Izhaja
10., 20. in zadnjega dne vsakega meseca.
Naročnina
stane I gld. na leto. —&&—
Posamne številke po 5 kr.
eatfces
Krščanski delavci, združite se!
Naročnino in dopise
pošiljajte uredništvu
»Glasnik«
Cesta v Mestni Log 4,
—£><£—
Oglasila
delavcev, ki nimajo dela, ali delodajavcev, ki iščejo delavcev, se vspre-jemajo zastonj 1
Štev. 18.
V Ljubljani, BO. junija 1899.
Letnik V.
1
Jakob kardinal Missia.
Sveti oče je povzdignil po priporočila našega cesarja goričkega kneza-nadškofa, bivšega vrhovnega pastirja ljubljanske škofije — v kardinala. S tem je vstopil naš prevzvišeni metropolit v najožji krog papeževih svetovavcev; postal je tako rekoč član papeževe rodbine. Škofom piše papež vedno: „preljubi brat“; kardinalom pa:	„preljubi
sin“. Kardinali volijo, kot je znano, po papeževi smrti novega poglavarja katoliški cerkvi. Čast, ki jo je dosegel izmed Slovencev prvi — naš metropolit, je torej v resnici jedna največjih, kar jih premore svet. Tem pomenljivejši pa je to, da novi kardinal ne vživa samo zaupanja sv. Očeta, marveč tudi našega cesarja v največji meri. Dnč 27. t. m. se je položil na glavo Jakobu kardinalu Missii kardinalski biret v dvorni kapeli ob naj večjem sijaju.
S prisrčnim veseljem in resničnim naudušenjem slavimo tudi mi ta pomenljivi dogodek. Naš kardinal, — smemo ga imenovati po vseh pravicah in v pravem besede pomenu tako, — je sin slovenskega kmeta, — vzet izmed naše srede, izmed slovenskih delavskih stanov in povzdignen po vrlinah svojega uma
in srca v dostojanstvo naj višjega cerkvenega kneza. Slovensko delavsko ljudstvo je v njem počeščeno pred celim svetom. Ko spoštljivo pozdravljamo prvega sina izmed naše srede, se nam budi želja, naj bi dobri Bog tistega duha slovenske vernosti in značajnosti, slovenske nadarjenosti in marljivosti, ki je rodil našega kardinala, med vsemi našimi delavskimi stanovi milostno ohranil. Mi se borimo po svojih slabih močeh za to in ko čestitamo svojemu vzorniku, ga tudi prosimo, naj s svojo molitvijo in s svojim svetom podpira naše delovanje.
Naš je tudi še v ožjem pomenu. Slovenska krščansko-socijalna organizacija je imela od svojega začetka do danes v njem očetovskega podpornika in zavetnika. Zastopniki slovenskega katoliškega delavskega društva v Ljubljani, ki je bilo dolgo časa središče vsemu drugemu krščansko-socijalnemu gibanju med Slovenci, smo večkrat stopili predenj in vselej smo odšli potolaženi in trdno prepričani, da mu bije za nas zlato očetovsko srce. — Trpljenje ubogega ljudstva pozna in ima dejanjsko sočutje ž njim. Prvi dar ob nesrečah je prihitel vedno iz njegove roke; n e -brojno revežev je pri njem dobilo to-
lažbe in pomoči. Zlato srce in zlata roka! Ob njegovem slavju se čmerf naša liberalna gospoda, ki je s skrajno podlostjo bila boj proti njemu. Zato tudi slovenska javnost, ki jo po krivici žalibog še v mnogih ozirih vodi ta gospoda, stoji ob strani in se niti toliko ne dotika jednega najznamenitnejših dogodkov v naši zgodovini, kolikor se peča z najmanjšim konsumnim društvom med nami. Nič ne dene: ta gospoda ni bila nikdar naša; tuja je slovenskemu ljudstvu in mu ostane, dokler se do cela ne izpre-meni. Slovensko ljudstvo pa ve, kaj ima v svojem, kardinalu in zato z odkrito vdanostjo prihaja predenj — počastit svojega očetovskega prijatelja in podpornika. „Glasnik11 in organizacija, ki jo zastopa, izvršuje svojo najsvetejšo dolžnost, ko ob ti priliki poklada čutila najiskrenejše hvaležnosti slovenskih krščansko mislečih delavcev, obrtnikov in kmetov med voščila prevzornemu knezu. V socijalnem oziru za časa njegovega bivanja v Gorici vzbujena Goriška priča, odkod izvirajo plodne misli za naše delo, in razkriva tudi, koliko smo mu mi dolžni. Plačevali bomo ta dolg z vnemo za svoja sveta načela, z udanostjo do cerkvene in vladarske oblasti, z neumornim delom za pravi blagor sloven-
LISTEK.
Svetinja.
Zložil Leo Levič.
Na prsih moških ti svetlo blesti svetinja, na hrabrost krepkih let svetinja te spominja:
Da v boj si šel srčno za vero, dom, cesarja in lil si hrabro kri, se nisi bal viharja .. .
A čuj, kaj pravim ti: Vse lepša je svetinja desnica žuljava, ki dela te spominja.
Ta res ti je ponos in vrednejša ti dika, kot pa svetinja ta, ki žarno se svetlikal
Naša prava.
Leo Levič.
Kje, oj kje so naša prava? Jih je brbka, bistra Sava z vali svojimi odgnala, v morju črnem pokopala?
Ali kdo nas je oropal?
Mar Triglav jih je pokopal, pod skalovje skril mogočno in zagrnil s tmino nočno?
