16 Didakta junij∑julij 2013 Komunikacija v šoli  pomoč otrokom, ki molčiJo / Tamara Danieli / Vrtec Hansa Christiana Andersena Ljubljana / Neža Ajdišek / Vrtec Jesenice  Strokovni delavci in starši se na svetovalno službo vrtca najpogosteje obračajo zaradi nemirnih, živahnih, glasnih ali agresivnih. otrok, ki tako ali drugače motijo načrtovane vzgojno-izobraževalne dejavnosti, imajo konfliktne odnose s svojimi vrstniki in odraslimi ali pa težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti pri dejavnostih. Redkeje pa se zgodi, da se strokovni delavci ali starši po pomoč obrnejo zaradi otroka, ki je tih, umirjen, molčeč, plah, ki ne sili v ospredje in načeloma ne povzroča »težav«. Ravno zaradi tega otroci, ki jih lahko opišemo kot »molčečneže«, manjkrat pritegnejo našo pozornost. Pogosto jih označimo za »pridne, vodljive, sodelovalne, nekonfliktne«, zraven pa povemo, da so » bolj tiho in se držijo bolj v ozadju, ampak takšni pač so« . Nekateri otroci v vrtcu sploh ne spregovorijo, kljub temu da starši poročajo, da se doma z njimi in sorojenci živahno pogovarjajo.V prispevku se avtorici posvetiva prav tej skupini otrok – otrokom, ki v vrtcu molčijo in ki prav tako kot tisti, ki nas vznemirjajo zaradi svoje glasnosti, potrebu- jejo našo pomoč ter veliko mero razumevanja in potrpežljivosti. Pojasniti skušava vzroke za otrokovo molčečnost ter nakazati možne strategije pomoči. Individualne razlike otroki Nekateri otroci v določenih okoliščinah za- radi različnih razlogov ne govorijo. Tako, kot se odrasli razlikujemo med seboj, tako se tudi otroci: eni so bolj zgovorni, drugi manj, eni bolj odprti, drugi se raje umaknejo in poslušajo, nekateri so bolj glasni, drugi pa bolj tihi … Gre za temperametne in osebno- stne razlike med posamezniki. Temperament lahko opredelimo kot celovito organazacijo relativno trajnih značilnosti v kakovosti in intenzivnosti posameznikovega čustvenega odzivanja (Goldsmith 1987, v Zupančič 2004). Gre za posameznikov značilen način odziva- nja na okolje, ki ima biološko podstat. Tako lahko opazimo temperametne razlike med posamezniki že v prenatalnem obdobju in pri novorojencih. Osebnost običajno defini- ramo kot konceptu temperamenta nadreden koncept, saj jo lahko opredelimo kot celoto posameznikovih razmeroma trajnih telesnih, vedenjskih in duševnih značilnosti (Musek, 1993). Ker namen pričujočega prispevka ni razmejevati med obema konceptoma, se avtorici osredotočava le na temperamente značilnosti, saj so temperamentne značilnosti vsaj v prvih letih življenja v ospredju, ostali vidiki osebnosti pa šele kasneje (Zupančič 2004; glej tudi: Musek 1993; Avsec 2010). Obstajajo različne tipologije temperamentov. Najstarejša in v popularni psihologiji pogo- sto citirana, je tipologija, ki izhaja iz antike. Gre za Hipokrat-Galenovo tiplologijo štirih Fokus Didakta junij∑julij 2013 Komunikacija v šoli 17 temperamentov. V skladu s to tipologijo se lahko ljudi umesti v štiri temperamentne tipe: sangvinike, flegmatike, kolerike in melanho- like (Musek 1993). V razvojni psihologiji pa se je najbolj uveljavila tipologija Thomasa in Chessa (v: Zupančič 2004), ki sta identificirala devet primarnih vzorcev odzivanja. Že pri trimesečnih dojenčkih sta avtorja ugotavlja- la razlike v primarnih vzorcih odzivanja (v ravni dejavnosti, ritmičnosti, odkrenljivosti, približevanju-umiku, prilagodljivosti, obsegu pozornosti in vztrajnosti, moči odzivanja, pragu odzivanja in kakovosti razpoloženja). Nadalje sta avtorja večino otrok na podlagi določenih komponent temperamenta razvr- stila v tri tipe temperamenta: lahko vzgoji- ljive, težavne in počasne. Ko govorimo o otrocih, ki v različnih okolišči- nah ne želijo besedno komunicirati, izkušnje iz prakse kažejo, da gre v besednjaku Tho- masa in Chessa pogosto za počasne otroke, če iščemo vzporednice s tiplogijo petih tem- peramentnih tipov Caspija in sod. pa otroke z zavrtim in zadržanim temperamentom - torej tiste, ki imajo težave pri sprejemanju novosti, pri prilagajanju na spremembe, ki imajo v socialnih stikih več težav in čutijo več anksioznosti ter večkrat težijo k umiku. Pomembno je, da smo pozorni na te otro- ke, saj empirični podatki kažejo, da so imeli posamezniki z zavrtim temperamentom več težav v otroštvu, pa tudi v kasnejših razvoj- nih obdobjih (v obdobju mladostništva in zgodnje odraslosti). Kasneje so kazali več težav ponotranjanja, nizko stopnjo socialne opore ter pogosto depresivnost (Zupančič in Kavčič 2004). Vloga svetovalne službe vrtca Med nalogami, ki jih opravlja svetovalna služba v vrtcu, so tudi dejavnosti pomoči (Kurikularna komisija za svetovalno delo, 2008). Dejavnosti pomoči so namenjene vsem udeležencem vzgojno-izobraževalnega pro- cesa v vrtcu (otrokom, staršem, strokovnim delavcev vrtca, vodstvu) in zajemajo vse tiste dejavnosti, ki so odgovor na potrebo po po- moči kateregakoli od teh udeležencev. Pri po- moči otrokom, ki molčijo, je lahko svetovalna služba vrtca tista, ki prevzame koordinacijo in naloge pomoči, vendar pa se je potrebno zavedati, da mora biti pomoč celostna in da je lahko uspešna le ob pripravljenosti za sku- pno sodelovanje vseh vpletenih udeležencev: staršev in strokovnih delavcev v oddelku. Pomoč je lahko neposredna (npr. nudenje individualne pomoči otrokom, spremljanje otrokovega razvoja in napredka), pogosto pa so oblike pomoči tudi posredne (npr. (po)sve- tovalni razgovori s starši, strokovnimi delavci, posredovanje ustreznih informacij, napotitev na ustrezne zunanje institucije). Pri pomoči molčečim otrokom sta pomembni obe obliki pomoči: tako neposredna kot tudi posredna. Zaradi same narave otrokovih težav pa bo morda vsaj v začetku v ospredju posredna oblika pomoči (posvetovalno delo s starši in strokovnima delavcama v oddelku) in šele kasneje tudi neposredne oblike pomoči (npr. individualno delo z otrokom). Možni vzroki za otrokove težave Pri iskanju ustreznih strategij pomoči otro- kom, ki v vrtcu ne govorijo, moramo najprej razmisliti o vzrokih za otrokovo vedenje. Med vzroki, ki lahko botrjujejo otrokovi molčečnosti, smo že omenili otrokove temperamentne in osebnostne lastnosti. Izkušnje iz prakse kažejo, da pogosto pri otroci, ki molčijo, ugotavlja- mo značilnosti zadržanega temperamenta ali temperamenta s pretiranim nadzorom. To pomeni, da so v ozadju otrokove molčečnosti tudi določene genetske dispozicije, ki jih ve- lja upoštevati in se jih zavedati, vendar to ni »opravičilo«, da otroku, ki v vrtcu ne govori, ne bi nudili pomoči Zavedati se moramo, da je besedno komuniciranje tisto, ki otroku omogo- ča, da kompetentno sodeluje pri dejavnostih, v socialnih odnosih z vrstniki in odraslimi, v šoli pa je kompetentno besedno izražanje tudi pomemben dejavnik učenčeve učne uspešno- sti, zaradi česar je pomembno, da se otrok (ki to zmore) sporazume tudi z govorom. Morda je molk otrokov obrambni mehani- zem, s pomočjo katerega kontrolira svoje okolje, ker zanj predstavlja frustracijo. Z mol- kom se otrok »zavaruje« pred možnimi nega- tivnimi posledicami (npr. zavrnitev s strani vrstnikov, zasmehovanja zaradi napačnega odgovora, strah pred zasmehovanjem zaradi nepoznavanja jezika). Molk pa je lahko tudi zelo učinkovito komunikacijsko sredstvo, saj lahko otrok z molkom »pripoveduje«, da mu nekaj ne ustreza. Na to možnost moramo pomisliti predvsem, kadar se otrok, ki je si- cer komuniciral z okolico, nenadoma zavije v molk. Sprememba v njegovem vedenju je lahko povezana tudi z doživljanjem večje stiske, zato tak otrok potrebuje še večjo mero naše pozornosti in pomoči. Molk pa je lahko pri otroku tudi le prilagoditvena reakcija na stresno situacijo. Pogosto vidimo, da nekateri otroci v obdobju uvajanja in prilagajanja na vrtčevsko okolje ne želijo komunicirati. Pri njih težave običajno izzvenijo, kakor hitro se čutijo dovolj varne in se prilagodijo na novo okolje. Pri otrocih, ki molčijo, moramo