štev. 39. V Ljubljani, v sredo 13. oktobra 1915. Leto II. Velika bitka med Mazo in Mozelo na Francoskem: Prizor iz ponesrečene francoske ofenzive proti nemškim postojankam. Brambovska prisega. Presvetli cesar vabi nas na domovine bran. Grmi že mesto, trg in vas k banderu ven na plan. Pred nami gre največ vojščak cesarskega rodu, za njim hiti, kdor je junak, in ne pozna strahu. Mi brambovci ne iščemo kraljestva tujga last, za svoje se potezamo in za dežele čast. Ohranit' je to vsak dolžan, kar je najljubše kom, za mater, oča stojmo v bran, za dete, ženo, dom! Da je pravična vojska ta, nam pamet govori, se v tujo sužnost ne preda, kdor se Boga boji. Na to bander' prisegamo. nam priča je nebo: da kamor pojde, pojdemo veselje nam je to! v. Vodnik: W. G. Appleton: 38. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. Tretja priča je bil Qregory. Njegove oči so iskale mojih in videl sem v njih pogled, ki naj bi mi rekel: „Vročo kašo sem Vam skuhal, toda odpustite mi, če mi morete!" Dobri mladenič se mi je resnično smilil. Nasmejal sem se mu ter mu vzpodbudno pokimal, nakar se je njegovo tužno lice takoj razjasnilo. Izkušal je svojo prvotno izpoved kolikor možno ublažiti. Pripovedoval je, da sem ga le mimogrede vprašal, ko je po svoji navadi polnil moje lekarniške stekleničice, koliko gramov akonita se sme uporabiti brez nevarnosti. Izkušal je naglašati, da akonita ni dolil šele na mojo zalitevo. No, baš ta njegov trud je vzbujal pri sodnikih sum, in videl sem, da je napravil dobri Gregory nanje prav neugoden vtisk. Jaz pa sem se zopet jezil sam nase, kakšen zlodej me je v tistem hipu zajahal, da sem toli bedasto vpraševal tvojega asistenta glede akonitove včinkovitosti. Toda še neugodneje je vplivala izjava okrajnega policijskega nadzornika. Vzel je iz žepa pismo, ki mi ga je pobral, ko so me aretirali: pismo Bartonovo, ki mi je poročal, da teta svoje oporoke še ni iz-premenila. „Nudi se Vam torej še dobra prilika; ako izpustite tudi to, potem Vam ne more pomagati niti najboljši prijatelj več. Bodite pametni in mislite na svojo bodočnost!"* je čital zapisnikar. Sodniki so majali glave in gledali vedno debeleje. Aha, zato jo je šel zastrupit! so si menda mislili. A ko je zapisnikar čital dalje: ^Vražja Hefzibah ne ve ničesar in je prepričana, da ima vso dedščino že v žepu", sem — odkrito bodi )ovedano — občutil veliko veselje, videč, iako je moja sovražnica pobledela in zazijala v zapisnikarja, kakor bi se ji zbledlo. Ko so bile zaslišane vse priče, je začel govoriti Barton, naglašujoč vso neverjetnost obtožilnih izpovedi zdravnika Pennyfeatra in Hefzibe. Kako da je vzela teta zdravilo baš v hipu, ko ni bilo nikogar pri njej? In kako da je vzela baš akonit, ko je vendar baje sama videla stikah obtoženca med svojimi zdravili? Ce je pokojnica sama videla, da vliva obtoženec v njene stekleničice neko sumljivo tekočino in če je videla to z lastnimi očmi tudi Hefziba, ki je bolnico gotovo na to tudi opozorila, kako je mogoče, da je pokojnica brez bojazni vzela vendarle zdravilo in kako je mogoče, da ni rajša zavrgla vseh stekleničic iz strahu, da bi se zastrupila? In ali smatrajo sodniki obtoženca res za toli neumnega, da bo po izvršenem zločinu izgubljal svojeste kle-ničice pri svoji žrtvi, čeprav sta ga že zalotili teta in dekla? — Kar se tiče njegovega pisma, svari sodnike, naj mu ne potikajo zločinskih namenov : svetoval je obtožencu le, naj se s teto spravi in poravna, dokler je še čas. Zagovornik je prepričan, da *) Glej pismo v 29. štev. „Ted. s\ik\ str. 2! op. prevaj. Naša kolona s strojnimi puškami na maršu na goriško fronto. Riva na južnem Tirolskem. Trg z magistratom. Stran 2. TEDENSKE SLIKE. 