LETNIK XVII., ST. BO (801) / TRST, GORICA ČETRTEK, 9. AVGUSTA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		gara
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Mk*' • - •« i
1	••	,>5.^'	-
S
4
A
...  £
Bronasta veslača Luka Špik in Iztok Coi
Urška Žolnir, zlata v judu
Bronasti strelec Rajmond Debevec
Obvestilo uredništva
Uredništvo Novega glasa sporoča cenjenim bralkam in bralcem, da bo prihodnja številka Novega glasa izšla v četrtek,
30. avgusta.
47. ŠTUDIJSKI DNEVI
DRA6A 2012
Park Finžgarjevega doma - Opčine (TS)
Dunajska cesta 35
petek, 31. avgusta 2012 ob 16.30: Roberto Battelli, Rudi Vouk, Damijan Terpin MANJŠINA IN ZAJAMČENO POLITIČNO ZASTOPSTVO
ob 21. url bo na prireditvenem prostoru koncert zbora ALFA IN OMEGA Z INSTRUMENTALISTI
sobota, 1. septembra 2012
ob 16.30: dr. Lučka Kajfež Bogataj PLANETARNE MEJE - OVIRA ZA RAST, IZZIV ZA RAZVOJ
nedelja, 2. septembra 2012
ob 10. uri: dr. Branko Klun NEMIR SPRAŠEVANJA. TEMELJNA DUHOVNOST IN RELIGIJA ob 16. uri: prof. dr. Žiga Turk PRETEKLOSTI NAVIDEZNE RESNIČNOSTI. KONSTRUKCIJE SLOVENSKIH RESNIČNOSTI
v nedeljo, 2. septembra, ob 9. uri bo za udeležence Drage sv. maša, ki jo bo daroval škofov vikar za slovenske vernike Anton Bedenčič
v nedeljo popoldne ob 16. uri bo prva podelitev nagrade Jožeta Peterlina
DSI - Ul. Donizetti 3 - 34133 Trst (Italija) tel. +39 040 370846 - faks +39 040 633307, el. naslov: redakcija@mladika.com
G. Zorko Bajc je z življenjem in duhovnostjo prek Pastoralno kulturnega centra Georgios oživil mesto
V znamenju Olimpijskih iger in počitnic!
Privoščite si oddih za telo in dušo!
teri Božji zbralo več sto slovenskih vernikov in prisluhnilo vrhunskemu strokovnjaku, zdravniku ter predsedniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jožetu Trontlju in pridigi upokojenega koprskega škofa msgr. Metoda Piriha, ki nam je med mašo spet naročil, naj živimo krščansko, in povedal, da je edino vredno življenje tisto, ki sledi navodilom evangelija. Višarsko romanje, ki se ga udeležujemo tudi Slovenci iz Italije, je z leti zraslo v enega ključnih poletnih dogodkov za ves slovenski narod. Tokratno predavanje akademika Trontlja objavljamo v celoti, ker vsebuje tudi odličen program za prenovo slovenske družbe.
Prav prenovi duha in obnovi telesnih moči pa so namenjene tudi počitnice, ki jih letos zaznamujejo Olimpijske igre v Londonu, kjer so slovenski športniki dosegli izjemne rezultate in si zato zaslužijo tudi našo naslovnico.
To je naša zadnja številka pred dvotedenskim poletnim oddihom, na katerega gre tudi naše uredništvo. Kot vsako leto tudi tokrat zapiramo za dva tedna, podobno kot naši kolegi po Italiji, tudi zaradi zasluženega dopusta delavcev tiskarne, prevozov in upravnega osebja.
Današnja naslovnica je drugačna, bolj slikovita, ker smo jo namenili že 24. Romanju treh Slovenij na Svete Višarje, kjer se nas je ob Višarski Ma-
Naj bo potreben počitek za vse vir navdiha za prihodnost, ko se bomo tik pred jesenjo spet znašli skupaj na straneh Novega glasa in nadaljevali skupno delo za dobro in lepo! Srečno!
Praznik briških vin in srečanje z zanimivim astrofizikom
Toplo vabljeni v S te ver ja n na "Čaše pod zvezdami"!
Kako je z družino na dopustu v avtokampu?
Majhne strategije za boljše
sobivanje
Vsaka zvezda na nebesnem oboku ima svoje obličje. Kdor je doslej mislil, da so ta skrivnostna in oddaljena nebesna telesa le svetle pike na nočnem svodu, in bi v prijetni poletni noči rad pogledal zvezdam v obraz, je toplo vabljen v petek, 10. avgusta, od 20.45 dalje na razgledno točko parka baronic Tacco ob gostilni Dvor v Števerjan, kjer bo potekala tretja izvedba večera z naslovom Čaše pod zvezdami. Gre za prireditev, ki je na državni ravni že utečena, v Brdih pa jo v zadnjih letih prireja Vinoteka Šte-verjanski griči v sodelovanju s krajevno občinsko upravo in državnim združenjem pokuševalcev vina ONAV.
Na predstavitvi praznika - pod lipami pred občinsko hišo v Ste-verjanu - je podžupan in predsednik Vinoteke Robert Prinčič v ponedeljek obrazložil pomen enogastronomske pobude, ki na naravni terasi, od koder se razteza čudovit razgled po vinorodnih gričih in Furlanski nižini, želi ovrednotiti lepoto in vrednost briškega ozemlja ter njegove odlične pridelke, zlasti vino članov Vinoteke, ki predstavljajo kar tri četrtine tamkajšnjih vinogradnikov in vinarjev. Vinoteka Števerjanski griči organizira Liko fin Čaše pod zvezdami, sodeluje pri organizaciji festivala narodnozabavne glasbe, prisotna pa je tudi na goriški prireditvi Okusi ob meji, je povedal Prinčič. Na dan sv. Lovrenca želi ob pokušnji vin in okusnih prigrizkih ponuditi še nekaj več: letos bo to posebni gost, astrofizik Steno Ferluga, profesor na tržaški in videmski univerzi. V 30 letih javnega delovanja je imel preko tisoč predavanj, več desetletij je bil gost poljudnoznanstvenih televizijskih oddaj, med drugim je pred nekaj meseci izdal knjigo z znano astrofizičarko Margherito Hack. Zaradi te bogate izkušnje je prof. Ferluga izredno uglajen in prijeten sogovornik, ki se je po predstavitvi petkovega večera rad ustavil s časnikarji in člani pripravljalnega odbora Čaš pod zvezdami. In razvil se je izredno zanimiv pogovor.
Prof. Ferluga o zvezdah, vesolju, podnebju, horoskopu in še čem...
"Nebo zame ni le služba, temveč prava ljubezen in poezija", je dejal. Noč padajočih zvezd je ena izmed posebnih naravnih lepot, ki sili k razmišljanju o našem planetu in sploh o vesolju. Ferlugov petkov poseg bo imel naslov Obraz zvezd. "Nerad se ponavljam, vedno skušam pripovedovati o nečem novem". Tokrat bo med drugim gotovo spregovoril - s poglobljenimi in ažurirani-
mi podatki - o sondi, ki je pred nekaj dnevi pristala na Marsu. V zadnjih časih se znanstvenik na poseben način posveča raziskovanju zvezd in njihovemu videzu. "Zvezde se na nebu zdijo neznatne pičice, so pa kot naše sonce, ki ga imamo vsak dan pred očmi. S posebnimi instrumenti je mogoče videti njihovo obliko in detajle površja. Iz te raziskave so izšla izredna dognanja". Tako obdelanih in poznanih zvezd je sicer malo, so pa izjemno zanimive. "Obstajajo zvezde jajčaste oblike, take, ki jim rotacijska sila spreminja obliko". S pomočjo diaprojektorja bo prof. Ferluga pokazal v istem merilu obraze različnih poznanih zvezd, povečanih milijonkrat. Govor bo
.
■
tudi na splošno o vesolju: šlo bo za "tradicionalno" popotovanje od Zemlje prek meteor in t. i. padajočih zvezd pa vse do galaksij in zadnjih meja vesolja, do katerih pač segajo teleskopi. "Vse to bomo storili na lahkoten način, saj ne gre za intelektualno predavanje, temveč za prijetno družabnost", na katerem bodo udeleženci lahko postavljali tudi vprašanja.
Noč, ko je največ t. i. padajočih zvezd, že nekaj časa ni več 10. avgust, temveč 12. t. m. Same padajoče zvezde pa so "prašni delci komet, zrnca peska, ki se 50 km nad površjem zemlje, ob stiku z atmosfero, zableščijo in se zdijo velike kot zvezde, oddaljene tudi 50 svetlobnih let". Zaradi trenja v ozračju se segrejejo do pet tisoč stopinj Celzija, zato oddajajo podobno svetlobo kot zvezde. "Naše sonce je majhna in umirjena zvezda; obstajajo dosti bolj nemirna nebesna telesa". Kot druge zvezde, se tudi sonce spreminja. "Vsi mislijo, da je človek edini odgovoren za spremembe v podnebju; malokdo pa ve, da na podnebje v znatno večji meri vpliva sonce s svojimi spremembami, ki se dogajajo vsakih enajst let. Sonce ni vedno enako; trenutno je v
fazi, ko se spreminja"; in z njim tudi povprečna temperatura na Zemlji. Prof. Ferluga je bil tudi veliko let predsednik Italijanskega odbora za nadzor nad trditvami o paranormalnih pojavih CICAP. "Bili smo nekaki hudičevi odvetniki, ki smo vedno iskali dokaze, ko je kdo govoril o marsovcih, o branju misli, o prerokovanju prihodnosti itd. Nihče ni nikdar zmogel dokazati nič podobnega... Po 25 letih sem se prepričal, da teh pojavov ni". O horoskopu: "Astrologija nima znanstvenih temeljev, saj je geocentrična, medtem ko ima naš sončni sistem v središču Sonce in ne Zemljo. Astrologija je torej vezana na pto-lemajski sistem (zemlja je središče vesolja; op. p.)! Je edina, ki še vztraja na trditvah iz časa pred Galileom Galilejem, torej se je ustavila pri Aristotelu"!
Marsikaj zanimivega je prof. Ferluga povedal o kolegici Margheri-ti Hack, ki je po njegovem mnenju zelo prijetna oseba, ki si je sicer - s pomočjo moža - "zgradila" prepoznavno javno podobo. Gre za pošteno osebo, o kateri pa le malokdo ve, da je doslej naredila ogromno dobrega za najrazličnejše potrebne ljudi. "Ni pomagala s sto evri, ampak tudi z več sto tisoč evri". In to preprostim ljudem, bolnim, priseljencem itd. Kaj pa prof. Ferluga meni o astrofiziku Antoniu Zichichiju? "Zi-chichija sem spoznal osebno, name je naredil odličen vtis. Prej sem imel izkrivljeno podobo o njem, saj sem mislil, da se rad nastavlja, da je malce napihnjen, pač tak, kot so ga opisovali mediji.
Ko sem ga spoznal, sem razumel, da je človek z zelo veliko kulturo. Govoril je zelo globoko, brez napak, sposoben velikih sintez. Ima veliko karizmo in je izjemno inteligenten. Popolnoma sem spremenil mnenje o njem. Za norca so ga imeli, ker se javno opredeljuje za katoličana. Morda se je preveč izpostavil in se je zdel fundamentalist, licemerski pobožnjakar. To pa ni. V medosebnih pogovorih je izjemno prijeten, v javnem nastopu pa si je izbral neudobno intelektualno stališče. Šel je proti toku, proti medijem in kolegom. Biti znanstvenik in obenem veren človek ni lahko, je pa mogoče. Margherita Hack je osvojila militantno ateistično stališče; jaz nisem veren, sem umirjen - ne pa militanten - ateist. Krščanstvo je 'neizogibno', je del naše kulture. Imam simpatijo in veliko spoštovanje do nekaterih duhovnikov, ki npr. veliko delajo na socialnem področju. Trditev, da vera ni kompatibilna z znanostjo, ni resnična! To je le razširjeno mnenje. Ni res, da so vsi znanstveniki neverni. Če govoriš z vernimi znanstveniki, razumeš, da je možno. Imam tudi take kolege in vidim, da je mogoče, pa čeprav res ni zelo lahko". / DD
Za nami je letošnji dopust. Prinesel nam je zelo zanimive izkušnje. Po dolgotrajnem odločanju in skrbnem preverjanju družinskega proračuna (z vsakim letom bolj!) smo se odločili za preživljanje dopusta v avtokampu skupaj s sestrino družino: tako smo poleg njihove prikolice (službene, sicer) postavili dva naša šotora. Kot kdo, ki je vse svoje dopuste preživel predvsem v zaprtih hišicah, se mi je bilo najtežje navaditi na to, da praktično vse življenje poteka vsem na očeh. V živo. To poudarjam, ker smo imeli med dopustovanjem velike debate o temi družabnih omrežjih, kjer tako ali drugače dajemo svoja življenja na ogled, čeprav pri tem vendarle opravljamo neke vrste samocenzuro in lahko napišemo tudi izmišljotino ali provokacijo. Že takoj na začetku sem si morala priznati, da sem še zelo prizanesljiva do svojih otrok, v smislu tega, kaj pri svoji starosti lahko postorijo sami. Sestra in svak, z veliko več izkušnjami kampiranja z otroki, sta tako prevzela pobudo, prvi dan postavila pravila obnašanja v šotorih in razdelila dolžnosti. Če so se mi katera izmed njih zdela pretirana, pa sem se ob reakciji otrok, ki so omenjeno sprejeli brez večjega odpora, hitro ugriznila v jezik. Seveda ni šlo tako zlahka, kot se bere. Kmalu smo se bili prisiljeni soočiti z diplomatskimi poskusi zmanjšanja obveznosti... Pa naj še kdo reče, da ne potrebuješ menedžerskih sposobnosti za vodenje družine... Ko se je izkazalo, da pogajanja ne bodo obrodila sadov, so se otroci posluževali odkritega upora, trmarjenja in podobnih znanih prijemov izsiljevanja ubogih staršev, ki bi radi uživali na dopustu, hkrati pa "mulce" tudi naučili, da je za lep dopust potrebno sodelovanje vseh. To ne gre zlahka in ne gre potihoma. To pomeni, da dogajanje spremljajo tudi tvoji sosedje. Predvsem se zato zanimajo tisti, ki nimajo svojih otrok. Tisti, ki so jih imeli, so imeli svojih težav popolnoma dovolj in se z našimi niso imeli časa ukvarjati.
Drug drugemu smo delili predvsem sočustvujoče in ohrabrujoče poglede in nasmehe, ko je "zagu-stilo". Zato pa so imeli prvi pogosto čas pokomentirati, kako vzgajamo. Predvsem sta se na plaži razgovorili dve italijanski gospe, ki sta predvidevali, da ju ne razumemo, in vneto komentirali in ugibali, kako so ti otroci razporejeni po starosti, saj sta sestra in svak zaradi "porazdelitve dolžnosti" na plažo sama odpeljala vseh
magati razdalje treh metrov. Seveda lahko razpravljamo o tem, da je to pač gesta prijaznosti. Ampak prijaznost mora biti obojestranska - tudi do mame, ki verjetno ni imela cel dan čas brati knjige ali preprosto poležavati na soncu. Ampak če mama tega svojemu fantu niti ne omeni in molče naredi, kdo ga bo opozoril? Pretirano se mi je zdelo tudi pobiranje desetletnikovih kopalnih potrebščin, ki je ob družinskem
sedem otrok. Še bolj smo se zabavali naslednji dan, ko sta olajšano (!) ugotovili, da sta to dve družini in ugotavljali, kateri otrok spada h kateremu paru. Malo teže je vztrajati in ignorirati, ko si deležen glasnega komentiranja, ker ob padcu nisi šel takoj pobrat otroka, ampak si samo vprašal, ali je vse v redu, in pustil, da pride sam do tebe "počuhat" koleno ali komolec (kar je bilo največkrat na udaru, seveda). No, priznati moram, da tudi jaz rada opazujem ljudi, njihovo obnašanje in njihove reakcije. Seveda sem najbolj opazovala obnašanje staršev do otrok (in obratno). In vedno bolj se čudim temu, koliko stvari odrasli naredijo namesto otrok, čeprav so čisto sposobni, da to naredijo sami. Resnično nisem mogla razumeti mame, ki je odložila knjigo, vstala, pobrala plavutke, jih odnesla svojemu približno dvanajstletnemu sinu v vodo, ker jo je poklical in se mu očitno ni dalo pre-
Povejmo na glas
odhodu s plaže poskrbel samo za svojo masko, vse drugo pa prepustil staršem. Potem pa sem skoraj zaploskala mami, ki se je po nekaj metrih obrnila, odložila njegove stvari na prejšnje mesto in mirno odkorakala stran. Ne vem, ali se je spomnil sam ali mu je kdo rekel, čez nekaj minut je prostodušno priskakljal nazaj in pobral svojo "prtljago". "Pa kaj je to tako pomembno"?! bo kdo zdaj pokomentiral. Verjemite - je. Iz lastne izkušnje. Daleč najpomembnejša izkušnja, ki jo lahko damo otroku (in to čim prej), je izkušnja, da lahko nekaj naredi sam in je tudi za rezultat odgovoren sam. Pomagati pa le, ko je nujno potrebno ali varno. In začne se z majhnimi stvarmi, ki sicer trajajo dvakrat dlje, kot če bi jih mi opravili sami, a bo ta čas bogato poplačan -z veliko boljšo otrokovo samopodobo in bolj odgovornim ravnanjem.
Alenka Hvalica
Da bi Evropa	z
Med željami v prazničnem času se zdi več kot utemeljena tista, da bi Evropa zares zaživela. Utemeljena zato, ker smo pač del nove Evrope in ker je ta nova Evropa v nemajhnih težavah. Resda je kriza planetarna, toda dobra misel, namenjena naši Evropi zajema prav življenje njenega velikega prostora, ki je naša usoda. Da bi torej Evropa zares zaživela in takšna razrešila vse bolj nakopičene probleme. In zanimivo je in nikakor slučajno ni, da za dvig Evrope in torej našega skupnega doma predvsem potrebujemo več tistih vrednot, ki so bistvene, da ne rečemo duhovne, in presegajo vsakršno stisko, tudi gospodarsko. Če kaj namreč lahko ublaži sedanje krizne udarce proti novi Evropi, potem so to duhovne vrednote, ki pa se do sedaj še niso uresničile. V tej luči bo Evropa zares zaživela le, če se bo npr. okrepila zavest skupnosti narodov in držav. Če bo ta zavest še naprej šibka oziroma narodnostno in državno vase zaprta, egoistična, skupnost evropskih narodov ne bo dobila vetra v svoja jadra. Trenutno je zapiranje posameznih narodov in držav vase dosti preveliko, da bi bil prepotreben vzgon sploh možen. Misel zgolj nase, lahko rečemo, je za evropskega človeka očitno še vedno prevladujoča kljub siceršnjemu sklicevanju na vrednote, med katerimi je misel na drugega, misel na druge zagotovo prva na lestvici. Kaj je torej s to temeljno vrednoto, ki bi nas edina mogla strniti in nas napraviti trdne v viharju vse napadal-nejše krize? Se nam zdi, da vrednote veljajo le za
osebno življenje, medtem ko ne odločajo o uspehu ali neuspehu narodnih in državnih prostorov? Če mislimo tako, naša misel ne seže daleč in ne premore jasnovidnosti, saj smo vrednotam v svojo lastno škodo odmerili premajhen prostor in jim na ta način odvzeli velikanski del njihove moči. In potem je tu še druga temeljna vrednota, pravičnost, ki je tudi zanemarjena. Težko bo nastala čvrsta nova Evropa, če bo v sebi dopuščala družbo, v kateri so vse močnejši bogati in vse bolj številčni revni sloji in v kateri se že razrašča revščina v dobesednem pomenu besede. Poglabljanje te krivice pa ni samodejno, ampak je podkrepljeno z ustrezno zakonodajo, ki takšno dvodelno družbo omogoča, kar je milo rečeno nedopustno, saj je s strani močnih zavestno. Politika pač ne bi smela podpirati bogatih, ampak bi morala z vlaganjem v socialno državo poskrbeti za vse, predvsem tiste, ki so najbolj pomoči potrebni, sicer bo zaupanje v skupnost vse bolj spodjedeno. Tu pa smo že pri tretji vrednoti, ki se seveda stika s prejšnjima in se ji pravi solidarnost, kjer bi morali začeti popravljati tisto, kar je bilo v odnosu do mlade generacije neodgovorno zamujeno. Tudi za Evropo ni prave prihodnosti, če so za slednjo oropani mladi. Da bi torej nova Evropa zares zaživela, uredila stvari navznoter in bila zgled vsemu ostalemu svetu: z odločnim upoštevanjem vrednot, ki edine lahko med ljudmi ustvarijo pogoje za planetarno sožitje in mir.
Janez Povše
24. Romanje treh Slovenij na Sv. Višarje
Letos o etiki in prenovi
Na Svetih Višarjah je bilo minulo nedeljo, 5. t. m., že 24. Romanje treh Slovenij, na katerega vsako leto hodimo Slovenci iz Slovenije, zdomstva in zamejstva. Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Jože Trontelj je spregovoril o temi Etične vrednote - up za prihodnost, medtem ko je v Marijinem božjepotnem svetišču daroval sveto mašo upokojeni koprski škof Metod Pirih.
V izjemno lepem vremenu se nas je na stičišču treh držav in narodov na Svetih Višarjah zbralo več sto Slovencev, ki smo se udeležili letošnjega romanja in srečanja
Višarjah povzpeli že zgodaj zjutraj peš, drugi so se udeležili križevega pota, velika večina pa je na vrh prišla z žičnico in se zbrala na ploščadi za cerkvijo, kjer je imel predavanje predsednik SAZU dr. Jože Trontelj.
Opoldne je bila v božjepotnem središču slovesna maša, ki jo je v nabito polni Marijini cerkvi skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. Že ob desetih so sicer slovenski verniki napolnili cerkev, mašo je daroval videmski nadškof Andrea Bruno Mazzoca-to, petje pa je bilo slovensko. Po maši je bil na ploščadi za cerkvijo kulturni program, ki ga je izo-
la državni sekretar Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu Matjaž Longar ter državni sekretar obrambnega ministrstva RS Peter Stavanja, bil pa je prisoten tudi slovenski evroposlanec Lojze Peterle; med udeleženci je bil tudi direktor Urada za verske skupnosti RS Silvester Gabršček ter več drugih uglednih gostov. Tradicionalno romanje treh Slovenij sta tudi letos organizirala Rafaelova družba in Zveza evropskih izseljenskih duhovnikov.
JUP
Nagovor škofa Metoda Piriha na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
treh Slovenij. Nekateri so se do s	blikoval cerkveni mešani pevski	Vse tu zbrane duhovnike in ver-
freskami Toneta Kralja okrašene	zbor iz Podbrezij.	nike iz zdomstva, zamejstva in
božjepotne cerkve na Svetih	Na Svetih Višarjah sta RS zastopa-	Slovenije v imenu slovenskih
škofov prav prisrčno pozdravljam. Vsem, ki ste pripravljali in izpeljali letošnje srečanje treh Slovenij, se iskreno zahvaljujem. Letos mineva 70 let od umora žabniškega rojaka prof. dr. Lam-berta Ehrlicha, duhovnika in velikega Slovenca. Še danes nam je za vzor, kako je potrebno delati za narod in za sočloveka. Naj ta mučenec in svetnik prosi za ves slovenski narod, da bi nam zasijalo sonce pravice, resnice in pravega miru.
Namen današnjega srečanja je poglobitev v veri in utrditev naše narodne zavesti, potem pa medsebojno druženje in povezovanje Slovencev po svetu, v zdomstvu in doma.
Zdrava narodna zavest in vera sta najpogosteje povezani. Pomanjkanje narodne zavesti povzroča versko mlačnost in lahko celo odpad od vere. Hvala vsem, ki tudi za ceno žrtev ohranjate katoliško pripadnost, slovensko kulturo in slovensko besedo.
Duh Gospoda Boga že preko 1250 let veje nad našim slovenskim narodom. Ponosni smo na našo krščansko preteklost in na veličastni tok odrešenj ske zgodovine. Blaženega škofa Antona Martina Slomška in mučenca Lojzeta Grozdeta častimo na oltarju, postopki pa se vodijo še za druge svetniške kandidate. Verujemo, da nas vsi ti in še mnogi drugi naši mučenci in spoznavalci vere zagovarjajo pri Bogu in za nas prosijo. Vendar se moramo zave-
dati, da ni dovolj sklicevati se na našo versko in kulturno dediščino, saj se mora vsaka krščanska generacija ponovno odločiti za Kristusa.
Danes mnogi, ki so prejeli sv. kr-
st in različne druge zakramente, ne živijo iz krstnega dostojanstva. Nekateri iščejo življenjski smisel v različnih sektah, mamilih in drugih zasvojenostih. Precej vernih živi, kot da Boga ne bi bilo. Smisel svojega življenja vidijo predvsem v pridobivanju materialnih dobrin in uživanju. Med nami je veliko verskega neznanja in moralne sprevrženosti. Mnogim je vseeno, kaj je resnica in kaj je laž, kaj je dobro in kaj je zlo. Razjeda nas ne samo gospodarska kriza, ampak tudi moralna kriza, ki ocenjuje dejanja predvsem po tem, ali so prijetna ali ne, ne pa po tem, ali so dobra ali slaba. Mnoge moralne drže, ki so bile nekdaj med nami samoumevne, so se izpraznile in oslabele. Današnje romanje treh Slovenij na Sv. Višarje je priložnost za preverjanje našega doslednega krščanskega življenja in našega dela.
Prepričan sem, da lahko kot katoličani največ naredimo za duhovni in kulturni napredek našega naroda s svojo zvestobo evangeliju in z življenjem iz evangelija. Vsaka slovenska katoliška sku-
pnost doma in po svetu je kakor vinograd. Kako se vinogradnik trudi, kaj vse naredi od obrezovanja, oranja, gnojenja do zadnjega škropljenja, da bi trte dobro obrodile. Ves ta proces, ki ga vinogradnik dela v vinogradu, je treba prenesti na duhovno področje in ga uresničiti v sebi. Jezus pravi: "Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu" (Jn 15,4-5).
Naj Višarska Marija, Kraljica miru, upira svoje oči v nas, nam kaže Jezusa in pravo usmeritev, da bomo tudi v prihodnje Slovenci med seboj tesno povezani ter povsod polni sonca, vedrine in upanja.
Marija naj bo močna opora naše žive vere in mogočna pomoč za edinost med nami.
sprejeto kot njihova osebna, legitimna resnica. Beg od znanosti in razuma bo prej ali slej pospremil tudi beg od vrednot.
Vsekakor je današnji človek zbegan skoraj tako kot ob začetku ve-
Dovolj je, da vas spomnim na televizijsko prerokovanje iz kart, astrološke nasvete, sleparsko alternativno zdravilstvo. A to so še manjši, navidez nenevarni pojavi. Bolj resno je, da je postalo poljubno, kaj človek verjame in česa ne. Ljudje lahko izbirajo med množicami goljufivih ali čudaških prepričanj, na tržišču se pojavljajo tudi nevarni novi kulti. Nekdaj splošnega zaupanja vredni naravni zakoni se podobno kot zgodovinska dejstva relati-vizirajo. Čisto normalni ljudje, tudi izobraženi, si privoščijo poljubno, neodgovorno zanikanje splošno priznanih dejstev in pričakujejo, da bo to
Predavanje Jožeta Trontlja na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Etične vrednote - up za prihodnost
like vojne. Predvsem zaradi negotove prihodnosti. Večina nas še ni dosegla tistega trenutka v življenju, ko nam ne bi bilo treba več skrbeti niti zase ne za otroke ali vnuke, ne za druge naj ožje svojce. Redko kdo ravnodušno, brez zaskrbljenosti in strahu pričakuje, kaj bodo prinesli meseci in leta pred nami. Zato se ljudje oziramo naokrog, iščemo oporo, ob kateri bomo bolj pripravljeni pričakali in sprejeli tisto, čemur ne moremo uiti. Govorim o izhodu iz krize, ki nas bo postavil v znatno slabši položaj, kot smo ga bili vajeni doslej. Seveda, dodajamo sami pri sebi, če se bo kriza iztekla za nas neugodno. In na
tihem upamo, da se ne bo. Vendar lahko z gotovostjo pričakujemo vsaj to, da se bo treba, vzeto v povprečju, sprijazniti s precej bolj skromnim življenjskim slogom, kot smo ga bili vajeni do-
slej.
To velja za ves razviti svet. Zdaj se že večina ljudi zaveda, da velik del človeštva že desetletja živi, kot rečemo, nad svojimi razmerami. Prekoračili smo tako imenovano nosilnost planeta. Zemlja je prenaseljena z ljudmi, ki zahtevajo zase več dobrin, kot jih lahko odvzamejo živi in neživi naravi brez trajne škode. Če želimo spodobno preživeti, ne da bi trpeli lakoto, raznovrstna pomanjkanja in razrast nasilja, potrebujemo novo svetovno ureditev. Globalizacija po njej naravnost kliče.
V času, ko se že dogajajo in se bodo še naprej dogajale drastične spremembe, je nedvomno še bolj kot prej potrebna solidarnost in dobrodelnost. Ne bo se nam smelo zgoditi, da bi zaradi sebičnega pehanja za čim boljšim lastnim preživetjem žrtvovali ti dve vrednoti. Še manj bomo smeli zaradi kratkovidne pohlepnosti popustiti pri pravičnosti in poštenju. Oboje se v slabih časih dogaja v obilni meri. In naposled, vse bolj škodljivo, neumno in neetično bo, če bomo še naprej hoteli pridobivati stvari, ki jih prazaprav ne potrebujemo. Prav želja po materialnih rečeh je zasužnjila človeka, ga spremenila v ubogljivega porabnika in ga vpregla v sistem, ki je moral voditi v krizo. Čeprav tega pogosto ne ve, mu je prav ta želja vzela dobršen del sreče. Še več -tej želji na ljubo se je marsikdo odrekel svoji moralni in etični doslednosti. To pa ni majhna stvar.
