tega, ker v
njej ni volje do moči. To pa je za tistega, ki sloni na cilju ali ve za cilj
prebivanja, nedopustno. Vai'ržati v vprašljivosti sredi tega sveta hotenja
moči je za filozofa tisto sodobno najtežje. Najtežje je po prečutih nočeh
prisostvovati svitanju jutra.
1088
Plorala je nemorala
Ivo Urbančič
(Nadaljevanje)
III — Konkretne vsebine ne katerih zgodovinskih
moral
Oglejmo si sedaj na nekaj primerih pravo, tj. dejansko vsebino dolo-
čenih moral in moralnih norm, ki so bile postavljene in so veljale za
»občečloveške«.
V novem veku je vsekakor najbolj izdelana in utemeljena Kantova
morala in je zato imela in še vedno ima najbolj pomembno mesto v zgo-
dovini moralne misli Evrope. Najvišje načelo Kantove morale oziroma
praktične filozofije аИ etike je tako imenovani kategorični imperativ.
Kant ga je različno formuliral, vendar sta osnovni dve formulaciji.
Prva formulacija se glasi: »Ravnaj samó tako, da bi mogel maksimo
svoje volje obenem hoteti kot obči zakon.« Druga formulacija se glasi:
»Ravnaj tako, da človečnost tako v svoji osebi kakor tudi v osebi vsakega
drugega vedno jemlješ obenem kot smoter in nikoli samo kot sredstvo.«^
Ta najvišji moralni zakon je Kant izvedel iz uma, iz »umne volje, ki
je s svojo maksimo obenem obče zakonodajna«. Vsi nravni pojmi imajo
po njem »svoj izvor« v umu, in to najobičajnejšem človeškem umu prav
tako kakor v tistem, ki je v največji meri spekulativen«. Moralni zakon
ima zato apriorni značaj. Prav zato pa, ker je vsak človek umen, je udele-
žen pri tem občem umu in je njegova lastna maksima (pravilno ravnanje)
kot umna obenem veljavna za vsa umna bitja kot taka. V tem je zasno-
vana moralna avtonomija, ker je vsak kot umen sam svoj in s tem obenem
obči zakonodajalec, se torej ne podreja tuji volji, ni v svojem ravnanju
heteronomen, temveč ravno avtonomen. Dolžnost pa je rigorozno spošto-
' Kant: Grundlegung zur Metaphysik der Sitten, drugo poglavje.
12 Problemi	1089
vanje tega svojega avtonomnega zakona, ki je obenem obči zakon. Apri-
ornost, avtonomija in dolžnost so glavni elementi Kantove morale.
Kategoričnost moralnega imperativa je v tem, da se imperativ ne
nanaša na materiajo delovanja (tj. vsebinsko določeno delovanje), niti
ne na tisto, kar iz tega delovanja sledi (posledice), temveč na formo in
princip, iz katerega delovanje sledi ne glede na uspeh ali posledice. Zato
princip tega delovanja — kategorični imperativ — ne prihaja iz kake po-
sebne človekove narave, temveč iz človekove obče, tj. umne narave.
Dolžnost je praktično brezpogojna nujnost delovanja in mora veljati za
vsa umna bitja. Svoboda človekove volje je zasnovana po Kantu ravno na
avtonomiji slehernega človeka kot umnega bitja, ki je sam svoj in s tem
obči moralni zakonodajalec. V podrobnosti Kantove morale se tu ne mo-
remo spuščati. Ugotovimo lahko samo to, da je ta morala postavljena kot
absolutno občečloveška, še več, veljavna za vsa umna bitja kot taka, če
niso božanska bitja. Božanska bitja namreč ne potrebujejo nobenega im-
perativa, nobenega najstva, ker je njihova sveta volja že sama po sebi
nujno v skladu z zakonom, za človeška, tj. tudi animalna bitja pa to ne
velja. (Spomnimo se: človek je animal rationale).
Ker je ta Kantova morala apriorna in velja samo za princip delo-
vanja, ne za delovanje sámo, ker je torej strogo formalna, se sama sebi
predstavlja kot neodvisna c'd takih ali drugačnih družbenih vsebin, te
konkretne zgodovinsko-družbene vsebine nje same nikoli ne zanimajo.
Toda ali je zato že res zunaj teh konkretnih zgodovinskih vsebin?
Svojo moralno filozofijo je Kant zasnoval v letih 1780—1790. To je
čas Adama Smitha in Davida Ricarda — najpomembnejših političnih
ekonomistov hitro razvijajočega se klasičnega liberalističnega kapitalske-
ga procesa pred Marxom. Kapitalski proces ne pomeni kaj postranskega,
temveč pomeni posebno naravo, poseben zgodovinski način celotne druž-
bene produkcije in reprodukcije v tem času, ki zajema skoraj že vso te-
meljno človekovo dejavnost — proizvodnjo v najširšem pomenu.
Iz Ricardovih, predvsem pa iz Marxovih analiz tega kapitalskega
procesa vemo, da je za ta proces bistveno nasprotje med lastniki pro-
izvodnih naprav in proletarci kot lastniki zgolj svoje delovne sile, ki je
kot posebna vrsta blaga na voljo na delovnem trgu in ima kot vsako
drugo blago svojo ceno. To nasprotje se imenuje razredno nasprotje in je
neogiben korelat kapitalskega procesa in njegovih zakonitosti. Kapitalski
proces je torej okvir in medij delovanja slehernega posameznega človeka,
stoječega neodvisno od njegovih želja na tej ali oni strani razrednega
nasprotja znotraj kapitalskega procesa. Kapitalist kot lastnik proizvodnih
naprav in kot agent rasti kapitala je moral neogibno kupovati na trgu
delovno silo in jo zaposlovati, če je hotel večati svoj kapital. In zares je
samo to imel nenehno v mislih, »svobodno« se je temu podrejal, ker ga je
celotni kapitalski proces neogibno silil k temu. Seveda se je »lahko« temu
tudli odpovedal, in potem neogibno izgubil svoj kapital, lastnino nad pro-
izvodnimi napravami (ali katerokoli drugo obliko lastnine) in postal prole-
tarec. Proletarec pa je kot lastnik edine posesti — svoje delovne sile,
spremenjene v blago — »svobodno« in »enakopravno« prodajal to svoje
1090
blago na trgu, ker je bil v to neogibno prisiljen po zakonitosti samega
kapitalskega procesa, če ni hotel umreti od lakote. Tako je torej kapita-
list kupoval to delovno silo na delovnem trgu po njeni povprečni nor-
malni ceni. Z drugimi besedami se je to reklo: najemati delavce in skle-
pati z njimi delovne pogodbe ter jih zaposlovati na svojih delovnih na-
pravah. Vse to ni bila prazna domislica tega ali onega, to se tudi ni godilo
po odloku kake vlade, temveč se je dogajalo kot obči zakon tega člo-
veškega proidukcijskega in reprodukcijskega procesa, ki smo ga imenovali
kapitalski proces.
Spričo osnovne teme našega razmišljanja je nemogoče podrobneje
eksplicirati Marxovo analizo kapitalskega procesa, zato moram pač dom-
nevati, da bralec vsaj do določene mere pozna te temeljne Marove analize.
Kar nas tu sedaj še posebej zanima, je vprašanje pogodbe med kapi-
talistom in proletarcem in vprašanje, od kod večanje količine kapitala v
delovnem procesu. Rekli smo, da sklene kapitalist s proletarcem pogodbo,
ki pomeni dogovor, da bo kapitalist delavcu plačal določeno vsoto za do-
ločeno količino dela (ur, dni, tednov ali izdelanih kosov), ki ga bo ta
opravil za kapitalista. Pogodba je bila sklenjena med »svobodnima« sub-
jektoma nakupa in prodaje na docela »enakopraven« način in zamenjava
je bila ekvivalentna: za določeno količino dela določeno vsoto »denarja«,
tj. za določeno količino blaga določeno enako — ekvivalentno — količino
drugega blaga. Toda prav tu se vsa stvar zaplete. Ko bi namreč ta zame-
njava bila ekvivalentna, kapital v delovnem procesu ne bi niti malo na-
rasel, kapitalist ne bi imel nobenega interesa za organiziranje dela in
kapitalski proces bi sploh ne bil mogoč. Marx je ta problem razvozljal
s tem, ko je pokazal, da kapitalist sicer plača delavčevo tržno ceno, v
kateri je izražena le količina potrebnih sredstev za produkcijo in repro-
dukcijo delavca kot delavca, njegove delovne sile, da pa mu delavec v
delovnem procesu, tj. v tistih urah, za katere sta s kapitalistom sklenila
dogovor, dejansko proizvede več, kot mu je ta po dogovoru plačal, tj. več
kot znaša cena delovne sile, ki jo objektivno določa količina sredstev (tj.
dela) za njeno reprodukcijo. Blago (v našem primeru delovna sila) je
torej plačano po ceni, določeni po količini dela, potrebnega za proizvodnjo
tega blaga. Delovna sila kot posebna vrsta blaga, ki ga kapitalist kupuje,
pa ima to posebno lastnost, da v uporabi ustvarja vrednost. V času, ki
ki sta se zanj pogodila delavec in kapitalist, proizvede delavec večjo
vrednost, kot pa je njegova tržna cena. V tem je po Marxu vsa .skrivnost
kapitalskega procesa.
Izkazalo se je torej, da menjava med kapitalistom in delavcem kljub
»svobodni«, »enakopravni« in »ekvivalentni« menjavi nikakor ni hila
ekvivalentna. Kapitalist je delavca »ogoljufal« za presežek in tako povečal
svoj kapital. Toda te »goljufije« nikakor ne gre razumeti v moralnem,
pomenu, ker je to pravzaprav eden izmed temeljnih objektivnih in obče-
veljavnih zakonov kapitalskega procesa, ki je sleherni morali docela ne-
dostopen. To kapitalistove »goljufijo« lahko označimo tudi kot pogoj rasti
in obstoja kapitala sploh in je kapitalistovi konkretni zavesti docela tuja,
12*	1091
transcendentna,- Neznana pa je tudi delavcu samemu, saj ga njegova
»svobodna« prodaja lastne delovne sile potiska v beido bistva lastne eksi-
stence, ne le v materialno bedo. Prav tako »neznana« je vsa ta zadeva
celotni moralni zavesti, kolikor je ta zavest zavest prav teh ljudi.
Vse to je bilo torej temeljno in razvijajoče se dogajanje celotne
družbe v času, ko je nastajala Kantova morala. To temeljno dogajanje
je, kot smo videli, proizvodnja v najširšem pomenu, ki je celotni proces
produkcije in reprodukcije te družbe. V Kantovi morah kot da vsega tega
temeljnega dogajanja kratko malo ni, kot da je zvišena nad vsem tem,
kot da se je vsa ta »umazana« kapitalska realiteta prav nič ne tiče. V
svoji čistosti Kantov kategorični imperativ samo kategorično zahteva:
Ravnaj samo tako, da bi mogel maksimo svoje volje obenem hoteti kot
obči zakon.« Kdor ravna po takih maksimah, je moralen. Sedaj pa se vsak
lastnik (in videli smo, da so vsi ljudje tega časa na neki način lastniki),
lahko potrka po prsih in začne — če o svojem ravnanju premišlja — sa-
mega sebe spoštovati zaradi svoje velike moralnosti, zakaj v vsem svojem
bistvenem ravnanju vidi, da so maksime njegovega ravnanja hkrati obči
zakoni ravnanja vseh drugih. Vsak lastnik, posebno pa zemljiški lastnik
in kapitalist je bil v okviru kapitalskega procesa avtonomen; red, ki ga
je s svojim ravnanjem postavljal, je bil red, ki so ga po enakih občih
zakonih postavljali tudi vsi njegovi »sobrati«. Kapitalist, če je bil »pošten«
— in pravi kapitalist je bil navadno »pošten« —, je vedno vestno izpolnje-
val svoje pogodbene obveznosti do delavca, do drugega kapitalista itd.
Natančno do pare je plačal delavca po vnaprejšnjem dogovoru, tj. po nje-
govi ceni. Tudi pri dogovorih ga nikoli ni skušal priškrtnini — plačeval
je po občem zakonu, po tržni ceni delovne sile, ki je bil obči zakon in je
veljal za vse. Blago, ki mu ga je delavec proizvajal, je »pošten« kapitalist
prodajal in kupoval s povprečno občeveljavno profitno stopnjo. Skratka,
v vsem »poštenem« in moralnem kapitalistovem ravnanju ni bilo ničesar,
kar bi nasprotovalo imperativu, ki zahteva, naj bi bila maksima njego-
vega delovanja hkrati obči zakon, ker je vse to dejansko bilo obči zakon.
»Pameten, pošten in moralen kapitalist« — to je tak, ki se popolnoma
predaja in podreja zakonitostim in zahtevam kapitalskega procesa in obe-
nem tudi sam noče nič drugega kot perfektno delovanje teh zakonov (ki
je torej docela »avtonomen«), ki se je odpovedal samovoljnemu odsto-
^ Glej k temu orisu kapitalskega procesa naslednje tekste:
Marx: Kapital I, Cankarjeva z. 1961, str. 199, 200; predvsem drugi oddelek
4. in 5., poglavje v celoti.
Engels: Položaj Anglije, Marx-Engels — Rani radovi. Naprijed, Zagreb,
str. 132.
Engels: »Predgovor k »Položaju delavskega razreda v Angliji«, Marx-
Engels, Izbrana dela, II, Cankarjeva založba 1951, str. 522, 523.
® F. Engels; Predgovor k »Položaju delavskega razreda v Angliji«, Marx-
Engels, Izbrana dela II, Cankarjeva založba 1951: »Čeprav v priznanih učnih
knjigah ni izrecno naveden, velja v moderni politični ekonomiji vendarle zakon,
da kapitalistična oblika proizvodnje ne more uspevati z drobnjakarskim nači-
nom odiranja in sleparjenja, ki je bil značilen za prejšnje stopnje, in to tem
manj, na čim višji stopnji razvoja je.« (str. 519). »Dejansko se te zvijače in
ukane več ne splačajo na velikem tržišču, kjer je čas denar in kjer se razvija
1092
panju od teh občih zakonov, kršenju teh zakonov. To pomeni, da delavcev
ne goljufa (v običajnem pomenu te besede), da ne goljufa svojih kolegov,
da ni goljufiv kramar, da se drži pogodb in poslovnih dogovorov itd.*
Tak kapitalist bi bil prav po bistvu Kantove morale obenem najmoral-
nejši, zakaj vse njegovo ravnanje je izhajalo iz njegovih lastnih in hkrati
občih zakonov. In kapitalisti so zares opustili vse drobne prevare in kra-
marske goljufije in postali po občih zakonih kapitalskega procesa samega
nujno »pošteni«. Sele s tem poštenjem so drug drugega omogočali in
ustvarjali celoten red dogajanja te družbe.
Maralna zahteva pravičnosti, ki jo je mogoče izvesti iz kategoričnega
imperativa, sicer lahko vpliva na odločitev posameznega kapitalista, da ne
izkorišča delavcve čez mero, ki je obča. Ta mera izkoriščanja pa je seveda
določena brez zavestnega sodelovanja posameznega kapitalista ali delavca;
določena je z možnostjo reprodukcije delavskega razreda in navsezadnje
vse družbe. Sele tedaj, ko posamezni kapitalist izkorišča delavca čez to
»objektivno« določeno in občo mero izkoriščanja, je podvržen moralni
obsodbi kot krivičnež, sebičnež itd. Vendar ga k sprejetju te obče uvelja-
vljene mere izkoriščanja ne prisilijo moralne norme ali obsodbe, temveč
sam »objektivni« občeveljavni zakon kapitalskega procesa na trgu delovne
sile. Njegovo kršenje povpreč-ne mere je zato lahko le posamezno in
kratkoročno (in le to lahko korigira morala), ne more postati pravilo. Ko
pa ta kapitalist doseže povprečno normalno mero izkoriščanja delavca, ni
več pod moralno obsodbo, je moralno neoporečen, čeprav šele sedaj v
pravem pomenu izkorišča — vendar sedaj v okviru »pravične« pogodbe,
ki jo določa objektivni in občeveljavni zakon.^ Nobena morala, nobena
moralna obsodba in ogorčenost, nobena moralna refleksija pa ne more
niti malo spremeniti te povprečne, obče, »objektivne« mere izkoriščanja,
ker je sploh ne vidi več kot izkoriščanje, temveč kot nekaj pravičnega.
Pa tudi po drugi formulaciji Kantovega moralnega imperativa bi se
lahko vsak lastnik pobahal pot zelo moralen človek. Kapitalist in delavec
— oba lastnika (seveda v različnem položaju) — sta sklepala pogodbo, sta
zamenjavala svoje blago kot docela »enakopravna« in »svobodna« člo-
veka, ki sta hkrati, ko sta drug drugega jemala kot sredstvo, jemala drug
drugega tudi kot smoter. Kapitalist je vendar s tem, ko je kupil delavčevo
blago (njegovo delovno silo), omogočil delavcu (in sebi) eksistenco, življe-
neka poslovna poštenost, ne zaradi čednostnega zanesenjaštva, ampak iz pre-
prostega razloga, da se ne trati brez potrebe čas in trud. In prav isto pot je na
Angleškem šel razvoj glede razmerja med tovarnarjem in njegovimi delavci-«.
(Prav tam, str. 520, podčrtal I. U.)
Prav tako, kakor je napredovala industrija, je napredovala navidezno tudi
poštenost v veliki industriji. Konkurenca med tovarnarji z drobnim ropanjem
delavcev se ni več splačala.« (Prav tam, str. 521.) »Vsa ta popustljivost pra-
vičnosti in človečanski ljubezni je bila v resnici samo sredstvo, da se pospeši
nakopičenje kapitala o maloštevilnih rokah in zadušijo manjši tekmeci, ki brez
takega posebnega zaslužka niso mogli živeti.« (Prav tam, str. 522.)
* K. Marx: Kritika gotskega programa. »Kaj je pravična razdelitev? Ali
ne trdijo buržuji, da je današnja razdelitev »pravična«? In ali ni resnično »pra-
vična« razdelitev na temelju današnjega režima proizvodnje? (M. E. Izbrana
dela II, Cank. z. 1951, str. 16.)
1093
nje, delo, uživanje — kako zvišen moralni občutek za kapitalista! In
vendar je bilo vse to grozotna farsa.
Najvišja stopnja morale je bila tedaj po kriterijih prav te morale
obenem najvišja stopnja nemorale, zakaj »pošten« kapitalist je bil ravno
največji »goljuf« v neobičajnem pomenu te besede. Kapitalist, ki je de-
loval z največjim spoštovanjem občega zakona delovanja — po Kantovi
morali najmoralnejši — je bil hkrati in v istem odnosu najbolj nemora-
len, zakaj med enim in drugim ni bistvene razlike. Ta njegova bistvena
goljufivost pa je bila zunaj njegove zavesti, posebno pa še zunaj njegove
moralne zavesti, ki je bila dominantna moralna zavest. Ali je tu še mogo-
če govoriti o bistveni razliki med moralo in nemoralo?
Proletarci kot delovna sila, spremenjena v blago, nastopajo v okviru
kapitalskega procesa kot »svobodni« in »enakopravni« lastniki posebnega
blaga — svoje delovne sile — in to blago »svobodno« — kot vsi drugi —
prodajajo na trgu delovne sile po ceni, ki jo določa objektivni zakon tega
trga. Kot posamezniki in kot razred so sicer vrženi v to, vendar nič bolj
kot kapitalisti, kolikor je kapitalski proces kot celota po Marxu nujna
in neogibna, po zakonu razvoja proizvajalnih sil nastajajoča faza razvoja,
tj. zgodovine človeka. Sámo dejstvo, da nastopajo proletarci kot »svobod-
ni« lastniki svoje delovne sile, ki je le vrsta blaga, sili proletarce, da
»sprejemajo« vso moralo pogodbe med kupcem in prodajalcem. K temu
jih močno spolbuja tudi vizija »enakih možnosti« (da bi postali kapita-
listi, obagateli itd.). Prav zato tudi je lastniška morala vladajoča morala
dobe. Kot vsak lastnik blaga je moral tudi proletrec s svojim blagom na
trg. Bil je svoboden, vendar je moral na trg kot vsak lastnik blaga. Prav
to »svobodo« je tudi sam hotel, ker ni maral biti »nesvoboden« tlačan.
To »hotenje« pa ni bilo nič drugega kot uveljavljajoči se obči zakon za
vse proletarce v razvijajočem se kapitalskem procesu. Maksima delovanja
slehernega posameznega proletarca je bila torej vedno tudi obči zakon.
Nikakor pa ne smemo domnevati, da je to proletarčevo dejanje (prinašanje
svoje delovne sile na trg kot blago) le eno izmed mnogih drugih njegovih
dejanj, za katera pa to pravilo ne velja v taki obliki. To proletarčevo de-
janje moramo gledati kot temeljno dejanje, ki opredeljuje vsa druga
njegova dejanja. Seveda se za to dejanje »svobodno« odloča, nihče ga k
temu ne sili. Sam sebe sili v to, njegova lastna volja do življenja, postav-
ljena v kapitalske odnose, ga sili v to. Toda ko tako ravna, ravna v skladu
z občim zakonom in torej po Kantovi morali moralno. Ena »nadlog« kapi-
talskega procesa pa je po Marxu tudi rezervna delovna armada. Ko torej
proletarec stopa na delovni trg — tako kot vsi — do neke mere onemogoča
druge, pravzaprav pa vsakdo s tem dejanjem že onemogoča tudi sebe —
streže po življenju drugemu in v drugem sebi. Tudi tu se moralno ne
razločuje od nemoralnega, zakaj vsakdo krni človeškost tako v svoji osebi
kakor v osebi vsakega drugega. Marsikatero človekovo dejanje v okviru
tega odnosa lahko korigira moralno načelo, moralni imperativ, to mnogo
obravnavano najstvo. Toda kakorkoli ga že obrnemo, nikoli ne bo zoper
ta temeljni odnos, po katerem so vsi spremenjeni v lastnike blaga, kupce,
prodajalce itd., po katerem je vse spremenjeno v blago in vrednost. Na-
1094
sprotno, s to osnovo bo docela konformno. Njegova zahteva, njegovo
najstvo se nanaša samo na samovoljne odmike od te osnove, sámo osnovo
pa docela sprejema. V njem je tale zahteva: kot lastniki, kupci in pro-
dajalci se držimo takih načel, ki so obenem lahko obči zakoni. To pomeni,
ne goljufajmo se v običajnem pomenu te besede, držimo se pogodb, de-
lovnih dogovorov, kupčijskih določil itd. Sele vse to pa dejansko tudi
omogoča kapitalski proces. To je osnova, na kateri šele smo ali nismo
moralni. Ta osnava NAJ BO, mi pa bedimo — na nji zasnovani — moralni.
Ce govorimo o Kantovi morali, njeni faktični vsebini v okvirih kapi-
talskega procesa, se moramo vprašati, kaj je ta morala lahko korigirala.
Pokazalo se je, da je lahko uravnavala samo tiste odmike posameznikov
od obče uveljavljenih zgodovinskih zakonov kapitalskega procesa, ki jih
je v bistvu vedno korigiral že avtomatizem samega procesa, do samega
tega procesa pa je ostajala docela konformna, »sprejemala« je osnovno
danost obstoječega in ga pospeševala. Tako je bila dejansko le samoraz-
kritost načina bivanja teh in takih ljudi te konkretne zgodovinske reali-
tete same. V svojih bistvenih točkah ni bila abstraktna prazna misel,
temveč misel tega »sveta«.
Kantova morala lahko v svoji -formalnosti velja kot obča struktura
vsake morale kot take. Kar smo tu govorili o Kantovi morali, pa nikakor
ni in noče biti kritika te morale, tudi ne kritika morale kot take, temveč
samo poskus, da bi pokazali, kako se vsaka morala omejuje samo na
obrobno, samo na korekcijo odmikov od obče uveljavljene danosti obsto-
ječega, da pa je z bistvom tega obstoječega absolutno konformna in prav
zato iz bistva odnosov tega obstoječega (tj. nji transcendentnega) neraz-
lična od tistega, kar je zanjo sámo nemorala.
Oglejmo si sedaj še neko drugo temeljno moralno pravilo oziroma
temeljno moralno formulo, za katero so ugotavljali, da velja za vsa kul-
turna ljudstva sploh. To je tako imenovano zlato pravilo moralnega obna-
šanja. V evropski zgodovini ga najprej srečamo v svetem pismu v Mate-
jevem in Lukovem evangeliju.' V Matejevem evangeliju se glasi: »Vse
torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim; zakaj to je
postava in preroki.« V Lukovem evangeliju pa se glasi: »Kar želite, da bi
ljudje vam storili, to storite tudi vi njim.« Presenetljivo je, da najdemo
to pravilo tudi v stari kitajski zgodovini že v 6. stol. pred Kr. pri Kon-
fuciju: »Ce Kung je spraševal, rekoč: ,Ali je kak nauk, da bi se mogel
človek vse življenje ravnati po njem?"
Mojster je dejal: ,Ljubezen do bližnjega, ali ne? Cesar ne želiš, da
bi storili drugi tebi, tega ne stori ti drugim.'«® Kot vidimo, je pravilo
izraženo tu v negativni obliki.
ä Matej 7, 12; Luka 6, 31.
« Konfucij: Ljun jü; XV, 23. (Iz stare kitajske filozofije, Slov. Matica 1962.)
Naš sinolog C. Veljačić takole komentira to mesto: »To pravilo je temelj
Konfucijevega nauka o vzajemnosti (šu), ki ni omejen samo na ožje moralno
področje, temveč ustreza občim socialnim in tudi religioznim principom o vza-
jemnosti, norme (tao) in kreposti (te). Iz tega se razvija nauk o .vzajemnosti,
zasnovani na zavesti o dolžnosti' (Cung Su).« (Filozofija istočnih naroda II,
Matica Hrvatska 1958; Filozofska hrestomanija XII, str. 152.)
1095
To formulo nravnega obnašanja, iz katere je mogoče izpeljati vseh
deset »božjih zapovedi« in vso »tostransko« krščansko moralo, so kasneje
obravnavali tudi neodvisno od svetega pisma in evangelijev kot obče-
človeško moralno formulo.' To zlato pravilo lahko gledamo kot posebno
obliko kategoričnega imperativa v Kantovem pomenu, čeprav bi ga Kant
ne mogel priznati za najvišji princip ravnanja iz čiste dolžnosti, temveč
iz totaliziranega egoizma, tj. koristi vseh. Za Kanta človek po tem pravilu
ne ravna iz dolžnosti, temveč iz sebičnega računa. Ne glede na to pa so
Kantov moralni imperativ, posebno pa njegovo utemeljitev često kriti-
zirali in jasno pokazali, da je v utemeljitvi kategoričnega imperativa skrit
tak totaliziran egoizem.®
Poglejmo, kakšna je lahko dejanska vsebina zlatega pravila moral-
nosti v določenih zgodovinskih razmerah in situacijah, v določenih raz-
rednih nasprotjih itd.
V klasični kapitalistični družbi bo vsebina tega pravila za vse lastnike
jasno določena in v sebi protislovna, vendar bo njen protislovni značaj
zunaj neposredne moralne zavesti lastnikov. Tako je npr. spoštovanje
pogodb, poslovnih in trgovskih dogovorov, delovnih dogovorov itd. (to so
temeljne dejavnosti, ki opredeljujejo vse druge dejavnosti teh ljudi),
vedno v interesu posameznega lastnika in vseh lastnikov v medsebojnih
odnosih, skratka v interesu celotnega kapitalskega procesa. Lastnik ne
povzroča drugim »zla«, da ga drugi ne bi njemu — ravna se tedaj po
zlatem pravilu moralnosti. S tem je šele zagotovljena obča »zanesljivost«
uspeha slehernega posameznega lastnika, to šele ustvarja možnost neovi-
rane rasti kapitala vsakogar, zakaj najhujše zlo, ki lahko zadene lastnika,
je izguba lastnine. Vsi tedaj ravnajo po tem »zlatem pravilu« in se s tem
omogočajo. To njihovo ravnanje je moralno. Toda po občem zakonu kapi-
talskega procesa prav s tem, ko tako ravnajo, strežejo drug po drugem,
strežejo drug drugemu po lastnini, se prav s tem uničujejo. Rast kapitala
vsakega kapitalista sledi namreč imanentnemu zakonu te rasti: vse večji
koncentraciji, to pa vključuje množično propadanje posameznih kapita-
listov, da niti ne omenimo, kako jih kapitalski proces še vse drugače
človeško siromaši. Tisto, kar je po »zlatem pravilu« samem veljalo za
moralno, ni torej prav nič različno od tistega, kar je po prav tem pravilu
nemoralno: s tem, ko so ravnali moralno, so ravnali nemoralno. Morala
»zlatega pravila«, ki se kaže kot »občečloveška«, je v svoji konkretni
podobi nerazlična od nemorale. »Zlato pravilo« kot moralno najstvo vedno
absolutno sprejema bistvo danosti obstoječega, je z njo absolutno kon-
formno, korigira pa nebistvene samovoljne deviacije od te osnove.
Vzemimo za zgled krajo, ki jo vsaka »občečloveška morala« prepo-
veduje. Zapoved »ne kradi« je mogoče izvesti tako iz Kantovega katego-
ričnega imperativa kakor iz zlatega pravila moralnosti. Po Kantovem
kategoričnem imperativu maksima kraje ne more postati obči zakon, ker
' Npr. H. Reiner: Die Goldehe Regel; Die Bedeutung einer sittlichen
Grundformel der Menschheit; Zeitschr. f. philos. Forschg. III, L, 1948.
" Glej npr.: A. Schopenhauer, Preisshrift über die Grundlage der Moral II,
§ 7. Sämtliche Werke, Band 4, Brockhaus 1950.
1096
se kot obča sama onemogoči: vsi bi kradli, nihče ne bi delal, zato ne bi
imeli več česa drug drugemu krasti. Po zlatem pravilu pa nihče ne želi
biti okraden, zato (naj bi) tudi drugim ne krade. Zapovedi »ne kradi«
je dalo poseben poudarek krščanstvo, saj je celo ena od desetih »božjih
zapovedi« in je kot vse druge izvedena iz zlatega pravila.
Zapoved, ki prepoveduje krajo, ima kot taka pomen le v takih druž-
benih razmerah, v katerih ima kraja sploh pomen. S krajo so mislili nedo-
voljeno prisvajanje tuje lastnine in so jo kot tako tudi preganjali pravno
in z državnimi organi. Kraja je torej mogoča le tam, kjer je zasebna
lastnina. Proudhon pa je npr. s svojimi analizami prišel do sklepa, da je
lastnina tatvina. Ta tatvina seveda zanj ni bila enaka preprosti tatvini,
ko nekdo ukrade komu kokoš, temveč mu je pomenila način nedovoljenega
prilaščanja. Marx je Proudhona kritiziral in pokazal, da je zasebna lastnina
nujna stopnja v razvoju proizvajalnih sil, prav zato pa tudi prehodna
oblika. Kljub temu je bila tudi za Marxa lastnina (spremenjena v kapital)
rezultat zamenjave predmeta pogodbe med delavcem in kapitalistom: po
pogodbi bi moral kapitalist plačati delavčevo delo, dejansko pa je plačal
delavčevo tržno ceno (stroški produkcije in reprodukcije delovne sile).
Tudi po Marxu je šlo torej za »nedovoljeno« prisvajanje presežka ustvar-
jene vrednosti, ki jo je ustvaril delavec v času svojega dela, ker je kapi-
talist delavca na neki način »goljufal«. Ta način »goljufanja« je prav-
zaprav celotni kapitalski delovni proces, ki ga Marx analizira v »Ka-
pitalu«.
Kako je sedaj s krajo tuje lastnine? Ali lahko tatú (v običajnem
pomenu te besede) še naprej meni nič tebi nič kar moralno obsojamo? Ali
ni krasti in ne-krasti isto, če okradeni krade kradljivcu? Še več: ali ni
táko moralno obsojanje, ali ni sama zapoved »ne kradi« že direktno pod-
piranje celotnega kapitalskega procesa, tj. danosti obstoječega?
Tako se morala v sleherni svoji normi kaže kot principialen abso-
lutni konformizem, kot vnanja samorazkritost že obstoječega. To je Marx
spoznal že v svojih zgodnjih deüh."
Potiobno je tudi s pravičnostjo, ki velja za socialno vrednoto, in iz
nje izvedeno normo »bodi pravičen«. Formalna ohUka te norme in vred-
note je videti kot večno človeška, kot nenehna zahteva v človekovih
odnosih. Vendar je njena vsakokratna zgodovinska vsebina zelo različna.
V antični družbi npr. pomeni biti pravičen do sužnja ali do svobodnega
meščana dve povsem različni stvari. Različna je tudi vsebina grške pra-
vičnosti do Grka ali do barbara. Vsebina krščanske pravičnosti je spet
povsem drugačna od grške. Pa tudi za bogatega kristjana pomeni biti
pravičen nekaj docela drugega kot za revnega kristjana. Spet nekaj dru-
gega je vsebina pravičnosti v kapitalizmu. Pravično je tu, da imajo vsi
enake možnosti, vsi lahko postanejo tovarnarji. Da jih je to postalo le
° Marx: Ekonomsko-filozofski rokopisi III, 3. »-Navsezadnje je nasprotje
med nacionalno ekonomijo in moralo zgolj privid in kakor je nasprotje, tako
spet tudi ni nasprotje. Nacionalna ekonomija le po svoje izraža moralne zakone.
Rani radovi (1961), str. 258. Glej ves ta odlomek pod naslovom »Potreba,
proizvodnja in delitev dela«.
1097
manjše število, to pač — »žal« — ni bilo odvisno od moralnih norm.
Lastnina, pridobljena na osnovi pravične pogodbe med delavcem in kapi-
talistom, je bila pravično pridobljena in kapitalist je imel vso pravico,
da jo brani pred lakomno sodrgo, da jo zakonsko zavaruje, da jo sakra-
lizira kot svojo nedotakljivo pravico, da uporablja državno nasilje za
obrambo te pravično pridobljene lastnine itd. Tako je lastniški človek
uveljavljal to posebno vsebino pravičnosti, to svojo lastno- moralo, ki se
od nji lastne nemorale ne razločuje. »Pravično« pridobljena lastnina, z
vsem, kar to pomeni — ali je to kaj v bistvu različno od tistega, kar jim
je pomenilo »nepravično«? Pravica in pravičnost je tu samo posebna oblika
moči: kdor ima moč, ima tudi pravico, in moč ima, kdor ima.
»Sodrga« je seveda s pravičnostjo in normo »bodi pravičen« izražala
nekaj drugega. Pravična ji je bila zahteva po enakomerni razdelitvi
dobrin in bogastva, pravična se ji je zdela kazen za »lakomne bogatine«,
pravično je bilo povračilo, ki ga bo bog dal: bogatinom muke, revežem
pa radost ob pogledu na to »pravičnost«.^" Iz krščanske mitologije štrli
na dan sprostitev zadrževanega in besnega sovraštva, maščevalnosti, re-
sentimenta, ki nahaja v tej »morali pravičnosti« svoj sproščajoči ventil;
katerega naloga je uravnavanje potlačenih pritiskov, da ne bi razneslo
kotla. Taka morala »naročenega ventila« pa ni prav nič različna cd ne-
morale. Skozi to potlačenost udarja na dan samo pervertirana zahteva
po moči. Brez pomena je tudi iskati človeškega človeka.
