oMma, ib ItalH^
mamvMM
POŠILJA s IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAEJ EL M AMR ANI ŠT. 5
Snednii vzhod
St. 74
1. avgusta 1943.
Dva zgodovinska govora
G.. CHURCHILL
Po odstranitvi Mussolinija in uničenju fašizma v Italiji je prvi spregovoril v londonskem parlamentu prvi minister Velike Britanije g. Churchill, ki je med drugim povedal tudi tole:
“Prvi zločinec sedanje vojne je odstranjen, kar pomeni, da se z njim zaključuje v življenju Italije temna doba. Celotna fašis-tovska stavba se ruši, v kolikor ni že povsem uničena. Z vso pravico se nadejamo, da se bodo zgodile v Italiji ogromne spremembe. Krivice in blaznosti Mussolinija je italijanski narod zelo drago plačal. V juniju 1.
1940. je bil Mussolini tako siguren svojega temačnega zločina, da je brez premisleka porinil bodalo v hrbet poražene Francije. Ravno tako je bil siguren, ko je napadel malo Grčijo. V obeh slučajih pa je sledilo strašno razočaranje.
Angleške in ameriške armade stoje danes na vratih Italije. Kaj prinašajo italijanskemu narodu? Če italijanski narod hoče ga bodo te armade osvobodile suženjstva in po nekem določenem odmoru bo Italija zavzela v Evropi častno mesto. V vsakem slučaju bomo nadaljevali z vojno proti Italiji z vsemi sredstvi. Odločitev Italije, da še nadalje ostane pod nemškim škornjem ne bo resno podaljšala sedanje vojne. Naj-manj pa bo ta odločitev mogla vplivati na njen konec. Edini učinek takega obnašanja Italije bo ta, da bo dežela v prihodnjih mesecih opustošena in izstradana.
Mi ne bomo sledili nemškemu vzgledu s streljanjem civilnega prebivalstva in z organizacijo koncentracijskih taborišč. Naš sovražnik štev. 1 v tej vojni ni Italija, pač pa Nemčija. Vsekakor pa ne želimo, da bi postopoma osvajali italijansko ozemlje in z vsako italijansko garnizijo sklepali brezpogojne predaje. Ako hoče Italija sebi dobro in svojemu narodu, potem se mora brezpogojno predati v celoti.”
PREDSEDNIK ROOSEVELT
Predsednik Roosevelt je ameriškemu narodu 29. julija povedal tole:
“Prva razpoka v osni zgradbi je tu. Fašistovki režim zločinski in korumpirani se je sesul. Mussolini je prišel do zaključka, da je njegova farsa končana. Zasenčila ga je dolga roka pravice. Ali tako on, kakor vsa fašistovska klika bo sojena in obsojena za vse izvršene zločine. Noben zločin ne more ostati nekaznovan zaradi “demisije”.
Naši pogoji v kolikor se tičejo Italije so še vedno eni in isti. Isti za Italijo, za Nemčijo in Japonsko: BREZPOGOJNA PREDAJA.
Z nikako obliko in z nikako vrsto fašizma se ne bomo pogajali. Nobena prevleka fašizma nas ne bo zmotila.
Morebiti se bo Italija zopet obnovila. .To bo odločil italijanski narod, ki si bo izbral svojo vlado po načelih demokracije, svobode in zakonitosti. Medtem pa Združeni narodi ne bodo sledili vzoru Mussolinija, Hitlerja in Japoncev, to je sistemu ropanja in gladovanja.
Začetne sile, ki so udarile na Sicilijo so se izkrcale iz 3000 ladij, ki so prevozile 160!000 vojakov — Amerikancev, Kanadcev in Britancev. Prepeljali smo 14.000 avtomobilov, 600 tankov in 1.800 topov. 'Tej začetni sili so dan in noč sledila nova poj a-
Čanja. Vojaški podvig zaveznikov v Siciliji je rodil nepričakovane uspehe, Naše izgube na ljudeh, ladjah in vojnem materijalu so znatno manjše, kakor pa smo pričakovali”.
Slava gardijskih edinic in letalstva
1.avgusta t.l. bodo gardijske edinice slavile svojo krstno slavo. To je že tretja slava v tujini. Letos, ko so se edinice močno okrepile bodo, slavnosti še posebno prisrčne.
Lansko leto je Nj.Vel.Kralj izročil edinicam polkovno zastavo in je bil za to priliko posnet tudi zvočni film, ki si ga je tudi naša tukajšnja kolonija ogledala in ima zato nekoliko vpogleda v slavnosti naše narodne vojske.
Z.avgusta slavijo naši letalci. To je praznik sv.Ilije.
Obema vrstama našega orožje želimo v imenu tukajšnje kolonije, kakor tudi v lastnem imenu:
SRETNA VAM SLAVA !
Volta la bandiera
Ta čjlanek je bil spisan še predno je Mussolini pobegnil. Ker pa ta dogodek v ničemer ne spreminja naših pogledov na Italijo, ga priobčujemo v celoti, saj je ohranil kljub Mussolinijevemu dezertiranju svojo polno veljavo.
Dogodki, ki se razvijajo na Siciliji in ki bodo verjetno že v prihodnjih dneh segli dalje proti laški celini, odpirajo vso nagoto laškega prevarantstva, laži in komedijantstva. Gotovo ni podobnega naroda na svetu, kakor se razkriva danes ponovno celotna laška rasa, pa naj politično pripada kakršnemu koli krilu in kateri koli barvi.
Ko so stali Nemci pri El Alameinu je “množen-stveno” protifašistovsko gibanje na Srednjem vzhodu štelo polnih 50 članov, ki so z največjo naglico zavezovali svoje culice, da jo čimprej potegnejo pod varno okrilje Svete zemlje. Ostala tukajšnja laška kolonija pa je z isto mrzlično naglico kupovala blago za laške in prusijaške zastave ter našim tukajšnjim Slovencem in Slovenkam z milostnimi gestami nudila izbiro: ali vas bomo spekli ali ocvrli.
Bog je pravičen, britanski topovi ciljajo dobro, laška strahopetnost pa je nedosegljiva in tako se je zgodilo, da so v Aleksandrijo in Kairo v resnici vkorakale ogromne množice laških junakov in pru-sijaških banditov, ali brez fanfar in nemških koračnic, pač pa v senci zavezniških bajonetov. Vse do Tunisa je podil general Montgomery ostanke “os-vobodilcev” Egipta, tam pa jim je postavil mišo-lovko, iz katere ni nihče pobegnil živ.