/stran 16
Spoštovani,
hvala prirediteljem za povabilo, da povem nekaj misli ob današnjem Romanju Treh Slovenij: romarjev iz naše sedanje domovine, iz zamejske Slovenije in izmed Slovencev po svetu. Geografski okvir mojega nagovora bo spričo tega tako lokalen kot globalen.
Sedma božja zapoved ukazuje, da govorimo resnico. A pomembno je tudi, kako jo povemo. Naj to osvetlim s kratko zgodbo. Mlad grešnik pride k spovedi, pa si ne more kaj, izrabi priložnost in duhovniku ukrade uro. Na povabilo, da se izpove, reče: "Prečastiti, še najbolj me je sram tatvine. Ukradel sem uro". "Upam, da si jo vrnil", reče duhovnik. "Še ne", je bil odgovor. Spovednik ga strogo opomni: "Uro moraš brez odlašanja vrniti"! Grešnik odgovori: "Prav, prečastiti. Jo lahko izročim kar vam"? Spovednik se začudi: "Kaj ti pade na pamet? Kaj naj jaz počnem z ukradeno uro? Vrni jo lastniku”! In grešnik odvrne: "Saj sem jo hotel, pa je noče vzeti nazaj"! In reče duhovnik: "Če je tako, ti dam odvezo, uro pa lahko obdržiš". S to zgodbo, spoštovani, sem hotel povedati, da smo pogosto prevarani, ne da bi vedeli. Novinarju ali politiku ni treba lagati. Dovolj je, da spretno izbere in razvrsti dejstva.
Živimo v času velikih sprememb. Spremembe pogosto pomenijo nekaj dobrega za ene in nekaj slabega za druge. Za vse pa pomenijo negotovost. Naenkrat opazimo, da se ne moremo več zanesti na stvari, ki so se zdele stabilne, ki so pomenile neko stalnost, neko varnost. Pa čeprav je to bila, denimo, samo menjava letnih ča-
sov, bolj ali manj napovedljivo vreme brez izrednih ujm, varno naložen prihranek v banki, zaposlitev za nedoločen čas. Dolge stalnosti pa ni bilo nikoli ne v naravi ne v družbi. A konec je bilo vedno boleče presenečenje. Rušilen potres je človek vedno dojemal kot nekakšno izdajalsko dejanje narave. Sedanjo krizo doživlja kot posledico izdajalskega ravnanja nekaterih posameznikov in delov človeške družbe, tako v svetu kot pri nas doma. Vzroki potresa so v ogromnih globinah podzemlja, pa tudi korenine krize so globlje, kot lahko seže odgovornost posameznika ali posameznih skupin. In to je zdaj bolj ali manj jasno vsem.
Kljub temu so ljudje globoko prizadeti in jezni. So razočarani nad tem, kako človeštvo ravna s svetom in s samim seboj. Težko sprejemajo, da se je naenkrat, v manj kot letu dni, sesula splošna vizija neke razmeroma varne ali vsaj napovedljive prihodnosti. Ze danes, še bolj pa malo pozneje bo posebej težko sprejeti dejstvo, da je civilizacijsko krizo začela spremljati še kataklizma, v katero drvi narava. Vsaj na naravo smo se ljudje vse doslej zanašali kot na nekaj razmeroma stabilnega, samostojnega, neodvisnega od človeškega početja. Komaj verjetno se nam zdi opozorilo, da pred našimi očmi zaradi nas izumirajo množice živalskih in rastlinskih vrst, da je to izumiranje 100- do 1000-krat
hitrejše kot v preteklih podnebnih krizah.
Vse to se marsikomu zdi kot hude sanje. Posebno tistim, ki so jih posledice kriz zadele že neposredno, osebno. Te omenjam najprej, ostali pa še pridemo na vrsto. Omenjam tiste, ki so izgubili premoženje, zaposlitev, pričakovanje varne starosti. Seveda so izgubili tudi zaupanje v državo, v mehanizme družbe, slovenske in globalne. Zato ni presenetljivo: ljudje se odzivajo z vse bolj ma-
sovnim begom od razuma, ki naj bi bil podlaga današnji civilizaciji, pa tudi od tega, na kar današnja družba stavi: od znanosti. Ta dvojni beg, od pameti in znanosti, traja že nekaj časa, a se širi.
9. avgusta 2012
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
V času vsestranske krize, ki najbolj pesti revne
Hrana Evropske unije za pomoč najbolj ogroženim osebam
Slovenska karitas bo na podlagi ukrepa pomoč ogroženim iz intervencijskih zalog v treh dobavah prejela 2.203.780 kilogramov oz. litrov osnovnih prehrambenih artiklov, kot so moka, testenine, riž, pšenični zdrob, olje in mleko. To predstavlja polovico od vse dobavljene hrane iz tega naslova v Republiki Sloveniji. Ostalo polovico bo prejel Rdeči križ Slovenije. Vrednost celotnega ukrepa je 2,53 milijonov evrov, maloprodajna cena dobavljene hrane pa bi presegla 5 milijonov evrov. Prva dobava hrane iz intervencijskih zalog za najbolj ogrožene osebe v Evropski uniji (EU) je potekala v teh
dneh in je že dobavljena v vseh šestih Centralnih skladiščih Karitas po Sloveniji: Celje, Ajdovščina, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota in Novo mesto. Karitas je za potrebe socialno ogroženih družin in posameznikov v prvi dobavi prejela 914 ton hrane EU.
Istočasno z dobavo poteka tudi razvoz ustreznih količin hrane na 272 razdelilnih mest Karitas po celotni Sloveniji. V razdeljevanje pomoči je vključenih 4.867 prostovoljcev. Zaradi velikega števila prostovoljcev so stroški razdeljevanja minimalni. Prav zaradi dobro razvite mreže Karitas je pomoč dosegljiva tako v urbanih sre-
diščih, kot tudi na odročnih krajih. Pomoč se deli na podlagi kriterijev, ki jih je potrdilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Pravilnikov Karitas. Med več kot 110.000 prejemniki pomoči so v glavnem družine in posamezniki, ki so brez zaposlitve, kakor tudi tisti, ki sicer delajo, pa redno ne prejemajo plače oz. dobivajo prenizke dohodke za preživetje. Večina med njimi je tudi prejemnikov drugih oblik denarnih	socialnih
prejemkov. Sodelavci Karitas niso le razdeljevalci te pomoči, pač pa z vsakim prejemnikom opravijo individualen razgovor, svetujejo in pomagajo pri vključevanju
v druge oblike pomoči in programe, predvsem pa ga vzpodbujajo k samopomoči.
V drugi dobavi bo oktobra v Centralna skladišča Karitas dobavljeno le mleko, in sicer 326.880 litrov. Tretja dobava 962.690 kilogramov oz. litrov vseh artiklov pa bo v decembru. Pri Karitas ocenjujejo, da je, glede na število prejemnikov pomoči in prejete količine, hrane EU dovolj, zato ni bojazni, da bi v letu 2012 in še v prvih mesecih leta 2013 skladišča ostala prazna. Obenem pa se zavedajo, da za pomoč družinam in posameznikom z najnižjimi prejemki to ni dovolj. Zato pri Karitas dokupijo hrano in higienski material iz sredstev, ki jih zberejo v različnih akcijah (predvsem Klic dobrote, Pomagajmo preživeti in na-
Vi sprasujefe, duhovnik odgovarja	Andrej Vončina
Večkrat imamo občutek, da imate duhovniki dnevno preveč maš, še posebej ob nedeljah; se ne bi dalo omejiti njihovega števila? Zanima nas tudi, ali je res, da sobotne večerne maše nadomeščajo nedeljske svete maše?
Kakor pogosto drži, imate verniki dober občutek. Seveda bi se število maš dalo omejiti, to število tudi je omejeno, pa vendar marsikaterega duhovnika to ne gane. Naj najprej povem, da duhovniki nismo dolžni maševati ne vsak dan ne vsako nedeljo, saj tega nismo obljubili, smo pa, recimo, obljubili molitev brevirja, ki ga moramo tako vsak dan moliti. Pa vseeno praviloma mašujemo vsak dan, ker je to praksa in izročilo katoliške Cerkve. Evharistija je namreč središče krščanskega življenja, liturgija je "vir in vrhunec" našega
življenja. To torej pomeni, da je sveta maša najprej velika milost in privilegij. Je nekaj velikega in upravičeno molimo pri 2. evharistični molitvi k Bogu: "Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti". Žal se zdi, da je mnogim duhovnikom in vernikom maša postala neka pravica in celo rutina, o čemer pričajo tudi takšne "ljubkovalne besede", ki jih slišimo: "eno maš'co stisnemo". Zdi se torej, da pridemo, odmašujemo in gremo, kot bi šli po kavo na avtomat. Pa vendar je dejal sv. Janez Vianney, da je maša tako velika skrivnost, da bi umrli, če bi jo razumeli... To pomeni, da seje treba temeljito pripraviti na sveto mašo, se res potruditi, da jo sveto in ponižno ter pokorno mašujemo. Zato je pravilo, da duhovnik med tednom na dan mašuje samo enkrat, dvakrat pa le izredno, redno s posebnim dovoljenjem. Tri maše na navaden dan so nedopustne. Ob nedeljah duhovnik lahko mašuje dvakrat, izredno trikrat, redno lahko trikrat mašuje s posebnim dovoljenjem. Pred 2. vatikanskim koncilom je bila seveda dnevno dovoljena samo ena maša na duhovnika, ob nedeljah pa dve. Mislim, da bi ka-
zalo to omejitev zopet uvesti. Kakor bi spet kazalo prepovedati maše ob nedeljah zvečer, pa tudi "predpraznične" maše ob sobotah zvečer. To pa zato, ker potem to ni nobena nedelja, nobeno pravo krščansko praznovanje. Nedelja je zares prava, če se začne ob mizi evharistije, nadaljuje pri družinski mizi za kosilo, potem pa je lepo, če družina preživi skupaj nedeljsko popoldne. Morda bo o sami nedelji še možnost spregovoriti. Maša tako ni pravica ali rutina, temveč velika, velika milost in privilegij, zato se moramo zanjo zelo potruditi in biti veseli, če jo v domači župniji sploh imamo. Mi duhovniki pa se moramo izjemno potruditi za vsako sveto mašo, to pomeni, da se moramo tudi truditi za čim bolj sveto življenje, v katerem je izredno pomembna molitev. Že ko imam drugo sveto mašo, nisem tako pri stvari, kot pri prvi, kaj bi šele dejali za morebitno tretjo. Kdor pa ima še več kot tri svete maše, je v velikem prekršku. Ena maša je dovolj, če damo res celotne same sebe vanjo. Zato se ne nazadnje maše tudi udeležimo, da položimo na oltar "vse, kar smo in kar imamo".
Izšel je ponatis knjige Luigija Zoje
Paradoks očeta (I. del)
Iz zadnje raziskave, ki so jo pripravili Združeni narodi, izhaja, da je v družinah v Evropi vsaj sedem žensk vsak dan žrtev nasilja ali celo umora; storilci so njihovi partnerji. V družinah se žal dogajajo še druge vrste nasilja: med brati, med očetom in sinovi, med sorodniki... Vse to potrjuje že dolgo napovedan počasen razpad družine. Prav v zvezi s tem je pred dnevi izšel ponatis knjige Hektorjeva gesta (II gesto di Ettore), psihoterapevta in poznavalca Carla Gustava Junga, Luigija Zoje, pri založbi Libri S. p. A. iz Milana. Iz analize vsebine je jasno, da se v naši družbi vedno bolj izgublja vloga očeta, in to postavlja na kocko tudi vso našo zahodno civilizacijo. Knjiga se deli na štiri dele: Prazgodovina, Antika in miti, Moderna doba, Oče v današnji družbi.
Iz antropoloških raziskav izhaja, da se je Sigmund Freud
zmotil, ko je v knjigi "Totem in tabu" pisal, da je v prazgodovini nastala družba oziroma monogamna družina šele tedaj, ko so se moški uprli poglavarju in si tako porazdelili ženske. Prej naj bi bila družba poligamna. V njej je imel glavno besedo najmočnejši moški. V resnici so si moški res porazdelili ženske, kot dokazujejo tudi miti, pravi
lJ"!!
Zoja, a le zato, da bi odpravili nasilje med seboj. Ko je družba iz poligamne postala monogamna, se je začela razvijati očetovska figura. Prej naj bi oče ne imel skoraj nobene vloge. Pri vseh višjih sesalcih
in tudi pri človeku je bila vzgoja otrok izključno domena matere. Podoba ženske je bila v prazgodovini vedno dominantna, tako da razni arheologi zatrjujejo celo, da je bila družba v prvi fazi prazgodovine matriarhalna. Zenska se je vedno borila sama za obstoj otrok in potomstva; ta skrb je bila pri materi najprej nagonska. Moški ni skrbel za otroke. Očetovstvo v dejavnem smislu se je razvijalo polagoma tudi s pomočjo ženske-matere in v tem procesu so se tudi "gradili glavni stebri" današnje družine in zahodne civilizacije. Pojem očetovstva je od vsega začetka nastal iz nekega "namena", ki predpostavja neko mišljenje, ne pa iz nagonskega vzgiba. Propad očetovstva nam nakazuje obstoj in prihodnost moškega le kot odsotnost ali prisotnost agresivnosti. Poglejmo npr. najbolj priljubljene heroje današnje mladine, ki jih orisujejo tudi razne televizijske nadaljevanke: zaželjen moški mora biti "lep, bogat, agresivno učinkovit... "
Kdor hoče razumeti paradoks očeta, mora usmeriti pogled v antično Grčijo, saj je patriarhalna družba, kakršno poznamo in je Še dominantna, dobila dokončno obliko
prav v stari Grčiji, točneje v mitih. V mitih se odsevajo vodilne družbene vrednote. Knjiga jemlje v pretres predvsem mite, ki se sučejo okoli trojanske vojne, opisane v Iliadi in Odiseji, pa tudi ep Eneido. Trojanska vojna se je razvnela zaradi lepotice Helene, za katero se je marsikdo potegoval. To je bila vojna med moškimi za pridobitev ženske. Pesnitev dosega višek v opisu dvoboja med Ahilom in Hektorjem: Ahil je predstavnik agresivne strani moškega, Hektor pa predstavnik ljubeče, očetovske strani. Hektorjeve besede, namenjene ženi in sinu, dosegajo višek očetovstva. Njegov meč ni orodje, po katerem hoče priti do slave, ampak sredstvo očetovske dolžnosti, da se bojuje, ker hoče braniti mesto in družino. Njegova naloga se namreč ni izpela ob spočetju otroka. Ve namreč, da mora oče biti otroku vedno ob strani in se zanj boriti. V tem je Hektor zelo različen od drugih grških herojev. Njegov mit prehiteva celo zgodovino, tudi v tem, da že predvideva razpad očetovstva. Hektor se pokaže bolj šibak kot Ahil, manj nasilen, manj podoben grškemu moškemu idealu. Ahil izpostavi Hektorjevo mrtvo telo psom in jastrebom; to je prispodoba vrnitve moškega v "poživinjeno obdobje" in propad očetovskega načrta v zgodovini.
Karlo Nanut
birkami Nedelje Karitas), izdaten vir dohodkov za nakup hrane in higienskega materiala so tudi sredstva Fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), pomagajo pa tudi lokalne skupnosti.
Pojavljajo se pomisleki, da je hrana EU premalo raznolika, kar lahko vpliva na zdravje prejemnikov pomoči. Sodelavci Karitas menijo, da so to osnovni prehrambeni artikli, ki so sestavni del redne prehrane prebivalcev, niso pa edini. Prav zato po svoji zmožnosti nabavijo še drugo hrano, po župnijskih Karitas zbirajo kmečke pridelke, kot so krompir, sadje, ponekod tudi zelenjavo. Istočasno pa se je potrebno zavedati, da hrana EU ni edini vir, saj jih večina prejema denarno socialno pomoč in druge oblike socialnih prejemkov, ki jih zagotavlja država. Poleg tega pa je potrebno delati tudi na tem, da si vsak zdrav in za delo sposoben človek skuša zagotoviti last-
na sredstva za preživetje in v tem smislu vzpodbujajo prejemnike pomoči, da poprimejo za vsako delo. Sodelavci Karitas se trudijo za spoštljiv odnos do hrane, ki je dar zemlje in dela človeških rok, kakor tudi za spoštovanje dostojanstva vsakega prejemnika pomoči, ne glede na njegovo narodnostno, versko ali politično pripadnost. Poleg prostovoljnega dela je to dodana vrednost vsakega razdeljenega paketa hrane.
Odgovorne osebe po škofijskih Karitas, ki so na voljo za dodatne informacije:
- ŠK Celje, Matej Pirnat, GSM: 051/658-133
- ŠK Koper, Jožica Ličen, GSM: 041/429-713
- ŠK Ljubljana, Jože Kern, GSM: 051/693-322
- ŠK Maribor, Darko Bračun, GSM: 051/370-699
- ŠK Murska Sobota, Jožef Kociper, GSM: 031/538-028
- ŠK Novo mesto, Gregor Vidic, GSM: 040/236-811
Jožica Ličen
Slovenski verniki si tega ne zaslužimo!
Se naprej žolčne polemike v "zadevi Uran"
Da, slovenski verniki si tega, čemur smo priče v Sloveniji, ne zaslužimo. Upamo, da bo msgr. Alojz Uran, ki je na zdravljenju v ljubljanskem Kliničnem centru, čim prej ozdravel, kot tudi iskreno upamo, da se bodo polemike okrog njegovega "umika iz Slovenije" čim prej polegle, ker škodijo vsem, čisto vsem, cerkvenemu slovenskemu vrhu in tudi vsej Cerkvi, kot tudi zastrupljajo ozračje v Sloveniji.
Za golo kroniko povejmo samo to, da je 6. avgusta prišlo v javnost pismo upokojenega nadškofa Urana slovenskim škofom, v katerem kronološko opisuje zgodovino svojega "izobčenja". Šlo je za prepis pisma, ki ga je 11 slovenskih škofov prejelo 20. junija in ki je sicer krožilo že nekaj časa po svetovnem spletu. Msgr. Uran v njem piše, da je osebno prepričan, da nima nobenega potomca, in to je pripravljen dokazati tudi z analizo DNK ali katerokoli drugo metodo.
Msgr. Uran v pismu ugotavlja, da so ga v cerkvenih uradih obsodili, nihče pa ga ni obvestil o vsebini obsodbe. Zato tudi ni imel nobenih možnosti, da bi se lahko zagovarjal. Kar zadeva "kazensko" bivanje v tujini, pa nadškof Uran "prosi za dovoljenje za svobodno gibanje" in "pisna navodila za čas prestajanja kazni". Ker so zadnji dogodki močno načeli njegovo psihofizično stanje, pa msgr. Uran prosi, da se upošteva njegovo zdravstveno stanje in naložena kazen omili v možnost čimprejšnjega stalnega bivanja v Zavodu sv. Stanislava. V ljubljanski nadškofiji so takoj potrdili, da so slovenski škofje prejeli omenjeno pismo, da pa je nadškof in metropolit Anton Stres pismo prejel šele 23. julija, kljub temu da je odtisnjeni datum na poštnem žigu 20. junij. Poudarjajo, da lju-bljansld nadškof nima nikakršnih pristojnosti nad upokojenim nadškofom Uranom in da je to izključna pristojnost Svetega sedeža.
18. likovna kolonija Umetniki za Karitas
Pisan program na Dnevu odprtih vrat
Od 13. do 17. avgusta 2012 bo potekala na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino 18. Mednarodna likovna akademija pod geslom:
"Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, nag sem bil in ste me oblekli..." (prim. Mt 25, 35-37). V četrtek, 16. avgusta, bo Dan odprtih vrat, na katerega prireditelji vljudno vabijo čim več obiskovalcev.
Ob 18. uri bo pester program. Nastopili bosta Gledališka skupina Mladi z gore pod vodstvom Ivice Vidmar in Pevska skupina Fantje s'pod velba. Pozdravne nagovore bodo imeli koprski škof Jurij Bizjak, ajdovski župan Marjan Poljšak in ravnatelj ŠK Matej Kobal. Poseben gost večera bo direktor Družine Tone Rode. Udeležence kolonije in nastala dela bosta predstavili Jožica
Ličen in Anamarija Stibilj Šajn.
Možen bo seveda ogled in nakup likovnih del. Ob koncu bo družabno srečanje. Udeleženci letošnje kolonije Umetniki za Karitas 2012 so Ivana Andric Todič, Vesna Be-nedetič, Milena Gregorčič, Anka Krašna, Ede Posa in Buba Posa iz Madžarske, Darko Slavec, Karmen Smodiš, Bogdan Soban, Viktor Šest, Veljko Toman, Alenka Viceljo in Vinko Železnikar.
Častna gosta bosta ilustratorka Jelka Reichman in kipar Mirsad Begič.
Pridružili se bodo tudi strokovni sodelavci in darovalci ob Dnevu odprtih vrat. Izkupiček prodanih del bo namenjen otrokom v stiski. Informacije: gsm 041 429 713 ali jozica. licen@rkc. si Spletna stran: http: //karitas-kp. rkc. si//
Kristi ani in družba
9. avgusta 2012
Piranski duhovnik Zorko Bajc
Piranski duhovnik Zorko Bajc o PKC Georgios in prihajajoči 500-letnici prikazanja strunjanske Marije
To je toliko, kot je stara Amerika!
Dobrih dvanajst let je, odkar je Zorko Bajc, 42-let-ni umetniški fotograf, filmofil, strokovnjak za sakralno umetnost, nadzornik cerkvenih gradbenih del, izvedenec za javna naročila in piranski župnik prišel v to "fotogenično" in zgodovine polno mesto. Naredil
stitucija in od kod zamisel zanjo?
Pastoralno kulturni center Georgios deluje v sklopu župnije Piran. Ob mojem prihodu leta 2000 so bili prostori tik pred zrušenjem, ob njih pa ravnica za vrt. Od samega začetka sem koval zamisel za oživitev tega bo-
je zelo veliko, zloščil dragulje župnijskega muzeja, postavil Pastoralno kulturni center Georgios, z življenjem in duhovnostjo
oživil mesto. Povabili smo ga na prijeten klepet pred slavnim praznovanjem 500. obletnice Marijinega prikazovanja v Strunjanu od 12. do 15. avgusta.
Kakšna zgodba stoji za PKC Georgios? Koliko je stara ta in-
gastva, edini investitor, piranska župnija, pa je zbrala sredstva leta 2008. V enem letu je PKC že deloval in zdaj že četrto sezono
imamo v gosteh pastoralno dejavnost, župnijska srečanja, pred dvema letoma župnijski misijon, ob tem pa še kulturne dogodke, nekaj v lastni organizaciji, nekaj pa v najemu. Ponudba gre od filmov do koncertov resne, zabavne glasbe, klasike, jazza, ve-
liko je gledališkega dogajanja, seminarjev, predavanj, sprejemov. Poleti na zunanjem odru, pozimi pa v sodobno opremljeni dvorani, ki premore 100 sedežev.
Kaj bi župnija brez vas...
Na srečo nam je uspelo mojo željo in zamisel uresničiti. V dobrem letu smo vse obnovili, brez pomoči občine, države ali koprske škofije, na ta način dali piranski župniji lepe prostore, mestu pa veliko obogatitev. Lokacija je izjemna, čisto ob klifu s čudovito veduto na cerkev sv. Jurija, v strogem cen- I tru in hkrati izven mestnega živžava, prava oaza za obiskovalce. Vsako sredo ob nizu poletnih filmskih predvajanj “Kino pod zvezdami" poslušam besede očaranih gostov.
Kaj pa se skriva za imenom Georgios?
Zanj sem se odločil, ker je to grški izraz za sv. Jurija, ki je zavetnik cerkve in mesta že 700 let. Izbral sem grško inačico iz časa, ko je on živel, ne pa latinskega Geor-gius. Hkrati pa je simbolični pomen: v grščini Georgios označuje kmetovalca, poljedelca, obdelovalca zemlje. Glede na to, daje bil tu prej župnijski vrt, sem si rekel: prej so tu predelovali zemljo, zdaj pa vrtnarimo na duhovno-kulturnem področju. Kdo so vaši obiskovalci?
Domačini in ljudje z vsega sveta. Lokacija je očarljiva, programa pa dovolj. Župnijska spletna stran je najboljši način, da izvemo vse o dogodkih, zgodovini, dejavnostih naše skupnosti.
Še turistični nasvet.
Ker je piranska kulturna in sakralna dediščina izredno
bogata, česa ne smemo zamuditi?
Piran premore deset cerkva, kar je za majhno katoliško skupnost veliko bogastvo, zame pa večkrat breme (smeh). Obiskovalec naj se napoti do baročnega kompleksa stolne cerkve sv. Jurija, ki bdi na prelepem griču nad morjem od 12. stoletja dalje. Ob njej je 47 metrov visok zvonik, ki hrani "predkolum-bovska zvonova" iz leta 1477, tam je tudi Župnijski muzej. Na tem mestu se sprehodi-
mo skozi 2000-letno zgodovino, saj so arheološka izkopavanja odkrila temelje rimskega templja, ki ga lahko v sklopu muzeja vidimo v arheološki jami pod cerkvijo. Muzej sestavlja še Lapidarij, kjer je najstarejša lesena maketa cerkve v Sloveniji, stara več kot 400 let. Poleg tega so še kamen in ornamentika, od rimske, romanske, do gotske in renesančne. V čudoviti zakladnici pa so obnovljeni dragulji cerkvene opreme. Cerkev v mikroko-mori hrani največjega in najbolj znanega piranskega gotskega Križanega iz 1. 1370. Do Georgiosa je par korakov.
I V mestu so tudi patri minoriti.
Tako je, minoritski samostan s križnim hodnikom ter cerkev sv. Frančiška, v Piranu živijo tudi
sestre domini-kanke sv. Katerine Sienske.
Za konec še pomemben praznik, ki nas čaka ob Marijinem vnebovzetju.
V župniji Piran se pripravljamo na velik dogodek,
500. obletnico Marijinega prikazovanja v Strunjanu. Prvič po 100 letih bomo originalno Milostno podobo strunjanske Matere Božje, tudi staro 500 let, z barko prenesli zglavnega oltarja v Piran v nedeljo, 12. avgusta. Sprejeli jo bomo na pomolu, sledila bo procesija do stolnice, po maši pa bo zvečer koncert na vrtu vokalne skupine Krila.
Kaj pa od ponedeljka do srede?
V ponedeljek, 13., bo čez dan čas za molitev pred strunjansko Marijo, zvečer pa bodo združeni zbori in orkester prvič izvedli uglasbitev "Avemaris stella" domačega glasbenika Saše Fajona. Vodil bo Patrik Greblo, ne smemo pa pozabiti, da bo na originalno Tartinijevo violino igral solist Zdravko Pleše. Tako bomo združili 320-letnico Tartinijevega rojstva s 500-letnico prikazovanja strunjanske Marije.
V torek bo molitev in ob 17. uri slovesno romanje z barkami v Strunjan; vodil ga bo koprski škof dr. Jurij Bizjak ob spremstvu piranskih gasilcev in pihalne godbe iz Marezig. Na barkah bo
na voljo 1000 mest, zato predlagam čimprejšnjo prijavo. Verjamem, da vas bodo obiskali tudi naši verniki.
Tega se nadejamo, saj je to praznik treh narodov in vseh, ki živimo na tem jezičku zemlje. Gre za zgodovinsko obletnico: vedno pravim, da je 500 let toliko, kolikor je stara Amerika...
Jernej Šček
K Bogu vodi več poti
OstajaPot, Resnica in Življenje
Pred leti me je iznenadila misel, ki pa mi danes ni tuja: K Bogu vodi več poti, ena je tudi "skozi Cerkev". Misel, ki sicer ni nova, je pa prav, da se ob njej zaustavimo.
Kdor količkaj pozna sodobno teologijo, bo z veseljem pritrdil, da nobena religija noče več zahtevati monopola nad Resnico. Če bi zahtevala monopol, bi pomenilo, da ima edino ona v posesti vso resnico, da je druge nimajo. Tega po drugem vatikanskem koncilu ne učimo več, vsaj smelo bi se ne. Ob tem vidimo tri različne razsežnosti. Kristjan-vernik je prepričan o krščanskem oznanilu. Zanj je resnična religija krščanska vera in Jezus Kristus ali, kot pravi Janez v evangeliju:pot, resnica in življenje. Te tri poti se ne spremenijo niti tedaj, ko se pogovarjamo s pripadniki drugih religij.
Če bi juda vprašal: "Kaj je za vas pot, resnica in življenje"? bi na kratko odgovoril: "Tora (Postava) ", musliman pa bi dal odgovor: "Koran". Budist bi rekel: "Budova pot 'osmih stopenj'". Čeprav ne moremo mimo dejstva, da imajo Jezusove besede čisto drugačno težo od sporočila, ki ga prinašata Koran ali budistične stopnje. Spoznanje pri človeku šele pride
iz življenja po teh naukih. Zato je Jezus rekel: “Jaz sem pot..." ni pa rekel, da so to svete knjige ali
ustno izročilo. Iz tega spoznavamo, da ima vsaka religija svojo lastno resnico, ki ni samo teoretična, ampak je tudi praktična.
V to spoznanje ni vključeno samo resnično spoznanje, ampak tudi versko delovanje ali celo etos.
V medverskem pogovoru je
pomembno, da smo pripravljeni na medsebojno spoštovanje. Spoštovati moramo, da je drugoverec dmgačen in da tudi drugače misli. K temu pridamo razumevanje, ko ga skušamo razumeti. Če jaz drugega skušam bolje razumeti, bo on enako skušal mene, vsaj tako bi moralo biti, ni pa to nujno! Ob tem pa odkrijemo veliko skupnega. Kristjan se v pogovoru ne more mimogrede posloviti od judovske tore (postave), kajti iz nje izhaja tudi krščanstvo. Isto je z islamom. To je religija, ki je prišla po krščanstvu in je zavestno navezana na judovstvo in krščanstvo. Islam kot religija priznava stare preroke in celo Jezusa sprejme kot preroka.