Naj jih Save mokri vali v morja dno so pokopali, naj Triglava skala siva jih v osrčju svojem skriva,
Niči V okrilju vere svete vse prodremo sile kletel Njo volimo si vodnico v boj za delavsko pravico!
Ker v neznosnem jarmu stoče, delavec pravice hoče, da trpljenje si osladi, da življenje si omladil
In s pogumom, delom, vnemo priboriti prava čemo!
Pod okriljem vere svete vse prodremo sile klete .. .
Iver.
Leo Levič.
Prej obmolknil v mlaki zbor bo žabji,
Kot utihnil gibčni jezik babji. . .
Vendar, žalibog, prevečkrat v času našem pripeti se da še možu, čujte, možu jezik le prerad vrti se . . .
skega ljudstva. Živel naš kardinal! Mi pa skušajmo, da bomo vedno bolj vredni biti njegovi.
Živel!
Delavski red in delavska pogodba.
Vsako večje podjetje ima svoj d e 1 a v -s k i r e d. To se pravi: Delodajavec sestavi celo vrsto določil in zahtev, ki jih morajo delavci izpolnjevati, in ta določila dč v potrdilo obrtni gosposki. S tem je mislila večina delodajavcev, da je že vse storjeno in da so delavci že vezani izvrševati ta določila. Po nekaterih podjetjih se je dal ta red natisniti in vsaj nekaterim delavcem se je dal v roke; drugod se je nabil red na kakem prostoru v tvornici, a le v malo slučajih se je skrbelo za to, da bi ta red vsi delavci, ki vstopajo v delo, do dobra izpoznali.
Na podlagi določil delavskega reda je potem delodajavec postopal z delavci, kaznoval jih, trgal jim plačo ali celo odpuščal iz dela in metal na cesto. Nič ni pomagalo, ko so se delavci izgovarjali, da niso poznali delavskega reda, da je torej kazen nedopustna. Delodajalčeva je obveljala. Tožit gre delavec le redkoma; saj ne ve kam, nima poguma in da bi si iskal sveta pri advokatu, mu manjka denarja. Zastonj pa liberalni gospodje nočejo nič storiti. Poznamo slučaj, da je liberalni prvak, ljubljanski advokat, dolgo časa imel pri sebi papirje nekega delavca, ki se je hotel pritožiti proti razsodbi tržaške zavarovalnice za nezgode. Ko je delavec prišel vprašat, kako stoji njegova zadeva, mu je rekel, da še ni ničesar storil in da tudi ne stori, če mu naprej ne plača. Ob takih razmerah je tožba težka.
Samo nekateri zavedni in organizovani delavci so se pritožili proti delodajavcem, ki so jim po delavskem redu, ne da bi jim ga bili preje naznanili, storili kako krivico. Večinoma so zmagali. S to zadevo se je letos pečalo tudi pravosodno in trgovsko minister-stvo. Dne 13. maja 1899 št. 5755 je razposlal pravosodni minister vsem sodiščem navodila, po katerih naj se ravnajo gledč na delavske rede. V ravno tistem smislu je trgovinski minister dne 19. maja 1899 št. 18913 deželnim vladam izdal naredbo. Te dni se je uradna »Wiener Zeitung« pečala s to zadevo. Ker je stvar važna za vse delavce, zato jo prijavljamo tudi v »Glasniku«.
Po sedanjih določbah ni obvezen d e -lavski red za delavca že s tem, da ga je potrdila obrtna gosposka ali da je nabit v tvornici, marveč delavski red spada v delavsko pogodbo in delavec mora izvedeti o njem in ga v s p r e j e t i. To se zgodi na te-le načine:
1.	Ce delodajavec delavcu, ko vstopi v delo, izroči tiskan izvod delavskega reda z naročilom, naj ga prebere.
2.	če delodajavec poglavitna določila delavskega reda, posebno o odpustu iz dela, o visokosti plače in o načinu, kako se plača obračunja, ustno pove.
3.	Če se delavcu naroči, naj prebere določila nabitega delavskega reda.
V vseh treh slučajih pa mora delavec izrečno ali pa na kak drug način, n. pr. s tem, da prevzame delo, izraziti svoje soglasje, da spadajo ta določila delavskega reda v delavsko pogodbo.
V »delavskem redu« bo ostalo sicer tudi še posleje mnogo nereda, dokler se namreč delavci zakonito ne organizujejo in jim ne d& ptilika, da morejo tudi sami govoriti pri sestavi delavskih redov svojo besedo. A kaj pomaga o tem pri nas govoriti, ko naši liberalci še obrtna sodišča zavlačujejo. Poslanec Kalan je letos v deželnem zboru stavil predlog, naj se tudi v naši deželi osnujejo obrtna sodišča, toda liberalni prijatelji denarja delavskega ljudstva so zavlekli ta predlog, češ, nai deželni odbor še premišlja o njem. Zadeve, kakeršne ravno obravnavamo, o delavski pogodbi, o delavskem redu i. t. d. bi spadale vse pred obrtna sodišča. Delavec bi potem vsaj vedel kam se obrniti.
Naš članek naj opozori delavce, da bodo vedeli, kako govori zakon in da se bodo ložje ustavljali krivicam, ki so jih sedaj marsikje trpeli po neznanih jim delavskih redih.
Naša organizacija.