Po teh “slavnih dogodkih”, ki v ostalem niso bili nič drugega kakor nadaljevanje zmagovitih laških podvigov v Albaniji, Grčiji, Abesiniji, Somaliji in Eritreji, je protifašistovsko gibanje šlo v klasje. Tukajšnje in zavezniške oblasti so ob izbruhu sedanje vojne dobro in pravično ocenile politično vrednost in zanesljivost tukajšnje laške kolonije. Oblastem so v svežem spominu ostali množenstveni »sprejemi zmagoslavnih laških armad, ki so se po Sueškem kanalu vozile proti Abesiniji. Zavezniki niso pozabili na polne ulice fašistov vseh pokolenj, ki so z vso laško gobezdavostjp tulile in vpile proti sankcijam in zahtevale kri Abesincev. Ogromni zneski egiptovskega in angleškega denarja so se zbirali za nakup strupenih plinov za neoboroženo prebivalstvo Abesinije. Zavezniki tudi niso pozabili histeričnih vzklikov pijanih množic laške kolonije ob napadu Mussolinijevih razbojnikov na malo in junaško Grčijo.
Ko je Montgomery podil v galop razbite ostan-
ke osovincev in ko se je glavni štab protifašistovskih veljakov srečno vrnil nazaj, je pričel s polno paro obratovati molino antifascista. V internacijska taborišča so se vsuli reformatorji, ki so z enim samim podpisom dovčerajšnjega fašista spremenili v stoprocentnega demokrata. Podpis je odprl vrata iz bodičaste žice. Število članov je naraslo v tisoče in tisoče. Pozivi in akvizicije obratujejo dan in noč. Verjetno je, da jutri že ne bomo imeli niti enega samega fašista več na klasičnih faraonskih tleh. Niti enega, ki bi ga vsaj vtaknili v špirit kot vzorec bodočim pokolenjem. Molino antifašista je vsekakor največji vojni izum sedanje vojne.
Tako je pri nas. Nič drugače ni v Italiji. Vesoljni protifašizem s prstom pokazuje na stotisoče vojnih ujetnikov, ki da so se pustili ujeti od zaveznikov samo zato, ker so - protifašisti. Laška morala in laška logika sta bili vedno elastična pojma, zato je po tej laški logiki samo ob sebi umevno, da se je zaradi protifašistovskih “počutkov” 24.t.m. brez vsakega strela v Palermu udala legija črnih srajc “M”. Svet se prav nič ne bo začudil, če bo jutri prifrčal na Sicilijo Mussolini po vzorcu Hessa in se predstavil generalu Alexandru kot žrtev fašistovskega režima. Zelo je verjetno, da bo povedal tudi to, da je napadel Abesinijo in Albanijo samo zato, da bi Hitlerja spravil v vojno. Za zavezniško zmago v tej vojni ima največ zaslug fašistovska Italija, tako bo povedal Mussolini. In še lagal ne bo preveč.
Z laškim protifašizmom je nekako tako kakor je bilo z laško zmago pri Vittorio Veneto, o kateri la-žeta solidarno tako fašizem kakor protifašizem.
Novi protifašisti, tako tisti iz Amerike, ki so svo-ječasno finansirali abesinski podvig, kakor ostali, ki so se neprijetno znašli na zaVezniških tleh, bombardirajo gg. Roosevelta in Churchilla, naj bi dovolila, da se izkrca na Siciliji nova garibaldinska protifašistovska legija. Oba gospoda pa le preveč poznata zgodovinske junaške kvalitete kobariških herojev, pa sta si ušesa zamašila z vato, da bi jima ne škodil protifašistovski prepih.
Ko smo te brzojavke čitali smo se kljub precejšnji slabi volji v zadnjih dneh, prav od srca nasmejali, saj smo do danes obiskali čez 50 taborišč in videli okrog 240000 italijanskih vojnih ujetnikov. Razen Slovencev in Hrvatov iz Julijske Krajine, ki jih je približno 1% in ki so vsi brez izjeme protifašisti, kar so dokazali takrat, ko se je proti ger-mansko-laški hidri junaško borila popolnoma osamljena Anglija, so bili laški antifašisti tako redko posejani, da bi jih z enim samim Jeepom
lahko odpeljal. Ali povedati moram še nekaj. Korajžni pa so bili - namreč fašisti, saj je na štiri Slovence navalilo 800 laških junakov, med njimi je bilo nekaj desetin temeljito potolčenih, kajti slovenska kmečka pest je včasih presneto trda.
Če že so nekje ti legijonarji, potem bi mi zaveznikom priporočili boljšo uporabo kakor pa izkrcanje na Siciliji, kajti za siciljski posel bodo pač boljše uporabni tisti tisoči naših, ki so protifašisti od svojega rojstva dalje in ki ne obračajo zastave po vetru. Protifašistovske legijonarje laške narodnosti pa pošljite po svetu, da si jih zavezniški narodi ogledajo od blizu, da jih potipljejo in se kakor sv. Tomaž prepričajo, da so to v resnici živi antifašisti. Do sedaj namreč svetovna javnost o rtjih in njihovih podvigih ničesar ni slišala.
Protifašizem je tu, o tem je svetovna javnost brez brbljave propagande temeljito poučena. Ta protifašizem je slovenski in hrvaški v Julijski Krajini. Ta protifašizem je od 1. 1929. dalje položil na oltar protifašistovske ideje na tisoče slovenskih in hrvaških človeških življenj. Ta protifašizem je poslal v laška koncentracijska taborišča 45.000 Slovencev in Hrvatov iz Julijske Krajine. O tem slovanskem protifašizmu priča 186 požganih slovenskih vasi, priča na tisoče in tisoče upepeljenih slovenskih domov. O tem slovanskem protifašizmu, gospodje patentirani antifašisti, priča 6 slovenskih uporniških brigad na ozemlju Julijske Krajine, ki nosijo tale imena: Simon Gregorčič, Ivan Cankar, Ivan Gradnik, Matija Gubec, Tone Tomšič in Ljubo Šercer. V teh brigadah ni niti enega samega laškega protifašista. Laški antifašizem je do danes spal in dremal. Res je, da so ga vzbudili zavezniški topovi na Siciliji, res je tudi, da je še vedno krmižl-jav, ker si še ni popolnoma na jasnem, kam se bo obrnila sreča zmage, res je, da Italiija obrača zastavo po vetru in da se zbirajo rešitelji na vseh koncih in krajih in res je tudi, da je med njimi ogromna vačina dovčerajšnjih fašistov, ali res je tudi, da bo Italija v tej vojni dobila zasluženo plačilo in da besede gg. Roosevelta in Churchilla v Casablanki niso bile vržene v prazno.
