350 Namen prispevka je analiza za četkov oblikovanja slovenske znanstvene tehniške terminologije od prvih poskusov po mar čni revoluciji do izdaje Splošnega teh- niškega slovarja v letih 1962–1964. Omenjeni problem terminologije, pa tudi ostala »slovenska« znanost sta slabo raziskana. Zato želim v prispevku osvetliti pro- ces kompleksnega oblikovanja znanosti in naroda kot kulturnih fenomenov evropske moderne. Za to dobo, na Slovenskem po marčni revoluciji, je zna čilen intenziven proces modernizacije, ki je temeljito spremenila družbe- ne podsisteme. Znanost in narod pripadata diametralno lo čenima sferama; znanost utemeljuje razum, narod pa – kljub ob časnemu poudarjanju t. i. objektivnih krite- rijev – čustva. Razmerje med znanostjo in narodom je variabilna spremenljivka skozi čas. Ob tem razmerje ne sme biti a priori diametralno. Lo čenost ter hkrati pre- pletanje obeh fenomenov sta posebej pomembna v pro- cesu izgradnje terminologije. Ob tem je treba opozoriti, da je vsaka terminologija za časno stanje oziroma da je zanjo zna čilen stalen proces dograjevanja, bogatitve in menjav. Samo oblikovanje terminologije je pomemben del medsebojnega prepletanja fenomenov moderne, tj. na- roda in znanosti. Analiza tega prepletanja bo opravljena na oblikovanju slovenske znanstvene oziroma tehniške terminologije. To je posebej pomembno, saj je bil jezik eden ključnih konstitutivnih elementov evropskih na- rodnih znanosti v obdobju pred prvo svetovno vojno ter Željko Oset Vpliv modernizacije na oblikovanje slovenskega naravoslovno- tehničnega besediš ča 351 SOCIALNE PODOBE v manjšem obsegu do druge svetovne vojne. Prispevek želi na primeru oblikovanju tehniške terminologije opo- zoriti na konvergen čne in hkrati divergentne kulturne težnje tako na Slovenskem kot širše v Avstro-Ogrski in Evropi, ki je bila pred prvo svetovno vojno prevladujo če svetovno znanstveno središ če. Terminologija je bistve- na prvina znanosti, saj je retorika (p)ostala instrument, orodje pa so (p)ostali argumenti. Z razvojem znanosti je prišlo do instrumentalizacije znanstvenega govora ter s tem do oblikovanja znanstvene terminologije. S tem je bil postavljen kriterij – to je obvladovanje znanstvenega govora – za vklju čitev v znanstveno smetano, ki je tvori- la komunikacijski prostor. Na Slovenskem je bila lingva franca visoke kulture in s tem tudi znanosti nemš čina, v manjši meri pa so imele tak položaj tudi italijanš čina, latinš čina in francoš čina. Slovenska terminologija je nastajala v kulturno in jezikovno heterogenem okolju. Do 1918 so bile namre č slovenske dežele ve čkulturne, prostor sobivanja sloven- sko-nemške in slovensko-italijanske kulture. Sloven- ska kultura je postala na slovenskem narodnem oze- mlju prevladujo ča šele z ustanovitvijo Kraljevine SHS. Kulturna heterogenost je tvorila kompleksne kulturne izmenjave, ki so kljub zaostrovanju pri reševanju naci- onalnega vprašanja uspešno obstale do prve svetovne vojne. Pri tem je treba upoštevati dinamiko, ki ni nujno vezana na splošne trende mednacionalnega zaostrova- nja (personalna simbioza). Slovensko pisane znanosti ne gre meriti zgodovin- sko- časovno, ampak kot poskus, primer izdaje splo- šnoizobraževalnih vsebin v maternem jeziku. Slovensko pisana znanost se je rodila iz potreb izobraževanja v slo- venskem jeziku in prizadevanj znanstvene emigracije, predvsem študentov. Z znanostjo v slovenskem jeziku je slovenska kultura osvajala še zadnja podro čja splošne kulture. Pomemben vpliv na oblikovanje slovensko pi- sane znanosti je imela novohumanisti čna miselnost, ki je poudarjala splošno izobraženost ter s tem vsebovala splošne demokratizacijske težnje. Oblikovanje sloven- sko pisane znanosti je tesno povezano s prizadevanji za slovensko vseu čiliš če ter z uveljavitvijo utrakvizacije državnih srednjih šol. Problem slovenskega šolstva na 352 sekundarni in terciarni stopnji je predstavljal kulturni, še bolj pa politi čni problem. Kljub skromnim, delnim uspehom pri utrakviazciji srednjih šol do leta 1918 je slovenska znanost mo čno napredovala, predvsem pri oblikovanju terminologije ter kristalizaciji kulturne identitete, ki je vklju čevala znanje in znanost. Problem srednjega šolstva je bil pomemben iz po- liti čnega in strokovnega zornega kota. Na politi čnem parketu so v teoriji slovenske srednje šole oziroma »ustrezna« stopnja slovenske kulture postavljene kot prvi pogoj za slovensko univerzo kot osrednjo slovensko znanstveno ustanovo. Brez znanstvene infrastrukture tako v materialnem kot v nematerialnem pogledu je tež- ko govoriti o znanosti. Drugi pomemben vidik proble- ma utrakvizacije je oblikovanje slovenske znanstvene terminologije, ki je pospešeno nastajala ob pripravah u čnih knjig za slovenske srednje šole. Pri oblikovanju terminologije je pomemben, če že ne odlo čilen prispevek Slovenske matice, ki je izdajala slovenske srednješolske u čbenike in poljudnoznanstvene knjige. Z izdajanjem knjig je v precejšnem delu orala ledino pri oblikovanju terminologije. *** Neko č je bila napoved, da bo svet ostal tak, kot je, precej blizu resnice. V zadnjih 250 letih je uporabna znanost s spojitvijo spoznanj o naravnih zakonitostih in tehnike prinesla neslutene dosežke ter s tem postavila to trditev – kakor tudi svet – na glavo. Zaradi epohalnih sprememb je v 18., še bolj pa v 19. stoletju zavladalo navdušenje nad tehniko (znanostjo), ki se je poleglo še- le s prvo svetovno vojno, s katero je prišla na površje negativna plat tehni čnih pridobitev. V dobi tehni čnih izumov so si inženirji nekriti čno pridobili status sodob- nih Prometejev. Tako je bilo ob svetovni razstavi 1900 v Parizu izpostavljeno pri čakovanje, da bo tehnika ljudem izboljšala življenje. Z besedami Karla Popperja lahko re- čemo, da je v dobi modernizacije človeški duh napredo- val kot druga stopnja evolucije. Druga faza se od prve faze biološke evolucije lo či po hitrem spreminjanju, na- predovanju ter vsebuje dinami čno komponento (spre- 353 SOCIALNE PODOBE menljivost, ki povzro ča negotovost). 1 Klju čni pogoj, ki je omogo čil »evolucijo duha«, je znanstveni in kulturni napredek, ki je po mnenju Maxa Webra posledica zmage razuma (uma) nad magijo (»Entzauberung der Welt«). 2 Ob tem je treba poudariti, da se novoveški raziskovalci in znanstveniki raziskav niso lotili z ambicijo spremi- njanja, ampak jih je motiviralo ter navduševalo iskanje resnice. Ob tem je treba poudariti vpetost tehnikov kot so- dobnih Prometejev v svetovnonazorsko in narodno sa- mopodobo. To je posebej pomembno pri »velikih« naro- dih v tekmi, celo boju na znanstvenem podro čju (t. i. Kampf des Geistes). Zaradi samega pomena za vsako- dnevno življenje kakor tudi zaradi vpliva na politi čno in vojaško mo č države je tehnika predstavljala pomemben del nacionalne identitete in samopodobe. Na vpetosti tehnike v nacionalni diskurz je opozoril Milan Vidmar, ki je v Spominih zapisal, da je bila ve čina tehnikov v Cislajtaniji »ne samo Nemcev, temve č silno vdanih vse- nemški ideologiji«. 