FR. MERLJAK:
Oton Župančič na dijaškem potovanju
velikih šolskih počitnicah leta 1894. so nenapove* dano prišli v mojo rojstno vas Renče pri Gorici trije gimnazijci. Srečali in pozdravili smo se že pozno popoldne, zato je bilo treba misliti pred vsem na večefjo in prenočišče.                                          <.
No, ta opravek je bil kmalu izvršen. Kar po* vabil sem vse tri v hišo in povedal pokojni svoji
materi skrivaj, kakšne so ob takih prilikah dijaške pravice in dolžnosti. »Prav,« je rekla, »toda, če bi poprosil sosedove, naj prenoče enega
oni, saj veš, da imamo za goste na razpolago samo eno sobo in dve
postelji.«
Rojstna hiŠa pesnikova na Vinici                                   . . •
¦     :#
Ta nasvet mi ni bil prav nič všeč, in sicer zaradi enega izmed trojice, ki mi je delal skrbi spričo svoje malobesednosti. Bal sem se, da ga je sram, ker morda meni, da ima manjše pravice na gostoljubju v naši hiši kakor tovariša sopotnika, ki sta mi bila stara znanca, dočim sem tretjega spoznal šele takrat. — Dotični dijak je bil Oton Župančič, naš sedanji pesnik prvak.
Objasnil sem pokojni materi ta svoj vtisk, rekoč: »Kar vsi trije naj ostanejo pri nas. Dijaki niso izbirčni; nič zato, če bosta spala dva na eni postelji, saj sta ena kakor dmga dovolj široki.«
»Naj bo po tvojem,« je odgovorila, »meni bo le žal, 6e se zaradi tega tista dva ne bosta odpočila kakor treba.«                            »
Po skTomni večerji so se gostje kmalu odpravili k počitku. Skupaj eno posteljo sta zasedla Župančič in, če se ne motim, dijak Doljišak,
143
ki je sedaj zdravnik v Ljubljani. Tretji sopotnik je bil Hubad. Tudi on je zdravnik; živi v Škofji Loki.
Pokojna mati, čije spalnica je bila tik moje sobice, je ravno izs rekla: »Bog se usmili naših. duš in vseh, ki so v vicah« — to je bil njen obieajni zdihljaj po številnih očenaših, preden je zaspala — kar tresikne v sobi, kjer so spali gostje, tako silno, da se je stresel pod po vsej hiši.
»Bog mi ne zapiši v greh!« je vzkliknila mati vsa "prestrašena. »France, poglej brž, če se ni zopet podrla tistanesrečnaposteljnjača, ki nam dela kakor nalašč take sramote vselej, kadar spi na njej tuj človek. Vidiš, kaj se pravi delati po svoji glavi. Saj sem ti rekla, da prosi sosedove, naj prenooe enega oni!«
Mati je uganila, da se je podrla postelja.
Dijaki pa niso bili zaradi te nezgode v zadregi. Kar pospali so lepo zopet drug za drugim, ko sem jim rekel, da ni treba popravljati ničesar, saj slatnnjača je ostala cela; tisto »podrtijo« pa spravimo domačini zopet na noge jutri.
Dan potem je praznoverna soseda Mijutka, ki je imela trafiko v pritličju pod tisto sobo, razlagala mojd materi, da se je zgodilo ponoči z njenim tobakom čudo, ki gotovo nekaj pomeni.
»Več kot trideset zavitkov od tistega, ki je bil zložen na najvišji polici tik stropa,« je rekla, »sem našla danes na tleh.«
»Verjamem, da to nekaj pomeni,« je odgovorila mati, v podrob= nejša pojasnila pa se ni hotela spuščati...                                             .
Naslednjega dne po zajtrku so odpotovali dijaki proti Ajdovščini. Spremil sem jih čez Gradišče do prvaškega mlina in jim spotoma pokazal grič in hišo, kjer je tisti čas ter še veliko let potem samotaril pesnik Simon Gregorčič.
Pridemo dalje do prvaškega mlina. Tu sem se poslovil in vrnil domov.                   '                                       ""                    ••'         '
Prav takrat in tam smo srečali duhovnika 'vitke postave, v lice rdeče zagorelega.
»To je pesnik Simon Gregorčič,« povem brž dijakom. Pozdravili smo ga vsi štirje prav spoštljivo in zrli za njim, dokler nam ga ni skril ovinek.
Tisti trenutek se je odigral za nas in za Simona Gregorčiča ne* opažen prizor, ki mi je danes v ginljiv spomin, namreč: Tam blizu prvaškega mlina pod Gradiščem, vasico nad Renčami, tik brega tihe Vipa^e, je šel tisti čas mimo Simona Gregorčiča mladenič, iž katerega je vzniknil poet, čigar Muza stoji visoko in mu poje slavo, da se raizlega ¦ oelo preko meja naše domovine do narodov, ki se ponašajo s slavnimi možmi duha in poezije že stoletja. In tudi ti narodi poslušajo zvoke njegove Hre m strme in se čudijo. Ta poet je Oton Župančič, ki uživa slavo in hvaležnost že za živih.
144        .                                     ^
Tam blizu prvaškega mlina pod Gradiščem, vasico nad Reneami, tik brega tihe Vipave, je nekoč na srečo dotekel Simcma Gregorčiča prijatelj Vatroslav Holz. Pesnik je takrat plakal duševno strt, obupan in poln mračnih misli. Pesnik po volji božji, po značaju čist, mehkega srca in resnicoljuben, je zadel ob ljudi, ki so ga klevetali zaradi nje-
Vinica v Beli Krajini, rojstni kraj pesnikov
govih pesmi. Kakor da se je zasmilil prirodi in kakor bi zemlja, na katero so kapale njegove solze, prisegla, da bo mladenič, ki stopi na dotično mesto, blagoslovljen že za živih, če zraste v moža poeta...