SLOVENSKI GLEDALIŠKI JUBILEJ OB STO IN PETDESETI OBLETNICI PRVE SLOVENSKE PREDSTAVE UVODNA BESEDA GOVORJENA V NARODNEM GLEDALIŠČU V LJUBLJANI 28. DECEMBRA 1939. F R. KIDRIČ V dneh, ko je velika francoska revolucija rušila so cialne in politične privilegije fevdalizma ter se opajala z mislijo na zavzetje bastije, se je pripravljal med ljubljanskim meščanstvom revolucionaren napad na enega tistih svojevrstnih privilegijev tujega jezika, ki so bili posledica državnega sožitja maloštevilnega slovenskega kmečkega naroda s številnim, za gospoda vzgojenim, krivice tega stanja ne čutečim. Šlo je za prvo slovensko predstavo na tistem ljub ljanskem oficialnem odru, kjer so igrali drame sicer samo v nemškem jeziku, opere tudi v laškem. Dejanje se je zgodilo dne 28. dec. 1789., danes pred 150 leti. Stoinpetdeseta obletnica prve predstave v jeziku zamudniškega naroda na domačem odru! Ako je gle dališče in gledališka proizvodnja sploh termometer za utripanje kulturnega živca pri vsakem narodu, ima za nedržaven narod, ki so ga socialne in politične prilike vrgle v objem kulturno močnejše tuje skupine ter za držale njegov razvoj, še poseben pomen kot sredstvo za brušenje razgovornega jezika višjih slojev in za prerodno propagando v širino. Uprava slovenskega gledališča bi ne bila to, kar hoče in mora biti, ako bi tak svoj in slovenski praznik prezrla. Prva priča njene budnosti bo današnja predstava, ki hoče biti čim ver- nejša ponovitev one prve predstave. A meni so priso dili nalogo, da Vas kratko opozorim na težave, ki jih je pred stoinpetdesetimi leti bilo treba premagati, na probleme, ki jih je bilo treba rešiti. Tradicije se do 28. decembra 1789. niti za okori ščanje ob prirejanju odrskega teksta ni nabralo. šest ali sedem poskusov rabe slovenske besede v dra matičnem oblikovanju bi mogli iz časa pred 28. de cembrom 1789. navesti. Toda ti poskusi so vsebovali še malo revolucionarnega v označenem smislu. Tudi menih Dev, ki je napisal 9 let prej prvi slovenski operni libreto, je mislil le na literarno panogo, ne na zavzetje odra. Najbližji označeni smeri so bili pač slo venski prevodi italijanskih arij, ki sta jih sem ter tja prirejala Zois in Linhart, da so jih laški operisti vple tali med italijansko petje. Toda to so bili odlomki, ki jih je zmogel tudi pevec brez znanja slovenščine. Pred 150 leti pa se je pripravljalo in pripravilo izrazito jezikovnokulturno revolucionarno dejanje: v drugi polovici 1789. leta je Linhart v intimnem spo razumu z žigo Zoisom dogotovil dva slovenska gleda liška teksta, izmed katerih je »županovo Micko« pri redil po nemški veseloigri Josefa Richterja z naslo vom »Die Feldmiihle«, komedijo »Veseli dan ali Ma tiček se ženi« pa po francoski predlogi z naslovom »La folle journee ou le mariage de Figaro«, ki ji je avtor Pierre Augustin Caron de Beaumarchais; še istega leta sta dala Zois in Linhart obe prireditvi v tisk, in sicer zaradi pospešitve dvema ljubljanskima tiskarjema, ki sta morala oba zbrati isti libretni format ter sta do- tiskala deli okoli božiča 1789. leta z letnico 1790.; a dne 28. decembra 1789. so predstavljali igralci iz ljub ljanskih krogov »županovo Micko« na odru ljubljan skega stanovskega gledališča, ki je domovalo tam, kjer vabi danes Kino Matica. Dogodek z dne 28. decembra 1789. je omogočila po sebnost slovenskega preroda, ki sta jo tvorili dve kom ponenti: prva je obstajala v čudežu, da se je izmed vseh številnih fevdalcev na slovenski zemlji eden