Mi Slovenci in Jugoslovani imamo z Italijo - in to ne samo s fašistovslco Italijo - temeljite obračune. Grof Sforza in njegovi sotrudniki so mislili ob koncu prve svetovne vojnem, da je treba 600.000 mrtvih Lahov odkupiti s 600.000 Slovencev in Hrvatov. To zločinsko kupčijo na račun ene tretjine slovenskega naroda so takrat sklenili in podpisali nefašisti. Četrt stoletja se je slovenski narod
KAM ISI
Zadnji razvoj dogodkov v Italiji spremljamo Slovenci z mešanimi občutki. Ne glede na neslavno odstranitev Mussolinija in nejunaško propast fašizma, se dogodki v Italiji razvijajo na način, ki ga Slovenec zasleduje s precejšnjo zaskrbljenostjo.
Sicilija je na pragu popolne likvidacije. Kaj potem? To je vprašanje, ki nam obrača poglede proti naši ožji domovini.
Mussolini in fašizem sta propadla nekaj dni potem ko sta se sestala oba osna diktatorja. Ves svetovni tisk ugiblje o vsebini tega razgovora. Jasno pa je, da je Mussolini zahteval čim večjo pomoč
boril proti barbarskemu postopanju 2.000 letnih kulturonoscev, trpel, se grizel, umiral in prenašal muke, ki niso znane nobenemu narodu v Evropi; danes bije temu narodu ura svobode. Svoje mejnike bo postavil tja, kamor so jih zasadili njegovi pradedje pred 1.300 leti. In ko bodo ti mejniki postavljeni, zabetonirani s krvjo in kostmi najboljših slovenkih sinov, ko bo torej ta račun dokončno poravnan, bodo slovenska -pokolenja prožila roko sprave italijanskemu sosedu. Prej pa nikoli, to naj si zapomnijo vsi laški antifašisti in njihovi zaščitniki. Slovenski narod je dokazal svojo odpornost in voljo, o tem so se najboljše prepričali vsi tisti krvniki, ki so gazili njegovo zemljo.
Resnici na ljubo pa moramo vendarle nekaterim zrelim in prevdarnim protifašistom priznati, da tvorijo izjemo med laško raso. Ko je vesoljni voditelj še vesoljnejšega antifašizma grof Sforza objavil svoje “vojne cilje”, o čemer smo svoječasno poročali, se je seveda strašno zgražal nad zahtevko majorja Stephen-a King Hall-a, ki pravi, da bodo zavezniki spoštovali italijanske meje iz 1.1914. Na Sforzovo jeremijado so v Buenos Aires-u odgovorili tamkajšnji Slovenci dostojno in primerno. Temu slovenskemu odgovoru je sledil članek v antifašističnemu listu “Lettere di Spartacco”, v katerem pisec povdarja, da se morajo Lahi še pred podpisom miru o mejah na severovzhodu Italije direktno pomeniti s Slovenci, ker da bo drugače italijanski mir izgledal še nerodnejši. Pisec članka pravi, da je samo ob sebi umevno, da morajo zaledja z mesti Reka, Pola, Trst in Gorica v celoti pripasti odločitvi Slovencev, ki tvorijo v teh predelih strnjeno celoto, kljub zgoščenim nekaterim središčem italijanstva v Julijski Krajini. To pa je tudi edini glas, ki ga je kdaj koli takozvani antifašizem izustil v prilog Slovencem. Nikdar se protifašisti niso zgražali nad barbarskimi množenst-venimi umori Slovencev in Hrvatov, nikdar niso ižrekli. ene besede vnašo obrambo. Posebni tribual je obsojal izključno Slovence in bil ustanovljen samo zaradi Slovencev in Hrvatov. Nikdar niso antifašisti dvignili svoj glas proti razbojniškemu ve-rolomstvu Italije ob zasedanju Jugoslavije.
Danes joče vsa Italija nad svojo usodo, preliva krokodilske solze, ali tudi v teh strašnih trenotkih italijanski človek ne najde moči in sile, da bi vsaj sam sebi priznal, da je vse to samo zaslužena božja kazen, pač pa se še vedno krčevito drži svojega narodnega pregovora: “Volta la bandiera!”
za obrambo Italije, ravno tako pa je tudi na dlani, da je Hitler to zahtevko odbil. Hitler se je z Mussolinijem sestal z že izgotovljenim načrtom za obrambo takozvane “evropske trdnjave”. V tem načrtu pa je ogromna večina italijanskega ozemlja izven zunanjega obroča te trdnjave. Nemci so seveda predvsem mislili nase. Vedo tudi prav dobro, da je obramba italijanskega polotoka tako na jugu kakor tudi v sredini izrfedno neprijetna. Po načrtih nemške strategije bi morali. Italijani polagoma izprazniti vso Južno in Srednjo Italijo. Ostanki italijanske armade naj bi pri tem služili kot zaščit-
niča. Zavezniški pohod na Siciliji naj bi bil nekak primer za razvoj vojnih dogodkov v Južni in Srednji Italiji. Seveda je ta načrt v celoti v korist Nemčije. Hitler se je nadejal, da bi mogel z nekaj divizijami zavleči zaveznike skozi več mesecev vzdolž celotnega apeninskega polotoka in to vse do nastopa zime. V tem času bi pa seveda bilo celotno italijansko ozemlje izpostavljeno največjim vojnim strahotam in italijanska armada bi kos za kosom propadala. V tem času bi Hitler v Padski dolini organiziral solidno obrambo in tako zavaroval tretji rajh pred zavezniškim navalom.
Ta nemški načrt je vsekakor za Nemce zelo pripraven. Z majhnimi izgubami bi Hitler primoral zaveznike na težke borbe na zemljišču, ki nudi Nemcem najboljše pogoje obrambe. Medtem ko vdor na samo Italijo, zlasti po zasedbi Sicilije, ne predstavlja nepremagljivih težkoč, bi bilo bojišče v Padski nižini, ki je obdana z ogromnimi naravnimi alpskimi zaprekami proti severu in vzhodu za obrambo naravnost idealno. Hitler pa tudi dobro ve, da je v lombardskem področju osredotočena vsa italijanska vojna industrija z odličnimi oskrbovalnimi lukami: Genova, Spezia in Savona.
