S
RIMSKI
DRUGI TEČAJ.
IV. ZVEZEK.
m
t?
VREJUJE IN IZDAJA
dr. ANTON MAHNIČ,
profesor bogoslovja.
V GORICI.
HILARIJANSKA TISKARNA.
1890.
r
Izhaja vsake tri mesece po enkrat. Velja cel tečaj & ffol. C
IH III •IIHIIII llllllll IIIIIMI lili
lllllllllllllllllllllllllllllltlllll
Obsegr.
Slovenskim razumnikom — svetnim in duhovnim Naši realisti pa realizem. Tuji glasovi 'o realizmu. — Kar je Schopenhauerjev pesimizem v JilozoJiji, to je novejši realizem v timetnosti. — Slovenski realist — dr. Ivati Tavčar. — Neukrotljiva sila spolne ljubezni in drugih strasti. — Dr. Tavlar je fatalist. — Dr. Tavčar o življenji. Njegov komunizem, blasfemije. — Dr. Tavlarjevo kršlanstvo ! — Dr. Tavlarjevi duhovni.	....
SocijalistiČni skrajni nazori o ženstvu .... Politična zrelost. Prvi pogoj po Ulil ni zrelosti je nalelnos/. — Naš «Slovenec.» — Poslušajmo škofe! — Katoliški shod!
Dr. G. Lindner	......
Podoba Matere Božje v Kazanski stolnici v Petrogradu Pisma brezvercu o najvahiiših filozofijskih in verskih vprašanjih: V. Cin stvarjenja pa nepremenljivost Boija Nekaj o glasbi sploh	....
... JUistek:	Tz	Gorice na Dunaj .
Iz djievjiika Štefana Hodulje Slovstvo: — „ W spravuie ruskiej *1 X. H. Jackowskiego. T. I.
,,Zvonovim leposlovcem — Še enkrat!	.
Raznoterosti. — Aškerlev „Firdiizi in derviš." — Zaupnici. — Pazpis in poziv
str.
:
4>
4<-
Na znanje.
Leta 1891. bo izhajal »Rimski Katolik“ po enkrat n
mesec, in sicer 15. vsakega meseca. Vsak zvezek ho obse
gal najmanj 32 strani; kader bo pa potreba, pomno žimo zvezek na 48 strani ali še više. Izjemoma, ki bo na kaj zadržavalo, prinesemo v enem zvezku dva meseca. Ceni »Rimskemu Katoliku* ostane dozdanja : dva goldinarji na leto.
Pisali bomo v istem duhu kaker doslej Nismo sami. Ne da bi se prevzeli, smemo t r d i t i, da je naš list glasilo vernega razum ništva na Slovenskem. To nam s prič uje de vetnajst zaupnic z okoli tristo petdesetimi podpisi, j katerimi so nas v enem letu počastili naj o d ličnejši razumniki slovenski. Boj naš je bo,
Slovenskim razumnikom — svetnim in duhovnim,
Neredkokrat smo vže morali slišati očitanje, da smo mi se svojim listom zasejali mej slovensko razumništvo — duhovno in posvetin — razpor, na kvar slovenski domovini; češ, pred našim delovanjem je vse razumnike, brez razlike stanu in poklica, vezala ljubezen do domovine; mi še le smo na Slovenskem staknili liberalstvo, katerega baje v resnici ni; kajti ne da se še misliti, da bi mogel Slovenec po svojem verskem naziranji biti kaj drugega nego veren katoličan, kakor je vsak Slovan — ako smemo verjeti „Slovanu" in „S1. Svetu “ — vže po naravi kristijan !
Nočemo naravnost odgovarjati, ali in koliko je opravičeno to očitanje; odgovor se bo razvidel iz naslednje razprave, v kateri hočemo razložiti nekaj, kar imamo vže davno na srci.
Pred vsem nikakor ne tajimo, da biva resnično na Slovenskem razpor mej duhovnim in velikim delom posvetnega razumništva. Toda isto se da več ali manj trditi tudi o razumništvu na Nemškem, v Italiji itd. In pač težko bi našli narod, v katerem se ne javlja nekako nasprotstvo mej obojim razumništvom. Da, to nasprotstvo je dandanes, da tako govorimo, internacionalno : ono se kaže mej rimskim papežem od ene strani, pa mej tistim javnim mnenjem, katero loža navdihuje in celotno vodi skorej mej vsemi narodi. Nanje meri stavek, ki ga je zavrgel Pij IX v silabu : „Rimski papež se more in mora sprijazniti in pogoditi z liberalizmom in moderno civilizacijo. “
To nasprotstvo ni bivalo vedno. V srednjem veku je bilo drugače: država je bila zaročena s cerkvijo; v državnem zakoniku ni bilo nič zapisano, kar bi nasprotovalo e-vangeliju m besedi Božji, ki se je glasila po svetiščih Gospodovih; njej so se duhovi klanjali tudi po sodiščih, šolah, na trgu, v gledališči.
Vez mej duhovnim in posvetnim razumništvom je rušila reformacija. Zdravi razum je pač kmalu spoznal brezmisel-
nost in grozovitost verskih trditev, katere je Lutru nare-kala strastnost; da bi se pa rešila nova vera, postavila se je neslišana trditev o dvoji resnici, češ, eno in isto more biti resnično po veri, a krivo po razumu. S tem se je zapečatila ločitev in protislovje mej vero in razumom, teologijo in filozofijo, mej cerkvijo in šolo, recimo — mej duhovnim in posvetnim razumništvom.
Nasprotstvo se je širilo in vtrjevalo, čim bolj so v Evropi obveljala reformacijska načela in se narodi odtujevali cerkvi. Nepremostljiv je pa naredila prepad mej pozitivnim krščanstvom in mej vedo še le nova subjektivistična filozofija, katere početnik je Kartezij. Poslednja se je v zvezi z verskim racijonalizmom razvila do naturalizma, kateri končuje v panteističnem monizmu. Naturalizem pomenja vsestransko tajenje vsake pozitivne vere. „Novodobni učenjak — da govorimo z Virchovom — odpovej se veri človeštva. Odreči se moramo vsakateremu sporazumljenju s privrženci katerekoli pozitivne, pred vsem pa krščanske vpre. Ni mogoče, da bi se mej seboj zbližali možje, kateri priznavajo le resnice znanstveno dokazane, pa oni, kateri si domišljajo nebo kot prostor, v katerem prebiva Bog se svojimi izvoljenci. “
Osrednja ognjišča tega naturalizma so dandanes po Evropi vseučilišča; v istem duhu so osnovana tudi srednja in več ali manj vsa druga državna učilišča. Na vseučiliščih vz-gojuje se posvetna inteligencija. Ni čuda potem takem, da pride do načelne razlikosti in razpora mej poslednjo pa mej tisto duhovno inteligencijo, katera se vzgoja v bogoslovnicnh po načelih pozitivnega krščanstva.
Avstrija je srečno zajezila tok velike reformacije. Više in srednje šolstvo je do osemnajstega veka ostalo v rokah katoliških redovnikov. Še le z Jožetom JI. se je ra-cijonalizem naselil po naših vseučiliščih in celo pa bogoslov-nicah. Tako je racijonalistična povodenj zalila in katoličan-stvu odtujila ne le posvetno, ampak večinoma tudi cerkveno razumništvo. Katoliška zavest je skoro popolnoma zatemnela, zamrla.
Še le leto 1848. je katoliški cerkvi deloma strlo spone. Jela je prostejše dihati in od države neodvisno odgojevati za
svojo sluzbo«bog’oslovski naraščaj. Tako seje posrečilo v štiridesetih' letih zatreti jožefihstvo v katoliški cerkvi in vzgojiti si duhovščino, ki se zaveda katoliškega imena, katoliškega poklica.
A to vstajenje je moralo duhovnro azumništvo zopet spraviti v nasprotje s posvetnim; kajti v tem, ko se je avstrijska cerkev otresla spon katoliško zavest morečega racionalizma, so vzgojevališča posvetne inteligeneije, vseučilišča, ostala več ali manj na prejšnjem stališči, da, svoboda misli in učenja, ki se je proglasila po 1. 1848, je le še bolj raznovrstnim' naturalističnim zmotam odprla vhod na vseučili-Sčine stolice. Tako se je pri nas v zadnjih desetletjih duhovna inteligencija omikala v ravno nasprotni meri od posvetne; in to nasprotstvo raste od leta do leta, čim bolj se od one strani v duhovščini vzbuja katoliška zavest, katoliški ponos, a čim bolj od druge strani gine iz višega in srednjega šolstva verska in filozotična pozitivnost. In to nasprotstvo je v Avstriji tem splošniše, ker nimamo ne enega katoliškega vseučilišča, ki bi posrejevalo mej bogoslovnico in akademijo, kaker je sploh število katoliških privatnih šol pri nas prav pičlo, ker šolstvo se je vse podržavilo.
Kdo bi se tedaj čudil, da je mej duhovno in posvetno inteligencijo prišlo do razpora? Da, prišlo je malo ne po vseh pokrajinah avstrijskih. Tako tudi na Slovenskem. Tn drugače se ni moglo pač zgoditi. Saj tudi naše posvetno razumništvo se vzgojuje na državnih gimnazijih in vseučiliščih. Naravno, da se je tudi v njem prikazal oni protikrščan-ski duh, ki veje v državnem šolstvu. Ta duh se je zanesel v slovensko slovstvo in politiko. Stritar odpira vrsto naših odločno protikrščanskih pisateljev. Ko smo zapazili novo gibanje v kvar katoliški reči, ko smo videli, da rovanje ne poneha, ampak da raste od dne do dne, smo prijeli za pero, napovedali smo boj.
Razpora tedaj nismo mi provzročili, ker dejanstveno je bival vže pred nami, ampak mi smo se svojim kritikovanjem slovensko občinstvo hoteli le opozoriti, da je mej nami na-čelnostni, verski razkol, in kako daleč vže sega. Naše delo je bilo tedaj le bolj defenzivno: obraniti smo hoteli sebi in slovenskemu narodu katoliško resnico čisto, nepokvarjeno;
zato smo opozarjali na nevarnosti, katere ji prete. Prej smo se tega razkola ali nič ali nepopolnoma zavedali, dandanes stoji jasno pred nami; in da ga vidimo in priznavamo, k temu smo pripomogli tudi mi. Tajiti ga je hotel Stritar, a znano je, kako žalostno se mu je ta poskus ponesrečil.
Kaj pa zdaj ?
Kaker ste cerkev in država poklicani, da složno delu-jeti v časni in večni blagor človeštva, tako mora tudi duhovno in posvetno razumništvo sklepati inejsebojna vez skupnega delovanja. Vsaka razdvojenost je le v lcvar občnemu blagru. Tako bi morala biti v kvar tudi naši širši in ožiši domovini.
To sprevidevamo pač tudi mi Slovenci dan na dan jasnejše: kako poguben za napredek narodov je razpor mej duhovščino in lajištvom. Kaj nam je tedaj storiti, da poravnamo žalostni razpor ter se spet združimo v složno delovanje ?
Na obeh straneh, ne le na liberalni, ampak tudi na katoliški se večkrat povdarja ljubezen, češ, dasi nas razdružuje načelno naziranje, nam vender vsem brez razlike v srci tli ljubezen do naroda in domovine : to je glavno, to bistveno! Čemu še stikati verska ali načelna vprašanja: to je vse pristransko, nebistveno! Mi pa ne moremo odobriti tega. Človek je razumno bitje. V vsem, kar čini, torej tudi v ljubezni do domovine ga mora voditi razumnost; ako ne, bode njegova ljubezen temen, nazavesten čut, in se ne bo ločila od ljubezni živalske. Da pa človek razumno ljubi, mora vedeti, kaj ljubi, zakaj ljubi, in kako mora ljubiti. Tako je tudi pri ljubezni do naroda. Le razumnost jo določuje. Kaj naj ljubim? Narod. Ako verujem v Boga in njegovo gospod-stvo, kateremu se morajo pokoriti ne le posamezniki, ampak tudi ljudske skupine, tedaj bom narod vse drugače ljubil kaker tisti, ki taji Boga in njegovo previdnost ter smatra narod za absolutno neodvisen in samooblasten.
Jasno, da složno ljubiti, predtio se nismo sporazumeli, kaj ljubimo, je nezmisel. Ako se hočemo v ljubezni zediniti, moramo dati prej besedo razumu. Predmet razumu je pa resnica. Le ako smo edini v spoznanji resnice, bomo edini tudi v ljubezni do domovine!
Resnica je ena, nedeljiva; način pa, po katerem se nam razodeva, je dvojen: čeznaraven po razodenji, in naraven po razumu. Od tod dvoje spoznanje: čeznaravno in naravno, prvo po veri, drugo po vedi ali filozofiji. Obojemu spoznanju je isti predmet: resnica. Potem takem ne more incj vero in filozofijo biti pravega protislovju. Znana je stara prislovica, da filozofija pripelje k Bogu, kateri je početnik vere. In kaker spričuje zgodovina, bila je ravno grška filozofija most, po katerem so, posebno v Aleksandriji, največi veleumi iz starega poganstva prehajali h Kristusovemu evangeliju.
Isto tako je bila filozofija vselej most mej cerkvijo Kristusovo in nevernim svetom; odreči se filozofiji je toliko, kaker podreti ta most in onemogočiti vsako zedinjenje mej verskim in neverskim, mej duhovnim in posvetnim razumništvom. Seveda mislimo tu vedno le pravo filozofijo.
Tako more tudi dandanes le filozofija privesti do spo-razumljenja mej duhovno in posvetno inteligencijo; in daje mej obojo inteligencijo tolik prepad, krivo je pred vsem to, da se na učiliščih posvetne inteligencije predava ali kriva filozofija ali sploh nobena.
Pa prava filozofija — katera je pač ? Prava se nam ne more zdeti ona, katera se po desetletjih preminja, kaker je tista subjektivistična, katere početnik ie Kartezij. Ta filozofija vede dosledno do tajenja vsake objektivnosti in ruši temeljne stavke vsemu mišljenju in vedam, je tedaj smrt fi-tozofije, kar nam spričuje jasno najnoveji štadijum nemške filozofije. Prava filozofija more biti le tista, katera je prebila vže nad dva tisoč let. katera dandanes spet zmagoslavno širi svoje gospodstvo po vesoljnem svetu — Aristotelova filozofija. Ako je sploh neminljivost znak resnice, bomo morali vže radi tega resnice iskati pri Aristotelu.
S tem nismo hoteli sicer neovrgljivo dokazati pravosti peripatetične filozofije, pa tega tudi ne namerjavamo za zdaj — kar se mora dandat es še bolj obžalovati, ni toliko zanemarjanje Aristotelove šole, temuč v obče vsake filozofije. „ Velika množica zanemarja modrost, in prav veliko njih jo grajajo"; tako toži Ciceron o svoji dobi — isto se da reči o naši. Doba naša se uči dosti iri naj razno vrstniših reči, a filozofije se skrbno izogiblje. Metafizika se je vže zdavno
izbrisala izmej predmetov po javnih šolali, logika se sicer še predava, aboravno je tudi ona prav za prav neztniselna brez metafizike; psihologija, kakor se jemlje navadno, ne zasluži več tega imena. Ne, pod imenom filozofije se nekaj predava, kar zatira v dijakih spoštovanj > do vsakatere filozofije in načeinostnega mišljenja. To govorimo iz lastne izkušnje.
Ne le to, ampak novodobna šolska omika pojme navadno tako zblodi, da duhovom za vselej pot zaprevi do prave filozofije. To se zgodi posebno po neke vrste naziranji, ki se samo tako rado krsti za pravo filozofijo. Ta „filozofija" je nekaka troska, ki se steka iz raznih ved in mnenj. Snov tem drožjem daje živa in mrtva narava, zgodovina zemlje in neba, izkušnje, ki so si jih fiziki pridobili o gibauji atomov in mislih človeških, statistika, socijologija, geografija, etika, pravoznanstvo, zdravilstvo, umetnost itd. — z eno besedo: znese se vse, kar spada v krog človeškega znanja in izkustva. Po mejsebojnem primerjanji se skuša to raznovrstno tvarino vrediti in vso raznoličnost oblik speljati na en princip. Eden vzama .,1006“ in .snov," drugi ,,atome", tretji „energijo," četrti spet kaj drugega, da si iz tega razlaga prikazni in gibanje v naravi, baker tudi razne pojave v duševnem in kulturnem življenji človeštva. Višega vzroka ne išče. Največ je pa takih, katerim nadomeščuje nekdanjega Boga s čeznaravnim redom človeška omika v svojem vesoljnem obsegu, vera v neprejenljiv napredek človeštva jim nadomešča vero v Kristusa in njegovo razodenje, najviša modrost pa in edino prava filozofija jim je „scnsc comune", katerega izraz je javno mnenje javljajoče se po slovstvu in časopisji.
Razvidno je, da pri takem „svetovnem“ naziranji ni prostora za Boga, niti za metafizične resnice; duh obtiči v vesoljnosti in ne more priti do onega, kar je onkraj nje. Ker je pa Bog početnik pozitivnega razodetja in vere, naravno je, da tako naziranje onemogočuje človeku pristop h krščanstvu. Današnja viša in srednja šola ne le navdaja duhove z mržnjo proti metafiziki in pravi filozofiji, ampak jih tudi odvaja vsakateremu filozotičnemu mišljenju, jih ua-reja tope in nedovzetne za vse, kar ni fizično. Potem takem
mora spodleteti vsak poskus, da bi človeku takega naziranja le od ene strani dokazali verojetnost krščanstva. Nemogoče je, da bi kot kristijani mogli stopiti v dogovor z brezvercem, kateri ali ni zmožen doumeti filozofičnega razrnotrovanja ali pa so mu celo metafiziške resnice sanjarije, vsa filozofija pa izrodek bolne domišljije.
Ako tedaj hočemo, da se duhovno in svetno razumništvo zopet združi v složno delovanje za narod, začnimo zidati most, po katerem se nam bo mogoče zbližati t. j. učimo se, gojimo filozofijo. Pri verniku in neverniku nahaja se razum, iz katerega poganja drevo naravnega spoznanja.
A most moramo zidati od obeh strani. Učiti se moramo filozofije duhovni. Racijonalistom in brezvercem ne moremo govoriti iz sv. pisma, njim so veljavni le razumovi razlogi, treba tedaj umovati. Ravno tako nam ni mogoče nasproti racijonaiizmu zagovarjati vere nego s filozofijo. Zato tudi Leon XIII. bogoslovom in duhovnom toliko priporoča učenje filozofije ; ona je edino orožje, s katerim je mogoče brezverske razumnike prepričati o krščanski resnici.
A filozofije učiti se morajo tudi posvetni razumniki. Otresejo naj se predsodkov posebno proti metafiziki. Metafizika nam podaje in razlaga temeljne pojme vsega mišljenja in vsake vede. Vse človeško znanje je podobno drevesu, katerega korenika je metafizika. Vse druge vede duha ne morejo vtešiti; dasi pozna vse rastline, vse živali, vse stvari, vse zakone naravine, po vsem tem si bo stavil še vprašanje: od kod vse to ? In vže samo vprašanje: biva li nad svetom više bitje ali ne, biva Bog — vže samo to je tolike važnosti, da bi duh ne smel mirovati, dokler si ga ne reši. Filozofija, piše Ciceron, ima največo zaslugo v politiškem, v državljanskem in obrtnem življenji. Ona je pomagala vzgojiti vedo, umetnost in nrav; ona odpira razgled v temo onkrajnega sveta, ona je razgnala temo smrtnega strahu ; ona se sme tedaj zanašati na zahvalo ljudi.
Pred vsem pa moramo filozofijo priporočati dijakom v viših razredih srednjih šol in po vseučiliščih, kateri bodo kdaj zavzemali razna mesta v javnosti. Moderna šola obklada duhove z neznosnim bremenom vsakovrstnega znanstvenega gradiva. Dandanes dela in se uri skorej le spomin. Učenje
prihaja vedno bolj mehanično, ker duh se vklepa v pisano •črko. Mladeniči si ne vstvarijo lastnega naziranja in ne pridejo do duševne samostojnosti, ki je prvi pogoj značajnosti. Zatorej tožimo — in p« pravici — da nimamo ‘značajev. V javnosti nahajamo mož, ki se pripogibljejo na tisto stran, kamer piše veter, ki se, kaker jim svetuje korist, prelevljajo iz oblike v obliko, ki so — igrača trmastega časa ali slepe strasti.
Posebno pa pogrešamo katoliških značajev mej posvetnim razumništvom t. j. mož, ki bi bili umstveno prepričani o resnici katoliške vere, mož, ki bi povsod, z ne-vstrašno pogumnostjo, z železno doslednostjo v javnosti, v slovstvu, v politiki vpotrebljali in izvajali krščanska načela. Takih mož ne moremo dobiti nego po temeljiti tilozotični izobražbi.
In prav iz posvetnega razumništva si moramo rekrutirati takih mož. Nihče ne vgovarjaj, češ, saj tudi duhovni so sposobni za poslanstvo, za predsedništvo tega ali onega političnega ali socijalnega društva itd. Ne tajimo njih sposobnosti, priznavamo, da so sc v tem vže vrlo odlikovali in se še odlikujejo — a politika, socijologija itd. je in o-stane vedno v prvi vrsti posvetna zadeva, zatorej so vže samo po sebi in pred vsemi drugimi sem poklicani posvetni razumniki, duhovni pa le bolj tedaj, ko posvetnih ni, in posebno, ako ni nikogar, ki bi tu branil pravice sv. cerkve.
In koliko dobrega v prid cerkve in vere more delovati v politiki razumen lajik, ki se zaveda svoje vere t. j. ki je filozotično izomikan? Duhovnikova beseda deluje pred vsem v svetišči, tu jo spremlja milost Božja, zunaj svetišča pa, v javnosti more posvetni razumnik z besedo in vzgledom petkrat več koristiti nego duhovnik.
Pridejo volitve v državni, v deželni zbor, v mestno starešinstvo itd. — v koliki zadregi smo katoličani? Katoliško mislečih posvetnikov nimamo! Kako željno se oziramo po kakem odvetniku, zdravniku, po kakem vplivnem, više izobraženem meščanu — a ni ga, in ako je, je ali omahljiv ali boječ ali prepriprost! Manjka jim načelnostne izomike, filozofije. Vera sama nam dandanes ne zadoščuje v boji z brezverskim, premetenim liberalizmom.
Imamo še en razlog, radi katerega je želeti, da bi se posebno naši višešolči pridno poprijeli filozofije. Kaker vemo iz lastne skušnje, se nahaja še marsikateri dijak, ki je z gimnazija prinesel na vseučilišče nekaj vere, in morda ima tudi resno voljo vero si ohraniti. A žalibog, da to se posreči le malokateremu. Letos je šel na Dunaj kot veren kristi-jan, drugoč se vrne kot dovršen naturalist. Dunajski veter spihne v par mesecih zadnje ostanke krščanstva. Kaj je temu krivo? Vera nima v mladeničih razumnostim podstave. Gimnazij jim je ne (hi, ker ne le se versko-apologetična stran v verstvu preveč zanemarja ter se premalo gleda, da bi dijaki temeljne resnice o Bogu, o duši itd. tudi umstveno dokazali in razumeli, ampak gimnazij zaseje v duhove mnogovrstne dvome proti veri in cerkvi, tako da je konec gimnazija drevo vže vse spodjedeno in mršavo in, ko je a-biturijent prišel na vseučilišče, treba le najmanjše nasprotne sape — in razdejanje je dopolnjeno. Zatorej pa ne ostane drugega, nego da sežejo dijaki, kateri resnično želijo rešiti si vero, sami pridno po apologetikah in drugih filozofičnih knjigah, da se najpred vtrdijo v tistih vprašanjih, o katerih današnji naturalizem posebno obuja dvome v pogubo veri in krščanskemu rnzodenju. Kdor se je oborožil in vtrdil od te strani, bo v varnosti tudi vera.
Ti m enaki razlogi nas torej nagibljejo, da. vabimo, da pozivljemo slovensko mladino po viši h učiliščih, naj se jame pridno in vstrajno učiti filozofije. Filozofična izobražba bo delala čast slovenskemu imenu, le od nje imamo pričakovati, da bo nehalo kdaj gospodstvo plitve fraze, ki se šopiri po mnogih slovenskih listih; a filozofija nas privede tudi do toliko zaželene, živo pogrešane edinosti ter složnega delovanja mej duhovnim in posvetnim razumništvom. In naj bodo prepričani vseučiliščniki, da bo duhovščina z vsem svojim vplivom podpirala in za najčastniše narodne in državne posle priporočala može, kateri bodo znali zavedno in nevstrašeiio zagovarjati Slovencem versko in narodno pravo.
Da pa povspešimo blago delo, hočemo ne le v svojem listu razpravljati filozofična in apologetična vprašanja, iz katerih naj se razvidi, da ni protislovja mej vero in razumom, da zatorej nič ne ovira zveze mej duhovnim in svetnim raz-
umništvom, ampak bomo odslej tudi nabirali doneske v podporo tistih slovenskih vseučiliščnikov, kateri bodo hoteli v ,, Rimskem Katoliku14 razpisana tilozotična vprašanja razpravljati.
Prvi donesek nam je došel od prcvzvišcnega cerkvenega dostojanstvenika. Bodi to v zgled iri spodbudo drugim za srečno prihodnost slovenske domovine vnetim gospodom. Darove bomo hvaležno sprejemali in v listu priobčevali.
Naši realisti pa realizem.
Povod daljši razpravi o realizmu so nam dale, kaker znano, Aškerčeve „balade in romance." Njegovi čestivci so pred vsem slavili „zdravi realizem,44 ki se baje javlja v njegovih poezijah. Mi smo vgovarjali: to ni realizem. Tega nismo s a m o o b 1 a s t n o trdili, ampak trditev d o k a z a 1 i z umstveni m i razlogi. Omikanost in dostojnost je zahtevala, da bi naši nasprotniki umstvene razloge umstveno ovrgli. A tega niso storili. Ne zmenivši se za vse, kar smo lani in letos načelno razpravljali o realizmu, so v •jZvouu44 nagromadili zgodovinskega gradiva, s katerim dokazujejo, da Aškerc opeva le, kar je r e s. Kakor da bi bilo vse, kar se je zgodilo, tudi zdravo in lepo! Da se toliko ogibljete načel!!
Ne — d ozda j nismo bili še vredni, da bi nas „Zvono-vi44 leposlovci stvarno zavrnili. Z oblastnimi frazami se hočejo zagraditi proti našim napadom. Na razpravo o realizmu nam odgovarjajo: „ Aškerčeva moč tiči v zdravem r e a-1 i z m u — da z d r a v e m —	in to p o n a v I j a	m o	ter
p o v d a r j a m o.“ — Pobili so	nas — s krikom !
Pa nekaj zda tudi to ... .	Pri nas ni /dalo	nič.	Mi
ne preklicujemo ničesar, tudi ako vsa Slovenija	pred	nje
poklekne prosit jih odpuščenja!
Mi v naslednjem le nadaljujemo razpravo o realizmu.
Ker smo pa rekli vže vse, kor je v tern vprašanji bistvenega, hočemo v potrditev svojih nazorov navesti nekoliko tujih glasov o realizmu, glasov takih mož, katerim se naši nasprotniki klanjajo z večini češčenjem kakor mi sami.
Vso, na kar smo opirali svoje razloge proti teoriji modernega realizma, se da zvesti na naslednje tri točke:
1. bistvo in naloga umetnosti ni p r e d s t a v-1 j a t i golo realnost, ampak nekaj v i š e g a ;
2. p r e d m e t umetnosti ne sme biti sl a b o s a m o n a sobi;
3. umetnost v umotvoru ne p re (ločuje v prvi vrsti slučajnosti, ampak v p o d a b 1 j a i n p o-občuje ideje ali nazore.
* *
*
Vzemimo prvo točko.
Poslušajmo, kaj pravi Goethe. „Tuk svet, kakeršen ne biva v resnici, si mora človek	sam st v ari ti,	in	ta
s v e t j e u m o t n o s t.u
Umetnikova naloga je tedaj, da. z višini, katero se ne nahaja v naravi, stvari oživi in povzori ter nekako prinese Božje kraljestvo na ta svet. Umetnikova naloga je torej nekako duhovniška, verska. Zato piše isti Goethe: „Stoječ na glavi stvarstva, se človek smatia spet za celo naravo, katera mora iz sebe spet pognati nekaj v i š e g a. K temu se pa povspne človek, ako se navzame vseh popolnosti in kreposti, ako izbira, vrejuje, soglaša, ter se konečno povzdigne do stvarjenja umotvora, k itcri se poleg njegovih činov in del sijajno odi ik u j e. Ako je umotvor izgotovljen stoji pred nami v svoji idealni resničnosti, tedaj... provzroči naj viši včinek... on obsega v sebi vse, kar je veličastno, čestitlj i v o in ijubeznjivo, in povzdigne človeka. .. nad samega sebe. Taki občutki	so	obdajali tiste,	ki	so
zagledali olimpijskega Zena. Bog se	je	bil včlovečil,	da	bi
človeka povzdignil k bo g u Tu se je gledalo, kar je n a j v e li č a s t niš e, in se je navduševalo za najviše lepoto. “
Umetnik tedaj se vspenja više, kamer navadni ljudje m jo, in od t ni pretvarja, oživlja, povzarja nižo tiara-
vo. „Ti tvoriš vse drugače ko drugi; ti skušaš resničnemu dati poetiško obliko11 — tako nagovarja Merk Goethe-ja.
Da, akoravno nima Goethe vere v pozitivno razodetje in mu ni čeznaravni svet, kaker ga uči krščanstvo, nič več kaker grški Olimp, akoravno tedaj Goethe ostane pri naravi, vender tudi kot „čist naturalist" zahteva od umetnika, da ne ostane pri „goli“ naravi, kaker se kaže v življenji našim očem, ampak da nam razodeva njeuo nevidno — tedaj višo stran: „Lepota je razodetje tajnih naravnih zakonov, kateri bi sicer na vekomaj ostali skriti." In spet: „Komur je narava razodela svojo skrivnost, ta hrepeni po njeni najvredniši razlagavki: umetnosti."
Kaj porečejo k temu naši realisti, ki ne poznajo nego „golo“ naravo? Očitali nam bodo, da nimamo čuta za naravo, da jo zanemarjamo. Toda mi jim odgovarjamo s tem, kar piše K. Goldmann: „Naloga pesništva je, naravno vsakdanjost idealno poveličati, ne da bi je s tem kvarili."1) Ravno tako tudi Schiller dovoljuje pesniku, da nas seznanja z ni žimi čuti človeškimi, akoravno zahteva nič manj, da nas od druge strani povzdiga k vsemu, k a r j e veliko in 1 e p o in veličastno človeško.
Oboje tedaj tirjamo mi od prave umetnosti: i naravno realnost i čcznaravno idealnost. Seveda nam je tu nasproti modernim realistom povdarjati pred vsem drugo, ker ti vklepajo umetnost v spone naravne resničnosti. Da, proti tem ne bomo nehali ponavljati, kar v kratkem izraža Goldmann: „R.esničnost življenja je vedno druga, kaker resničnost umotvor a.') Ali pa da rečemo po našem: resničnost življenja, narave, pa resničnost umotvora se sicer razlikujeti, a ne tako, da bi se izključevali, marveč prva dobiva v poslednji svojo višo dopolnitev, povzorjenje; poslednja je tedaj le viša stopinja prve: ona je — ,, d i e seli o-ne Wirklichkeit,“ „<lie s c h o n e Wakrheit.“
Umetnosti se pripisuje vzgojevalna naloga. Vzgojevati je pa človeka voditi k viši popolnosti. Tega pa ne moremo,
l) l)ie Stiiideu (les Natural. 10.
-) Sttnden des Natural. 195.
ako mu kažemo, kar je niže ali vsakdanje, navadno ; kazati mu moramo više, popolniše. Kdor zanemarja ta zakon v u-metnosti, „se pregreši — da govorim z gorej omenjenim estetikom— proti napredujočemu spopolnjenju človeškega rodu."
Spet: „Poezija izpolnjuje le tedaj svoj smoter, ako o-buja v človeških prsih ideale lepega, dobrega in vzvišenega, in sicer v toliki meri, da nagiblje človeka k blagemu, nravstveno čistemu življenju".
„On mora po svoji pesniški in duševni zmožnosti smatrati za svojo nnjvišo dolžnost, da pokaže društvu sredstva in poti, kako se more povspešiti in povzdigniti razvoj človeštva. “
* *
*
Od tega, kar smo rekli o nalogi umetnosti, pridemo naravnim potom k drugi točki: predmet umotvora nima biti slabo samo na sebi, ampak le v zvezi z dobrim in v njega odvisnosti. Seveda opustimo tu filozofično vtrditev tega stavka, ker smo jo vže podali v tretjem zvezku. Poslušajmo drugih glas.
Vže večkrat navedeni Goldmann uči: „Pesnik ne za-doščuje svoji nalogi, ako golo zločinstvo naredi za glavni predmet pesni“ — „zum Kernpunkt einer Dichtung."
Zapomnite si to, pesniki Gorazdove vrste: tatvina, pre-šestvo, vpor, samovmor, pijanstvo — ne smejo biti glavni predmet pesni!
Slabo samo na sebi je nič, zatorej ne sme vdobiti tudi v pesni sainostalne neodvisnosti. „Kot nasprotju lepega, ne kot samostojni eksistenci seno more grdemu odrekati estetične opravičenosti“ In spet:	„Slabo	in
grdo ima kot negacija le tedaj pravico obstoja v poeziji, ako se razreši v pozitiviteti lepega1'.
Ravno iz tega razloga smo o svojem času obsojali tudi Gregorčičevo „0 nevihti." Pesen izraža, kako ni Bog vslišal prosečih kmetov molitve, ne da bi prisijal le en žarek v grozoviti prizor, kateri bi nam pojasnil, da ima ljubezen Božja, ko tepe človeka s časnimi šibami, ž njim više namene. Zatorej pe-
sen ni umetnijska navzlic vsej dovršnosti oblike. Res sicer, da se kaj takega večkrat zgodi, in bomo rekli — še veliko hujše se godi, toda kdor ima vero, sodi take posamezne slučaje le v zvezi z Božjo previdnostjo in v tej zvezi nam jih mora naslikati tudi pesnik. Marsikaj se nam pokaže kot „modrost in dobrotljivost, kar se zdi v posameznih udih, katere je vzel pesnik iz stika, slepa vsoda in krutost" — so besede Lessingove, katere veljajo tudi za pesen „0 nevihti" : pesnik je snel nevihto iz stika — Božje previdnosti. Mi se čudimo li, kako je moglo šolsko oblastvo tako poezijo spiejeti v knjigo, namenjeno ljudski šoli!
❖ *
*
Pridemo k tretji točki, in ta menimo, da je v naši pravdi najvažniša. Mi trdimo, da je v Gorazdovi „Celjski romanci," v „listu iz kronike Zajčke" izražen nazor: taki so redovniki sploh; kaker nam „balada o potresu" vpo-dablja misel: Bog ne vsliši molitve, ni je previdnosti. Naši nasprotniki pa nasproti povdarjajo: Pesnik ni hotel nego naslikati zgodovinski dogodek, poedmi slučaj, češ, taka in tako je bilo.
Poslušajmo, kako določuje Kant umetnost:	„Die
Kunst ist das Vermbgen der a b s i c h tl i c h e n Darstellung von Ide e n in entsprechenden sinnlich bildenden Formen." „Absichtliche Darstellung" t. j. umetnik s tem, kar slika, nekaj namerjava. Umetnost potem takem ni več golo predmet n o st no ali objektivno predstavljanje, kaker jc zgodovina, ampak umetnostnemu tvarjenju se pridruži poseben namen ali misel, katere ne izraža umetnostni predmet sam na sebi, temuč le po navdihnjenji in na-menku umetnikovem. Umotvoru se tedaj vedno pridruži tudi subjektiven moment.
„Die Dichtung ist persdnlich, sie ist der Lebens-ge d a n k e oder die W e 11 a n s c h a u u n g, vveiehe sioh der Mensch unabhangig bildet; sie ist individuell, der Dichter gibt u us nur sein eigenthiimliches Weltbild.“
Akoravno si tedaj umetnik izbere zgodovinski dogodek v izdelanje umotvora, vender ne obtiči v ujem kot poedi-nem slučaji; ampak slučaj mu je le substrat v izobraženje
ideje. Slučaj ali poedini dogodek sam na sebi ne izraža ideje. Umetnik tedaj, kateri nam ni hotel le naslikati ta ali oni slučaj ali dogodek, se mora odpovedati časti, da vpodablja ideje t. j. on ni umetnik, ampak zgodovinopisec.
Ideja je marveč občna; ne moremo tr-daj v umotvoru iskati ideje, nego da si mislimo iz njega izključeno vse, kar je slučajnostim. „Človek potrebuje, kraljestva, v katerem nosi posamezen individuum na sebi znak občnosti." To kraljestvo je umetnost. Rudolf Steiner piše: „Nikoli, nikdar se ne moremo zadovoljiti s posamnim dogodkom, ampak le z (občnim) zakonom (idejo), nikoli, uikdar z individuom, ampak z občnostjo.“ „Pesnik podrejuje, kar je poedino ali slučajno, občnemu — das Individuelle dem Allge-me in en“.
Da tedaj dobro ločimo in v kratkem povemo še enkrat: V umetnosti stopi predmetnostni individuum ali zgodovinski slučaj v ozadje, prvo, bistveno, kar v nji iščemo, je subjektiven nazor umetnikov o svetu ali življenji, kateri kot ideja ima znak občnosti.
Ako tedaj še enkrat vzamemo lepo balado „iz kronike Zajčke, “ sicer pošteno priznavamo, da je res tako bilo — in ni nam treba še posebe dokazovati iz virov — vender se drznemo po vsem, kar smo govorili o realizmu, izreči o nji konečno sodbo tako le:
Ta balada ni umotvor, ker nam ne predstavlja lepote, ampak samostansko blato, zgodovinsko blato sicer, pa vender blato v pravem pomenu, ki tembolj smrdi, ker je je Gorazd izkidal iz samostana, izmej „čestitih patrov“ — kartuzijancev !
Drugič. Pesniku mi sicer ne očitamo obrekovanja, potem ko smo priznali resničnost dogodka, vender je pa „o-pravljal". Kdo je kaj vedel po Slovenskem o Zajčkih — pijancih - kartuzijancih! Gorazd še le je raztrobil v svet njih greh in tako prestopil zapoved krščanske ljubezni, katera prepoveduje opravljati. To opravljanje je pa tem o-studniše, ker katoliški Slovenci časte redovnike kot „častite očete." Vsak sin bomo rekli, da je brezbožen, ako raznaša v svet slabosti svojega še toliko ničvrednega očeta.
Tretjič moramo Gorazda očitati, da je v Zajčki „ baladi" izjavil svoje nazore ne le o Zajčkih kartuzijancih, ampak o kartuzijancih in katoliških redovnikih sploh.
Slednjič — kar je najgrše — uči ali boljše — saj je duhoven — pridiga Slovencem, v prvi vrsti slovenski mladini: redovniki so pijanci. Praktičnih posledic ni treba pač izvajati iz tega nauka. ..
Tako sodimo mi o tej in enakih „baladah“ Aškerčevih. Ako je pa ta sodba kriva ali pretrda, prosimo „Zvonove" leposlovce, naj nas drugače podučijo — seveda z razlogi, a ne z oblastnimi frazami!
Kar je Schopenhauerjev pesimizem v filozofiji, to je novejši realizem v umetnosti.
Da, naši realisti drugega ne delajo, nego vpotrebljajo načela Schopenhauerjeva na umetnost in leposlovje. Filozoiični pesimizem je moral preje ali kasneje obveljati tudi v pesništvu. To je naravno. Po načelnem naziranji narodov se je vedno ravnala tudi njih nravnost in umetnost, sploh vse njih duševno življenje, naj se javlja v katerikoli obliki.
Vsako verstvo in vsaka filozofija izpoznava najviša umstvena načela, in ker je človek, bodisi posamezen ali v velikih skupščinah, razumno bitje, se da v življenji voditi načelom. Odvisno je vse od tega, katera verska ali filozo-fična načela obveljajo v tej ali oni dobi. V srednjem veku je prodrlo krščanstvo, njegovim načelom so se duhovi pokorili; po njegovih naukih so narodi vredili privatno in javno življenje. Krščanstvo se je poveličalo tudi v umetnosti ; dobilo je svoj naj viši umetnostni izraz v Dante-jevi „ božji komediji/ katera ni nič drugega nego umetnostno ponazorjenje katoliške vere in filozofije. Potem je sledila doba racijona-lizma in naturalizma, ki je zatajil vero v čeznaravni svet. Tudi naturalizem je dobil umetnostni izraz v tako zvanem „genre“ — v slikarstvu iz življenja, katero je cvelo posebno v 17. in 18. stoletji. Slednjič je v novejši dobi zavladal z Nemškega pesimizem, katerega vtemeljitelj je Scho-penhauer. Po tem naziranji je vesolnost bolestni vek večno
nezadovoljne, nesrečne pravolje, ki je, vsled vsodnega, ne-v tesnega hrepenenja sama sebe vpredmetila v sedanjem svetu, a tu ni našla nego trpljenje in bol, pekel, tako da ji m rešitve nego v vničenji individua in v povratu v prvotno nezavestncst — v ničevo.
Ta filozofija tedaj — rekel sem — dobiva umetnostno vresničbo po tako zvanem modernem »realizmu.“ Schopen-liauer dokazuje, da je vse vže po svojem bistvu slabo, da povsod velja le vsodna sila, da prostost volje je ničeva, vse v življenji le laž, videz, hinavstvo! Leposlovni realisti pa resnično ne najdejo na svetu n>ti enega poštenjaka, niti e-ne sramežljive device, niti ene zveste zakonske žene, niti enega iz proste samoodločbe izvirajočega dejanja, da bi nam predočili v pesni ali v romanu. Vse slabo, smrad iz vseh kotov skupaj pometajo in koncentrujejo z rafinirano domišljijo ter zapišejo na čelo: glejte, to je življenje! Je kje realist videl pijanega kmeta valjati se po cesti, ga hitro vzdigne, ga še bolj omaže, potem pa ga razstavi mimogre-dočim kličoč: Glejte življenje! Glejte realnost!
Za kaj resnično lepega, zdravega, krepostnega nima ni vida, ni čuta. Nič mu ni sveto, ker ne pozna nič svetega, tuje mu je kaker veselje, tako tudi prava bolečina; brez zavesti, brez jasnih nazorov tava. po temi, pri tem si pa domišlja, da je vže dosegel vrhunec človeške modrosti.
Kako mora taka umetnost vplivati na duha, je jasno. Kaker prava umetnost, umetnost lepega m idealov, človeka ogieva za više vzore, tako mora pesimistična umetnost, porodivši se iz blata in strasti, človeka potegniti za s.ibo, potreti mu krepostno moč, zatemniti mu solnce idej, vzeti mu vero v ideale.
Slovenski realist — dr. Ivan Tavčar.
„Bliu(l fttr alte hellen Earben. danim dnnkel' gefRrbt in allen seinen Darstellungen, zeigt er uns nicht das Rild der Natur, sonderu ilire tendenziiis verzerrte Carrikatur“.
„Wir sehen die Natur nicht klinstlerisch versehont, sonderu nhvsiologisch und pathologise.h v er s til m m e It,. Nicht \vo die Natur se,bon und erhaben ist,, erfasst er sie. sonderu \vo sie ge m cin. sittenlos und brutal ist.“
,,Er verzichtet von vornherein auf die Darstellung von Mensclien unse-ves Gleichen, um sich ganz offen mit dem menschlichen Ausrvurf zu befassen.
Das Ziel dieser socialen Dichtung ist eine krankhafte Geftthlsvenvirrung, das ganze Bordeli m o bil zu machen, um unerfahrene Seelen mit einem fal-8 eh e n Mitleid zu vergiften.“
„In ungerechter Vertheilung von Licht und Schatten schildert er die n n v e r h ti 111 e N a c k t h e i t d e s Lebeus, nur \veil dieselbe seine Sinne reizt und seinen zerstorenden Absicliten Vorschub leistet, oder weil er in ihr die einzig wahre Ausserung des tagliehen Lebens zu erblicken vermeint. Die Sohilderung menschlicher und gesellsohaftlicher Schattenseiten dient nur sei-nem Zvvecke, U n z u t' r i e d e n h e i t zu s a en, zu ver d er b en und .jede ideale Regung mit brutaler Kaltbliit igkeit noch im K cim e zu ersticken.11
„Damit wir das E die, Reine, Seli o ne, Erhabene fur eine hirn-verriickte II lu si o n er k en n en lernen. und zmn Schlusse angeeckelt von dieser modernen Welt und ihrer aussichtlosen Realistik, angeeckelt von uns selbst, nach nichts melir briinstig verlangen, als der Vernichtung, dem entneryten Aufgehen im erlčisenden Nichts." — K. Teutschmann.