39. štev. je obtoženec čisto nedolžen ter da so vse priče ali v strašni zmoti, ali pa žrtve zlobe. No, sodniki so se posvetovali in obravnavo preložili. Uro na to sem bil že^zopet v svoji ječi. Čas med preiskovalnim rokom in glavno razpravo je potekel jako počasi. O tem, kar se je zgodilo meni v korist, sem zvedel prav malo, skoraj ničesar. Da, trdovratna molčečnost prijatelja Mortimirja in gospoda Bartona bi me bila morala naravnost vznemiriti, da mi nista dajala njuna jasna, vesela obraza vedno novega poguma. Nadzornika Bealeja nisem nič videl tekom onih dni ter tudi nisem ničesar slišal o njem, razun da se za me pridno trudi. Najbolj pa je poživilo moje življenske sile ter mojo srčnost preljubeznivo pismo Marcele; prosila me je, naj nikar ne obupam: temni oblaki nad mano da so se že začeli razdeljevati, kmalu bode zopet jasno nebo. Obžaluje samo, da ne more biti poleg mene, da bi me tolažila in mi krajšala čas. . . Iz vsega tega sem sklepal, da se je moj položaj izboljšal, ter da imam pričakovati že v bližnji bodočnosti prijetnih presenečenj. Naposled je napočil dogodkov polni dan. Zlati solnčni žarki so zunaj obsevali svet; nekateri so celo prodrli v mojo mrzlo, odurno celico. Zdelo se mi je, da ravnajo pazniki z menoj nekoliko mileje kakor sicer. Na vsak način se je moralo nekaj izpremeniti; bil sem skoraj uverjen, da se je moja zadeva ugodno preokrenila. Ta misel mi je vzbujala nepopisno veselje. Celo „zeleni voz", se mi ni zdel več tako strašen, kakor spočetka. Skoraj da sem čutil, kako se rdeče moja lica; kar nič več nisem dvomil, da me kmalu zopet objame zlata svoboda. Zavednega koraka in visoko dvignjene glave, prost vsakršnega strahu sem stopil v natlačeno polno sodno dvorano. S posebno smelostjo me je navdajala navzočnost Marcelina; sedela je prav blizu mene, v prvi vrsti gledalcev, ter je gledala name s pogledom, polnim ljubezni in vesele nade. Doktor Pennyfeather je ponovil svojo izjavo, kakoršno je bil podal, ko me je naznanil sodišču, samo da ni bil več tako samozavesten in predrzen. Mortimer, ki je bil moj zagovornik, ga je ostro ter vse križem izpraševal. Opiral se je posebno na izjavo izvedencev, da je morala povžiti pokojnica več nego 30 gramov akonita ter je dokazoval to na lahko razumljiv način tudi z izreki slovihh znanstvenikov. Razun tega ga je trdo pestil zaradi prazne stekleničice, ki se je baje našla v tetini sobi. Vprašal ga je, ali more pod prisego izjaviti, da je bil tudi res akonit v stekleničici in ali je preiskaval ostanek tekočine. Dejal je, da tega ni storil in se mu tudi ni zdelo potrebno. Etiketa na stekleničici in pa dejstvo, da je teta umrla vsled akonitovega zastrupljenja, to je dičnemu doktorju popolnoma zadoščalo. (Dalje prihodnjič.) Škoda po vojni. Petnajst mesecev že trajajoča vojna leži na vsem svetu kakor težka mora. Ne-število bede in stiske, žalosti in skrbi čutijo ne le zavojevane, nego tudi neutralne države. V dunajski „Arbeiter Zeitung" je napisal o škodah po dolgotrajni vojni pisatelj Fister članek ki mu posnemamo: Vse nenadomestljive izgube na človeških življenjih, na ljudskem zdravju, razdejanju zasebnega imetja in zmanšanje narodnega premoženja še niso vse in