Medtem ko je laški škorenj pripraven za izkrce-vanje na poljubnih mestih in so možnosti obkol-jitve izredno prožne, bi morali zavezniki Padsko fronto naskočiti frontalno. Lombardijska nižina je bila v vseh časih priljubljeno bojišče. Tu se je našel Hanibal in tu je zmagoval Napoleon. Tudi v prvi svetovni vojni so se fronte premikale po tem ozemlju. Bitka za Trident in laški kobariški polom sta dovolj znana iz te dobe. Poleg že naznačenih oskrbovalnih luk so Alpe danes izvrstno preskrbljene s cestnimi in železniškimi dovozi. Ogromno alpsko gorovje, ki obkroža Padsko nižino na zahodu in na severu, odlično varuje zasedeno Francijo in Avstrijo, ki je predhodnica nemške notranje trdnjave. Tu poteka brenerska železniška črta. Z malimi napori bi jo lahko v slučaju umika Nemci onesposobili za leta in leta. Pet velikih cest vodi iz Italije preko Alp proti nemškemu rajhu.
Na drugi strani so Julijske Alpe, ki varujejo balkanski bok. Ravno iz tega razloga bi zavezniki ne mogli verjetno misliti na izkrcevanje na severni jadranski vzhodni obali vse dokler ne bi bil celotni italijanski polotok trdno v njihovih rokah. Zavezniško izkrcevanje v Trstu, Pulju, Reki in Zadru bo mogoče šele potem, ko bodo tudi Julijske Alpe v rokah zaveznikov. To izkrcevanje pa je neobhodno potrebno, če hočejo zavezniki prodreti v Donavsko kotlino, ki je ključ za posest Balkanskega polotoka.
Če bi se vojni dogodki razvijali po načrtih Hitlerja, bi naša ožja domovina postala največje bojišče v sedanji vojni.
Ti načrti so se verjetno precej spremenili po zadnjih dogodkih v Italiji. Zavezniška strategija gre gotovo za tem, da Nemcem vsiljuje mesta bojišča. Mussolini je verjetno nehote prevrnil nemške načrte. Badoglio je najbrže Hitlerja prisilil, da brani nemško-laške interese z enako vnemo. Mussolinijev padec je pritegnil v Italijo večja nemška pojačenja, kar stalno zatrjujejo poročila iz Severne Italije. To pa je vsekakor zavezniški in ne Hitlerjev načrt. Druga fronta se je predvsem ustvarila zato, da razbremeni vzhodno bojišče in da tudi ostalo nemško obrambo zrahlja. To se sedaj dogaja. Nekatera poročila naglašajo, da se laške divizije iz Balkana in zasedene Francije že vračajo domov. V tem lahko razumemo dvoje alternativ. Badoglio hoče to armado imeti doma, da bi jutri ne padla v roke Nemcem, podobno kakor se je zgodilo svo-ječasno s francosko armado. Nekateri glasovi pripovedujejo tudi, da so Lahi zahtevali tudi svoje industrijske delavce od Hitlerja. Teh je v Nemčiji okrog pol milijona. Hitler s človeškimi pozavaro-vanji zelo rad žonglira. Ko bodo Lahi doma, bo Badoglio z Nemci lahko nekoliko drugače razgovarjal in tudi mislil na morebitno kapitulacijo. Druga Ba-doglijeva misel pa je, da v resnici pridobi čim več lastne vojaške moči za obrambo Italije. Vojna bi se v tem slučaju nadaljevala ramo ob ramo z Nemci.
To so seveda vse osni načrti. Kaj mislijo zavezniki, o tem je zelo težko kaj konkretnega uganiti. Izgleda, da se bodo Britanci zadovoljili s Sicilijo in ostale operacije v Italiji prepustili Amerikancem. Britanci bodo udarili nekje drugje, kje tega nihče ne ve. Slutnje in pogledi na zemljevid kažejo očitno na severnovzhodni del Sredozemskega morja. Turčija je izredno zapeljiva in tudi Nemci se s to mislijo resno ukvarjajo. Vprašanje je samo ali je Tur-že toliko dozorela. Nekateri mislijo, da so jo zadnji dogodki v Italiji že do dobrega zmehčali, drugi zopet so drugačnih misli. Direktni napad na Grčijo je najmanj verjeten. Služi pa lahko za izvrstno kamuflažo. Mogoče pa so tudi še druge smeri: Južna Francija, zahodna atlanstska obala, Norveška itd.
Že nasledni meseci nam bodo prinesli nekaj več jasnosti, mogoče celo že nekateri tedni.
Vsekakor je slovensko ozemljo v nekaterih slučajih izredno ogroženo. Mogoče pa bo vojni bdb prihranil naši zemlji, ki je v tej vojni preživela že toliko strahot, ta zadnji kelih trpljenja. Da bi Bog dal, da bi bilo tako.
Ce se umaknem, ubijte me [Se indietreggio, uccidetemi-Mussolini J
Točno na isti način, kakor je pred 21 leti z zvijačo in figarstvom pograbil za oblast, tako se je Mussolini, ta verni zastopnik fanfaronske rase tudi poslovil. Pred 21 leti je nekaj njegovih plačenih pouličnih potepuhov organiziralo pohod na Rim. Mussolini je čakal na neki mali postaji v Severni Italiji, kako se bo opereta iztekla. Ko so ga zagoto-
vili, da je Viktor Emanuel odklonil Badoglijevo ponudbo, da s tremi bataljoni “likvidra” pohod na Rim, se je poznejši nekronani vladar Italije 48 ur po končanem pohodu z vlakom pripeljal v Rim, seveda na čelu “junaškega podviga”.
Temačen tip, ki se je rodil na dvorišču, se potepal po tujini, se vrival v vse mogoče politične
stranke, da nasiti svoj želodec in predvsem svoje neutešljive pohlepe po oblasti; človek, ki je spreminjal trikrat na dan svoje nazore o življenju, svoje poglede na svet in svoj patriotizem, je neomejeno zavladal Italiji. Vzporedno z njegovim trebuhom je rasel tudi njegov napuh, Samo narodu s tako o-mejeno in nesolidno inteligenco je dano, da iz a-vanturistov ustvarja polbogove. Z majhnim trudom in velikimi teatralnimi sposobnostmi se je temu zgodovinskemu komedijantu posrečilo, da iz najvišjih plasti laškega izobraženstva iztisne iz strahopetnih in lizunskih ust fašistovsko modrost: DUČE /MISLI ZA NAS. Samo laška rasa pa je tudi sposobna, da svojega dovčerajšnjega polboga gladko pusti na cedilu in niti s prstom ne migne v trenotku, ko so mu pritisnili stopalo na široko sedalo.