Shod katoliškega političnega društva za Radoljiški okraj na Jesenicah,
s katerim se je zaključila nedeljska slavnost, je trajal nad dve uri. Otvoril ga je društveni predsednik g. V u r n i k iz Radovljice, potem pa je gospod deželni poslanec Ažman temeljito poročal o delovanju deželnega zbora kranjskega v zadnjem zasedanju. Za njim je govoril o splošnem političnem položaju gospod državni poslanec Pogačnik, ki je temeljito pojasnil mnogovrstne hibe sedanje ustave. Zastopnik splošne skupine gospod poslanec dr. K r e k je podal žalostno sliko avstrijskega slovanskega juga, za katerega osrednja vlada nič ne skrbi zaradi tega, ker prebivajo v teh krajih mirni in potrpežljivi Slovani. Konečno je še g. G o s t i n č a r povabil vse krščansko-■lovenski misleče, naj na predvečer praznika slovanskih blagovestnikov zažgč kresove, g. Karlič pa je iz lastne skušnje podal nekoliko cvetk iz socijalno-demokratičnega tabora. Oo 6. uri je g. predsednik zaključil lepi shod s slava- in živio-klici papežu in cesarju.
, Delavska slavnost na Jesenicah. Slavnosti se je vkljub skrajno neugodnemu vremenu udeležilo minulo nedeljo 15 bratskih društev s sedmimi zastavami. Prihitelo je na Jesenice lepo število krščansko - socijalnih društev iz Ljubljane, Tržiča, Škof.e Loke, Gorij, Mošenj, Cešenjce, Žužemberka, požarna hramba iz Mojstrane ter razni drugi zastopniki. — Na kolodvoru so vsprejeli došlece domači društveniki z domačo godbo, potem so pa odkorakala vsa društva v delavski dom na Savi. Tu je domači gospod župni upravitelj Šinkovec v svojem in imenu društva v iskrenih besedah pozdravil vse došle goste, katerih ni zadržala oddaljenost in ne slabo deževno vreme. Za pozdrav se je zahvalil gospod podpredsednik ljubljanske delavske »Zveze« ter naglašal, da nas druži krščanskosocialna ideja, ki nam je velevala, da se odzovemo povabilu bratskega jeseniškega društva. Po kratkem odmoru so mogočni streli naznanili odhod v župno cerkev k blago-slovljenju, kjer je ob V, 11. uri blagoslovil novo zastavo čast. gospod državni poslanec dr. Krek, ki je potem, ko so načelniki društev zabili žeblje in se je zastava pobratila s svojimi družicami, govoreč o pomenu današnje slavnosti blagoslovljenja zastave, ki je znak sklenjene zaveze delavskega društva jeseniškega z Bogom, blaženo Devico in sv. Jožefom, v krasnih besedah na podlagi svetopisemskih izrekov pojasnil, kdo je pravi prijatelj in kake lastnosti mora imeti tisti, ki ga smemo smatrati za pravega prijatelja, potem pa tudi omenjal sovražnikov krščanskega delavstva, nespametnih in hinavskih prijateljev, proti katerim se treba boriti. Izražal je gospod govornik konečno željo, da bi bila zavetnika-delavca društvenikom vedno v vzor in pomoč in da bi pod novim praporom dosegli svoj časni in večni blagor. — Po sveti maši, ki jo je služil istotako gosp. dr. Krek, so se podali udeleženci, na čelu nova zastava, k obedu in prosti zabavi v prostore gospoda
Ferjana. — Dolgo vrsto napitnic je otvoril gosp. Šinkovec, spominjajoč se bv. Očeta in presvetlega cesarja, katerima je slovenski in hrvatski narod vedno najzvesteje vdan. Zahvalil se je gospej kumici za njeno požrtvovalnost ter vsem društvom in gostom, ki so prihiteli od blizu in daleč, pred vsem pa očetu krščanske demokracije dr. Kreku, poslancema Pogačniku in Ažmanu ter županu jeseniškemu. — Gosp. dr. Krek je, reagujoč na besede predgovornikove, izjavil, da smo mi res socijalni demokratje, ker smo demokratje in se združujemo v kršč-socijalnem smislu in bojujemo za pravice vseh tlačenih stanov in ne samo za-se ter za denarja in Časti lačne jude, kakor to delajo naši nasprotniki. On toraj napije celim in tudi pol socijalnim demokratom z željo, da bi že kmalu spoznali svojo zaslepljenost. — Gospod poslanec Ažman napije gospodu Šinkovcu kot očetu delavske organizacije na Jesenicah, gospod poslanec Pogačnik vsej krščan8ko-socijalni organizaciji, gospod Gostinčar ideji krščansko socijalni in slovenski ter nje bojevnikom. — Ko sta še gospod župan in pa g. Karlič pozdravila vse goste v svojem imenu, oglasil se je k besedi gospod L. S m o I n i k a r , ki je po geslu: kri ni voda, v navdušenih, burno odobravamh besedah napil slovensko-hrvatski ideji, edinosti med Slovenci in Hrvati, katero moramo naglašati na vsakem shodu in pri vsaki priliki, ter predlagal, naj navzoči gospodje poslanci v ime vseh udeležnikov odpošljejo brzojavko zjedinjeni hrvatski opoziciji. Živahno ploskanje in navdušeni »Živio«-klici so pričali, da jim je gospod govornik govoril iz srca. — Brzojavka, ki s« je odposlala »Hrvatski Domovini« in »Obzoru«, slove:	»Slovenski krščanski socijalisd, v
ogromnem številu zbrani pri blagoslovljenju zastave jeseniškega katoliškega delavskega društva, so nam navdušeno naročili, iskreno pozdraviti združeno hrvatsko opozicijo. Živela hrvatsko-slovenska vzajemnost! — Dr. Krek, Pogačnik, Ažman.« — Gospod Šinkovec je prebral potem došle brzojavne pozdrave, ki so bili vsprejeti z nepopisnim navdušenjem, posebno oni bratov Hrvatov, in katerih je bilo 19. — Po končani prosti zabavi podali so se udeležniki zopet v župno cerkev k litanijam in sicer, ker je ponehal dož, z razvitimi xastavami, in po dovršenem cerkvenem opravilu na lepo okrašen vrt Ferjanove gostilne, kjer se je vršil mnogobrojno obiskan javen ljudski shod katoliškega političnega društva za radovljiški okraj. — Tako se je ob najneugodnejšem vremenu izvršila prelepa slavnost v najlepšem redu in vzajemnosti, ki bo ostala gotovo v trajnem spominu vsem udeležencem in pokrepila za nadaljni boj vrle jeseniške krščansko-socijalne delavce.