edini, baron Sigmund Zois, pridružil slovenskim prerodnim aktivistom; druga v nepričakovani sreči, da je Zois pridobil za svoje načrte tudi Linharta, ki je do 1781.1. bil in hotel ostati nemški literat. Anton Tomaž Lin hart, sin češkega očeta, ki je bil v Radovljici graščin ski uradnik, in slovenske Radovljičanke, ki je pač bolje znala slovenski kot nemški, je bil za 9 let mlajši od prijatelja Zoisa, v času dejanja šele 33 let star, okrožnošolski komisar, zaljubljen zakonski mož in srečen oče enoletne hčerke, prežet z vnemo, svoje mnogostranske darove dati na službo prerodu. S Zoi som sta stanovala v neposredni soseščini na Bregu v Ljubljani: baron v svoji palači, danes št. 20, komisar kot najemnik v takrat Gasparinijevi hiši, danes št. 18. V okviru slovenske prerodne aktivnosti se je poja vila gledališka predstava razmeroma pozno, saj je bila ta aktivnost 1789. leta že nad 20 let stara. Predvsem dve okoliščini sta ovirali v teh 20 letih korak sloven ske Talije: med igralci, ki so prihajali v Ljubljano igrat nemške drame, ni bilo ljudi, ki bi bili obvladovali slovenščino; med prvimi slovenskimi preroditelji ni bilo človeka, ki bi bil sposoben, prirediti večji moderni slovenski gledališki komad. Tudi Zoisove jezikovne sposobnosti so zadostovale komajda za prevajanje arij. Kritični Linhart je pa vedel, da mora po svoji jezikovnokulturni preorientaciji še dolgo brati sloven ske knjige, zlasti novi prevod biblije, in še dolgo pri sluškovati živi slovenski govorici, preden bo priprav ljen za oblikovanje odrskega slovenskega besedila. Verjetno je, da sta bila Zois in Linhart nekoliko obveščena o tem, kako so si predstave v domačih na rodnih jezikih utirale pot za izpodrivanje nemških pri zamudnikih v isti državi: v Budapešti, v Karlovcih in drugod med ogrskimi Srbi, v Zagrebu in v Pragi. To opazovanje je moralo Zoisa in Linharta še posebno opozarjati na slovensko zaostalost. Tudi v označenih okoliših so bivale sicer izrazite zamudniške skupine, toda že čas njihovih prvih korakov na odru kaže, da je bil njihov položaj ugodnejši od slovenskega: že de setletja pred 1789. 1. se je čul v omenjenih središčih narodni jezik v predstavah dijakov; poklicni igralci so igrali prvič v češkem jeziku že 1771. 1., 1785. drugič in nato ponovno; Madžari, Srbi in Čehi so že imeli poleg prevodov tudi izvirne moderne poskuse odrskih tekstov, Madžari izza 1772. 1. v francoski smeri. Namen, ki sta ga imela Zois in Linhart s predstavo z dne 28. decembra 1789., je neimenovani kritik v ljub- 35 ljanskem nemškem listu z dne 29. decembra 1789. pač precej točno zadel, ko je pisal, da je predstava »pre pričevalno dokazala, da vsebuje tudi kranjski jezik (za gledališče) dovolj gibčnosti, okretnosti, poudar- nosti in melodije«, da se »kakor ruski, češki in poljski iz Talijinih ust prav prijetno sliši« ter da »bo ves narod ponosen« (na igralce in prireditelje teksta), ker so »osnovali temelj za izpopolnjevanje materinega je zika« ter ga napravili »porabnega za oder«. Slične mi sli so izvajali tri leta prej tudi češki igralci v prošnji za koncesijo čeških iger: da »hočejo prispevati k iz popolnitvi in razširjenju češke besede in k požlaht- njevanju src in nravov domačih Čehov«. Nedvomno ni šlo Zoisu in Linhartu samo za blagajno, kakor češkim igralcem še 1771. 1., ampak za del prerodnega pro grama, kakor Čehom od 1785. 