NA sveti večer. rzel veter je bril od sevcra; drevje, vse golo, se \e stresalo, z odrtih krivih vej se je usipal sneg, suh in droban kakor pcpel. Če je stopil človek na cesto, je rezko zaškripalo; zakaj zgornjc plasti snega, kl je bil mestoma do kolen visok, se je držala tenka Iedena, lahko lomljiva skorja. Proti vcčeru je šlo, nebo je bilo sijajnomodro, solnce pa je svetilo s hladnim bleskom — in tedaj se jie odpravil iz revne kajže koncu vasi majhen kuštrav fantiček, Zdenko, da si nabcre v gazdu mahu. Bil je namreč sveti večer, Zdenko pa ni imel doma nič mahu, ki se rabi za to, da se postavljajo nanj pastirci in ovce. Žvižgaje je krenil Zdenko po zasneženi poii proti gozdu; sladkost svetega večera je tiho šla skozi njegovo srce in ga je mehkobno omamljala... Zasnežena polja okrog njeg.i so počivala in snivala, livade so molčalc, v gajih in logih, kjer je bilo spomladi zmerom toliko vesclega ptičjega petja, je bilo vse kakor izumrlo. Posebno samotno je bilo na holmu za vasjo, kjer so se sanjave jelkc in smreke šibile pod težo snega ter povešale svoje veje nizko k tlom. Kadar jc zapihal skozi gozd veter, je zapihal skrivnosto in tajinstveno; nato se je sneg tiho usul z jelk, vejc so nalahko vztrepetale — in zopet je bilo na holmu vse tiho. Samo časih so se vršaje vzdignile daleč onkraj gozdovja črne jate vran in kavk, lctclc nizko preko holma, krožile nad široko, z H blestečira snegom pokrito dolino, in izginile naposled kraka^oč proti južni ^l strani. In še večja samota je zavladala potem vsenaokrog... Počasi se je ta samota zarila tudi v Zdenkovo srcc, počasi je postaijalo dečku hudo, prijela se ga je otožnost, in lc še malo je ostalo v njegovem srcu tiste prejš-nje sladkosti, ki jo podeljuje vsakemu človeku sveti večer... Toda ne — ne saniota gozda, vse drugačna samota je bila, ki je dečku grenila veselje. Sredi tihega gozda je Zdenko hipoma obstal in se zamislil... In ne-hote se je dečku utrnila solza iz oči... Kje si, ljubi oče, kje, predragi brat? ... Obadva se vojskujeta daleč daleč, očc na južnem, bratec na se-vernem bojišču. In Zdenko je prenehal žvižgati in zajokal ]e ... Žalostni božični prazniki, ker od nikoder ni vaju, ljubi očc in predragi brat!... Io. še bolj je postalo dečku hudo, šc bolj so lile solze po njegovih napetih iicih navzdol. Natrgal si je mahu, del ga v košarico, ki jo je imcl s seboj, in nato se je vmil s holma nazaj proti domu. V veliki domači soibi ic bila napravila mati že luč, kajti zunaj se je pričelo hitro nočiti in se je naposled docela stemnilo. Zdenko je stopil v kot in je začel delati jaslice; najprvo je posta-vil na tisto irioglato deščico leseni, s pozlačcnim papirjem ozaljšani hlev-ček, v katerem sta se poleg svetcga Jožefa in Marijc sklanjala nad božjim Detetom majhen siv osliček in ravnotako prijazen voličekj potem je natla- 186 ^- čil Zdenko okrog hlevčka mahu, začel je delati hribček, ki ie bil ves zelen, in po teni zelenem hribčku je pričel postavljati drevesa, košate lipe in visoke palme, pod lipami in pod palmaini pa pastirce in ovce, konje, osle in dvogrbe kamele, na katerih so sedeli sključeno, na rokah in pod pazduho bogate darove, tujci iz daljnih jutrovih dežel, v obraze kosmati, v lica očrneli in zagoreli od južnega sobica; pa tudi pisani roj pastircev je bil z darovi, namenjenimi malemu Jezusčku, ves preobložen; okrog vratu so imeli ovite ovce in so hodili globoko upognjeni, kmetice so nosile na glavah težke jerbase, polne sočivja in kruha, in še razni drugi pastirci so imeli svoje korake namerjene proti hlevčku in so držali na rokah mala bela jag-njeta, da jih bodo darovali božjemu Odrešeniku ... Tako je hitelo vse proti hlevčku, vse je bilo obrnjeno proti jaslicam in vse je bilo svečano-tajin-stveno in vendar živahno veselo, in. vse je oblival čar nebeške radosti — pastirce in pastirice in kmete in kmetice in jezdece iz jutrovih dežel. — fileščeča zvt:zda se je nad hlevčkom prijazno- zibala in se vrtela. Zdenko je abesil poleg treh angelov, ki so se vrteli na tankih nitih pod stropom, nad štalico, tudi še dva rumena ptička iz voska; tako lepa sta bila ta dva ptička in tako prijazna — kakor dva ponosna zlata kraljička sta se leske-tala na vsaki strani štalice in sta stražila Jezusčka, ki je ležal na slami v bornih jaslicah... Tako je delal Zdenko jaslice; toda zdelo se mu je, da mu to deloi ničkaj posebno ne gre izpod rok ,.. Sredi dela namreč se je nenadoma ozrl: »Mama!,.. Eh, Janeza manjka, Janeza ... ta je znal pastirce še aaj-lepše pof^taviti... Meni pa še ovce nagajajo — kar nobena ne mara stati tako, kakor bi jaz rad...