3 Modernizacija 4 je bistveno spremenila tako zunanjo podobo eksistencialnega habitata kot pogoje za življe- nje ter v družbi sprožila dinami čne procese, ki jih lah- ko opazimo na vseh ravneh. Modernizacijski procesi so se zgostili v urbanih središ čih, zaradi česar so mestna okolja utrdila svoj položaj v družbeni stvarnosti. Ob mo- dernizaciji se je v mestih prepletalo ve č dimenziji: teh- ni čna (izgradnja materialne infrastrukture), ekonomska (materializacija odnosov, nastanek oziroma razširitev 1 Heinz Dudeck , Die Zukunf beginnt in den Köpfen, Ingenieure und die Geisteswis- senschaft. V: Forschung und Lehre, št. 1, 1997, str. 3–6. 2 Gregor Schöllgen , Ein wilder Hazard. Max Weber Rede »Wissenscahft als Beruf«. V: Forschung und Lehre, št. 5, 1999, str. 246–248. 3 Josip Vidmar, Spomini, prvi zvezek, Maribor, 1964, str. 149. 4 O modernizaciji je na univerzi Karl-Franz Universität v Gradcu v letih 1994–2004 potekal raziskovalni program z naslovom »Moderne-Wien und Zentraleuropa um 1900«. Namen programa je bila analiza kompleksnega vprašanja modernizacije. Po- sebna pozornost je bila namenjena problemu kulturnega transferja v multietni čni, multikultruni državi na prelomu iz 19. stoletja v 20. stoletje. S tem so posegli v pro- blem modernizacije, ki je sprožila proces diferenciacije in pluralizacije življenjskega okolja ter s tem razvoja novih družbenih funkcij. Kljub prostorski zamejitvi projekta na ozemlje današnje Avstrije so s projektom presegli današnje meje, ki so nastale po prvi svetovni vojni. Zaradi tega je raziskovalni program dobra vzpodbuda za slo- vensko zgodovinopisje ter osnova za nadaljnje raziskave na podro čju oblikovanja nacionalnih znanosti v Avstro-Ogrski. 354 kapitalisti čnih odnosov) ter oblastna dimenzija. Ve čdi- menzionalnost mesta je ustvarila pogoje ter dopustila integracijo kulture kot četrte ravni (nastanek muzejev, kavarn, društev, akademij). Zaradi koncentracije na majhnem prostoru je nastal komunikacijski prostor – mesto. Pogoji so omogo čili nastanek široke kulture pro- dukcije ter s tem materialne temelje za kulturni razvoj in intelektualno rast. Temeljna zna čilnost moderne je na čelna odprtost, ki je omogo čala so časno sobivanje ve- čih kulturnih praks, in to kljub prevladujo čem položaju osrednje kulture, ki je nastala skozi pluralizacijo vzor- cev razmišljanja množice anonimnih znanstvenikov. Prevladujo ča kultura na Slovenskem, ki je imela status vedenjskega stila, je bila v nemš čini. 5 Modernizacija je pripravila nastavke za družbeno transformacijo, ki se praviloma uveljavijo ob prelomnih, epohalnih dogodkih. V Avstriji se je takšna transforma- cija iz fevdalne v moderno meš čansko družbo za čela v revolucionarnem letu 1848. Med odlo čilne ukrepe, ki so pospešili modernizacijo in s tem tudi družbeno trans- formacijo, sodi daljnosežna reforma srednjega in viso- kega šolstva. 6 Modernizacija je ustvarila in oplemenitila obstoje če pogoje za nastanek množi čne kulture. To je pomembno za moderno, katere skupni imenovalec je inovativnost. Izumi kot taki so novost, torej ne obstajajo v obliki pla- toni čne ideje. Izumi prav tako niso samoumevna posle- dica biološke evolucije. Karl Popper trdi, da je človeški duh Geist napredoval kot druga stopnja evolucije ob pr- vi fazi biološke revolucije, ki ima z vsakodnevnega stali- šča navidezno podobo nespremenljivosti. 7 5 Monika Stromberger , Stadt, Kultur, Wissenschaft. Urbane Identität, Universität und (geschichts)wissenschaftliche Institutionen in Graz und Ljubljana um 1900, Köln, 2004, str. 10–43. Monika Stromberger, Znanost kot dejavnik kulturnega transferja, Ljubljana na za četku 20. Stoletja. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2007, str. 7–11. 6 Robert A. Kann , The multinational Empire nationalism and national reform in the Habsburg Monarchy 1848–1918, Octagon Books, INC, New York 1964, str. 4–5. O pomenu preoblikovanja formalnega izobraževanja s poudarkom na narodnih po- trebah je sestavek napisal tudi Janez Bleiw eis. V njem je šolsko reformo ocenil kot klju čno spremembo dobe po mar čni revoluciji. J. B. (Janez Blei weis), Vedna pravda. V: Glasnik slovenski, zv. 10, št. 5, 1864, str. 152–154. 7 Heinz Dudeck , Die Zukunf beginnt in den Köpfen, Ingenieure und die Geisteswis- senschaft. V: Forschung und Lehre, št. 1, 1997, str. 3–6. 355 SOCIALNE PODOBE Sodobna doba tehnike se je za čela s sintetiziranjem izsledkov spoznanj o ustroju narave oziroma s formula- cijo naravnih zakonov z matemati čnim jezikom. Tehni č- na revolucija pomeni dokon čno potrditev zmage razuma nad magijo ter uresni čitev ambicije po redefiniciji splo- šnega oziroma zamenjavo transcendentalnega s priso- tnimi naravnimi zakonitostmi. 8 Dobo modernizacije je mo čno zaznamovalo libe- ralno navdušenje nad mo čjo razvoja oziroma znanosti. Jožef Stefan je opozoril, da je prišlo s tehni čnimi inova- cijami do miselnega preobrata: »Nekdaj so mrtve stva- ri vladale človeku, danes so mo či in materije v naših vednostih mrtve in duhu našemu podložne.« Stefan je izpostavil čustveni vidik sprememb v identiteti, saj je znanost omogo čala človeku zadovoljstvo ter možnost vzpostavitve koordinatnega sistema veljavnih trditev. S tem je znanost prevzela vlogo, položaj moderne vere. 9 Na miselni preobrat nakazuje tudi razmišljanje Ferda Ko če varja o prevladi človeka nad naravo ter samozado- voljstvo ob tem dejstvu. 10 Tehni čne rešitve so bile zaradi tega zelo pomemb- ne, saj v bistveni meri oblikujejo na čin in možnosti ži- vljenja. Na tehni čno revolucijo je opozoril Ivan Šubic: »Prevrat v vseh razmerah človeštva nastal je vsled uspe- šnega in vedno napredujo če boja z naturnim silami, ka- tere ravno sedanja doba po vrsti kuje v sužni jarem s tolikim uspehom, toliko energije in toliko hitrostjo, sa se temu sijajnemu in strmoglavnemu boju čudom čudi- mo. Zmaga sledi zmagi; dan za dnem postaja našo mo č večja, ž njo pa orožje, s katerim krotimo prirodne sile.« 11 »Ko je pri četkom stoletja parna mašina nastopila svojo 8 Gregor Schöllgen, »Ein wilder Hazard«, Max Weber Rede »Wissenschaft als Beruf«. V: Forschung und Lehre, št. 5, str. 246–248. 9 Jožef Ste fan, Naturoznanske poskušnje. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 3, 1859, str. 9–11. 10 Ko če var je zapisal: »Ponaša se s tem, da je naravi okove skoval, da ž njo zvezano obra ča, kakor se mu vidi, da je zanj najbolje. ponaša se s tem, da je sebe za gospo- darja povišal, njo pa v svojo krotko sužnico ponižal«. Ob tem je zanimiva umestitev recepcije Darwinove evolucijske teorije: »Šele s stvarjanjem jezika, če je Darwingova teorija prava, slekel je človek živinsko kožo.« Ferdo Koče var, Pomenki o naših lite- rarnih zadevah, II. jezik. V: Glasnik slovenski, list 16, 1867, str. 278–282. 11 Ivan Šu bic se je lotil pisanja monografije Elektrika, nje proizvajanje in uporaba zaradi razširjenost uporabe elektrike, ter posebej zaradi gradnje elektri čne centrale v Ljubljani. 356 triumfalno pot po širnem svetu, hipoma izpreminjajo ča vse dotedanje odnošaje, šege in navade, ter tvore če silne izpremembe v dejanju in nehanju človeškega rodu«. 