1. dalje. Linhart sam bi bil najbrž tudi sedaj, kakor v svoji nemški dobi, rajši pisal tragedijo nego komedijo. Od ločil je pač ozir na publiko, ki jo je hotel pridobiti za slovensko gledališče, da je postavil veseloigro na čelo slovenskih predstav. Če bi bila hotela imeti Zois in Linhart za prvo slo vensko predstavo izviren slovenski tekst in ne pre voda, bi bila morala na predstavo najbrž še dolgo ča kati. Tudi Čehi so 1771. 1. predstavljali prevod nem škega teksta ter si pomagali s prevodi tudi še pri drugi in tretji predstavi 1785. L, šele 10. junija 1786., ko so četrtič igrali v češčini, so mogli seči po izvirniku. Pri iskanju predlog se ni ustavil Linhart pri eni tuji literaturi, ampak je vzel eno predlogo iz nemščine, drugo iz francoščine, kakor bi hotel reči, da mora majhen narod črpati tu in tam, ako se hoče končno osamosvojiti ter pripraviti za svojo pot. Linhartov izbor avtorjev je značilen: poleg Richter- ja, avtorja mnogih veseloiger in urednika časopisa jožefinske smeri pod naslovom »Briefe eines Eipel- dauers«, ki je bil sicer simpatičen literat, a pripadal vrsti srednje kvalitete za dunajske domače potrebe — glasoviti Beaumarchais, komediografski talent veli kega formata, čigar ime je vzbujalo predstavo fran coske revolucije. Pravilno je Linhart sodil, da je za njegov namen in slovenski začetek bolje, ako ne prevaja doslovno, ampak presaja dejanja iz tujega v domače, kranjsko okolje: v komediji Richterjevi je mlin nadomestila gorenjska hiša slovenskega župana, nemške kraje sta zamenila Ljubljana in Kamnik; Beaumarchaisovo ko medijo je pa Linhart tako predelal in ponašil, da velja Matiček po pravici za samostojen dokaz njegovega izrazitega dramatskega talenta. Linhart pa ni izbiral predlog samo po imenih avtor jev, marveč je soodločala tudi njegova kritika sodobne družbe. Gotovo ni slučaj, da je plemič, zastopnik ta krat vladajočega sloja, v obeh Linhartovih komedijah izpostavljen ne samo kritiki, ampak tudi zasmehu, medtem ko triumfira enkrat zastopnik kmečkega, dru gič poselskega sloja. Vendar ima za ta moment tako Županova Micka kakor Matiček v vlogi druge pleme nite osebe svojo protiutež . .. Jezikovnih težav, ki so se grmadile pred začetki slo venske dramatike, sta se Zois in Linhart dobro zave dala. Samo dva sloja sta imela svoj razvit razgovorni jezik: kmet za svoje potrebe, duhovnik za pridižnico. Kako naj govorijo v drami predstavniki drugih slojev? Ali tako kakor kmečki hribovec? Ali tisto strašno me šanico, s katero so si v razgovorih s podložniki po magali graščaki in valpti? Linhart je skoraj moral za prvi poskus iskati teksta, v katerem prevladuje kmečki govor, v drugem poskusu pa si je upal že dalje. Pro blem je reševal z dosti posrečenimi kompromisi, ki so plod intenzivnega razmišljanja. Zois in Linhart sta zdravo slutila, da je treba slo venski Taliji polagoma priboriti porabo tistih insti tucij, ki jih je zaradi nenormalnih jezikovnokulturnih privilegijev na slovenskih tleh imela tuja. Vprašanje odra jima menda ni povzročalo skrbi, ker je vplivni Zois pač lahko dosegel, da je smela gorenj ska županova Micka nastopiti na odru v poslopju, ki so ga četrt stoletja prej zgradili kranjski deželni sta novi, fevdalni oblastniki dežele. Mnogo težavnejši je bil problem igralcev. Stalnega gledališkega ansambla v Ljubljani še vedno ni bilo, a v nemških in italijanskih družbah, ki so prihajale gostovat, tudi sedaj ni bilo ljudi, ki bi bili jezikovno kvalificirani za slovenske vloge. V ansamblu torej Zois in Linhart nista mogla dobiti take pomoči, kakor pri jatelji čeških