J Po naši slavnosti. Veliko naudušenje,
ki smo je opazovali pri zadnji naši slavnosti v Ljubljani, se tudi sedal še ni poleglo. Po-sebuo vneti so pa naši bratje Hrvati. V tem oziru smo prejeli iz Siska od g. A. B. daljši dopis, katerega odlomek slove : »Medju našimi »Slogaši« vlada još uvjek neopisivo veselje na dočeku i gostoljubivosti mile nam brače Slovenaca. Ona ideja, koju je »Sloga« napram miloj nam brači Slovencima gojila, još je bolje učvčščeoa kod posvete »Zvezme« zastave. Pa, i kuda čemo, ako se k Vami, bračo, ne bu-demo približavali? Od svih strana nas za-okupiše nepriiatelji nas i naše liepe Hrvatske, pa nam ostaju jedino Slovenci, kod kojih si možemo srdca opet ugrijati za daljnju borbu protiv naših neprijatelja. Osobito smo mi u Sisku i drugih njekih naših gradovih usrečeni, da nam se doklatio veliki broj Zidova, koji zajednički sa našimi neprijatelji naš narod ugnjetavaju i varaju, a čim dodju do blagostanja, ostavljaju nas i šele u blaženu Mad-jariju, od kuda nam druge pijavice na nas šalju. Najveća paka pogreška jest od naših ljudi to. da neuvidjajo, da Rami sebi, pod-upirajuč nje, grob kopaju. Uz ovako liepo bratsko štovaoje i približavanje kaošto smo ga mi Hrvati doživeli kod »Zvezine« svečanosti, došli bi naši ljudi do uvidjavnosti, da se od Slo-veuaca imademo učiti, da se može živjeti i bez Židova, tih narodnih gulikoža, koji nam sav seljački narod na prosjački štap dova-djaju. Največog svog branitelja imadu naši
židovi u Bvome zastopniku Jozui Franku, koji je na njihovim novcem zoao primaraiti k sebi neko slabeče, te se sada igraju nekakove po-litičke stranke. Podlo im je za rukim njeke lahkovjerne seljake za sebe predobiti. koji su za novae u Zagreb k toj židovsko špekulativnoj skupštini došli i tamo predstavljali židovske roblje. Cieli taj Frank nejde za drugim nego da poguduje sistemu, magjarom i židovom i ti me da oslabi stranku prava, gdje su čelični mu že vi i prožeti Hrvati na čelu, ali mu to neče za rukom poči.«
Slov. katol. delavsko društvo priredi v nedeljo dnš 2. julija t. 1 javen ljudski shod v prostorih g. Primožiča na Pristavi pri Tržiču.
Socijalne zadeve.
Ženske obrtne nadzornice. V Hesenu so nastavili za podjetja, kjer delajo delavke, — ženske pomočnice obrtnim nadzornikom. Poročilo za leto 1898. pravi, koliko vspešnejše in boljše deluje pri delavkah ženska, nego možaki. Delavke so bile nadzornice vesele; mnogo rajše so ji zaupale. Samo delodajavci so godrnjali. Potem je ta ustanova, ki smo jo tudi mi v svojem listu že Cesto branili, gotovo dobra I
Zakoni za delavsko varstvo se vedno slabSe spolnujejo. Kar so nadzorniki videli, je sila žalostno. Splošno imajo delavci slaba stanovanja ; tudi delavski prostori so marsikje zelo pomanjkljivi. Premalo se skrbi, da bi se zabranile nesreče. Oseb (otrok itd.), ki bi ne smele v tvornici delati, so dobili nadzorniki letos 1326, vlani 987. Torej raste napaka. — Jednajsturni delavnik so našli nadzorniki v 1974 podjetjih; manj nego jednajsturai v 2203 podjetjih (v 8 — 8urni v 6 — 8'/,, v 202 — 9 urni, v 183 — 9*/, urni, v 1017 — 10 urni in v 787 — 10l/, urni delavnik); v 546 podjetjih (večinoma za glino, steklo, živila in kovine) je trajalo delo več nego 11 ur; in sicer v 456 — lll/», v 90 — 12 ur. — Že to, kar so videli nadzorniki, je dovolj pomenljivo, a koliko več krivic, revščine in zatiranja je ostalo skritega. Iz vsega poročila pa zveDi vender živa potreba politiške in socijalne preosnove v naši državi.
Zveza za socijalno delo. V Nju-jorku (n e pri nas!!) se je osnovala zveza delavskih prijateljev, ki se imenuje »zveza za socijalno delo«. Pomagati hoče nižjim Htanovom. — Najpreje je vstanovila kopališča, kjer se delavci zastonj kopljejo. Ta stvar je v mestih s slabim zrakom — in med te spada tudi Ljubljana, še bolj pa Trst — velikanskega pomena. — Vrh tega je v bližini tvornic in delavskih stanovanj priredila že več javnih vrtov. Zida tudi delavske hišice, vsako z vrtičkom in dvoriščem. — Naša »inteligenca« kriči in bevska proti krščanskemu Bocijalizmu, kot sploh liberalci. Da bi se pa kje na svetu od kake pametnejše in boljše inteligence kaj učila, ji pa ne pride na misel.