12 Zaradi vpliva na vsakdanje življenje ter vpliva na oblikovanje samopodobe sta znanost in tehnika postali konstitutivna dela nacionalne identitete. Pri tem velja posebej izpostaviti nemški koncept znanosti. Njen ute- meljitelj, Rudolf Virchow je na zborovanju nemških na- ravoslovcev in zdravnikov leta 1865 v Hannovru izpo- stavil naravoslovno metodo kot apotezo nemške misel- nosti, kulture oziroma nato znanosti. 13 Naprednjaštvo je postalo integralni del nacionalnega zna čaja. Zaradi izjemnega pomena je bila pomembna primerjalna di- menzija med narodi. Zato ne presene ča, da je ob čutek zaostajanja na kulturnem, tehni čnem podro čju povzro- čal malodušje. 14 Ob čutek zaostajanja je simptom evrop- skega tekmovanja med narodi na vojaškem, kulturnem oziroma znanstvenem podro čju v dobi pred prvo svetov- no vojno. V kontekstu primerjav med narodi je zanimivo opazovati sodelovanje v obliki kulturnega transferja. V slovenskem primeru je bilo to sodelovanje pretežno »uvozno usmerjeno«, kar je razumljivo, saj je slovenska kultura prevzemala iz bolj razvite nemške, ki je imela v tem času status vedenjskega stila. Zato ne presene ča ugotovitev Ferda Ko čevarja o (pre)veliki kulturni odvi- snosti. 15 Kot klju čno programsko na čelo razvoja sloven- skega naroda je izpostavil emancipacijo. Do tega sklepa je prišel na podlagi primerjave prodaje knjig. Ugotovil je, da ve čino slovenskih knjig kupijo duhovniki in kmeti, medtem ko nemške knjige kupujejo meš čani. Ko čevar je 12 Ivan Šub ic, Elektrika nje proizvajanje in uporaba, Ljubljana, 1897, str. 6–18. 13 Constantin Goschler , Deutsche Naturwissenschaft und naturwissenschaftliche Deutsche, Rudolf Virchow und die »deutsche Wissenschaft«. V: Wissenschaft und Nation in der europäischen Geschichte, Frankfurt an der Main - New York, 2002, str. 106–112. 14 F(erdo), Ko če var, Pomenki o naših literarnih zadevah, II. del, Jezik. V: Glasnik slovenski, list 16, 1867, str. 278–282. 15 Kopitar je leta 1808 zapisal: »Velika ve čina Slovencev v deželi še dandanašnji ne zna pisati ne brati in kdor med njimi je deležen kaj boljše izobrazbe, se kajpak pridruži gospodi Nemcem.« Boris Paternu, Problem literarno-stilne diferenciacije v slovenski književnosti razsvetljenstva. V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem je- ziku, književnosti in kulturi, Obdobja, 1980, str. 52. Ivan Prijatelj, O kulturnem pomenu slovenske reformacije, K Trubarjevemu jubileju. Ljubljana, 1908, str. 5–7. 357 SOCIALNE PODOBE v tem kontekstu opozoril na splošno zaostajanje kljub velikemu napredku: »Naše napredovanje je proti napre- dovanju naših sosedov napredovanje kuljevega, napre- dovanje pal čka proti velikanu. Najbolj veselo se razvija naše znanstveno slovstvo, in v tem ima prvo mesto jezi- koslovje in naravoslovje.« 16 Bistvo slovenskih kulturnoprogramskih konceptov po marčni revoluciji je novohumanisti čno na čelo splo- šne razgledanosti, ki se v slovenskem kontekstu izra- ža v želji po »omikanju«. Ta želja je bila izražena tako ob ustanovitvi Slovenske matice kakor tudi kasneje v zasebnih pismih in predgovorih poljudnoznanstvenih knjig. 17 Kljub prevladujo čemu navdušenju nad napredkom tehnike in znanosti je mo č zaznati negotovost ob sil- nem napredku in spremembah materialne in duhovne stvarnosti. Tehnika je z glediš ča sodobnikov izpodbijala svoje temeljno poslanstvo, to je omogo čanje normalne- ga preživetja. Negotovost ponazarja izjava Simona Šubi- ca: »Kaj bo še dosegel duh človeški, kako bo prerojeval človeštvo s svojimi deli, tega danes nobeden presoditi ne more.« 18 O čitno je pri čakovanje po boljšem življenju imanentna zna čilnost v kodnem zapisu človeka ne glede na družbeni ali intelektualni kontekst. Zmotna, naivna pri čakovanja človeka od tehnike dobro opiše misel Frie- dricha Nietzscheja »Die Menschheit hat an der Erkenn- tnis ein schönes Mittel zum Untergang«. 19 *** Skokovit znanstveni razvoj je prinesel številne nove izraze, predvsem na podro čju naravoslovja, pri čemer je zanimivo, da se termini niso odtrgali od stare klasi čne in 16 Ferdo Ko če var, Pomenki o naših literarnih zadevah, I. del, Slovstvo. V: Glasnik slovenski, list 14, 1867, str. 218–220. 17 Tako je npr. Šubic Simon o potrebi po višji omiki oziroma omikanju: klju čna naloga je samozavedanje-oblikovanje samopodobe. Pomembno za oblikovanje iden- titete je poljudnoznanstvena literatura. cilja publika pa je kmet. Izpostavi potrebo po vodstvu, aktivnosti »od tistih mož, ki imajo v svoji in oblasti njegove dela« (geslo viribus unitis), AS, 621, fasc. 13. 18 Simon Šubic , Nikolaj Kopernik in sledi njegovega duha. V: Vestnik, znanstvena priloga Zori, št. 5, 15.5. 1873, str. 71–75. 19 Heinz Dudeck , Die Zukunf beginnt in den Köpfen, Ingenieure und die Geisteswis- senschaft. V: Forschung und Lehre, št. 1, 1997, str. 5–6. 358 humanistične tradicije, saj so ve činoma utemeljeni prav na klasi čni grško-latinski jezikovni podlagi. Rast tehni- ških izrazov je prehitevala skrb za pravilno stilsko ter pomensko homologizacijo pri oblikovanju. V slovenskem primeru lahko skozi izrazoslovje sledimo »kulturnem« transferju. Ob tem lahko ugotovimo veliko odvisnost od močnih velikih jezikovno-kulturnih skupnosti, ki so se v fazi modernizacije oblikovale v narodne države. Terminologija se je oblikovala znotraj evropskega tehniškega komunikacijskega prostora. Modernizacija je pospešila rast tehni čnih izumov. Nacionalizem je za- radi postavitve kulture kot temelja nacionalne identite- te zahteval znanost v nacionalnem jeziku. Zato je upo- raba nacionalnih jezikov v znanosti in tehniki problem moderne znanosti. Zamenjava znanstvenega jezika so- vpada s procesom oblikovanja naroda. V grobem lahko zamenjavo splošnega znanstvenega jezika latinš čine z nacionalnimi jeziki razdelimo v dve skupini. Tako v pr- vo skupino uvrstimo zamenjave jezika v velikih razvi- tih jezikovno-kulturnih skupnostih okoli leta 1800. V drugi skupini pa je prišlo do zamenjave pri t. i. narodih zamudnikih, torej pri manj kulturno razvitih jezikovno- kulturnih skupnostih. 20 Časovno je do zamenjave prišlo zelo razli čno. Med prvimi so zamenjavo izpeljali v Rusiji. Za za četek zamenjave lahko postavimo jezikovni spor leta 1851/52. Spor je bil ve č kot samo spor okoli je- zika znanstvenih ali poljudnoznanstvenih razprav, saj je posegal v konceptualno-programske smernice razvo- ja ruske znanosti. Ob tem je treba opozoriti, da je do teh zamenjav prišlo postopoma, v korelaciji s krepitvijo nacionalne identitete, ki je postala trend v 19. stoletju. Jezikovni spori nakazujejo na socialno zaprtost znano- sti ter so časno postopno demokratizacijo izobraževanja in znanja. Jezikovni spori so trk konvergen čnih trendov izgradnje nacionalne identitete in divergen čnih trendov med družbenimi skupinami. V razpravah zaznamo širše družbeno dogajanje, saj nakazujejo problem komunika- cije tako med raziskovalci samim kakor med pripadniki posamezne jezikovne ter s tem zamišljene nacionalne 20 Takšen primer je ruski jezikovni spor leta 1851/52, v katerem je prišlo do razprav o potrebi po uporabi znanja ter konceptualnih rešitvah nacionalne znanosti. 359 SOCIALNE PODOBE skupnosti. Zaradi splošne, še posebej sektorske mo- dernizacije znanja pa je postalo pomembno vprašanje posredovanja znanja širšemu krogu v sklopu izobraže- valnega procesa. 