največje zlo. V vojnem območju in etapnem prostoru je opažal avtor velike izpremembe v poprej trdnih moralnih naziranjih. V zaledju vojske je vzrasla vedno večja lakomnost po dobičku in se pojavila neizbirčnost sredstev v ta namen. Ljudje izgubljajo tu-intam čut za pravičnost in dostojnost ter se vgrezajo v sebičnost. Od tod navijanje cen, prodaja nerabnega blaga in razne goljufije liferantov. Neštete obsodbe govore o tem dovolj. Vlada in pravosodje, ter tudi vojna uprava preganjajo vsakršno zlorabljanje in izkoriščanje državljanov z uspehom. Tudi razmerje med spoli se zaradi vojne poslabša. Pisatelj I. Fister sicer ne verjame raznih istorij o na-silstvih; živel je skoro ves čas v operacijskem območju in se prepričal, da so taka poročila večinoma izmišljotine in laži. Res pa je, da je ženska zvestoba in nravnost v nevarnosti zaradi pohlepa po denarju, večkrat je kriv prestopkov tudi dolgčas, lehkomisel-nost in celo beda. Vojna zahteva žrtev tudi v morali. Nadaljna škoda vojne je oškodovanje ljudskega zdravja; ne le da se vrne po vojni domov toliko in toliko pohabljencev in neozdravljivih bol nikov, nego se zaradi vojne množe in hujšajo še razne kužne bolezni. Zaradi vojne |umre vsaj še enkrat toliko ljudi, kakor bi jih v miru. To škodo bo čutil še bodoči zarod. Razmerje med spoli se bo sploh predru-gačilo tako, da bo po vojni na svetu izdatno več žensk kot moških, kar bo vplivalo na sklepanje zakonov. Baš Pogled na Levico, prej cilj letovičarjev, zdaj torišče bojev z Lahi. Naše taborišče pred Lvovom: Konjiča počiva. 39. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 3. za ženitev godni mošid so vsi na bojiščih. Doslej je vsaka starost žensk našla odgovarjajočo moško vrsto, po vojni pa se bodo pokazale med novimi zakonci večkrat velike razlike v starosti. Razlike do 20 let ne bodo redke, kar ne bo brez vpliva na potomstvo. Vojna uničuie na milijarde ljudskega in državnega imetka. Skoda, ki jo trpita obrt in trgovina je ogromna in nenadome-stna. Koliko polja, vrtov, gozdov, vinogradov bo uničenih nadolgo! Nikdar se ne popravi škoda na arhitektonskih, kiparskih in slikarskih umotvorih. Koliko kulture zatare vojna ki pušča za seboj le puščavo in smrt! A kako bo vplivalo dolgotrajno vojevanje na nekatere dejanske udeležence vojne, se pokaže šele po vojni v obliki brezbrižnosti za red in mirno delo. Trpeli bodo zato zlasti otroci in žene, ž njimi občine in država. Vojna je torej velika nesreča, in ne molimo brez vzroka: „Vojne, povodnji, potresa, reši nas, o Gospod!" Toda sedanja vojna nam je bila vsiljena in borimo se za svoj obstanek po geslu: „Poma-gaj si sam in Bog ti pomore!" Spominjamo se tudi besed angleškega ministra Lloyda Georga „Močan narod in močna vlada moreta gledati vsem možnostim v obraz in reči: Ni vredno stroškov !" — Mi hočemo zmagati, da dosežemo častni in dolgotrajni mir, v katerem se združijo vsi sloji in krogi k zdravilnemu delu, da vzklije kmalu na razvalinah svetovne vojne novo, in lepše življenje. Vojna, lov in orožje živali. človeštvo si po pravici mnogo domišlja na svoje čudovite iznajdbe, in tehnika danes nad vse spoštovana, ter najbolj koristna veda. Toda kdor opazuje živalstvo, najde v njem marsikaj, kar poznajo ljudje šele v zadnji dobi, kar pa so živali uporabljale že od nekdaj. V sedajni vojni so prišle tehniške iznajdbe prav do posebne veljave. Topovi, ki mečejo granate na neverjetno daljavo, bombe z oma-mljivimi plini