predstav v Pragi, ampak sta morala iskati nepoklicne igralce v tisti ljubljanski družbi, ki je znala slovenski, a se ne bi sramovala to znanje razkazovati tudi na odru. In glejte, uspelo jima je! Vloge za prvo slovensko predstavo so sprejeli ljudje, katerih sodelovanje je bilo zaradi njihovega social nega položaja obenem prerodna agitacija: dva ple miča, namreč tovarnar Desselbrunner in gospodična Garzarolli; trije advokati, en zdravnik, namreč Lin hartov svak Makovic; gospa Linhart. Pri reprizi je veljavo slovenskega jezika dvignil še tretji plemič, ki je nadomestil enega moškega, 18 letni Frančišek grof Hohenvvart, sin Jurija Jakoba, deželnega odbornika. Cenzure se zaščitnikom slovenske predstave 1. 1789. samo zaradi slovenskega jezika še ni bilo treba bati, saj je češko predstavo malo prej posetil sam cesar Jožef II. Jasno pa je Zoisu in Linhartu moralo biti, da sta vsebini županove Micke in Matička za cenzuro dva različna problema: Richterjeva »Die Feldmuhle« je bila namreč na Dunaju, kjer je bila cenzurna ko misija za gledališče in knjige vse države, dovoljena, predstava Beaumarchaisovega Figaroja pa prepoveda na, a v pokrajinskih mestih niso smeli igrati nobenega komada, ki ga ne bi bila dovolila dunajska komisija. Zois in Linhart, ki sta brez cenzurnih težav mogla spraviti na oder županovo Micko, sta pač upala tudi glede Matička na neki način pretentati stanovskega odbornika Jurija Jakoba Hohenvvarta, ki je bil za du najsko komisijo ljubljanski gledališki cenzurni organ. Morda sta vedela, da so se podobne nakane v pokra jinskih mestih sem ter tja posrečile. Vendar tisk Ma tička v tem oziru še nič ne pomeni, ker se je knjiga zdela cenzuri manj nevarna od odra .. . Z uspehom predstave dne 28. decembra 1789. sta Zois in Linhart mogla biti zadovoljna: obisk je na klonil revežem lepo vsoto; kritika je pohvalila tek stovno prireditev in igralce; prerodni pomen pred stave, ki ga je podčrtala tudi nemška kritika, je bil v resnici še izrazitejši. Zato se pa tem uporneje vsiljujejo vprašanja o vzrokih čudne usode županove Micke, Matička in sploh slovenskega gledališča v naslednjih 58 letih po prvi slovenski predstavi: Zakaj so županovo Micko igrali drugič sicer po novem letu 1790., tretjič pa šele 36 8. julija 1848.? Zakaj so igrali Matička prvič šele 6. januarja 1848., in sicer v Novem mestu? Zakaj se je v tej dolgi dobi gospodovanje priviligiranih jezikov prekinilo le 1803. I., ko so otroci Zoisovih sorodnikov predstavljali neko otroško igro, in 1822. 1., ko so člani nemške gledališke družbe prvič in zadnjič nastopili s slovensko predstavo, prevodom iz Kotzebuja? Na rovaš cenzure gre le čakanje Matička, ki je imel v časih protirevolucijske reakcije in protinapoleonov- ske restavracije seveda še manj upanja, da bi se smel pokazati na odru kakor prej. Samo zaradi jezika se slovanske predstave avstrijskim oblastnikom še vedno niso zdele nevarne, saj je po zgledu svojega prednika tudi cesar Leopold češkim predstavam skazal čast, ko je dne 16. septembra 1792. z vsem dvorom obiskal češko gledališče v Pragi. Drugje so torej tičali vzroki za molk slovenske Talije po 1790., ki je v tako živem nasprotju z istočasnim razvojem pri Madžarih, ki so dobili 1790. prvo svojo gledališko družbo, 1837. pa že svoje narodno gledališče, pri Srbih, ki so se že 1838. mogli ponašati z »letečim gledališkim društvom«, pri Zagrebčanih, kjer se je dvignil razvoj od prvih po svetnih predstav v semenišču 1792. v 46 