Državne železnice so merile I. 1898 — 10 332 km. Za 701 km jih je prirastlo v prošlem letu. Dohodkov je bilo 120.700000 gld.; za 8,400.000 gld. več, nego 1. 1897. Stroški so znašali 78,300 000 gld.; za 8,300.000 gld. več, nego 1. 1897. Poročilo železniškega mini-sterstva, po katerem povzemamo te podatke, pripoveduje tudi, da se je dalo vslužbencem več počitka, da se je izdelal nov delavski red za delavnice in kurivnice, da se je zboljšala pokojnina in plača raznim vrstam delavcev. Ne tajimo, da se ni marsikaj storilo. Toda jednotne preosnove, ki bi razmeram primerno skrbela za vse delavce, še vedno čakamo. Tako so n. pr. delavci na progi še vedno ubogi, slabo plačani trpini.
A reči pa moramo, da državne železnice vsaj nekoliko upoštevajo delavske potrebe, česar pa žalibog ne moremo trditi o zasebnih železnicah. Pri južni železnici se ne gane stvar. Vzlasti v Ljubljani, kjer so se razmere za življenje zadnja leta tako zelo poslabšale, čutijo Bkrajno hudo delavci, da se generalna direkcija ne meni za njihove opravičene želje in potrebe.
Iz poročila obrtnih nadzornikov za leto 1898. Splošno tožijo obrtni nadzorniki, da naša industrija peša. Po sedanji politiki, ki tiči še vsa v judovsko liberalnih mrežah, tudi drugače ni mogoče. Le malo norih podjetij je nastalo. — Železarski, strojni in stavbni obrt so napredovali. Potem ko je kartel velikih železarskih industrialcev uničil vse male železne industrije in pahnil na tisoče delavcev v revščino
—	naši Železniki, Kropa, Kamna gorica, Soteska so temu priča —, so se pa jele polniti blagajne milijonarjem. Saj vemo, kako grozne dobičke je spravila zase praška železarska industrijska družba tekom zadnjih let, seveda na škodo tistim, ki kupujejo železo, in delavcem. — Spanjsko-ameriška vojska je oškodovala avstrijski k e r a m i š k i (lončarski, pe-čarski itd.) obrt. Maogo manj se je prodalo izdelkov, nego druga leta. In ob tem žalostnem dogodku, ki gotovo ne ostane osamljen, se pri nas za organizacijo naših lončarjev in pečarjev nobeden ne zgane. Ca fabrike tožijo, kaj še-le ubogi ljudje, ki izdelujejo in pečejo svoje izdelke še vedno tako, kot so jih njihovi predniki pred 500 leti. Organizacijo jim pridiguje z vso silo propadanje velike industrije v njihovem obrtu. Komenčani, Dolenje Vaščani na noge! Združite se in zboljšajte svoje proizvajanje in v tem tudi svoj zaslužek!
—	Predilni in tkalski obrt tudi propada. Več podjetij je vlansko leto prenehalo ; v mnogih se je delo skrčilo. Plača se ni nikjer zboljšala, pač pa v več krajih, zlasti krog Brna, vkljub svoji strašni nizkosti, še zmanjšala. Nadzorniki priznavajo, da se v tem obrtu delavcem zelo slabo godi. — Tudi steklarski veliki obrtniki so delavcem zmanjšali po nekaterih krajih, zlasti v G a b 1 o n c u, plačo. Delavci so se pahnili v revščino in ni jim preostajalo drugega, nego stavka. Nekaj malega so dosegli. — Še slabše je v malem obrtu. Tu še mnogo bolj tožijo nadzorniki, kako žalostne razmere vladajo za delavce. Saj to skušamo tudi mi vsak dan. Izučeni rokodelci se pehajo med druge delavce iskat si dela in zaslužka kjer koli. Pri svojem obrtu ne morejo živeti. In vender skorei ni mogoče zjedmiti teh propadajočih revežev. Boljši, ki so si v prejšnjih časih kaj prihranili — nekakšni kapitalisti v malem obrtu — se za manjše nič ne menijo, o kaki organizaciji niti čuti nočejo in jih tako prepuščajo propadu, ne menč se za to, da s tem tudi sebi žagajo vejo, na kateri sedč.
„Česky Delnik“ razpravlja 26. maja 1899 v uvodniku o proizvajavnih in kon-sumnih d r u š t v i h. Sklicuje se člankar na znanega socijalnega pisatelja F. Oppenheimerja, katerega pa je socijalna demokracija izobčila zaradi njegovih nazorov iz svoje srede. Prepričanje tega učenjaka pa dobiva vedno več privržencev; celo sam Bernstein v znanem svojem zadnjem spisu „Die Voraussetzung des Socialismus und die Auf-gaben der Socialdemokrate" mu pritrjuje. O konsumnih društvih pravi članek: konsumno društvo varuje delavca izkoriščanja od strani trgovine, na drugi strani pa mu zagotavlja sredstva, da se osvobodi in okrepi v boji za
izboljšanje življenskih predpogojev. Kakšna podpora so konsumna društva delavcem v časih stiske, je sploh znana stvar. Ako je n. pr. delavstvo brez dela, lahko konsumna društva, proizvajajoča za lastno potrebo in na svoj račun dajejo posla. In če že nič dru-zega, lahko s tem, da delavcem plačujejo spodobne plače, pritiskajo na privatne podjetnike, da i oni zvišajo mezdo. Iz tega sledi, da so proizvajavna društva le tedaj sposobna za življenje, če se opirajo ob konsumna društva, ali se v svoji organizaciji vsaj bližajo tem društvom. Bernstein pravi, da je to dejstvo migljej, v kaki smeri se morajo razvijati delavska (gošpodarska) društva. Ne more se odobravati, da bi se najpreje ustanavljala proizvajavna društva, ampak morajo se konsumna društva in še-le, ko ta postanejo krepka, se lahko preide na proizvajavna. Sicer bi se na škodo delavskega gibanja ponavljali neposrečeni poskusi iz prejšnjih let.