Ob takšnem skupnem iskanju skupne verske poti je nujno, da je kristjan prepričan o svoji veri, še več, o resnici svoje krščanske vere, istočasno pa odprt do drugih religij, pa tudi do kritike drugih. Krščanska vera ni samo teologija. Če bi bila samo to, bi bil to neki suhoparen nauk. Krščanska vera je tudi dogajanje človekovega os-
vobajanja. Teologija je veda ali nauk o Bogu in o stvareh v odnosu do Njega, ne pa vera, kot taka, ki zahteva svoje razumevanje. Vera pa je pred teologijo in teolog je predvsem vernik, ki razmišlja o svoji veri, da bi jo najprej sam (!) sprejel razumsko in tako lahko posredoval (oznanjeval) drugim. Ob tem se teolog izraža kot Božja moč in Božja Modrost ali kot beseda in sporočilo.
Vera je nekaj, kar je pred razmišljanjem ali pred posredovanjem drugim. Vera najprej prerodi tistega, ki jo ima, in šele potem (iz njega) lahko nastane razmišljanje nad tem dogajanjem v človeku. Zato ni krščanskega teologa, ki ni najprej sam prerojen z Božjim sporočilom. To velikokrat za-pažamo danes, ko poslušamo razna teološka predavanja, še zlasti če jih imajo laiki, kako se iz njih velikokrat pretaka neka “'papirnata" teologija, ki je čisto nekaj drugega od predavanja, ki ga ima npr. menih.
Mnogovrstnosti poti do Boga lahko primerjamo s hribom in vzpenjanjem po njem. Poti do vrha je veliko, vrh pa je en sam in vsi, ki se trudijo priti nanj, pridejo na vrh skupaj in se zberejo na isti točki. Vsi mi živimo različno življenje v različnih okoliščinah in kulturah, imamo različna izhodišča in dediščine, še zlasti iz svojih družin, župnij in domovin, naše poti duhovnega iskanja pa nas na koncu pripeljejo skupaj in v tem je veličina tiste, ki je Pot, Resnica in Življenje.
Ambrož Kodelja
Kratke
Štandreška dekanija / Tri romanja
Štandreška dekanija organizira V soboto, 11. avgusta, romanje na Svete Višarie.
V ponedeljek, 2/. avgusta, bo skupno goriško-tržaško romanje na Barbano. Sveta maša ob 11. uri. Vodi msgr. Dino De Antoni. Avtobus in barka 15 evrov. Vpisovanje do 19. avgusta. Romanje na Barbano za družine pa bo V nedeljo, 2. septembra popoldne. Ob 15. uri odpelje posebna barka za udeležence tega romanja. Mašo vodi msgr. Metod Pirih. Cena za barko 5,50 evra. Za prevoz do Gradeža poskrbi vsak sam. Vpisovanje v župnijah.
Na Sveti Gori sv. maša in koncert Marijinih pesmi
Frančiškanski samostan Sveta Gora in Škofijska karitas Koper vabita v nedeljo, 19. avgusta, na Sveto Goro pri Gorici. Ob 16. uri bo sveta maša; tej bo sledil koncert Marijinih pesmi. Nastopila bosta baritonist Zdravko Perger in organist Gregor Klančič. Prostovoljni prispevki bodo namenjeni brezposelnim.
Papež je končal trilogijo o Jezusu Kristusu
Papež Benedikt XVI. je nedavno končal zadnjo knjigo svoje trilogije “Jezus iz Nazareta”, posvečeno otroštvu Jezusa Kristusa. Iz Vatikana so sporočili, da seje že začelo prevajanje knjige iz nemščine v ostale jezike. V Vati kanu so si zadali za cilj izdajo knjige v več jezikih hkrati, predvidenega datuma izdaje pa še niso sporočili. Prvi del trilogije je izšel leta 2007, drugi pa marca lani.
Benedikt XVI.: "Obzorje človekovega bivanja presega vsakdanje skrbi"
Pri molitvi angelovega češčenja je sveti oče prejšnjo nedeljo spregovoril o času počitnic in dopustu. To naj bo priložnost za počitek in tudi molitev, še zlasti ko ljudje obiščejo kakšno cerkev ali kapelo. Obzorje človekovega bivanja presega vsakdanje skrbi, gre preko hrane, oblek in kariere, saj Jezus govori o hrani, ki ne mine ter je pomembno iskati in sprejeti, je povedal papež Ratzinger na dvorišču apostolske palače v Castelgandolfu. Jezus želi pomagati ljudem, da bi presegali takojšnje zadovoljevanje gmotnih potreb, pa čeprav so pomembne tudi te.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
innnrnin Benedikt Kosič
"Mestno središče brez parkirišč, trgovin in izložb je mrtvo!"
rihod noveaa nadškofa
V nedeljo, 30. septembra, se bodo verniki goriške nadškofije s slovesno popoldansko mašo v oglejski baziliki poslovili od nadškofa msgr. Dina De Antonija, kije krajevno Cerkev vodil od leta 1999 in se pred kratkim upokojil. Glavni somaševalci bodo ob njem duhovniki, ki jih je v teh letih sam posvetil. Dva tedna kasneje, V nedeljo, 14. oktobra, pa bo novi goriški nadškof msgr. Carlo Maria Redaelli s slovesnim bogoslužjem v goriški stolni cerkvi prevzel nadškofijo. Kot določa kodeks cerkvenega prava, se to zgodi, ko osebno ali prek pooblaščenega zastopnika v škofiji predstavi apostolsko pismo kolegiju svetovalcev v prisotnosti škofijskega kanclerja. Da bi se obreda lahko udeležilo čim več ljudi, bodo na trg pred stolnico postavili velik ekran. Msgr. Redaelli bo prišel v Gorico iz Ogleja, kjer se bo ustavil v molitvi pred relikvijami svetih mučencev, ki so v prvih stoletjih krščanstva prinesli evangelij ljudstvom srednje Evrope.
Msgr. Redaelli je sedemnajsti škof goriške nadškofije, ki jo je ustanovil papež Benedikt XIV. z bulo Sacrosanctae militantis Ecclesiae 18. aprila 1752.
Števerjan / In memoriam
Zdenko Terčič
V 89. letu starosti je stopil pred Božje obličje Zdenko Terčič iz Števerja-na. Dolga, neozdravljiva bolezen ga je v teh letih postavila pred veliko življenjsko preizkušnjo, ki se je končala prejšnjo nedeljo v goriški splošni bolnišnici ob ljubeznivi prisotnosti vseh najbližjih. Zdenko Terčič je bil rojen 13. junija 1924. Bil je drugi izmed desetih otrok, ki so se rodili očetu Alojzu Terčiču in mami Frančiški Hlede. Od teh sta dva otroka umrla takoj po porodu, sestra Katica pa je umrla zaradi posledic letalskega bombardiranja Števerjana v drugi svetovni vojni.
Pokojni Zdenko je obiskoval osnovno šolo v Šte-verjanu; šolske obveznost je seveda moral usklajevati z delom doma in na polju. V času vojne je bil nekaj časa tudi v partizanskih vrstah pri Ročinju.
Po vojni je kot najstarejši sin prevzel domačo kmetijo, na kateri so se preživljali s prodajo povrt-nin, grozdja, mleka in živine. Kosili so travo v Zavodu Sv. Družine in tamkajšnje šolske sestre oskrbovali z domačim mlekom, na goriški tržnici pa so prodajali domačo zelenjavo.
Zdenko se je dne 19. aprila 1966 v Logu pri Vipavi poročil z Elizabeto Čuk. Rodili so se jima trije otroci: Matjaž, Mojca in Vida. Starejši Matjaž je v letih devetdeset prevzel kmetijo in se usmeril v vinogradništvo. Pri tem mu je oče Zdenko pomagal in stal ob strani. Hčerka Mojca je postala vzgojiteljica v slovenskih vrtcih na Goriškem. Tako Matjaž kot Mojca sta si ustvarila družini in očetu Zdenku darovala tri vnukinje in tri vnuke.
Globoka krščanska vera, ki sta jo gojila Zdenko in Elizabeta pa je leta 1992 obrodila še poseben sad: mlajša hčerka Vida je sprejela božji klic in se odločila za redovniško življenje v Skupnosti Loyola. Njena redovniška pot jo je v teh letih popeljala najprej v
Rim, nato še na Portugalsko, v Brazilijo in pred kakšnim letom v afriški Mali.
Zdenko Terčič je izhajal iz trdno zavedne družine in se je tudi aktivno udejstvoval v družbenem življenju na vasi. Po zgledu očeta in s ponosno slovensko zavestjo je stopil v vrste števerjanske Kmečko delavske zveze (KDZ se je leta 1975 preimenovala v SSk-Slovenska skupnost). Na listi KDZ je bil prvič izvoljen v občinski svet občine Števerjan na volitvah, ki so potekale 16. in 17. decembra 1956. Za občinskega svet-
nika je bil nato potrjen še trikrat (28/28.5.1961, 13/14.6.1965 in 7/8.6.1970). Za triletje 1965-1968 je bil izvoljen tudi za predsednika števerjanske sekcije KDZ. Pokojniku je bilo zelo pri srcu zborovsko petje. Iz ljubezni do petja in do slovenske besede se je več let udejstvoval v domačem pevskem zboru in nato v MoPZ Mirko Filej iz Gorice. Z zborom Filej je tudi opravil več gostovanj po Evropi, v krajih, kjer živijo Slovenci v izseljenstvu. Življenjska pot pokojnega Zdenka Terčič, ki od srede, 8. avgusta, počiva na števerjanskem pokopališču, je bilo označena s trdim delom med briškimi brajdami za preživljanje družine in s požrtvovalnim družbenopolitičnim in prosvetnim udejstvovanjem v prid slovenskemu narodu. Bog naj mu obilo povrne za vse, kar je dobrega naredil.
Benedikt Kosič je znan goriški trgovec. Njegova družina ima v mestnem središču pet trgovin z obutvijo, športno obutvijo, športnimi artikli, otroškimi čevlji in trgovino Geox, v trgovskem središču Qlandia v Novi Gorici pa še trgovino z obutvijo. Ker v tem sektorju dela - ob bratu in treh sestrah - več kot 25 let, je že videl marsikatero spremembo...
Kako poteka delo v teh trgovinah?
Trgovino športnih artiklov vodim s sestro Tatjano. Sandra je zaposlena v upravi, Mirjam v trgovini z obutvijo s Simonom, ki pa sam skrbi še za trgovino v Qlandii. Tata Andrej je naš "su-pervizor", vedno prisoten tudi z nasveti. Moja generacija je od 80. let dalje doživela mnogo sprememb: od časov, ki so bili za prodajalce lahki, do današnje krize, ki je dokaj težka. Če smo danes še prisotni, smo ponosni na to, da smo v časih, ko ni nihče drug investiral, spremenili ponudbo, obnavljali naše objekte, ostali v centru z upanjem, da bo ta spet zaživel. Ponudbo smo spremenili tako, da smo dvignili kakovost; menili smo namreč, da majhne trgovine na majhnih metražah ne morejo konkurirati z veleprodajo. Zato smo se specializirali in še vedno skušamo nuditi dobro razmerje med ceno in kvaliteto. To je naš glavni princip.
Koliko občutite gospodarsko krizo v poslovanju zadnjih let?
Občutek krize je konkreten. Mi smo jo sicer začeli čutiti pred drugimi, nekje leta 2007, zaradi obnovitvenih del v mestnem središču. Delo se je zna tno zmanjšalo. Kmalu seje začela kazati še splošna kriza.
Kaj je za vas pomenilo zaprtje predora pod goriškim gradom?
Že od vsega začetka smo mislili, da je bil načrt obnovitvenih del na Travniku napačno zastavljen: od zaprtja tunela do tipologije samega projekta. Izbrisali so 150 parkirnih mest; sicer nismo bili proti temu, toda če iz mestnega središča odvzameš tako pomembno parkirišče in tam urediš zono za pešce, moraš pa vsaj v bližini urediti primerno parkirišče. To je princip, ki velja v vseh evropskih mestih...
Glede galerije Bombi, ki je vedno pomenila naravno povezavo s centrom, obstajajo tudi zanimivi načrti. Sicer pa se sprašujem, kdo bi še bil pripravljen vlagati denar v to. Ker je trg na Travniku tako velik, bi predor po mojem lahko bil odprt za enosmeren prihod avtomobilov v mesto, zraven pa še za pešce, morda tudi ločen s posebnim steklom, primerno ozračen in dobro osvetljen. S kakšno manjšo spremembo na trgu bi to bilo še mogoče.
Kaj pa menite glede žičnice na grad?
Če ni rentabilna tista v Ljubljani, gotovo ne bo prinašala dobička niti goriška. Po mojem ta projekt ni imel smisla. Naraven prehod za obisk gradu je lepa in urejena pešpot s Travnika po griču do gradu.
Danes se v turizmu večkrat "prodaja dim", senzacija. S kančkom domišljije bi lahko bil grad tudi dosti bolj privlačen.
Nekateri pravijo, da goriški trgovci vedno jamrate...
Gorica nima ne industrije ne
drugih pomembnih dejavnosti. Od vedno je živelo od trgovine. Vsi tisti, ki imajo kaj reči na naše kritike, naj pomislijo na število delovnih mest, ki smo jih izgubili v zadnjih letih in jih še bomo izgubili. Prepričan sem, da veleblagovnice ne morejo nadomeščati manjših trgovin -kar se tiče uslužbencev - ne s sindikalnega vidika ne z vidika pravičnega sistema. Uslužbenci v veleblagovnicah so brez zaščit in jamstev; kdor je izgubil službo v tradicionalni trgovini in se je nato obrnil na veleprodajalne, je gotovo našel službo z najslabšimi sindikalnimi pogoji. Pomembno je, da to dobro razumejo tisti, ki nas kritizirajo. Naš odnos z uslužbenci je bil vedno zelo dober in resen.
Kar se tiče Travnika, se veliko pogovarjam s trgovci, z operaterji v tem delu mesta in s prebivalci. Leta 2014 naj bi odprli veletrgovsko središče v Vilešu: to bo gotovo dokončni udarec ne le za trgovino v našem mestu, temveč tudi za komercialne centre v Novi Gorici. O tem sem trdno prepričan, saj bo šlo za enega največjih objektov v severni Italiji. Vse to pa se dogaja v trenutku, ko se je kupna moč prebivalstva znižala za 50%, ko se je delo v našem sektorju znižalo za 15-50%, stroški pa so ostali enaki oz. so še narasli. Podjetja se skušajo reševati, kot morejo, a dela je vse manj. Mi se v tem trenutku borimo za obstoj: z velikim trudom, z vlaganjem, pa tudi z velikimi dvomi v prihodnost.
Naše poslovanje se je v zadnjih letih postopoma manjšalo, približno za 10% letno. Še vedno ohranjamo kar dober letni promet in obseg prodaje, problem pa je v tem, da to ne zadošča več, da “prideš skoz". Lahko je prodajati; ko pa ob koncu leta potegneš črto, moraš videti, če ti je kaj ostalo ali pa če boš moral še sam kaj doložiti...
Kako pa je s poslovanjem poleti, ko je mestno središče še posebno prazno?
5 sezonskimi znižanji smo začeli precej dobro v začetku julija. Ti popusti trajajo precej malo, ker je tudi velika “deregulation", promocije so bile močne že prej. Učinek sezonskih znižanj ni več tako velik kot pred leti. V povprečju je bil julij pozitiven, valovanja pa so zelo občutna. Kdaj pa kdaj se ti zdi, da delaš dobro in ti gre bolje kot v prejšnji sezoni; naenkrat se zniža in je zato povprečje malenkost nižje kot prej. Problem naše tipologije prodaje je, da moramo naročevati sezonsko: v tem času že naročamo blago za naslednjo pomlad in poletje. Zdaj ne moremo še točno predvidevati, kaj se bo še zgodilo, zato tudi veliko tvegamo. Ta problem je bil posebno močan v zadnjih letih, ko so potekala obnovitvena dela v mestnem središču, ko nismo vedeli, koliko bodo trajala itd. Zelo lahko je se ušteti. Kavarna ali restavracija lahko nakupita tedensko, kar potrebujeta; mi moramo to storiti že sezono prej. Ko blago pride, moramo dobavitelja plačati in kupljenega ne moremo vračati. Marže so itak vedno nižje zaradi konkurence. Naš posel je tudi zaradi tega zelo različen kot pred 50 leti.
Kar se tiče davkarije in novic glede tega, da trgovci ne izdajajo
blagajniških računov, menim, da gre za veliko medijsko propagando; v naši zgodovini - naše podjetje je staro več kot 60 let! - nismo še nikdar prejeli nobene kazni zaradi česa takega. Sploh si ne moremo privoščiti tega, da bi ne izdajali blagajniških računov, saj moramo po davčnem sistemu točno dokazovati, koliko nabavl-
jamo in koliko prodajamo. Medijska gonja zato nima nič kaj opraviti z našimi razmerami v naših krajih.
Raštel je bil pred leti srce goriške trgovine. Zdaj pa kroži po njem prav malo ljudi, vse več je zaprtih trgovin in izložb...
Načeloma nisem proti zonam za pešce. Treba pa je upoštevati to dejstvo: z razliko od nekaterih drugih mest, ki imajo jasno določeno središče, okoli tega pa se širi mesto, je Gorica ozko in podolgovato mesto. Občinska uprava je uredila za pešce delček mesta pod gradom, ki pa ni pravo središče. V Vidmu je npr. lepo urejeno: obstaja lep center, tik ob njem je kar nekaj zgledno urejenih parkirišč. V Gorici že 15 let nimamo primernega prometnega načrta; vse, kar je bilo narejenega do sedaj, je bilo storjeno "na spot", propagandno, brez programiran ja, im proviziran o. Sedanji župan je le uresničil že financirane projekte. V vseh teh letih pa niso postavili niti enega parkirišča. Ge bi prej uredili parkirišča, potem pa cone za pešce, bi se zadeva popolnoma spremenila. Ko so tudi lani prišli na ogled v Gorico investitorji iz Lombardije in so v Raštel nastavili svoje osebe, ki so štele mimoidoče, so se kar prijeli in odšli...
S conami za pešce so se izpraznila tudi stanovanja, zmanjšala se je njihova vrednost; tam živijo le še osebe, ki nimajo avtomobila ali se zadovoljujejo z določenim standardom. Mi smo se borili za to, da bi pred zonami za pešce uredili parkirišča; delajo jih po vsej Evropi in tudi pod morjem, pod Travnikom pa ni bilo mogoče... Te izbire niso opravičljive. Zato je normalno, da so Raštel, Travnik in ul. Mazzini polne zaprtih trgovin. Mestno središče brez parkirišč, trgovin in odprtih izložb je mrtvo! Žal je Gorica vedno bolj taka. Evropska ekonomija je dosegla dno. Ni več razlik med t. i. nizkim, srednjim in visokim slojem. Vsi smo v isti barki, vsi drsimo navzdol. Tr-
govinski sektor in uslužbenci so vse manj zaščiteni; nimamo amortizerjev, kot jih lahko imajo določena podjetja, prepuščeni smo sami sebi. Banke zapirajo pipe; če hočeš imeti kaj od njih, tvegaš izgubiti vse, kar imaš. To je naša stvarnost. Mi imamo namen vztrajati; dokazali smo, da še vedno stojimo pokonci. Leta 2012 smo še vedno skupina trgovin v zasebnih rokah - ne franchising -!, ki ima v Gorici najvišje število uslužbencev. Zakaj niso zadnje občinske uprave kaj več poslušale trgovcev in naredile pametnih izbir?
Bale so se, da bi si zakomplicirale življenje. Načrti obstajajo še iz uprave župana Valentija. Za njim nam je Brancati obljubil določene stvari, pa se obljub ni držal; trgovci smo z njim celo podpisali sporazum o odprtju predora... Romolije-va uprava je skušala uresničiti že financirane načrte; birokracija je zelo zapletena, a župan in njegovi očitno niso imeli dovolj poguma, da bi kaj spremenili, ker niso hoteli iti proti nekaterim obljubam. Pri obnovitvenih delih so tudi veliki interesi... Primer cone za pešce na Verdijevem korzu je zelo zgovoren. Župan bi se moral zavedati, da ne more vedno zadovoljiti vseh.
Ti si tudi območni predsednik združenja Confcommerdo... To sem postal konec junija. Ustanova povezuje trgovce z občinsko upravo, kar se tiče organizacije javnih dogodkov, izbir skupnih datumov, problematik, vezanih na promet ipd. Moja funkcija je sekundarna, držijo me tudi malo pri strani; večjo vlogo ima pokrajinski predsednik Gianluca Madriz. Pomembno je, da smo prisotni, da "sodelujemo", kolikor moremo. Vsaj vemo, kaj se dogaja in kakšni so mehanizmi.
Kako pa je v Qlandii?
Qlandia deluje dobro, kar se tiče prehrambenega sektorja, krizo močneje občutijo manjše trgovine. Tam smo odprli trgovino, da bi uvideli, kako se dela v Sloveniji. Brat Simon dobro spremlja posle. Trgovina deluje samostojno, je rentabilna, čeprav zaradi visokih stroškov ne vrača toliko, kolikor je vloženega truda. Ko bo odprt center v Vilešu, sem prepričan, da bosta Qlandia in Supernova imeli velike težave. Kriza v Sloveniji je večja od tega, kar se lahko zdi na prvi pogled: plače so nizke, stroški so podobni našim. Slovenci kot narod se znajo bolje prilagoditi situaciji, ker so bili vedno vajeni se zadovoljiti z manj stvarmi. V Italiji gremo na aperitivček, na pizzo itd. Naši starši so bili vajeni hoditi na morje s sendviči. Veliko let smo živeli nad zmožnostmi, treba bo narediti korak nazaj. Danes vse to stane tudi delovna mesta, mehanizem je lahko nevaren. Upam, da bomo našli primerno ravnotežje.
Predsednik Monti je nedavno izjavil, da se od daleč vidi luč ob koncu tunela krize... Mislim, da bo potrebnih še nekaj let. To so besede, ki hočejo vliti malo optimizma. Vesel sem, da prodajamo čevlje in športne artikle, stvari, ki so potrebne za vsak dan in za prosti čas, ki daje "dobro energijo". Če se bomo znali prilagoditi, bomo zdržali. Upamo samo, da ne bo slabše, kot je sedaj. /DD
K večnem u pokoju je odšel nekdanji občinski svetnik in predsednik števerjanske sekcije KDZ
ZDENKO TERČIČ
Ženi Elizabeti, sinu Matjažu, hčerkama Mojci in Vidi ter vsem vnukom izraža iskreno sožalje
STRANKA SLOVENSKA SKUPNOST
Foto DPD
' I': " j_ H
Pef generacij!
Štandrež
Dne 16. julija 2012 je mlada družina Angelica in Luka Moroni iz Gorice dobila novorojenčka, ki so mu dali ime Matteo. Angelica izhaja iz družine Milene Vogrič, poročene Robazza, iz Štma-vra. Tako je mlada Milena postala babica. Milena je prišla v Štmaver iz Števerjana, iz družine Vogrič Venerande in očeta Lucijana, ki sta še vedno čila in zdrava; sedaj sta prababica in pradedek. A to še ni vse, saj Lucijanova mati, Marica Rožič vdova Vogrič, bo v kratkem pranovala 99 let in
je tako postala praprababica. V Ušju imajo torej v družini s ponosom kar pet generacij!
V nedeljo, 30. julija, so na domačiji Venerande slovesno praznovali in sprejeli medse novega malega člana in se seveda nastavili fotografu za spominsko sliko. Najstarejša družinska članica Marica, praprababica, je ponosno pestovala novorojenčka in ga poimenovala Angelček ter mu zaželela, da bi prinesel vsej družini veliko ljubezni in sreče. / SR
ŽENSKI PEVSKI ZBOR IZ RONK v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. LOVRENCA ob prazniku farnega zavetnika
vabi na
ORGELSKI KONCERT
Mirko Butkovič (Steverjan) in Matej Lazar (Koper)
četrtek, 9. avgusta 2012, ob 20.30 cerkev sv. Lovrenca v Ronkah
12. 8. 2010 - 12. 8. 2012
SLAVICA (VITTORIA) DEVETAK vd. FURLAN
Z ljubeznijo se je spominjajo sin Alessandro, vnuk Michele in svojci
Maša zadušnica bo v nedeljo, 12. avgusta, ob 10. uri, v cerkvi na Vrhu Sv. Mihaela
Župnija sv. Andreja apostola v Standrežu sporoča, da se bo 20. avgusta 2012 začelo Poletno središče v Štan-drežu. Ob podpori Fundacije Cassa di Risparmio in v sodelovanju s krajevno osnovno šolo Fran Erjavec ter domačimi kulturnimi in športnimi društvi ga prireja župnija oziroma - v njenem imenu - skupina mladih animatorjev. Središče v domačem okolju je namenjeno otrokom od 6. do 11. leta starosti, ki bivajo na ozemlju štandreškega predmestja in obiskujejo štandreško osnovno šolo.
Informacije lahko zainteresirani prejmejo v župnijskem uradu ob uradnih urah.
V parku vile Coronini Cronberg
Goldonijev Nergač za osvežitev v poletni soparici
remu se v zadnjih letih gledališča zelo rada odrekajo, ker se v premoru prekinejo tiste na drobno stkane vezi s publiko, ki se med pavzo razstrese in se mora po njej spet vživeti v dogajanje. Vsa teža uprizoritve slo-
ni seveda na glavni vlogi, ki jo je Saletta ob dolgoletni odrski izkušnji dobro obvladal, čeprav je Todera prikazal kot otročje, naivno trmastega in skopuškega nergača, ne pa kot gospodovalnega mrkega družinskega "trinoga", ki venomer in vsakomur ponavlja, da je on gospodar v hiši. Ob njem je Giorgio Amodeo ustvaril pretirano ponižnega sina Pellegrina, popolnoma podrejenega očetovi volji. Njegova igra je bila kar precej afektirana; z bolj naravno obdelavo vloge bi dosegel veliko večjo učinkovitost v orisu tega "nebogljenega" sina. Prav tako brezbarvno jokava je bila nergačeva vnukinja Zanet-ta, ki jo je v nerodno cmeravo, plašno osebico odela Mairim Cheber. Ta slovenska ljubiteljska igralka, ki je obiskovala tudi gledališko šolo StudioArt, je na mavhinjskem festivalu in kasneje na odrskih deskah SSG pokazala mnogo boljši pristop do dodeljenih vlog. Očitno se Saletta kot režiser premalo ukvarja s soigralci. Med njimi mu je bila najbolj kos Eva Mauri, ki je temperamentno poosebila Toderovo snaho in Zanettino mater Marcolino. Le-ta je prepričana o svoji zmagi. Kar pristna v izoblikovanju vloge služkinje Cecilie je bila Federica Zoldan. Njenega izvoljenca Nicoletta, ki ga skuša Todero dati za moža Zanetti, je kot malce omejenega fanta prikazal Julian Sgherla. Suverena v vlogi posrednice, vdove Fortunate, je bila Liliana Decaneva. Fortunatinega bratranca Meneghetta, ki bi ga Marcolina rada imela za zeta, je upodobil Riccardo Beltrame, ki v opisu tega lika ni "štedil" z uglajenim obnašanjem in elegantnimi pokloni. Ostale vloge so odigrali Sergio Maggio, Pier-luca Famularo in Michele Amodeo.
Predstavo, gostovanje katere so omogočile tržaška in goriška pokrajina, občina Gorica, Fundacija Goriške hranilnice iz Gorice in Fundacija Coronini Cronberg ter Gorizia Spettacoli, so v parku vile Coronini ponovili v sredo, 1. avgusta. V kratkem bodo gledalci lahko uživali ob Goldonijevih komedijskih virtuoznostih v amfiteatru Gradu Kromberk, v katerem je bila skupina Gruppo Teatrale per il dialetto že v gosteh.
Iva Koršič
Niti čudovit, z drevesi in grmiči bujno obrasel park vile Coronini Cronberg na nekdanjem Cin-grofu v Gorici ni mogel nuditi blažilne utehe v teh letošnjih neznosno vročih poletnih dneh, pa tudi večerih, v katerih nas kot podnevi pesti novodobna nadloga: "tigrasti" komarji. K sreči v torek, 31. julija, niso žvižgali okoli ušes gledalcev, ki so se v zelo velikem številu - verjetno bi skoraj napolnili dvorano v gledališču Verdi -udeležili predstave Sior Todero brontolon velikega beneškega komediografa, ki je rad ošvrknil gospodo svojega časa in njene napake, ki so sila podobne današnjim. Komedijo je uprizorila gledališka skupina Gruppo Teatrale per il dialetto, ki jo je pred leti z Mimmom Lo Vecchiom ustanovil v naših krajih dobro poznan igralec Gianfran-co Saletta, doma iz Benetk; zadnje čase ga je "posinovila" Gorica. Saletta je igralsko pot začel 1. 1963 s sodelovanjem na Rai. Nekaj let je bil član Stalnega gledališča FJK. Nato je igral v raznih italijanskih gledališčih pod režijskim vodstvom znanih režiserjev, tudi Giorgia Strehlerja. 1. 1986 se je zaposlil v Contradi in tu bil deset let. Kakih 29 let je bil soustvarjalec festivala operete v Trstu, ki ga je prirejalo Verdijevo gledališče. Sedaj pa nastopa predvsem v svoji gledališki skupini Gruppo Teatrale per il dialetto. S soigralci je že uspešno postavil na oder Goldonijevi komediji La finta ammalata (1. 2009) in I Rusteghi (1. 2011). V letošnji sezoni je izbira spet padla na Goldonija, tudi zato, ker so člani skupine želeli z njo počastiti dva jubileja, in sicer 250-letnico prve uprizoritve
Goldonijevega Nergača, ki je bila v gledališču San Luca v Benetkah 1. 1762, in 50-letnico gledališke poti Gianfranca Sa-lette. Za režijo je kot v prejšnjih odrskih postavitvah poskrbel sam Gianfranco Saletta in sebi dodelil vlogo protagonista Todera, ki bi rad, da bi v njegovi hiši vse potekalo pod njegovo
la Plaino. Goriško občinstvo, ki si v tem vročem poletju, sodeč po odzivu, želi tudi gledališke svežine, je z dolgotrajnim, bučnim ploskanjem pokazalo, da mu je bila Salettova uprizoritev Goldonijeve komedije zelo všeč. Na splošno je predstava imela kar živahen tempo, čeprav ga je prekinil odmor, kate-
oblastno "taktirko", tudi sklenitev poroke mlade vnukinje. Priredbo Goldonijevega dela je podpisal igralec Giorgio Amodeo. Glasbeno kuliso, ki usklajeno spremlja vsebinski zaplet, je spisal Livio Cecchelin. Scena, ki predstavlja delček zunanjščine bogate beneške meščanske hiše in del notranjščine, pri kateri je Todero-va delovna soba prikazana na malo privzdignjenem delu odra, bolj v ozadju, pa temelji na scenski zasnovi Remigia Ga-bellinija. Pomočnik režiserja je bil Julian Sgherla. Stilne kostume, ki sicer v malce eklektičnem slogu časovno uokvirjajo dogajanje, si je zamislila Rossel-
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnafel|a prof. Silvana Kerševana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Gvidale (Via Kuay. 2. Gorica) IBAN IT 30 C 05484 1240$ 003 570 036 225; SWIFT CIVIfT2Cv S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSE-VANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel tel. st. 0481 532163 ali 0481 547569.