zadušljivega smradu, žične obrambe, polne smrtonosne elektrike, mine v zemlji in v morju, podmorski čolni s torpedi, ki uničijo v hipih najsilnejše oklopnice in ogromne dridnavte, vse take in ednake bojne naprave uporablja v obrambi in naskoku tudi živalstvo. Nekatere ribe izmed črnic (Šint-nic) imajo na koncu črevesa mehur, kjer se jim nabira sapica, t. j. črna, tinti slična snov, ki jo izbrizgavajo, kadar so v nevarnosti. Medtem ko se sovražnik ustraši črnega pojava in se skali voda, uide črnica, ker se je naredila nevidno. Ameriški jazbec ali skung, ki daje dragoceno kožuhovino skungš, brizga tudi neko smrdljivo snov na svojega sovražnika. Zadene ga izredno točno na 6 in več metrov daleč. Njegov smrad prav nič ne za- ostaja za vojnimi dimnimi bombami, ki jih uporabljajo na francoski fronti, smrdi kilo-rnetre daleč in se ne izgubi po cel mesec. Človek, ki ga je obrizgal tak jazbec, več tako ne more v družbo, ker preveč smrdi. Enako smrdljivo snov brizga tudi naš dihur, a tudi žaba krastača se brani s slično snovjo. Nekatere ribe, somi in škati nosijo v sebi elektrilio, s katero odbijajo ali napadajo. Neke vrste jegulj torped, ki se branijo z lastno elektriko, so dale celo ime podmorskim torpedovkam. Polipi imajo močne lovke, s katerimi se oklenejo in ujamejo svoj plen. Nekateri morski pajki brizgajo slinaste nitke za žrtvami ter jih love kakor z lasom, tudi navadni pajki brizgajo svojo pajčevino na žuželke. V Indiji in na Malajskih otočjih živi ribica streljavka, ki brizga iz gobca vodo na žuželke, ki sede na rastlinah ter jih strele k sebi v vodo. Jako uspešno orožje so koprivne kapsule večinoma krasnih morskih klobukov, ki jih imajo nekateri kar cele baterije ter so nad pomorskimi živalmi resnične roparice. Te živali imajo v sebi omotičen strup, ki omoti celo odraslega človeka, če ga zaloti. Potapljači in nabiralci pomorskih gob večkrat nevarno zbole zaradi takih brizgov. Vse vojaštvo nosi enako sivo vojno opravo, da bi ga sovražnik ne videl; živali po stepah in puščavah pa nosi že davno stepno uniformo, po sneženih in ledenih krajih pa belo. Tudi vojaštvo nosi pozimi v snegu bele plašče in čepice, da se ne razločijo od snega. Po zelenem polju in v pragozdih ima premnogo živali, žuželk, sesavcev in tičev čisto zeleno zunanjost, da jih ni možno nikakor opaziti. Ličinka volkodera (mravodera) napravlja lijakom podobne pasti kakor vojaki takozvane volčje pasti, bombardira pa tudi žuželke s peskom, da se zvrnejo k njej v jarek. v sebi elektriko, s katero odbi-jajo ali napadajo. Neke vrste jegulj torped, ki se branijo z lastno elektriko, so dale celo ffM ime podmorskim torpedovkam. ^gan Polipi imajo močne lovke, s ka-terimi se oklenejo in ujamejo svoj plen. Nekateri morski pajki j brizgajo slinaste nitke za žrtva-j mi ter jih love kakor z lasom, Lj tudi navadni pajki brizgajo svojo .^m pajčevino na žuželke. V Indiji in na Malajskih otočjih živi ri-|H bica streljavka, ki brizga iz gob-ca vodo na žuželke, ki sede na rastlinah ter jih strele k sebi v H|[ vodo. Jako uspešno orožje so koprivne kapsule večinoma kras-HH nih morskih klobukov, ki jih ima-¦"'Ti jo nekateri kar cele baterije ter so nad pomorskimi živalmi res- II nične roparice. Te živali imajo I v sebi omotičen strup, ki omoti I celo odraslega človeka, če ga I zaloti. Potapljači in nabiralci po-I morskih gob večkrat nevarno I zbole zaradi takih brizgov. I Vse vojaštvo nosi enako I sivo vojno opravo, da