„Er schildert nur ruckenmarkkranke T e n d e n z m a n n e r. e m a n c i p i r-te Tendenz weiber. psy chologische Missgeburten, Gehirner-weichungen... mit einem Worte alles das. was in das Gebiet der Griminal-polizei, der Psychiatrie und Pathologie fallt. Einseitig in der Tendenz, einseitig in der Beobachtung, einseitig in der Auffassung ent-fernt er sich von der Wirklichkeit viel \v e i t e r. als es irgend je-mals eine idealistische Literaturstromung gethan... Er unterschliigt alles an-dere, was auch Natur ist, und lasst unser ganzes Fiihlen und Empfinden auf das Hiisslichste des Hasslichen concentriren.11
„Der Mensch ist in seinen Augen immer schlecbt und dumm — oder beides zngleieh, nur eine sclilechte oder dumme Ca-n ai 11 e."
„Wahnsinn ist das Ende fast aller seiner Dramen.“
„Ein Pessimismus, der uns die Hoffnung raubeu \vill.“
„Ich frage nur, a n t w o r t e n ist mein Amt nicht.“ — Ibsen.
* :’S *
Kaker smo tisto čase razloživši teorijo o idealizmu, o-cenili dola prvega „idealista“ slovenskega — Stritarja, tako se nam zdi tudi zdaj primerno, potem ko smo pojasnili vprašanje o realizmu, nekoliko spregovoriti o pisatelji, kateri je po našem mnenji glavni zastopnik modernega slovstvenega realizma ali naturalizma na Slovenskem. Ta mož je po svojih romanih in novelah vže več let slavno znani gospod dr. Ivan Tavčar.
Gorenje stavke smo vzeli iz Knjige: „ I) i e Slin d en des N a t u r a 1 ism u s. Aesthetische Untersuchnngen, von Karl Goldmann. Berlin. “ Ker je realizem, o katerem govorimo, še 1 e nova prikazen in se ni, kaker se zdi, še popolnoma razcvel, nahajamo le še malo kritiških del in spisov o njem. Zatorej smo se resnično veselili, ko smo omenjeno knjigo ondan na Dunaj i staknili.
Dobro nam je došla. Pa v svoje še veče veselje smo
se prepričali, da se naši nazori o realizmu, katerega knjiga imenuje navadno naturalizem, popolnoma zlagajo s pisateljevimi, akoravno se njegovo versko mišljenje povsem razlikuje od našega. A ravno to nam priča, da naturalistične nezmisli ne obsoja le krščanstvo, ampak tudi zdravi razum in nepokvarjen naravni čut.
V navedenih rnestih najdemo pisateljevo sodbo o realizmu v kratkem izraženo, in realistične težnje v slovstvu osvitljene od raznih strani. Prepuščamo razumnim bravcem, naj razsojajo sami, kako resnično je v teh stavkih označeno duševno obzorje dr. Tavčarja — pisatelja, in kako se da vse vpotrebiti na slike, katere nam dr. Tavčar razstavlja v svojih romanih in novelah. Mi hočemo v naslednjem razstavo dr. Tavčarjevih slik odpreti in tu pa tam le ' toliko pojasniti, koliker se nam zdi potrebno, da se razume njih prava misel.
' -P *
Vzemimo povest »Mrtva srca.“
Gregor Lesovej, gospodar na Nižavi in Višavi, imel ie edinega sina Vida. A ljubil je bolj Ernesta, sina svoje sestre. Temu zapusti v oporoki bogato, graščinsko Nižavo, sinu pa manj vredno Višavo. Vender sta Ernest in Vid živela v miru. Vid se oženi. A Ernest mu zapelje ženo. Ko Vid to zve, zapusti dom in zbeži se sinčkom Bogoniirom daleč na tuje. Plod prešestne ljubezni je bil „duhoviti“ Filip Tekstor — najplemeni-tiši značaj v pevesti. Tudi Ernest se poroči — seveda z drugo. V dan poroke se zapeljana Vidova soproga vstreli; Tekstor pa živi na Nižavi v Ernestovi družini; vedno sam poseda po gozdu in sanjari — njegova „filozofija“ je pesimizen in komunizem.
Mej tem vmrje Vid v tujini. Sin Bogomir pa pride v domačijo, da se polasti očetovske dedščine na Višavi. V zapuščenem pismu, katero pa po volji očetovi odpre še le na Višavi, zve skrivnosti svoje rodbine in razmere do gospodarja na Nižavi, strica Ernesta. Bogomir priseže maščevanje ter išče vsake priložnosti, da obuja Ernestu stare spomine in mu greni življenje Toda kmalu se Bogomil' zagleda v Ernestovo hčer Ano; ljubezen do hčere ohladi maščevalno strast proti očetu. Da celo zataji se toliko, da vniči vse dolžne liste, s katerim; bi bil Ernesta leh-ko spravil na beiaško palico.
V tem. sprede vsoda v Malčevi družini še druge čudne razmere. Poseben prijatelj Ernestov je bil Lavrencij Sodar, vdovec, ki si je bil pridelal in priskopušil veliko premoženje. Imel je si-
na — gospoda notarja Nandeta. Ta si izbere za nevesto staršo hčer Ernestovo, Meto. Toda ko razodene očetu svojo namero, zve od njega, da mlado Metko hoče vzeti on, stari vdovec; plačati jo hoče zadolženemu očetu prav dobro. A v isto Meto se je bil zagledal vže tretji, njen pol-brat Filip Tekstor! Denar zmaga. Isti dan se na Nižavi obhajati dve poroki. Oče Sodar poroči ob -upajočo mlado Meto, sin pa bogato, a staro Murnovko, katero mu je bil oče pjdrinil. Tisto noč pred poroko je pa Filip Tekstor zvedel od pol-brata Viktorja greh svoje matere. Misle, da Viktor obrekuje, hoče rešiti čast matere ter pozove nasprotnika na dvoboj. Smrtno zadet pade; preneso ga na Višavo, kjer vmrje koj drugi dan v sobi, kjer je ležala nekdaj mati na mrtvaškem odru; a pred smrtjo zve, da je vse res tako, kaker mu je bil Viktor povedal.
Še nekaj z dne poroke. Bogomir obišče Nižavo in razodene Ani, da je več ne ljubi. Seznanil se je bil namreč na Soteškem gradu z grofovsko hčerjo Lino. Zdelo se mu je, da ga ljubi tudi ona. A varal se je — visoki aristokrati mu prekrižajo račun, on pa zapusti Višavo in zbeži — v Ameriko. In tako se konec vse komedije smejeta le dva g'da, skopušna, premetena, vsega zaničevanja vredna starca: Ernest Malec, kateremu se na novo odprejo vsi viri bogastva, pa Lavrencij Sodar.
Noveleta „Cirilu.
Ciril in Metod sta bila dvojčka. Oče nju, doktor Simon Rak, odvetnik, si je pripravdal mnogo denarjev. Ciril in Metod sta skupaj dokončala študije na vseučilišči, skupno bila promovirana, in oba sta vstopila v pisarno k očetu. Ciril je bil surov, malo je delal, rad popival; Metod pa mil, delaven. Nekega dne dobili so v hišo dekle od daljnih sorodnikov; ime ji je bilo Marija. Vsi trije: oba brata pa oče se vanjo zagledajo. Ko jo Ciril obišče v sobi, si prisežeta večno ljubezen. To sliši Metod. V obupnosti začne blazneti in misli vže na samovmor. Ciril se ga vsmi-li, sklene pozabiti na Marijo: zato zapusti očetovo hišo in se preseli v tuje mesto. Metod se kmalu potem poroči; a Marija ga ni vzela iz ljubezni, ampak iz srda. Pripeti se, da vmrje doktor Rak: „vdaril ga je — kaker je sumničil Metod — božje jeze blisk, ker je poželel ženo svojega lastnega sina F Ciril pride domov k pogrebu. Potem pa ostane z bratom v hiši rajnkega očeta. Metod je čedalje bolj hiral, pila ga je zavest, da ni ljubljen od Marije. Pač pa vsplamti v Cirilu zakopana strast do Marije. Poželi ženo svojega brata. Metod ga zasači pri nji — in sklenjeno je bilo, da „oba živeti več ne smeta." Osoda je morala razsoditi — dvoboj. Izmej dveh kup zadene Metoda kupa — se strupom. Pije, vmre. Tudi žena, Marija, je vmrla kmalu potem. Ciril je pa zbežal kaker Kajn v samoto, dokler mu ni obup spodjedel življenja.
Podoba »Grogov Matij če“. — „ Povedal vam bodem
nekako otročjo idilo, ter govoril o otroških srcih, in o trpljenji, katero je zasejala vsoda tudi v talca srca“.
Tak otrok bil je Matijče. Gospod Andrej ga je izbral, da mu je stregel pri sv. maši. Pri tem poslu dobil je tovariša, kateri ga je pa zavidal. Slednjič pošljejo oba v mesto, da bi se izšolala; imela sta pa oba eno misel: postati duhovna. O počitnicah sta mej mašo zahajala na kor. Tu je ob nedeljah pevala mlada Manica Setravova. Kar se oba otroka-dijaka zagledata v njo! Pa še tretji, Miha Rovarjev, se je pridno potikal okol nje. Zato sta se nad njim zmaščevala, porezala sta mu glave ua zelj-niku in jih živini pometala. Oba pa skleneta vsak pri sebi vzeti Manico A Manica vmre za kozami. Dijaka se ravno kopata, ko zvonovi zapojejo k pogrebu. Ko zve Matijče, da zvoni Manici, se strese, pade v tolmun in vtone!
In tako dalje  Bodi dovolj; po receptu 11 a črtani h	treh
so več ali manj vkrojene skoro vse druge povesti, novele in slike Tavčarjeve. Sicer razodeva smisel Tavčarjevih povesti večkrat vže sam naslov n pr. „Mrtva srca“. »Valovi življenja',, »Vita vitae	meae“ itd. Izmej petnajst ali šestnajst manjših	in	večih
povesti, katere smo prebrali, se dasti izvzeti morda le dve ali tri, da bi ne bile po osnovi in zmisli podobne gorenjim trem.
Nevkrotljiva sila spolne ljubezni in drugih strasti.
Po vseh pripovednih spisih Tavčarjevih bije spolna ljubezen kot srčna žila. Obudivši se v srci kot tajna sila, človeka k vsemu nagiblje. In dasi se v njem javljajo še druge strasti, vender je ona najsilovitejša mej vsemi, v njej se zatopijo vse druge. Je pa spolna ljubezen prava demonična moč, katere ne more krotiti duh; vsi vpori, vsi sklepi so brezvspešni, so ničevi nasproti silnemu nagonu. Nihče v slovenskem slovstvu ne zna takoj klasično slikati voljino onemoglost nasproti spolni strasti. „Lju-! bežen ima večne svoje zakone, in po večnih teh zakonih si moja!" Pa ne da bi ti zakoni bili Božja volja! Marveč kogar ljubezen prevzame, »pozabi na vse zakone svete nravnosti in na vse vkaze večnega Boga.“ Ljubezen s človekom igrači, kaker veter z listom. Danes prisega signore Battista: »Ženil se bom, in 0-ženil se bom z Vami. signorina Lujiza!“ A vže jutre ga premoti	Leonora, da znori za njo in se odpove Lujizi!
Kot slepa živinska strast se Tavčarjeva ljubezen	giblje in
določuje le po fizičnih zakonih, ne da bi poznala mej, katere je sramežljivost pa Božji zakon postavil spolnemu druženju ljudi. Vse odločuje trenotek, o prvem pogledu se vname ogenj; bodi oseba poročena ali neporočena, bodi mej njima še tolika stanov-
ska razlika, še toliko ovir. ki se na veke ne dajo odstraniti — če je mej osebama kemični navlelc. ne morejo zabraniti zdru-čenja nobeni obziri. nobena postava, nobeno zlo, tudi smrt ne!
Da, dr. Tavčarja še posebno veseli v povesti vpletati pre-šestnike in prešestniee; skoro nobeden postavno sklenjen zakon ni srečen; živalska strast vse razruši, vse raznese, ter prižene konečno do vmora. do dvoboja ali do obupa! Tavčarju ljubezen ni naravna, človeštvo ohranjajoča in množeča moč ampak ravno nasprotno. Ona ne obraja nego nesrečo, obup. smrt. Dr. Tavčar s prirojeno spretnostjo stika le nenaravne, iz popačenja narave izvirajoče včinke spolne ljubezni. Mlado, zalo golobico poroča se starim, debelim skopuhom; dijak, ki ne pozna še grškega alfabeta, se zatelebi v kmetijsko dekle: v isto devo sorodnico se zaljubita sinova in z njima oče; grof Egon leta za kon-teso Serafino, bratranko. in jo ljubi; „ko se mu pa pri hčeri stvar vrši prepočasi, snubi in vzame Serafinino mater, vdovo svojega strica, ki „je pa ne ljubi, ker bi bila lehko njegova mati“!!
Izven ljubezni obvladujejo človeka tudi druge strasti. Mej tem je posebno sovraštvo in maščevalnost. Gospodstvo njih je neizprosno, absolutno. Komur je jeza obtičala v srci, je ne bo zatrl nikdar več. Vid Lesovej, kateremu je Ernest Malec zapeljal ženo, zapusti po smrti sinu pismo, katero sklepa: „In ako me vprašaš, če sem odpustil, preden sem izročil svojo dušo stvar niku — povedati moram, da nisem. Nisem mogel! Pri odprti smrtni gomili sem obrnil pogled nazaj na svoje preteklo življenje. In strašne sem gledal razvaline, podrtine, in bodeče trnje je poganjalo mej njimi! Spomnil sem se tedaj, kako bi mi bila lehko spremenila ta ženska življenje v cvetoč vrt, in vmirajoče se zgrudilo v grob - brez odpuščenja! Večni Bog pa naj sodi mej nama. kader stojim pred prestolom njegovim! Pojdi na Višavo! — dednega človeka sovraži na svetu — Ernesta Malca, ki je bil nekdaj bratranec moj!“
Dr. Tavčar je fatalist, taji Boga in njegovo previdnost: vender pa, ko piše za sv. Mohorja, veruje v Boga in njegovo previdnost!
Dr. Tavčar ni Bog ve kak filozof, vender ima svoje nekako filozofično naziranje, katero si je stvaril ne toliko po lastnem mišljenji, koliker iz branja tujih pisateljev. Tavčar je po svojem naziranji fatalist. Edina -vetoma sila. ki vse giblje, vse določuje, ne le v brezumni naravi, ampak tudi v človeku, je vsoda. Tavčar je pisatelj vsode, kaker noben drug slovenski pisatelj. To kaže ne le s tem, da taji prosto samoodločbo v človeških deja-
njih, ampak na več mestih nam njegovi junaki izrecno pridigajo ta nauk. N. pr. „ Propadel sem bi! bil n e do umnim zak ono m vso d e, katera igra s človeškimi srci, ter se veseli komedij, ki na-tajajo iz te njene igre Propadel sem bil valovom življenja, in ti so me metali sedaj kot ladijo brez vodnika sčm in tija!“ Spet: „Bilo mi je kaker da bi me bila pograbila velikanska, neskončna pest vso de ter me treščila iz nebes, da sem padel mej večni krog svetov, ter telebal od zvezde do zvezde, vedno globokeje! ‘
Kjer vlada vsemogočna vsoda. ni več mesta za Boga stvarnika in njegovo previdnost. Tako uči tudi dr. Tavčar. Na vprašanje, kaj je naše življenje? odgovarja: ,,Te moči, katere so skuhale zemljo, potrebovale so nekaj takega, pravim, kar je človek. In naredile so ga in sedaj mora živeti, kaker more....*
Tisti čas je pisateljeval dr. Ivan Tavčar tudi za družbo svetega Mohorja. In spisal je obširno knjigo — dobil je menda zanjo nekaj sto forintov — knjigo, ki nosi naslov: ..Slovenski pravnik." V knjigi piše prav verno in pobožno tako-le: „Božja previdnost je vstanovila cerkvene oblasti, katere nam dajejo zapovedi, ki varujejo dušo in posmrtno našo prihodnost pred pogubo. Ali Božja previdnost je vstanovila tudi svetovne
oblasti. Zakoni vežejo tudi po Božji zapovedi vsakega"
itd. In spet še bolj pobožno: „Božja previdnost razdelila je... .neskončna ta previdnost.... „tista večna previdnost, ki se kaže v vsakem stvarjenem listu, in v vsaki kaplji, viseči na tem listu!“.. Herz, was \villst du noch mehr!
In sicer, ako prav razumemo, so Tavčarjevi nazori o po-četku sveta in človeka nekakoo sorodni znani teoriji Danvinove descendencije. Vsaj v tem zmislu si razlagamo besede sigriorine Leonore: „Kdo sem?.. Poglejte jaz sem brezimna vila tega kraja, ha! ha! Nekdaj sva vže bila skupaj! Ali tedaj je bila prazna še ta zemlja, in komaj so se bile posušile vode po nji. Tedaj ste pa vi, signore Battista, plavali kaker razcveteli lotos po mladih valovih komaj vstvarjenenega Amazona in jaz sem kaker droben pisan kolibri kopala se v vašem cvetu... In vže tedaj — danes je od onega časa preteklo kakih šest tisoč let in vender se vas še dobro spominjam — vže tedaj sem storila obljubo, da se bodem zopet kopala v vašem cvetu, kader se snideva čez šest. tisoč let.„
Dr. Tavčarjev pesimizem o življenji. Komunizem. Spet dr. Tavčar v ,,Zvonu“ pa dr. Tavčar pri sv. Mohorji! Njegovo blasfemije.
Vsodina sila je slepa, brezčutna, nevsmiljena, njeni „prsti so železni" — Schopenhauerjev pesimizem je metafizično ozadje Tavčarjevega modrovanja.
Čujmo, kaj pravi o življenji Štefan Deska, eden izmej Tav-oerjevih modrijanov. — Pripomniti moram, da najvišo modrost predavajo pri Tavčarji le blazni ali vsaj na pol trkneni ljudje, pijanci, sploh ljudje v anormalnem stanji. Od učenjakov, duhovnov, treznili in izkušenih mož ne boš slišal nego le vsakdanje reči: kako se je in pije, kupčuje itd. Vse narobe od tega, kar je bilo doslej v navadi! Pa Tavčar se zdi, da išče svoje slave ravno v tem: on hoče biti nov, zatorej na vse, kar so stari pravili: „da“ — odgovarja on: ,ne", in nasprotno. „Das eiuzige Gebot, in dem sich alle Ethik zusammenfasst, lautet: modern zu sein! Und das heisst zu jeder Zeit revolutionar sein! * Hermann Balir. „Ewig revolutionar sein bedeutet aber, zu jeder Zeit und unablassig mit dem Schadel an die Wand rennen, weil das Schadel an die Wand rennen einma? unser Beruf ist. “ Karl Teutschmann. Nadalje moramo še pripomniti, da Tavčar svojega pesimizma navadno ne predava določno in očitno ampak bolj v obliki vprašanj in dvomov, katere izražajo njegovi modro-slovci — „Ich frage nur. antrvorten ist mei Anit nicht.“ Skoraj povsod pa vpleta mej taka vprašanja „starega", neizkušenega „Boga“ ter brusi blasfemno svoj jezik o njegovem najsvetejšem imenu. —
Poslušajmo tedaj Štefana Desko — o življenji! „Vi ne bodete umeli. ako rečem, da (človek) mora živeti. Oj kolikokrat bi pač vrgel se sebe to slabotno odejo življenja! — Ali človek mora živeti!.. Čemu je vender človek? to je vprašanje, to se vpraša! Čemu sem bil jaz. Štefan Deska, moj Bog, to se vpraša! — In ako bi vender vladala nad nami dobra roka, čemu smo ? Morebiti zato, da bi iskali ljubezni tu v tem simoraštvu ? To je. Ljubežen, to je! To je, za kar je vse... Kaplja pri kaplji, tiča pri tiči!.... Ako bi me hoteli postaviti zopet v življenje, ne bi hotel, v drugič ne bi hotel živeti! Ne hotel!“
Ves	svoj pesimizem pa je izlil dr. Tavčar v povest	„Mrtva
srca". Tu	je premiselno skup	zmetal razne	osebe vseh	stanov,
vsake starosti, da bi nam vpodobil fundamentalno dogmo Schopenhauerjevega pesimizma: vse je slabo, vse gnjilo! Vse tako zva-110 dobro,	vse pozitivno—je	navidezno, je	prazno nič!	Ne išči
pri stariših prave ljubezni do	otrok, ne pri	ženi zakonske zves-
tobe; ne verjami mladenič dekletu, niti dekle mladeniču; ni ljubezni do domovine ; duhovni so robati, njih edini poklic je — debeliti se; pobožnost je hinavščina: „pred svete al-tarje poklekajo, da bolje jedo in pijo'1; v aristokratih je vtelešen sam napuh; celo škof. Janez Zlatoust. ima — mrtvo srce! Gez vse stanove, čez vse človeške pridobitve, čez ves napredek in kulturo, sploh čez vse, kar je človeštvu v ponos, kar je podlaga socijalnega reda in pogoj pravega napredka, slednjič čez Boga samega in njegovo previdnost bruha Tavčar svoj pesimistični žolč. Pamet in modrost zapustila je celi svet: edino pribežališče je
našla še v možganih na pol blaznega sanjača, dvobojnika. nezakonskega — Filipa Tekstorja! Ta je edini „duhovif‘ še na svetu — vstvarjen po podobi — očeta Tavčarja, njegov pravi duhovni sin! Ako hočemo torej Tavčarja popolnoma poznati, ako hočemo razumeti smisel njegovih spisov, poslušajmo modrovanje — Filipa Tekstorja
Filip Tekstor nam oznanjuje — komunizem! „Božjo prirodo!.. Prav ste dejali.. Glejte, če midva reč pazljiveje pregledava, imam ravno tisto pravico kaker Vi, ležati tu v mehkem mahu ter zreti proti visokemu gospodarju, kateremu iz rok se je izlila vsa stvaritev. Božja priroda! Ali sedaj so jo s silo iztrgali božji roki, ob vili jo s svojimi capami. To pa imenujemo pravico, imetje, ius!“
Prosimo za par besed. Pred leti je pisal dr. Tavčar — seveda ne za .Zvon1*, ampak za družbo svetega Mohorja — knjigo, „Slovenski pravnik." Tu piše nekje, da bi se moralo pred vsem rešiti vprašanje, kaj je lastninska pravica sama ob sebi. Toda pisatelj toži. da še dandanes ni na to vprašanje kratkega in jedernatega odgovora11; zastonj si je glave beliti! In vender je isto leto 1884, ko je tako pisal za sv. Mohorja, gospod dr. Tavčar v „Ljublanskem Zvonu“ dal kratek in jedernat odgovor: pravica, imetje, ius so — cape!
In ako bi hoteli še le posledice izvajati iz tega nauka?! Sam dr. Tavčar bi nam leta 1890 ne verjel, ako bi hoteli dosledno izvesti, kako strašanske posledice za državni in socijalni red ima tajenje lastninske pravice, ako bi tega vže sam ne bil storil leta 1884 v Mohorjevi knjigi, kjer koj na naslednji strani res klasično piše: „Mislite si, kake razmere bi nastale, ko bi se hitro razglasila postava, ki bi določevala, da lastninske pravice ni več!... Mislite si, kake prekuei j e bi nastale!... Kdo bi potem še delal? Ali bi ne izginila vsaka ljubezen do dela in ali bi se mi vsi ne spremenili v trop o vednih pohajkovalcev, ki bi delo pred vsem sovražili, ali pri tem vender lakote vrni rali? Premislite, kaj bi bilo človeštvo?.. Pomislite vse to in potem vam bode jasno postalo, kolikega pomena je ravno lastninska pravica..11 In kako se huduje dr Tavčar nad tistimi „z m e d e n i m i glavami ki zahtevajo, da bi se bogastva celega sveta po enakih delili razdelila... ker če bi se vresničila ta brezglavna domišljija, bi postalo človeštvo tropa nemar nih lenuhov, kaker luža, ki gnije sredi močvirja.“ Zatorej se ne more zdržati isti dr. Ivan Tavčar, da ne bi takim zažugal s kaznimi: ^Zavoljo tega pa so tudi naši zakoni obdali lastninsko pravico z velikim varstvom ter preganjajo vsakega, ki bi se predrznil s pohlepno pestjo posezati v tujo last. To postavno varstvo je tako obširno, da kaznuje člen 305 občnega kazenskega zakona s šestmesečnim in še celo z enoletnim zaporom vsakega, ki bi očitno ali v družbi, ali v
tiskovinah in razširjenih spisih lastninsko pravico smešil, ali nje n ep o treh o dokazati skušal. Vidite torej, daje lastninska pravica sveta in tako stalna, daje v ž e proti postavi, če se samo s m e š i.
Komedija res — s temi mladoslovenskimi značaji! Hic „Zvon“! — hic sv. Mohor! Ob istem času, iz istega peresa — taka gorostasna prekoslovja! Bi mi znali razodeti to skrivnost?!
Pa poslušajmo dalje Tavčarjevega Filipa. On nam pojasnjuje v imenu svojega duhovnega očeta človeško življenje z naslednjo nad vse zanimivo ilustracijo:
„Kako si jaz mislim življenje? Godi se nam, kaker je pisano v sveti knjigi: lačni smo in iščemo ljubezni — a podaja se nam kamen in sovraštvo!“
„Mi živimo v času mrtvili src! Ta čas za silo se skriva pod penami napačne humanitete. Ilustracijo naj vam daje ta-le pri-provest. Nekdaj sem obiskal starega, močno bogatega gospoda. Po vsej deželi je slul za moža mehkega in najblažega srca! Pridem do njegovega dvora, obdanega s senčnatim vrtom. Prišel sem tiho do veže. Ondu pri vhodu je slonel berač, star, slaboten. vsmiljenja vreden. Nekdo pa je prav grdo kričal nanj, nanj potepuha, ki se upa lenariti in beračiti pri poštenih ljudeh. Pri-stopivši sem videl, da je bil ta kričač gospod sam. Gospod, ki je slul po deželi za moža najdobrotljivejšega srca! Mene vgledtvši se prestraši, potem pa ročno dene obraz milobno v dobrotljive gube in proti kuhinji vsmiljenja kipeč vzdihne besede : Nežika t Nežika! Vbožček je tukaj, daj mu obilo daru. za Boga, daj mu obilo daru 1 “
„Poglejte, tako je naše življenje!“
»Nekdaj zopet sem stopal na strani krasne gospe. Solnce je sijalo iz njenih očij in vspomlad se je cvetoče razprostirala v njenem srci. Prišla sva mimo hiše. kjer je visoko na balkonu sedelo mlado dekle, vzdihovalo pod težo svojih tujih las ter koketno spuščalo bliskove poglede na mimogredoče artilerijske oficirje. In opozoril sem svojo spremljevalko na to neprijetno vojskovanje. Ali smeje mi je odgovorila : Kaj hočete, dandenes mora vsako dekle biti koketno. Tako zahtevajo časi!“
„Tdko je naše življenje!"
»Naše stoletje je stoletje mrtvih src ! človeštvo je silno ma-terijalno postalo ! Jedo m pijjo ; ženijo se, da bolje in leže jedo in pijo; pred svete oltarje poklekujejo, da bolje in ježe jedo in pijo in tako dalje! In tako dalje F —
»Kultura in omika ? Tudi kultura je mrtva dandenes in ne oživlja duše in srca! svoj ponos si išče v izumovanji mol ilnega orožja, molilnih strojev! Tolikokrat se hvali kultura; ali kake vspehe je imela ta kultura, gospod Bogomir ? Naj je človek naj-omikanejši na naši zemlji, naj se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično
<1 u š o! Kultura se mu je vlila v srce, kakor r a z b e 1 j e n o ž file z o, katero se j e počasi ohladilo i n m r t v o m u naredilo srce!“
„To se Vam bode zdelo morda čudno, logična blasfemija. Marsikaj bi bil morda zamolčal, ali ljubezen do resnice me je napotila, da sem posegel po skrajni konsekvenciji.'1
..Naše stoletje,'1 nadaljuje. ,..je stoletje mrtvili src. In, kar je najhuje, videti je da bode v s a k o p r i h o d n j e st file tj e še trše. s e b i č n e j š e. Znano je. da tisti večni ogenj, ki divja v osrčji naši zemlji pojema vedno bolj in bolj. Nekdaj pa vgasne in strašni mrazi se polasti* te naše zemlje. A znano je tudi, da peša solnčna luč vedno bolj in bolj. Nekdaj vgasne tudi ta velikan in tema pokrije prostore svetovne.
„Uže Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo množi z geometrično progresijo, a de se živež in hrana, oziroma reči, ki nam služijo v to množe le v aritmetični progresiji. To pa se pravi : m a t e r i j a 1 n o b 1 a g 6 se p o m n o ž u j e k večje m u v a-r i t m e t i č n i progresiji; pohlep po njem p a s e s človeštvom po m n o ž u j e v g e o m etri č n i p r o g r e-siji!"
„In to, prijatelj, to je strašno, grozno! Vi čutite, da bode zemlja zapuščena od blagotvornih močij večnega solnca, s pojemajočimi plameni v svojem osrčji, vedno menj in menj rojevala, da polagoma opustoši ter postane konečno gol kamen brez rastlin in življenja. A kadar pride to v tok, bode šlo hitreje dalje, kot z geometrično progresijo. Tema nastopi in rode se strašni mrazi. Človeštvo, po hrani hlepeč — divja v besnosti prvotnega živalstva. In zemlja postane velikansk stolp, v katerem se bode kaker Ugolino borilo človeštvo z lakoto in smrtjo. Tedaj pa bode konec sveta! Ali poprej bode kazala ta tragedija, še strašne prizore, vršeče se stoletja in stoletja. V teh stoletjih pa bode zatonilo vse vzvišano, vse vzorno m e j človeštvom in m a t e r i j a 1 i z e m združen z živalskim bode vlada 1.“
In Filip Tekstor pljune v imenu svojega očeta v obraz naj-svetejšemu Bogu rekoč : „To je teorija mrtvih src ! A 1 i B o g s a m j e gospodar !"...
Da, iz pesimizma izvira sarkastično zasmehovanje Boga in njegovih del, bogokletna ironija pa stojičen cinizem ! „Tik naju na produ, pristavila je patetično, pa se je ljubi Bog trudil v potu svojega obraza in gnetel ilovico, da bi zgnetel tisto dolgočasno in pusto stvar, ki se sedaj imenuje človek, ha! lia!“ „Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen !“ Kak pomen pač morajo imeti v ustih brezbožnega fatalista besede: „Pozabil sem na vse zakone svete nravnosti in na vse vkaze večnega Bog a“! Ali pa: „Prodal sem jo bil v pregrešni kupčiji, katera pred st file m Božje milosti, ki v rej uje naše življenje, ve-
1 j a t i ni mogla, ni smela*! M li ironija, ni blasfemija, ako dvobojnik, morivec svojega brata, ako pesimist, ki taji Boga in prisega v vsemogočnost vsode, tako le govori : „V to samoto sem se podal in sedaj m o 1 i m k Bogu, ki 11 a s v s t v a r j a, ter nas pušča v m i r a t i po svoji volji, da bi me tedaj, ko bo govoril svojo sodbo čez nas, ne obsodil preostro, ne tako ostro, kakor bi zaslužil4*!
Drug vzgled. „Naš gospod Bog ne bode napravljal razločka mej grofom in beračem !“ tolažil je menih. — „Kaj, zakričal je oni, kdo ve ! Malo mu je verjeti! Čemu pa je potem vstvaril grofe in berače V . . . . Toliko vam povem, sveti oče, če bom na onem svetu gorel v večnem ognji, gorel bom zarad svoje gospode. Ona se bo morda po nebeških višinah sprehajala ter vživala Božjo milost. A jaz se bom kuhal v hudičevem kotlu, kaker zaklana kokoš!“
Dr. Tavčarjevo krščanstvo!
Kako pobožen kristijan mora biti potem takem dr. Tavčar, ni težko vganiti! On sicer še vedno vporeka. da bivajo liberalci na Slovenskem, liberalstvo smo staknili mi se zlobnim namenom! In res se najdejo še zdaj taki. ki verjamejo dr. Tavčarju in njegovemu .krščanstvu44. Mi pa menimo, da nihče na Slovenskem ni krščanstva tako zlobno in premišljeno sramotil, kaker dr. Tavčar.
Ko so hoteli žaljeni Aleksandrijci Heroda Agripo osramotiti. so si zlepili iz papirja in cunj njegovo podobo, jo obdali s zaplati kraljevskih insignij, potem pa jo pljuvali in vlačili po mestnih ulicah v javni zasmeh.
Enako podobo si je izdelal dr. Tavčar v svoji povesti „Ivan Slavelj44; izbral si je neotesanega, trapastega kmeta, da persiflira na njem verske skrivnosti in katoliške obrede. Dogme, sakra-menti, krščanska pobožnost, devištvo, molitev, duhovščina — vse se tu izpostavlja v zasmeh in zaničevanje! Robati Slavelj je v Tavčarjevih spisih glavni „krščanski44 junak. Oglejmo si ga torej, da vidimo na njem, kako globoko je v srci Tavčarjevem vkore-ninjeno češčenje do krščanstva!
„Očetu Slav!ju dali so ime sv. Antona, egipčanskega puščav-nika. Vgenili so jo. Naš Anton je skušal na vso moč posnemati svoj sveti poklic. Nikdar ni popival. — Se svojo ženo živel je složno, in če je dejala ona tako, gotovo ni dejal 011 drugače. Nikdar ni godrnjal. — V kratkem: oče Anton je bil dober mož, kateri je družil z varčnostjo tudi potrebno pobožnost. Zakaj vsak advent in vsako veliko noč se je razodel duhovnemu pastirju svojemu ter prosil odpuščenja grehov. J11 kader mu je storilo ži-
vinče, vrgel je v cerkveno pušico desetico, ali pa postavil na oltar voščenega volička",
„Ko je bil dopolnil pet in trideset let. oženil se je z Barbo. Ta je bila pobožna še bolj kaker njen mož; po maši je ostajala vedno še pol ure v cerkvi, da je odmolila brezmašne molitve, kaker so za hišo in polje, za srečo pri živini in otrocih, zdihljaji do svoje patrone in svetnikov in svetnic/'
,,S posebnim veseljem spominjala se je svojega očeta, ki je vže davno počival, v življenji pa samotaril po Bohovski vasi. ter se redno živil z delom svojih rok. Njegova pobožnost slula je po vsem okraji. Vedel je vsakdo, da se je pobožni „Muha“ (tako so mu dejali) vselej, kader mu je všla pri mali nezgodi kaka po sedanjih pojmih čisto nedolžna kletvica, sč strahom o-krog ozrl in z globokim kesanjem zdihnil: „za. božjo voljo! zaklel sem.‘! ln potem v nedeljo gotovo ni pozabil spovednice in pozemeljskega očiščenja. Ime mu je bilo Janez, zatorej so krstili na materino posebno željo tudi malega Slavlja za Janeza, zveli-čarjevega krstnika, da bi bil vsaj malo podoben očetu Muhi, kateri je tedaj vže v zemlji ležal."
Antonu Slavlju se rodi sin. „Naključilo se je bilo tako, da je naš junak še le drugo jutro bil sprejet v naročje svete cerkve. Ko pridejo domu iz Božje veže in oče Slavelj ogleduje o-bličje svojemu rojencu, zdelo se mu je zdaj mirnejše, lepše in prijazniše.”
»Pobožna in pri štiridesetih letih še neomožena samotarka Meta pritrdila je očetu rekoč : „Glejte, na malih bodete čudeže
videli, kaker je zapisano v evangelijskih bukvah. “.........
„Oče, vi ste bogudopadljivi," pravi Meta; „Bog vam naje dal tudi prelep dar.... Ah z darom pridejo tudi dolžnosti, da ga izredite duhovsko, kaker se pridiguje na prižnici, da ga na konci sveta naš blagonosnik ne obsodi in da ga ne zagledamo mej kozli in mej črnimi! Ali da se to ne zgodi, imamo gotovo pripomoč.“
„Gotovo pripomoč ?“ praviš; in oče Anton povzdigne z radostjo oči. Meta pa privleče na dan obdelano molitveno knjigo in odpre jo na mestu, kjer so ležali v nji stari naočniki.
„Tu je,-1 pravi s prepričanjem. Oboroži nos in prične brati: „Molitvica in pobožni zdihljaji nad novorojenim otrokom!" Počasi bere in navede vse dobrote, katere so sveti oče papež Silvester za to molitvico in za te zdihljaje podarili, „ako se izmolijo z vrednim duhom, ter se moli deset „češčena si Marija" in ravno toliko „čast bodi," ako se človek spove in prejme kruh božji."
Oče Slavelj vzdihne strmeč o tolikem blagoslovu. Meta pa moli ter konča tako:
„ln ti sveti križ in sveti les in sveti žeblji in sulica presveta in vse svete relikvije in sveti ostanki, vpijte na glas, da
gledajo nebesa na ta novi ud udov svete cerkve z največim do-padajenjem."
„ Sedaj pa še zarotenje1*, reče in povzdigne glas :
„In ti, „cercerelus“ pogini, „cercerelus!“
Tako se konča ta prekrepka molitvica, polna svetoče pobožnosti in najlepšega duha, kaker jih je več mej inarodom slovenskim.
Oče Anton pa se je čutil novo krepčanega, zavoljo čudodelnih zdihljajev radostnega "
.Torej poslušaj, Deska, prijatelj Deska! Najsvetejši človek ino bog je bil naš zveličar; najsvetejši ino najbogoljubniši človek vse župnije, dejal sem, so gospod župnik in prečestiti duhovni oče. Ino katera obleka bi bila boljša, kaker obleka naj-pobožnišega duhovnega pastirja? Ino ta je — talar; ka ne, Štefan Deska?“....
„Cerkev, bivališče najsvetejšega. .. Prijateij Deska, cerkev je sveti kraj. ino kraj boga. Tu mora človek pozabiti, da je meso in poželjivost; ino torej so podobe ino slikarije ino statnve malopridne in nič vredne, katere budenaše meso, Štefan Deska !“
Kako lepi so dr. Tavčarjevi duhovni!
Tudi z duhovni se dr. Tavčar rad bavi v svojih povestih. Ker se je vže tolikokrat hlinil za posebnega prijatelja in čestivca duhovnov, mikalo bi morda marsikoga, ogledati si podobo katoliškega duhovna, katero hočemo naslikati z barvami iz Tavčarjevih povesti.
„Kdo ne pozna suhotnega dijaškega življenja slovenskega mladeniča!... V tankih hlačicah.... lazi okrog, v šolo, v nedeljo s pobožno gospodinjo v cerkev....“
„In potem se zagrebe v semenišče za polno mizo; uči se in uči. dokler ga ne pošljejo v gorsko vas, da bere v nedeljo in praznik evangelije vernim in se živi in podpira svoje sorodnike.“
Po drugem ne hlepi nego po jedi in pijači. „Skof je kmalu vstal (od obeda) in odšel v svoje sobe.. . kopica mladih duhovnikov skoči v kot, in komaj so se dobro vrata za škofom zaprla, vže pojo : »Preljubo veselje, oj kje si doma!*.................
„A gospod Andrej je dobrovoljno namežikal in dejal: »Danes imava veselo pot. Miha! Danes se bomo dobrega najedli, da bode le kaj!“
Naravno, da mora biti vsak Tavčarjev župnik tolst in se vedno potiti!
„V starosti mu duh peša in le telo se redi.1* „Bil je neobičajno tolste postave.... osoda ga ni ljubila — ostal je do smrti lepo rejen!*
„Z drugo roko si je položil moje telo čež tolsto svoje koleno...."
,.Takrat je bil pri nas ..gospod" tisti stari Andrej, ki se je mej mašo vedno potil..."
rln potegnil je gospod Andrej iz žepa modro ruto, si
bris a 1 ž njo obraz ter dejal “
„In Miha je vpregel konjička v tanke sani. Ko pa je gospod Andrej položil nanje težko svoje truplo, zastokale so, da je človek menil, da se morajo vsak trenotek podreti pod gospodom."
Tudi kapelani imajo pri Tavčarji ,.težko telo," in tleskajo z rokami po svojih „tolstih kolenih “
Yse misli duhovnikove so v kravah in na polji — viših potreb ne občuti!
,. .„V živem pogovoru dospeta do vaškega župnijskega dvora, kjer je sedel na klopi pred njim rejeni gospod župnik.
„Kaj so ti pogovori, katere imata mej saboj?" ogovori ju gospod župnik z besedami sv. evangelija
„Oj prečestiti gospod oče in duhovni pastir!" vikne Žolna ter se prikloni.
„Y ponižnosti dober večer, gospod župnik!" In Deska sname pokrivalo z glave.
In ponižno se posadita vsak na eno stran potečega se gospoda.
,.Kakovi so bili ti pogovori, katere sta imela prej?"
..V ponižnosti, duhovni oče, govorila sva s prijateljem o slikarstvu, o statuvah in freskah “
-Saj sem vedel, saj sem vedel!“
Žolna nadaljuje:
„0 freskah in o velikanskem načrtu in risu, o katerem sem mislil govoriti z vami. gospod duhovni oče in vse česti v-redni gospod župnik!“
„Dobro, Žolna, dobro, mojster! Ali sedaj so skrbi. Sinoči mi je storila krava; krti mi rijejo travnike — skrbi so, mojster Žolna!“
„1 se ve!“
„In delavci." govori dalje duhovni gospod, „saj jih še dobiti ni. Ljudem se brpredno godi magister Deska, dobiti jih ni za dober denar in dobro p i č o.
,.Sedaj ,/e deja dosti, zares dosti," reče Deska.
„ Jutri začnemo kositi, — bog pomagaj, dolgi travnik poleg ceste mora pasti! Svetujte mi, gospod Deska, kaj mi je početi ?“
„Gospod duhovni oče," dgovori Deska ponižno, „v mojih mladih letih mi je pela kosa. da je bilo lepo, gospod duhovni oče !“
„ Gospod Deska, gospod Deska! vi pridete.“ in s krepko roko obključi tenke prste učiteljeve.
„V ponižnosti, gospod duhovni oče !"
To trenotje porabi Žolna, da vrine svojo besedo.
„Moj načrt in ris, prečestiti duhovni pastir!“
„Sedaj je čas. da ležemo; zjutraj zgodaj pričnemo, gospod Deska D
In gospod župnik vstane. ..Lahko noč P in zapustil ju je....“
Pravi, neotesan ..kmetavzar" je !
„Kukovški gospod župnik, Andrej Blagor, je bil vdan slabosti, da je v verzih napravljal napitnice.... Pograbi kupo rumenega vina in vstane Gospod župnik vkuje Ernesta Malca
— v strašne rime:
On je zlata posoda.
K’ ma ljubezen do svoj’ ga naroda,
Naj mu zažvenketa čaša,
Če je taka tud' volja vaša !“
Zarobljen „simplicissimus“ je duhoven, nekak — gorjanski divjak! Tak je bil Primož Varen. ,, Škofova strežaja donašata težke posode ter servirata z nekako ponosno galantnostjo jed in pijače. Staremu Primožu Varnu pa se je stajalo srce, videč te strežaje v taki pridnosti. In ko mu jeden prinese starega vina, zasveti se mu oko. Priljudno natoči kupo, pograbi enega za rokav se srebrom obrobljeni, rekoč dobrovoljno:	Pij no, in ne strezi
vedno, hudnika!“
Duhovni prezirajo in zaničujejo svoje zaostale sobrate. „Prišel je Primož Varen, da bi videl svojega kneza in škofa! Bila sta součenca nekdaj, a pri njem -- kapelami brez konkurza
— ni to veljalo ničesar! Prišel je v slabi obleki.... Niso se ga razradostili tovariši in čuli so se glasovi, da bi bil prav naredil, da ni hodil takega slavnostnega dneva od doma!“
Sploh so duhovni — tudi mladi — pnsti in dolgočasni, govoriti ne znajo nego o — „vremenu, o kresni noči, o luni in o plohi popoldanski!“
Krščanske ljubezni ne poznajo ! Cerkev sama jih navdihuje se sovraštvom do inovercev, kajti ona „zahteva, da postopajo njeni služabniki kaker goreči meči!“
Kaj klasično nam dr. Tavčar slika to v zgodovinski podobi „Grajski pisar". Kapelan Vrban Wurtzer sreča na poti predikanta Jerneja Knaplja.
„Hej, Bartel, a todi laziš V Kaker smrdljivi dihur, če krade jajca! Si li bil pri sinu, slepar ti?.., Pojdi v pekel!11....
Oba sta sekala na to s palicama proti sebi in odskakovala kaker petelina, boreča se mej sabo.. Na pomirje nista mislila niti trenutek, in z bojem jima je rasel gnev do
skrajne meje. Konečno se je pa vender posrečilo kapelanu, da je nasprotnika treščil z močnim vdarcem po glavi.