Svet slovenskih organizacij obvešča, da bo goriški urad na d rev. 20. septembra 85 v Gorici zaprt zaradi poletnega dopusta od 6. do 24. avgusta.
Praznovanje sv. Lovrenca na Vrhu Sv. Mihaela bo v nedeljo, 12. avgusta, ob 10. uri, s slovesno sv. mašo in procesijo. Sledila bo služabnost pred cerkvijo. Prosvetno društvo Štandrež prireja od 8. do 9. septembra 2012 izlet na ogled biserov Toskane. Prvi dan si bodo ogledali Sieno in srednjeveško vasico Montepulciano. Drugi dan se bodo odpeljali do kraja San Gimignano. Cena potovanja na osebo pri najmanj 45 udeležencih znaša 145 evrov, za člane društva in sodelavce 140 evrov. Vpisovanja so možna do 26. avgusta. Akontacija 100 evrov ob vpisu. Za podrobne informacije potovanja: Božo (tel. št. 0481 20678), Vanja (tel. št. 347 9748704).
Društvo Jadro in Ženski pevski zbor iz Ronk vabita na tradicionalni orgelski koncert ob prazniku sv. Lovrenca. Igrala bosta Mirko Butkovič in Matej Lazar. Cerkev sv. Lovrenca v Ronkah, četrtek, 9. avgusta, ob 20.30. Vabljeni!
SCGV Emil Komel organizira dva poletna glasbena kampusa za učence in novovpisane otroke od 6. do 12. leta starosti z urnikom od 9. do 13. ure. Od 27.8 do 31.8 bo potekal na sedežu v Gorici pihalni in trobilni kampus (za info prof. Fabio Devetak - email: fabio2410gm@gmail. com). Od 3.9. do 7.9. pa kampus vseh instrumentov na podružnici na Plešivem (vpisnina do 20. avgusta). Za informacije in vpisnine info@emilkomel. eu Romanje v Maribor 20. avgusta ob 150-letnici smrti bi. A. M. Slomška. Obiskali bomo tudi njegovo rojstno hišo. Vpisujeta dekanija Štandrež, župnijski urad tel. št. 0481 21849, in župnija Zgonik - tel. št. 040 229166. Pri vpisu akontacija 20 evrov. Lepo vabljeni na romarski izlet. Mladinski dom prireja pripravo na vstop v srednjo šolo od 3. do 7. septembra (za peto-prvošolce) in tečaje slovenskega, italijanskega in angleškega jezika, ponavljanje matematike in glavnih učnih snovi v novi ponudbi Srednja na štartu, od 27. avgusta do 7. septembra (za srednješolce). Informacije in vpisi na tel. 334-1243766, 328-3155040,	0481-546549/
536455 ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it.
KRUT obvešča člane, da poteka vpisovanje za skupinsko letovanje na otoku Rabu od 8. do 15. septembra, pa tudi, da sprejema prijave za skupinsko bivanje z vključenim prilagojenim paketom za zdravje in dobro počutje v termah Radenci od 26. avgusta do 5. septembra. KRUT obvešča še, da sprejema prijave za individualna bivanja v termalnih centrih v Sloveniji, na željo tudi s prilagojenimi zdravstvenimi programi. Informacije in prijave na sedežu, korzo Verdi 51/int. - tel. 0481530927 ob torkih in četrtkih od 9. do 12. ure ali na tel. 040 360072, krut. go@tiscali. it. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da se vpisovanje za 8-dnevni izlet na Sardinijo od 25. septembra do 2. oktobra nadaljuje nepreklicno do 15. avgusta. Zato vabi društvo člane in prijatelje, naj se čim prej prijavijo po tel. 349-4042060 (Eda L.), 0481 882183 (Dragica
V.), 0481 884156 (Andrej F.), 0481532092 (Emil D.). Na račun 300 evrov. Pohitite. V primeru nezadostnega števila udeležencev bo izlet odpadel.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da bo društveni sedež v Gorici na korzu Verdi 51/int. zaprt do 31. avgusta.
Prodajamo vino iz Goriške rdeče sorte - merlot, barbera, cabernet -v rinfuzi, količina 10 tisoč litrov, cena od 0,80 evra do 1,20 evra za liter. Tel. št. 00386 41625393. Nudim likanje in čiščenje. Tel. št. 00386 41885539.
Prijazna in zanesljiva gospa srednjih let, z večletnimi izkušnjami, nudi vsestransko pomoč in nego starejšim in bolnim, tudi 24-urno varstvo, vse po dogovoru. Pripravljena tudi na pomoč pri čiščenju doma in raznih opravilih v gospodinjstvu. Kontakt: 00386 5 3882358 ali 00386 40303493.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Prodajam stanovanje v Gorici, 85 kvadratnih metrov (dve spalni sobi, kuhinja, dnevna soba in kopalnica), mirno okolje, garaža. Za informacije pokličite na številko (+39) 335 6525946.
Iščem hotel za nakup od Trsta do Benetk, v zahodni Sloveniji ali Istri. Zaželjeno v obratovanju, do vrednosti 15 milijonov evrov. Tel. št. 00386 41 625393.
Darovi
Za SCGV Emil Komel: v
počastitev spomina drage Vanje darujejo družine Cej, Kussigh, Pahor, Primožič K., Primožič S. in Šuligoj 300 evrov.
V spomin na vnukinjo Katjo Peršolja daruje nono Bruno Rustja 100 evrov za MePZ Podgora.
Sožalje
Skupnost družin Sončnica izreka Mojci Terčič in družini iskreno sožalje ob izgubi ljubljenega očeta Zdenka.
Ob izgubi dragega očeta in nonota Zdenka Terčiča izreka števerjanska sekcija Slovenske skupnosti ženi Elizabeti, sinu Matijažu, hčerkama Mojci in Vidi ter vsem svojcem in sorodnikom občuteno sožalje.
Ob slovesu dragega moža, očeta in nonota Zdenka Terčiča izreka svojcem globoko občuteno sožalje uredništvo Novega glasa.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 10.8.2012 do 16.8.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 10. avgusta (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.
Nedelja, 12. avgusta (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 13. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti doma - Humor.
Torek, 14.avgusta: (vstudiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 15. avgusta (v studiu Danilo Čotar); Pogled v dušo in svet: Praznični izbor melodij.
Četrtek, 16. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Poletna glasba -Zanimivosti po svetu - Humor.
Odmev na nedavno gloso Jožeta Pirjevca v PD
Na nasprotnih barikadah
V svoji glosi v PD z dne 5.7. 2012 je prof. dr. Jože Pirjevec pod naslovom Na nasprotnih barikadah objavil kratko oceno moje nove knjige Vstani Slovenija. Če začnem pri naslovu glose, moram Pirjevcu sporočiti, da mi je filozofija barikad tuja. Če je namreč prebral mojo knjigo, bi moral opaziti, da sem na str. 185 kot idealno družbeno stanje citiral besede pisatelja Borisa Pahorja, ko je dejal, da "smo Slovenci zaradi vsiljenega enoumja po vojni izgubili zgodovinsko priložnost za uresničitev neponovljive slovenske izvirnosti, da bi namreč iz novonastalih družbenih sprememb ustvarili novo duhovno vstajenje, ki bi črpalo iz sožitja in dialektičnega razmerja dveh svetovnih nazorov, dveh etik, dveh esha-tologij ..., in ki bi tako lahko bilo v srcu Evrope zgled edinstvenega družbenega in hkrati kulturnega koncepta oz. projekta". Torej nobenih barikad, ampak njihovo nasprotje, to je tvorna drža zdrave družbene dialektike. Moja knjiga obravnava pomembne konkretne dogodke tranzicije, navaja dokumentirana dejstva o njih, osvetljuje vlogo glavnih akterjev in dogajanje komentira. Pirjevec se v svoji oceni ni dotaknil nobenega teh dogodkov in ga tako nimam za kaj prijeti. Odpravil me je zgolj z nekaj, z ničimer podprtimi splošnimi kritičnimi izjavami in mi tako ne preostane drugega, kot da odgovorim nanje.
Najprej je v uvodu potožil, da je bil prepričan, da pozna moje poglede na svet, a da sedaj ugotavlja, da stojiva "na nasprotnih barikadah", jaz na strani konservativne desnice, on pa na strani levice. Da ne bo izgledalo, kot da sem ga prevaral, mu moram kot prvo povedati, da se niti malo ne čutim krivega za to njegovo zadrego oz. zmedo. Ob tekstih in knjižnih delih z obmejno in meddržavno problematiko objavljam tudi svoje kritične poglede na družbo in njene akterje že nekaj desetletij najmanj v desetih pisnih medijih na Primorskem, vključno z zamejstvom, in v osrednji Sloveniji ter sem jih predstavil tudi že v treh knjižnih delih (Razpotja, izbire, spopadi-, Karlo Kocjančič, življenjem delo in Moj dom). Zaradi njih so me v
prejšnjem režimu tudi več let vlekli po sodiščih. Da ne omenjam tega, da sem imel na desetine predstavitev svojih knjižnih del v živo in v medijih po celi Primorski in dosledno tudi v zamejstvu. Mimogrede, na Tržaškem sem se ponujal tudi Slovenskemu klubu, to je levičarskim krogom, a sem tam res naletel na barikade. Na vprašanje, kako da teh mojih pogledov ni opazil, si bo moral pač sam odgovoriti.
V zvezi z mojo domnevno desničarsko konservativnostjo sem mu delno odgovoril že v uvodu, ko sem mu dokazal, da mi je filozofija barikad tuja. Ni pa tega očitka podkrepil z nobeno izjavo iz moje knjige in mu tako nimam na kaj odgovarjati. Kritično pi-
sanje o slovenski tranzicijski levici, ki ji tudi sam Pirjevec v glosi očita, da to sploh ni levica, še ne more biti predznak za desničarstvo. Tudi sicer bo težko prilepiti etiketo desničarske konservativnosti človeku, ki je na fakulteti predrsal Marxov Kapital s svinčnikom v roki, verjel v delavsko državo in ki ima za seboj kar nekaj let partijskega staža, vključno z izključitvijo, ki jo je spremljalo veliko olajšanje. Sicer pa se strinjam z njim, da lahko konservativni desnici marsikaj očitamo, vendar moramo biti pošteni in ji priznati tudi kako "malenkostno" zaslugo kot npr., da je obvarovala Zahodno Evropo pred katastrofo komunizma in njegovih strašnih gulagov, pa da je ustvarila demokracijo, uzakonila človekove pravice in svoboščine, ustvarila EU in še marsikaj drugega.
Pirjevčeva ugotovitev, da so v času slovenske politične pomladi,
ko smo se začeli izvijati iz primeža komunističnega totalitarnega sistema, demokratični procesi in ustvarjalni nemir zajeli tudi Zvezo komunistov, ne samo opozicijske kroge, mi je sprejemljiva, vendar z velikim zadržkom. Morda velja to za posameznike, ne pa za partijo kot organizacijo. Kajti, če je knjigo prebral, je lahko našel na str. 39 podatke, da je npr. Milan Kučan še spomladi 1988, to je tik pred prelomnimi družbenimi spremembami, na sestanku v Tacnu grmel o pisanju tedaj še opozicijske Mladine, "da je to nasilje in faši-stoidna manira". O pisateljski ustavi pa, da je to tipična meščanska ustava, ki je slabša od Čosičeve, ter da gre pri tem za fašistoidno maniro, ki jo je treba
obrzdati. Zvezna konferenca SZDL pa je prav tako spomladi istega leta obsodila pisanje Mladine kot protisocialistično in napad na sistem v celoti. Torej zelo malo demokratizacij skega navdiha in ustvarjalnega nemira, veliko pa sle po oblasti in groženj, ki so se potem z afero JBZT tudi uresničile.
Naj se na koncu dotaknem še očitkov, ki jih Pirjevec tudi ni z ničimer utemeljil, da namreč "postavljam Cerkev na oltar", v smislu njenega poveličevanja namreč, in da "interpretiram finančni krah mariborske škofije kot obrobni pojav". V zvezi s prvim očitkom je lahko Pirjevec, če je prebral knjigo, naletel na str. 183 na citat iz romana Jutranjke, pisatelja Alojza Rebule, ki sem ga povzel, ker je tudi meni blizu. V njem avtor razlaga, da postaja zaljubljen v Cerkev, ne v Vatikan in hierarhijo, ampak "v tisto mistično Cerkev, ki je neskončna či-
stost, neskončna nedolžnost, ki je Kristus sam..." Takšno jo v njenem jedru vidi "skozi vse katoliške zmote v zgodovini... Skozi antisemitizem, križarske vojne, renesančno papeštvo in inkvizicijo, skozi procese proti Galileiu ali Ivani Arški, skozi ves klerikalizem, tudi naše preteklosti, skozi fašistične in komunistične škofe, skozi samopašne župnike, udbovske konfidente v talarjih..." K temu sem sam dodal še misel, "da je slovenska Cerkev zaradi svojih grehov v preteklosti šla skozi svoje vice, to je polstoletno notranje politično pregnanstvo, in so kristjani to prenašali z velikim človeškim dostojanstvom". Mislim, da je zelo tvegano taki obravnavi Cerkve prilepiti "poveličevanje". Glede finančnega kraha mariborske škofije pa bi Pirjevca spomnil, da bi na str. 193 moral najti citat P. Branka Cestnika, ki sem ga tudi navedel zato, ker sem ga povzel za svojega, in ki pravi: "Vprašati se je treba, kaj Cerkev je in kaj ni. Pa kakšna je podoba našega Boga. Je Bog nekakšen bizantinski cesar z močno armado uniformiranih uslužbencev? Zdi se, da tudi trpljenje pod komunizmom še ni očistilo podobe triumfalne in vojskujoče se Cerkve ... Kako naj duhovnik razlaga evangelij, uči blagre krotkim, če pa sam verjame v blagre močnih. In kako naj stopi pred ljudi, ki so mu zaupali in poverili svoje prihranke cerkvenim ustanovam, a so se znašli opeharjene". Tudi tem vrsticam bo težko prilepiti "obrobnost", ker so, nasprotno, globoko posegle v sam srž stvari. Naj se na koncu Pirjevcu vendarle zahvalim, da je v uvodu glose priznal mojemu dosedanjemu publicističnemu delu "trezen, argumentiran pristop, ki sta ga plemenitila močna civilna zavest in pogum", in, seveda, da je k štirim mojim knjigam napisal spremno besedo. Koristil mi je celo s svojo kritično gloso, saj sem dan po njeni objavi v PD dobil elektronsko sporočilo znanca, da bo pohitel z nakupom knjige, ker bi morala biti zanimiva, če jo Pirjevec kritizira. Sicer pa je bila odmevna tudi brez glose, saj so bili v kratkem času po njeni predstavitvi objavljeni že štirje intervjuji z avtorjem, od Primorske navzgor (PN, NG), prek Ljubljane (Demokracija) pa vse do Štajerske (Večer). Peti, v Družini, pa je na vidiku. Poleg tega se mi je na predstavitvi knjige v Kopru zgodila manifestacija, saj se je je udeležilo okrog 150 ljudi in je bilo prodanih kakih 50 knjig.
Milan Gregorič
Dela Jožeta Ciuhe v Vili Manin
V Vili Manin v Codroipu pri Vidmu so v četrtek, 2. avgusta, odprli razstavo Jožeta Ciuhe "Commedia umana”. Na ogled so slike in mozaiki iz štirih desetletij umetnikovega ustvarjanja, poudarek pa je na novejših delih. Po oceni umetnostne zgodovinarke Nadje Zgonik Ciuha “vztraja pri tem, da dojamemo, kako drugačen je od ostalega slikarstva”.
Kot je v uvodu razstavnega kataloga zapisal italijanski likovni kritik Toni Toniato, je Ciuha umetnik v “klasičnem
	iš -Ji
	P rt, f: llpIM
/? ■$m* P W.	
f. d'	h Gpf'-- K
	! ■
VL, '«§§S£5 J; vi V Ji	jSfu d' flUhv J jQ I ■ L W
» 'ri&m	im/1L 'tri' \ / Žal
smislu”, kar je po njegovem mnenju vedno redkejša izjema v panorami sodobne figurativne kulture. S Ciuho po Toniatovem mnenju slikarstvo slavi “nov prehod domišljije v brezmejno vsepričujočnost smisla”. Ciuhova dela iz zadnjega obdobja gledalca, kot je zapisala Zgonikova, spominjajo na velike temačne sivo-črne table, na katerih je izrisan bel mrežni diagram figur, zapletenih v medsebojni dialog. Umetnikove slike že nekaj desetletij nastajajo med vzhodnim Sredozemljem in evropskim zahodom - poleti na hrvaškem otoku Šipan, pozimi v Parizu, pojasnjuje Zgonikova, ki med drugim opozarja tudi na “globinskost in globalnost” slikarjevega intelektualnega oblikovanja, ki se odražata v umetniški praksi.
Likovni kritik Zoran Kržišnik je ločil dve konstanti Ciuhovega ustvarjanja: kontemplacijo in eksperiment. Njegova želja prodreti z razmišljanjem v bistvo stvari in nagon zadreti v nekaj novega, še nepreizkušenega prinašata “slast in muko, izhajajočo iz zmeraj spet obnavljajoče se zavesti omejenosti človeških možnosti. Toda človeka, umetnika Ciuhovega kova, navaja prav ta zavest k novim in novim poskusom, k napadanju poligona likovne ustvarjalnosti z najrazličnejših strani”, je zapisal Kržišnik. Dodal je, da je rezultat tega izjemno bogastvo likovnih sporočil, ki zastavljajo tako rekoč vsa vprašanja in pokrivajo vse bivanjske razsežnosti sodobnega človeka.
Uvodna nagovora za katalog sta med drugim prispevala predsednik republike Danilo Turk, ki je pokrovitelj razstave, ter minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk. Razstava bo odprta do 23. septembra. Jože Ciuha seje rodil leta 1924 v Trbovljah. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je več kot 400 samostojnih in 300 skupinskih razstav. Za svoje umetniško delo je prejel več priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Jakopičevo nagrado, francoski naziv vitez lepih umetnosti in literature ter avstrijski častni križ znanosti in umetnosti. Je član Ruske akademije umetnosti.
je vreden omembe "skupinski" izlet v prelepo baročno rezidenco družine Savoia Vena-ria Reale, kjer se je petje uglasilo tudi z bolj "turističnimi" željami pojoče množice. Dežela Furlanija Julijska krajina je dala festivalu izrazit pečat, saj je vodilne organizacijske funkcije prevzela ekipa državne federacije zborovskih društev Feniarco, ki ima sedež v naši deželi. Tudi med udeleženci je več posameznih pevcev, zborovodij in kar deset zborov iz tržaške, videmske, goriške in pordenonske pokrajine. Edini slovenski zbor, ki se je festivala udeležil v celotni zasedbi, je mešani zbor Gallus, ki je zaradi tega imel tudi priložnost nastopati na nedeljskem koncertu, ki je bil v lepi dvorani turinskega konservatorija. Za to priložnost je zborovodja Marko Sancin pripravil primerno "vizitko" o primorski zborovski kulturi z izvedbo skladb Čopija, Vrabca, Merkuja, Lavrenčiča in Petelinove.
PAL
18. Festival Europa Cantat
Prvič v Italiji
Mesto Turin je bilo od petka, 27. julija, do nedelje, 5. avgusta 2012, evropska prestolnica zborovske glasbe. Italijansko državno združenje zborovskih društev Feniarco je pred štirimi leti postalo prireditelj festivala Europa Cantat, ki poteka od leta 1961 na pobudo evropskega	istoimenskega
združenja vsaka tri leta v drugem mestu. Osemnajsta izvedba je letos prvič nagradila italijansko kandidaturo, kar daje dogodku poseben pomen. Odziv udeležencev je dodatno pripomogel, da je letošnja izvedba postala nepozabna in rekordna, saj se je vpisalo preko 4000 pevcev iz 41 držav, ki so skupaj z visokim števi-
nemu programu, ki upošteva katerokoli glasbeno željo. Od enoglasnega gregorijanskega petja do renesančnega in po-lifonskega razkošja, sodobnega eksperimentiranja, vedno priljubljene črnske duhovne glasbe, priredb zabavne glasbe ali jazza, je veselje do zborovskega petja vezna nit festivala, ki se je s svojim pestrim, celodnevnim zaporedjem dogodkov nadaljeval do sobote.
Prvi dan je potekal ob veselem pevskem sprevodu po mestnem središču. Slovesnost odprtja s pozdravnima nagovoroma predsednika občinskega sveta in sedanjega predsednika Feniarco in Europa Cantat Santeja Fornasierja je prikazala koncertni mozaik izrazov tega festivala, v katerega je uvedel nastop italijanskega Državnega mladinskega zbora. V naslednjih dneh so sledili vsakodnevni koncerti in posebni dogodki, med katerimi
lom prostovoljne "delovne sile" pri organizaciji in koordinaciji vseh vidikov razvejenega dogodka dobesedno kolo-
nizirali mesto. Zastave, plakati, torbice z notami s prepoznavno magentno barvo festivala niso edini znak navzočnosti množičnega dogodka, ki se vidno uveljavlja z zelo do-
bro obiskanimi koncerti kot tudi z mnogimi, improviziranimi pevskimi točkami na prostem. Presenečeni Turinča-
ni so sprejeli z zanimanjem festivalsko vzdušje in so se vživeli v raznoliko ponudbo, ki je v dopoldanskih urah namenjena izključno aktivnim udeležencem z izvedbo štiridesetih večdnevnih delavnic s priznanimi strokovnjaki zborovske glasbe, popoldne in zvečer pa bogatemu koncert-
Kratke
Pojasnilo
V Novem glasu sem pred nekaj tedni zasledil in prebral ponatis govora, ki ga je imel prof. Boris Pahor ob odkritju doprsnega kipa Franca Jeze na Hajdini pri Ruju. Pahor se je v svojem izvajanju navezal tudi na zbirko Jezovega političnega dela, ki nosi naslov In zgodil se bo čudež in je izšla pri založbi Slovenska matica v začetku poletja. V govoru je Boris Pahor omenil Draga Jančarja, ki se je za knjigo zavzel v imenu založbe, Jezovo hčerko Evelino, ki je kot lastnica avtorskih pravic dovolila objavo očetovih spisov, ter sebe, ki je h knjigi zapisal uvodno besedo in naredil izbor gradiva. Pahorjevo izvajanje naj dopolnim s podatkom (ta je zapisan v knjigi), da sem Jezovo gradivo zbral in za spremno besedo, kije objavljena na koncu zbirke, poskrbel podpisani. / Primož Sturman
Odlikovanje za pisatelja Alojza Rebulo
V dneh okoli 21. julija, ko je obhajal 88. rojstni dan, je pisatelj Alojz Rebula prejel brzojavno sporočilo, da ga je predsednik republike Giorgio Napolitano imenoval za velikega častnika Viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. To je drugo najvišje državno odlikovanje na področjih kulture, gospodarstva, javnega ali človekoljubnega dela.
Visoko priznanjeje še en dokaz o tem, da rojeva pozitivne sadove “projekt Rebula", ki ga je izvedla Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta v sodelovanju z založbo Edizioni San Paolo iz Milana in s finančno podporo deželne uprave Furlanije Julijske krajine, da bi italijanska javnost temeljiteje spoznala delo tržaškega pisatelja in po njem tudi našo narodno skupnost in sploh slovensko kulturo. Polegjavnih predstavitev in odmevov vtisku je prof. Rebula 31. marca v kraju Riva del Garda doživel podelitev literarne nagrade Mario Rigoni Štern. V imenu italijanskih oblasti pa mu je 3. aprila med srečanjem v tržaški vladni palači čestital tržaški prefekt in vladni komisar v deželi Furlaniji Julijski krajini dr. Alessandro Giacchetti. Takrat je med drugim izjavil, da je lahko pisatelj Rebula s svojim literarnim delom, a tudi s svojo zavzetostjo svetel zgled za današnjo mladino.
Kdaj bo vročitev visokega italijanskega odlikovanja, še ni bilo določeno.
Poslušajmo... z branjem
Perpetuum Jazzile - Africa (samozaložba, 2009)
Slovenci radi pojemo, to vsi vemo. A vemo tudi, kakšno bogastvo je v tem? So 'zborovski narodi', ki po koncertu za praznično mizo prepevajo “akuna matata”, saj veste: “avvimba wa avvimba wa”. Kakšna revščina! Mi lahko celo noč trosimo melodije, ki dišijo po zgodovini in življenjskih zgodbah. Stoji mi polje široko, Magdalenca ali barkovljanska Škrinja uorehova. S preprostimi besedami in globokim pomenom, ne pa obratno: jezik se zapleta, vsebine pa od nikoder ni.
V kontekst zborov-stva lahko torej spada marsikaj: ljudska pesem in pripovedništvo, zborovstvo, opera.
Kaj pa, če bi glas uporabljali kot inštrument? To se je vprašal legendarni jazz pevec Bobby McFerrin, ko je v začetku 80. let prejšnjega stoletja začel z vokalnimi vragolijami. Ob zimzeleni Don't worry be happy je pel Mozarta, virtuozno izvajal največje jazz instrumentaliste, poveličal onomatopejo in alikvote. V zgodovini bo ostala njegova skladba Drive in duet z basistom Richardom Bono. Korak naprej naredimo z vokalnimi 'a cappella' skupinami, kot so Kingsingers, Svvinglesingers ali Manhattan transfer, poenostavimo in prevedimo v zborovsko govorico pa imamo nov slovenski fenomen.
Perpetuum jazzile je zbor izven zborovskih kategorij in kriterijev, zato ga ne moremo uvrščati znotraj 'univerzuma' zborovske glasbe. Nastal je na temeljnih kamnih komornega zbora Gaudeamus, s katerim je Marko Tiran leta 1983 posegal po jazzu in zabavnem repertoarju. Pevec, aranžer in dirigent Tomaž Kozlevčarje ob novem tisočletju prevzel sestav in z novim imenom potenciral sodobnost koncepta. Zamislil si je ozvočenje vsakega pevca, dodatek vokalne ritmike s t. i. beat box-om, spektakularne vizualne efekte. Priredba Totove pesmi Africa je s 13 milijoni ogledov na portalu you tube višek PJ-manije, ki jo televizijci lahko zaslutite v enem izmed zadnjih oglasov Radenske (you tube v tem primeru pomaga). S šestimi izdanimi albumi, med katerimi sta dva s priloženim DVD-jem, se PJ uvršča med prvake skupinske popevke na a cappella način.
Privrženci zborovstva vihajo nos, kajti ta način petja tehnično, aranžer-sko in interpretacijsko ne zahteva zborovske natančnosti. Mikrofoni in odmevni efekti v ozadju, podvojene melodijske linije, 'tolčenje' po telesu za slovit “efekt nevihta’’ so majhni lepotni posegi, ki pa temeljno olajšajo koordinate zborovstva. Rezultat je, tako rekoč, digitalno ojačen. Na najboljši plošči skupine PJ boste našli 12 popevk svetovnega formata. Dva medleya (Earth, wind and fire, Bee gees), nekaj slovenskih (Poletna noč, Prisluhni školjki, Prebujena) in vse ostalo (Africa, Liber-tango, Night fever, Boogie wonderland). Slušno zadoščenje je zagotovljeno, vzdušje bo naenkrat postalo barvito in zabavno. To jim nedvomno uspeva.
Jernej Šček
Foto IG
Poletno dogajanje na Goriškem
Festival Glasbe sveta 2012
Poletno dogajanje na Goriškem bo v mesecu avgustu popestril festival Glasbe sveta, ki ga letos prvič prireja Goriški muzej v sodelovanju z društvom KUD Morgan in podjetjem za umetniško uprizarjanje Odprta koda d. o. o. ter s podporo Mestne občine Nova Gorica. Na gradu Kromberk bodo torkove večere razgibali živahni ritmi izvrstnih glasbenih ustvarjalcev tako imenovane worldmusic, glasbe sveta oziroma etno glasbe. Festival se je začel v torek, 7. avgusta, ko so na oder stopili tamburaši skupine Šukar, ki že več kot dvajset let kakovostno preigravajo romsko glasbo. V torek, 14. avgusta, bosta nastopila skupina Vruja, kar v istrskem narečju pomeni izvir ali studenec, ki s svojo glasbo širi istrsko svežino in vedrino, ter vokalni kvintet Tminski madrigalisti s tolminskimi zgodbami o ljubezni, poštenosti, skromnosti, prijateljstvu in iskrenosti. Na tretjem koncertu, 21. avgusta, se bo predstavila priznana hrvaška pevka, flavtistka, skladateljica in tekstopiska Tamara Obrovac, ki z zasedbo Transhi-stria Ensemblea ustvarja edinstven glasbeni izraz, z mešanjem mediteranske in istrske glasbe z
jazzovsko improvizacijo, resno glasbo ter teksti v istrskem dialektu. Festival se bo končal 28. avgusta z nastopom tria znanih slovenskih glasbenikov, Janeza Dovča (harmonika, vokal, elektronika), Boštjana Gombača (klarinet, piščali, vokal, pojoča žaga, zvočila) in Gorana Krmaca (tuba), članov različnih uveljavljenih zasedb, med drugimi Katale-ne, Jararaja,
Terrafolk.