21 Ustvarjanje terminologije neke jezikovne skupnosti je barometer duhovnega in kulturnega oziroma znan- stvenega osvajanja sveta; ob tem tudi sledenje splošnim kulturno-znanstvenim tokovom prikazuje vpetost v šir- ši evropski kontekst na področju stanja raziskav, idej, konceptov in metodologije znanstvenoraziskovalnega dela ter poznavanja virov in literature. Slovenska upo- raba je znak za poglobljeno stopnjo recepcije. Ob tem velja biti zadržan, saj lahko uporaba posameznega iz- uma ali termina kaže le na osebno poznavanje, ki pa s splošnim stanjem poznavanja nima skoraj ni č sku- pnega. 22 Ob sprejemanju se oblikuje ustrezno izrazje. Slovenska terminologija se je oblikovala stihijsko, torej so časno z recepcijo. Kot prvo sistemati čno oblikovanje slovenske ter- minologije štejemo oblikovanje pravne terminologije ob prevajanju uradnega lista 23 v slovenš čino. Kljub ka- snejši ukinitvi slovenskega izvoda uradnega lista je bi- la to ena izmed trajnejših pridobitev mar čne revolucije. Slovenski izvod predstavlja poluradno potrditev multi- etni čnega zna čaja habsburške monarhije. Pravosodni minister je avgusta 1849 v odsek za pripravo imenoval Frana Mikloši ča, dr. Matija Dolenca (namesto Antona Mažgona, ki je leta 1849 umrl) in Mateja Cigal eta. Cilj skupine je bila prevod državnega zakonika in uradnega lista. Za izvedbo projekta je bilo treba orati ledino ozi- roma pripraviti slovensko juridi čno-politi čno termino- logijo. Odlo čilen položaj v slovenski trojki je imel Fran Mikloši č, ki je bil zagovornik samostojnega slovenskega pravnega izrazja in s tem jezika. Mikloši č je postavil tr- 21 Olga A. Valkova , Konflikte unter russischen Naturwissenschaftler in der Mitte des 19. Jahrhunderts. V: Wissenschaft und Nation, str. 59–79. 22 Erich Prun č , Prispevek k poznavanju virov za Gutsmanov slovar. V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja, 1980, str. 209–211. 23 Od 26. 3. 2009 je slovenska verzija Allgemeines Reichs-Gesetz- und Regierungs- blatt für das Kaiserthum Österreich za obdobji 1849–1852 in 1870–1918 dostopen na spletnem portalu Avstrijske nacionalne knjižnice, ki je v projektu ALEX digitali- zirala avstrijske zakone in pravne predpise. 360 dne temelje, saj se je že konec 1849 prepustil vodilno vlogo pri projektu Mateju Ciga letu, ki je sicer nerad sle- dil Mikloši čevim smernicam. 24 Oblikovanje pravne ter- minologije je pomembno za oblikovanje izrazoslovja na drugih podro čjih, saj je postavila standarde knjižnega jezika za slovenske šolske knjige. Tako je Bleiw eis pri sestavljanju berila za drugi razred srednjih šol dobil na- vodila, naj se ravna po slovenskem knjižnem jeziku, ki ga je oblikoval odsek za izdajanje uradnega lista in dr- žavnega zakonika. Bleiw eis je upošteval navodilo in je v predgovoru berila za drugi razred izrazil zadovoljstvo nad opravljenim delom: »V pisavi sploh je ve čja edinost in ravnomernost, kot v pervem delu, kar se je po viso- kem c.kr. ministerskem v to zadevajo čem ukazu dose- glo, da naj se namre č pisava v berilu ravna po sadanjem slovenskem zakoniku.« 25 Pomembno vzpodbudo pri oblikovanju slovenske terminologije predstavlja reforma srednjih šol. Z refor- mo je bistveno pridobila na pomenu slovenš čina, ki je postala u čni predmet na srednjih šolah, obvezen za vse dijake s slovenskim maternim jezikom. Predmetu slo- venš čina je bilo v kurikulu odmerjeno dve do tri ure tedensko. Sama vpeljava slovenš čine kot predmeta sre- dnješolskega kurikula ni na čela jezikovne hierarhija ter s tem povezanega vedenjskega stila. Prispevala je k temu, da so se mlajši intelektualci raje in tudi bo- lje izražali v slovenš čini od intelektualcev, ki so srednje šole obiskovali pred mar čno revolucijo. Tako so kultur- ne družbe na Slovenskem še naprej v ve čjem obsegu uporabljale nemščino. 26 Hierarhija jezikov je bila nekaj samoumevnega. Zato ne presene ča burna zavrnitev To- 24 Janez Kranjc, Prispevek Frana Mikloši ča k oblikovanju slovenske pravne termi- nologije v prvem letniku dvojezi čnega izhajanja državnega zakonika in vladnega lista avstrijskega cesarstva. V: Mikloši čev zbornik. Ljubljana, 1992, str. 117–122. 25 Janez Blei weis, Slovensko berilo za drugi gimnazialni razred, Ljubljana, 1852, str. I–II. 26 Na problem komunikacije med slovenskimi izobraženci je v pismu odbora Sloven- ske matice opozoril profesor Schreiner. Zaradi povednosti navajam del pisma: »Naši slovenski časniki ne zadostujejo znanstvenim potrebam slovenskih omikancev, če- sar jim nikdo ne more oponašati, ker ga ni slovenskega časnika, ki bi mu bila gojitev znanstva edini ali pa vsaj glavni smoter /.../ in tožimo, da naši omikanci ne govorijo vselej slovenski med seboj. Kako bodo neki, ko se jim beseda spotika, kakor pridejo na kako znanstven predmet? Ali ne zajemamo vsi svojega znanja iz tujih virov v tuji obliki? Dajte nam slovenske duševne hrane in beseda slovenska bode tekla bez sile.« AS, 621, fasc. 13. 361 SOCIALNE PODOBE manovega predloga 1861 v kranjskem deželnem zboru, da bi slovenš čina postala razpravljalni jezik. 27 Jezikovno vprašanje je znova je prišlo v ospredje leta 1862, ko je Južni Sokol na kranjsko deželno vlado poslal osnutek društvenih pravil, napisan v slovenš čini. Društvo je dobilo potrjena pravila šele julija 1863, po- tem ko je bilo ustanovljeno društvo Turnverein. 28 Tomanova interpelacija v državnem zboru 26. 6. 1861 je sprožile razpravo o izdajanju slovenskih u čnih oziroma nato znanstvenih knjig. O problemu izdajanja slovenskih znanstvenih knjig je potekala časopisna raz- prava. Na to temo so potekali pogovori v čitalnicah. 29 V razpravah se je oblikovalo prepri čanje, da obstaja potre- ba po ustanovitvi zavoda, ki bi izdajal znanstvene knjige ter tudi knjige primerne za šolsko uporabo. Prelomni- ca za izdajanje slovenskih znanstvenih in u čnih knjig pomeni ustanovitev Slovenske matice. Pravila društva Slovenske matice so bila potrjena 4. 2. 1864. V pravilih je bil opredeljen kot namen društva izdajanje »znanstve- nih kakor ob čno koristnih knjig v slovenskem jeziku ali pa njih izdavanje podpirati«. 30 V Matici so v za četni do- bi obstajali razli čnih pogledi na realizacijo društvenega namena. V društvu so obstajali razli čni pogledi glede li- terarnega programa, med bolj prakti čnim 31 programom, ki ga je odlo čno zagovarjal Blei weis, in znanstvenim programom, ki so ga zagovarjali pristaši mariborskega kroga. Do prvega spora, praske med obema taboroma je prišlo že na za četku ob izdaji prve knjige; Koledarja slovenskega za navadno leto 1865. Kasneje se je spor še samo zaostroval ter v letih 1872–1874 prerasel v resno krizo društva Slovenska matica. 32 Pri čakovanja, povezana z novoustanovljenim znan- stvenim društvom, so bila velika in tudi nerealna, saj 27 Joka Žigon, Veliko pismo slovenske duhovne združitve, Ljubljana, 1935, str. 73–75. 28 Peter Vodop ivec, O narodnem in politi čnem organiziranju. V: Društvena in klub- ska kultura Sloveniji, 2004, str. 33–42. 