bi ga ^ sovražnik ne videl; živali po ste-U pah in puščavah pa nosi že davno B stepno uniformo, po sneženih in »I ledenih krajih pa belo. Tudi vo-I jaštvo nosi pozimi v snegu bele * plašče in čepice, da se ne razlo-HHl čijo od snega. Po zelenem polju |H| in v pragozdih ima premnogo živali, žuželk, sesavcev in tičev čisto zeleno zunanjost, da jih ni možno nikakor opaziti. Ličinka ; volkodera (mravodera) napravlja lijakom podobne pasti kakor vo-om in i^l^i takozvane volčje pasti, bom-.... bardira pa tudi žuželke s peskom, ^ da se zvrnejo k njej v jarek. Umetno spletene mreže roparskih pajkov zbujajo občudovanje človekovo, ker jih spletajo tako genijalno, praktično in močno, a tudi čudovito krasno, da bi kaj enakega ne splel noben inženir. V moderni vojski pa imamo slične žične ograje. Pri nekaterih mravljah imajo celo vojaško kasto, ki se le bojuje, a ničesar druzega ne dela. Gospa Sveta na Koroškem s starodavnim samostanom in srednjeveškim spomenikom. Danes je samostan vojaška bolnica. Rusinski (maloruski ali ukrajinski) begunci beže pred Rusi po železniškem tiru proti Crnovicam. Stran 4. TEDENSKE SLIKE. 39. štev. 0 .M Vojaki imajo velikansko glavo z močnimi čeljustmi kleščami; ponekod imajo te čeljusti sablasto obliko, s katerimi sovražnika pokose in pomore. O sesavcih ni treba govoriti, saj vemo, da je medved vedno pripravljen na juriš: postavi se na zadnji nogi, prednji šapi pa uporablja za tepež, objem in poboj. Gorila in šimpanz odlomita celo debelo vejo in jo vihtita kakor vojak puškino kopito. Iz živalstva bi se dalo navesti še več vzgledov, ki dokazujejo, da je njegova borba zelo podobna človeški, — a naj že ti zadoščajo v dokaz, da tudi najnovejše tehniške iznajdbe pravzaprav niso nič novega, nego le do sedaj neuporabljeni pojavi narave. Vojna z Italijo. Ob gorenji soški fronti. V bovškem ozemlju je bil sovražnik pošteno odbit že dne 12. in 13. sept. Od 14. septembra dalje pa je napadal z uporabo vseh svojih moči zopet, a nikjer ni mogel prodreti. V bovški iiotlini je začel sovražnik dne 16. septembra popoldne, ko je zbral velika ojačenja, korakati proti našim pozicijam. Dospel pa je samo na 600 korakov do žičnih ovir. Dne 17. septembra nas je napadel z več črtami zaporedoma. Na nekem mestu so se približali Italijani do 100 korakov. Sovražnika so prisilile naše havbice s svojim preciznim ognjem da se je moral umakniti. Na južnih obronkih Rombona je napadel sovražnik dne 18. septembra, moral pa je nazaj, ko je pustil za seboj 1 oficirja in 30 mož, vsled našega ljutega artiljerij-skega ognja. — Dne 17. septembra zvečer se je pričel po hudi artilerijski pripravi napad enega bataljona, a bil je tudi odbit. Dne 18. septembra ob pol peti uri zjutraj je pričel sovražnik z močnimi silami nas napadati, pri čemur smo vjeli 3 oficirje in 392 mož. ¦ V ozemlju Vršiča so izvršili zvečer dne 13. septembra mali oddelki drzen napad na našo stotnijo, ki se je vtalila na severnem obronku Vrat. En oficir in 27 alpincev je plačalo s smrtjo to podjetje, ostali so zbežali v skalovje. Obenem so razstrelili infanterijski pijonirji istih naših čet neki z Vršiča blizu naših čet potisnjeni oddelek. Od 14. dalje se je vršil na Vršiču ljut boj, pri katerem je skrajno vztrajni sovražnik porabljal vsa mogoča bojna sredstva, kakor ročne granate, celo fekalije v papirnatih zavitkih, da bi vrgli junake na Vršiču. Nešteto italijanskih trupel pred lastnimi ovirami dokazujejo najbolje