^^> v krščanstvu se je to že mnogo prej pokazalo in velja še danes. Tako
npr. pravi Tomaž Akvinski: »Blaženi bodo v nebeškem kraljestvu gledali
muke prekletih, na bi še bolj uživali v svojem blaženstvu.« Tertulian takole
opisuje sodni dan: »Kako velik bo prizor tega dne in kako širen! Kakšen prizor
bo zbudil moje čudenje, kakšen bo moj smeh, moja radost, moje veselje, ko
bom videl vse kralje, te velike kralje, ki so (kot nam pravijo) dobrodošli v ne-
besih z Jupitrom vred skupaj s tistimi, ki se bodo tega dne rjoveč vzdignili
iz globin svoje teme! In sodniki, ki so preganjali Kristusovo ime, kako gorijo
v divjih plamenih, s katerimi so v svojem besu vihrali zoper kristjane! Tudi
tiste modrijane, tiste filozofe, kako zardevajo pred svojimi učenci in gorijo
skupaj z njimi, z učenci, katerim so govorili, da bog ni z ničemer v zvezi, da
ljudje sploh nimajo duše ali pa, da se duša. ki jo imajo, nikoli ne bo vrnila
v njihova telesa. In potem pesnike, kako drhtijo pred sodnim stolom — ne Rha-
damantisa, ne Miñosa, temveč Kristusa, ki ga nikoli niso upoštevali. Po'.em
bomo videli tam tragične igralce, še bolj grlate v svoji tragediji; in videli bomo
igralce, ki bodo v ognju mnogo gibkejših nog; in tedaj bomo zagledali voznike
na vozeh, popolnoma rdeče od ognjenih zubljev; potem bomo gledali atlete — ne
na boriščih, temveč vržene v plamene. Čeprav jih niti tedaj ne bi hotel gledati,
bom uprl nenasiten pogled nanje, na tiste, ki so zasmehovali in žalili Gospo-
da ... Takšne prizore, takšne radosti — kateri pretor, konzul, kvestor ali sve-
čenik bi vam jih mogel kdaj velikodušno kazati? Vse to so na neki način naše
radosti, zamišljene v duhu in s fantazijo po zaslugi vere. Toda kakšne so te reči,
ki jih človeško oko še nikoli ni videlo, ne uho slišalo, niti niso kdaj vstopile
v človeško srce? Reči, ki bolj vzradoščajo kot cirkus, gledališče ali amfiteater
ali katerikoli stadion, verjamem«. — Tertullian De Spectaculis, 29. pogl. (Citat
vzet iz revije »Danas« 1966 št. 1—2, str. 90—91). Kako resničen je ta Tertuljanov
božansko-peklenski smeh in kako živ še danes! Toda ali smo že premislili, kam
in v kaj prehaja sproščanje sovraštva in besne potlačene maščevalnosti človeka
v našem času mrtvega boga? Ali pa — to je najlažje — kar zatisnemo oči in
ušesa ter menimo, da tega dandanašnji sploh ni več...
1098
Vsebina »zlatega pravila« za delavski razred, za proletariat, kolikor
je v nasprotju in boju s kapitalističnim razredom, bo spet drugačna.
Vladajoča morala je bila sicer prej opisana lastniška morala, ki vključuje
po svoje tako revne kot bogate. Ta je vladala v družbi tistega časa prav
zato, ker so jo priznavali in ji sledili tudi proletarci, ko so neizogibno
nastopali kot lastniki določenega blaga (svoje delovne sile). Vendar je v
okviru te dominantne morale in v skladu z rastjo moči delavskega razreda
v njegovem boju in v uveljavljanju njegove moči zoper moč lastniškega
razreda rasla tudi »protilastniška« vsebina morale »zlatega pravila«. Pra-
vilo: »česar ne želiš sebi, ne delaj drugim«, je v tem konkretnem primeru
lahko pomenilo tisto, kar se sicer imenuje »delavska (proletarska) soli-
darnost«. Pravilo je pomenilo: če nočeš biti sam izdan, ne izdajaj drugih.
To se je lahko nanašalo na stavkajoče in stavkokaze; ne odžiraj drugim
dela, da ga ne bodo drugi tebi itd. V okviru kapitalskega procesa, ko vsi
nastopajo kot lastniki blaga, je najhujše, kar lahko doleti delavca, izguba
dela, saj je s tem ohsojen na propad. Izguba dela pomeni, da ne more
prodati svojega edinega blaga (delovne sile). »Zlato pravilo morale« sedaj
od njega zahteva, naj ne odžira drugim dela, ker je to tudi zanj najhujše
zlo. Toda v kapitalskem procesu, ki ustvarja vedno določeno rezervno
armado delavcev, delavec vsakokrat, ko dela, tudi že komu odžira delo.
Ce ga noče odžirati, se mora sam žrtvovati za druge in biti sam brez dela.
»Mezdno delo temelji izključno na medsebojni konkurenci delavcev,«
pravi Marx.'' Ce delavec sledi ali če ne sledi onemu »zlatemu« pravilu,
vedno nekoga v bistvu prizadeva — sebe ali svoje sodelavce. Med mo-
ralnim in nemoralnim torej ni razlike. »Solidarnost« lahko realizira samo
v nebistvenem, v bistvenem pa ne, zakaj delo je temeljni odnos, ki vklju-
čuje vse druge odnose. Besedici »sebi« in »drugim« v »zlatem pravilu«
se lahko za razredno prebujeno proletarsko zavest nanašata le na »svoje«,
torej na pripadnike razreda, ki mu sam pripada in ki je v nasprotju z
drugim razredom. Najmočnejša vez pripadnikov proletarskega razreda v
teh razmerah je bilo prav nasprotje do drugega, tj. vladajočega razreda.
Obveza ali pogodba z nasprotnim razredom je bila zgolj taktika in mo-
ralno ni zavezovala, obveza ali dogovor s pripadniki lastnega razreda pa
je bila vez tega razreda. Sprejemanje morale vladajočega razreda je tej
zavesti pomenilo le sprejemanje dominacije tega razreda; njegova morala
ji je pomenila le orodje za ohranjevanje dominacije. Zato je bil upor zoper
vladajočo moralo nujen. Zlato pravilo moralnosti se je za proletarsko
zavest v odnosu do pripadnikov sovražnega razreda sprevrglo v svoje
nasprotje: »česar sebi ne želiš, stori drugemu.« »Sebi« se tu nanaša na
pripadnike proletarskega razreda, »drugi« pa so sovražni pripadniki na-
sprotnega razreda. Vsebina proletarske morale je zato določena z vla-
dajočo lastniško moralo kot njenim nasprotjem in jo zato v tem nasprotju
ravno potrjuje. Kantovsko rečeno je to heteronomija iz negacije. Oglejmo
si to proletarsko moralo kot moralo razreda, ki se bojuje zoper drugi
razred in tudi zoper njegovo dominantno moralo.
" Glej K. Marx, F. Engels: Manifest, konec prvega poglavja.
1099
Ena izmed temeljnih Marxovih misli je misel o sprevrnjenem odnosu
subjesta in objekta, o perverziji tega odnosa v kapitalskem procesu. Člo-
vek kot dejanski akter in subjekt zgodovinskega dogajanja je spremenjen
samo še v objekt in predikat svojega odtujenega in v kapital spremenje-
nega dela, kapital kot odtujeno človekovo delo pa je postal subjekt vsega
dogajanja. Alienacija pri Marxu je prav ta temeljna perverzija odnosa
subjekt — objekt, o tem bomo govorili še obširneje. Glede na to ali-
enacijo in sprevrnjenost je revolucionarna akcija usmerjena v perverti-
ranje obstoječe perverzije, v odpravo alienacije. Tej akciji gre za to, da bi
človek dejansko postal to, kar je v njenem okviru prvobitno: subjekt
zgodovinskega dogajanja, zavestni kreator sebe in zgodovine, gospodar
svoje usode itd. Sele to je Marxov človeški človek — homo humanus —
in njemu velja Marxov miselni napor, predvsem pa napor proletariata
kot nosilca te revolucionarne akcije, ki je kot proletariat samo poten-
cialni, tj. samo mogoč, ne pa že dejanski človeški človek. Proletariat za
Marxa (pa tudi za Engelsa in Lenina) še nikakor ni udejanjen človeški
človek, temveč zgolj njegova možnost. Udejanja pa se ta človeški človek
z revolucionarnim bojem proletariata za spremembo družbenih proiz-
vodnih odnosov, kar je identično z bojem za lastno osvoboditev, ki pomeni
odpravo sebe kot proletariata (tj. kot posebnega razreda) v integrirano
človeštvo. Proletarska morala je morala boja, rušenja vseobsegajoče ob-
stoječe perverzije subjekta in objekta v vseh oblikah. Proletarska morala
je negacija in v tem obenem potrditev sleherne obstoječe morale (zato
je heteronomija iz negacije), kot je proletariat negativiteta obstoječega.'^
Te abstraktne besede pa pomenijo strašno krvavo, mučno, uničujoče
trpljenje, morjenje, vseh vrst zverinstva, mučenja in nečloveškosti,
skratka boj na življenje in smrt."'
Na poti k cilju obeh strani je proti sovražniku dovoljeno vsako
sredstvo." Vse moralne norme izgubljajo pomen in se neogibno sprevračajo
v svoje nasprotje. O kaki »občečloveški morali« v pomenu človeškega člo-
veka v brezkompromisnem boju združenih proletarskih sil, ki bi veljala
zunaj teh razmer, ni mogoče govoriti. Vsa ta morala je prav toliko kot
Marx-Engels: Manifest kom. partije, I. poglavje: »Življenjski pogoji
proletariata. Proletarec nima lastnine, njegov odnos do žene in otrok nima nič
več sorodnega z buržoaznim družinskim odnosom; moderno industrijsko delo,
moderno podjarmljenje kapitalu, ki je enako v Angliji kakor v Franciji, v
Ameriki kakor v Nemčiji, mu je odvzelo ves narodni značaj. Zakoni, morala,
religija — so zanj le buržoazni predsodki, za katerimi se skrivajo išuržoazni
interesi«...
»Proletarci nimajo nič svojega, kar naj bi si zavarovali, uničiti morajo vse,
kar je doslej zagotavljalo in varovalo privatno lastnino.« M. E. Izbrana dela I,
Cankarjeva založba 1950, str. 30.
" Marx: Ekonomsko-filozofski rokopisi: »Da bi se odpravila dejanska pri-
vatna lastnina, je potrebna dejanska komunistična akcija. Zgodovina jo bo
prinesla in tisto gibanje, ki ga v mislih že vidimo, kako se samo odpravlja,
bo šlo v stvarnosti skozi zelo surov in obširen proces.-" (Podčrtal I. U.) Rani
radovi (1961), str. 260.
" Glej Lenin: »Levičarstvo«, otroška bolezen komunizma. 10. pogl. V. I. Le-
nin, Izbrana dela IV, str. 394—395, Cankarjeva založba 1950.
1100
nemorala, ni razlike po bistvu. Prav zato pa proletarska morala ne more
veljati in po Marxu tudi ne velja za človeškega človeka prihodnosti, kakor
tudi proletarci še niso človeški ljudje. Vse je samo prihodnost, katere
edina možnost, vendar samo možnost, potencialiteta, je za Marxa edino
proletariat, nikakor pa še ni dejanskost." Samo ta možnost kot upanje
prihodnosti je edina pozicija tega boja. Med moralo in nemoralo ene in
druge strani v medsebojnem boju bojujočih se sil ni razlike. Nobena ne
more biti primerna človeškemu človeku, tj. neodvisna od dejanskih oko-
liščin boja, nobena ne more veljati za človeškega človeka prihodnosti, in
tudi ne vsebuje kakih »elementov« tega prihodnjega. Posamezni prole-
tarci se morajo v celoti neogibno podrediti zahtevam boja celotnega pro-
letarskega razreda. Lastna razrednost zahteva od vsakega posameznega
proletarca popolno konformnost celotni skupini (tj. razredu) zaradi njene
učinkovitosti v boju, ker učinkovitost boja sicer ni mogoča. Vsa »morala«
razredno prebujenega proletarca (tj. zoper vladajočo lastniško moralo, ki
je obenem tudi njegova morala, bojujočega se proletarca) je torej popolna
konformnost zahtevam, nalogam in možnostim celega razreda v boju z
drugim."' To pa ne more biti človeški človek, temveč je — čeprav njegova
možnost — deformacija, človeška spaka in sicer s stališča bodočega člo-
veškega človeka. Enako velja tudi za razred kapitalistov.
Ze sama revolucionarnost in revolucionarni boj v okviru kapitalskega
procesa pomeni torej prav v svoji lastni možnosti bodočega človeškega
človeka strašno deformacijo človeškosti človeka sedaj (tj. v boju). Ce
dodamo k temu grozljivo deformacijo človeka, deformacijo, ki so jo
opisali Marx, Engels in Lenin in ki zajema tako proletarski kakor kapita-
listični razred, torej deformacijo človeka v denarnih, blagovnih, tržnih
in delovnih odnosih kapitalskega procesa, potem niti proletarski niti last-
niški razred po Marxu ne moreta veljati za dejanska nosilca prave, že
udejanjene človeškosti človeka. Za Marxa je prava človeškost človeka
udejanjena šele onstran teh polov, onstran razrednega boja, onstran bla-
govnotržne proizvodnje, onstran pervertiranega odnosa subjekta in ob-
jekta. Vse, kar je »sedaj«, je le možnost, le prehod k temu.
IVIarx: H kritiki Heglove pravne filozofije: »V čem je torej pozitivna
možnost nemške emancipacije? Odgovor: v oblikovanju razreda z radikalnimi
okovi, razreda meščanske družbe... sfere, ki se ne more emancipirati, ne da
bi se emancipirala od vseh drugih družbenih sfer in ne da bi s tem emancipirala
vse druge sfere družbe, skratka sfere, ki je popolna izgubljenost (izguba) človeka
in se lahko vzdigne le, če človeka ponovno popolnoma pridobi. Ta razkroj
družbe v obliki posebnega stanu je proletariat-". Rani radovi (1961) str. 94.
" Lenin: »Levičarstvo« otroška bolezen komunizma, 5. pogl. »Zanikanje
partijncsti in partijske discipline — to so plodovi opozicije. To je enakovredno
popolni razorožitvi proletariata v prid buržoazije. To je enakovredno ravno
tisti maloburžoazni razcepljenosti, nestanovitnosti, nesposobnosti za vztrajnost,
za združevanje, za skladno delovanje, ki neizogibno uničijo vsako proletarsko
revolucionarno gibanje, če jim pustimo, da se razbohotijo.«
V. I. Lenin, Izbrana dela, IV, Cankarjeva z. 1950, str. 339, »Diktatura pro-
letariata je trdovraten boj, krvav in nekrvav, nasilen in miren, vojaški in
gospodarski, vzgojni in administrativni boj proti silam in tradicijam stare
družbe«. Prav tam, str, 340.
1101
To isto izraža tudi Nietzsche, le da na drugačen način. To je njegova
misel o »poslednjem človeku« (der letzte Mensch), ki mu pomeni okrnjeno,
revno, izpraznjeno, zanikrno in zakrnelo človeškost človeka sedanjosti,
ki človeško zgolj še vegetira, ki pa je kot »poslednji človek« lahko naj-
trajnejša človeška oblika v popolnem telesnem in duševnem zdravju.
Nasproti mu postavlja »nad-človeka« (der Übermensch) kot možnost in
upanje bodočnosti. Danes se vse bolj uveljavlja spoznanje, da ta Nietz-
schejev »nad-človek« nikakor ni nacistični hitlerjansko napihnjeni nad-
človek." Ta nima z Nietzschejevim »nad-človekom« nobene druge zveze
kot prazno besedno obliko. Res je ravno nasprotno: hitlerjevski nadčlovek
je pravzaprav hipertrofirana podoba tistega, kar Nietzsche imenuje »po-
slednji človek«. Upoštevati moramo tudi, da naš prevod besede »Über-
mensch« z »nadčlovek« ne ustreza, zakaj »über« pomeni »čez«, torej
»človeka, ki je čez«, ta »čez« pa pomeni: »čez poslednjega človeka«. To
je Nietzsche jasno povedal: »Človek je vrv, pritrjena med žival in nad-
človeka, vrv nad prepadom.
Nevaren Cez, nevaren Na-poti, nevarno Oziranje, nevarno Obotav-
ljanje in Ustavljanje.
Kar je veliko na človeku, je to, da je most, ne pa smoter: kar je
mogoče ljubiti na človeku, je to, da je prehod in zahod (ein Übergang
und ein Untergang).«.^^ Človek je torej tudi za Nietzscheja le možnost,
upanje prihodnosti. Kolikšna je tu bližina oddaljenosti med Marxom in
Nietzschejem?
Četrti odlomek uvoda v svojega »Zaratustro« končuje Nietzsche s
temle stavkom: »Glejte, jaz sem oznanjevalec bliska in težka kaplja iz
oblaka: ta blisk pa se imenuje nad-človek.« V naslednjem — petem —
odlomku tega uvoda pa takole govori o »poslednjem človeku«: »Ko je
Zaratustra izrekel te besede, se spet ozre na ljudstvo in umolkne. ,Stojijo
tu', si reče v srcu, ,in se smejejo: ne razumejo me, nimam ust za ta ušesa.
Mar jim je treba najprej razbiti ušesa, da bi se naučili poslušati z
očmi? Mar je treba rožljati kot bobneči govorniki in pridigarji pokore?
Ali mar verjamejo samo jecljavemu?
Nekaj imajo, na kar so ponosni. Kako neki imenujejo tisto, s čimer se
tako ponašajo? To imenujejo izobrazba (Bildung), ta jih odlikuje pred
kožarji.
Zato ne poslušajo radi o sebi besede »prezir«. Želim torej govoriti
o njihovem ponosu.
Pripovedoval jim bom torej o tistem, kar je najbolj prezira vredno:
to pa je poslednji človek.'
In tako govori Zaratustra ljudstvu: Cas je, da si človek potakne svoj
cilj. Cas je, da si človek zasadi kal svojega najvišjega upanja.
Njegova tla so za to še vedno dovolj bogata. Ta tla pa bodo nekoč
postala siromašna in krotka in iz njih ne bo moglo več zrasti visoko
drevo.
" Glej: D. Grlić: Smisao i sudbina filozofije Friedricha Mietzschea; prevod
Zaratustre, Mladost Zagreb 1962.
Nietzsche: Also sprach Zarathustra I. 4.
1102
Gorje! Prihaja čas, ko človek ne bo mogel več sprožiti puščice svojega
hrepenenja čez človeka in ko tetiva njegovega loka ne bo znala več brneti.
Povem vam: treba je imeti v sebi kaos, da bi bilo mogoče roditi
plešočo zvezdo. Povem vam: še imate kaos v sebi.
Gorje! Prihaja čas, ko človek ne bo porajal nobene zvezde več. Gorje!
Prihaja čas najbolj prezira vrednega človeka, ki ne more več prezirati
sam sebe.
Glejte! Kažem vam poslednjega človeka!
,Kaj je ljubezen? Kaj je stvaritev? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?'
— tako vprašuje poslednji človek in videzuje (blinzelt, mežika)'".
Zemlja je potem postala majhna in na nji poskakuje poslednji človek,
ki dela vse majhno. Njegov rod je neuničljiv kot rod žuželk; poslednji
človek živi najdlje.
,Iznašli smo srečo' — pravijo poslednji ljudje in videzujejo.
Zapustili so kraje, kjer je bilo težko živeti: zakaj potrebna jim je
toplina. Ljubijo še soseda in se drgnejo obenj: zakaj potrebna jim je
toplina.
Zboleti in biti nezaupljiv jim je pregrešno: skrbno in pozorno stopajo.
Norec tisti, ki se še spotika ob kamenje аИ ljudi.
Od časa do časa malo strupa: to dela prijetne sanje. In nazadnje
mnogo strupa za prijetno umiranje.
Še se dela, zakaj delo je vzdrževanje in zabava. Skrbi pa se, da
vzdrževanje in zabava ne bi utrujala.
Ne postaneš več reven in bogat: oboje je prenaporno. Kdo še hoče
vladati? Kdo še ubogati? Oboje je prenaporno.
Nobenega pastirja in Ena čreda! Vsakdo hoče enako, vsakdo je enak:
kdor čuti drugače, gre prostovoljno v norišnico.
,Nekoč je bil ves svet zmeden' — pravijo najobčutljivejši in vi-
dezujejo.
Bistri so in vedo vse, kar se je zgodilo; tako se lahko rogajo brez
konca in kraja. Še se prepirajo, toda kmalu se spet pobotajo — sicer se
pokvari želodec.
Imajo svoja mala zadovoljstva za dan in svoja mala zadovoljstva za
noč: toda častijo zdravje.
,Iznašli smo srečo' — pravijo poslednji ljudje in videzujejo.
Tu se končuje prvi Zaratustrov govor, ki se imenuje tudi ,predgovor':
zakaj na tem mestu ga je zmotilo kričanje in poželenje množice. ,Daj
" Beseda »Blinzeln-« tu v skladu z vnanjostjo podobe sicer pomeni najprej
»mežikanje«. Za globlji pomen te podobe — in samo to je njen edini pomen —
pa pomeni »blinzeln«: podajati in vzpostavljati neki videz in neko dozdevanje,
tj. videzovati in se sklicevati na to videzovanje kot na nekaj veljavnega v
medsebojnem, ne sicer izrecno sklenjenem sporazumu, da se vse to tako po-
stavljeno ne bo globlje raziskovalo. »Blinzeln«, videzovanje, pomeni torej po-
stavljanje in dostavljanje predmetnega in dostavljivega, ki ne potrebuje nobe-
nega premisleka več in po čemer človek vse ravna in ocenjuje. Samo ^^mežikati«
pa bi pomenilo, da vsega tega ljudje ne jemljejo več resno, da se le šalijo. (Glej
Heidegger: Was heisst Denken: VII in Vili.)
1103
nam tega poslednjega človeka, o Zaratustra, — tako so klicali — stori nas
take poslednje ljudi! Mi pa ti podarimo nad-človeka!' In vse ljudstvo je
vriskalo in mlaskalo z jezikom. Zaratustra pa se je užalostil in je rekel
svojemu srcu:
'Ne razumejo me: nimam ust za ta ušesa.
Predolgo sem pač živel v gorah, preveč sem poslušal potoke in dre-
vesa: sedaj pa jim govorim kot kozar.
Negibna je moja duša in jasna kot gora v dopoldnevu. Oni pa me-
nijo, da sem hladen in porogljivec s strašnimi domislicami.
In me gledajo in se smejejo: in ko se smejejo, me še sovražijo. Led je
v njihovem smehu.
K temu lahko dodamo neko Leninovo misel, čeprav je po videzu
sodeč nekaj drugega: »Komunizem lahko gradimo in moramo graditi iz
množičnega človeškega materiala, ki je pokvarjen po stoletjih in tisoč-
letjih suženjstva, tlačanstva, kapitalizma, drobnega in razdrobljenega go-
spodarjenja, ki je pokvarjen v vojni vseh proti vsem za borno mesto na
trgu (tržnici), za višjo ceno proizvodov in dela.«'^' Lenin torej tu govori
o proletariatu le kot o možnosti človeškega človeka, ne o njegovi dejan-
skosti. Naj navedemo samo še neko Marxovo misel, ki jasno kaže njegovo
pojmovanje človeka kapitalskega procesa: »Proizvodnja ne proizvaja le
človeka kot hlago, človeško blago, človeka opredeljenega kot blago, tem-
več ga — u!fetrezno tej opredeljenosti — proizvaja tudi kot duhovno in
telesno razčlovečeno bitje. Nemoralnost, spačenost, suženjstvo delavcev
in kapitalistov.
Njen proizvod je samoosveščeno in samodejno blago.. . človeško
blago .. .«22
Kaj je torej proletarska morala? Predvsem moramo ugotoviti, da sta
to nujno dve morali. Prva je lastniška in nujno pripada slehernemu de-
lavcu kot svobodnemu lastniku posebnega blaga (tj. lastne delovne sile).
Ta je za vse ljudi kapitalskega procesa dominantna, torej obča. Pokazalo
se je, da je ta morala v celoti nerazlična od tistega, kar je zanjo sámo
nemorala, da je absolutno konformna z danostjo obstoječega, tj. s kapi-
talskim procesom.
Druga pa je tista, ki se poraja v rastoči proletarski zavesti o raz-
rednem nasprotju do kapitalističnega razreda, v rastoči zavesti lastne
razrednosti. To je izrazito skupinska, bojna morala, ki smo jo imenovali
heteronomija iz negacije, ker je, kakršna pač je, po nujnosti nasprotja
obstoječi morali, ker je v to prisiljena. Ta morala spreminja slehernega
posameznega proletarca zgolj v sredstvo boja in uspešnosti v boju, mu
jemlje še zadnji ostanek njegove posameznosti in enkratnosti in ga spre-
minja v golo sredstvo ter ga tako docela razčlovečuje. Biti »pravi človek«
Nietzsche: Also sprach Zarathustra, I. 5.
Zapisi Leninovega Instituta, T. I., str. 98 v ruščini.
-- K. Marx: Ekonomsko-filozofski rokopisi, II, Rani radovi (1961), str. 226.
Glej tudi odlomke na straneh 210, 211, 212, 214, 253, 254.
1104
za to skupinsko moralo pomeni biti nečloveški človek. Ne samo da ta
morala zahteva totalno konformnost s skupino, temveč tudi zavestno ruši
vsako dano pozitiviteto, je njena negacija.
Ce strnemo dosedanje razmišljanje, lahko rečemo:
1.	Nobene skupine ali sistema zgcdovinsko določenih moralnih norm,
zakonov, moralnega presojanja itd. ni mogoče pripisati kakemu »rodov-
nemu« bistvu človeka, »človeku kot človeku«, tudi ne »človeškemu člo-
veku«. Za vse velja, da pripadajo vedno le dejanskim zgodovinskim
ljudstvom, razredom, kastam, stanovom, slojem, skupinam in posamezni-
kom, in sicer v njihovi volji do samopotrjevanja in samoohranitve na-
sproti drugim ljudstvom, razredom, kastam, stanovom, skupinam in posa-
meznikom. Vse te morale so v celoti zgodovinsko skupinsko (v najširšem
pomenu) vezane. S tem pa ni rečeno, da ne bi mogel kak moralni zakon
ali norma imeti formalno »obče veljavnosti«, rečeno je samo to, da do-
ločene vsakokratne zgodovinsko vezane vsebine tega formalno vedno ena-
kega moralnega zakona ali norme na noben način ne morejo imeti »obče
veljavnosti«. Ni torej mogoče govoriti o pomenu kakega moralnega pra-
vila, kake morale zunaj konkretnih vsakokratnih zgodovinskih razmer in
zunaj pomena, ki ga v teh razmerah in družbeno-zgodovinskih situacijah
vsakokrat ima. Zunaj teh dejanskih vsakokratnih razmer, dobe, razredov,
skupin itd. nobeno pravilo, nobena morala ne pomeni ničesar, je prazna
beseda, s katero lahko počnemo vse, kar hočemo ali pa tudi nič.-® Go-
vorjenje o trajnih moralnih normah, o »moralno občečloveških elementih
posameznih moral«, ki da bi se naj »povzemali« v nekakšno bolj in bolj
»občečloveško« moralo, primemo za »človeka kot človeka«, je prazno
obračanje abstrakcij, v katerih ni več dejanskih vsebin. Taka »morala«
sicer zaobsega in prekriva vse morale, hkrati pa je cd zgodovinskih
vsebin vsakokratne morale tako daleč, kot so nebesa cd zemlje. Delanje
moralnih sistemov iz takih praznih abstrakcij pa se v bistvu prav nič ne
razlikuje cd tistega, kar se prav v teh sistemih samih oznanja za ne-
moralno.
2.	Iz dosedanje razprave se je tudi pokazalo, da je vsaki dejanski zgo-
dovinski vsebini morale »v osnovi« nekaj, kar je sami morali in moralnim
pravilom nedosegljivo, kar moralo presega, kar ji je transcendentno in
kar jo kot tako moralo šele omogoča. To smo doslej obravnavali z Marxo-
vega stališča. Pokazalo se je kot kapitalski proces, ki je neodvisen od
hotenj in želja posameznikov, pa naj bodo to kapitalisti ali delavci. Ta
proces sam vedno spreminja »moralno« delovanje delavcev in »moralno«
Glej: K. Marx in F. Engels: Nemška ideologija: »Ce sedaj, pn pojmovanju
zgodovinskega toka, ločimo misli vladajočega razreda od tega vladajočega raz-
reda, če jim pripišemo samostojnost in če ostanemo pri tem, da so v tem ali
onem obdobju vladale te ali one misli, ne meneč se za razmere proizvodnje in
proizvajalce teh misli, če torej izpustimo individue in zgodovinske razmere,
ki so osnova mislim, potem npr. lahko rečemo, da so v času, ko je vladala
aristokracija, vladali pojmi časti, zvestobe itd., v času vladavine buržoazije
pojmi svobode, enakosti itd. Sam vladajoči razred si v glavnem tako domišlja.«
Rani radovi (1961), str. 370.
13 Problemi
1105
delovanje kapitalistov po njihovi morali v »nemoralno«, čeprav so sami
zase subjektivno lahko najbolj »moralni«. Zato ta morala ni različna od
nemorale. Razpon moralnega in nemoralnega je v celoti samo na površini
kapitalskega procesa. Ostajajoč v tem razponu na tej površini, nikoli ne
moremo zagledati specifične enakosti moralnega in nemoralnega. Ta se
nam razkrije šele, če gremo pod to površino — po Maxu v bistvo kapi-
talskega procesa samega. To pa pomeni, da »transcendiramo« horizont
morale. Marx je z analizo kapitalskega procesa, tj. z analizo danega
obstoječega (des Bestehenden) po svoje transcendiral táko moralo kot
moralo. Zato je tudi lahko zapisal, da komunisti ne pridigajo morale.^"
3.	Končno nam dosedanje razmišljanje kaže tudi to, da morala kot
vsakokratno vsebinsko konkretno določen sjstem pravil in norm, ki vsa
izhajajo iz enega samega vrhovnega pravila, ker so v njem že vsebovana,
lahko uravnava in je regulativ samo za tiste odnose in dejanja, ki so glede
na sam temeljni družbeni proces (v našem dosedanjem primeru kapitalski
proces), »pretirana« in »nedopustna« za normalno funkcioniranje tega
procesa samega. Tako npr. moralna obsodba zadeva le takega kapitalista,
ki izkorišča »pretirano«, čez občo določeno mero; ta pa je določena z
zakonom, ki je imanenten samemu kapitalskemu procesu. Moralne norme
ga skušajo torej uravnati v »obči red družbe«. Tega pa morala ne določa,
temveč je sama le prav to obstoječe. Morala tedaj v temelju neogibno in
absolutno »sprejema« ta kakorkoli že vsakokrat zgodovinski »obči druž-
beni red« (npr. kapitalski proces in njegove zakone, katerih naj nihče ne
krši, zakaj kršenje — tj. kramarsko goljufanje — je nemoralno). Nor-
malno je moralno in moralno je normalno. Normalno pa je to dano obsto-
ječe (pri Marxu das Bestehende). Morala kakor tudi nji kot nasprotje
(ki pa se je danes razkrojilo) pripadajoča nemorala v svojem jedru spre-
jema idano obstoječe, oziroma bolje: je poseben način bivanja tega obsto-
ječega in s tem po Marxu sama po sebi ovira, da bi se premagalo to
obstoječe. Sele v tem pomenu lahko rečemo, da je moralna presoja v
svoji celoviti podobi kot etični sistem oziroma kot praktična filozofija,
kot posebna disciplina filozofije po svojem bistvu absolutno konformna z
danim obstoječim. Tak konformizem pa ni vsklajenost nečesa z nečim
drugim, temveč je to isto, je samorazkritost obstoječega. Marx bi rekel
temu »pozitivizem principa«. Po Sartru pa bi lahko temu rekli že vna-
prejšnja določenost človeka, nesvoboda človeka. Človek kapitalskega pro-
cesa je nesvoboden, njegova svoboda je nesvoboda, njegova morala je
nemorala.
4.	Vse to pa pomeni, da morala kot najstvo ni abstraktno postavljanje
proti dejanskosti, ni nasprotno in se ne upira tej dejanskosti in realiteti,
temveč je njena drugobit in absolutni konformizem z danim obstoječim,
s to realitete. Kritika morale, ki se opira na ta videz upiranja oziroma
nasprotovanja, zato ne zadeva jedra morale, ta videz je namreč kot tak
mogoč le z radikalnega moralnega stališča. K tem implikacijam se bomo
vrnili kasneje.
MEW 3, str. 229.
1106
IV. Vsebina socialistične morale
Prvi korak k dezalienaciji, kot jo razume Marx in o kateri bomo
govorili v naslednjem poglavju, korak k pervertiranju obstoječe kapitalske
pervertiranosti, je po Marxu odprava zasebne lastnine sredstev za pro-
izvodnjo. Dezalienacija je torej vezana na odpravo zasebne lastnine in s
tem odpravo na nji zasnovanih razredov, blagovnotržne proizvodnje itd.
— skratka vseh kapitalskih odnosov.^^ Vendar dobi odpravljena zasebna
lastnina najprej obliko družbene lastnine. S to obliko lastnine pa še ni
odpravljeno tisto, kar delavca določa kot delavca: mezdni odnos.-® Ta
skrajna oblika lastnine je za Marxa hkrati prva pozitivna oblika odprav-
ljene zasebne lastnine in jo pojmuje kot prehodno obliko razvoja v smeri
h komunizmu kot dovršenemu naturalizmu, ki je humanizem.^'
Razvoj odnosov v SZ in drugih socialističnih deželah ter nekako do
1950. leta tudi v Jugoslaviji kaže izrazite poteze takega primitivnega
komunizma, o katerem govori Marx v tem svojem zgodnjem delu. Te
odnese so običajno imenovali državni kapitalizem ali tudi administrativni
socializem.
V »Kritiki gotskega programa« pa Marx z gotovostjo trdi, da bo z
uvedbo družbene lastnine (torej še vedno neke lastnine) odpadla tudi
blagovnotržna oiblika proizvodnje.^® Med kapitalistično družbo in komu-
nizmom kot humanizmom, kakor ga imenuje v Ekonomsko-filozofskih
rokopisih, pa je neka »prehodna oblika«, ki se je še drže znamenja stare
družbe.
^ K. Marx: Ekon. fil. rok. III. 2.: »Zato je pozitivna odprava zasebne
lastnine kot prisvajanje človekovega življenja pozitivna odprava vsake odtuje-
nosti, torej vrnitev človeka iz religije, družine, države itd. v njegovo človeško,
tj. družbeno bivanje.« Rani radovi (1961), str. 242.
" »... opredeljenost delavca ni odpravljena, temveč razširjena na vse
ljudi; odnos privatne lastnine ostaja odnos skupnosti do predmetnega sveta...
Skupnost je samo skupnost dela in enakost plače, ki jo izplačuje skupni kapital,
tj. skupnost kot obči kapitalist.« Prav tam, str. 240.