Drobtine.
Kresovi v čast sv Cirilu in Metodu. Dnč 7. julija bode praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Ta dva sveta moža smo dolžni Slovani posebno slaviti, ker sta Slovanom prižgala luč sv. vere in r tem postavila temelj izomike slovanskemu ljudstvu. Ta dva apostola Slovanov sta slovanskemu rodu iznašla prve pismenke, spisala v slovanščini sv. pismo in cerkvene obredne knjige. S •. bratoma Cirilu in Metodu se imamo Slovani zahvaliti, da je naš jez.k cerkveno posvečen in potrjen, da se sme brati sv. maša v slovanskem jeziku. Veiiko sta pretrpela t.a dva svetnika od njunih in slovanskih sovražnikov — Nemcev. Tožili so ju. da učita krivo vero. Tožili soju, da sv. službo božjo opravljata v tuiem barbarskem jeziku. Toda sv. G ril in Metod se nista ustrašila tožb, ni ju omajalo preganjanje in ječa, marveč sta nadaljevala zapri-četo delo in izvojevala svojemu delu najvišje cerkveno priznanje in potrdilo. Ogromni del Slovanov se ima tsma svetnikoma zahvaliti za krščanstvo. Zato smo pa dolžni, nju tudi posebno častiti. Prazaik ali god sv. bratov Cirila iu Metoda naj nas kršč. socijalce posebno spominja na potrpljenje m vstrajnost v boju za pravico. Sv. brala Ciril in Metod naj nam bota vzor možatosti in neupogljivosti v krščanskem in slovanskem prepričanju. K akor se nista uklonila nasproti resnici nikomur, tako se mi n kdar ne uklonimo nikomur, kedor bi nam hotel jemati Daše pravice ali onečastiti naši svetinji, vero katoliško in jezik slovenski. Da sta sv. Ciril in Metod naš uzor, pokažimo v četrtek dač 6. julija s tem, da se bodo svetili na vseh gorah, pod katerimi prebivajo slovenski kršč. socijalci.včast sv. Cirilu in Metodu — kresovi. Na delo toraj! Naj vidi današnji svet, da se pojavlja v Slovanih novo, čilo in sveže krščansko in slovansko gibanje — gibanje krščanskih so-cijalcev I
Romanje na Brezje. V nedeljo dne 9. julija t. 1. bo veliko skupno romanje k Mariji Pomagaj na Brezje. Vodil bode romanje naš presvetli knez in škof. Romarski vlak bo odšel z državnega kolodvora ob Vi 6. uri zjutraj ter bo vozil, ne da bi se kje ustavil, do Radovljice, od koder pojdejo romarji peš s procesijo na Brezje. Romarji iz ljubljanske okolice morajo priti na kolodvor v Šiški. Iz Radovljice bode vlak odšel ob 6. uri zvečer in pride nazaj v Ljubljano ob četrt na 9. uro. Cena vožnje za tja in nazaj bode za eno osebo tretji razred 80 kr. Kdor se misli skupnega romanja udeležiti, mora karto plačati naprej. Romanje se bo napravilo tudi ob neugodnem vremenu; denar se tistemu, ki se bo skesal, ne bo vrnil. Udje „Slovenske krščansko - socijalne zveze" in tretjeredniki pojdejo z zastavama. Pridruži se pa lahko vsak, ki se ne sramuje svoje vere očitno izpoznavati ter želi z romanjem počastiti Marijo Pomočnico.
Pripravljalni odbor.
Družba sv. Mohorja. Po smrti velezaslu-ženega predsednika dr. V. Muller-ja in dolgoletnega odbornika B. G. Rossbacher-ja je bilo pri družbi sv. Mohorja izpraznjenih dvoje od-borniških mest. V smislu društvenih pravil se je zbralo dn6 18. t. m. nad 40 celovških udov, da izvolijo nova odbornika. Volitev je vodil dosedanji družbeni podpredsednik preč. gospod stolni školastik in poslanec Lambert Einspieler, ki se je v iskrenih besedah spominjal zaslug pokojnih odbornikov za našo družbo. Odbornikom sta nato bila soglasno izvoljena gospod c. kr. profesor Jož. Apih in g. stolni kapelan Jož. Hribar. — Odbor je izvolil dosedanjega podpredsednika prečastitega g. Lamb. Einspjeler-ja predsednikom, in g. blagajnika Sim. Janežič a podpredsednikom Mohorjeve družbe. — Število udov je letos nekoliko zrastlo!
Mokraško bratoljubje se je v lepi luči pokazalo med delavci na Muti. Dva mokrača sta Be poslavljala od svojih delodajalcev. Ker sta bila nekaj krajcarjev dolžna, jima trije drugi mokrači niso prej pustili odriniti, dokler so ju skoraj do nagega slekli. Praznične obleke nista imela, ker v cerkev nista zahajala. Delavsko obleko pa sta morala siromaka sleči, ker so ju trije drugi mokrači prisilili zaradi tega, ker nista plačala zadnjega vinarja. Glejte, kako si mokrači pomagajo, koliko imajo medsebojne ljubezni! Še edinih hlač sodrug sodrugu ne privošči. Tako je mokraško bratoljubje, taka jednakost. Mokraški voditelji dajo po desetakih za zborovanja, ker uboge delavce slepijo in jim paradiž obetajo. Toda njih dejanje in ravnanje kaže, kaki ljudje so to, kadar je treba ubogega sobrata nekoliko v siromaštvu podpirati. Zato, krščanski delavci, ki imate svoje delavsko društvo, le ne dajte se mokračem preslepiti, ampak dajte se voditi po krščanskih načelih. Le tu je pomoč, ljubezen, bratoljubje. Vsega tega ru-dečkarji nimajo, kakor se je že večkrat pokazalo.
