Vsebina 6. zvezka:
1.	C-oräzd : Balada o jezeru.............32t
2.	S. Savec: Postilion d" amour. Povest. XI.....• . . . 322
3.	J. Stare: Pisma iz Zagreba. XVI...........336
4.	E. Lah: Črtice o ljubljanski Čitalnici. .........337
5.	Fr. Preveč: „Trojno gotjč". Pesem ......'... 342
0. Velimir: „Sirota Jerica". Povest . .........343
7.	Jos Apih: Plemstvo bi narodni razvoj. III. . . . . . .351
8.	Jos. Kržišnik: Rondčli..............358
9.	I. Šubic: Rastlinske bolezni. III. . . . ......359
11.	Janko Kersnik: Testament. Povest. VII. ....... 362
12.	A. Fekcnja: A a ko in zakaj je Stanko Vraz postal Ilir? III. 370
13.	Književna poročila:
III. F. Hubad : Imenitna knjiga. (Dalje.)......374
14.	— V za ščitenje. (Dalje.).............376
15.	L istek : Stritarjevi zbrani spisi. — Zabavišče. — Anton Hribar f.
—	Zfrončki. — Trubarica-Celjanka. — Nekaj za zgodovino Škofje Loke in njenega okraja. — Nov znamenit rimski grob.
—	Književnost hrvaška. — f Mihovil Pavlinovič. — Dr. IVeitlof in tuiš lisf.
POZOB!
Z denaiojo številko poteka naročnina polnletnlm gg. naročnikom. Prosimo jih, da bi jo blagovoljno o pravem času ponovili.	Upravniitvo.
Krilanove »Poezije« se dobivajo v Ljubljani v Katoliški knjigarni, v Gorici pri Wokulatu in pri sestri pokojnega pesnika, gospodični Mariji Pagliaruzzi-jevi v Gorici, ulice sv. Antona v Pagliaruzzijevi hiši. Knjiga stoji nevezana x gld., vezana 1 gld. 50 kr.
Leposloven in znanstvei\ I i s tT
Štev. 6.	V Ljubljani i. junija 1887.	Leto VII.
Balada o jezeru.
Hej, j&era, ljubi, globoke vode!" — ,, „Globočja še ljdbav je moja /a le.""
„Med čolnom in bregom, o kdlik pro päd!" „„Med nama, o deva, je tdlik propäd.""
„Na cerkvi na bregu večerni glej /ar!" — „„In tam s teboj nikdar ne smem pred oltdr."44
„Glej, zemljo je Vesna prečarala v vrt!" — „„Ljubrtv je li tvoja močnejša ko — smrt?""
„Smrt?!" vetriČ večerni ja praša strmčč, Z bregdv vetrič majski razkošno hlidčč.
„Življenju jaz himno tu skladam sedhj!" Ogldsi se slavec iz gaja onkr&j.
Z zvonika čuj klddiva težkega vdar: „Pozabita! ... V smrt, oh, nikdr, nikrfr!"
In dalje po jčzcru čolnič driči, Okolica vsa ja svari, svari. —
„Glej, zvezde prisvftajo že nad goro, A nddeje zvezde za naju ne bo."
„„O j&ero, voda globoka, čitj, Iz tajnih globin pa ti nama svet it j!" "
Iz jezera čuje se bajen šepet: „Nikdr mi ne um rita v cvetu let!"
„Udi vdjino zrdč jaz že sdmo trpim; Najbolje, da vaju kar jaz poročim!"
„V dnu mojem kristalen se dviga oltdr, — Tam v roke si sežeta, tam za vsegddr."
„Nevesta, ti venec iz lilij dol>6š, Pird starejšina povodnji bo mdž."
„In svatovske pesmi duhöv nebrdj Na trstovo pfščal bo piskal uocdj."
„Sto Vil bo na svatbi, sto belih družic Plešočih krog vaju r&j rddostnih lic." —
„Obup vdjin čutim in z vama trpim ; Nocoj še naj vaju na veke spojim. . .
In slušata, slušata jezera svfct: Premami valöv ja vabljivi gepčt!
Zor komaj je tretji vrhove zlatil, Ob jčzeru ribič je ribe lov H.
Lovi in lovi ... in gledi, tcdJlj: Njih dvoje priplava baš predenj na kril j!
Iz dna že dospela sta s svatbe bili, Od rož, trav povodnjih ovita še v sil. -—
G o r rfzd.
-V
Postilion d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S. Savec.
XI.
(Dalje.)
o pokaže Cetinovič lepega jutra Ginu ličen, na novo prela-kiran, a majhen vodni domec, prav kitajski, češ, popeljeta se domöv in naj spravi reči vanj, tedaj se revežu kar krči srce. Pričakoval je zopet mogočen, varen parnik, v katerem bi drknila brzo do morja, zdaj pa je zaupati svojo premeteno in tudi učeno glavo v takih nečkah visoko naraslemu velikanu, to je preveč! Predobro si je zapomnil, kake burke uganja Cankiang v soteskah. Upadlega lica, kakor bi bil žulil vso noč pipo z opijem, pogleduje plaho zdaj brodič, zdaj Cetinoviča. Neka čudna misel se ga polasti', ustna se mu krčijo, toda ne upa je izraziti. Ker mu gospod dalje prigovarja in razklada, kako je »lavcja« izvrsten in vajen vode, da ni nikakc nevarnosti, ker se celo ženske »lavdavc« nc boje pota na reki, počne se umikati nazaj in šepne s strahom: »Ljubi gospod, Vi ste izgubili pameti«
Da, to ni upor, to je strah pred gotovo smrtjo! Preplašeni obraz nc laže. Ubogi Cin, posebnega poguma nisi nikdar kazal, a take
plahosti sc vendar ni bilo nadejati od Kitajca, ker smrt mu ni nič strašnega, vsaj trdijo tako. »Voda, velika, velika voda, majhen čoln, gospod, Vi ste zblazneli!« odgovarjaš čudnim zamolklim glasom. Ko tako Cetinovič nc vč, bi se li jezil ali smijal, in izkuša 7. lepa tolažiti plašljivca. pristopi starejša koščena ženska in mlado, komaj dorastlo clekle rjavega, ali svežega okroglega lica. Živahno debato pričneta s Činom, le bolj z rokama se more odgovarjati brzim jezikom in se umika. Pridruži se šc štirinajstletni tenak deček ženskama na pomoč. Čin je ves izgubljen, ne more ali neče tolmačiti na večkratna vprašanja Cetinovičeva, ki razumi jedino besedo »Čankiang« iz ragljanja. Deklč se počne smijati na vse grlo, tako lahko in prisrčno, kakor le mladost zna. Cetinovič se napoti nazaj v klub, vsi za njim, razven dekliča. Tu seveda se stvar razjasni: Kitajki se bojita, da zaradi upora služnikovega nc bo nič iz potovanja in dobrega zaslužka.
Žena in dečak pograbita brez vprašanja nekaj komadov in hitro odideta k brodu, kjer deklič stvari spravi v kabinico. »Lavda« v tem tudi pride, k sreči umeje nekaj angleški in mčni, da Čin mora. Ko se vrnejo z ostalim blagom, pripeljejo res tudi Čina, ki se obotavlja pred brodom. kakor pred vešali; vendar ga spravijo z besedami in z rokami čez brv, »lavda« jo urno potegne k sebi. spusti vrv in zazibljejo se od kraja v rmenorjavi veletok. Siccr Cctinovič sam ne ve, kako bo Kitajec spravil brod skozi nevarne globeli s tako osebo, slabimi veslači — z ženo in dvema otrokoma — ali v Hankavu so mu tega moža preskrbeli ter rekli, da je popolnoma zanesljiv in da jc vozil že do Nankinga.
Voda hitro žene, jadro pomaga, »lavda« ima lahko delo. Tahi (= veliko veselje), hčerka »lavdava«, pogosto spušča jasen smeh in Čin jo vedno še na vrsti. Zdaj, ko je tako blizu »tujemu hudiču«, hoče se ga nagleclati in to takoj. Večkrat se nagne daleč iz broda, bati se jc, da nc bi cepnila v vodo, in preži s tistimi ozkimi mokrimi očmi mimo kabine na prednji krovec, kjer mirno stoji Cctinovič in nastavlja pred oči neke čudne cevi. Tudi koščenka se prikaže, toda, Qbc se umakneta naglo tujčevemu pogledu. Zadaj je vedno čebranje. Tahi dela vso čast svojemu imenu; če morda ni drugim v toliko veselje, vsaj sama ga je polna; še pozno na večer, ko brod mit no leži privezan med visokim drevjem na poplavljenem logu, nc more udušiti glasnega smehu.
Tako v odljudnem kraji prenočiti jc varneje, nego po vasčh. Lahko bi prišlo predrznim zlobnežem, brez katerih nikoder ni, na um, polotiti se malo močnega broda v tihi noči, kajti »tuji hudič« nc hodi
nikdar brez dragocenega perja. Poreški straži, t. j. vojakom, katerim
•
je v brzem brddu preganjati in loviti lopove, tem je pa še najmenj upati. Spoznati je stražo od daleč po malem topu na prednjem krovu.
Drugi dan solnce pripeka na brodič, Cankiang se lesketa in jemlje vid, izgubil je svojo moč, zlil se je na videz v jezero, zaprto okoli in okoli. Proti iztoku zapira obzorje skalovito visoko brdo Ma-tzšan. Vožnja je težavna in nevarna, a vendar srečno Cetinovič dospe v malo tujo naselbino pri Kiukiangu, velikem in obširnem mestu, ka-keršna so vsa kitajska. — V evropsko naselbino je prišla vest, da se vozi tuj »Hausboot« po jezeru Pujang. Kdo se vozi, koliko tujcev, ni zvedeti. Jan kvetz' je. — Moški ali Žena? — Jan kvetz!
Izliv jezera v veletok, 120 km pod Kiukiangom je ozek, jezero samö je 200 hm od iztoka podobno srednji reki, kar se tiče širjavc, ni tedaj težko slediti za brodom. »Lavda« in Čin znata dotična vprašanja popolnoma na pamet, ni ju treba vspodbujati, ker imata prilike dovolj zadoščevati privatni svoji radovednosti in so ljudje prijazni in po-strežljivi. Brodič je, kakor se čuje, še v jezeru, ker se ni vrnil in je tod jedini izhod; Cetinoviču se zopet utrdi upanje, da je na pravem poti.
Jezero je veliko. Izmed mnogih mest, raztresenih na kotastih obalah in otokih, izgrešila je katero pogubonosna tajpingska vojska, da je ohranilo staro svoje stanje in podaja tujcu veselo podobo nc-utrudljive delavnosti in cvetočega obrta. Kitajci ne poznajo tovaren po našem načinu, vendar imajo nekateri obrti posebna središča; prebivalstvo vsega mesta ali okraja se peča le z jedno industrijo. Posebno iznenädeja potnika Wu-čeng-fu na večjem otoku v Pujangu; veliko mesto leži na razsežnem holmu, pod mestom do vode in na tej pa vlada od zore do mraka nepopisljiv šum in ropot, nad 40.000 tesarjev tu žaga, pili, tolče in teše lesovje, gradi nove džonke in popravlja stare. Delavci so čvrsti, zdravi; tistih žalostnih prikazni;, kakeršne se vsipajo po končanem delu iz naših velikih tovaren, ni videti ni tod, nI drugod po »nebeškem cesarstvu« v mirnih časih; ni proletarijata, beračijo le tauitski menihi. Lenuštvu udani so jedini vojaki iz poklica, Mandžu, nastanjeni po nekaterih mestih v posebnih oddelkih, katere je lahko spoznati po bornejših hišah in kočah, po slabejši in umazani opravi Ijudij.
Razven pridnosti razvija okolica pujanška še drugo lepo stran kitajskega značaja v obilni meri, namreč spoštovanje in hvaležnost do vzglednih Ijudij, ki so koristili närodu z vedo in nauki, do svojih modrijanov in učenikov, potem do önih, ki so se odlikovali z vzgledno ljubeznijo do roditeljev ali v zakonu. Tem stavijo spomenike na polji,
v vasi, pred njo, pred mestom, ob vodni poti, podobne velikim vratom od trdega granita ali trajnega lesä, kakor baš premorejo, <5nim pa gradč obširna svetišča v tihi mični dolini, na malem otoku, pri šumečem potoku, prav v krajih, v kakeršne je volilo stavljati pri nas plemstvo svoje gradove in gradiče. Ti spomeniki hranijo v narodu spomin in spoštovanje izvrstnih m6ž, ki so modrovali pred tisoč in več leti. Varuje tc spomenike spoštljivost närodova, vzdrždvajo jih požrtvovalni domoljubi; mora jih vendar le nekaj še biti med tem nä-rodom, dasitudi na videz teži za samim dobičkom in zaslužkom.
Nepristranski opazovalec mora nehotč pripoznävati, da ponos Kitajcev na deželo, njene znamenitosti, na njih prosveto ni do cela neopravičen; bivali so po svoje srečno in zadovoljno brez tujcev, niso jih potrebovali ne jih vabili, ti so se jim usilili in niso donesli jim nobene sreče. Vsak razumnik dobro vč, kdo in na kak način jim jc vsilil um in zdravje uničujoči opij, kako so ponižali tujci »nebeškega sina« in okradli njegovo palačo. Ni se tedaj čuditi njih mržnji in njih sovraštvu do tujcev.
Okoli tega mesta sklene Cetinovič poskusiti srečo svojo. Tudi Čin spravi v Pujangu — voda je čista in mirna — pobito svojo dušo v ravnotežje, celcS radovčdcn je postal po znamenitostih, razvija se v njem čut važnosti njegove; uživa najprej začujenje tolmača konzu-latskega, učenega moža, ko mu bo pripovedoval o čudesih dolzega potovanja. Rad spremlja gospoda na sprehode v okolico in meni, da Pih-lu-tung, doline bele košute, najlepšega kraja v cesarstvu in (ob sebi razumno) na vsem svetu, ne bi smela izgrešiti. Tam je samotdril v dvanajstem stoletji Cu-fut z, najslavnejši izlagatclj naukov Kon-fut'z-ovih. Dolina jc v resnici lepa, ljubka. Senčnati logi visokih dreves, livadice, vodnjaki, kameniti mostovi čez mali potok se vrste, dolga vrsta visokih cčder drži do večjega svetišča, obsezajočega več dvorišč z lepimi galerijami in v dnu doline je veliko poslopje, jeden največjih dijaških zavodov, kjer so se pripravljali mladi učenjaki na težavne izpite. Vsak kamen, vsaka skala v obližji nosi imena nekdanjih učencev. Zdaj vlada tod tihota in mir, vsako leto jedenkrat se zbere sem mnogo ljudstva praznovat spomin modrijana.
Časih ima tak sprehod za Cetinoviča tudi svojo neprijetnost. Množica obsuje potnika, Čin na radovedna vprašanja ne ve vselej točnega odgovora, boriti se mora z narečjem.
Kdor zapazi kaj nenavadnega na kroji njegovega talarja ali da ima vozel na kiti drugačen, nego je tod običen, prične se posmehovati tudi njemu, tujec jc ob sebi razumno čudno in sila smešno bitje; nekdo
izproži besedo »jan kvetz'«, drugi že bolj glasno, zbor pritrja, privablja še več gledalcev in vsa drhal spremlja potnika do broda. Dalje še ob bregu se vsuje kopa; kadar je pa za dober lučdj vode med sitneži in brodom, začne jim Cin srčno odgovarjati in dražiti jih s »Penti kvetz'« (»domači hudič«), dokler daljina ne stori kričanja brezvspešnega.
Priplovejo v King-te-čn, in glej, tu res stoji mal, sivo pobarvan brodič. Toda potnika, za katerima je sledil Cetinovič tako daleč v stran, sta dva nedolžna francoska misijonarja, ki hočeta vcepiti kal sv. vere med kitajske lončdrje. Daleč okoli namreč dela vse, kar giblje z rokami, porcelan; v malih tvornicah vrte ilo, v brezbrojnih pečicah žgtf zdelke, drugi zopet slikajo, zlatč, vsako posamezno delo zvršujejo drugi. Taka podrobna razdelitev dela omogočuje nedosežno, glumaŠko spretnost in priročnost rokotvorcev in čuda nizko ceno zdelkov. Misijonarja stojita že več dnij tu, a lončiirji ju nikakor nečejo medse, niti na köpno stopiti ne smeta, dasi imata vse pravice od oblastnikov v rčdu. Ljudstvo ne včruje v nedolžnost tujcev, ampak je trdno prepričano, da imata jedino namen izvohati in ukrasti tajnost zdelovanja in slikanja imenitnega obrta. Cetinovičev prihod še povekša sumnjo ljudstva in zadrego Francozov — k prvima vohunoma mislijo Kitajci se jc pridružil i tretji. Tolpa kraj vode pazi ostfo na obadva broda; prislonjcno brv takoj odrinejo. Urez vspeha poskusi Čin svoje parlamentarne zmožnosti, tudi on in sploh živa duša ne sme stopiti iz broda, da bi kupil riža in kokošij, gospodu navadno hrano. Pač pa prinesö zahtevanih stvarij k brodu in tudi porcelana na izbor.
S potrtim upanjem in težkim srcem nadaljuje Cetinovič potovanje. Vidno ga je zapustila sreča; česar se je najbolj bal, kar mu je najbolj zoperno, kaže se neizogibno, prežati bo moral v Shangaji na vrnitev guvernante, udati se potrpnosti, Hog zna za koliko časa. Marsikaka kletev in psovka mu uide izmed zob na to vražjo žensko. Da bi jo našel niže na veletoku, nikakor ne upa več, vendar ne prestane iskati, vsaj si ne bo imel očitati kake popustljivosti, ko bi se moral napösled vrniti v Evropo s suhim pismom kneževim.
Dvakrat še se zožuje Jangtz' in poganja neizmerne mase skozi globeli. pri »skali male sirote« 100 m nad vodo v skipeče strmine, vrhu katere je vgnezdeno svetiše Buddhe. in pri »stebrih«, obadva slikovita kraja, občudovanje vzbujajoča, vendar menj nevarna, ko Ma-tz-šan. Potem se izlija voda na široko in se vali brez ovčr do oceana. Vctrič napenja jadro in požene potnike brzo v Nan-king-fu, sedež podkralja trem kronovinam, vladarja osemdeset milijonov kitarjev. Ta stolica jc
res še obširnejša, nego je Sučav, obzidje še višje, ndsip širši; veliki železni topovi rjavč na njem. Toda še menj si je opomoglo mesto.
Sloveča porcelanasta pagoda pri mestu je le visok kup groblje; porcelanaste ploče, s katerimi je bil pokrit ves zid, pobrali so, kar jih jc ostalo po razrušenji, .tujci in domači starinarji, katerih je v Kitaji še vse več, nego v Italiji. Od 1. 1853. do 1864. je kraljevala v Nan-kingu »nebeška luč«, glavar tajpinški, ki je užival početkom tudi pri Evropcih simpatije zaradi naklonjenosti svoje do Kristove včre.
Da bi sijajno pokazal dobrohotnost kristjanom in utrdil ž njimi prijateljske odnošajc, pisal jc britanskemu misijonarju, da ga je volja vzeti tisto žensko Marijo, katero kristjani posebno častč in je neki še devica, za ženo! On, ki jih jc imel zaradi politike in iz drugih vzrokov več v svoji palači, nego jc v letu dnij. Po nesrečnem pismu niso ga mogli več zagovarjati njegovi tuji privrženci; naposled je sežgal sebe in svojcc s palačo, ko je major Gordon (karthumski Gordon žalostnega spomina) udušil zadnjo sapo upornikom.
V Cinkiangu plača Cetinovič brodnika in razdeli med rodbino njegovo darove, ki sicer niso bili v pogodbi, a jih zahteva navada, korist in ponos tujčev. Cin je izbiral in tolmačil nakup. Tahi res ni lepa, niti kitajska lepota ni, glava njena jc preobila k životu, nad ušesi je še posebe razrasla v širino, nos jc neprilično plitvo v širino potlačen, !icc njeno, dasi zagorelo, priča, da je zdrava, toda njena neusahljiva, brezskrbna veselost in otročja najivnost, njeno veselo kretanje in njena priročnost je kratkočasila brodnike in gospoda; niti Cin, prve dni plah in čmeren. ni se ubranil dolgo urnemu jezičku, moral sc je udati dekletu v pogovore, pritezati njenemu smehu. — Tahi tedaj dobi največ; vso novo obleko, vrhnje krilo celö svilnato, velike srebrne uhane umetnega dela in sučavski dijadem. Pri slovesi se predstavlja že vsa nova. oči se ji svetijo od radosti, izmed debelih usten se bliščč beli drobni zobjč, neumorno stiska pesti pred prsi in kliče najglasneje izmed četvorice: »Cin čin, čin čin, tuj učitelj!« Brodnik bo čakal tu novega posla, po veletoku ali po cesarskem kanalu, kamor kdo zahteva in plača, ali bo morda kupil blaga in je prepeljal drugam; če ne dobi boljšega, kupi v Kva-čavu, nasproti Cinkiangu, cesarske soli in bode tržil ž njo nazaj proti Hankavu. Povsod, koder plove njegov brodič, je doma, nikdo ga nc vprašuje od kod in kam. kita njegova je potni in domovinski list do skrajnih mej cesarstva. O^a svojih potih najde gotovo tudi rojaka, ki čuti potrebo pomnožiti svojo rodbino in vzame Tahi za »malo ženo«. Za gospodinjo, za pravo ženo, nima rev išče najpotrebnejšega svojstva, spačenih nog; a vendar bo dobil oče za Čvrstega
dekliča več, kakor kmetič pri nas za jarem pitanih voldv. Gospod in sluga pa brzo priploveta na parniku v Shangaj, sluga vesel, poln važnosti in nenavadnega ponosa, gospod z dolzim obrazom, poln tistega čuta, ki ga pozna le dni, komur je dolgotrajno podjetje čisto iz-podletelo.
XII. Taj-hu.
Tropska vročina obvlada mesto in okolico, veter ne hladi, pač pa vzdiguje prah; kogar ne zadržuje važen posel, umeknil se je v Japan ali kam drugam, zlasti dame si štejejo v dolžnost v najbolj vročih mesccih biti odsotne; tudi klube obiskujejo malo, življenje je pusto in dolgočasno.
Brez upanja na vspeh, začne slikar zlasti zato, da bi si kratil dolge dneve, znova na prigovarjanje gospoda Bilinskega svoje preiskave. Povrnila se guvernanta še ni, tudi njen brodnik ne. Varuh njene hiše neče vedeti ničesar, vendar iztakne Čin v hiši nekaj važnega. Gu-vernantin Kitajec je polnil košare in male zaboje z raznimi rečmi, ka-keršne jcmljd s seboj Evropci, potujoči v kronovinc. Moder je bil dovolj, ne izpraševati molčečega rojaka o tem, ker si lahko misli, komu je pošiljatev namenjena. Komaj zvčsta gospoda Činovo poročilo, mora stari vratar takoj na stražo in paziti, kam bo varuh napotil košare. Z najetim »kulijem« jih znosita zvečer na kitajski brodič. Varuh odide, »kulij« ostane.
Vratär ogovori »kulija«, kakor bi ga poznal in ga vpraša brez ovinkov o svojem prijatelji, brodniku Tha Sze, kod hodi, kako se počuti itd. »Kulij« povč odkritosrčno vse, da so zdaj v Taj-hu, da so vozili prej mimo Sučava po ccsarskcm kanalu, po Jang-tz, do Nankinga, vrnili se v SuČav, da so trpeli veliko, predno so spravili brod po plitvem, po nekatera mesta suhem kanalu v jezero, kako so vzdigovali, podkladali brodu les, hoteli se vrniti, pa evropska žena je silila na vsak način in napdsled so le predrli. »Kulij« je prišel že drugič po viktuvalijc sem.
Ta novica spravi Cetinoviča nemudoma na noge. Čin se nekoliko obotavlja; toda vratärjeva pojasnila o jezeru, da bodo v dveh dnčh tam, da ni nikakeršne nevarnosti, in itak pest dolarjev ga prisili zopet na potovanje. Po globoki reki Hvang-pu, čez več manjših jezer, po katerem poti lahko vsak čas plovejo težki broddvi, dospd v Taj-hu in jadrajo naravnost k suČavskcmu kanalu. Na izhodu plitvih in dolgočasnih obal vzdiguje se proti zapadu vedno več holmov in gora iz jezera, tihe vasice ali posamezne kmetije leže na vznožji holmov, jezero se odpira dalje med otoki, kakor bi nc imelo konca in zaslužujc v resnici ime »Včlikcga jezera«. Na lepših otokih imajo sučavski in
shangajski bogataši svoja letovišča z lepimi vrtci, z umčtalnim skalovjem, mostiČi in malimi svetišči; ljubezenskih spomenikov je obilo, povsod vlada blagostanje in selski mir.
Na prijetnem otoku pod košatim drevjem stojita dva sčlska döma nobena vrata niso zaprta, a nikogar ni doma, ki bi Činu odgovarjal na njegova vprašanja po tuji ženi, katere siv brodič ima biti v bližini. Akoravno solnce še ni za gorami, sklene Cetinovič tu prenočiti in gre na köpno. Ko prekorači mali hrbet, evo, tam le nagibajo visoka mürvina drevesa dolge veje med vodo in v scnci pod njimi evropski siv brodič. Ob jezeru pelje pot in se vije kvišku do kitajske gosposke hiše, na konci otoka iztezajo stare cedre suhljate veje nad malim svetiščem, rdeče pobarvanim. 0 gospodična Schwerzer, če si res tukaj, v mičnem, ljubkem kraji izbrala si postanek!
