o šolanju na daljavo Razmislek Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 5 Izkušnje učencev, dijakov, staršev, učiteljev in drugih strokovnjakov s področja psihologije, pedagogike in didaktike kažejo, da je vpliv epidemije (SARS-CoV-2) na izobraževalni sistem in vse njegove deležnike izrazitejši, kot smo sprva pričakovali. Spremembe so vidne že sedaj, saj je bilo zaradi izrednih razmer potrebnih kar nekaj prilagoditev v načinu izvedbe pouka, pri navezovanju socialnih stikov, druženju, inovativnih pristopih k poučevanju, vlogi družine, vlogi tehnologije ipd. V zadnjem obdobju na področju izobraževanja tako nismo priča le reševanju trenutne situacije, temveč smo na vlaku transformacije izobraževanja, ki se odvija v različnih segmentih in bo vplivala na družbo prihodnosti. Šolanje na daljavo Spremenjeno učno okolje, nove generacije mladostnikov ter izrazit vpliv digitalizacije tlakujejo pot sodobni družbi na vseh po- dročjih. Izobraževalni sistem vsake države predstavlja temelj njenega napredka in nje- ne prihodnosti. Spremembe običajno zelo počasi prihajajo v šole, saj je šolski sistem eden izmed večjih v vsaki družbi, zato ga je nemogoče spremeniti čez noč. Tesna pove- zanost izobraževalnega sistema z zgodovino in razvojem posamezne družbe predstavlja enega izmed ključnih razlogov za njeno uspešnost. Skupna značilnost uspešnih iz- obraževalnih sistemov je tudi ravnovesje med tradicijo ter sposobnostjo fleksibilnega prilagajanja aktualnim družbenim trendom.  Večina strokovnjakov s področja izobraže- vanja se danes strinja, da je uvajanje spre- memb v izobraževanje nujno, če naj bo šola tista, ki bo pomagala reševati izzive 21. stoletja. Znanja, ki so bila temelj oseb- nega in družbenega napredka v 19. in 20. stoletju, ne zadostujejo več in videti je, da naj bi bile kompetence, ki omogočajo vse- življenjsko izobraževanje in prilagajanje na hitro spreminjajoče se okoliščine, odgovor na konkurenčni boj posameznika in z njim tudi družbe v globalnem svetu. Ken Robin- son pravi: »Smo najštevilčnejše človeško prebivalstvo, ki je kdaj naseljevalo Zemljo, in številke naglo rastejo. Digitalne tehnolo- gije preoblikujejo naše delo, igro, mišljenje, čutenje in medsebojne odnose. In ta revo- lucija se je šele začela. Stari izobraževalni Andrej Flogie, doc. dr., je direktor Zavoda Antona Martina Slomška, predstojnik oddelka za tehniko na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru ter svetovalec za področje digitalizacije izobraževanja v kabinetu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Je vodja več raziskovalnih projektov, med katerimi je tudi Inovativna pedagogika. sistemi niso bili načrtovani s tem svetom v umu. Če jih bomo izboljševali z dviganjem konvencionalnih standardov, se ne bomo mogli spopasti z izzivi, ki so pred nami« (Robinson in Aronica, 2015). Razvijanje, preizkušanje ter implementacija sodobnih didaktičnih konceptov in modelov so tako že nekaj časa stalnica šolskega prostora v Evropi in Sloveniji, kar se je v času epide- mije izkazalo kot prava pot. Po drugi strani pa tudi spremenjene družbene, tehnološke in gospodarske okoliščine zahtevajo spre- membe v izobraževanju, kjer tehnologija postaja eden izmed vedno bolj samoumev- nih dejavnikov poučevanja in učenja. Če ve- čina učiteljev nima večjih težav pri uporabi tehnologije, ko se pripravljajo na pouk, pa so razmere drugačne, kadar uporabljamo tehnologijo v podporo procesu poučevanja in učenja. Ustvarjanje učnih priložnosti, v katerih bodo učenci lahko pridobivali nova znanja in razvijali svoje kompetence, od ve- čine učiteljev zahteva drugačen način raz- mišljanja in načrtovanja pouka (Flogie in Aberšek, 2019). Slovensko šolstvo je na poti digitalnega opismenjevanja in razvijanja di- gitalnih kompetenc že od konca prejšnjega stoletja, vendar so bili ti premiki počasni, najprej omejeni na posamezne učitelje, nato šole, kjer so nekateri ravnatelji to vključili v svojo vizijo, in v zadnjem desetletju na šole, ki so vključene v različne projekte. MIZŠ je prepoznalo potrebo po digitalizaciji šole