Poleg izbrane glasbene ponudbe si bodo lahko obiskovalci vsakič privoščili še pokušnjo goriških domačih dobrot na tržnici, ki bo v času festivala v amfiteatru ob kromberškem gradu. Krajevni vinarji, sirarji, čebelarji, zeliščarji in drugi bodo na stojnicah predstavljali svoje pridelke in izdelke,
tako bodo lahko obiskovalci, poleg glasbene, spoznali še svojo prehrambeno dediščino.
Direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič je povedal, da si želi s takšnimi prireditvami promovirati grad Kromberk, ki z razpoložljivimi prostori in prelepo lokacijo nudi številne možnosti za raznolike vsebine, vezane
predvsem na koncept varovanja in predstavljanja kulturne dediščine. Festival Glasbe sveta sledi točno temu načelu, zato je še toliko bolj povezan z delovanjem muzeja. Malnič je poleg tega izrazil željo, da bi postal ta festival tradicionalna prireditev in se udomačil tako kot že Vinil večeri, predavanja, filmski večeri in Kromberški punt. Vodja projekta Aleks Vičič je o vsebinskem delu festivala dejal, da je glasba eden ključnih elementov izražanja, zato so pri izboru glasbenikov iskali predvsem pristnost in srčnost, kar pogrešamo v današnjem prehitrem in površnem načinu življenja. Nastopajoči izvajalci ustvarjajo kakovostno ter sporočilno glasbo, ljudske elemente prepletajo z modernimi, jih rein-terpretirajo in tako ponovno obujajo v življenje.
Festival bodo izpeljali ob vsakem vremenu, za koncerte je potrebno kupiti vstopnico, za tržnico pa je vstop prost.
Katarina Brešan
je tudi kot politični komentator. Vidal je bil vztrajen kritik ameriškega militarizma, med drugim je trdil, da je Busheva administracija vnaprej vedela za teroristične napade 11. septembra 2001.
Bil je visok ter navidez hladna in cinična osebnost. Kolega po peresu Christopher Hitchens ga je nekoč opisal kot sodobnega Oscarja Wilda.
Znan je bil tudi po razburkanem zasebnem življenju. S sodobnikoma Normanom Mai-lerjem in Trumanom Capo-tejem je pripadal zadnji generaciji avtorjev, ki so bili tudi resnične zvezdniške osebnosti -redni gostje pogovornih oddaj in družabne kronike.
Vidal je umrl po daljši bolezni na svojem domu v Los Angelesu, kamor se je po letih bivanja v Italiji preselil leta 2003. V Italiji je živel z dolgoletnim spremljevalcem Hovvardom Austenom.
jolka MILIČ	TUJI	PESNIKI	O	NAŠIH	KRAJIH	IN	LJUDEH
Gaetano Longo
HAPPYDAYS
Prebudil sem se že zdolgočasen, pa se mi je zahotelo, da se malce poamerika-nim.
Grem po hišnih stopnicah dol in zavijem na levo.
Uberem jo po Old Lazzaretto Street
v smeri Venice Plače,
dokler ne prispem na Unity Plače.
Še zgodaj je in jutro nekam prazno. Zmore le štiri ali pet golobov, ki so prileteli iz Slovenije.
Pa saj nismo v San Franciscu.
Tu je Sabova knjigarna,
ne pa Ferlinghettijeva CityLights.
Vrh tega ni niti enega mostu in edini tramvaj, ki nam je ostal, je tisti, ki pelje na Opicina Hill.
JOYCEOVE MARLBORO
"Obljubim ti, da... tale je zadnja", je dejal gospod Svevo in se usedel, ne da bi sploh rekel dober dan, in vzel, popolnoma neženirano, eno od)oyceovih marlborovk. Pepelniki so se polnili in kozarci izpraznjevali, medtem ko se je iz njunega klepeta izoblikovalo pravo življenje
in jima polnilo čas pred mirnimi vodami Jadranskega morja.
O avtorju
Italijanski pesnik, prevajalec, esejist in pripovednik Gaetano Longo se je rodil leta 1964 v Trstu, kjer tudi živi. Izdal je deset pesniških zbirk, in sicer: Lo Scacco Matto (Šah v matu),
1990; Atmosfera di Tatuaggio (Vzdušje tetoviranja), 1994;
Diario di un Pagano (Poganov dnevnik),
1997; Paesaggi senza ritorno (Krajine brez vrnitve), 1999; Anto-logia di Deliti e Me-raviglie (Antologija blodenj in čudes),
2001, Graffiti. Anto-logia poetica 1982-2001 (Grafiti. Pesniška antologija 1982-2001), 2001; Ci-catrici perla memo-ria (Brazgotine za spomin), 2003; Tempi e contrattempi (Casi in zapreke), 2005; Versi a buon mercato (Poceni stihi), 2009 in Acquisti tardivi in un piccolo supermarket di parole (Pozni
nakupi v malem besednem supermarketu), 2011. Tik pred izidom pri videmski založbi Campanotto je izbor vseh njegovih pesmi od leta 2001 do 2011. V Peruju pa bo septembra izšla v prevodu antologijska zbirka. V Braziliji so mu nedavno nekaj podobnega natisnili. Leta 1999 je izšel v Trstu njegov roman LIBERO, Sto-rie di un oste triesti-no (LIBERO, Zgodbe tržaškega gostilničarja). Prevedel je v italijanščino nekaj ducatov zbirk in antologij latinsko-ame-riške poezije, in nekaj romanov. Objavlja pesmi tudi v italijanskih in tujih dnevnikih, revijah in antologijah. Preveden (z izbori pesmi revial-no in s samostojnimi zbirkami) v številne jezike. Umetniški direktor mednarodne nagrade Trieste poe-sia.
Kdor hoče zvedeti še kaj več, naj ga poišče v googlu.
Prevedla in napisala beležko Jolka Milič
Umrl je ameriški pisatelj Gore Vidal
Bil je resnična zvezdniška osebnost
Na svojem domu v Hol-lywoodu je 31. julija 2012 v 87. letu starosti umrl ameriški pisatelj, dramatik in kritik Gore Vidal. Po navedbah tujih tiskovnih agencij je Vidal umrl za posledicami pljučnice.
Gore Vidal je eden velikanov ameriške književnosti, ki je prejel številne ameriške literarne nagrade. Napisal je 25 romanov in številne drame, eseje, scenarije za film in televizijo ter zgodovinske knjige, še posebej o ZDA in ameriških javnih osebnostih. Med njegovimi naj-
bolj uspešnimi deli sta romana Myra Breckinridge (1968)
in Lincoln (1984). Prvega je v slovenščino leta 2001 prevedel Jure Potokar.
S svojim tretjim romanom The City and the Pillar iz leta 1948 je postavil nove meje v homoseksualni literaturi. Roman velja za prvo povojno gejevsko literaturo, ki o homoseksualnosti govori odprto in brez zadržkov, njen protagonist pa je družbeno dobro prilagojen.
Vidal je za svoja literarna dela prejel več nagrad, bil pa je tudi dramatik, esejist in scenarist. Njegova igra The Best Man je bila nominirana za nagrade tony. Aktivno se je vključeval tudi v politiko. Bil je demokratski kandidat za kongresnika, deloval pa
Kratke
Varčevalna politika občinskega sveta
V prvem letu županovanja Roberta Cosolinija, predvsem pa v prvem letu predsednikovanja Iztoka Furlaniča tržaškemu občinskemu svetu so se stroški občinskega kolesja, tistega, ki zadeva seje občinskega sveta in občinskih komisij znižali za 65.585 evrov v primerjavi z zadnjim letom županovanja Roberta Dipiazze. Podatke o učinkih varčevalne politike je na tiskovnem srečanju predstavil sam Furlanič, kije poudaril, da so v obdobju od julija 2011 do junija 2012 sejnine za seje občinskega sveta in občinskih komisij znašale 574.635, od maja 2010 - aprila 2011 pa 640.220 evrov. Varčevanje je bilo mogoče zaradi znižanja sejnin članov občinskih komisij (od 477 tisoč na 388 tisoč evrov), porast pa gre beležiti pri stroških sejnin za občinske seje (od 162 tisoč na 187 tisoč evrov): Furanič je podčrtal, da gre razlog za ta povišek poiskati v dejstvu, da so se nekatere seje občinske skupščine podaljšale čez polnoč, zaradi česar so svetniki prejeli dvojni ‘žeton’. Njegov predlog, da bi začetek sej občinskega sveta anticipirali za nekaj ur, ni prodrl (težko je namreč usklajevati službene obveznosti svetnikov z delom v občinskem svetu ...). Predsednik mestne skupščine je glede dela občinskih komisij dodal, da seje število sej načelnikov svetniških skupin povečalo zato, ker so se pristojnosti omenjene komisije (ki ji predseduje sam Furlanič) razširile še na področje delavskega vprašanja. Predsednik občinskega sveta na tiskovnem srečanju ni pozabil omeniti dokajšnje zamude pri obravnavanju predloženih resolucij (to je bilo značilno tudi za obdobje zadnjega Dipiazzovega županovanja). K splošnemu varčevanju večine, ki podpira Cosolinijev odbor, je pripomogel sam Furlanič, ki po novih pravilih namesto predsedniške doklade prejema le sejnino; poleg tega se ni in tudi se ne bo posluževal službenega vozila, kot je to počenjal njegov predhodnik Sergio Pacor.
Prejeli smo / Sloveni (j) a, kje je Tvoj ponos?
Spoštovani,
slovenskim športnicam in športnikom želim za olimpijske igre v Londonu seveda samo najboljše, dobre tekme, veliko uspehov in vse to brez poškodb.
Prijatelj me je opozoril na spletno stran http: //Iondon2012. olympic. si/, na kateri med drugim ponujate oblačila iz olimpijske kolekcije v podporo našim športnikom.
Prizadelo meje dejstvo, da na majicah piše “Team Slovenia”, ne pa Slovenija.
Gospod veleposlanik Republike Slovenije v Italiji Iztok Mirošič je v nedavnem intervjuju za Primorski dnevnik izpostavil, da je Slovenija v Rimu - in mogoče tudi drugod? - premalo poznana. Slovenija v svetu po mojem mnenju ne bo povečala prepoznavnosti s tem, da nastopa na tako velikih in pomembnih dogodkih, kot so npr. olimpijske igre, s svojim imenom v tujem jeziku.
Če primerjam oblačila tekmecev iz Španije, Nemčije ali Italije, kjer živim, ni nikomur prišlo na misel, napisati na majice “Spain”, “Germany” ali “ltaly”, ampak vsi se predstavijo z imenom države v svojem maternem jeziku. Na notranji strani jopičev italijanskih športnikov je celo natisnjena državna himna - v italijanskem jeziku seveda!
Ponavljam, slovenskim športnikom želim vse najboljše - a prihodnjič, prosim, kot Slovenci in ne kot “Slovenes”.
Z odličnim spoštovanjem,/ Igor P. Merku1, Slovenec iz Trsta (in ne: Slovene from Triest)
Nekdanja ribarnica / Afganistan v očeh Monike Bulaj
Do 23. septembra bo na ogled v prostorih nekdanje ribarnice fotografska razstava poljske fotoreporterke Monike Bulaj z naslovom Nur (Svetloba)-Afganistanski zapiski. Kot je povedala sama umetnica, razstava priča o samotnem potovanju po afganistanski zemlji, “ko sem z domačini delila jedačo, spanje, napore, lakoto, mraz, smeh, bojazen in še marsikaj". Od iranske meje vse do Kitajske so Moniko Bulaj spremljala neskončna obzorja afganistanske pokrajine, predvsem pa ljudje, katerim vselej preti nevarnost vojne in njenega uničujočega kolesja. V črno-bele fotografije je umetnica ujela neposrednost tamkajšnjega vsakdana, kjer so zlasti ženske tarča tribalne ureditve družbe. Naj omenimo, da fotografske posnetke dopolnjujejo tudi lastnoročno zapisane misli in dialogi, ki zgovorno prikazujejo utrip doživljanja daljne dežele.
BUBE! Že četrto leto
Kolesarjenje proti jedrskemu orožju
lepo drevo). Kolesarji pa so se odpravili na idealno krožno pot, na kateri so se z začetno slovesnostjo v Poreču spomnili bombardiranja v Hirošimi, sklepno etapo v Avianu pa obeležili s spominom na dogodek v Nagasakiju izpred 67 let. Celovito in odločno nasprotovanje ne samo jedrskemu orožju, ampak tudi vsestranski vojni praksi, je med manifestacijo potrdil še en zanimiv podatek, ki je bil verjetno samim prirediteljem nepoznan: mirovniška tura je kolesarila na Porečanki, ki so jo italijanske fašistične oblasti razstavile, da bi kakovostno jeklo tračnic podkrepilo njeno vojno agresijo v Etiopiji...
Nekaterim se bo manifestacija zdela naivna, sanjarska, njen simbolni naboj pa neprikladen današnjemu svetu, ki je vse prej kot človeku prijazen. Dejstvo pa je, da je svet tudi brez takih idealov revnejši. Tega se je pred mnogimi desetletji zavedal župan iz Firenc Giorgio la Pira. Jedrsko bombardiranje japonskih mest ga je pretreslo do tolikšne mere, da je v njem vzklila želja po vse večjem prizadevanju tudi javnih upraviteljev za mednarodna vprašanja. Prireditelji manifestacije Mir na kolesu so zato letošnjo izvedbo namenili ravno njegovemu spominu in dogodku, ki ga je la Pira priredil leta 1955 na županstvu v Firencah. Takrat je skupščina številnih županov svetovnih prestolnic podpisala pakt o prijateljstvu: v najhujšem obdobju hladne vojne sta skupaj stala župan iz Washingtona in Moskve ... z željo, da bi današji javni upravitelji nadaljevali na tej poti, naj se kolesarskim mirovnikom piše dolga in srečna pot.
IG
Zimzeleno duhovit konec
Zadnji poletni večer v društvu Tabor na Opčinah
POLETJA POD KOSTANJEM
V četrtek, 26. julija, smo v Prosvetnem domu na Opčinah imeli prijetno poletno doživetje pod zvezdami. Bolje rečeno, pod kostanjem. S koncertom Note in besede v črno-belem se je namreč končal poletni niz dogodkov Poletje pod kostanjem domačega društva Tabor, ki že vrsto let polni kulturno ponudbo najtoplejših mesecev na vzhodnem Krasu. Tokrat so v sodelovanju s Festivalom kitare Kras 2012, ki se nadaljuje 18., 23. in 24. avgusta v Repnu, Sežani in Križu, sestavili
koncertno-kabaretni program. Za melodiko, harmoniko in ritmiko je poskrbel uveljavljeni Gornji Kramer Quartet, ki se zlahka spogleduje z raznolikim, tudi zahtevnejšim programom, saj ga sestavljajo uveljavljeni instrumentalisti. Ob stalni zasedbi Zorza-Feri-Paunovič-Fristsch sta zapela Martina Feri in Leonardo Zannier, violinski lok pa je vlekel Toni Kozina. Poslušali smo "zlate" italijanske pesmi iz sredine 20. stoletja, prav tako žlahtni swing in jazz ter "bal-musette", ki je zadišal po Parizu
leta 1880. Posegli so po repertoarju italijanskega harmonikarja in skladatelja Gornija Kramerja, kakor tudi Tržačana Lelia Luttazzija, kar je pozorni publiki pričaralo čar zimzelenega obdobja italijanske televizije.
Ob glasbi pa na Opčinah ne moreta manjkati tudi zabavna beseda in smeh. Tokrat sta jo zakuhala Boris Devetak in Andro Merku', ki se preizkušata v novem projektu TranSatira, ki ga je pred kratkim predvajal slovenski televizijski program Rai. Poznamo ju: Devetak, vsestranski zabavljač, glasbenik in kabaretist ter duhovit opazovalec zamejskega dogajanja, inMerku', radi-
jski in televizijski voditelj na državni ravni, ki z izpiljenim znanjem z lahkoto obvladuje odre ležernih in tehtnejših odrov.
Ob pomoči Openskega mladinskega krožka, zavoda Bonawentura gledališča Miela in preverjenim poletnim projektom vzhodnokraških društev Prešerno skupaj smo se režali ob karikaturah in likih, kot so Patrik Solfeggiato, Margarita Hack in Julijus Triglav (Giulio Tremonti), ki vsak po svoje doživljajo te čase. Za uho tenkočutni, vrhunsko izvedeni, lahko bi rekli "demokratično jazzovski" zimze-lenčki, za veselo dušo pa pikre in naivne, umetniške in politične, astronomske in krizne burke za dobro uspelo srečanje. Pod openski kostanj se bomo še vrnili.
Jernej Šček
Spomin na boleči in sklepni dogodek 2. svetovne vojne, ko sta ameriška bombnika spustila na japonski mesti Hirošima in Nagasaki 6. in 9. avgusta atomski bombi, je vzgib, zaradi katerega je pred štirimi leti nastala miroljubna pobuda Mir na kolesu (Pace in
v času in ravno ob letošnji izvedbi razširila simbolno podlago, saj kot so ob prisotnosti tržaške podžupanje Fabiani Martini na predstavitveni tiskovni konferenci poudarili ostali organizatorji, je teža manifestacije usmerjena v čezmejno 'podiranje' mej. Za-
do Izole in Kopra vse do našega zalivskega mesta in nato naprej do laških naselij in Červinjana, Latisane, Portogruara, Pordenona in Aviana. Tridnevni program je vseboval veliko pomembnih trenutkov. Naj omenimo le srečanje slovenskih in hrvaških obmejnih županov v Sečovljah (pomen tega dogodka gre poiskati v kočljivem pogajanju glede	slovensko-
hrvaške	morske
meje), obisk tržaškega Muzeja vojne za mir de Henriqueza (zbiratelj gradiva Diego de ffenriquez je namreč zaradi neposredne vojne izkušnje želel, naj bi njegov muzej
bici).
Dogodek koordinira združenje Beati i costruttori di pace, ki v sodelovanju s Prijatelji kolesa krepi senzibilizacijo občanov glede tematike obstoja in nevarnosti jedrskega orožja in spodbuja vključitev krajevnih uprav v svetovno združenje, poimenovano Župani za mir, ki ga vodi župan iz Hirošime. Čeprav je pobuda nastala na točno	določenem
zgodovinskem in ciljnem izhodišču, velja poudariti, da je
četni del proge, ki so jo kolesarji končali v Avianu, kjer domuje ameriška vojaška baza USAF, ki hrani vrsto jedrskega orožja, so namreč prireditelji postavili v Poreč. Mirovniki so se od tod tudi po progi nekdanje Porečanke, to je železniške proge, ki je v obdobju med leti 1902 in 1935 povezovala Trst s Porečem, odpravili pod pekočim avgustovskim soncem preko Buj in Vižinade
nosil prav tako ime) in svečanost v parku nekdanje umobolnice pri Sv. Ivanu (kjer je iz semena kakija, tistega, ki je preživel učinke jedrske bombe v Nagasakiju, pognalo
ALPE ADRIA GREEN
| Načrt uplinjevalnikov
V Bruslju je nekaj zelo narobe
Predstavnike naravovarstvene organizacije Alpe Adria Green še skrbi stališče dežele in njenega predsednika Renza Tonda, ki še vedno vztrajata pri ^gradnji plinskega terminala v Zavij ah, čeprav je graditelj objekta, podjetje Gas Natural, tudi na zadnjih sestankih predstavil pomanjkljivo dokumentacijo. Pri naravovarstveni organizaciji so prepričani, da se razprave in zasedanja raznih strokovnih komisij v zvezi s tem vlečejo kot jara kača. Po njihovem mnenju bi morala zato Evropska komisija že zdavnaj prekiniti in zaustaviti gradnjo, saj ni pričakovati, da bi prišlo do političnega dogovora med obmejnima država-
ma: to je nazadnje potrdil tudi predsednik države Slovenije dr. Danilo Turk, ki je na srečanju z italijanskim predsednikom Giorgiom Napolitanom javno povedal, da ne podpira izgradnje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu.
Alpe Adria Green ima že nekaj časa 'zamrznjene' pritožbe zoper gradnjo. Dokumentacijo so poslali na Oddelek za okolje EU.
Pri naravovarstveni organizaciji trdijo, da so uradno pritožbe 'zamrznjene', ker evropski komisar g. Janez Potočnik še vedno zatrjuje, da je politični dogovor med državama še vedno mogoč, kar je po
mnenju AAG utopija. Evropski komisar za okolje je seznanjen z ugotovitvami mešane strokovne komisije, da bi uplinjevalniki v Tržaškem zalivu predstavljali ekološko, ekonomsko in varnostno katastrofo. Peticije AAG je Potočnik poskušal arhivirati štiri dni pred njihovo obravnavo v
bruseljskem parlamentu, na dan obravnave je celo sklical novinarje in jim ta poskus zamolčal. Iz dokumentov je mogoče
sklepati, da evroparlamentarci o njegovem stališču (ki ga pri AAG imajo celo za lažno) niso bili obveščeni še vsaj mesec po zasedanju. Kljub kršitvi Italije ni sprožil kazenskega postopka: to pomeni, da zagovarja eno stran in s tem krši osnovna načela Evropske unije. O tem je bil ob-
veščen tudi predsednik evropske vlade.
Naloga Evropske komisije je nadzorovati izvajanje in kazno-
vanje prestopnikov evropskih pravnih norm. Kljub očitnim kršitvam zakonodajnih predpisov se očitno sprenevedajo in ne opravljajo svoje naloge; med drugim pristojni zagovarjajo še varianto meddržavnega dogovarjanja, čeprav ga je ena stran že pred poldrugim letom enostransko in javno prekinila. Pri AAG menijo, da pristojni v EU zagovarjajo le eno stran najbrž pod vplivom ekonomskih lobijev.
Od EU komisije niso pri AAG prejeli nobenih pojasnil glede obravnavane teme. Na zadnji dopis naravovarstvene organizacije so namreč odgovorili, da na vprašanja glede uplin-jevalnih objektov ne bodo več odgovarjali: to je po mnenju AAG znak njihove šibkosti in slabe vesti. Če bi delovali v skladu s pravnim redom, bi jim ne bilo potrebno svojih dejanj utemeljevati na ta način. Pri AAG so gotovi, da bi že temelji dosedanjih analiz zados-
tovali za to, da bi lahko pri pristojnih oblasteh sprožili postopek proti Italiji. Na podlagi dokumentacije slovenskih pravnih strokovnjakov bi slovenska država imela olajšano pot na pristojnem evropskem sodišču zaradi nepravilnosti v obravnavi vpliva na okolje teh naprav in kršitve direktive Seveso. V tem primeru Evropska komisija ne bi mogla zamrzniti postopka AAG. Pri AAG namigujejo zato, da je komisar Potočnik pod vplivom tudi silnic v RS, ki načrt uplinjevalnika podpirajo. AAG se obenem pritožuje tudi zaradi visokih stroškov, ki jih zahtevajo sproženi sodni postopki v Italiji. Do konca leta naj bi AAG plačala okrog 90.000 evrov. V dveh letih se je tako nabralo za skoraj 100.000 evrov kazni in sodnih stroškov. Zaradi tega so pri AAG sprožili akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov, saj, če ne bodo zbrali vsaj 40.000 evrov, bomo prisiljeni umakniti pritožbe.
NOVI
POGOVOR
G. Anton Bedenčič ob prazniku Velikega šmarna
Vsi vabljeni v cerkev Marije Vnebovzete na Tabor
Tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi je 21. januarja 2012 izdal dekret, s katerim je župnijo Re-pentabor skupaj s stolnico sv. Justa in cerkvijo v Miljah povzdignil v nadžupnijo. S tem je tudi župnik dobil naslov nadžupnika. O tej novosti, o dejavnosti openske dekanije in - kot že tradicija veleva v tem avgustovskem obdobju - o prazniku Velikega šmarna na Repentabru smo se pogovorili z vikarjem za slovenske vernike v tržaški škofiji, openskim dekanom in re-pentabrskim nadžupnikom g. Tonetom Bedenčičem, ki nam je ob koncu pogovora posredoval še misel glede usode, ki se piše nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu g.
Alojzu Uranu. "Če se bo g. nadškof Uran odločil, da pride v Trst, bo pri nas dobrodošel.
Slovenski duhovniki ga bomo z veseljem sprejeli v svojo skupnost in srčno upamo, da nam bo po svojih močeh pomagal. Še posebej pa bi se rad zahvalil tržaškemu škofu, nadškofu Giam-paolu Crepaldiju, ki je nadškofa Urana sprejel in ga umestil v slovensko komponento tržaške Cerkve: poglejmo samo, koliko slovenskih duhovnikov iz matične domovine deluje v zamejstvu! Nihče izmed nas se ne počuti v izgnanstvu, ko dela za svoje ljudi. Zato si upam trditi, da se bo nadškof Uran počutil kot doma", nam je povedal g. Bedenčič.
Glede novosti o repentabrski nadžupniji?
To, da je naša župnija postala nadžupnija, je predvsem častni naziv, z golega vidika statusa pa to nepoverja večjih organizacijskih ali upravnih pristojnosti. V cerkveni strukturi je namreč ta vloga poverjena dekaniji.
Zakaj pa je bila župnija Re-pentabor deležna tega častnega naziva?
Tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi, je želel, da bi ob že omenjenih italijanskih župnijah bila tega statusa deležna tudi ena slovenska župnija. Re-pentabrska ima namreč med vsemi ostalimi večjo simbolično in zgodovinsko vrednost, čeprav ni največja 'slovenska' župnija v tržaški škofiji.
Omenili ste, da ima večje vsestranske pristojnosti openska dekanija.
Dekanija dejansko pomeni povezavo več župnij v eno enoto, ki jo vodi dekan. Tega izberejo duhovniki, škof ga nato potrdi.
■	A	*
Zanimivo je, da openska dekanija vključuje vso slovensko versko dejavnost v tržaški škofiji: tudi v mestu, sicer z razliko, da se lahko v mestu duhovniki in laiki vključujejo v svojo župnijo. Obenem pa so vsi skupno soudeleženi v openski dekaniji. Ta je razdeljena na tri področja:
i!
fr
mestno, brežansko in kraško. Organ, ki koordinira dejavnost slovenskih vernikov v tržaški škofiji, je Pastoralni svet openske dekanije. Pastoralni svetima tako po eni strani v sklopu tržaške škofije svojo specifiko in avtonomijo, po drugi pa je vanjo vpet kot njen sestavni del. Pomembno je, da je nekdanja in sedanja tržaška škofijska oblast to našo organizacijsko enoto podprla. Cilji Pastoralnega sveta so poglobitev in poživitev verskega življenja slovenskih vernikov, povezovanje, usklajevanje in načrtovanje pobud na pastoralnem, liturgičnem in karitativnem področju ter gojenje zavesti pripadnosti slovenskemu delu tržaške Cerkve. Predsedniško mesto Pastoralnega sveta pripada dekanu, podpredsednik pa je laik (to je Aleksander De Luisa).
Ali bi nam lahko navedli dejavnosti openske dekanije?
Openska dekanija ima predvsem povezovalno in pastoralno funkcijo vseh dejavnikov, ki sodijo v dekanijo. Dejansko je naša dekanija tudi posrednik težav ali odprtih vprašanj slovenskih vernikov višjemu, škofijskemu nivoju. Omenil sem že ustanovitev Pastoralnega sveta
openske dekanije, ki je nastal pred letom dni. Pred tem časom je dekanija slonela zgolj na navezi duhovnikov, nato se je občutila potreba, da bi to sredino razširili tudi na laike, ki skupno z dušnimi pastirji sodelujejo pri debatah in glasovanjih. Dekanija sloni tako na sodelovanju predstavnikov posameznih župnij. V tem času je bila osrednja naloga članov dekanije priprava na sinodo tržaške Cerkve. Srečanja članov Pastoralnega sveta so obrodila skupen dokument, ki smo ga posredovali škofiji. Ali bi nam lahko bolj poglobljeno spregovorili o pomenu, ki ga laiki čedalje bolj imajo v cerkvenem, celo liturgičnem vidiku?
Že dalj časa se slovenska zamejska verska skupnost ukvarja s problemom pomanjkanja slovenskih duhovnikov. Pastoralni svet openske dekanije je bil ustanovljen tudi zato, da bi na celovit način obravnaval ravno to vlogo, ki jo lahko laiki izvajajo v našem cerkvenem občestvu. Rekel bi, da so laiki ključni element, ki lahko ohrani pri življenju skupnosti slovenskih vernikov na tem območju. Zavedamo se namreč, da se duhovniške vrste na Tržaškem redčijo, prav zato je potrebno že danes izoblikovati rešilne strategije za prihodnje.
teje uresničuje Kristusovo zapoved ljubezni in pomaga manjšinskemu delu svoje škofije. Res pa je, da v preteklosti ni bilo vedno tako. Nas slovenske kristjane pa obvezuje dolžnost, da ostanemo kot verniki aktivni in da ohranjamo lokalne skupnosti - naše župnije pri življenju. To je mogoče le, če bomo poglobili vero in iz vere živeli. Le tako se bo krepilo tudi naše narodno telo. Upam, da bo k temu pripomogla tudi škofijska Sinoda, ki je posvečena prav veri in življenju po veri.
V zadnjih dveh letih je obhajala vaša župnija posebni obletnici.
Tako. Pred letom dni smo se spominjali 1100-letnice prve omembe Tabra. To obletnico so slovesno obhajali tudi leta 1911. To je bilo tik pred prvo svetovno vojno, ko je bil župnik g. Kranjčič, doma iz Kranjske. V ta spomin so freske v prezbiteriju in na stropu cerkvene ladje. To delo je opravil slikar Delne-ri.