Cetinovič se takoj vrne k svojemu brodu, ukaže Činu vzeti slikarsko pripravo, nastavi se blizu bröda in jame slikati. Solnce je za-tonilo, slikar se zamisli resnično v delo in pozabi, da jc hotel nastaviti le limanice 6ni, katero sluti v brodu, ko začuje za hrbtom mehke korake. Meneč, da je kak radoveden Kitajec, se niti ne obrne.
»Good evening, sir,« zazveni ženski glas za njim. Slikarju zastane sapa, speče ga v lica. »Dober večer, gospod«, ponovi ženski glas malo krepkeje pozdrav. Cetinovič obrne počasi glavo nazaj — ona je, imam jo, misli si, hitro vstane, pokloni in govori o prijetnem, nepričakovanem iznenadejanji.
»Oprostite, gospod, radovednost in zanimanje za Vašo lepo umetnost me je zvabilo motiti Vas. O very nice, glej, glej, prav <5ni tempeljček,« reče uljudno, pregleduje ostro slikarja od nog do glave. »Dovolite, mrs. Seamens iz Shangaja«, pristavi in se lahko pokloni.
»Def Lanzi, iz Sardinije, slikar, delam skice v tem premičnem kraji, Vam ves na uslugo«, odgovori Cetinovič in izraža znova veselje nad ugodnim slučajem, najti tu odlično damo in le prosi, da sme nadaljevati in končati delce, ker se žc mrači. Vesel je, ves zadnje mc-sccc nakopičeni srd je pozabljen, objel bi to žensko, za katero jc ko-pemcl tako dolgo in vstrajno, kakor najiskrenejši ljubimcc, da, objel bi jo in stisnil k sebi, da bi ji kosti pokale, četudi ni lepa, nI mlada. Visoko čelo, malo pčgasto, gladki lasje predivaste barve, oči sivkaste, jedino to značilo bi bilo mogoče zapisati ji v potni list, vse drugo jc normalno, srednje, velikost, starost, oprava.. Cetinovič bi pristavil šc kot poseben znak: brez ženske mičnosti.
(Dalje prihodnjič.)
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Stare.
XVI.
z minulosti se je razvila sedanjost. Ta resnica se ponavlja pri vsaki stvari, pri posameznem človeku in pri celih ndrodih Kar je kdo sejal, to žanjc. Čimbolj ko si je kdo v svesti te večne resnice, tembolj se zanima za minulost, da bi iz nje zajemal koristnih naukov za življenje svoje. Že stari Rimljani so trdili, da jc zgodovina »učiteljica življenja« ter so mladini svoji za vzgled sestavljali životopise slavnih m6ž. Zakaj ne bi se tudi mi učili iz minulosti? Marsikaj bi sodili čedruga, menj bi bilo prepira med nami in ne bi tako po nepotrebnem drobili gmotnih in duševnih močij svojih ter sami sebe slabili na korist in veselje sovražnikom svojim. Za najnovejši narodni razvoj na Hrvaškem in Slovenskem preimenitna je »doba ilirska«, kakor jc »Zvon« žc večkrat poudarjal; možje, ki so takrat »ledino orali«, bili so pravi enciklopedisti, kajti morali so skrbeti čisto za vse, kar je vzbujeni narodnosti moglo zagotoviti življenje in ob stanek. Toda mnogo bolje nego mi dandanes, uvideli so »Ilirci« pred petdesetimi leti. da narodu nobene stvari tolikanj nc treba, kolikor literature. Dobra knjiga je tako rekoč vsakdanji kruh, brez katerega si nobeden narod ne more razviti in ohraniti narodne svoje posebnosti. Kaj je Nemce povzdignilo in jim dalo toliko moči nad drugimi narodi ? Povzdignila jih je velika njih književnost. A kaj nam ndrodni naši nasprotniki vedno in vedno očitajo, kadar se potezamo za narodne pravice svoje? Očitajo nam, da nimamo knjig. Dobra, lepa knjiga budi v čitatelji plemenitih mislij, pa ga zajedno tudi uči, kako se iste dado povedati v oglajenem jeziku. Knjiga je torej prvi pogoj višje ndrodne omike. Rodoljubni »Ilirci« niti v burnih političnih homatijah niso pozabljali knjige hrvaške in kakor novo pridobitev v b6ji za naroden obstanek so veselo pozdravljali vsak najmanjši plod, ki sc jc pokazal na literarnem polji.
Med mnogimi pisatelji mladostne tedanje dobe pa je kmalu silila čctv6rica pesnikov, ki so se s prelepimi deli uma svojega popčli na prva mesta v novi hrvaški literaturi. Ti možje so Stanko Vraz, Peter Preradovič, Ivan Mažuranič ter Ivan Trn ski. Prva dva krije že hladna zemlja, druga pa v krepki starosti zadovoljno gledata, kako epe plodove jc pognalo seme, katero sta v mladih dneh sejala z dru-

gimi vrstniki svojimi. Ivana Trnskega je doletela sreča, da je letos učakal petdeset let književnega delovanja svojega. Z njimi se je tc redke obletnice veselil ves narod hrvaški, pa tudi srbski in slovenski, in je dne 1. majnika t. 1. dostojno praznoval njegov osem-inšestdeseti rojstveni dan, katerega so zastopnice vseh treh bratovskih rodöv še posebno poveličale s tem, da so pesniku prelepih »Kriesnic« podarile lovoričin venec od čistega zlati. Ncbrojnim čcstilcem in spo-štovalcem pesnikovim smo se pridružili tudi mi in mu želimo s tem vrsticami med Slovenci postaviti oskromen spomenik.
Ivan Trn ski se jc porodil v Rači, v sedanji belovarski žu-paniji, dnč 1. majnika 1. 1819., od očeta učitelja. Izpolnil je komaj jednajst let, ko mu je umrl oče, a štiri leta potem umrje mu tudi mati. Strijc, ki ni imel otrtfk, želel je, da bi Ivan pustil šole ter se kmetovalcc povrnil v zadrugo rodu svojega. Ukažcljni mladenič se ni dal pregovoriti, saj jc za silo bil preskrbljen; škof Alagovič ga je vsprejel v zagrebško sirotišče in sorodniki njegovi po materi so mu kupili časih kaj obleke. V šoli se jc Trnski tako nosil med drugimi učenci, da so mu profesorji žc tedaj prerokovali slavno prihodnost. Žc v prvem razredu je na sprehodu v Maksimiru škofu lepo po latinski odgovarjal na vsa njegova vprašanja. V sirotišči je rodoljubni prefekt Blaž Švclič pazil nanj, kakor skrben oče. Trnski mu jc pri maši stregcl in hodil zanj po Gajevo »Danico«. Pri tej priliki se je seznanil najprej z Rakovcem, a potem z istim Gajem, ki ga je preljubeznivo vsprejel, budil mu rodoljubna čustva in mu dajal hrvaških knjig, zlasti pesnike dubrovniške; Trnski pa jc Gaju in Rakovcu pesniške prvence svoje dona.šal na tfgled, slušajoč njiju sodbo. Kmalu se je seznanil Trnski tudi z mladim Ivanom Mažuraničem, ki mu je marsikatero pesem popravil ali pa celö prenarcdil. Leta 1837. jc zapel Trnski pesem v slavo kralju Ferdinandu, katerega je prosil, naj brani Slovene. Mladega pesnika jc silno ohrabrilo, ko so Cehi to lepo pesem preložili na jezik svoj; ali bilo je tudi doma dosti prilik in častnega priznanja, ki ga je vspodbujalo na delo.
Po želji pokojne matere svoje bi Trnski imel biti duhovnik, toda ker se ni čutil poklicanega za ta prevzvišeni stan, vsprejel jc rajši štipendij, da se jc šel v Gradec pripravljat za upravnega uradnika v bivši vojaški Krajini; vendar da bi vsaj nekoliko ustregel pobožnemu čustvu matere svoje, preložil je mnogo latinskih cerkvenih pesem na hrvaški jezik, ki se v gladkem njegovem prevodu vedno znova tiskajo po vseh molitvenikih in pesmaricah. V Gradci se je seznanil in sprijaznil z mnogimi hrvaškimi »Ilirci«, pa tudi s slovenskimi, kakor s
Trstenjakom, Muršcem, Macunom, zlasti pa z dr. K. Lavričem, s Čigar sestro, Slovenko, se je pozneje poročil, in z drugimi ter se pri profesorji Kvasu učil slovenskemu jeziku. Ko je nekega dnč na stolpu graškcga grada zapisal hrvaško pesem, seznanil se je ondu z duhovito rojakinjo svojo Dragojilo Jarncvičevo in jo pridobil za hrvaško knjigo. Akoprem siromašk dijak, bil je že tedaj toliko znan, da so ga pohajali imenitni možje drugih slovenskih ndrodov, kakor poljski grof Ostrovski, Rus Bakunin in Sreznjevski, poznejši profesor pctrograjskega vseučilišča. Leta 1839. je v Gradci prvikrat na hrvaški jezik preložil Schillerjevo »Pesem o zvonu«; in istega leta je potoval v Dalmacijo, kjer se je seznanil s stavnimi hrvaškimi pesniki Petranovičem, Kazna-čičem in s črnogorskim vladiko Petrom Njcgušem. V graški slovenski čitalnici jc učil hrvaški jezik, a na sprehodih po bližnjih holmcih jc s hrvaškimi in slovenskimi tovariši svojimi veselo prepeval narodne pesmi. Iz Gradca je ves čas pridno dopisoval s Stankom Vrazom, ki mu je pesmi svoje pošiljal na ögled in mu poročal o narodnem gibanji v Zagrebu.
Ko je na graškem vseučilišči leta 1841. dovršil pravne nauke, vrnil se je domov ter stopil v državno službo, kjer jc ostal, dokler ni doslužil svojih let. V službi nikdar ni pozabljal, da je Hrvat, a kar jc kdaj imel svojega časa, vsega je posvetil narodu svojemu; če ni pisal, nabiral jc med narodom neznanih besed, pregovorov in druzega narodnegu blaga, ali pa je po drugih potih delal za narodnostni razvoj in med rojaki svojimi v Krajini budil narodno zavest. Najprej je upravni vajenec služil v Petrin j i, a že leta 1842. poverili so mu samostalna opravila v Pounji, kjer je zložil mnogo junaških pesem. Se istega leta so ga premestili k osrednji upravi I. banskega polka, kateremu jc ravno takrat postal glavar poznejši ban Josip Jelačič. Njemu se je Trnski silno prikupil s pesmami svojimi, zlasti z znano »Ljubimo te, naša diko!« katero je njemu posvetil in ki se je kmalu prepevala po vsi bansk« Krajini. Trnski in domoljubni župnik Marič sta se tedaj na vso moč trudila, da bi ljubljenega polkovnika pridobila za »narodno stvar«, in posrečilo se jima je. Ko so krajiški polki dobili nove zastave, govorila sta Jelačič in Marič pri posve-čevanji domoljubne govore, Trnski pa jc iste dal tiskati in o tej priliki zopet zložil več junaških pesem, izmed katerih se jc -najbolj prikupila »Oj banovci!« ki jo Hrvatje še dandanes radi prepevajo. Leta 1846. imenovan jc bil Trnski upravnim poročnikom v Maji, od koder so ga še istega leta prestavili v Virginmost, zato ker je v nekem službenem poročilu brezobzirno razkril zanikrnost krajiških sodnikov.
Leta 1847. Je Trnski Jelačiča moral spremiti v Karlovec in prav on mu je leta 1848. prvi razodel, da ga Hrvati želč za bana ter ga pregovoril, naj gre v Zagreb na dogovor. Žc med potjo je v Leke-niku Jelačiču došltf ccsarsko pismo, ki ga je imenovalo bana. Trnski jc zdaj ostal pri njem in je po njegovem naročilu za razne deputacijc zlagal pesmi, katere jc navadno končaval z narodnim pregovorom: »Sto Bog dadc i sreča junaška!« Tako so te besede postale banovo geslo. Ko jc na to Jelačič sklical bansko konferencijo, zahteval je Trnski odločno, naj se v vojaški Krajini odpravi službeni jezik nemški in zamenja s hrvaškim; ali ni mu obveljalo, zato ker višji častniki največ niso bili vajeni pismenemu jeziku hrvaškemu. Trnski se je povrnil na službeno mesto svoje v Virginmost, kjer jc kmalu postal nad-poročnik. Tu je zložil mnogo oduševljenih pesem ter preložil »Kralje-dvorski rokopis.« Zaradi pesmi »To bi lepo bilo« hotel ga je policijski minister preganjati, ali Jelačič ga je obranil ter ga premestil v Zagreb k osrednjemu oblastvu za Krajino. Premnoga službena opravila so ga zadržavala, da v Zagrebu ni mogel toliko delati na literarnem polji, kolikor bi rad. Preložil jc nekoliko Puškinovih umotvorov, več pripovčdek, pregledoval Preradovičevc pesmi in sodeloval pri včlikem Sulekovem slovarji. Leta 1858. so ga zaradi preočitnega njegovega domoljubja poslali v Mitrovico. Tu je našel silno zaostalega dela, ali že v nekoliko mesecih je vse tako dobro zvršil, da so ga imenovali za kapetana, akoprem je imel osemdeset prednikov. Ob jednem so ga premestili na boljše mesto v Belo Crkev, kjer je dovršil prevod »Onjc-gina« in zložil več pesem za srbske in hrvaške liste. Šel si je tudi pogledat Beligrad in se pri tej priliki seznanil z Daničičem. Iz Bele Crkve so ga pozvali na Dunaj, da je sodeloval pri zdelovanji novih zakonov za Krajino. Tu je marsikaj razjdsnil in se brez strahu odločno potezal za pravice rojakov svojih.
Konec leta i860, si je izprosil, da so ga premestili v hrvaško Krajino v Slunj, kjer si jc z neutrudnim delovanjem svojim za po-boljšanjc splošnega stanja tamošnjega prebivalstva pridobil tolikih zaslug, da mu je Njega Veličanstvo podelilo red Frana Josipa I. Novih zaslug si je pridobil kakor Filipovičev aktuvar na srbskem kongresu ter postal major in vitez železne krone. S Filipovičcm je šel potem v Karlovec in tu je poleg drugih pesem spisal I. del »Kriesnic«, katerih drugi del je zložil v Zemunu in v sremskih Karlovcih. V Karlovci jc nekoliko mesecev čisto sam určjal Lukšičevega »GlasonOšo«. Leta 1862. so ga v Belem gradu imenovali za dopisujočega uda tamošnjega učenega društva; leta 1864. so ga v Slunji jednoglasno izvolili za poslanca v
deželni zbor zagrebški, a leta 1867. je postal podpolkovnik in prišel v Zagreb h glavnemu .vojnemu poveljništvu za poročevalca. Tu jc med domoljubi prvi izprožil misel, da se osnuj nov leposlovni list »Vienac«, kateremu je znal pridobiti najboljše tedanje pisatelje, vendar tudi sam je neprenehoma delal in pisal zänj. Ob jednem je bil med prvimi začetniki »Društva sv. Jeronima«, kateremu je sam pridobil mnogo udov, pisal pesmi in pripovedke ter mu do denašnjega dne ostal veren in delaven odbornik. Ko je Njegovo Veličanstvo zadnjikrat potovalo po vojaški Krajini, bil je v cesarskem spremljevalstvu tudi Trnski, kateri je cesarju tolmačil želje raznih deputacij, razložil svoje mnenje in vsakemu prosilcu takoj odgovoril v cesarjevem imeni. Njegovo Veličanstvo je bilo Ž njim povsem zadovoljno in ga je izredno imenovalo za polkovnika. Zdaj se je znova poganjal za to, da bi se nemški jezik odpravil iz vojaške Krajine, toda ko se je nekdanja va-raždinska Krajina preustrojila v županijo bclovarsko, postal jc Trnski prvi veliki župan belovarski; ali kmalu se je na tej časti zahvalil in cesar mu je pri tej priliki podelil komturski red Frana Josipa in ga kmalu potem pridelil na službo zapovedujočemu generalu v Zagrebu, kjer ga je čakalo premnogo dela, kateremu je bil samd 011 kds. Po-hrvatil je cele knjige o pomanjkanji vode v gdrenji Krajini, o poravnanji Save in o drugih narodno gospodarskih stvarčh, za katere je večkrat moral dolgo iskati prave besede ter najti novih izrazov. Se jedenkrat je za pet let zapustil Zagreb, da je po vojaški Krajini raz-vlastil potrebna zemljišča za zidanje železnice; pred dvema letoma pa je po dolgoletnem neutrudnem in vzornem službovanji šel v stalni mir; toda kakor jc v najtežavnejših službah svojih vedno dobil časa za književno delovanje, tako niti zdaj ni odložil spretnega peresa svojega.
Ivan Trnski nam jc prelep vzgled, kako more človek ob jednem biti vesten in vzoren državni uradnik in dober rodoljub. Nikdar ni zanemarjal službenega opravila svojega, ampak celd več je delal, nego jc bila njegova dolžnost, in vendar je podpiral vsako narodno podjetje, budil narodno zavest, naglašal in učil zlogo s Srbi in Slovenci, likal jezik ter skoraj neprenehoma delal na književnem polji hrvaškem. Rilo jih je sicer med krajiškimi uradniki tudi nevednežev, ki za plemenite napdre Trnskega niso imeli 111 srca ni razuma, pa so ga očrnili za nevarnega rovarja; ali resnica je zmagala in po vsakem preganjanji je poštenega rodoljuba doletelo novo priznanje in odlikovanje od cesarja samega. Upravni uradnik je Trnski jednako skrbel za telesno in duševno blagostanje poverjenega mu ljudstva. Dasi knji-
ževno delovanje njegovo se ni kritično presojeno in ocenjeno, tega le nihče ne bode mogel tajiti, da so zasluge njegove za razvoj hrvaške knjige velike in preimenitne. Ni ga pri nas na slovenskem jugu pesnika, ki bi ob vsaki slovesni priliki znal takoj v lepi odušcvljeni pesmi povedati, česar je polno bilo njegovo srcc in kar jc ob jednem ž njim čutil ves zavedni narod. Da je temu res tako, pričajo nam premnoge njegove pesmi, ki se še dandanes po vseh hrvaških krajih prepevajo z istimi oduševljenjem, kakor pred tridesetimi ali štiridesetimi leti. Najlepše so lirične njegove pesmi »Kriesnice«, od katerih je prvi šopek izdal spomladi leta 1863. ter jih posvetil »trojim sestram Hrvaticam, Srbkinjam in Slovenkam,» da bi ž njimi v ženskih srcih zanetil ogenj čistega domoljubja. Vzbujeno narodno gibanje je primerjal vzbujeni pomladi, a te pesmi njegove naj bi kakor »kresnice« oznanjale novo lepšo dobo. Trnski je silno ogladil pesemsko obliko in je najrazličnejše, prej še nikdar ne rabljene metre in verze udomačil v hrvaškem pesništvu. Ravno tako je sploh jako opilil in ogladil književni jezik hrvaški in ga obogatil z novimi besedami in govoricami, ki jih jc nabral med čistim nekvarjenim narodom, med katerim je živel in služboval. Te vrline njegove sta mu priznala slavna njegova tovariša Stanko Vraz in Peter Prcradovič, pošiljajoča mu že pred štiridesetimi leti pesmi svoje na ogled. Trudoljubivo je Trnski tudi nabiral najlepše cvctje po vsi svetovni literaturi in ga v dovršeni obliki presajal na domače književno polje. Mnogo tujih dramatičnih iger je priredil za hrvaško gledališče, a spisaval in prelagal je pesmi in pripovčdke za vse beletristične časopise, pa tudi politične jc zalagal z obilnimi svojimi plodovi. Ko seje na posebno njegovo napiranje osnoval leta 1869. nov leposlovni list »Vienac», posvetil je njemu najboljše pesniške moči. Razven pesem jc spisal kakih petindvajset izvirnih pripovedek, a napisal je tudi mnogo poučnih člankov, katerih je najimenitnejša razprava »o našem stihotvorstvu», kajti ž njo si je Trnski pridobil častno ime: »oče hrvaške metrike.» Tako je Trnski do denašnjega dne ostal zvest prvemu prepričanju svojemu, da narodu našemu ničesar tolikanj ne treba, kolikor dobrih književnih plodov. Zadovoljno se sme ozirati nazaj po minulih petdesetih letih in gledati obilni sad, ki ga je obrödilo marljivo njegovo pertf. Bog nam ga poživi še mnogo let, da bi nam iz bogatega izkustva svojega dajal dobrih svetov in da bi nam časih tudi še zapel v povzdigo in razvnemo srdec naših.
Nehvaležno bi bilo, da bi se tako zasluženega sinu svojega narod ne spominjal o redki petdesetletnici njegovi. Hrvaški narod zna ccniti vsako najmanjšo stvar, ki jo jc kdo storil njemu na korist, pa tudi
ve, kaj je dolžan Ivanu Trnskemu. Priredil mu je torej svečanost, mirno in dostojno, kakor je včdel, da bo ustregel mtfžu, ki nikdar ni bil željjin velikega hrupa in prazne zunanje bliščobe. Na večer dne 30. aprila t. 1. napravila sta mu pevska društva »Kolo« in »Sloga« serenado pod oknom, kjer se je zbrala nebrojna množica čestilccv njegovih, ki so mu »slavo« klicali želčč, da bi nam še »živil« mnogo let. Dnč i. majnika, na njegov rojstveni dan okoli desete ure pred-poludne poklonilo se mu je najprej poslanstvo odličnih hrvaških, slovenskih in srbskih gospij ter mu podarilo lovoričin venec od čistega zlata z umetno zdelanim pismom, ki se končuje s temi besedami: »Me hčere jednega naroda, a treh plemen, Hrvatice, Srbkinje in Slovenke, katerim ste posvetili svoje najdivnejše pesme ter Vas zato zmatramo zlasti našega pesnika, me Vas hvaležno venčamo z vencem neusahljive slave, katere ne bo nikdar minulo, kakor ne bo na svetu nikdar minulo ljubezni in navdušenih pesem o nji.« Pismu jednako bodo tudi v sam venec rezane besede poznim potomcem našim pričale o zlogi narodnih sester vseh treh brdtovskih plemen na slovenskem jugu.
Po tem slovesnem trenutku so se vrstila poslanstva raznih narodnih društev, kulturnih zavodov in drugih čestilccv, ki so se do pozno čez poludne poklanjali ovenčanemu pesniku in mu z govori ter s prekrasnimi adresami izražali spoštovanje in udanost svojo. Prišlo je zastopstvo mestnega starejšinstva zagrebškega, ki je zaslužnega pesnika in rodoljuba imenovalo za častnega meščana svojega; a prišlo je tudi mnogoštevilno poslanstvo preprostih kmetov iz belovarske župa-nije, ki nc morejo pozabiti prvega župana svojega. Vodil jih jc sedanji včliki župan, presvetli gospod Budislav Bud i s avl je vi č, katerega še posebna čustva hvaležne udanosti vež6 na slavljenega pesnika. Prebivalci županije belovarske pa nameravajo Ivanu Trnskemu postaviti še poseben časten spomenik. V malo tednih so položili v roke Budisavljevičeve dobrovoljno nabranih tisoč goldinarjev, kot podlago literarnemu štipendiju, ki bode nosilo slavno ime Trnskega, dokler žije narod hrvaški. Zunanji čestilci so se spominjali slavljenca v primernih brzojavnih pozdravi'lih, katerih je prišlo okoli sto, a med njimi jih je bilo petnajst iz slovenskih krajev. Posebno je veselil pesnika pozdrav ljubljanskih Slovenk, ki so srcu njegovemu ravno tako blizu, kakor Hrvatice in Srbkinje. Kakor jc Trnski Slovcncc vsegdar štel za svoje, tako se bomo tudi mi Slovenci njega vsekdar spominjali kakor svojca ter mu iz vsega srca kličemo: »Slava Til Z i vi o nam še mnogo let!«
Črtice o ljubljanski čitalnici.
Spisal Evgen Lah.
KTHCj akor jc obče znano, imamo Slovenci preveč društev: preveč, S	ker z ozirom na gmotni položaj slovenskega življa ne morejo
Pijjrai il vsled prevelikega števila vsa vspevati; nekatera celö le životarijo, druga imajo pa slabše vspehe, nego bi jih morala imeti. Ljubljana sama ima 76 društev, izmed njih seveda veliko več slovenskih, ali vsaj nevtralnih, kakor pa nemških. Pravijo, da so Hrvatje veliko živahnejši ljudje kot Slovenci, da se radi po društvih gibljejo in razveseljujejo; vendar ima njih prestolnica 25 društev menj kot naša Ljubljana. Slovenci imamo vsakovrstna društva: znanstvena in leposlovna, humanitarna in podporna, poučna in zabavna, strökovna in glasbena itd. itd.
Preveč bi že bilo jih naštevati, ali vsaj mučno poslušati vsa različna njih imena. Namen moj je danes le, podati vam nekoliko, morebiti zanimljivih črtic o društvu, katero pripada najstarejšim slovenskim društvom, govoriti nckgliko o ljubljanski čitalnici. Društveni tajnik sem si bil izbral nalogo, sestaviti povodom društvene petindvajset letnice nekoliko obširnejšo društveno zgodovino. Brskal sem v ta namen po zaprašenih društvenih listinah, kolikor se jih ni v teku časa pogubilo; prišel pa sem kmalu do prepričanja, da mi nc bo mogoče stavljene si naloge zvršiti. Zatekel sem se še k »Novicam«, ki so jako vestno poročale o važnejših čitalniških dogodkih. Dobil sem siccr nekoliko pregleda, toda tega, kar bi mi bili podali skrbno in dosledno sestavljeni društveni zapisniki, mi »Novice« niso mogle podati. Iločeš nočeš moral sem opustiti prvotni načrt in sestavil sem si lc površni obris o društvenem delovanji, iz katerega vam podaj cm tukaj nekoliko črtic.