in predvsem po usposabljanju učiteljev in jo podprlo z različnimi projekti, kot so npr. Foto: Matej Hozjan o šolanju na daljavo Razmislek 6 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 projekt RO že leta 1994, projekt e-šolstvo 2008–2013, Inovativna pedagogika v luči kompetenc 21. stoletja (2013–2015), Ino- vativna učna okolja, podprta z IKT (2017– 2022). Res pa je, da ta val nikoli ni zajel vseh šol oziroma vseh učiteljev. Pomembni dejavniki izvedbe pouka na daljavo Epidemija in njene posledice so velik izziv tudi za šolski sistem v Sloveniji. V primer- javi z drugimi državami se je večina sloven- skih šol zelo dobro odzvala že v prvem valu epidemije, spomladi 2020, podatki za drugi val pa so še nekoliko boljši. Le peščica šol je potrebovala prvi teden priprav za prehod na delo na daljavo, medtem ko je večina šol takoj prešla na izvedbo takšnega pouka. Sam proces pouka tako ni bil prekinjen in je le »migriral« iz učilnice v oblak (na dalja- vo). Za uspešno izvedbo pouka na daljavo je bilo potrebnih več dejavnikov, med kate- rimi bi izpostavil naslednje: • usmeri te v s stra ni MIZŠ in ZRSŠ glede modelov in priporočil, • ustr ezen dosto p š ol in p osa meznik o v do interneta, • u s tr ezn a o p r e ml je n o s t po sa m ezn ik a (učenca in učitelja) s tehnologijo, • dosto p ne sto ri tv e, ki p o d p ira jo in o mo- gočajo izvedbo pouka na daljavo (e-ra- čuni, spletne učilnice, videokonferenčni sistemi ...), • p ri p ra vl jenost in usp os obl jenost učence v , dijakov in staršev za takšne oblike pou- ka (brez staršev pouka na daljavo vsaj za prvo triado nikakor ne bi bilo moč orga- nizirati in izvesti), • ne nazadn je, a lahk o b i r ek el, da na j p o- membnejše: tehnična in didaktična uspo- sobljenost učiteljev za takšno izvedbo po- uka. Na vseh teh področjih so na različnih šolah in pri različnih učencih obstajali določeni primanjkljaji. Ti primanjkljaji so se v večini primerov reševali v sodelovanju med vsemi deležniki (učenci, starši, učitelji, šolami, mi- nistrstvom in ostalimi javnimi institucija- mi, nevladnimi organizacijami …). Tako je bila učencem, ki nimajo dostopa do inter- neta, zagotovljena dostopnost in uporaba mobilnih modemov, izposoja računalnikov v šoli in pri nekaterih nevladnih organiza- cijah, nakup nekaterih licenc, ki podpirajo izvedbo pouka na daljavo za vse učence in učitelje ipd. Na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška ter na Osnovni šoli Mon- tessori težav s tehnologijo, usposobljenostjo pedagoškega kadra, sodelovanjem s starši ipd. skorajda nismo zaznavali. Je pa res, da smo na vseh teh področjih (izobraževanje učiteljev, uvajanje inovativnih metod po- učevanja, delo s starši, vzgojni vidiki izo- braževanja …) intenzivno delali zadnjih 10 let in bili ves čas vpeti v različne razvojne in raziskovalne projekte na slovenskem in mednarodnem področju. Vse to delo se nam je v tem času obrestovalo, tako da smo lahko preko projekta Inovativna pedagogi- ka (https://www.inovativna-sola.si/) svoje izkušnje in znanje delili z drugimi šolami ter jim na ta način pomagali. Pričeli smo ustvarjati veliko učečo se skupnost, katere rezultate je možno videti tudi na FB-pro- filu Inovativna šola. Zavedamo se, da se v strokovnih učečih se skupnostih (učiteljev) človeški kapital učitelja namensko povezuje z drugimi, pri čemer je moč spodbujanja učenja in inovacij znotraj skupnosti odvi- sna od njene odprtosti. Na mnogih šolah so usposabljanje učite- ljev za izvedbo pouka na daljavo na bolj ali manj formalen način izvedli sami, z medsebojno pomočjo učiteljev, okrepile so se učeče se skupnosti znotraj različ- nih projektov, kjer so na daljavo hitro in učinkovito izvajali kratka usposabljanja v obliki spletnih seminarjev, nastale pa so tudi nove, čisto neformalne povezave uči- teljev na družabnih omrežjih. V pripra- vah na novo šolsko leto so se odzvale tudi ustrezne institucije (ZRSŠ, Arnes ipd.) in organizirale tako tehnična kot didaktična usposabljanja za učitelje. Medtem ko je za majhne skupnosti zna- čilno, da rešujejo konkretne probleme