»Ali si jo vender skupil, Bartel iz Kranja?" zaveselil se je gospod Vrban. „Sedaj bodeva pa malo kosti š t e 1 a !“
Predikant je brez zavesti obležal na mesti, kapelan Wurtzer pa mu je nekaj časa p r a v pridno mlatil po hrbtu. Ko jez zadovoljnostjo odšel, ni se predikant več ganil, ka-ker hlod je ležal v blatu!“
Kapelan Vrba gre potem maševat. Pri maši je bila pridiga. Iz te pridige nekaj stavkov!
....»Jaz vam povem resnico, koliko mi plačate zanjo?..." „Vi pregrešne ženske... hudič vas bo metal pod stope svoje in delal „blato od vas!“... „Vi ste zverine samega satana". . „Bojte se posebno tistega predikanta Jurija! Ta je, ki vam živino mori po lilevih, ta je, ki vam s točo pokončuje žito... ki vam prinaša bolezen v hišo!“
To lepo podobo „farške“ nestrpnosti nam je dr. Tavčar naslikal še ni leto od tega, v istem času, ko je sedel in še sedi z duhovniki v odboru katoliškega Ciril-Metodovega društva! Podučiti pa je hotel s tem brezdvomno slovensko mladino: »Glej, taki so »rimski katoliki1' — enako bi delali tudi z nami! Sploii pa je omenjena povest od konca do kraja ilustracija dveh liberalnih naukov; prvič: vera poraja le krut fanatizem; drugič: protestantizem je bolji od katolicizma!
Mi se le čudom čudimo, kako je mogel „S 1 o venec" o novem letu — potem ko je bila vže tiskana tudi ta katoliško vero in duhovstvo sramotivna povest — v svojih predalih priporočati — »Ljubljanski Zvon-!... Pa dalje — k sklepu!
Te izjave nno navedli se vseh nam znanih mest, na katerih se dr. Tavčar spominja duhovnikov. To je vse, kar ve o njih, boljšega nič!
Radovedni smo pač, kdaj in o kateri priložnosti bo spet vže dr. Tavčar poklanjal se slovenskim duhovnom, in jih zago-tovljal svojega spoštovanja!... In ta presneti »Rimski Katolik" trosi neslogo mej duhovščino pa posvetnimi razumniki Tavčarjevega kroja!!
* *
*
Dr. Tavčerjevo svetovno naziranje bi se v kratkem dalo označiti: Svet je velikanska bo lnišnica, v kateri se nahaja polovica neozdravljivih bolnikov, druga polovica so norci. Vse to je delo krute vsode. A da bi Tavčar v mladih duhovih vničil vero v Boga, v katerega sam ne veruje, napisal je nad vhodom te bolnišnice : Glejte, Božja previdnost in ljubezen !!
Dr. Mahnič.
Socialistični skrajni nazori o ženstvu.
ii.
Uče«'; se moderni filozofiji nisem mogel nikoli do dna He-geljevemu načelu istovetnosti. Včasih mi je prišla pregrešna misel : „Da bi vender iznašli takov kalejdoskop, in mogli vzreti, kar taka glava krije. Ali bi zrli čuda človeške blaznosti !
Takih glav je vzraslo mnogo na zelniku moderne šole, kjer se učenci vsega uče. vse čitajo, in to brez črteža, brez temeljitosti, brez načel. Zanimive pa so te glave ..prečudne", razpihle v XIX veku. Shranjene v muzejih zanimale bodo še pozne rodove. Kjer koli sem takega posebneža zajel, poslušal sem ga raji, ko učenega profesorja, razlagajočega z redko točnostjo modre postave, ki so bile imenitne vže pred cesarjem Justinijanom. S takim čudakom zgubil sem včasih cele popoldneve. Mož je bil prepričan, da vrši apostolat, in to vspešno. Govoril je navdušeno in govoril je mnogo, mnogo. Beseda je pobijala besedo. Nobena začeta razprava, nobeno dokazovanje ni imelo konca. Vse mu je kar samo od sebe sililo v itd. itd. — v brezkončnost, v bi’ez-krajnost Jaz sem le pazil, kedaj pride po mnogih naspametnih tudi katera pametna; tedaj pa sem skrbno pohitel rekoč : rPrav pravite11. Mož je bil zadovoljen ; zmago.iosno mi je zagotovi! in ponovil: „ Jaz sem blazen, gotovo blazen, ali spričalo blaznosti sem spisal si sam, pa me nečejo v blaznico.11 Hitel sem domu, da zapišem, kar sem slišal. Zastonj! Kje začeti ? Amici, diem perdidi.
Podobna misel me je bila. ko sem prečital hvaljeno razpravo o ženstvu. Na vsake dve strani pride ena dobra misel, a ostalo glasi se tako. da vam nobeno uho ne vbere te nove glasbene lestvice. Socijalisti pišo v obče tako. Pravijo, r) da je Karl Marx v socijalistih prvi pisatelj, ki je znanstveno vtemeljil so-cijalizem. Mi onih »drugih11 nismo čitali, ali Marx sam piše često tako, da se človek nehote za glavo prime govoreč: „Pamet, ali si še tista ko zdaj leto dnij V11 Ni čuda. Socijalisti so hodili v šolo filozofov nihilistov. Kdor teh ne razume, osobito kdor ni premo -
gel Hegeljevega načela A > A ne more ni socijalistov prav razumeti. Ni dano !
Za tega del vidi se mi neizrečeno težavno odgovarjati nasprotniku. kateri se z menoj v ničem ne zlaga, in čeger temeljnih načel ne razumem. Socijalisti so ovrgli vse, kar je do zdaj veljalo. Boga ne poznajo, o nebesih ničeser ne vedo, besedo pekel
') Jager, Der moderne Socialismus. Berlin 1873 p. X. XI.
samo gredoč slišijo, duše pravijo, da nimajo; o nravnih načelih govorijo sicer pogostoma, toda načel večnih, nepremičnih, ki so zložene v deseterih božjih zapovedih, nečejo. Nravstvenost jim je subjektiven pojem, ki se izpreminja čisto po modi. Govoreč o ženstvu in njega naravnem poklicu, ne najdeš veče stalnosti in gotovosti, ko na ženskem klobuku, ki ima to lastnost, da se mora vedno izpreminati, a včasih celo izgine. Kar socijalisti z nami priznavajo, so fakti, fakti edini. Fakti se jim vidijo resnični, bodisi prirodni fakti bodi si gospodarstveni. Fakti torej veljajo.
AH ker se vse kar je, neprestano razvija in izpreminja, niso niti fakti toli nerušni, da bi smeli na nje postaviti večna načela, ampak samo začasna načela. Socijalisti sami niti ne trdijo, da bodo njih načela večna. Bodo, dokledar bodo. Če prav se torej domneva nam. da bodo od sih dob ženske vedno brez dela v hiši vsled velike produkcije (gospodarstveni fakt); da bodo vedno šibkejše od moških, da bodo telesno vedno drugače vstvarjene ko moški da so od prirode namenjene za zarod in njega oddojitev (prirodni fakti), ni vender s tem še rečeno, da bodo te stvari vedno tako ostale. Tako je zdaj leta 1S90 p. Kr., ali kdo ve. kako bo leta 5890 p. Kr. ? Stalnega ni nič, večnega nič. Kdor včaka, bo videl.
Kdor se prepira se socijalisti, ne sme tega „presnovljanja“ nikoli pozabiti, sicer se bori ,.brez upa zmage “
1. Kazpravici. katero razbiramo, je v kratkem ta zmisel: socijalisti bodo ž e n s t v o osvobodili, da bo r a v-n o pravno ž moštvom. Česer ni stara klasična kultura niti zamislila, česer ni moglo kristijanstvo, česer ni hotelo libe ralstvo naših dnij, dovrši brez dvojbe krepka roka združenih socijalistov. Ako torej ženstvo razume svoje koristi, oklene se socijalistov.
Da-li se oklene ženstvo socijalistov ali ne, gledaj samo. Mi ga ne snubimo s podobnimi pogoji. Predno se pa novim snubačem vda, naj pomisli, ali ie ženstvu sploh možno včakati prave osvoboditve in hvaljene ravnopravnosti z moštvom od take stranke, kakeršna je socijalistična stranka? Ne! Kako-li naj si ženstvo pomaga do ravnopravnosti, če treba tudi proti volji vsečihernega moštva ? Pomagati si more ženstvo v tem boji s telesno močjo t. j. s pestjo, ali z moralnimi načeli, ki moštvu velevajo neizprosno: „Do tukaj je tvoja oblast, a dalej ne.“
Ali naj si ženstvo pomaga s pestjo? Tega ne more, dokledar velja fakt, da so moške pesti jače od ženskih. Ta fakt je priznan do 1. 1890 od vseh liberalcev in od vseh socijalistov, kateri gotovo niso dovolj modri povedati nam, kdaj se ta fakt razveljavi. Do tedaj namreč ne opravi ženstvo se silo nič.
Ali naj si torej ženstvo iztirja dolžnih pravic z nravnimi načeli ? Kristijanstvo se hvali, da je tem potom osvobodilo ženstvo. Naučilo je namreč človeštvo takih nravnih zapovedi, katere
je Bog sam dal, a katere morajo vsi ljudje, tudi velikani in divji možje trepetaje izvrševati. Strah božji je vklenil moško pest, da ni več slonela na ženstvu. ko poprej. Ali kristijanstvu je odzvonilo, zdaj bodo šocijalisti gospodarili. Ali kako ? Brez strahu božjega? Brez načel nerušnih, večnih, brez zapovedi božjih ?
Toda naša knjižica govori: „Socijalisti nemaniči (Proletariat) so vvideli, da jim je pomoč brezpravnega ženstva, osobito delavk v tovarnah, živa potreba. Za tega del bodo pa delavci sami razjarmili ženstvo. Delavci se tega upajo."
Dobro. Recimo, da sociajlisti prekucnejo staro občestvo na glavo. Tedaj bodo dali občno postavo za ves svet:
§. 3. Človeštvo se deli na dva enaka dela: moški in ženski ali pa ženski in moški. (Bog ve, da-li obderži moštvo primatum honoris?)
§. 2. Ženstvo je ravnopravno z moštvom v politiki, v gospodarstvu in povsod.
„Narodu vzakoni (sancire) ta §§. in vsi ministri in ministre ja podpišejo za se in naslednike. Bismark se v grobu obrne.
Do tukaj nam gre vse gladko. Ali zdaj pride? čez? Kdo naj ono postavo vrši ? Kdo naj jo čuva ? Kako naj si ženstvo brani pravice, katere mu zagotovlja zakonik ? Ali morda se silo? Sile ni še, niti je bo z lepa. Ali z načeli ? Načel tudi ni : načel svetih, pravim, katerim se mora človeštvo v strahu vklan-jati. Kaj bi torej koristile ženstvu vse priboritve, ako si jih braniti ne bo moglo? Ona §§. ostaneta brez poroštva, brez strahovanja. Zakon pa brez strahovanja,je-li zakon?
Naj se nam ne vgovarja. (la bode moštvo kdaj samo od sebe toli dobro in milo ženstvu. da mu vse privoli. Ako bo toli dobro, ne bo treba ni zakona. Lex mstis non est posita. Sicer pa, ali nismo rekli koj od začetka, da veljajo samo fakti? Fakt pa je. da moštvo do 1. 1890 še ni tako Socijalistom bodi svobodno poučevati in pridušavati moštvo, naj bo brez napake in polno milobe. Siliti nas pa vender nimajo pravice.
Vtegne kdo opomeniti : „Zdaj sicer ne kaže. da bi se moštvo vdalo ženstvu, ali kdo ve, kaj bo črez 100 let ? Pomislimo, koliko časa so se branili bogatinci priznati ravnopravnost mestom, kmetom, a še dandanes delavcem Na zadnje so vender odnehali. Kdo ve, ali ne zmaga kdaj tudi ženstvo, ki je peti brezpravni stan ?“
Nego paritatem. Meščani, kmetje, delavci so si priborili svoje pravice na podlogi čisto kerščanskega načela: vsi ljudje so pravno enaki in svobodni Kedar pa brezvestnim boga-tincem in liberalnim svobodnjakom XIX veka ni hotelo se onega načela izvrševati, dvignili so zatirani državljani krepke pesti — pa je bilo. Dokaz temu je očividen. Osleparjeno krščansko ljudstvo vstaja danes proti licemernemu liberalstvu. Ne bori se do zdaj še s pestjo, ali bori se gotovo v zavesti svojih krepkih
pesti! A s čim groze soeijalisti sami onemoglim liberalcem ? Ali z načeli ? Dokledar so soeijalisti samo pisarili, so liberalci zadovoljno šteli cekine in smeje se govorili : „Es muss aucb solehe Kauze geben!“ Zdaj pa jim groze z pestmi. Delav niških pesti se pa liberalci boje  Vprašam pa: S čim naj si ženstvo pomaga osobito v socialističnem občestvu, ki ima biti brez straha božjega? Ako ni moglo vkrotiti silovitosti mogočnežev krščansko načelo ravnopravnosti, načelo od B o g a zamišljeno^ in z a p o veda n o. krdiko menj sile bo pač imelo podobno načelo izmišljeno in razglašeno od 1 j u d i j ?
Socijabsti — naša knjižica tudi — trdijo, da bo ženstvo svobodno moštvu veče koristi nego li ženstvo podložno. Argu-mentujejo tako: Sužno ženstvo je rak v človeškem občestvu. Mati sužnja naj odgoja otroke? Je li dostojna svobodnega moža dekla nevoljnica? Kako naj blaži moža ? Torej, pravijo, mora moštvo samo, sebi in občestvu v prilog, osvoboditi ženstvo do ravnopravnosti v politiki in povsod.
Ta argumentacija je kriva. Gotovo je občestvu na kvar ženstvo ponižano do sužnosti. priznavamo tudi mi kristijani; na kvar je tudi nravstvenosti. Za tega del hočemo v hiši gospodinjo mesto sužnje. Ali kako za božji čas sledi iz tega, da je v prid občestvu in posebe še moštvu ženstvo ravnopravno iu neodvisno v politiki in vseh stvareh? Po Hegeljevi logiki more biti da, po Aristoteljevi moramo reči: Conclusio totius patet. Zle posledice ženske sužnosti tirjajo osvoditev ženske iz sužnosti in povrnitev one časti in dostojnosti, katera pristoja ženski, ne pa ravnopravnosti v politiki i t. d. Rad bi poznal moža, kateremu bo v prilog in veselje, ako se bo žena lovila ž njim in včasih tudi pred njim za politiko, za volitve, za gos-podarstvene in občestvene brige! Ono šepavo izvajenje gotovo ne vzbudi v moških veselja do ženske ravnopravnosti.
Nečemo dalje mučiti blagovoljnega čitatelja s podobnim dokazovanjem. Stvar je dovolj jasna. Ženstvu je treba samo oči odpreti, pa pogledati nekoliko nazaj v zgodovino in nekoliko o-krog sebe po svetu. Kaj jih uči zgodovina? Daje ženska povsod sužnja, samo v krščanstvu je možu ravnorodna gospodinja. Pri vshodnih narodih bila je ženska, kar je še dandanes: lepa stvar brez človeške dostojnosti. Turek je prepričan, da ženska ni človek, ker nima duše. Po Mahomedovem nauku vstvaril je Bog žensko samo v nasladnje moške pohotnosti. Drugega uamena ženska nima. Nebesa so njej zaprta; v nebesa pojdejo sami moški, ki pa najdejo tam druge ženske, lepše od teh pozemeljskih. Pa naj bodo ženske v haremu srečne! ‘) Srečneje nego naj nesrečnejše pri nas ? Taka misel more priti na um samo
') Stritarjevi ,,Zbrani spisi11 str. 268.
kateri naših „ izobražen ih,11 ki je ali presita ali pa polna ničnih fraz. zajetih i:: judovskih romanov in podlistkov.
Na ženskih izobražališčih potisnili so krščanstvo v kot; a oznanja se gojenkam stara vera grškega in rimskega klasicizma, ne da bi razumele izvirnikov. Radi bi vedeli, po katerem vzoru staroklasičnega ženstva se vpodobljajo naše učiteljice, vradnice itd. Grku in Rimljanu je žena malo ne sužnja. O nje vsodi in celo o nje življenji in smrti razsoja mož sam. Stari klasicizem ne pozna nobene obrambe ženstva. nobenega poroštva svobode, Živ dokaz temu, da je z rastočo kulturo dosledno padala cena ženstva. Koliko veličastneja je Penelopa, nego li vse rimske cesarice ! Naj se navdušuje ženstvo za staro klasično kulturo, da se hitreje izneveri krščanstvu; toda gg. učitelji naj ne pozabljajo Aristoteljevega nauka, da ženska je po svojih vrlinah iste cene
ko sužnji, naj ne pozabljajo Platonovih reform,  razjasni se
učenkam posledico zloglasne osvoboditve ženstva v Rimu, mržnjo moštva proti zakonu. . Ali ne! Bolje bo, da se vse to prekrije vedremu očesu mladih učenk. Ženska sramežljivost ima tuni svoje pravice. Naj se ohranijo vsaj te.
Naša knjižica meni ‘), da je bilo v prošlosti povsod enako slabo za žensko, ali izvzeti, da je ženska onih narodov, v kojili je imela ženska mogočno oblast v občestvu kot mati.
Pri kojem narodu je bila mati toli v čislih, daje vsled „mate-rinili pravic11 imela mogočno oblast v občestvu ? Pa ne da bi bil naši knjižici na umu tisti narod, čeger vsečiharno moštvo in ženstvo je prebrelo rudeče morje, ne da bi se bilo do današnjega dne količkaj opralo! Saj smo rekli vže od začetka, do izvoljeno ljudstvo sebe ne tepe.
Zdaj pa poglejmo v s p e h e 1 i b e r a 1 i z m a na polji ženske osvoboditve. Vže nekaj desetletij sem obeta liberalizem žen-stvu „novih, višili, pleminitejšilr namenov in poslov v občestvu. Nihče ni še jasno povedal, kaj si s tem misli. Mi niti nismo radovedni. kaj si mislijo liberalci z besedo : plemenitnost, nam je do vspehov. Fakti veljajo. Vspehov ima liberalizem največ po mestih, na deželi je še tema srednjega veka. Torej, kako je v mestih ? Na videz zgodilo se je mnogo. Prišlo je „ v modo“ neko posebno češčenje ženstva; slovarji so obogateli za nekoliko nežnih reoil ; „olikani Slovenec11 je moral priučiti se novim poklonom. V Ameriki pa vže ne bi izhajal sirota z evropejskim slad-korečjem. S kadilnicami raznih zlogov kadi se ženstvu od vseh stranij. Poljublja se jim roke in noge, rokovice in nogoviee, tudi čižme in stogljeje. Ena . laska11 ženska je zaljubljenemu devcu „neskončno“ tolažilo, krepilo, zdravilo in kar se še rima z vilo — milo.
Povprašajmo pa ženske same, kako jim se godi v tem dimu
‘) lb.~p. i.
novodobnega češčenja? Skoraj polovica odraslega ženstva— govorimo o mestih — je potisnena z nevsmiljeno roko iz obitelji. Kam ? Skoraj polovica na ulico, kjer se podijo kaker še nikdar, od kar pomni rod človeški. Tem nesrečnicam ne ve liberalizem druzega vtočišča ko nepotrebni dom (lupanar), ki je zaklop-nica varnica moderne Kulture. ■) Število teh izgubljenk grozno narašča.
Druga polovica se muči v z a s o b ni ali j a v n i službi. Poslom ženskim je gorje do skrajnosti pri ^liberalnih11 in judovskih gospodarjih. Zastaviti jim je za vmazano plačilo : dušo in telo. Expert.us expertis loquor.
O delavkah molčimo.
Kaj pa pravi ženstvo vvrščeno v javne službe? Priboritev, da nič takega Liberalizem kaže s ponosom na te osvobojenke. Osvobojene so od „kuhanice in loncev,“ ni jim treba čepeti pod dimnikom." Jaz pa vem. da bi na prste sešteli vse tiste učiteljice. in vradnice, ki ne bi rajše .-edele pod svojim dimnikom pri svojih loncih nego v zaduhlih vradih in šolah pri črnilniku. Ali . njega od nikoder ni !il
Druga polovica ženstva živi v zakonu. Nečemo tu razkrivati od dne do dne rastoče siroščine soprog. Opozarjamo na dva sama fakta. Prvi je ta. da je število zakonov, srečnih zakonov, po mestih vedno manje. Liberalizem je vzgojil lahkoživce, kateri ne mogo nositi zakonskega jarma. Drugi fakt je, da je ženstvo v liberalnih obiteljih odvisno od mile ali nemile volje gospodarja. Merilo vzemimo z dežele. V hiši. kjer je gospodar vsled liberalnih idej obesil rožni venec na kljuko, je soproga često sužnja brez obrambe. Pred zakonom ravna se ž njo rahlo ; prva leta v zakonu ji rožice eveto. Ko pa izgubi dekliško milobo, pridi v hišo in nisi dovolj moder vganiti. katera je dekla, katera je gospodinja pri hiši Po liberalnem javnem mnenji sme mož. ko-
liker more  Soproge se pa sliši potem vzdihovati: „Kam je
Bog mislil, ko je žensko vstvarjal!“
Vspeh liberalizma je torej tak : ženstvo je na poti v suž-nost. Naša knjižica to priznava in meni da je temu kriva moška oblastnost, ki ne da ženstvu do ravnopravnosti Izvrstno ! Da, da pesti so krive istinite ženske sužnosti. Ali kdo naj one pesti zveže ? — Zastonj pričakuješ odgovora.
Bilo bi torej sila nespametno odpovedati se gotovim pravicam, katere ima ženstvo v občestvu krščanskem, pa loviti se za nejasnimi in negotovimi obljubami blaznih ljudij. D o k 1 e d a r j e ženstvo telesno šibkejše od moštva, bode v e d 11 o podložno r a b o t a l o moštvu, koli ne bo strah božji krotil surove sile moštva
Liberalci očitajo ženstvu, da je prepobožno in praznoverno,
■) „Sicherheitsventil (lev bestehenden Ordnung11 Ib. p. 20.
a da izvira to iz njega maloumnosti in strahopetnosti; socijalisti pravijo, da izvira to iz občnega ženskega robstva, a zopet drugi vidijo v tem žensko rahlost in plašnost. Meni pa se vidi v onej pobožnosti tudi nekaj hvaležnosti do krščanstva, ki je e-dino osvobodilo ženstvo in mu svobodo tudi branilo. V ženski pobožnosti je skrita neka slutnja, kaj bi bilo, ko bi propalo krščanstvo, a mesto straha božjega zavladala samosvoja človeška oblast! ? Zenske znajo dobro slutiti; njih slutnje so bolj vtemeljene ko vse dokazovanje socijalistov in nihilistov.
Dr. Jos. Pavlica.
,
Politična zrelost.
Razmišlj(ivanja po shodu slovenskih poslancev.
„Kal avrog edax£ . . rovg noipivag . .
HttTUVTtjOcopsv ol nav reg /Ig trjv svozrjrcc trjg nlarsag xal rrjg smpvcoGecjg . . elg dvdpa rekeiov . . . Iva pputn copiv v)jmoi, xh) davijo p sv o e xal neptcpegopevoi nami dvtpco rij g didaor.aklag .
— Eph. IV. 11—14.
„Mi smo odrasli! Postali smo politično zrel in zaveden narod. Z višine moških let se s pomilovalnim usmevom oziramo nazaj na minole najivne rodoljubja dobe.... Dospeli smo do v r h a !....“
Tako je nedavno pisal naš konservativni dnevnik. Gotovo se ne motimo, ako trdimo, da je neznani pisatelj stal še pod v-tisom najznamenitišega novejšega politiškega dogodka na Slovenskem : shoda slovenskih poslancev v Ljubljani Saj zdaj skoraj se ne more in ne sme drugače pisati kaker v tem zmislu ; to zahteva optimizem, ki je vsled ljubljanskega shoda zavladal ne le po Slovenskem, ampak tudi daleč okrog.
Mi pa ne moremo ravno tako brezpogojno deliti tega optimizma, in mi bi se pomišljali slovenski podtiki dati tako odlično spričevalo.
Oglejmo si malo natančniše shod slovenskih poslancev v Ljubljani
Mi očitno izpovedamo — naj nam nihče ne zameri — da nam je tu marsikaj nejasno in vganljivo Mi stojimo seveda v tej zadevi na strani beročega občinstva, ker nam niso znane tajnosti izza kulis.
Prvič ne vemo, koliko resolucij so prav za prav sklenili naši gospodje poslanci v Ljubljani. Oba naša dnevnika, i „Slo-venec“ i »Slovenski Narod,“ sta poročala enoglasno o štirih resolucijah ; a dunajskemu ..Vaterlandu ‘ je došlo od odbora, ki se je posebe izbral, da bi konečno in veljavno določil resolucijam obliko, poročilo le o treh — o četrti se molči. — Od kod ta razlika mej shodom in njegovim odborom?
Pa vzemimo še posebe četrto resolucijo. V nji se izreka zahteva, „da se prevstroji objektivno postopanje v tiskovnih zadevah in obda z garancijami, da njegova vporaba ne bode, ka-ker je bilo doslej, pogubna svobodnemu tisku v obče ter slovenskemu in hrvatskemu posebe.“
Ne le da se je ta resolucija zgubila v poročilu odborovem do „Vaterlanda,‘‘ ampak kdor bere, kaj je pisal „S!ovenec“ štv. 229, da bi z razlogi vtemeljil potrebo take resolucije, mora priti skoraj na misel, da niti vsem poslancem ni bilo jasno, kaj se ž njo namerjava. Dnevnik, katerega vreduik je bil sam pri zborovanji, piše namreč, kaker da bi se ta resolucija obračala proti našemu prepirljivemu časnikarstvu, katero vganja .osebno p o 1 i -tiko“ in je tako poglaviti vir vednim praskam, ki rode jezo in sovraštvo, katero se kot smrtonosni strup vjeda tudi v koren naroda.“ Osebna politika ,.naj se ne vsiljuje po časnikih občinstvu kot o r d r e de b a t a i 11 e.“ Drugačen komentar k tej resoluciji seveda podajata „S!ovenski Narod11 pa „Slova.nski Svet.11 Kaker se vidi, je Slovenec11 tudi tu smatral za potrebno — nič ne de, ali je na mestu ali ne — priporočiti prepirljivim listom, mej katerimi morda mi nismo zadnji, treznost in spravljivost!
Pa še marsikaj je kar nam ne more v glavo. V tretji resoluciji se določuje mej drugim, „da se ljudska šola, namenjena odgoji slovenske mladine, povsod vredi na podlagi verskega iz povedan j a in z izključno materinim učnim jezikom.11
Tekst te resolucije je precej obširen; a v celem se ne jemlje drugače ozira na vero nego se zgore podčrtanimi tremi besedami ; človek bi nehote mislil, da je še to nekaka nebistvena ali vsaj postranska pritiklina. Pa bodi! tudi te tri besede pomenijo veliko A hoteli smo tu le opomniti, da ne vemo. kaj prav za prav pomeni v resoluciji šola „na podlagi verskega izpovedanja " in sicer to z ozirom na gospode poslance, kateri so jo podpisali, in na vdva naša dnevnika, kot glasili teh gospodov. Gospodje Klun, Žitnik itd., sploh gospodje, katerih politiško uaziranje se oglaša iz .Slovenca,u ne morejo pač v mislih imeti drugačne vzgoje v ljudski šoli, nego ono in na tisti podlagi, katero so razvili in povdarjali škofje sosebno v zadnjem pastirskem listu, vzgojo, katero je tudi »Slovenec1 vedno zagovarjal, vtemeljeval. Prav A poleg omenjenih gospodov beremo podpisana tudi imena : dr. Tavčar, Hribar Ferjančič itd., imena mož te!aj, katerih glasilo je tisti »Slovenski Narod/ki je vedno propagando delal ne le proti Liechtensteinovemu predlogu, ampak tudi proti avstrijskim škofom, ko so se predrznili glas povzdigniti za vzgojo na verski podlagi. Kar se tiče še posebe dr Ferjančiča, je v poročilu ki je je clal dne 17 avg. t. 1. v Ilirski Bistrici svojim volivcem, zatrjeval, da se slovenski poslanci sicer strinjajo z nemškimi konservativci glede šole na verski podlagi, a kar se tiče škofovske izjave 12. marca t. 1. v gosposki zbornici — ta ne
najde milosti pred dr. Ferjančičem : ,.take vravnave škofom ne privoli nobena frakcija državnega zbora- — torej tudi dr. Ferjančič in drugovi ne ! Da, tej zahtevi škofovski j e tako malo naklonjen, kaker „rimskim katolikom ! ! Da ima škofovska izjava pa njih zadnji list eminentno načelnosten pomen, ne bo tajil nihče. Ako je tedaj res, da mislijo vsi slovenski poslanci, kaker se je sklenilo v prvi resoluciji, „v državnem in deželnih zborih skupno delovati,“ moramo misliti, ali da se gg. Klun, Žitnik, „Slovenec.“ izneverijo škofovskemu programu, ali pa da so dr. Tavčar, Hribar, dr Ferjančič, „Slov. Narod “ prelevili se v odločno škofovske. Prvo bi bilo nelepo, ker bi bilo nekatoliško, drugo pa bi bilo čudo, katerega pa ne smemo verjeti, dokler se nam ne potrdi z očitnimi dokazi.
Sploh nam se ne zdi gore povdarjano „skupno“ delovanje mogoče, da ne bi polovica poslancev izneverila se dosedanjim načelom in delovanju. In tako smo prisiljeni misliti, da naše poslance veže le bolj črka resolucij, ne pa smisel.
Ker je pa črka mrtva, zdi se nam tudi dete slovenske sloge, ki se je porodilo na shodu ljubljanskem, mrtvo, ali vsaj nezmožno dolgo živeti.
Pa „Slovenec- sam se svojim vrednikom je vže kdaj dokazal in podpisal absolutno nemogočost, da bi kdaj živelo tako dete. Lani meseca julija je pisal: ,.Ivan Hribar ni drugega, nego prava podoba Mlado če ha v slovenski luči. • Spet: „Pri ljubljanski volitvi ni šlo za osebo g. Hribarja, temveč glasi se sedaj vprašanje kratko in jasno : Ali 11 a j bode slo v e 11 s k i narod tudi osrečen s frak c i j o, k a k e r š 11 a j e m 1 a-(1 o i e s k a; “ Po besedah „Slovenčevilr‘ e tedaj skupno postopanje Hribarjev, Tavčarjev itd s katoliškimi Slovenci — da ne govorim o duhovnih — ravno tako nespojljivo, kaker sta večno nespojljiva mladočesko husitstvo pa katolicizem. Pa še pred petimi meseci je celo pisal isti „Slovenec-1: ..Torej so „Narodovci‘ do skrajnosti predrzni. .. Na vso sapo hite zatrjevati, da 11 o č e-j o nobene sprave s „k a t o 1 i k i,“ in vender jih nihče tega ne prosi. Nasprotno, sami se vsiljujejo in vklanjajo za časa volitev po farovžih ter obračajo oči. kaker največi svetohlinci. Pri rokah imamo pismo šefa radikalne stranke, katero je 1. 1883. razpošiljal župnikom po okolici ljubljanski in jim zatrjeval svoje „katoliško prepričanje, češ, da je vera korenina, narodnost pa le veja A danes, ko je po mnogih spletkarijah vtešil srca žgočo željo, mu je narodnost korenina in veja vera pa suha brst A treba gospodo le poznati.“ Potem takem bi morala biti po spričevali,i „Slovenca“ šola „na podlagi veiskega izpovedanja- v tretji resoluciji za gospode Tavčarja in drngove nič več kaker ..suha brst,u ! Pa zakaj je bil „Slovenec“ pred petimi meseci tako temeljito prepričan o nemogočosti sprave z . Narodovci ?“ Nekoliko kasneje, meseca junija, odgovarja sam,
kjer piše o ,.mladih“ vseh narodov, in izrečno tudi o „MIado-slovencih11: „Kar je vsem tem strankam skupno, to je skrajna nedoslednost, ki se danes navdušuje za to, jutri za ono, zametujoč prejšnja načela. To je oči vest 11 o, umevno. Politika „mladih“ opira se vselej bas na nasprotno v primeri s konservativno politiko.... Stranki „mladih" ne preostaja drugega nego izvajati nasprotno bašto, kar izvršuje konservativna stranka “
Po sodbi „Slovenčevi“ tedaj so Tavčar itd. tudi pri štirih resolucijah mislili in namenjali ravn« nasprotno temu, kar so namenjali konservativni gospodje. In ker so Tavčar itd. kot „mladi“ skrajno nedosledni, ovrgli bodo, ako ne prej, vsaj v par mesecih, vse, kar so podpisali na shodu. Pa ne le to, izvajali bodo iz resolucij nasprotno ravno to, kar „Slovenčevi“ konservativci !
In vender so se oboji zedinili v „skupno“ delovanje!!
Pa dovolj bodi resne šale! Naj se nam zameri, koliker hoče, mi se vender predrznem o trditi: politični čin, kaker se je završil v Ljubljani se shodom naših poslancev, pa veselje in optimizem, kateri se vsled tega javlja na obeh straneh, ne pričuje nič kaj o politični zrelosti ali o moški starosti slovenskega naroda, temveč bi se dalo trditi ravno nasprotno, da smo Slovenci glede višega politiškega naziranja še v otroški dobi.
Prvi pogoj politiški zrelosti je načelnost.
Postavili smo na čelo našim razmišljevanjem besede iz sv. Pavla. Ako jih hočemo preložiti na slovensko, glasijo se tako-le: „In on je postavil.,... pastirje.... dokler se ne snidemo vsi v edinosti vere in spoznanja.... v popolnega m o ža  da nismo več otroci omahljivi iii sem ter tje maj a ni od v-sakega vetra uk a “
„Popolni mož“ je sv. Pavlu isto, kar odrasli ali zreli mož. Tak se mora po njegovih besedah razlikovati od otroka ; in ker je poslednji „omahljiv“ ter sa. da „sem ter tje majati od vsakega vetra,“ mora zreli mož stati neomahljiv, nevpogljiv proti vsakemu vetru. Možka zrelost je tedaj isto, kar imenujemo z drugo besedo „značajnostker je pa značajnost nemogoča brez načelnosti, zato zahteva sv. Pavel, da popolni mož se nima dati majati od vsakega vetra u k a Zrel, značajen mož mora pred vsem imeti svoja načela, od katerih objektivne veljavnosti je ves prešinjen, in katera potem tudi dejanski vpotreblja na svoje delovanje, vstrajno do zadnjih posledic.
Seveda kar velja o zrelosti posameznega človeka, osebe, velja v najširši meri o celem človeštvu. S tega stališča moramo soditi tudi o zrelosti slovenskega naroda, oziroma o tistih, ka-
teri v politiki in v javnem življenji zastopajo slovenski narod. Zrel je narod le tedaj, ako stoji na neomajljivih tleh nespremenljivih načel, in na tej podlagi teži po določno načrtanem smotru svojem. Kjer pa niso narodovi zastopniki jasno določili načel-nostnega stališča, na katerem mislijo narod voditi, bodo stali i oni i narod na omajljivih, negotovih tleh, ter prej ali poznej se bo morala narodna zgradba porušiti!
Dokler si zagotavljamo, da hočemo skupno postopati, a ne določimo, po katerih tleh hočemo stopati, ne vemo, 'pri čem smo niti kje stojimo Tudi ljubezen do domovine postavljati za geslo skupnega postopanja ne zda nič, ker ljubezen je sama na sebi nedoločena in se določuje le po naziranji, katero imamo o domovini. Naziranje samo pa dobiva svojo konečno določbo le od najvišega principa, od Boga. In tako pridemo hote ali nehote povsod in vedno na versko naziranje. Naj se še toliko pov-darja, še tako slovesno zatrjuje skupnost in edinost v narodnih in politiških zadevah, vender skupnost ne more imeti nerazrušlji-vega obstoja, ako razdvaja duhove različnost verskega naziranja. Ta različnost se pojavi prej ali kasnej mej njimi in jih loči. V-prašanju o Bogu in veri so podrejena vsa druga vprašanja, na to vprašanje se speljujejo vsi duševni boji, naj se bijejo v filozofiji, v politiki ali v socijalnem življenji.
Res so bili vže taki in še dandanes jih ne manjka, ki menijo, da je mogoče vsaj v politiki in socijalnem življenji prezirati verstveno načelo ter spajati v skupno delovanje versko izključujoče se elemente. V to vrsto spadajo taki zvani liberalni katoličani. A ta katoliško barvani liberalizem se je vže preživel, je anahronizem, in noben resen mislitelj ne veruje več v njegovo moč. Evropa se razdvaja, se ločuje na dve strani: na eno stopajo katoličani, čisti, odločni, brez vsake liberalne primesi, na drugo pa libera'ci, brezverci; kdor je bil doslej na sredi, je' prisiljen stopiti ali na desno ali na levo. Da, prepričanje o absolutni nespojljivosti dveh nasprotij, kakeršni sta krščanstvo in liberalizem, prodira čedalje bolj ter prodre v kratkem do vrha. Možje načelnostnega polovičarstva, kaker so bili večinoma Staro-čehi in kakeršnih nahajamo nemalo na sedanji desnici v državnem zboru — ne da bi izvzemali poslancev slovenskih — ti možje nimajo več prihodnosti; v kratkem jim bo odklenkalo, in njih mesto zasedejo gospodje radikalni, bodisi liberalno-radikalni od duha Mladočehov, bodisi katoliško-radikalni. Sreda ostane prazna.
Vender so še taki, ki silijo proti sredi. Take težnje opazujemo zadnji čas posebno v Avstriji. Tako nezreli smo tudi Slovenci, ki težimo po spojitvi dveh elementov, katera se ne dasta spojiti: elementa katoliškega in liberalnega, od katere spojitve si obetamo vstajenje, srečno bodočnost!
Slovenci, druge sile so, katere dandanes svet gibljejo
in preoblikujejo ! Bodi ideja narodnostna še tako silovita, vender viša, silovitiša tudi v 19. veku. je ideja verska. Pri vseli po-litiških prevratih, pri vseh premembah, ki se vršijo v imenu narodnosti, deluje vender neka druga skrivnostna moč, kateri se pokori narodnostna ideja. Aposteljnom te ideje je neizmerno več do tega, da bi se zedinjenjem Italije prizadeli smrten vdarec rimskemu papeštvu in cerkvi, nego da so zedinili narod v zmislu narodnostne ideje. Versko vprašanje presega in si vpokorjuje vsa druga.
vSe ni leto od tega, ko se je na Dunaji dogotovila sprava mej Cehi in Nemci. Mi smo takrat z glavo majali, češ, iz tega ne bo nič: naj si gospodje še tako gorko segajo v roke, še tako zatrjujejo skupno postopanje —- gospodje niso edini v načelu, v krščanskem načelu; zatorej jih tudi ne more vezati krščanska edinost in ljubezen, ki ne hlepi po nadvladanji! V tem smislu smo pisali. In res, vidimo, da iz vsega tega noče biti nič, in ne bo nič!
In nič ne bo tudi iz „skupnega‘' delovanja v Ljubljani združenih konservativnih in liberalnih poslancev! Nič ne bo kaker na Češkem, z edino razliko, da se bomo o tej ničevosti na Slovenskem le še prej prepričali, kaker seje to zgodilo gledč česko-nemške sprave.
Pa kaj prepričali ? ! Čemu se še toliko prepričavati, ne da bi kdaj prišli do prepričanja! Saj še ni eno leto. odkar smo ali so v isti Ljubljani zvarili kompromis z liberalci, katere so prisilili priseči na krščansko gaslo: „Vse za vero.Tudi „Slov. Narod" si je je dal prilepniti na svoje lažnjivo čelo; zavezal se je, da ne bo zagovarjal več pred Slovenci mladočeskega husit-stva, in kaj vemo še, a kmalu potem je začel mlatiti po škofih in kaplanih, propagando delati proti verski šoli, sejati mej Slovenci v „listku“ očitne herezije itd!
In zdaj se meni, da isti „Narod‘ se svojo stranko se je spreobrnil ter da resno misli z gg. Klunom, Žitnikom itd. vklan-jati se škofovski besedi in skupno potegovati se za versko šolo!
Nič ne bo ! Katoliški Slovenci smo preveč optimisti; mi še zdaj ne verjamemo, da bivajo liberalci mej nami, da ti liberalci niso nedolžne ovčice, ampak da imajo resno voljo liberalstvo razširiti mej Slovenci. In ker tako mislimo, ne le da ne branimo odločno svete vere, ne le da smo čudovito malomarni in popustljivi, ampak se celo z liberalci zavezujemo, njih časopisje, njih podjetja podpiramo ! A oni vedo, kaj delajo. Oni delajo premišljeno, dosledno, vstrajno. A tudi zvito delajo ; ker kaker brž se komu od nas njih počenjanje zdi sumljivo, se začnejo križati in razobesijo znad strehe „Narodne tiskarne" katoliško zastavo, češ, čemu se bojite — mi smo katoličani kaker vi! In mi smo tako dobri, da jim verjamemo. Liberalni krt pa rije naprej, zadovoljen, da le molčimo! Da, liberalcem je zadosti, da le molčimo t j. da ne
razkrivamo njih krivili naukov! Vedo namreč, da počasi se libe-ber&lstvo prikrade v duhove, se zatepe v srca ; ko pa bodo vse spodrinili in okužili — bodo gospodarji oni, le oni. Potem škofje, kaplani — pojdite rakom žvižgat! Mi pa držimo luč krščanske resnice — pod polovnikom, misleč, da je dovolj verovati v srci, izpoznavati vero v družini mej štirimi zidovi! Kaj pa pomeni: „Kdor se bo mene sramoval pred ljudmi*1 t. j. v javnosti, t. j. pred liberalci? Da, vže samo molčati t. j. ne javno zavračati liberalnih zmot — je isto, kar tajiti krščanstvo !
Z našo miroljubnostjo in spravljivostjo se okoriščajo le liberalci. Mirni in spravljivi bodo pa le do tedaj, dokler nas popolnoma ne spodrinejo, tako da ne bomo imeli v narodu nobene zaslombe več. Zgodilo se nam bo kaker Staročehom, kateri žali-bog tudi niso hoteli razumeti, kaj je katoliška odločnost, kaj je čistost načel! Zdaj se jim „mladi“ smejejo v pest. In prav imajo! A tudi na Slovenskem zna priti kdaj do tega. Tedaj še le se bodo čudili spravljivi gospodje, kako to. da je čez noč narod prešel v tabor Hribarjev, Tavčarjev! Pa prekasno bo...............
Naš »Slovenec.**
Ne, do tega nima priti! A da ne pride, moramo se vse drugače organizovati nego do zdaj. Pred vsem moramo imeti dnevnik, kateri stopi na čelo naši vojski. Pa dnevnik vže imamo. Toda po našem mnenji ta dnevnik ne rešuje svoje vloge kaker zahteva resen položaj, v katerem se nahajamo. Manjka mu stroge doslednosti, brezozirnosti, ko gre za načela, manjka mu vstraj-nosti. »Slovenec** je vstani sicer pogumno, možato povzdigniti katoliško zastavo, a to se zgodi preredkokrat. In še ko se zgodi, vmakne se ravno takrat, ko bi bilo najbolj potrebno vstra-jati. »Slovenec** se navadno razvname le bolj takrat, ko so li-beralske pušice zadele njega ali njegovo vredništvo, stvar sama pa in krivica, katero trpi resnica, ga malokdaj do dobra razgreje Zmožen je molčati in prizanašati, da je večkrat res neverjetno ! Ko je »Sl. Narod** prinesel v vvodnem članku znano psovko na sv. Očeta, je »Slovenec** zvedel to še le en mesec kasneje! Redkokdaj, da bi videl herezije in blato, s katerim se maže papir v »Narodni tiskarni.“ Koliko dela bi pač imel. da bi hotel na vse strani, vdarec za vdarcem, zavračati napade na vero in krščansko nrav! In kako lepo, kako zaslužno delo bilo bi to! A drži se, kaker da bi bilo v Sloveniji vse v najlepšem redu, in mesto tega polni svoje predale sč stvarmi, ki ne kažejo nobene barve! In če kdaj tudi nekoliko vreže, kaker se tiče, ga hitro preplaši krik liberalcev! Tisti čas je prinesel prvo polovico našega sestavka: »Slovenci, pazimo, s kom se bratimo!" a
pri drugi polovici mu je vže vpal pogum — ni je bilo nikdar 1 In še za prvo polovico se je bilo treba opravičevati — pred liberalci, da bi se preveč ne jezili! »Slovenec" ni še imel toliko poguma, da bi se izrekel o Aškerčevih poezijah : »Slovenec"" — dnevnik ozke Slovenije, ne najde v svojih predalih prostora za pesnika, kateri dandanes tako globoko sega v duševni razvoj slovenskega naroda! Ali ga tudi tu plaši senca „Narodova,“ ki mu je — seveda po krivici — vže očital, da preganja in na ve-šala obeša Aškerca?