Jeseni 1861. leta je izšel v št. 39. »Novic« poziv pro v i zori č-nega odbora do slovenskega občinstva. Podpisani so bili gg.: V. C. Zupan, dr. Janez Bleiweis, Fr. Ks. Souvan st., dr. K. H. Costa, M. Ambrož, J. Macun, J. Ilorak, J. Pleiwciss, dr. J. Orel, dr. A. Vojska in V. Krisper. Društvena pravila so bila potrjena z vladnim odlokom z dnč 30. avgusta 1861. 1. št. 723. Zanimanje j.c bilo ogromno; oglasbe za pristop sta sprejemala J. Blasnik in Fr. Ks. Souvan st. Po deželi so snovali pododbore. Število pristopivših Članov je bilo od dne do dnč večje. Že dobre tri tedne pozneje jc bilo možno sklicati I. občni
22
izredni zbor »k Mokarju« (Hotel Elephant) na dan 20. oktobra. Predsedoval mu je dr. J. Bleiweis. Sprejeta sta bila njegova dva nasveta, da provizorni v tem zboru voljeni odbor deluje le dva meseca in da ima mestu 11 odbornikov 15 članov mimo predsednika in blagajnika. Slovesen začetek čitalnice naj bi bil pa storjen s slovesno besedo, ki se je vršila »pri Mokarji« ali »pri Slonu« dne 24. novembra istega leta. Otvoril je besedo predsednik Ambrož s primernim nagovorom, za njim jc prebral dr. J. Bleiweis došle pozdrave, med njimi onega mariborske čitalnice, koje pravila so bila potrjena le pet dnij za pravili ljubljanske čitalnice. Podpisali so ga: dr. J. Sernec, J. Suman in dr. V. Pavlič. Vspored, ki se je zatem jako gladko vršil, bil je z burno pohvalo vsprejet in je obsezal: Alegorijo patrijotičnega zadržaja, dekla-macijo, samospeve, čveterospeve, zbore produkcije na klavirji itd. Z velikanskim navdušenjem so peli kot zadnjo točko Jenkov: »Naprej«. — Po dovršenem programu ples. Tako »Novice«. A ni misliti, da bom popisoval vsako besedo, veselico, sejo itd. Storil sem to le pri prvi, ker je bila, kakor omenjeno, slovesni začetek čitalnici.
Ako le nekoliko natančneje opazujemo čitalniško delovanje v različnih letih, vriva se nam nehotč veliki dejanski razloček med čitalnico v prvih in poznejših, oziroma sedanjih letih. Svoje dni je imela čitalnica veliko hvaležnejšo nalogo, kakor jo ima dandanes. Svoje dni, ko jc bila skoro jedino društvo, ni bila nikoli v nevarnosti, da bi bila jed-nakomerna in dolgočasna, dandanes se to lahko zgodi, ker jc v jednem in istem delokrogu težko v jednomer podajati novih stvarij. Svoje dni so bili v čitalnici združeni vsi slovenski elementi, vse stroke. Dandanes je slovenski živelj na vse strani razcepljen; vsaka slovenska težnja mora biti že izražena v svojem društvu. Razvajeni smo, tekmujemo. Zakaj, tega sami ne vemo, če natančneje preudarjamo. Mcnj društev, le koristna in zares potrebna društva, vspehi bi bili ugodnejši, namene bi bilo lože in bolje dosezati. Odtod vzrok, da je bilo prvo desetletje za čitalnico veliko sijajnejše, kakor ostala novejša doba. Kar sc je hotelo mikati in likati, kar se je hotelo zabavati in zavedati, vse se je shajalo v čitalnici. Politično nasprotje takrat tudi ni bilo toliko in marsikdo, ki nam jc dandanes nasproten ali celtf sovražen, razveseljeval se je takrat v čitalnici.
Razven že omenjenega izrednega občnega zbora je imelo društvo vsako leto po jeden občni zbor in sicer vedno decembra meseca in večinoma na Sv. Štefana dan. Bilo je tedaj 26 rednih občnih zborov. Le IX. redni občni zbor se je nekoliko zapoznil in bil mestu o Božiči 1869. leta še le Sv. Treh Kraljev dan 1870. leta. Razven ravno ome-
njenega tudi niso bili na dan Sv. Štefana: I., II.r III., V., XIV. in XX.; vendar so bili vsi o božičnem času, le XIV. je bil že 13. decembra.
V izrednem občnem zboru razglašena pravila so veljala neizpre-menjena do leta 1880. Tega leta so bila nekoliko izpremenjena. Ako mi je govoriti ob odbornikih, omeniti moram, da jih je bilo po prvotnih pravilih 17, po novejših pa 15. Čitalnica voli odbornike za dobo jednega leta, in siccr vselej v občnem zboru. Le-1 i izmed sebe volijo predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika in po potrebi tudi knjižničarja.
Čitalnica je imela t r i predsednike. Prvi predsednik z dobo treh let ji je bil Mihael Ambrož; za njim osemnajst let dr. Janez vitez Bleiweis; sedaj šesto leto dr. Karol vitez Bleiweis. — Podpredsednikov je bilo šest: Prvi in le prvo leto je bil trgovec Karol Holzer; za njim dve leti semeniški ravnatelj dr. Leo Vončina; potem štiri leta dr. Josip Orel, potem sedem let dr. K. H. Costa; za njim devet let društveni častni član dr. Jarnej Zupanec; sedaj četrto leto Mihael PakiČ. — Tajnikov jc imela čitalnica osem: Prvi tajnik ji je bil, kakor tudi že tajnik provizoričnega odbora, umrli prof. J. Macun; drugi pet let ravnatelj Andrej Praprotnik, tretji šest let dr. Josip Poklukar; četrti tri leta Franc Ravnihar; peti šest let Josip Pfeifer, šesti za dobo jednega leta Matej Kreč, istotako sedmi Franc Drenik; konečno poročevalec četrto leto. — Blagajnikov je bilo sedem: Prvi dve leti Ivan Več; za njim jedno leto Ivan Fabian; potem dve leti Franc Kadilnik; za njim jedno leto Ivan Vilhar; potem dve leti F. P. Videč; za njim jedno leto Karol Cvajer; potem pet let Andrej Kremžar; za njim sedaj trinajsto leto Franc Kadilnik.
Ako se pomisli, da ima odbor po 15, oziroma 17 članov in da je bil že petindvajsetkrat ponovljen, nc bode se nam zdelo veliko število 88 različnih odbornikov, ki jih je čitalnica štela doslej. Nihče vendar ni bil v vsi dobi čitalniškcga obstanka odbornik. Jeden bi bil izvestno društvu v čast in ponos vstrajal, ako bi ga ne bila na veliko škodo Slovenstvu prehitro vzela smrt. V mislih mi je dr. Janez vitez Bleiweis, ki je bil 21 let društveni odbornik in pravi oče društvu. Vreden vrstnik mu še živeči častni član čitalnicc, ki je bil tudi 21 let društveni odbornik, je dr. Jarnej Zupanec, ki vedno rodoljubno misli na naše društvo. Jeden Član odbora je sedaj devetnajsto leto odbornik, jeden osemnajsto leto, jeden Je bil 17, jeden 16, jeden 14 let, dva po 13, dva po 12, dva po u, dva po 8 let, pet po 7, sedem po 6, trije po 5 let, štirje po 4, štirinajst po 3 leta, petnajst
22*
po 2 leti, 25 jih je bilo odbornikov po jedno leto. Na vsacega odbornika pride tedaj doba treh in pol let. — Zastopani so bili v odboru zelo mnogovrstni stanovi. Največ, 24, pripadalo jih je trgovskemu stanu, 17 uradniškemu, 11 odvetniškemu, 7 je bilo posestnikov, jednako toliko profesorjev in učiteljev na drugi strani; 6 jc bilo zdravnikov, 4 so bili notarskega stanu, po 3 duhovniki, graščaki in obrtniki, 2 zastopnika zavarovalnic, jeden pisatelj in žurnalist.
Sej so imeli odbori krog 250; v prvem času bolj pogostokrat kot pozneje: v prvih mesecih vsak teden, v prvi polovici druzega leta vsacih 14 dnij, potem pa ves čas vsak mesec po jedno; sedaj nekaj let sem v zimski sezoni vsak mesec, v poletni vsaka dva meseca. Sploh pa ni bila doba od jedne do druge seje nikoli tako natanko določena. Kadar je nanesla potreba, bila je seja sklicana, brez ozira na dobo, ki je že pretekla od zadnje seje.
Odbor se je po navadi delil v dva odseka: veseliški in gospodarski. Naloga odsekoma je izražena že v njiju naslovih. Kar se tiče delovanja veseliškega odseka in njegove naloge: skrbeti za prirejanje besed, iger, konccrtov, plesnih zabav, dcklamacij itd. — bila jc tudi seveda v prvih letih njegova naloga veliko obširnejša in hvaležnejša, kakor v poznejšem času, ko sta jeden del društvenih namenov prevzeli društvi: »Sokol« in »Dramatično društvo«. Mimo sedaj običnih besed, koncertov in plesnih zabav, bile so v čitalnici prva leta zeld pogoste : berila, deklamacijc in gledališke predstave. Prvih je prirejala čitalnica po štiri na leto; gledaliških predstav je bilo po čitalnici prirejenih do novembra 1867, ko jih je v roke vzelo »Dramatično društvo«, triindvajset. Pač je čitalnica tudi pozneje prirejala in prireja še dandanes dramatične proizvode, toda le krajše in kot posamezne točke besedam.
Besed, konccrtov, plesnih zabav itd., kombiniranih ali pa samih zäse je bilo v čitalnici do novega 1887. leta 231. Prvo leto je priredila Čitalnica še v svojih prvotnih tesnejših prostorih 11 besed, deloma z deklamacijami, berili, deloma tudi s plesom. Oktobra 1862. leta se je preselila v svoje sedanje prostore in priredila tu prvo besedo 22. novembra. Drugo leto je prineslo čitalnici 12 raznovrstnih besed, tretje 10, četrto 9, peto 11, šesto 7, sedmo 9, osmo in deveto po 11, deseto 9. jednajsto 11, dvanajsto 7, trinajsto in štirinajsto po 8, petnajsto 10, šestnajsto 7, sedemnajsto 6, osemnajsto 9, devetnajsto 6, dvajseto 9, jedenindvajseto 11, dva-, tri- in štiriindvajseto po 10, petihdvajseto 9.
Dosti izmed čitalniških besed jc imelo dobrodelne namene. Veli-kansk vspeh je imela beseda na korist ubogim Notranjcem, prirejena
po čitalnici in druzih narodnih društvih na velikonočni ponedeljek 1. 1865. Sc vedno sijajen vspeh jc imela beseda na korist ubogim Dolenjcem, prirejena na velikonočni ponedeljek 1. 1866. Dne 15. aprila 1871. 1. priredila je čitalnica besedo na korist razdrškim pogorelcem; 26. avgusta istega leta besedo na korist vižmarskim pogorelcem; u. julija 1872. 1. besedo na korist ponesrečenim Cehom; 10. avgusta istega leta je bila beseda na korist cesar Fran-Josipovi zalogi za oficirske vdove. Dne 16. avgusta 1873. 1. je bila v čitalnici beseda na korist po toči poškodovanim Dolenjccm; 7. septembra istega leta na korist zakladu za Mandelčcv spomenik. Oktober 1874. 1. jc prinesel besedo v pomoč po nevihtah prizadetim Dolcnjccm in vrhniškim pogorclccm; novembra istega .leta jc bila beseda v pomoč ponesrečenemu slovanskemu skladatelju. 30. deccmbra 1875. 1. je bila v čitalnici beseda na korist v Avstro-Ogrsko pribeglim hcrccgovskim in bosniškim siromakom; 28. maja 1876. 1. beseda na korist siromakom na mahu; 26. avgusta istega leta beseda na korist logaškim pogorelcem. Dnč 28. julija 1878. 1. jc priredila čitalnica besedo v podporo po odhodu reservistov v Bosno in Hercegovino zapuščenim sirotam. Dnč 23. marcija 1879. 1. napravilo jc dramatično društvo v čitalnici besedo na korist čitalnici. Dnč 2. julija 1882. 1. jc bila v čitalnici beseda na korist »Narodnemu domu«. Dne 12. julija 1885. 1. konečno je bila v isti namen tu v čitalnici prirejena beseda.
Veliko besed je imelo slavnosten in spominski značaj. Omeniti mi je pred vsem vsakoletnih Vodnikovih besed, prvotno besed s plesom, v novejšem času le plesov v prvih dneh februvarija. Neomenjene ne smejo ostati iz začetka decembra ali konca novembra pogoste besede na čast Preširnovcmu spominu. L. 1862. vršila se je beseda na čast Vipavskim gostom. Beseda 8. marcija 1. 1863. rodila jc »Matico Slovensko«. Posebno sijajna jc bila beseda dnč 20. oktobra 1865. 1. v spomin rojstvenega dnč čitalniškega in Sokolovega, pa tudi oktoberske diplome. Dne 9. junija 1867. 1. jc bila beseda na čast hrvaškim gostom. Dnč 22. aprila 1876. 1. priredila je čitalnica besedo na čast dr. Františku Palackemu. Dnč 19. novembra 1878.1. praznovala je čitalnica na slavnostni način sedemdeseti god svojega nepozabljivega predsednika dr. J. vit. Bleiweisa. Dnč 20. aprila 1879. 1- kila jc slovesna beseda v proslavljenje srebrne poroke Njiju Veličanstev. Dnč 27. junija 1880.1. jc bila v čitalnici beseda na čast došlim hrvaškim gostom. Dnč 16. julija 1881. 1. je bila osnovana svečanost na slavo slovanskih apostolov ss. Cirila in Metoda. Dnč 19. avgusta 1883. 1. jc priredila čitalnica slavnostno besedo na čast rojstvenega dnč Nj. Veličanstva. Dne 25. novembra istega leta slavnostno
besedo na čast spominu društvenega ustanovitelja dr. J. vit. Bleiwcisa-Trstcniškega. Dnč 12. julija 1885. je bila v čitalnici beseda v spomin sijajnih dnij 1. 1883. o navzočnosti Nj. Veličanstva.
Za izborno reševanje glasbenih delov društvenih besed skrbeli so zlasti krepki, navdušeni pevski zbori pod spretnimi vodji. Prvi čitalniški pevovodja je bil profesor Anton Nedved; naslednik mu od druzega leta poČenši dalje več let Fabjan. Za njim je vodil nekoliko časa provizorno čitalniško petje Vojteh Valenta, potem V. Prohaska. Po V. Prohaski je prevzel vodstvo petja za nekoliko več ko dve leti iz Prage došli Anton Foerstcr, dokler je ni preobložen zastalno izročil Vojtchu Valenti, kateri je častno in sijajno vstrajal kot društveni pevovodja več kot petnajst let. Od septembra sem vodi tudi čitalniško petje profesor Fran Gerbič. Vsem gospodom gre čast, da so marljivo in vestno reševali svojo nalogo. Da ni bil njih trud zaman, kažejo sadovi in vspehi, kaže velika navdušenost, ki jo ima Slovenstvo vseskoz za ubrano, preprosto in umetno petje. Pete pesmi so bile pri raznih besedah toli mnogovrstne, da tu ni prostora jih posebej naštevati. V čitalnici je bilo slišati zborov, moških, ženskih, mešanih, osmo-spevov, čveterospevov, trospevov, dvospevov, samospevov itd.; romanc in kavatin, arij in pesem, šaljivih spevov in operet itd. itd. Mimo obilih, Slovenstvu slavnoznanih solistov in solistinj iz društvenega pevskega zbora, katerim gre v tej stvari vsa čast in hvala, omeniti bi bilo tudi cele vrste tujih in odličnih gostov od blizu in daleč, ki so bili vsi z navdušenostjo sprejeti ter so za svoje izborno petje želi zasluženo pohvalo.	(Konec prih.)
Trojno gorje".
Komur, da počil bi truden, Ni prisdjeno nočišče,
Trdega zlä mora gl&la, Da tertf ga mrdčne misli, Da mord;\ svoj um zastrrida —
Kömur stdn je mrzla cesta, Trda zemlja mu ležišče —
Bög se ga usmili!
Bog se ga usmili!
Komur trga nezadržno Zastarčla se oprava, Da ga radi siromaštva Ndrod jdvno zasmehliva —
Bog se ga usmili!
F r. Preveč.
„Sirota Jerica."
Spisal Velimir.
Tebe svet ume ti, 11 nc moreS pa svetil!
S. Gregorčič.
oleg dveh pisancev jc stopala po požeti njivi. Bosa je bila, in kolikorkrat je stopila na bod6če bilje, zbodlo jo je, da je zašvepala. Solnce se je pomikalo vedno više na nčbni svod ter trosilo žgdče trakove na zemeljska tla, da sta pomaljala pisanca dolge jezike tja v zeleni svet. Mahäla sta po muhah in obadih z repoma in glavama, da ju šibka vodnica ni mogla brzdati. Zdajci pa se usuje kopica nebrzdanih besedij izza pluga kakor toča ob hudi uri:
—	Ti preklicano dekle ti, klada lena! Na-sem, 0-6, na-a-sem, kaj nimaš povodca v roci ? Tako ti zaženem ötiko tja v leni tvoj hrbet, da sc ti skrivi pri tej priči . . .
Dekle pa švepa dalje po bod<5čem trnji in vleče z vso silo vola k sebi. Iz motno-modrih očij sc ji usipajo solze kakor vodene kaplje po zagorelih licih. S kratkim rokavccm si obriše bledo, zamorjeno in od solnca ožgano obličje, hoteč zakriti solze trpljenja.
A zopet se začuje zmerjanje in kletev izza lesenega pluga.
—	No. še jokaj mi zdaj! Lepa jc ta! Kaj misliš, da te bodem še pestoval? Kaj nc, rada bi, da te vzamem v naročaj in malo po-ujčkam in pobožam: ,revica mala, Jerica moja, le ne jokcaj, saj bode kmalu bolje.' Jaz ti že izbijem iz glave tvojo jezico, le počakaj! . . . Na-sem, kod pa imaš ušesa ? Ali si od zlodeja ali kaj? . . . . Na, tukaj jo imaš, da vsaj veš, čemu jokaš?
In ordč je zalučil otiko v mlado deklino. Dobro je meril. Kri se ji polije po ogoreli goleni in zgrudi se na tla. Sam6 dva »oj-oj« sta izletela drug za drugim iz globine njenega srca.
Po njivi pa stopa oračeva žena, nesoč kosilo. Zc od daleč vpije:
—	Le jo, le, Tone, saj drugega ne zasluži. Sam6 jedla bi, ko bi ji kdo dajal, drugega pa nič. Tako jo namläti, da se bode kar luščila, ta rokomavsarica lena! Le še jo, da v<5, zakaj ?
Mlada žena postavi kosilo na tla, pristopi k zgrudlemu se dekletu, sune jo z nogo in kriči: —
Ali se mi ne pobereš po konci? Kar takoj mi vstani, sicer te ubrišem, da mi skoperniš na mestu!
In dekle vstaja počasi ter ječi milo kakor bolnik, ki mu potekajo ure življenja. . . .
Odšla je žena. Ona-dva pa sta zopet orala in zopet so se usipalc hude besede izza lesenega pluga. Samö ötikc ni že metal ordč v dekletce. Sepalo je šc huje nego prej in ordč se je bal, da mu napösled ne omaga popolnoma.
Solncc pa so obstrli za trenutek sivi oblački, kakor bi hoteli zakriti solze v dekletovih oččh.
Takih prizorov je bila vajena Brčskvarjcva Jerica.
—	BoŠ že videla, ko mene ne boš imela!
Te besede je govorila večkrat mati Brčskvarica, ko se ji jc trgala nit življenja.
In hčerka Jerica jih je čula vselej, a umeti jih ni mogla.
Ko pa je Brčskvarico malo menj duŠfla naduha, takrat je pristavila še tole:
—	Ti še ne veš, Jerica, kaj je pisana mati. Pravijo, da so bile tri mačehe na svetu dobre: prvo so muhe snedle o Božiči; druga si je nogo zlomila na ledu o Kresi; tretja pa jc pri vodi od žeje umrla. Ako dobiš ti četrto dobro mačeho, srečna bodeš!
A žena jc zakašljala pri zadnjih besedah, kakor kašljajo ljudje, kadar se jim zdi kaj neverjetno.
Ko so pa zapeli zvonovi zadnjo žalostno pesem materi Bres-kvarici, bila je to ob jednem prva žalostinka hčerki Jerici. Takrat je že bolj umela materine besede.
Brčskvar se jc oženil šele prvikrat, ko jc imel že štirideset let. Prej se ni mogel. Oče njegov je bil trd mož, ki je včdel, kaj znajo »mladi«.
Tisto bitje torej, ki podpira hiši »tri ogle«, pobrala jc Brčskvarju pusta zima z listjem vred, ki ga ni utegnil pograbiti jeseni v h rast 1-čevji. Jedinka Jerica jc bila še premläda za gospodinjo. Vdovec je mislil zaradi tega na drugo ženitev.
V nedeljo popdludne je bilo. Brčskvar hodi praznično oblečen po hiši in večkrat pomoli debelo svojo glavo skozi včžina vrata, čc že gredö. Danes pridejo na ögled. Hči njegova pa sedi pri beli mizi ter riše krčevito z nöhti po črnih luknjicah, koder so se vgnezdili nepoklicani črvfči. Tam krog srca pa se ji nabera nekaj takega, čemur ne vemo imena. Ni čuda, da se mora naslanjati na mizo. Krstna knjiga govori, da se veseli že trinajst let luči Življenja. Postava njena pa pravi: ne morem verjeti. Prisodil bi jih ji največ deset, a še te le takrat, ko sedi pri mizi. Dve ročici ima prilepljeni na suho tclö kakor
bi vteknil dve trski v truplo sneženega moža. A obraz, ta nekaj hoče reči. Ko bi ga videl nasajenega na telesce kake modne dame, čudili bi se vsi tej dami — temu obrazu. Kdor jc žc videl kako sliko, na kateri zre koketno-melanholično iz pisanega cvetja in zelenja sam profil kakega lepega ženskega obraza, ta si ustvari že lahko nekak površen pojem o našem dekleti. Narave elementi so poskušali nove modele na njem. Kolikor pa je zaostalo tel<5 za duhom časa, toliko je je nad-krilovala nežna duša. V malih prsih dekletovih je bilo veliko srcc, ki se je topilo v tesnih čutilih. . . .
—	Še jih ni, izpregovorf oče, sedši na drugi ogel mize.
—	Oče, rajši ne, deje dekle in uprč svoje motne 0Č1 nanj tako milo, kakor je mogoče le ženski.
A kamen in srce — kako se to strinja!
—	E, kaj ti veš, ki se te še mleko drži krog zöb!
—	Oče, saj lahko sami opravimo. Mica je že tako domača in lahko gospodinji za silo. Jaz pa že tudi nekaj naredim. . . .
—	K, kaj boš! Saj vem, ti se bojiš mačehe: ti je pa že Mica zopet natvezila kake čenče. V hiši sem jaz gospodar — pa mir besedij!
Brčskvar udari ob mizo in vstane. Hči se mu približa. Drobni ročici sklene in ji dvigne proti očetu. Črni robec ji zdrkne raz glavo in obtiči na plečih. Po čelu in sencih pa sc ji usujejo kostanjevi lasje, kakor bi hiteli sušit posamične solze, ki so zdrsnile po bledih licih.
—	Oče, vsaj toliko počakajmo, da obžalujemo po materi.
Stroge črte na njegovem obrazu so se poblažile. Milejc pristavi:
—	I, bo žc kakö!
In bilo je tako. Prišli so na ögled. Brčskvar se je oženil drugič šc tisti predpust. Žalovati pa ni utegnil, kakor je pri nas navada. Bolj na tihem so naredili, pa je bilo.
Nevesta jc bila bajtarska hči. Bdlo jc imela, veliko balo, kajpada, ali dote ji niso mogli šteti. A dobra gospodinja je bila — Brčskvar jc Žc moral to včdeti — in, no, mlada jc bila tudi. Saj še ni davno, kar jc hodila krog župnika za prvo sv. obhajilo. Da jc bila postavna in lepa, šc praviti ni treba.
Pri Brčskvarji so imeli torej zopet dobro gospodinjo. Toda če si poslušal časih sosedi, ki sta stali na vrtu ob pregraji in prerešeta-vali vaške novosti in starosti, preslišal si težko besede: Pravi ptici je prišel v roke.
Bore dekle!
No, pa ženske so pač le ženske!
A moralo je priti še drugače. Bröskvarja je poslala zakonska »triogelnica« še tisto leto za njegovo prvo ženo. Bil je že prej med tistimi, ki so bolj težko na zemlji, a jeseni se je skregal popolnoma s svčtom zaradi nekega vremena ali kaj! Pa saj jeseni se umrje tako lahko, ko je žito požeto, trava pokošena, repa poruvana, listje po-grabljcno in rilci debeli!
Žalostna jc bila tista koračnica, ki so jo peli zvonovi, ko jc šla Jerica za črno pobarvanim lesom, v katerem je ležala njena rodna mati.
»Milo zvon po dolu poje, Se razlega čez vrlič; Mlado mamico zakopat Štirje nesejo možjč.«
Ko pa je stopala čez leto dnij za pogrebom svojega očeta, pala jc trikrat teti Mici v nar<5čaj. Pač ne navlašč. In ko je letela rjava prst v globino, kjer je ležala črna krsta z belim križem, takrat so jo ostavile moči v šibkih nožicah. Na prst, nakopičeno nad grobom rajne matere je pala in ihtela kakor vragometnica, ki jo preganjajo hudobni duhovi. V morji solza se jc topilo njeno sčsušeno obličje in še zmerom so suli novi toki novih bolestij po razdrapanih licih. Rane njenega srca so malone izkrvavele in niti nebeški balzam ni mogel ustaviti za tisti trenutek tokov krvi. Po prstenem kupci jc premetavala svoje teltf kakor obstreljena zver in s krčevitimi rokami je grabila po mehki prsti in po mrtvaških kostčh. . . .