Letos pa imamo že novo obletnico. Znano je, da je bil v teh krajih leta 1511 zelo močan potres. Verjetno je bil porušen velik del Tabra in med njim tudi dotedanja cerkvica. Že leto dni po potresu je bila cerkev obnovljena in posvečena. Dne 27. novembra 1512 jo je posvetil škof Peter Bonomo, humanist, diplomat in Trubarjev mecen, Blaženi Devici Mariji Vnebovze-ti in podelil romarjem posebne odpustke. Ta cerkev stoji še danes. To je tisti del današnje cerkve, ki ga zdaj imenujemo prezbiterij. Očitna je tudi razlika v gradnji. Grajena je na tipičen način, kot so bile zgrajene cerkve tistega časa. Ne obstaja pa nikjer podatek, ali je bila tudi poslikana s freskami. Ta cerkev izleta 1512 je vsa zidana iz kamna. Strop je obokan in ima gotske elemente. Tudi spodnji del pod podom je obokan, saj je zunanji del obenem del obrambnega obzidja. Verjetno pa je bil
Obnovliem del cerkve, zgraien leta 1512
/ST/Z
E JTH. VS	Se$čy	n,
:—	č7
^/r 'Je-O	O 4? -f-nZe?	x
-m ? a
S -7^
Jgf	„.	.	.	-	-	«
p
J-
O* Vi-** </
rt* 3*1	.	c	&'e	c*<c*
Dokument, ki priča o posvetitvi cerkve
Zibu,
Povrnimo se na Tabor... S15. avgustom bo cerkev Marije Vnebovzete pridobila še en nov naziv.
Tako: uradno bo postala škofijsko Marijino svetišče. Že do sedaj je bila repentabrska cerkev romarsko središče več stoletij. Ljudje so jo kar sami poimenovali svetišče. Od letos naprej pa bo to ime nosila tudi uradno. Prav gotovo bo to še bolj spodbudilo vernike, da bodo radi poromali k Mariji Vnebovzeti na Repentabor. Tudi to je korak f smer enakopravne vloge slovenske komponente tržaške škofije, kar si nadškof Crepaldi -kljub težavam glede govorjenja slovenskega jezika - močno prizadeva. Na tak način je še enkrat poudarjeno, da je slovenska komponenta integralni del tržaškega cerkvenega občestva. Sama škofija bi bila popolnoma drugačna, če bi v njej ne bilo slovenske stvarnosti. Tako ima tržaška Cerkev izredno priložnost, da lahko globlje in celovi-
istočasno obnovljen tudi obrambni del Tabra, in to zaradi turških vpadov v naše kraje. Letos torej obhajamo 500-letni-co obstoja cerkve, ki je bila v drugi polovici 18. stoletja podaljšana. Naj omenim, da je na istem mestu stala cerkev iz leta 1316, posvečena Blaženi Devici Mariji.
Lepo se je spominjati, obujati zgodovinske dogodke in tudi dobiti določena imenovanja...
Toda vse to ne pomeni nič, če na tem drevesu preteklosti ni življenja. Župnija Repentabor združuje ljudi istega verskega prepričanja. Kot je v preteklosti poleg verskega poslanstva uresničevala tudi kulturno in narodno, to dela tudi danes. To delo zajema človeka od rojstva do smrti. Vsako nedeljo se ljudje srečujejo ob poslušanju Božje besede, pojejo in berejo v slovenskem jeziku. Obstaja tudi šola za vero, in to od prvega razreda naprej. In še bi lahko našte-
Obvestila
Svet slovenskih organizacij obvešča, da je deželni urad na ul. Donizetti 3 v Trstu zaprt zaradi dopusta od 6. do 24. avgusta.
Romanje v Maribor 20.
avgusta letos ob 150-letnici smrti bi. A. M. Slomška. Obiskali bomo tudi njegovo rojstno hišo. Vpisuje župnija Zgonik - tel. št. 040 229166. Pri vpisu akontacija 20 evrov. Lepo vabljeni na romarski izlet. Narodna in študijska knjižnica in Knjižnica Damir Feigel sporočata, da sta od 25. junija do 31. avgusta odprti s poletnim urnikom, in sicer od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure. Zaprtje zaradi dopusta: Narodna in študijska knjižnica od 13. do 24. avgusta; Knjižnica
Damir Feigel od 6. do 17. avgusta; Odsek za zgodovino od 30. julija do 15. avgusta. Knjižnica Dušana Černeta, Donizettijeva 3 v Trstu, obvešča, da je v poletnem času odprta po tem urniku: ponedeljek, torek in četrtek od 8.30 do 13.00; sreda od 8.30 do 16.00; petek od 8.30 do 13.30. Poletni urnik velja od 18. junija do 9. septembra 2012. Za izjemne primere lahko pokličete na tel. št. 040-662407.
Knjižnica Dušana Černeta, Donizettijeva 3 v Trstu, obvešča, da je zaradi dopusta zaprta od 6. do 17. avgusta.
Iščem hotel za nakup od Trsta do Benetk, v zahodni Sloveniji ali Istri. Zaželjeno v obratovanju, do vrednosti 15 milijonov evrov. Tel. št. 00386 41 625393.
val. Ob tej priložnosti naj omenim le delovanje OPZ Zvonček. Vanj so vključeni otroci, ki obiskujejo verski pouk v župniji. Kot vsako leto (in to že 30 let!) je OPZ Zvonček tudi letos nastopil na reviji Pesem mladih. V župniji obstaja še MePZ Repentabor, ki redno oblikuje verska srečanja. Poleg tega pa je še vrsta sodelujočih, brez katerih si ne moremo predstavljati delovanja med letom, še posebej pa ne praznovanja 15. avgusta.
Prav zaradi te obletnice in teh poimenovanj bo letošnje praznovanje zelo slovesno. Župnija je v sodelovanju z občino Repentabor in Tržaško pokrajino pripravila 5-dnevno praznovanje. Ali bi nam ga lahko predstavili?
Že v nedeljo, 12. avgusta, nas bo s svojim petjem ponovno razveseljeval Komorni moški zbor VAL (Vokalna akademija Ljubljana). Vponedeljek, 13. avgusta, bomo odprli razstavo Branke Sulčičz naslovom Picco-lomini v naših krajih, s katero se bomo spomnili velikega škofa Bonoma. Razstavo bo predstavil časnikar Sergij Pahor. Sodeloval bo združeni pevski zbor Repentabor. Isti večer bomo predstavili najnovejšo knjigo Majde Artač Sturman z naslovom Mozaik v kovčku, ki je pred kratkim izšla pri Mladiki. Predstavila jo bo Vilma Purič, odlomke pa bo brala Julija Berdon. Jasna Merku1 bo predstavila originalne ilustracije iz knjige. Na predvečer praznika Velikega šmarna, 14. avgusta, bo koncert prireditve Med zvoki krajev. V sredo, 15. avgusta, na sam praznik Marijinega vnebovzetja, bo glavna slovesnost ob 17. uri, ko bog. nadškof Crepaldi razglasil repentabrsko Marijino cerkev za
svetišče. Med mašo bo pel Združeni zbor ZCPZ. Jutranja slovesnost bo kot po navadi ob 10. uri. Vodil jo bo novi predstojnik slovenskih salezijancev g. Janez Potočnik. 16. avgust pa je posvečen župnijskemu zavetniku sv. Roku. Zvečer ob 18.30 bo odprtje romarske poti in nato ob 19. uri večerno bogoslužje. Večer bo obogatila, kot že vrsto let, nabrežinska godba na pihala.
IG
PROVINCIA di TRIESTE
Občina Repentabor v sodelovanju z župnijsko skupnostjo Repentabor in ob podpori Pokrajine Trst
ob 500-letnici cerkve na Tabru in praznovanju Velikega šmarna
vabi na
koncert
Vokalne
akademije
Ljubljana
v nedeljo, 12. avgusta 2012 ob 20. uri
v cerkvi na Tabru.
do svetišča nad Dolino Glinščice trikrat na leto. Oktobra namreč prirejajo pohod in bogoslužje zato, da bi dragoceno podobo Matere Božje, sicer kopijo originalne slike, ki so jo iz cerkve ukradli leta 1913 in ki v poletnih mesecih domuje vtem svetišču, odnesli ‘na varno’ v župno cerkev v Boljunec; spomladi pa jo ponovno postavijo v notranjščino priljubljene cerkve v objemu prelepe narave.
Sv. maša v cerkvi sv. Marije na Pečah
V sredo, 15. avgusta, na dan praznovanja Velikega šmarna prirejata boljunška župnija in njen dušni pastir g. Jože Špeh sveto mašo ob 17. uri v cerkvi sv. Marije na Pečah. Odhod s prenovljenega vaškega trga Gorica bo ob 16. 45. Navadno se boljunški verniki odpravijo
12
9. avgusta 2012
Goriška / Aktualno
V Ljudskem vrtu v Gorici
Pogled čez -K'ntina Čotar
Kapljice kulture so se zlile ^Branko & Vasja v svež ustvarjalni izvir Cotar, Gorjansko
Po enoletnem zatišju so v Ljudskem vrtu v Gorici od ponedeljka, 30. julija, do petka, 3. avgusta, pod starimi krošnjami dreves, spet pršile ustvarjalno svežino Kapljice kulture, Gocce di cultura, Gotis di culture, Kulturtropfen, ki jih je četrto leto priredila Zveza slovenskih kulturnih društev iz Gorice ob finančni
podpori goriške pokrajine in pokroviteljstvom nekaterih italijanskih ustanov in Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter KBcentra. S to prireditvijo ZSKD daje možnost vsem tistim (Slovencem, Italijanom, Furlanom, Nemcev ni bilo), ki bi radi doživeli trenutek pozornosti pred občinstvom v siju žarometov, da javno pokažejo svojo ustvarjalno žilico ali ljubezen do glasbe, plesa, petja, gledališkega nastopanja ... Kapljicam naklonjeno vreme - prvič so potekale nemoteno, brez premora zaradi dežja -je privabilo na prizorišče vsak dan veliko ljudi; po mnenju prirediteljev od petdeset do sto. Spored je bil vsak večer pester in v glavnem kakovostno kar dober. To je lep uspeh za prireditev, ki si je letos pridobila viden prostor v bolj skromni poletni kulturni ponudbi v našem počitniško zaspanem mestu, ki je nekoč, ko je slovelo kot avstrijska Nica, imelo poleti gotovo bolj iskriv videz. Nastopajočih, tudi z onstran nekdanje meje -Kapljice očitno imajo tudi povezovalno moč! -, ki so s svojo nekajminutno točko prikazali v italijanščini, slovenščini, fur-lanščini ali narečju, je bilo 89, "preveč", da bi vse naštevali poimensko! Lahko povemo, da je bilo med njimi kar precej mladih, predvsem deklet - le-ta se bolj pogumno in brez predsodkov odločajo se predstaviti pred občinstvom. Med temi naj omenimo vsaj Valentino Nanut, ki je ob klavirski spremljavi Enrica Jerončiča zaigrala Schubertovo skladbo na prečno flavto, Kristino Frandolič, ki je ob spremljavi kitarista Piera Juretiča presenetila z jazzovskim petjem in suverenim nastopom, gibka dekleta Cheer-dance skupine Star Dust iz go-riškega športnega društva Dom, plesalke skupine Take dance iz društva Vipava s Peči, dvojčki Anejo in Nastjo Černigoj iz plesne šole Terphsihora iz Šempetra, ki sta se izkazali kot spretni izvajalki trebušnega plesa, pa tudi zrelejše gospe, Marto Zorn in Ga-
brijelo Vidmar, ki sta iz citer privabili tudi poznane slovenske ljudske pesmi, profesorico slovenščine iz Nove Gorice Marijo Mercina, ki je prebrala odlomek o svojih vezeh z Goriško, kulturno delavko ter nekdanjo podžupanjo Darinko Kozinc, ki je izbrala za poslušalce eno izmed svojih pripovedi, in še Vido Mokrin Pauer,
ki je prebrala nekaj svojih živahnih pesmic za otroke. Drobne, bolj ali manj posrečene kabaretne točke sta v dvoje in posamič prispevali ljubiteljski igralki iz Tržaške, Irene Pahor in Tatjana Malalan, znanki z mavhinjskega festivala. Najbolj učinkovit in dobro pripravljen gledališki trenutek pa je bil gotovo v petkovem večeru nastop Marinke Černič in Mateja Pintarja, ki sta v kostumih, odslikavajočih kmečki svet izpred vojne, odigrala zakonski par - ona je trmasta Kraševka, on Bric -, v pogovoru katerega se krešejo iskrice zaradi hčerine poroke. Tekoče in živahno, v sočnosti narečja odigran prizorček je okrušek iz pevsko gledališke predstave Grozdi so dozoreli, ki jo je ob 60-letni-ci MePZ F. B. Sedej iz Števerjana spisala in zrežirala mlada gledališka zagnanka Jasmin Kovic in s tem pokazala velik smisel za razkrivanje nekdanjega življenja in
navad v domačem kraju. V letošnjem maju so jo v domači dvorani uspešno izvajali pevci šte-verjanskega zbora pod vodstvom Aleksandre Pertot in člani Dramske družine F. B. Sedej iz Števerjana. "Veteran" iste gledališke skupine, v ljubiteljskih gledaliških krogih na Goriškem dobro poznan Simon Komjanc, je isti večer čustveno interpretiral pesem Simona Gregorčiča Siromak; nekaj teh pomenljivih stihov je vklesanih v doprsni kip "goriškega slavčka", ki stoji v goriškem Ljud-
skem vrtu. Kar trikrat je na Kapljicah nastopil prof. Aldo Rupel, ki je vzbudil smeh v poslušalcih z interpretacijo svojih kratkih, z ironijo prežetih zapisov v vezani besedi v goriško-tržaškem italijanskem narečju Cossa xe 'sta roba strana?, ki so izšli lansko leto v samozaložbi. Med nastopajočimi moškimi so bili med drugimi Ra-divoj Pahor iz Renč, ki je prebral svojo pripoved v narečju, An-drea Bellavi-te z branjem odlomka o koncu sveta, pa še ravnatelj goriške mestne knjižnice Marco Me-nato, ki bi bil moral udeležence zadnjega večera popeljati na ogled dvorane Petrarca v Fabianijev Trgovski dom, a zaradi izklopitve električnega toka tega ni mogel storiti. Ob bežni predstavitvi dvorane ni niti z najmanjšim namigom povedal, da so se v tej dvorani pred fašističnim požigom poslopja vrstile prireditve goriških Slovencev in gostovanja slovenskih gledališč (!). Šansonjersko ozračje, nekakšen odmev sloga "štorij" Iztoka Mlakarja, je zavelo, ko so na prvem večeru zaigrali Štirje mandeljci in zapeli svojo skladbico v narečju Ljudje na vasi smo kot modrasi! Skupino iz Pevme sestavljajo Joško Leban (harmonika), Miloš Uršič (kitara), Jordan Ipavec - Ringo (bas), ki je izven programa mojstrsko zajod-lal, in pevec Vili Prinčič, ki je sestavil omenjeno pesem in igral na orglice. V torek je med bleščeče, igrive Kapljice kanila tudi grenka kaplja spomina. Nekdanji ravnatelj novogoriške knjižnice Franceta Bevka, Rajko Slokar, je iz svojega prevoda angleške knjige Osa-pski navihanec prebral črtico o smrti Lojzeta Bratuža, nedolžne žrtve fašizma. Četrtkovo veselo ozračje je ustvaril otroški zbor Kulturnega društva Sovodnje, ki je pod taktirko Jane Drasič zapel poskočne pesmice iz filma Kekec. Na letošnji prireditvi je tudi zadišalo iz loncev. Kuhar Bruno Vignanelli je občinstvu podaril nekaj svojih kuharskih veščin, ki si jih je nabral na tečaju zavoda Ad formandum. Pri režijski mizi je v družbi mladih tehničnih sodelavcev dogajanje vsak dan skrbno spremljala predsednica ZSKD za Goriško Vesna Tomšič. Na petkovem večeru se je zahvalila vsem, ki so omogočili letošnjo izvedbo Kapljic, in vsem nastopajočim. Na obisk je prišel tudi deželni predsednik ZSKD Igor Tuta. Vsak večer so uvodni pozdrav in poslovilne besede v štirih jezikih prebirale Tjaša Corva, Lucija Rosano, Mari-sa Pelesson in Giulia Branca.
ne
Naše popotovanje po vinorodni deželi Primorski sklepamo na Krasu, in sicer v vasi Gorjansko. Večini naših bralcev je kraj po vsej verjetnosti znan, saj leži tik ob državni meji med Italijo in Slovenijo. S tržaške strani sta mu najbližja Praprot in Šempolaj, na slovenski strani pa Komen, v občino katerega Gorjansko tudi upravno spada. V vasi stoji spomenik zbiratelju slovenskega ljudskega slovstva Karlu Štreklju (1859 -1912), ki se je rodil na Gorjanskem. Vas pa danes slovi predvsem po vsakoletnem mitingu vozil alfa romeo. Maja letos se jih je zbralo preko petsto in tako se je dogodek vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Čotarjeve je na Gorjanskem vsekakor možno dobiti na hišni številki 4, kjer imajo stanovanje, vinsko klet in prostore za pridelavo ter stekleničenje vina, prav	pred
kratkim pa so ponovno usposobili tudi gostinski lokal, ki stoji ob odcepu za Brestovico.
Ne	gre
vsekakor več za gostilno, ampak za kmečki turizem, ki je odprt ob koncih tedna oziroma za večje skupine gostov tudi med tednom, seveda po predhodni najavi. Že sam pogled na vinsko klet Čotarjevih je veličasten. Sestavljena je iz dveh dolgih prostorov, v katerih so shranjeni sodi za staranje oziroma zorenje vina. Ta dva prostora stojita drug nad drugim, torej v dveh etažah, na plani pa se nahaja še hala za stekleničenje vina. Poleg tega so Čo-tarjevi v pritličju stavbe pod svojim stanovanjem uredili prostore, v katerih bodo sprejemali goste, ki bodo prišli na degustacijo. Zraven le-teh je še nekaj manjših sobic (v eni od teh je potekal tudi naš pogovor), v katerih je zbran bogat arhiv iz preteklih let Čotarjeve vinske bere. Podobno kot veliko naših prejšnjih sogovornikov tudi Čo-tarjevi prisegajo na ekopridelavo vina. Vasja, s katerim smo se pogovorili, pravi, da je pri vsem tem predvsem potrebno, da si posameznik, v našem primeru vinar, najprej sam pri sebi razčisti pojme o tem, kaj si želi od lastnih trt in kako pridelovati vino.
Kako pa se je pri Čotarjevih začelo? Malodane vsaka hiša na Krasu je od nekdaj imela vsaj nekaj trt, iz katerih so pridelovali vino, ki so ga nato prodajali, pravi Vasja. Tudi hiša, v kateri se je rodil Vasjev oče Branko, je imela podob-
no tradicijo, a on se je odločil, da se odseli od staršev. Za delo je vsekakor poprijel takoj zatem, gostilno je družina odprla leta 1974, naslednje leto pa so nasadili prvi vinograd. Vino, ki so ga pridelovali, je zadoščalo potrebam družinske gostilne. Leta 1990 so vinski letnik 1988 prvič stekleničili in ga prodali v etiketiranih steklenicah. Vse se je potem razvijalo dalje. Gostilno so nato zaprli in se usmerili v vinogradništvo, njene prostore pa so vsekakor uporabljali za degustacijo. Pred šestimi meseci so jih ponovno usposobili in ustvarili turistično ponudbo, o kateri smo že pisali v prejšnjem odstavku.
Vasja nam ve povedati, da je bil prvi vinski hram narejen leta
1978, in sicer tedaj, ko so trte, ki jih je posadil njegov oče Branko, prvič obrodile. Stavba, v kateri sta že omenjena stanovanje in degustacijski prostor, je precej nove gradnje, zanimivo pa je, da je bila zgrajena s starim materialom, ki ga j e Branko zbiral prav v ta namen. Nova vinska klet pa je tako velika, da sta jo približno dva meseca dolbla dva velika buldožerja. Z gradbišča je seveda "odtekalo" samo kamenje, saj je na Gorjanskem zemlje za manj kot pol metra. Na zemljišča, na katerih so Čotarjevi ustvarili vinograde, je bilo treba namreč najprej navoziti zemljo.
Trt imajo danes nasajenih približno sedem hektarjev in pol, kar je za Kras veliko. Vasja pravi, da so na slovenski strani Krasa med zasebniki po površini največji vinarji, ostali jih imajo manj. Vinogradov je vse skupaj deset, trt pa je približno sedem tisoč na hektar, seveda ne povsod. Čotarjevi delajo na avtohtonih vinskih vrstah, ki so vitovska, malvazija in nekaj sauvignona. Od rdečih oziroma črnih vin pa je največ terana, nekaj manj pa merlota, ki skupaj dajata mešano črno zvrst po imenu Terra rossa. Vse vino od samega začetka prodajajo stekleničeno. Čotarjeva posebnost je tera-
nova penina, ki jo delajo po nekoliko prirejeni klasični metodi. V štiri leta staro vino namreč ne dodajajo kvasovk, ampak mlad mošt iz izsušenega grozdja. V zaprti steklenici tako poteka drugo vretje. Usedlina se ne odstranjuje, ampak ostaja v steklenici in se nabere na njenem dnu.
Glavno tržišče Čotarjevih je tujina, približno štiri desetine steklenic pa prodajo v Slovenijo. Od tujih držav vino najbolj prodajajo v Italiji, Hrvaški, Nemčiji, Avstriji, Norveški, Švedski, Finski, Združenih državah Amerike, Rusiji in Avstraliji. Vasja pravi, da so v začetku svoje dejavnosti obiskovali precej sejmov, danes pa tega ne delajo več tako pogosto. Danes so namreč bolj pogoste prireditve, na katerih se zbere manjše število vinarjev. Ti vzamejo v najem hotel, vilo ali grad in tam dva dni predstavljajo svoja vina. Pri tem sodelujejo slovenski, italijanski, španski, francoski in še drugi vinarji. Vasja je bil nazadnje v New Yorku, konec avgusta pa bo obiskal Oslo. Poleg tega velja še omeniti dejstvo, da so se štirje podobno misleči
primorski vinarji združili in ustvarili svojo skupino. To so Mleč-nik iz Vipavske doline, o katerem smo že pisali, iz slovenskega dela Brd prihaja Klinec, iz italijanskega Terpin, s Krasa pa seveda Čotarjevi. Skupaj namreč nastopajo in se predstavljajo javnosti.
Kar se tiče ekopridelave, je Vasja prepričan, da se nanjo tržišče dobro odziva. Tako vino pa za zdaj pije le malo ljudi. Čotarjevo vino je narejeno tako, kot so ga delali nekoč. Posebno bela vina ležijo na jagodah (macerirajo) tudi do en teden, seveda odvisno od sladkorne stopnje grozdja. Vasja vsekakor poudarja, da ni pristaš hlajenja mošta v inox posodah. Poleg tega prideluje vinjak, ki pa ni še v prodaji.
Izzive za prihodnost Vasja vidi predvsem v dokončanju vinske kleti in širitvi vinogradov do velikosti deset hektarjev, saj bi večja količina pomenila odmik od družinskega podjetja oziroma pridelave vina. Sedaj je namreč sam zaposlen na kmetiji, pomaga mu oče Branko (na sliki med zimskimi opravili med trtami), ko so na vrsti večja dela, pa priskočijo na pomoč še trije delavci, od katerih pa za zdaj ni še nihče stalno zaposlen.
Primož Starman
Za Slovence v zamejstvu in po svetu
Javni razpis za štipendije za študij v RS
V Uradnem listu RS je bil v torek, 31. 7. 2012, objavljen Javni razpis za dodelitev štipendij za študij v Republiki Sloveniji za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu za študijsko leto 2012/2013,
ki ga razpisuje Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Vlada RS je na svoji 23. redni seji dala soglasje k pogojem in višini štipendije za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu. Višina razpoložljivih sredstev
za štipendije po tem javnem razpisu za študijsko leto 2012/2013 znaša 500.000 evrov. Višina osnovne štipendije za študijsko leto 2012/2013 znaša 150 evrov mesečno oziroma 1.800 evrov za celo študijsko leto. Na podlagi razpisa bo predvidoma podeljenih 150 štipendij. O pogojih prijave si lahko preberete na spletni strani Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije (www. sklad-kadri. si).
_ _ ...
Sloveniia
	^	M-
Varčevanje tudi pri poslanskih plačah in nadomestilih
Veliko število upokojitev v državni upravi
Politična in ideološka levica, ki zdaj upravlja Slovenijo, dr. Franceta Bučarja uradno rada predstavlja kot svojega privrženca ali vsaj občasnega somišljenika, vendar pa se nihče od njenih predstavnikov ne opredeljuje za trditve, zapisane v njegovi novi knjigi z naslovom Temelji naše državnosti. Starosta slovenske politike in predsednik prve večstrankarske Skupščine Republike Slovenije je namreč v njej opozoril, "da je nova slovenska država v svojem bistvu ostala totalitarna država, čeprav s formalno parlamentarno in demokratično nadgradnjo. V komunističnem obdobju je o vseh bistvenih družbenih zadevah odločala partija, v novi formalno demokratični državi pa o vsem vsebinsko enako odloča politična elita".
Desno območje slovenske politike zaradi razklanosti družbe in države z velikimi težavami izvaja izvršilno oblast in uresničuje svoje pristojnosti, saj je deležno bojkota in ovir vplivnih posameznikov iz političnega ozadja in celo nasprotovanja in kritik predsednika države. Zato je zelo vprašljivo, ali bodo stranke do meseca septembra, kot so se dogovorile, dosegle sporazum o najpomembnejših ukrepih v boju zoper čedalje hujšo in vsestransko krizo. Gre za ustanovitev slovenskega državnega holdinga, to je organa za upravljanje državnega premoženja, zapis
zlatega fiskalnega pravila v ustavo ali ustavni zakon ter za ustanovitev agencije oziroma posebnega sklada za sanacijo državnih bank. Odnosi med političnimi strankami, ki pripadajo koaliciji in opoziciji, so zelo slabi in malo je upanja, da bi se stranke sporazumele o politiki in načinih delovanja za izhod iz krize. Politični
opazovalci, pa tudi predsednik državnega zbora dr. Grega Virant menijo, da je stranka Socialnih demokratov morda pripravljena na sporazumevanje z vlado. Vsakemu dogovoru pa ostro nasprotuje Pozitivna Slovenija, največja opozicijska stranka. Njeno ravnanje in glasovanje v parlamentu bo odločilnega pomena bodisi za obstanek ali pa za padec vlade. V strankah že obravnavajo nadaljnji mogoč razplet, ki bi se dogajal po razpadu sedanje koalicije. Večina politikov omenja
možnost oblikovanja tehnične vlade, medtem ko bi bile nove predčasne državnozborske volitve primerne le kot skrajna možnost. Dr. Grega Virant, predsednik državnega zbora in stranke Državljanska lista, jev intervjuju, objavljenem v novi številki tednika Mladina, povedal, da bi njegova stranka v primeru novih volitev ponovno izbrala koalicijo s SDS oziroma z Janezom Janšo, ne pa s stranko Pozitivno Slovenijo, to je z Zoranom Jankovičem. Vlada se je vrnila s kratkih počitnic in redno deluje. Vodi postopek zniževanja stroškov v parlamentu, kjer so znižali plače delujočim poslancem in nadomestila nekdanjim poslancem. Sedem poslancev se je v začetku tega meseca upokojilo, njihovim delujočim kolegom pa so skrajšali čas prejemanja denarnega nadomestila po koncu mandata in znižali njegovo višino. Čas sprejemanja denarnega nadomestila po koncu mandata so skrajšali z enega leta na šest mesecev, višino nadomestila pa znižali za 20%. Zaradi varčevanja so plače in razne dodatke znižali tudi najvišjim funkcionarjem v Sloveniji. Plača predsednika vlade Janeza Janše je, denimo, v mesecu juniju znašala 5.980,74 evrov bruto.
Skladno s tako imenovanim super varčevalnim zakonom bi se morali v začetku tega meseca upokojiti vsi državni uradniki vseh stopenj in lestvic, ki so izpolnjevali pogoje za starostno upokojitev. Izjeme so dovoljene le v primerih, ko gre za uradnike oziroma funkcionarje, ki so potrebni na dosedanjih delovnih
mestih. V prvih nekaj dneh se je upokojilo okoli 900 uradnikov iz najrazličnejših resorjev, med njimi jih je bilo večje število iz policije.
Veliko zanimanje javnosti pa še zmeraj vzbuja primer upkojenega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana, ki je sicer zaradi težav s srcem na zdravljenju v ljubljanskem kliničnem centru. Sedanji nadškof in metropolit dr. Anton Stres jev intervjuju za Radio Ognjišče opozoril, da slovenski verniki verjetno še nikoli niso bili tako razdvojeni in zaskrbljeni, kot so v dogajanju v zvezi z nadškofom Uranom. Zaradi tega si bo sam prizadeval za razjasnitev vzrokov in dogodkov, ki naj bi opravičevali ukrepe, vključno z umikom v tujino, zoper nadškofa Urana. Kritično tudi o dr. Jožetu Pirjevcu Za popestritev politične kronike navajamo, da so časopisi in tudi elektronska javna občila podrobno poročali o primeru zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, ki mu premier Janez Janša domnevno ni dovolil imeti govor na slovesnosti v čast ruskim vojakom, ki jih je med prvo svetovno vojno zasul plaz pod Vršičem. Zoper njega pa je bil v neki drugi zadevi zelo kritičen raziskovalec zgodovinopisja Luka Lisjak Gabrijelčič. Ocenil je odziv akademika prof. dr. Jožeta Pirjevca na izid knjige Renata Pod-bersiča o revolucionarnem nasilju na Primorskem. Za tednik Demokracija je dejal, "da od Pirjevca ni pričakoval tako primitivnega odziva. To je hujskaštvo, kakršnega si akademik v odzivu na izid monografije svojega strokovnega kolega enostavno ne bi smel privoščiti. Bilo me je sram namesto njega. Zgodovinar, ki je pisal tudi o pomembnih razkritjih, se je s tem spustil na raven poniglavega pisuna. Kako naj ga drugače ocenim, saj je zgodovinarja Renata Podbersiča dobesedno obtožil simpatiziranja z nacifašizmom".