" »Komunizem kot pozitivna odprava zasebne lastnine kot človekove sa-
moodtujenosti in zato kot resnično prisvajanje človeškega bistva po človeku in
za človeka je zato popolna, zavestna in znotraj celotnega bogastva dosedanjega
razvoja nastala vrnitev človeka sebi, vrnitev človeka kot družbenega, tj. člo-
veškega človeka. Ta komunizem je kot dovršeni naturalizem = iiumanizem, kot
dovršeni humanizem = naturalizem (...) Je razrešena uganka zgodovine in ve.
da je ta rešitev.« Prav tam, str. 242.
K. Marx: Kritika gothskega programa: »V kolektivistični, na skupni lasti
proizvajalnih sredstev temelječi družbi proizvajalci svojih proizvodov ne zame-
jujejo (v mislih ima lahko le blagovno obliko menjave — op. I-U), prav tako
se tudi delo, pretvorjeno v proizvode, ne pojavlja kot vrednost teh proizvodov,,
kot neka njihova materialna lastnost...« Marx-Engels, Izbrana dela II, Can-
karjeva z. 1951, str. 18.
»Kar je značilno za komunizem, ni odprava lastnine nasploh, temveč buržo-
azne lastnine«. Manifest kom. partije, Marx-Engels, Izbrana dela I., Carkarjeva
založba 1950, str. 33.
13«
1107
Ta prehodna oblika je tisto, kar danes običajno imenujemo »sociali-
stična družba.«'' V znamenju tega »prehoda« se po tem pojmovanju raz-
vija tudi današnja jugoslovanska družba in družbe drugih socialističnih
dežel, katerih vsaka ima svoje specifičnosti.
Temeljno za Jugoslavijo danes je dvoje:
a)	družbena oziroma državna lastnina sredstev za proizvodnjo, danih
v upravljanje, tj. omejeno razpolaganje samoupravnim kolektivom,
b)	blagovnotržna proizvodnja in na nji zasnovani blagovnotržni
odnosi, korigirani z raznimi ukrepi državne administracije in političnega
vrha. Jasno je, da gre pri tem le za pretežno družbeno ali državno lastnino
sredstev za proizvodnjo, ker obstaja hkrati tudi še zasebna lastnina, če-
prav ima le podrejeno vlogo; jasno pa je tudi, da blagovnega značaja nima
absolutno vsa proizvodnja, temveč le pretežni del družbene proizvodnje-
To dvoje v medsebojni prepletenosti je okvir in medij vsega delo-
vanja, ravnanja, vedenja in odnosov ljudi naše družbe, kakor tudi moralne
presoje vsega tega. Upoštevanje tega medija je in mora biti za naše pre-
mišljanje o morali naše družbe odločilno, če se nočemo izgubiti v praznih
besedah o »zvišeni socialistični morali«.
Eno izmed znamenj stare (tj. kapitalistične) družbe, ki se še vedno
drži naše jugoslovanske družbe kot opisane »prehodne«, je zato po prej
omenjeni Marxovi misli prav gotovo morala. Poiskati moramo zato naj-
prej, kaj je jedro te morale, kateri je njen najvišji princip, če tak sploh
je, kako se kaže, kaj v danih odnosih dejansko pomeni, in končno, ali je
mogoče iz njega izvesti vse druge moralne norme v njihovi specifično
naši današnji vsebini. Glede na naše premišljanje pa moramo ugotoviti,
ali za ta, sedaj še predpostavljeni najvišji socialistični moralni princip
veljajo sklepi, do katerih smo prišli v prejšnjem poglavju, ko smo obrav-
navali moralo kapitalske družbe.
V dnevnem in revialnem tisku, v raznih političnih aktih in programih
kakor tudi v raznih statutih in praviln-kih v delovnih kolektivih, skratka
v celotnem razvejenem družbenem življenju lahko zasledimo neko načelo,
ki ga moramo označiti kot najvišje načelo socialistične družbe, imenovane
v prej omenjenem pomenu »prehodna«.
Pot, ki jo bomo tu izbrali, da bi prišli do tega načela, ne bo empirično
raziskovanje časopisja, javnega mnenja ali mnenja mnogih izbranih po-
sameznikov (npr. anketiranje po socioloških metodah ipd.), tudi ne bo
raziskovanje upravnih ali političnih aktov, statutov, pravilnikov, ustave
itd. Menimo namreč, da ta pot ne zadošča, ker je táko najvišje socialistično
načelo moralo obstajati že pred vsemi temi akti, statuti, pravilniki, ustavo
in javnim mnenjem, saj jim mora biti vsem osnova. Gola empirija pa nas
k temu izvoru ne pripelje, čeprav nam lahko v marsičem pomaga.
K. Marx: Kritika gotskega programa: »Družba, s katero imamo tu opra-
viti, ni komunistična družba, ki se je razvila na lastnih temeljih, temveč družba,
ki se šele poraja iz kapitalistične družbe; ki se je zato v vseh pogledih, eko-
nomsko, moralno in duhovno, še drže znamenja stare družbe, iz katere izhaja.«
Prav tam, str. 18.
1108
Ubiramo torej drugo pot z vprašanjem, kaj je tista osnovna vrednota
socializma in komunizma, v imenu katere se je mogla postaviti zahteva
zavestnega vključevanja v revolucioniranje dane obstoječe perverzije ka-
pitalskega procesa, perverzije, ki spreminja človeka le v objekt in pri-
vesek. Po Maxu nič dr.ugega kot človek sam, ki naj bi iz objekta zgodovine
postal njen subjekt in lastni ustvarjalec. Tisto najvišje je torej človek kot
dejanski subjekt, človek kot avtokreator, človek kot koren in najvišja
bitnost samega sebe. To pa je — kot smo že videli — človek prihodnosti,
ker kot tak še ni udejanjen.
Kaj pomeni človek kot avtokreator? To pomeni: človek z zgodovinsko
generično proizvodnjo svoje celotne predmetnosti, s svojim lastnim delom
ustvarja tudi samega sebe kot subjekta te predmetnosti (v odtujenosti se-
veda na odtujen način, po nujnosti, ne svobodno v smislu spoznane nuj-
nosti). To se pravi, da je proizvodnja — človeško delo — tisto, kar človeka
ustvarja, po čemer človek šele je človek, po čemer se vzdiguje in kar ga
vzdiguje nad živali. Lahko torej rečemo, da je človek samoosveščeno
lastno delo; dela in človeka ne moremo ločevati. Delo, ki pa seveda ni
mišljeno več zgolj kot mezdno delo, je tedaj kot bistvo človeka kot sub-
jekta in njegovega objekta (vsega objektivnega, predmetnega) subjekti-
viteta človeka kot subjekta ali — kar je isto — objektiviteta njegovega
objekta, predmetnosti. Zrav zato je delo tu tisto, kar je v samem človeku
najbolj človeško. V tem pomenu velja obenem tudi za najvišjo vrednoto.
Iz take najvišje vrednote je potem izvedeno tudi najvišje moralno
načelo vsega delovanja, ravnanja in odnosov ljudi v socialistični družbi
kot »prehodni«. To je na videz preprosto, v mnogih oblikah izrečeno,
vsem znano in v tem znanju že skoraj obrabljeno načelo samoupravne
delitve oziroma prisvajanju po delu. Delo v vseh svojih oblikah je mera
vseh oidnosov, vsega ravnanja in vedénja ljudi in šele s tem tudi delitve
plodov dela. Zato v tem načelu izvirno ni tisto prvo delitev, temveč sámo
delo, in sicer v določenih razmerah, tj. določenih nepoljubnih družbenih
odnosih ali bolje: je sámo le način bivanja teh odnosov. Načelo namreč
najprej zahteva in obvezuje: vsakdo delaj po svojih zmožnostih ali: ure-
sničuj se v svojem delu. Kolikor je delo (ne mezdno delo) pojmovano kot
bistvo človeka, v tej obvezi ni moralne heteronomije, temveč avtonomno
izražanje bistva vsakogar in vseh. Prav v tem je jedro Marxove misli.
Zato je iz prej omenjene najvišje vrednote prvotno' izvedeno najvišje
načelo: vsakdo delaj po svojih zmožnostih, to načelo samouresničevanja
v lastnem delu pa se v določenih in konkretnih naših družbenih razmerah
(»prehoda«) neogibno preoblikuje v prej omenjeno- naše — za »prehod-
nost te družbe »prehodno« najvišje načelo samoupravne delitve oziroma
prisvajanja po delu. Med oblikama pa je neka ne ravno neznatna razlika.
Naše današnje najvišje moralno načelo so pravzaprav na.ši družbeni odnosi
družbe relativnega pomanjka dobrin, to je namreč poleg prej omenjenega
temeljnega medija današnje jugoslovanske družbe hkrati obči medij vseh
današnjih družb. Prav zato tudi je potrebno merilo delitve oziroma pri-
svajanja dobrin, ki nima za osnovo potreb vsakogar in vseh; relativno
pomanjkanje pomeni namreč prav to, da vse potrebe ne morejo biti krite;
1109
zato ima merilo za osnovo njihovo delo, njihov prispevek k celotni druž-
beni količini dela, tj. proizvedenega družbenega bogastva. Ce igra pri
tem delo vlogo merila prisvajanja, pomeni to, da tisti, ki dela, ne dobi
iz proizvedenega družbenega fonda bogastva absolutnega ekvivalenta za
posebno bogastvo, ki ga je sam s svojim delom prispeval k družbenemu
bogastvu, temveč po raznih neogibnih odbitkih le svojemu prispevku
sorazmeren (glede na prej omenjeno merilo odmerjen) del, tako je to
formuliral že Marx.^»
V svoji prvi in izvirni obliki pa načelo o kakem relativnem pomanj-
kanju, ki bi zahtevalo kako posebno merilo delitve oziroma prisvajanja,
ne govori, ker gre tam za proizvajanje v bistvenem pomenu, za uresni-
čevanje po delu in v delu.
Govorimo o delu kot merilu, o odmerjanju količine proizvedenega
družbenega bogastva (dela), ki si ga prisvoji vsakdo sorazmerno s svojim
delom itd. Brez take mere in odmerjanja družba relativnega pomanjkanja
dobrin ne more obstajati, v drugačni družbi pa tako odmerjanje nima
pomena. Dokler obstaja družba relativnega pomanjkanja dobrin, mora
biti torej tudi ta mera in odmerjanje.
Kaj pa je pravzaprav pri delu tisto, kar je lahko taka mera? Nič
drugega kot delovni čas v svoji enostavni in potencirani obliki, ki se
izraža v obliki vrednosti proizvedenih produktov dela v blagovni menjavi.
Produkti sami nastopajo v tej menjavi kot blago. Tam, kjer je mera in
odmerjanje v prej opisanem pomenu, je neogibno tudi delovna sila, vred-
nost, blago, trg, temu ustrezni blagovnotržni odnosi, pro.sti čas kot korelat
delovnega časa itd.^' Vse to je torej že zajeto v našem najvišjem moralnem
načelu samoupravne delitve ali prisvajanja po delu. V moralnem pogledu
pa tudi pri tej obliki načela ne gre za moralno heteronomijo, ker ne družbi
ne delovnim kolektivom tega nihče ne vsiljuje od zunaj, temveč gre za
avtonomijo, ki temelji na samoupravljanju. Samoupravljanje delovnih
kolektivov v tem aspektu pa pomeni na osnovi družbene ali državne last-
K. Marx: Kritika gotskega programa: »Od tega [misli na celotni produitt
družbe] je treba odstraniti:
Prvič: to, kar je potrebno, da se nadomestijo porabljena proizvajalna
sredstva.
Drugič: dodatni del za razširitev proizvodnje.
Tretjič: rezervni sklad za zavarovanje proti nesrečam, škodi zaradi na-
ravnih nezgod itd.
Ti odtegljaji (...) so ekonmska nujnost in njih velikost se mora določiti
deloma z verjetnostnim računom po obstoječih sredstvih in silah, nikakor pa jih
ni mogoče preračunati na osnovi pravičnosti. (...)
Preden pridemo do individualne razdelitve, je treba odtegniti še:
Prvič: splošne upravne stroške, ki ne spadajo k proizvodnji (...)
Drugič: to, kar je namenjeno za zadovoljitev splošnih potreb, kakor za
šole, zdravstvene naprave itd.
Tretjič: sklad za nezmožne za delo itd., skratka za to, kar spada danes k
tako imenovanemu uradnemu skrbstvu za revne«.
Prav tam, str. 16—17.
1110
nine, dane v omejeno razpolaganje, samostojno z menjavo proizvodov
prisvajati si plodove svojega dela sorazmerno s svojim delom. Samo-
upravljanje je v tem pomenu tedaj zares moralnost.'- Celota vsega tega so
enake možnosti in enaka pravica za vse in vsakogar.
Po tej morali je nemoralno prisvajati si nesorazmerno s svojim delom,
tj. več, kot je kdo dal svojega dela v skupni družbeni fond dela, skupaj
z vsemi posledicami za družbo in za posameznika, ki iz tega sledijo in ki
so znatne.
Kar smo govorili doslej, je oris jedra socialistične morale družbe, ki
jo označujemo kot »prehodno«. Znane in tolikokrat premíete reči po-
navljamo tu zato, da bi se v tem pokazale glavne točke izvajanja socia-
listične morale, kar je manj znano.
Zdi se, kot da je vse, kar smo govorili doslej o jedru naše morale,
samo veliki »naj bi bilo tako«, čeprav vsi »vemo«, da »ni« tako. Kako je
torej?
Preden nadaljujemo, primerjajmo še v nekaj potezah najvišje socia-
listično moralno načelo samoupravne delitve oziroma prisvajanja po delu
s principi, ki smo jih doslej že obravnavali. Predvsem moramo ugotoviti,
da se to načelo kot praktična maksima za delovanje docela ujema s
Kantovim kategoričnim imperativom, ki zahteva, naj bo maksima rav-
nanja in delovanja vedno mogoča kot obči zakon. Načelo, o katerem go-
vorimo, je zares obči zakon; vsakdo in vsi si prisvajajo sorazmerno s
svojim delom in načelo se tako potrjuje, se ne uniči. Ce pa bi ravnali
po »načelu« čezmernega prisvajanja, tj. če bi si jemali več, kot smo dali,
bi skupnega fonda dobrin zmanjkalo in »načelo« bi onemogočilo samo
sebe. Načelu je torej zagotovljena občost. Hkrati temelji to načelo na
moralni avtonomiji in svobodi vsakogar, ker nihče nikogar vnanje ne
sili v tako obliko prisvajanja, pač pa si vsakdo iz spoznanja bistva tega
načela sam nalaga dolžnost spoštovati to načelo, oziroma — če človek do
teg spoznaja pride — vsaj priznava, da bi tako moral vedno vsakdo
" K. Marx: Kritika goatskega programa: »Zato prejema vsak posamezni
proizvajalec — po odtegljajih za družbene fonde — natanko to nazaj, kar ji
daje. Kar je družbi dal, je njegova individualna količina dela. Npr. družbeni
delovni dan sestoji iz vsote individualnih delovnih ur; individualni delovni čas
posameznega prozvajalca je tisti del družbenega delovnega dne, katerega je on
prispeval, je njegov delež družbenega dne. Od družbe dobi potrdilo (danes je
to seveda denar — op. I. U.), da je prispeval toliko in toliko dela (po odbitku
njegovega dela za družbene fonde) in s tem potrdilom dobi iz družbenih zalog
toliko potrošnih sredstev, kolikor velja enaka količina dela. Isto količino dela, ki
ga je dal družbi v eni obliki, prejme vrnjeno v drugi obliki.
Očitno vlada tu isto načelo, ki urejuje blagovno menjavo, kolikor je to
menjava enakih vrednosti. (Podčrtal I. U.) Vsebina in oblika sta spremenjeni,
ker v spremenjenih okoliščinah nihče ne more dati kaj drugega kakor svoje
delo, in ker na drugi strani ne more preiti v lastnino posameznika, kaj drugega
kot individualna potrošna sredstva. Kar se tiče razdelitve potrošnih sredstev
med posamezne proizvajalce, velja isto načelo kakor pri menjavi blagovnih ekvi-
valentov, zamenja se enaka količina dela v eni obliki za enako količino dela v
drugi obliki«. Prav tam, str. 18—19.
Glej: Vojan Rus: Problemi št. 44, 1966.
1111
ravnati, čeprav često tudi ne ravna tako. To načelo je seveda tudi umno
(če umnosti ne razumemo le kot abstraktno sposobnost pojmov itd., tem-
več kot človeško praktično dejavnost) in velja za vsa v tem pomenu
»umna« bitja. Prav tako bi mogli reči, da je to načelo apriorno, saj je
»pred« vsakim posameznim ravnanjem, delovanjem, odločanjem že tu kot
zahteva, ki naj se v tem ravnanju izpolni. To načelo bi torej prav tako
lahko obravnavali kot »občečloveško načelo«, kakršen je tudi Kantov
kategorični imperativ. Tako načelo kot načelo »občečloveške morale«
izraža tedaj hkrati obče bistvo človeka, kot smo to govorili v prvem po-
glavju tega spisa.
Delujoč po tem načelu, pa tudi nihče ne jemlje ne sebe ne drugega
človeka zgolj kot sredstvo, temveč obenem kot smoter. Kot sredstvo jemlje
druge ljudi, ker le v skupnosti z njimi zadovoljuje svoje potrebe z delom
drugih sorazmerno s svojim delom, obenem pa jemlje vsakogar tudi kot
smoter, ker s svojim delom sam prispeva delež k zadovoljevanju potreb
drugih ljudi. Ker pa so delo in delovni odnosi temeljni za vse druge
človekove odnose in vsi drugi človekovi odnosi slonijo na teh temeljnih
delovnih odnosih, se moralnost teh temeljnih odnosov razteza tudi na vse
druge odnose.
Tako vidimo, da se naše socialistično moralno načelo na tej »obče-
človeški« ravni in samo na nji v glavnih točkah ujema s Kantovim kate-
goričnim imperativom.
Še bolj se naše načelo ujema z zlatim pravilom vsake moralnosti.
Nihče si ne želi, da bi mu drugi jemali njegov delež skupnega družbenega
proizvoda, zato (naj bi) ga tudi sam ne bo jemal čez svojemu delu soraz-
merno mero. S tem vsakdo vzdržuje pravičnost, pravičen red, »najboljši
mogoč svet od vseh mogočih svetov« (po Leibnizu). Kdo bi po vsem tem
ne bil ponosen na veličino človeka in njegove morale? Ljudje radi slišimo
o takem ponosu, radi imamo nekaj, na kar smo ponosni, in ne maramo
poslušati o tem kaj prezirljivega, kot pravi Nietzsche. Zato je treba go-
voriti o tem »ponosu« in tako izreči to najprezirljivejše.
Še neko temeljno in nadvse pomembno potezo načela samoupravne
delitve oziroma prisvajanja po delu moramo spoznati, da bi to načelo
v celoti doumeli. Govoreč o meri prisvajanja od celotnega družbenega
produkta, tj. sorazmerno s svojim delom, se moramo namreč vprašati:
zakaj prav takšno prisvajanje, tj. sorazmerno s svojim delom? Prej smo
rekli, da je v družbi relativnega pomanjkanja dobrin neizogibno potrebna
neka mera prisvajanja. To je sicer res, vendar bi ta mera lahko bila tudi
enaka mera za vse člane družbe, ne pa po delu, za delovne člane družbe.
Celotni družbeni produkt, ki ga ustvarjajo delovni člani družbe (kamor
ne sedijo otroci, matere, starci, invalidi, nezmožni za delo itd.), bi se tedaj
razdeljeval enakomerno na vse člane družbe. Vidimo, da takega egalita-
rizma danes ni nikjer, ne v socialističnih ne v nesodalističnih deželah,
čeprav zgolj logično ni nemogoč. Zakaj ga torej ni, zakaj ne more biti
take enakosti kljub relativnemu pomanjkanju dobrin? Zakaj mora biti
mera enaka le glede na enako delo, ne pa glede na abstraktno enakost
ljudi? Odgovor na to vprašanje je dan dovolj prepričljivo za družbo »pre-
1112
hoda«. Takšna enakost ni mogoča zaradi tega, ker bi tedaj popolnoma
zmanjkalo individualne in grupne spodbude za delo in predvsem za razvoj
produktivnih sil, to pa bi rodilo družbeno stagnacijo in celo propad.
Takšno spodbudo imenujemo danes stimulacija in jo vsi avto-rji, ki se
z njo ukvarjajo, priznavajo kot neogibno in nujno za povečevanje pro-
duktivnosti dela in s tem rast standarda, tj. večanja svojemu povečanemu
delu sorazmernega prisvajanja. O tem se danes loliko razpravlja, da tega
ni potrebno obširneje izvajati in dokazovati. Toda v tej stimulaciji za
povečevanje produktivnosti in intenzivnosti dela, zasnovani na večanju
prisvajanja sorazmerno z večanjem produktivnosti in intenzivnosti dela
je nekaj, kar je manj očitno: delo je še vedno vnanje in tuje, ni rezultat
najvišje človeške potrebe in izraz bistva človeka, še vedno je zgolj sred-
stvo, ima še vse poteze mezdnega dela itd., skratka ni svobodno delo,
temveč je odtujeno in prisilno, delovna sila je še vedno vrsta blaga, čas
razdeljen na delovni in prosti čas (o tem smo že govorili), ni več zasebne
lastnine sredstev za proizvodnjo, je pa še vedno družbena lastnina.®' Poleg
tega stimulacija sloni na egoizmu posameznika in grup, zakaj vsakogar
spodbuja le njegova volja po večjem prisvajanju. Zato lahko rečemo,
da je načelo samoupravne delitve oziroma prisvajanja po delu s tem
svojim momentom stimulacije, ki ga vsebuje, princip samoizkoriščanja,
o tem bomo še govorili.
Ta egoizem vsakogar in vseh, ki prežema in pogaja vse človeško
javno in zasebno vedenje in ravnanje, ima seveda v moralnem pogledu
nenavadno pomembne implikacije.
Sámo načelo samoupravne delitve oziroma prisvajanja po delu v tej
svoji celotni družbeni kompleksnosti kot prisvajanje po enaki meri za
enako delo pa je v prav istem odnosu, času in kraju neenakomerno pri-
svajanje. Ta enakost je neenakost, ta pravica je nepravica, ta morala je
nemorala; v »luči« te morale se je razkrila istočasno tudi njena »tema«,
med njima ni razlike, vse je le pusta brezrazUčna sivina enakega. Tudi
to je o tej morali »prehodne« družbe izrekel že Marx:
»Enaka pravica je tu v načelu torej še zmerom — buržoazna pravica,
čeprav si načelo in praksa ne nasprotujeta več, medtem ko se pri bla-
govni menjavi zamenjujejo ekvivalenti samo v povprečju, ne v posa-
meznih primerih. (Imejmo tu v mislih, da imamo še vedno tudi blagovno
menjavo. — Op. I. U.). Kljub temu napredku ima ta enaka pravica še
vedno neki buržoazni okvir. Pravica proizvajalcev je sorazmerzna z nji-
hovimi prispevki dela; enakost je v tem, da se meri z istim merilom,
z delom. Toda eden lahko prekaša drugega telesno ali duševno, daje torej
v istem času več dela ali lahko dela dlje časa (npr. nadure pri nas —
op. I. U.); da pa se delo lahko uporabi za merilo, se mora določati po
trajanju ali po intenzivnosti, sicer ne bi moglo biti merilo. Ta enaka
pravica je neenaka pravica za neenako delo. Ne priznava nobenih raz-
rednih razlik, ker je vsak le delavec, kakor so drugi; molče pa priznava
'' Glej k temu: K. Marx: Ekon.-filozofski rokopisi I, 4, odtujeno delo. Rani
radovi (1961), str. 209—221.
1113
neenako individualno nadarjenost in zato neenako storilnost kot naraven
privilegij. Je torej po svoji vsebini pravica neenakosti kakor vsaka pra-
vica. Pravica lahko po svoji naravi obstoji le, če uporablja isto merilo;
toda neenaki individui (in ti ne bi bili različni individui, ko bi ne bili
neenaki) se dajo meriti z enakim merilom samo, če jih gledamo z enakega
stališča, samo z določene strani, v tem primeru npr. samo kot delavce in
nič drugega, vse drugo pa abstrahiramo. Dalje: en delavec je oženjen,
drugi ne, eden ima več otrok kakor drugi itd., itd. Pri enakem delu in
zato enakem deležu iz družbenega potrošnega fonda dobi potemtakem
dejansko eden več kot drugi, je eden bogatejši kot drugi itd. Da bi te
pomanjkljivosti odpravili, bi pravica ne smela biti enaka, temveč ne-
enaka. Toda te pomanjkljivosti so neogibne v prvi fazi komunistične
družbe, kakršna se po dolgih porodnih bolečinah rodi iz kapitalistične
družbe.«'"*
Ce smo to prebrali ali sHšali,-potem se mimo tega ne moremo meži-
kajoč izmuzniti z veljavno nazpotegnjenim obrazom in zatrjujoč, da je
ta misel zanimiva, da pa vsekakor postaja vse boljše in boljše, in nato
mirno spet vrteti svoj stari moralni boben in lajno, kot da ni nič. Ce
bo boljše, potem prav gotovo ne zato, ker bomo vse bolj pozabljali na
vse to. Moramo premisliti, kaj to pomeni že na nivoju principa in potem
pogledati, kaj tak princip, tako načelo pomeni v dejanskih odnosih, ozi-
roma kakšni so dejanski odnosi tega načela.
Nas sedaj zanima predvsem to, aH ima to socialistično moralno na-
čelo isti pomeni za vse člane družbe brez razlik, ali pa je mogoče že
v načelu samem implicirano nekaj, kar ljudi diferencira. Videli smo, kaj
meni glede tega načela Marx: načelo enakega prisvajanja oziroma delitve
za enako delo je hkrati in v istem odnosu načelo neenakega prisvajanja
oziroma delitve za neenako delo; je torej princip, ki družbo neogibno
diferencira. To misel v celoti sprejemamo, ne zaradi Marxove avtoritete,
temveč ker ugotavljamo, da so takšni naši današnji družbeni odnosi.
Čeprav bi tedaj to načelo veljalo егшко za vse člane družbe, bo (tudi če
bi ga vsi idealno spoštovali) po sebi lastnem principu diferenciacije,
temelječe v bistvu stimulacije oziroma samoizkoriščanja, povzročalo slo-
jevitost družbe glede na količino prisvojenega družbenega bogastva in
imelo nato v teh slojih različen dejanski pomen, tj. šele pravi pomen, ne
le abstraktno »občečloveški« pomen za kakega socialističnega »človeka
nasploh«, ki ga ni. Glede na to načelo se uveljavlja zelo razčlenjena
diferenciacija odmerjenosti vloženega dela med posameznimi ljudmi glode
na njihovo kvalifikacijo, ker pač ne obstaja le enostavno nekvalificirano
delo, temveč tudi potencirano enostavno delo, tj. kvalificirano delo, na
katerem je zasnovana diferenciacija prisvajanja, tj. dohodkov. Diferen-
ciacijo potencira različna grupna, tj. kolektivna proizvodnost in inten-
zivnost dela, individualna intenzivnost dela (norma, akord itd.), z nad-
urami, podaljšan delovni čas ali dodatna zaposlitev zunaj delovnega časa
v »prostem« času itd. Vse to so sredstva za doseganje večjega deleža
^ K. Marx: Kritika gotskega programa. Prav tam, str. 19—20.
1114
v prisvajanju na osnovi dela in torej v celoti moralna, skratka sredstva
samoupravnega samoizkoriščanja delavcev. Na to, kot smo že omenili,
zato ne moremo gledati kot na naključno in samovoljno iznajdbo kogar-
koli, temveč je to nujen in zato neogiben element samega proizvodnega
procesa. Te diferenciacije torej ne more odpraviti nobna morala, nobeno
moraliziranje, saj je pravzaprav v skladu z jedrom same morale, saj je
morala že sama po sebi ta diferenciacija. Prav tako pa je ne more odpra-
viti noben administrativni ukrep. Ta način samoupravnega samoizkori-
ščanja delavcev in njihove lastne na tem zasnovane reprodukcije kot
vedno bolj samoizkoriščujočih se delavcev (kar se z drugimi besedami
danes imenuje rast življenjskega standarda), je torej že hkrati najvišja
morala. In spet lahko morala uravnava le odmike od tega temeljnega
dogajanja, medtem ko je sama istovetna z njim, je absolutno konformna
kot vsaka morala. To doslej rečeno velja seveda le za razmere, ki bi se
v ničemer ne oddaljevale od našega glavnega moralnega načela, tega
pa dejansko nikjer ni. Še zdaleč ni v naši družbi tako, da bi si vsakdo
prisvajal sorazmerno s svojim delom, saj pravimo, da to načelo šele
»uresničujemo«. Vendar ni v tem glavni problem, čeprav ni nepomemben.
Za naše razmišljanje je pomembna ugotovitev, da morala kot skupek
ali sistem moralnih norm, vsebovanih v najvišjem načelu morale, že po
tem načelu samem ne more prodreti do vprašaaija tega diferenciranega
in vse bolj diferenciraj očega se samoupravnega samoizkoriščanja delavca
in ne more v tem ničesar spremeniti, ker sama po- svojem najglobljem
jedru prav to vsebuje, ker prav to je. Ne le, da »sprejema« to kot neogib-
nost, ne le, da je s tem »konformna«, temveč je absolutno konformna,
kar pomeni: sama je prav to, če upoštevamo opredelitev morale, ki smo
jo skušali opisati v drugem poglavju tega spisa. Skratka, tudi ta morala
kot določeno presojanje, vrednotenje itd. vsega delovanja ravnanja, od-
nosov itd. je samorazkritost danega obstoječega, obstoječih odnosov in
ravnanja, obstoječe diferenciranosti družbe z vsem, kar to pomeni. Kot
taka korigira lahko le odmike od tega temeljnega diferenciraj očega doga-
janja same sebe (npr. prisvajanje, ki je večje od prisvajanja, sorazmernega
delu), ki pa jih prej ali slej korigira že sam osnovni proces te družbene
reprodukcije, zato teh odmikov v principu moralna zavest ne korigira,
čeprav se jim zoperstavlja kot najstvo.
Po principu diferenciacije v temeljnem načelu morale nastajajoči
sloji sestavljajo neke zaključene, vendar ne zaprte kotegorije prebivalstva
s posbnimi načini vedenja, ravnanja, želj, aspiracij, interesov itd. v okviru
občih načinov; skratka, poraja se tudi v različnih slojih različno moralno
presojanje, vrednotenje, posebne, med seboj razlikujoče se moralne za-
vesti, ki so le posebne oblike iste obče družbene moralne zavesti. Posebni
načini vedénja, ravnanja, presojanja tega ravnanja (vrednotenja, vred-
notni sistemi) raznih slojev in družbenih skupin nastajajo iz temeljnega
diferencia ci jskega momenta osnovnega načela in slonijo na njem, jih vse
prežema. Biti »moralen«, ravnati »pravično« pomeni toliko kot »prisvajati
si sorazmerno s svojim delom«. To pomeni najprej sakralizacijo samoiz-
koriščanja, dalje pa pomeni, da so družbene razlike, tako nastale med
1115
ljudmi, »moralne« in »pravične«.''' Sloji bogatejših, ki tako nastajajo, »so
pač« obenem tudi sloji »delavnejših«, »bogatejša« področja dežele so glede
na »revnejša« pač pa tudi »bolj delavna«. Vidimo, da dobiva moralnost in
pravičnost tukaj poseben ton. Njena vsebina je primerna »delavnejšim«,
izraža »delavnejše«, tj. »bogatejše« sloje in področja. Samoreprodukcija
takega sloja ali področja v njegovi različnosti od drugih in po možnosti
še večanje te različnosti po temeljnem načelu samoizkoriščanja, se temu
sloju kaže kot pravična in moralna. Omejevanje te in take samorepro-
dukcije se mi zdi krivično, ni v skladu z načelom. Toda ko tak »višji« sloj
skuša sam sebe reproducirati v svoji družbeni diferenci, določa na drugi
strani »samoreprodukcijo« »revščine« tako, da že vnaprej onemogoča mož-
nost enakega dela, onemogoča po samem načelu prisvajanja po delu, ker že
vnaprej krni delovno zmožnost revnejših, saj le-ti nimajo možnosti razviti
svoje delovne zmožnosti na njemu enakovreden nivo." Zato je tudi njihov
delež dela (produktivnost) manjši in je seveda tudi prisvajanje soraz-
merno z manjšim delom manjše itd. Kakšna je sedaj razlika med to
moralo in to nemoralo? Menim, da je ni. In katerim slojem najbolj ustreza
celotna vsebina te morale? Vsekakor »delavnejšim«, kar tu pomeni »boga-
tejšim«. Prav tako ustreza ta morala »delavnejšim«, tj. »bogatejšim«
področjem.
Toda tudi pri nižjih slojih, ki so nižji tako po proizvedenem kakor
tudi prisvojenem bogastvu in ki prav tako v celoti priznavajo princip
prisvajanja v skladu z vloženim delom, tudi pri njih ima ta morala po-
seben ton. Pri njih se namreč porajajo zahteve po »pravični« uveljavitvi
tega principa. Ta »pravičnost« pomeni tu zahtevo po rigorozni uveljavitvi
tega principa, kar pomeni zahtevo po uveljavitvi enega samega merila
Celotno naše izvajanje na neki način potrjuje in ilustrira članek Romana
Albrehta »O ekstra dohoúku« v Teoriji in praksi št. 6—7, 1966, kjer med drugim
pravi: »Te opredelitve, kako je treba določati ekstra dohodek, so zelo pomenbne
kajti v naši javnosti pa tudi v ZK še nismo do kraja zavrgli mnenja, po ka-
terem je ekstra dohodek sleherno nadpovprečno presežno delo, ne glede na
produktivnost dela, s katerim je bil pridobljen. Na podlagi takšnih ekonomsko
docela napačnih opredelitev (ki so napačne, ker so nestimulativne za večanje
produktivnosti — op. I. U.) ekstra dohodka, ga skušajo seveda tudi napačno
odpraviti. Skupni imenovalec rešitev, ki jih na takšni podlagi predlagajo, je,
da bi izenačili rezultate gospodarjenja z najrazličnejšimi egalizatorskimi instru-
menti (različne obresti na osnovna sredstva, tehnična in naturalna renta, ob-
davčenje dohodka in osebenih dohodkov, investicijskih skladov delovih skup-
nosti itd.) (...) Omenjeni instrumenti ne odstranjujejo škodljivega vpliva ekstra
dohodka, temveč pačijo delitev po delu in namesto nje izenačujejo rezultate
gospodarjenja in zavirajo proces ponovne delitve dohodka med gospodarstvom
in državno administracijo. (Str. 896.) »... Zategadelj so te metode, s katerimi se
usmerja gibanje denarja, v svojem ekonomskem bistvu groba kršitev delitve
po delu... (...) Bistveno je to, da gredo posledice vseh teh administrativnih
posegov zmeraj na rovaš dohodka delovnih skupnosti s čimer je kršena delitev
po delu (...) Izvajanje delitve po delu resno zavira tudi administrativno odvze-
manje deviz delovnim skupnostim in administrativno razpolaganje z njimi.«
(Str. 897.)
Analize socialnega porekla dijakov in študentov kažejo zelo jasno te
tendence.