Tako toguje malo ljubezni!
Pogrebci so odmolili in odhajali s počasnimi koraki.
—	Jerica, vstani vendar, saj bode bolje, tolaži teta neutešljivo dekle.
A dekle nc čujc danes.
—	Le pustimo jo! Ko se izjoka, bo pa dobra; Mica, ti jo pa počakaj! reče še mati Brčskvarica in odide za pogrebci. Mudilo se ji jc k pogrčbščini, ki jc imela biti v bližnji gostilni.
Na pokopališči pa so motili mrtvaško tišino tožni vzdihi in tešeče besede, ki so prehajali in prehajali polagoma v kipečo molitev in pobožne vzdihljaje. . . .
Napösled vtihne tudi kipeča molitev. Tam iz bližnje gostilne pa so prihajali vedno glasnejši zvokovi. Rožljanje žlic in žvenketanje kupic so spremljevali veseli glasovi, ki lepo ugajajo na svatovščini. Tam v kotu za mizo pa jc čepelo človeče, ki je dajalo od sebe celo nekako take glasove, ki bi bili podobni četverokitni poskočnici. . . .
Bila pa je pogrebščina. Moški so pili žganje, ženskam je bilo dano na voljo. Tam na oglu mize pri peči jc sedela mati Brčskvarica.
Črno krilo in robec sta napovedovala, da žaluje po moži. Tudi je potegnila večkrat z zastorom, z voskom okapanim, po licih in očeh, kakor je to že navada, če je komü hudö po kom. Kaplje so ji tekle po licih — pri peči je vroče, če kurijo in pekö v nji tisti dan. Poleg nje na desno je sčdcl mlad pogrebec in na levo priletna ženica, ki sta pridno točila vino. Zganja nista pila, kakor tudi nc Brčskvar-jeva mati.
—	Pij no, pij, ona, kaj boš žalostna, saj veš, da moramo vsi umreti, deje priletna ženica.
—	To prav pravite, mati, odgovori öna in potegne z zastorom po licih, takisto, kakor se to mora.
—	Samč ženske pri hiši — to ne gre, poprime zopet besedo fantova mati.
—	To prav pravite, mati, odgovori zopet öna in potegne z zastorom po licih. Oči pa so ji obviscle na mladem človeku ob desnici.
—	Kaj pa dekle, kaj je še ni raz grob?
—	Ne vem kakö, da je še ni, te revče, deje Breskvarica in potegne z zastorom po licih.
—	Bore dcklč! %
Malo so pomolčali, kakor jc to žc navada, če se usiljujejo bridki spomini, potlej pa so nadaljevali o ženskih brez moškega pri hiši.
Naposled pride Mica z dekletom.
—	Nä, Jerica, štruce vzemi in pojdi z Mico domöv, da opravita živino. Jaz sc imam še nekaj pogovoriti tukaj-le s to-le materjo.
To jc bilo tisti teden pred Božičem.
Pol leta po Božiči pa sta stala v župnikovi sobi pri izpraševanji dva človeka, ki bi se rada vzela.
In vzela sta se!
Prvo prihodnjo nedeljo so ja klicali vse trikrat.
Jerica pa jc dobila poleg mačehe tudi 0čima.
Leta prinesö starost. Teta Mica že ni bila za včliko delo. Kaj malega je še opravila, ali trud in bolest sta ji ukrivila popolnoma trdi hrbet in trpljenje dela sive lasč. Šestdesetkrat že ni mogla videti v svojem življenji, »kako se o Kresi dan obesi«. Prej je šla za bratom svojim. Jerici pa je odnesla tetina smrt zadnjo desko, na katero se jc mogla še nekoliko naslanjati. Takrat ji že ni bilo moči jokati, samö ihtela je. In to je Še huje. . . .
Leta prinesö starost. Tudi Jerica jc nanizala na brojanicc svojega življenja še pet jagod, kar ji je umrl rodni oče. Takrat pa ji jc bilo
dvanajst let. A drobne so bile te jagode na brojanicah, še drobnejše od drugih dvanajstih, in še te so se zdele nenavadno obrabljene ter usušene. . . .
Pač je morala mnogo moliti.
Pri Brčskvarji so dobili teh pet let že več drdbnicc moškega in ženskega spola. Jedno dete se je še premetävalo v plenicah in zibeli, drugi trije otroci pa so bili že kar junaci. Ako si pogledal najstarejšega, vrinila se ti je lahko misel, da mu je še Jerica težko kos.
A ni mu bila, še 6nima dvema ne. Brčskvarja sta že za to skrbela.
Velik pašnik so imeli pri Brčskvarjevih. Najstarejša otroka sta pasla goved na njem; kadar pa je Jerica utegnila, pomagala jima jc zavračati. Pašnik so obkroževale njive, in krave so trgale rade prepovedan sad raz njo. Otroci pa se radi igrajo. In igrala sta se nekega dnč tudi Brčskvarjcva otroka, v tem ko je belka pohrustala kakih deset glav na sosedovem zelniku.
Zvečer pa je prišel povedat sosed, kaj je naredila belka. Brčs-kvar pokliče otroka prčdse.
—	Oče, saj nisva midva; Jera je gledala v tiste svoje bukve, pa nalašč ni hotela krave zavrniti. . . .
v	#
—	A tako!? Ze zopet ta nagajivka! Le pojdita. . . .
In opravičila sta se. Jerica pa je še molzla krave v hlevu.
Napösled pricle. Niti precediti ni utegnila.
Hude besede pa skelenje hrbta ji jc bilo plačilo tistega dneva. Ko pa začne ihtčč se praviti v kuhinji hudujoči sc mačehi, kako je bilo: da jc šla plčt, kakor ji je bilo naročeno . . . priletelo je še nekaj nepoklicanih duhov na Jeričin hrbet.
—	Ležnjivka! Zdaj mi boš še legala?! Kar tiho, če nc. . . . In zrak se je zgostil okoli Brčskvaričinc roke.
Jerica jc morala molčati. Bila mu ni ktfs, najstarejšemu polubratcu, kakor smo dejali. Brčskvarja sta že skrbela za to.
O velikem delu so pasli navadno le otroci. Samö ob nedeljah je pasla Jerica sama. Ob delavnikih jc opravljala druga težja dela, ob nedeljah pa je že utegnila tudi pasti. Otroci so morali počivati ob nedeljah — reveži, ki so trpeli ves teden kakor črna živina!
Jerici jc bilo sedemnajst let, a vendar jc rada pasla. Ob nedeljah je gonila v les, kodar je rada sčdala na debel štor ob kolovözu. Tam pod milim nebom v zelenem hrastičevji je razlivala jade in nade svoje v tožne melodije, tam so se usipalc raz njene sčsušene ustnice mile
prošnje in vzdihi proti nčbnemu svodu, tam je odpirala svoj ljubljeni molitvenik, kodar je jemala dušne paše, kadar so se posušili v njenem strtem srci studeni toki studene ljubezni. In ko je tako sedčvala na črnem štoru ali v mehkem mahovji, prizibalo se je solnce izza meglenih gora in zlato je padalo razenj v podobah dolzih nitij, trgajočih se na košatih vrhovih silnega hrastičevja. Daleč tam iz juga pa je priletel božajoči vetrič na lahnih krilih in poljubljal mimogredč tresoče sč liste in jim pravil javne tajnosti iz južnih dežela, da so se vtapljali v ljubezni jutranje rose. Tudi lasci tožne Vile v mehkem mahovji so se zamajali pod robčevo streho in božali temno čelo, v prsih pa jc zopet zatripalo močneje strto srce potrtega bitja. Novi viri nove ljubezni so vreli iz njega in puhteli na dan. A izpuhteti niso mogli v prijateljsko srce, izpuhteli so v širni svet. Ustnice, te mrtve ustnice, so oživele, modre očf so zableskctalc, čez licc je vzletel rdeč žarek in mračno čelo se je zategnilo v gladko kožico. Mala usta so se odprla in iz njih je sul izvornik narodne pesmi:
»Vstaui, vstani, Jcrica, Vstani, žčni vole past, Tjakaj v rčber zeleno.« — — —
In zvonci na vratovih živine so žvenketali, ptičje petje se je gu bilo v bližini, stopinje govčd so štimčle po suhem resji, od daleč pa je zvenelo v uhö pritrkavanje na zvonove iz farnega zvonika. V nedeljo zjutraj jc bilo.
Samö o takih trenutkih se je tajalo Jeričino srce in spuščalo skozi vrzčli v svojo turobno notranjost tudi nekatere žarke neizprijene radosti. A redki so bili taki trenutki, Jerica sama jih ni umela — tudi jih ni mogla umeti, toda čutila jih jc pač, predobro čutila, ali säma ni znala za to. Bila jc umčtalnica prirode, ali kakor bi mi rekli: narodna pesnica.
In vendar so ti trenutki, ko se je povrnila na staro svoje mesto, še podvojili rane njenih bolestij.
Samö jeden žarek neizkaljene radosti je šinil nekoč v njeno srce. Vsaj nji se je zdelo tako. A bila je še mlajša takrat. Jednega je imela rajša nego druge, toda sama ni vedela, čemu? In kadar ga je videla ali se zmislila nänj, takrat se ji jc povrnila za hip iskrnost življenja. Vendar prešel je ta žarek ljubezni kakor pomladni zvonček, ki jc prezgodaj pogledal v ta neusmiljeni svet. Težki dnevi težke vsakdanjosti so ga zatrli, da ni mogel predreti, ta vodčni žarek. * . .
* *
A zdaj je konec njenega trpljenja.
To jc bilo še tam po zimi. Otroci so se greli za pcčj0 in pri peči, Brčskvar je cepil trske, ona je mcsi'la kruh. Jcrica pa je stala dan na dan zunaj na mrazu in klčstila od snega polomljeni les ter sekala höjo za steljo. Mraz jc človeku po zimi na jasnem in v roke te rado zebe, če jih nc držiš v žepu. Ce stojiš dlje časa, začne tc tudi v noge zebsti, in če jc človek slabo napravljen in šc slabeje upravljcn, takrat se žc cclo težko ubrani bolezni. Kaj pa šele taka šibka stvarca kakor Jcrica?
Sredi dneva jc morala leči, četudi jo jc mačeha zmerjala, češ, da sc jc potuhnila.
In res sc jc, kar vstala ni več. Za farno cerkev so jo ponesli štirje fantje s šopki na prsih. Potem pa so pogrcbci zopet jeli in pili kakor vselej, kadar koga spremijo do jame.
Breskvarica pa se jc hitela šc bolj z zastorom brisati kakor pri moževem pogrebu. Celö mati njenega moža jc brisala takisto po licih, kakor je njo videla. Morda jo je vincc storilo tako sočutno. Pa ženski jok in otročji — to je menda zclö vse jedno!
—	Saj sem večkrat dejala, da se varuj, pa ni vse nič pomagalo; svojeglavna je bila kakor vselej. Bog se jc usmili!
Tako jc govorila mati Brčskvarica in se prekrižala — zakaj, Bog včdi! Menda je vsa zmedena danes od same žalosti. A ženske tako rade tolažijo. Prčcej se jih jc nekaj pomeknilo bliže, da tudi kako povedö.
—	Ti, ona, pa za to ne smeš zameriti, če ti povem to-le:
In položila je jedna svoja usta na Brčskvaričino uhö in govorila tako glasno po tihem, da so jo vse slišale:
—	Jaz prav dobro vem, da je bila copernica. Saj rajna Mica — Bog sc je usmili! tudi izza mladih let ni bila kar tako. . . .
In pomežikala jc zvedenka, takisto, kakor znajo stare ženske.
In zopet se oglasi druga. Tej se pa žc ni zdelo vredno na uhö pritikati svojih ust.
—	Jaz sem jo videla na svoje oči, kako jc držala na paši »Ko-lomänov žegen« v roci. . .
—	Kaj praviš 1? O tem dekleti? Bog se usmili njene duše!
Bore dekle!
Bog se usmili njihovih duš! —
Plemstvo in narodni razvoj.
Spisal Jos. Apih.
III.
godovina nam kaže, da je bilo mnogim ali morebiti večini narodov plemstvo. dokler narodu zvesto in v zdravem gospodarskem razmerji, krepak steber in vstrajna podstava narodnega obstanka in narodne veljave, podobno trdni skali, katera stojčč ob bregu, odbija ljute napade penečih se valov in varuje mehko, rahlo prst, da je ne pogdltne morsko dnd. Dokler narodno plemstvo zvr.šujc v ndrodnem duhu, ne hrepenčč po prejednostranskih stanovskih dobičkih, to Vcjžno nalogo, dotlej je imeniten političen in kulturen činitelj in kolovodja na polji narodne duševne in gmotne prosvetc. Nekaterim narodom je bila iste pomenljivosti včra za obrambo narodnega obstanka; Zidom n. pr. je včra postala bistven dčl narodnega tipa in brez nje bi židovstvo nc bilo učakalo devetnajstega veka; zgodovina Srbov, Bulgarov in Grkov tudi svedoči, kaj je pomagalo oteti narod pogina.
Da se o važnosti plemstva za narodni obstanek in narodno moč bolje poučimo, treba je ozreti se v zgodovino vsaj nekaterih velikih narodov.
Grkom so najstarejše države ustanovili plemenitaši, tisti «pastirji narodov», za katere je veljal izraz »aristoi«, t. j. najboljši ljudje, ne v moraličnem, nego v stanovsko-političnem zmislu. Čimdalje hujše pa se jc kazalo nasprotje med plemstvom in prostim narodom, dokler ljudstvo ni priborilo sebi ravnopravnosti. To je bil posledek temu dolgotrajnemu stanovskemu bdju; državljanske pravice so se podelile čimdalje širšim krogom. Navzlic temu pa so v večini grških ljudovlad še dalje ohranili plemiči prvo veljavo in celo krmilo države. Kar so prej imeli kot podčdovano predpravico, to so izgubili po ustavnih prevratih, a obdržali iz drugih, sila veljavnih razlogov. Čisto naravno je, da je za veljavo v javnem življenji neobhodno potrebna široka in trdna gmotna podstava, bogastvo; grški plemiči pa so bili večinoma veleposestniki. Zajedno so bili plemiči tudi najizobraženejši možje, za-nimajoči se živo za duševni napredek. To je najsijajnejša stran slavne zgodovine atenske, v kateri se boj plemstva z nižjimi stanovi dostikrat smč imenovati boj tesnosrčnega, sebičnega stanovskega predsodka in na-
puha zoper maso narodovo, zahtevajočo človeških in državljanskih svojih pravic — ali baš tolikrat je ta boj tudi boj za omiko zoper surove napore divjih demagogov.
Tudi rimska zgodovina nam podaja mnogo slik hudih bojev med stanovi in opisuje lepo število značajev, tako krasnih in krepkih, da so naši dobi skoraj nedoumni, še bolj pa nedosežni. Poleg urojene in tipične plemenitaške oholosti in preširnosti se blišče na tem nebu naj-krasnejše zvezde čistega domoljubja, občudovanja vredne požrtvovalnosti. Braneči svoje predpravice so zastopali plemiči krepko in brez-ozirno svoje zgodovinsko pravo, odločevati izključno v vseh vprašanjih narodnega življenja. V tem boji jih je vodilo pa tudi uverjenje, da so bogovi sami odmenili plemstvu odlično, merodajno mesto, gospodstvo v državi, in da se ta »osnovni zakon» ne sme omajati, če ne, podere se država. Celo sovražno mu nižje ljudstvo jc naudajalo neko tradicionalno spoštovanje do plemstva, katero se je izgubilo le polagoma v zvezi z menjavo včrskih nazorov rimskih. To izvirno veljavo je omajala in konečno pokončala šele preosnova vsega narodnega razmerja, sosebno gmotnega, gospodarsko propadanje plemstva in razširjajoča se omika narodova. Ko je pa narod dospel do te stopinje, kmalu se je začela rušiti moč njegova.
O germanskih narodih velja bistveno to, kar smo rekli 6 Grkih in Rimljanih. Dasi jc bilo javno življenje starih Germanov osnovano na podlagi občne osebne svobode, ki jim je bila pravi paladij, čislan nad vse zaklade zemlje, imeli so vendar tudi žc mogočno plemstvo. Plemiči so imeli največja posestva, v zboru najtehtovitejšo besedo in v boji nadpoveljništvo — vse to navzlic občni svobodi. Baš plemstvo jc s svojim spremstvom nekaterim narodom najizdatneje razširilo meje in osvajalo lepe pokrajine rimske države. Polagoma je fevdstvo uničilo občno svobodo in ravnopravnost; odločilo je plemstvo od mase narodne in povzdignilo v jedino upravičeno narodno zastopništvo, v närod v ožjem, političnem pomenu. Odslej je plemstvo odločevalo narodovo usodo do najnovejšega časa. Izvzemši zadnja stoletja, dobo po tridesetletni vojski, bilo si jc na Nemškem plemstvo v svesti svoje velike odgovornosti, naložene mu po odlični ulogi, katero mu je bilo zvrševati. Neprenehoma jc širilo svojo moč in narodnost svojo daleč preko prvotnih mej, uničevalo in spajalo si je tujih narodov plemstvo in sebi prisvajalo tisto pravico in tisto veljavo, katero je# 0116 imelo doslej. Podjarmljenim narodom niso priznavali ti novi gospodje druge pravice, nego mirno in pokorno vtekniti glavo v jarem, ki jc bil dostikrat tako tesan, da je zadavil ubogemu živinčetu — narodno živ-
ljcnjc. Temu plemstvu je rasla moč, čimbolj so pritiskali ob zid kralja. Kraljeva ali cesarjeva volja ni odločevala usode Nemčiji, temveč beseda in meč knezov in plemičcv do najnižjih vrst. Znano je, da jc nemška reformacija poglavitno političen čin, ki se je iz raznih razlogov zavil v verski plašč; znano jc tudi, da je reformacija ondu dosegla zmago največ s pomočjo plemstva vseh vrst. Plemstvo je sklenilo z Luthrom takoj od početka tesno zvezo in po nji v isti meri pomnožilo svojo moč, v kateri se jc storilo neodvisnejše od ccsarja. A bas na to zmago reformacije so pa še dandanes Nemci in drugi Germani sila ponosni: odpad od katoliške cerkve jim jc velikansk närodni napredek ; kar so takrat in pozneje dosegli na duševnem, gmotnem in političnem polji — vse to menda izvira iz ccrkvene samostalnosti. Tukaj nam ni namen pričkati se z Nemci o tej stvdri; nam zadoščuje, da iz te črtice razvidamo merodajno vlogo plemstva nemškega za tfne usodepolne dobe.
Izmed romanskih narodov nam je, kar se tiče našega predmeta, vzgled narod francoski, tisti narod, ki je toliko pripomogel do silnega preosnovanja evropske družbe v osemnajstem in devetnajstem veku. Na Francoskcm jc plemstvo zavzemalo politično prvo mesto, dokler ga ni podrla premogočna monarhija in čisto okužil strupeni vzduh burbonskega kraljevstva, morala gnilega »ancicn regima«. Da krepka 'monarhija, sezidana na razvalinah stanovskih pravic, ni hotela iti dalje in plemstvu odvzeti tudi tistih svoboščin in prcdpravic, ki so je poviševale nad preprostim narodom in strašno žulile delavni ljud; da monarhija ni imela dosti volje, postaviti sama novo poslopje državne osnove in se jc marveč obotavljala, dokler se staro, gnilo poslopje ni zrušilo in vlado pokopalo sam6 — to je bil jeden tistih virov, iz katerih se je porodila revolucija; drugi glavni vir pa je bila nova filozofija, ki je podirala vse, kar se ji je zdelo slabega. Znano je, da so bili ti filozofi najhujši nasprotniki privilegovanih stanov, duhovščine in plemstva; ali glej! uprav med duhovniki in plemiči so nahajali najgoreč-nejše pripadnike. Duševna hrana, ki so jim jo podajali filozofi v krasno blesteči obleki duhovitih spisov, očarala jih je tako, da niso videli ali nc hoteli videti, koliko strupa tiči v njih. Menili so najbrž, da vse to ostane gola teorija; toda bili so med njimi tudi odločni možjč prakse, ki so krepko podpirali še poznejše somišljenike jim — brezhlačnikc. Plemstvo samo jc torej pomagalo podirati stari red in pokopavati stanovske predpravice v tisti grob, v kateri je revolucija vrgla toliko težkih ven'g, ki so jih nosili ndrodi. Kajti mnogo dobrega zrna se je zasejalo v viharji revolucije: saj je tudi zlatega zrnja malo v pešččni planoti in biseri so redki v blatu — a kdor jih išče, najde jih vendar.
Nova doba jc velik napredek človeštva, in francoskemu plemstvu gre častno priznanje, da jc nekoliko hote, nekoliko nehotč spcšilo svobodni razvoj ndroda svojega in torej zvrševalo lepo, res rodoljubno nalogo. Da sc je pretilo toliko krvi v dosego tega zmotra, to jc seveda plemstva in sploh privilegovanih stanov s kraljem vred po jedni strani negativna zasluga.
Neposredni sosedje na vzhodu so nam Madjarji. Betvica mongolskega plemena si je osvojila prej slovensko nižavo ogrsko, nc s plugom, kakor nekdaj Slovenci, nego z golim mečem. Neizmerno oddaljeni od bratovskih rodtfv so si Madjarji ustanovili na razmcjisči poglavitnih ndrodnih skupin evropskih samostalno državo, ki stoji dandanes že dolgih tisoč let. V tem času so se sila predrugačili in vsprejeli omiko zapadne Evrope; a tudi okrepčali so se z asimilova-njem ogromnega števila sosebno slovanskih življev, ki so jih sicer pre-sezali kar se tiče omike, ali nc kar sc dostaje števila in krepkega tipa. Dandanes jc država madjarska odločevalna in po pravici na svojo veljavo ponosna polovica habsburške države, in kopica Madjarjcv v zunanjih stvareh mnogo več velja, nego štirikrat toliko Slovanov avstrijskih. Čuditi se moramo, da jih še niso uvrstili med znane vcle-vlasti. Tako mogočen je ndrod, katerega najbolj madjarska statistika nabroji največ šest milijonov, t. j. pravih in ponarejenih Madjarjev. Do take veljave se je vspel narod navzlic silnim bojem, neprestanemu tujemu pritisku in groznim katastrofam, ki nam jih pripoveduje po-vcstnica njegova. Svojo denašnjo veljavo je ustvaril närod največ po čudoviti svoji energiji, ki je brezozirno zatirala nemadjarske, sosebno slovenske, ob periferiji naseljene narode. Postopanje Madjarjev proti Slovanom se pa v jednem oziru strinja s postopanjem Nemccv: nekoliko so uničili, nekoliko pomadjarili nemadjarsko veleposestvo, oziroma veleposestnike, plemenitažc. Sebi pa so prisvojili združeni z visoko duhovščino, polnomoč državljansko, postali so närod v političnem zmislu. Malo moči so pustili kralju in še menj veljave nižjim stan6vom. Tega plemstva sebičnost in samopašnost je često pritirala državo na kraj propada; vendar v narodno - političnem oziru je bilo plemstvo najčistejši izraz madjarstva in njega najkrepkejši steber: otelo je narodnost madjarsko, ž njo pa pogoj madjarski državi — dasi se je to plemstvo popolnoma navzelo zapadne omike. Ne moremo se prečuditi, kako tenko so čutili že od daleč vsako, tudi najneznat-nejšo nevarnost, ki jc pretila ali pretiti utegnila madjarstvu; niti verski razpor ni napravil razdora, ako so se pri najmanjši priliki z divjo azijatsko energijo postavili v bran notranjim ali zunanjim sovražnikom. Za ndrodne dinastije so višji stanovi branili stanovsko-politično samo-
voljo svojo proti kraljem; ko je bila Ogrska združena s habsburškimi deželami, branili so razven stanovskih svoboščin in predpravic tudi državno samostalnost proti dinastiji, ki so jo zmatrali vedno za tujo in vladajočo samö po milosti madjarski. Za vsak najmanjši kös državo-pravne posebnosti so se bojevali z vedno jednakim oduševljenjem in sosebno pobijali sleharni poskus nadomestiti madjarsko državno samostalnost s provincijalno podložnostjo. Ndrodu na čelu je stalo vedno plemstvo; mnogi velikaši so imeli velikanska posestva; imeli so pa tudi pomoč cerkvenih dostojanstvenikov, ki so bili večinoma vse drugačni neodvisni in neodvisno misleči možjč, kakor naši vlädike, med katerimi so menda tisti še najvrlejši, ki niso »ni kuhani, niti ne pečeni«.
Tudi slovanskim nilrodom je bilo plemstvo sila velike važnosti. Žalostne razmere na Poljskem so le predobro vsem v spominu; ljudje jih zmatrajo za vrhunec nezmisla in zaslepljenosti v javnem življenji. Vendar v dobrem kakor v žalostnem pomenu je zgodovina Poljske tesno spojena z zgodovino plemstva poljskega. Poljsko jc pokopalo v istini plemstvo svoje, ker si ni znalo brzdati neomejene sa-mopašnosti in se ni brigalo za narodne interese. V gospodarskem oziru je izdalo ndrod Zidom, v političnem pa mu odvzelo svobodo. Ali z narodno svobodo ni poginila tudi veljava plemstva, kjer si je to ohranilo posestva svoja. Na tej podlagi, s to podporo si bode zatirani narod spet opomogel, ako plemstvo žrtvuje interese svoje za narodno blaginjo. Ako se zavč tc vzvišene naloge, da, te dolžnosti, svoje in resno in nesebično sodeluje pri velikem poslu prerojevanja poljskega, potem bode plemstvo izbrisalo tisti velikanski in strahoviti dolg. ki si ga jc nakopalo v dobi närodne, oziroma plemenitaške samostalnosti. Da se jc Poljska ozbiljno podvrgla tej nalogi, za to imamo mnogo lepih dokazov, ki nas navdajajo z veselo nado v boljšo bodočnost.