Marijan Drobež
Slovenski parlamentarci in afere “copy-paste”
Parlamentarni konjiček prepisovanja
Slovenska politična elita je na počitinicah. Še dobro, saj bi jim drugače še kako zakuhalo možgane. Predsednik DZ Gregor Virant je bil pred začetkom počitnic jasen, da bo nekajtedenski odmor prišel še kako prav zato, da si bodo poslanci nekoliko ohladili vroče glave, ki so skoraj pripeljale do vladne krize. Kljub temu da obstajajo še vedno zelo močni o tem, da bo nekajtedenski premor lahko prinesel zbližan-je v stališčih med pozicijo in opozicijo, bo premor tudi zmanjšal stopnjo visoke napetosti, ki je naelektrila ozračje v zadnjih tednih.
Seveda pa ozračje "ne sme biti" povsem mirno: to bi pomenilo, da nekaj ni v redu. Dogajanje mora biti, dinamika prav tako. In zato je v ospredje spet stopilo drugačno vprašanje, s katerim se je slovenska javnost ukvarjala v prejšnjih tednih. Kakšen je nivo etičnosti v slovenskem parlamentu? Kako nizek je ugled, ki ga uživajo slovenski poslanci in zakaj javnost očita poslancem tolikšno nepoštenost? Odgovora seveda ni težko najti. Poslanci so od nekdaj (in povsod) veljali za "lenuhe, ki si znajo izredno dobro postlati". In ta predsodek velja a priori, ne glede na to, kaj poslanci počenjajo. V slovenskem primeru pa se je prikradlo še kar nekaj takih primerov, zaradi katerih se vprašanje etike in morale pri poslancih postavlja povsem upravičeno. Med slovenskimi poslanci se je namreč kar razpasla t. i. "copy-paste" afera. "Copy in
paste" sta namreč najpogostejša izraza pri računalniških programih za pisanje, ko del teksta izrežeš in ga prilepiš v nov dokument. Nekoliko metaforično ta afera pooseblja vnemo nekaterih izvoljenih predstavnikov ljudstva po prepisovanju akademskih tekstov in po pridobivanju univerzitetnih naslovov "po krajši poti". V zadnjih mesecih se je namreč v javnosti pojavilo kar nekaj takih primerov.
Dvojna merila etike in morale Zadnji v vrsti je primer poslanca Pozitivne Slovenije Boruta Ambrožiča. Poslanca so zalotili pri prepisovanju magistrske naloge. Ambrožič si je sicer naslov magistra "pripel" že pred več leti, a kaj ko so mediji pred nekaj tedni pogruntali, da je bil večji del magisterija povsem prepisan. Tema magistrskega dela je bila azbestoza in hude bolezni na poklicnem mestu, Ambrožič pa naj bi po računalniški analizi, ki jo je izvedla za to pristojna družba, prepisal več kot 90 odstotkov celotne naloge (!). Skratka, raven plagiatorstva na tako "visokem nivoju", da ga je drugod že zelo težko najti. Ambrožič sicer zanika, da bi šlo za plagiat, čeprav strokovne analize kažejo povsem drugačno sliko. V njegovi matični stranki, Jankovičevi Pozitivni Sloveniji, so na dogajanje dokaj hitro reagirali in poslanca postavili pred jasno izbiro: "toplo so mu svetovali" odstop iz poslanske funkcije, v nasprotne primeru pa naj bi ga izključili iz poslanske skupine in stranke. Rek-
li bi lahko, da je vrh stranke primerno in pravočasno reagiral na primer kršenja najosnovnejših pravil etike in morale. A kaj, ko imajo v Jankovičevi stranki še en podoben vroč kostanj, do katerega pa se ne opredeljujejo tako jasno. Gre za Marka Jakliča, direktorja Lekarne Ljubljana in ožjega sodelavca ljubljanskega župana. Tudi pri njem je bil ugotovljen magistrski plagiat in to s strani senata ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je Jaklič magistriral. Do njegovega ravnanja pa v stranki niso bili tako kritični, tudi Jankovič se ni nič oglasil. Nasprotno, pred nekaj meseci, potem ko je afera Jakličevega prepisovanja že preplavila vse medije, so ljubljanski mestni svetniki samemu Jakliču mirne duše izglasovali nov mandat na čelu Lekarne Ljubljana, ki je med pomembnejšimi zdravstvenimi institucijami v prestolnici in je v 100 ostotni občinski lasti. Skratka, očitno je bilo za Jankoviča precej enostavneje napoditi ti "preprostega vojaka" Ambrožiča kot pa "generala in tesnega prijatelja Jakliča". Med prepisovalci Pozitivne Slovenije si posebno mesto nazadnje zasluži tudi nekdanji urednik Dela Mitja Meršol: njegov "greh" je sicer manjši. Diplomsko nalogo je sicer tudi on (bolj ali manj dobesedno) prepisal, a vir prepisovanja je bila njegova lastna knjiga, ki jo je napisal le kako leto pred tem. Slovenija ne premore samo prepisovalcev, ampak tudi ponarejevalce
Prepisovalce in ponarejevalce pa ne najdemo samo v vrstah Pozitivne Slovenije. Odmevna sta bila še vsaj dva primera, ki jih povezujemo s sedanjo vladno koalicijo. Največja koalicijska stranka SDS ima v svojih vrstah tudi poslanca Branka Mariniča. Nanj se je že
pred časom usul plaz polemik, da naj ne bi sam opravljal izpita iz nemščine na fakulteti. Skratka, nekdo drug naj bi namesto njega opravil sporni izpit. Tudi Marinič je te obtožbe zanikal. Stranka ga je na decembrskih predčasnih volitvah ponovno kandidirala kljub velikemu kaosu, ki se je dvignil na Mariničev račun v slovenski javnosti. Marinič je bil dejansko tudi ponovno izvoljen in sedi danes še vedno med izvoljenimi predstavniki slovenskega ljudstva. Sredi letošnjega aprila je na račun Mariniča prišla še obsodba s sodišča. Zaradi nepravilnosti pri izpitu iz nemščine so Mariniču dosodili pogojno pet mesecev kazni. Marinič se je na razsodbo pritožil, do pravnomočnosti razsodbe pa se o primeru ne bo izrekala niti Mariničeva stranka, SDS. Tudi poslanec Marinič tako do nadaljnjega ostaja na svojem mestu. Še en odmeven primer te vrste je bil takoj po izvolitvi v sedanji parlamentarni sklic poslanec Desusa Ivan Simčič. Njemu očitajo, da naj bi ponaredil spričevalo srednje gostinske šole na Hrvaškem, na podlagi katerega se je vpisal na dodiplomski študij na ljubljanski univerzi (ter študij dokončal). Zgodbo so prav tako razkrili mediji, Simčičevo spričevalo pa naj bi kot nepravega opredelil tudi ravnatelj omenjene srednje šole, na kateri naj bi Simčič maturiral. Potem ko je Simčiča straka Desus dalj časa branila, ga je aprila izključila iz stranke, ker po njihovem mnenju ni bilo ustreznih dokazov, da je bilo spričevalo izvirno.
Pa kako so se v teh primerih že oglašali v antičnem Rimu? Cicero je jezno rohnel "o tempora, o moreš". Kaj bi šele bilo, ko bi se seznanil s prepisovalci današnjega časa!
Andrej Čemic
Kratke
Poletje v Bukowci
Ekipa Društva Mladi Renče-Vogrsko že četrto leto zapored pripravlja vedno bolj razpoznaven poletni festival Poletje v Bukovvci.
Festival označuje strast do življenja in dobro voljo ter ekipnega duha, ki preveva mlade v naših krajih. V nekaj letih skupnih aktivnosti smo s prostovoljnim delom prišli do zavidanja vrednih dosežkov. Zgradili smo igrišče za odbojko na mivki, prejeli nagrado za najboljši mladinski prostovoljni projekt v Sloveniji, pripravili edinstvene dogodke, ki so odmevali daleč naokoli, v naše goste pa že večkrat povabili mednarodno prepoznavne izvajalce.
Letos festival prinaša še daljše avgustovsko dogajanje in še bolj raznovrstno ponudbo za vse ciljne skupine obiskovalcev, tako mlajše kot starejše privržence festivalske sprostitve. Dogajanje v Bukovvci letos poteka od 3. do 31. avgusta.
Aktivno Poletje bo popestreno z brezplačnimi športnimi tečaji (pilates, zumba), ki bodo dvakrat tedensko, ob ponedeljkih in četrtkih, prvo izvedbo poletnega teka v Bukovici ter stalnicami: nogometnim in odbojkarskim turnirjem. Ustvarjalno Poletje bo prineslo prvi Art & Craft sejem pri nas, kjer se bodo lahko predstavili vsi, ki doma ali kako drugače z lastnimi rokami ustvarjajo čudovite in edinstvene okraske, nakit in druge izdelke. Zabavno Poletje pa bo seveda v znamenju nepozabnih koncertov najboljših domačih rock skupin (Zmelkoovv, Bohem), priznanih domačih in tujih DJ-jev (Get Far (Italija), DJ Nadine (Madžarska), Paolo Barbato, Mike Vale), Stand Up zabavljačev (Jonas Žnidaršič, Tin Vodopivec) ter letos tudi gledališke predstave najboljših žlahtnih komedijantov daleč naokoli (Iztok Mlakar s predstavo Sljehrnik) in vročega končnega večera z latino ritmi.
Na vročem Poletju prav tako ne bodo manjkali filmski in karaoke večeri ter različna predavanja. Program je, kot vedno, sestavljen tako, da bo zadovoljil vse okuse obiskovalcev in bo dostopen vsakemu žepu. Več informacij o programu in izvajalcih lahko najdete na uradni spletni strani festivala www. poletje, net.
Tičarjev dom na Vršiču praznuje sto let
Tičarjev dom na Vršiču, ki je ena najstarejših in najbolje obiskanih slovenskih planinskih postojank, praznuje stoletnico. Ob odprtju 4. avgusta 1912je bila koča, ki seje takrat imenovala Slovenska koča, pomembna za narodno samozavest. Danes pa v kočo, ki leži na prelazu Vršič, prihajajo predvsem turisti.
Kot je na novinarski konferenci na Vršiču pojasnil Branko
Bergant, predsednik Planinskega društva Jesenice, ki od druge svetovne vojne dalje skrbi za Tičarjev dom, so kočo pred sto leti zgradili člani takratne kranjskogorske podružnice slovenskega planinskega društva ob pomoči predsednika Josipa Tičarja, ki je bil oče planinstva v Gornjesavski dolini in soustanovitelj gorske reševalne službe.
Slovensko kočo, ki se je šele po Tičarjevi smrti preimenovala v Tičarjev dom, je 4. avgusta 1912 blagoslovil starosta slovenskega planinstva župnik Jakob Aljaž. Bila pa je protiutež takratni nemško-avstrijski Vossovi koči na Vršiču, ki se danes imenuje Erjavčeva koča. Nemci in Čehi so namreč takrat imeli precej več sredstev, da so tudi v slovenskih gorah gradili planinske postojanke, Slovenci pa so koče gradili predvsem ob velikem zanesenjaštvu in prostovoljstvu.
Leta 1966 je Planinsko društvo Jesenice ob stari koči zgradilo nov sodoben objekt, ponovno pa so morali člani društva za delo poprijeti leta 1975, ko je z vzhodnega pobočja Mojstrovke prihrumel ogromen plaz in porušil velik del objekta. Po opravljeni sanaciji so dom, ki je bil že tedaj priljubljena točka za planince in številne obiskovalce Vršiča, leta 1976 ponovno odprli.
Danes je Tičarjev dom sodobna in dobro obiskana planinska postojanka. Obiskujejo jo predvsem turisti, medtem ko se planinci raje ustavijo v bližnji Erjavčevi koči. Največ je tistih, ki z avtomobili ali motorji prečkajo Vršič ali pa se nanj povzpnejo s kolesom. Kar 80 odstotkov gostov je tujcev. Vendar se večinoma ustavljajo zaradi gostinske ponudbe, medtem ko je nočitev relativno malo. Lani so v Tičarjevem domu, ki je odprt od maja do oktobra in ponuja 70 ležišč, našteli nekaj čez 800 nočitev.
Posebnega praznovanja ob stoletnici Tičarjevega doma Jeseniško planinsko društvo ne pripravlja. “To je namreč povezano z določenimi stroški, trenutno pa ni situacija taka, da bi si lahko privoščili takšno razkošje”, je pojasnil Bergant. V društvu pa se že pripravljajo na nujno investicijo v čistilno napravo, za katero bodo v letu 2013 ali 2014 odšteli od 25.000 do 35.000 evrov.
Razstava v milj skem muzeju Ugo Čara'
Od utopije do disidenstva
Do 12. avgusta je na ogled dragocena razstava o ruskem socrealizmu "Od Utopije do Disidenstva" (1951-1991) v miljskem muzeju Ugo Gara'. Občina Milje oz. njeno od-borništvo za kulturo prvič predstavlja v Italiji izbor slik, plakatov, risb, grafik in uporabnih predmetov iz zbirke časnikarja Francesca Bigaz-zija, ki je bil 30 let dopisnik in tudi kulturni ataše italijanske ambasade v Sovjetski zvezi oz. Rusiji. Koordinatorka projekta je Barbara Negrisin, postavitelj razstave pa Massi-mo Premu-da.
Možno si je ogledati tako tradicionalne portrete od Lenina in Stalina do herojev dela, kot tudi manj konvencionalne, npr. Lenin v družbi otrok in ribičev. Ze-
lo lepi so tudi izrisani portreti malih pionirjev. Prehod iz Sovjetske zveze v Rusijo perestrojke pa izpričujejo razne slike in kolaži disidentskih umetnikov, a tudi številni simbolični predmeti kot npr. kristalna vaza iz Gorbačo-vega kabineta.
Daleč od stereotipov kulta osebnosti in propagande
sovjetskega režima preveva izbor, pri katerem je sodelovala ruska strokovnjakinja Tatjana Vilinbakhova, sla po poduhovljenosti, ki je tako značilna za rusko dušo. Urnik
razstave s prostim vstopom: od torka do petka od 17. do 19. ure, v soboto od 10. do 12. in od 17. do 19. ure, v nedeljo samo od 10. do 12. Za informacije se lahko pokliče Občino Milje na tel. 0403360340 ali epoš-to ufficio. cultu-ra@comunedimuggia. ts. it.
Davorin Devetak
Koncert: Ko starši plešejo in pojejo kot mladostniki!
V Gradežu so Simple Minds navdušili
Maturantka Natalia Ci«one ob končani gimnaziji v Celovcu
Pred kratkim so v Celovcu opravili 50. maturo na Zvezni gimnaziji in zvezni realni gimnaziji za Slovence. Z odliko joje opravila tudi Natalia Ciccone iz Saržente/Sorzento pri Špetru.
Za študij v Celovcu so se sicer odločili njeni starši, ob koncu te izkušnje pa tudi sama priznava, daje bila to prava izbira. V koroško prestolnico se je preselila že pri 12 letih, kar je bilo vsekakor težko. Navaditi se na nov prostor in ljudi ni bilo lahko, a na koncu ji je uspelo. Benečije ni nikoli zapustila, a se je, kot pravi, samo za kratek čas oddaljila, zdaj pa seje vrnila. Dvojezična šola v Špetru joje, kot sama pravi, dobro pripravila na slovenski študij, čeprav je v Celovcu obiskovala razred “Julius Kugy”, kjer so učni jeziki celo štirje: slovenščina, nemščina, italijanščina in angleščina. Natalia je prepričana, da so znanje, govorjenje in razumevanje jezikov prihodnost, zato jih toplo priporoča vsem mladim. Bivala je v slovenskem mladinskem domu, v stiku
je bila predvsem s pripadniki slovenske koroške manjšine, a tudi z Avstrijci in Italijani. Izkušnja je Nataliji dala evropska obzorja. Kot sama pravi, bi nadaljnji študij v Italiji pomenil korak nazaj, zato se zdaj odloča za medicino med Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo, naprej pa bo morda na vrsti celo Amerika. Študijska in delovna pot bo Natalio ponesla v svet, kar pomeni, da se bo neizbežno oddaljila od rojstne Benečije. Natalia pravi, da se bo vedno vračala domov k staršem, družini in domačim krajem, morda jo bo zdravniška pot zanesla v Videm, kdo ve. V maturitetni nalogi je raziskovala slovensko manjšino v Benečiji in odkrila, da je stanje kljub vsemu pozitivno. Veliko se v Benečiji dela za slovenski jezik, kulturo, bolj so aktivni in zgodovinsko osveščeni. Natalia misli, da se bo slovenska prisotnost na Videnskem z dvojezično šolo, gledališčem in Glasbeno matico okrepila in utrdila v bližnji prihodnosti. / JŠ
Po podatkih italijanskega statističnega urada
V Italiji junija rekordno veliko brezposelnih
34,3-odstotna, kar je en odstotek manj kot maja.
Italija je sedaj v recesiji. Ker ima zelo visok javni dolg, je tehnična vlada Maria Mon-tija od svojega nastopa vpeljala stroge varčevalne ukrepe.
Stopnja brezposelnosti se je v Italiji junija okrepila na 10,8 odstotka. V šestem mesecu je bilo v tretjem največjem gospodarstvu v območju evra brez dela rekordno število ljudi, je objavil italijanski statistični urad. Italija je junija zabeležila skoraj 2,8 milijona brezposelnih, kar je 37,5 odstotka več kot v enakem obdobju la-
ni in 2,7 odstotka več kot maja letos. Stopnja brezposelnosti med mladimi, starimi med 15 in 24 let, je bila junija
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 7. avgusta, ob 14. uri.
fiC
Apple krepi tržni delež
Trg tablic tudi v drugem četrtletju z dinamično rastjo
Proizvajalci tablic so v drugem letošnjem četrtletju dobavili skoraj 25 milijonov enot, kar je 33,6 odstotka več kot v prvem trimesečju in
66.2 odstotka več kot v enakem obdobju lani, kažejo prvi rezultati tržne raziskave mednarodne tehnološko analitske hiše IDC. Najuspešnejši tržni igralec ostaja ameriški Apple, ki še krepi tržni delež.
Ameriški velikan je tako v drugih treh mesecih leta dobavil dobrih 17 milijonov ipadov, kar je nov četrtletni rekord. Prejšnjega je postavil v zadnjem trimesečju lani, ko je dobavil 15,4 milijona teh daleč najbolj priljubljenih tablic. V medletni primerjavi je Apple v drugem četrtletju dobavil za
84.3 odstotka več ipadov. Applov tržni delež se je v pri-
merjavi s prvim četrtletjem zvišal z 61,5 na 68,2 odstotka. "Ogromna večina potrošnikov
pri nakupu raje izbere ipade kot izdelke konkurence”, so poudarili v IDC.
Daleč za Applom je namreč južnokorejski Samsung, ki jev
drugem četrtletju dobavil malo manj kot 2,4 milijona tablic Galaxy, kar pa je vseeno za skoraj 118 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Samsung je svoj tržni delež glede na prvo trimesečje okrepil s 7,3 na 9,6 odstotka.
Amazon se je pobral po zelo slabem prvem četrtletju in prodal dobrih 1,2 milijona tablic Fire. Te sicer prodaja le na ameriškem trgu. V luči omejenega območja prodaje je Amazo-nov tržni delež le petodstoten.
Še nižje na lestvici sta tajvanska Asus in Acer s 3,4-odstotnim oziroma 1,5-od-stotnim tržnim deležem. IDC pričakuje, da se bo konkurenca na trgu tablic v drugi polovici leta ob vstopu v predpraznično nakupovalno sezono še okrepila, pri čemer bodo na voljo tablice z Applo-vim, Googlovim ali Microsoftovim operacijskim sistemom. Takšna velika izbira bi lahko koristila Applu s svojim preizkušenim proizvodom ali pa kupce celo odvrnila od nakupov, ocenjujejo v IDC.
V soboto zvečer, 28. julija 2012, je v Gradežu igrala svetovno znana skupina Simple Minds, ki je s koncertom dokazala, zakaj je prodala v svoji zgodovini več kot 40 milijonov plošč.
Občina Gradež je s sodelovanjem dežele Furlanije Julijske krajine organizirala koncert v sklopu festivala Avtorski koncerti. Oder je bil postavljen na nasipu Nazario Sauro tik ob občinski palači s prekrasnim pogledom na morje, kar je še bolj pripomoglo k lepemu vzdušju izjemnega števila ljubiteljev legendarne škotske skupine.
Škotska rock-pop skupina Simple Minds sicer neprekinjeno nastopa že od leta 1977, pravi uspeh pa je dosegla komaj v 80. letih prejšnjega stoletja s ploščo New Gold Dream. Njihova glasba predstavlja prav "sound" tega obdobja in za nekatere tudi njihovo mladost, kar se je v Gradežu lepo videlo, saj je na koncert prišlo več kot 1500 štirideset in petdesetletnikov, ki so razposajeno plesali ob zvokih
skupine iz njihove mladosti. Tour 5x5, kot se je koncert imenoval, je ponudil poslušalcem kar dve uri odlične glasbe, saj so
Simple Minds zaigrali pet najboljših pesmi iz petih najboljših albumov.
Vse vstopnice so bile razprodane v nekaj dneh že pred časom; koncertu so prisluhnili tudi tisti, ki niso bili "na prizorišču". Koncert se je začel točno ob 21.30, ko so se oglasile prve note pesmi I travel.
Pravo vzdušje pa se je začelo pri pesmi Waterfront, ko so ljubitelji skupine Simple Minds do-
besedno ponoreli. Isti učinek so imele tudi druge pesmi, kot so
Don't you, Celebrate in Love song.
Pevec Jim Kerr je kot mladenič obvladoval oder in prisotnim
ponudil izjemen šov. Tudi dodatka se rokerji iz Škotske niso branili, kar je poslušalce izjemno razveselilo.
Pevec Jim Kerr, ki je tudi danes "front man" skupine Simple Minds, kitarist Charlie Burchill, basist Ged Grimes, bobnar Mel Gaynor in klaviaturist Andy Gil-lespie so tudi v Gradežu dokazali, da so Simple Minds skupina, ki je še kako zaznamovala rock in new wave glasbeno sceno
med leti 70. in 80.
Koncert se je končal z uspešnicama Sandify Yourself in Alive and Kicking, pri katerih je množica poslušalcev navdušeno prepevala in plesala, kot je plesala v mladosti.
Za nas, najmlajše (bilo nas je zelo malo!), je bil koncert izjemno lep, ker smo lahko v živo spoznali legendarno skupino Simple Minds, imenitno pa smo se zabavali tudi zato, ker smo videli celo generacijo naših staršev, kako je (na drugačen način kot mi!) plesala in prepevala vse pesmi škotske skupine!
Ko so Simple Minds zapeli svetovni hit Don 't You, je bilo več kot opazno, da fantje na odru uživajo še danes tako, kot so v mladih letih!
In mi smo z njimi!
Tina Paljk
Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata?
Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata.
Prijatelje?
Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino?
Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto?
Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna.
Zlato?
Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš.
Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec?
Ljubim oblake... oblake, ki romajo... tam doli... tam doli... čudovite oblake
Charles Baudelaire
Baudelairejevo poezijo Tujec sem že večkrat delila s prijatelji na Fa-cebooku, že dolga leta pa jo znova in znova prebiram, kajti v njej so zapisana čustva, ki jih nosim v srcu. Spominjam se je iz najstniških let, ko sva jo z neločljivo prijateljico Lidijo prebirali na Oberdankovem trgu ali na prenatrpanih tržaških avtobusih na poti iz šole domov. In sanjali o oblakih v sivini, kjer zanje ni bilo prostora. Nekako sva se že tedaj zdeli drugačni, čudaški, morda ravno zato, ker sva ljubili poezijo in požirali knjige ... Predvsem med počitnicami, ki so jih drugi preživljali ob morju ali ob klepetu s prijatelji.
Od tedaj je minilo že nekaj dese-
Kot oblaki na nebu
Tujec
tletij, jaz se še vedno počutim tujca, skoraj povsod, predvsem pa med ljudmi, ki me obkrožajo. In v času, ki ga živim. Nekako kot tujec, o katerem je pred toliko leti pisal Baudelaire.
Nekako se spoznam že v prvih verzih, ne ker bi mame, ki je edina še živa, kajti očeta sem izgubila pred petnajstimi leti, ne imela rada. Pomagam ji, kolikor morem, dejansko pa sama dobro vem, da nisem družinski človek. Morda, ker določenih navad pri nas ni bilo. Recimo poljubov, objemov, praznovanj ob rojstnih dnevih. Pa čeprav smo se imeli radi, nismo živeli tistega običajnega družinskega življenja, ki so ga ljudje vajeni. Nekoliko zaradi navade, nekoliko zaradi problemov v odnosih med starši, ki so pozneje ostali v moji podzavesti. In nedelje, praznike, rojstne dneve sem praznovala in še vedno praznujem sama, no, sedaj z možem, najraje v naravi. Ker hrupa in pojedin ne maram, ker vem, da so včasih tudi objemi prazni. Pa tudi pravega zaupanja med mano in starši ni bilo, žal, verjetno zato, ker sta bila onadva preveč sramežljiva in zaprta, jaz pa preveč vihrava, radoživa in povsem drugačna od njiju, predvsem od mame.
V prijateljstvo verjamem, a ravno to najbolj boli. Ker vem, da
prijateljem vedno zmanjka časa, da bi bili v najtežjih trenutkih s tabo, da bi znali poslušati, da bi cenili roko, ki jo začutiš na ramenu. Morda to sploh ni hudobija, a pomanjkanje časa, hitenje, družba, ki nam jemlje zasebnost in medčloveške odnose. V taki družbi postajajo tudi prijateljski odnosi vse bolj površni in bežni, časa za pogovor je vse manj in vsak dan smo bolj sami. Domovino sem dolgo nosila v srcu, verjela vanjo, ker je bila daleč, nekako kot tisti oblaki, ki jih na nebu ne moreš ujeti. Tujec sem bila tam, kjer sem se rodila, in upala sem, da obstaja beseda doma. Pa je nisem nikoli našla, niti doma niti domovine. Morda sem jo našla v naročju gozdov in gora, v modrini jezer in hitenju rek, tam, med travami, ki mi nudijo naročje, med ljudmi ne, tudi v domovini sem tujec. In z žalostjo v srcu bi hotela znova na pot, za oblaki in za vetrom v iskanju tistega, kar je po dolgem tavanju našel Siddharta. Občutek imam, da ni več domovine v srcu ljudi, sta samo pohlep in odtujenost. Nekateri imajo domovino zato, da jo izropajo, da ji izkljujejo oči in ubijejo lepoto, drugi, da zanjo ubijajo in sovražijo ... Jaz je nimam, razen neba in oblakov na njem in večne želje po odhajanju.
Lepota, ki jo je ustvaril človek in v katero odeva sebe in svojo praznino, je meni tuja, daleč od mojih podob in sanj. Prijatelji mi včasih dobrohotno govorijo, naj si kupim vsaj hlače, da ne bo
lukenj na njih, ličenja ne maram, oblek tudi ne, zemeljski lepoti ni nikoli uspelo, da bi me vklenila v svoje okove. Lepe so mi le divje cvetke med travami, pisane barve ptic, bele stene gora in morje brez konca. Ljudi pa cenim samo zaradi srca, nikoli zaradi oblek ali videza.
Sicer sem bila v mladih letih drugačna, nisem marala svoje podobe in zavidala sem lepim, vitkim dekletom. Potem se mi je zaiskrilo in sem razumela. Zaradi odkritega prijatelja, ki mi je pomagal v stiski, pri popravilu hiše. Za tvoj nasmeh bi storil vse, mi je povedal, samo da bi bil vedno zarisan na tvojem licu in bi vsem nam lepšal dneve. In sem razumela, da ni lepota tisto, kar lahko nudiš sočloveku.
Denar ... denar sovražim, pa če-
prav vem in priznavam, da brez njega ne gre. Ampak vem, da ubija prijateljstvo, podira družinske vezi, uničuje človeka v nas. Pri nas doma denarja ni bilo nikoli, moji starši so bili zadovoljni z malim in moja mama je z najnižjo pokojnino še vedno eden izmed najsrečnejših ljudi,
kar jih poznam. S taščo je drugače, zaradi njenega denarja trpimo vsi, predvsem njen sin, najbolj pa ona sama. Med tistimi reveži je, ki so si nagrabili denarja za deset življenj, a niso znali živeti niti enega samega.
V imenu denarja, zlata in bogastva nekateri s preprodajo na borzah ubijajo cele države, družine, ljudi, reveže. Denar in bogastvo sta kot neusmiljena igra, kot ruleta. Medtem ko eni služijo mastne denarce, tako da nekaj virtual-
nega kupujejo in preprodajajo, se drugi celo življenje trudijo in borijo za golo preživetje. Na koncu ostanejo brez vsega, vidijo, kako je vse njihovo delo propadlo zaradi lakomnosti posameznikov, ne vedo več, kako naprej, ne upajo si pogledati v oči svojim otrokom. Tisti, ki se igrajo z bogastvom in našimi življenji, Boga ne poznajo, nikoli ga niso poznali, sovražijo ga tako, kot jaz sovražim njihov pohlep. Tisti, ki so izgubili vse, pa so izgubili tudi Boga, ker ne morejo več verovati, ker je bolečina prehuda in krivica preveč okrutna. Denar in bogastvo sta ubila našo vero, naše sanje, naš čas in besede. Ostali smo brez vsega in sami. Kot tujec med množico, ki se peha za lepimi avtomobili in kričavimi dobrinami, gledam življenje, ki mi polzi iz dlani, hočem ga ujeti, največje bogastvo je, a je dandanašnji brez cene in brez vrednosti.
In bežijo, tako hitro bežijo dnevi in meseci, tako hitro beži vse to, kar je lepega, kot oblaki, kot oblaki na nebu med skalami, na obzorju nad morjem. Sedim v čolnu, ki polzi po jezeru, in gledam bele oblake, ki se zrcalijo v vodi. Modro je nebo in modro je jezero. Te oblake ljubim, ker jih ne morem ujeti, a vendar vem, da so, na vseh mojih obzorjih, v vsakem mojem jutru in vedno, ko otožnost prinaša večere. Oblaki so kot sanje, spremljajo nas od rojstva do smrti, a samo nekateri vemo zanje.