Mussolini je tipični zastopnik moralno pokvarjenega narorda. Ta narod, ki so mu z lažjo in demagogijo vcepili v glavo bajko o zmagi pri Vittorio Veneto, ta narod, ki je ponorel, je vrgel iz svoje srede na površje vernega zastopnika svoje neomejene bahaške opojnosti. Edina resnica, ki jo je fašizem postavil, je trditev, da je Mussolini vtelešena j Italija. Kakšna pa je ta Italija bila od nekdaj in kakšna v zadnjih 21 letih?
V bordi za svoje zedinjenje je Italija iztrošila vse svoje moralne sile. Risorgimento je ustvarjal duhovne vrednote, s katerimi se je oplajal ves kulturni svet. Borba Italije za zedinjenje je bila vi-težka, včasih celo junaška. Ko pa je Italija združila vse svoje razcepljene sile v edinstveno državno skupnost, so pričeli rasti v vseh njenih delih izrodki neomejenega imperializma. Ti izrodki so se polagoma razrasli v same konice duhovnega in državnega vodstva Italije izpred 1.1914. “Sacro egoismo” to je bil temelj, na katerem si je siromašna Italija domišljala graditi utvaro o laški velesili. Ta usodepolna sebičnost je Italijo vodila v prvo svetovno vojno z edinim ciljem nebrzdanega hlastanja na tuji zemlji. Čisto v duhu živalskih nagonov povampirjenega strahopetca se je Italija vrgla na naj šibkejšega svojega soseda. V nemoralnih punktacijah londonskega pakta je zahtevala in dobila nič manj in nič več ko polno tretjino slovenskega naroda. Mir prve svetovne vojne je bil za Slovence največji zgodovinski poraz in to ne na bojnem polju, pač pa ob zeleni mizi - ošemljene pravice.
S tem je Italija postala največji sovražnik ne samo Slovencev, pač pa vseh Jugoslovanov in Slovanov sploh. Sforzova Italija je Slovencem napovedala boj na življenje in smrt in mi smo ta strašno neenaki boj sprejeli. Mussolini je bil samo verni naslednik in upravitelj Sforzove tatvine. Vsa raznarodovalna laška politika od okupacije dalje je bila vse do danes ena sama laž in ena sama goljufija. Poosebljena Italija - Mussolini pa je Italijo v pristni luči predstavil tudi ostalemu svetu.
Z abesinskim cesarjem so Lahi sklenili večno prijateljstvo in ko je Njeguš odbil, da svojo deželo proda fašistovskim barantačem, se je ta ista Italija z ognjem in strupenimi plini zahrbtno in banditsko vrgla na neoboroženo abesinsko prebivalstvo.
Mussolini je Avstrijo izdal na najnesramnejši način Hitlerju in svojega “varovanca” Sušnika iz-
ročil gestapu.
Mussolini je vežbal, oborožil in plačeval morilce blagopokojnega Kralja Aleksandra in jih poslal na mesto umora. Ta isti Mussolini je podpisal z Jugoslavijo pogodbo o večnem prijateljstvu in čez nekaj let svojega zaveznika zahrbtno napadel in zasedel velik del jugoslovanskega državnega ozemlja, potem ko je Paveliča in njegove ustaške morilce z denarjem pretvoril v največje izdajalce lastnega naroda, kar jih pozna svetovna zgodovina.
Na veliki petek so fašistovske horde udarile na Albanijo in pognale iz dežele tistega albanskega kralja, ki mu je pri poroki kumoval grof Ciano kot legitimni namestnik Viktorja Emanuela.
lO.junija 1940 je Italija zabodla bodalo v hrbet Francije, čeravno je Mussolini Francozom svečano izjavil, da bo Italija v tej vojni nevtralna. Izdajalska Italija je bila prepričana, da ima v tem trenotku Hitler smago že v žepu.
Ob tretji jutranji uri - ob uri gangsterskih podvigov - je Italija napadla Grke, ki so Lahe pošteno premikastili. Ko je Hitler s svojimi panzerji zdrobil grški odpor, so se laške tolpe za svoje poraze zverinsko maščevale nad neoboroženim grškim civilnim prebivalstvom.
Italija je podpisala konkordat s sv.Stolico. Za Mussolinija je ta konkordat pomčnil popolno podreditev katoliške cerkvo v službo fašizma. Sv.oče se ni vdal, zato je Mussolini napovedal boj katoliškim organizacijam, vatikanskemu glasilu in vatikanskemu radiju.
Celo samega laškega prestolonaslednika je Mussolini osleparil. Veliki fašistovski svet je razglasil, da brez njegovega pristanka prestolonaslednik ne more zasesti prestola svojega očeta. Zato pa je bil Umberto najzvestejši oproda fašizma.
Ko je Italija stopila v vojno proti Angliji in Franciji je Mussolini prisegel, da bo Italija spoštovala nedotakljivost Jugoslavije, Grčije, Egipta. . . V septembru istega leta je Graziani udaril na egiptsko ozemlje - in seveda tudi bežal. V oktobru istega leta so laške tolpe udarile na Grčijo, v aprilu 1941 na Jugoslavijo.
Same laži, same goljufije, sama izdajstva. To so dela Mussolinija in Italije. Vse bombastične fraze, ki so jih s tako vnemo in takim svetotajstvom pisarili po zidovih cele Italije so klasična zbirka laških laži in fanfaronstva.
In vendar bomo primorski Slovenci Mussoliniju, kljub zverinskemu divjaštvu njegovih hord proti našemu prebivalstvu in naši zemlji, ohranili večen in hvaležen spomin. Če bi ne bilo Mussolinija bi ne 'bilo sedanje vojne in če bi bila sedanja vojna, bi špekulantska Italija verjetno stala zopet na zavezniški strani. lO.junij 1940 je narodni praznik primorskih Slovencev. To je bil zgodovinski dan našega osvobojen ja. Če bi v tej historični noči Mussolini zatajil samega sebe, bi naša slovenska primorska zemlja umrla tako kakor so umrli beneški Slovenci pod “demokratično Italijo”. Zato imamo primorski Slovenci dovolj razloga, da smo Mussoliniju hvaležni. Mi pa smo menda tudi edini njegovi “oboževalci”.