v predšolskem obdobju biti pozorni tudi na to, da se kot vzrok njihove molčečnosti izključijo različne organske motnje, govorno-jezikovne motnje (npr. jecljanje, večji razvojni zaostanki na po- dročju govora in jezika) ali druge razvojne motnje (npr. motnje avtističnega spektra). Zato je smiselno, da ob sumu, da gre morda za navedene težave, otroka pregleda in ga po potrebi ustrezno napoti naprej tudi izbrani pediater ter klinični psiholog. Med možnimi vzroki za otrokov molk v vrtcu je tudi dokaj redka in kompleksna motnja, selektivni muti- zem. Glede na Mednarodno klasifikacijo bole- zni (ICD-10, Version 2010) spada selektivni ali elektivni mutizem med vedenjske in čustvene motnje, natančneje med motnje v socialnem funkcioniranju z začetkom v otroštvu ali mla- dostništvu. Ta izjemno kompleksna motnja se kaže kot izrazita selektivnost pri govorni komunikaciji – otrok, ki je sicer govorno kom- petenten, v določenih okoliščinah ne govori (npr. v vrtcu, v šoli, v javnosti, z odraslimi). Diagnozo selektivnega mutizma ali katerekoli druge motnje mora postaviti za to ustrezno izobražen strokovnjak (zdravnik pediater, pe- dopsihiater, klinični psiholog). V ozadju otrokovega molka je lahko tudi ne- razumevanje ali nezmožnost kompetentnega izražanja v slovenskem jeziku oz. v jeziku, ki se govori v vrtcu. Izkušnje kažejo, da imajo otroci iz jezikovno-mešanih okoljih, ki doma pretežno ne govorijo slovenskega jezika, vča- sih težave in se ne čutijo dovolj kompetentne za sporazumevanje v slovenskem jeziku, saj to ni njihov materni jezik. Šele, ko občutijo »dovolj udobja« za komunikacijo v slovenskem jeziku, bodo začeli besedno komunicirati. Če- prav so lahko vzroki za otrokovo molčečnost zelo raznoliki, pa pri zagotavljanju pomoči velja upoštevati priporočilo, da se moramo strokovni delavci, starši in drugi strokovnja- ki, ki se ukvarjamo z otrokom, zavedati, da otrok potrebuje veliko mero razumevanja, pozitivnih spodbud ter občutka varnosti in sprejetosti. Kaj lahko storimo strokovni delavci v vrtcu? Kot smo že omenili, je izjemnega pomena pri zagotavljanju ustreznih strategij pomoči sodelovanje med starši ter strokovnimi de- lavci vrtca, saj je potrebno otroku zagotoviti okolje, v katerem bo čutil dovolj varnosti, da Fokus 18 Didakta junij∑julij 2013 Komunikacija v šoli bo lahko tudi s pomočjo govora gradil svoje kompetence na različnih področjih funkcioni- ranja. V nadaljevanju podajava nekaj strategij in priporočil, ki jim lahko sledimo pri pomoči otrokom, ki molčijo (povzeto po Coiffman- Yohros, nd.) in ki so se v praksi izkazale kot učinkovite. Opozoriti velja, da teh strategij in priporočil ne gre jemati kot receptov, ki jim »slepo sledimo«, temveč je pri obravnavi otrok vedno potrebno izhajati iz poznavanja konkretnega otroka ter v dogovoru in sode- lovanju z otrokovimi starši. V kolikor otroka obravnavajo tudi v drugih institucijah, se je smiselno povezati s strokovnjaki in jih prositi za priporočila pri delu z otrokom.  Otroka ne silimo, da govori. Ne grozimo mu s posledicami njegovega nekomuni- ciranja (npr. če ne boš odgovoril, se ne boš smel igrati v kotičku).  Otroka pri skupnih dejavnostih ne izosta- vljamo ter ne zahtevamo, da mora ver- balno sodelovati, če tega še ne zmore. Omogočimo mu, da sam izrazi željo po komunikaciji in sodelovanju. Potrebno je otroka opazovati in ugotoviti, katere so tiste situacije, ki ga obremenjujejo (se še bolj zapira vase) in katere so tiste, ki mu pomagajo, da na svoj lasten način komunicira z okolico.  Če otrok spregovori, mu omogočimo, da komunicira ne glede na tematiko, ki jo trenutno obravnavajo v skupini, in tudi ostalim otrokom razložimo, zakaj.  Otroka ne silimo v interakcije ali sodelo- vanje in se ne osredotočamo le na ver- balni odziv, dokler se ne čuti varnega in sproščenega.  