italjanske izgube in hrabrost naših čet. Javorček in planina Golobar sta bla posuta s pravo točo železa s strani italjanske artiljerije ali tudi ni imel sovražnik niti najmanjšega uspeha. (Karnisch - Julische Kriegszeitung.) S samokresom in granato čez prepad. Generalmajor Gossmann poroča v „Karnisch - julische Zeitung" s primorske fronte: Na neki posebni točki pred fronto naših junaških domobrancev se je hotel utrditi sovražnik. S strani sovražnikove je bilo lahko dospeti tja, ali od naše strani nemogoče niti za najboljše plezalce. Nočne patrulje so poročale, da se hoče vgnezditi sovražni oddelek pod mogočno naprej str-lečo skalo, okoli 100 metrov pod našo eksponirano pozicijo. Neka ekrazitna mina jih je nekoč že pregnala. Preteklo je več dni, ko je zaslutil poveljnik eksponirane jozicije, da je pod njim 100 metrov globoko skalna plošča zopet obljudena. S puškami in ročnimi granatami pa ni bilo mogoče prih blizu sovražnika. Naprej štrleča skala ga je varovala. Poveljnik je bil nemiren in je sklenil, da Italjani morejo proč. Korporal Al. Bauchinger je bil pripravljen, spustiti se po vrvi 100 metrov nizdo . Polnoč je prešla, ko so ga mišičaste roke spushle navzdol. Trenotki trepeta in nestrpnega čakanja, kar počijo zaporedoma streli v strašni globočini. Nato so potegnili naši hitro svojega vrlega tovariša. Zadel je bil na spečo stražo 8 mož. Dva je usrelil, enega je zadel v hrbet, za pobeglimi je vrgel granate, ko so ga vlekli gor. , Boji na Tirolskem. Tirolski vojaki so branili pozimi Karpate proh vpadu Rusov na Ogrsko. Sedaj ščitijo vojaki iz Ogrske, Ogri, Srbi, Rumuni, tirolsko mejo pret Italjanom. Na višinah ledenikov so sinovi nižin. V Trafoju je padel kadet. Polkovnik je imel govor in vojaki so molili na grobu na višini 2000 metrov. Niso vajeni plezati po vrhovih, delajo prevelike korake. Sedaj so na višku, 3000 metrov je visoko. Voda zledeni, in vojaki morajo vodo za umivanje šele ogreti. Peč greje tudi kritja, da je bivanje tam gori sploh mogoče. Spočetka so obilo trpeli in rekli, da je bolje umreh na ruskem bojišču, kakor biti tukaj v rezervi. Ali sedaj so se že privadili vsemu. Časih privlečejo na dan svoja godala in čuje se vesela pesem sinov Ogrske na tirolskih višinah. Pri možnarjih. Naša pozicija leži le nekaj stohn metrov nad Italjani, ki so nas iskali, a niso mogli nas dobiti s svojimi granatami. Peti dan pa je zatulilo nad našimi glavami, trešči o zadaj za baterijo daleč v skalovje in nam brnelo po ušesih. Italjani imajo topove 30.5 cm in 38 cm kalibra, najbrže so jih spravili sem z obrežnih fortov. Glas naših možnarjev kljub njihovemu obsegu Strelski jarki v Pratru na Dunaju, kjer so postavljeni tudi vplenjeni ruski topovi., Strelski jarek v Pratru na Dunaju, ki so ga priredili natančno po vzoru na bojiščih. Ta jarek obiskujejo Dunajčanje na korist ranjencev in njihovih rodbin- 39. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 5. ni tako neprijeten, glas je globok. Usta treba otpreti, roke položiti lahko na ušesa, )ostaviti se na prste, ko se spusti strel, tajti drugače bi bilo težko, prenašati ne-zaslišno grmenje. Imeli smo ljudi, ki se niso mogli privaditi glasu naših možnarjev. Nekega topničarja smo poslali v bolnišnico, kjer čuje še sedaj v mirni sobi lazareta strel vsakih pet minut. Ropot poljskih topov je bolj neprijeten. Posebno neke vrste nove havbice imajo tako visok in hreščeč jlas, da gre skozi kosti. Zanimivo je, ka-