Pa ni zadosti. Mi sami ne vemo, kako se v „Slovenca“ od časa do časa vkradejo članki in stavk:, ki bi čast delali — brez zamere ! — vsakemu liberalnemu listu. Kaj takega nahajamo n. pr. v članku: „Na zdar! celjskemu Sokolu.“ Čemu pa toliko proslavljati sokolstvo! Slovenskim sokolom ne moremo sicer kaj posebnega očitati, akoravno nam nikaker ne dopade, da goji njih starosta Hribar tolike simpatije z mladočeskimi husiti in masoni — vender pa nam ne more v glavo, zakaj nam je ravno od sokolstva pričakovati našega vstajenja in zveličanja! „Sokolstvo, to je možatost, to je moč in življenje!.... S sokolstvom bodi tudi nadalje k življenju probujen ljud, ohranjen pri življenji!“ To je pa malo preveč — vsaj za naš želodec.
Sokolstvo tedaj naj bi nas prerodilo, oživilo, pri življenji ohranilo! Ali mar tudi tisto sokolstvo katero je zmožno tiskati in razširjati tako vmazane, nemoralične lističe, kaker se je zgodilo o letošnji pustni maškeradi ?! Pa h kakemu življenju, h kakemu napredku naj bi sokolstvo prebujalo naš narod? , Slo vence v “ člankar nam to pojasnjuje kažoč na telovadna društva, ki so nastala, „ko se je po Italiji razlegal glas po svobodi.1' Mi smo več ko prepričani, da si niste bili v svesti, kaj ste tu zapisali. Moj Bog, saj vender ve celi svet, da so italijanska telovadna društva, tako zvane „Soeieth ginnastiche," skoro brez izjeme v službi lože in rudeče revolucije, da so te vrste društva celo v Avstriji večkrat pokazala proti-avstrijske težnje, in je bila radi tega n. pr. Goriška „Ginnastica“ nedavno od vlade razpuščena! In kako pač sodi „Slovenec“ o tisti »svobodi," katere glas se je razlegal po Italiji? Pod geslom te svobode se je sv. cerkev oropala, so se rušili postavni prestoli, se je Avstrija potisnila iz Italije ! Pa tudi „nravno veljavo" nemškega turnarstva poveličuje „Slovenec P In slednjič je tako nesrečen, da pohvalno omenja očeta nemških turnarjev — Jahn-a! Ali ne veste, da Jahn je bil — fiamason,‘) in da fvamasoustvo vse, kar, dela, podrejuje svojemu najvišemu smotru, kateri je: vničenje cerkve in države?Ime „Jahn,“ vže to samo bi vam imelo biti migljej, čigav duh oživlja nemško turnarstvo. Mi bi bili zadovoljni, da bi privoščil „Sloveuec“ nam in našemu delovanju v „R. Katoli-
‘) Glej : Pachtler, „der Gotze der Humauitat“, str. 144.
ku“ vsaj polovico tistega priznanja, katero je dal češkemu in slovenskemu sokolstvu pa — framasonskemu laškemu in nemškemu telovadstvu! Res žalostno ! Mi — da zatrdimo še enkrat — smo prepričani o katoliškem mišljenji vrednikov Slovenčevih* in vemo, da je le po nevednosti in nepremišljeno omenjeni članek prišel v list — a pokazati smo hoteli, kam človek zabrede v svoji brezmerni maniji po spravljivosti in miroljubnosti.
Da pridemo do zrelosti, poslušajmo svoje škofe! — Katoliški shod!
Po ti poti ne pridemo nikdar do moške starosti do poli-tiške zrelosti. Ozrimo se še enkrat na besede sv. Pavla. Da more narod dozoriti do popolnega moža, stavi mn apostelj pogoj — ivorrjTu xrjg niGrsag xal tmyvc6G£<a$ — edinost v veri in spoznanji. Pravo vero in spoznanje nam oznanjuje le sv. cerkev po papeži in naših viših pastirjih, škofih. Zato pa tudi uči sv. Pavel: „Postavil je pastirje,“ da nas ti priveno k edinosti v naziranji, do popolnih, moških let.
In čemu pač po otročje omahovati zdaj na desno, zdaj na levo kaker vleče veter? Kaj pač ima katoliški narod, kaj katoliški voditelji potrebno tako dolgo iskati si težišča, ko mu je težišče vže dano od Boga, težišče v avktoriteti viših pastirjev ? In ti pastirji so nam vže govorili, toliko govorili, da nimamo več dvomiti, kako se nam je vesti nasproti slovenskim liberalcem, in na kako stališče se nam je postaviti tudi v politiki. Govorili so prvič v znanem pastirskem listu do slovenske duhovščine pred tremi leti. V tem so obsodili „Slov. Narod“ in druge liste njegovega duha, znane liste, kateri izhajajo večinoma v „Narodni tiskarniz „Narodum“ je obsojena liberalna stranka in liberalna, nelojalna politika. Škofje so odločno zaklicali duhovščini in po tej celemu narodu slovenskemu: ločiti se od liberacev! In česa iščemo še pri njih ? Tudi na Dunaji se zbira iz raznih elementov mogočna stranka, a to je stranka zje* dinjenih - kristijanov, ne zjedinjenih kristijanov in liberalcev. Res sicer, da niso vsi Dunajski „kristijani“ prepričani, čisti katoličani, a liberalizem se jim je pristudil do dna srca, spoznali so puhlost njegovih fraz, zato se obračajo k pozitivni vsebini krščanstva, pričakujoč rešitve od njegovih oživljajočih idej; kaplanska suknja in jezuitski klobuk jim ni več v strašilo, kaker slovenskim liberalcem, pač pa se gnetejo po zborih, po cerkvah, da bi poslušali kaplanske svete, sprejemali Djihove nauke!
Škofje so nam pač jasno povedali, da ne iščimo nenaravne, narod naš okužujoče fuzije z liberalci, ampak da se postavimo neodvisno od njih na svoje noge.
A škofje so nam isto tako namignili, kaj ima biti v zdan-jem času naša parola v politiki ; namignili so nam v zadnjem listu. Ta parola je: ljudska šola na krščanski podlagi. In kako si mislijo to podlago, so tudi dovolj jasno in obširno razložili.
Škofje, ki so prvikrat, ki so drugikrat govorili za versko šolo, bodo, ako bo treba, govorili še v tretjič, in konečno bodo prodrli. A tedaj, Slovenci, za kom bomo mi stali ? Za škofi — ali za dr. Ferjančičem? Mislite mar, da bodo škofje vmak-nili se in si dali vmeriti šolo pp kopitu milosti Ferjančičeve in njegovih državnozborskih frakcij ? Nam se zdi koncilijativna politika, ki speljuje narod od jasno določenih škofovskih besed, nevarna, ker pelje k razporu mej verniki in škofi, politika nekatoliška, pogubna!
Na dan tedaj se zastavo, ki nosi na prvem mestu „vero,“ na drugem „narodnost,“ na dan s katoliško idejo! Ta ideja si ne bo nikdar vpokorila javnega mnenja in politike, dokler je javno ne proglasimo, očitno, slovesno pred slovenskim svetom. V to je neobhodno potreben katoliški shod, bolj potreben kaker vsakateri drug shod.
Osnovna podlaga takemu shodu ima biti škofovska beseda Na tej podlagi se moramo pogovoriti, moramo določiti, kako nam je odslej postopati, da priborimo cerkvi in narodu tiste pravice, katerih nam ne more na dolgo kratiti nobena sila. Liberalce pa pustimo, naj hodijo svojo pot, dokler jih ne sreča milost Božja. Videli bomo, čigava bo konečna zmaga!
Slovenci, na katoliški shod!
Dr. Mahnič.
Dr. G. A. LINDNER.
Slovenskim učiteljskim „zaveznikom.“
Naravno, da se je moralo odgovoriti. Odgovorilo se nam je v ,,Popotniku,“ glasilu učiteljskih „zaveznikov4. Govoril je pa doktor Tomaž Romih, predsednik učiteljske »zaveze “ In odgovor se je natisnil na prvem, odličnem mestu »Popotnika," kmalu potem pa ponatisnil na čelu »Slovenskega Naroda “
Zatorej smo pa resnično pričakovali, da bo kaj. Pa kako nas je iznenadilo, ko smo kot prvi in najkrepkeji razlog, s katerim se pobija naše krščanstvo, morali brati očitanje — da »režemo nežnemu spolu jezike!' Gospodu Romihu moramo tu naravnost povedati, da take besede vender niso dostojne za — doktorja. Doslej smo mislili, da se »raca11 o rezanji ženskih jezikov more nahajati le v »Brusu11 in v tako zvanem ..Slovenskem Narodu,11 a zdaj vidimo da to ni tako. Vsekaker pa je to sijajen dokaz, kako revno vboga je slovenska liberalna intaligen cija, da nas ne more celo po svoji!; filozofično izomikanih zastopnikih zavračati z dostojnišim orožjem, ki bi delalo sramoto celo vsakemu srednješolcu. No, slovenski zavezniki si pač smejo čestitati, da imajo takega generala na čelu! Jojmene, gospod doktor Romih, je-li	res	mislite, da režemo	ženskam jezike?! Potem pa	ovadite	nas	policiji; gotovose	najde kateri
paragraf, da nas denejo pod ključ — potem se nas vsaj za nekaj časa znebite f
Pa idimo dalje! Reči moramo, da naši gospodje nasprotniki ne razumejo - ne vemo, ali nočejo ali ne morejo — vprašanja, za katero gre prav za prav mej nami. Sploh se kaže iz vsakega njih članka, iz vsake vrste tista površna poluomika, ki označuje naše šolstvo. Njih	pojmi o	verskih in fllozofičnih	vprašanjih >o
tako zmedeni, da	se nam	zde	sploh nesposobni kaj višega raz-
pravljati. N. pr. G. doktor Romih nam očita; „Vaše stališče ni kiščansko, temveč nekrščansko.11 Prav. A zdaj, kako dokazuje to? Čujmo: »Nekrščansko je, imeti takov napuh, kaker ga imate Vi, misleči, da razumete vsako stvar najbolje ; nekrščansko je, črniti svoje duhovne brate in jih obirati...; nekrščansko je, vsako gibanje slovenskega naroda, vsako narodno veselico de-
nuncirati kot veri in državi nevarno; nekrščansko je „tu
je g. doktorju zmanjkala sapa. Moj Bog ! Denimo tedaj, da je res vse, kar nam tu v obraz očitate, kaj ima pa to opraviti s krščanskim ali nekrščanskim stališčem ? Ne veste li, da stališče
pomeni obseg n a 6 e 1, katere kdo v besedi ali v pismu izpoveda ? A kar Vi naštevate, bi ne bilo nič drugega nego naši grehi, in bi segalo v naše življenje. S takim očitanjem se v ničemer ne dotaknete tega, za kar gre mej nami — za krščanska ali nekrščanska načela. Prav tako se nam zdi, da delate z nami, kaker tista baba, kateri je očitala sosednja, da je tatica, ker jo je videla krasti. Obrnila se je proti nji in žugaje ji s pestmi rotila se: Ti, ti si! Ti si pijanka, ti si vlačuga, ti si
svetolilinka, ti si zlodejeva liči, ti si------------tu se je zasopla.
A navzlic vsemu je ostala vender tatica.
Da, navzlic vsem grehom, katerih nas dolžite, gospod doktor Romih, niste vender dokazali, da Vaše stališče je krščansko, a naše nekrščansko ! Vi sicer trdite z besedo, da Vam je stališče krščansko. Vi se pozivljete, da so „zavezniki“ pri zadnjem glavnem zborovanji tudi jasno izrekli da stoje na krščanskem stališči. A žalibog, da človek, kateri ima kaj izkušnje, ne more kar slepo verjeti besedam! Tako je tudi Stritar svoje dni trdil, da je kristijan ; a mi smo ga iz njegovih spisov prepričali, da ni — in molčal je. Sicer smo pa tudi vže gospodom zaveznikom iz njih lastnega glasila pokazali, da krščanstvo njih ni pravo, a oni so se našim izpeljavam — izognili, češ, da jim „ne-dostaja časa odgovarjati na naše neslanosti.1' V
Prav! Poskusiti hočemo uanes z druge strani, da se bode slovensko občinstvo še bolje prepričalo, kako je krščanstvo slov. zaveznega učiteljstva. Gospod dr. Romih nam ne more odpustiti, da smo se spravili nad „dušnega velikana dr. Lindnerja ter prekrstili ga v popolnega brezverca.“ Naš glavni greh je, da smo
temu filozofu „podtikali — nekrščanske nazore “ Ex ore tuo
te iudico, clarissime doctor Romih, in z Vami gospodje zavezniki : krščanstvo Vaše je krščanstvo Lindnerjevo ! Ogledati si hočemo to krščanstvo !
* *
*
Dr. Lindner je filozof. Mi sicer dobro ločimo mej vero in filozofijo, vender se nahaja mej obojo tesna zveza. Filozofija je namreč stroka naravnega spoznanja, vera pa spada k čeznarav nemu redu. A kaker je čeznaravnemu redu podlaga naravni, tako sloni tudi versko spoznanje na naravnem Kaker brž tedaj zabrede filozofija na kriva pota, se postavi v nasprotje z vero.
Po Km se ravna tudi cerkev nasproti filozofiji. Ona da fi-
‘) Vender so gospodje učitelji sežanskega okraja pri zborovanji v Nabrežini sprijeli enoglasno resolucijo, da se njih društvo zahvali g. dr. Romihu za izvrstni odgovor „R. Katoliku11!! In gg. učitelji šolskega okraja .,Rudolfovo" so poslali celo zaupnico „gospodu doktorju modroslovja, narodnemu učitelju v Krškem, Tomažu Romihu za njegovo možko besedo (namreč: v bran ženskih jezikov !)“ proti nam !! Več o veleučeni vtemeljitvi te zaupnice glej — na platnicah !
lozofičnemu umovanju najširšo prostost, in le takrat se predrzne izreči svojo sodbo o tej ali oni filozofični zistemi, ko vidi, da vede k nasprotstvu z vero. Cerkev prav redkokrat, in le prisiljena, zavrže filozofično zistemo. To je storila s Kantovo filozofijo obsodivši njegovo glavno delo „Kritik der reinen Vernunft“ ; hotela je s tem reči, da načela Kantova so krščanstvu nasprotna.
Naš Lindner jasno izpoznava Kantovo filozofijo. Ne le da ga slavi kot „kralja in zakanodajca v kraljestvu misli,“ ‘J kateremu se povsod klanja, ampak prišteva se tudi izrecno pristašem Herbartove filozofiije, katera je pognala iz Kantovega kriticizma. Sicer je zapopadeno jedro Kantovega vnodroslovja v znani trditvi, da so mogoče sintetične sodbe (synthetische Urtheile) a priori. Vsak poznavatelj filozofije ve, da iz te trditve se izvaja celi Kant in njegova zistema, a da isti stavek ruši metafiziko, ž njo spoznanje Boga in drugih resnic naravnega reda; s tem pa je omajana krščanstvu naravna podlaga, tako da mora pasti. In zato, le zato je tudi cerkev Kanta obsodila. A Lindner naš podpiše ravno ta temeljni stavek Kantov. Primeri: „Dr. Lindner. Lehrbuch der formalen Logik 1885“ str. 144. pa ono, kar piše na naslednjih straneh. S tem se pa kaker Kant postavlja v nasprotje s katoliško vero, a ob enem zapade tudi on sodbi katoliške cerkve.
Zdaj oglejmo si nekaj posameznih točk Lindnerjevega „krščanstva' !
Kake pojme ima o veri s p o h ! Vera mu je nejasen čut, plod razgrete domišljije, katera zanese človeka v svet, ki ima z resničnostjo prav malo skupnega. V duhu, ki je zavzet od verskega čuta, ni treznosti, niti razumnosti. Razume se potem takem, da vera je le za nevedne, tope ljudi, nikar pa za trezne mislitelje. Zatorej pojema vera v isti meri, kaker raste omika. Vera in veda se mej seboj izključujeti. Današnji verski indife-rentizem izhaja iz narodno-gospodarstvenega napredka, kateri omogočuje, da postaja prijetniše na zemlji! ! Zatorej trdi naš filozof, da vera ima le „i z p o s o j e n o mo č“ — die Macht der Religion ist eine erborgte, moč. katero dobiva od javnega mnenja od javne „zavest.i“! On je prepričan, da bi zamogla zistema socijalnih dolžnosti, tudi neodvisna od vere, imeti veči vpliv na razvoj človeštva, nego katerokoli verstvo! Zato pa tudi proslavlja vstavo, katero je dal Likurg Špartancein, kot največo zmago, ki jo je vzgoja zadobila nad katerim narodom, kajti pri ti zmagi ni imelo verstvo nikakega deleža. Vdanost na državni ideal, ne vera, je krepila Špartance! Sploh so bili Grki veliki in krepostni, ker pri njih je bila socijalna morala v obče zelo ločena od vere! Od onega časa se je začelo nravstveno na-
!) Lindner. Encycl. Handbuch der Erziehungskunde. 422.
ziranje spajati z verskim. A da se je to zgodilo, obžaluje naš filozof, ker izgubila je s tem nravstvenost.! M
Na mesto vere ima stopiti omika; do te nam pripomore šola. Naš filozof prisega na Herderjev rek : „Das b e s t e Mittel zur Erleuchtung und Besserung der Mensehen sind die Schulen.2) Seveda mora biti šola brezverska; le ta je Lindnei ju ideal. 3) Čim bolj bomo zidali šole, tem bolj se bodo zapirale cerkve. In gotovo pride še kdaj čas, ko bode brezpotrebna i cerkev i vera!
Naj bi nam vendar dr. Romih pa njegovi „zavezniki“ povedali, kaj pomeni ta filozofija! Pa čemu ? Saj se vse to tako lepo zlaga z onim, kar sami pišejo v svojem glasilu o ..svetovnem napredku,“ o idejah 1. 1789, o Rousseau-ovem „Emihr‘ itd. Glej še enkrat poslednjo številko „R. Kat/ str. 288!
Zdaj pa nekoliko o Linduerjevem krščanstvu, in posebe še o katoliški veri pa cerkvi.
Krščanstvo je po bistvu čeznaravno. Narava ni po krščanskem naziranji zmožna doseči čeznaravnega cilja, za kateri jo je Bog odločil. Še le krščanstvo vsposablja človeka za ta cilj s tem, da mu vceplja nov princip, princip milosti. Toda to temeljno resnico krščanstva imenuje Lindner „eine schiefe e x tre m e Ansieht/ očita ji „Einseitigkeit.“ Vzgojo pa, ki se vrši na podlagi tega nauka, tedaj vzgojo krščansko, obsoja za „u b er sp a n n t,“ ter jo vvrščuje mej tako zvane „pedagogiške barbarizme/ katere nam določuje kot „einseitige. verkehrte Richtungen in der Erziehung“! ')
Krščanstvu je vže odklenkalo ali mu bo v kratkem. Ocenjujoč vzgojevalno delovanje Palmerjevo. nam dr. Lindner mej drugim pripoveduje, kako odločno je Palmer zahteval, naj bi bila šola tesno sklenjena s cerkvijo, naj bi krščanska dogma o izvirnem grehu vplivala odločivno na vzgojo itd. In kaj pravi k tem nazorom naš „krščanski“ filozof? V svesti si gotove zmage modernega racijonalizma nad krščanstvom sklepa svoj članek ponosno : „I)ie Ansichten Palmers gehoren somit Standpunkten an, die heutzutage vielfach als ii b e r w n n d e n e augesehen \verden konnen“ !6) Krščanstvo — zmagano stališče!!
Sfau 150 do 154 govori o krščanstvu, posebe še o Jezusu Kristusu. Ako sploh kje, moral bi vsaj tu pokazati ali veruje v božji početek krščanstva. Toda n i treh obširnih straneh kjer razpravlja o Jezusovem življenji in naukih, ne nahajamo niti ene besedice, s katero bi izpovedal božanstvo njegovo. Krščanstvo
‘) Emeliungskunde 719 ss.
2)	Ibi, 384.
*) Ibi. passim.
‘) Ibi 82.
5 Ibi 608.
pa ni po njegovem mnenji nič višega storilo, nego da je z nova postavilo in vtrdilo podlago človečnosti (h u m a n i t e t e) in v s milj en j a. Ta pojem o krščanstvu je čisto naturalističen. masonski! ‘)
Pa kaj je krščanstvo brez dogem 1 In ravno v krščanski dogmatizem se zaganja dr Lindner z vso silo. Nravstvenost propade, ako se pokori verskim dogmam Dogmatizem krščanski zavira se svojo stalnostjo prosti razvoj duševnega naziranja, zatira svobodo vesti, poraja versko nestrpnost, je stvaril inkvizicijo, je zažigal gromade! Zatorej hvali moderno državo, da ne podpira več cerkvene nestrpnosti v obrambi katoliške vere!2;
Pa čujmo nekoliko, kako parafrazira v racionalističnem zmislu najsvetejše, temeljne dogme krščanske! Proslavljajoč zasluge Richterjeve (Jean Paul) za vzgojeslovje pripoveduje, kako je mislil Richter o veliki važnosti prvih vtisov, katere dobiva otrok; potem nadaljuje z besedami istega pisatelja: „In dieser Friilie thut der Unendliche das zvrnite Wunder, Beleben war das erste. Es wird namlich von der menschlichen Natur der G o 11-me 11 s c h e m p f a n ge n und geboren: so nenne man kiihn jenes Selbstbewusstsein, wodurch zuerst ein Ich erscheint, (prav kaker brezverec in racijonalist Kant!) ein Gewissen und ein Gott, und unselig ist die Stunde, wo diese M e n s c h w e r-d u n g keine u n b e f 1 e c k t e E m p f a n g n i s iindet, sondern wo in derselben Minute der Heiland und sein Judas zusainmen trelfen.“ 3)
Mi izpovedamo krščanstvo katoliške cerkve. Poglejmo, kako misli dr. Lindner o katoličanstvu.
Katoliške cerkve ne zna lepše označiti nego z očitanjem, da vklepa človeškega duha v duševne spone; srednjeveško dobo, ko je cerkev z lučjo sv vere razsvitljevala narode, imenuje „mittelalterliche Geistesnacht,11 katero so pregnali še le humanisti, kaker Reuchlin, Hutten itd ! !
Naravno, da mu reformacija in odpad od katoliške cerkve znači napredek ,,Hierarhični duh srednjega veka je kazal malo zanimanja za ljudsko šolo: saj se ni naslanjal na raz s vitij e n j e duhov pa ogrevanje src po čistem krčanstvu, ampak na princip avktoritete in na blišč zunanjega cerkvenstva. Zatorej je dopustil, da so šole kjer so bile, propale. Drugače reformacija. Ta je zavrgla princip avktoritete in si je morala Božje kraljestvo še le sezidati v posameznih srcih s krščanskim naukom.* ‘)
') Ibi 152.
2> Ibi 721.
3i Ibi 730
<) ibi
Tako tedaj! Katoliška cerkev je le pokvarila čisto krščanstvo, ona životari le s tem, da zadržuje narode v nevednosti ter jih zatira z jarmom nevpogljive, despotične avktoritete!
Katoliška cerkev je vidno društvo pravovernih kristija-nov, z zunanjim, čutnim bogoslužjem in sakramenti, pa z vidno hierarhijo. Vse to je v katoličaustvu bistveno, vstanovljeno od samega Jezusa Kristusa.
In dr. Lindner ?
On vse to taji, on smeši najsvetejše, temeljne naprave katoliške cerkve. On prvič odreka krščanstvu pravico zunanjosti. Krščanstvo sme biti le zadeva srca. „Hier erheben sich die rei-nen. Altare des Herzens, \vo der Einzelne in Stunden der An-dacht s e in e m Gott opfert. Wer wollte diese Culturstatte dem Menschen streitig machen ? wer vvollte so unbar m h e r z i g sein, die S e e 1 e n p o 1 i z e i bis auf diesen geheiligten Raum ausdehnen zu wollen ? Kirchliche U n d n 1 d s a m k e i t bat es unternommen, deo mit Kirchensymbolum und seiner hierarchi-schen Auslegung zerfallenen G o 11 e s g 1 a u b e n bis in dieses Asyl zu verfolgenh Razumete ta jezik, gospod dr. Romih? Se morejo izreči besede, ki bi bolj vničile katoliško verstvo, ki bi odločniše obsojale katoliško cerkev ? ')
Da, Lindner zavreča vsako zunanje bogoslužje, in uči s tem očitno herezijo! In kako frivolno se izraža o najsvetejšem, kar imamo katoličani, kako zaničevalno smeši naše obrede in pobožnostne vaje! Poslušajmo ! „M e c h a n i s c h e s F i n-g e r s p i e 1 des Rosenkranzes z u G e b e t e n. T u r n e n, B u c k e n, N i e d e r f a 11 e n z u r E r d e, trockue und nasse, laute und stille Messen, Aufstellung des Venerabile und der R e 1 i q u i e n, R a u c h e r n, K1 i n g e 1 n, S i n g e n: d a m i t w u r d e der Gott, der e i n G e i s t i s t und im G e i s t e u n d i n d e r W a h r h e i t a n g e b e t e t w e r d e n \v i 11, v e r e h r t! “ -“)
Ako se ima pa Bog le nevidno v srci čestiti, je katoliška hierarhija brezpotrebna. Zatorej je ena glavnih zaslug protestantizma, da je odpravil duhovenstvo : „Der freie personliche Mensch, der sich auf die Autonomie der Vernunft stellt, und dessen aus Gott gebornes Gewissen in Religionssachen als Auctoritat w e-der tl er isei nocli Kaiserreich anerkennt ist die Eroberung der R e f o r m a t i o n ! “ 3)
O papeštvu ne zna boljšega povedati, nego da zadržuje ljudstvo v vražah in iztiska iz njega denar! Zatorej proslavlja — vmazanega, brez značajnega krivoverca, ženijalnaga (!) liuma-
‘) Ibi 721.
a) Ibi 956.
3)	Ibi 333.
nista Ulrika Huttena. češ, on je prvi nastopil .mn (las im A b e r g 1 a u b e n befangene Volk von der Herrsehaft d e s P a p s 11 h u m s zn b e f r e i e n und gegeniiber dem E r p ru s-s u n g s s y s t e m der P a p s t e die Balin der Reformen zn betreten “ ■)
Da mu niso tudi redovniki pri srci, se mora pač razumeti samo ob sebi. Plodonosno delovanje velezaslužnega frančiškanskega reda v vzgoji in v šoli označuje tako : „Ihr Unterricht erliebt sicli jedocli nirgends iiber das Niveau m e c li a ni s c h e r G! e d a c h t n i s s ii b u n g und r e 1 i g i o s e n F o r m e 1 k r a m s !“2) Kaj pa še le o jezuitih! Tu ne govori vže vec razumen mož-mislitelj, ampak sama slepa strast Jezuitska vzgoja je »selbst-suclitig; •* oni vzgajajo v mladeničih le »hinavščino oni so jemali svoje gojence se seboj na kraj. kjer so krivoverce vsmrče-vali; ..sovraštvo do krivovercev so jim vcepljali na vsak način;" oni so dijakom navdihovali „zaniče vanje materinega jezika" : obra-ženje »samostojnih značajev je bilo pri njih vže naprej izključeno, ker so zavirali vsako samostojno misel.“ Še celo spoved jim je morala služiti kot sredstvo, da so spoznovali gojence ter jih porabljali v	svoje	sebične	svrlie!') Kaka gorostasna obrekov-
nja ! In vse	to iz	črta	do	katoliške tako zvane	„Clerisei!“
Da ne bomo več navajali posameznih mest, oglejmo si še ilustracijo, s katero nam dr. Lindner popolnoma pojasnjuje svoj nazor o katoliški cerkvi, a v kateri izreče tudi svojo vničevalno sodbo nad papeštvom in katoliško hierarhijo. V tej ilustraciji nam podaje dvoobvaznega Jana. Januš predstavljaj nam krščanstvo. Iz enega, jasnega obraza, se odsvita »gottliche Erhaben* heit“ krščanstva, na drugem pa gledamo krščanstvo v podobi »menschlicher Verzerrtheit." Ta karikatura krščanstva je delo katoliške cerkve ! In pod ta obraz katoliško-cerkvenega krščanstva postavil je filozof dr. Lindner sramotivne verze protestanta Klopstocka :
.E i n S c Inv e r t in d e s r a s e n d e n H a n d! d e s B 1 u t s
und d e s W ii r g e 11 s
P r i e s t e r i n ! Tocht-r des e r s t e n EmpSrers! Nicht Reli g i o n melir!
S c h iv a r z,	w i e	die	ewige N a c h t! Voli	G r a n n s	w i	e
das Blut der Erwttrgten,
Die D u schlachtest, und iiber Altaren a u f T o d t e n
dahergeht!
R 8 u b e r i n j e n e s D o n n e r s, d e n des R i c h t e n d e n A r m
s i c b
Vorbehalten, Dein Fuss steht a u f der Holle, Dein
H a n p t d r o h t
l) Ibi. 395. ‘) Ibi 444. ‘) Ibi 401.
G e	g e	11	d e n	H i 111 m e 1 e in p o r; w e n 11	ungestalt	d e s
V e r b r e li e r s
S e e 1 e D i c li 111 a c h t, w e 11 n d a s H e r z d e s M e n s c h e 11-
f e i 11 d e s D i o h unischafft
Zur absrheulichen “
Nerazumljivo se nam zdi. kako je dr. Lindner zaslužil, da ga naši gospodje »zavezniki1' slavijo za „duševnega velikana !J Mi res ne	vemo,	kje	tiči pri Lindnerji tolika	velikost ? Morda v
tem.	da	si	je osvojil	Herbartovega duha? Lastnega nima	tako
malo ali nič. A tudi Herbarta ni Bog ve kako temeljito premlel, kai kaže dovolj nejasnost njegovih knjig, posebno logike in filozofije, nejasnost, katera je pri dijakih na srednjih šoiaii tako rekoč v prigovoru! Ne, nam se zdi, da vsa njegova velikost obstoji v slepi zagrizenosti proti pozitivnemu krščanstvu, posebno pa proti cerkvi, proti papeštvu in jezuitom. V slepi zagrizenosti pravim, ker, kaker se zdi, ga je strastnost tako zaslepila, da ni več mogel videti ali se ni imel časa podučiti o nekaterih vprašanjih zadevajočih katoliško cerkev in njeno zgodovino, vprašanjih. katerih rešitev poznajo vže vrabci na strehah. Res, sramovati bi se moral doktor filozofije, sam filozof, prva avktoriteta v modernem šolstvu, pogrevati in v strogo znanstvenih knjigah prodajati kot zgodovinsko blago neslane anahronizme, stokrat opcveržene, kaker je n. pr. o jezuitskem: „Zweck heiligt die Mittel,“ o katere zgodovinski resničnosti je „duševni velikan4 tako temeljito podučen, da očitajoč to jezuitom vtakne besedo „b e k a n n 11 i c h" ! ‘) Kje imate razloge za ta „bekanntlich“ ? Na svitlo ž njimi ! Zgodovinska bajka je, katero pogreti se sramuje vsak omikanec, kar piše dr. Lindner o krutosti cerkvene inkvizicije ; -) bajka, kar očita rimskim papežem, češ, oni so nasprotovali oživljenju klasičnih študijev in humanizmu. ..Velikan' Lindner je bil še živ. ko je slavni Pastor v svoji epohalni, iz samih virov zloženi zgodovini o rimskih papežih dokazal, da so rimski papež: povsod prvi povspeševali klasične študije in gotovo več grešili in morda celo cerkvi škodovali s preveliko popustljivostjo nasproti humanističnim težnjam nego s tesnosrčno strogostjo. Pa kaj, tudi zgodovinska laž, tudi obrekovanje mora pripomoči, da se odvračajo duhovi od katoliške cerkve ! Tu, tu, g. dr. Romih, branite čast in učenost' svojega preroka, ako si u-pate, ne pa si lomite glavo z našim prirezavanjem ženskih jezikov !
Vganjka večno nerešljiva pa je in ostane, kako se more oklicavati za kristijana mož, katerega spisi ne izražajo drugega nego negacijo kristijanstva, mož, ki se klanja Rousseau ovi teo-
‘) Ibi 400. ‘) Ibi 721.
riji o primitivnem živalskem stanji človeštva, ki taji prostost volje, ki zna tako pohvalno govoriti o Locke-ji. o Helvetius-u itd., mej tem ko vse smeši in sumniči ki le od daleč diši po krščanstvu in krščanski filozofiji, mož. koteri se odločno nagiblje k monizmu, češ daje dualizem, ki loči mej dušo in telesom, mej materijo in dušo, mej svetom in Bogom, le začasno n a z i r a n j e, „b 1 o s s e r D urcli-g a 11 g s p u n k t ‘ ! ‘) Mi vidimo v tem, akoravno ne očitno izrečenega panteizma, vender nazore, k a t e r i peljejo naravnost v panteizem, v ateizem: Lindner speljuje mlade duhove v ateizem. To je naša sodba o kristijanu, o duševnem velikanu — dr. Lindnerji. Ako morete, pa branite ga !
* *
*
Mi nismo toliko pisali o Lindnerji radi Lindnerja, ampak več zato, da bi pokazali, kako je duševno obzorje, v katerem se giblje in živi naše zavezno učiteljstvo Znano je, da je Herbart avstrijski vradni filozof, v srednjem šolstvu pa in na učiteljskih pripravnicah vlada Herbart po Lindnerji. Naši zavezniki nimajo ene misli, enega stavka, kateri bi ne bil ali prepisan iz Lindnerja ali vsaj navdihnjen od njegovega duha. V Lindnerji živijo, se gibljejo in so. Najbolj žalostno pri tem je pa. da smatrajo take protikrščanske, brezbožne nauke — za čisto krščanstvo. Te duševne kratkovidnosti je kriva seveda le moderna šolska metoda, ki vzgaja vse po mehaničnem kopitu brez načelnosti. A ravno zato je silno težko, je kar nemogoče, da bi učiteljstvo s tako zmedenimi pojmi prišlo kdaj do pravega spoznanja
To pa nas prepričuje le še bolj, kako pravo so zadeli avstrijski škofje zahtevajoč mej drugim tudi prevstrojitev učiteljskih pripravnic, točko, katero je dr. Romih preskočil. A mi menimo, da ta točka je in ostane v ljudskem šolstvu prva in bistvena ; in naj se vpeljejo najboljše knjige, naj se podvržejo učitelji naj-strožišemu nadzorstvu, naj se še toliko pisari in zboruje - dokler vzgojujeta Herbart in Lindner naše učitelje, ne bo mirna naša vest!
Vse upanje stavimo v svoje škofe.
* d«
*
Naj pa g. dr. Romih nikar ne misli, da smo se s temi vrstami za vselej poslovili od njega Ne! Na štirih straneh je nakopičil toliko nezmisli, toliko napačnih trditev, da mu jih vsaj en par ne moremo odpustiti. Sploh nikomur radi dolžni ne ostanemo, tudi njemu ne bomo. Nad vse izvirna je njegova izpeljava o liberalizmu, v kateri prišteva Kristusa samega liberalcem tiste vrste, kaker so učiteljski zavezniki! Ta liberali-
‘) ibi 209.
zem baje „ne nasprotuje krščanstvu liberalizem je lejedenznak krščanstva Liberalen pomeni toliko, kaker darežljiv, radodaren, dobrotljiv, milostljiv, dober, blag, brez predsodka." To je tedaj krščanski liberalizem, ki ga mi napadamo?! Jojmene. kako daleč ste pač od krščanskega naziranja! S takim besedičenjem le še bolj potrjujete, kar smo Vam očitali da res nimate o krščanstvu višega pojma, nego ga imajo — masoni. (Pa ne mislite vže, da imamo tudi Vas za masona !)
Drugo točko, katero si zapomnimo za vpriliodnje. izraža dr. Romihova zavestna in ponosna trditev : ..Metodika nove šole je dandanes velikansko napredovala." Na podlagi te trditve nam pridiga dr. Romih, da duhovnik ki se ni posebe učil metodike nove šole. je „nesposoben za učitelja v narodni šoli." „In ker se bogoslovci ne uče metodike v navedenem smislu,“ sledi, da do danes ni dalo duhovstvo ljudski šoli niti enega sposobnega učitelja! Dr. Romih, akoiavno nam pripovedujete, da »ste dovršili visoke šole in bili na glasu kot izvrsten matematik skoz celo gimnazijo in tudi na univerzi," vender oprostite, da ne moremo verovati dogme o »velikanskem napredku" Vaše metodike. Zakaj pa ne, boste slišali.
Pa čemu bi še dalje vse naštevali! Preden se sploh lotijo gg. zavezniki o viših vprašanjih kaj pisati, naj bi se šli učit! Ako njih doktor tako piše, kaj si bomo še le mislili o drugih? Res, abotno je vže, kar nam kvasijo o svojem napredku! Dr Romih hoče se svojimi zavezniki napredovati na »podedovanem temelji" krščanstva; in vender se ti gospodje v svojem glasilu ogrevajo za Rousseau-a in za ideje 1. 1789! Še toliko ne morejo razsoditi, da se v krščanstvu in v idejah francoske revolucije javljati dve večno nespojljivi nasprotji!
Pač. našlo se je sredstvo, da se spojiti, to sredstvo je ljubezen »brez predsodkov t j brez vere! A vedite enkrat za v-selej. g. dr. Romih, da ta ljubezen nima s krščanstvom in njenim temeljem nič skupnega več. ta ljubezen je le fraza, s katero skušajo slovenski liberalci, mej katerimi ste tudi Vi. slepiti verne katoličane. Pa zastonj je. prekasno je: pred nami stojite, vidimo Vam v obličje, da je Vaše mišljenje in teženje liberalno skoz in skoz!
* *
*
Dodatek. — Dr Tomaž Romih piše k sklepu svojega odgovora »Rimskemu Katoliku" naslednje: »Za sklep obračam se na vse trezno misleče duhovnike, obračam se posebno na Vas duhovnike, ki ste bili ali osebni prijatelji dr. Lindner-ju, ali pa, ki ste imeli srečo, kot učenci poslušati preblagega moža, da se domislite, je-li dr. Lindner kdaj žalil Vaš verski čut, ali če je katerega od Vas pohujšal."
Ravno ko smo sklepali pričujočo razpravo, nam dojde pismo
od duhovnika, prijatelja, v katerem piše od besede do besede to : »Učiteljski »Popotnik'1 kliče v javnost nekdanje učence dr. Lindnerjeve, naj bi se izrekli o njem, ali je kdaj žalil verski čut, ali če je tudi katerega pohujšal. Kot nekdanji dr. Lindner-jev učenec leta 1869 na c. kr. gimnaziji v Celji spominjam se še dobro, kako je neki moj součener, — lehko bi ga imenoval, pa naj bo — zaničljiv vzgled podal pri logiki v sedmem razredu o verski resnici papeževe nezmotljivosti. „ Papež je človek in kot človek je vselej zmotljiv, torej tudi v verskih resnicah.* Dr. Lindner se je takemu logičnemu zaključku sladko smejal sedeč za mizo ter ga odobril. Dr. Lindnerju so prav vgajali taki protiverski vzgledi, s katerimi so se verske resnice smešile; posebno o prosti volji človeški je tudi sam podajal čestokrat nam učencem protiveiske vzglede. Takih vzgledov se bodo gotovo še spominjali moji součenci. Toda prepuščam bolj spretnemu peresu, da kaj o dr. Lindnerju napiše.11
Tako nekdanji Lindnerjev učenec, zdaj duhovnik. Ker je Lindner vže v večnosti in se radi držimo reka: de mortuis nil nisi bene, smo mislili popolnoma molčati o njegovem življenji ter ocenjati le njegove k 11 j i g e, katere so ga žalibog preživele; in gotovo bi ne bili tudi tega omenili, ako bi nas ne bili nasprotniki pozivali. Ker ste tedaj sami želeli kaj takega, imejte po po vrhu še to !
Dr. Mahnič.
^. /,	,	-r'	y P*/ S
(.
Podoba Matere Božje y Kazanski stolnici y Petrogradu. Pobožnost ruskega naroda.
i.
Prisrčen dokaz pobožnosti je dal narod ruski 1812 1, ko se je v veliki stiski pred cesarjem Napoleonom goreče zatekel k Mariji, katero imenujemo katoličani v litanijah: auxilium chri-stianorum, v slovenskem obredu: pomoč kristijanov
Slavni nemški učenjak-jezuit A. Baumgartner >) piše o podobi Matere Božje v kazanski stolnici v Petrogradu : ..Ime je dobila (kazanska stolnica) od čudotvorne podobe Matere Božje, ki je bila v srednjem veku v Kazanu. Car Ivan Vasilij jo je ukazal prenesti v Moskvo 1339, Peter Veliki pa v Petrognad 1721. kjer so jo čestili v cerkvi presvete Trojice. Za Aleksandra 1. je dobila v sedanji stolnici (1802-11) svoje svetišče. Gradba je stala okolu 21/', milijona, brez obilnih darov, s katerimi je o-krasila ljudska pobožnost v teku stoletij milostno podobo in cerkev...
Ko je kanila rastoča ošabnost Napoleona, vpokorivši si pol Evrope, rušiti tudi samostalnost Rusije, zatekel se je goreče na rod h kazanski Materi Božji. Pred odhodom v boj proti Korzi.š-kernu zmagovalcu prišel je sivolasi general Kutuzov, dasi na pol volterijanec, molit pred podobo milosti. Se dan danes kažejo oni prostor. Na predvečer bitke pri Borodinu pa je ukazal razpostaviti podobo Matere Božje na nekem holma bojnega polja. Nato se je sam približal se svojim spremstvom, da bi jo počestil. Lev Tolstoj opisuje redki prizor v nekem svojem romanu: „„Dolgo suknjo na debelem krepkem telesi, se sklonjenim hrbtom, odkrito belo glavo stopi Kutuzov zibaje se v vrsto mo-lilcev, ter se vstavi pred duhovnom. Prekriža se z navadnim o-brazom, stegne roko ao tal in povesi glavo s težkim vzdihom. Za Kutuzovom je stal Bennigsen in spremstvo. Kljubu nazočno-sti glavnega generala, zanimajočega pozornost vseh višili oficirjev, molili so opolčenci in vojnici mirno dalje, ne da bi ga pogledali. Po končani molitvi pristopi Kutuzov k sveti podobi, vrže se sopeč na kolena, pokloni se do zemlje ter se zopet sopeč
‘) Stimmen aus Maria-Laach 1888: St. Petersbuvg.
POBOŽNOST RUSKEGA NARODA
dvigne, da se mu obraz skrči. Za njim pristopijo generali, za njimi oficirji, za njimi opolčenci in vojnici.“u
Pri Borodinu vtrpela je Napoleonova sila prvi vdaree, da je bil črez nekaj mesecev prisiljen na grozno vrnitev. Hvaležno so po dovršeni zmagi spomnili se Rusi Bogorodice Kazanske. Ku-tuzova, ruskega Fabija Kunktatorja, „qui cunctando restituit rem,“ so po smrti 1813 1. pokopali v kazanski stolnici, na onem mestu, kjer je pred odhodom v v o j s k o moli 1.“
2.