Otroku moramo omogočiti, da se počuti varno in prijetno tudi brez začetne komu- nikacije. Ko vidimo, da pri neki dejavnosti zelo uživa in da je to njegovo močno področje, mu povemo, da smo to opazili, ga večkrat povabimo k tej dejavnosti in ga pohvalimo, če mu nekaj dobro uspe.  Otroku omogočimo, da lahko svoje potrebe in želje izrazi tudi neverbalno (npr. s kretnjo, simbolom, risbo, očesnim kontaktom).  Otroku omogočimo sodelovanje pri vseh načrtovanih vzgojno-izobraževalnih de- javnostih, četudi je potrebna govorna komunikacija. Otroku omogočimo, da sodeluje na drugačen način – npr. pri dramatizaciji ima lahko vlogo, pri kateri ni potrebno govoriti ali pa se lahko izrazi s pantomimo. Izbiramo dejavnosti, kjer otrok lahko pride tudi z neverbalno ko- munikacijo do izraza. Izbiramo igre vlog (npr. Drevo), kjer ima otrok kljub temu, da pomembno vlogo (brez drevesa ne bi mogli zaigrati zgodbice – vsak element v sceni je pomemben).  Pri dejavnostih otroku omogočimo, da sodeluje v manjših skupinah ali le v paru, saj so otroci, ki močijo, tudi sicer nagnjeni k umiku in čutijo večjo mero anksioznosti v socialnih situacijah. Če se pogovarja z enim otrokom, naj bo ta njegov most do širše komunikacije.  Tudi navezovanje stikov z odraslim naj poteka v interakciji »ena na ena«, preden otrok zaupa vase in spregovori (npr. pri igri v kotičku).  Starše vprašajmo, kaj so otrokove najljubše dejavnosti doma in jih skušajmo ponuditi tudi v vrtcu.  Govor spodbujajmo na nevsiljiv in mehak način: uporabimo telefone, zaslone, lutke, da bi otrok lahko komuniciral skozi te projekcijske pristope (ko npr. prevzame identiteto nekoga drugega). Uporaba lutk se je v praksi pogosto izkazala kot zelo učinkovita, saj je otroku dala potrebno sproščenost pri komunikaciji.  Zavedajmo se, da je anksioznost eden izmed ključnih dejavnikov otrokove mol- čečnosti, zato spodbujajmo varnost in pozitivno samopodobo. Otroku mora- mo dati občutek, da je kompetenten in sprejet.  Pozorni bodimo tudi na morebitno spremembo dnevne rutine – o tem se z otrokom pogovorimo, spremembo na- povejmo, saj lahko odmik od poznanega poteka dneva povzroči dodatno anksi- oznost. Strokovni delavci moramo biti dosledni, a hkrati topli, sprejemajoči.  Vključimo različne dejavnosti, ki pove- čujejo samospoštovanje. Pohvalimo ga, kadar npr. dobro sodeluje pri dejavnosti (tudi če ničesar ne govori), izpostavimo njegove pozitivne lastnosti ali močna področja pred drugimi otroki (npr. raz- stavimo njegovo risbo, opazimo njegov trud pri pospravljanju igralnice ...).  Otroke naučimo, kako se sprostiti (npr. globoko dihanje, vizualizacija). Tudi mo- torična aktivnost prispeva k sprostitvi napetosti.  Otroka pohvalimo, kadar kaj pove ali pokaže željo po komunikaciji. Na tem mestu sva našteli le nekaj strategij, ki so lahko v pomoč ali pa kot izhodišče pri iskanju različnih možnosti za pomoč otroku, ki molči. Poudariti pa velja, da bo otrok spre- govoril le tedaj, ko se bo čutil dovolj varnega in sprejetega, zato je na prvem mestu, da kot odrasli prispevamo k oblikovanju takšnega okolja, v katerem se bo otrok počutil spro- ščeno, neogroženo in ljubljeno. Literatura - Avsec, A. (2010). Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: Oddelek za psihologijo UL. - Coiffman-Yohros, S. (nd.). Helping a child with selective mutism. Sneto dne, 30. okto- bra 2011, z: http://www.selectivemutismfo- undation.org/sound.html - ICD-10. Version 2010. Sneto dne, 30. oktobra 2011, z: http://apps.who.int/classifications/ icd10/browse/2010/en - Musek, J. (1993). Znanstvena podoba osebno- sti. Ljubljana: Educy. - Kurikulana komisija za svetovalno delo (2008). Programske smernice: svetovalna služba v vrtcu. Ljubljana: ZRSŠ. - Zupančič, M. (2004). Razvoj čustev in tempe- rament ter osebnost v obdobji dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupan- čič (ur.), Razvojna psihologija (str. 232-254). Ljubljana: ZIFF. - Zupančič, M. in Kavčič, Tina. (2004). Tem- perament in osebnost v zgodnjem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 350-362). Fokus