« Mati si je naskrivoma otrla solzo iz oči. »Kar potrpi, Zdenko! Bo že Bog vse tako naredil, da bo prav in dobro ... Enkrat bo vojske gotovo konec — in takrat bomo pra^novali vsi skupaj lep Božič, da lepšega še nikdar ni bilo ,..« Tedaj je prišla v sobo Zdenkova sestra Mina, že bolj priletna, z malo pnjmočnimi in prevclikimi zgornjimi čcljustmi in s težkima lopatastima rokama, ozrla se je na Zdenka v kotu, zmajala z glavo in navsezadnje nekaj zagodrnjala. »Ti boš slabo napravil jaslice, ti Zdenko, to ti pravim...« »Saj sem žc rekel, da manjka Janeza!« —ji je odgovoril brat. Mina si je uprla roki v bok, široko pogledala, nato pa trikrat zapo-redoma pomežikala z očmi, kakor da ne more prenesti svetlobe. »In očeta!« — je pristavila za Zdenkom. »Drugačc je bilo lani in druga leta poprc), vse drugače ... Ej, saj pravim!...« In obrisala si je s predpasnikom solze na obrazu. Zdenko pa se je med težkim kihanjem, ki ga je tisti čas napadlo — jedel je bil namreč popoldne kostanj — obrnil nazaj v kot in delal jaslice naprej. Nad hlevčkom jc obesil še dva ljubka svetla angelčka, ki sta se z glavama skoraj dotikala drug drugega ter držala vsak z cno roko nad šta-iico raztegnjen bel trak, kjer je stalo zapisano z zlatimi črkami: »Gloria 187 in excelsis Deo!« — Potcm je nažgal sveče okro-g hlevčka in pa tisto rdeč-kasto lučko je prižgal, — rdečkasto lučko, ki je zmerom o Božiču tako iepo svetila pred jaslicami in dajala tudi sobi s svojo rdečkasto svctlobo poseben čar... čar svetega večera. Naposled je pa še pribil oisto nov prtiček v kot. Ta prtiček je napravila teta Uština za petnajst krajcarjev; iz pozlačenega papirja izrezane rože, in dvoje ptičkov iz plavega papirja, črke pa srebrne — vse to je dajalo ličnemu prtičku posebno lepoto. Ko je bilo vse v redu, je skočil Zdenko z mize, kjer je bil do zdaj stal, nazaj na tla, obstal sredi sobe in pogledal na svoje delo. »Res, lepše je znal napraviti Janez... vse lepše!« — je glasno pre-udaril deček. »Poglej, Mina, tista-le angelčka nad štalico — kako se zib-Jjeta in vrtita, namcsto da bi visela mirno!... In tista visoka kamela tam pod hribčkom se bo vsak hip zvrnila ... Pa še poglej, Mina, tisto kmetico, ki nese ovco okrog vratu ovito, — kako se nagiblje, ubožica, kako že kima z glavo in s svojim neprijetnim bremenom na grbi — zdajzdaj se bo pre-kucnila na kolena ...« Bilo je že pozno. Mati je prinesla v sobo troje čaš vročega čaja, vsi M trije so sedli za mizo, da se pogovoce kaj lepega. Pred polnočnico niso B hoteli iti nikamor v vas gledat, kakšne jaslice imajo v tej, kakšne zopet v H oni hiši. Tudi pričakovali niso nikogar, še Dobrcvoljčeve Rcze ne, četudi H je bila obljubila že zjutraj, da se bo zvečer oglasila pri njih. Sami so sedeli H za mizo, biti so hoteli popolnoma sami s svojo žalostjo, ki jih je navdajala. H »Žalosten sveti večer!« — je zavzdihnil naenkrat Zdenko in si je H podprl glavo z dlanmi. H »Drugače je bilo časih!« — je zatarnala nepotrpežljiva Mina. ^M »Bo že Bog vse obrnil na boljel« — je upala mati, in njen glas se H je tresel ravno tako kakor njene zgrbančene ustne. Revica ie bila stara in H zdelana, njena lica so bila vela, in izmučeno so zrW njene sive oči; prijela ^M je, ubožica, za čašo, izpila je čaj popolnoma, in s tresočo roko je posta- ^^ vila prazno čašo nazaj na mizo. Čaj jo je nekoliko pokrepčal; njene oči so H se ozrle bolj živahno po sobi, njena lica so se rahlo napela, in ko je zopet H začela govoriti, je bil njen. glas veliko mehkejši in prožnejši kot pa na- ^M vadno. A prave veselosti ni bilo pri nikomur, ne pri materi, ne pri Mini ^J in ne pri Zdenku; kakor mora je ležal na njihovih dušah čut osamelosti, H čut, da ni pri mizi očeta in Janeza, da sta obadva zdaj-le, v tem trenotku, H ko sede oni sami za mizo in pijo čaj, daleč na bojišču, morda ravno v strel- H skih jarkih, v blatu in dežju in snegu, brez vsega tega, kar nazivljemo za H potrebno... - H »Zapojmo!