Iz istega spisa slavnega jezuita hočem navesti tudi par izkušenj, ki lepo pogasnjujejo značaj ruskega naroda v verskem pogledu:
„Bil je navaden delavnik. Sli sme v cerkev (kazan-sko stolnico v Petrogradu), da bi jo ogledali.. Mnogo ljudi je šlo v cerkev, drugi so stali v veži in kupovali sveče. Pri vstopu spregledamo veliki dom napolnjen gotovo do polovice s pobožnim ljudstvom, stoječim o kolu čudo-tvorne podobe Matere Božje. Celo morje luči je žarilo o-krog nje zlate oprave, lesketajoče se v dragih kamenih in biserih. Sveče so gorele na visokih svečnikih pred srebernim ikonostasom,. segajočim visoko do cerkvenega svoda. Ikonostas je dar donskih kozakov po srečni vojski 1812. Tudi balustrade pred i-konostasom so iz masivnega srebra. Bogastvo in krasota nadkriljuje vse, kar se navadno vidi po katoliških romanskih svetiščih. Iz vrst pričujočega ljudstva so neprestano oddajale se nove sveče do altarja. Tam so se zažigale in potem posajale na visoke kovinske svečnike. Stolov ali klopi po ruskih cerkvah ni. Vse je mešano, kaker kdo pride v cerkev. Tam stoje plemeniti gospodje, oficirji kmetje, v o j a c i in civilisti, proste kmetice in visoke dame, vse se gnete raznolično, brez razlike stana in čina. Obnašanje ljudi in pa obrazi govorili so mi milo resnobo, s p o š t o v a n j e in p o-božnost. Nekateri so stali nepremično, drugi so se globoko poklanjali in mogočno križali od čela do prsi, na desno in levo. Molitvenikov nisem videl, tud. šepetanja z ustnami nisem slišal. Mirno in zbrano zrli so moleč nekateri na sveto podobo, nekateri na ikonostas z mnogimi slikami, a zopet drugi tje pred se v eno mer. Na svojo okolico ni nihče pazil. Najbolj me je ganil neki viši oficir, v prelepi uniformi, ki je stal za množico, v molitev ves v t o p 1 j e n — d i v n a martova postava, polna moške resnobe.“
V stolnici presvete Trojice Aleksander-Nevskega samostana opisuje sledeči, ganljivi prizor: »Plemenito oblečena dama... pri-
>
416	POBOŽNOST	RUSKEGA NARODA
pelje svoje dete li katafalku svetnika (Aleksandra Nevskega, po-krovitleja Rusije.) Tam pomoli nekaj časa. Za tem približa dete, veleč mu poljubiti. Nato poljubi še sama — vse s prisrčno pobožnostjo, katere si brez trdne vere ne moiemo misliti. Kako lahko bi bilo ruskemu narodu posta-ti katoliškim! Toda z dveh stebrov nasproti alta r j u gle d ata Peter V e liki in Katarina II strogo opominjajoč, da nema tukaj mesta verska prostost.11
Dalje pravi: ..Zvesta družinska ljubezen, pobožen čut, nehlinjena dobrosrčnost, ki se je v vsem tem izražala, meje zelo ganila. Jednake poteze sem imel priliko še večkrat opazovati. V ruskem narodnem značaji je nekaj neizmerno dobrosrčnega. Nagnenjek pobožnosti, k spoštovanju, pokornosti, prijazni dob roho t nos ti, mu je kar vrojeno. Kaj je mogel v že biti narod ruski, da je smela cerkev med njim prosto delovati, da ni v sega mogočni cezarizem z mečem in k n ut o m pogazil v kali vsako težnjo k uniji ter poteptal pri vsaki priliki z nova mnogoštevilne milijone naroda! Ako zaslužuje kateri narod sočutne priprošnje, je zaslužuje gotovo ruski. Komaj da se kdaj spomnimo milijonov, katere priklepa žezlo sile na odrvenelo, državno cerkev, brez moči samoobrambe. Mi slišimo le o zločinih državne oblasti nad katoliškimi podaniki, mi čitamo le o hudodelstvih z nevero pokvarjenega in obupanega naroda proti svojim vladarjem/
Tako o ruskem narodu nepristranski učenjak-jezuit A. Baumgartner. ki je imel sam priliko opazovati njega vrline. Želeti bi bilo, da bi tudi neke vrste pisatelji s tega stališča motrili ruski narod. Opazili bi ob enem, da so od pravoslavja, po katerem blaznijo, prav toliko oddaljeni, koliker od vesoljne, katoliške vere. Najviših potreb in teženj verskih v Rusiji naši liberalci ne vidijo.	—	a
PISMA BREZVERCU
o najvažniših fiiozofijskih in verskih vprašanjih.
v.
Čin stvarjenja pa nepremeuljivost Božja.
Ta pot mislim posebno ozirati se na dokazovanje v Vašem predzadnjem pismn. Govorite poglavitno o začetku sedajnega vesmira. Na zadnje zaključujete: „ Vesmir je po svojem začetku in smotru nedostopno in nerazumljivo tajinstvo.“
Vidim sicer, da niste Vi nič kaj prijazni omenjenima nazoroma, namreč: „svet je sam od sebe od vekomaj" in „svet je sam sebe proizvel." Vender pa pravite, daje razumu nasprotna tretja, edino še mogoča trditev, da j e s v e t stvar zunaj nega neodvisnega vzroka.
Opomniti pa Vas moram, da se nikaker ne krijeta izraza: „n e d o s t o p n o ali nerazumljiv o“ z izrazom „r a z u m u nasprotno." Koliko reči je nam nedostopnih in nerazumljivih ! Ali pa smemo zanikati njih istinitost ? N. pr. mi ne moremo razumeti, kaj je večnost, ali recimo, bitje brez začetka. Dasi pa je večnost razumu nedostopna, sili nas vender isti razu m priznavati jo.
Kaker vidite, imam v pričujočem pismu posebno v mislih, dokazati, da stvarjenje sveta po neskončnem bitji nikaker ne nasprotuje razumu. Kaj še! Ampak razum sam nas dovaja k temu, dasi je morda njemu samemu način stvarjenja nejasen.
I.	Vi pišete: „ Pričina (vzrok) kot pričina ne more biti absolutna. Bitje absolutno, kot absolutno ne more biti pričina. Kajti
pričina zove se le po svojem odnošenji k včinku........Ako
pa na ta način ne odvzamemo časa ali vsporednosti (sukcesije), treba, da je bilo večno bitje s početka absolutno in da je s časom prestopilo v pričino. Vprašam pa: kako je moglo bitje neskončno kaj postati, kar ni bilo vže od začetka V"
Odgovarjam: Trdeč, da je Bog pričina sveta, izražamo sicer, da je svet po stvarjenji prestopil v novo resnično odnošenje k Bogu, nikaker pa Bog k svetu. Kajti stvarjenje ni moglo proizvesti v neskončnem bitji nobene premembe.
Tudi sami priznavate, da ni v neskončnem bitji nobene premembe. Toda Vi smatrate dalje, da se nikaker ne zlaga ab-
solatna nepremenljivost s činom stvarjenja. Dosledno pravite, da je stvarjenje vesmira po zunanji pričini nedostopen in razumu nasproten nauk.
Temu nasproti vgovarjam, da mora vsekako bivati bitje, kateremu je zavoljo svoje neskončnosti možno stvarjati zunaj sebe premembe, ne da bi se samo kaj premenilo, bitje pravim, katero ni nikdar z nova začelo delovati, ampak je vekomaj delujoče, ki je vedno v tvornosti, nikdar v trpnosti.
Ne čudite se! Svet namreč mora imeti svojo pričino!
Toda prvič, kaker smo vže rekli, ne more biti svet sam ob sebi od vekomaj, in drugič, tudi ni mogel sam ob sebi nastati. Kaj nam torej še ostaja? Očividno nič drugega nego da je stvarilo svet drugo, zunajno bitje.
In to, da je razumu nasprotno ? Pa bodi! Ali, tako je!
Ker pa je in mora tako biti, ne more tudi po nobenem načinu biti razumu nasprotno ali absurdno.
„Ali vsaj nerazumljivo je“, kličete nasproti.
Kaj zato ? Prisiljeni smo priznati istinito, kar je tu nam nerazumljivo. Bodi o tem dovolj!
Toda, celo kar je nam tu nerazumljivega, da se vsaj deloma pojasniti. Kamen, ob kateri se razum na videz zadevlje, je odlok Božje volje stvariti svet. Kajti le preradi prenašamo mišljenje človeško na Boga.
V človeku je vse mišljenje in hotenje potencijalno t. j. vresničuje se vsporedno, počasi. Iz pojma Božjega bitja pa moramo izključiti vsakošno potencijalnost. Bog je golo dejstvo (akt). Zato je od njega spoznavanje, hotenje in vse Njega dej-stvovanje isto kar Njega bistvo ter z njim večno, brezkončno.
Ako tega ne priznamo, temveč dovolimo v Bogu sostavo potencije in akta ter možnost novega vresničenja, razrušimo pojem večnosti, neskončnosti ter zagazimo zopet v absurdno podmeno (hipotezo) večnega gibanja.
Bog se je odločil stvariti, toda Njega odlok je večen, kaker je sam večen. Isto bi bil Njega odlok večen, ako bi se bil odločil ne stvariti.
In ako je zavoljo večnega akta Božje volje izvršila se pre-memba, izvršila se je izključno na včinku, nikaker pa na pričini.
Božja volja je nepremenljiva. Kajti drugo je plemeniti voljo, in drugo hoteti premembo stvari. Mogoče je namreč z isto nepremenljivo voljo hoteti sedaj to, sedaj temu nasprotno. Pre-memba volje bi bila, ako bi z nova jeli hoteti, česar preje nismo hoteli, ali ako bi nehali hoteti, kar smo preje hoteli.
Toda tak o snih začetkov in nehanj v Bogu ni!
Vse kar Bog hoče, hoče od vekomaj, ali na razne načine. Drugo hoče kot neobhodno, drugo kot možno, ki se vtegne vresničiti, ali pa ne, drugo kot. stalno, nevmrjoče, drugo kot pogojno ali nepogojno, drugo kot premenljivo. No, kar koli hoče,
hoče od vekomaj, gledajoč in premerjajoč v duhu od vekov vse pogojne okoliščine.
Res je sicer, da nam ostaja vedno še kaj skritega Nerazumljivo je namreč, zakaj je neskončno bitje rajše določilo se stvarjati nego	ne. Toda dovolj, ato	vemo, da	je	Bog t. j. neskončno bitje,	pričina sveta.	Tukaj, mislim, da	se	lahko vmirimo.
Zadnji in pravi razlog, ki je določil Boga od vekov vstvar-jati, lehko položimo v absolutno Božjo prostost.
Tudi smo k temu prisiljeni, kajti drugače bi morali, kaker sem vže dokazoval, potisniti	začetek	gibanja v	večnost t. j. ne
mogli bi priti	do nobenega	začetka	gibanja,	ali	do nobenega
začetka vesmira.
Dalje pišete: ..Stanje pričenjajočega dejstvovanja je više nego stanje mirovanja. Dosledno je moralo absolutno bitje prestopiti iz relativne nepopolnosti v relativno popolnost t. j. ni bilo od vekomaj popolno.“
Da se izognemo vsaki nejasnosti, treba je dobro razločevati bitje relativno od absolutnega.
Človek sicer ima, kaker vsako razumno bitje, v svojih dejanjih smoter t. j. vedno je kaj dobrega, česar želi doseči in kar ga nagiblje k delovanju. Zakaj V Ker je relativno popolno bitje. Ker namreč nima aktualno vse popolnosti, je njega nagib k delovanju zunaj njega ležeče dobro, katerega želi doseči in kateremu se približuje po svojem delovanji.
Ako delovanje zadostuje v dosego smotra t. j. ako človek po svojem delovanji doseže zaželeno dobro, prestopi iz relativne popolnosti v relativno večo popolnost Mirovanje pa ali zagrešeno delovanje spravilo bi ga v stanje relativne nepopolnosti.
Ali nikaker si tega ne smemo misliti o Bogu!
Bog je bitje absolutne dobrote in popolnosti t. j. Bog je sama dobrota in popolnost. Kako naj bi torej bilo Njega delovanje namerjeno v dosego dobrote zunaj sebe V
Človek hoče. ker bi bil rad popolen in srečen, Bog pa, k e r j e popolen. Pri Bogu je zadnji nagib k delovanju ali stvarjenju ljubezen lastnega bistva. V istem večnem činu namreč, s katerim ljubi in hoče od vekomaj samega sebe, hoče ob enem tudi vse drugo zunaj sebe.
Božje hotenje je popolnoma prosto od vseh zunajnih pričin. Jedina pričina, ki ga določuje k delovanju, je ljubezen samega sebe. Človek se v svojem hotenji in delovanji primika določenemu smotru t. j. se preminja, Bog pa miruje pri svojem hotenji neprenehoma v samem sebi in se nikaker ne preminja.
Ne mislite pa, da je s tem vničena prostost Božje volje: stvariti ali ne stvariti.
Bog si namreč ne pridobi niti s stvarjenjem kaj, niti ne more izgubiti z nestvarjenjem ničesar. Kajti, ako se odloči stvarjati, hoče, da so vsa druga bitja po Njem in Njemu v češčenje,
ako se pa odloči nestvarjati, hoče, da je sam pred vsem bitje absolutno, neodvisno, katero nobenega ne potrebuje, ker si samo sebi zadostuje.
Tudi v navadnem življenji je precej jednako, ako kdo svoj denar rabi v razne svrhe, dajoč ž njim drugim zaslužka, ali pa ako živi sam zase, ne meneč se niti za upnike niti za prijatelje, rekoč: Ne potrebujem nobenega.
Ako Bog stvarja ali nestvarja, vedno miruje s svojo voljo nepremično v samem sebi, ker si samemu sebi popolnoma zadostuje.
Bodi si pa Božja volja stvariti ali nestvariti kaj, pričina temu ali onemu včinku, v Bogu ni nobene premembe. .Razlika je le v včinku. V resnici imamo samo eden čin večne volje, kateri je odločil razmerje Boga do stvari ali bolje stvari do Boga, he da bi se kaj promenil.
Kaker napravlja solnce na pojedinih predmetih raznotere podobe, ne da bi se v svojem bistvu kaj premenilo, prav tako kaže se Božja volja pri vstopu v čas in prostor v raznoličnih včinih in podobah. To pa jedino se stališča človeškega razuma.
II.	„B r e z volje i n s a m o z a v e d a n j a ne more biti absolutno bitje pričina. Samozavedanje pa pomen j a
0 d n o š e n j e p o d m e t a k predmetu. S tem pa je vni-čeuo absolutno bitje; kajti idt. konec: Absolutno bitje ne more imeti samozavesti.41 Tako Vi.
Dovolite mi najprej malo opazko. Ali se Vam ne zdi bitje neskončno brez zavesti absurdiun? Kdo bi se pač drznil izvajati smotreni in določeni svetovni red iz nesveste, slepe pričine t. j. iz slučaja V
Nikaker! Smotrena vredba stvari terja razumno pričino. Toda razum, ki o sebi ničesar ne zna, je nestvor, svetilo brez
1 u či.
Celo človek, kojega znanje je jako nepolno, zaveda se samega sebe. Tem bolj mora se zavedati neskončni Bog, kot razumni svetovni redar.
Resnično. Na kak način hočete zložiti divno sinotrenost vesmira in speče, nesvesto stvariteljno bitje ? Saj bi smeli po besedah novega misleca z isto pravico reči: atrakcija ali kohezija napravila je n. pr. divno smotreno poslopje, ali čopič spečega umeteljnika načrtal je prekrasno idealno podobo na platno-Aristoteles pravi, da je to ali „nemogoče zaključenje44 modroslov. cev pravljičarjev, ki so zmodrovali, da se je porodil vesmir iz „moči“ , ali mišljenje „naravnih modroslovcev,44 ki so postavljali kaos v začetek. „Kako se more kaj gibati, ako ni aktualne pričine? Saj se vender kamenje samo ob sebi ne giblje, ampak zidar je giblje. Noben predmet nema slučajnega gibanja, temveč slehern mora imeti določeno pričino, da se sedaj tako, drugič drugače giblje.14 Tako Aristotel.
Vrnimo se k stvari. Vašemu dokazovanju smem po pravici vgovarjati, da Vi prenašate pojem samozavedanja od človeka na Boga. Koliker nam je samozavedanje iz lastne izkušnje znano, ne javlja se sicer nikdar brez resničnega odnošenja podmeta k predmetu. To pa jedino le. ker se vrši v omejenem podmetu, kateri radi omejenosti potrebuje predmeta.
Ako pa hočemo prenesti pojem samozavedanja na Boga. misliti si moramo samozavedanje kot absolutno popolnost. Izključiti moramo vsako pomanjkljivost.
Dobro moramo namreč premisliti, da se v absolutnem bitji samozavedanje ne godi istim potom, kaker v človeku. V človeku ni razum vedno »in actu“ (v dejanji), ampak navadno „in poten-tia.“ Um človeški piestopi le potom paznosti in domišljenja začasno in aetum (v dejanje), t. j. v resnično samozadevanje.
Ne tako absolutno bitje. Kajti absolutno bitje je od vekomaj „actus purus“ (golo dejstvo). Njega samozadevanje je večno in nepremenljivo, samo od sebi, ki ne potrebuje še paznosti ali domišljenja.
Bog je večno aktualno samozavedanje. V Bogu ni nobene razdvojit/ve misli v podmet in predmet. Moti se Hartmann, misleč, da je razdvojitev misli v podmet in predmet neobhodna samozavedanju. Prav ta razdvojitev, katero postavlja Hartmann kot pogoj samozavedanju, moti in slabi samozavedanje. V dokaz je nam človeški um, kateri o sebi tem manje zna, čim bolj obrača svoje misli na zunajne predmete. L e t a m. k j er je po d-m e t in predmet isto, je polno s a m o z a v e d a n j e m o g o č e.
Ne moremo pritrditi novim panteistiškim modroslovcem, da je absolutno bitje prešlo iz stanja nezavesti v stanje zavesti, ker bi je tem potom podvrgli premen-1 j i v o s t i t. j. z drugimi besedami, bi je d e j a n s t v e n o vničili. Tudi zagazimo v nezmisel gibanja brez začetka.
Dalje ne moremo pritrditi V a m, da je absolutno bitje o d v e k o m a j v n e z a vesti, ker bi tem načinom ne moglo biti 11 a j p o p o 1 n i š e b i t j e. Morali bi mu brez dvojbe odrekati prvič samozavedanje in drugič, ker je samozavedanje neob-Uoden predpogoj vsakemu znanju, tudi vsakošno znanje. Najpo-polnišemu bitju bi nedostajalo, kar ima vsak človek. Saj vender priznavate, da je samozavedanje in pa znanje popolnost?
III.	Dalje pišete: »Stvarjenje sveta iz niča nasprotuje človeškim pojmom. Naš razum pojme vsako stvar ali kot bivajočo ali kot nebivajočo. Prehod iz nebivanja v bivanje ali iz bivanja v nebivanje je nam rierazumljiv.“
Proti temu hočem navesti besede novodobnega misleca: Govoreč o stvarjenji iz niča, ne mislimo o nobenem napredku nebivanja v bivanje, kaker bi bil Bog pretvoril nič v svet. Ne, Bog ni mizar. Stvar je jasna. Svet je po Božjem stvarjenji jel
bivati, pred pa nikaker ni bival. Menim, da to ni nasprotno človeškim pojmom!
Bodi mi dovoljeno navesti tudi dokazovanje svetega Tomaža (govori kot modroslovec, ne kot bogoslovec, kaker vtegnete brž razvideti). Kader koli rečemo, da „svet je iz niča“, moramo vedno dvoje v ozir jemati. Lehko namreč pustimo nikavnico besedice „nič“ na svojem mestu, ali pa jo združimo s predlogom „iz“ ter dobimo pomen „ne iz česa“. V prvem slučaji nočemo z besedico „nič“ naznačiti snovne pričine, kaker bi hoteli reči, da je Bog svet iz niča naredil, kaker stolar stole iz lesa. Ampak naznačiti hočemo le vsporednost bivanja in nebivanja. Saj pravimo tudi: Iz luči je nastala tema. Hočemo reči: Sedaj je tema, pred pa je bila luč. Ako pa združimo nikavnico s predlogom „iz“, dobimo res sicer naznačeno snovno pričino, toda tako, da se prav snovna pričina zanika in zatrjuje, da ni bilo pri stvarjenji nobene snovne pričine. V jednakem pomenu rabimo besedo „nič“, a-ko pravimo: o ničem govoriti t. j. molčati.
Mislim, da je vprašanje o absolutnem bitji odločilne važnosti. Od njega je odvisna rešitev vseh drugih prašanj. Zato sem se tukaj zamudil ter odložil za prihodnji čas druge Vaše vgovo-re. Kaker hitro se mi ponudi priložen čas, hočem Vam odgovarjati na zadnje pismo
Opomba: Smatram, da bi jedno samo popolnoma spričano Božje čudo vtegnilo očividno prepričati Vas o bivanji nadsvetne-ga Boga. Zatorej Vas prašam: Kaj bi rekli, ako bi videli neozdravljivega bolnika v Božjem imenu nagloma ozdraveti ter vstati? Ali bi bili voljni pripoznati čudni dogodek kot neovrgljiv dokaz bivanja nadsvetnega Boga?
Nakaj o glasbi sploh.
O glasbi pisati ni lahko in ne težko. Ni lahko, ako hoče človek res kaj povedati, in ni težko, ker se ravno glasba od toliko strani lahko opisuje, da se ne pride tako kmalo v zadrego s frazami. Le pomislite: Enemu je glasba umetnost, da jej ni para, saj govori naravnost se srcem, njej je dano izražati čute, kaker jih še poezija izraziti ne more, dasi jej rabi najodličnejše sredstvo — jezik ! Drugemu je glasba le prijetno kratkočasje, tretjemu je to, kar pravi Schiller o poeziji: „Die melkende Kuh“ ali po domače „meštir“, katerega podeduje sin po očetu; J. G. Seume pa pravi o glasbi, da je „Schliissel zum iveiblichen Her-zen“ !...
O glasbi se je pri nas Slovencih vže mnogo pisalo in pisarilo, vender pojmi niso še povse jasni. Prav mnogo spisov nosi na sebi znak naglice, (ki pa menda še polžu ni koristila) in prevelikega ognja (pri katerem se pa tako rado kaj — prismodi!). Kdor trezno opazuje, zapazi tudi, kako se večina pisavcev — pisatelja še ne moremo koga imenovati, ako spiše en „podlistek“ ali en „dopis“ — večina pisavcev, pravim, se ogiblje resnega razgovora o temeljnih pojmih: kaj je glasba, kaj naj izraža in kako. katerim pravilom naj se pokori, kdo ima pravico določevati, kakošna bodi. koliko je treba gledati na poslušavce, koliko prostosti imej umetnik itd. in vender: clara pacta boni amici — ne vstraši se nihče ,.latinskega1 citata, saj ni vglasben in ga ne bo treba — peti!
Clara pacta 1 Največ prepirov nastane zarad tega, ker nimajo vsi jasnih pojmov. Dobro se spominjam reka našega učitelja „slovenščine„Vsak ima se svojega stališča prav“ — objektivno sicer vsi prav imeti ne morejo — vender je nekaj resnice na tem reku; zato naj bi pa vsak, predno se v kako polemiko spusti, premislil, kaj je nasprotnika nagnilo, da je tega ali onega mnenja — zmirjati, smešiti, poniževati bo malokdaj pomagalo — lepa beseda lepo mesto najde.
Da se razumemo, treba je pa. da smo edini v pojmih, da ne bo eden Pavla tepel, a drugi Petra branil, torej treba jasno pisati
Kaj je glasba — muzika ?
Glasba je umetnost, ki se poslužuje glasov ali /vokov. S tem, da prištevamo glasbo umetnostim, je tudi povedano, kaj ima izražati, kaj je njen namen. V filozofijo se sicer ne mislim siliti, ker imam drugega popularnišega gradiva — vender, da ne bo luknje v spisu — — glasba — umetnost kaži nam kar je lepo, vzdigaj nas v ono srečno deželo večnih harmonij brez disonanc, blaži nas, tolaži nas, vzdiguj nas, budi v nas hrepenenje — ne le po lepem, temuč tudi po tem. kar je „dobro". — Glasba nam bodi nekak učitelj. — Vže zdavno je naši umetnosti znan princip : besede mičejo, zgledi vlečejo; in po tem se ravna, uči, namreč s tem. da „pravljice“ pripoveduje — nič ne majajte z glavami, poslušajte!
Glasba je govor srca. Kar srce čuti, glasba izraža : veselje, žalost, pobožnost, jezo, sovraštvo, mir, ljubezen, navdušenost, stud...
Glasovi, ki bi nam kazali samo modrost skladateljevo, morda njegovo bistroumnost, pa bi nam ne šli do srca, bila bi le zmes, ki po mojem mnenji še imena „glasba“ ne zasluži. Glasbi ni naloga modrovati, šteti, računati, temuč izraziti, kar čuti srce. Ako je čut krepak in jasno izražen, polastil se bode ravno isti čut poslušavca skoro z elementarno silo. Tepi otroka, in ne le ta, vsi. koliker jih je, oglasili se bodo v žalostnem „mol tonu"
— iu s tem nam kažejo, kako je vže v človeški naravi vteme-Ijena ona zapoved: Veselite se z veselimi in jokajte z jokajočimi. Prav na tej p o d 1 a g i moremo si razlagati res čudovit vpljiv glasbe. Komu niso znane one pripovedke o moči glasbe V Res, da so pretirane, vender jedro je resnično. Družba še tako vesela omolkne, ako se oglasi zares mila, otožna pesem, in precej časa preteče predno se prejšnja živahnost povrne.
Ako razlagamo moč glasbe iz sočutja, moramo pač naravno sklepati, da se glasba samo takih prime, ki so mehkega srca. Kdor je trdosrčen, kdor nima vsmiljenja do trpečega brata, temu bo mila pesmica — nadležna, hrabremu vojskovodji vgajala bode pogumna bojna pesem, pobožnemu — molitev vglasbena. Ni čuda; saj se celo mrtva struna oglasi, ako zapoješ glas, ki jej je lasten. Pri tej priliki omenim še neko „coprnijo“. Zveži dva klavirja z lesenim drogom, ali tudi se stekleno palico, tudi se žico (klavirja smeta stati v različnih sobah), igraj na enem, in drugi se bode sam po sebi glasil ravno tako (tušilo se ve da mora biti privzdigneno pri drugem). Tega sem se spomnil pišoč o sočutji.
Povej mi, s kom občuješ, in povem ti, kakošen si, pravi znani pregovor; jaz pa se svojega stališča pravim: Povej mi, kakošna glasba ti vgaja, in povem ti. kakošen si — in ne bodem se zmotil. Komur pa glasba sploh ne vgaja, temu ne zaupaj, trdega srca je — „sine affectione." Pravil mi je nekdo, — greh se pove, grešnika ne — da mu je mnogo ljubše pasje lajanje na lovu, kaker vsaka glasba — jaz nisem na to ničesar odgovoril.
Kako je pa moči izraziti, kar srce čuti, saj nima glasba drugih pripomočkov, nego samo zračne tresljaje ? — Vprašanje, ki se v slovenskem jeziku ni še razpravljalo.
Vsak človek ima neki srednji glas, lahko bi ga imenovali „normalni“ glas, katerega rabi navadno, ker mu je najpriklad-nejši in mu najmanj truda napravlja. Ta glas je pa pri raznih ljudeh različen, možki imajo srednji glas navadno niži, ženske in otroci viši; toda zlepa ne najdeš dveh človekov, pri katerih bi bil popolnoma enak.
Pri raznih občutkih krenemo nehote više ali niže — ziste-matično se to razpravlja v govorništvu, kdaj se namreč ima glas povzdigniti in kdaj je niži glas rabiti. Kaker beremo vže z o-braza, je-li kdo dobre ali slabe volje, tako sklepamo tudi po glasovih, kako je dotičnemu pri srci. Sklepamo pa to skoro nevede, po samem sebi; vemo namreč, za koliko gremo nad srednji glas, ako čutimo to ali ono, in za koliko je naš opazovanec nad svoj srednji glas krenil, spoznamo vže po sili in po značaji glasu.
Ne bilo bi potem takem prav, ko bi hotel tenorist peti napev prvotno za bariton postavljen. V viših glasovih hotel je skladatelj, da pevec svojo moč pokaže, hotel je morda nalašč da,
per^ec kak visok glas ,forcira“ v označenje tega ali onega čuta — ako poje tenorist one glaske, izgubi se naraerjavani efekt, ker poje z lahkoma. ker ni šel toliko nad svoj normalni glas, koliker treba, da poslušavec sam čuti, kaj je skladatelj hotel izraziti. Zato je tudi treba včasih pesem znižati (niže postaviti), ako je bila namenjena za visok glas, da se ne bode pevec „silil“ tam, kjer glasbenik tega ni n amer j aval, ker je pisal za pevca, ki bi dotično pesem imel peti z lehkoto.
Marsikateri pevovodja se je vže čudil, kako to, da se pesmica iz ust enega zbora tako »briljantno44 glasi, a drug zbor z njo nima sreče; še tako precizno naj poje, ne glasi se tako lepo. Iz rečenega si to prikazen prav lehko razlagamo.
Da ne zajdem predaleč. — Vže po tem torej, koliko se pevec se svojim glasom od normalne sredine oddalji, sklepamo, ali še bolje bi bilo reči »spoznamo in čutimo41, kar čuti pevec — in mehkega človeka se „prime"
Drugi pripomoček glasbi je dinamika. Ravno isti napev glasil se bode povse drugače, ako se poje „fortissimo“ — ali pa »piano.u Smelo rečem, da se dobri pevski zbor najbolje na tem spozna, kako napeve ravno glede dinamike izvršuje. Večno e-nakomerno kričanje je najhujši „testimonium paupertatis44. s tem je namreč jasno dokazano, da skladbe ne umejo, in da sami pri tem ničesar ne čutijo — na svojem mestu (krepko, a na svojem mestu milo, tiho in nežno!
Važen pri glasbi je ritem „U boj44! pa „adagio“! Ritem pri pesmi ali pri drugem glasbenem komadu naznanja nam ne-kaker, kako naglo je srce skladatelju bilo. Navdušenost, veselje, jezo izražamo v hitrem tempu, žalost, potrtost, ponižno prošnjo i. t. d. v počasnem. Lehko bi rekel: Vzemi pri skladbi oni tempo, kaker bi ti srce tolklo pri dotičnem čutu ! — Splošno opazujemo, da mlajši dirigenti skladbe hitreje izvršujejo od starejših, sangviniki hitreje od flegmatikov. — Ni čuda! saj ni nobena umetnost tako subjektivna, kaker glasba ; pri nobeni umetnosti ni toliko posrejujočih činiteljev mej prvotnim umetnikom ter mej ..slavnim občinstvom44, ko pri glasbi. Pri glasbi poslušavci niti ne zvedo vselej, kaj je skladatelj hotel izraziti, pač pa kaj izvršujoči glasbenik pri tem čuti; vrinek je torej tudi od tega odvisen, ali je recimo kapelnik skladbo prav razumel ali ne.
»Še drugo imenitno sredstvo razun omenjenih služi glasbi v izraženje raznih čutov in to je: značaj ali ,,barva44 (timbre) glasu.
Znano je, da je gias iste visokosti istega človeka ves drugačen, če je dotični žalosten, drugačen, če je vesel, drugačen, če je jezen, drugačen, če je obupen i. t. d. Odkod to ? To zagonetko reši nam akustika. Redko kdaj slišimo glas sam ob sebi, to je tak. kaker nam fizika pripoveduje, da bi imel toliko in toliko (zračnih) tresljajev v sekundi. Navadno sliši se z glavnim, prvotnim glasom še cela vrsta postranskih glasov, ki imajo v sekundi
dvakrat, trikrat, štirkrat i. t,. d. toliko tresljajev, ali, da govorim muzikalično: z vsakim glasom slišimo tudi še oktavo, kvinto, zopet oktavo, decimo, duodecimo itd. Od teh spremljajočih glasov odvisen je značaj prvotnega glasu. Ako so ti postranski glasovi toliko bolj tihi, koliker so bolj oddaljeni, a čim bliži, tem krepkejši, pravimo, da je glas polen, prijeten; ako se glasijo oni glasovi močneje, ki imajo okoli 5 — 7 krat toliko tresljajev, kaker prvotni, glasi se *svetlo“, živo; ako so oni glasovi krepkejši, z 9 — 12 tresljaji (v primeri z 1 tresljajem glavnega glasu) rečemo, da poje rezko, ostro, (vijolina); ako so še viši glasovi zadosti močni, glasi se „špičasto“ ; ako prevlada eden ali drugi teh glasov, vselej dobi prvotni glas vsled tega poseben značaj, posebno barvo, včasih temno, žalostno, otožno, a drugokrat „reže“, cvili; ako stranskih glasov ni čuti, glasi se mehko, rahlo, toda niži glasovi glase se vže pretemno; ako so pa stranski v pii-meri s prvotnim glasom premočni, postane ta prazen, kaker bi nečesar nedostajalo.
Evo vam v tem prvih elementov harmonije!
Koliker krepkeje se kateri teh stranskih glasov sliši, toliko preje se je prikazal na torišči harmonične spremljave. Najpoprej unisono — naravno, enoglasno. Za tem začeli so rabiti oktavo za spremljevanje, kasneje kvinto, a terca se je prikazala še pozneje, in še dolgo časa so se je nekaker ogibali skladatelji.
V petji slišijo se pri raznih občutkih razni postranski glasovi krepkeje, lehko bi rekel: razne občutke spremljajo drugi akordi. Res hvaležno delo bi bilo natanjko določiti, kateri so-glasi se slišijo pri „stralur. pri veselji, pri obupnosti i. t. d. Kako lehko bi bilo potem na klavirji iste občutke natanjko in določno izraziti. — Vender vže sedaj smelo trdim, česar se, koliker mi je znano, še nihče ni upal, da je spremljevanje na instrumentih le neko nadomestilo prvotnih postranskih glasov, spremljevanje ima dati glasu ono „barvo“, ki jo dotični čut najnatanjčnejše izraža.
To bi bili prvotni elementi, ki služijo glasbi v izraženje raznih čutov, namreč : relativna visokost glasu, dinamika, ritem in barva glasu.
Bojne pesmi ne bodemo vglasbili v počasnem „cempu,“ ne bodemo tirjali, naj se poje tiho, in tudi je ne bodemo priredili za sopran in alt se spremljevanjem citer! Še nekaj! Vže v navadnem govoru se ne držimo vedno istega glasu, temuč včasih glas povzdignemo, a včasih znižamo — nevede. Govornik bode z glasom še bolj ,, moduliral J in še otrok, ki joče, glas povzdigne ali /.niža, kaker mu je ravno pri srci.
Tudi pri glasiti je nekaj sličnega - melodija, ki se spreminja m razvija na podlagi elementov, katere sem vže omenil; razvija se, kakor se razvija čut v srci, sedaj rastoč, sedaj poje-m ajoč.
Poslušajmo dva človeka, ki se prepirata. Sprva začneta malo da ne z normalnim glasom, toda kmalu zavijeta melodijo navzgor in sicer „crescendo„ in „accellerando“; in. ako začne flegmatičen basist v tenoru govoriti in sicer ne več ,.allegro\ temuč vže »prestovemo pri priliki, kako mu je. Da, čeravno ne razumeš, kaj govorita, vže samo iz višine in nižine glasu, iz ritma, iz moči glasov in iz ,,barve11, in kako vse to pada in raste, spoznal bodeš, ali si bosta kmalu v laseh, ali se bosta mirno pobotala — naj zadostuje en vzgled, na kaki podlagi se je napev (melodija) porodil.
Iz današnje meditacije sledi:
1) da je najbolji glasbeni instrument človeško grlo in sicer:
a) ker je najbolj v naši oblasti. Vse različne ,.nijanse‘‘ čutimo tukaj iz prvega vira. Ako rabimo instrumente — godala — odvisen bode včinek od spretnosti igralčeve, a pri glasu odvisen je od raznih občutkov naravnost, glas se nam pokori kar sam ob sebi.
b) Človeški glas ima vže pri istem človeku razno barvo - a godala imajo vže vsako svoj značaj, ki ni odvisen od volje glasbenikove. Tudi se zve resnica najbolje iz prvih ust; čim več posredovalcev, tem več pritiklin — in resnica izgubi svojo obliko.
c) Oddaljenost od srednjega, normalnega glasu pozna se najbolje pri živem glasu. Premakni na didaktofonu klavijaturo za pvl glasu, in pesmica se bo skoro ravno tako glasila, kaker prej glede na včinek ; a pri pevcu zelo drugače. Na glasbenenem o-rodji ne bo »visoki ett nobenega posebnega efekta napravil, ker zapoje z istim trudom in z istim povdarkom, kaker drugi glasovi. In lep ,.jodler“ ? Na katerem instrumentu bo včinek sličen, ko pri petji?
Z eno besedo: človeško grlo je najbolj naraven, najresnič-niši in nam najbliži, pa tudi najrazumljivši instrument, popolnoma je v naši oblasti, in tukaj slišimo in ob enem čutimo, kaki občutki kraljujejo v srci našega bližnjega.
Zato je pa tudi petje samo na sebi najlepše; česar nima glede obsega glasov, nadomešča mu »barva-1, priprostost in prisrčnost, da. pogostoma, zlasti če je petje ..dovršeno**, bi nam spremljava le zakrivala, kaj pevec čuti. Dandanes, ko pevci mnogokrat ne čutijo globoko, kar pojo, je pač spremijevanje nekak „malum necessarium**, da dobi petje ono barvo, oni timbre, katerega bi moralo imeti vže s a m o po sebi. — Pa tudi glede poslušavcev, ki so večkrat pol topi in ne umejo vselej naravno izraženega čuta, treba je še postranskih pomočkov, rekel bi „po-narejenih“, kaker se dandanes sploh vse ponareja. Najnaravniši glasben instrument pa je in ostane človeško grlo, ker strinja v sebi vse lastnosti, ki so v izraženje občutkov potrebne.
Da pridemo na stališče »Rimskega Katolika.“ — Upam, da bode sedaj jasno, zakaj je sveta cerkev vokalno glasbo vedno
gojila in negovala, a instrumente le v toliko, koliker so petje podpirali; in še dandanes so nekatera glasbena orodja iz cerkve izključena, a drugim velja pravilo, da ne smejo nikoli človeških glasov prevpiti, temuč le podpirati.
2. Ker so prvotni elementi glasbe na celem svetu enaki, mora biti tudi glasba neekako internacijonalna. In res vidimo, kako so se muzikalične skladbe prave umetnostne vrednosti po celem svetu razširile. Italijanske opere pojo se na Dunaji in v Berolinu, a nemške v Parizu, v Londonu in v Neapolji; ali če ostanemo pri cerkveni glasbi: Palestrina znan je celemu omikanemu svetu, koral poje •■'e, koder je katoliška vera razširjena; ganil je sv. Avguština, kaker Mozarta, glasi se po civilizovani Evropi, kaker pri novospreobrnjenih zamorcih. Opomnim le, kako so nedavno Rusi se svojimi pesnimi elektrizovali Dunaj, Trst, Zagreb, Ljubljano in celo Madjare ! Sicer bodem o tem še pisal, ko pride „narodni duli“ na vrsto — saj se ga menda ne boste vstrašili!
Naj zadostuje za danes. Na prijazno svidenje!
I. K.
LISTEK.
I z Uorice na Dunaj.
Potopisne črtice.
(Kratek v vod.)
Blage počitnice, kako sladke ste! Stari so sicer rekali: Quem dii odere, paedagogum fecere — a jaz si ne morem drugače razlagati teh besed, kaker da niso poznali počitnic. Mi novi smo si napravili drug rek: Das Prolessorenleben liat Gott gegeben. Jaz nisem sicer Bog ve kako zaljubljen v Nemce, a tu jim moram ploskati: Živeli, zadeli ste jo! In pa tiste tolste plače, kakeršne vži varno profesorji dandanes! in sicer po posnemanja vrednem vzgledu matere Nemčije! In sicer za tisto število ur, katerim poleg tega tako radi še kaj odščipnemo — tako zvani „akademi-sclies Viertel“, hvalevredna iznajdba našega napredujočega veka!
Brez šale— 1!). vek res po očetovski skrbi za profesorje. Ne le, da jim je povišal plače in jim jih bo še povišal — kar pričakujejo vsi s kraja — ampak naš vek je tudi učni čas in šolske počitnice tako vredil, da imajo profesorji vgodno priložnost, kar jim je ostalo mej letom, lepo povžiti. Nekdaj so se še cel julij
in avgust kuhali po šolskih sobah, zdaj pa zapro šole vže prve dni julija in hajd! zletijo na papirnih perutih zveličavnih bankovcev iz zaduhlih mestnih ulic — v prosto gorsko naravo.
Po letoviščih, po kopelih in drugih hladiščih vse mrgoli mestne gospode, a gotovo vsak drugi je profesor. Ge bi pristopil k takemu profesorju, ko mirno sedi pred vrčkom piva in skoz usta in nosnice v zrak piha žgavni dar iz fine cigarete, tedaj bi videl, kako mu iz dna srca poganja skrivno čebljanje: Slava Bogu na nebu, naučnemu ministru pa na zemlji! Mej tem se pa dijaki valjajo in polegavajo po tesnih, vmazanih izbah domačih kmetijskih stanovanj, ker vročina jim ne da spod strehe. Toda naj vedo gospodje dijaki, da so oni zarad učiteljev, ne pa učitelji radi njih! Tako uči nova modrost — pa basta!
Pa kam sem zašel? V tako ..špekulativno* besedičenje! Pa uči se, dragi bravec, vže iz tega, s kom imaš opraviti: kritika imaš pred seboj, sitnega kaker kraška burja, kateremu ni nič prav na tej Božji zemlji — kaker profesorske plače s kratkimi urami pa preljubeznjive profesorske — počitnice.
(Prva postaja. — Špehovo brdo. — Druga postaja.
— Sv. Lucija.)
„Oj radostno potovanje!* — ukal sem tistega dne, ko sem drdraje iz mesta po solkanski cesti sedel na strani gospoda Blaža. V kratkem mi je popotni tovariš pregnal iz glave vse mestne muhe, ki v svoji znani sitnosti človeku tako rade sledijo, naj gre kamer hoče. Muhe izganjati razume izvrstno gospod Blaž. Sama veselost ga je in — izvirnost. Res je — vsaj v ,,nepravem11 pomenu — da tu pa tam človeka malo „nabarva“ — toda vedno rabi le fine barve.
Dobro sva se imela z gospodom Blažem. Sveži, hladni gorski zrak mi je poživil ude, da sem bil vže prvi večer kar prerojen. Želel sem pa videti imenitni gorski kraj, kjer je gospod Blaž župnik. Imeniten ne le zato, ker zahaja poleti sem Goriška gospoda, ampak radi viših razlogov. Da bi visokim ministrom na Dunaji in drugim učenim gospodom, ki delajo postave v državnem zboru, imenovali gospod Blaževo župnijo, bi vsi enoglasno odgovorili, da to mora biti eno prvih mest na avstrijskem jugu, čeravno bi ga dolgo morda zastonj iskali na zemljevidu: kajti od tu je prišlo vže več peticij pred državni zbor in do visoke vlade, in to nikaker brezvspešno. Zadnjo peticijo je dobil minister Gauč za slovenski gimnazij v Gorici. Hote nekateri trditi, da ravno ta peticija je dala ministru misliti, kako bi naredil prvi korak, da nam podeli zaželene narodne paralelke.
Ne da bi se šalili! Ako bi se vsa naša mesta, trgi in vasi
tako oglašala, tako možko in vstrajno visoki gospodi na Dnnaji zatrjevala, da smo Sloyenci, imeli bi vže kdaj ne enega, ampak deset slovenskih gimnazijev, in vživali bi nič manj kaker Nemci vse narodne pravice; ker rekli bi na Dnnaji: Slovenci, če tudi vam ne damo, ker smo prijatelji, vender na-te zarad nadlež-nosti! Res, neverjetno je, kam je vže segel glas gospod Blaževih župljanov. Ali niso predlanskim poslali častitko sv. Očetu Leonu v Rim in dobili v zahvalo —latinski odgovor? Še za 2000 let se bo v arhivu vatikanskem v Rimu bralo: „Celeberrima ci-vitas C. . .nensis SS Leoni PP. XIII gratulata est.“
V tem kraji imajo tudi katoliško čitavnico; posebno mi je dopadlo, da čitavnica ne stanuje v gostivni in da listi — seveda katoliški — krožijo po hišah od enega uda do drugega; tudi plesi so baje izključeni iz nje. Vse hvalevredno — da bi le našlo posnemanja !
Ko sem odhajal, je bilo gostoljubnemu gospodu Blažu prav žal; zatorej me je spremil precejšen kos poti, dokler se nisva poslovila.
Do druge postaje sem hodil v družbi mladega, nadepolnega dijaka. Po eni uri hoda prideva do roba; globoko zdolej vgle-dam dolino. Treba je bilo po strmi stezi spustiti se navzdol. Te strmine ne bom zabil žive dni.-Pravijo ji „Špehovo brdo.u Res, zdelo se mi je, kaker da bi plazil po sparjeni špehovi koži; bilo je o-kol enajste; poldansko solnce se je vprlo v hrib se vso močjo pasjih dni, in predno smo prišli v dolino, spotil sem se, da vže deset let ne tako. Vso obleko mi je prebil pot. In če je kdo radoveden, mu povem, da pot je bil — črn; ne vem zakaj; morda imam res toliko žolčeve gnjevi okol srca. Ker vže govorimo o potu, naj omenim, kaj se je zgodilo pred toliko leti, ko sem bil še dijak. Bili smo na novi maši. Pri obedu smo pili tistega črnca, ki izvira le iz kraških sten. Seveda nam je gladko tekel po grlu. Tudi moj tovariš Janez mn ni prizanašal. Na večer ga oblije strašan pot. Kar sleče suknjo, a glej! po plečah je bila srajca vsa rudeča, izpotil še mu je iz kože teran in mu porudečil srajco!
Noge so se nama šibile, ko sva po Špehovem brdu prisopihala v dolino. V gostivni sva si iz vina in vrele vode zmešala tekočino, kateri pravijo „krop“. Dobro nama je del oslajen krop. Zdaj je bilo treba skoraj pol ure navkreber. Bilo je ravno poldne, ko sva se privlekla do moje druge štacije v R. Prijazna cerkvica stoji na holmci, nialo niže pred njo župnikov dom. Tu vstopiva. Nepričakovan gost, se spremstvom, o poldne — to ni nič kaj prijetnega za gospodarja. Pa poznali smo se, in kuharica je tako urno in mojstersko rešila svojo nalogo, da bi ji vsakdo podpisal — častno diplomo.