1116
vlaganja in prisvajanja, ki bi kot en sam »center« onemogočalo zgolj
»navidezno« enakost merila. Ta navidezna enakost merila (za zavest teh
nižjih slojev seveda) izhaja iz določenih izjemnih okoliščin, v katerih se
določena konkretna proizvodnja vrši. Te so npr. trenutna kcnjunktura
določenega produkta (lahko npr. zaradi razmer na svetovnem trgu) ali
določene delovne usposobljenosti, višja proizvodnost kot posledica zgo-
dovinske dediščine ali osebne tradicije itd. Gre skratka za predpostavko
implicitnega ekonomskega prelivanja proizvedenega nacionalnega bo-
gastva cd nižjih k višjem slojem, iz manj k bolj razvitim področjem itd.,
ki se sicer vrši po principu prisvajanja po delu, vendar bi se moralo —
v skladu s to rigorozno zahtevo seveda — pri tem upoštevati okoliščine
možnosti večjega delovnega prispevka »višjih« posameznikov, slojev in
pokrajin. Teh možnosti si namreč za zavest »nižjih« »višji« niso sami
omogočili, ampak že v njih začeli in iz njih izšli. Tako »nepravično«
implicitno »prilivanje« bi bilo treba zato »odliti« nazaj, da bi tako ostalo
zares samo tisto, kar so posamezniki vložili svojega. Tega pa bi ne bilo
mogoče izvesti drugače kct s temeljnimi centralnimi ukrepi. Ti pa spremi-
njajo ljudi v nesamostojne priveske, ker jim jemljejo samoupravno avto-
nomnost in obenem ovirajo napredek »višjih« in s tem napredek sploh,
s čimer pa se ta posebni ton občepriznane morale spet ne razlikuje od
nemorale.
Morala, ki jo vsebuje in vzpostavlja načelo samoupravne delitve ozi-
roma prisvajanja po delu potemtakem ustreza vsem in številnim »sred-
njim« slojem. Pa tudi narobe: sámo to načelo po svoji imanentni vsebini
že uveljavlja in vzdržuje »srednje« sloje, ki na njegovi osnovi nastajajo.
Srednji sloji tu niso določeni po lastnini proizvodnih sredstev, temveč po
prisvajanju proizvedenega bogastva in odnosu do tega prisvajanja. Sred-
njih slojev zato tu nimam za nekaj vmesnega med npr. proletariatom
kot najnižjim slojem in peščico magnatov kot najvišjim slojem. Zato
tudi ne govorimo in ne moremo govoriti več o proletariatu, če ni več
njegovega nasprotja — kapitalističnih industrijskih in finančnih mo-
gotcev. »Srednji« sloji kot jih tu razumem zajemajo vso družbo, zakaj
vso družbo obvladuje princip samoupravne delitve oziroma prisvajanja
po delu. »Srednji« sloji zato tu sploh niso mišljeni kot sociološke katego-
rije prebivalstva, ki bi bile določene npr. z določeno višino prisvojenega
bogastva, po poklicih, ki te razlike implicirajo ali podobno. Kar te sloje
dela za »srednje«, je njihov osrednji odnos do prisvajanja kot prvega in
edinega gibalca oziroma stimulatorja. Samo zato, ker so le v »sredini«
oziroma mediju tega in takšnega odnosa do prisvajanja koit prvega stimu-
latorja proizvodnje, so srednji, ne pa po količini prisvojenega bogastva.
Zunaj te sredine pa so na eni strani npr. relativno maloštevilni izobčenci
družbe (brezposelni pohajači, tatovi, pijanci, roparji, cipe itd.), ki prav
nič ne proizvajajo, zato svojega »prisvajanja« ne merijo po delu, so zunaj
vseh priznanih mer; zato so nevarni in družba se pred njimi zavaruje
pravno in jih tudi moralno izobči. Na drugi strani pa so zunaj prej ome-
njenega medija oziroma »sredine« družbe lahko npr. tudi še bolj malo-
številni umetniki in intelektualci, ker njihovega dela oziroma ustvarjanja
1117
ne stimulira in ne določa (vsaj v pristnih primerih ne) oni obči družbeni
stimulator: prej opisani odnos do prisvajanja, zakaj prisvajanje družbe-
nega bogastva v doslej obravnavanem pomenu je za njihovo ustvarjalno
delo nebistveno, čeprav neogibno. V tem dvojnem pomenu so torej vsi ti
sloji označeni kot »srednji« sloji.
Vse doslej povedano pa je šele moment celotnega temeljnega druž-
benega dogajanja. Vse naše dosedanje premišljanje v tem poglavju se
je gibalo na nivoju načela, ki smo ga obravnavali, in njegovih implikacij,
ki smo jih skušali nekaj v grobem pokazati. Načelu samoupravne delitve
oziroma prisvajanja po delu kot načelu samoupravnega samoizkoriščanja
so — kot smo videli — inherentiii blagovnotržni odnosi in njihovi zakoni:
proizvajanje blaga za trg, konkurenca, povprečje povprečij v cenah posa-
meznega blaga in od tega odvisna realizacija dohodka posameznih kolek-
tivov in s tem vsakega posameznika v kolektivih. Zakon tržne realizacije
dohodka kakega podjetja za neko blago, ki se realizira preko povprečja
povprečij vseh količn dela, porabljenih za to blago (kar je družbeno po-
trebno delo za proizvodnjo tega blaga), je, da iztržijo produktivnejša
podjetja (ki porabijo manj dela za enoto blaga) več kot tista podjetja,
ki porabijo za isto enoto blaga več dtela." To pa pomeni, da bodo ti
produktivnejši kolektivi zato tudi večali svoj delež pri prisvajanju iz
celotnega družbenega fonda potrošnih dobrin, večali bodo dohodek svojih
članov. Zato je popolnoma pravilna Albrehtova ugotovitev, da trg s tem
zakonom pravzaprav spodbuja proizvajalce k povečanju produktivnosti,
pa tudi intenzivnosti dela. Zdi se, da tržnoblagovna menjava s svojimi
zakoni bistveno spreminja in onemogoča načelo delitve oziroma prisva-
janja po delu. Toda to je le videz. Ugotovili smo že, da je poglavitni
moment tega načela v nJem vsebovana spodbuda za večanje dela (pro-
duktivnosti in intenzivnosti), ki sloni na egoizmu vsakogar, na volji za
večanje prisvajanja na osnovi povečanega dela. Sedaj smo videli, da
osnovni blagovni tržni zakon prav tako spodbuja (stimulira) produktiv-
nost in intenzivnost dela. Pokazala se je torej že druga bistvena notranja
vez med našim najvišjim moralnim načelom delitve oziroma prisvajanja
po delu in blagovno menjavo. Prva bistvena vez med njima je — kot
smo videli — neogibnost, da se v družbi relativnega pomanjkanja dobrin
delo meri (da nastopa v obliki vrednosti in blaga), da bi sploh bilo
mogoče prisvajanje sorazmerno z delom (tj. nekako odmerjeno). Zato tudi
pravimo, da je temu načelu v njegovi konkretni obliki blagovnotržno
" To ugotavlja tudi R. Albreht v članku O ekstra dohodku: »To se pravi,
da daje trg z blagovno menjavo prednost tistim proizvajalcem istega blaga,
kateri proizvedejo enoto proizvoda (kos, tona, meter, kwh, PS ipd,) z manjšo
porabo dela (opredmetenega ali živega). Tako trg pravzaprav spodbuja pro-
izvajalce, da povečujejo produktivnost dela ter zmanjšujejo porabo dela pri
enoti blaga. Prav v tem pa je tudi izrazita spodbujevalna funkcija menjave:
proizvajalci nepretrgoma povečujejo svojo produktivnost dela, da bi dosegli v
delitvi delež, ki ustreza njihovi porabi dela v proizvodnji.« Prav tam, str. 889.
To moramo v celoti sprejeti. Videti moramo le, da je to zelo podobno
kapitalskemu podjetniškemu principu, samo da tu ne gre za individualnega
kapitalista, temveč izkorišča kolektiv sam sebe.
1118
gospodarstvo inherentno, čeprav je Marx v »Kritiki gotskega programa«
predvideval, da bi bilo mogoče urediti družbo na osnovi skupne lastnine
proizvodnih sredstev in po načelu delitve po delu (tj. merjenju in odmer-
janju dela in prisvajanja dela) brez blagovne menjave. Ta nadaljnja sti-
mulacija oziroma spodbuda za večanje produktivnosti in intenzivnosti
dela, izvirajoča iz blagovne menjave, je torej v istem odnosu tudi na-
daljnja spodbuda samoupravnemu samoizkoriščanju delavcev na osnovi
dela in s tem dodatni moment večanja družbene diferenciacije in ne-
enakosti — skratka, širjenju »pahljače« srednjih slojev, ki smo jih že
obravnavali. Torej je tudi trg in blagovna menjava z vsem, kar vsebuje,
temeljna danost te naše morale, tisto, na kar se ta morala nanaša z
absolutnim NAJ BO (samo odmikom od tega in pačenj tega naj ne bo).
Ta potencirana stimulacija (bič, ki ga vsakdo sam vihti nad svojim
hrbtom) samoupravnega samoizkoriščanja, ki se mu po domače pravi rast
standarda delovnih ljudi, potiska ljudi v vse večje bistveno človeško eksi-
stenčno uboštvo in izpraznjenost golega vrtinca porabe, da bi se zago-
tovila rast proizvodnje in večanje proizvodnje, da bi se zagotovila rast
porabe, vse drugo pa ostaja bolj ali manj nepomemben privesek in dobiva
značaj enega ali drugega. Celo umetnost, znanost, filozofija, šola itd. niso
izvzeti iz tega samogibnega vrtinca. V tem vrtincu in zanj v njegovem
samogibanju je človek spet le njegov predikat, objekt, privesek in s tem
vržen iz svoje človeškosti, prepuščen zgolj odnosu do bivajočega. Kaj je
središče tega vrtinca, naj ostane za sedaj odprto vprašanje. S tem pa ne
mislimo, da je to absolutno tako, zakaj to bi bila brezsvetnost, brezzgo-
dovinskost, konec človekovega časa.
Kako je sedaj s to moralo? Nemoralno zanjo sámo, smo videli, je
prisvajanje čez mero, ki je sorazmerna delu. Šele iz takega prisvajanja
bi se za to moralno presojo in vrednotenje (sámo moralno zavest) porajala
tista bistvena človeška eksistenčna revščina. Sedaj pa se je pokazalo —
ne sicer s stališča same te moralne presoje — da se ta revščina poraja
iz jedra samega najvišjega moralnega načela, in to kljub temu, da imajo
sedaj ljudje mnoštvo raznih tehničnih predmetov, »standard« in tehnično
udobje. Zato pravimo, da med to moralo in nemoralo ni razlike. S tem
še ne obtožujemo ne ene ne druge v imenu kake tretje. Pokazati skušamo
le celotno dejansko vsebino te morale, vse, kar vsebuje to, na kar so
ljudje običajno ponosni.
Vrnimo se k trgu. Zdi se — če gledamo površno, da se samoupravno
načelo delitve oziroma prisvajanja po delu v tržni menjavi blaga docela
zamegli, ker zaradi tržnega povprečja povprečij pravzaprav nihče več
ne ve in ne more zagotovo vedeti, ali res dobiva oziroma si prisvaja
sorazmerno s svojim delom ali ne. To velja tako za kolektive kakor za
posameznike. Odtod potem zahteve po administrativnih posegih, ki naj
bi preprečevali ta morebitni krivični vpliv blagovne menjave in trga,
abstraktno obsojanje blagovne menjave in abstraktne zahteve po odpravi
tržne menjave blaga. Ekonomski rezultat tega je seveda lahko le zastoj
razvoja proizvodnega potenciala, po drugi strani pa je to tudi v nasprotju
z načelom delitve oziroma prisvajanja po delu, kot ugotavlja R. Albreht
1119
v svojem že citiranem članku in to s poenostavljenim primerom tudi
ilustrira.'® Primer, ki ga navaja, je prav osupljivo preprosta potrditev
načela delitve oziroma prisvajanja po delu v blagovnotržnih odnosih, potr-
ditev teze o inherentnosti blagovnotržnega gospodarstva temu načelu z
vsem, kar spada zraven. Kaj more katerakoli morala zoper to, ko pa je
sàma samó to.
Po načelu samoupravne delitve oziroma prisvajanja po delu preko
blagovne menjave in trga se porajajo med posamezniki in med delovnimi
kolektivi neki že vnaprej določeni odnosi. Kolektivi se morajo pri svojem
ravnanju odločati pred vsem drugim tako, da s tem zagotavljajo predvsem
svoj nadaljnji obstoj in nadaljnjo rast. V tem svojem odločanju kolektivi
ne morejo upoštevati koristi drugih kot regulativa svojega ravnanja, ker
prav s tem odločanjem druge kolektive (lahko) prizadevajo v njihovem
obstoju in rasti, kakor tudi drugi (lahko) s svojim ravnanjem prizadevajo
nje.'' Iz tega rastejo ozki interesi posameznih kolektivov, ki se skušajo
realizirati na račun drugih kolektivov, nastaja prikrita vojna vseh proti
vsem. Moment samoupravnega samoizkoriščanja oziroma prisvajanja po
delu z blagovno menjavo je v tem aspektu dezintegracija ljudi in tudi
kolektivov, ta proces sam deluje dezintegrativno. Porajajo se interesno
ozke klike.
Dezintegrirancst ljudi je lahko v osnovi dvojna: pasivna in aktivna.
Pri pasivni dezintegraciji so ljudje razdrobljeni na razne skupine ali
R. Albreht: O ekstra dohodku.
»V razmerah blagovne menjave (povprečna poraba dela) ustvarjajo vse
delovne skupnosti, ki dosegajo, presegajo ali ne dosegajo povprečne produk-
tivnosti dela pri proizvodnji določenih proizvodov, ravno tolikšen dohodek, s
katerim morejo kupiti enako količino proizvodov, ki jo sami proizvedejo. To
tezo je mogoče dokazati z zelo preprostim zgledom, ki je zaradi jasnosti do kraja
poenostavljen. Dve delovni organizaciji izdelujeta čevlje. Prva porabi za par
čevljev dve uri oziroma 3000 dinarjev za par. Drugi pa so potrebne štiri ure
oziroma porabi pri tem 6000 dinarjev. Čevlji se prodajajo na trgu po povprečni
porabi dela, se pravi tri ure za en par oziroma 4500 din. Nadaljnji račun je
naslednji: produktivnejša delovna organizacija pridobi pri paru čevljev dohodek,
ki je za eno uro oziroma za 1500 din večji, kot znaša njena poraba dela. Toda
z doseženim dohodkom od čevljev lahko delovna skupnost kupi na trgu natanko
toliko čevljev, kolikor jih je sama proizvedla. Isto velja tudi za manj produk-
tivne delovne skupnosti.
To pomeni, da blagovna menjava pravzaprav omogoča delovni skupnosti,
da lahko z doseženim dohodkom od svoje proizvodnje kupi na trgu natanko
toliko čevljev, kolikor jih je sama izdelala. Zatorej v razmerah blagovne me-
njave delovne skupnosti prisvajajo enako količino proizvodov, kot so jih same
proizvedle. To se pravi, da prisvajajo rezultat svojega dela. Edina posebnost
je v tem, da ne prisvajajo rezultate svojega dela neposredno, temveč s posre-
dovanjem blagovne menjave, ki na podlagi priznavanja družbeno potrebne po-
rabe dela zagotavlja delovnim skupnostim, da tudi s posredovanjem blagovne
menjave pridejo do iste količine proizvodov, ki so jo same proizvedle, seveda
različnih vrst blaga.« — Prav tam, str. 890—891.
Korigirati je treba to, da bi si lahko delovne skupnosti v razmerah bla-
govne menjave prisvajale enako količino proizvodov, kot so jih same proizvedle.
Od česa pa bi tedaj živela vojska, državna administracija itd.?
Ta moment je obširno razložil F. Ceme v svojem članku »Protislovja
našega družbeno-ekonomskega sistema v moralni presoji.« Problemi št. 42—43.
1120
posameznike, ki so med sehoj ravnodušni; pri aktivni dezintegraciji pa
je razdrobljenost ljudi konfliktnega značaja, med skupinami in posamez-
niki obstajajo bolj ali manj močna trenja zaradi nezdružljivosti intere-
sov itd. Pasivna dezintegracija implicira osamljenost in »praznost živ-
ljenja«, »nesmisel bivanja« in beg v vsakdanji vulgarno materialistični
odnos pri posameznikih v njihovi zasebni sferi, v prostem času. Temu
begu streže potem lahko za ta namen postavljena industrija porabnih,
luksuznih itd. predmetov, tako imenovana industrija prostega časa. Ta
oblika dezintegracije s svojimi posledicami v zasebni sferi je primernejša
pripadnikom istega družbenega sloja. Pasivnost medsebojnih človeških
odnosov se tu lahko reducira na popolno ravnodušnost do drugega, lahko
pa ima obliko opreznosti, prežanja, zavisti, prikrite zlobe, skrajne površ-
nosti itd. itd. Toda ta pasivna dezintegriranost v zasebni sferi ne izklju-
čuje, temveč vključuje aktivno dezintegriranost istih ljudi v njihovi javni,
»delovni« sferi, v okviru delovnega procesa, kjer se kaže v obliki boja
vseh proti vsem, prikritega pod videzom sodelovanja. Med pripadniki
različnih slojev pa se dezintegracija kaže v zasebni sferi kot usmiljenje,
sočutje, prezir, sovraštvo, prikrito ali neprikrito nasilje itd. Poraja se
miselnost avtoritete, zasnovane na denarju (»denar sveta vladar«), pri
čemer lahko denar pomeni marsikaj. Iz principa same morale izvirajoča
diferenciacija in dezintegracija poraza lakomnost, ki se v spektru razšlo-
jenosti zgleduje vedno le po relativno »višjih« in jim skuša po vsi sili
slediti najprej z intenziviranjem svojega dela, če pa to ne zadošča, tudi
z nedovoljenim načinom prisvajanja, protizakonito; slediti najprej po
miselnosti, vedenju itd., nato po opremljenosti, luksuzu itd., zakaj od
tega je odvisna njegova veljava, ugled itd. Tu pa — čeprav je vse to že
vsebovano v jedru same morale, v njenem najvišjem principu — doleti
tega človeka moralna obsodba, zakaj to je že odmik in kršenje temeljne
danosti obstoječega in je kot táko dosegljivo moralnemu korektivu ali
bolje apeliranju ali sodišču.
Toda ta dezintegrativni moment tega procesa je hkrati in prvotno
tudi integrativni moment. Ljudi združuje in enači načelo prisvajanja po
delu kot načelo enakosti, ki pa je prav v tem tudi razdružujoče kot na-
čelo neenakosti. Vsi so zdruežni v svojevrstno skupnost med seboj ogro-
žajočih se subjektov, ki se z istimi dejanji hkrati omogočajo in onemo-
gočajo. Vse to ni samovoljna in zla iznajdba kolektivov ali katerih koli
posameznikov, temveč je že vsebovano v najvišjem moralnem načelu, ki
tudi ni izmišljeno. Ce vzamemo integriranost ljudi kot moralno katego-
rijo, je neintegriranost nemarolna, je pa vendarle v celoti pričujoča že
v sami morali. Zato med moralo in nemoralo tudi tu ni razlike.
Ko smo govorili o razlikah v prisvajanju, ki nastajajo glede na
različna kvalificirana dela kot potencirana enostavna dela, nismo omenili,
da lahko nastanejo nesorazmerna prisvajanja zato, ker je mogoče, da se
táko kvalificirano delo ne odmerja po delu samem, temveč se lahko ravna
po ponudbi in povpraševanju po tej vrsti kvalificirane delovne sile na
delovnem trgu, često pa tudi po čisto subjektivni oceni o pomembnosti
takega dela. Vendar se taka nesorazmerja v daljšem času po samem
14 Problemi
1121
zakonu trga lahko sama uravnajo. Drugače pa je glede tega z delom
državne administracije, s političnimi funkcionarji, z vojsko, organi držav-
ne varnosti itd. Le-ti svojega »dela« ne realizirajo preko blagovne me-
njave na trgu, temveč se udeležujejo prisvajanja družbenih potrošnih
dobrin iz tistih odbitkov od celotnega doprinosa vsakega delavca, ki
proizvaja blago za trg, o katerih govori že Marx v »Kritiki gotskega
programa«. Ker državno-politični organi sami določajo višino teh od-
bitkov ali vsaj odločilno vplivajo na to in sami subjektivno (tj. ne preko
blagovne menjave) ocenjujejo »vrednost« svojega »dela«, je v tem dana
možnost za zelo velike zlorabe. Prisvajanje dobrin od celotnega družbe-
nega produkta za vso tako imenovano kulturno sfero, kamor sodijo vse
znanosti, znanstveno-raziskovalni inštituti in laboratoriji, umetnosti vseh
vrst, vse šole itd., je deloma mogoče na neki način vskladiti z načelom
samoupravne delitve ali prisvajanja po delu preko blagovne menjave,
deloma pa je ta sfera v tem odvisna od neogibno subjektivnih ocen
funkcionarjev političnega in državnega aparata, ki ji z raznimi sistem-
skimi instrumenti že vnaprej odloča in določa ne le udeležbo pri prisva-
janju, temveč tudi obseg njenih dejavnosti. V nekoliko manjši meri
uravnavajo sistemski instrumenti tudi obseg dejavnosti raznih gospo-
darskih panog.
Vse to pa močno zapleta prej opisani preprosti sistem prisvajanja po
delu preko blagovne menjave in trga in ustvarja zelo velike napetosti
in trenja.
Analizo vseh teh odnosov v vse podrobnosti bi lahko nadaljevali
v nedogled, ker je vsa ta problematika nenavadno zapletena. Vendar nam
je šlo tu za to, da na nivoju načela v grobem prikažemo vso dejansko
moralno vsebino našega moralnega načela, ki ga ne razumemo kot kak
izmišljen princip, temveč kot celoten kompleks temeljnih družbenih in
človeških odnosov (tj. delovnih odnosov), ki so podlaga za vse različno
vedénje in ravnanje ljudi, za vse njihove posebne moralne norme itd.
Kdor bi domneval, da nam gre tu morda za kritiko načela delitve
oziroma prisvajanja po delu preko blagovne menjave in s tem morda za
posredno kritiko našega družbenega sistema, bi s tem zgrešil namen te
študije. Prav tako bi zgrešil namen tega premišljanja, kdor bi domneval,
da nam gre za kritiko morale; da ni tako, je dovolj jasno povedano že v
prvem poglavju.
Gre preprosto za to, da se pokaže vsa vsebina morale, vsa vsebina
našega najvišjega moralnega načela, kakršna pač je, vsa njegova »dia-
lektika«.
Ali nam je po vsem tem potrebno ponavljati, da sklepi iz tretjega
poglavja veljajo tudi za to moralo?
(Se nadaljuje)
1122
Izgubljeno orodje učenja
Dorothy Sayers
Dorothy Sayers se je rodila 1893. leta v Oxfordu, tam je tudi študirala
in diplomirala 1. 1915 iz srednjeveške književnosti. Potem je bila poklicna
pisateljica: preživljala se je najprej s pisanjem detektivskih povesti, ki so jo
naredile slavno, pa so vedno bolj postajale pravi romani, dokler jih ni opustila.
Pozneje je postala znana po svojih religioznih igrah v verzih, ki so jih igrali
tudi na radiu. Prevedla je celotno Dantejevo »Božansko komedijo-« in izdala
nekaj zbirk esejev, v katerih je izkazala svojo učenost in kritičnega duha.
Pričujoči esej je izšel v zbirki »The Poetry of Search and the Poetry of Sta-
tement« (Pesništvo iskanja in pesništvo ugotavljanja) že po njeni smrti, leta
1958. — Prevod ni popoln, deloma zato ne, ker bi bil predolg, deloma ker marsi-
kaj velja za posebne angleške razmere, za katere je bil napisan. Tudi njena
glavna ugotovitev — da učimo učence vsega samo ne tega, kako se naj učijo —
in da ima to usodne posledice za splošno raven izobrazbe in za vse javno življe-
nje — velja za nas prav tako kakor za Anglijo. Z njenimi predlogi za izbolj-
šanje se pač ne bodo vsi strinjali, tudi ne trdim, da se sama strinjam z vsem.
Toda veliko misli v tem eseju se ml zdi zelo pomembnih in lahko bi postal
vsaj izhodišče za razpravo o tem vprašanju, tako pomembnem za našo družbo.
— Prevajalka.
Menda se mi ni treba opravičevati, ker se jaz, ki imam zelo skromne
izkušnje v poučevanju in že leta prav malo stika s prosvetnimi krogi,
drznem govoriti o učenju. Sedanje ozračje je zelo naklonjeno takemu po-
četju. Škofje objavljajo svoje mnenje o gospodarstvu, biologi o metafi-
ziki, neoženjeni o zakonu, kemiki o teologiji; ljudje brez primerne izo-
brazbe postajajo ministri v tehnično zelo zahtevnih ministrstvih; in pre-
prosti, navadni ljudje pišejo v časnike, da Epstein in Picasso ne znata
risati. Do neke meje, in če je politika kolikor toliko ponižna, je taka de-
javnost hvale vredna. Prevelika speciahzacija ni dobra. Sicer pa ima vsak
nestrokovnjak dober izgovor (če se čuti upravičenega), da pove svoje
mnenje o izobraževanju. Ce nismo že vsi poklicni učitelji, so nas vsaj vse
nekoč učili. Tudi če se nismo ničesar naučili — mogoče še posebno če se
nismo — ima naš prispevek k razpravi vendar neko vrednost.
14»
1123
Torej bom začela kar brez opravičevanja. Ker je mnogo tega, kar
imam povedati, močno spomo, bom začela z izjavo, s katero vem, da se
bodo vsi učitelji od srca strinjali: da imajo namreč vsi vse preveč dela.
Človeku je treba le pogledati kakršen koli učni načrt ali izpitna vpra-
šanja, že vidi, da je natlačen z obilico utrudljivih predmetov, ki jih morajo
učitelji poučevati; to poučevanje pa jih odvrača od tistega, kar mora vsak
misleči človek priznati za njih pravo opravilo, da namreč delijo mleko,
nadzirajo učence pri jedi, pazijo na garderobo, tehtajo in merijo učence,
pazijo ali se pri kom nemara ne kažejo začetki ošpic, mumpsa ali noric,
sestavljajo sezname, vodijo skupine po muzejih, izpolnjujejo obrazce, se
pogovarjajo s starši in sestavljajo ob koncu polleta poročila, ki zdru-
žujejo največje spoštovanje do resnice z nežnim ozirom na čustva vseh
prizadetih.
O teh resnično pomembnih dolžnostih ne bom govorila. Omejiti se
mislim na poučevanje kot tako. Skušala bom raziskati, ali pri obilici učnih
predmetov, ki jih lahko najdemo v učnih načrtih, res učimo prave reči na
pravi način; ali ne bi mogli olajšati truda in hkrati doseči boljših uspehov
če bi učili manj reči na drug način.
Nikar se ne vdajajte ne upanju ne strahu. Skrajnje neverjetno je, da bi
kdaj izvedli reforme, ki jih bom predlagala. Ne starši, ne učiteljišča, ne
izpitne komisije, ne šolski sveti, ne prosvetno ministrstvo jih ne bi niti
za hip sprejeh. Kajti v bistvu predlagam tole: če hočemo dobiti družbo
izobraženih ljudi, ki bodo znali sredi zapletenih pritiskov naše moderne
družbe ohraniti svojo umsko svobodo, moramo zavrteti kolo napredka
nazaj za kakih štiri ali pet sto let do mesta, ko je začelo izobraževanje
izgubljati izpred oči svoj pravi smoter, nekako h koncu srednjega veka.
Preden me odpravite s primemo frazo — reakcionarka, romantična
duša, laudator temporis acti, ali katera vam že prva pride na jezik — vas
prosim, da premislite o enem ali dveh vprašanjih, ki se nemara skrivata
na dnu vseh naših src in se od časa do časa prikažeta na dan in nas
vznemirjata.
Ce pomislimo, kako zgodaj so šli mladi ljudje na univerzo, recimo, v
tudorski dobi, in kako so jih potem imeli za zmožne, da prevzamejo odgo-
vornost za svoje opravilo — ali smo res čisto zadovoljni s tistim umetnim
podaljševanjem razumskega detinstva in nezrelosti v leta telesne dozore-
losti, ki je tako značilno za našo dobo? Odlaganje odgovomosti na poz-
nejša leta prinaša s seboj vrsto psiholoških zapletov, ki sicer najbrž zani-
majo psihiatra, gotovo pa niso v korist ne posamezniku ne družbi. Obi-
čajni razlog, ki ga navajajo za podaljševanje obveznega šolanja, je ta, da
se je treba sedaj toliko več učiti kakor v srednjem veku. To je deloma
res, popolnoma pa ne. Res da sodobnega dečka in deklico učijo več pred-
metov — toda ali sta potem res bolj učena, ali res vesta več? Prav o tem
mislim govoriti.
Ali se vam je kdaj zazdelo čudno in neugodno, da so danes, ko je pis-
menost v zahodni Evropi na višji stopnji kot kdaj koli poprej, ljudje tako
1124
nezaslišano dovzetni za vpliv reklame in množične propagande? Ali to pri-
pisujete zgolj mehaničnemu dejstvu, da so tisk in radio in tako dalje omo-
gočili, da se propaganda mnogo laže širi čez vse večje območje? Ali včasih
vznemirjeni čutite, da produkt modemih izobraževabiih metod ne zna
dovolj dobro razločevati dejstev od trditev in dokazanega od samo pre-
pričljivega?
Ali ste kdaj poslušali razpravo med odraslimi in, človek bi mislil,
odgovornimi ljudmi, pa vas je vznemirila nezmožnost povprečnega raz-
pravljavca, da bi se držal vprašanja ali odgovarjal na argumente nasprot-
ne strani in jih zavračal? Ali ste kdaj pomislili na velikansko količino,
čisto postranskih reči, ki se pojavljajo na raznih sejah, in kako zelo
redke so osebe, ki bi znale seje voditi? In ali vam je kdaj malce upadlo
srce ob misli, da odločamo večino naših javnih zadev v razpravah in v
odborih?
Ali ste kdaj sledili kaki razpravi v časopisih ali drugje in opazili,
kako redko pisci definirajo svoje izraze? Ce pa jih kdo le definira, kako
pogosto se zgodi, da nasprotnik v odgovoru piše, kakor da jih uporablja
v ravno nasprotnem pomenu, kakor jih je že definiral?
Ali vas je kdaj vznemirila obilica površne sintakse, na katero nale-
tite? In ali vas je vznemirila zato, ker to ni elegantno, ali zato, ker lahko
pripelje do nevarnih nesporazumov?
Ali ste kdaj opazili, da mladi ljudje, ko so zapustili šolo, ne samo
pozabijo večino tega, česar so se naučili (to je samo pričakovati), da tudi
pozabljajo ali kažejo, da se nikoli niso naučili, kako bi se sami lotili novega
predmeta? Ali vas je kdaj motilo, če ste naleteli na odrasle može in žene,
ki niso znali razločevati dobre, znanstvene, primemo dokumentirane knji-
ge od druge, za katero bi izurjen duh takoj spoznal, da niso take? Ali ki
ne znajo ravnati s knjižnim katalogom? Ali ki ne znajo iz priročnika do-
biti tistega, kar se nanaša na vprašanje, ki jih zanima?
Ali često srečujete ljudi, ki jim je »predmet« vse življenje samo
»predmet«, neprodušno oddelje od vseh drugih »predmetov«, tako da jim
je zelo težko hitro v duhu povezati, recimo, algebro in detektivske zgodbe,
kanalizacijo in cene lososa, celulozo in porazdelitev padavin — ali, bolj
na splošno, filozofijo in gospodarstvo, kemijo in umetnost?
Ali ni velika pomanjkljivost naše današnje izobrazbe — pomanjklji-
vost, ki jo lahko sledimo skozi vse omenjene vznemirljive simptome —
da se nam sicer pogosto posreči, da naučimo svoje učence »predmetov«,
da pa jih ne naučimo misliti? Vsega se uče, samo tega ne, kako se naj
učijo. Tako je, kakor da smo otroka naučili, da zaigra kako skladbo, a
ga nismo učili ne lestvic ne branja not; tako da si je sicer zapomnil
skladbo, a nima najmanjšega pojma, kako se naj nauči druge. Zakaj
pravim «kakor da«? V nekaterih spretnostih delamo prav to— zahtevamo
od otroka, naj »se izraža« v barvah, preden smo ga naučili, kako naj
ravna z barvami in s čopičem. Neka miselna šola trdi, da je to pravi način.
Toda opazujte — izurjen delavec se novega pripomočka ne loti tako. On„
1125
ki se je iz izkušnje naučil, kako si najbolje prihrani delo in prime stvar
na pravem koncu, se bo najprej vadil na kakršnem koli končku materiala,
da »-dobi občutek za orodje«.
Sedaj si pa oglejmo srednjeveški načrt izobraževanja — učni načrt
šol. Za trenutek je vseeno ali je bil namenjen majhnim otrokom ali sta-
rejšim študentom. Pomembno je, kaj so ljudje srednjega veka imeli za
namen in pravo zaporedje izobraževalnega procesa.
Učni načrt je bil razdeljen na dva dela: trivium in quadrivium. Drugi
del — quadrivium — je bil sestavljen iz »predmetov« in nas za zdaj ne
zanima. Za nas je zanimiva sestava triviuma, ki je bil priprava na quadri-
vium. Bil je sestavljen iz treh delov: slovnice, dialektike in retorike, v
tem zaporedju.
Prvo, kar bomo opazili, je to, da vsaj dva izmed teh »predmetov«
sploh nista to, kar bi imenovali »predmete«, temveč samo metoda, kako se
predmetov lotimo. Slovnica je zares »predmet« v tem pomenu, da se pri
njej naučiš nekega jezika — v tistem času je pomenila učenje latinščine.
Toda jezik sam ni drugega kot orodje, s katerim izražamo misli. Ves
trivium je v resnici imel namen, da nauči učenca, kako naj pravilno upo-
rablja orodje učenja, preden se sploh loti »predmetov«. Najprej se je naučil
nekega jezika; ne samo, kako naj naroči kosilo v kakem tujem jeziku,
temveč ustroja jezika — enega jezika, in zato jezika kot takega — kaj
je, kako je sestavljen, kako deluje. Drugič se je naučil uporabljati jezik:
kako naj definira izraze in izreka pravilne ugotovitve; kako je treba sesta-
viti argument in kako odkrivati zmote v argumentih (svojih in pri drugih
ljudeh). To se pravi, dialektika je obsegala logiko in razpravljanje. Tretjič,
naučil se je izražati se v jeziku — kako naj lepo in prepričljivo pove, kar
ima povedati... Na koncu tečaja je moral učenec sestaviti tezo o pred-
metu, ki mu jo je zadal učitelj ali pa si jo je sam izbral, in potem braniti
to tezo pred fakulteto. Do takrat se je že naučil — sicer mu gorje! — ne
samo napisati esej na papir, temveč tudi jasno in razločno govoriti z odra
in naglo odgovarjati na medklice. Ti medklici niso bili samo žaljive
osebne opazke ali nesmiselna vprašanja. Odgovarjati je moral tudi na
stvarna in predirna vprašanja tistih, ki so že prebili preizkušnjo debate
ali pa so se nanjo pripravili.