Kakor zgodovina Slovanov sploh, tožna je tudi zgodovina Čehov; a je tudi slavna, sosebno kar se tiče vstrajnosti, katero je pokazal ves narod, odkar ga je na obeh straneh jelo napadati nemško pleme. Častno se jc v tem böji vedlo i plemstvo češko. Stoletja in stoletja se je nemški živelj vsiljeval in naseljeval na Češkem in sredi gostoljubnih, mehkih Čehov si prisvojil drugo domovino. Sami' vladarji, potomci Pfemislovi, odlikovali so se po preobilni prijaznosti proti tujim prišlecem; vzgled kraljev so posnemali mogočni plemenitaži. S pomočjo Nemcev so hoteli izboljšati gmotni stan svoj, sosebno kralji; ali imeli so za to i politične razloge. Vendar nada, da se bodo novi stanovniki, katerim so podarili mnogo svoboščin, narodno združili z domačini in da sc bode obvaroval narodni značaj slovanske države, ni
se hotela izpolniti. Prirodno bogastvo dežele je vabilo čimdalje več tujcev, da so prihajali za rojaki v češko deželo; domačinom pa so jemali kos za kösom baš najrodovitnejših krajev. Ta krepka, brezozirna akcija nemška, žaleča narodne in gmotne interese Cehov, porodila jc po naravnih zakonih dolgo časa potem krepko, ljuto reakcijo: h u s o v s t v o. V ljutih bojih husitskih so branili Čehi najsvetejši svoji narodni svetinji: narodni jezik in novo, mlado veroizpovedanje Husovo. V Husu so nekako poosebljene vse težnje, pa tudi vsa usoda narodova. (Ali jc bilo njega včrsko stališče opravičeno ali ne, o tem nam tu ni govoriti). Celö plemstvo, dotlej sila potujčeno, stalo je na strdni narodovi. Češka je bila. spet češka po jeziku in po duhu; plemstvo jc ostalo odslej odločno narodno, odlikujoče se po gorečnosti svoji za prosveto in svobodo narodno-državno. Narodni značaj se je izražal tudi v včrski posebnosti še potem, ko se je husovstvo v nekaterih, menj važnih točkah bilo približalo luteranstvu. Ncmško-španjskim politikom avstrijskim je bila torej češka samouprava trn v peti v dvojnem oziru: v včrskem in v ndrodno-političnem oziru. Oboje uničiti jc bila želja mnogovrstnim sovražnikom češkim. Po bitvi na Beli Gori so dosegli zmoter svoj: zatrli so najprej domaČe, närodno plemstvo, ž njim vred politično svobodo in ustavo, in napösled včrsko zasebnost Češke. Plemstvo češko je stalo kakor grčav hrast, ki s svojimi koreninami zadržuje rodovitno zemljo, na kateri varno in veselo rastö šibkejše rastline; posekaj ga z njegovimi drugovi vred in ploha pa vihar uničita ves zarod, ki je dotlej varno živel v zavetji; otresla se ga bo s prstjo vred brezčutna skala. Uprav zato, ker jc bilo češko plemstvo prvi nositelj narodnih tradicij, reprezentant narodne in državne samostalnosti, baš zato ga je podrla nemško • španjsko katoliška reakcija in ustavo zamenila z absolutizmom. Zadela je jeza sovražnikov plemstvo mnogo huje nego li meščanstvo; meščanje so si mögli s prestopom h katoliški včri oteti vsaj gmotni obstanek. Za uničenje plemstva so pa izumili nalašč posebne pomočke:. vzeli so mu kar naravnost vsa posestva in samö z malimi vsotami odškodovali tiste, ki so bili menj zakrivili. Ne kaznovati, temveč uničiti se je moralo narodno plemstvo in ž njim vred ves ndrod. Domače plemstvo je prišlo na nič, njegova posestva so podarili ali cenčno prodali Častnikom, špekulantom, dvor-nikom itd., ljudem, katere je bil nanesel bojni vihar onih dnij od vseh vetröv: z Nemške, Laške, Spanjske, Francoskc itd. Ti so se naselili na gradövih prejšnjih gospodov in gojili v srci samö gnčv in zasramovanje domačinov. O slavni minulosti češki, o zgodovinskih tradicijah so imeli prav tako malo pojma, kakor o narodnih, političnih
in kulturnih težnjah Čehov. Zaničevali so jih, ako so se dobrovoljno podvrgli in pohlevno nosili neizprosni jarem gospodov; zatirali so jih, ako se je v pohlevnih jim srcih vzbudil kdaj narodni čut, zavest človeške vrednosti in hude krivice, pa moški ponos. Naravno, da je tako postopalo to plemstvo, dokler se je moralo po svoji krivdi boriti za svoj obstanek; ako je hotelo varno gospodovati, moral mu je narod hlapčevati.
A to novo plemstvo ni podedovalo po prejšnjem niti närodne vzajemnosti, niti ne tistega ponosa, ki sta označevala ndrodno plemstvo Madjarjev in Čehov, dokler so oduševljeno branili svojo ustavno pravo. Novo plemstvo je bilo navzgor orodje absolutizma in mu ostalo včrno kakor svojemu stvaritelju. V tem, ko je ponosni Madjar junaški branil svobodo naroda svojega in države svoje proti kraljem, stopali so češki plemcnitaši kar trumoma v dvorno službo, ki jim je bila vrhunec želja. Brez koristi tega niso delali: kajti ministri itd. širili so vpliv svoj daleč čez meje domovine svoje in vzdignili so se do pravega vladajočega stanu v Avstriji.
Doma na Češkem pa je spal narod v narodni omotici; preko severne in zapadne meje so se vedno drvili v deželo valovi nemštva. A navzlic temu spanju Čehov si ni moglo nemštvo osvojiti lepih dežel čeških. Močna jc bila nekdaj aktivna sila Čehov; jednako vstrajna je bila zdaj njih pasivitčta, trpnost. Prebili so najšujše čase in učakali tiste lepe zore, ki je oznanjala zatiranim narodom nov, lepši dan, dan svobode narodne. Ona zora je vzbudila tudi Čehe na čvrsto delo. In glej: tisto plemstvo, ki je prišlo v deželo, da uduši närod, jelo se je zavedati, da ima morebiti drugo, lepšo nalogo: stopiti se z narodom! Znamenit del plemstva se jc krepko postavil na närodno češko stališče, drugi plemiči pa so se kazali vsaj zvesti in odločni politični zavezniki Čehom. Da to nc velja ob vsem stanu, tega je krivo veliko število nemškega prebivalstva, katero šteje dandanes na samem Češkem okoli dva milijona duš. A češki narod, kolikor ga je ostalo po tolikih viharjih in pritiskih, dandanes jc združen, ker je potegnil k sebi plemstvo in meščanstvo. Prvaki so sc mu rodili iz vseh stantfv; polagoma si je narod tudi v gmotnem oziru opomogel in duševna omika se je razširila tako, da so kös Nemccm samim. Češki narod torej jc dosegel toliko moč, da more biti zmagoviti boj za obstanek svoj in za obstanek vseh drugih Slovanov avstrijskih in moč svojo zajema iz treh virov: iz narodne jedinosti, iz vstrajnega, plodonosncga dela na gospodarskem polji in iz marljivega gojenja duševne omike, znanosti in umetnosti. Iz vsega pa se posnemljc, kako važno mesto zavzema v narodu tam zdaj plemstvo.	(Konec prih.)
358	J. Kržišnik: Rondčli.
Koncili.
^ 1
Z^asmdh i sni i ždlost mi budiš, . Ce zrčm te, mlade/, naša omrtvela:
Nemnögo misliš, mdlo se učiš, Ne uriš resno se za resna dčla, Nc včš n\ sdma, česa bi hot čl a, Naldge svoje sldbo se držiš.
Zasmčh i srd i ždlost mi budiš, Ce zrčm te, mlade/, naša omrtvčla:
Zanaša ndte se očfna cčla, A ti le puhlim ničnostim živfš, Za vzore vzvišene več nc goriš: Mrzlh. si kakor zima vzlcdcnčla!
Zasmčh i srd i ždlost mi budiš, Ce zrčm te, mladež naša omrtvčla!
II.
Ce v zlb i grčh zabrčl ti je sobr&t, Prenagel z ostro sddbo mu ne hiti:
Ce treba izkušnjdv se ni braniti, Lchkö je o mordli modrovit'. A tčžc je nekrivemu ostdt', Ce krog in krog živenja vrišč hrumi ti:
Ce v /.16 i grčh zabrčl ti je sobrJit, Prenagel z ostro sddbo mu nc hiti:
Prcgrozno se ti vidi mnogokrat, Kar se oprčstno, vse li premisliš, zdi ti: V razmerji istem ti se morebiti Sc v hujše dal bi Čine zalaskät':
Ce v zlb i grčh zabrčl ti je sobr^tt, Prenagel z ostro södbo mu ne h ft i!
Čc zlb se ti zagnalo je v obr&z. Hrumčč i vročekrven se ne srdi:
Svctčjša bodi stvdr ti, nego »j&zc ! Mord h samö ušfel jc vzriiz mu trdi, Zatö z napadi zlimi ga ne smrdi: Le krivca buren stresaj ždr i mrftz!
Če »16 se ti zagnalo jc v obr&z, Hrumčč i vročekrven se ne srdi:
Z razlogi hrabro mnenje svoje trdi, A le v olikan je opravi vzr&z: Več nego grčav k61 velja dok&z, Kdor druge blati, sam se rad ogrdi.
C^e zlo se ti zagnalo jc v obritz, llrumčč i vročekrven se nc srdi!
IV.
Komur takoj robati ccpcc rabi,
V	razumnikih on pravi ni jundk:
Sč cepcem b6j nc bil bi k&j teždk: Za vsakim oglom köl lelikö se zgrdbi, Surovega le trčbalo sred bi — A preuči le, komur um je jdk.
Komur takoj robati cepec rabi,
V	razumnikih on pravi ni jundk:
Ce so dokazi jalovi i sldbi, Če v stvdri nisi li dovolj krcpdk, Priskčči ti v zadrčgi ndčin tdk, A mfsleccm se šega ova gdbi:
Komür taköj robati cepec rabi,
V	razumnikih on pravi ni jundk.
Krog luči včšče vrč, krog slave mi, Doklčr se do sred nc osniodimo:
Težave vsdkeršne voljnd trpimo, N\ zn6j, nI mrdz, ni gldd nas nc straši, Z ncmčžnimi se pčhamo stvarmi, Le da imč si malo osvetlimo.
Krog luči včšče vr<5, krog slave mi, Doklčr se do srca nc osmodtmo.
I)a mčeva je, smčlo se trdi, Da ni nam v Čislih, radi govorimo, VendJir se n0č in ddn za njö potimo Le »kislo grozdje« je, če nc diši.
Krog luči včšče vrö, krog slave mi, Doklčr se do sred ne osmodimo.
Jos. K r ž i š n i k.
Rastlinske bolezni.
Spisal Ivan Šubic.
III.
Bolezni, izvirajoče iz škodljivega vpliva neorganske natore.
akor živali, tako bivajo tudi rastline po nekoliko v zemlji in v zraku, po nekoliko v vodi. Sestavina medija, v katerem razvija cvetka ude svoje, vpliva usodepolno na razvoj rastlinskega trupla. V atmosferskem zraku mora biti dovolj kisika. Kadar primanjkuje tega, za vse organsko življenje na zemlji tölikanj važnega plina, začne cvetlica pešati. Godi se ji kakor živalskemu bitju: sopsti ne more in prej ali slej se zaduši v neugodnem zraku. Ravno tako živo potrebuje rastlina zračne ogljikove kisline. Iz nje si prireja ves ogljik, ki je jedna glavnih tvarin njenega organizma. Oba imenovana plina plavata navadno v normalni, tedaj dobršni množini po naši atmosferi. Zato redkokdaj naletimo na bolezni, ki bi imele početek svoj samri v opisanih dveh vzrokih. Bolj pogostoma hirajo rastline zaradi škodljivih vzduhovih primešanin. V obližji tovdrcn leži na okolici in ljudeh slaba, nezdrava sapa. Po naši domovini imamo, hvala Bogu, za to malo vzgledov; a tovarniška mesta velikih industrijskih dežela bridko občutijo ta nedostatek, ki jc v zvezi z razvojem modernega blagostanja in modernega uboštva. Ogromni dimniki in velikanske peči sopejo dokaj škodljivih tvarin v zrak. Krog plavžev in dimnikov se polega strupena zmes — v prvi vrsti žvcplena sokislina — ter zatira in mori bližnjo evetäno.
Poleg normalne kakovosti atmosferskega zraka je zdravje zelenih rastlin tudi zavisno od svetlobe in temperature. Kjer ni solnčnih žarkov, nc morejo zeleni deli opravljati svojega dela. Rastlina tedaj ne sprejema vase ogljikove kisline in je nc razkraja: v temi ne asimiluje. A tudi v 6nem slučaji potrebuje oživljajočcga solnca, ko je že ozelenela in ji daje njen klorofil vse pogoje za vspešno rast. Ako je nikdar ne zadene solnčna svetloba, ne razvija se normalno in prej ali slej pogine. Steblo ji sicer za prvi čas požene jako hitro in bujno, a listi ji ostanejo majhni in slabotni, rastlina se vsa pormeni in pobčli, konečno pa umre za — lakoto. — Za vsako funkcijo cvetličnega telesa je nadalje potrebna neka toplota, katere na nobeno stran ne smemo prekoračiti brez nevarnosti za rastlinsko zdravje. Kadar stopi temperatura v obližji zčlišča čez neko največjino (Maksimum), ali kadar se zniža
pod najmanjšfno (Minimum), ponehajo pojavi življenja in rastlina je izgubljena. Prevelika vročina umori tedaj cvetlico ravno tako, kakor presilni mraz. V prosti prirodi se prvi slučaj pač malokdaj pripeti, pač pa v zakurjeni zimski sobi. Poletna vročina s<ima zase ne konča rastline; vzrok bolezni je v takem slučaji le pomanjkanje vodč, ki ga navadno opazujemo, ko prehudo pripekajo solnčni žarki. — Za mraz so nekatere rastline skoraj neobčutne; a te stojč brez izjeme na najnižji stopinji. One cvetlice, s katerimi je naša blaginja v tesnejši zvezi, počutijo se brez izjeme zelö slabo v premali toploti. Časih tako obolč, da poginejo — pozebejo. Tedaj je zmrznila njih voda, ki jim napaja vse dele. Izstopila je iz stanfc, napolnila vmesne prostore in se tu strdila v ledene iglice. Čim menj vode ima torej dotični organ, tem manjša je nevarnost, da zmrzne in pogine. Sočnati deli, gomölje, čc-bulje, plodovi in mesnati listi, le-ti so najprej na vrsti; delj časa ostanejo lesnati organi, debla, veje in zimski pöpki. Po teh delih se pretaka po zimi jako malo vodenega soka in zato malokdaj pozebejo. Ko vinski trs oleseni, ne boji se vinogradnik več, da bi mu jo vzela zima in mraz. Rastline, ki šele na pozno jesen dosežejo vrhunec letne svoje rasti in sočnosti, prinesö v hladni letni čas vse pogoje s seboj, da hitro pozebejo. Tako se godi' večini rastlin, katere so prinesli iz gorkih krajev k nam. Vajene so večje vsote gorkote in zato dozori pozneje, nego naše domače cvetke. Tujka ima še polno soka v sebi, a domača je žc prekoračila öno döbo, ko prihajajo mrzli dnevi. Pripravila se je na zimsko stanje in ustavila premočne tokove vodčnih soköv, ko je njena vrstnica iz tuje zemlje še polna moče. Zato poslednja pozebe, domačinka pa ostane nepoškodovana.
Ako hočemo pozeblo rastlino rešiti, moramo jo počasi in pridno segreti; drugače nam pogine. Najbolje je, da jo postavimo v prostor, ki ima približno 1 do 30 toplote. Tu naj stoji' toliko časa, da se polagoma otaja in poživi. Zmrzlo sadje, krompir, repo in druge plodove dene umna gospodinja v vödo, ki ima temperaturo blizu ničle. Na planem stoječe zmrzle rastline poliva vrtni'k z vodö ter napravi ledeno skorijo krog cvetlice; utajeno svojo toploto mora voda oddati zmr-zlim organom. Natora pokrije po zimi milijone in milijone rastlin s sneženo odejo, ki je najboljši varuh proti mrazu. Človek posnema prirodo, in pokriva na vrtu svojem cvctlice z deskdmi, mahom, listjem, slamo, vejami itd., da zabrani zmrzavi pot do gojcnccv svojih. Ko se pričn0 mrzle noči', treba je tudi posebno paziti na prilivanjc. Suhe rastline pozebejo pozneje, nego sočnate. Zato takrat previdno in zmerno zalivamo z vodö; če je mogoče, rajši zjutraj nego popöludne, da se
nc more rastlina preveč vodč navzeti. Na ta način odvrnemo marsikatero nezgodo. Časih pa nam vendar rastlina oboli. Mraz ji vseka bolj ali menj hude spomine, ki nc izginejo več z njenega telesa, in nam ogrenč veselje o lčpi cvetki. Mladike in listni konci se posušč in porjavč, na ploskvah se prikažejo umazane lise in deblo rado po-dolgoma p<5či. Iz nastale razpoke jamejo teči sokovi, guma in smola, ki prej ali pozneje uničijo pojedinko, ako nismo odstranili bolnega organa ali ga v pravem času ovili, zamazali in zacelili. —
Podnčbne krajnosti so sploh važen faktor v življenji rastlinskem. Poleg neposrednega vpliva škoduje previsoka temperatura tudi zato, ker pospešuje oddajo vodč. Cvetlica zahteva tedaj mokrote iz svojih tal, a če je tam manjka, začne bolehati. Mehki njeni deli omahujejo, peresa in stebla se obesijo navzdol in rastlina nam podaje jako žalostno podobo. Konečno se jamejo posamezne stanfce hirajočega trupla krčiti, njihova zveza se trga in tedaj pravimo, da se je rastlina posušila. V takem skrajnem slučaji ni več rešitve. Ako pa smo za časa prišli z vodd na pomoč, moramo bolnika vnovič poživiti. V par urah, je zopet svež in zdrav. Prilivati pa v takem slučaji ne smemo na pekočem solnci. Lahko bi se nam pripetilo, da gojencu več škodujemo nego koristimo. Škropiti in polivati je treba, če ni hude sile in tehtnih vzrokov, na večer; potem utegne po noči rastlina posrkati dano ji mokroto. — Proti siiši si pomaga poljedelec in vrtnik sploh na razne načine. Natora sama varuje z gozdi svojimi okolico pred prevelikim izsušenjem. Tam, kjer so po nespametnem gospodarstvu izginili gozdovi, prišla je suša, ali pa je vsaj podnebje postalo nepravilno. Sčnčnato drevje jc vselej najboljši pomoček proti nevarni temperaturi. Tla pod njim ne morejo tako naglo izhlapčvati moče svoje; naselijo se na ugodnem prostoru gosti mahövi in druge rastline, ki še bolj branijo izgubo vode. Iz tega vira pa pije in zeleni vsa okolica! —
Vetrövi tudi bolj vplivajo na zdravje rastlinsko, nego se obče verjame. V nekaterih krajih poljedelci zavarujejo polja svoja z visokimi, obsajenimi nasipi, da ne more sapa do zčlišč. Vrtnik postavi plotöve proti vetru, Časih zasadi' živo ograjo ali pa zgradi nasipe krog občutljivih cvetlic. Pihajoča sapa v prvi vrsti zato tdJikanj škoduje, ker v nenaravni meri pospešuje izhlapevanje mokrote. Po hudi vihri se časih pripeti, da se počrnč vsa zelišča. Tedaj so se v pravem pomenu besede posušila in osmddila. Te prikazni opazujejo čestokrat na velikih poljanah, posebno ob morji, kjer vihar z vso silo divja ččznje. Na otoku Helgoland tam pa tam morski orkan popolnoma uničuje žito
in druge pridelke; tako jih posuši, da poginejo kakor naše rastline ob hudi vročini in ob pomanjkanji dežja.
Rastline obolč tudi zaradi kakovosti tal. Vsaka rastlina potrebuje vsaj nekoliko luknjičavo zemljo, da more zrak do korenin. Ako so tla pregosta, poginejo v njih podzemeljski organi, ž njimi pa seveda tudi površni, zeleni deli. Svet, na katerem živi zčlišče, mora imeti ugodno lčžo in nagnenost. Nekatere rastline bolje izhajajo na južni, druge na osöjni strani. Plod obräjajo najlepše proti solncu; kadar pogrešajo gorkih žarkov, dajejo nam revne, medle in kisle sadtfve. Zato nc bode nihče gojil vinskega trsa na osöjah in sadnega drevja sadil v krajih, imajočih malo solnca. Zelišča, ki rabijo v zdpravo (Würze) našim jedilom ali pa v domača zdravila, potrebujejo tudi dovolj soln-čnih trakov. Kadar pa ne gledamo na plod ali na značaj ne notranje soköve, lahko vzgajamo lepe, zdrave rastline tudi na osöjni strani. Razne kuhenjske zčli, na pr. kapus, špinača, krebuljica, peteršilj itd. vspevajo prav dobro na osöjah. Ravno tak<5 postavi vrtnik nekatere tuje rastline po zimi na osöjna ökna, n. pr. mirto in njene sorödnicc Eucalyptus, Mctrosidčros, Callistčmon itd., ker jim senca bolje ugaja, nego solnčna stran.
(I)alje prihodnjič.)
Mf Testament
Povest. Spisal Janko Kersnik.
VII.
mahne se je oglasil istega dopöludne zopet pri Topolščaku ter nosil stari svoj obraz, pospravljal po dvorišči, pomagal pri tujcih in delal, kakor je bila tam že večletna navada. Tudi Miklavž ni izpremenil vedenja svojega; bil je osoren in prijazen, zbadljiv in dobrovoljen, kakor sta baš nanašala povelje in opravek.
Popöludne pa sc je jedenkrat naglo obrnil k Tomažu, ko jc ta ravno pomčtal dvor ter mu velel:
»Jutri pa moraš v Ljubljano, Tomaž! Nekaj vina posebnega boš pripeljal; črnega, tržaškega; naročeno je in svatom bo povšeči, če pridejo na odhodnjo. Kobilo vzemi — domöv pa počasi vozi, da se ji kaj ne pripeti.«
Omahne je prikimal; zavzel se je sprvega o tem ukazu, kajti redki so bili slučaji, da ga je Topolščak kam pošiljal s konjem; a
dejal si je, da imajo drugi tudi domä posla dovolj. Prekanjen pa je bil toliko, da je v tem povelji slutil tudi posebno skrivno namčro gospodarjevo, zato se je namuznil na tihem, ko mu je bil Topolščak obrnil hrbet.
Drugega dnč je Tomaž kmalu opravil svoj posel v Ljubljani in se je opöludne krepčal v staroznani, sedaj Driiškovičevi krčmi na Dunajski cesti, kjer še dandanes radi ostajajo kmetje in vozniki iz dolzega Črnega Grabna. Malo osupel jc pogledal, ko zdajci prisčde še drug gost k njemu, kateri na prijazni vsklik Tomažev: »I, kaj pa ti delaš tukaj ?« ni imel veselega odgovora.
Bil je švepavi Gotard, ki je bil šele ob Tomaževem pozdravu zapazil, da je sedel poleg strijčevega hlapca. Vstal bi bil zopet rad, kajti vse, kar je prihajalo od strijca, ali mu jc bilo vsaj v obližji, zdelo se mu je sovražno. Napösled je nekaj zamrmral, česar Tomaž ni mogel umeti.
»Morda že bälo voziš?« vprašal je leta, nc da bi se mnogo zmenil za osorni obraz sosedov.
»Vrdgu rajši, ko Topolščaku!« zarohncl jc Gotard. »Ce hočeš, pa mu povej; če pa ncčeŠ, pa drugim pravi, da bo zvčdel!«
Omahneta jc obšlo skrivno veselje. Molčal je nekoliko časa in zbiral svoje misli, kako bi se najbolje sporazumel s fantom, s katerim sta, to je sedaj včdel, v jedni točki jednih mislij, namreč v tej, da To- * polščaku ne privoščita kaj dobrega — saj ženitev, katero je Miklavž tako spešfl, morala jc biti dobra zanj. Tomažu pa ni trebalo tudi posebnega dušeslovnega izkustva, da ne bi bil takoj znal, da jc tisto »dobro«, katerega Gotard strijcu nc privošči, jedino le — Metka. Motel pa se je prepričati tudi še od druge strani.
»So ji li obljubili mnogo dote? Konečno jo boš plačeval ti — kdo pa?«
»Vse naj vzame, vse posestvo — kaj meni mari za to!«
»Ej — Gotard! Ženska jc ženska — opravijo v svilo ali hodnik, ali pa v cunje! — Saj boš drugo dobil!«
Oni je klel potihoma, in Tomaž je znal, da je ugenil pravo.
»Kdj ti nc dadč Metke — doma?« vprašal jc potem naravnost.
»Saj bi jo bili — pa sedaj je prišel ta —!« Gotard ni izustil robate besede, ki mu je bila na ustnih.
Moža sta se v kratkem popolnoma umela; oba je vezalo sovraštvo do jedne in iste osebe. Zdajci vpraša Omahnč:
»Ali znaš brati ?«
«Ne!«
»Ej — škoda!«
Dalje Tomaž opomnje svoje ni opravičeval, in tudi Gotard ni več povpraševal o nji.