Prav vesel sem preživel nekoliko dni pri mladem župniku v R. Kdo bi pa ne ? Saj g. župnik v R zna res ljubeznjivo ravnati z duhovnimi gosti iz mesta. Nad vse mi je pa vgajalo, ko
mi je soboto zjutraj rekel: „Gospod doktor, mislil sem Vam vže naložiti za jutre pridigo in mašo ob 10. uri. Toda premislil sem se, in prevzamem oboje jaz sam. ker vem, da potrebujete počitka; prišli ste na deželo, da bi se razvedrili, ne pa študirali.“ Tako se govori, to je moško! Ne manjka namreč takih gospodov po deželi, kateri— brez zamere! — vbogemu profesorju iz mesta, kose je prišel odahnit na deželo, naložijo vsa bremena in posle, ki se nahajajo pod solncem! Je to dostojno in gostoljubno!?
Naj še nekaj pripomnim. Z župnikom v B. sva bila še pred malo meseci precej različnih misli v politiki, in še danes se morebiti popolnoma ne zlagava. Kaker bi znal misliti marsikdo, je to razloga dovolj nasprotnika se izogibati. Jaz pa nisem te misli. Sicer opomina nekje apostel, da se imamo ogibati neke vrste ljudi, ako nas niso poslušali, potem ko smo jih enkrat ali dvakrat posvarili, a ti ljudje so — heretiki. Različnost v političnem naziranji pa nam ne daje dovolj razloga, da bi se na veke pisano gledali ali celo izogibali. Če smo se pa kdaj radi politike sprijeli, bodisi v pismu ali v govoru, menim, da je še leže bratovski občevati in se prav iz srca radovati potem, ko smo izbljuvali, kar nam je težilo srce.
En dan smo šli k sv. Luciji na „most“ pozdravit prijatelja pa ogledat si tamošnje izkopavanje starinskih grobov. Grobovje se zdi prav obširno in bi znalo kriti okol 20.000 grobov. Ti so gotovo iz paganske dobe, kar se spozna iz šege, da so trupla sežigali in pepel devali v lonce, kateri se zdaj izpod zemlje izkopavajo. Največe arheologične važnosti so razna lepotičja, katera so stari s pepelom stavili v lonce. Napisa do zdaj še niso našli; zatorej je prav težko sklepati na dobo teh grobišč. Zdi se. da bodo rimska. Trije muzeji: dunajski dvorni, tržaški pa goriš-ki so poslali sem izkopavat. Na Dunaji ima sv. Lucija v novem dvornem muzeji, kaker sem videl, vže lasten oddelek, v katerem je v lepem redu razstavljeno vse, kar se je doslej zanimivega izkopalo po dunajskem odposlanci.
Še nekaj od sv. Lucije — za kratek čas. Dotični poslaniki omenjenih muzejev se znajo vrlo speljavati na led. Tako je vzel eden razbito opeko in z nožem včrtal črke NOR..A pa dobro zamazal opeko z ogljem in jo dal skrivši vložiti v zemljo pod travo, kjer je Tržačan izkopaval svoje lonce. Zvečer prisopiha poslednji ves iz sebe od veselja: hevreka! hevreka! češ, našel je neovrgljiv dokaz, da je na mestu današnje sv. Lucije stala nekdanja rimska — Noreja!
Ej, pa najvažniše bi bil kmalu pozabil! Ko sem prišel v hišo h g. župniku, me je predstavil kuharici kot tistega, ki žen-skam reže jezike. Seveda se je vsa preplašila — a tudi župnika je zadela pri ti priči kazen : spodrsnilo se mu je na mestu in padel je pred mano na tla, kaker Ananija pred sv. Petra — le da je še dihal!
(Čez Cerkljansko na Gorenjsko.)
Pojdimo tedaj dalje. Peljemo se po cesti proti Cerknemu. Ne more mi tu iz spomina kar sem doživel pri gorskem samotarji. S Cerkljanske ceste se mora čez most vkreniti na desno. Tam noter nekje obdan od visokih gor ima samotar dom in cerkev. Bilo je vže proti večeru, ko sva prišla s prijateljem, da bi ga obiskala. Vse zaprto, živega glasu ni iz hiše. Ali ga ni doma, ali pa je v molitvi zamaknjen v tretje nebo. Bilo je prvo; še le za debelo uro ga pričakava. Bil je v hiši sam vse. Ko s prijateljem sedeva za mizo v nizki čumnati z majhnimi okni, nisem vedel, kaj bo. Kar se kot bi pihnil miza obloži z raznovrstnimi delikatesami in tekočinami vseh barv in vseh moči, tako da sem se nehote domislil, kar smo otroci nekdaj slišali v tistih pravljicah o podzemeljskih gradovih, kjer so se zbirali vitezi; stale so prazne mize, a dovolj je bilo z roko vdariti po mizi: „miza, rili-taj se!“ — in bliskoma je bila obložena z jedili in pijačami. Tako nekaker je tisti večer tudi naš samotar iz raznih podzemeljskih in nadzemeljskih kotov pricopral pred nas, kar si le more poželeti še tako gospojski želodec.
Pa nadaljujmo svoje potovanje. Pridemo v Cerkno. Narava je ta kraj obdarila z vsemi lepotami. Ne da bi bilvposebno romantičen, kaker bovška stran, po pravici — „mala Švica1*, pač pa ti stopa tu pred oči posebna svežost in tolsta rast. Narava kaže tu bolj svojo ljubeznjivost in dobroto. Vse je zasejano se sadnim drevjem. Gore prepregajo do vrha zeleni, gladki travniki. Ker pa nisem poseben naravoslovec, najmanj botanik, pustim naravo.
Slučajno se nas je še precejšna družba zbrala pri Cerkljanskem g. dekanu. Kaker se zdi. je njegov dom kaj ljubo zbirališče za gospode daleč okrog. In to si lehko mislim. Tu je doma priprostost in naravna neprisiljenost v govoru in občevanji. Večno poklonjevanje in dvorna etiketa ni za nas; ona zavira pravo kolegijalnost.
Kolegijalnost! Ta beseda mi je bila vže večkrat na jeziku. Če se ne motim, je kolegijalnost lepa čednost, mej socijalnimi gotovo ne zadnja. Ako kaker sem ne le jaz, ampak najbrže še marsikdo drug zapazil, je kolegijalnost mej duhovskimi kaker tudi mej drugimi kolegi tem veča, čim bolj se oddaljimo iz naših nižin v gore. Mi tukaj dol smo vsi vsak za-se; čim bliže smo si, tem manj se poznamo. Vsak čepi v svoji kolibi, in kuha za-se. Ko pride čas za skupno delovanje, se pokaže, da le dva ne mislita edino. Prvi pravi o, drugi b, tretji c. Vsak drugega kritikuje, sam pa ne naredi nič; noben drugemu ne zaupa, ker sam se ni še nikoli nikomur zaupal. — E Gorica, Gorica!! rad bi ti jih tukaj par zasolil, ker zaslužiš jih pošteno! Pa............
Dandanes vedo najboljše gospodje ljudski učitelji, kaj je stanovska kolegijalnost — da je namreč velemoč. Vso čast jim. Da bi jih li posnemali! Kolika inteligentna sila se nahaja v slovenski duhovščini!
Pa zapustimo Cerkno in ž njim — Goriško.
Danes tukaj, jutri tam,
Druge gore, druga mesta!
Če mi všeč ni tu drugam Urno me odvede cesta.')
Pač, rečem še enkrat: všeč mi je bilo v naših severnih gorah, tcda potni načrt mi je velel naprej. In ni pač težko po naših Goriških in kranjskih gorah izvrševati potnega načrta. Gostoljubnost sega izpod domače strehe tudi na cesto. Človek si pošteno naroči voznika z enim ali dvema konjema, kaker meni, da je potrebno ali mu svetuje finančni minister — ko pa pride do konca svoje vožnje in voznika vpraša po dolgu, se mu ta odreže: je vže plačano! Hudirja. kdo bi se potem takem ne vozaril, če ljubo tudi s štirimi!? Tako se mi je godilo Skoraj jezil sem se.
Gor visoko nad Cerknim sva z nepozabljivim gospodom Antonom odprla na vozu buteljko sladkega, a porednega „brica“ in trčila — vsaj jaz sem imel to misel — na edinost Goričanov in Kranjcev.	->
Pripeljali smo se tedaj o poldne v neko vas na Gorenjskem. Vže prej so mi pravili, da živi tu eden mojih tako zvanih nasprotnikov, kaker «e ga ne nahaja na daleč in široko okrog. Po kosilu ga obiščemo. Predstavili so me in rekli, da sem jaz. Morda bi kdo mislil, da smo bili v zadregi, kaj bi govorili? Kaj pa da! Gospod nasprotnik je imel številko ljubljanskega Zvona11 na mizi, in pokaže mi Aškerčevo pesen na prvi strani. Jaz jo pa preberem. Jezik se je čedalje bolj razvoz-ljal. govor je prihajal živahneji, in zabavali smo prav po domače in presrčno. Preden sem odšel, mi seže gospod nasprotnik v roko: „No, jaz sem si Vas domišljal povsem drugačne; zdaj pa vidim, da znate veseli biti in se celo — smejati!“ In tak” sva se sprijatljila. da je hotel celo vpreči svoja dva najlepša konja in me sam odpeljati do bližnje postaje. Ker sem si bil pa vže prej naročil vožnjo, se to ni zgodilo.
Bližnja postaja tedaj, katero sem si izbral za nekoliko dni, je imela biti — »Škofja Loka.
') Stritar.
/
(V Škofji Loki. — Na Bledu, — Namerjavana „mačja godba11. — Nova maša.)
Na poti v Škofjo Loko se mi ni nič posebnega pripetilo, kaker da sem z lastnimi očmi videl kako je en dan prej toča vse pobila. Skleščeni so ležali pridelki po njivah, sadno drevje bilo je vse oklačeno. Zvečer ob 6. uri sem bil vže pri čč. oo. kapucinih v Škofji Loki. Sprejeli so me z navadno vljudnostjo in gostoljubnostjo, kaker se nahaja pri redovnikih. Čutil sem se prav kot doma. Na vrtu sem zjutraj in zvečer v sebe vlekel poživljajoči gorenjski zrak. Odkazali so mi snažno celico, katera pa, da bi me ne bil dobrotljivi Bog obvaroval, bi bila znala biti še moj grob. To bom pa povedal kasneje.
Iz Loke sem napravil v družbi prijatelja, patra redovnika, izlet na Bled. Nisem bil tu še nikoli. Ko smo šli po cesti dol prek jezera zapazim v dolgem čolnu precejšno družbo mladih veseljakov. Kmalu sem spoznal, in tudi z očmi se prepričal, da so bili dijaki, abiturijenti ljubljanski in goriški. Peli so „Po jezeru“ pa jim ni šlo; pač pa so kaj krepko zagnali: „U boj, u boj!....“ Bodite veseli — sem si mislil!
Prej tiste dni so imeli namreč slovenski abiturijenti shod v Ljubljani.. O takih shodih imam tudi jaz svojo misel, kaker vsak drug. Ne vem, ali je res, kar sem slišal pozneje v Ljubljani. Če je tako, če tak duh veje mej dijaštvom — upam sicer, da le deloma — potem... Potem ne pridemo pač zlepa do zaželene sprave in sporazumljenja. In reč ne bo žalibog boljša, čeravno tudi kateri konservativen list take dijaške shode brezpogojno proslavlja. No pa, tolaži nas edino to, da sta pri ljubljanskem shodu kot dijaška prijatelja in očeta prvo besedo imela dr. Tavčar, kot pokrovitelj, pa banke „Slavije“ agent Ivan Hribar. Poslednji je baje tudi v Kranji počastil dijake se svojo navzočnostjo.
Bled sam je res diven. posebno kdor zna zbrati pravo mesto za opazovanje. Menim pa, da Bled je najlepši z jezera samega. Vtis se ne da popisati... Na otoku smo obiskali cerkev. Ali sem povlekel za čudežni zvon ali ne, in česa sem si pri tem želel, ni treba da bi vsi vedeli...
Na večer smo se peljali v bližnje Begunje, kjer je velika ženska kaznilnica. Prijetna je bila družba z g. jetnišničnim kuratom, kateri si pri svojem poslu nabira skušenj, kakeršnih pač drugi ne morejo. O posebnih ženskih lastnostih ve dosti povedati. Rekel je, da najbolj se veseli — morilk, najbolj pa boji se — tatic. Poslednje se malokdaj poboljšajo; komaj je izpuščena, jo vže nazaj pripeljejo. Fizijologi hote reči, da temu je kriva fizična raz-položenost, češ, je vže v možganih taka materija, da človeka šiloma naganja k tatvini. No. neko nagnenje zna vže biti v člo-
veku, tako zvana tatvinska manija, katera pa ni taka, da bi vničila prostost volje, ker drugače bi ne bil mogel Bog brezpogojno prepovedati:	Ne kradi Zavod vpravljajo vsmiljene sestre.
Človek ne more verjeti, ako se ni prepričal z lastnimi očmi. kako vzorno umejo ženske-redovnice (katere, kaker mislijo liberalci, ne znajo nego rožni venec moliti) vpravljati obširno posestvo in hišo s toliko — ne ravno sveto — družino. Cesar sam je baje pred leti pohvalno rekel: Nimam kaznilnice v cesarstvu, ki bi bila vzgledniša.
Spal sem tisto noč zaprt v kaznilnici. Mislil sem: Glej. Tone, lani o tem času se ti je huda pisala. Vže je bila pripravljena za te soba v laškem Gradišči, da bi se za ključem nekoliko pokoril za tvoje budalosti! Pa tragedija se je spremenila v — komedijo!
Tudi marsikaj smešnega smo doživeli pri tem izletu. Oglasili smo se kjer je bil kdo doma, prijatelj ali ne. Neki šaljiv prijatelj si je izmislil poseben način, kako bi me predstavljal. Navadno sem jaz ostal zad ; in ko so drugi se naznanili, prikažem se od zadej — kot peto kolo — tudi jaz. Predstavljavna formula je bila: „Tu je še neki gospod z Goriškega, kateripozveduje po Kranjskem, kaj se sploh misli o dr. Mahniči. Kako sodite Vi o njem?“ Jaz seveda sem se držal kot lipov bog iz devete dežele. Se ie ko je dotičnik izjavil svojo sodbo o' dr. Mahniči in njegovem razvpitem „Katoliku“ -- dobro ali slabo — so mu povedali, da sem jaz sam tisti. Na ta način smo marsikoga naplahtali, mej drugimi tudi gospoda Tinčeta. ki smo ga obiskali ne daleč od Begunj.
Preden zapustimo Škofjo Loko, naj povem še eno Tu mi je bila vže prihranjena krona mučeništva. katere mi pa Bog — najbrže zarad grehov — ni hotel podeliti. Kaker sem namreč zvedel kasneje, so mi hoteli nekateri „mlajši.-‘ ki so izvohali, da stanujem v Loki. aranžirati tako zvano „mačjo godbo.“ Dobro, da sem jo za časa pobrisal v Ljubljano in tako všel nevarnosti. Ker ne vem res, kako bi bila reč izišla. Ko bi zabrenkalo o polnoči kamenje po oknu, bi me bil ali mrtud zadel od strahu ali pa, ker sem ležal z glavo blizo okna. priletelo bi mi par kamnov v glavo, in konec bi me bilo! Niso šale. To je vže drugikrat, ko sem všel kamnjanju. Tretjikrat se zna res zgoditi. Ta bi bila lepa! Mislimo si, da bi bil jaz še eno noč spal pri patrih kapucinih in bi me zjutraj našli kaker sv. Štefana s kamnjem pobitega! Prvi telegram seveda bi se o tem pogodku poslal „Brusu.“ Do kanonizacije bi sicer težko kdaj prišlo, ker oponiral bi „diabolus ro-tae,u kateri špiči pušice na „Brusovi“ glavi. Denimo pa, da bi res kdaj kot mučenik zadobil svetniško čast. potem bi 3. lekcija D. nokturna končavala tako-le: Qui iustitiae et veritatis catho-licae causam contra iniideles illorum temporum, dictos liberales, fortiter propugnans, coniuratione facta in domo Cappucinorum
Lacensium noctu lapidibus obrutus obiit. Quem miracnlis clarum.... Papa inter Sanctos retulit. — Tu autem, Domine...............
Dovolj o tem. Pojdimo raji k novi maši. Bilo je okol štirih popoludne, ko smo dospeli v visoko, solnčnato, in vender tako hladno Sorico. Tisti večer in drugi dan, v nedeljo, sem vžival vso poezijo, katera spremlja novo mašo mej vernim slovenskim ljudstvom na deželi. Drug dan, za novo mašo, sem govoril no-vomašniku — redovniku. Po cerkvenem opravilu se nas je za deželo nenavadno veliko število duhovnov in mladih bogoslovcev zbralo k obedu pri izredno gostoljubnem g. župniku. Ljubljanska in Goriška škofija ste bili skoraj enako zastopani. Napilo se je me] drugim tudi složnosti in kolegijalnosti Goriških in Ljubljanskih duhovnih bratov. Da, živela ta sloga, sloga, katero naj čedalje tesnejše vtrjuje katoliška ideja pa požrtvovalna ljubezen do domovine!
Kar glej, mej obedom, ko je začelo živahnejše postajati, preplaši nas klic: Ogenj! In res, gorelo je, in sicer — županu. Od svatovskega obeda smo morali teči gasit. Res, redek slučaj. Ne vem, da imam tako smolo. Koderkoli hodim, se ravno takrat godijo vse nesreče. Kaker da bi nosil v laseh in petah baterijo nebeških strel. Pred mano je toča pobijala, za mano je strela vdarjala, pri meni se je ogenj vžigal! Ko sem se s potovanja v Gorico vračal, je prav z dotičnim vlakom nad Gorico prišla strašna nevihta. Pred štirimi leti sem se pripeljal v Pariz mej silovitim gromom in točo, ki je napravila v mestu iu okolici škode okol 10 milijonov Pred sedmini leti pridem na Kostanjevico k oo. frančiškanom : devet minut potem vdari strela, da jim pogori stransko poslopje, v njem veliko blaga. Na zadnje bo znal res še kdo misliti, da me treba eksorcizirati. Bog se me vsmili!
Pa ogenj je kmalu pogasnii, pokrižali smo nekoliko pa je bilo vsega konec. Škoda ne velika, gospodar zavarovan. In tako se je v družbo vrnilo v kratkem prejšnje veselje. Novomašno veselje je čisto, nekaljeno. Duhovnom žari obraz radosti, ker sprejmejo v svojo sredo novega brata, sorodniki in verno ljudstvo se radujejo, ker dobijo pred altar zastopnika, kateri se jih bo pred Bogom spominjal vsak dan.
Z Bogom, Sorica! Zlati trenotki, katere sem prebil v tvojem svežem zraku, mej tvojim krepkim, pobožnim ljudstvom, ki mu sije iz obraza zadovoljnost in sreča, mi ostanejo globoko v srce vtisnjeni. Sorica, ti mi ostaneš vzor selanske nedolžnosti in kreposti, ti si idila moje domišljije!
Poslavljam se s tem od jasne gorenske strani.... A zdaj še le, zdaj mi silijo v spomin in v srce pesnikove prekrasne besede :
„Pod trto bivam zdaj V deželi rajskomili,
Srce pa gor mi sili Nazaj v planinski raj....“
Da iz te nižave nazaj v — gorensko stran!
(Skoz Ljubljano na Dunaj. —Razstava.— „ IVurstelprater. “
— Razna razmišljfvanja. — Centralizem. — Produlctenborse.)
Z nove maše sem se vrnil v	Škofjo Loko,	od	tod	pa naravnost na	postajo, in po železnici	v Ljubljano. Tu	sem	ostal še
ne en dan.	Da bi opisoval Ljubljano	in njeno lice,	je	pač	brezpo-
trebno, ker	znana je vže tako vsem	Slovencem.	Saj	tu	se vsak
dan dosti tiska in razpošilja na vse strani. „Zvezda“ in La-termanov drevored in kar bi bilo še zanimivega v prestolnici slovenski, se imenuje malo da ne v vsakem ..listku* v Ljubljani izhajajočih dnevnikov. Tabla na »Narodni tiskarni" stoji še ka ker lani, ni je še spihala burja. Kar se pa godi za kulisami ljubljanskih politikov, se ne sme v svet raznašati. Secretum meum mihi.....
Tako sem se tedaj koj drugi dan ob treh popoldne vsedel na voz, ki me je drugo jutro ob sedmih pripeljal na Dunaj.
Res, prav želel sem Dunaj spet videti. Drugi dan popoldne smo šli v „Prater.“ Najpred obiščemo razstavo. Ni treba pa pričakovati, da bom podajal tu natančih slik iz razstave. Kmetijski stroji idealista presneto malo mikajo. Vtrudil sem se kmalu ter sedel sredi „rotnnde“ poleg ribnjaka na stol in se zamislil. Mislil sem pa, kako bi bilo, da bi ne bil dal Bog Judov odpeljati v Babilonsko sužnost. Iz tega hipotetičnega stavka sem izvajal
— kaker je moja navada — posledice skoz dva tisoč petsto let do trenotka. v katerem sem sedel v »rotundi.u Pri tem premišljevanji so se mi živci tako razdražili — sem namreč nervozen — ■da sem kot v sanjah planil se stola, kaker da bi slišal poziv: „U boj, u boj!“ Ko odprem oči, vidim pred sabo dva krivonosca v dolgih, črnih haljah »Hab’ gesagt dir, Salomon, dass heuer .sin d schlechte G’ schafte in AVien." — »Ja wohl“, odgovarja drugi, „seit haben angefangen diese verfluchten Antisemiten zn predi-gen, bergab geht alles, lieber Nathan....“
Potem smo se razhodili nekoliko po „Wurstelpraterji.“ To ti je bil dren, vriš in veselje! V katoliškem koledarji je stal za tisti dan zapisan post k velikemu Šmarnemu Na Dunaji pa ne poznajo posta nego trikrat na leto, in še takrat ostane deloma le — na papirji. V ..Praterji* je bil tisti dan pust, pravi pust. Godba se je oglašala od vseh strani; tu so vganjali burke, tam
so plesali, pa hodili v zraku po vrvi: tu se je vrtel „Kingelspiel“, tani se je spakaval arlekin v pisani opravi, pa pretepali se stari babi itd. itd Pri vsi svoji resnosti se je človek pootročil in se zamaknil v dobo starih bajk, ko so palčki vganjali svoje burke in psoglavci ljudi plašili. Tu pa tam sem postal in s pravim do-padenjem gledal, tako da me je prijatelj večkrat podrezal, naj grem naprej, češ, kaj me ni sram oči pasti na takih otročarijah!
Na Dunaji se res vživa svet. Kdor je tu le en dan se mora prepričati, kako res je, kar pravi znana pesen : ,Die Wiener sind froh.“ Vsak prihranjen novec mora v nedeljo v „Prater,“ dokler se ne zapravi na vse ljube načine. Lustig. so lange es gelit — potem pa, če drugega ne ostane — v Donavo ...
Seveda so se mi tudi tu vrinile resniše misli. K temu so me napeljale človeške podobe, katere sem srečaval.... Glej ta vesela gospoda tu — dejal sem — ko bi. denimo, stopil k temu tu, ki tako blaženo kadi svojo „viržinko“, in bi ga poprašal: Kdo si? Kaj je tvoje opravilo? — rekel bi mi: C. kr vradnik sem, imam 2-3000 letne plače; vradne ure sem dopolnil in zdaj si privoščim malo prostih ur; prvega dne meseca povlečem za naprej svojih 200 forintov. Stopim k drugemu: Vaše gospodstvo, kdo ste ? — I nu, poslušajte. Prištevajo me vrsti kapitalistov; moje opravilo je, da preštejem vsak večer dolžna pisma; vsak mesec enkrat grem k odvetniku, da naredi potrebne korake za eksekucijo proti enemu ali drugemu dolžniku, kateri je tako nehvaležen, da pozabi na dolžnost, ki jo ima do svojega dobrotnika. Tretji nam odgovori: Jaz imam izključljivo privilegovano prodajalnico krtač iz ščetin romunskih prascev; razpošiljam svoje blago po vseh mestih cesarstva. Četrti: Mene zovejo bankirja. O poldne grem na borzo; moje glavno orodje so škarje, s katerimi odrezujem kupone. — Imate tudi Vi kak privilegij? — Je, naravno: da ne plačujem davkov!
Potem pa sem v duhu govoril tej gospodi: Denimo, da bi se vi enkrat te dni potrudili — seveda z brzovlakom v prvem razredu v „Schlafsalonu“ — dol na jug do tiste puščave, kateri se pravi Kras. Seveda v svoji radovednosti bi hoteli tudi tu koj narediti „eine Landpartie,“ da bi si ogledali interesantno deželo. Jaz bi vam tega ne svetoval, ker solnce tu tako pripeka, da bi vam v eni uri mlečna koža sčrnela, kaker Hasmodeju, ko je iz nebes telebnil v pekel. Namesto Pilzenskega ali Dreher-jevega piva in „sifona“ dobili bi mlačne vode — pa pazite, da preveč ne potegnete, ker veste, voda je draga, pripeljal si jo je Kraševec štiri ure daleč! Tu bi videli kako pulijo okol brinjevih grmov ženske suho travo; tam, kako trebijo z njiv in senožet iz tal rastoče kainnje... Vi bi koj vprašali: ..Kako plačo dobivajo ti ljudje na mesec? Imajo tudi kvinkvenije? Pa bodo imeli tudi posebne privilegije?....
Na večer sva se sprehajala s prijateljem po , Ringu" in se razgovarjala o naglem procvitu novega Dunaja.
„Dandanes čudovito naraščajo svetovna mesta. Tega je, kaker menim, v prvi vrsti kriv centralizem, ki je bil vedno v zvezi z liberalizmom; v Avstriji se mu je pridružilo ponemčevanje. Ponemčevavni centralizem je nastavil vse okrog po Avstriji se-salke, ki vlečejo našo inteligencijo in naš denar k središču — Dunaju. Denimo, da bi mi — na svetu zadnji — Slovenci imeli slovenske srednje šole, slovensko — sit venia verbo — vseučilišče, slovenske vrade na vzgor in zdol, gotovo bi naši visoko-šolci ne študirali na Dunaji, znanstvene knjige bi se zalagale po Slovenskem, vradnike, profesorje bi imeli domačine. Po domačih mestih bi se naselila iuteligencija, z njo kapital in bogastvo. Nesrečni centralizem gloje nam kosti!
Zavila sva jo z Kinga v neko ulico Leopoldovega predmestja.
,G-lej, tu spet nekaj novega. To palačo zidajo Izraelovi. Krščena je vže za „Produktenborse.“ Tu se bodo zbirali in določevali ceno kmetijskim pridelkom. To bo železen grad, v kateri zapro še zadnje ostanke kmetove neodvisnosti. Z železnimi obroči bodo obdali naše žitne trge, in nihče ne bo mogel prodati, ako ne bodo hoteli oni kupiti, in kaker bodo hoteli"
Ogledala sva si ponosno zgradbo, ki nosi visoko gor-napis: „Commercio omnium nationum." Za zbirališče so napravili velikansko dvorano, visoko 20 metro c, z galerijo ; strop podpirajo ogromni stebri iz solnograškega marmorja: gizdavost in potrata preseza vse. kar si more kdo domišljati...
Ko je nekdo mojih znancev drug dan pri vratih postajal in se pomišljal, ali bi šel noter, ogovoril ga je krivonosec vprašaje, zakaj ne vstopi:
„Se bojimo."
,.Wen fiirchten ?“ mu daje pogum krivonosec. „Nur weiter — alles frei!“
((letrti. „Bunclesfestu nemških pevcev. Petje v „Sangerhalli.u
Moja sodba o „Bundesfestu.“)
Tiste dni sem naletel na nekaj, kar me je posebno zanimalo. Bil je to shod pevskih društev, katera je poslala mati Nemčija se vsega sveta na Dunaj.
Kaker se po neki posebni inspiraciji navadno zgodi o takih slavnostih, je bil tudi takrat slavostui sprevod določen za visok katoliški praznik — veliki Šmaren popoldne. Okolu treh se je začel sprevod pomikati iz mestne hiše po .Ringu “ v „Prater“. Ljudstva je bilo od obeh straneh široke ceste natlačenega, ka-
ker bi pričakovalo prihod Sinu Božjega v Jozafatovi dolini. Bilo je baje okol šeststo tisoč gledavcev. Sprevod je bil dolg tri ure. V sprevodu si videl cel gozd zastav, nad 1400, katere so poslala z deputacijami razna pevska društva ne le iz Nemčije in iz nemško-avstrijskili pokrajin, ampak tudi iz Rusije, iz Carjigrada, in celo iz raznih amerikanskih mest. Ljubljana in Trst seveda nista smela izostati.
Samih pevcev je bilo okol 20.000, da ne štejemo raznih drugih gasilnih, telovadnih in drugih društev. Vsakih deset korakov so se vrstile godbe.
Z obeh krajev ceste, z oken „Ringovih“ palač so doneli pozdravi, migali so z rutami, v enomer se je slišalo: „Hoch Berliner! Hoch Hamburger! Hocli Sachsen! Hoch Triest! Hoch Ne\v-Yoik!“ itd.
Tudi smešnega in norčavega nisi pogrešal. Neki Beroiinski oddelek je kot svojo zastavo nosil na palici — medveda, seveda sč slamo nabašenega, ki se je na vse kraje vljudno poklanjal. Največ smeha in zijanja so pa provzročili germanski med-vedski kožuharji. Misli si rajdo starih Germanov, kaker jih opisuje Tacit. Ohaljeni z medvedjimi kožami, dolge žute kocine jim zakrivajo obraz in sezajo daleč dol čez ramena, na glavah pa jim molijo kaker zrasteni volovski rogovi. Taki ste bili nekdaj, sem si mislil, in bi najbrže bili še zdaj, da bi vas katoliška cerkev ne bila pregnala iz vaših brlogov!
Kaker se pa samo ob sebi razume, in kaker je povsod — tudi v Gorici — duša vsega sprevoda, glavna tarča očesnega streljanja in teleskopnega gukanja pa non plus ultra-predmet, o katerem so dosegle ovacije svoj vrhunec, bile so — ženske. Te so paradirale na tako zvanih slavnostnih vozovih — „Fest-wagen.“ Na vsakem vozu bila jih je ena skupina. Ena mej njimi, kraljica, posebno debela, sedela je na najvišem, odličnem mestu. Vsaka teh dunajskih „kraljic“ je nekaj simbolično predstavljala: ena je bila „Vindobona,“ druga ,.Austria,“ pa „Germania“ itd. Kaker Junona z Olimpa se je na vse strani milostno pa maje-stetično odklanjala svojim častivcem. Lehko tedaj verjameš židovskemu listu, ki je tiste dni o teh babjih čudežih pisal Man-che sahen sich die Augen blind an der herrlichen Austria und den zu ihren Fiissen gelagerten Jungfraulein.... Wie friedlich sich diese Damen vertrugen ! Nicht einmal das silberschimmernde Sclnvett, auf welches sich die eine mit den klassisch geformten Alabasterarmen stiitzte, trat in Aktion“.
Ali če hočemo govoriti se stališča tako zvane nravnosti in sramežljivosti, bile so na pol nage: kar se je zapazilo posebno na zadnjem vozu. tako da so se pošten' Dunajčani z rudečico obliti proč obračali in se ihteli: „Das nennt man deutsch!“ Z vso pravico bi bil na en ali drug slavnostni voz žid pribil tablico, kaker se jo vidi na več krajih po Dunaji, z judovskim na-
pisom:	—	„meso“	je	bilo	razstavljeno,	tu	je	vršičila	viša	u-
metnost iu idealizem slavnostnega sprevoda!
Nad vse klasična in občudovanja vredna je Dunajčanska vstrajnost, ko imajo kaj videti. Vže štiri ure prej ko je došel sprevod, je bilo na „Pratersternu“ okol Tegetthoffovega spomenika vse natlačeno kaker sardele v kositarjevi škatlji, vse vže pripravljeno za sprejem ,,bundovskih“ pevcev: „Die Operngla-ser vverden geputzt, die dazu gehoiigen Angen sind in gespann-ter Envartung, die feinen Battisttueher, mit \velchen die liolden Schbnen den Sangern ihre VVillkommengrusse zufacheln wollen, werden nochmals mit Opoponax, Beseda und rveiss Gott noch was fiir einem Gerucli durchparfumirt und — nun kanns losgehen.141) Tako se je ..lepi-1 spol na „Pratersternir‘ pripravljal za sprejem. Edini Hodulja je še manjkal, da bi bil se svojo gladko pestjo lepoticam še malo lica pogladil!
Drug dan, v soboto, smo prišli o petih popoldne v navlašč za to slavnost iz lesa zgrajeno dvorano — „Skngerhalle“. Cejeres, kar sem slišal, bila je vže prodana v Prago za 80.000 forintov, menda za slavnosti, ki se bodo prirejale drugoč povodom češke razstave v Pragi. Občinstva bilo je v ogromnem prostoru natlačenega gotovo nad 40.000. Pevcev je tisti večer izvrševalo program okol 8000. Vtis tako ogromnega zbora je nenavaden, da človeka popolnoma prevzame. Ker nisem sam strokovnjak v petji, ne bom dalje govoril o tem. Kar se tiče vsebine dotičnili pesni, glasila se je iz njih nemška „Gottesfurcht“ pa proslavljanje matere Germanije. Tudi molili so in častili Boga, sicer ne krščanskega, ampak le „den Allgut’gen,“ den „Schutz-geist alles Schonen.11 Ali ima vse to kak poseben pomen ?!... Bodimo oprezni! Če bi zinil katero preostro, zagnali bi me morda, da sem črnogleden. Kaker je kazalo zunanje lice, se je vse pa-ralizovalo. Res sicer, da seje pela .,das deutsche Lied“ in „Wacht am Rhein“, a zagodla se je koj potem „Gott erhalte” ! Zdaj pa predrzni se črhniti kako slabo, hudobni jezik!!
*
* *
Vender bodi mi dovoljeno, da izrečem tudi svojo ponižno sodbo o takih in enakih velenarodnih slavnostih. Z bliščečega zunanjega lica bo vender morda mogoče tu pa tam prodreti v tajno notranjost, da spoznamo, v koga zmislu se je vršila veli-konemška pevska slavnost.
Kdor je hodil tiste dni po Dunajskih ulicah, je lehko zapazil, da navdušenje za goste iz „rajha“ ni bilo ravno tako splošno, kaker bi kdo mislil. Prešel si tudi cele ulice, ko nisi zagledal le ene zastave razobešene. Mej javnimi poslopji so bila
‘) Neues Wien. Tagblatt.
okrašena le mestna, do katerih sega moč po večini vedno še židovskega starešinstva, kar se pa tiče vladnih in državnih poslopij, nisem mogel niti na enem zapaziti zastave. Posebno odlikovalo se je v praznični opravi Leopoldovo predmestje, kjer je, kaker znano, glavno gnjezdo Dunajskega — židovstva. Znamenje, katero, nekaj pove.
Se jasnejše morda govore — govori. V teh se je, ako gledamo črko, proslavljala „nemška pesen“; vender povsod zakriva črka več ali manj še drugo misel, ki je duhove elektrizovala. misel, ki sega globoko in mora pretresti vsakega pravo mislečega Avstrijca. Postavimo sem besede, s katerimi je dr. Olsch-baur, predsednik Dunajskega „moškega pevskega društva/ tuje
goste pozdravil v veliki pevski dvorani:   Nemška pesen, ka-
teie gojitev in vrednost nas je zbrala, je izraz človeškega čustva, gorečega srčnega mišljenja, je sila, katere nihče ne more tajiti, katera je dogodke novejše in naj novejše dobe d o z o r i 1 a. morda bolj, kaker kri in železo. Družila je jug in sever, izhod in zahod v nemškem cesarstvu, ona bo, kaker upamo, zedinila tudi človeštvo. Veselim se, da se četrti praznik nemških zaveznih pevcev obhaja nekako v inozemstvu, ker v resnici tu ni inozemstvo Vi ste na nemškem Dunaji, in da naša lepa Avstrija, naša blagoslovljeva domovina ostane nemška dežela, v to pornozi Bog!“ Sklepam z željo: Živio gost v domovini! v svesti si tega, kar je izražala poslovica pri prvem nemškem zaveznem prazniku v Pasavu:
„Lied wird Tkat
Fruh oder spat.!“
Potem takem mej Nemčijo in Avstrijo ni več meje! Tu ni inozemstvo?! Ali ni Nemčija 1. 1866 Avstrije vrgla od sebe? In Avstrija ostati ima — ,.nemška dežela"?! Kaj so pa dogodki „n a j n o v e j š e“ dobe ? Najbrže prijateljstvo in zveza mej Avstrijo in Nemčijo. Prav. Ali dogodki „novejše“ dobe — kaj so ti? Po naših mislih ne morejo biti nego dogodki 1. 1866. in 1870, dogodki, ki so pripravljali zedinjenje Nemčije v pogin Avstrije. Slednjič: Lied vird That! Kaka „That“ ima biti to? Nemška pesen, katera je slavila, da govorim z Dunajskim županom, nemško „Stammesangehbrigkeit“. katera je vže na sebi „eine natiir-liche, nicht himvegzuleugnende, und nicht zu beseitigende T h a t-sache" — in vender ta ni še dovolj: obstoječa „Thatsacke“ mora postati „That fruh oder spat“. Ha. kaj ne da — po poli-tiškem zedinjenji!!
Radi bi vedeli, ko bi se slovanski pevci iz Rusije in s celega sveta zbrali n. pr. v Pragi, kako bi naši Nemci in politiški nasprotniki razlagali enake govore!
Da, politiško barvano je bilo marsikaj pri ,,pevski slavnosti
na Dnnaji. To so priznavali tudi židovski listi ponašajoč se „s politiškim mišljenjem11 Dunajskega prebivavstva.
A politika, katera se je vganjala, težko da je bila avstrijska. Znane so politične težnje nemškega „Sehul verin-a“; in prav ta se je moral tudi vtikati v — pevsko slavnost ter po besedah — ženske tolmačiti svojo nemško „Gesinnung“. Glavno besedo kot govornika sta nadalje imela dr. Weitlof, predsednik „Schuiverein-a". pa znani prusofil dr. Fuss. Mej osnovatelji pevske slavnosti nahajamo imena, katera diše po — loži. Primeri: „Namenregister d. Freimaurerbriider. Von Julius Csapori. Gran 1888“. Nadalje: „Interessante Enthiillungen aus der gehei-men \Verkstatte der Freimanrerei... Wien 1888”. V poslednji knjižici se trdi, da je več Dunajskih starešin — masonov, gotovo tistih starešin, kateri so tako ljubeznjivo pestovali nemške pevce. V isti knjižici beremo nadalje, da se — seveda na Nemškem — društva, sama na sebi dobra, večkrat zvržejo in se začnejo pokoriti loži; taka da so nemška turnarska, gasilna, pevska in šolska društva itd. Ravno tako trdi Pachtler v „Gotze der Humani-tat od. das Positive der Freimanrerei,“ da so nemški tako zvani „Kranzchen“ nekake ..lože in nuce.“ Pel neizmerni sprevod je pa obstal iz samih takih društev... In sicer, če se še dobro spominjam, bilo je ne malo teh „Kranzchen“ krščenih na ista ali slična imena, kakeršna nosijo razne nemške lože, katere nam našteva Pachtler v omenjeni knjigi od str. 572 — 802. In kdor je imel še bolj bistro oko. je celo zapazil tu pa tam neko skrivnostno p o miga vanj e in kretanje z rokami, s katerimi so se z enega kraja na drug pozdravljali. Znamenja so bila to, mej nami - lajiki nenavadna, nerazumljiva. Pravijo pa, da taka znamenja imajo in umejo mej sabo — masoni.................
To so seveda le sumnje. Vender pa, bodi temu kakerkoli, predrznil bi se trditi, da loža ne gleda nerada takih pevskih slavnosti Znano, da se je loža zarotila proti Avstriji: Delenda est Austria! To pa si obeta doseči z obožavanjem velenarodno-stne ideje in z razdvajanjem avstrijskih narodov. Denimo tedaj, da loža ni res vtaknila svojega prsta v Dunajsko komedijo, vender pridobila je vsekaker. Vedno raznolično povdarjanje vsenem-škega bratovstva pa nemške „Stammesangehorigkeit“ je brez-dvojbeno pustilo v duhovih vtis, da so avstrijski Nemci bliže Prusom, nego domačim avstrijskim Cehom. Žalostno res! Mejna-rodna mržnja in sovraštvo nam je vže prešlo v meso in kri; ta mržnja javlja se v vseh krogih, od onih viših, kateri se po Dunajskih gledališčih kratkočasijo z igro za Cehe razžaljivo: „Zwei Bolim in Amerika!'1 do onih nižih, kjer da koroški Nemec ponesrečenemu Čehu napisati na spomenik te lepe besede: „Hier ist herabgefallen ein Bolim und eine Kuh — Gott gib ilinen die ewige Ruh’!“
Slavnosti, kaker je bila Dunajska, ne morejo krepiti avstrijske-
ga čustva. Avstrija je družina raznih narodov: njena moč obstoji v mejsebojni edinosti in bratovski ljubezni narodov. Kaker brž se začnejo rušiti nrejsebojrte vezi, kaker brž janrejo prevagavati centrifugalne težnje nad centripetalnimi, pride Avstrija v nevarnost. Otroci ene družine se kavsajo ter gledajo, kako bi se mej seboj ločili in omejili po programu narodne autonomije, ob enem pa si padajo v naročje z inozetnci, češ, izginile so mej nami vse meje!
Te prikazni dajo resno misliti. Mi mislimo tako: Ako nima več Avstrija v sebi toliko moralne moči, da bi svoje narode zbirala k enakim slavnostim, da bi jih navdihovala z enakimi čuti bratimstva in ljubezni, kaker se je to godilo na Dunaji mej avstrijskimi in pruskimi Nemci — tedaj so vže potrgane vezi, katere so sklepale nekdaj ude avstrijskega telesa, tedaj je propad Avstrije....
jaz nisem sicer dvorni svetovavec ali kaj enakega, da bi dajal svete gospodom ministrom, vender ne morem nego ponoviti, kar sem tiste dni, ko sem bil majhen kos politika (nekateri pravijo, da nesrečnega) pisal v političnem listu:
„Morala bi visoka vlada povsod, kjer skupaj biva dvoje ali več narodnosti — in to je po vsej Avstriji — zabraniti vsako preočitno, ostentativno, zatorej izzivajočo narodno slavnost ali katerokoli narodno izjavo. Ako dva stanujeta skupno v eni hiši, ni pač nobenemu všeč, da drugi neizmerno kriči in rogovili.11 (Mej oklepaji dostavim: Slovanom avstrijskim ni všeč, da so Nemci toliko zijali na Dunaji; in z vso pravico bi zdaj tirjali, da smejo tudi oni povabiti Ruse in druge Slovane, da bi v Avstriji ž njimi pili na slovansko „Stammesangehorig-keit“ in poljubljali Moskovčana kot gosta v njegovi deželi ter slavnost zapečatili s krepkim „Bože cara lirani“ s komenta-rom: Lied wird That •— fruh oder spat... Isto tako bi smeli avstrijski Italijani povabiti k bratovskemu prazniku vse irredentov-ce onkraj meje. Madjari pa vse Turke, da se objamejo „zum Zeichen des unzerreisbaren Bandes,“ mej tem ko Slovakom in Hrvatom iz same ljubeznjivosti kljujejo oči iz glave !)...„Drugič bi morala vlada brez izjeme razpustiti vsa društva, katerih znak je narodna pretiranost in izključljivost. .. Vlada je nasproti takim društvom preveč popustljiva....
Sicer bi pa vse prepovedi malo ali nič zdale, dokler ne pridemo v Avstriji do spoznanja, da se morajo avstrijski narodi duševno preroditi, ako se hočejo stalno spraviti in avstrijsko ljubiti. Duševni preporod pa je nemogoč, ako ne postavimo ivzgoje in šole na versko, katoliško podlago. Katoliška ideja je Avstrijo stvarila, katoliška ideja jo ohrani. Avstrija — a 1 i j e skoz in skoz katoliška, ali ne b i v a. V isti meri kaker vmira katoliška ideja, se ruši mej narodi avstrijska vez, in vsak začne težiti za novodobnim malikom — absolutne narodnosti, ki
zahteva dandanes politiško prevstrojitev držav po narodnih skupinah. ki zahteva — pogin Avstrije.“
Tako sern pisal takrat, a slavnost nemških pevcev na Du-naji me je le še bolj potrdila v tem prepričanji.
(Možje „der scharferen Tonart“.)