Seveda je res, da posamezni preostanki srednjeveške tradicije še vedno
životarijo ali pa so jih spet oživili v današnjem, običajnem šolskem učnem
načrtu. Nekaj znanja slovnice se še vedno zahteva pri učenju tujega je-
zika — mogoče bi morala reči »se spet zahteva«; kajti pomnim čas, ko so
imeli učenje spregatve in sklanjatve za graje vredno in so mislili, da naj
učenec to kar mimogrede pobere med učenjem. Imamo cvetoča debatna
društva v šoli. Pišejo eseje; poudarjajo potrebo po »izražanju samega
sebe« — mogoče še preveč. Toda te dejavnosti gojijo bolj ali manj ločeno,
kot da pripadajo posameznim predmetom, pri katerih se jih uče, ne pa kot
strnjen načrt duhovnega urjenja, kateremu bi bili vsi »predmeti« podre-
jeni. »Slovnica« spada k predmetu »tuji jezik«, pisanje esejev k predmetu
»materinščina«; dialektika je skoraj popolnoma ločena od ostalega učnega
1126
načrta in jo često prakticiraj o nesistematično in mimo učnih ur kot po-
sebno vajo, le zelo rahlo povezano z glavnim delom učenja. V celoti opa-
žamo veliko razliko v poudarku pri dveh 'pojmovanjih: modemi izobrazbi
je v središču' »učenje predmetov«; metode mišljenja, zagovarjanja in izra-
žanja svojih sklepov pa naj se učenec nauči mimogrede; srednjeveški izo-
brazbi je bilo osrednje to, da najprej izdela orodje učenja in nauči učenca,
kako ga uporabiti; kakršen koli predmet je bil le snov, na kateri se je
učenec vadil, dokler mu ni uporaba orodja prešla v meso in kri.
Nekaki »predmeti« seveda morajo biti. Človek se ne nauči uptorabe
kakega orodja s tem, da maha z njim po zraku; tudi se ni mogoče naučiti
teorije slovnice, ne da bi se naučil določenega jezika, kot se ne moreš
naučiti govomištva in razpravljanja, ne da bi govoril o nečem določenem.
Debatni predmeti srednjega veka so bili navadno vzeti iz teologije ali iz
etike in zgodovine starega veka. Cesto so zares postali stereotipni, posebno
proti koncu dobe, in za lase privlečeni in izumetničeni nesmisli sholastičnih
argumentov so dražili že Miltona in se jim smejemo še danes. Ali so bili
sami рк) sebi bolj obrabljeni in malenkostni kakor običajni naslovi naših
današnjih prostih spisov, ne bi hotela reči: tudi mi smo se že nekoliko na-
veličali tem kakor »En dan mojih počitnic«, »Kaj bi rad postal, ko zapustim
šolo« in tako naprej. Večina našega norčevanja pa ni na mestu, ker smo
pozabili cilj in namen debatne teze. Neki zgovorni član »možganskega
trusta« je nekoč kratkočasil pcslušalstvo z trditvijo, da je bilo v srednjem
veku stvar vere vedeti, koliko nadangelov lahko pleše na konici igle.
Upam, da mi ni treba reči, da to nikoli ni bilo stvar vere; bila je le vaja
v debati, katere téma je bila narava angelske substance: ali so angeli
snovni, in če so, koliko prostora zavzemajo? Odgovor, ki so ga navadno
imeli za pravilnega, je, mislim, bil, da so angeli čisti razumi, nesnovni, toda
omejeni, tako da lahko imajo mesto v prostoru, ne pa razsežnosti. Lahko
bi to primerjali s človeško mislijo, ki je prav tako nesnovna, a podobno
omejena. Ce je vaša misel usmerjena na neko stvar — recimo na konico
igle — je na tistem mestu, v tem pomenu, da ni drugje; toda dasi je »tam«,
ne zavzema prostora tam, in ni ovire, da ne bi neskončno število ljudi
svoje misli istočasno usmerilo na isto konico igle. Prava téma argumenta
je torej razlika med mestom in razsežnostjo v prostoru; snov, ki jo argu-
ment uporablja, je po naključju narava angelov (pa bi prav lahko bila
tudi kaj drugega) ; praktični nauk argumenta je, da ne smemo uporabljati
besedice »tam« ohlapno in neznanstveno, ne da bi pojasnili, ali mislimo
»na tistem kraju« ali »zavzemajoč prostor tam«. Veliko se norčujemo iz
srednjeveškega dlakocepstva; toda če pogledamo nebrzdano zlorabo spor-
nih izrazov z dvoumnimi ali spremenljivimi pomeni v tisku in na govor-
niškem odru, si bomo nemara v srcu zaželeli, da bi izobrazba dala vsakemu
bralcu ali poslušalcu obrambno orožje, da bi lahko zaklical »Distinguo«.
Mi namreč dovoljujemo svojim mladim možem in ženam, da gredo
neoboroženi v svet, kjer orožje še nikoli ni bilo bolj potrebno. Naučili
smo jih brati in sedaj so izročeni tiskani besedi. Z iznajdbo filma in radia
smo zagotovili, da jih tudi še taka nenaklonjenost branju ne bo obvaro-
1127
vala pred neprenehnim navalom besed, besed, besed. Ne vedo, kaj besede
pomenijo; ne vedo, kako bi se jih obranili, jim jemali ostrino аИ jih zagnali
nazaj; namesto da bi njih razum vladal besedam, vladajo besede njih
čustvom. Mi, ki smo se razburjali leta 1940, ko so poslali s puškami obo-
rožene ljudi proti tankom, se nič ne razburjamo, ko pošiljamo mlade
može in žene v svet, da se bojujejo proti množični propagandi oboroženi
samo s površnim znanjem »predmetov«; in kadar celi razredi ali celi na-
rodi zapadejo demagogu, se upamo čuditi. Govorimo in govorimo o po-
membnosti izobrazbe — govorimo in včasih dajemo malo denarja; podalj-
šujemo dobo obveznega šolanja in delamo načrte za večje in boljše šole;
učitelji vestno garajo v šolskih urah in mimo njih, tako da jim odgovor-
nost postaja breme in mòra; in vendar mislim, da je ves ta predani trud
obsojen na neuspeh, ker smo izgubili orodje učenja, in ker ga nimamo,
je vsako učenje le skaza in skrpucalo.
Kaj naj torej storimo? Ne smemo se vrniti v srednji vek. Teg^ vzklika
smo že vajeni. Ne moremo nazaj — ali pač? Distinguo. Rada bi definirala
vsak izraz v tem stavku. Ali »vrniti se« pomeni vrniti se v času ali po-
praviti napako? Prvo je očitno samo po sebi nemogoče, drugo pa je
nekaj, kar modri ljudje delajo vsak dan. »Ne moremo« — ali to pomeni,
da naše vedenje določa nepremagljiv kozmični mehanizem, ali samo, da
bi bilo táko dejanje zelo težavno, ker bi izzvalo toliko odpora? »Srednji
vek« — dvajseto stoletje ni in ne more biti štirinajsto; toda če je »srednji
vek« v tej zvezi zgolj slikovita fraza, ki pomeni določeno izobraže-
valno teorijo, se mi zdi, da ni a priori nobenega razloga, da bi se ne
»vrnili« k njej — z modifikacijami — kakor smo se že, z modifikacijami,
»povmüi« npr. k temu, da igramo Shakespearove igre tako, kakor jih je
napisal, in ne »modernizirane« verzije kakega Cibbra ali Garricka, kar
se je nekoč zdelo najnovejši korak v gledališkem napredku.
Zabavajmo se torej z mislijo, da je taka vrnitev mogoča. Odpravimo
vse šolske oblasti in si zamislimo čedno malo šolo za dečke in deklice, ki
jih lahko umsko pripravimo za intelektualni boj, kakor sami hočemo. Ob-
darili bomo učence z izredno pohlevnimi starši; najeli si bomo učitelje,
ki so jim metode in nameni triviuma popolnoma domači; stavba naj bo
dovolj velika in učno osebje dovolj številno, da bomo lahko imeli tako
majhne razrede, da se bo dalo delati z njimi. In zamislimo si še izpitno
komisijo, ki bo zmožna in voljna, da izprašuje naše »proizvode«. Tako pri-
pravljeni, bomo sestavili učni načrt — moderni trivium »z modifikaci-
jami«, in poglejmo, kam bomo prišli.
Toda naprej: koliko naj bodo otroci stari? No, če jih hočemo učiti na
nov način, je bolje, da jim ne bo treba veliko pozabljati; sploh z dobro
stvarjo ni mogoče začeti prezgodaj in trivium po svoji naravi ni učenje,
temveč priprava na učenje. Zato jih bomo jemali mlade in od svojih
učencev ne bomo zahtevati drugega, kakor da znajo brati, pisati in
računati.
Priznati moram, da moji nazori o otroški psihologiji niso ne pravo-
verni ne razsvetljeni. Ce pogledam nazaj nase (saj sem jaz tisti otrok, ki
1128
ga najbolje poznam, in edini otrok, ki lahko trdim, da ga poznam od
znotraj) spoznavam v sebi tri stopnje razvoja, ki bi jih imenovala papa-
gajsko, predrzno in pesniško. »Papagajska« starost je tista, ko se otrok
rad in lahko uči na pamet, medtem ko mu je umsko sklepanje navadno
težko. V tej starosti otrok dobro pomni zunanjo podobo stvari; navaja
številke avtomobilov; rad prepeva rimane vrstice in se veseli blagozvočja
dolgih besed z mnogimi zlogi; rad zbira razne reči. »Predrzna« starost, ki
tej sledi, je le predobro znana vsem, ki imajo kaj opraviti z otroki; zna-
čilno zanjo je upiranje in oporekanje, otrok rad koga »ujame«, posebno
starejšega od sebe, rad zastavlja uganke. Ta izredno nadležna doba se
prične navadno nekako z 11. ali 12. letom. »Pesniška« doba je tista, ki je
znana kot »težavna« doba. Otrok je usmerjen vase; želi se izražati; uživa
v misli, da ga ne razumejo; nemiren je in si želi neodvisnosti; z nekaj
sreče in ob primernem vodstvu bi moral sedaj pokazati začetke ustvar-
jalnosti, si prizadevati za sintezo tega, kar že ve, in pokazati željo, da bi
se učil in delal predvsem eno stvar, raje kot vse druge. No, meni se
zdi, da se trivium posebno lepo prilega tem trem podobam: slovnica
»papagajski«, dialektika »predrzni«, in retorika »pesniški«.
Torej začnimo s slovnico. To v praksi pomeni slovnico nekega jezika,
in sicer jezika z obrazili. Slovnična struktura jezika, ki ne pozna obrazil,
je vse preveč analitična, da bi se je lotil kdo, ki še nima vaje v dialek-
tiki ... Takoj bom odločno povedala, da je najboljši temelj za izobrazbo
latinska slovnica. Tega ne pravim zato, ker je latinščina tradicionalna in
srednjeveška, temveč preprosto zato, ker nekaj znanja latinščine vsaj za
petdeset odstotkov zmanjšuje trud in muko pri učenju skoraj vsakega
drugega predmeta. Latinščina je ključ k besednemu zakladu in ustroju
vseh romanskih jezikov, k ustroju germanskih jezikov, kakor tudi k stro-
kovnemu izrazju vseh ved in literature vse sredozemske civilizacije z nje-
nimi zgodovinskimi listinami vred. Kdor hoče iz pedantične naklonjenosti
živemu jeziku odreči svojim učencem vse te prednosti, lahko na mesto
latinščine postavi ruščino, katere slovnica je še bolj primitivna. (Glagol
ima celo vrsto »vidov«, in zdi se mi, da ima tri kompletne načine in par
aoristov — toda mogoče mislim na baskovščino ali sanskrt). Ruščina se-
veda pomaga pri drugih slovanskih jezikih. Tudi klasična grščina se da
zagovarjati. Toda jaz bi izbrala latinščino. Ko sem tako razveselila kla-
sike med vami, jih bom sedaj razjezila z dodatkom, da se mi ne zdi modro
natezati vsakega navadnega učenca na Prokrustovo posteljo avgustovske
dobe z njenimi skrajnje izdelanimi in izumetničenimi pesniškimi oblikami.
Poklasicna in srednjeveška latinščina, ki je bila živ jezik še do konca rene-
sanse, je lažja in v nekaterih pogledih živahnejša, tako v sintaksi kakor
v ritmu; in študij te latinščine lahko pomaga ovreči razširjeno mnenje,
da sta se učenost in književnost končali z rojstvom Kristusovim in se
zbudili sele ob razpustitvi samostanov.
Toda prehitro grem, še smo v slovnični fazi. Latinščino naj bi začeli
čimprej, v času, ko je recitiranje »amo, amas, amat« prav tako ugodno
otroškemu čustvu kakor recitiranje »An, ban, pet podgan«.
1129
Seveda moramo v tej dobi uriti duha še na drugih stvareh. Najbolj
razviti zmožnosti sta v tej dobi opazovanje in spomin; če naj se otrok uči
kakega modernega jezika, naj začne sedaj, preden se obrazne in duhovne
mišice začenjajo upirati tuji intonaciji. Govorjeno francoščino ali nemščino
lahko vadimo v slovnični disciplini latinščne.
V materinščini se lahko učenec uči na pamet pesmi in prozo. Sedaj
je čas, da mu opremimo spomin z vsehii mogočimi povestmi — s klasičnimi
miti, z evropskimi legendami itd. Mislim, da klasične pripovedke in moj-
strska dela starodavne literature ne bi smeli biti mrtva snov, ob kateri
bi urili tehniko slovnice — to je bila napaka srednjega veka, ki ni treba,
da jo ponovimo. Teh povesti se otrok lahko veseli in si jih zapomni v
materinščini in jih primerja z izvirnikom, ko bo dovolj star zato. Treba
je vaditi recitacije — posamične in zborovske, ker ne smemo pozabiti,
da polagamo temelj dialektiki in retoriki.
Slovnica zgodovine bi morala, mislim, obsegati letnice, dogodke, ane-
kdote in osebnosti. Vrsta letnic, na katere obesimo vse svoje kasnejše
zgodovinsko znanje, je pozneje velikanska pomoč pri spoznavanju zgo-
dovinske perspektive. Ni posebno pomembno, katere so te letnice. Angleški
kralji so popolnoma primerni, če spremljajo letnice slike oblek, arhitekture
in drugih »vsakdanjih reči«, tako da bo zgolj omemba letnice priklicala
v spomin živo sliko vse dobe.
Tudi zemljepis bomo predstavili v obliki dejstev, z zemljevidi in s
podobami narave, s slikami navad, oblek, rastlinstva, živalstva in tako
naprej; za svoj del mislim, da zavržena in staromodna metoda, naj se
učenec nauči na pamet nekaj glavnih mest, rek in gorovij, tudi nič ne
škoduje. Lahko bi spodbujali učence k zbiranju znamk.
Naravoslovje se v »papagajski« starosti čisto naravno razvršča okrog
zbirk, identifikacije in imenovanja primerkov... Vedeti imena in lastnosti
stvari je v tej dobi že samo po sebi zadovoljstvo; da na prvi pogled spoznaš
slepca in zkgotavljaš neumnim odrastlim, da kljub svojemu videzu ne piči;
da znaš spoznati kasiopejo in plejade in mogoče celo veš, kdo so bili
Kasiopeja in Pleiade; da veš, da kit ni riba in netopir ni ptič — vse to daje
otroku prijeten občutek večje vrednosti; in razločevati belouško od gada
in užitno od strupene gobe ima tudi svojo praktično vrednost.
Slovnica matematike se začenja seveda s poštevanko, ki se je otrok
nikoli ne bo z veseljem učil, če se je ne nauči sedaj; in s spoznavanjem
geometričnih likov in skupin števil. Te vaje naravno vodijo k preprostim
računskim operacijam; in če kaže učenec nagnjenje v to smer, je sedaj
pridobljena spretnost pozneje zelo koristna. Bolj zapletene matematične
procese lahko ali, mislim, bi jih celo morali pustiti za kasneje, iz razlogov,
ki jih bomo še navedli.
Doslej se naš učni načrt ne oddaljuje preveč od splošne prakse —
razen latinščine, seveda. Razlika bo bolj v odnosu učiteljev, ki morajo
gledati vse te dejavnosti ne toliko kot »predmete« same po sebi, temveč
bolj kot zbiranje snovi za uporabo v naslednjem delu triviuma. Kakšna
1130
je ta snov, v resnici ni posebno pomembno. Toda dobro je, da se učenec
v tej dobi nauči na pamet vse tisto, kar se da s pridom učiti na pamet,
tudi če mogoče česa ne razume popolnoma. Moderna tendenca je, da sku-
šamo prezgodaj vsiliti otroškemu duhu razumsko razlago. Inteligentna
vprašanja, ki jih otrck sam od sebe zastavlja, morajo seveda takoj dobiti
razumen odgovor; toda velika zmota je misliti, da otrok ne zna zares
uživati in si zapomniti reči, ki jih še ne more analizirati — posebno če
imajo te reči močno čustveno plat (kakšna pesem), če prijetno zvenijo
(kakor nekatere spominske rime za spol latinskih samostalnikov) ali so
bogate z zvenečimi dolgimi besedami. To me spominja slovnice teologije.
Dodala ga bom učnemu načrtu, ker je teologija kraljica znanosti, brez
katere bi vsaka izobraževalna zgradba ostala brez končne sinteze. Kdor se
ne strinja s tem, mora pač dovoliti, da ostane izobrazba njegovih učencev
polna nedokončanih niti. To ne bo tako hudo, ker se bo učenec, ko si pri-
svoji orodje učenja, lahko sam lotil teologije in bo to najbrž tudi hotel
storiti in hotel razumeti.
Vendar je kljub temu dobro, če ima učenec tudi to snov pri roki in
pripravljeno za obdelavo. V slovnični dobi naj bi se torej učenec v glavnih
obrisih seznanil z zgodbo o Bogu in Človeku — tj. s staro in novo zavezo
kot eno samo povestjo o stvarjenju, uporu in odrešenju — in nauči naj se
tudi vere, očenaša in deset zapovedi. V tej dobi ni niti približno tako
pomembno, da bi učenec te stvari popolnoma razumel, kakor da jih pozna
in si jih zapomni. Pomnite, zbiramo snov.
Težko je reči, v kateri starosti bi morali preiti k drugemu delu tri-
viuma. V splošnem lahko rečemo, kakor hitro pokaže učenec nagnjenje
k drznosti in neskončnemu ugovarjanju (ali, kakor se je lepo izrazil neki
moj dopisnik, učitelj : »Kakor hitro se začenja kazati zmožnost abstrakt-
nega mišljenja«). Kajti kakor sta v prvi dobi glavni zmožnosti opazovanje
in spomin, je glavna zmožnost druge dobe razumsko razpravljanje. V prvi
dobi je bila vsa snov, da tako rečem, uglašena na latinsko slovnico. V
drugem delu bo uglašena na formalno logiko. Na tem mestu kaže naš
učni načrt prvi ostri odklon od modernega. Sedanje odklanje formalne
logike je povsem neupravičeno, in prav zanemarjanje logike je korenina
skoraj vseh tistih vznemirljivih pojavov, ki jih opažamo v modernem inte-
lektualnem ustroju. Deloma je prišla logika na slab glas zato, ker smo se
navadili misliti, da smo zakoreninjeni izključno v intuiciji in podzavesti.
Sedaj ni čas razpravljati, ali je to res; zadovoljila se bom s pripombo, da
je pomanjkljivo urejanje duha najboljša pot, da gornja trditev postane
resnična in da zagotovimo prevlado intuitivnih, nerazumskih prvin v
sestavi našega duha. Drugi razlog za odklanjanje logike je mnenje, da
temelji logika popolnoma na univerzalnih domnevah, ki so ali nedokazljive
ali tevtološke. To pa ni res. Niso vsi univerzalni stavki takšni. Pa tudi
če bi bili, ne bi to stvari nič spremenilo, ker lahko vsak silogizem, katerega
glavna premisa je »Ves A je B«, spremenimo v hipotetično obliko. Logika
je umetnost pravilnega sklepanja: »Ce A, potem B«; hipotetični značaj
A-ja metodi ne jemlje veljavnosti. Praktična korist formalne logike danes
1131
sploh ni ugotavljanje določenih sklepov, temveč naglo odkrivanje in raz-
krinkavanje neveljavnih sklepov.
Sedaj pa naglo preglejmo svoje gradivo in poglejmo, kaj lahko upo-
rabimo za dialektiko. Na jezikovni plati bodo učenci sedaj že imeli besedni
zaklad in morfologijo v malem prstu; odslej se lahko usmerimo v sintakso
in analizo (tj. logična zgradba jezika) in v zgodovino jezika (tj. kako smo
prišli do tega, da lahko z govorom izražamo svoje misli).
Naše branje bo sedaj prešlo s pripovedk in lirike na eseje, razprave
in kritike, in učenci se bodo tudi vadili v pisanju takih sestavkov. Veliko
pouka katerega koli predmeta bo v obliki debate. Na mesto individualnih
ali zborovskih recitacij bodo stopile dramske predstave, posebno takih
iger, ki dramatsko obravnavajo kak argument.
Matematika: Sedaj prideta v učni načrt algebra in geometrija, in bolj
zapletena aritmetika in matematika bo zavzela svoje mesto kot to, kar v
resnici je — ne poseben »predmet«, temveč oddelek logike. Saj ni nič
drugega kakor pravila o sklepanju, uporabljena za številke in mere, in
morali bi jo učiti kot táko, namesto da je za nekatere temna skrivnost,
za druge pa razodetje, brez zveze s katerim koli drugim delom znanja.
Zgodovina bo s preprostim etičnim sistemom, pridobljenim iz slovnice
teologije, dajala primerne snovi za diskusijo: ali je bilo vedenje tega
državnika upravičeno? Kakšen je bil učinek tega dejanja? Kaj govori
proti določeni obliki vlade ali zanjo? Tako dobimo uvod v ustavno zgodo-
vino — predmet, ki je brez pomena za mlajšega otroka, toda silno zanimiv
za take, ki so pripravljeni razpravljati.
Teologija sama bo dala snov za razpravljanje o vedenju in morali;
razširiti bi jo morali s tečajem dogmatične teologije (tj. razumske struk-
ture krščanskega mišljenja), ki naj bi razjasnila odnos med dogmo in etiko
in je pripravna za tisto uporabo etičnih načel v posebnih primerih, ki jo
pravilno imenujemo kazuistiko. Zemljepis in naravoslovje bosta prav tako
dajala snov za razpravljanje.
Predvsem pa ne smemo zanemariti obilice snovi iz učenčevega vsak-
danjega življenja. V knjigi »Živa meja« Leslieja Paula je čudovit odlomek
o majhnih dečkih, ki se cele dneve zabavajo z razpravljanjem o izrednem
nalivu v njihovem mestu — nalivu, ki je bil tako krajevno omejen, da je
bila ena stran glavne ulice mokra, druga pa suha. Ali je mogoče reči,
so razpravljali, da je tisti dan deževalo na mesto, ali nad mestom ali v
mestu? Koliko kapljic je potrebno, da lahko govorimo o dežju? in tako
naprej. Razpravljanje o tem jih je pripeljalo k množici drugih problemov
o počitku in gibanju, spanju in bedenju, est in non est, in o infinitezimalni
delitvi časa. Ves odlomek je čudovit primer spontanega razvoja zmožnosti
opazovanja ter naravne in pravilne želje prebujajočega se razuma po defi-
niciji izrazov in natančnosti ugotovitev. Vsak dogodek je lahko hrana za
tako željo. Odločitev športnega sodnika; do kake mere lahko kršiš duha
kake odredbe, ne da bi se ujel v past njene črke? — V takih vprašanjih
so otroci rojeni kazuisti in je treba njih naravno nagnjenje samo razvijati
in uriti, posebno pa, ga spraviti v razumljiv odnos z dogodki v svetu od-
1132
raslih. Časniki so polni snovi za take vaje; pravne odločbe na eni strani,
kjer ne gre za preveč zamotane zadeve; na drugi strani napačno sklepanje
in zmedeno razpravljanje, katerih so zvrhano polni dopisni stolpci neka-
terih listov.
Kjerkoli naj že najdemo snov za dialektiko, seveda je zelo pomembno,
da vedno opozarjamo na lepoto in ekonomičnost lepe izvedbe ali lepo izpe-
ljanega sklepa, da ne bi spoštovanje v učencih popolnoma zamrlo. Kritika
ne sme biti zgolj razdiralna. Vendar morajo biti učitelj in učenci vedno
pripravljeni, da odkrijejo napačno sklepanje, površnost v mišljenju, dvo-
umnost, nebistvenost in prazno govoričenje, in skočiti nanje kot risi.
V tej dobi bo koristno pisanje obnov in esejev, ki naj jih učenci potem
skrajšajo za četrtino ali polovico.
Brez dvoma bo kdo ugovarjal, da bodo otroci v »predrzni starosti«
postali popolnoma neznosni, če jih bomo še spodbujali h kritiki in ugovar-
janju starejšim. Moj odgovor na to je, da so otroci v tej starosti na vsak
način neznosni in da je dobro, če vsaj uporabimo njih naravno kljuboval-
nost v dober namen, namesto da se izteče v pesek. Mogoče bo ta kljubo-
valnost celo manj nadležna doma, če bo disciplinirana v šoli. Učitelji bodo
seveda morali zelo paziti, sicer utegnejo dobiti več, kakor si žele. Vsi
otroci sodijo svoje učitelje. A če bosta kaplanova pridiga ali ravnateljev
vsakoletni govor po naključju dajala špranje za kritični klin, ga bo dialek-
tično kladivo v izurjeni roki vse bolj gotovo zabilo. Zato pa pravim, da bi
se morali učitelji sami tudi podvreči disciplini triviuma, preden ga uče
svoje učence.
Naj povem še enkrat: vsebina učnega načrta v tej dobi je lahko vse,
kar hočete. »Predmeti« dajejo snov; toda imeti jih moramo le za zrno,
ki ga naj duhovni mlin zmelje. Učence je treba spodbujati, da si sami
iščejo informacije, treba jih je navajati k pravilni rabi knjižnic in priroč-
nikov, da bodo znali razločevati med veljavnimi in neveljavnimi viri.
Proti koncu te dobe bodo učenci najbrž sami odkrili, da sta njih znanje
in izkušnja pomanjkljivi in da njih izurjeni razum potrebuje dosti več
snovi za obdelavo. Domišljija — ki v »predrzni« dobi navadno spi — se
bo spet prebujala in zaslutili bodo meje logike in razuma. To se pravi,
da prehajajo v »Pesniško« dobo in so pripravljeni, da se lotijo študija
retorike. Sedaj jim je treba odpreti zakladnico znanja, da se je naužijejo
po mili volji. Cesar so se nekoč učili na pamet, to bodo sedaj videli v drugi
luči; kar so nekoč hladno analizirali, bodo sedaj lahko združevali v novo
sintezo; tu in tam bo nenadno spoznanje privedlo do tistega najbolj raz-
burljivega odkritja: da splošno priznana resnica zares drži.
Težko je sestaviti splošen učni načrt za študij retorike: treba je neke
svobode. V literaturi mora sedaj na mesto razdiralne kritike stopiti spet
užitek; sedaj se učenci lahko začenjajo sami izražati, saj so si izostrili
orodje, da bodo znali pisati jasno in v pravilnih sorazmerjih. Ce otrok že
kaže nagnjenje k specializaciji, mu je treba ugoditi, saj če se je dobro in
resnično naučil uporabljati kako orodje, je le-to na voljo za kateri koli
študij. Dobro bi bilo, mislim, če bi se učenec učil enega ali dveh predmetov
1133
zares temeljito, a imel nekaj pouka tudi v dodatnih predmetih, da mu
ostane duh odprt za povezanost vsega znanja. V tej dobi bo naša težava v
tem, da sploh ločimo »predmete«; kakor bo namreč dialektika pokazala,
da so vse veje učenosti med seboj povezane, tako bo retorika pokazala,
da je vse znanje eno. Vsekakor bi morali zahtevati, naj imajo otroci, ki se
žele posvetiti matematiki ali raznim znanostim, vsaj nekaj pouka tudi v
humanističnih vedah, in narobe. V tej dobi je tudi latinska slovnica že
opravila svojo nalogo, in tisti, ki raje študirajo moderne jezike, jo lahko
opustijo. Tisti, ki ne kažejo posebne nadarjenosti za matematiko in je ver-
jetno ne bodo nikoli potrebovali, jo lahko tudi opuste. Skratka, vse kar je
samo pripomoček, lahko stopi v ozadje, medtem ko se izurjeni duh posto-
poma pripravlja za specializacijo v »predmetih«; po končanem triviumu bi
moral biti učenec zmožen, da se vsakega predmeta že loti sam. Lahko
bi spet v eni ali drugi obliki obnovili končno sintezo triviuma — javno
obrambo kake teze — mogoče kot nekak »končni izpit« v zadnjem se-
mestru.
(Nadalje pisateljica razpravlja o praktični strani učnega načrta, ki
velja posebno za Anglijo, kjer otroci zapuščajo šolo pri 16-ih letih. Za
take, ki žele iti v poklic, naj bi retorika obsegala praktične, strokovne
predmete, tako da bodo po končani šoli lahko ko j šli v poklic; drugi, ki
mislijo na univerzo, bi jemali retoriko že na višji šoli, preden preidejo
na »quadrivium« — na predmete. V splošnem, pravi, bi se učenci učili
slovnice od 9. do 11. leta, dialektike od 12. do 14. leta, in potem prešli na
retoriko. Pri nas bi to pomenilo nekako 3. in 4. razred za slovnico, 5. in 6.
razred za dialektiko, 7. in 8. za retoriko — quadrivium pa bi ostal za višje
šole.)
Ali pa je trivium zadostna izobrazba za življenje? Ce ga prav učijo,
mislim, da bi moral biti. Na koncu dialektike bodo otroci najbrž daleč
za svojimi vrstniki, vzgojenimi po staromodnih »modernih« metodah, kar
se tiče podrobnega znanja posameznih predmetov. Toda po 14. letu bi jih
morali z bliskovito naglico prehitevati. Ne vem, ali ne bi mogel v triviumu
temeljito podkovan učenec, iti naravnost na univerzo pri 16-ih letih in
tako dokazati, da je enak svojim srednjeveškim vrstnikom ... Kajti orodje
učenja je isto pri prav vsakem predmetu; kdor ga zna uporabljati, bo v
vsaki starostni dobi obvladal nov predmet v polovici tistega časa in s četr-
tino tistega truda, ki ju potrebuje, kdor tega orodja ne obvlada. Naučiti
se šest predmetov, ne da bi se spominjali, kako smo se jih naučili, nič
ne pomaga pri učenju sedmega; če pa se je kdo učil in ve, kako se je učil,
so mu vrata odprta v vsak nov predmet.
Preden končam te nujno zelo nedodelane predloge, naj še povem,
zakaj se mi zdi tako pomembno, da se danes povrnemo k disciplini, ki
smo jo nekoč že zavrgli. Resnica je ta, da že nekako zadnjih tristo let
živimo od našega izobraževalnega kapitala. Po renesansi se je svet, zmeden
in razburjen od obilice novih »predmetov«, ki so se mu ponujali, iztrgal
stari disciplini (ki je zares v praksi postala že hudo dolgočasna in stere-
otipna) in si domišljal, da lahko poslej tako rekoč srečno uživa v novem
1134
in razširjenem quadriviumu, ne da bi šel skozi fazo triviuma. Vendar je
sholastična tradicija, dasi raztrgana in pohabljena, še nekako životarila
v višjih šolah in na univerzah. Prav do 19. stoletja so upravljali naše za-
deve in pisali naše knjige in časnike ljudje iz domov in šol, kjer je bila
tradicija še živa v spominu in skorajda v krvi. Prav tako danes mnogi
ateisti in agnostiki še uravnavajo svoje vedenje po zakonih krščanske
etike, ker je tako zakoreninjena v njih podzavesti, da jim niti ne pride
na misel, da bi podvomili o njej. Toda od kapitala ni mogoče večno živeti.
Se tako trdoživa tradicija bo na koncu odmrla, če je nihče ne goji. In
danes veliko — mogoče večina — mož in žena, ki vodijo naše zadeve, piše
naše knjige in časnike, raziskujejo, predstavljajo igre in filme, govorijo
z govorniških odrov in prižnic — da, in vzgajajo naše mlade ljudi, pa niso
nikoli, niti v preostankih tradicionalnega spomina, doživeli sholastične
discipline. Otroci, ki prihajajo v šole, vse manj prinašajo to tradicijo s
seboj. Izgubili smo orodje učenja — sekiro in zagozdo, kladivo in žago,
dleto in oblič — ki je bilo tako priročno za naše delo. Namesto njih imamo
zgolj vrsto kompliciranih aparatov, katerih vsak opravlja samo eno ope-
racij in nič več in pri katerih uporabi se ne urita ne roka ne oko, tako
da noben človek ne vidi dela kot celote in ne vidi smotra dela. Kakšen
pomen ima kopičiti nalogo na nalogo in podaljševati delovni dan, če na
koncu glavni cilj ostane nedosežen? Niso krivi učitelji — že tako preveč
delajo. Združena norost civilizacije, ki je pozabila na svoje korenine, jih
sili, da podpirajo majavo stavbo izobraževalnega ustroja, postavljenega na
pesek. Opravljajo za svoje učence delo, ki bi ga morali ti opravljati sami
zase. Edini pravi smoter izobrazbe je namreč preprosto ta: da se ljudje
naučijo, kako se naj sami učijo; in pouk, ki tega ne doseže, je prazen trud.
Prevedla Olga Grahor
1135
kaj je resnica
Lado Kralj
RESNICA pomeni enakost, prileganje med duhom (duhovnim spoznava-
njem) in bitjo (ada equatio intellectus et rei), pomeni neko popolno prepletenost
duha in biti — Najprej se nam resnica predstavlja kot resničnost našega spozna-
vanja. Ta resničnost spoznavanja (logična resnica) zavzema območje sodbe in
obstoji v tem, da se mišljenje prilega biti, da torej mišljenje pripomore k
izrazu resničnega stanja stvari. Naša človeška resnica torej ne določa biti, tem-
več obratno, resnica se meri ob biti in izpoveduje, da bit določa mišljenje,
da je torej mišljenje »bitno resnično«. Prava resnica je torej »splošno veljavna»,
to se pravi, da velja za vsakega spoznavajočega duha. Kar je za nekega duha
resnično, ne more biti za drugega neresnično. V tem smislu je vsaka resnica
absolutna in ne obstoji nobena »relativna resnica«, to se pravi, resnica zaradi
drugačnosti spoznavajočega subjekta ne more biti drugačna.
Od resničnosti spoznavanja razlikujemo resničnost biti (ontološko, ontično
resnico), ki zadeva področje bivajočega. Ta izpoveduje prileganje biti duhov-
nemu spoznavanju. Resničnost biti skupaj z enostjo in dobroto štejemo k trans-
cendentalijam; s tem je mišljeno tisto prileganje vsega bivajočega mišljenju,
zaradi katerega lahko bivajoče postane predmet mišljenja. Resničnost biti nam
torej transcendentalno določa vse bivajoče, Spoznavnost (intelligibilitas) vsega
bivajočega je torej določena tako, da je vse nebožje bivajoče ustvarjeno po
božji ideji. Tako torej resničnost biti pomeni končno to, da ima vse bivajoče
svojo mero v božji ideji in je tudi na ta način z njo presvetljeno. Resničnost
spoznavanja in resničnost biti vseh človeških bitij imata torej svoj poslednji
bitni vzrok v božji resnici, v kateri sta bit in spoznavanje popolnoma eno in
isto. Stavek »Bog je svetloba« prinaša to misel v čutno predstavno podobo.