29 Posebno aktivna je bila mariborska čitalnica, ki je tudi na za četku leta 1863 izde- lala program za ustanovitve Matice. Tako imenovani Mariborski program, ki so ga mariborski čitalni čarji poslali Tomanu in Bleiw eisu, je predstavljal kasneje osnovo za društveni statut. AS 621, fasc. 1. 30 AS 621, fasc. 2. 31 Mariborski društveniki so ta program slabšalno ozna čili za »noviški« slog. 32 AS 621, fasc. 1. 362 niso upoštevala, da društvo nima niti premoženja 33 niti prihodkov. Poleg tega so vsi odborniki (po Levstikovem odstopu z mesta tajnika sploh) opravljali delo v prostem času, zaradi česar so pogosto tarnali, da so »preobloženi z delom«. 34 *** Prvi celostni na črt izdelave naravoslovne termino- logije je program J. G. Verdelskega, ki ga je ta objavil v časopisu Glasnik slovenski. 35 V sestavku je opozoril na več pere čih problemov, ki tarejo mlado slovensko kultu- ro na vseh podro čjih človeške družbe. Kot posebej pere č problem je izpostavil nerazvito (slovensko pisano) nara- voslovje. Analiti čno je ugotovil, da je to posledica kul- turne nerazvitosti ter odsotnosti normativnih prijemov pri tehniškem izrazoslovju. Kot problemati čno je obso- dil nekriti čno prevzemanje tujih izrazov in ambicije vsa- kega posameznega pisatelja, da oblikuje lastne izraze. 36 Verdelski je za iskanje novih izrazov predlagal Ko- pitarjev pristop, kar pomeni iskanje ustreznih izrazov v govorjenem jeziku. Kljub temu je, kakor tudi Jožef Ste fan, nasprtoval nasilni slovenizaciji že uveljavljenih tujih izrazov. 37 Pri oblikovanju novih terminov je pre- 33 Matej Ciga le je opozarjal v pismu 12. 12. 1864: »Mati čni zaklad le po časi raste, ker bogatinci ne čejo pritegniti«. AS 621, fasc. 31. Zanimivo je tudi pismo društvene- ga ustanovnika iz Vranskega, ki je 8. 8. 1864 osnovalnemu odboru sporo čil: »Ljudje še ne zastopijo prav namen tega slavnega društva.« AS 621, fasc. 1. 34 AS, 621, fasc. 3, 4, 5, 6. 35 Časopis se je po prvem letniku leta 1859 preimenoval v Glasnik slovenski, lepo- znansko podu čen list. To ime je obdržal le eno, saj se je list, ki je izhajal kot mese č- nik preimenoval v Slovenski glasnik, lepoznansko podu čen list. Časopis se je tako imenoval do leta 1868, ko je prenehal izhajati. 36 »Skorej vsak pisatelj hodi svojo pot, vsak si ko naj hitrejše pomaga v zadregi. pri tako gib čnem jeziku kakor je slovenski, kako hitro je skovano novo slovo, ne- glede, ali je zares potrebno, ali se res ne nahaja med ljudstvom ali v katerem bodi vrednejšem spisu. Slednji čas je, da se tudi ta re č na bolje oberne. Tehniški izrazi kakor besede sploh, ki se rabijo v natoroznanskih spisih, morajo pred vsem drugim imeti svoj dolo čen pomen, da izrazujejo omejeno misel, da se nezmenljivo zvezani s svojim pojetjem ali zapopadkom. Naj lepši primer tega daje nam ljudstvo samo, ki rabi znane tehniške izraze vedno v dolo čenem pomenu n.pr. vreteno +, preslica, kožel itd. Zakaj se ravno v pisavo kaj takega ne vvede? Kam pridemo, če se bode še dalej tako godilo, če se bodo nekteri clo v zaznamovanji poglavitnih boj motili? Naše literarne okolnosti res so mnogo tega krive, pa mnogokrat tudi neumna sebi čnost, ktera se kaže tudi v prirodnih znanostih«. J.: Potrebe Slovencov glede prirodnih ved. V. Glasnik slovenski, zv. 1, št. 2, 1858, str. 52–56. 37 »Naj se prideržijo izrazi, ki so sploh evropejske znanosti, ki se le po sili puste slovenski povedati, ki so se v krajih clo že med Slovenci vdoma čili«. J. G. Ver delski, 363 SOCIALNE PODOBE dlagal, da se mora »vsako novo vpeljano slovo opredeliti ali glede pomena razložiti, česar je dosle sploh treba pri vseh tehniških izrazih«. 38 Pri Verdelskem kakor tudi drugih piscih naravoslovnih sestavkov v Slovenskem glasniku so opazne iliristi čne težnje. Tako je v član- ku Verdelski zapisal, da je »vsim Jugoslavenom skorej edna edina natoroznanska nomenklatura zadosti in tudi lahko vpeljati; saj se pri Slovencih in pri Serbijih prav za prav šele za čenja delavnost na polju prirodnih naukov«. 39 Poleg Verdelskega so za oblikovanje terminologije zanimivi »naturoznanski« prispevki Jožefa Ste fana in Ferda Ko č evarja. Omenjeni sotrudniki časopisa Glasnik slovenski so objavljali na črte, predloge za oblikovanje slovenske kulture, s čimer so odslikavali romanti čno zaverovanost v pravkar za četi projekt slovenskega na- roda na kulturnem podro čju. Omenjeni avtorji so si prizadevali za ve čjo aktivnost na podro čju naravoslovja v slovenskem jeziku. Pomenljiva je izjava Jožefa Stef a- na: »Stojim pred vami, znabiti s celim košem nemškega znanja in s pestjo slovenskih besed. Iz koša bi bilo lah- ko jemati, pa težko je vsakej iz njega vzetej stvari najti prikladnega obla čila v sker čenej pesti. In nagih jih ven- dar ne morem pošiljati v slovenski svet. Zakaj Slovenci so zdaj mo čno sramožljivi, in jezi čne nesramnosti jim bodejo serca slovni čarska. Studijo se jim besede, kterih prosti kmet v domovini slovenskega duha ne nosi na jeziku zjutra in zve čera. Jaz pa sem le malo imel prilo- žnost, pojiti se z duhom slovenskim. Na zdaj že ve čidel nemškej zemlji rojen, sem živel tudi zmirom na nemškej zemlji in nimam tedaj od doma nobenega voditelja, ki bi mi pravil, kar je slovensko, kar ne.« 40 Potrebe Slovencov glede prirodnih ved. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 2, 1858, str. 52–56. 38 Glasnik literarni, Odgovor sostavku »Potrebe Slovencev glede prirodnih ved«. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 3, 1858, str. 87–90. 39 J. G. Verdelski , Potrebe Slovencov glede prirodnih ved. V: Glasnik slovenski, zv. 1, št. 2, 1858, str. 52–56. 40 Jožef Stef an, Naturoznanske poskušnje. V: Glasnik slovenski, zv. 3, št. 6, 1859, str. 96–98. Pru n č je na podlagi analize besediš ča Gutsmanovega slovarja opozoril na mo čno odvisnost slovenskega abstraktnega besediš ča od nemškega. Opozoril, da je višji delež prevzemanja gesel s podro čja visoke kulture oziroma dominantne kul- turnovedenjske prakse. Erich Pru n č, Prispevek k poznavanju virov za Gutsmanov slovar, str. 209–211. 364 V Slovenskem glasniku je v prispevkih analiziran položaj slovenske terminologije. Splošna ugotovitev je, da zelo mo čno primanjkuje slovenske terminologije. Po mnenju Verdelskega sta klju čna razloga prevladu- jo č položaj nemš čine v šolstvu in kulturi ter nekriti č- no prevzemanje tujih izrazov. 41 Opozoril je na fenomen »kranjske šprahe«, v kateri mrgoli germanizmov. Takšno prevzemanje po njegovem ni potrebno in zaradi tega škodi razvoju slovenskega jezika ter deluje »neumno in smešno«. Verdelski se je zavzel, da bi v slovenski jezik prevzemali le takšne izraze, ki še ne obstajajo. Kot pri- mer potrebnega in koristnega je izpostavil prevzemanje obrtnih in tehni čnih terminov. 42 *** Naravoslovna terminologija je jasnejše in bolj sis- temati čne obrise dobila šele ob izdajanju slovenskih u čnih knjig za slovenske srednje šole. Skoraj so časno z izdajanjem šolskih knjig v založbi Slovenske matice konec šestdesetih let je v društvu prišlo do pobude za izdajo slovenske znanstvene terminologije. Pobudo je 14. 2. 