in izzive, s katerimi se učitelji vsakodnevno srečujejo, ponujajo večje, bolj odprte sku- pnosti več možnosti za sodelovanje različ- nih strokovnjakov in srečevanje mnogih idej. Če je pri manjših, bolj povezanih uče- čih se skupnostih večja možnost, da ude- leženci ostajajo znotraj svojega mehurčka, pa lahko pri večjih nastopi problem po- manjkanja zaupanja in osredotočenosti na bistvene probleme (Berg, 2019). Prepričan sem, da je dolgoročno za vsak izobraže- valni sistem pomembno ustvarjanje tako učečih se skupnosti kot tudi vzpostavlja- nje inovativnih učnih okolij; ustvarjanje takšnih inovativnih učnih okolij, ki bodo spodbujala učitelje h kolektivnemu reševa- nju problemov tam, kjer nastanejo. Vsako uvajanje sprememb bi bilo smiselno eval- virati z vidika zmožnosti, da generira nove avtentične inovacije v šolah (Sidorkin, 2017), in to ne le med učitelji, ampak je v proces inoviranja nujno vključiti tudi učen- ce, ki so s sodelovanjem v inovacijskih ti- mih pridobili pomembne izkušnje. Takšen razmislek je skladen tudi s poročilom In- novative Learning Environment, ki inova- tivno učno okolje opredeljuje kot kontekst, Foto: Marko Hrovat o šolanju na daljavo Razmislek Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 7 znotraj katerega se odvija učenje; holistični koncept, ki vključuje tako aktivnosti kot učne dosežke in učenje širi izven prostora šole in časa pouka (OECD, 2013: 22). Prvi odzivi na izvedbo pouka na daljavo V celotnem naboru izzivov pouka na da- ljavo je vsekakor treba izpostaviti učence/ dijake in učitelje. Iz dostopnih podatkov naše šole ter iz nekaterih raziskav v času epidemije (Zavod RS za šolstvo, Zveza ak- tivov svetov staršev, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, projekt Inovativna učna okolja, podprta z IKT …) je razbrati, da je takšen način dela za velik del učencev kratkoročno predstavljal celo boljšo izku- šnjo kot klasičen način pouka. Srednjeroč- no in dolgoročno pa se je ta delež zmanj- šal; delo na daljavo je bilo sprejemljivo in uspešno le za učence, ki so imeli doma po- zitivno in spodbudno učno okolje (dobri družinski odnosi, ustrezna socialna var- nost staršev, urejen prostor za učenje …). Stiske otrok, ki prihajajo iz manj spod- budnega okolja, otrok, ki imajo različne primanjkljaje, so se v veliki meri še pove- čale. Nekateri otroci (običajno tisti, ki se v razredu ne želijo izpostaviti, čeprav imajo veliko talentov in sposobnosti) so pri iz- vedbi pouka na daljavo 'vzcveteli' in so bili učitelji več kot presenečeni nad njimi, spet druge smo 'izgubili', ker so preživeli dneve in noči ob računalniških igricah in na družabnih omrežjih. Stike z njimi smo iskali na najrazličnejše načine (tudi tele- fonsko, preko njihovih staršev, sošolcev ipd.). Otroci s stabilnim učnim okoljem iz družin, v katerih prevladujejo pozitiv- ne vrednote (med katerimi so tudi znanje, medsebojni odnosi v družini ipd.), so tako tudi srednjeročno ohranili pozitivno izku- šnjo pouka na daljavo, medtem ko so se pri ostalih stiske iz dneva v dan povečevale. Učitelji tako niso bili le pred izzivom preno- sa učnega procesa v virtualno okolje, ampak so imeli zahtevno vzgojno-izobraževalno vlogo usmerjanja in aktiviranja učencev v celotnem spektru motiviranosti. Pri tem ne smemo pozabiti, da so učitelji tudi starši in partnerji s številnimi socialnimi povezava- mi in obveznostmi, ki so jih morali opra- vljati hkrati z izvajanjem pouka na daljavo oz. po njem. V eliko učiteljev se je v tem času še dodatno strokovno usposabljalo na po- dročju didaktične rabe tehnologije, kar po- meni, da so morali nenehno usklajevati in 'žonglirati' med pripravami, delom na dalja- vo, samoizobraževanjem ter najnujnejšimi gospodinjskimi opravki. Ob izkušnji pouka na daljavo smo bili uči- telji prisiljeni ponovno razmisliti tako o vsebinah, ki jih poučujemo, kot tudi o me- todah in oblikah dela, ki jih pri tem upora- bljamo. Še nikoli do sedaj se ni tako jasno izpostavila potreba po tem, da razmislimo, kaj je minimalni standard, kaj je nujno, da učenci obvladajo, da bodo