« — je šcpnil Zdenko; a ne mati, nc Mina ga nista čuli, tako ^J sta bili zatcpljeni vsaka v svoje žalostne misli. H Soba je bila prostoraa in velika, dišalo je v njej po kadilu kakor v ^M cerkvi, lučka pred jaslicami v kotu je prijazno mcžikala in rdečkasto sve- H tila kakor vsako leto, na mizi, lepo z belim prtom pregrnjeni, je ležal poprt- ^| nik. — Toda tistega tako blagega, sladkega duha, ki je vcl druga leta H 188 . ^H tačas v hiši, ni bilo zdaj nikjer več. Zdenku se je zdela soba prevelika samo za tri osebej bilo mu je, kakor da stoji kje v ogromni dvorani, sam in tih, zamišljen in otožen .., Kje sta oče, ljubi oče, kje brat, predragi brat? ... »Da bi prišla vsaj Dobrevoljčeva Reza!« — je zaželela Mina in mah-nila z roko po muhi, ki ji je hotela sesti na nos. »Potem bi ne bilo tako dolgočasno ...« »Pa je ne bo!« — je rekla mati. »Reza rada obljubi, pa tudi rada pozabi!« Zdenku se je zazdehalo. »Ne pogovarjajmo ¦ se o Rezi, — samo tega nikar!« — je svetoval. »Ampak zapojrao rajši, zapojmo, pa bomo postali veseli!« Mati in Mina sta ga začudeno pogledali. »Pa dajmo, Zdenko! Saj božično petje je tako milo in tolažilno.« In mati je začela najprvo, z lepim, visokim, nekoliko tresočim glasom: Sve-e-ta noč, bla-a-ažena noč, vse že spi . . . Za materjo sta zapela še Mina in Zdenko, in lcpa svetonočna pesem se je mehkobno razlegala križem sobe. Dolgo so peli; sladki glasovi, ki so drhtcli v sobi, so se lepo spajali z rdečkastim mežikanjem lučke pred jasli-cami in z vso ubrano svečanostjo svetega večera. Toda iz vseh pesmi je zvensla otožnost... Ko so prenehali peti, so stopile vsem solze v oči, mati pa si }e skrila obraz v predpasnik in je tiho zaihtela. Vsakdo izmed njih je vedel, kaj se vrši v duši njegovega bližnjega, zato ni nihče nič izpraševal;.. Do polnočnice ni bilo več daleč. Vstali so od mize vsi trije in so sc začeli preoblačevati v nedeljske obleke. Ker Reze še vedno ni bilo od nikoder, je prižgala mati leščerbo, Mina se je zavila v ruto, Zdenko pa si Ije zavihnil o\ratnik od suknje ter si potisnil kučmo globoko na oči — in stopili so iz hiše na plano, da se odpravijo v hrib k polnočnici. Noč je bila svetla in jasna, zvezde na nebu so migljale in lepo žarele. Še \edno je pihala od severa mrzla sapa; z drevja se je zdajpazdai hipoma in šumoma usul na tla sneg .. . Sicer je bilo daleč naokrog vse mirno in tiho ... Mati je stopala naprej in je svetila; za njo je korakala s težkimi ko-raki Mina, da je pod njenimi nogami venomer rezko hreščalo in se udiralo; čisto zadaj pa je stopical Zdcnko. Leščerba je slabo svetila, toliko bolj pa se je bleščala okrog njih belina zasneženih polj, kadarkoli so dospeli iz-med drevja na prosto plan. Molče so stopali vsi trije po ozki stezi v hrib, molče kakor troje tajinstvenih skrivnostnih popotnikov, ki hodijo upognjeni do kolen s težko, neutešljivo boljo v svojih srcih ... Samotne jelke in smreke na holmu so se tedaj za hip vzdramile in zavzdihnilc kakor v sanjah. Molčečim trem popotnikom po hribu navzgor . 189 pa je bilo, kakor da je prišel ta vzdih iz daljne daljave, od tam, kjer se fl vojskujeta oče in bratcc ... Zavzdihnila sta pač v daljni daljavi oče in H bratec ter si zaželela domov, kcr je zdaj sveti večer... In šc bolj so se H sključili vsi trije, mati, Mina in Zdenko, hiteli so globoko upognieni naprej H v hrib, in še bolj so padale na nje sence, ter jih zavijale v skrivnostno tajin- H stvenost in v žalost, ki je ležala v njihovih dušah ... H O božje Dete, Kralj miru, utolaži žalostna srca! . H Cvetinomirski. ^|