1867 posredoval Matej Cigale , ki je opozoril, da obstaja nujna potreba po oblikovanju slovenskih znan- stvenih izrazov. Cigale se je predtem o problemu posve- toval z Ivanom Tuškom, ki je sodeloval pri pripravi hrva- ške terminologije. Tušek mu je svetoval, naj po čaka pri izdelavi slovenske psihološke terminologije, za katero se je Cigale posebej zanimal. 43 Tuš ek je namre č načelno podpiral Ko čev arjevo konvergentno smer v jezikovni pi- savi, skladno s katero je mogo če ustvariti enoten znan- stveni jezik za južne Slovane. 44 Pomembno prelomnico za oblikovanje sloven- ske terminologije je predstavljalo sprejetje prevoda Schödlerjeve Buch der Natur v knjižni program Sloven- 41 Verd elski je ozna čil to obdobje kot: »Za ve čino Slavjanov zelo nesre čni časi, to je oni lasi v katerih se je bila nemš čina širila tudi po čisto slovenskih deželah med bolj u čenimi ljudmi«., J. G Verd elski, Nekaj o stanji in potrebah našega slovstva. V: Glasnik slovenski, zv. 9, št. 1, 1863, str. 24–26. 42 Prav tam. 43 AS ,621, fasc. 4. 44 Janez Cvir n, Ferdo Ko čev ar. V: Enciklopedija Slovenije, 5. knjiga, Ljubljana, 1991, str. 178–179. 365 SOCIALNE PODOBE ske matice na seji odbora 15. 9. 1867. Omenjeni projekt je imel pomembne posledice, saj je v bistvenem obsegu zaznamoval za četke sistemati čnega oblikovanja enotne slovenske naravoslovne in tudi tehniške terminologi- je. Zaradi vsega tega je odbor Slovenske matice sprejel odločitev, da bo poleg omenjenega korpusa izdal slovar slovenske znanstvene terminologije. Na odlo čitev so po- leg spoznanja o nujnosti projekta vplivale informacije o poteku sorodnih projektov na Hrvaškem in Češkem. Ob tem je pomembno poudariti, da sta projekta češke in hrvaške terminologije uživala državno finan čno pod- poro. Zaradi same izvedbe projekta kakor tudi zaradi sorodnosti oziroma želene sorodnosti je Fran Erjavec predlagal, da Slovenska matica po čaka s slovensko znanstveno terminologijo. Predlagal je, da z izvedbo za čnejo šele ob izdaji hrvaške znanstvene terminologije, saj bodo s tem dobili ustrezen vzor za slovenski projekt znanstvene terminologije. Kljub tem zadržkom vpliv- nega člana društva je odbor Slovenske matice objavil razpis za urednika »nau čnega slovnika«. Odlo čitev za projekt je bila sprejeta na 4. ob čnem zboru 5. 8. 1868. Na predlog odbora je bil sprejet sklep, da »Matica po izgledu češkega ‘Slovnika nau čnega’ izda ‘Slovnik na- u čni’«. Za izvedbo projekta je bil v sklepu predviden po- seben odsek, ki bi v sodelovanju z urednikom skrbel za pripravo terminologije. Odbor je poziv za mesto uredni- ka objavil šele naslednje leto, 18. 2. 1869. V razpisu je Matica uredniku ponudila honorar 200 goldinarjev za uredništvo ter dodatnih 25 goldinarjev na tiskano polo za avtorske izdelke. Na veliko presene čenje odbornikov se na razpis ni prijavil nih če. Zaradi tega je predsednik društva Etbin Henrik Cos ta za čel v zasebni komunika- ciji nagovarjati ve č potencialnih kandidatov. Pogovori in pisma so obrodili želene sadove, saj se je za mesto urednika »Nau čnega slovnika« ponudil Josip Nolli. V pi- smu odboru je izpostavil, da kot urednik »prevzema ve- liko moralno odgovornost«. Posebej je izpostavil iskanje ustreznega metodološkega aparata ter doti čnih izrazov. Kljub zahtevnosti in potrebi je Nolli na čeloma postavil kakovost izvedbe pred hitrostjo. Odbor je Nollijevo »po- nudbo« sprejel na 15. odborovi seji 2. 9. 1869 ter sprejel njegov pogoj, da letna nagrada za uredniško delo znaša 366 240 goldinarjev. Kljub dolo čitvi urednika in sestavi od- seka za pripravo slovarja se izvedba projekta skoraj ni premaknila z mrtve to čke. 45 Skoraj sočasno z razpisom za urednika Nau čnega slovnika je Matica izdala prevod Schödlerjeve Fizike. Za prevod je poskrbel Ivan Tušek , ki je knjigo prevedel po češki predlogi. Prevod je zanimiv poskus in je bil po- memben za nadaljnji razvoj izrazoslovja. S Fiziko so bili namre č za društvo Slovenska matica postavljeni nor- mativni standardi pri homologizaciji znanstvenih izra- zov. Tušek je namre č v Fiziki tujke praviloma zapisoval foneti čno-fonološko. S tem se je pri prestavljanju termi- nologije naslonil na Erjav čev metodološki pristop, kakor tudi na njegovo terminologijo v Mineralogiji. 46 Tuš ek je bil z opravljenim delom in slovenskim termini zadovo- ljen, saj je v pismu odboru ocenil, »da je nazivje dobro, skoraj bolje kakor hervaško, ki se rabi že 9 let po šolah, ali pa kakor češko«. 47 Zaradi »oranja ledine« pri sloven- ski terminih je odbor društva Tušku v razpravi o višini honorarjev enoglasno potrdil na čelo izvirnosti. S to od- lo čitvijo je Matica v bistvu prevajalcem naravoslovnih knjig priznala avtorstvo. Ta sklep je po svoje upravi čen, saj so avtorji v zasebnih pismih kakor tudi v predgo- vorih poudarjali, da so morali orati ledino na podro čju vsebinskega koncepta, še bolj pa pri uporabi in obliko- vanju terminologije. 48 *** Oblikovanje terminologije je sprožalo hude osebne in idejno-konceptualne spore. Prva žrtev teh sporov je bil Matej Ciga le. V pismu odboru decembra 1869 je tarnal na ostrimi napadi ‘Narodvcev’. Motilo ga je, da Slovenski narod 49 na njegov ra čun zbija šale. Kritike na svoj ra čun 45 AS, 621, fasc. 4. 46 Fran Erjavec , Slovenska terminologija za mineralogijo. V: Glasnik slovenski, zv. 9, št. 7, 1866, str. 270–273. 47 AS, 621, fasc. 4. 48 AS, 621, fasc. 4 in 5. 49 »V Slovenskem Narodu se je zlezel res pravi gad slovenskemu narodu, ki mu osr- čje kuži in strupi. Ali ga ni pametnega človeka na Štajerskem ve č, ki bi sprevidil, da bo tako ravnanje le v pogubo slovenstva?!«. AS, 621, fasc. 3. 367 SOCIALNE PODOBE je Cig ale razumel kot osebni napad ter kot take tudi negativne za razvoj slovenš čine. Takšno ravnanje je po njegovem mnenju vodilo v pogubo slovenstva. Trenja so se pojavila tudi v projektu Slovenske matice pri prevo- du Schödlerjeve Buch der Natur v slovenš čino. Klju čni protagonisti jezikovno-terminloškega spora so bili Ivan Tuš ek 50 in ostali prevajalci pri projektu. 51 Tušek je trdil, da je njegovo delo Fizika normativni okvir za slovensko naravoslovno izrazoslovje. S to utemeljitvijo, še bolj pa s prijateljskim dopisovanjem je poskrbel, da je odbor to stališ če načelno podprl. Prvi spor se je pojavil pri recen- ziranju Ogrin čevega prevoda Astronomije. Odbor je po opravljeni recenziji Ogrinca pozval, da »spravi termino- logijo v soglasje s Fiziko«. Ogrinec se s tem ni strinjal in je bil pripravljen delo le »izpiliti v gramatikalnem oziru«. Zavrnil je tudi Tuškov o čitek, da preve č uporablja in navaja nemško literaturo, namesto da bi navajal lastne članke, objavljene v Novicah. Posebej ogor čen je bil za- radi o čitka o uporabi germanizmov. Odbor je pooblastil Tuška, da ustrezno predela Astronomijo. To je razburilo Josipa Pajka, ki je v Slovenskem narodu natan čno ana- liziral Tuškovo Fiziko. Analizo je objavil v članku, 52 kjer je ugotovil, da je v njej veliko hrvatizmov. Posebej ga je motilo, da odbor jemlje Fiziko za vzor, zaradi česar se pozabljajo lastnosti in potrebe slovenskega jezika ter s tem prihaja do preozke »slovenske« usmerjenosti. Tu- š ek je v pismu odboru zavrnil Pajkove o čitke ter ocenil, da v slovenskem narodu obstajajo narodni odpadniki – »Zvekanovci«. 