Drug znanec iz Št. Ožbolta je bil prisčdel k njima, imovit kmet, ki je jel na široko razkladati, da je bil pri izvrstnem doktorji zarad velike pravde, in kako dobro je opravil. Tomaž je pazno poslušal in vprašal, kje biva ta pravdni doktor. Zvedel je kmalu in ko so bili drugi vtopljeni zopet v čisto druge pogovore, prosil jc Go-tarda, naj ga počaka, da se popeljeta drug za drugim domöv. On se bo vrnil takoj.
Napotil se je k doktorju, znanemu ljubljanskemu advokatu. Tam jc izvlekel iz zašitka v telovniku zavitek s testamentom, katerega je nosil vedno s seboj, in prosil odvčtnika, naj mu prebere pisanje.
Isto je bilo kratko.
Tujec — podpisanega imena si Omahne ni mogel zapomniti — imenoval je tržaško najdenko, rejenko Metko pri Brnötovih svojim dedičem. Rekel je, da je to njegova nezakonska hči. O materi njeni ni bilo govora; povčdal je le, da so dotične listine in pisma, ki pričajo o nji, shranjene na njegovemu domu v Sežani.
Odvčtnik ni našel posebnega v vsem pisanji, in ko mu je Omahnč rekel, da ga je znanec prosil pozvčdeti, je li vse prav zapisano v tem testamentu, da bi ne bilo kake pravde, potrdil je odvetnik to ter izročil list zopet Omahnčtu.
»Dobro je, če se take reči prepišejo« — omenil je Šc konečno doktor Tomažu.
Temu se je zdelo to tudi prav. Bil je silno razburjen, ali čakal je vendar, da je odvetnik napraviti dal prepis testamenta in mu izročil oboje.
Kri mu jc silila v glavo, ko je korakal zopet proti krčmi.
»Torej zato sc žčniš, Miklavž! O, ti —!«
Samö te besede jc izustil poluglasno.
Malo potem sta odrinila z Gotardom drug za drugim po prašni včliki cesti proti dömu.
Pri Peregrinu na Prevöjih sta malo odpočila in dela konje v hlev. Gotard jc vozil s parom in bil težko naložil. Tu jima govor ni tekel več o prejšnjem predmetu; bilo jc, kakor bi sc ga vsak izmed njiju ogibal. Stoprav, ko sta znova zapregla — trd mrak jc že lčgal na brda nad cesto — stopil je Omahne k tovarišu in mu pomolil zavitek popirja:
»To spravi, Gotard — dobro spravi! Jaz imam tudi jedn<5; pa varuj, da ne izgubiš; za Metko bo dobro, pa le varuj, da ti kdo ne vzame!«
»I, kaj pa je?« hitel je 6ni ves izncnaden.
»Le molči, govorila bova še; sedaj še ni prepozno in ta popir konča Topolščaka!«
Gotardu je šinilo nekaj v glavo iz (Snega starega pripovedovanja ob Omahnetovcm Tomaži in Topolščakovem očeti, kako sta morila ubežne Francoze — in nekako neprijetno mu je lezlo po hrbtu pri slovesnem Tomaževem govoru.
Pa verjel je starcu, ki je tudi Metki dobro hotel, in je varno spravil zavitek. Pognala sta in trda tema ja je že objela, ko sta zavila v Črni Graben.
Ostajala nista nikjer več; stoprav pod klancem pred Topolšča-kovim dömoni sc jc oglasil Gotard, ki je vozil za Tomažem:
»Stoj, da poženem naprej 1«
Omahne je umel, da rini nc mara počakati gori ter se jc umeknil s tira. Gotard je pognal in naglo vozil mimo strijčevega drima.
Miklavž jc bil prvi, ki sc je oglasil pred vež6, ko je Tomaž pripeljal vozič na dvorišče.
»Si li vse opravil?»
»Kaj bi ne? Saj ni bilo toliko!« godrnjal je 6ni izprezajoč kobilo. Zvalili so sodček vina z voza v klet in potem je vabil Topolščak Tomaža k večerji; tudi polič vina mu je velel prinesti, kar je bila redka navada. Lokavemu Omahnetu se jc zdelo to posebno sumnjivo in pil je počasi; gospodar pa je hodil semtertja po sobi, tiščal roki za hlačni rrib ter govoril ob vsakdanjih rečeh.
»Brnötov je vozil z menoj,« zinil je Tomaž med drugim.
»Zakaj ni ustavil tu?«
»Ne vem; menda se mu jc mudilo! Pa — saj bo že okoli polu-
noči.«
»Da, da, ptSlunoč je; čakali smo te dolgo! Nocoj boš menda tu spal?«
Topolščak je stavil zadnje vprašanje kakor prigovarjajoč, ako-pram je vedel, da Tomaž ne ostane; hodil je najrajši domov, dasi jc bilo še tako pozno. Odrekel je tudi sedaj in po Miklavževem lici je šinila skrivna zadovoljnost, česar pa oni ni zapazil.
Malo potem je odšel, Topolščak pa je zaprl za njim; toda zaklenil ni, nego le pazno vlekel na uho, ali 6ni odhaja. Ko ni bilo več čuti stopinje, odprl jc zopet tiho vrata in šel po prstih do mize pod
lipama. Tam je sedel na klop in čakal. Težko je sopcl, a vendar še vsak trenutek pridržaval" sapo, da bi prej čul, se li kdo ne bliža. Temno je bilo, da ni razločil bele ceste pred saboj od brega; pri hlevu pa je zagodrnjal časih pes, akopram je poznal gospodarja.
Tomaž je v tem dospel do svoje koče. Iskal je pod tnalom čdvlja, s katerim je odpiral primitivno zaptfrico v vratih, ali ni ga mogel najti.
»Kam sem ga porinil — vraga?« zamrmral je poluglasno in iztikal po žepih za kresilom in göbo.
V	tem trenutku pa je začutil silen udarec po glavi, zvrtelo se mu je in nezavesten se je zgrudil pod kap. Velik, širokoplčč mož se je pripognil k njemu in mu pretipal žepe. V telovniku je zadel ob zavitek in ga hitro izvlekel. Nekoliko drobiža je bilo tudi v stranskem žepu, toda istega se ni doteknil; potem jc nezavestnega Tomaža potegnil pod visok prag pred kočo, in ga tako položil, češ, mislili bodo ljudje, da se je sam zvrnil s praga navzdol — stisnil mu čavelj, s katerim so se odpirala vrata, v roko in odšel brzo proti TopolšČakovini.
Miklavž se je tam pod lipama že tresel od sdme nestrpnosti. Začul je sedaj korake in zazvižgal tanko med zobmi. Prišlcc je odgovoril isto tako.
»Si li ti — Klander?«
»Sem — sem!«
»Ali si dobil?«
»Mislim, da imam!«
»Tiho stopaj, tiho, za mano!«
V	tem ga je Miklavž odvel v hišo, trdno zaklenil vrata in se splazil z mešetarjem v najvarnejši prostor — v klet. Tam njiju ni mogel čuti nihče, niti nc videti, ker klet ni imela 6kcn. Krčmar jc vžgal svetilko in hitel: »Daj sem, daj, pokaži, kaj si dobil!«
Meščtar jc pomolil zavitek onemu; na zunanjem popirji so bile sveže krvave proge.
Miklavž sc sprvega ni hotel pisma ni dotekniti. Prestrašeno jc viknil :
»Ali si ga? Ali si ga moral?«
»Kaj pa? Ves dan sem brskal po bajti, vsak kot sem preteknil. vse deske odkril, vse skrinje in omare preiskal, vse cunjc premetal, pod streho za slamo sezal — pa nič, nikjer nič! Dejal sem, da dedec to pri sebi nosi, in nisem se zmotil. Jedno sem mu dal čez klobuk, pa je bilo! Jutri, mislim, da bo dober — vedel itak nc bo, kdo ga je tako trdo potipal. Tebe bo imel posebno v čislih, Miklavž,
he, he, name pa niti misliti nc more. Pa — daj mi malo pijače; ves dan sem se postil; kaj misliš li. da ima kak požirek ali kako drob-tino v koči, ta duša berdška?«
Topolščak je strmci prčdse.
»Si ga li ubil?« vprašal je zamolklo.
»Menda ne! Jaz mislim, da ima trdo bučo.«
»Tega ti nisem velel — ubijati!«
»I, kaj se boš izgovarjal! Če naju zalotijo, bodo naju skupno, brate moj! Sedaj pa daj vina in potem bova brala, kaj je tam notri! Kaj stojiš tu, kakor kamen ?«
Miklavžu je temna in zlobna misel rojila po glavi. Jedno hudodelstvo jc bilo za njim — kaj, ko bi se ga iznebil z drugim? Pogled, s katerim je nanagloma premeril široko postavo Klandrovo, bil jc tako čuden, da je meščtar osupnil.
A dejal je takoj porogljivo:
»Kaj me meriš, prijatelj? Večji sem in krepkejši od tebe, in če to ni dovolj — jc pa to!«
Rekši je izvlekel velik nož iz stranskega žepa in ga zasukal pred Topolščakom, da je gladko jeklo zalesketalo v odsvitu svetilkinem. Oni jc srdito stisnil ustni in molčč natočil vina v majöliko, katero je Klander skoro na dušek izpraznil.
»Boš li še?« vpraša krčmar.
»IIc, he, da bi bil pijan — kaj ne? Ej, Topolščak, Klandra nc boš prevaril! Ko bi se jaz napil, bilo bi pač zadnjikrat; in potem bi me ti zakopal tja v zadnji kot pod tisto veliko kad — tam, kamor je stari tvoj Francoze zakopaval. Saj menda še leže tamkaj. lie, he, Klander ni za takšno družbo! Pa sedaj pogledi, če sem li pravo prinesel — škoda bi bilo —«
V tem je bil Topolščak, ki jc jezno gledal prekanjenega potepuha, toda niti črhnil besedice, razgenil krvavi zavitek in vzel iz njega pismo. Bral jc le nrislov: »testament', in je potem vteknil v žep. Zavitek pa jc držal nad svetilko, da jc zgorel.
»Pokaži, pokaži!« silil jc Klander zlobno.
»Kaj ti mari?«
»Toliko nc, ko tebi, he, he! Toda, brate, sedaj pa daj, da bom imel malo drobiža za prihodnji teden — ker pogosto ne bom hodil k tebi — to se pravi, po vsak krajcar rad me tudi nc boš videl, in zato, da bo delj mir — daj, daj!«
Miklavž jc molče izvlekel nekoliko tolarjev iz žepa in jih vrgel na sod pred mešetarja.
»No, bo že, bo že!« kimal jc ta zadovoljno. »Sedaj pa pojdiva lepo venkaj, ti naprej, kakor se spodobi, he, he — in jaz za tabojl*
Storila sta tako in Topolščak jc izpustil mcščtarja brez slovesa skozi vrata. Le tiho, ali srdito kletev je vrgel za njim.--
Miklavž ni mogel zaspati; premetaval se jc po postelji semter-tja in nestrpno čakal jutra. Vendar, ko se je danilo in ko so že prvi žarki jutranjega solnca posegli v dolino, ni hotel vstati: čakal jc nečesa druzega, o čemer je včdel, da nc bo dolgo izostalo, novost ob ubitem ali ranjenem Tomaži. Jc li ubit ali samo ranjen ? Poslednje si je nehotč želel, a vendar — ko bi Tomaž znal za to, kar stoji v tem testamentu: Pa — saj ne zna brati in druzega tudi ni povprašal; če jc ranjen, okreva in pri Miklavži bo imel zopet dela in jela dovolj. S tem si jc samopridnež tolažil vest, ali zaman; mini ni našel, 111 spanja. Naposled pa mu tudi ni trebalo dolgo čakati. Kmalu potem, ko so bila zahrčščala hlevna vrata in zacvilil škripec ob vodnjaku, oznanjujoČ, da jc hlapec žc pri svojih opravkih, čul se je tudi nenavaden hrum po ccsti navzgor, kakor bi teklo nekoliko Ijudij z vriščem proti hiši.
Topolščak jc bil brzo s postelje in opravljen. Na dvorišči so ga že klicali.
»Miklavž, Omahnetov Tomaž se je ubil,« kričal je jeden izmed cestnih delavcev, ki so bili prihiteli naproti krčmarju, stopivšemu iz hiše.
»Ubil se jc?« vskliknil je leta osupel — ali takoj bi sc bil najrajši v jezik vgriznil.
»I — drugi ga vendar niso! S praga je pal vznak, ko jc odpiral vrata, menda je bil pijan, ali kaj?«
Topolščak, hlapec, dekla, ceh) teta Urša in došli dninarji, vse jc hitelo navzdol proti Omahnčtovi koči. Tam jc bilo zbranih že več Ijudij, ki so vsi bolj radovedno nego pomilujč gledali na tleh ležečega starca. Tam, kjer je slonela glava, slučajno ob robatem stranskem kamenu, bila jc mala luža krvi, na pol strjene, iii vsi so bili zložni v tem, da se jc Tomaž udaril ob ta kamen. Sopcl je še, a ni se zavedal.
»Padel je — zdrsnilo mu je na pragu,« pritrjeval jc Topolščak javnemu mnenju. »Po gospoda pojdi kdo in v hišo ga spravimo. Vode bo treba, vode!«
Vse je ubogalo njegovim ukazom in kmalu je ležal Omahne na svoji postelji, Urša pa mu jc izpirala rano na glavi.
Miklavž jc stal pred kočo.
»Čudno, tu je tudi nekoliko krvi!« oglasi se jeden delavcev, ki so še vedno ugibali o nesreči. Kazal jc na ruŠnjo poleg tnala.
»Ta jc menda škropnila sem!« dcjc Miklavž malomarno.

Drugim gledalcem sc jc vzrok Tomaževe rane zdel tako jasen, da sc niti brigali niso za to opomnjo, in Miklavž jc mimogredč dregnil s čevljem v krvavo travo; rosa in prah s steze sta zagrnila rdečo liso.
Kmalu potem jc dospel domači gospod župnik. Topolščak ga pa ni čakal, nego sc vrnil prej domov. Okoli polutlnc jc prišla tudi Urša in pripovedovala, da se Tomaž zaveda, a da govoriti ne more; jezik mu jc bil omamljen. Pravila jc dalje, da je hotel gospod župnik dogodek takoj naznaniti sodišču, a ker so vsi veleli, da jc tu lc nesreča, opustil jc tudi to. Po Vranjskcga padarja pa so vendar poslali.
VIII.
Pri Brnotovih jc bilo zadnje dni pred napovedano poroko mnogo posla. Tudi Metka jc morala od zore do mraka pomagati pri zdelo vanji in pripravljanji raznih stvarij, katerih jc bilo treba za balo. Oče in mati sta ukazovala, drugi so pa ubogali in nihče se ni pobrinil za bledo lice in objokane oči mlade neveste, nego vse jc bilo nekako veselo; jedini Gotard jc švepal okoli, jezen in nedostopen ter nejevoljno opravljal, kar jc moral. Mati ga jc povprašala jeden pot, jc li bolan, ali on niti odgovoril ni. Stari Brnot pa sc za take muhe ni brigal.
Tisti list, kateri jc bil Tomaž izročil Gotardu, nosil je ta vedno s seboj; toda brati ni znal in drugim kazati ga tudi ni hotel. Ugibal jc !c v jednomer, kaj bi. O Tomaževi nezgodi so kmalu zvedeli, pa še Gotard ni slutil za njo kaj druzega, nego da je Omahne v pijanosti päl vznak s praga in se pobil tako hudo. Ta pa je ležal še vedno v svoji koči — zavedal sc je sicer, toda jezik mu je popolnoma odrekel; Klandrov udarec mu je bil prehudo pretresel možgane.
Poroka se jc imela vršiti v ponedeljek. Poslednjo noč, katero jc prebila Metka na domu rediteljev svojih, potrkal je zopet Gotard na njeno okno.
Pomolila mu jc obe roki skozi omrežje.
»Kaj boš — Gotard?« hitela jc — »Drugače nc more biti — oh, pa mi jc vendar tako hudo!«
»Metka!«
»Kaj r«
»Odpri mi duri!«
Izpustila je obe roki njegovi in stopila od okna:
»Ne, nc, Gotard!«
»Metka, poslednja noč jc nocoj — in ti si moja, ali nisi moja še danes? Jutri ne več!«
»Da, jutri nc več! Pa danes — ne, Gotard, pojdi, pojdi —« Pes je zalajal glasnö na dvorišči.
»Stopi sem k oknu, Metka!« šepetal je fant.
.Če pojdeš sträni potem!«
»Pojdem!«
Stopila je bliže k omrčžji.
»Jaz imam tu nekov list, neko pismo, katero mi jc dal Omahnetov Tomaž, in ki se tiče tebe, kakor mi jc rekel.«
»Mene»5« zavzame se deklica.
»Kaj hočem ž njim? Midva ne znava brati. Jutri pojdem na Vranjsko vprašat k sodišču — najbliže je; tukaj ni nikomur zaupati.«
»Jutri?«
»Vrnem se o pravem času! Da bi Tomaž mogel govoriti — on zna, kaj je tu notri, a sedaj ta nesreča!«
»In kaj je rekel Tomaž?«
»Da bo list končal Topolščaka.«
»Oh, pojdi, pojdi takoj na Vranjsko!«
Zazdelo se jc obema, da jima sije žc zvezda vesele nadcjc.
Ločila sta se kmalu in danes brez solza, brez joka.
Ko so v jutru naprezali pri Brnötu vozove in sedali svatje nanje — kajti glavni shod je bil pri Topolščaku in poroka je bila napovedana v St. Ožboltu, ker v Št. Gotardu duhovnika niso imeli — ni bilo nikjer Brnötovcga Gotarda. Stari se je hudoval dolgo, a naposled jc ukazal pognati.	(Konec prihodnjič.)
Kako in zakaj je Stanko Vraz postal Ilir?
Samo slogom može naša literatura uzcvetali.
St. Vr. V. 1S9.
(Konec.)
III.
o so torej razlogi, kako in zakaj je trdi Slovenec Jakob F ras s postal tako odtočen Ilir Stanko Vraz. Akopram jc žc iz navadnega razvidno, da našega pisatelja k istemu koraku n i vleklo nikakšno sla volj ubje in blagohlcpje, vendar šc naj iz-pregovorim besedico tudi o tej stvari malo v pojasnitev.
Kdor lc nekoliko bolje pozna z jedne strani duševna dela Vrazova. a na drugi strani pogleda na tedanje stanje pismenosti slovenske, ta bode gotovo priznal, da se Stanku na domačem polji literarnem
pač ni bilo bati tekmccev ter mu zato nikakor ni trebalo pisateljske slave iskati drugod, rekše v »ilirstvu«. Pesniški vclcum Vraz, kateri si je pridobil dično mesto poleg Preradoviča, Iv. MažuraniČa, Trnskega, in drugih istodobnih književnih velikanov jugoslavjanskih, sigurno tudi med tedanjimi pisatelji slovenskimi ne bi bil ostal baš v zadnji vrsti, pa da je i dalje živel in deloval, nego li je. Vrazov visoki duh je znan tako Rusu kakor Srbu, tako Čehu kakor Poljaku; da, kakor veli dr. V. Jagič, v njegovih umotvorih ima »zadosten izbor pesnij, s katerimi bi se zares ponašala tudi marsikatera iztočno in zapadno-evropska književnost« (»Vienac« 1872. 13). A ker je Stanko toliko vrednost dosegel v jeziku »tujem«, katerega mu se je bilo šele učiti, pač izvestno njegovo pertf ne bi bilo utičalo nI pri tedaj sicer res še težavnem oranji književnega polja domačega (kakor to misli J. Pajk v »Zori« 1874. 414). Vraz je pač dobro čutil v sebi močij dovolj, da deluje med tedanjimi še živimi pisatelji slovenskimi, o katerih jc sam bil rekel, da »so zvun Ravnikarja, Jarnika in Prešerna, vsi ne spomenja vredni.« In da bi bil on tudi v resnici mogel v materinščini proizvesti plodov dovršenih, kažejo nam dosta jasno njegove ohranjene pesmi slovenske, posebno njegova oda »Hvala Nj. c. visosti nadvajvodi Ivanu«, kateri pravi tudi Mactin v »Knjiž. zgodov. slov. Staj.:« »Takih od nimajo Slovenci nič in le malo sploh Slovani«. — Vraza torej od slovenščine ni bila odklonila »lakota sldve«.
Se menj pa je Vraza h književni ilirščini vlekla »lakota blaga«.
Ze pred dobro desetimi leti bil sem nekje izrekel, da ako bi to res bilo, onda bi Vraz bil neplemcnit, neblag človek, ki bi kot piščdncc bil hodil za drobtinico kruha. Pa Stanko Vraz ni hodil tako s trebuhom za kruhom. Se ko je bival v Gradci studujoč ter se že tedaj mnogo zanimal in tudi delal za »ilirstvo«, trpel je Vraz (po svedo-čanstvu duševnega tovariša svojega D. Trstcnjaka), mnogokrat glad, po vse tedne moral živeti o komisu in presnem maslu, a pičli denar svoj je izdaval za knjige in časopise; pa je bil (z istim vred) od svojih profesorjev preganjan, ker je bil slavist (prim. »Zoro« 1876. str. 339). No, da je učeni človek, kakeršen jc Vraz bil že tedaj, v takih materijalnih okolnostih še ostal idealičen literat, a ni postal kakov plačan pisar, to je gotovo znamenje, da našega pisatelja pri njega dejanjih ni vodilo dobičkarstvo. In pogledamo li za Vrazom v Hrvaško, v kakšni službi, pri koliki plači nahajamo tam Stanka svojega? Blizu osem let jc pesnik »probujene Ilirije« bil, naravnost povedano, ' nemanič, literat siromak, ki je živel prav ob tuji milosti, obijajoč se od praga do praga, »danes tukaj, jutri tam«, kakor n. pr. dijak prosjakl Sele zadnjih polupet let
24*
svojega življenja je kot tajnik »Matice ilirske« in oh jednem urednik časopisa »Kola« imel letno nagrado 200 gld. A ta jc bila tudi jedini stalni zaslužek, kateri si jc Vraz i kdaj domogcl — pač »kruto« malo. kar so mu bili dali hrvaški Iliri.
No, da mc kdo nc obdolži morebiti pristranosti za svojega ljubljenca, zato naj navajam, kako o Vrazu kar se tiče tc stvari sodi vrstnik njegov in sam ilirski književnik Noguslav Sulck v »Vicnci« 1880. br. 36. Pravi med ostalim: »So ljudje, kateri vsako svoje dobro delo nosijo sami na svetlo, in nc morejo dočakati, da jim se, kakor koli žc. nagradi. Drugače naš Stanko: on se je zadovoljil s tiho pa uspešno delavnostjo; nikdar njega niste videli kazati se v javnosti, nikdar pipati sc za službo, za pohvalo: on je peval rodoljubne pesmi, ker mu sc 11a drugo ni dalo, kakor sam veli: ,Slušao neslušao slavulja grm gusti, u vilinski način slaže drobne usti; tako ni ja slave netražim, nccenim. što pro-pčvam danke duhom uznešenim« (»Djulabije« II. 115). In opisavši Vrazovo delovanje za Hrvaško, nadaljuje isti: »Morebiti bode vprašal kateri današnji patrijot: kako je bilo Stanku Vrazu njegovo požrtvovalno delovanje pri nas (Hrvatih) priznano in nagrajeno? — Niti priznano, niti nagrajeno. Mladež je, res, do Vraza mnogo držala; ali starejši domorodci, z malo izjemo, slabo so ga ccnili: 011 jim jc bil lenuh, ker so bili vajeni meriti književno delo na vatle, a naš Stanko jc počasno pisal, pa napisano ni takoj v tiskarno nosil, nego popravljal je in do vrševal baš po Horacijevo »nonum prematur in annum«. Temu dodaj, da jc Vraz bil nekako človek reserviran, resnoben, niti se je znal uklanjati, niti prilizovati, temveč je šel mirno po odbrani stezi. O kakšni materijalni nagradi pri njem tudi ni govora: Ze sem zgoraj omenil njegov dohodek (imel je namreč vindgrad in nekaj poljd, kar mu jc po otci ostalo; sicer pa je. bil malone kakor dni grški modrijan Rias, kateri je vse s seboj nosil); da ni bilo dnih nekoliko goldinarjev za za razprodane knjižicc in kje katerega prijatelja, posebno dra. Kočc-varja, težko bi se bil i preživil. Selc nekoliko let pred smrtjo postal je tajnik »Matice« naše (ilirske) s plačo od 200 gld., po priliki kolikor jc imel tudi služabnik.« — Tako Sulek.
Kar se naposled tiče zdevka: »Slovenec uskok« in »Narobe Katdn«, o tem pa ni treba mnogo razpravljati. Naziv kratko znači: »Kakor se je namreč Katdn trdo držal mdterinega jezika — latinščine nasproti med olikanimi priljubljeni grščini; tako jc zlahkoma Vraz — pustivši materinščino slovensko — poprijel se književne ilirščinc«. — ter uskočil v tuj tabor. — Nc glede na res čudno jednačbo, da bi dva povse različna jezika bila v istem razmerji, v katerem sta si dve naj-
bližji narečji (latinščina: grščina = slovenščina: ilirščina)! rečem le: Ako slavjanska uzajemnost ni sredstvo sebičnosti, nego izliv plemenitega srca bratskega, to bi vsaj pri naobraženjakih naših moral baš zarad tega biti uvažavan jeden najumnejših pristašev uzajemnosti slavjanske, Stanko Vraz, zares »ponos Slovencev in dika Hrvatov.« Pa to je že tako na svetu, da se samopridni, neblagi nameni očitajo plemenitim možem, kateri čast in srečo vsega naroda više cenijo od kakšnih osebnih koristij ter Često, ne misleč nI o svoji bodočnosti, za občno dobro žrtvujejo i pogoje svojemu obstanku, kakor jc uprav bil učinil najplemenitejši našinec Stanko Vraz. Po geslu: »Samo složno! Samo slogom može naša literatura uzcve.tati,« objel je rojak naš z vročim domoljubja in rodoljubja žarom unet obcrrtč sveto slogo jugoslavjansko ter jc starejše predaje malega svojega zavičaja rad podčinil bodočnosti širje domovine. Stanko je bil trdno prepričan, da je Slovencem, maloštevilnim in slabim, treba duševno se pridružiti močnejšim in mnogo-brojnejsim bližnjerodnim bratom Hrvatom in Srbom, ako hočemo v književnosti svoji ustvariti kaj znatnejšega. In uprav zato je Vraz na-merjaval, da bode svojim soplemenikom isto, kar jc iztočnim Kajkavcem bil Gaj.