S figarskim odhodom rimskega diktatorja se pa v resnici ničesar ni spremenilo. Mussolini in fašizem sta se pogreznila, imperialistična Italija je
ostala. Nikdar nismo primorski Slovenci delali razlike med fašizmom in Italijo. V odnosih do nas Slovencev sta bila oba enaka, zato nimamo prav no-
benega vzroka, da količkaj spremenimo svoje odnose do Italije in to je tudi vse kar lahko povemo ob Mussolinijevem slovesu.
Nuova marcia su Roma
Devetnajstega julija letos so ameriški bombni letalci napadli vojaške cilje v Rimu. Vest se je z bliskovito naglico razširila po vsem svetu. Povzročila je na eni in drugi strani obširna tolmačenja.
Da dogodek, ki je edinstveni primer v svetovni zgodovini, pravilno ocenimo, je neobhodno potrebno strogo ločiti Petrov Rim od fašistovskega Rima.
Petrov Rim je središče katoličanstva in v znatni meri izhodišče krščanske kulture v splošnem. Njegova misija je vesoljna in spoštovana od vseh kul-turnin narodov.
Fašistovski Rim pa je središče totalne vojne, ki jo je ta Rim po načrtih zasnoval in izvajal ter nosi zato za vse pravične posledice polno odgovornost.
Ko so se L 1940. v takozvani bitki za Anglijo prusijaškim zračnim razbojnikom z vsem navdušenjem in bučno reklamo pridružili italijanski letalci, je ta fašistovski Rim zračne napade na britanska mesta označeval kot neobhodno potrebo totalne vojne. Res je, da se je od celotnega laškega letalskega korpusa, ki je bil razmeščen po atlantski obali Francije, samo trojici ali četverici laških zračnih junakov posrečilo ogledati si London od zgoraj, je Mussolinijeva zapoved za bombardiranje ohranila svojo polno veljavo. V prah in pepel so se spreminjale britanske cerkve, britanska zavetišča, šole in spomeniki. Padali so otroci, žene in starčki. To je bila za Hitlerja in Mussolinija neobhodna okoliščina totalne vojne. Ta ista okoliščina je zrušila tudi Varšavo, Beograd, ki gra je Jugoslovanska vlada proglasila kot odprto mesto, Bruxelles, Antverpen in Split. To je bilo takrat vse v redu, kajti napadealci so bili takrat Prusi in Lahi.
Po treh "letih se je položaj temeljito spremenil. Izlet laških letalcev na Atlantik je bil zelo kratek. Fiasko njihovega podviga popolen. S polomljenimi krili se je vrnila R. Aeronautica domov, da brani lastno ozračje. Čas je delal za zaveznike. Ogrom-ma zračna armada je rasla na angleškem otočju in v Ameriki. Rasla je zato, da vrne milo za drago. In če bi tega ne storila, bi to bilo največje razžaljenje ne samo za osirotele britanske družine, za razdejane britanske domove, za uničena britanska mesta, pač pa bi to bila razžalitev vseh zasužnjenih evropskih narodov in vsega sveta sploh.
Ko mački stopiš na rep zacvili. Tako so zacvilili tudi dovčerajšnji širokoustni Rimovci, ko so pričele padati bombe na Palermo, na Catanijo, na Mes-sino, na Livorno, na Turin in Milan, na Genovo in končno tudi na Rim. Zacvilili so močno, preveč junaško pa ne. Verjetno so mislili, da bodo Angleži in Amekanci prinašali nad laška mesta melone in angurije kot povračilo za njihove bombe na London. Zlasti pa so se Lahi razpihnili ko so padle bombe na Rim. Fašisti in nacisti so kar čez noč postali zaščitniki katoliške cerkve. Hitler in Mussolini sta naenkrat pozabila na vsa številna pre-
ganjanja katoliških duhovnikov, pozabila na tatvine samostanov, pozabila na barbarske načine sklepanja konkordatov itd. Kar naenkrat je Hitler zatajil svojo toliko oboževano nordijsko germansko■ cerkev, ki jo je postavljal kot bojno sredstvo proti protestantizmu in katolicizmu.
Mussolini je ostal zvest svoji strahopetni prirodi. Večni Rim, kateremu je ob svaki priliki priznaval obstoj le v okrilju fašistovskega poganstva, mu je naenkrat poslužil kot zaklonišče italijanske vojne industrije.
Ameriški letalci, ki so pluli nad Rim in od katerih je znatno število katoličanov, so imeli v resnici zelo težko nalogo. Med Petrovim in fašistov-skim Rimom so morali potegnili kar najodločnejšo črto in to so storili v polni meri.
Strateško je Rim izredno važno oporišče in kanal, po katerem se zlivajo pojačanja in oskrbe proti siciljskemu bojišču. Kakor pa smo že poprej dejali je Rim tudi središče laške vojne industrije. Naloga ameriških letalcev je bila podobna nalogi zdravnika kirurga, ki ima odsekati oboleli ud od zdravega telesa. V sredi Rima stoji kakor otoček vatikansko mesto. Mala vatikanska država je ostala v tej vojni nevtralna. Njeno miniaturno ozemlje je za vsakogar nedotakljivo.
Ko se je 1. 1940. Italija pripravljala, da zahrbtno napade Francijo in pozneje Grčijo in Jugoslavijo, SO' tudi v Svetem mestu pričeli misliti na bližajoče se vojne dogodke. Za sv.očeta so zgradili moderno zaklonišče, ki je varno tudi pred največjimi bombami. Deset metrov debela skalovja ločijo posamezne predele zaklonišča, ki so zaščiteni tudi proti plinski vojni. V zakloniščih je na razpolago živil za več mesecev. Zaklade vatikanskega muzeja so globoko zakopali, medtem ko so zgodovinske spomenike in redkosti obložili s peskom in močnimi zidovi. Dobro so zavarovali tudi vatikansko železniško postajo, čeravno le redko služi za uporabo.
Ze pred časom je britanski zunanji minister, g. Eden, kardinalu Maglioniju zagotovil, da ne bo nobena bomba vržena na vatikansko mesto. Dnevnik papežke države “Osservatore Romano” je to izjavo priobčil, na kar so fašistovske oblasti list zaplenile. Ali to ni mnogo pomagalo. Ameriški letalci so odvrgli pred bombardiranjem na stotisoče letakov z vsebino izjave g.Edena in zastonj sta se trudila OVRA in GESTAPO, da zatajita britansko obljubo.
