Kaj hočejo nemški nacijonaki? Po naših spodnještajarskih mestih in trgih vse mrgoli ljudij, ki se imenujejo nemške nacijonalee ali narodnjake. To so večjidel tisti, ki so se prej nemškim liberalcem prištevali, to je tista zmes iz liberalnih Nemcev in nemškutarjev, ki jih že davno poznamo kot svoje nasprotnike, ker nasprotujejo našim narodnim pravicam in hočejo, naj bili Slovenci lepo ponižni, naj bi opravljali vsa težka dela, svoje krajcarje nemškim gospodom nosili, katerih sinovom naj bi po vrhu še vse boljše službe prepustili. Poleg tega naj bi se Slovenei pridno nemščine učili, da nemškim gospodom ne bo treba slovensko znati. Ti Nemci in posili-Nemei so bili prej liberalci. Ko so pa spoznali, da liberalna stranka preveč Jude podpira, da je takorekoč pod judovsko komando in oblastjo, obrnili so liberalcem hrbet in ustanovili novo nemško-nacijonalno stranko. Nedavno so se voditelji te nove nemške stranke zbrali na Dunaju in se dogovorili, za katere reči se hočejo potegovati. Ker mi Slovenci s temi možakarji vsaki dan občujemo in moramo po gostilnicah tudi pogosto njihova prerokovanja poslušati, zato je vredno, da tudi mi zvemo njihove misli in namene, da jih prav spoznamo in jim vemo o priložnosti odgovarjati. Kar so na Dunaju sklenili, da bodo zasledovali, to se je razglasilo po časnikih, je torej očitno in se ne more utajiti. To si naj naši možje zapomnijo, ker imajo- ti možiceljni navado, če jih kdo z besedo trdo prime, da se ne morejo več ganiti, da se spustijo v tajbo, da svoje prave namene skrivajo in v drugi luči kažejo ter tako marsikaterega preslepijo. Kar so voditelji sklenili, to velja za celo stranko, za to se pa nihče ne zmeni, če morda eden ali drugi reče, da ni z vsem zadovoljen, da to ali drugo reč ne potrdi. Gujmo torej, kam ta stranka gleda in kam koraka. Pred vsem zahtevajo, da mora naše cesarstvo zmirom z Nemčijo sklenjeno ostatl in da se mora še bolj trdno na Nemčijo privezati. Ta beseda se pa nam Slovencem že ne dopade. Mi redimo svoje vojake za svojo lastno brambo, ne pa za to, da bi vedno le Nemčijo varovali in branili. Nemčija je pod prusko oblastjo, Prusi ali Prajzi pa še nikoli niso bili naSi odkritosrčni prijatelji, največkrat le naši zakleti sovražniki. Kdor se hoče o tem prepričati, naj le bere zgodovino t. j. zgodbe starih časov noter do leta 1866. Zakaj bi morali ravno mi Nemčijo varovati in zakaj bi morali mi ravno pod njenim varuštvom biti? Če bi bila Avstrija preslaba, mora našemu svetlemu cesarju na prosto voljo dano biti, katerega cesarja da hočejo na pomoč poklicati. Francoz in Rus sta tudi močna, in če bi teh eden našemu pomagal, se mu tudi ni treba nič bati. Naši nemški narodnjaki hočejo Avstrijo nekako pod nemško oblast spraviti; kajti le Nemčija jim je pri srcu, zato hočejo, naj bi bili naš cesar nekako nemškemu podložni; in naj bi ne smeli z nobenim drugim v zvezo stopiti, kakor le z Nemčijo. To je pa razžaljenje za našega cesarja in za nas vse prave Avstrijance; kajti mi nočemo, da bi bili naš cesar kateremu drugemu podložni, oni morajo ostati čisto sam svoj neodvisni gospodar, da stopijo v zvezo s komur hočejo. Sicer so pa to prazne sanje naših nemškutarjev; kajti pri cesarskem dvoru imajo bolj modre svetovalce, kateri bodo že vedeli, na katere duri jim je potrkati, kedar bodo kako pomoč potrebovali. Nadalje zahtevajo nemški nacijonalci, da mora Avstrija braniti Nemce zoper »bude« Slovane in da mora v prvi vrsti le za Nemce skrbeti. Prvo je smešno, ker mi Slovani Nemeem itak nič hudega nočemo in nič žalega ne storimo; drugo je pa krivično; kajti država mora skrbeti za vse narode, ne samo za Nemce. Priden oče, ki ima več otrok, bo na vse gledal in za vse skrbel; ako katerega zanemarja, da zboli ali se popači, je le očetova škoda, ker mu to napravi sitnosti in stroške. Nemcev je v Avstriji premalo, da bi mogli sami vse davke plačevati in vse vojake dajati; na slabih nogah bi bila naša država, ko bi se opirala samo na Nemce. Zato skrbijo svetli eesar, da vse narode pri moči ohranijo, posebno Slovane, ki dajejo več ko polovico vseh vojakov. Kaj pa pravijo nemški nacijonalci o veri? Oni obetajo, da vere ne bodo več napadali. Duhovnike bodo pa Se naprej grizli, kajti oni zatrjujejo, da s »klerikalno« t. j. duhovniško stranko nočejo nič prijaznosti in vzajemnosti imeti. Da ti ljudje niso krščanskega duha, spoznamo posebno še iz tega, ker pravijo, da morajo šole take ostati, kakor so zdaj, namreč da duhovščina ne sme čez šole nobene oblasti iraeti, da šole ne smejo biti verske, ampak »proste«, to je, brezverske v tem smislu, da se razun dveh ur krščanskega nauka v drugih šolskih urah ne sme nič govoriti o božjih rečeh in krščanskih dolžnostih. S tako šolo se pa nemškim kmetom ne bodo prikupili, kajti tudi nemški kmelje hočejo imeti krščansko šolo, dobro vedoči, da le krščanska izreja v mladosti rodi pridne gospodarje ter poštene, pokorne, trezne in zadovoljne posle. Upati torej smemo, da se nemško-narodna sLranka med nemškim kmečkim ljudstvom ne bo preveč ukoreninila, kajti kmečko ljudstvo je verno; svoje glavne kričače ima ta stranka le po raestih; pa tam se ljudje radi po vetru obračajo; morda ne bo dolgo, da se oglasi spet kak nov prerok, in meščani bodo potem za tistim leteli. Zato pa mi te nemške nacijonalne stranke nič kaj ne obrajtamo ; naj govorijo in prerokujejo kar hočejo, saj so samo preoblečeni liberalci.