Iz filozofskega slovarja jezuita W. Bruggerja.
Ta tekst dovolj izčrpno pojasnjuje svojo lastno resnico oziroma neres-
nico, z^to ni potreben posebne razlage. Sem sem ga postavil predvsem zato,
ker nas more dovolj hitro in nasilno potopiti v bližino tiste problematike,
ki jo načenja drama Roberta Bolta — ČLOVEK ZA VSE CASE.
Kaj je resnica Thomasa Mora in njegovega ravnanja, kaj je torej
resnica te drame? Bolt nas v obširnem uvodu posebej opozarja, da ima ta
njegova drama izrazito moralističen značaj in namen, da torej ne gre za
shakespearsko obravnavanje silovitih razponov in pretresov vitalnih člo-
veških značajev, temveč za zgled, zgled humanističnim normam ustrez-
nega »posameznika« sredi »družbe, ki nas navaja k tistemu, kar je
najnižje, se pravi najmanj zadovoljivo v nas«. Pred seboj imamo torej
1136
moraliteto in kot tako jo bo tudi potrebno obravnavati. Thomas More je,
kot pravi Bolt, »človek z neomajno trdnim občutkom o samem sebi,« je
torej v posesti neke resnice o svetu in o svojem mestu v svetu, in ta
posest resnice ga na neki poseben način izvzema, ga ločuje iz njegove
okolice in ga tira na posebno pot, težko in mukotrpno, vendar edino mo-
gočo. Pri vsem tem pa More v svojem življenju ni bil nikakršen asket
ali religiozni dogmatik — nasprotno — znal je iz družbe, v kateri je živel,
iztisniti kar največ mogoče, bil je čaščen, bogat in slaven. In vendar je
bilo v nekem trenutku potrebno, da je zapustil to svoje vsakdanje življe-
nje in se podal na pot mučeništva in svetništva. Kdaj je nastopil ta tre-
nutek? Očitno takrat, ko se je svet ene in nedeljive resnice, absolutne
resnice, pred njegovimi očmi razklal, je bil More naenkrat postavljen pred
izbiro med dvema resnicama: med tisto prejšnjo, enotno, absolutno in
božjo in neko novo resnico, ki pa ni večna in statična, temveč je prav
po človeško pragmatična, ki je torej orodje neke akcije, nekega projekta.
Obe resnici sta na neki način »humanistični«: božja resnica je tisto
jamstvo, ki zagotavlja svetu njegovo trdnost, smiselnost in obstoj. V božjo
resnico je svet pravzaprav položen, narejen je po njeni meri in šele ona
mu omogoča biti to, kar je. Ce se torej človeška resnica ne prilega božji
resnici, bo izguba samo na človeški strani: človek ne bo več človek, svet
ne bo več svet, svet in človek bosta izgubila vez s samim seboj in se spre-
menila v nekaj samemu sebi nasprotnega, to je nečloveškega. — Po drugi
strani pa si je More kot državni kancler moral biti dovolj na jasnem o
dimenzijah in praktičnih posledicah tiste »druge«, torej neresnične, člo-
veške resnice: monarhija potrebuje naslednika. Ce kralj ne dobi nasled-
nika, je pred vrati resna in popolna realna nevarnost nove vojne dveh
rož, novega večletnega pokola, po katerem bo seveda v svetu ostalo zelo
malo človeškosti in v katerem se bo tisočkrat kršila božja resnica. Vendar
pa je More v tem trenutku že prestopil meje pragmatične človeške pameti
in na vprašanje, kaj misli ukreniti glede naslednika, odgovarja preprosto
in prepričano: »Vsak dan molim za to.« Vsekakor pa Morova božja resnica
tudi v tem primeru ni povsem v nasprotju s praktičnimi človeškimi ko-
ristmi države, to je svetá, le da je dolgoročnejša, torej resničnejša: »Mislim,
če se državniki zavoljo svojih javnih dolžnosti odrečejo svoji zasebni
vesti, pripeljejo svojo deželo po najkrajši poti v zmešnjavo.«
Opraviti imamo torej z neko zasebno vestjo, zasebno resnico kot par-
ticipacijo pri božji reenid, ki stoji nasproti neki drugi, nebožji, vendar
»objektivni« resnici. More se kot čisti, z resnico razsvetljeni subjekt znajde
v spopadu s trdnim, brutalnim, božjo resnico zavračajočim objektom.
Božja resnica se mora spopasti z vsakdanjo človeško resnico in v tem
spopadu neizogibno propade. Se več: prav s tem propadom z dokončno
žrtvijo dokaže nosilec božje resnice njeno resničnost in nedeljivost. Kaj pa
objektivni svet, svet kratkoročnih načrtov, akcije in pohtike? Ta živi na-
prej. Ta živi kot tak pravzaprav v perpetualizaciji spopada božje in člo-
veške resnice, subjekta in objekta, humanizma in pragmatizma in se
potrjuje z vsakokratnim propadom božje resnice, s tem istim propadom,
s katerim se tudi ona sama vsakokrat znovič potrjuje.
15 Problemi
1137
Ce si zadevo ogledamo iz malce bolj oddaljene perspektive, ki pre-
sega horizont obeh temeljnih resnic, potem se nam izkaže, da je to dialek-
tično prileganje in spopadanje splošne in posebne resnice, subjekta in
objekta, vesti in pragmatizma, oblasti in upornikov proti oblasti, dobrega
in zla — da je ta nenehni spopad pravzaprav skrajšani kurz evropske
humanistične moralke. Subjekt in objekt, dobro in zlo sta drug drugemu
neobhodno potrebna, kajti šele v tem vnaprej začrtanem spopadu se meta-
fizična mcralka sploh lahko realizira. Absolutna ideja se dokončno potr-
juje s svojim perpetualiziranim poginom, objektivni svet pa se prav tako
ohranja s perpetualiziranim uničevanjem te iste absolutne ideje.
Ce je torej Morova neomajna zvestoba njegovi resnici obsojena na
pogin, pa je moralistični poduk te igre v tem, da je prav tako: absolutna
resnica potrebuje svoje mučenike. Perverznost te moralke je pravazprav
samo v tem, da gre spopad subjekta in objekta mimo nas po pravilih te
igre same: nosilec čiste resnice se žrtvuje za nas, vendar mimo nas. Pra-
vila igre so vedno ista: žrtev, rabelj in gledalci. Žrtev in rabel j sta si
med seboj potrebna, obema so potrebni gledalci, in oba sta potrebna gle-
dalcem. Kristusu so potrebni rablji, gledalcem pa je potreben Kristus,
kajti z ogledovanjem njegove žrtve so to, kar so, in njegova žrtev je
pravzaprav njihov način udeležbe v svetu, njihova kazen in njihova radost
obenem, njihova edina dejavnost, skratka način njihovega bivanja. In pri
tem žrtvovanje nosilca čiste resnice nikdar ne more biti obvezujoče, saj
je vendar ta božja resnica nekaj nadčloveškega, nedojemljivega; v tej
resnici sicer po malem participiramo vsi, vendar pa nam postane tuja,
kadar se v nekom od nas koncentrira v taki meri, da prizadeti odide na
usodno pet: pravila igre pač določajo, da se nosilec resnice žrtvuje za
resnico, ki je tudi naša, to pa je tudi vsa naša funkcija. Ker bo po njego-
vem dejanju ostalo vse, kot je bilo, ni storil pravzaprav nič. In to je tudi
vse, kar ob njegovem dejanju občutimo: nič.
S tem v zvezi je v Boltovi moraliteti zanimiva pojava Navadnega
človeka, ki spokojno opazuje Morovo mučeniško pot, se okorišča z njo, ko-
likor je pač mogoče, pri tem pa ga tudi večkrat zlorabi in izda. Avtorjev
namen je očitno bil, da z Navadnim človekom pokaže publiki ogledalo:
poglejte se, taki ste. Vendar je tak poziv po vsej strukturi te moralistične
drame zgrešen, kajti k čemu pa naj poziva? Mar k temu, da bi se tudi kdo
iz publike odločil za pot Thomasa Mora? Hvala lepa. Kako se naj odločim
za neko resnico, ki je v osnovi nespoznatna, ki je spoznatna samo na
način vere, popolnega prileganja absolutni ideji, jaz pa te vere nimam in
pri tem sem v tej igri vnaprej določen, da je nimam, kot je vnaprej dolo-
čen spopad in izid spopada? Spopad med humanistom in oblastjo naj se
opravi brez mene. Obred absolutne resnice naj se še vnaprej dogaja v
obredno določeni shemi, na način, ki potrjuje tako humanista kot oblast
in gledalca. Po vsem tem je torej očitno, da ni Thomas More tisti, o kate-
rem govori naslov: Človek za vse čase. Človek za vse čase je Navadni člo-
vek, kajti edino on bo v tej shemi preživel vse čase, vse tiste čase, v
katerih bodo humanistična žrtvovanja omogočala ohranjevanje metafizič-
ne strukture sveta.
1138
To je struktura sveta, kjer so trdno določene vse tri vloge: humani-
stova, oblastniška in gledalčeva. Vsak ima svojo resnico: humanist božjo,
absolutno, oblastnik človeško, relativno in »objektivno«, gledalec vsakršno,
to je nobene. Po neki vnaprejšnji urejenosti bo humanistova resnica vse-
lej splošno veljavna in obvezna vse dotlej, dokler ne bo oblastniška
resnica zaslutila nekih novih, uspešnejših in »objektivnejših« poti. V luči
te nove resnice, ki je neobhodnejša cd absolutne, dobe vsa dejanja neki
svoj »objektivni« značaj: tudi humanistov pogin je objektivno nujen, prav
tako pa dobe vsa dejanja oblasti značaj »objektivne zgodovinske nujnosti«.
To >4)bjektivnost« demonstrira tudi angleška zgodovina: Morov pogin
je bil v luči njegove humanistične resnice »objektivno nujen«, prav tako
pa je bilo »objektivno nujno« dejanje Henrika VIII. : s tem dejanjem se je
odtrgal od katoliške cerkve in zgodovina je pokazala, da je ta razkol pri-
nesel Angliji nesluten razvoj, ki se je začel kmalu po Henrikovi smrti z
elizabetinsko dobo.
Vendar pa svet verjetno ni tukaj niti na način subjektivne niti na
način objektivne resnice niti na način nikakršne. Resnica sveta se v tej
shemi ne more razkrivati, v njej se lahko razkriva samo neresničnost
sheme same. Zatorej tudi ne moremo govoriti o upravičenosti ali avten-
tičnosti Morove resnice, temveč samo o njeni neresnici.
Boltov tekst, kakršen je, je vsekakor spolzek in neprozoren predmet
za roke vsakega režiserja. Vendar pa je režiser Slavko Jan v celoti podlegel
perverznemu šarmu Morove žrtvene pozicije. Ta ugotovitev ni nikakršna
obsodba niti ni vrednotenje režiserjevih estetskih ali moralističnih spo-
sobnosti. Težko si namreč zamišljam danes na Slovenskem režiserja, ki
temu šarmu ne bi zapadel, zato torej ta ugotovitev samo evidentira
neko prevladujoče nagnjenje v slovenskem duhovnem ozračju in torej tudi
na gledališkem področju. Boltov tekst je v ljubljanski uprizoritvi v celoti
postal moraliteta o dobroti dobrega in zlohotnosti zla. Ta vtis je kar naj-
bolj krepila neka vznesena himnična atmosfera, ki si je dala duška v
prizoru usmrtitve: ta prizor je dobil naravnost značaj obrednosti. Stane
Sever je v svoji nehvaležni vlogi podčrtal svetniške, vznesene in blago-
hotno vdane poteze Moro vega značaja, Morov dogmatizem je dobil značaj
nekakšnega priljudnega in odpustljivega martirija, kar je osnovno ubra-
nost predstave še krepilo. Vsekakor je treba pripomniti, da je Severja sam
tekst gnal v takšno interpretacijo in da mu je dajal relativno malo možno-
sti, kjer bi lahko razvil Mo rovo trmoglavo dogmatsko pozicijo. Vendar
tudi teh možnosti ni izrabil. Morova protiigra je bila uravnana v zlu in
v onemogočanju dobrega, zatorej je bila shematizirana in potisnjena ob
stran, kot se v moraliteti spodobi. Edina izjema je bil Henrik VIII. Jurija
Součka, kajti temu igralcu njegov indirektni, intelektualni, suhi in emoci-
onalno odmaknjeni odnos do igralstva že v osnovi onemogoča vsakršno
totalno identifikacijo z igranim likom in vsakršno čustveno prenapenjanje:
interpretacija Henrika VIII. je bila stvarna in neobremenjena, dajala je
ustrezno predstavo o močnem, razumnem, ciničnem in samopašnem vla-
darju, ki prav toliko ceni Morovo izobraženost in poštenost, kot mu je
nerazumljiva in zoprna njegova moralistična poza.
15>
1139
«Kje je pravzaprav resnica?« se v Mrakovi himnični tragediji MARIJI
TUDOR sprašuje komornik Thomson. »Ta je odločen za kataloški prav,
onile spet za anglikanski res bridko smrt storiti.«
V tem primeru ne gre za nasprotje med absolutno božjo resnico in
pragmatično, človeško resnico, temveč za nasprotje dveh božjih resnic. Obe
sta absolutni in dogmaitični, vendar sta tudi obe spremenjeni, devalvirani.
Marije Tudor, imenovane tudi Krvava Marija, ne žene na njeno pot samo
čista neodjenljiva sla po resnici, temveč še cela kopica posvetnih, človeških
nagibov: njena zatrta mladost, v kateri je morala skrivati svojo vero in
se tresti za življenje, gnus in sovraštvo do očeta, ki ji je odrekel legitimno
rojstvo in ustanovil anglikansko cerkev, sramota in bolečina zaradi jalo-
vosti in končno nepotešena ljubezen ostarele ženske do moža, princa Filipa,
ki ji ljubezni ne vrača. Pa tudi Cranmerjeva božja resnica je nečista in
devalvirana: njegova odločitev za anglikansko vero se je začela iz povsem
koristoljubnih namenov in tudi kasneje je v svoji veri še mnogokrat oma-
hoval in nihal, v popolni resnici je njegova vera zagorela šele v dokončnem
spopadu z nasprotno božjo resnico.
Gre torej za spopad dveh absolutnih božjih resnic, ki pa sta obreme-
njeni s človeškimi dimenzijami in v istem hipu prehajata iz božje v člo-
veško akcijsko sfero, pri tem pa še vedno ohranjata svoje formalne božje
dimenzije. Z drugimi besedami: ker je božja resnica ena sama, lahko kot
taka obstoji samo sama po sebi ali pa v žrtveni poziciji nasproti brutalni
človeški resnici. Ne moreta pa obstajati dve božji resnici: takoj se bosta
obe devalvirali in postali človeški na način akcije in borbe za prevlado,
čeprav bosta pri tem obe še vedno ohranjali formalno božjo podobo, na
katero se bosta sklicevali. Cista ideja je torej čista le dotlej, dokler ne
trči na oviro ali dokler se je voljna žrtvovati. Brž ko postane ideja na
naîin boja in uveljavljanja, takrat postane njena resnica samo še neko
sredstvo, ki pa ni večno in vseobvezujoče, temveč na moč gibljivo in
pragmatično.
Po vsem tem bi pričakovali, da bomo v Mrakovi drami priče boja
dveh razveljavljenih božjih resnic, torej razveljavljanju neke večne resni-
ce, ki se dogaja v dinamični pragmatični strukturi, kjer ostaja božja
resnica samo še izgovor za neko totalno in brezobzirno akcijo.
Vendar pa ni tako. Mrakova Marija Tudor kakor da si ni v svesti
svoje človeške, aktivistične pozicije, saj kar naprej ostaja v obeh sferah:
človeški in božji. Njena čista zavezanost božji ideji na neki čuden nač;n
vseskoz ostaja prisotna, čeprav jo je že tolikokrat devalvirala z brutalnimi
človeškimi dejanji. Podobna reč je s Cranmerjem: čeprav je znan pragma-
tik in koristoljubnež, ga kraljičina trdnost in neusmiljenost na koncu
vendarle na čudežen način pripravi, da se pKJnovno in dokončno zaveže
božji resnici in gre zanjo v pogin.
Kje je torej resnica te drame?
Pri Thomasu Moru nam je bilo vsaj razloženo, v katerem trenutku
in zakaj je odšel na pot resnice. Tega pri Mariji Tudor ne zvemo. Ona
katoličanka enostavno je, njena resnica je katoliška resnica, in v to je
treba verjeti. Tudi Cranmer anglikanec enostavno je, tudi pri njem ne
1140
moremo zvedeti za njegov dejanski odnos do njegove resnice. Zato si mo-
ramo pomagati z rezonerjem in razlagalcem, komornikom Thomsonom:
»Za karkoli pod soncem si se od srca in zares razvnel, po pravi poti si jo
mahnil.« Ta izpoved pa nas seveda navdaja z dvomi: kje je potem tra-
gični konflikt, kje moreta sploh tragično trčiti druga ob drugo dve taki
pravi poti? Izid takšnega boja bi bil tedaj odvisen le od večje ali manjše
vitalitete ene od teh poti, od večje ali manjše srčne razvnetosti, ne pa od
zavezanosti resnici.
Avtor nas v gledališkem listu posebej opozarja, da je bila drama za-
snovana v letu 1948-—50. Misliti moramo torej na to, da se mora v tej
drami nekako razkrivati dinamizem dveh močnih ideoloških akcijskih
struktur, od katerih ima vsaka svojo programatično resnico, in propad
ene cd teh struktur. Pri tem naj bi se razkrila relativnost in neresničnost
obeh akcijskih programatičnih resnic.
Ce gledamo na dramo v tej luči, nam postane pod pogledom še bolj
motna in neprozorna. Kje se nam razvidi tragična dimenzija Marijinega
in Cranmerjevega spopada? Nikjer, saj je spopad že končan in sicer v
kraljičino korist. Kje udarja na dan ustreznost ali neustreznost njune re-
snice? Nikjer, saj ju ne vidimo delovati v razmerju do njune resnice.
Cranmer svoje človeške aktivistične dimenzije nima, vendar pa ga
pred koncem vidimo v njegovi zavezanosti božji, absolutni resnici; kralji-
čina nepopustljivost mu je odprla oči. To njegovo dejanje pa ima vse
premalo osnove v njegovi celotni strukturi, zato dobi prizvok nekakšne
zasebne psihološke zmage nad kraljico. Ta zmaga pa na neki čuden način
zaveže tudi kraljico samo, da doživi ekstatično katarzo, ki je nekakšen
tragičen poraz in zmaga obenem. Se vedno pa nam ni jasno, kaj je re-
snica te katarze, odkod vodi in kam vodi.
Odgovor je vse preveč preprost: resnica te katarze, resnica očiščenja
obeh protagonistov, tako rablja kot žrtve, ki je bila še pred kratkim rabelj
(saj je Cranmer iz koristoljubja in konformizma baje dal zažgati mnogo
katoličanov), njuna skupna in zavezujoča resnica je mesijanizem člo-
veškega trpljenja, trpljenja »gole kreature<< »A vendar, v poslednji trzaj
takšna strašna sladkost. Ne, ni ga krika, ki je bil zaman zavpit! Poslušaj
človek! Ne zatiskuj si ušes. Ne ogibaj se trpljenja. Mozgaj do norosti ta
prečudno lepi svet. Ko se ti bo zvrtelo v glavi, ko bo tvoje roke in noge
zvil v pošastni krč vidov ples,... ko te bo slednji s prezirom v jarek kraj
ceste odsunil, pa vedi, da si vekovečni res zaslutil.«
Trpljenje, nasladno in ekstatično trpljenje, to je tista univerzalna
in vsezavezujoča resnica, ki se pojavlja kot božja resnica in ki je višja
od anglikanske in katoliške dogmatične resnice. Ta resnica podeljuje
človeški eksistenci smisel, obenem pa jo tudi odvezuje vseh poprejšnjih
grehov in zločinov. To je tista resnica, ki jo doume Cranmer na grmadi,
ko se nasmiha milo in strmi žalostno vprašujoč v nas: »Doumel je nekaj,
kar mi še ni dano razumeti.« To je tista resnica, ki jo doume tudi Marijin
konj, ko »se vzpne, slabotno vzdihne in jo s tistimi presunljivimi očmi
vprašujoče pogleda«. To je tudi Marijina resnica, ki ji je čudežno dana
1141
tik pred smrtjo: to je univerzalna, integrirajoča resnica rabljev in žrtev,
ljudi in živali. V tej luči je tudi razumljiva tista modrost komomika
Thomsona : »Za karkoli pod soncem si se od srca in zares razvnel, po pravi
stezi si jo mahnil.« Po pravi stezi zato, ker pač pelje na grmado in od tam
v ekstatično odrešitev v trpljenju.
Tako smo zopet prišli do žrtvene pozicije, kakor smo jo zasledili pri
Boltu, vendar s pomembno razliko: medtem ko je Boltov svet rabljev in
žrtev trdno določen in je tudi trdno določeno, kdo in zakaj se mora
žrtvovati in kdo in zakaj mora ostati, tako da razmerje božje in človeške
resnice cetaja čisto, je pri Mraku to razmerje nekako zamazano, te dve
resnici, božja in človeška, se poljubno mešata in menjavata, zamenjujeta
in nadomeščata, kajti njuna naloga ni več ohranjanje tega in omogočanje
božjega sveta: njuna naloga je pravzaprav popolnoma neobvezna, je po-
trjevanje tega sveta z nekim neobveznim, vendar ekstatičnim in mesijan-
skim trpljenjem, in to trpljenje samo na sebi se naenkrat razodeva kot tisti
resnični svet, h kateremu velja težiti. Težiti, vendar kdo? Tretji partner,
gledalci, ostajajo v igri zopet neudeleženi, kajti to je poziv na trpljenje
na način vere, ta vera pa nam z ničimer ni bila utemeljena. Zanimiva je
primerjava obeh navadnih ljudi, tistega iz Boltove igre in Thomsona iz
Mrakove igre: medtem ko si je bil Boltov Navadni človek vseskoz v svesti
svoje neresnične, to je opazovalske, in torej v odnosu do nosilcev resnice
konformistične in parazitske situacije, pa se Mrakov Thomson vede dru-
gače: njemu z nekakšno prizadeto resnicoljubnostjo vseskoz uspeva, da
na neki način participira pri delitvi resnice, kljub temu pa ostaja po-
polnoma neudeležen pri nasledkih te participacije, torej pri trpljenju. Za-
nimiva figura.
T. S. Eliot pravi v svojem eseju o dramatičnem pesništvu, da je maša
sicer res popolna drama na malem prostoru, da pa vendar naše želje po
drami nikakor ne smejo in ne morejo najti zadovoljitve v maši. Maša,
gledana kot drama, zatrjuje Eliot, nam posreduje samo najbolj zunanje,
skoraj nespodobno zadovoljstvo, ki že meji skoraj na orgiastično. Ce lahko
prebijemo brez religije, potem se držimo teatra, ne da bi si umišljali, češ
da je religija; in če lahko prebijemo brez drame, potem si nikar ne umi-
šljajmo, da sta drama in religija eno in isto.
Podobni pomisleki so me obhajali ob uprizoritvi Marije Tudor. Re-
žiserju V. Molki je tekst resda vsiljeval kar največ priložnosti za glo-
riozen, obreden in povzdignjen način uprizarjanja — režiser jih je skrbno
skoraj v celoti tudi realiziral. Na nekem mestu sem se moral zalotiti, da
sem padel v pravo confusion des genres: ta ganljiva lepota, ki sem jo
občutil pri liturgičnem petju — mar je to lepota gledališke predstave ali
nečesa, kar je zunaj predstave? Duša Počkajeva kot Marija Tudor je
imela na razpolago dve varianti: ali poskus psihološkega utemeljevanja
kralj ičnih postopkov ali pa ekstatični naturalizem. Odločila se je za drugi
način, iz katerega se je reševala z občudovanja vrednim igralskim na-
porom.
Resnica Marije Tudor je resnica vere v trpljenje in v odrešeništvo
trpljenja. To je neobvezna in nezavezujoča resnica, ki pa bo našla svoje
1142
vernike. Gotovo prej kot kakšne drobnohumanistične resnice mnogih
slovenskih dramatikov.
Tretja igra, ki se na odru Slovenskega narodnega gledališča ukvarja
z mozganjem o resnici, je Pirandellova, ki jo je prevajalec prevedel kar
s programatičnim naslovom KAJ JE RESNICA. Ta igra je na metafizični
hierarhični lestvici o resnicah na najnižjem mestu — gre za goli spo-
znavajočega subjekta dejanskemu stanju stvari: ad'aequatio intellectus et
rei. In ob tem pomerjanju intelekta ob stvari se lahko zgodi, da se nam
stvari enostavno izmikajo, da nikakor nočejo pokazati svoje resnice, ali
pa je ta vedno drugačna, torej je ni. Opravka imamo s tipično krizo pozi-
tivizma, racionaUzma in objektivizma, s krizno situacijo, ki pa ne beži
nazaj v varnost trdnih dejstev, temveč z neko kirurško zvedavostjo brska
po svojih spoznavnih nezadostnostih. Ta pozicija je še najdalj od moralne,
in res pravi Pirandello na nekem mestu, da sovraži simbolizem, ker je ta
tu samo zato, da bi prikazoval neko moralistično resnico. V рк)р)о1пет
agnosticizmu vsekakor tudi moralizmu ni več mesta. Spoznavajoči sub-
jekt se krčevito trudi, da bi pod videzom, ki zakriva bit sveta, našel to
bit — vendar pa pod videzom vedno znova odkriva nekaj neobstoječega,
nekaj, česar ni. Ljudje niso več nosilci svoje resnice, temveč so le nekakšne
neobvezne konstrukcije, pa še te konstrukcije so poljubno zamenljive.
Nihče nima trdne, oprijemljive substance, vendar pa se vsakdo krčevito
trudi nekaj biti, če ne v resnici, pa vsaj v očeh drugih. In ker so resnice
o človeških značajih poljubno zamenljive, zatorej tudi tisti nič, ki ga
morda odkrijemo pod videzom, ni zanesljiva resnica, ni absoluten — tudi
ta nič je zamenljiv, kot je zamenljiva blaznost z normalno pametjo in sanje
s stvarnostjo.
Ta Pirandellov nihilizem je spoznavnoteoretski, mnogo manj pa je
uspešen kot dramska poezija. Pirandellova dramaturška inovacija je danes
že davno izgubila svoj mik, skromnost zastavljene problematike pa je več
kot očitna. Zato je morda tem zanimiveje, da je osrednje slovensko gle-
dališče čutilo potrebo, da dvema igrama o božji resnici pridruži še igro o
spoznavnoteoretekih problemih resnice.
Kje je resnica te igre? Njena resnica je pač samo ta, da resnice na ta
način ne gre iskati. Človeška duševnost je dinamičen element, ki se sproti
izmika pozitivističnim posegom in raziskovanjem, zasidranim v tradicio-
nalni metafiziki. Zato se resnica v tej strukturi ne more razkrivati. To pa
je tudi vse.
1143
Univerza - odslej le za nekatere?
Milan Pintar
Uvodna pojasnila
Nobena, še tako ostra in resna opozorila zadnjih let niso dosegla
svojega namena: proces študija kakor da ima svojo lastno, svojevrstno
zakonitost. Kakšna je ta zakonitost? Ali drugače: v kakšen položaj nas
je ta »lastna zakonitost« privedla?
To je vprašanje, ki ga zastavljamo v začetku. Z njim začenjamo,
izhajajoč od neke vnaprejšnje opredelitve pomena študija za družbo. To
vnaprejšnjo opredelitev pomena postavljamo zato, ker na njej temelji
pomen našega vprašanja. Na kratko jo lahko izrazimo takole:
Proces študija se je znotraj globala ostalih družbenih procesov' po-
kazal za občutljiv barometer. Po svoji notranji logiki je eden izmed
temeljev družbenega bivanja, porajanja, rasti in samopreraščanja. Vanj
se iz jedra družbe stekajo najbolj jedrnate sile in iz njega družba črpa
moč svojega samoporajanja. Ta odnos je družba prisiljena premisliti in
ga utemeljiti: v tem smislu je (tudi) univerza kot parcialna institucija
celotnega procesa izobrazbe presečišče in težišče družbe. Ce univerza to ni,
tedaj je to notranji, temeljni konflikt družbe; kajti tu se določa in odloča
podoba jutrišnjega sveta, misli in hotenj v okvirih možnosti. Družba,
ki tega svojega temeljnega načina bivanja ne utrdi v težnji samopre-
raščanja, je družba brez prihodnosti ali z negotovo prihodnostjo. Njena
pot je gozdna stezica, ki se vse prerada izgubi. Neurejenost in neuteme-
ljenost tega temeljnega odnosa pomeni navidezno, fiktivno utemeljenost
vsega drugega.
Iz teh postavk izhaja opredelitev pomena študija. Študij v svojem
odnosu do sedanjosti nima izjemnega pomena. Njegova izjenmost temelji
' Pri tem nimamo v mislih kake konkretne družbe, temveč sedanje stanje
v svetu nasploh, ne da bi se opredeljevali ob vprašanju vrednostnih oznak
posameznih družb. Sploh se problemu ocenjevanja in vrednotenja,
kar bo jasno tudi vnaprej, poskušamo izogibati, da bi lahko brezobzirneje segli
za vzrokom tistega, kar se imenuje realnost.
1144
na nujnosti časnosti družbe. Časnost je združitev preteklega kot minulega
in prihodnjega kot bodočega v jedru — hotenju sedanjosti. Od tod njegov
pomen.
Vse dosedanje opredelitve so abstraktne. Iz tega okvira lahko stopimo
le na ta način, da si zastavimo konkretno vprašanje. To se glasi: V
kakšnih odnosih je fenomen študija do drugih družbenih procesov?
S tem vprašanjem stopamo v razmerje do pomena študija. Ta pomen
izhaja iz relacije, ki smo jo opredelili že vnaprej: da se v kvaliteti procesa
študija^ izraža družbeni premislek in težnja po utemeljevanju. Da skrb
za študij prihaja do nas iz grozeče jutrišnje neutemeljenosti.
V	tem zapisu želimo vzpostaviti kritičen odnos tudi do nivoja, na
katerem smo se prisiljeni gibati, tj. do statističnih podatkov. Zato zače-
njamo brez uvodne hipoteze. Zato ne poskušamo ničesar dokazati in ni-
česar ovreči. Začenjamo in končujemo z vprašanjem. Ce predpostavljamo,
da mora vsaka analiza uvodno hipotezo potrditi ali zanikati, potem pri-
čujoči zapis ni analiza.
V	uvodnih pojasnilih je potrebno razčistiti še nekaj pojmov. Vse
številke (in pojmi: študentje, proces študija itd.), s katerimi bomo operirali,
se nanašajo samo na študente ljubljanskih fakultet. Vse drugo smo iz
obdelave izključili iz naslednjih razlogov:
1.	Višjih in visokih šol ne upoštevamo zato, ker so regionalno neena-
komerno razporejene širom po Sloveniji in ne omogočajo vrednotenja,
koliko na vpis vpliva bližina šole.
2.	Drugič smo jih izključili zaradi tega, ker menimo, da imajo celo
vrsto lastnih zakonitosti, ki bi, izražene v številkah, zamegljevale de-
jansko stanje, če bi jih obravnavali skupaj s fakultetami.®
3.	Akademije smo iz obravnavanja izključili predvsem zato, ker sta
njihov pomen in namen — in iz tega izhajajoča sestava — bistveno svoje-
vrstna.
S pojmom »štipendijska politika« ne mislimo politike kakega kon-
kretnega organa, temveč tisto družbeno dogajanje v celoti, ki to, kar je,
vzpostavlja. Prav isto velja za pojma »univerzitetna« in »študentovska
politika«: ne gre za neko »politiko« univerze kot ustanove ali študentov
kot organizacije, temveč za tisti realni, hoteni ali nehoteni proces v naši
družbi, ki študente in univerzo postavlja v položaj, v katerem ju trenutno
nahajamo. Ta »položaj, v katerem ju trenutno nahajamo«, vrednostno ni
opredeljen in zato z njim operiramo brez ozira na to, ali je bil to cilj
in torej uspeh uspelega gibanja, ali pa je ta »realnost« neuspeh in polom
2 Kakor je razvidno iz podatkov, ki jih obdelujemo, tu ne gre za celoten
proces študija, temveč le za tisti njegov del, ki poteka na fakultetah; v izrazu
je torej zajeta omejitev, ne identifikacija.
' Npr.: Višje in visoke šole so v preteklih nekaj letih doživele nesluten
ekstenzivni razvoj, kar delno vpliva tudi na podatke o vpisu na fakultete. Poleg
tega posamezne šole dobivajo slušatelje iz povsem določenih in omejenih regio-
nalnih, socialnih ali politično-družbenih struktur; imajo svojevrstno starostno
in izobrazbeno sestavo, druga razmerja v štipendiranju itd.
1145
nekega drugega, povsem določenega hotenja. Prav zato, ker tega polo-
žaja ne vrednotimo, temveč ga pojmujemo kot »stvarnost«, »dejstvo« in
»fakt«, upamo, da bomo lahko do vzrokov te realnosti segli brezobzirno,
pa vendar brez očitka, da se bojujemo »za ali proti«.
V uvodu zastavljeno vprašanje zdaj omejujemo le na tri aspekte, na
tri osvetntve, s katerimi bomo poskušali prodreti v problem. Ti trije
ozki vidiki so: sestava študentov po krajih stalnega bivališča, sodalna
struktura in štipendiranje. Vse drugo lahko imamo le za dopolnitve.
Regionalna struktura
Prvi podatek^, ki ga navajamo, je število vpisanih na ljubljanske
fakultete od leta 1954—55 dalje. Število narašča in niha takole: 6111 —
5930 — 6367 — 7116 — 7568 — 7145 — 8813 — 9269 — 8528 — 8350 —
8179 — 7559®. Ze pri bežnem preletu števil opazimo naslednje: narašča-
joče število vpisanih se je v zadnjem desetletju prelomilo trikrat: prvič
leta 1955—56, drugič leta 1959—60 in tretjič leta 1962—63. Toda pri prvih
dveh nihajih se je število vpisanih v naslednjem letu spet vzdignilo,
celo nad število iz preteklega leta. Nasprotno pa opazimo pri zadnjem
prelomu. Tedaj je vpis dosegel kulminacijo (leto 1961—62 — 9269), nato
pa je uplahnil in se ni več dvignil in še stalno upada, tako da je bil že
leta 1964—65 (poslednji podatek Zavoda za statistiko — odslej le še ZS)
znatno nižji (za 634) od vpisa leta 1960—61.