Vatikan ima v resnici svoje cerkvene posesti raztresene tudi po predelih fašistovskega Rima. Bazilika sv.Lovrenca je n.pr. v središču laške vojne industrije. V neposredni bližini stoji visoka peč za lito železo, zraven je velika kemična tovarna in poleg nje izredno važno železniško križišče. Tu so ob “pohodu na Rim” socialisti postavili barikade proti Mussolinijevim hordam.
V južnih predelih Rima na obali Tibere stoji mogočna elektrarna. Zraven so nameščene vojašnice,, v njihovi neposredni bližini stoji kemična tovarna,.
ki proizvaja dan in noč vojni materija!. V vzhodnem delu Rima stoji najvažnejša vojna tovarna Savoia-Marchetti. Tu so zgradili bombnike, ki so metali bombe na evropska mesta. V neposredni bližini stoji zgradba italijanskega vojnega minis-terstva itd. itd.
Ta Rim so z največjim uspehom bombardirali ameriški bombni letalci in razdejanju tega Rima se morajo zahvaliti številni zavezniški in tudi italijanski vojaki, da so si rešili golo življenje. Res je, da je bil tudi po kak cerkven objekt pri tem prizadet. To se pri najboljši pažnji dogaja povsod. Ves pravoverni katoliški svet pa ve, da se je to zgodilo čisto slučajno, v kolikor se je sploh zgodilo, in zato ta svet dobro loči fašistovski Riim od Petrovega Rima.
Ameriška letalska “marcia su Roma” se je izvršila tudi to pot brez Mussolinija. Pred 21 leti je duče marširal z vlakom proti Rimu 48 ur kasneje kakor pa se je dogodek odigral. 19. julija 1943 pa se je Mussolini gotovo po končanem bombardiranju prihuljeno pokazal iz svojega zavetišča, da vidi kakor Neron kako plameni objemi j e jo središče fašistovske oblasti...
OSVOBOJENI JUGOSLOVANSKI UJETNIKI
Pri obrambnih delih na Siciliji so Italijani uporabljali, seveda proti vsem pravilom mednarodnih konvencij, tudi jugoslovanske ujetnike. Zlasti so zaposlili jugoslovanske pijonirske edinice, ki so jih 1. 1941 ujeli v Jugoslaviji. Kanadske čete so nekaj teh edinic sedaj osvobodile in naši jugoslovanski pijonirji z naj večjim navdušenjem pomagajo zaveznikom pri odstranjevanju ruševin.
Nadejamo se, da bomo naše brate čimprej pozdravili tu med nami.
Janko Premru
V junaški borbi z največjim sovražnikom našega naroda in na čelu Simon Gregorčičeve brigade je padel slovenski junak Janko Premru.
O tragični usodi Johanove družine v Št.Vidu pri Vipavi smo že poročali. Medtem smo od naših fantov prejeli še nekaj podrobnosti kot prispevek k junaški zgodovini našega naroda v Julijski Krajini.
22 letni Janko Premru je bil že od svoje zgodnje mladosti prepojen s slovenskim revolucionarnim duhom. Kot mlad dijak na goriški srednji šoli je z besedo in živim vzgledom vspodbujal svoje tovariše k narodni zavesti in k odporu proti dednemu sovražniku Slovencev. Z vso prirojeno spretnostjo in iznajdljivostjo je tihotapil slovensko tiskano besedo med slovensko dijaško mladino in jo navduševal za narodne ideale. Stanko Premru pa ni ostal samo pri tem delu. Ustvaril je izvrstne kanale za prenos revolucionarnega štiva preko meje in razpredel mreže distribucije po vsej Vipavski, Goriški in Krasu. Z njegovim delom in prizadevanjem je slovenska krepka beseda prispela v vsako slovensko hišo.
Ko so pričeli fašisti z orožjem in najpodlejšimi sredstvi ustrahovati primorske Slovence, je Janko Premru z ostalimi našimi revolucionarji izdelal načrte za obrambo slovenskega naroda v Primorju. Izvedba teh načrtov je rodila bogate sadove, ki jih bo zgodovina našega narodnostnega boja v Julijski Krajini, beležila z zlatimi črkami.
Ob izbruhu sedanje svetovne vojne v septembru 1939 so se vse naše revolucionarne organizacije na Primorskem korporativno ,pridružile zaveznikom. Z ogromnimi žrtvami so se kovale dragocene usluge zavezniški stvari, ki jih bo pravilno ocenila šele zgodovina in pri katerih je bil v veliki meri udeležen tudi junak Janko Premru. Te usluge bodo najbolj zgovoren dokaz slovenske soudeležbe na porazu temnih sil osi.
Ko je bila izdajalsko napadena Jugoslavija, cilj in smoter pokojnega Janka in ko je Jugoslavija klonila pod težo štirih velikih napadalcev, je Janko Premru vedel, kje je njegovo mesto. Zbral je svoje fante. V začetku jih ni bilo ravno dosti, polagoma pa so vrste naraščale, najprej v stotine, pozneje v tisoče. Na ponosnem Nanosu je nastala prva slovenska osvobodilna brigada z imenom našega primorskega slavčka Simona Gregorčiča. Na čelu brigade je stal naš Janko Premru.
Junaški so bili podvigi, ki jih je brigada pod njegovim vodstvom izvajala in Lahi so nabrali veliko neljubih spominov, ki bodo trajno zapisani v zgodovini slovenskih osvobodilnih bojev.
Na čelu Simon Gregorčičeve brigade je padel Janko Premru. Večen bo spomin nanj! Brigada je to izgubo desetkratno občutila ali že v naslednjih dneh je junaško smrt svojega poveljnika temeljito maščevala.
Slava junaku Janku Premrutu!
idUiikd
RADIO “STARA PRAVDA”. Naše čitatelje opozarjamo na vsakodnevno slovensko emisijo ob 8.30 zvečer na kratkem valu 32 metrov.
