List 22.
Kaj počenjajo na Češkem, da jim zajic ne pokončava sadnih dreves.
Na „odperto pisemce" v 13, listu sta nam gosp. prof. Strupi in dr. Jož. Lumbe, vodja politehničnega inštituta, iz Prage odgovorila.
Lepo zahvalijoč se castitima gospodoma za prijazni odgovor natisnemo berž kar sta nam pisala.
Gosp. direktor dr. Lumbe nam piše sledeče:
„Od leta 1850 sem poleg severne železnice čez 60.000 sadnih dreves zasadili. Vsak se z lastnimi očmi lahko prepriča, da nobenega drevesa mi ni še zajic oglodal, čeravno ta 60 nemških milj dolga pot ravno skozi kraje pelje, kjer je največ zajcov. In da je pri nas divjačine obilo, sami dobro veste.
Izperva smo drevesa ovezali z glogom in drugim ternjem. Prav dobro je bilo. Al toliko drevja ovijati na to vižo, je težavno in drago. V verbovo šibje pa se vgnjez-dijo radi merčesi. Vendar svetujemo ovijanje s ternjem tam, kjer ni veliko dreves ovezati in drevje stoji poleg cest ali polja; ternje ne odvračuje le zajcov, temuč varuje drevje tudi, da ga razuizdam ljudje ali nečimerni orači pri oranji ne poškodujejo.
Ko smo imeli čedalje več sadnih dreves zasajenih in ni bilo dosti gloga in ternja dobiti, smo jih začeli s slamo obvezovati, — al tudi to je bilo predrago, je vabilo še več merčesov na drevje, vihar in hudobni ljudje so tergali slamo, pa tudi iz hlapona je šinila marsikrat iskrica v slamo, jo zasmodila in drevo pokončala.
Sedaj rabimo neko mazilo, ktero je dober kup in zajce popolnoma dobro odvračuje, verh tega je pa tudi prav lahko za rabo, odganja gosence in skorjo varuje maha in lisa j e v.
To mazilo narejamo iz apna, kteremu pridenemo nekoliko goveje k ervi in go veje g a žolča, da se mazilo bolje derži in je zajcom zoperno.
Kdor ima hidravličnega apna, to je, takega, ki se popolnoma sterdi in ga dež ne raztopi in ne opere, opravi s takim apnom samim vse, ako mu primeša nekoliko gnojnice, scavnice in človeškega blata.
Navadno apno pa potrebuje, kakor sem gori rekel, goveje kervi in govejega žolča.
Napravi se pa to mazilo prav lahko takole:
Apno se z vodo ugasi; potem se primeša goveje kervi in žolča, in s to mešanco se namaže drevo po steblu od veršiča (krone) doli do tal z zidarskim penzeljnom. Kjer ee je žametov bati, se namažejo tudi močnejše veje.
C as, kadaj naj se drevesa namažejo, je ob pozni jeseni, kadar začne zajcom boljega živeža primanjkovati; dokler jim bolje hrane ne zmanjkuje, se zajic ne loti  dreves.
V deževnem vremenu se mazilo ne derži dobro, in če berž potem, ko je drevo namazano bilo, začne deževati, ga dež čisto spere. Zato je treba čez ene dni, ko so drevesa namazane bile, jih vse še enkrat pregledati, in kjer se je mazilo odkrušilo ali odpralo, se mora vnovič namazati.
Tudi pozimi je treba večkrat pogledati, ali se mazilo še derži ali ne, in ponavljati tam, kjer ga ni. Vendar
Vam povem, da malokdaj je popravka treba, ako je bila mešanca dobro napravljena in drev6 dobro namazano. Obilne skušnje so to poterdile. In ravno zato je to mazilo tako dobro.
Kakor hitro je sneg skopnil, ni treba več za mazilo porajtati, in ponoviti se ima še le spet drugo jesen.
20 funtov apna, 2 bokala (pinta ali firkeljna (vo-lovske kervi in 1 ali dva bokala volovskega žolča je dosti za 1000 dreves.
To mazilo nikoli ne škoduje drevesom, marveč jim je še koristno na več strani.
To, dragi sadjorejci, je naša pomoč zoper zajce; rečem Vam še enkrat, da je gotova, dober kup in lahka.
Bog obvaruj pa, da bi kdo drevesa mazal s katranom (Steinkohlentheer), zakaj njegovi oljnati deli šinejo skoz skorjo noter do lesa in umorijo drevo, če ima tudi debelo skorjo, česar sem se žalibog! sam prepričal pri nekem znancu, ki je veliko drevja si s katranom čisto pokončal. Le večje drevesne rane, ktere se le počasi ali pa celo ne zarasejo , se smejo zamazati s katranom, ki smo ga s pepelom zgostili. Take rane prav dobro celi to mazilo.    Zdravi skorji   pa je katran hud strup".
Gosp. dr. Strupi pa nam je pisal tole:
„Da bi „odpertemu pisemcu" svojih dragih rojakov ustregel, sem govoril z mnogimi tukajšnimi sadjorejci; vsi so mi enoglasno poterdili ,da mazilo, ki ga je gosp. Lumbe popisal, je res najbolja pomoč. Volovska kri, pa tudi vo-lovski žolč menda največ pomagata; se ve da tudi apno je dobro. Da pa se to mazilo skorje še bolje derži, pridevajo nekteri sadjorejci unim trem rečem še nekoliko ilovce in kravjeka.
Sicer pa to mazilo menda ni nič novega, — al ker ga naši sadjorejci vsi hvalijo, da gotovo pomaga, če je le drevo ž njim tako namazano, da se derži, je prav, da si ga zapomnijo sadjorejci povsod, ker res ni drago in je lahko za rabo. Če ob vseh Svetih da gospodar svoje drevesa ob suhem vremenu pridno namazati, bo mazilo se dobro prijelo in dobro deržalo. Če bi pa bil dež pozneje kaj poplahnil, naj zažene hlapca, da spet namaže; saj pozimi tako ni dela čez glavo.
Streljati zajce pa je tudi tukaj, kakor povsod, vsakemu, kdor ni posestnik ali najemnik lova ali jage, prepovedano. Sadjorejec pa ima pravico od posestnika ali namestnika lova terjati, da se mu škoda po verne, ki mu jo je zajic napravil.
To je, kar Vam imam, dragi rojaki, na vprašanje Vaše povedati. Dobro vem, koliko škodo včasih zajic dela sadnim drevesom, in rad verjamem, da je letošnjo zimo ta žival bila res velika nadloga sadjorejcom".