»Slovčnacah« — da Še vse (Sno na kratko ponovim baš z njegovimi besedami, kakor je pisal Macunu »Zagreb g. 1843 m. srpnja d. 10«, — »Slovčnacah ncima mnogo prrko 1 miliona. I gdč ste vidili u dogodovŠtini narode tako slabe, koji bi književno bili procvali: Danah, Ilolandezah i Portugezah ima svakoga do i preko 3 miliona a što su učinili u književnom svetu, i sve sto su vladajuči narodi: Malo ili, bolje rekuč, niš t a. A sta demo mi kukavice Slovenci slabii i po broju i uplivu ? Tu ncima drugoga izbora, nego li se složiti duševno, književno, sa jačimi bližnjimi granami, ili propasti 11 tudjem elementu kao vlastit i značajan narod. A gdč imamo opet bližnjega i srodnicga elementa, nego li što su južno-slavenske ostale grane osobito š t o k a v ska, koja je po broju. po dogodovštvenih uspomenah i književnih dragocenostih stariih i noviih jaka. Nas daklc dostoji, da se složimo š njimi duševno, književno, da ih podpomažemo, i tom pomocju i sami sebe izbavimo od propasti duševne i materialne, koja slčdi duševnu. Ilirska idea naš je daklc temelj, na kojega treba da donosimo naše gradivo — kamenje — narodne ostanke, da si sazi-demo obči hram, u kojem če naš duh proživ.iti u jakosti — sve bure vremena. A zašto nc bi mi pristali na taj posao, kad temelj stoji na našem zemljištu, te vidimo da se stanje sičtno dižc. Znajte Zagreb stoji na slovčnskom zemljištu. Oko Zagreba govori prost puk čisto
slovenski. Samo višnja izobražena vrsta naroda govori ilirski, premda i prosti človek razumi svoga gospodina i susčda varo.šana. Zemlji.ste je daklc naše, neka bude i ta slava naša, da smo i zidari bili ve-činom mi.«
Tako Vraz. Ali: »v svoje je prišel, in svoji ga niso vsprejeli.« A kaj! Saj nekaterim našim ljudem še dandenašnji v narodnem in po tem i v nabožnem obziru ni več zadosta čist in pravoveren nikdo, kdor se drzne samö ozreti se preko jedne pokrajine slovenske ali le stopiti izven kakšnega kota neke »dežele« naše. Kdor z umom zdravo misli in s srcem pravo čuti, temu jc dosta! In zato baš v slavo slavnega Slavjana Stanka Vraza kličem s pozivačem v »kolo ilirsko«, dičnim pesnikom Pav. Stoösom:
»Naša sloga jest o<l Uoga:	Njoj se samo on protivi,
Ter nit' časti niti dari	Koi bi sve rad sam dobiti,
Izmedj nas k njoj vuku koga,	11' kog' plaši um svoj krivi,
Samo čisti srdca žari.	Da č' u si oz i sve 'zgubiti.«

m.
Imenitna knjiga.
(Dalje.)
Od devetega veka sem so se pogubila stara imena in pokazalo se je ime ,Slovan' (stsl. Slovčnim»), ime Veneti je ostalo Nemcem za nekatere slovanske rodove, ki se pa sami niso imenovali nikdar tako. Daljno razšir-jevanje, kako so se rodile prve države i. t. d. rešeno je tako lepo, da je dogotovljenih po Krekovi knjigi mnogo vprašanj, o katerih so pisali že mnogi zgodovinarji, o katerih pa tu ne bomo govorili natančneje, ker se nam zdi veliko zanimivejša ona stran te knjige, ki nam opisuje kulturno zgodovino našega naroda. In ravno tu nahajamo temeljni kamen za zgodovino naobre-ženja slovanskega, katere bi nam bilo toliko potrebno, ker je največjega pomena za določevanje mesta, katero gre Slovanom v obči kulturi. Zato priporočamo ta del najsrčnejc vsem našim omikancem in posebno mladini da se bo učila, kakšna je bila družinska, uprava, kakšna državna ustava naših prednikov, kakove so bile temeljne misli, na katerih se je osnovalo njihovo bajeslovje. Da črhnemo le o zadnji stroki, omenjamo samo: Slovani so častili vrhovnega boga Sv a roga, boga oblačnega neba. Gromu je vladal Pcrun. Svarogova sina sta bila solnce in ogenj. Solnce se pa imenuje tudi Da ž d i, bog 7>, kot dajatclj dobrega in bogastva, in Sva rožič kot bog nebeškega in zemeljskega ognja. S v o t o v i t 'i» je bog jasnega vedrega
ozračja, katerega so častili Polabani tudi kot proroka in so ga slikali s šti- • rimi glavami. Čredam je zapovedoval Vel es ali Volos. lega bi razložili nekateri radi za potomca svetega Blazija, kakor tudi Svetovita za sv. Vida. Da to nikakor ne gre, dokazal je prof. Krek natanko, in pritrditi mu mora vsak, ker se ne dit dokazati in se nc lx)de dokazalo, da bi bili kedaj jemali narodi tuje bogove v svoje lxajeslovje od narodov ali o<l ver, s katerimi so bili v nasprotji in boji. Ravno tu se kaže zopet očitno, da glasovno soglasje samo ne dokazuje tudi soglasja pojmov. O Svetovitu se glasi poročilo Hel-moldovo in Saksonovo tako: Pobožni menihi iz samostana Corvejskega pridejo za Ludovika II. k Rujanom in postavijo v Arkoni hišo božjo na čast Kristu in patronu Corvejskemu, sv. Vidu. Kesnejc se odpovedö Rujani krščanstvu, spode duhovnike in kristijane, izvolijo si sv. Vida za svojega boga, postavijo mu krasno svetišče in njegovo soho. Ko si pa osvoji Valdemar, kralj danski, rujansko deželo, da poiskati podobo Zvantevithovo, katero so častili, kakor pravi zgodovinar, Slovani že od starodavnih časov in jo ukaže razsekati. — Ali je to mogoče, Ixxle vprašal vsak, da bi narod, ki nove vere ni spoznal od najboljše strani, ki je spodil njene oznanovalce in si za bogä izbral svetnika, o katerem so mu bili pridigovali pregnani duhovniki? Da, ali. bi bilo mogoče, da bi bili pošiljali tudi sosedni rodovi, ki se .še začasno niso bili pokristijanili, vsako leto darove in davek. I)a je torej trditev, Svetovit naj bi bil nastal iz sv. Vida, neosnovana, kaže še tudi to, da ni nikakor dognano, da bi bili menihi iz Corncja res kedaj oznanjevali Kri-stovo vero pri Rujanih. Jednako je tudi z Velesom. Nestorjeva kronika ga omenja dvakrat, vsakokrat s Perunom, in pravi med drugim, da so prisegli Rusi let«; 907., ko so se pogajali o miru z Grki, ,pri Perunu bogu svojem in pri Volosu, pri bogu čred, ker so bili še pogani*. Tudi tu je torej celö neverjetno, da bi bil Volos (Veles) izumljen po krščanskem sv. Blaziju, posebno ker je gotovo, da so se Rusi pokristijanili šele pod Vladimirom (980—1015), ker so poročila o prejšnjih oznanovalcih svete vere jako nedostatna.
Poleg raznih drugih bogov in boginj so častili Slovani tudi božanstva nižje vrste: Vile, Rusalkc (to ime je stopilo menda namesto starejšega) Rojenice, S o j c 11 i c e in podobne moči: J a g o babo, Besa in V e d a. kateremu so pripisovali mrčanje solnca in lune. Častili so pa rodovi in plemena tudi duhove umrlih svojih očakov in posebne hišne duhove. Darovali so jim po gorah in gajih, kjer so se nahajale njihove podobe, posebno kmečkih pridelkov. Posebnih svečenikov niso poznali, ker so opravljali te opravke staroste. Tudi tempeljnov niso poznali vsi, ampa,k le nekateri rodovi, kateri so našli jednake stvari pri svojih sosedih.
Posebne praznike so praznovali o letnih časih, katere je ohranilo tudi krščanstvo. Glavna praznika sta bila pozimi, ko premaga svetloba zimsko
• temo, in poleti ko se kaže solnce v polni krasoti in moči. Onkraj groba živela je duša v raji ali na V i j i. Svoje mrtvece so sežigali ali pa pokopavali. Pokojnikom na čast so praznovali ,trizno' z raznimi bojnimi igrami in so napravljali pojedino ,s t r a v o* na mogili, kakor Sloven ei .še sedaj sedmino.
Pisava bila je znana že pred cirilico. Sv. Ciril je reformator starih run, on je uvel prvi slovansko glasovno pisavo.	(I)aljc prih.)
V zaščičenje.
Spisal seslavitelj soilnih obrazcev, vtlačenih Viktorjem Dolencem.
(Konec.)
17.	Blagoglasno besedo: »ob to4-' za deshalb, daher, darob, derohalben prcsnel sem iz klasičnega g. Fran Levčevega spisa: „die Sprache in Truber s 5Matthäus*, — in mislim, da zasluži, da se z nova oživi.
18.	9Naprčno* jaz nisem pisal, pač pa sem pisal: ,Naprčcna prisega* od glagola ^ naprtiti* auftragen, aufladen, aufbürden in prepričan sem, da je ta Ijeseda pri glavnej nezavračnej prisegi na svojem mestu. Naj tedaj g. kritik bolje bere, da ne napravi novega prča (Ziegenbock).
19.	Glagol ^dokončati* nisem rabil za: »zu Recht erkennen* nego za: „Endbescheid erlassen®. Presnel sem ga iz »varaždinskih narodnih pripovedek* skupljenih slovečim našim rojakom Matijem Valjavcem. V teh pripovedkah je dokaj i dokaj jezikovnega našega bogastva, katero imamo do jezgre izčrpali.
20.	Prasam za svojo »dengubo*. Nedolžni ta srbizem naj vas g. kritik nikakor ne plaši, kajti jaz mislim, da je boljše reči: prašam (ali zahtevam) za svojo »dengubo*, nego za svojo » zamudo*, ker „zamuda® znači na slovenskem zapadu: »die Verspätung® in ne gre mi v glavo, da bi se človeka, ki je käj zamudil, za to še nagradilo. Pri sodiščih biva taka osoba navadno kontumacirana.
O glagolu j predložiti* nečem ničesar omeniti, ker ve itak tudi g. kritik, da spredlagati* je nedovršen glagol od dovršnega glagola „predložiti* ; in ob to je marsikdo lehko varuhom „predložen*, namreč enkrat, ali pa ^predlagan®, namreč večkrat.
21.	G. kritik posmehuje se tudi izrazoma: a) vtlačiti in b) pisec (naj-brže okrajšano iz pis(av)ec, ali pis(al)ec, kakor proseč iz prosivec, sodeč iz sodivec, venec iz venivec. Vršac iz Vršatec i. t. n.), a preverjen sem, da se je prerano zasmijal.
Slavnemu hrvaškemu jezikoslovcu, prvemu jugoslovanskemu proročku Franu Kurelcu rabi beseda: , tlačiti* na više mestih in on piSe o njej v prekrasnej svojej knjižici: »Fluminensia* na 214. strani: „Mesto tudje reči štamparija ili zlokovnice češke tiskarna, koja od istä uho i rakou
jeziku vredja, nu koju Zagrebčani obgrliše, priličnija mi se vidi utlaka; ta i Češi govore: knihu tlačit. Komu ta besčda ne bi ugodila, može po ruski reč: peča tn ja; a mesto u tlači ti, čto je odista sgodna reč, može reč i peča t a t. Nu prodjimo se toli nesnosnih tiskati, tiskar, tiskarna i čto li jc tc petla, nije veče. I tako moglo bi podnesti tesak = die Presse. Ncjma stvari čto večma od čitanja odbija i čto večma jezik na-godjujc nego besede nove kad su nespretne, t. j. kad niti im koren onomu odgovara čemu su namenjene, niti su izvedene i rarubljcne kako se hoče. Morgaj sinu roda, morgajM
Nikadar nisem še bil tako predrzen, da bi se imenoval pisateljem, kajti po ?;/ojem mnenji prištevajo se pisateljem samo literarni mogočnici, do-stojanstvenici, doglavnici, odličnici, kakor so n. pr. pri nas: Prešeren, Miklošič, J.evstik i. t. n., drugi prizcmljuharji pa, kakersna sva jaz in g. kritik so le prosti pisci, nedostojni odverati Franu Kurelcu ni tinjkov (stogljev) na zajx)gali, in mi, da se nc služimo besed, katere je dobrimi spoznal ta jezi-koslavni gorostaš? — Predrzen smeh!
Da, gospodi kritiče! na stran čemer, prijatelja hodiva. Časi kličejo na tlelo i vas i mene. Narod slovenski, dolgo teptan tujim kopitom, dviže se. Vsak slovenski stan ima svoja javna glasila, le mi pravoslovci, ki zase-camo svojim delovanjem najglobokejše v gmotne interese našega naroda, nimamo prav nobenega lista. Tožna nam mati!
Vi omenjate sicer, da bi nam imelo prirediti potrebne sodne obrazce c. kr. visoko justično ministerstvo. O up sladak, o nežne želje! Da so naši pisatelji pričakovli jx)moči od praviteljstva, naša literatura bila bi še dan denes tamo, gder je bila pred Primožem Trubarjem. Ne na praviteljstvo, uprimo se na svoje moči. Slovenski jezik krči si jk> dolgej borbi naravni svoj pot v sodna svetišča. Da nas nepripravnih ne najde! Osnujmo si pra-voslovni svoj list; v njem bodemo rešetali in prerešetavali pravne razprave, v njem bodemo pilili sodne obrazce in podajali sploh tako tečne hrane
svojemu narodu, kakeršno on v resnici zasluži. V to ime Bože pomozi!
*
LISTEK.
Stritarjevi zbrani spisi. Denašnjemti listu je knjigarna Kleinmavr & Hamlierg priložila vabilo na naročbo Stritarjevih zbranih spisov. Na to vabilo posebno opozarjamo danes čitatelje svoje. Jedcu prvih in največjih pisateljev naših, glavni zastopnik leposlovne književnosti slovenske, podaja našemu razumništvu zbrane spise svoje. V izbomih teh spisih so zastopane vse vrste pesništva; najlepši in najdovršenejši proizvodi, katere je porodila lirika, epika in dramatika naša zadnjih dvajset let, združeni so v njih v lepo-skladno celoto. Poleg tega obsezajo ti spisi cvet literarne kritike slovenske. Narod naš ima zdaj priliko pokazati, da je vreden včlikega pesnika in pisatelja, kakeršnega so mu poslala nebesa z Jos. Stritarjem, kateri se je ves čas pisateljevanja svojega s samostvor-
nimi deli, s iskreno besedo in plamtcčim srcem lx>ril za človeštva in slovamtva najsvetejše vzore ter bil prorok učitelj in duhovnik voditelj književnosti naši.
Vsem prijateljem leposlovja slovenskega priporočamo iskreno, naj vsak v svojem kraji in vsak po svojih močdh skrbi za to, da vabilo na naročbo Stritarjevih zbranih spisov najde primeren, časten odziv!
Edmondo de Amicis, slavni pisatelj italijanski, ki zdaj živi v Torinu, pooblastil jc gospoda prof. Jos. Horghija v Ljubljani, da sme na slovenski jezik preložiti njegovo knjigo „Cuore" — »Srce« —, katera je v italijanskem izvirniku doslej doživela že sedeminštirideset izdav.
Zabavišče slovenskim otrokom Spisal Anton Fantek. Izdala in založila »Naro.tna Sola;« natisnila Klein in Kovač v Ljubljani 1887, m. 8. 55 str. Cena 25 kr. — Knjižica obseza jutranje in uvodne pesmi, koračne pesmi, igre s hojo, skačkanjem, tekanjem in skakanjem, igre v krogu, nazöme igre, igre s prsti in rokami, igre z žogo, igre s krogljo, pesmi za stavljenje, sklepne pesmi, raznotere pesmi — vse z navodom kako se zvršujejo razne otrokom priljubljene igre pri telovadbi, pri šolskih izletih in veselicah. — Knjižica je kkj spretno in pregledno sestavljena; g. pisatelj se je pri sestavi oziral na boljše dotične strokovne knjige nemške, nekoliko pesmij je pa zložil tudi sam. Takšne knjižice smo potrebovali, kakor riba vode; ž njo je še le možno vspešno ustanavljati pri nas zavetišča in otroške vrte. Želimo, da bi kakšen skladatelj naš nekaterim teh pesemc kmalu zložil prikladnih napevov.
Anton Hribar f. D»č 8. maja 1887. umrl je v Gorici jako zaslužni skladatelj slovenski Anton Hribar, vodja in učitelj na ondoti c. kr. vadnici. Pokojnik je bil porojen leta 1839. v Gorenjem Tuhinji nad Kamnikom, zvršil je malo gimnazijo in prepa-randijo v Ljubljani 1. 1858., učiteljeval jc v Loki, v Vipavi in od 1. 18O4. nadalje v Gorici, kjer je bil duša pevskemu zboru goriške čitalnice in pevskemu društvu »Slavec«. Hribar je bil veščak v godbi, zlasti cerkveni, izvrsten učitelj, iskren domoljub in poštenjak v vsakem ozira. Čast njegovemu spominu ! (Njegov životopis priobčimo prihodnjič.)
Zvončki Zbirka pesnij za slovensko mladino. Nabral Anton Brezovnik, učitelj. Tiskala in založila Kleinmayr & Hamberg v Ljubljani 1887, 8, 35Ö str. Cena trdo vezani knjigi i gld. 30 kr. — Kar naravnost moramo reči, da žc dolgo časa nobene knjige slovenske nismo vzeli v roke s takšnim veselj^m in s takšno zadovoljn ostjo, kakor Hrezovnikove »Zvončke«. Živo smo potrebovali knjige, kakeršno nam je poklonil gospod Hrezovnik; potrebovali smo knjige, v kateri bi bi bile zbrane samo take pesmi, ki ugajajo šolski mladiui. In tej potrebi v književnosti naši je popolnoma zadostil gosp. izdavatelj s svojimi »Zvončki«. Kar je v slovenskem pesništvu našel pesmij, ki v nobenem oziru niso spotakljive, da jih daš brez skrbi lehko v roke mladini, vse so v lepo, harmonično celoto zbrane v lepi tej knjigi; vsi pesniki slovenski od Vodnika do denašnjih Časov so zastopani v nji. Prvi oddelek obseza patrijotične pe>mi, v drugem oldelkti beremo pesmi, ki opevajo prirolo in r.i/.ne ča»e in pravnike v letu; tretji i:» četrti o:ll-.;lck nam podaje zlasti šolarske |>esmi; v petem oddelku se nahajo klasične Levstikove »Otročje igrače v pesevcah« in šesti oddelek obseza najlepše otrokom prikladne narodne in umetne epične pesmi. Vseh pesmij jc 270, in zložilo jih jc 70 pesnikov slovenskih. Ker si mladina s tem, da prebira, prepeva in deklamuje dovršene i>csniške proizvode, duh vedri in sreč blaži ter se navdušuje za Boga in lepo prirodo njegovo, '/a domovino in vzvišene vzore človeške; ker je knjiga tudi po zunanji obliki krasno opravljena, po vsebini svoji pa urejena in sestavljena z zdravim ukusom in linim taktom izkušenega šolnika, priporočamo jo kar najiskrcncjc vsem šolam in rodbinam slovenskim.
Trubarica-Celjanka. Ig. OroSen v svoji knjigi: »Das Bisthum und die Diözese Lavant. V. Thcil. Das Dekanat Schallthal« 1884 v dodatku na str. 557. govoreč o Pri-
inoži Trubarji kot župniku (?) Laske nad fare okoli 1541. 1.» a pozneje lutcrskem pridigarji, javlja nam po viru: Schmudi. Archiv ftir Heimatkunde, I. B., S. 24 tudi t<5-le črtico o Trubarjevi zakonski lovarisi(i: »Njegova žena je bila rodom Klavsova, sestra v Celji rojenega Mihaela Klavsa, cesarjevega dvornega lckarničarja.t (V »Ljub. Zvon« VI. 233). Zanimivo bi bilo gotovo, da se zna: ni li morebiti, kakor ta Mihael Klavs, tudi njegova sestra s krstnim imenom siccr neimenovana, soproga Trubarjeva bila domsi iz Celja?
Primož Trubar je bil, kakor znauo, kapelan ali bcncficijat pri sv. Maksimilijanu v Celji okoli leta 1530. Oženil se je sicer pozneje v Rottenburgu v Würtemberski po 1548. letu, in to, kakor vsaj pravita S. Ljubič: »Ogled, knjiž. poviesti jugoslav. II. 549« in J. Starč: »Občna zgodov. IV. 186« — prvikrat. Iz tega pa se more naravno sklepati, da je Trubar imel več žčn, vsaj dve — dakakor po smrti ali ločitvi?) prve, akopram se nikjer ne omenja, kdaj in kje bi se isti bil oženil v drugo. — No, katera bi po tem takem našemu pisatelju soproga bila omenjena Klavsovka, sestra celjskega rojaka, ali prva ali druga? — ako je inače Trubar res bil dvakrat oženj en. — Nemogoče pač ni, a tudi ni baš tako neverjetno, da ne bi uprav Celjanka bila šla za nekdaj v Celji hivajočim in Že takrat k protestanstvu nagibajočim se Trubarjem — ali sama rada ali priinorana —. v prognanstvo, in jc tam v Nemcih postala žena utemeljitelju slovenske književnosti, Primožu, in mati njegovemu, tudi za naše slovstvo delujočemu sinu Fclicijanu.
Da bi kateri naših zgodovinarjev stvar preiskal natančneje ter nam vspeh svoj objavil! Morebiti bi tudi Dr. Elze, temeljiti poznavalec one »reformacijske dobe«, znal povedati k;\j določnejšega: ali je Trubarica res bila Celjanka? —
Povestnica, »ozuanjevalka davnosti«, bodi nam tudi v malem »luč resnice!«
A. F.
Nekaj za zgodovino Škofje Loke in njenega okraja. — Pred jednim mesecem me je opozoril g. //. Majonica, c. k. profesor na goriški gimnaziji, da je goriški trgovec Nardini kupil pred mnogimi leti več starih sodnih aktov, ki so prišli na nekak način iz Škofje Loke v njegove rokč. Radovednost in ljubezen do domačega kraja sta me gnali, da sem ta popir natančneje pregledal ter rešil, kar se mi je zdelo najvažnejšega. Kupil sem od imenovanega trgovca nad 60 kg popirja in našel med njim okoli dve tisoč bolj ali menj važnih dokumentov za zgodovino Škofje Loke in vsega njenega okraja. Dokumenti so iz 16., 17. in 18. stoletja; nahaja se med njimi mnogo pisem in ukazov brižinskih škofov do loških oskrbnikov in podložuikov, več listin avstrijskih vladarjev, kranjskih dc/.činih glavrfrjcv in njih namestnikov, razglasi loških sodnikov (županov) in graščinskih oskrbnikov. Med dokumenti je več privatnih dolžnih pisem, darilnic in pobotnic, med njimi darilno pismo od dnč 31. marcija 1. I529-» s katerim je loški meščan Kos daroval ženi svoji Heleni desetino od devetih kmetij na Suhi. Razven listin, katere so skoraj vse izvirne, kupil sem od rečenega trgovca mnogo urbarjev, tako urbarje od h 1577-, 1578., 1579. itd., v katerih so zabeležena imena davkoplačevalcev vsega loškega okraja. Med nakupljenim popirjem je več cerkvenih računov iz ib., 17. in 18. stoletja tistih ccrkvd, ki spadajo pod loški okraj; potem raznovrstni inventari, računi o dohodkih in troških loškega oskrbnika, itd. Toliko sem za sedaj rešil. Koliko se je že uničilo, lahko sklepa vsakdo, če pomisli, da Nardini v take akte že Štirinajst let zavija slanino, salrtme in jednake jcstvinc. Siccr sem pa kupil le majhen, akoravno najvažnejši del tega, kar ima Nardini pod svojo streho. Nahaja se šc pri njem mnogo urbarjev iz 16. in 17. stoletja, dalje veliko, pest debelih sodnih knjig iz 17. in 18. stoletja. Število vseh teh knjig jc okoli tisoč. Dobro bi bilo, ko bi se rešilo šc nekoliko tega gradiva; morebiti bi se lahko nakupilo nekoliko tega blagd za kranjski dežčlni muzej. Kar se tiče moje
osebe, pripravljen sem jhj svojih močeh podpirali tiste gospode, ki bi hoteli k.\j kupili. G. Majonica pa, ki me je o|H>zoril na te dokumente in me zajedno tudi podpiral, sprejme naj mojo zahvalo in zahvalo vseli tistih, ki se zanimajo za domačo zgodovino.