ZA SMEH IN KRATEK ČAS. Rimski radio je kljub težkem položaju, vendar še vedno polen humorja. Tako je napovedovalec dejal 30.julija zvečer: “Častna predaja je za Italijo nesprejemljva, nesprejemljiva za državo, ki se je tako hrabro borila na vseh bojiščih in so bila junaštva njenih vojakov priznana tudi od vseh sovražnikov”. V resnici ves svetovni tisk in vse radijske postaje se že tri leta čudijo in občudujejo junake iz Abesinije, Grčije, Jugoslavije, Somalije in Eritreje, iz Egipta, Cire-najke in Libije, iz Tunisa, Pantelarije in Sicilije. Čast komur čast!
KAKO SO “UDESILI” MUSSOTA. Radijski napovedovalec Zavezniškega generalnega štaba v Severni Afriki pripoveduje tele zanimivosti o Mussolinijevi “demisiji”. Za časa zasedanja Velikega fašistov-skega sveta je bil prisoten tudi kralj Viktor Emanuel. Tu pa je bilo tudi osem armadnih generalov. Zasedanje je potekalo precej burno, zlasti sta si skočila v lase Viktor Emanuel in Mussolini po-te|m, ko je duče naznanil, da mu je Hitler dejal, da zaradi udeležbe na drugih bojiščih ne more podpreti obrambe Italije. Po tej Mussolinijevi izjavi je kralj vstal in povedal Mussoliniju, da ne soglaša z njegovimi izvajanji in da je še vedno on kralj in vladar Italije. Ko je Mussolini na te besede pričel protestirati, je osem generalov potegnilo pištole. Mussolini se je moral lepo dvigniti in v spremstvu napetih pištol so ga odpeljali v hotel, kjer je še danes.
TUDI V BOLGARIJI SE KUHA. V Plovdivu je bil ubit prefekt. V Sofiji so množice demonstrirale na bulvarju carja Osvoboditelja. Nastopila je policija, ki je demonstrante razgnala z ognjem. - Bolgarska vlada zaseda dan in noč. Vzgled Italije se širi po vsej deželi. Opozicijski krogi zahtevajo, da se bolgarske čete takoj umaknejo iz ozemlja, ki ga je Bolgarija zahrbtno zasedla v mesecu aprilu 1941. Nekatere vesti pravijo, da bo moral Boris slediti zgledu Mussolinija, če si hoče rešiti glavo.
MADJARE TUDI BOLI GLAVA. Na Madjarskem so sprejeli vest o begu Mussolinija z velikim strahom. Še nepotrjene vesti iz Londona pravijo, da so Madjari pri naši vladi poskušali dobiti generalno odvezo za vsa hudodelstva v teku 1.1941. Po svojih zasebnih mešetarjih so menda pripravljeni vrniti Jugoslaviji vse ozemlje iz 1.1940. Pripravljeni so poravnati vso škodo in krivce najstrožje kaznovati. Vse te vesti so seveda nepotrjene in najbrže tudi samo želja nekaterih madjarskih politikov v Londonu, ki so sprevideli, da je madjarska karta za vedno izgubljena. Madjari tudi dobro vedo, da jih s strani Romunije ne čaka nič dobrega, vedo pa tudi, da je Jugoslavija nasproti Romuniji ugodno razpoložena, ker Romuni Jugoslavije niso izdali 1.1941. Sedaj, ko so Madjari osamljeni in je njihov
glavni pomočnik odletel, iščejo zavetja pri nas.. Malo pa je verjetno, da bi ga tudi našli. Kar je našega si bomo sami vzeli, pa če je to azijatskim Hunom prav ali ne. Slovenci in Srbi imamo z Madjari zelo resne račune in na njih ne bomo pozabili f
BADOGLIO ŠE BOLJ LAŽE KO MUSSOLINI.
Po odhodu Mussolinija je svetovna javnost z veliko radovednostjo poslušala, kaj pravi rimski radio o položaju na fronti in v notranjosti Italije. Glede notranjega položaja so uradna poročila zelo skopar zato pa se vojna poročila Ambrosia bahavo ponašajo z nekimi meglenimi uspehi. Tako so 29.t.m„ poročali, da so sestrelili 30 zavezniških letal, sami pa da so izgubili 9 letal. V resnici pa tega dne sploh ni bilo operacij nad Italijo in se je Badoglio zlagal tako o zavezniških kakor tudi o lastnih izgubah. Verjetno misli Badoglio na ta način ohrabriti laško-vojsko, ali hrabrosti med njo ni bilo nikoli, zato je tudi sedaj ni.
VELIKI NEREDI V ALBANIJI. Iz Carigrada poročajo, da je prišlo v Albaniji do velikih neredov. General Pariani, poveljnik laških čet v Albaniji in laški kvisling v Tirani sta zapustila Albanijo in zbežala v Rim. Nemške edinice v Albaniji so s težkim topništvom in tanki navalile na nekatera albanska področja in popolnoma opustošile več albanskih vasi.
PO VSEJ JUGOSLAVIJI VRE. Iz Švice poročajo, da so nemiri v Italiji, ki jih je povzročil odstop Mussolinija z nesluteno močjo dvignili Jugoslovane pokonci. Zlasti v Dalmaciji, v Kaštelih so patrioti napadli voditelje fašistov in jih pobili. Veliki izgredi so bili tudi v Zadru, kjer je okoliško prebivalstvo navalilo na sedež fašija in poslopje popolnoma de-moliralo. Nekatere še nepotrjene vesti iz Bosne in Hercegovine javljajo, da so se patriotom pridružile kompletne edinice italijanske vojske z željo, da se borijo proti Nemcem. Te vesti objavljamo z vso rezervo. — V Ljubljani je baje pobegnil komaj imenovani visoki komisar Giuseppe Lombrassi. Iz Zagreba prihajajo vesti, da se je ustašev polastil paničen strah. Baje je že nekaj glavnih kolovodij pobegnilo v Nemčijo, ker so jih na madjarski meji zavrnili. Nemci so na Hrvaškem v zadnjih dneh prejeli velika pojačanja.
TUDI V BOLGARIJI VRE. V Plovdivu je bil ubit prefekt. V Sofiji so množice demonstrirale na bulvarju carja.
NEMCI ZASEDAJO SLOVENIJO
Po nekaterih še nepotrjenih vesteh zasedajo Nemci Julijsko Krajino, verjetno je, da so Slovenijo, t.j. takozvano Ljubljansko pokrajino že poprej okupirali. Na drugem mestu smo bojazen glede usode našega naroda že naznačili, izgleda, da se je ta bojazen na . žalost uresničila. Vse vzroke pa imamo, da se nadejamo, da prusijaška bivanja na naši zemlji ne bodo trajala dolgo.