Zagorje : (Odgovor na Rudečega p r a p o r j a grde laži.) Da si ne bote domišljali, da je »klerikalni zmaj« tudi v Za-gorji uničen, ali kakor pišete v Rud. prap. št. 13	10/5, da je »s 1 a v n o a t (1. maja)
pokazala, da so v Z ago rji »klerikalce m« izginila tla izpod nog, in jimtudinič ne pomaga, če prihaja milostljivi knezoškof osebno sem, da napravlja misijone in sprevode«, Vam pošljem par ohladkov za vaše od premišljevania lažij obolele možgane. — Na budalosli v »Rudečem praporju« od 1. maja niti ne odgovarjam, kajti ako vidite v »Glasniku« to, kar ni pisano, kar je, pa ne, potem moram priznati, da ste ali hudoben, ali pa budalast. Takim ljudem se pa ne odgovarja. V »Rud. pr.« št. 5. v pozivu svarite jodnige pred menoj. Ko sem Vas v »Glasniku« zato pošteno okrcal, se zopet zvijate in lažete: »Nihče ni dejal ali zapovedal sodrugom. da ne smejo z Vami občevati . . .« Vprašam Vas dalje samo: K a j a e j e s k 1 e p a 1 o »v imenu delavcev« v tajnih konventiklih, nedabi se delavce same vprašalo, kaj sodijo? Na taki konferenci, pri katerih so Vaši privrženci imeli večino, in ste bili tudi Vi povabljeni, smo samo sklenili, da skličemo javen ljudski shod. Ce pa Vi poprej delavce na ljudskem shodu zbrane vprašate za svet, ali naj ta shod skličete, ste pa res bolj »kunšten«, kut si sami domiš-ljujete.
»Praznovanje 1. majnika je bilo pri nas letos jako slovesno. Vdeležba je bila veliko večja kakor v poprejšnjih letih. Okoli 600 delavcev in delavk se je vdeležilo sprevoda zjutraj, popoldne pa 1000 sodrugov in so-druginj.« (Rud. pr. 10 maja št. 13).
Resnici na ljubo bodi povedano, da jih je bilo zjutraj z otroci in ženami 111 parov. Tretji del teh je bil prisiljen vdeležiti se sprevoda, ker so sodrugi kar v stanovanja hodili iskat rudarje in jih s svojo znano nasilnostjo terorizovali. Nekateri so se celo zaklenili pred njimi.
Popoldne jih je bilo namesto 1000 naštetih 130 parov, med temi 75 ž e n s k, katere so popoldne bolj čas imele, kot zjutraj in so šle na — veselico.
Ker so imeli 1. maja vsi delavci prosto, sem jaz povabil vse krščanskomisieče delavce na izlet na Sv. Planino, kier sem ob 10. uri imel sv. mašo in govor. Iu v moje največje veselje je bila cerkev polna. »Rdečkar« pa piše: na hriou so se zbrale tri osebe, dva moška in ena ženska; posameznih je pa prišlo osem v Zagorje. No tako je bile vsaj pivo ceneje, katerega je vsak dobil eno kupico. Iz treh jih je nastalo kar osem. Prav no mokraški računicit 3 ali 8, 200 ali 600, 250 ali 1000, to je »vuršt«.
Ako ste torej 1. maja z vso težavo skupaj spravili 200 ljudij, kako morete trditi, da je bilo na shodu pri Medvedu vseh 600 vdele-žencev Vaših privržencev?
Očitate, da je dobil od naših vsak eno kupico piva. Mimogredš pa p nabite, da ste »pod hruško« pili pivo tistega Morscherja, čez katerega vedno zabavljate, da ga bodete poslali v penzijon. Tudi sodčki »katoliškega« nemčurja Mihelčiča so vam šli dobro v slast. Toda jaz vam piva nikakor ne zavidam, ampak vsem iz srca privoščim. Saj sta oba, oziroma pri zadnjem njegov oče v Zagorje prinesla le navezane culice, v katerih ni bilo nobenega tisočaka. Toraj sta te pri delavcih zaslužila. Da pa se potem še babate: »Gospodje so z nami potegnili, vse je naše; klerikalcem so zginila tla izpod nog«, j| pa že preneumno. Zakaj so Vam gospodje pivo plačali? Zato, da bi še v službi ostali in še boljše »kšefce« delali. Saj poznamo »kramarske duše«.
Tudi ste čisto pozabili na 16. aprila, ko se je 4—5000 ljudij pomikalo s »klerikalci* v slovesnem sprevodu ob priliki procesije pri sklepu sv. misijona mimo Vašega »brloga«, v katerem so tisci čas zabavljali Vaši maloštevilni verni in niso pustili gostilničarki prižgati sveč. Nekateri so osteutativno stali pokriti in smodke kadili, eden je celo ukal in zabavljal. Zato »spodobno« vedenje bodo že prejeli pohvalo pri deželnem sodišču v Ljubljani. Res lepo izobražujete sodruge!
1. maja so upili: »Pojmo na sveti misijon!« Svoje otroke pripravljajo na sv. birmo: »Saj birma m potrebna. Brez nje se tudi v nebesa pride.«
Sedaj naj pa še kdo pr>de in pravi, da je dober kristijan, če je tudi socijaldemokrat.