Suzi Pertot
JURIJPALJK	KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 122
Pred dnevi sem med enim tistih svojih večnih "Kaj sploh počnem tukaj"? zavil v goriško slovensko knjižnico Damirja Feigla, kjer so me pričakala prijazna dekleta, vstopil sem, da bi jih pozdravil, zelo rad imam namreč punce, ki imajo rade knjige, pa čeprav moram priznati, da sem sam slab uporabnik knjižnice, ker imam raje knjige doma, še sposojam si jih zelo malokrat, zadnje čase mi jih pravzaprav prinese v branje samo prijatelj Andrej, ki mi jih samo odloži na mizo, kar pomeni, da bi po njegovem moral tisto knjigo prebrati. Je pa Andrej kot mlad goriški duhovnik eden redkih nadaljevalcev plemenite tradicije slovitih primorskih duhovnikov, ki so nam pod fašizmom ter kasneje komunizmom bili svetilnik, a tudi opora, predvsem pa so bili tisti tihi tkalci bogatih vezi in vnašanja kulturnih vrednot iz romanskega sveta v pretežno germansko obarvano slovensko mišljenje matične države. Andrej se je namreč odlično naučil italijanščine že kot otrok, ja, tudi on je pri (skoraj) tridesetih letih eden tistih go-riških izobražencev, ki so se italijanščine imenitno naučili ob gledanju risank v zgodnjem otroštvu. Zakaj na Slovenskem ni nobene raziskave, ki bi preučila ta fenomen, ne vem, kot tudi ne vem, zakaj je dobro, da se danes v obmejnem pasu z Italijo v šoli ne učijo italijanščine. Sam sem trdno prepričan, prav iz zgleda slovitih primorskih duhovnikov, ki so se šolali v slavnem goriškem semenišču, tej naši nikdar dovolj opevani kovnici sožitja, dobrega, lepega, da so naši primorski duhovniki v ves slovenski narod vnesli izjemno veliko dobrega prav iz italijanske kulture. Že stokrat sem napisal, pa bom še enkrat: soseda se bojiš, če ga ne poznaš! Primorske duhovnike so označevale izjemna širina, razgledanost, plemenita "mehkost”, ki je lastna visoki italijanski kulturi in se bije z germansko zadrtostjo. Meni je še danes žal, da ob meji ni semenišča, teologije, tudi univerze, na kateri bi se šolali v vseh treh jezikih naše Goriške, v slovenskem, italijanskem in furlanskem jeziku. Tudi tisti italijanski duhovniki, ki so se šolali skupaj s slovenskimi, da ne govorim o Furlanih, so imeli do nas čisto drugačen odnos, kot ga imajo danes tisti, ki nas ne poznajo! In sem zato Andreja vesel, ko vidim, kako pridno kupuje poleg slovenskih tudi zahtevne italijanske knjige, čeprav sem mu pred dnevi prostodušno priznal, prinesel mi je neko zahtevnejše branje o stranpoteh v naši družbi, da se mi je zadnje tedne "branje ustavilo".
"Bo že, ne skrbi, to ni problem"! je zabrundal. Knjig si namreč ne sposojam, ker obstajajo določeni roki vračanja, v Sloveniji so tu še globe in čisto stroge, kalvinistične metode, ki so me od nekdaj motile, še posebej pa me motijo od takrat, odkar je naš Luka doma nekam založil neko knjigo iz knjižnice Franceta Bevka in smo jo dolgo iskali, a našli šele takrat, ko se je globe nabralo že za ceno knjige. Rezultat je ta, da me sedaj Luka vpraša, ali lahko knjigo kupi... O tem, da sem ob tej zgodbi doma ponovno prejel lekcijo o tem, kako se ne smem izražati, raje ne bi. Me pa tolaži dejstvo, da je znanstveno dokazano, kako (občasno) izražanje grdih misli na
sočen način pomaga. Kdor ne verjame temu, naj se pozanima, znanost je tudi to dokazala. Stroka torej ve! Vsaj enkrat mi je bila v pomoč, pa čeprav mi tega noče nihče, vsaj doma ne, verjeti, ko potegnem na dan svoj bogati arzenal, ki ves izvira iz južnih krajev.
"Glej ga, mojstra”! se je iz notranjih prostorov knjižnice prikazal Mitja Volčič, ki na jesen življenja ne more brez Gorice, čeprav je videl ves svet, kot poliglot govoril z domala vsemi, ki so v minulem stoletju kaj pomenili, bil direktor italijanskega informativnega središča RAI, poslanec, evropski poslanec, predvsem pa človek, ki je še danes legenda v italijanskem svetu, kajti dolga leta je poročal izza železne zavese. Rad ga občasno srečujem, predvsem zato, ker mi je všeč njegova ironija, ta njegov "mojster" spada v zakup, predvsem pa zato, ker ogromno ve, ker je živel in ni naključje, da mi je takoj po pozdravu dodal: "Veš, sem prebral, kar pišeš v zadnji številki Novega glasa, všeč mi je, ko si napisal, da si socialistični otrok in da zato ne smeš v nakupovalne centre, ker bi sicer vse pokupil".
In Mitja se je spomnil, kako je sam sredi Moskve v časih Sovjetske zveze sredi vročega julija stal v vrsti in kupil smučke, a je njegova gospa, ko sta prišla v Italijo, v trgovini kupila vrsto škatel in jo je vprašal, zakaj jih je kupila, žena pa mu je preprosto odvrnila: "Ma, Mitja, zato, ker so jih imeli”!
Mitji sem rekel, da naju dekleta ne razumejo, in sem mu zato predlagal, naj jim raje kaj pove, že ko smo v knjižnici, kaj o svojem srečanju z Markusom "Mišo” VVolfom, legendarnim vohunom iz nekdanje Demokratične republike Nemčije, ki je bil kasneje tesen sodelavec Gorbačova, ko je le-ta dokončno sesul komunizem.
"Punce, naš Mitja je edini Slovenec in eden redkih, ki je govoril z največjim vohunom minulega stoletja", sem rekel.
"Veš, ne, Jurij, da je v Le Carre'jevem romanu on Karla"? se je pozanimal knjigožer Mitja, ki ga moji italijanski prijatelji poznajo kot Demetria Volčiča in so mi nevoščljivi, ker ga poznam, a jim pravim, naj stopijo do Gorice in gredo po mestu, v knjigarne, pa ga bodo mogoče srečali, svetujem jim, naj ga ogovorijo, ker je prijazen...
Seveda sem vedel, seveda vem, le njegovih knjig, ki so izšle v nemščini, ne morem brati in razpoloženemu Mitji sem priznal, da nisem imel te sreče, da bi se lahko dobro naučil nemško.
"Vsako leto, ko je umrl eden od njegovih prijateljev, je napisal knjigo o njem", je še dodal Mitja.
Odveč je bilo povedati, da so bili prijatelji Miše Wol-fa vsi vrhunski vohuni.
Moral sem naprej, v uredništvu me je v računalniku že čakalo pisemce prijazne Sare, ki mi je poslala fotografijo Miše VVolfa z našim Mitjo Volčičem, zraven je še pripisala, da ji "Mitja pravi, da je bil Miša tesen Gorbijev sodelavec".
Ko sem se pozno zvečer spraševal, kaj bi bral, sem samodejno poiskal knjigo Johna Le Carre' ja in vzel v ponovno branje njegovo knjigo o Smileyju in Karli, eni najlepših vohunskih zgodb vseh časov.
Kras med Štanjelom in Devinom
Ponatis dragocene čezmejne publikacije
V roke smo prejeli izredno zanimivo publikacijo, ki je na pobudo občine Komen izšla že leta 2004, novembra lani pa je doživela že tretji ponatis v nakladi 1000 izvodov.
Zbornik Kras med Štanjelom in Devinom predstavlja pomembno obogatitev za čezmejni prostor med komensko in devinsko-na-brežinsko občino in je tudi sad čezmejnega dela. Zgodovinarka, etnologinja in kulturna antropologinja Jasna Fakin je zbrala skupino poznavalcev tega prostora in sestavila lično, z informacijami in slikovnim gradivom bogato knjižico, ki podrobno prikazuje naravo in način življenja kraškega prebivalstva: zgodovino, etnologijo, umetnost in druge zanimivosti. Kras se v njej bohoti z vsemi obrazi. Preko naravoslovne slike in zgodovinskega pregleda
spoznamo pomembne osebnosti tega ozemlja: mahajo nam Fabiani, Mahnič, Čehovin, Spacal in Štrekelj, Gruden in Rebula. Človek se prav zamisli ob poglavju Kras in ljudje, v katerem spoznamo tradicionalne gospo-
darske dejavnosti, domače obrti, kraško arhitekturo, hiše in gručasta naselja, šege in navade, praznovanja in kuhinjo ter likovno umetnost. V drugem delu sto strani debele knjige sle-
di predstavitev vaških skupnosti obeh občin, dokaz temeljito opravljenega dela. Med vasmi v občini Devin-Nabrežina se veselo pomikamo od Trnovce in Praprota do Šempolaja, preko Prečnika s postankom v Sliv-nem proti Mavhinjam in Ce-rovljam tja do Medje vasi in Šti-vana, pa spet nazaj v Vižovlje,
Sesljan in "prestolnico" Nabrežino. Informacij je ravno prav: predstavitev, dostop, zgodovinski podatki, znane osebnosti, znamenitosti, turistična infrastruktura in druge zanimivosti poučijo ne samo turista, ki
si želi pristnega Krasa, temveč tudi domačina, pa naj bodo Sli-venci ali Komenci. Ali ste kdaj obiskali najobsežnejšo dolino na Krasu, Lišček, vojaško avstro-ogrsko pokopališče v Šiščku, stopili na slivenski gradeč pri Sv. Antonu ali na "borjač" Pirčeve domačije, občudovali "gosposki" portal iz leta 1776 v Praprotu? Kaj pa jamo Pod kalom ali vižoveljski previs, kjer so našli naj starejše ostanke kosti izpred 700.000 let, staroslavno cerkev sv. Ivana ali ostanke nekdanjega svetišča boga Mitre v Štiva-nu? Zbornik vam bo pomagal pri tem in še marsičem. Dragocena publikacija je nastala v čezmejnem evropskem projektu PHARE-CBC Slovenija/Italija: Razvoj turizma in s turizmom posredno povezanih dejavnosti; poleg dveh občin sta k delu pristopila tudi SKD Igo Gruden iz Nabrežine in OŠ Antona Ši-belja Stjenka iz Komna. Med avtorji besedil so tudi kulturna delavca Zvonko Legiša in Vera Tuta Ban ter biologinja Marinka Pertot. Za izvod se lahko obrnete na občino Komen ali SKD Igo Gruden v Nabrežini.
Ko smo že pri relaciji Štanjel-De-vin, naj spomnimo, da v poletnih mesecih, in sicer od 25. junija do 31. avgusta ob sobotah, nedeljah in praznikih, vozi redna avtobusna linija med tema krajema s postanki v večini vmesnih vasi. Odhod iz Štanjela je ob 9., 14. in 19. uri, iz Devina pa ob 10.10,15.10 in 20.10. Več informacij na: www. kras-carso. com.
Jernej Štček
S 3. strani
Etične vrednote....
Zdajle bom povedal nekaj besed, ki zagotovo ne bodo zvenele politično korektne. A od človeka, ki zastopa ustanovo, kot je SAZU, ne pričakujte, prosim, v prvi vrsti politične korektnosti. Izrazil bom svoje zgražanje nad tem, kar opazujemo že nekaj mesecev. Varnostni svet OZN je zaman skušal ustaviti zločinske pomore civilnih prebivalcev Sirije, za katere je odgovoren režim Basharja Al-Asada. Trikrat zapored sta sprejetje resolucij o ustavitvi tega norega hudodelskega pobijanja, celo klanja moških, žensk in otrok z vetom preprečili Rusija in Kitajska. Razlogi za varovanje superzločincev so strateške in materialne koristi. Če mislimo z boljšim jutrišnjim svetovnim redom resno, bi morali proti imenovanima državama ukrepati. A deležni nista niti besednega neodobravanja.
V nadaljevanju bom ponovno odstopil od politične korektnosti. Sprašujem se, kako si bomo v globalni družbi delili omejene planetarne vire, če niti od daleč nimamo podobnih etičnih standardov, na primer glede varovanja planetarne narave. Samo za primer: Skrajno neetično je zlorabljati stisko in naivnost revnih Afričanov in za smešen denar kupovati od njih obdelovalno zemljo, na kateri že zdaj s težavo pridelujejo svojo skromno hrano. Znano je, da to počnejo Kitajci. A moralne moči, da bi to preprečil, Zahod nima. Preveč podobnega ima na vesti iz ne tako davnih časov kolonializma, preveč ima tudi današnjih grehov. Spomnimo se na naglo rastoče nove farme za pridobivanje biodizla na škodo pridelave hrane. Ta pa postaja vse dražja in najrevnejšim lačnim vse teže dostopna.
Zakaj govorim slovenskim romarjem o svetovnih zadevah, na katere nimamo vpliva? Ker mnogi želimo ravnati prav, pa smo se znašli znotraj velikih združb, ki jih ni sram neetičnega vedenja. Že samo s pasivno navzočnostjo smo del sistema, ki dela grde stvari. V današnjem globalnem svetu to velja še bolj.
Morda bi morali začeti graditi na skupnih zdravih temeljih. Nekaj jih je, in to so moralne vrline, to je spoštovanje, ki ga ljudje vseh ras, religij in kultur že skozi mnoge rodove, skozi tisočletja gojimo do teh vrlin.
Odnos do etičnih pravil je lahko tudi racionalen. Takrat ne pomeni več kantovskega nezmotljivega notranjega nagiba, da se človek opredeli v skladu z etičnim zakonom in da tako tudi ravna. Racionalne opredelitve ne temeljijo na nagibu, ampak na razmisleku. Tam pa je vedno prostor tudi za drugačne, vzporedne razmisleke, kot je tale, češ, saj drugi ne bodo opazili, če bom malo poskrbel tudi za lastne koristi.
Le na videz je vseeno, kaj je motiv za pravo ravnanje. Ali je to notranja etična nuja, ali je religijska zapoved, ali je zakonska regulati-va, ali je strah pred kaznijo. Od teh štirih motivov sta notranja potreba po etičnem vedenju in versko prepričanje zagotovo več vredna, bolj vseobsegajoča in bolj trajna kot spoštovanje zakona in strah pred kaznijo. Eno pa je gotovo res. Brez poprave vedenja na ravni posameznika, naroda in svetovne skupnosti je sedanja civilizacija obsojena na konec. Ko-
nec, ki bo s seboj potegnil tudi dobršen del planetarne žive in nežive narave.
Logika nereguliranega svobodnega trga, brezobzirna tekmovalnost in vgrajena zakonitost kapitalističnega sistema, ki terja vse hitrejši gospodarski razvoj v nedogled, nedvomno vodijo proti katastrofičnemu koncu. Ni videti, da bi kdo že imel pripravljen moder, splošno sprejemljiv in uresničljiv odgovor na ta eksistenčna svetovna vprašanja.
Ko na tak odgovor še čakamo, pa je pametno že ravnati, kot da ga imamo. Na ravni posameznika in celo naroda so stvari preglednejše, kot so globalno. Tu pa ni veliko ugibanja: vložiti je treba nov napor, morda kar v vse štiri prej navedene motive za pošteno ravnanje. Še največ morda lahko naredimo na podlagi prvega: to je večanje zavesti o nujnosti etičnega vedenja.
Za to sta dve možnosti. Ena je sa-movzgoja in pospeševanje etične kulture med ljudmi. To je naloga, ki jo danes vse več ljudi jemlje resno. Etična vprašanja vse bolj prodirajo v javno razpravo. Drugo pa je vzgoja otrok in mladostnikov v spoštovanju etičnih in humanističnih vrednot. Dolgoročno lahko naredimo največ pri otrocih. Dovolite mi nekaj besed o tem.
Na SAZU že nekaj časa razmišljamo o potrebi po nacionalnem projektu za vrnitev vzgojnih in etičnih prvin v slovenske šole. Znano je, da so bile te prvine v šolstvu skozi desetletja zanemarjene, celo namerno izločene. Medicinska in psihološka opazovanja razvoja otrokovih spoznavnih in drugih duševnih sposobnosti so pokazala presenetljive zakonitosti. Prikrajšanje za potrebne vzgojne izkušnje v kritičnih obdobjih razvoja in odraščanja dobesedno poškoduje otrokove možgane. Govorim o odmiranju neuporabljenih nevronov in izginjanju mednevron-
skih povezav. Ne enih ne drugih pozneje ni več mogoče na noben način obnoviti.
Prvo kritično obdobje je doba dojenčka, prvi dve leti življenja. Če je v tem času otrok brez ljubečega stika s pravima ali nadomestnima staršema in s spodbudnim okoljem, bo zaostal v gibalnem, razumskem in čustvenem razvoju. Lahko bo vse življenje neobčutljiv za stiske soljudi, lahko bo oropan sposobnosti za empatijo, etični pohabljenec. V najzgodnejšem otroštvu je vloga družine še posebno dragocena, je nepogrešljiva. Družbe, ki želijo vlagati v srečo prihodnjih rodov, bodo veliko storile s podaljšanjem porodniškega dopusta. Mati naj bi bila z otrokom vsaj skozi prvi dve leti.
Druga vrsta sporočil mora doseči
otrokove možgane v predšolski dobi. Tedaj se mora otrok srečati z omejitvami svobode, z oziranjem na soljudi, s potrebo po sočutju, s prvimi etičnimi nauki, ki jih že tisočletja sporočajo basni in pravljice. V naslednji, tretji dobi, v času osnovne in nato srednje šole, je treba otrokom privzgojiti občutljivost za razločevanje med dobrim in zlim in sprejemanje dobrega. A še tedaj se vzgoja in pouk te vrste ne smeta končati. Študentje na
univerzi se morajo naučiti bistvenih prvin poklicne etike, kandidati za doktorje znanosti pa morajo spoznati ključne zakonitosti etičnega pridobivanja in uporabe znanstvenih dognanj. Vsega tega moramo dati otrokom in mladim v prihodnje veliko več, kot so dobivali doslej.
Nalog torej ne manjka, od dobe dojenčka, prek vrtca, osnovne in srednje šole do univerze in doktorskega študija. Začeti pa je treba, kot je samo po sebi razumljivo, pri starših in učiteljih. Staršem je treba dati ne samo dobro orientacijo, ampak tudi dovolj priložnosti, da izpolnijo svoje starševske dolžnosti. Delodajalci, ki preobremenjujejo svoje zaposlene s pogosto nepotrebnim nadurnim delom, morajo vedeti, da kradejo njihovim otrokom čas in priložnosti za vzgojo, nekaj neprimerljivo pomembnejšega, kot so delodajalčevi delovni načrti, nekaj, česar pozneje ni več mogoče nadomestiti. Učiteljem pa je treba vrniti ugled. Imamo vsaj eno zamisel, kako se to stori. Povečati je treba njihovo samostojnost, vrniti jim priložnosti, da uveljavijo svojo ustvarjalnost. Obnoviti je treba njihovo avtoriteto. Samo tako bo učitelj lahko izpolnjeval svoje drugo pomembno poslanstvo: biti zgled, ob katerem se oblikujejo osebnosti mladih ljudi. Kar sem rekel prej o prik-rajševanju dojenčkov in predšolskih otrok pri času, ki ga z njimi prebijejo starši, velja tudi za čas, ki ga lahko posameznemu otroku v vrtcu namenijo vzgojiteljice in vzgojitelji in velja v šolski dobi za učitelje. Še več. Ta zakonitost seže prav do univerze. Pred leti so primerjali mlade zdravnike, ki so pravkar končali študij na mali, a elitni univerzi Cornell v državi New York z diplomanti večjih medicinskih šol. Pokazalo se je, da so oboji imeli približno enako temeljito medicinsko znanje. Velika razlika pa je bila opazna pri odnosu do stroke in do bolnikov. Novi zdravniki s Cornella so imeli svoj poklic pomembno bolj radi, do bolnikov pa so imeli veliko boljši odnos kot kolegi z večjih kolidžev. Raziskovalci so razlike pripisali velikosti letnikov. Na Cor-nellu so letniki majhni, študentje imajo veliko več učiteljev in tu-torjev, kar 9 na enega študenta. Zanimivo bi bilo raziskati, ali velikost skupin v vrtcih in velikost razredov v osnovni in srednji šoli kaj vplivata na odnos otrok do
osebnega poštenja in etike, posebej pa na sposobnost empatije, vživljanja v kožo drugega. Da ne bom napačno razumljen: govorim o razvitem delu sveta nasploh, ne le o položaju v Sloveniji. Kako pomembna je že predšolska vzgoja, je prva zares zgovorno pokazala Perryjeva raziskava na dveh skupinah afroameriških otrok iz 60. let prejšnjega stoletja, ki so jih potem opazovali skozi več desetletij. Ena je hodila v vr-
tec, druga pa ne. Razlike v nadaljnjem razvoju so se pokazale že v otroštvu in adolescenci: šolski uspeh je bil veliko boljši pri skupini iz vrtcev. Višja je bila tudi raven inteligentnosti! Razlike so se pokazale tudi v odrasli dobi: Skupina iz vrtcev je imela boljše službe in večji zaslužek, do 40. leta je doživela bistveno manj aretacij. Dober vrtec je torej pomembno izboljšal intelekt in življenjsko uspešnost, povečal pa je tudi poštenje v odrasli dobi.
Moja stroka, nevro fiziologij a, je prispevala k spoznanju o nenadomestljivosti učenja v zgodnjih obdobjih življenja. Za nekatere prvine vzgoje je človek dojemljiv samo v majhnem časovnem oknu. Okno je lahko res presenetljivo ozko - od nekaj tednov do nekaj mesecev ali let. To velja za prav raznovrstne stvari: denimo za razvoj vida. Če novorojenčke pustite prve tedne življenja v temi, bodo vse življenje slepi. Prikrajšanje za dražljaje iz okolja in učeče izkušnje v kritičnih obdobjih lahko dramatično okrni temeljne sposobnosti gibanja, jezik in govor, pa tudi sposobnost empatije, čustveno inteligenco - in še malo pozneje tudi sposobnost za sprejemanje vrednot. Tu ne moremo računati na poznejše, nadomestno vseživljenjsko učenje. Pomen tega spoznanja je preprosto neprecenljiv. Od tega, kar bomo storili za vzgojo otrok od prvih tednov, mesecev in let naprej do odraslosti, bo odvisna ne samo njihova usoda, ampak tudi usoda naroda, če pogledamo globalno, tudi človeštva.
Dr. Kristjan Musek Lešnik in Marjan Musek sta pred šestimi leti izdala knjigo z naslovom Odraslim Slovenije. To je knjiga risb, misli in sporočil, ki so jih otroci namenili odraslim. Knjigo bi morali vzeti v roke vsi, ki imajo otroke ali so vpleteni v nj ihovo vz-gojo. Velik del teh spontano nastalih pisemc razkriva otroške želje, da bi starši z njimi prebili več časa, da bi se z njimi igrali, da bi bili prijazni do njih in med seboj, da bi bili več doma. Pisemca in risbice nas pretresejo, še bolj, ker nam nastavljajo zrcalo. V njem smo mnogo manj lepi, kot sami mislimo. V njem uzremo tudi hrepeneče oči otrok, ki jih prik-rajšujemo ravno za tisto, kar naj-
bolj potrebujejo - za naš čas, za našo čustveno toplino. Kot da ne vemo, da je samo v ljubeči vzgoji mogoče srečno otroštvo in uspešno odraščanje v zrele ljudi, ki bodo tudi sami znali dobro vzgajati svoje otroke, ko pride njihov čas. Sedanja slovenska in svetovna ureditev tega ne podpirata. Kapitala ne skrbi sreča prihodnjih generacij.
Rastočo vlogo naravoslovnega znanja, umeščenega v sistem humanističnih vrednot in odgovornosti, ki naj bi jih privzgojili otrokom in mladim ljudem, spoznavajo misleči posamezniki in znanstveni forumi po vsem svetu. Naj omenim UNESCO, Odbor Sveta Evrope za bioetiko, EGE-etič-no svetovalno telo predsedniku Evropske komisije, evropske in svetovne akademije znanosti. Ponovno je treba dati veljavo znanstveno utemeljenemu pogledu na svet. Gotovo je treba povečati razumevanje delovanja človeške družbe. A posebne pozornosti mora biti deležno naravoslovje. Tu je namreč največ ključnih dejstev, ki jih mora človek upoštevati v novi situaciji globalnih kriz. Pouk o dejstvih pa mora biti pospremljen z vrednostno oceno, sicer bo učinek boren. Potrebna je torej humanistična orientacija. Ne enega ne drugega ni mogoče podati drugače kot v obliki neke skupne, kolikor mogoče zaokrožene in uravnotežene podobe o svetu. To smo nekoč imenovali dobra splošna izobrazba. Pozneje se je Evropa žal od tega koncepta oddaljila, ko se je odločila, da bo zavrgla priporočila Unescove ko-
misije pod vodstvom Jacquesa Delorsa. Izbrala je drugo načelo: izobraževanje podrediti čim zgodnejšemu usposabljanju za delo. Cilj je bil čim večja konkurenčnost, čim hitrejši gospodarski razvoj. A prav ta cilj vse več mislečih ljudi spoznava kot bližnjico v gospodarsko in podnebno krizo. Brez pomišljanja lahko dodamo: tudi v krizo našega dojemanja vrednot.
Kako smo pravzaprav mogli zabresti tako globoko, se sprašuje marsikdo. A krize niso prišle kot popolno presenečenje. Na področju podnebnih sprememb so se napovedi kopičile že dolgo prej. Na neizogibnost gospodarske in vrednotne krize pa so prav tako opozarjali modri ljudje že pred desetletji. Filozof Erich Fromm je ti dve krizi napovedal že pred 30 leti. Spoštljivo omembo si zasluži že zato, ker je kot eden redkih podal tudi nasvete, kako spremeniti cilje človeške družbe. Predvsem v delu Imeti ali biti, pa tudi v drugih, je vrsta dragocenih navodil, kako vzgojiti novega človeka za novo, srečnejšo družbo, ki bo znala živeti v ravnovesju sama s seboj in s svetom okrog sebe.
Za tako ravnovesje je treba razviti drugačne ambicije, drugačne cilje. Odpovedati se bo treba poh-
lepu, razsipnosti in dirki za materialno blaginjo, ki presega potrebe. Nekateri ste me že slišali navajati Aristotela in Kanta: etični cilj človeka naj bi bil dobro življenje z drugimi in za druge v pravičnem redu. Krščansko resnico pa tudi poznate: teže bo spraviti bogataša v nebesa kot kamelo skozi šivankino uho. No, pravilnejši prevod ne govori o kameli, ampak o sidrni vrvi.
Prvo pa je neizkrivljeno razumevanje sveta, ki ga je treba vsaditi v osebni svetovni nazor. Za to potrebujemo dobro splošno izobrazbo - dovolj temeljito znanje, a umeščeno v sistem vrednot. Spoštovani, o nečem ni treba dvomiti. Več etike med ljudmi pomeni več sreče. Ljudje so spoznali, in takih je po nedavni oceni že blizu devet desetin, da za srečo niso bistvene materialne dobrine. Največ srečnih ljudi so nedavno našli v Nigru, revni afriški državi, polni pomanjkanja, lakote in bolezni. Pojem blaginja mora imeti tam drugačen pomen. Nekateri so pred dobrim desetletjem predvideli, da se bo beseda etika v novem stoletju slišala pogosteje kot kdaj prej. Napoved se je uresničila. Pri Slovencih je že več let zaznati pravo lakoto po etičnih razpravah, in to velja tudi za javnost, tudi za sredstva javnega obveščanja. Kolegi v Mednarodnem odboru za bioetiko pri Unescu mi povedo, da je za etiko marsikje po svetu bistveno manj zanimanja. Ni pa dovolj o etiki samo govoriti. Upamo, želimo in pričakujemo, da bo govorjenju sledilo drugačno razmišljanje. Temu pa drugačno vedenje. Dejanja, ki bodo pomagala Slovencem sedanjega in prihodnjih rodov k večji sreči. Dejanja, ki bodo pomagala reševati globalne probleme človeške prihodnosti.
Naj sklenem z ugotovitvijo, da po-
trebujemo nov načrt sonaravnega, odgovornega in zdržnega razvoja Slovenije, ki ne bo več temeljil na spodbujanju gospodarske rasti, niti na kraji dobrin našim otrokom in vnukom. Prevara, kakršno je uporabil tatič spovednikove ure, nas ne bo opravičila pred potomci. Govorim o dragoceni naravi, ki smo jo prejeli zgolj v začasno upravljanje od očetov in dedov, pa smo jo v svoji požrešnosti že hudo prizadeli in jo bomo razvrednoteno predali naslednjemu rodu. Med prednostnimi cilji morajo biti trajnostna samozadostnost, na nov način pojmovana blaginja in ustvarjalen odnos med ljudmi in do sveta.
Ni treba, da bi bili povsem črnogledi. Lahko se zanesemo na dvoje. Prvič, kljub opozorilom, ki sem jih izrekel v tem nagovoru, je tudi res, da se je med ljudmi nabralo že kar veliko modrosti. Narašča število takih, ki se ne pustijo indoktrinirati, manipulirati in zlorabiti. In drugič, lahko računamo na biološki nagon samoohranitve in preživetja vrste, ki bo pogubno vedenje znal ob pravem času ustaviti.
Začeti pa bo treba z vzgojo k drugačni miselnosti. In s ponovnim negovanjem etičnih vrednot.
Lojze Peterle (foto JMP)
Jože Trontelj s soprogo, Peter Stavanja in prof. Tomaž Pavšič (foto JMP)
V
K
Organizatorja: predsednik Slovenskih izseljenskih duhovnikov Janez Pucelj ter predstavnik Rafaelove družbe Lenart Rihar (foto JMP)