letih do osno vanja narodnega gledališča in prve izvirne njegove predstave z domačimi igralci 1838., in pri Čehih, ki so po večdesetletnem igranju v odvisnem gledališču 1845. zahtevali svoj neodvisni Talijin hram. En vzrok novi slovenski zamudi je gotovo tradicija o tistih ne normalnih privilegijih nemščine na Slovenskem, ki so bili med Slovenci mnogo bolj zakoreninjeni kakor med Madžari, Srbi, Hrvati in Čehi ter se zdeli Ljub ljančanom, ne izvzemši vedno niti ljudi s prerodno miselnostjo, nekaj samo ob sebi umljivega. Praga je češke predstave že zahtevala, Ljubljana bi bila slo venske še bolj tolerirala. Pa še na druge vzroke je treba misliti. Družbo privatnih sodelavcev za slovenske predstave ni bilo lahko dopolnjevati, a Desselbrunner je 1792. umrl, Linhartova žena se je posvečala novim materinskim skrbem, grof Hohenvvart ni bil v Ljub ljani. Najhujši udarec pa je zadel idejo 1795. 1., ko je dne 14. julija nenadoma umrl Anton Tomaž Linhart, edini dramatični talent med slovenskimi preroditelji te dobe. Vodnik je sicer prevedel Kotzebujeve »Die deutschen Kleinstadter«, a je po vsej priliki misel na predstavo kmalu opustil. Ob petdesetletnici prve slo venske predstave se je Smole z vnemo oprijel načrta pomnoževanja slovenskih gledaliških tekstov, toda ugodni čas za slovenske predstave je že bil minil, av strijski oblastniki so iz strahu pred panslavizmom že odklanjali vsako tako akcijo samo zaradi jezika. Po teh desetletjih pa so predstave Linhartovih del spremljale kot svetel simbol naš politični in kulturni razvoj: v letu marčne revolucije, ko drugih del za predstave še skoraj bilo ni; v časih čitalniških odrov, taborov in likvidacije svetovne vojne, ker smo čutili, da gre od začetka rušenja neupravičenih jezikovno- kulturnih predpravic na naših tleh pa do politične osvoboditve veriga med seboj vzročno povezanih čle nov, med katerimi pritiče prvi slovenski predstavi in njenim naslednicam pomembno, zelo važno mesto. Stoinpetdesetletnico prve slovenske predstave obha jamo v svoji državi, v kateri so ostanki tistih nena ravnih privilegijev splahneli kot neorganski pojavi tako sami ob sebi, da naše mlajše generacije komaj še razumejo, kako so sploh mogli kdaj obstajati. Izza časov prvih naših prerodnih generacij, h kate rim sta pripadala tudi Zois in Linhart, smo dosegli Slovenci na raznih področjih napredek, glede katerega mi je doslej še vsak tujeroden poznavalec razmer pri sličnih narodih priznal, da je nekaj izrednega. Tudi razvoj naše dramatike kaže toliko tvorne sile, da smemo z zaupanjem zreti v njeno bodočnost. Naše gledališče izpričuje z vsako predstavo, kako se zaveda svoje misije, kako hoče v vsakem usipehu videti novo pobudo za izpopolnitev. Odkrito izjavljam, da sem skoraj po vsaki vrnitvi iz tujine zapuščal naše gledališče s ponosno zavestjo, da nismo med zadnjimi. Zrem v njem institucijo, ki zasluži, da ji oblastva prepuščajo odgovornost in da se mi vsi zavedamo svo jih dolžnosti do nje. A obojni ta razvoj me obenem opozarja, kaj pomeni za narodno kulturo država, kjer ni gosposkega naroda in hlapčevskih ljudstev, ne jezikovnih privilegijev v korist prvega in v škodo drugih. Spomin Antona Tomaža Linharta, ki je dal zname nje za napad na nekatere teh privilegijev ter v časih, ko je večina slovenskih izobražencev še brez odpora pričakovala slovenske jezikovnokulturne smrti, doka zal sposobnost slovenskega jezika za oder in slovensko voljo do kulturnega življenja, naj živi! 37