Nov znamenit rimski grob je zoj>et izkopal g. IWnik dnd 31. marcija t. 1. me<I vasčma Drnovo in Gorico, 3/4 ure h od d od Krškega mesta. Grob jc obrncn proti jugovshodu, zidan od lomljcncga kamena in jc bil zgoraj obokan, toda obok jc /.e davno razrušen. Zunanji zid ima na notranji stnini 0-05 m dcl>el in 0-33 m od dna visok napuš (Sockel). Grob je 170 m dolg, 1-50 m širok in i"20 m globok. Vhod skoraj v sredi stene ima o* 18 m visok prag od cele, 0-55 m dolge in 0-35 m široke kamenite plošče. Vhodu nasproti je 0*35 /// nad dnom 0*38 m široka, 0*35 m globoko v zid in do vrha sezajoča štirioglata dolbina (neške, podobne omarici). Na vseh strančh, razven vhodne, jc pri stenah O'18 do o#22 m široko obzidano korito, kamor so najbrž postavljali žaricc (ume), od katerih se je našlo mnogo čepinj v grobu. Zid ki nareja korito, jc o-33 m visok, na desni strrini in spredaj o-12 m debel, na levi striini pa 015 m. Tlak v koritu je od malte in nepobarvan. Prostor na sredi je 075 m širok in 1*35 m. dolg ter ima rdeče pobarvan tlak. Na stenah so slabo ohranjene freske. Le na desni strdui od vhoda se še poznajo natančneje 0^065 m široki rdeči robovi v kotih in nad napušem. Nad zadnjim robom so se ohranili tudi kosi 0-48 m širokih pravokotnikov in sicer jc prvi rmen, potem zelen, vmes pa rdeč rob; nadalje se ne more več razločevati, ker jc popolnoma odpadel omit. Dolbina ima v vseh kotih rdeče robove in na zadnji steni, ki je drugače zeleno obarvana, ostale so še od okrasja štiri rdeče proge brez vsake simetrije in zveze, vse drugo jc oluščeno.
Najznamenitejši pri tem grobu je pa kamen z latinskim napisom, ki jc ležal na pragu pred vhodom. Sicer jc na več koscev razbit, vendar so črke dobro ohranjene. Napis v naglici posnet 11a posamičnih koscih slove:
Grobni Črtež sc jc poslal c. k. centralni komisiji za ohranitev starih stavbinskih spomenikov 11a Dunaj.
S kopanjem 11a Krškem polji se je pričelo letos radi dolge zime in neugodnega vremena Jclc zadnje dni meseca marcija. V tem kratkem času jc izkopal g. Pečnik v obližini Ncviodunuma več grobov, toda razven opisanega brez posebne veljave; na?cl je ondu le razne posode (žarnice). Na mestnem prostoru pa so zasledili podzemeljski hod (morebiti vodovod?) ki jc tako širok, da Človek sključen lahko notri zleze; kako daleč li seza, sedaj še nc vemo. Našli so takisto notranji ogel neke hiše; zid jc rdečkasto obarvan. Razdrli so tudi vdliko zidovje, ki jc bilo najbrž podstava kaki tovarni (morebiti zdelovalniei opeke?). Tu so našli razno opeko. Posebno veliko Štirioglatih cevij, 17 cm dolgih, 14 širokih in 10 visokih (o t lina v sredi znaša 7 cm); potem jeduakih 31 cm dolgih, 16 cm širokih in 10 cm visokih, ki so tudi v sredi dtle, na strrfni pa imajo luknjo. Plošče od opeke so: a) 65 cm dolge, 42 široke, 2 debele, imajo ob straneh 0 cm visok in 4 cm debel rob, b) 56 cm dolge, *o cm široke in 3 cm debele. Potem opeka za tlak: a) 55 cm dolga, 55 cm široka, 8 cm debela, b) 44 cm debela, 28 cm široka, S cm debela, c) 43 — 3° ~ 7""» d) 43 — 3° ~ 0 < c) 33 — 22 — 5 f) 29 —
V Gorici, dnč 1. maja 1887.
Dr. Fr. Kos.
V I V I K
I X I C O r. T li I I)
C. L II O ORIS A V S I E C II S I
C A S V A G
29 _ 6 cm, g) 2S — 28 — 71/., cm, li) 28 — 2S - 5cm, i) 20 — 20—7 cm, k) 2S — 12 — 3 cm, 1) i S — 18 — 4 cm. Strešna opeka je |>o vrhu črtana, spodaj ravna in gladka, drugače je podobna sedanji, le močnejša in trdnejša je Našli so tudi na več krajih manjšo, lepo pisano opeko za tlak (mozaik).
Prihodnjič morebiti k:\j več! (Ustrcžcte nam! Uredn.).	J. B.
Književnost hrvaška. Prva hrvaška hranilnica v Zagrebu je podelila o novem letu častna darila trem naj1>oljšim bclctrističnim spisom, ki jih je v teku leta iS86. priobčil »Vienac«. Prvo darilo od 300 gld. dobil je Šandor Gja/ski za roman »U noči k , drugo od 50 gld. je dobil pesnik HarambaŠič za elegijo ■»Sanjarijot, tretje od 50 gld. pa Fran Maturante /a črtice svoje »/.išče«. Gjalski spada med najnovejše in najboljše red a nje romanopisce hrvaške. V nadarjenem romanu »U noči« je opisal obširno in prav po resnici sedanje društveno in politično stanje na Hrvaškem ; plemenit no gospodo, meščane, uradnike in dijake jc orisal, da jih ni mogel bolje, a če količkaj poznaš zagrebško »društvo«, spoznaš takoj tudi posamezne osebe kakor v svetlem zrcalu. Ne morem pa tajiti, da je nekatere situvacijc pregolo odkril čitajočemu občinstvu. — Mladi pisatelj Mažuranič si je s svojim »Liscem« v prvi mah pridobil vse hrvaško čitateljstvo; vsebina in oblika (v prozi) sta tako lepi, da si moremo želeti, naj bi nam pisatelj v podobi »listja« kmalu zopet podal novih črtic. — Pesnika Ilarambašiča smo žc večkrat pohvalno omenjali, pa ni treba, da znova poudarjamo lepe njegove pesniške darove in vrline. Povedali pa moramo, da jc ravnokar v jako lični obliki prišel na svetlo njegov hrvaški p-evod Shnkespearovcga „Hamleta", v tem ko nam je malo prej VII. in VIII. zvezek »Univerzalne biblioteke« prinesel Schillerjcvc »Razbojnike« v hrvaškem prevodu od Ber-lekoviča. Druga zbirka »Narodna biblioteka« v Dubrovniku je prinesla »Narodne pri po-viedket od slavnoznanega dalmatinskega pisatelja V. Vrčeviča; v Zagrebu pa je prišlo na svetlo zopet novo izdanje tolikanj obljubljene Kačičeve pesniške knjige »Razgovor ugodni«. — Hrvaška omladina na Dunaji jc izdala nov zvezek almanaha * Zvonim ira t za leto 1886. — „Matica Hrvaška" jc izdala zvezek »Ciceronovih govorov c v prevodu od A. Jeberja; a razposlala je tudi poročilo za društveno leto 1885., v katerem pa ni ničesar, kar ne bi bili že prej priobčili »Zvonovim« čitateljem. — O. Anton Kneževie je napisal »Pad Posnet (1463) za bosensko mladino. — Gall Josip v Zagrebu je izdal prelepo knjižico »Poputnina*, vodilo mladeniču, kako se mu jc vesti v društvu in v življenji. »Matica hrvaška" je dosodila knjižici nagrado iz zaklade grofa Draškoviča. — Od Z.och-Mencinove »Enciklopedije« v Oscku sta prišla na svetlo 12. in 13. snopič. — Hrvaška deželna vlada je priobčila obširno in natančno »izvješče o stanju školstvat na Hrvaškem leta 1SS4/5 ; J. A 'tritt pa je napisal posebno knjižico o »Ra zvitku hrvatskoga pučkoga školstvat. Političnega pomena so na novo tiskaui »Njekoji spisi barona Metela Oiego7>iča. — Ria.ii-kini v Dubrovniku je napisal nov zvezek »o uzgoju črneča, uresnog grmlja i drveča t. Prof. <lr. Dočkal je spisal zanimivo knjigo »Geologija i Mojsijcv hexaemeronx, v kateri dokazuje, da si znanost in sv. pismo ne nasprotujeta. —
Med časopisi, ki od novega leta na novo izhajajo, omenjati nam je na prvem mestu književnega mesečnika »Smotra«, ki ga izdaja znani hrvaški pisatelj in novinar Grlo7rič. Prvi zvezki so nam prinesli prav dobrih in zanimivih člankov razne vsebine od glasovitejših hrvaških pisateljev. Želimo takisto v bodoče dobre sreče ter list najtopleje priporočamo tudi .Slovencem. Vendar pa se bojimo, da se naš duševni kapital preveč drobi, in da bo »Smotra« vzela mnogo dobrih sil drugim prejšnjim listom, katerih imamo itak preveč. Dmgi nov časopis je „Glasnik jngosloi>cnski/i franjevaca", ki ga ureja l>oscnski frančiškan o. Jeron i m Vladič — Vax delavski stan izhaja letos v Zagrebu „Radnički glasnik'1.
f Mihovil Pavlinovič, narodni prvak dalmatinski ter imeniten pisatelj, govornik in pesnik hrvaški, umrl je dnč 18. majnika t. 1. Sedanji n d rod ni preporod v Dalmaciji je največ njegovo delo in njegova zasluga. Pavlinovič se je porodil leta 1831. v Podgori blizu Makarske v Dalmaciji. Dasi buden in bistroumen deček, učil se je sprva v malih šolah težko talijanskega jezika in pretrpel zarad tega marsikatero sramotno kazen. V latinskih šolah pa se je kmalu navduševal za prelepe plodove latinske in italijanske književnosti, in po vse noči je prebiral vzorne pesnike teh ndrodov. V višjih razredih se je pridno lotil zgodovine, govorništva in filozofije, a da bi mogel čitati tudi slavne francoske govornike, naučil se je v nekoliko tednih po ndči francoskega jezika. V zadnjem letu gimnazije se je celih osem mesecev po sedem ur na dan učil grškega jezika, da je brez slovarja čital Homerja in Herodota. /e na gimnaziji se je seznanil in sprijaznil z mnogimi tovariši svojimi, ki so potem možje skupaj ž njim delali za ndrod svoj. Bogo-sloveč v Zadru se je Pavlinovič učil hrvaški in staroslovenski, prebiral ndrodne pesmi ter se tudi poprijel nemškega jezika, da je mogel razumeti Schillerja in Kanta. Leta 1849. zbiral je v družbo mlade ljudi in jih vspodbujal, naj se učč in delajo na to, da bi se preporodil zanemarjeni hrvaški nrfrod v Dalmaciji. Reakcijska doba (1850—1860) je razdrla to družbo, ali ni pretrgala prijateljskih vezij, niti zadušila ndrodnih kalij v mladih srcih. Tedanja poncmČevalna napiranja so Pavlinoviča bolela tako, da jc leta 1852. mislil zapustiti domovino svojo in se preseliti v Srbijo; toda mdterine solze in želja, da bi bil duhovnik, od vrnile so ga od tega naklepa. Leta 1855. nastopil je duhovno pastirstvo ter je službo božjo vsegdar opravljal v staroslovcnskem jeziku. Kadar je šel od döma, vzel je vselej slovenske mašne bukve s seboj, da je tudi drugod mogel slovenski maševati. V Podgori, v njegovem rojstvenem kraji, izprosili so si ga za župnika in tu je ostal petnajst let.
Ko je cesarsko pismo leta i860, napovedalo novo dobo, začela se je tudi za Pavlinoviča nova doba narodnega delovanja. Leta 1861. izvolili so ga za poslanca v dežčlni zbor dalmatinski, in zopet znova so ga- izvolili pri vseh prihodnjih volitvah navzlic neopisnemu nasprotnemu napiranju njegovih sovražnikov. V Dalmaciji je bilo takrat precfcj tako, kakor pri nas na Slovenskem; le kmet je govoril ndrodni svoj jezik, za gospodo pa je bil jezik talijanski, in isti domoljubi so med seboj govorili talijanski. Pavlinovič se jc temu odločno uprl ter v dežčlnem zboru prvi začel govoriti hrvaški, a samo hrvaški je govoril tudi po gosposkih hišah, po kavarnah in gostilnah, z uradniki in z istimi talijanskim nasprotniki svojimi. Ko je pozneje prišel v državni zbor na Dunaj, tudi tu ni hotel drugače govoriti, nego hrvaški. Kakor z živo besedo, tako je tudi s peresom po časopisih in knjigah razpravljal »dnevna vprašanja« ter, zagovarjal närodne pravice. Potovanje po Hrvaškem, Srbskem in Črni Gori mu je razširilo politično in književno obzorje in začel se je potezati za celokupno hrvaštvo. To misel je odslej učil in širil med prostim ljudstvom in med gospodo, kjerkoli in kadarkoli je mogel. Zarad slabega zdravja se je leta 1870. preselil v Zadar, kjer je »Nazionale« preporodil v »Narodni list« in »Razne spise« svoje pripravil za tisk. Takrat so narodnjaki pri novih volitvah dobili večino in dežčlni zbor in odbor sta se zdaj do dobrega pohrvatila. Pavlinovič in Klaič sta v zboru bila prvaka, ki sta se drug druzega dopolnjevala. Klaič je ublaževal Pavlinovičevo ostrino, Pavlinovič pa poostrčval Klaičcvo blagost. Tako je Pavlinovič neprenehoma delal do smrti svoje in ndrodno preporodil poitaljančeno domovino svojo.
Pavlinovič je bil katoliški duhovnik in zaveden Hrvat, vsegdar zvest geslu svojemu: »vse za vero in dom.« Najbolj je slovel govornik, )>odisi v cerkvi, v čitalnici ali v de-žčlnem zboru. Dasi klasično izobražen, poznaval je tudi mišljenje in govorjenje ndroda
svojega in dobro je včdcl, kako treba priprostemu ljudstvu razlagati in ccpljati višje etične misli. Izmed njegovih del so posebno imenitni »Ljudski spisi« in »Hrvatski razgovori«. Pesmi njegove so po večjem znanstvene in lilozoličnc, vendar pa se ne manjka nrfrodnih, ki jih dobro razumeje tudi priprosto ljudstvo. Zadnji njegov literarni plod je bil životopis pesnika Bolita, ki ga je izdala »Hrvaška Matica,« a zadnji svoj veliki govor je govoril leta 1885. v stolni cerkvi v Djakovu, ko so ondu praznovali dvestoletnico oslobojenja izpod turškega jarma. Za veliki akademijski slovarje nabral 5000 besed, a »Matici Hrvaški« jc poslal veliko zbirko ndrodnih pesem. Malo je tako krepkih značajev, kakeršen je bil, Pavlinovič, ki je vsegdar in vsakemu povedal le resnico. Bodi mu žemljica lahka!
Dr. Weitlof in naš list. Da državni poslanci slovenski ob debati o državnem proračunu nekoliko osvetijo tudi delovanje tistih nemških profesorjev, kateri po naših šolaj) pri slovenski mladini uganjajo nemško • narodno politiko in preobračajo vzgojevalnc kozle-, temu se je bilo pač nadejati. Da bi zatorej pozornost, katero je moralo tdko razkritje vzbuditi pri vseh razboritih ljudčh, obrnil drugam, čutil je načelnik nemškega »Schulvereina«, <|unajski advokat dr. IVeitlof plemenito potrebo, v državnem zboru na < zatdžno klop posaditi in naučnemu ministerstvu ovaditi tudi dva srednješolska profesorja slovenske narodnosti, gospoda prof. dr. Sketa v Celovci in prof. I^evca v Ljubljani, katera oba »procul negotiis politicise vsak po svoje in po svojih moččh delata na književnem polji slovenskem. Dr. Sket je storil grozovito pregreho, da se je usmilil šolske literature naše ter nam sestavil »Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol.« To berilo je naučno miuistcrstvo brez vsega zadržka odtf brilo z razpisom dnč 9. junija 1886., št. 9485.; in kako bi ga nc, saj se v njem ne nahaja nič spotakljivcga. V to berilo jc vzel dr. Sket tudi nekoliko odlomkov iz Jurčičevega »Tugomera«, toda takih odlomkov, ob katere se noben živ krst v nobenem oziru nc more zadevati. A dr. Weitlof je prav po vzgledu včlikomestnih židovskih odvetnikov govor svoj zavil tako, kakor bi bil dr. Sket v knjigo svojo vsprejel vsa tista zoper Nemce naperjena mesta, v katera je pokojni Jurčič položil politično svojo strast in mirodni fanaHzem svoj. In potem je mogel pokazati na dr. Skcta kakor najhujšega (Jermanofaga, češ: Hic 11 iger est, hunc tu, Romane, cavcto! To jc res — pošteno! Ako dr. Weitlof patetično kliče: »In diesem .Tugomer' wird die gröszte Feindseligkeit gegen die Deutschen gepriesen. Das passt in die Bibliotheken nicht« — povedati moramo dr. Weitlofu, da s tanko vestjo svojo prihaja des.'t let prepozno, kajti »Tugomer« je bil že 1. 1876. na ukaz pokojnega c. kr. deželnega šolskega nadzornika Šolarja izobčen iz vseh knjižnic po Kranjskem.
Našemu listu je dr. Weitlof privoščil te besede: »Da erscheint, von einem Professor und Bezirksschulinspector herausgegeben, ein sogenanntes literarisches Buch« (t. j. Blatt, a Weitlofov ljubljanski poročevalec piše precej nerazločno, četudi je v Berolinu študiral). In diesem, im »Zvon« Jahrgang 1881, Seite 291, ist zu lesen: Als Lucifer den Heiland dreimal in der Wüste versucht und nichts ausgerichtet hatte, wurde er der Hölle verwiesen und sollte, bevor er dort wieder zu Gnaden kam, die schlechtesten Streiche auf der Erde ausführen. Er sehn/ die Deutschen . . .« Pok m navaja dr. Weitlof Trdinovo bajko, ki jc natisnena v »Ljubljanskem Zvonu« I. na 291. in 292. strani. Zdaj pa prosimo čestite bralce, naj odpro «Ljubljanski Zvon« na mestu rečenem in naj pre-čitajo navedeno bajko. Pisatelj 7/ tej hajki nemškega naroda ali Nemcev n) skrito n) ofito ne omenja niti s jedno besedo. Bajka jc pisana brez vse tiste politične primesi, katero ji daje dr. Weitlof. Naperjena je fam<5 zoper slovenske Klijalte, zoj>cr sinove slovenskega rodtf, ki so se izneverili domovini svoji. Med takimi slovenskimi kukavicami in med sinovi nemškega nrfroda pa mislimo, da jc vendar še kij bistvenega razločka, ali ne? Naj obračamo to bajko, kakor hočemo, politične strasti, narodnega fanatizma, kakor ga ji pri-
pisuje <lr. Weitlof, nc moremo brati iz nje. Tega si je izmislil šele poročevalec dr. Weit-lofov. Kako pa naj imenujemo itfko zavijanje, ali prosto denuneijaeijo ali zlobno obrekovanje, tega pač ne bode tc/.ko ugeniti; na vsak način pa se triko zvijačno dejanje slabo ujema s toliko opevano »deutsche Treue und Redlichkeit«, katere glavni zastopnik hoče bili v državnem zboru g. dr. Weitlof.
Hvaležni smo g. poslancu prof. Sukljctu, da je klevetanje Weillofovo lakoj krepko zavrnil ter i/.pregovoril te besede:
»Ich halie mich stets in diesem hohen Ilause an den Grundsatz gehalien, Persönlichkeiten nicht zu tangieren, ich gieng im Parlamente stets von der Maxime aus: »Die Mas/.regeln treffen, die Menschen schonen«. llcu'c al»cr, wenn wir schon einmal ange-griflcn werden, wie dies vom Abgeordneten Weitlof geschehen ist, befinden wir uns im Zustande der Nothwchr, und indem ich dem Abgeordneten Weitlof antworte, muss ich mir natürlich diejenige Freiheit der Bewegung wahren, von der auch mein Vorredner Gebrauch gemacht hat. Er hat den »Ljubljanski Zvon« angegriffen, er hat den »Ljubljanski Zvon« hingestellt als »ein sogenanntes literarisches Product«. Es lag etwas Wegwerfendes i»i dem Tone, der sich eben nicht leicht wiedergel>en lässt. Nun, was den »ljubljanski Zvon« betrifft — ich zähle selbst zu seinen Mitarbeitern und bin auch slolz darauf — so ist derselbe eine Revue, welche uns Slovcncn nur Ehre macht, eine Revue die sich Eingang verschafft hat in die wissenschaftliche Well, und ich licdauere, gerade in der Beziehung den Al>gcordnctcn Weitlof nicht zu dersell>en zählen zu können. Wenn alicr der Herr Abgeordnete Weitlof wissen wfiT^ wie man in wissenschaftlichen Kreisen, in Fachkreisen über den »Ljubljanski Zvon« urtheih, so bemiihe er sich einmal und nehme zum Beispiel die von einer europäischen C'elebrität, vom Professor Jagic herausgegebene Zeitschrift »Archiv für slavischc Philologie« zur Hand — sie erscheint in Berlin bei Weidmann — und er wird eine ganze Reihe von höchst ehrenden Recensioncn über den »Zvon« darin linden.«
»Herr Weitlof hat eine Publication im »Ljubljanski Zvon« herausgegriffen, die allerdings auch bei uns in. gewissen Kreisen Anstoss erregt hat, es^siud dies die Märchen aus dem Uskokcngebirgc; allein diese Märchen sind elien nichts anderes, als die Aufzeichnung vou Sagen und Histörchen, welche das Landvolk in der Umgebung des Gor-janci-Gebirges sich erzählt. Wenn er aber den »Ljubljanski Zvon« in Verbindung bringt mit den Schülerbibliotheken, so befindet er sich sehr auf dem Holzwege. Der »Ljubljanski Zvon« hat ausdrücklich erklärt, er sei keine Jugendschrift, er rechnct auf ein anderes Publicum . . .«
Tem besedam Šukljetovim bi lehko dodali Se to, da slavni nemški pisatelj Heinrich Noe, kateremu prisojamo vsaj toliko zdravega ukusa, kakor dr. Weitlofu, v svojem članku »Am Wörthersee« (»Presse«, 1886, Nr. 239) obžaluje, da se koroški Nemci še niso dokopali do tega, da bi mogli vzdrževati list, ki bi bil »halbwegs« takšen, kakor »Ljubljanski Zvon«. A kaj! Saj dr. Weitlofu ni šlo za resnico. Glavna stvar mu je bila: »Calumniare audacter!«
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mcscc v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. Oo kr. 11a leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gos|>oskih ulicah, 14.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Poziv slovenskemu učiteljstvu.
Dasi tudi se pri prvem izdavanju »Popotnikovega koledarja za slovenske učitelje« ne moremo ponašati z gmotnim vspehom*), nam vendar priča laskavo priznanje od vseh stranij, da smo s »Popotnikovim koledarjem« pravo pogodili. To in pa želja, da odpravimo nedostatke, ki so brez naše krivde ostali v I. letniku, nas spodbuja, da že letos priredimo »Popotnik ovega koledarja« novo izdanje.
Da se pa drugi letnik dobro obnese in delce postane povsem zanesljiv tolmač vzajemnosti med slovenskim učiteljstvom, treba bode splošnega sodelovanja.
Obračamo se torej že zdaj do Častitih tovarišev in tovarišic svojih, kakor do vseh prijateljev našega podjetja z nujno prošnjo, da nam blage volje naznanijo v kratkem a) vse ali sebe ali svoje bližne sodruge zadevajoče pomote, katere so v letošnjem izdanji »Pop. še-matizma« zasledili; všeč bodo nam popravki gledč pisave imen — priimkov in krajevnih imen — če so utemeljeni; b) izpremembe, ki so se vršile od prvega izdanja tako gledč osob, kakor tudi posameznih šol (nove šole ali če se je katera razširila).
Ker se je od nekod želja izrekla, naj bi se navedli v šematizmu tudi zastopniki učiteljstva v okrajnih šolskih svetih, prosimo, da se nam v svojem času tudi v tej zadevi vpošljejo potrebni podatki. — Na osobne želje gledč dopolnitve šematizma (v tej ali <5ni zadevi) se bodemo v okviru našega načrta po možnosti vselej ozirali, kajti zelö nam je ležeče na tem, da prejemnike našega koledarja v obče zadovoljimo, ker le v tem slučaji smemo upati, da bodo oni podjetje tudi gmotno podpirali.
Dopisi v zadevi »Pop. koledarja« naj se blagovoljno dopoŠiljajo
Uredništvo „Popotnika",
Maribor, Reiserstrasse, št. 8.
*) Razpečalo se je toliko koledarja, da bi baš pokrili svoje troške, a žal, da je še mnogo dolžnikov, kateri so na nas pozabili. Te še enkrat prosimo, da se nas spomnijo in nam poleg ogromnega našega truda ne delajo Še gmotne škode.
Iti!"
izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman; za vse leto .... 4 gld. 60 kr. ».pol leta .... 2 » 30 » » četrt leta . . . . 1 » 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld.
60 kr. na leto.
Posamezni zvezki sc oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še: »Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . . 3 gld. — kr,
v Bonačeve platnice vezan po....... . 4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . . 3 » — » v Bonačeve platnice vezan po ........ 4 » 20' »
»Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . . 3 » — » v Bonačeve platnice vezan po ........ 4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . . 4 » — » v Bonačeve platnice vezan po ........ 5 » 20 »
Letnika I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in
Janko Kersnik po.......................50 kr.
• ...
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Gosposke ulice 14.
oznsr^nsriHLiO..
Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo "pri meni tudi platnice za prejšnje letnike »Ljubljanskega Zvona«. Naznanjam, da se dobivajo za vse dozdanje letnike v raznovrstnih barvah. .
Janez Bonač,
knjigovez, Poljanska cesta 10