53 Komaj se je polegel spor med Tuškom in Ogrincem, ko se je vnel spor med Tuškom in Jernejem Zupancem, ki je prevajal Mineralogijo. Jedro spora je bila Ogrin čeva 50 Ivan Tuš ek je bil srednješolski profesor v Zagrebu. Med letoma 1873 in 1876 je bil tajnik Slovenske matice. Kot zanimivo dejstvo velja izpostaviti, da je ve čina avtorjev prevajalcev šolskih u čnih knjig bodisi nekaj časa živela bodisi pou čevala na hrva- ških srednjih šolah. AS 621, škatla 5. Na problem profesorjev, ki so službovali na Slovenskem in niso sodelovali pri društvu Slovenske matice iz »službenih ozirov«, je v pismu 30. 11. 1877 opozoril Davorin Terstenjak. Odboru je predlagal, da poizve pri ministrstvu za uk in bogo častje, ali dovoli c.kr. profesorjem sodelovanje pri » čisto znanstvenem zavodu, ki se s politiko ne pe ča.« AS 621, fasc. 7. 51 Viljem Ogrinec profesor na gimnaziji v Novem mestu. Jernej Zupanec – profesor na gimnaziji v Novem mestu. 52 AS, 621, fasc. 4. 53 AS, 621, fasc. 4. 368 odločitev za avtenti čni zapis tujk ter nasprotovanje fo- neti čnemu zapisu lastnih in stvarnih imen. Recenzenti, med katerim je bil najbolj kriti čen Tuše k, so trdili, da Ogrinec uporablja preve č tujk in zapisuje tujke avten- ti čno, s čimer odstopa od ostalih avtorjev pri projektu Buch der Natur. Tušek je predlagal naturalizacijo ozi- roma homologizacijo tujk ter tudi uveljavitev enotnosti znanstvenega izrazoslovja. Spor je prešel na osebno ra- ven, kar je razvidno iz opazke o Viljemu Ogrincu: »Ne morem si kaj, da ne bi mislil, da vidim pred sabo s togo zagrnjenega starca iz tistih davnih časov od tam doli pri sredozemskem morji s cilindrom na glavi nataknje- nim.« Ogrinec je odgovoril, da se iz Tuškove kritike vidi njegova »samovlastnost na slovenskem literarnem po- lji«. Tušku je o čital preve č hrvaško usmerjenost in je nasprotoval, da bi Tušek in Erjavec edina lahko kovala nove slovenske besede. Tušku je o čital napake, nedo- slednosti in nekonsistenost v Fiziki. Poleg tega mu ni ostal dolžan na osebni ravni, saj mu je postavil hudo- mušno vprašanje: »Ali vam še ni pal želod na nos? Po- pustite, prosim vas, čudno pisavo!« Spor se je kasneje zaostril, saj je Zajec obtožil Tuška, da je Matico ope- haril s svojimi Bücher der Erfindung. Zato je odboru svetoval: »Varite, da vam čez glavo ne zraste z njegovo surovostjo, nev(oš čljivostjo).« 54 Zaradi Zaj čeve nepopu- stljivosti je bila uveljavljena »mešana pisava«, ki je po mnenju Maksimiljana Pleteršnika manj škodovala kot prisilna standardizacija jezika, ki bi (je) odvra čala mno- go pisateljev. Zaradi tega je Plete ršnik tudi kasneje za- vračal Cigal etov predlog za standardizacijo jezika. Ob tej razpravi o zapisu znanstvenih izrazov ter standardov znanstvenega aparata je odbor sprejel odlo čitev, da je klju čno merilo za sprejem kakovost spisa. Odgovornost za pisavo in s tem za slog pa je bila prepuš čena pisate- ljem. Odbor je (p)ostal odgovoren in pristojen za izved- bo recenzentskega postopka. Tudi pri tem segmentu je prišlo do preloma. Kot posledica sporov je odbor sprejel na čelno stališ če, da avtorjem ne bodo ve č pošiljali ali dovoljevali vpogleda v recenzentska mnenja. 55 54 AS, 621, fasc. 5. 55 AS, 321, fasc. 6. 369 SOCIALNE PODOBE *** Oblikovanje slovenske terminologije je še nadalje teklo ob pripravi šolskih u čnih knjig. S tem je znanstve- na terminologija postala talka nemškega nasprotovanja utrakvizaciji srednjih šol na Kranjskem ter še v manjši meri na Štajerskem in Koroškem. S podobnimi težava- mi so se soo čali primorski Slovenci. Znova je prišlo do oživitve sistemati čne izdaje slo- venske terminologije šele na pobudo predsednika Slo- venske matice, Janeza Bleiw eisa 13. 7. 1876. Bleiwe is je predlog za izdajo »Nau čnega slovnika« utemeljil kot potrebo za vsakega državljana. Predlagal je, da bi v slo- var umestili besede, »ki so danes navadne v znanstve- nih, politiških, tehniških, trgovskih in drugih predme- tih, ki jih ker se nedado iz tujega jezika v jezik sloven- ski prestaviti in se tudi v drugih jezikih v izvirni besedi rabijo, vsak le nekoliko omikan človek kakoršnega koli stanu razumeti mora, da knjiga ali časnik nista nera- zumljiva«. Predlog je dobil podporo kljub zaostrenim idejnopoliti čnim razmeram, ki so vladale v odboru Slo- venske matice. 56 Projekt je bil namenoma zastavljen za široko občinstvo. V tem pogledu se drugi, Bleiwe isov, poskus razlikuje od prvega, Costovega poskusa izde- lave znanstvene terminologije iz konca šestdesetih let. Na miselni preobrat ob dolo čitvi ciljnega ob činstva je vplivala javna poizvedba o številu potencialnih naro č- nikov za znanstveni časopis. Na poziv se je javilo le 70 potencialnih naro čnikov. Zaradi tega so na črt za stro- kovni znanstveni slovar nadomestili s pripravo splošno- znanstvenega slovarja, ki bi bil zanimiv širšemu krogu naro čnikov. Za ozek krog naročnikov, potencialnih na- ročnikov znanstvenega časopisa pa bi bila znanstvena terminologija previsok finan čni zalogaj za Slovensko matico. 57 Za urednika znanstvene terminologije je bil izbran Matej Ciga le. Urednik se je projekta lotil v skla- du z Bleiw eisovimi smernicami. Kot osnovno predlogo je uporabil dva znanstvena slovarja – češkega in hrvaške- ga, seveda ob upoštevanju do tedaj splošno uveljavljene 56 AS, 621, fasc. 7. 57 AS, 621, fasc. 7. 370 terminologije. V manjši meri je uporabil ruske slovarje in Mikloši čev staroslovenski slovar. Cig ale je svojo de- lo ocenil kot »iskanje srednje poti med klasicizmom in purizmom«. Posebej pere č problem je predstavljalo se- stavljanje tehniške terminologije. Odlo čil se je, da bo prevzel sodobne mednarodne uveljavljene in ustaljene tehniške in znanstvene izraze. V predgovoru je izposta- vil potrebo po »oblikovanju enotnega mednarodnega iz- razoslovja za stroge znanstvene zadeve in produkte višje omike«. 58 V zasebnem pismu Bleiw eisu je potarnal, da je ob sestavljanju knjige spoznal, »kako okoren kje kod, in zarobljen je naš jezik«. V istem pismu je Cig ale prosil Bleiw eisa, da bi odbor za glavnega recenzenta dolo čil Frana Levstika. Kot glavni motiv za imenovanje je nave- del: »Reklamo ali prav zato, da bi se naša mladina, ktera najraje na Levstika gleda, tudi res poprijela izrazov, kte- ri se svetujejo.« Bleiw eis ni želel pristati na ta predlog, saj je bil še vedno v slabem odnosu z Levstikom, 59 zaradi česar je glavni recenzent postal odbornik Šolar. 60 Izid znanstvene terminologije pomeni prelomnico v razvoju slovenš čine. Posebej pomembna je normativna ureditev znanstvenih izrazov. Knjiga predstavlja barometer kul- turne razvitosti ter tudi kaže, če parafraziram Verdel- skega iz za četka šedesetih let, na sre čnejše čase za Slo- vence. Z izdajo dela je prišlo do popularizacije znanosti, predvsem med mladimi, katerim je bila knjiga tudi na- menjena. Knjiga je bila dobro sprejeta, predvsem med študenti v Gradcu in na Dunaju. S tem predstavlja prvo fazo razvoja slovenskega terminologije, ki se je kasneje razvijala so časno. Z »Znanstveno terminologijo« je bila dokon čno postavljena navezanost na nemški kulturni prostor na podro čju izrazoslovja, ki je trajala do konca petdesetih let 20. stoletja. 