na teh temeljih lahko uspešno gradili svoje znanje. Kaj – če kaj – lahko izpustimo, preletimo? Ka- tere vsebine so tako pomembne, da jih je nujno tudi oceniti, ne le utrjevati in preve- riti? Zakaj sploh ocenjevati – razen zaradi pravilnika? Gre tudi drugače? Montessori pedagogika se je v tem primeru izkazala kot eden izmed naprednejših in inovativ- nejših modelov, saj je sam proces pouka in pogled na razvoj otroka skozi oči ustano- viteljice Marije Montessori grajen na dru- gačni filozofiji kot klasična šola. Razmislek za naprej Duha, ki je ušel iz steklenice, ne bo tako enostavno spraviti nazaj, potreben je teme- ljit premislek na ravni družbe, šolskega sis- tema in na ravni učitelja posameznika. Celo šolsko leto (dve) smo poučevali drugače, tudi improvizirali. Sedaj je čas, da naredimo refleksijo: katere spremembe so dale dobre rezultate in kje je smiselno ohraniti stare pristope? Ne smemo si dovoliti, da bomo vse učne priložnosti, ki smo jih za učence oblikovali v okviru pouka na daljavo, se- daj pospravili v predale in nadaljevali, kjer smo marca pred enim letom nehali. Danes imamo dovolj znanja in izkušenj, pa tudi poguma, da se lotimo uvajanja problemske- ga pouka, sodelovalnega dela, da uvedemo prenos težišča učnega procesa od ocen k učenju in učencu. Naučili smo se, da je jasna in pravočasna povratna informacija tista, ki učencu omogoča napredek in spodbuja nje- govo radovednost. Bolj pogosto smo si upali uporabiti in oceniti tudi alternativne izdel- ke, avtentične naloge, ne le pisnih in ustnih odgovorov ter plakatov. Iz te izkušnje lahko slovensko šolo iz šole ocenjevanja skupaj spremenimo v šolo znanja. Izredne razmere so veliko učiteljev vzpodbudile k sodelova- nju, povezovanju in pomoči drug drugemu, diskutirali smo o pedagoških konceptih, poučevanju in učenju … Pomembno je, da to strokovno učečo se skupnost ohranimo in razvijamo, saj le nenehno učeči se učitelj lahko v polnosti uresniči svoje poslanstvo. Z veliko oklevanja smo gradili most zaupa- nja in se sprijaznili s tem, da učenci včasih niso oddali svojega izvirnega dela. Toda to ne sme biti vzrok, da bi jih ožigosali kot go- ljufe, ki potrebujejo strog učiteljski nadzor, ampak naloga, ki nas čaka na vzgojnem področju. Zaupanje, spoštovanje temeljnih vrednot in graditev odnosov med učenci in učitelji so temelj, brez katerega gotovo ni možnega prehoda v družbo prihodnosti.  Katera spoznanja nam torej prinaša izku- šnja covida-19? Med drugim prav gotovo tudi to, da družbene spremembe in življe- nje v povezanem, hitro spreminjajočem se svetu postavljajo posameznika in družbo pred mnoge izzive, ki jih ne moremo reši- ti le z uporabo ustaljenih vzorcev niti le z uporabo tehnologije. Na področju izobra- ževanja in izvedbe pouka na daljavo to po- meni premik od ustaljenih vzorcev tran- smisije znanja k inoviranju lastne prakse in uvajanju inovativnih oblik poučevanja in učenja, ki učencem omogočajo razvi- janje kritičnega mišljenja, kreativnosti in ustvarjalnosti ob spoštovanju temeljnih človekovih vrednot, še posebej zavedanja o pomenu sobivanja v skupnosti. Literatura • Berg, Ellen; Baas, Marjon; Admiraal, Wilfried (2019): The con- nective teacher: Network learning for a sustainable profession. Dostopno na spletni strani: https://www.researchgate.net/pu- blication/333245173_The_connective_teacher_Network_le- arning_for_a_sustainable_profession. • Flogie, Andrej; Aberšek, Boris (2019): The impact of innovati- ve ICT education and AI on the pedagogical paradigm. Newca- stle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. • OECD (2013). Innovative Learning Environments, Educational Research and Innovation. Paris: OECD Publishing. • Robinson, Ken; Aronica, Lou (2015): Creative Schools: Revo- lutionizing Education from the Ground Up. London: Viking Penguin. • Sidorkin, Alexander M. (2017): Human Capital and Innova- tions in Education. V: Alexander M. Sidorkin; Mark K. War- ford: Reforms and Innovation in Education: Imlications for the Quality of Muman Capital (str. 127–139). Springer Internati- onal Publishing.