Je še le nekaj let od tega, odkar se je tudi mej katoličani zapela ta „scharfere Tonart“. Oduška dobiva posebno v znanem „Correspondenz-Blatt-u fiir den katholischen Clerus Oester-reiclis“. Preludije nove. liberalskim ušesom neprijetne muzike, so se pa slišale vže dalje prej. Prvi je zagodel znani Boštjan Brunner: Njegova dela. katera je izvlekel iz prahu dvornih arhivov. kaker': „Die theoi. Dienerschaft am Hofe Josefs 11“ in pa „die Mjsterien der Autklarung" — so v tem oziru epohalna.
Jaz sem tedaj resnično želel obiskati enega ali drugega teh čudovitih mož „der scharferen Tonart“, kei sem čutil v sebi nekaj sorodnega z njihovim duhom. — Bog mi grehe odpusti!
Boštjana Brunnerja sem našel v Hiitteldorfu pri Dunaji, kamer se je za časa pasjih dni preselil. Stanuje pa pravzaprav na Dunaji v samostanu — pri dominikancih — v nemilosti. Rekel sem mu naravnost, da sem ga želel spoznati, ker mi vgaja njegova odkrita taktika. Veselilo ga je. Pravil mi je pa, da mu je reznost nakopala dosti neprijateljev. Njemu pa ni nič mar za vse to. On je živel in upa vmreti v svesti, da se je žrtvoval sveti stvari. Največ zla v državi in cerkvi da provzročujejo, a največ dobrega zavirajo tako zvani „Streberji“. Da kaj višega dosežejo, kleče plazijo in molčijo, tudi če sam vrag vkrade Božji stol. Boštjan Brunner ima vže pet ali šest in sedemdeset let, je pa vendei' še krepak in čilega pa jasnega duha. Kaker mi je rekel, mu daje še Schopenhauer opraviti. V kratkem bo gotovo občinstvo iznenadilo novo delo o pesimističnem mijavkanji Schopenhauerjevem z originalnim naslovom, kaker si jih zna izmišljati le Boštjan Brunner — samotar pri Dunajskih dominikancih.
V Sv. Hipolitu (St Polten) sem našel rnsg. Scheicherja, katerega pero je znano vsem, ki berejo „Correspondenzblatt“. Prav tak je tudi njegov jezik, ki posebno nevstrašeno zagovarja prava ^združenih kristijanov proti Židom in njih slugam — liberalcem. Imeni Lueger pa Šcheicher ste zdaj na Dunaji in po Nižeavstrijskem najpopularniši. Pri ljudskih shodih, kateri se skoro vsako nedeljo tu ali tam sklicujejo, sprejema ljudstvo naša dva tribuna z nepopislji-vim navdušenjem; da se le kdc prikaže, še predno spregovori, napravi se mu ovacija, ki noče nikoli nehati. Krščanski čut je v veliki množici, mej posestniki, obrtniki in delavci tako probujen, da se ne bo dal nikdar zamoriti. Propad židovstva in liberalstva. je le vprašanje časa, je gotov. Bodočnost je krščanska,
je naša. Dunaj z okolico postaja vredno središče širne katoliške Avstrije; da bi le povsod posnemali vrle bojevavee!
Vprašal sem pa, kako so v kratkem času dosegli toliko vspeha. Prvo, neobhodno orožje je vže omenjena ,,seharfere“, katera ne zavija svojih misli v gladke besede, ne govori po ovinkih, tudi ne v rokovicah. ampak pove kratko in odkrito, na desno in na levo, na vzdol, pa tudi navzgor, kar je, dopadi ali ne dopadi, božaj ali boli. Vspeha nima naša reč pričakovati od polovičarskih klečeplazov in plahih taživcev, ki se boje lastne sence. Izbiti si treba misel, kaker da bi bila mogoča sprava ali le premirje z ljudmi, kateri ne izpoznavajo in nočejo izpoznavati krščanskih načel. Poslopje treba zidati novo, ki sloni na naukih sv. evangelija.
Kar se pa tiče načina kako se nam je bojevati, opomnil je dr. Scheicher, treba nam biti previdnim pa zvitim. Najpred si treba pridobiti zaslombe v ljudstvu, v veliki množici. To pa treba prijeti, ji svetovati in pomagati na tisti strani, na kateri jo najbolj boli : na socijalni. Povzdignimo tedaj za zdaj zastavo socijal-poli-tične reforme, pišimo časnike, snujmo društva, govorimo v tem smislu — tedaj bo kmet, obrtnik delavec vže jutre z nami Nobena reč ne dela dandanes ljudskih tribunov bolj popularnih kaker zanimanje za materijalne interese trpečega ljudstva, za zboljšanje propadajočega kmetijstva in malega obrtnijstva.
Ko si bomo s tem ljudstvo zavezali, ko mu bomo v soci-jalnem oziru olajšali breme, potem nam bo sledilo, kamerkoli je bomo vedli; potem stopimo pred nje s katoliškim vprašanjem, s katoliško šolo, s katoliškim vseučiliščem itd. — in imeli je bomo vedno in povsod za-se. Reči moram, da te besede so se mi zdele pač vredne, da bi jih dobro premislili vsi. ki so sicer v-neti za sveto stvar, a glede načina navadno gredo daleč vsak sebi.
Sicer res. nadaljeval je dr. Scheicher, da nas duhovne hočejo oplašiti in odvrniti od socijal-politiškega delovanja z očitanjem, da smo — demokrati. Jaz se ne sramujem niti bojim biti demokrat. Kristus sam bil je demokrat, aposteljni tudi, in vsak duhovni pastir, viši ali niži mora biti demokrat t. j. prijatelj, pastir, svetovalec in dobrotnik zapuščenega ljudstva. Taka in enaka očitanja izhajajo le od tistih, ki bi radi še nadalje nevedno ljudstvo držali vklenjeno pod jarmom liberalnega gospodstva in židovskega kapitalizma. Vbogo ljudstvo, kdo te bo pa podučil, kdo ti strl verige, ako ne tvoji pastirji ? Bo storil to Zid ? Bo storil bankir ? Le kričite : glej jih demokrati so ! Ljudstvo ščuvajo ! Mi bomo delali kaker nam veli kristijanska ljubezen, mi ne bomo mirovali, dokler ne priborimo zatiranemu plebejcu onih pravic, katere mu tičejo po naravnem in evangeljskem pravu. Demokrati smo !
Dva dni potem smo se videli v vredniški pisarni „Corres-pondenzblatta“ v Hietzingu. Spet „seharfere Tonart“ ! Svetoval
sem pa, naj bi se gospodje pač ogibali ožiše dotike s tistimi, ki katoliško idejo sicer povdarjajo, a do zdaj se niso še mogli povzdigniti do avstrijskega politiškega ideala do autonomije in narodne enakopravnosti — seveda koliker se da izvesti. Lienba-cher ni naš mož. Kar le od daleč diši po ponemčevalnem centralizmu ----- ni katoliško, ni avstrijsko ! Troje je, za kar se moramo po vrsti poganjati z vsemi močmi: prvič socijalno-gospodarstvena retorma, drugič verska vzgoja od ljudske šole skoz in skoz do vseučilišča, tretjič narodne pravice na podlagi enakopravnosti. Kdor izmej treh točk le eno izpušča — ž njim ne moremo hoditi.
Še marsikaj drugega sem doživel na Dunaji, vender za to pot sem povedal dovolj. Kaker potovanja, tako sem se naveličal tudi pisanja. Povem le še. da sem se po desetdnevnem b ivanji z Dunaja skoz Maribor, Celje in Ljubljano, koder sem se mudil po nekoliko ur, vrnil v toplo Gorico, kateri sem pa se svojim po-vratom prinesel hladila z neba — seveda ne ravno preveč pri-
Nekaj ur daleč od tistega kraja, kjer je deloval dr. Zima odvetnik, bilo je veče slovensko mesto. Pisarjenju ni bilo tu konca ne kraja. Vsak drugi človek je bil ali pesnik ali dopisnik ali podlistkar ali vrednik. Izhajalo je tu brez števila listov. Pa ljudje so bili tu nad vse prepirljivi, zbadljivi kaker robida. „Poslano“ nad „poslauim“ si bral vsako jutro na tretji in četrti strani ta-raošnjih dnevnikov in tednikov. Vrednik ni pa nikdar zabil pod vrsto pripomniti, da on ne prevzame nobene odgovornosti nego le tisto, katero zahteva postava. Tako si je znal oprati roke, kaker Pilat v evangeliji. Sicer so pa vredniki sami dajali največo potuho. Zbadali so se v prvem in drugem nadstropji, pod in nad črto, v obliki satire, potopisnih črtic, dopisov; ironija, sarkazem, reticencija, litotes, asindeton, vprašanja s klicaji pa pomiselne pike itd. vse jim je moralo služiti v ta namen Kaj čudo tedaj, da se je vlagala tožba za tožbo radi žaljenja časti! In pripetilo
jetnega. Z Bogom !
Dr. Mahnič.
h dnevnika Štefana Hodulje.
V pustu spisal za post Tone od Kala XII.
se je ueredkokrat, da je en sam vrednik, ko se je na spomlad ali jesen bližala doba porotnih obravnav, imel tri do štiri takih pravd naloženih na polomljenem hrbtu...
Dr. Zima pa je bil slavnoznan zagovornik ponesrečenih vred-nikov in pisateljev. Če ne drugače, pripeljal se je vsaj za časa, ko so porotniki zaseli pred sodiščem kurnlske stole, v mesto zagovarjat svoje klijente....
Prešlo je štiri ali ali pet let. odkar so bili vvedli porotne sodnije. Ker nisem bral časnikov, nisem še imel o tej novi vsta-novi pravega pojma. Mikalo me je, da bi si ogledal stvar z lastnimi očmi...
Odpravim se na pot. V eni predmestnih ulic imel je vže od nekdaj Luka kovač svojo kovačijo. Pisati sicei ni znal, brati tudi ne; vender mu je šlo prav dobro: ne le, da je sebe in družino pošteno preživil, ampak marsikaj tudi prihranil si za stare dni. Jaz ga nisem vže videl deset let... Pa kako se zavzamem, ko prišedši mimo kovačije zagledam Luko gospojsko opravljenega: v črnem fraku, v črnih rokovicah, na glavi pol cilindra, pa naočnike !
„Za skozbog, Luka, ali ste Vi, Luka?*
„Jaz sem, jaz, Štefan!“
„Kam ste se pa odpravili'?“
„ Sodit. “
„Vi — sodnik ?“
»Porodni sodnik sem P „Od kdaj pa?“
,,Letos me je doletela ta čast."
„Jaz se čudim, kako ste se na stare dni začeli učiti postave. Pa ne zamerite, morda ste celo doktor? Kje pa ste študirali: v Gradci? na Dunaji? ali morda v Parizu? Joj, joj — in jaz sem še vedno stari, butasti Hodulja, Vi pa — doktor Luka — — a — a ?“
„Molčite, molčite, Štefan! Študirango prepuščamo drugim. Jaz pa sem še zmirom kovač, še danes sem podkoval dva konja in enega vola.“
Jaz sem pri teh besedah kar obstal. Hodulja, sem si mislil, dosti si sicer obhodil, dosti videl in ovohal, vender kaj tako novega in zanimivega nisi še videl, kaker morajo biti porotni sodniki.
„Pa znate vsaj brati, gospod sodnik Luna ?“
„Žeblje in podkove po kovačiji. “
„In pisati ?“
„Kljuka pet, križ deset, Štefan Hodulja !“
„In Vi sodnik?!11
„In jaz sodnik, Štefan Hodulja! Hočete z menoj, da vidite, kako sodimo ?
Pol ure kasneje bili smo vže v sodnijski dvorani. Imena dvanajsterih porotnikov — mej njimi dva čevljarja, en krojač, kovač Luka, trije kmetje, dva strojarja — se prebero; oni pa prisežejo.
Reč, za katero je šlo, bila je še precej zamotana. Bilo je pa tako Pred pol letom je bila tam nekje v S. narodna veselica. Pri prosti zabavi po „besedi“ je nekaterim ljudem poleg narodnega duha tudi vinski šinil v glavo. I11 tedaj se je zgodilo, da je Jakob Stržen, dijurnist, v svoji napitnici pregoreče govoril; in v tej svoji gorečnosti je očital sosednim Junčanom, da niso dovolj narodni, da jim je več mar za njih teleta, kaker za narodno stvar itd. Junčani pa so se še tisti teden znesli nad njim po-slavši vredniku Antonu Ježu dolg dopis, v katerem so kar trdili, da Stržen ni človek, ampak prava žival, da je. kar se da soditi iz njegovega obrekljivega jezika, najbrže potomec tistega dol-goušnika, kateri raztrobi se svojim zopernim glasom na daleč in široko v cel svet, kar je vlovil se svojimi velikanskimi ušesi
Ta res robata zaušnica je Jakoba Stržena močno skelela. Pred vsem pošlje vredniku Ježu „stvaren popravek“ opominajoč na znani §. 19 l.„Nires, da sem.... 'i. ni res.... 3. ni res...“ itd.
A vrednik Jež mu vrže vse v koš, češ, da postava ga ne veže sprejemati takih popravkov ('??), pa vrhu tega še pripomni, da mu je sicer žal, ako zazluži g. Stržen take pridevke, a on mu ne more pomagati 1!
Žaljenje časti je bilo očitno, in §. 4... je govoril jasno, da odgovorni vrednik Anton Jež mora dobiti vsaj nekaj mesecev zapora, ako ga Stržen toži.
I11 Stržen je tožil. Danes je stala reč pred porotniki. Zagovorniku Jakoba Stržena, ki so mu dali besedo pred drugimi, ni bilo pač težavno dokazati, da se je tožniku godila krivica, velika krivica
„Da res, velika krivica11, ponavljal je na svojem stolu kovač Luka tihoma sam pri sebi; „ velika krivica, ker človek ven-der ni osel!“
Prigodilo se je pa, potem ko je tudi Stržen sam s krepkimi besedami izrazil bolest, ki mu razriva drob, da se je dala beseda tudi dr. Zimi, zagovorniku vrednika Ježa In dr. Zima je vstal in rešil svojo nalogo od kraja do konca tako-le:
V isoko sodišče! Prečastni gospodje porotniki
Pritrdili mi boste, da časopisje opravlja dandanes velevažen' posel. Ono pred vsem izraža javno mnenje; pripada mu naloga, da brez obzira na desno in levo sodi javne zadeve, hvali, opomina, obsoja. A isto mora v imenu javnosti tudi braniti vse pri-
dobitve novejšega časa, da se tako težavno pridobljene svobod-ščine ljudstvu ohranijo neprikračene. Premislite tedaj, kako težavno je pač zavzemati mesto odgovornega vrednika! Na vse kraje mu je mahati, o vsem se izreči, nepristransko vse tako razpravljati, kaker zahteva javni blagor. Vže zarad tega je breme vrednika preteško za vsakega duševnega velikana. Pa mislite si zraven tega še današnje javno življenje, ki se razvija tako bujno. Vse hoče govoriti, vse pisati, vse glasovati! In v tem Babilonu vzdržuj vrednik red, v toliki disharmoniji glasov vberi vrednik vedno le tiste strune, ki naj bi božale vsa ušesa z rajskimi zvoki nebeške harmonije! Vse to se mora pač trikrat pre-vdariti. preden se dandanes izreče sodba nad odgovornim vred-nikom.
Pa ne mislite nikar, slavni gospodje porotniki, da Vas mislim morda s tem prositi milosti za svojega klijenta, češ, pregrešil se je, priznava svoj dolg, a prizanese naj se mu radi pretežavnih. neznosnih razmer, v katerih se nahaja odgovorni vrednik. Vam sicer pripada pravo, da glasujete je li kriv ali ne; od Vaše sodbe ni priziva; in vem tudi in sem prepričan, slavni sodniki, koliker poznam Vašo učenost pa izkušenost, da boste modro in pravično sodili. A Vaša sodba, ravno zato, ker bo modra in pravična, se bo opirala na državni zakonik. Državni zakonik — pravim, ker država je izvir in početnica vsakega prava. A ravno s tega stališča se upam tudi jaz, slavni gospodje porotniki, dokazati, da se v smislu državnih postav moj klijent ne sme in ne more obsoditi.
Država je povsod ena in nedeljiva Naj dela kar hoče in kjer hoče. vporekati si ne more nikdar. Zatorej ne more država tudi v kaznilnem zakoniku proglasiti kako dejanje za nepostavno, katero je ista država drugače neposredno ali posredno priznala za dobro in postavno. In kaj takega trdim, da se je zgodilo pri zadevi, o kateri je danes razsoditi visokemu porotnemu sodišču. Mojemu klijentu se očita: 1. da je g. Stržena žalil na časti iz-rekši, da ni človek, ampak prava žival, in sicer osel; 2. se moj klijent dela odgovoren za to žaljenje
Vzemimo najprej prvo točko V njej se nam predstavlja v* prašanje bolj objektivno t. j. vpraša se, ali je očitanje, tu izraženo, vzmislu državnega prava res neosnovano, oziroma razžalji-vo. Jaz to odločno tajim Slavna gospoda! Pred leti sem obiskoval vseučilišče v Gradci. To vseučilišče se imenuje cesarsko kraljevo t. j državno; profesorji, ki tu uče, so državni, odvisni neposredno od c. kr. naučnega ministra; v njegovem imenu, z njegovo oblastjo predavajo. Sicer nam pa oznanja vže prvi paragraf državnih šolskih postav, da ves nauk na javnih šolah se predava v imenu države. Ista država pa daje profesorjem po vseučiliščih neomejeno prostost, da uče, kar hočejo. Zatorej je pa vse, kar uče, dobro, vse postavno. Prav tedaj. Jaz, gospoda
moja, kaker sem rekel, sem obiskaval graško vseučilišče, učil sem se tudi filozofije. In tedanji naš profesor — ako želite, Vam ga imenujem — je zagovarjal danvinizem. Teorija Danvinova je znanstvena, in ima kot taka po državni postavi prost pristop na vseučilišča. Po tej teoriji ima pa človek v vrsti svojih prastarišev opice in druge čveteronožce Gospoda slavna, prosim, to niso šale. ampak rezultat strogo znanstvenega raziskavanja, nauk, kise v imenu države predava na vseučiliščih. Mej čveteronožniini pra-stariši je postavil imeniten italijanski antropolog tudi osla. Dar-win sam je trdil, da mej predniki človekovimi moramo iskati žival s špičastimi ušesi, katera je pa vsled zanemarjanja izgubila gibčnost ušes O tem je spisal L. Meyer znanstveno razpravo: „Das Danvin’ sche SpitzohrJ On sicer zavrača Danvinovo mnenje. a so drugi, kateri je znanstveno dokazujejo; in tako se da z državnim dovoljenjem postavno vzdržati in zagovarjati stavek, da izhajamo res iz osla. In ako bi tudi vsakemu izmej Vas potem takem rekel, da je prava žival, da je potomec znanega dol-goušnika, ne morem razumeti, kako bi me mogel tožiti sklicevaje se na postavo, v tem ko postava sama dovoljuje vse ljudi brez razlike imeti za prave osle! Upam, da ste me razumeli. Nihče pa ne vgovarjaj, češ. eno je šola in teorija, a drugo je življenje; ako ti tudi na vseučilišči dokažem, da si osel, vender v življenji ti ne smem reči. da si osel! To ne velja nič; ker vže v prvi latinski šoli bere se v knjigi, katero je tudi državni minister potrdil za rabo : Non scholae sed vitae discitur — kar na vseučilišči slišimo, moramo porabiti v življenji. G. Stržen v Ježevem listu ni slišal drugega, nego kar se uči v šoli. Naj bi sam g. Stržen delal izjemo?! Od te strani tedaj, gospodje porotniki, boste imeli čisto vest, ako odvežete mojega klijenta, potem ko ga postava sama ne le ne obsoja, ampak priporoča s tem, da dobro plačuje in odlikuje tiste, kateri z najviših mest pridigajo o vseh ljudeh, kar se je on upal tiskati o samem Jakobu Strženu
Zdaj ob kratkem še o drugi točki. Drugo zapopada prav za prav vže prva. Gospod Jež se dela odgovoren za žaljenje časti. Odgovoren je za svoja dejanja le tisti, ki jih ima v svoji oblasti, to pa spet ni mogoče brez proste volje. Toda tajiti prostost človeške volje dovoljuje država sama, ista država, katera, kaker smo videli, profesorje pooblaščuje, da smejo človeka znanstveno poživiniti. Zatorej tudi ne more biti protipostavno sebe ali druge smatrati za živino. Živina pa nima proste volje, ergo tudi človek ne. In kako res je, da dela v smislu države, kdor taji prostost volje, se lehko prepričate tudi iz filozofičnih knjig, katere, je c. kr. vlada potrdila za porabo na naših srednjih šolah, knjig, v katerih se črno na belem taji prosta samoodločba človekova. Sicer pa ista državna postava proglaša prostost vere in misli. V-prašajte li g. Ježa, in zvedeli boste od njega, da je pristaš Dar-winovih materijalističnih načel Ako tedaj po teh načelih dosledno
taji prostost volje in odgovornost za lastna dejanja, oziroma za žaljenje časti menim, da ga ista državna postava ne bo mogla obsojati za krivega, ampak ga bo morala celo braniti, ako odvrača od sebe vsako odgovornost! Toda vem vporekalo se mi bo tudi tukaj: šolska teorija nima ničesar opraviti z življenjem; kam pa pridemo, da bi hoteli vse znanstvene stavke vpotrebiti za življenje ? Prav. A vprašal bodem ; zakaj ue delate odgovorne krave, ko je šla v sosedov zeljnik delat škodo? Odgovarjate mi : žival je, nima razsodnosti, nima proste volje! Jaz pa trdim, da jo ima. Toda Vi mi nanesete dokazov iz fizijologije, iz kemije, iz kranijologije itd. in dokažete, da krava res nima proste volje. Vdam se Vaši teoriji, zavrnili ste me .. Toda razumeti ne morem pri vsem tem. zakaj tu svojo teorijo tako dosledno vpotrebljate na življenje, pri človeku pa tega nočete!!
Menim tedaj, gospodje porotniki, da boste delali popolnoma v smislu državnih postav in tedaj v smislu pravice, ako mojega klijenta. odgovornega vrednika g. Antona Ježa, odvežete in ga proglasite v vseh točkah, kaker je v resnici — nedolžnega.
Po tem govoru povzame predsednik glavne točke cele obravnave, pojasni porotnikom važnost njihovega posla pa odgovornost ter sklene izrekši nado, da so vsi gospodje porotniki pazljivo sledili obravnavi in da imajo jasno pred očmi celo zadevo : tako jim ne bo težko izreči sodbe.
Pritrdijo vsi, najbolj pa je z glavo pokimal kovač Luka, ki se je ravno pri sklepu prebudil iz — spanja, v katero ga je zazibal dolg govor dr. Zime.
Ko so se se sedežev odpravljali v stransko sobo, da bi se posvetovali, pri stopim k Luki:
„ K a j se Vam je sanjalo?*
..Koval sem. Imeli smo kobilo — same zlodeje je imela v kosteh. Ko sem drgal s pilo po parkljih, me je bacnila ob glavo, da sem videl polno nebo zvezd. To me je prebudilo.“
* *
*
Eno uro kasneje sem se ravno za širokim stebrom v hodniku opravljal, da odidem. Doli po stopnicah pa prihropejo s predsednikom še trije drugi gospodje od sodnije.
»Enoglasno oproščen! Ti ljudje nimajo ne pameti, ne postave, vne vesti!"
Čemu je pač še „corpus iuris?“ „Čemu se je človek trudil z učenjem celih šestnajst let, čemu toliko prakticiral in čakal pa čakal, da pride do soduijskega stola, čemu pravim V!“
„Da, čemu smo mi?!“
XIII. list.
Na starost prihaja človek otročji. Tako se je godilo tudi meni. Tiste dni so me začele obsedati čudne muhe. Kaj mi pade v glavo? Da bi šel na Dunaj.
In šel sem. Skoz dolga predmestja dospern do „Ringa“. Kaker znano, so Dunajčani prav zijalasti. Ko sem mimo korakal, je vse kaker okamnelo zijalo za menoj. Tudi stražnik je kričal za menoj,	češ, da ni dovoljeno hoditi	s hoduljo po mestu. A jaz	se nisem	zmenil za to!
Prišel sem v »mesto11. Ko	jo zavijem	po neki	ulici	proti
trgu	sv. Štefana, obstojim pred	hišo, kjer	zagledam	nad	vrati
ta-le napis:
„Druckerscliwarze und Geld Regieren die Welt.“
Vkrenem jo naravnost noter. Bil sem pa tisti dan prav zidane volje. VTejevali, tiskali in vpravljali so pa v tej hiši dnevnik, ki je izhajal dvakrat na dan. Po hodnikih naznanjajo na desno in levo nadvratne tablice, da tu ima svojo pisarno „Chefre-dakteur11, „Verantwortlicher Redakteur," »Administrat,ion“ itd. Jaz potrkam na „Annoncen-Bureau 11
„Noter!" — Vže glas mi je oznanjal, da bom imel opraviti z Židom.
„S čim morem vslužiti Vašemu blagorodju?11
»Marsičesa pogrešam; tujec sem na Dunaji. Naselil bi se rad na Dunaji. Naselil bi se rad tu za dalje časa. Stanovanja. 0-pravkov, prijateljev, denarja in kar je še kaj takega, bi rad našel. In slednjič še . . ..“
„Še -?'1 Kaj še?.. No, se bojite povedati.?11
„Še. še  še oženil bi se rad na stare dni.11
„Pri nas imate vsega dovolj na ponudbo. Prvič, kar se tiče ženitve. Kako bi radi: staro, mlado, vdovo..?1
»Počasi, premišljeno treba tu na delo. Jih imate dosti na izbiro?"
„Še precej Okol 2300 jih pričakuje zdaj odrešenja v naši pisarni.11
,.No, bo pa gotovo tudi za-me kaj !
»Upam. Vam je ljubo pogledati?11
Pri tem me pelje k veliki omari, ki je imela od zgore napis: „Heiratsantrage“.— „Fixe PreiseK
,,V prvem predalu so vdove, v drugem ločene, v tretjem neomožene, v četrtem bogate itd. v drugi polovici so možki. Izberite, kjer Vam vgaja!1
Vzamem prvi list, berem.
„Večni zakon! Stara sem čez dvajset let. Želela bi dopisovati si z značajnim gospodom, tudi staršim. Sem neodvisna, kamenitega srca, a veselega duha. Naslov: „Redka sreča 771511 na vpravništvo lista.11
Druga ponudba.
„Sem sicer vže priletna, vender še lepa. Gotovine nekoliko tisoč. Želela bi se seznaniti z gospodom ki zna ceniti družinsko
srečo. Jaz mu bom zvesta, skrbna gospodinja. Streng christlich. Confession Nebensache. Pisma: „6. B. 790.“
»Spet:
„Jaz, Antonija, stara sicer 50 let, ki pa na zunaj ne kažem še 20. znam dobro kuhati, malo govoriti; govorim pa nemško, češko, francosko, za silo tudi madžarsko; do zdaj še nisem mislila na zakon, a zdaj sem se premislila in bi rada bila v podporo starejšemu gospodu. Ponudbe pod: rA. B. 452d.“
„No, ta Antonija bi bila morda za-me“, spregovorim. „Pa hudirja, zdi se, da nima premoženja! Kaj pomaga dobro kuhati, ko ni česar kuhati ?“
„Tu ni vse nič za-me,“ pravil sem h koncu, „tu ni vse nič! Zdi se, da Hodulja ostane sam, sam do groba.'
„No pa ne!“ odgovarja krivonosec, „no pa ne! Saj Vam znamo še pomoči. Se pomoči! Ha! ha! Vaše blagorodje ! Ako Vam ne vgaja nobena ponudba, ponudite se pa Vi. Tukaj le napravite inserat; morda se najde še za Vas kaka stvar na Dunaji. To je moja misel, blagorodje.11
„Jaz tudi menim, da nisem še tako za reservo. Hodulja še marsikaj zna in marsikaj velja. No pa, inserat, pravite, inserat! Kako bi ga pa zložil. Veste, gospod - - kako Vam je ime?“ »Samuel, če se ne motim.“ --
„Veste tedaj, gospod Samuel, mi smo prišli z dežele in smo malo okorni; do zdaj sem še prav malo občeval z nežnim spolom. Ne vem, kako mi treba pisati tu na Dunaji, da se prikupim kaki prav lepi gospodičini in, če mogoče, tudi bogati.11
„Prav tedaj, blagorodni gospod Hodulja, tu najdete več e-nakih inseratov, pa boste videli, kako možki snubijo.“
Pri tem mi odpre oddelek za možke ženitvene ponudbe. „Vi hočete prav ljubko pisati, Ew. Wolgeboren? Prav; tedaj bi znali posnemati nekako ta zlog. Poslušajte:
„Ženski srček, ki bi želel stopiti v dogovor z elegantnim, skušenim gospodom, naj bi to podpisanemu naznanil, priloživši pismu fotografijo, katera se precej vrne. Le resne ponudbe. Diskretnost nad vse! Ako všeč osebno spoznanje, j utre ob osmi zvečer pred „opero . Sicer pa blagovoljno pisati pod: „Sclnvarzen Frack poste rest. Hauptpost.“
„Mi ne vgaja '
„Ali hočete bolj poetično ?“
„Nekdaj sem bil kos poeta; a zdaj..? No pa berite!“
Bere:
,.Ich weis nicht, was soli es bedeuten — Melancholie aus uralten Zeiten' . . . „Ich suche ein Weib auf Erden — Die soli noch ein guter Engel werden“. »Bin allein, kann nicht sein — O du Herz mein, mein, mein!'
„Oh, molčite, molčite, to ni za-me, gospod Samuel! Kajbom plašil kokoši s takimi strašili! Jaz hočem kaj bolj realnega"
Prav, bo pa to:
»Prileten mož, lepe zunanjosti, originalen, zveden v mnogih strokah, želi najti družico življenja. Je Izraelit, vender se da, ako ljubo, krstiti.“
»Vedite. gospod Samuel, Štefan Hodulja je krščen !“
»Tudi prav, pa naredimo tako : „Zwar Christ. doch bereit, wenn gefallig, sich als confessionslos zu erklaren.*
»Vedite spet, gospod Samuel, Štefan Hodulja ne prodaja svoje vere/
„Kaj Vam pa pomeni »realno"? Čemu hodite na Dunaj?* »Dražit Jude! Jaz sem antisemit, gospodine Samuel.“
»No. povejte pa, kaj prav za prav hočete ?“
Vidim, da z ženitvijo ne bo nič tu pri Vas na Dunaji. Morda bi se pa vsaj kak zaslužek dobil ? Saj živeti treba.*
,.Kaj pa znate?*
»Hodulja zna marsikaj. Vi bi mi znali povedati, kakih ljudi najbolj pogrešajo na Dunaji “
Zdaj odpre Žid drugo omaro, na kateri je bilo zapisano: »Dienst und Arbeit* — »Offene Štellen.*
»Išče se tamburist.*
.Nisem za to “
»Hišni oskrbnik.*
»Nisem za to, ker ne morem stati čez en dan pod streho.* »Praktikant — mašinist — agent — stenograf — spiri-
tist “
»Nič, spet nič !“
»Jehova Vam najdi opravka! Prevzamete to ? Poslušajte: »Tuchtiger Zuschneider im Herrenfache wird gesucht.*
»To bi bilo kaj. Le da bi se ne glasilo „i m Herre n* — ampak »im D a m e n f a c h e.“
»Zakaj ?*
»No. Samuel, ne veste še: jaz sem imeniten v ženskem prirezavanji!“
»Vi ste tedaj krojač za ženske kitlje ?“
»Ne veste, kaj mislim, gospodine Samuel. Jaz ne prireza-vam ženskam obleke, saj še tako jo nosijo preveč prirezano, ampak — jezike !“
»Vdarila Vas ena sinajskih strel! Vi se norčujete z mano! Hodulja! poberite se od tod, ali pa Vas ovadim policiji!“
»Potolažite se. gospod Samuel, gola čista resnica je, kar Vam pravim!
»Pa le bolne jezike prirezavate ?“
»Ne bolnih, gospod Samuel, ampak dolge. Glejte no, saj sem vže pred leti imel v Ljubljani prodajalnico do tretjine prirezanih ženskih jezikov. Pa zbežati sem moral. Vse ženstvo se je zarotilo proti meni. In našli so se celo možaki, doktorji, kateri so začeli zagovarjati — ženske jezike, a po meni nevsmi-
ljeno mlatiti. Ako hočete, Vam pokažem list, kjer me neki doktor v vvodnem članku napada radi prirezavanja babjih jezikov." »Kaj pa pravi ?“
„Da to je nekrščansko “
»No, meni bi se ne zdelo to še tako hudo !“
„Kaj ne da, gospod Samuel? Menim, da na Dunaji bi se znalo s tem kaj opraviti. Sprejmete v svoj list inserat?"
..Inseratov pa koliker in kakeršnih hočete! Ta inserat bi se glasil ?“
,.Tako-le, gospod Samuel:
Sensationell! — Noeh nicht da gevvesen!
STEPHAN HODULJA.
Damen-Zungen-Zuschneider.
Approbirt von Universitats-Doctoren.
Sprechstunde 0—12. — Operirt 1—2 Uhr.
»Mislite, da bo kaj zaslužka, gospod Samuel ?“
„Jaz sem prepričan, da bo. Nič ne de, če tudi jim boste resnično prirezavali jezike; ženska radovednost presega vse, in gotovo bodo zahajale k Vam, da bodo vsaj enkrat videle, kako se izvršuje ta najnovejša operacija!"
„Ne zamerite, gospod Samuel, da Vas še dalje nadlegujem : Kaj Vi sploh mislite o ženskem vprašanji ?“
„Skrajen čas je, da je rešimo, ker čim več bomo povpraševali, tem več nam bodo odgovarjale. Tako ne bo celo večnost konec besedi. Mi možki sami smo veče klepetulje kaker ženske. Kdo vedno piše o ženski emancipaciji, kdo leta za njimi po glediščih, kdo jim odpira vseučilišča ? In ali jih ne molimo sami na kolenih, ali jim ne dajemo pri vsaki priložnosti prednosti pred možkimi? »Blagorodne gospe in gospodičine" — imajo pri koncertih, imajo v društvih, imajo v listih mesto pred »blagorodnimi gospodi." Kaj čuda potem takem, da jim greben raste čedalje bolj ? Ako bi mi to reč preobrnili in ženskam enkrat za vselej povedali, kar je pisal sveti Mojzes v prvi knjigi: pod oblastjo moževo bodeš — bi bil konec ženskega vprašanja, in konec ženskega klepetanja!“
Vidiš, sem si mislil, vidiš, Hodulja, kje najdeš somišljenika! »Jaz se Vam prav globoko poklanjam," pravim h koncu, »ter se od Vas poslavljam, gospod Samuel “
»Vi mislite oditi? — pa blagovolite počakati še en hip!" Sede za mizo, in v eni minuti mi prinese list: »Meine un-terthanigste Forderung, Eure Herrschaft!
»Inserat .	. fr. 3
Sprechhonorar fr. 5 Summa . fr. 8
„Pa, gospod Samuel, tu na-te mojo roko! Ali nisva prijatelja ?“
„Bitte, meine Gebiihr !“
„S kako pravico ?“
„Tukaj postava!“
Pri tem hiti k omari in začne iskati. .Taz pa odprem vrata, jih zaloputnem za sabo, in v tem hipu sem s hoduljo na ulici.
Slovstvo.
„W spraiie ruskief X. H. Jackowskiego. T. J.
„Ut onmes unum sint“.
Iskren Hrvat, videč, kako se Slovenci vstrajuo in goreče zanimamo za vsako najmanjšo prikazen bodisi na slovstvenem ali političnem polji češkem, uas je zavrnil v diuštvu : «Ne zavidam Čehom vaše ljubezni, in tudi sam jih skušam spoznati, vender sadu bi gotovo več bilo za Slovanstvo, ako bi vi vsaj polovico onega zanimanja našim razmeram naklonili. Mi Hrvati smo vam po jeziku sorodniši od Čehov, mi smo vam krajevno bliže od Čehov, in koliker sem posnel iz češke sedaj gospodujoče literature, tudi naš duh vam je sorodniši od češkega. Vem tudi, kako se zanimate in koprnite, da bi se razkolui naši bratje zopet zedinili z katoliško cerkvijo: veste pa, da zedinjenje razkolnikov je silno odvisno, kaki so njihovi katoliški mejaši. Ne Čehi, ampak mi Hrvatje, Poljaki, Rusini, mi v prvi vrsti smo na mejah razkolniških, posebno naše sodelovanje ali lenoba povspeši ali zdrži zedinjenje : na te rodove glejte in posebno nas Hrvate, ki smo vam krajevno najbliže, navdušujte se svojim zanimanjem, veselite se z nami, ako pri nas rase učenost, versko prepričanje in nravstveuost, le po tem bomo na razkolnike vplivali in zedinjenje povspešili.»
Zedinjenje razkolnikov, bodisi Rusov, Srbov, ali Bolgarov — s katoliško cerkvijo je vprašanje čisto versko. Tudi za to zedinjenje je prosil sam Jezus Kristus (Jan. 17, 20): «Panele zanje prosim, ampak tudi za tiste, ki bodo verovali po njih besedi v me, da so vsi eno, kaker ti Oče v meni in jaz v tebi, da so tudi oni v nas eno. s
Za isto moli tudi sveta cerkev v kanonu mej mašo: «haec sancta sacrificia illibata, imprimis quae tibi offerimus pro Ecclesia tua sancta catholica, qnam pacijicare, cnstodire, adunatc et regere digneris»; in zopet :<ne respicias peccata mea sed fidem Ecclesiae tuae; eamque secundum voluntatem tuam pacijicare et coaciunare
digneris». Tudi Rosini imajo enako prošnjo: — ...«sojedinit ih svia-tej svojej sobornej i apostolskej cerkvi».
Kdor bi iz katerihkoli nizkih zemeljskih ozirov in sumljivosti nasprotoval zedinjenju razkolnikov se sv. kat. cerkvijo, se je vže odrekel pravici do naziva: jaz sem katoličan. Vsaki pravoverni katoličan brez razlike narodnosti ne sme biti ravnodušen nasproti zedinjenju, še manj katoliški Slovani, a najmanj njihovi duhovniki. Sam rimski papež želi, da, vkazuje, da se zanimamo za to vprašanje, in da vsak deluje po svojih razmerah za vre-ničenje Kristusove ideje in želje : «nt omnes unum sint».
Piše sveti oče Leon XIII. v slavljeni okrožnici: «Slednjič hočemo, da se po Vašem (patrijarhov, primatov itd.) svetu in opominu obče prosi in moli k Cirilu in Metodu, da po milosti, s katero sta mogočna pri Bogu, branita krščansko stvar po vsem Jutrovem s tem, da sprosita katoličanom stanovitnosti, razkolnikom pa voljo se zopet spraviti s pravo c rkvijo».
Predno se katera ideja vresniči, mora se stalno vzbujati pozornost zanjo, kazati pot in sredstva, da se vresniči. Skoro bi trdil, da pri nas je zanimanje za to veliko in za Slovanstvo osodno vprašanje še vedno premajhno, presentimentalno, premalo praktično. Zato sem se namenil v naslednjih vrstah podati nekoliko vporabnih misli in vodil, važnih v prvi vrsti za katoliške Slovane na mejah razkolniških: Hrvate, Poljake, Rusiue, a tudi za nas bolj oddaljene Slovence in Čehe. Prepričani smo, da ne le pri Sloveu-i ih, ampak tudi pri Hrvatih in Čehih najdejo te le vrstice odmeva, in nadaljnjega premišljevanja. To je pa studenec vresničenja.
Leta 1883 je X. Henrik Jackowski T. I. napisal poljsko brošuro .- «W sprawie ruskiej«. Ta knjižica je poslanica posebno katoliškim duhovnikom slovanskega in latinskega obreda na mejah razkolniških. Brošura dokazuje, kako bi se morali katoličani obredov na mejah ljubiti, povzdigniti se v učenosti, verskem prepričanji in moralnosti, da bodo enkrat res lahko most zedinjenja razkolnikov s katoliško cerkvijo. V tej razpravi porabim koliker mogoče tudi misli omenjene knjižice: vredno je, da izve njeno vsebino ne le vsak katoliški duhovnik, ampak tudi vsak katoliški, svoj rod ljubeči Slovan. Kar velja za katoliške Rusine in Poljake na severo-izhoduih mejah, velja z malimi izjemami tudi za Hrvate in katoliške Bolgare; a tudi mi Slovenci si za svoje razmere pov* zamemo iz knjižice mnogi nauk.
*
* *
Ako je časnikarstvo res priča javnega mnenja, gotovo je, da so katol. Rusini in Poljaki razklani v dva tabora. Vzrok temu niso ne sami Poljaki, ne sami Rusini, ampak obe stranki. Dobička nima ne eua stranka ne druga: duobus litigantibus tertius gaudet. Kdo ? Zgodovina priča.
Katoliški Rusini se iz odtujenosti do Poljakov nagibajo bolj in bolj k razkolniškim Rusom; a ti skušajo Rusine sebi čisto ze-
načiti, vsiljujoč jim svoj jezik in vero. Čim bolj pa se Rusini Poljakom odtujajo, tem bolj so Poljaki izpostavljeni volivu razkol-niškemu. V takih razmerah se unija, vera katoliška obreda rusin-skega, gotovo ne more vtrjevati in širiti tem manj, ker celo katoliško duhovstvo obeh narodov ne deluje jednostno v razširjevanje božjega kraljestva, ampak se iz narodnih predsodkov vede ne-zaupuo drug drugemu nasproti: «ogarnela tež niestety wielka czešč, duchowienstwa, nie dopuszcža vvspolnej i jednotlit.ej pracy okolo szerzenia krolestva Božego na ziemi».
Razkol sam na sebi je manje zlo od herezije, a glede na njegovo organizacijo, katero sije prihranil od davnih časov, je razkol uevarniši od herezije, teže se celi Tajiti se pa ne da, da mej Rusi katoliškimi je v zadnjih desetletjih oslabela srčna naklonjenost do rimske stolice in se vzbujajo nasprotne težnje, kar gotovo ne povspešuje časa zedinjen ja z razkolniki, ampak jih še potrjuje v zmoti. Te žalostne prikazni mej Rusini niso krivi sami Rusini, ampak tudi Poljaki. Glavni vzroki so ti - le :
I. Mnogo duhovnikov nekdaj zedinjenih so proti volji svojih škofov zapustili Galicijo in prešli v helmsko škofijo in tam stopili v — razkol. Exemp!a trahunt! Posebno silno je omajalo v Rusi nih vdanost do rimske stolice razkolno delovanje znanega duho-nika Naumorvicza.
II. Tudi mnogi duhovniki rusiuski so glasovali za odpravo konkordata !
III. Rusini katoliški trudili so se <očistiti« svoj slovanski obred vsake primesi lat. obreda.. tako nestrpno, da so proti rožnim vencem, škapulirjem, pobožnosti do uajsv. Srca Jezusovega rili huje kaker proti herezijam, a na drugi strani vveli so v svoje bogoslužje mnoge posebnosti, jedino razkolnikom lastne.
IV. Resnica, da je znamenito število duhovstva rusinskega čitalo in se naročevalo, gmotno in moralno podpiralo časopise razširjajoče sovraštvo do kat. cerkve in pripravljajoče na razkol, časopise prepovedane od metropolita!
V. Da so Rusini nekako mrzli za rimsko stolico, krivo je pa tudi: Poljski duhovnik in rusiuski sta — katoliška, stanujeta v isti deželi, mnogokrat v istem mestu, istem trgu — in vender ne občujeta skoro čisto nič, drug drugemu si ne zaupata Tako začenja prosto ljudstvo misliti, kaker bi vera Rusinov kat. in Poljakov ue bila ista, ampak da je jedna «poljska», druga «ruska»! «Wpaja w lud bledue muiemanie, jakoby zachodzila zasadnicza rožnica i spizecznošč m:edzy wiara «polska» a wiara «ruska». In da bi mlajše duhovstvo obeh obredov bolj zaupno mej seboj občevalo, komaj se dtznem upati... Poljaki mislijo, da bi bila Rusinom, ako bi sprejeli latinski obred, bolj zagotovljena vera katolišica nasproti razkolu, zato so se trudili koltker mogoče veliko Rusinov dobiti za latinski obred: Pragneli... pociagnač jak najvviecej Rusi-no\v na obrzadek lacinski — a tem jeszcze wiecej Ruš przepašci
popyckali....» To počenjanje pa je katol. Rusine še bolj odtujilo Poljakom.
* *
Ti so vzroki, da unija peša. Da se pa spet vtrdi, treba je duhovstvu katoliškemu, bodi si na severoizhodnih ali južnih mejah, to le pomniti:
I. Trdno se mora okleniti rimske stolice, ona je temelj neskaljene resnice; okleniti se je mora s prepričanjem in srcem. Resnico o jedino zveličavnosti rimske katoliške cerkve treba tudi ljudstvu pogosto oznanjevati; kjer ni trdne vere v to resnico, tam se širi razkol.