61 Uspešna izvedba nakazuje 58 Matej Cig ale, Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja u čiliš ča, Ljubljana, 1880, str. VI–VIII. 59 Njun odnos je bil kompleksen. Do dokon čnega preloma med Levstikom in Blewe- isom je prišlo ob Levstikovem strastnem nasprotovanju izdajanja časopisa Triglav v nemščini. Idejni vodja projekta je bil Blei weis, ki je pri Levstika poskusil prijem koren čka in palice. Najprej mu je ponudil mesto tajnika pri Slovenski matici, ka- sneje pa mu je skupaj s Costo grozil, da bo izgubil delovno mesto, če še bo javno nasprotoval projektu prvakov. Tanja Žigon, Nemški časnik za slovenske interese, Triglav (1865–1870), Ljubljana, 2004. 60 AS, 621, fasc. 8. 61 Vidmar , Spomini, str. 193–194, 238–239. 371 SOCIALNE PODOBE tudi na svobodo, tako politi čno, ekonomsko kot idejno- nazorsko, ki je nujen pogoj za znanost. 62 *** Na oblikovanje slovenskega izrazoslovja je vplivala recepcija hitrega napredka fizike, »ki zabeležuje leto za letom znamenite iznajdbe, v sedanjem času osobito v elektriki«. Problemi po izdaji Znanstvene terminologije s kovanjem izrazov pa niso bili ni č manjši. Tako je Fran Hauptmann tarnal nad težavami pri oblikovanju izra- zov, ki bi bili razumljivi u čencem. Kot posebej problema- ti čno je izpostavil jasno pojmovno opredeljenost izrazov, zaradi česar je bil nenaklonjen nasilnemu slovenjenju tehniških izrazov, produktom sodobne modern(izacij- sk)e dobe. 63 Podobnega mnenja o slovenjenju izrazov je bil tudi Ivan Šubic , ki je trdil, da je tehnika »danes skupna last vseh kulturnih jezikov na zemlji, ni čevna in nepotreb- na muka za pisatelja in čitatelja, da je potrata, katere si niti veliki narodi ne privoš čijo«. Ivan Šubic je avtor prve tehniške monografije v slovenš čini in kot tak zelo pomemben svetilnik oblikovanja tehniške terminologije. V predgovoru dela Elektrika je zapisal, da je uporabil iz- raze, ki imajo »svetovljansko pravico«. V predgovoru mo- nografije je Šubic potarnal, da je »moral preorati mno- go ledine«. Kljub temu naporu ga je veselilo dejstvo, da naravoslovje oziroma tehnika nista toliko izpostavljena notranjem kulturnemu boju (»pe čanje z elektrotehniško vedo prava tolažba in uteha«) 64 ter tudi navzven manj vpeta v neposredni nacionalni boj ter zaradi tega bolj ohranjata mednarodno sodelovanje v dobi nacionalne- ga tekmovanja, ki je ob francosko-nemškem rivalstvu prehajalo na za četku prve svetovne vojne v »Kampf des Geistes«. Slovensko tehniško izrazoslovje se je tudi nadalje razvijalo po ustaljenih tirnicah. Ob tem velja omeniti 62 Josip Pajk , Svobodne misli o našej izobrazbi. V: Kres, št. 9., 1881, str. 510–520. 63 Fran Hauptmann , Neprodirnost, v fiziki nepotreben izraz. V: Kres, št. 1, 1885, str. 45–53. 64 Ivan Šub ic, Elektrika, nje proizvajanje in uporaba, Slovenska matica, Ljubljana, 1897. 372 ambiciozen poskus odbornika Šubica, ki je na 134. seji odbora Slovenske matice 28. 3. 1904 govoril o nujni po- trebi po slovenskem tehniškem slovarju. Opozoril je na aktivnosti društva Ilirija v Pragi in društva slovenskih in hrvaških tehnikov na Dunaju, ki zbirajo uporabne tehniške izraze. Odbor je na Šubi čev predlog ustanovil pripravljalni odbor za izdajanje slovenskega tehniška slovarja. Ob tem je odbor Slovenske matice pozval k so- delovanju študente in trgovsko zbornico. 65 Kljub hitre- mu odzivu Trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko ter akademskih društev v Gradcu, Pragi in na Dunaju projekt ni zaživel. Problem je bil namre č v sklep čnosti pripravljalnega odbora, ki je štel 27 odbornikov. Po ma- ti čnih pravilih je moralo biti na seji navzo čih vsaj polo- vica odbornikov. 66 Projekt priprave tehniškega slovarja se je izvajal z izpisovanjem iz Wolfovega Slovensko-nem- škega slovarja. 67 Projekt je po časi napredoval, saj se je odbor v tem času ukvarjal s Trubarjevo 400. obletnico rojstva, pove čanim sodelovanjem s Hrvaško matico ter z vseu čiliškim vprašanjem. Znova je projekt tehniške ter- minologije v okviru Slovenske matice pridobil ve čjo po- zornost ob napovedi Društva zdravnikov na Kranjskem, da pripravlja medicinsko terminologijo, in Društva ju- goslovanskih železni čarjev, ki je pripravljalo železni čar- sko terminologijo. Šu bic je predlagal, da mora Matica pove čati število sotrudnikov na projektu tehniške ter- minologije. Njegov predlog je naletel na gluha ušesa pri predsedniku društva dr. Franu Ileši ču, ki se je ravno v tem času zavzemal za sodelovanje Slovenske matice pri izdaji Jugoslovanske enciklopedije. 68 Zaradi trenj med predsednikom društva in Šubicem je slednji naslednje leto, natan čneje 5. 7. 1911, odstopil z mesta na čelnika pripravljalnega odseka za izdajo tehniškega nemško- 65 AS, 621, fasc. 19. 66 AS, 621, fasc. 20. 67 Urednik Maksimilijan Pleteršnik je v nespremenjeni obliki v Slovensko-nemški slovar vklju čil vse mednarodno uveljavljene znanstvene pojme. Pleteršnik, Maksi- milijan: Pripomnje. V: Slovensko-nemški slovar, Ljubljana, 1894, str. VIII. Ob tem velja opomniti, da je izdaja Cigal etove Znanstvene terminologije vzpodbudila dr. Josipa Vošnjaka, ki je knezoškofu Poga čarju predlagal, da oblikuje uredniški odbor za izdajo slovarja. Škof je upošteval Vošnjakov predlog in je za urednika imenoval Maksimilijana Pleteršnika. 68 AS, 621, fasc. 25. 373 SOCIALNE PODOBE slovenskega slovarja. Mesto na čelnika je prevzel Ileši č, ki je bil manj zavzet za pripravo slovenskega tehniškega izrazoslovja. Zato pa je bil v ve čji meri pripravljen sode- lovati z novoustanovljenim Društvom inženirjev v Lju- bljani. Omenjeno društvo je namre č nameravalo izda- jati tehni čne izraze v posameznih, eno polo obsegajočih snopi čih. Ileši č je podpiral omenjeni na črt in je obljubil tudi podporo pri izdajanju slovar čkov. Izdajanje le-teh naj bi predstavljalo le pripravo za Veliki tehni čni slovar. Kljub temu je Matica ohranila tehniški odsek, ki je še naprej zbiral in urejal gradivo. Tako je inženir Gustin- či č poudaril, da je treba zbrati »vse nemško tozadevno gradivo in od tam se bo delo cepilo v posameznosti«. Ob tem velja omeniti zanimivo oceno, da bi slovar imel od 100 do 200 naro čnikov. 69 *** Veliko prelomnico predstavlja šele ustanovitev Uni- verze v Ljubljani oziroma Tehniške fakultete. Za po- trebe predavanj so predavatelji pripravili predavanja v slovenš čini. Sam študij je potekal po nemški literaturi, saj si nih če izmed založnikov ni upal izdati Vidmarjevih skript. Profesorji so svoje raziskave objavljali pretežno v nemški strokovni periodiki in pri nemških založnikih. 70 Prelomnico za tehniko in tehniško terminologijo predstavlja razširitev Tehniške fakultete po drugi sve- tovni vojni ter ustanovitev terminološke sekcije pri Slo- venski akademiji znanosti in umetnosti. Ta je po pol- drugem desetletju izdala prvi pregledni tehniški slovar. S tem se je kon čala doba poskusov ter oblikovanja ko- herentnega znanstvenotehni čnega izrazoslovja. 71 , 69 AS, 621, fasc. 26. 70 Vidmar , Spomini, str. 238–239. 71 Splošni tehniški slovar, Zveza inženirjev in tehnikov LRS Slovenija, Tehniška sek- cija Terminološke sekcije pri SAZU, Ljubljana, 1962–1964.