Mogoče, da si še, toda če se boš med take mešal, boš kmalu njim jednak. Hvala Bogu! Dogodki zadnjih dnij so marsikateremu omahljivemu m neodločnemu možu odprle oči; zadnji sv. misijon, na katerem je prejelo 3000 vernikov sv. obhajilo in oseano sodelovanje presv. gospoda kneza in škofa po-menja preporod verskega življenja v naši fari! Katoliški možje, pogumno in neustrašeno na dau!
Oklenite se svojega za naš dušni in telesni bUgor tako vnetega viš|ega pastirja, in v boj zoper sleparske, krive preroke! Kakšni so mokrači v svoji domišljavosti in drznosti, priča posebno »lepo« vabilce: »Vabimo vas in vse druge gospode kakor častitega knezo škofa k današnem ljudskim shodu«, katero so poslali že po škandalu, ko je bil glavni razgrajač že aretiran, in shod niti naznanjen ni bil. Seveda I Iz strahu pred »klerikalci«, misijonom in procesijo je moral zopet Kristan priti Cobalove vernike v judovski veroizpovedi potrdit.	S.
Iz Idrije. Novice 9. junija so prinesle precej dolg, pa jako smolnat dopis pod naslovom iz obrtnih krogov Idrijskih. V celem dopisu šepa nekdo okrog mene, in svoj žolč nad mojo glavo zliva tako strastno, kakor da bi mi mislil lase ubelit'. Dopis, ne verujem da bi bil iz obrtnih krogov kakor je naslov, ker zaveden obrtnik take surovosti pisal ne bo, katere je cel dopis poln. To mi je znak, da ga je pisala neka delavskemu stanu sovražna roka, roka liberalne stranke. Pisatelj je liberalec, torej nekoliko besed v odgovor. Gospod dopisnik Novic, vi se jezite, da po trgovskem shodu nimate miru, da na vas zabavljamo, in da sem prvi zabavljač jaz. Gospod dopisnik, eno laž mi povejte, ki bi jo bil jaz izustil zoper vas, ali kdo me je slišal kot rudarja zabavljati čez rokodelski stan; čez postopače pa! Ako pa vi rokodelci greste zoper nas rudarje v boj, to se pravi delavec zoper delavca, da bi nam razdrli našo organizaoijo in
našo zadrugo, za kar ste se menda že dvakrat podpisali, in sploh da bi nam zadržali vsako gibanje, katero bi bilo nam v korist, potem je prijateljstvo nemogoče. Kdor je zoper nas, mi zoper Djega! Tisti, ki nam hoče naše delovanje vničiti, ga mi ue bomo na blaziuah nosili. Dopisnik nadalje piše: Zapomnite si take ljudi, kakor je L. Brumen, rudar. Jaz pa pravim: vi živite od na«, ne mi od vas. Zapomnite si vi to! Kot rudar je gotovo, da moram živeti socijalno. kakor vsak človek na svetu, naj bo kdorkoli hoče, če razume vaša glavica, kaj je socijalno : veste, to je človeška družba, katera vse izdeluje, kar človek potrebuje za svoj obstanek, pri tem, ko ima vsaka oseba svoje odločeno rokodelstvo. Zaradi tega krojač od črevljarja obuvalo kupi, kovač išče obleke in obuvala, in rudar vsega, kar potrebuje za svoj život. Iskali bomo pa le pri tistih rokodelcih, ki so z nami in gred6 z nami za splošne delavske pravice v boj. Svoji k svojim I Kdor nas podpira, mi tudi njega. Vi pravite, da ste se shoda 6. aprila vdeiežili v nadi, da se bo več o obrtniških zadevah govorilo, kakor se je, in da ste vaše težnje in želje že na pristoinem mestu izjavili.
(Konec prih.)
Darovi:
Za zvezino zastavo:
G. Jos. Luckmann, predsednik »Kranjske hranilnice«, 5 gld. — Preč. g. prelat Kulavic, 10 tri. — Čast. g. župnik Aljančič, 5 gld. — G. Brumer Lovro 1 gld. — Gdč. Pranja Svetlič 50 kr. — G. Andrej Vodušek 50 kr. — Gospa Manfredo nabrala 1 gld. 50 kr. — »Katoliško delavsko društvo v Idruji« 5 gld. — Neimenovane gospodične nabrale 1 gld. 23 kr. — »Zveza« prosi nadaljnih darov!
Podpisani usojam si slavnemu p. n. občinstvu,zlasti gospodom trgovcem uljudno naznaniti, da sem
o tvoril v Ljubljani
zavod za snaženje w stanovanj in oken.
Prevzemam v snaženje izložbena in sobna okna ter likanje sob. Tudi cele nove stavbe prevzemam v temeljito očiščenje, istotako tudi javne zavode in urade.
Čestita naročila prejemlje iz prijaznosti Jožef Maček, prodajalnica tobaka, Mestni trg št. 6.
V obilni obisk se priporoča
Peter Matelič,
Martinova cesta št. 81.
111		mumi
		
I
C,
C
e
i
ECneippova slatina kava.
tttara, matrucOf Je meni/
it Ista tem Izpričan* Izvrstna prime* k bobovi kavi. Pri živčnih, srenih, ielodecnih boleznih, pri pomanjkanji* krvi ste. zdravniško priporočena. — Najprlljubljenejia eua« kavina pijač* v stotisočerer rodovinah, jam***
Č/c/c/cTc7c7c/c7c/ d"cJ'cWc7c/c/c/Jc/oi
Izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Jakopič. — Tiska »Katoliška Tiskarna.«