II. V propovedih svojih je treba vsako resnico najpopred dogmatično dokazati, in ne samo moralizovati. Kjer ni trdnega prepričanja, tam ni značaja, ni nravstvenega življenja. A v veri dobro podučeni in nravstveni morajo biti posebno Hrvatje, Rusini. Poljaki, ako hočejo razkolnikom imponovati in jih privabiti v naročje katoliške cerkve.
Podlost, surovost, nevednost, nemoralnost v katoličanih je na mejah razkoluiških največa zapreka zedinjenja ! Hrvatje, ta je naš panslavizem — katoličanstvo !
III Duhovnik, Poljak ali Rusin, naj vrže iz hiše vsak proti-katoliški list, posebno tiste, ki spodkopavajo avktoriteto rimske stolice. Krivica in greh je podpirati časopise, ki blatijo namestnika Kristusovega. Nevarno jih je brati: čitatelj, četudi mogoče duhoven, ki zajema le iz takih virov poduk, si nehote vsvoji njihov duh in lcmalo veruje bolj listu, lcaker evangeliju in svojemu škofu! Sramotno je duhovniku iskati poduka v verskih stvareh v listih, dnevnikih, katerih izdajatelji sami še časa nemajo se v taki tvarini kaker treba podučiti, ampak le prežvekujejo, kar so vlapili po enciklopedijah, drobcenih brošurah. .. Dogaja se, da vaško dete ima o temeljnih naukih sv. vere boljše pojme od vx-ed-nika v šumnem mestu. In vender pravi Jackovvski str 15: Spominjam se, da je neki izdajatelj proti-kat. lista, ko se mu je očitalo ta protiverski smer, reke) «Moj list vender ne more biti tako brezversk — saj bi ga sicer ne bilo se naročilo čez devetsto — katoliških duhovnikov!«
IV.	Da se unija, katoliška cerkev •/ slovanskim obredom, vtrdi, morajo se poljski katoličani in katoličani ruskega obreda ljubiti ne le s frazami in sentimentalno, ampak dejansko. Kar se zapazi na enem Rusinu, n. pr. ako odpade v razkol, ne sme se pripisovati vsem Rusinom, češ : vsi Rusini teže v razkol; in nasprotno : Rusini ne smejo, kar jeden ali drugi Poljak zagreši, očitati vsem Poljakom, vsem katoličanom latinskega obreda: Rusini niso sklenili unije s Poljaki, ampak z rimsko stolico. Ako tedaj Poljaki kaj zagreše, ali katere pravice kratijo, jim jih vender ne krati rimska stolica.
Nasproti Poljaki naj ne gledajo le na napake Rusiuov, am-
pak naj priznavajo tudi njih odlike z veseljem, z radostjo, in nad-sproti tudi Russni naj ne vpirajo svojih oči le v pege Poljakov, ampak tudi v vrline : Tako se bodo srca vzajemno vnela. Razkolniki pa to videč porečejo : Glejte, kako se vender ljubijo katoličani, dasi različnih obredov !
V. Duhovniki različnih obredov naj se o slavnostih, shodih vzajemno podpirajo, da bo ljudstvo videlo, da je ista vera, dasi različni obredi, da bodo razkolniki spoznali, da Rim jim neče vzeti obreda slovanskega, ampak le —• zmote.
VI. Sveta cerkev katoliška se ne boji jasno mislečih nasprotnikov —- te lahko prepriča se svojimi jasnimi dokazi. Nji so najue-varniši oni sovražniki, ki ne poznajo logike in nemajo jasnih pojmov. Zavoljo tega je dolžnost vsakega duhovnika svojim vernim vcepiti jasne pojme o verskih glavnih resnicah ; na mejah posebno resnice o primatu rimskega papeža, o jedinstvu sv. kat. cerkve, o izhajanji sv. Duha.
VII. A da se o duhovnikih katoliških na mejah razkolnikov ne poreče, da slepci vodijo slepce, se morajo tudi oni o teh in drugih dnevnih vprašanjih globoko podučiti, sicer «ex male intellectis oriuntur haereses«. Taka vprašanja so: nezmotnost papeževa, primat papežev, papež in svetna njegova oblast, cerkev in njena pravica do premoženja, do družine, šole, socijalno vprašanje, svoboda tiska, svoboda vesti.... Mi Slovani na sploh imamo neko naklonjenost do pobožnosti ; če kdo. gotovo imamo mi, da se izrazim s Tertulijanom : «auimam naturaliter christianam,» a lastna nam je neka lenoba in strah do globokega razmišljevanja. Ta slabost se celo v šolah slavi mladini kot neka odlika ! češ, filozofija ni za Slovane, mi smo bolj realisti in se bavimo z vidnim svetom, stikanje po definicijah pustimo zamišljenim Nemcem! Tako me je prepričeval nekdo, ki je bil vzgojen ua češki gimnaziji. Jaz pa trdim, da ravno ta lenoba do globokega filozofičnega in teologičnega zgodovinskega študija je kriva, da smo tako nejedini in da hlapčujemo skoro na vseh poljih omike in denarja — tujcem, Nemcem ! «Labia sacer-dotis custodiant scientiam» — posebno onih na mejah srbskih in ruskih, da razkolnike prepričajo in privedejo v naročje sv. eerkve. Da dobodemo tako duhovsGo, skrbeti je po želji trident. zbora, da se osnujejo deška semenišča.
Zal sicer, da se dandanes semeniški gojenci podučujejo na državnih gimnazijih, kjer izgubljajo živost vere, kjer se jim vzbujajo dvomi proti nji, in se jim vcepljajo nazori, ki nasprotujejo poklicu in stanu kat. duhovnika. Pa za sedaj drugače ne more biti; a tem težja je naloga v velikih semeniščih. Posebno se mora skrbeti, da bi gojenci obeh obredov vže v bogoslovskih letih prijazno mej seboj občevali. Vsak ne more sč vsemi občevati, vender vsak naj si izbere jednega duhovnika drugega obreda m naj z njim prijateljski občuje ali dopisuje. A tudi duhovnik izšedši iz semen.šča ne sme zanemarjati študij, ampak se popolnjevati. Po-
sebno mora paziti, d a 11 e trati časa s prebiranjem., novel, romanov, mesto da bičulnad čredo in jo varoval razkol a...
VIII. Dandanes je potrebno, da se duhovniki, posebno na mejah razkolnikov, izbistrijo vsestransko v vprašanji o narodnosti: kaj je prava ljubezen do naroda in kaj napačna. Proti ljubezni do naroda svojega se lahko greši «per defectuin« in «per excessum». V poslednjem zmislu greše moderni liberalci, ki postavljajo l,ubezen do naroda nad ljubezen do Boga, in so pripravljeni prezreti večne zakone Božje, ako se jim le ooeta treno-ten dobiček v narodnem obziru. «Per defectum« pa gieši kdor je čisto ravnodušen za srečo in nesrečo svojih rojakov. Prava ljubezen do domovine in naroda se nahaja sredi mej obema.
IX. Nujno potrebno je tudi, da si vsak duhoven bodi si latinskega ali ruskega obreda natančno predoči razmerje mej vero in njenimi različnimi zunanjimi oblikami ali obredi. Kajti liberalni katoličani in razkolniki radi očitajo, da se Slovanom po veri katoliški jemljejo slovanski obredi in liturgični jezik, da Rim jih po katoliški veri i z n e n a r o j u j e ! Vpijejo liberalci kaker nekdaj židovski farizeji: ako obvelja vera, nauk Jezusa Kristusa, «venient Romani et tollent uostrum locum et gentem»zatorej : «Tolle, crucifige« vero katoliško, rimskega papeža! Antigouizem narodnostni mej Rimljani in Grki je rodil razkol in potegnil tudi Slovane za seboj, isti duh narodnosten je skušal tudi Francoze odklati od katoliške cerkve po znanih galikanskih svobodšč nah i. t. d. i. t. d.. .Ker je narod-uosteu princip v razkolu bil tako vsodeu, ravno radi tega je nujna potreba, da si vsak duhoven posebno na mejah razkol niških razjasni to vprašanje.
Ne «eo ipso» ker je kdo Italijan, Poljak, Spanjec in ima latinski obred, je bolji katoličan od Rusina, Hrvata, ki imata mogoče slovanski obred — ne obred .dela boljšega katoličana, ampak trdniša vera, veča zvestoba do rimske stolice, vreduiše prejemanje sv. sakramentov !
Nekateri katoličani so mislili, da jedino ako se Rusinom vzame slovanski obredni jezik, v katerem se vjemajo z razkolniki, se jih vtrdi v veri. S takimi nazori se ne vjema rimska stolica. Katoliška cerkev je ona kraljica, «v pozlačeni obleki, obdana z raznoličnim lepotičjem — circumdata varietate». Sam tridentiski zbor sess. VIII De sacr in gen. can. 13 pravi: «Si quis dixent, receptos et ap-probatos Ecclesiae catholicae ritus iu solemni Sacramentorum ad-ministratione adhiberi consuetos, ant contemni. aut sine peccato a miuistris pro lubitu omitti, aut in nov os alios p er quemcunque ec-clesiarum Pastorem mutari posse — anathema sit.»
Slovanski obred pa pri Rusiuih je «receptus et apprebatus«, torej se ga ne more zaničevati (contemui) brez greha; a na drugi strani tudi tam, kjer slovanski obredni jezik ni sprejet — «recep-
tus», se ga ne sme vvajati; uiti škof nema te oblasti, ampak jedrno papež, in ž njim občni cerkveni zbor.
V katoliški-cerkvi je dvoje vrst določeb in vstanov : prva, ki se nikdar ne da spremeniti n. pr. vera, sv. sakramenti, avktoriteta rimske stolice itd. teh določeb še papež ne more spremeniti, ker slone na božjem pravu : «Nebo in zemlja preide, ali moje besede ne preidejo«. Druga vrsta določeb pa se lahko po potrebi preminja n. pr. obredi, obredni jezik. Te določbe so dali papeži in papeži jih lahko tudi po okoluostih dajo, prekličejo, spremenijo. Da so se res novi obredi, običaji tekom stoletij v katoliško cerkev vvajali, da so se ravno tako razen latinskega, grškega obrednega jezika tudi drugi jeziki za obredne jezike od papežev priznavali, ne bode nihče tajil, kdor pozna cerkveno zgodovino. Vera je jedro, obred je le lupina. Spoštujmo obred, a še bolj ljubimo vero ! Ne obred, ampak vera vede v nebesa. Zavoljo tega rimski papeži vedno pravilo nezaupnim razkolnikom: Mi nočemo, da bi sprejeli latinski obred, ampak vero — katoliško. Ako tedaj katoličan ruskega ali nasprotno katoličan latinskega obreda ne more opraviti radi okolnosti svoje pobožnosti v cerkvi in pri duhovniku svojega obreda, jo sme opraviti v cerkvi in pri duhovniku drugega obreda;, saj so. dasi različnega obreda, vender vsi katoličani. Moderni paganski narodostni princip pa uči, kaker bi bil obreden jezik glavna stvar, a ne vera; zato je ta princip največ škodil uniji. Mrtva črka jim je več. kaker oživlja,oči duh — vera!! /.ato morajo biti katoliški duhovniki uni-jatski tem bolj se truditi, da razjasnijo svojim vernim pojem narodnosti, razmerje mej obrednim jezikom in vero sicer — «ex male intellectis oriuntur — haereses«, razkol, in ravno to namerjavajo liberalni — «slovauofili (!!)»
X.	Vsak duhoven naj v prvi vrsti skrbi, da bode najpoprej to, kar ima biti — dober duhoven. S politiko naj se le toliko bavi, političnih svojih pravic naj se le tedaj poslužuje, ko vidi, da bode sicer posredno ali neposredno njegova odsotnost v kvar veri, verski vzgoji otrok i. t. d. Duhoven, ki se meša v čisto politične agitacije in narodnostna strankarstva, izgubi jasnost nazorov, ki mu je neizogibno potrebna v pastirstvu. Duhovnik, ki se tako vede in najpopred skrbi biti celi duhoven, mogoče ne bode mnogo veljal pri narodnjakih-kričačih, a on koristi svojemu narodu, svoji domovini, več kaker oni s tisočerimi demonstracijami, adre-sami, peticijami in rekurzi!
tiščite prvo nebeškega kraljestva in njegove pravice in vse drugo se vam bo pri vrglo».
XI Veliko bi tudi zapadui Slovani lahko pripomogli za zedinjenje razkolnikov, ako bi vsaj eno tretjino onega denarja, ki se nabere za nebrojne spomenike dali za misijone posebno v Bolgarji. Tu se obetajo katoličanstvu največi vspehi, a žal: žetev je sicer velika, pa malo delavcev! Premalo srca imamo do razkolnikov.
Ako pa res ne moremo žrtvovati za misijone, za vzgojo mnoge mladine, da bi mogla učiti razkolne b>-ate prave poti. tedaj vsaj molimo zanje, kaker je molil Jezus, da bodo vsi eno, kaker je Oče v Sinu in Sin v Očetu — in Bog, kateri je obljubil : «Ako boste v mojem imenu česar mojega očeta prosili, se vam bode zgodilo« — tisti Bog nas gotovo kdaj vsliši !
V. K.
„Zvonoviiii“ leposlovcem — še enkrat!
Da smo z razpravo o Aškerčevem realizmu zadeli na občutljivo stran, pričajo nam najbolje bolečine, v katerih se zvija « Ljubljanski Zvon. » Ne ve vže, ne kje ne kako bi nas prijel ! Le to čuti, da je skrajen čas spregovoriti Zanimivo je pa zvedeti, kako je to storil.
Najprej se mu zdi potreDno « označiti svoje stališče nasproti nam in « Rimskemu	Katoliku,	To stališče je silno	visoko, tako
visoko, da	z njega	ne more.	« Zvon » doseči več	naše nizkosti.
« Mi namreč ne pozabljamo — tako pišejo « Zvonovi » estetiki — da izdajemo in vrejujemo samo leposloven in znanstven list, uikaker pa ne političnega, in da se zatorej tudi tedaj, kader
nam je govoriti v obrambo napadov  ne bodemo spuščali
v ono nižavo grdega osebnega « preklan j a, » ki znači « politično » in na jedui strani tudi «literarno » delo zadnjih mesecev. « Noblesse oblige« je bilo do sedaj naše geslo, in to geslo nam ostani tudi dalje sveto ! Pod tem praporom bodemo govorili. »
Tako	tedaj —	« noblesse	oblige ! » Z « glage »	rokovicami in
v fraku —	klanjamo	se vam globoko, ponižno pričakujoč, da nam
blagovolile govoriti se svoje velegosposke visokosti !
Res, človek bi pričakoval, da nas bodo resno, dostojno podučili o naših zmotah, kaker se spodobi omikancem, filozofom....
Kaj pa da! Z nedosežne visokosti padejo ko bi trenil v najnižišo nizkost in grabijo s polnimi pestmi blato, da nas ocmo-kajo ž njim. Celo tri in še več strani — samo cmokanje! To je njih « noblesse oblige ! »
Navedimo tu nekoliko « krepkejših. » — « Rimski Katolik » stoji v vsem zgolj na r i m s k o-k a t o 1 i š k i h tleh. S tega stališča presoja znanost in umetnost, narodna, socijalna vprašanja, elektriko in ichtyosaura, protozoe in Eifflov stolp In pri tem.... kriči v enomer: « Heraus mit dem Fledervvisch ! » — i prav tako, kaker naš « gorenjski fant na vasi: » Pa vdari, če te je kaj, pa vdan. » « R. Kat. » je — rogoborui goriški list. Kaker oni go-
renjski permejduševec, tako drži on krivec ali pa batino za hrbtom! » « cez dvajset let moli zopet reakcija svojo mračno glavo kvišku. » « Pojav srčnega življenja je — fanatizem. Takega imamo pred seboj v « Rimskem Katoliku. •	«	Strastno
njegovo srce... propade slepemu fanatizmu.* «Skoda vse razboritosti goriškega doktorja. »
S tem se nas hočejo odkrižati ?! Pa ne še dovolj. Na vse naše umstvene razloge nam zagodejo, da srce imamo sicer, a
— brez duha! Okličejo nas za — norce! Sklep : z norci se nihče ne prička. Ergo — obsojeni smo l — Pa človek slednjič res vže ne ve, kaj je Dozdaj so nam priznavali, da imamo nekoliko duha, a ravno srca, ljubezni pravili so, da nimamo trohice! Danes je pa vže vse nasprotno !
No pa, pustimo šale. Je li res tedaj, da «Zvon» ničesar stvarno ne odgovarja? Ne, prenaglili smo se! Le da molči o tistem, kar bi moral pred vsem razpravljati, o čemer se prav za prav suče naša pravda.
Da, tudi « Zvon » čuti, da z uami mora — hote ali nehote
— filozofirati. Zatorej se je zagnal naravnost — v panteista, juda Spinozo, da privleče iz ujega celega pol stavka, ki se glasi: « spoznavanje pod ozirom na večnost. > Kaj hoče s tem, ne vemo, in sam ve gotovo najmanj. Pač, podučuje nas, da pod tem « spoznavanjem » se jc razširilo mladoslovensko obzorje, isto tudi « znači naše poete novejše dobe. » In s tem je dokazano, kaker trdi, da
bogotajstvo se ni vgnezdilo v nas » — najbrže zato, ker Spinoza ni bil bogotajec !!
Nadalje piše « Zvon : « On (namreč « R. Kat. ») želi od nas zvedeti : kaj je poezija? Kaj je lepo ?....» Da, vgauili ste jo, željno želimo vže davno, da bi nam to vender enkrat povedali. In mislili smo vže: no. zdaj je prišel čas, ter pričakovali, da bo sledila temeljita razprava o lepoti in poeziji. In res nam vže podaje « Zvon » določbo poezije pišoč :	. Poezija je « nerazločnost
subjektivnega in objektivnega tečaja (pola), « češ, tako je odgovoril nekov filozof, in « Rimski Katolik » bode to gotovo umel; mi ne. » Pomagaj si človek! Na vprašanje pa : kaj je lepo ? nas tolaži tako : « Tu nam ne bode zameril (« Katolik »), ako izpovemo, da n a m niti v mislih ni to vprašanje kaidinalno rešiti. » Na, tu ga imaš vže spet! Kdo bo pa rešil to vprašanje, ako ne vi ? Ali niste v « vabilu » k naročbi na svoj list o novem letu o-betali, da prinesete ; krasnoslovno » razpravo Selakovo! < Kaj je lepo ? Razpravo, o kateri je pisal — seveda spet v « vabilu » k naročbi — vže pred štirimi leti rajnki « Slovan« : « Podali bodemo korenito razpravo g. Frana Selaka: « Kaj je lepo ?» G. Fran Selak je izvrsten estetik, kateri je prvi rešil problem. kaj je lepo; zato upamo, da z rečeno razpravo, kaker-šne še ni spisal nobeden Nemec, jako vstrežemo slo-
venskim pisateljem, kateri enakih razprav jako pogrešajo v naši književnosti. »
Tedaj vprašanje « o lepem » leži vže rešeno v vredniški pisarni « Ljubljanskega Zvona* —in mi, žejni resnice, hlepimo tako dolgo po njem! Saj smo vas vže večkrat pozivali: na dan z epohalno Selakovo razpravo o lepem ! A vi ste gluhi, a vi nam odgovarjate, da vam ni niti v mislih reševati to vprašanje !! Je zlata vredni rokopis res zgorel, ali so vam ga miši zglodale ?!
Ne! — ponavljamo vam še enkrat: ako ne pridete na dan se svojo razpravo, pokažete, da nimate načel, in ako jih imate, da jih ne morete javno zagovarjati, pokažete, da ste leposlovci — brez leposlovja!
Zdaj pa še	nekaj	o posameznih poezijah Aškerčevih.
Kar se tiče	pesni	« Anka,	» naj bere gospod « Zvonov » leposlovec, kar smo pisali v letošnjem « Katoliku »	str.	233	in	234;
ondi so filozofični razlogi za naše naziranje,	ako	mu	ne	vga-
jajo, naj dokaže, da so krivi! Lepa ta, da katoličan, da katoliški duhoven ne zna obupajočo siroto drugače tolažiti nego sč stoičnim : Solamen miseris, socios habuisse malorum!
Nadalje so poezije : « Stara pravda, » « balada o potresu, •> « Celjska romanca » pa «list iz kronike Zajčke » — katere smo po mnenji « Zvonovega » leposlovca krivično ocenjali. « Zvon » jaha vedno starega konja, akoravno smo mu v II. in	III.	zvezku	vže
dvakrat spodbili vse štiri noge — trdi namreč,	da	kar	Aškerc
opeva, je resnično, je zgodovinsko. In da je res tako, nam je nanesel v 7. štev. več dokazov in zgodovinskih virov ! Čemu pa to dokazujete, ko se vender izogibljete glavne točke, od katere edino je odvisno naše vprašanje ? Ali nismo tudi mi priznali, da se v listu	iz kronike Zajčke	» opeva	« resničen slučaj«? Berite
li prvega letnika	str. 429! Kai	nam pač za to. ima li Aškerčeva
balada zgodovinsko snov za podlago ali ne ? Ako je nima, tedaj Aškerc obrekuje, ako jo pa ima, tedaj opravlja. Grdo je prvo, a grdo je tudi drugo ! In ker je grdo. Aškerc ni pesnik po milosti Božji To je naše naziranje podprto z razlogi, katere smo i lani i letos i posebno še v pričujoči številki razvili, razlogi, kateri še vedno veljajo, dokler nam jih « Zvon » ne obveljavi.
Vzemimo posebe še dve pesni.
Prva je « Celjska romanca. » To poezijo smo mi obsodili, in posebe Aškercu še očitali, da sramoti v nji redovnike. « Zvon 5 nam pa odgovarja, da pesni ne razumemo, češ, znana je vže po vsem Slovenskem bajka, da je namreč < Celjski grof Ureh » jahal po meniško preoblečen se svojega grada v Teharje obiskat ljubico svojo.
Sicer radi priznavamo, da ta bajka je znana v Celjski okolici in po južnem Stajerji, nikaker pa po vsem slovenskem. Le vprašajte mladino slovensko, katera bere Aškerčeve « pesni, » in videli boste, koliko jih je, ki bi jo poznali. Zatorej pa vzame bravec
pesen tako, kakerštia je: v njej gleda vasovavca v meniški suknji. Res sicer, da je ta vasovavec «grof Ureh, » znan iz zgodovine, a ker je grof Ureh tukaj tako grd, bi ga bil moral pesnik Aškerc, ako razume svoj poklic, prepustiti zgodovinarjem, ne pa njegove gujusobe zavijali v zlato obleko vezane besede. Kar se pa tiče sramočeuja katoliškega redovništva, trdimo, da balada sama na sebi nikaker ne izključuje pravega meniha, in z a m o-r e tiste, kateri ne pozuajo zgodovine grofa Urha, (in teh je mej bravci Aškerčevimi velika večina) napeljati, da vzamejo tu « grofa Urha » za pravega «patra» meniha. In res ne vemo, zakaj bi morali tu misliti na grofa preoblečenega v meniško suknjo, posebno potem ko vemo, kake nazore izraža Aškerc o redovnikih tudi po drugih mestih. Da prijaše pater Ureh iz grada, ali da se imenuje kmetom grofa in kneza Celjanov, nas samo na sebi nikaker še ne sili zatajiti v njem pravega redovnika. Pač pa nam ga pesnik sam tako opeva, da bravec si ga mora skoraj misliti redovnika, ako ne pozna Celjske bajke. Poslušajmo :
« Halja rjava krije redovnika,
Redovnika, živega svetnika !...»
Postoj, pater Ureh, preslavni Celjan,
Svetnik po deželah devetih !....»
No pa, pri vsem tem hočemo vender priznati, da smoter pesni ni sramotiti redovnike; a po včinku zna biti vender sramotilna posebno pri tistih bravcih, ki niso sposobni dobro soditi. I<a-ker je žalibog posebno mladina. In Aškerc vže kot duhoven bi bil moral biti tu bolj jasen, da bi priprostih ne pohujšal. V t o 1 i-k o tedaj, in 1 e vtoliko preklicujemo tu gorenje očitanje glede te pesni. Nihče naj ne misli, da smo tako trmasti, da bi se ne dali nikaker z razlogi drugače prepričati. Sicer pa ostane bajka o Celjskem Urhu vedno le blato, in blato ne sme biti nikdar glavni predmet umetnijskega umstva. Zatorej odloČDo obsojamo tudi to romanco.
Nad vse originalen je pa način, kako skuša « Zvon » sprati madež z Aškerčevega « lista kronike Zajčke! » Najprej nam navede dolg citat iz knjižice : « Das Karthauser-Kloster Seiz, » katero je na svitlo dal « nihče drug in nihče manjši nega vmrši dr. Jakob Maksimilijan Stepicshnegg, knezoškof lavantinski.« V tej knjižici se z akti dokazuje, kako propala je bila disciplina v samostanu /ajčkem. In poslušajmo, kako modruje « Zvon.» « Mi verjamemo, da ga je (knezoškofa) srce bolelo (kaker boli srce naše liberalce, ko morajo kako zasoliti škofom ali duhovnom !) ko je zbiral te listine ; ali ravno to, da je imel dovolj duha, srčnosti iu moralne moči izdati jih, da je mogel zatajiti tisti « esprit de corps. » ki se kaže zlasti v duhovskem stanu, in ki žal (spet i žal i — kako odkrit!) poraja časih — le odkriti bodimo, ko-
liko hinavščine zunaj in znotraj — ravno ta — pojav njegovega značaja je idealiziran v Aškerčevi pesni. Ne « pijancev in prešestnikov — menihov,» ampak strogega, resnega in resnicoljubnega mož a—z godovinarja on riše in idealizira. Takšen je njegov Marijofil » Itd.
Jojmene ! To je vender toliko, kaker da bi rekli; Hlapec je na povelje gospodarjevo vzel vile in izkidal gnoj iz hleva na cesto ; in ravno zato, ker je bil toliko pogumen, mimogredoči po cesti ne vidijo gnoja, uiti jim gnoj smrdi, ampak slepi za vso nesnago, po kateri hodijo in katera jim sili v nos, drugega ne znajo nego slaviti hlapca, češ, to je junak da zna tudi gnoj kidati!....
Dovolj. Pustimo jih! Na take rafinirane neslanosti ne bomo več odgovarjali. Ako ne znajo drugače braniti svojega stališča, boljše, da ostanejo pri kričanji in samooblastnem zatrjevanji svoje nezmotjjivosti. A vedo naj. da nas ne bodo s tem omajali. Stali bomo, kaker smo stali do sedaj.
Konečno naj se nam dovoli, da še nekaj tu opomnimo, kar se tiče strategike naših nasprotuikov. Skoraj vselej, ko se prediv -nemo se svojo kritiko enemu ali drugemu naših pesnikov ali pisateljev do živega, moramo slišati, da je zbolel. To se je vže pred leti parkrat pripetilo; a zdaj zvemo iz « laskavega » in « estetičnega » pisma, katero nam je blagovolil poslati ueki g. J. Sattler iz Sv Križa na Štajerskem, da tudi Aškerc je bolan !
Potem pa je res vsodno, da prelepi kritiki naših nasprotuikov proti nam prihaja na pomoč — bolezen !
Komedija!.... Nazadnje zna pa vender o nas veljati, kar peva isti g. Aškerc v 7. številki letošnjega « Liublj. Zvona » o < ponočni potnici, » kateri stavi v usta te-le besede :
« Za mano smrt bleda,
Puščoba in beda,
Strah, stok in drgčt pred menoj!
Kdo tvoja sem druga ?
Ime mi je — Kuga!....
V dom vsak se odpravim,
Ljudi vse podavim....
A tebi naj milost storim !
Ne boš čul vpijočih In gledal ne mročih —
Zdaj prvega tebe vmorim ! »
Dr. Mahnič.
Raznoterosti.
Aškerčev najnoveji umotvor: „Firduzi in derviš.“
Najdemo to »romanco4 na prvi strani 8. štev. letošnjega .Ljubljanskega Zvona/ Nje vsebina je — po spričevanji leposlovnega lista -- .duhovita in pikrata romanca „je vzbudila v vseli kniževnili krogih toliko pozornosti, kaker vže dolgo ne nobena v „Zvonu“ priobčena pesen “
Ker niso vsi naši bravci tako srečni, da bi jim prišel pred oči »Zvon 4 prinesti jim hočemo mi duhovito romanco pridejavši ji potrebno ilustracijo.
Firdu/i je najslavniši perzijski pesnik. Cvel je okoli 1. 1020 po Kristusu. Njegova najslavniša poezija je epos Šah-nahmeh.“ V njem opeva slavna dela starih perzijskih kraljev.
Derviš je ime za neke vrste meniha, in sicer — turškega. Derviši žive skupno po samostanih, se postijo, bičajo, molijo itd. sploh so nekaka izvoljena, Alahu in njegovemu preroku posvečena čreda turškega muhamedanstva. Znameniti so njili obredi pri Božji službi. Sem spada mej drugim tudi sveti ples, ki traja neredkokrat cele ure. in končuje navadno s tem. da popadajo na tla brez zavesti. Skratka: v derviših se koncentruje vse turško-muhamedansko vraštvo ; derviši so omejeni, topi, bigotni fanatiki; pa tudi neumni so, ker se toliko mrtvičijo in celo do smrti tepejo ■ - za verske bajke, ki so pognale iz razvnete domišljije arabskega fantasta Mohameda !
Ta romanca ima po spričevanji istega »Zvona4 »očitno ten-dencijo 4 Meri pa, kaker je vže pred mesecem profesor slovenščine na nekem gimnaziji na Slovenskem razlagal svojim učencem, na nekega gospoda v Gorici Da smo pa ta gospod mi in nihče drug, zdi se tudi vredniku učiteljskega »Popotnika “ Sicer bi moral pa biti več ko slep. kdor tega ne vidi. Potem takem bi bil slavni pesnik Firduzi v romanci gospod Aškerc sam, Derviš Mahmud pa — dr Mahnič !
Zakrožil nam jo je tedaj »najblaži realist“ slovenski tako le :
Čilim pester tke Firduzi,
Pesnik peržki v mestu Ghasni;
Ni preprčga, ki on tke jo —
Pesem piše, epos krasen,
Slavni Š a h - name.
Broj pohaja ga prijatlov,
Znancev često, drugov zvestih,
Driigov zvestih in čestivcev;
A Firduzi zbranim peva Pesem Šah-name.
RAZNOTEROSTI
Tita pesnik. Glej; in polni Kraljev starili vsa se izba,
Polbogov in borcev bajnih ....
Boj se bije kri se lije Za slobodo. dom.
Glej . . . z resnico laž bori se Z dobrim zlo se bije k 1 e t o, Tema v boj gre proti luči:
Z Ormuzdom boj bije večni Demon Ari m a n.
Pred odprtim oknom čita Gostom epos svoj Firduzi;
Pešec mnog gre tamkaj mimo,
Mnog postaja in posluša Verze z ulice.
Poslušalec najzvestejši
Med meščani lepe Ghasne —
Glej, stoji že spet pred oknom! —
To je stari derviš Mahmud,
Prerok daleč z n a 11. Vštric pred oknom se postavlja Mahmud vsak dan sredi ceste ;
Iz očij mu sije blaznost A iz ust mu vrč klevete Na F i r d uz i j a.
Klevetaj e, zabavljajo Pleše Mahmud in vrti se, Turban ziblje se na glavi,
A kaftan ko perutnica V zraku mu vi h r A.
In Firduzi piše, čita.
Pa reko mu gostje, znanci:
„Nič ne vidiš nič ne slišiš,
Kak te psuje norec ta m-le? Mirno to trpiš ?
„Verz za verzom ti zavija Vse obrača ti narobe,
Kar je belo, vidi črno,
Kjer je čistost, vidi p 6 d 1 o s t. . Odgovori mu! “
Nasmehlja se pesnik lahno,
Brado črno si pogladi.
Mirno ozre se po gostih,
„Niste Perzi vi?
„„Smili naj se vsak bolnik vam!' Ni učil tak Zarathustra ?
Derviš Mahmud mi se smili,
Ker b o 1 a 11 j e r e v e ž hudo —
U m m u j e bolan
„Koran zmešal mu je glavo.
Dražiti ga greli bi bilo;
Zbolel s v e t e c bi še huje.
Kdo ve, kaj bi se zgodilo?
Kriv pa bil bi jaz!
.Oh spet vpije in besni tam!
Vode, vode hladne, bratje!
Tii je vre; poln! . . . Poškropite
Glavo v ro eo mu! O s t a n e k Piti d a j t e m u!“
Zaupnici.
I.
Prečastiti gospod doktor!
Pri pastoralni konferenciji zbranih 27 duhovnikov iz Kamniške dekanije prečastitemu gospodu doktorju skupno sporoča hvaležno pripoznanje za izvrstno poganjanje za katoliško idejo v „ Rimskem Katoliku u
Kamnik 11. septembra 1890.
Janez Oblak
dekan.
II.
Prečastiti gos p o d d oktor!
Blagovolite sprejeti od nas, v polnem številu pri dekanijski konferenci zbranih duhovnikov Kočevske dekanije, naše neoniah-ljivo zaupanje z neomejenim čestitanjem ter iskreno zahvalo na Vašem izbornem delovanji za prave krščanske nazore v *Rim-skem Katoliku il
Želeč obilnega blagoslova Božjega smo Vašemu Visokočastju polno vdani podpisani :
Kočevje 15. oktobra 1890.
Jožef Kres
dekan.
Sledi še sedemnajst podpisov Razpis in poziv.
Prepričani, kako potrebno je dandanes za vsakega orni kanca, da se v filozofiji temeljito izobrazi, smo se vže dalje časi vmišljevali, kako bi se dalo tudi pri Slovencih učenje filozofije povspešiti Pred vsem smo pa v mislih imeli našo mladino po
viših učiliščih Učenje filozofije naj bi mlade duhove vpeljalo globokejše v razne znanstvene stroke in jih počasi vsposobilo za načelnostno mišljenje. Kako bi se dalo to izvesti razložili smo lani v spisu : ,,Slovenska akademija za ohranjenje krščanskega duha.“ kateri nam je došel od prerano vmrlega L. Pa še nekaj drugega si obetamo od gojenja filozofije: zbližanje mej slovensko svetno in duhovno inteligencijo. To točko smo pojasnili na prvem mestu pričujočega zvezka.
A vsak začetek je težek, pri Slovencih pa tem teži čim vbožniši smo. Brez zdatne gmotne podpore se ni moglo pričeti. Zatorej smo se močno razveselili, ko nam je prevzv. knezo.škof Ljubljanski, dr. Jakob Missia, pred kratkim vročil velikodušni dar ‘200 for. naročivši da jih kot nagrado naklonimo tistim gg. slovenskim vseučiiiščnikom. ki bodo najboljše rešili filozofična v-prašanja, katera se imajo javno razpisati v našem listu. Od neke druge strani smo dobili še 30 for. In tako nam je mogoče za ta pot, razpisati tri nagrade v skupnem znesku 230 for.. in sicer:
1.	nagrada.........................gold. 100
Te nagrade se razdelijo mej tiste gospode slovenske vseu-čiliščnike. ki bodo edno naslednjih treh vprašanj najboljše rešili. Vprašanja so:
1. Izvestnost človeškega spoznanja.
2. Kak pomen za naše spoznanje ima Kantov nauk o sintetičnih sodih a priori ?
J. V čem se razlikuje stara klasična umetnost od krščanske?
Razprava ima obsegati vsaj 3/4 tiskovne pole ali 12 strani v velikosti našega lista. Spisi naj se do 31. januarja pošljejo: Vredništvu .Rimskega Katolika' v Gorici. ITidejati se pa mora spričevalo, da je dotični gospod res vpisan na katerem avstrijskem vseučilišči. Vsak izbere prosto eno izmej treh vprašanj. Razprave, katerim se prisodi nagrada, priobčimo v svojem listu.
Ob euem se obračamo do slovenskega občinstva, posebno do čestile duhovščine iu drugih gospodov, katerim je pri srci pravi napredek slovenskega naroda, naj nas blagovolijo gmotno podpirati pri tem plemenitem podjetji. Menimo, da tem potom se najplodniše naklanja podpora gg. vseučiiiščnikom. ter da donese prej ali kasuej rudi slovenskemu narodu stoterih obresti. Doneske ki se nam pošljejo v ta namen, bomo z imeni gospodov da-rivcev vestno oznanjali v Rimskem Katoliku."
Kdor se pa želi temeljito podučiti o naših namerah, opozorimo ga še enkrat na nasr|vvodni članek : „Slovenskim razumnikom — svetnim in duhovnim !“
I’ o p v n v e 1; V a. zvezku stran 309 v 7. in 8. vrsti od zgorej beri: združba mesto: združba. Stran 319 v 10. vrsti: svoj ti mesto: svojati.	_____________
katoliške ideje z liberalizmom; zmago mu je zagotovil Tisti, kateri je.rekel:	„Jaz sem
zmagal svet."
Naroebo in naročnino sprejema „K a t o 1 i š k a B uk v a r 11 au v Ljubljani; le za mesto Gorico se naroča pri vredništvu. Posamezne zvezke, po 17 novcev, prodajala bo v Ljubljani : „Katoliška Bukvama,“ v Gorici pa: „Ooppag m Skert“ na Travniku.
Gospode naročnike, kateri niso še odrajtali naročnine, prosimo, da blagovolijo v kratkem dolg poravnati. Zastanki od I. tečaja (3 gold.) naj' se pošljejo vredništvu v Gorico, od II. tečaja pa (2 gold.) »Katoliški Bukvami“ v Ljubljano. Več ne iščemo pri vrejevanji lista, kaker da poplačamo tiskovne in opravn štvene stroške.
ljudske učiteljice. Pa do zdaj nismo imeli za to se lastnega poslopja : treba je bilo hišo najeti. Kaker sodijo nekateri, ta hiša se ni izbrala na primernem mestu, ker je preblizo gimnazija. Kdor hoče namreč, kaker mi, stvar presojati z nravstvenega stališča, je moral vže od začetka pomajavati z glavo..,. Tudi skušnja je učila marsikaj nevšečnega Vedeti se mora namreč, da se večinoma ob enem in istem Času mladež obojega spola po ozkih ulicah gnete v šolo in iz šole ...
Pa vse to bo odslej mnogo slabše... Predlanskim je visoka vlada dovolila precej visoko svoto za zidanje novega izobraževališča. Prostor za zgradbo se je izbral na vrtu c. kr, gimnazija. Tako sta tedaj gimnazij in žensko izobraž. evališčev istem ozidji. Poslopji ste le nekaj malo sežnjev vsaksebi. Proti gimnaziju je obrnena nazadnja stran izobraževališča. Druga, glavna stran ali lice ženskega izobraževališča pa gleda na vrt — centralnega semenišča; vmes je le ozka cesta. Poslopje gospoduje nad semeniškim vrtom koliker je širok, od enega konca do drugega. Iz prvega in drugega nadstropja se ima s štiri in trideset oken prost razgled po vsem vrtu. Se več: s štiri in trideset oken se <M pogovarjati mej izobraževališčem in semeniškim vrt&m, ne da bi trebalo glasu posebno napenjati Kavno tako se dd ne le iz prvega in drugega nadstropja, ampak deloma tudi iz «partera» opazovati skoraj vsako gibanje v semeniških učilnicah in studijskih muzejih. Prostorni vrt je centralnemu semenišču pol življenja; na njem prežive bogoslovci najlepše ure. ure proste zabave, igranja, sprehajanja. In kako živo potrebujejo bogoslovci prostega razvedrenja v .svežem zraku ! Vže v tem Oziru bo trpela bogoslovnica neizmerno. Prostost na vrtu je vničena. še poskočiti se ne bo moglo brez skrbi, da te kdo ali katera ne opazuje. Saj vemo, kako zijal a ate so ! Ako bo opoldne kaj staknila sč semeuiškega vrta, bo zvečer vedelo vže vse mesto,. . Glavno točko pa hočemo tu zamolčati. Vsak razumnik ve, katera je ta.
Na tak kraj staviti ženske! ? In kdo bo, kar se tiče gimnazija, zaviral sre-Čavanje, poulično gnetenje, mejsebojno spoznavanje itd. itd. mej obojim spolom ?.... In vedeti se mora, da ljudske učiteljice morajo pri nas ostati samice. Na ta n a-čin pa jih vabimo sami, da dokončavši šole stopijo v stan, v katerem ne morejo služiti več smotru, za kateri jih tako drago šolamo. Izobraževališče bo potem takem nekak zavod, kjer bomo preskrbovali slovenskim hčerkam dote 1 Te dote bo plačavala v b o g a Goriška dežela!
P. V L. — Zdi se, da o stvari veš malo ali nič. No, poslušaj, pojasnim ti jo uonolnoma objektivno. V Gorici imamo vže nekai let žensko izobraževališče za
Tu bo trpela tedaj javna morala in gmotna korist naše dežele. Zatorej bi j moral pred vsem glas povzdigniti deželni zbor. Pa deželni zbor je ravnokar od- j zboroval, ne da bi se mu zdelo potrebno o tem črhniti le besedico. Kaker da bi vsa reč zadevala — deveto deželo ! ..
Vender pri vsem tem. dasi bo poslopje v kratkem prirejeno za rahp, n e j moremo še verjeti, da resno mislijo spraviti se'm ženske. \ Kako dobro bi tu stala realka ali gimnazij ! Ne ! ne more nam nikaker v glavo ! Oprosti, drug pot morda kaj več o tem. Gradiva ne inftlijka.-	j
it Liberalna kritika
g ij/. ! •'	froU
Rimskt:tnu Katolikuu in njeqovtma vredniku■
i t> r. Ferjančič
«Naše razmere so najžalostneje  V Že vidimo, da se celi stanovi odtujujejo narodnim podjetjem, in skušamo, da najvzorneje rodoljubje ni več varno pred obrekovanjem. Vsak. kdor se prisega na najnovejše nauke, pride pod girilotino*..
«S loven skl Narod*
«L)r. Mahniča mi vže prištevamo politiškim mrličem in zato nič več ne pišemo o njem.»
«In tako bi lepa solnčna Gorica nam kazala zopet mnogo veseleje in prijazneje lice, da bi tam ne vganjal sv<\je zares vze preveč neslane burke zloglasni prorok.... Tu se mora vsak človek, ki ima le še iskrico domoljubja, slovenskemu herostratičnemp počenjanju ... Kako pogubno je njegovo delovanje!.,.. Kako daleč privede slepa strast človeka!... Gabi se mi dalje brskati po tacih duševnih smeteh. Zares lep par:	Slovenski duhovnik, dr. Mahnič in pa strastni renegat Dobernik,
katerega je prekosil prvi, zabavijaje proti čitavnicnm slovenskim .. *>
«Ko govorim bas o komediji^ prihaja mi na misel nehote slavni naš brivec raznih burk dr M a h n i Č. goriški • naš Mahdi. Jaz vsaj moža ne jemljem več resno kot Slovenca v poštev. .. Položila je nedavno neka kukavica iz Ljubljane doposlano jajce v neko tuje nemško gnjezdo gori v \Varnsdorfu v obskuren organ, . katerega zaprtka bi se duševni njegov oče moral pač sramovati v dno duše, če bi ; sramovanja sploh še bil sposoben. Pustim tega Žalostnega junaka v svarilen zgled, pa prestopim na kaj veselejega.*
« P o p o t n i k.»
• Obračam se na Vas duhovnike... na Vas se obračam, proseč Vas : Zakličite vender jedenkrat krivemu preroku v Gorici « sto j ! »..• Vsem duhovnikom pa ki pošiljate zaupnice dr. Mahniču, katerim pa Goriške razmere niso dovolj j znane, naj povem, da zastopa dr. Mahnič na Goriškem politično stran k o, kateri je ogrnil plašč »Rimskega Katolik a» : p o v e m naj pa tudi, da je v nasprotnem taboru jako mnogo odličnih duhovnikov in slučajno velika večina učiteljev.*
«Nevtemeljeno, brezozirno in zlobno sumničenje in podlo pisarjenje <*Rimskega Katolik*  s katerim hoče dr Mahnič blatiti učiteljski stan in našo ve- |
ljavo... teptaje izobraženost učiteljev v prah, nasprotno ono vaških kaplanov v
zvezde ko>aje.... Za gospoda Mahniča imamo, vkoliker  oneČašČuje učiteljski j
stan, jedini Gr^uterjev «medmed,» pomilovanji* in zaničevanje, tembolj ker slovenski i dnevnik pod vredništvom duhovnika gospoda Žitnika v Ljubljani vse drugače misli j in piše o narodnih učiteljih in njihovem delovanji, nego «Rimski Katolik,* za kar :
mu izrekamo javno priznanje  Kaj ne, gospod Mahnič, «Slovenec» in njegov v- j
rednik je tudi liberalec ?.... Clara pacta, boni amici. Učitelji spoštujemo duhovnike..» j Če kdo zaničuje težavni naš stan,
Ta nima al* srca, al’ nima možgan !
Sledi sedemnajst podpisov.*