Nenavadno gibljivega vpisa ne moremo razlagati s populacijskim gi-
banjem, kvečjemu nasprotno: številke kažejo, da sta po nataliteti naj-
močnejša rojstna letnika 1946 in 1947, ki pa sta prišla na univerzo v
letošnjem in lanskem šolskem letu.® Ker torej podatek o populaciji za-
nikuje normalnost in urejenost podatkov o vpisu, je vzrok treba iskati
drugod. Vendar ga na univerzi ne nahajamo: leta 1962—-63, ko se je padec
začel, ni bilo nobene nove zapore v smislu numerus clausus, nobene spre-
membe glede sprejemnih izpitov, nobenega zapiranja oziroma odpravljanja
oddelkov. Ker tudi podatki o učnem uspehu na srednjih šolah te nenor-
malnosti ne izražajo, ostane en sam možen odgovor. Možnost vpisa na
fakulteto se znižuje, vendar to ni utemeljeno z razlogi univerze, temveč
z nečim znotraj družbe v celoti. To pa je lahko le materialno stanje.
Kolikor se da ta trditev ilustrirati v zvezi s štipendiranjem, bomo to po-
skušali v tretjem delu.
'' Vsi podatki, če zanje ni posebej naveden vir, izhajajo iz publikacij Za-
voda za statistiko v Ljubljani.
® Zadnji podatek je z Univerze, ker ZS še ni objavil publikacije za leto
1965—66. Zato tudi vsi podatki, ki se nanašajo na to leto, izhajajo z Univerze.
" Da zavrnemo misel, da nihanja povzročajo slušatelji drugih republik,
navajamo število slušateljev slovenskega porekla. Število zaniha v istem šol-
skem letu, le da se prevesi počasneje, kar pomeni, da še hitreje pada število
slušateljev neslovenskega porekla (od 20 "/o na 15 »/o). Podatlú za Slovence od
leta 1961—62 dalje: 7171 — 7109 — 7031. Za leto 1965—66 podatkov nimamo.
1146
Podatki o regionalni strukturi nam kažejo, kako močan faktor v kom-
pleksu tistih, ki jih na kratko imenujemo »možnost vpisa«, postaja nepo-
sredna bližina univerze. Vendar pa iz razmerja med regionalno strukturo
vpisanih na fakultete (ali celo samo v I. letnik) in regionalno strukturo
diplomiranih ne moremo sklepati na uspešnost študija posameznih regij
študentov v smislu vrednostne oznake (da so boljši »centralni« ali »pro-
vincionalni« študentje), kajti neraziskani in količinsko neovrednotem so
vzroki osipa, ki pa na ti dve različni kategoriji študentov bistveno raz-
lično učinkujejo. Iz tega razloga (ker niso raziskani in ovrednoteni vzroki
osipa) sodim'o, da je vrednostna oznaka sposobnosti oziroma nesposob-
nosti za posamezne regiqnalne strukture ali študentsko populacijo v
celoiti neprimerna in kaže le na nepoznanje in izoliranost od študentovske
problematike, pa naj ta »ocena« prihaja iz vrst študentskih vodstev, iz vrst
univerzitetnih učiteljev ali od najvišjih političnih in družbenih delavcev.
Povsem nesmiselno torej je, da bi pod geslom »Nehajmo trošiti denar za
tiste, ki ne študirajo, kot je treba« poskušali zmanjšati stroške študija.'
Za leto 1959—60 nahajamo z ozirom na stalno prebivališče naslednjo
strukturo študentov fakultet: Celje 498, Gorica 267, Koper 272, Kranj 560,
Ljubljana 2782, Maribor 916, Murska Sobota 170, Novo mesto 353, skupno
z ostalimi republikami 7145. V tej razporeditvi znaša delež ljubljanskega
okraja 38,93 "/o. Ce vzamemo, da spričo reorganizacije okrajev lahko ped
ljubljanskega štejemo tudi bivši kranjski in novomeški, okraj, dobimo za
leto 1964—65 naslednje podatke: Celje 911, Koper (z Gorico) 711, Ljub-
ljana (s Kranjem in Novim mestom) 4487, Maribor (z Mursko Soboto)
1081. Delež Ijubljainskega okraja zdaj znaša kar 54,8'"/o, medtem ko je
leta 1959—60 (preračunano na isto strukturo) znašal le 45,1 '»/o.®
V tem času je verjetno nastala koncentracija prebivalstva, vendar
je koncentracija študentov po stalnem prebivališču zrmtno hitrejša. Ta
proces se najčisteje izkristalizira v navedbi letošnjih podatkov, ko je iz
petih ljubljanskih občin, litijske in kamniške, kar 44,4 % vseh letošnjih
novincev, čeprav na tem območju živi le slaba tretjina Slovencev.'
Glede na rastočo koncentracijo, razvidno iz podatkov, sklepamo,
da tukaj prihaja do prvega, »nevidnega« osipa. Oddaljenost kraja stalnega
bivališča od kraja šolanja ne nastopa toliko kot faktor osipa v procesu
študija, temveč mnogo bolj še pred vpisom na fakultete.
' Podatki o regionalni strukturi študentov so zelo težko prevedljivi z nivoja
statističnih dejstev na nivo razlogov, s katerimi se da operirati, saj se omejujejo
na stalno prebivališče v smislu pripadnosti občinam, okrajem in republikam,
ta struktura pa se je v preteklem obdobju izredno hitro spreminjala. Podatki
za leto 1959—60 govore o osmih okrajih, podatki za leto 1964—65 pa le še o
štirih. Nato so bili podatki prevedeni na občine ali kar na republike in šele za
prihodnje leto obljublja univerza, da bo zbrala podatke po regijah.
® Vendar ti podatki ne izkazujejo točnega stanja, kajti struktura rednih
slušateljev kaže še na mnogo večjo osredotočenost na Ljubljano in bližnjo
okolico.
" Podatek z univerze.
1147
Nezadostnost navedenih podatkov delno odpravljamo z naslednjimi.
Od povprečnega števila prebivalcev, ki so letos stari od 18—19 let (to
je starost maturantov gimnazij in obenem novincev fakultet), se jih je
letos vpisalo z območja ljubljanskih petih občin, litijske in kamniške
(skupaj, zakaj za posamezni zadnji dve podatkov ni) kar 4,27 ®/o, iz Go-
renjske (v celoti, čeprav vemo, da kranjska občina znatno prednjači)
1,33 «/o, iz Primorske in Notranjske 1,23 »/o, iz Koroške in Štajerske 0,94 »/o,
iz Dolenjske 0,83«/», iz Podravja in Pomurja 0,57 Vo!'»
Podobne podiatke nahajamo tudi iz drugih virov: »Ljubljanska uni-
verza postaja resnično vse bolj ljubljanska, saj je od letos vpisanih štu-
dentov kar 57 «/o doma iz Ljubljane ali bližnje Gorenjske. Na ekonomski
fakulteti je ta odstotek kar 67 »/o, na oddelku za arhitekturo 66 "/o. Pet od
stotih mladih Ljubljančanov si lahko privošči univerzitetni študij. Na
Koroškem, Štajerskem in Dolenjskem niti eden od stotih, v Prekmurju
od dvestotih eden.«"
Ne da bi dalje navajali podatke, lahko že tu sklenemo: ljubljanska
univerza zapira svoja vrata vsem tistim mladim Slovenkam in Slovencem
širom po Sloveniji, ki niso v kakem izjemnem položaju. In kateri je
ta izjemen položaj? Določamo en sam njegov aspekt: univerza stoji pred
vrati. Neposredna bližina univerze je tista, ki nekatere postavlja v iz-
jemen, ali točneje, v privilegiran položaj. Da pa to razmerje ne ostane
mistično, temveč ga prisilimo, da spregovori na način, ki ga nekateri
imenujejo »realna govorica sedanjosti«, izpovedujemo naravnost: »nepo-
sredna bližina univerze« kot pojem doživlja svojo demistifikacijo le v
sferi materialnega izračuna, kjer se kaže kot neverjetno velika denarna
postavka.
Vendar opozarjamo, da je na ta gibanja vplivalo mnogo več stvari,
kot jih moremo tu obdelati. Naj navedem le nekatere: predvsem je tu
ustanovitev sklopa visokih šol v Mariboru — ne tohko zaradi vsebine teh
šol, temveč bolj zaradi načina postavitve. Mishm, da se je tu uveljavila
ista težnja, ki poskuša danes univerzi njen nacionalni pomen reducirati
na nekak medobčinski status — predvsem na področju finansiranja.
Veliko vlogo igra nadalje cela vrsta povsem socioloških činiteljev, ki jih
pa z obdelavo samo globalnih podatkov ne moremo zajeti.
In narobe: kolikor n^s koncentracija slušateljev iz ljubljanskih
občin navaja na dejstvo, da se njihova prednost neposredne bližine uni-
verze realno izkaže šele v materialnem obračunu stroškov študija, in
kolikor do te koncentracije prihaja vedno bolj, toliko nam to vsiljuje
zaključek, da je materialni faktor v zvezi s študijem vedno močnejši.
In usodnejši. Povedano preprosto: univerza postaja vedno dražja, ali,
kar je isto, možnosti študija se zožujejo, ker se del Slovenije glede na ceno
študija naglo siromaši. Rastoča koncentracija nam razkriva dejstvo rasto-
čega siromašenja. Tega ne vrednotimo — v skladu z uvodno tezo. To je
preprost fakt, ne glede na to, ali smo ga hoteli ah ne.
Podatki z univerze.
" Tribuna št. 2/1966, Franci Pivec: Po malem o velikih rečeh.
1148
Socialni izvor
Podatki regionalne strukture nas torej prisiljujejo, da se spoprimemo
s problemom materialnega stanja. Da pa se izognemo prehitremu obra-
čimu, bo naša pot posrednejša (in, upamo, temeljitejša). Vprašati se
hočemo po tistem, kar to materialno stanje študentov določa. Vprašati se
hočemo po tistem, kar je iz tega materialnega stanja določeno: po so-
cialnem izvoru študentov.
Za šolsko leto 1959—60 nahajamo o socialnem izvoru redno vpisanih
študentov naslednje podatke: uslužbenskega izvora je 2726 slušateljev,
delavskega 978. (Podatkov o tem, kakšen odstotek mladih sinov delavcev
oziroma uslužbencev je vpisan, slovenska statistika ne premore.
O teh podatkih naslednje: izredno težko je operirati s statističnimi
podatki o socialnem izvoru študentov tedaj, kadar rubrike (kategorije)
niso določene po čem bolj temeljnem, kot so to priložnostna določila. In
rubrike, ki so tu uporabljene, ne nosijo v sebi tiste osnove, ki bi izhajala
iz stvarne družbene strukture in ki bi bila določujoča gleile na način
življenja in realne odnose, temveč izvirajo iz določil golega razpoznavanja.
Konkretneje: rubrika »delavec« je v bistvu neopredeljena, ker določilo ne
izhaja iz temeljne družbene strukture — na primer, v kapitalistični družbi
iz razredne pripadnosti, v kastovski ali stanovski družbi iz kastovske ali
stanovske opredelitve. Rubriki »delavec« in »uslužbenec« imata pri nas
umetna, zgolj ideološka, ne pa stvarna, temeljna, strukturalna določila.
(Mnogo točnejši bi bili podatki, če bi družbo strukturirali glede na izo-
brazbo ali višino osebnih dohodkov itd., kot pa glede na fiktivno določene
kategorije.)
Kljub temu se na te podatke opiramo, kajti drugih nimamo: 2726
slušateljev, ki so »uslužbenskega« porekla, izhaja iz družin z naslednjimi
poklici: prometno osebje 83, trgovsko 186, osebje varstva in storitev 46,
administrativno in vodilno osebje 1254, strokovnjaki in umetniki 1157 itn.
Neopredeljenost oziroma ideološka, fiktivna določitev določila ru-
brike upravičeno dopušča združitev dveh navidezno različnih, stvarno pa
nerazločnih in ideološko opredeljenih rubrik, tako da za leto 1961—65
ne nahajamo več dveh, temveč eno samo, združeno rubriko. Temeljni
postavki iz rubrike »uslužbenci« (administrativno in vodilno osebje, ter
strokovnjaki in umetniki, ki sta sami vsebovali 90 »/o celotne rubrike),
pa te združitve (oziroma prenosa v rubriko »delavci«) ne upravičujeta.
V teh petih letih, ki jih imamo v mislih, je v statističnih pregledih
prišlo še do ene spremembe: podatki za 1959—60 leto obsegajo študentsko
populacijo v celoti, podatki za leto 1964—65 pa le še novince, torej struk-
turo študentov ob vpisu v prvi letnik. V zvezi z ugotovitvijo, da je neza-
dostnost materialnih sredstev eden temeljnih faktorjev osipa, lahko pred-
postavljamo, da je struktura študentov ob vpisu glede na celotno struk-
turo izkrivljena v korist enakomernejši razporeditvi.
Ker nimam boljših podatkov, navajam naslednje: v letu 1964—65
se je na fakultete vpisalo 3068 brucev, od teh jih rubrika »položaja v
poklicu« kot sinove delavskih in uslužbenskih družin (skupaj!) navaja
1149
1865 ali 60,7 Zabrisanost se delno razgubi ob podrobnejši analizi po-
klicev, cd koder se odstotek rekrutira. Iz rubrik: industrijski in obrtni
delavci 373, finančni, pisarniški in sorodni uslužbenci 539, strokovnjaki in
umetniki 619, prihaja kar 82 "/o vseh. To pa pomeni, da enotna rubrika
»delavci in uslužbenci« zelo uspešno zakriva spremembe o socialni struk-
turi — naglo padanje števila slušateljev delavskega porekla.
Analiza socialnega porekla zahteva od nas naslednjih ugotovitev:
zaradi neopredeljenosti in fiktivne določenosti temeljnih značilnosti ru-
brik, zaradi menjujočega se načina zbiranja podatkov in zaradi združe-
vanja rubrik realnega stanja ni moč ugotoviti. Določene namige lahko
dobimo le iz dejstva, da se pretežno število novincev v rubriki »delavci
in uslužbenci« rekrutira iz tistih poklicev, ki po svojem temeljnem polo-
žaju v družbeni delitvi dela, ali točneje, v družbeni delitvi osebnih do-
hodkov, spadajo med privilegirane plasti. Tako npr. rubriki »vodilno
osebje« in »strokovnjaki in umetniki« zajemata privilegirane plasti, pa
čeprav so te — socialno — po položaju v poklicu štete med »delavce in
uslužbence«. Privilegiranost teh plasti se izraža v ugodnejšem materi-
alnem položaju.
To, kar smo si kot postavko poistavili v osnovo spraševanja, se je
ob odgovoru izkazalo za resnično: materialno stanje ljubljanskih študen-
tov je določeno iz njihovega socialnega porekla, njihovo socialno po-
reklo pa je določeno iz materialnega stanja, točneje tistega železnega
zakona minimuma življenjskih stroškov, ki študenta kot študenta šele
omogoča, ne glede na kvaliteto tega omogočanja.
Preprosto lahko povemo to: ljubljanski študentje so samo deloma
v neugodnem materialnem položaju, kajti največjo množino teh je proces
relativnega siromašenja in absolutne dražitve študija že izločil — in to
po principu, ki je z delovnim principom v obratnem sorazmerju}^
In to izločanje na osnovi materialnega oziroma socialnega statusa še
zdaleč ni omejeno na študij na fakultetah ali na čas neposredno pred
vpisom. Nasprotno, močno je tudi v srednjih šolah in celo v osemletkah.
Sploh pa organizacija osnovnih šol po principih teoretičnega egalitarizma
in stvarne neenakosti ta proces pospešuje, ker ustvarja neenako startno
osnovo. To ima za posledico, da upada število študentov s podeželja in iz
kmečkih in delavskih slojev. Isto nevarnost (poleg ostalih) vidimo tudi v
predlogu reforme srednjega šolstva. Na to opozarja Odprto pismo Filo-
zofske fakultete slovenski javnosti. (Glej Tribuna, št. 21. z dne 13. aprila
1966.)
V obratnem sorazmerju menimo zato, ker tisti, ki so v obupnem mate-
rialnem položaju, večinoma iščejo izhod iz stiske v honorarnih, priložnostniii
zaposlitvah. V tem primeru so torej bolj »delavni«, čeprav so prisiljeni na račun
honorarnih zaposlitev zanemarjati študij, kar jih slednjič, po na videz delovnem
principu izloči z univerze.
1150
Stipendiranje
Že druga pot nas je pripeljala do istega zaključka: materialni položaj
študentov je vsaj za zdaj ključna točka vsake raziskave o kvaliteti
študija. Regionalna sestava se razreši le v prevedbi na materialne stroške.
Ob podatkih o socialni sestavi lahko razpravljamo le o podatkih, ne pa o
socialni sestavi. Kljub temu se tudi ta razrešuje prav tako kot regionalna;
obe težita h koncentraciji in poenotenju, po tem, da se čedalje večji
delež študentov poraja iz tistih sfer, ki so privilegirane ali po kraju stal-
nega prebivališča ali po višini osebnih dohodkov članov družine, ali pa
po obojem. Izkazalo se je, da je socialna opredelitev fiktivna in zakri-
vajoča. Železni zakon minimalnih stroškov študija je cenzus, ki določa
možnost in nemožnost: selektivni princip, ki deluje še pred vpisom na
fakulteto. V družbenem merilu to pomeni: samo najbogatejši sloji družbe
dobivajo dostop гш univerzo, ali: univerza spet postaja privilegij.
To dejstvo se v principu da zlahka odpraviti: treba je ah poceniti
študij, ali obogatiti družbo (bogatiti enakomerneje — obogatiti celotno
družbo). Poceniti študij pomeni: sezidati več študentskih domov, urediti
več in poceni menz, poceniti učbenike, podehti štipendije in pomoči spo-
sobnim, a revnim. Relativno obogatiti družbo pomeni: preko osebnih
dohodkov staršev omogočiti visokošolski študij vsem slojem. To pomeni
odpraviti oziroma razveljaviti železni zakon minimalnih študijskih stroš-
kov. Ta je relativen in se danes kaže kot absoluten (ket selektivni princip)
le delu družbe.
Znotraj družbene delitve ustvarjenega narodnega dohodka sta možna
oba principa sanacije sedanjega stanja. (Kljub temu pa se moramo zave-
dati, da sta navedena predloga le predloga za odpravljanje določenih po-
javov, ne pa njihovih vzrokov!) Mar ju izvajamo? Poglejmo najprej prvi
princip: relativno pocenitev študija, gledano le skozi gibanje štipendiranja:
Ob teh številkah lahko ugotovimo naslednje: število podeljenih šti-
pendij cd leta 1960—61 (procentualno, od leta 1961—62 pa tudi absolutno)
pada. Ta proces je bil v svojem grozečem pritisku prekinjen samo enkrat:
1964—65, ko je bilo nekaj sto štipendij podeljenih na podlagi političnega
pritiska.'» Število podeljenih štipendij in podatek o vpisu tragično sovpa-
data v svojem zlomu. Kaj to pomeni? Da je bil vpis odvisen od števila
štipendij? Najbrž ne, kajti nekaj sto štipendij ne more omogočiti ali
" Pri tem ne zastavljamo vprašanja, po kakšnih principih so bile te šti-
pendije podeljene in kakšno usodo so doživele.
1151
onemogočiti vpisa skoraj tisoč študentom. Pač pa lahko pomeni nekaj
drugega. Tako štipendija kot vpis sta odvisna od nečesa bolj temeljnega,
neposrednejšega in usodnejšega. Stipendije so zlom naraščanja v svojem
procentualnem nihanju nakazale že leto dni prej kot vpis. Izkazale so
se torej za občutljivejši indikator »tistega temeljnejšega«. Kaj je tisto
usodno in bolj temeljno? Odgovor še ni najden, odgOvor ostaja naloga
premisleka.
Tisto pa, kar je jasno že tu, je, da je najvišji odstotek štipendij na
določen način povezoval in izrekal povezavo med številom štipendistov
in številom diplomirancev. Ta povezava je bila v paroli, ki sm'O jo zakri-
čali tisti trenutek, ko je število štipendistov doseglo število diplomiranih.
Parola se je glasila: Stipendiramo vas več, kot vas diplomiramo. Nespo-
sobneži naj zapuste univerzo!
Ta odstotek torej nekaj razkriva. To razkriva s svojo zunanjo po-
dobo: 39,1 ®/o. Kaj nam razkriva s tistim, kar se za to razkritostjo in
zunanjo podobo skriva? Poglejmo: v letu 1960—61, ko je bilo podeljeno
2887 štipendij ali 39,1 Vo, je bilo na naše fakultete vpisanih 8813 sluša-
teljev, od tega Slovencev 7132 ali 80 20 Vo slušateljev je bilo iz
drugih republik, zamejcev ali inozemcev. SRS'' je podelila samo 2222
štipendij. Ne glede na sedež štipenditorja so inozemci prejemali štipen-
dije stoodstotno, zamejci okrog devetdeset procentno. Močne grupe Srbov,
Hrvatov in Makedoncev so imele štipendije iz svojih republik, precej
pa tudi cd štipenditorjev iz SRS. Iz tega izhaja, da je bilo razmerje med
neštipendisti in štipendisti med Neslovenci znatno ugodnejše kot med
Slovenci. Glede na obstoječe podatke ga lahko pribhžno določimo: 80®/»
štipendistov. To pa pomeni, da je v istem letu samo okrog 1550 Slo-
vencev prejemalo štipendije, ali glede na vpis Slovencev v celoti le
21,6 Vo.
Številka, ki se je razkrila v svoji iskrenosti, zbuja osuplost. Tragična
koincidenca med odstotkom štipendiranih in diplomiranih Slovencev
se ruši.
In ruši se še naprej. Število Slovencev je med diplomiranimi znatno
višje kot med vpisanimi (v odstotku). Ce je bilo leta 1960—61 le 80 ®/o
študentov slovenske narodnosti, leto kasneje 81 "/o, leta 1963—64 skoraj
85®/o, je razmerje med diplomiranci v tem letu naslednje: diplomiralo
849, od teh slovenskega porekla 762 ali skoraj 90 "/o slušateljev.
Za neizpodbitno se je doslej izkazalo dvoje. Število štipendij absolutno
in relativno glede na vpis stalno pada, z izjemo leta 1964—65. Drugič,
da so odstotki štipendistov v svojem bistvu zakrivajoči in ne izkazujejo
realnih odnosov. Tretje, kar iz podatkov lahko ugotovimo, pa je, da se
V istem šolskem letu je bilo na fakultetah in drugih visokih šolah zunaj
naše republike vpisanih 310 Slovencev. Od teh jih je samo SRS štipendirala
141 ali skoraj polovico.
Z oznako SRS označujem katerokoli ustanovo, delovno organizacijo ali
sklad — štipenditorja torej, ki ima svoj poslovni sedež na ozemlju SRS.
Leta 1964—65: diplomiralo 1123 slušateljev, od tega Slovencev 909 ali
skoraj 90 Vo.
1152
notranja struktura štipenditorjev naglo spreminja. Vedno manj je tistih,
ki temeljijo »na proračunu«, malenkostno pa se zvišuje število štipendij,
podeljenih iz »gospodarskega sektorja«.''
Iz preprostega dejstva, da štipendije podeljujejo le gospodarske orga-
nizacije v izjemnem položaju (ali strokovnjake zares potrebujemo, ali pa
štipendije podeljujejo zaradi lepega videza — oba primera sta na Slo-
venskem izjema) in da so doslej enostranost tega podeljevanja deloma
odklanjale štipendije skladov in občin in vseh mogočih odborov, pa ob
teh podatkih prihaja do nas ugotovitev, da so štipendije glede гш dejansko
strukturo (in potrebe) slovenske družbe bile podeljene v precej primerih
nesmiselno: slovenska sedanja zanikrnost ustvarja bodočnost po svoji
podobi.
Četrta ugotovitev, ki jo izrekajo podatki: število razpisanih štipendij
pada znatno hitreje kot število podeljenih štipendij. Od 1. maja do
20. junija 1964 je bilo v »Delu« objavljenih 1714 razpisov za štipendije
na univerzi in ostalih višjih šolah. V istem obdobju 1965 je bilo v istem
listu objavljenih 731 razpisov štipendij. Upad znaša 57,4 "/o ali več kot
polovico!'® Z besedami: v tem obdobju je opazen proces, da je vedno več
štipendij podeljenih po »razpisu zvez in znanstev«. Tudi mali bogovi si —
po zgledu vehkega — ustvarjajo človeka po svoji podobi.
Več kot zanimivi so podatki o nihanju in valovanju števila štipendij
skozi celo šolsko leto. Za primer vzemimo leto 1965—66. Oktobra 1965
je bilo podeljenih 2285 štipendij, kar je znašalo 32 «/» od števila vpisanih.
Podrobne strukture štipendistov glede na letnik študija nimamo, pač
pa mnogo pove podatek, da je že novembra 1965 samo še 2001 štipendija
ali 26,4 «/o. Osip štipendij gre predvsem na račun diplomiranih. Poslej
pa začne število štipendij procentualno rasti — decembra 1965. leta 26,7 %,
januarja 1966. leta 27,3 «/o, februarja 1966. leta 28,2 Vo.'» Ker opažamo, da
število štipendij narašča povsem neznatno, je ugotovitev na dlani: šti-
pendije naraščajo procentualno zaradi znatnega osipa med neštipendisti.
Študentje, ki ne prejemajo štipendij (ali kakšne druge oblike pomoči),
se zlasti v tem obdobju naglo osipajo: materialni položaj kot princip
osipa se izkazuje z vso moçjo. Iste rezultate lahko dobimo iz naslednjih
podatkov:
Ce primerjamo učni uspeh (prehod v višji letnik) med študenti v
celoti, štipendisti, jemalci posojil in študenti v študentskih domovih, do-
bimo naslednjo sliko:
" Leta 1959—60: okrajni (476) in občinski odbori (355), državni organi (210)
in družbene organizacije (77) so podelili 1118 štipendij, gospodarske organizacije
1124. Razmerje 49:51. Leta 1964—65: občinske (489) in okrajne skupščine (36),
državni organi (131) in družbene organizacije (30) so podelile 686 štipendij,
gospodarske organizacije 1452. Razmerje: 32 : 68.
Podatki republiškega sekretariata za visoko šolstvo.
Za povsem neznanstvene in očitno demagoške imamo razprave, ki za
odstotek štipendistov jemljejo podatke iz meseca junija, ko se procentualno
število štipendistov naglo dvigne. Zlasti je bilo to očitno v juniju 1965, ko je
ta odstotek dosegel višino 43,3 — na tem podatku pa so nekateri gradili svoje
razprave o neresnosti in nesposobnosti študentov! (Že oktober 1965 — 32,0 "/o —
vsi podatki z univerze.)
]6 Problemi
1153
Iz razpredelnice opazimo, da je učni uspeh iz leta 1963—64 v leto
1964—65 padel, da pa je kljub temu učni uspeh med štipendisti (80 '/«
uspešnih), jemalci posojil (76 Vo) in študenti v domovih (79 Vo) znatno
višji od učnega uspeha vseh študentov skupaj (60 "/o — podatek ni pre-
verjen). O učnem uspehu tistih, ki ne prejemajo nobene oblike pomoči,
ne moremo govoriti, kajti njihovo število iz različnih vzrokov ni znano.-"
Osip med tistimi študenti, ki prejemajo družbeno pomoč, je torej
sorazmerno majhen. Skoraj povsem pa se da odpraviti, če ima podelje-
vanje te pomoči tudi primerno obliko: da ima štipendija velik variabilni
ali stimulativni del, da štipenditor redno spremlj'a dela štipendista itd. itd.
— da s tem, ko je štipendija podeljena, delo štipenditorja ni končano,
temveč se šele prične. Studijski uspeh torej ne bi smel biti podlaga,
temveč cilj štipendiranja.'^^ Obratno pa je štipendija doslej mnogokrat
veljala za cilj, ki je bil dosežen, ko je bila izražena kot postavka v stati-
stičnih grafikonih, stvarno pa bi morala biti sredstvo za dosego učnega
uspeha, prispevek družbe k individualnemu naporu, odprava železnega
zakona minimalnih življenjskih stroškov, možnost biti študent itd. Sicer
pa, teoretično nam je to jasno.
Podatki Republiškega sekretariata za visoko šolstvo, ki je obenem
štipenditor in ki štipendije podeljuje po podobnih kriterijih, govore, da
je med štipendisti osip komaj 5*'/o, pa še tu gre predvsem na račun
razmer v družini, zdravstvenega stanja itd. O osipu tu pravzaprav ni
moč govoriti.^^
Družbena materialna pomoč, podeljena po pravilnih kriterijih in na
primeren način, se torej izkazuje za več kot uspešno. Še več; v družbi.
Do števila teh in njihovega učnega uspeha ne moremo priti zalo, ker ne
vemo, koliko štipendistov prejema tudi posojilo oziroma stanuje v domovih.
Pri normalnem štetju bi takšne študente šteli kar v tri rubrike, kar bi povsem
iznakazilo izračun.
Zlasti je to pomembno v kriterijih za podeljevanje štipendij, kjer abso-
lutizacija enega principa omogoča povsem pristransko, subjektivno podelje-
vanje. Sploh pa učni uspeh vso svojo veljavo in realno
vrednost prejema šele ob primerjavi z materialnim po-
ložajem, v katerem je bil dosežen.
^ Tu ponavljamo nekaj podatkov, mnenj in zahtev, ki jih je avtor tega
zapisa že pred več kot enim letom publiciral v študentskem tisku, pa so tedaj
naletela na »neugoden politično-ideološki odmev« določene oblastne strukture.
Kljub temu odmevu pa podatki ostajajo podatki, ki nadalje opozarjajo.
1154
ki strokovnjakov dejansko potrebuje (in jih v resnici tudi zaposluje —
pri nas pa delež visoko izobraženih med nezaposlenimi stalno, številčno
in procentualno narašča) se izkaže za rentabilno družbeno investicijo.
Drugače je seveda za zdaj pri nas, kjer glede na dejansko stanje velja
formula: več pravilno naloženih sredstev v učni proces, večji uspeh, več
diplomiranih strokovnjakov — ki pa bodo brezposelni ah na delu v
Nemčiji. V teh razmerah bi dodatna vlaganja pomenila — dodatno brez-
povračilno kreditiranje nemške industrije.
Ce se je družbena pomoč izkazala za izredno pomemben faktor v
učnem uspehu (in kot taka se lahko izkaže le, če je materialno stanje
temeljni vzrok osipa!), potem se mimo tega dejstva ne moremo izmuzniti
s trditvijo, da »nas študij že tako preveč stane«. Vsa dosedanja dokazo-
vanja o tem, da smo v Evropi med prvimi po deležu narodnega dohodka,
ki ga odvajamo za univerzitetni študij,^® zbledijo ob drugem, drastičnej-
šem podatku: prav na repu lestvice smo tedaj, kadar merimo, koliko tega
denarja pride v povprečju na študenta ali univerzitetnega učitelja.^^
(Zavod na statistiko ne zbira — ali vsaj »nima« podatkov o povprečnih
dohodkih univerzitetnih učiteljev, temveč ima samo podatke o dohodkih
»vseh zaposlenih na univerzi«.)
Prav ob problemu te družbene pomoči še naslednje: številke, ki izra-
žajo učni uspeh stanovalcev v študentovskih domovih ali štipendistov,
so delno prirejene zaradi dejstva, da »neuspeli študentje pač niso šti-
pendisti аИ stanovalci domov«: da jih kriteriji za to družbeno pomoč
vsako leto znova samoiniciativno izločijo.
Kljub temu argument te pomoči ostaja izredno močan. V realnih
družbenih odnosih pa je še vedno prešibak. To misel povzemamo iz cele
vrste pojavov, ki jih na kratko imenujemo »odnos do štipendiranja po-
staja v naši družbi vedtno bolj negativen«. Te pojave opažamo na vseh
nivojih: v izjavah in konkretnih odločitvah ljudi na odgovornih druž-
benih položajih, v zmanjševanju skladov za štipendiranje in cdprav janju
štipendij na vseh področjih.
Predlog novega zakona o štipendijah in posojilih (24. 10. 1966) že
v naslovu izenačuje štipendiranje s kreditiranjem ne glede na dejstvo, da
interes za kredite naglo upada.
V skladu z vsem tem negativnim odnosom do štipendiranja je tudi
položaj največjega republiškega štipenditorja, republiškega sekretariata
za visoko šolstvo. Samo nekaj podatkov:
Italija 6,3 Vo narodnega dohodka, Norveška 6Д «/o. Anglija .5,8 V», Jugo-
slavija 5,1 «/» itd. Glej tudi Tribuna, št. 4., dne 9. novembra 1966.
Osebni dohodki pedagoških delavcev na univerzi so ostali od januarja
1965 dalje v glavnem nespremenjeni, medtem ko dohodki ostalih delavcev (v
industriji npr.) stalno naraščajo, tako da se razmerje osebnih dohodkov peda-
goških delavcev in delavcev v industriji spreminja takole: 1963 2,5 :1, 1965
2,2 :1. Pri tem pa je znano, da so dohodki profesorjev na nekaterih fakultetah
tudi do dvainpolkrat večji od dohodkov profesorjev na drugih fakultetah. In
še en podatek: dohodki asistentov na nekaterih fakultetah le malenkostno pre-
segajo povprečni dohodek v Sloveniji sploh! Vse te številke nekaj izražajo!
16*
1155
1.	Razpis za štipendije, ki hi bil moral biti objavljen najkasneje do
meseca junija, je bil dejansko objavljen šele sredi oktobra 1966. Štipendije
na podlagi tega razpisa pa bodo podeljene šele proti koncu novembra,
torej dva meseca po končanem vpisu na fakultete. Stipendije bodo lahko
dobili le tisti, ki so se na fakultete vpisali. Tako ravnanje naravnost omo-
goča selekcijo po materialnem položaju pred vpisom!
2.	Štipendije sekretariata so sestavljene iz osnovnega in variabilnega
dela. Variabilni del je stimulacija in odvisen od povprečne ocene. Pri
najboljših študentih lahko dosega eno tretjino štipendije. Višina osnov-
nega dela štipendije je določena po pogodbi, višina stimulacije s posebnim
sklepom komisije pri sekretariatu (v obliki kriterijev). Zadnji kriteriji
datirajo z dne 3. 12. 1965, torej iz časov, ko je bila revalorizacija šti-
pendij zaradi reforme v celoti prenesena na stimulativni del.
Vendar sekretariat svojim štipendistom stimulativnega dodatka že
od 31. marca 1966 ne izplačuje. (Pričakuje se, da bo del te stimulacije
izplačan v začetku decembra, vendar samo nekaterim.) Nihče od tistih,
ki je v tem času diplomiral, se zaposlil, pretrgal študij, dovršil srednjo
šolo ali ni izpolnil pogojev za vpis v višji letnik, te stimulacije za nazaj
ne bo dobil, ne glede na to, da mu pravnoveljavno pripada. Še številke:
prizadetih je skoraj tristo štipendistov, vsota »dolga« se giblje okrog
desetih milijonov. Nekateri najboljši študentje bi morali (vštevši že de-
cember) prejeti več kot sto tisoč dinarjev!
3.	Isti štipenditor je letos skrčil razpis štipendij in je obenem pri-
siljen, da bo polovici letošnjih štipendistov-novincev podelil štipendije
šele z novembrom, tj. le za enajst mesecev tekočega šolskega leta. Na
ta način bo »prihranil« milijon tristo tisoč dinarjev. (50 štipendistov X
26 000 din povprečna štip., s stimulacijo.) Tega ravnanja niti ne komen-
tiramo niti ne iščemo krivcev ¡^'
Vendar vsi ti podatki, vzeti v svojih popolnih in sklenjenih podobah,
kakorkoli jih že obračamo in sučemo, ne povedo ničesar, temveč le naka-
zujejo. To nakazovano smo že izrekli, neizrečena pa je ostala zahteva,
da se organizira raziskava, ki bi na podlagi resnično znanstvenih metod,
drobitve globalov in kvantificiranja doslej neovrednotenih podatkov pri-
šla še kam dlje kot do »nakazovanja«, »namigovanja«, »domnevanja« in
»sklepanja« — do nedvoumnih rezultatov in nespornih dejstev. Take ana-
lize do danes še ni. Tudi ta »ni« pa po svoje izraža tisto globljo dimenzijo,
ki smo jo doslej že večkrat omenili.
Do te bolj temeljne dimenzije ne sežemo ne z navedbo socialne struk-
ture štipendistov ne z naslednjimi podatki: v letošnjem letu se je šte-
vilo štipendij glede na preteklo leto zmanjšalo za 40 %. Podatki po
fakultetah (gl. na drugi strani!).
In drugi podatek: v letošnjem letu se je na fakultete prijavilo več
kandidatov, kot se jih je dejansko vpisalo: Poglejmo: do 15. julija 1966
je bilo prijavljenih 3075 kandidatov, do prvega avgusta 3105, do 8. sep-
tembra 3377. Vendar je celotni vpis' do 30. septembra znašal le 2942
Podatki iz republiškega sekretariata za visoko šolstvo.
1156
novincev. Razlogov za to razliko ne moremo nakazati v njihovi vred-
nosti, nedvomno pa so med njimi naslednji: prijave na več fakultet, osip
pri sprejemnih izpitih na fakultete,^® neustrezni materialni položaj štu-
dentov itd. Ta podatek še korigiramo z naslednjim: vpisalo pa se je
veliko število takih, ki se sploh niso prijavili. Npr. FNT: 23 se jih ni
prijavilo, so se pa vpisali, ker jim je bila preka.sno podeljena štipendija.
37 jih ni bilo seznanjenih s pogoji razpisa, dvema ni bilo zagotovljeno
bivanje, 33 jih je najprej želelo iti na medicino itd.^' S tem poprav-
kom, ki je zelo zgovoren, pa se razlika med prijavljenimi in vpisanimi
še znatno poglobi.
Neenakost možnosti za vpis na fakultete torej temelji na družbeni
neenakosti. Odkod ta? Iz neenake delitve ustvarjenih dobrin. Kakšen je
princip delitve teh dobrin? Za odgovor začrtajmo preprosto shemo, ki
naj nam pomaga odgovoriti:
Vsaka družba relativnega pomanjkanja (in naša družba je taka)
potrebuje merilo delitve dobrin. Merilo mora biti enotno, drugače ni
merilo. Vzeto je iz osnove in je izraženo v načelu delitve po delu. De-
litev po delu je tisto enotno merilo, s katerim merimo prispevke (delo)
posameznih, tj. različnih in po naravi neenako sposobnih individuov.
Kot enako merilo za neenake ljudi je v svojem bistvu krivično (več
o tem glej K. Marx, Kritika gothskega programa, str. 14). V tej svoji
krivičnosti pa je stimulativno, saj iz sebe — preko težnje po večjem
prisvajanju — poraja trud za večje ustvarjanje. Toda ta osnovni princip
delitve ustvarjenih dobrin je tisti, ki naravne, iz posameznikov izvirajoče
razlike spreminja v razlike participacije pri ustvarjenih dobrinah, v raz-
like materialnega položaja, v različne in neenake možnosti za študij.
Osnovni princip je v svoji stimulativnosti torej ustoličenje, uveljavitev
in neprestano povečavanje neenakosti med ljudmi.
To v principu. V stvarnosti pa sploh še nismo vpeljali s.troge delitve
po delu, ker kako naj s tem principom utemeljimo ali vsaj opravičimo
dejstvo, da ima znaten del direktorjev srednje velikih ljubljanskih pod-
jetij mesečne dohodke okrog milijon dinarjev, doktorji in profesorji ljub-
ljanskih fakultet pa petkrat manj?! V stvarnosti je torej proces poveče-
vanja razlik še hitrejši!
^ Gre za sprejemne izpite na medicinski fakulteti in na oddelku za muzi-
kologijo, obenem pa za sprejemne izpite na vse fakultete, ki jih morajo oprav-
ljati vsi kandidati brez ustrezne srednješolske izobrazbe.
" Podatek z univerze.
1157
Ze v tem svojem principu pa družba na določen način vzpostavlja
svoj odnos do univerze. Zlasti nas vsi procesi na univerzi na vsebino
tega odnosa opozarjajo v času, ko nekatera »ideološka« načela za-.netu-
jemo v korist »ekonomskih«: ko npr. poskušamo proračun sprostiti od
vseh »neekonomskih« postavk in obremenitev. Ta težnja pa se na uni-
verzi izraža v dVeh hkratnih dogajanjih; po eni strani skušamo finan-
siranje univerze kot ustanove vsenacionalnega pomena prenesti na neka-
tere manjše teritorialne enote, kar poleg vsega drugega ustvarja ugodno
ozračje za razvoj nekaterih separatističnih tendenc, ki smo jih v našem
družbenem prostoru že večkrat zaznali. Po drugi strani pa poskušamo
problem finansiranja cele vrste institucij reševati v prevedbi cen njihovih
storitev na ekonomske cene — torej prek osebnih dohodkov. Breme dra-
žitve študija bo s tem v celoti padlo na гатеда njegovih uporabnikov.^e
V tej dimenziji je tudi razložljiv, če že ne razumljiv, odnos nekaterih
»odgovornih činiteljev« do problema štipendiranja.
Oba ta dva pojava pa naravnost pospešujeta tisto, na kar smo že
vse doslej kazali: da se možnosti za vpis na univerzo počasi, toda vztrajno
koncntrirajo na določeno, v družbeni strukturi privilegirano plast. Tega
dejstva ne znamo ovrednotiti niti s stališča ekonomske nujnosti niti s
stališča splošnega družbenega interesa. Vendar obstaja. In zato, ker mu
ne postavimo nasproti nobenega ukrepa, s katerim bi ga skušali omejiti
(temveč prej nasprotno), smo se dolžni vprašati po ozadju, po vzrokih
tega dejstva. Vendar to vprašanje presega okvir naše naloge.
Skozi celo vrsto pojavov smo se poskušali dokopati do orisa stvar-
nega položaja študija v naši družbi, ki naj bi bil opredeljen (in je obenem
sam opredeljujoč) z odrcsom družbe do univerze. Glede na določitev po-
mena študija je to obenem odnce družbe do sebe same, do svoje jutrišnje
bodočnosti, do svoje utemeljenosti. V tej dimenziji šele, ki smo jo ime-
novali naloga premisleka, dobe svojo pravo realnost in vrednost podatki
in pojavi, ki jih na nivoju, kjer smo se gibali, nismo mogli kvantificirati.
Tu šele dobe medsebojno povezavo stvari, kot so: reforma visokega šol-
stva, pravkar izvajana reforma srednjega šolstva,-' vedno bolj nega-
tiven odnos do štipendiranja, zakrivajoči statistični podatki in način
Do kraja poenostavljene sheme nimajo namena simphficirati družbe-
nega dogajanja, temveč se dotakniti nekaterih ekonomskih postavk le toliko,
kolikor v tej svoji poenostavitvi in principialnosti igrajo za problem študija
močno relevantno vlogo. Nikakor pa ni naš namen, da bi se na tem mestu
globlje spuščali v te povsem ekonomske pojave.
Da to notranjo povezanost pojavov, ki jih navajamo, vsaj delno ilustri-
ramo, citiramo iz že omenjenega odprtega pisma filozofske fakultete slovenski
javnosti samo dva odstavka. Prvi govori o selekciji na nivoju osnovne in srednje
šole in se glasi: »Zaradi samo formalne enotnosti, toda dejanske neenakosti
osnovnošolskega izobraževanja nismo dosegli, da bi vsi osnovnošolski absolventi
imeli enake možnosti za nadaljevanje šolanja na drugi stopnji. Zato ni mogoče
z nobeno reformo druge stopnje doseči demokratičnosti šolanja na tej stopnji,
dokler ni urejena osnovna šola.«
1158
zbiranja podatkov sploh, obstoječi predlogi o finansiranju univerze in
poskusi določiti imiverzi lokalistični, medobčinski status itd.
Te jasne in povsem nedvoumne besede veljajo obenem in hkrati tudi
za univerzo: vsaka reorganizacija in sanacija razmer mora nu-no vklju-
čevati vzroke teh razmer, drugače je to le reforma zaradi reforme.
Vendar je znanstveno-pedagoški svet mnenja, da predlog reforme
drugcstopenjskega šolanja ni nastal čisto po naključju, da za njim torej
stoji določena zahteva, da se ta reforma izpelje kljub svojim posledi-
cam — ali prav zaradi njih. Zato to pismo opozarja: »Demoikratizacija
izobrazbe«, katere potrebnost se v predlogu večkrat poudarja v prid
uničenju (ne reorganizaciji!) sedanje srednje &0I2, še posebej proti gimna-
ziji, namreč ni v tem, da bi se s prisilnim etatističnim ukrepom omejila
možnost izobrazbe vsakega mladega človeka največ na še splošno doseg-
ljivo povprečje, marveč le v tem, da se vsakomur omogoči doseči največ,
kar more. Prav zoper to resnično socialistično in humanistično demokra-
tizacijo izobrazbe pa se predlog najdosledneje bori.« In temu mnenju
v prid, ki v pismu ni izrecno eksplicirano, se pa da iz njega razbrati,
potekajo sedanji idogcdki okoli te reforme: kljub temu da so udeleženci
kongresa SZDLJ bučno pozdravili omenjeno pismo, kljub številnim pro-
testom z vseh strani zoper predlog reforme so mehanizmi, ki naj re-
formo izpeljejo, zopet v teku. Dejstvo takih in podobnih družbenih do-
gajanj pa nas opozarja, da raziskave ne bi smeli zaustavljati na konsta-
taciji posameznih procesov študija, temveč bi morali poiskati in preci-
zirati tisto hotenje in njegove nosilce, ki težnjo po takih in točno takih
procesih uveljavljajo.
Zaradi te natranje povezanosti navedenih pojavov in zaradi resnič-
nosti, kot se nam je razkrila iz podatkov, smo na istem abstraktnem ni-
voju, s katerim smo pričeli, prisiljeni zapisati, da je odnos družbe v tej
sjeri do same sebe negativen: da enega svojega temelja družba ne reflek-
tira in s tem same sebe in svoje bodočnosti v tem smislu ne utemeljuje.
To se nazadnje izkazuje v dejstvu, da med izobrazbo in položajem v
družbeni hierarhiji (politični ali gospodarski) ni korelacije. Prav tako ne
odkrijemo nobene korelacije med višino dohodkov in izobrazbo (podatkov,
ki ilustrirajo navedene misli, je več kot dovolj v vsaki analizi izobrazbe
vodstvenega kadra). Vse to pa ima tudi povraten vpliv: izobrazbi se ne
vzpostavlja vrednostna opredelitev, kar omogoča, da se sedanje strukture
obnavljajo v vedno bolj zaprti obhki. Gledano globalno pa to pomeni,
da ima družba negativen odnos do študija — da obstoječa slovenska
zanikrnost ustvarja bodočnost po svoji podobi.
Na to resnico smo hoteli opozoriti.
1159
Pripis uredništva:
Prepričani smo, da bi se razprava o gornjem vprašanju ne smela
omejiti samo na -ta članek in da bi v razpravi morala priti do izraza
vsa osnovna stališča. Za olajšanje take razprave smo formulirali naslednja
štiri vprašanja, ki seveda ne pretendirajo na to, da bi izčrpala proble-
matiko, ali pa celo, da bi jo zaprla v toge okvire. Vprašanja:
1.	Socialni izvor študentov ljubljanske univerze se ne ujema direktno
z demografsko strukturo Slovenije in na svojevrsten način izraža premike
v demografski strukturi. Na kakšen način naj vrednotimo to dejstvo?
2.	Štipendiranje, kreditiranje in subvencioniranje so osnovne oblike
angažiranja skupnosti v oblikovanju socialne strukture študirajočih. Pri
tem angažiranju prav gotovo niso in ne morejo biti na prvem mestu
humanitarne pobude. Ali je bilo to angažiranje zadostno, premajhno ali
celo predimenzionirano? Ali povzroča sedanja socialna struktura štu-
dentov tudi kakšne pozitivne ali negativne efekte v študijskem procesu?
3.	Ali sedanje število študentov ljubljanske univerze zadošča za zapol-
nitev kadrovskih potreb v Sloveniji v krajši časovni perspektivi, ali je
morda preveliko ali premajhno? Pri tem računamo z dejstvom, da se bo
morala spremeniti sedanja kvalifikacijska struktura zaposlenih v indu-
striji in družbenih službah.
4.	Ali uvajanje »principa dohodka« v celotni ekonomski strukturi
družbe zahteva, da se ta princip uveljavi na vsakem področju družbe, ali
le v tistih strukturah te družbe, ki neposredno ustvarjajo dohodek, in
v globalni delitvi?
1160
i\ekaj misli ob temi: Vietnam in mi
Marko Kerševan
»•Vietnamska vojna ne poteka le v Vietnamu, temveč povsod. V vseh deže-
lah sveta je čutimo, ogroženi smo od nje in upamo na njen konec. Težko je,
morda nemogoče, govoriti trezno o njej in presojati strašno dogajanje brez
vsakega patosa. Ta vojna je za naše življenje in naš svet nekaj tako
slabega, da je zaradi tega vse slabo pri nas in naših sosedih postalo malen-
Robert Havemann
Za nas, kot je včasih videti, to ne velja . . .
Se do pred nedavnim se je v nasprotju s skoraj vsemi drugimi deže-
lami naše angažiranje ob Vietnamu omejevalo na uradne izjave obsodbe
ter na komaj opazno, skoraj ilegalno, nabiralno akcijo nekaterih terenskih
odborov SZDL in RK.
Nikakor ni mogoče reči, da velika večina pri nas ne obsoja ameriškega
početja v Vietnamu, čeprav tudi tistih, ki menijo drugače, ne gre podce-
njevati. Napisi »besser tot als rot« in »better dead than red«, ki so se
pojavili po zidovih kot odgovor na študentske plakate proti vojni v
Vietnamu, verjetno niso padli z neba. (Četudi ni jasno, zakaj so bili v
tujih jezikih: ali ker se priljubljena krilatica fanatičnih antikomunistov
v slovenskem prevodu ne rima, ali ker so bili namenjeni inteligenci, ali
zaradi tujih turistov.) Da se dokajšnje število tistih, ki vsem dejstvom
navkljub ves vietnamski problem ožijo na odnos ZDA—Kitajska, odloča
v prid ZDA, ob vsej naši protikitajski kampanji tudi ni nič čudnega.
(Mimogrede: povsem upravičeno je, da ostro obsojamo sedanjo kitajsko
politiko. Toda površno in banalno izživljanje na račun dogajanja na Ki-
tajskem, ki si ga privošči večji del našega tiska, moremo označiti edinole
kot neodgovornost. Tako vsaj se je vedno označevalo sistematično eno-
stransko, čmo-belo in žaljivo pisanje o kaki deželi. Nikakršno opravičilo
ni, če počno podobno Kitajci o nas.)
Previranja ob odboru za podporo Russellovemu soidišču so pokazala,
da se je pri nas nekaj »zataknilo«. In to celo pri tistih, ki sicer odločno
obsojajo ameriško politiko. Pri tem ne mislim toliko na tiste, ki so se
izrekli proti podpori odboru in za to navajali razloge, kot so: »da je treba
najprej pomesti pred domačim pragom, hrup okrog Vietnan;a je sprožen
1161
le zato, da se odvrne pozornost od domačih zadev«; »ker nismo obsodih
Rusov ob madžarskih dogodkih, tudi mi nimamo moralne pravice, da se
opredeljujemo danes«; ali »ker stoje za akcijo ti in ti in ne ti in ti ljudje
ali celo ne ve se kateri ljudje«. Več kot očitno je, da podpora Russellovem
odboru ne bi v ničemer ovirala ne prejšnjih, lie sočasnih in ne prihodnjih
prizadevanj in zahtev po razčiščevanju domačih zadev; dileme »ali-ali«
sploh ni bilo. Logika »če nismo takrat, ne moremo tudi zdaj« ima za edino
posledico, da ne bomo nikoli ničesar storili — poleg tega da reagiranje
ob madžarskih dogodkih velikega dela mlajše inteligence sploh ne veže,
saj tedaj še ni bila »navzoča« v našem »prostoru«. Želim, da bi se motil,
toda zdi se mi, da so bili tudi motivi za prva dva izgovora v bistvu izra-
ženi v tretjem! Nimamo pravice, da zamahnemo z roko nad grenkimi
izkušnjami in razočaranji udeležencev preteklih »kulturnih bojev«. Ven-
darle pa ni mogoče zanikati, da je tako gledanje le še en izraz atmosfere,
v kateri velja za vrhunec kulturnega in sploh družbenega dogajanja —
»revialna kriza«.	*
Bolj kot ti motivi za odločanje proti podpori odboru je problematična
nejasnost, nekaka zadrega glede razlogov, zakaj je potrebno angažiranje
ob Vietnamu.
Vsako protestno gibanje mora imeti ne le motiv, ampak tudi objekt,
proti kateremu se neposredneje usmeri. Za nas pa, kot je videti, takega
objekta ni. Naši uradni predstavniki — državni in družbenopolitični foru-
mi so o vietnamskem sporu izrekli sodbo, ki jo vsaj v osnovi v večini
podpiramo. In ravno tu se je pri nas zataknilo. Odnos, ki ga imamo do
forumov, je pretežno še vedno apriorističen: ali popolna identifikacija, ali
načelna distanca. Obe stališči (ki sta že tolikokrat pokazali svojo nevzdrž-
nost, saj sta obe izraz premajhne razvitosti demokratične zavesti pri nas)
sta ob vietnamskem primeru bankrotirali. Po prvem je bilo neprimerno,
da bi karkoli ukrenili in sprožili mimo forumov, češ da vodstva že najbolje
vedo, kaj in do kod je treba (čeprav ne gre za to, kaj vodstva vedo ali
ne vedo, ampak kaj zmorejo in kaj hočejo!). Po drugem pa se je vsako
»privatno« zavzemanje v javnosti za Vietnam štelo za poizkus biti bolj
papeški cd papeža, za izkazovanje vdanosti »režimu« ipd.
Pustimo ob strani, kaj tako reagiranje pomeni ob naših domačih zade-
vah: vietnamski primer, ki ni vprašanje te ali one dežele, tega ali onega
režima, je jasno pokazal omejenost takih stališč. Svet postaja vedno bolj
celota in kar je »režimsko« v eni deželi, je »opozicionalno« v svetovnem
merilu. »Svetovno merilo« pa danes ni več le na papirju, prisotno je tu,
med nami: v nekaterih zadevah vsaj toliko kot domače. Zahodni levi
intelektualci, ki so se angažirali ob Vietnamu, nas ne sprašujejo, če podpi-
ramo svojo vlado ali ne, temveč naravnost: kaj smo storili (mi, ne vlada)
ob vietnamskem problemu, koliko pomoči smo zbrali, kaj mislijo naši
intelektualci. Ameriška propaganda se tudi obrača naravnost na intelektu-
alce, prepričujoč jih in izkoriščujoč (za pritisk na intelektualce drugod in
v ZDA) vsak njihov molk, vsako neprevidno gesto. Sartre je to dobro
doumel in zato odklonil celo čisto nedolžno in neuradno vabilo za obisk
v ZDA.
1162
Ko se vedno bolj odpiramo nasproti svetu, prevzemamo tudi vedno
večjo odgovornost za naše delovanje in učinkovanje v njem! Ni se le
enkrat zgodilo, da so se razni naši znani in manj znani zastopniki na
raznih obiskih, seminarjih in festivalih v svojem »kritičnem nekonfor-
mizmu« znašli na pozicijah, ki jih na Zahodu zagovarjajo najbolj konfor-
mdstični konservativci, ob čudenju tamkajšnje levice in navdušenem
trepljanju po rämah z desnice. Ko bi pri tem pri naših vsaj šlo za prepri-
čanje! Pa je šlo največkrat le za pozo...
Vietnamski konflikt razkriva še eno dimenzijo našega vključevanja v
»mednarodno delitev dela« (če označimo proces naše integracije v svet s
popularnim ekonomskim terminom). Delamo si iluzije, če mislimo, da bomo
lahko kooperirali s tujimi koncerni, uvažali in celo izvažali kapital, turiste
itd., pri tem pa ohranili ali celo šele oblikovali deviško podobo našega
delovnega človeka — upravljalca (z intelektualci vred seveda), katerega
nagnjenja in težnje se bodo napajale le iz popolnega modela samoupravne
družbe, delitve po delu in socialistične demokracije, ki sam po sebi nujno
poraja zgolj socialistično in humanistično usmerjenost naših ljudi. Neod-
govorno bi bilo prerokovati tam, kjer je mesto za sociološke in socialno-
psihološke analize. Tudi ni mogoče reči, da se bomo zunaj ozko- gospodar-
skega področja »naučili« od Zahoda le vsega slabega. Konec koncev imajo
tudi tam socialistična in delavska gibanja z nekaj izkušnjami o sistemu, v
katerega bomo vsaj delno zapluli. Ob vietnamskem primeru pa se kaže,
kaj pri tem pri nas (lahko) nastaja.
Niso tako redka, in zlasti niso tako slučajna modrovanja: »kaj ti Viet-
namci pravzaprav hočejo?« Mizerija je bila pred osvoboditvijo, mizerija
bo pa njej; čemu sploh umirajo? Se najbolje bi bilo zanje, če bi jih Ame-
ričani brez velikih žrtev na obeh straneh premagali, nato pa jim za
tolažbo vzdignili ,standard', kct so ga Nemcem. No ja, so pač še zaostali.
Pri nas — v deželi, ki je šele nedavno doživela NOB — so taka mnenja
seveda še relativno redka, a so. Svet, ki priznava če že ne za najvišje, pa
vsaj za bolj pomembne vrednote ugodje in materialne dobrine, vedno
teže razume ljudi, ki si prizadevajo še za kaj drugega. Ali se te л'rednote
dosegajo z »delitvijo po delu«, mezdo ali pa profitom, lahko postane čisto
postranskega pomena: važen je cilj, ne sredstvo. Od take mentalitete pa do
združene fronte vseh, ki si v okviru obstoječih sistemov prizadevajo za
»standard«, proti vsem, ki kalijo »red in mir« pri tem prizadevanju, ni
več daleč. To se lahko kaže tako v nestrpnosti do tistih, ki ne dohajajo v
svetovnem merilu, kot do domačih slojev in posameznikov, ki se v te
okvire ne morejo ali nočejo vključiti. Ce smo si odkriti, je nekaj tega že
v vsakem izmed nas: pritoževanje nsd obrtniki in »pridobitniškim slojem«
je bolj izraz zmesi krivde in zavisti kot trdnega prepričanja o drugačnih
vrednotah.
Pri tem tudi že ne gre več le za v prazno se vrteča modrovanja.
Nobena skrivnost ni, da na primer nekatere naše tovarne delajo za potrebe
ameriške vojske. Slepo moralno ogorčenje nas nikamor ne pripelje; prista-
nemo lahko prav tam, kamor so zašli ameriški antikcmunistični fanatiki, ki
so zahtevali prepoved uvoza balončkov za novoletne Jelke iz socialističnih
1163
držav, češ da je uvoz podpora komunizmu. Razlika je bila le v tem, da
si Amerika tak bojkot lahko privošči brez večjih težav, pri nas pa lahko
taka »dosledna politika« privede do (dokaj) manjšega kosa kruha ali celo
brezposelnosti delavcev določenih panog. Ne gre pa se tudi skrivati za
star pregovor: denar za denar in ljubezen za ljubezen. Rezultate že pozna-
mo iz zgodovine, na primer, ko so Francozi izdelovali topove za Nemce in
narobe. Po tej logiki bi lahko kaj hitro sklenili pogodbe za izdelavo orožja
za gverilsko vojskovanje za ameriško vojsko; o takem vojskovanju imamo
namreč več izkušenj kot drugi možni proizvajalci.
Očitno po nobeni logiki »ne gre«. Gre za navzkrižje vrednot, ki se ga
ni mogoče izogniti z nobenim enkrat za vselej danim kodeksom, kaj je
boljše ali slabše. Gre za navzkrižje, ki zahteva in bo zahtevalo stalno
angažiranje ob vsakem primeru in ki ga bo spremljal občutek krivde ob
vsaki rešitvi. Ce navzkrižja in očitka krivde ne bo, bo to le znak, da smo
neke vrednote dokončno pokopali. Ni težko prerokovati, katere imajo več
možnosti za to!
Vietnam je Španija druge polovice XX. stoletja, le da so mnoge zna-
čilnosti zdaj na višjem nivoju. Guernica je takrat pretresla svet in »zaslu-
žila« pozornost Picasso j evega čopiča. Koliko Picasso j ev bi bilo treba danes,
da bi zabeležili enake strahote celo le v tistih vaseh, ki so jih Američani
po lastnih izjavah le pomotoma bombardirali? (Res, o Vietnamu je težko
pisati brez patetike.)
Španija je bila uvod, duhovna priprava v svetovno vojno. Bo tudi
Vietnam? Ravno prepričanje, splošni optimizem, da ne bo, je kaj slab
porok za to. Na čem sloni ta optimizem? Na utrjeni (in stalno utr j evani z
raznimi ameriškimi vojaškimi fihni in zgodbami iz vojne proti »rumencem«
Japoncem in Korejcem, ki jih vztrajno objavljajo razni naši časopisi za
branje množic), predstavi, da Američani »kot taki«, niso zmožni pognati
svet v novo vojno, niti ne početi pravih vojnih zločinov. Na pomanjkanju
spoznanja, da je hladnokrvni, »industrijski« izbris kakega mesta s površine
zemlje (s klasičnim — v stilu Dresdena, ali atomskim orožjem — v stilu
Hirošime) vsaj ravno tak vojni zločin, kot je klasični pokol več tisoč talcev.
Na tem, da si svetovne vojne danes vendarle nihče oziroma vsaj ogromna
večina ne želi. Toda redkokdaj si je večina želela vojne, vsi pa so želeli
zmago . . .
Nima pomena delatí paniko. Narediti pa moramo vse, da se ne uspa-
vamo. Vojna se vodi iz duhovne otopelosti (Bemunes). Danes je — čeprav
to zveni paradoksno — bolj kot kdaj prej boj za zavest ljudi, boj za
osvoboditev njihove zavesti, materialni pogoj za spreminjanje obstoječega.
(Marcuse). In obstoječe svojo logiko že kaže.
1164
Vlada in parlament
Božidar Debenjak
Glosa
Ni še tako daleč za nami čas, ko nam ni prihajalo niti na kraj pameti,
da bi v otipljivejši bodočnosti lahko nastala dejanska kolizija med vlado
in parlamentom. Komaj mesec dni bo od tega, kar je E. Kardelj omenil
možnost, da bi glasovanje proti kakemu predlogu izvršnega sveta lahko
povzročilo odstop vlade in da bi se skupščina zato znašla pred nujnostjo,
da najde novega mandatarja. V tej zvezi je bila omenjena odgovornost
glasovanja, rečeno je bilo, da poslanci s svojim glasovanjem lahko sprožijo
krizo vlade in da ta možnost p>ostavlja v ospredje medsebojno odgovornost
vlade in parlamenta. Nepričakovano kmalu je bila tu prva kriza vlade.
Prezgodaj je še, da bi sodih o dometu in rezultatih tega res novega in
presenetljivega dogodka; ker nima precedensa v naši situaciji, ne poznamo
možnosti, ki jih skriva v sebi. Sodimo pa lahko o tem, kar se je zgodilo
in kakor se je zgodilo. O tem nas je obilno informiralo dnevno časopisje,
nanj se v tej glosi tudi opiram.
Jugoslovanski parlamentarni sistem je dobil večjo ustavno vlogo prav-
zaprav šele z novo ustavo, medtem ko obdobje 1953—63 pomeni prehod od
samo formalne reprezentance do akterja v političnem dogajanju. Ustava
naše Druge republike je izredno razvejila parlament in teoretično omogo-
čila vsem sferam družbenega življenja, da prek štirih zborov delovnih
skupnosti soodločajo s skupščinskim zborom par excellence {zveznim
oziroma republiškim zborom) o vseh vitalnih vprašanjih. Kot predstavniki
sfer posebnega interesa sodelujejo torej s »splošnim« zborom, spet defi-
niranim kot predstavnikom »splošnega« ah »občega« interesa. Izhajajoč
iz te postavke, zastopajo zbori delovnih skupnosti posebni in s tem vsaj
deloma partikulami interes, ki naj bo v interesu celote odpravljen in
vključen v obči, vsesplošni družbeni interes. Kljub proklamirani enako-
pravnosti med republiškim (zveznim) zborom in zbori delovnih skupnosti
pa je prvi kot zbor občega interesa postavljen kot pomembnejši in veljav-
nejši; on voli vlado (ne glede na resorno zasedbo) in državni sekretar
1165
določenega resora za svoj koncept na tem področju ne potrebuje niti kon-
zultativne privolitve ustreznega zbora delovnih skupnosti. Zbor »poseb-
nega« interesa lahko le kasneje zahteva od njega pojasnil in se strinja
ali ne strinja z njegovimi stališči. Toliko na teoretskem področju. Prak-
tično se temu pridružuje še dejstvo, da je izvršni svet v povsem drugačnem
odnosu do skupščine, kot je v klasičnem parlamentarnem sistemu vlada
nasproti parlamentu. Vlada je še vedno v prednostnem položaju: ona pri-
pravlja material skupščini, jo informira tako, kot to ustreza njenim ciljem,
določene probleme lahko forsira in izsulijuje nagle, celo nedomišljeno
formulirane sklepe (o enem piše F. Šetinc takole: »Federacija oziroma
njeni organi so s tem [z razsodbo ustavnega sodišča — B. D) dobili dober
nauk: preden .'■prejmejo kakšen predpis, naj najprej preučijo ali je na
voljo potreben denar.« [Delo, 9. 12. 1966, str. 7.]) In še več: z zavlačeva-
njem določenega vprašanja lahko vlada počaka, da se zamenja pol parla-
menta, in znova poskusi uveljaviti stališče, zoper katero se je parlament
izjavil, računajoč s skoraj matematično gotovostjo, da manjka zdaj polo-
\dca oponentov. Pomanjkanje podpore v parlamentu je ne more ustaviti,
da ne bi v svojih komisijah in hišnih strokovnih zavodih dodelovala
svojih stališč do zadnjih konsekvenc in stilnih izboljšav. Da je res tako,
je pokazalo vse dosedanje izkustvo s predlogom za reformo srednjega šol-
stva. Vsak sekretariat izvršnega sveta je vnaprej prepričan, da reprezen-
tira obči interes in da mu je iz »prakse« postavljen nasproti posebni,
partikulami interes.
Te značilnosti odnosa med vlado in parlamentom pri nas so se poka-
zale tudi v naši prvi vladni krizi: predsednik izvršnega sveta je odstopil,
preden so bile izčrpane ustavne možnosti za poravnavo neskladja med
republiškim in socialno-zdravstvenim zborom (dve zaporedni obravnavi
besedila pred obema zboroma, nato skupna komisija, ki pripravi kompro-
misni predlog, šele potem odložitev obravnave za šest mesecev, kot to do-
loča 164. člen ustave SRS) in ocenil stališče zbora, ki je podprl vladno
stališče, kot »visoko stopnjo zrelosti« v odločitvi (in eo ipso stališče drugega
prizadetega zbora kot visoko stopnjo nezrelosti). Dalje: zahtevo po precizni
formulaciji instrumentov je mogel predsednik izvršnega sveta zavi'niti z
obljubo, da bodo taki instrumenti kmalu pripravljeni — torej z zahtevo
po bianco menici.
Ne da bi čakali na razplet, si lahko zastavimo nekaj vprašanj:
1.	Odkod vladi pravica, da meritorno deli sodbe o zrelosti in nezrelosti
parlamenta; pravica, ki si je ne jemlje samo predsednik vlade, ampak
tudi državni sekretarji in njihovi namestniki?
2.	Odkod vladi pravica, da stopa pred parlament z nedodelanimi pred-
logi brez instrumentov za realizacijo?
3.	Kako doseči, da ne bo vlada za neskladje med seboj in delom par-
lamenta valila krivdo izključno na parlament?
4.	Kako okrepiti parlament, da vlada ne bo mogla nanj pritiskati z
grožnjo z odstopom, temveč da bo vlada odstopila, kadar bo parlament
to hotel?
1166
5. Kaj storiti, da bo vlada imela le politično izvršilno funkcijo in izvr-
ševala politiko, katere osnove določa parlament, kot to zahteva 183. člen
ustave SRS.
Odgovor na ta in z njimi zvezana vprašanja je zelo pomemben. S svojo
akcijo pritiska na parlament nam je izvršni svet pomagal, da smo si jih
zastavili. Kolektivno razmišljanje o vsem tem kompleksu bo gotovo po-
menilo bistven korak naprej v demokratizaciji našega političnega življenja.
S tem pa bo odstop izvršnega sveta prišel v zgodovino kot dogodek, ki je
pospešil progresivno družbeno gibanje.
P. S. 10. decembra
Izvršni svet še nadalje zaseda in je na svojem zadnjem sestanku ugo-
tovil, da ima neuspeh njegovih predlogov korenine tudi v »številnih sla-
bostih, ki so se dosedaj nakopičUe pri delu izvršnega sveta, upravnih orga-
nov in strokovnih služb«. Ta samokritika (nekaj dni po dejanju, ki je bilo
čisto samopravičarsko argumentirano) je prvi otipljivi pozitivni rezultat
vladne krize.
1167
s številko 45—48 zaključujemo četrti letnik Problemov. Naročnike in bralce
prosimo, da nam oproste neredno izhajanje v preteklem letu in dejansko zmanj-
šanje obsega letnika, nastalo z izdajanjem dvojnih številk. Oboje je posledica
znanih težav pri financiranju revije. V skladu s tem pa je ustrezno zmanjšana
naročnina.
Uredniški odbor je dobil zagotovila, da bo v prihodnjem letu financiranje revije
urejeno in zato računa, da bodo Problemi prihodnje leto izhajali redno vsak
mesec. Prva številka bo izšla sredi januarja.
UREDNIŠKI ODBOR
IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK
DUSAN JOVANOVIC: DON JUAN NA PSU (proza)
VALENTIN CUNDRIC: ROBOAM ALI KAMEN MODROSTI
ERVIN FRITZ: PESMI
JOŽE SNOJ: SIMBOLIZEM JOSIPA MURNA (razprava)
MARKO KERŠEVAN: NEKATERI SOCIOLOŠKI VIDIKI RELIGIOZNOSTI
VELJKO RUS: O ODGOVORNOSTI
TINE HRIBAR: MARXOV IN NIETZSCEJEV ČLOVEK PRIHODNOSTI
J. J. LEBEL: HAPPENING (prevod)
''f^ô/J