359
Svet, kako bi se našemu slovstvu pomagalo.
v
Ce tudi neprenehoma tarejo nase slovstvo razne neugodne zadeve, vendar se je začelo, zlasti v poslednjih letih, lepo in veselo razcvetati; al mnogo več in lepšega sadii bi bilo že obrodilo, ako ne bi imelo tako malo podpore. Mi Slovenci nimamo akademije, ne mecenov, ne druzih pomočkov, kterih se vesele druga slovstva; imamo le preveč over in zaprek, ktere so sploh znaue; naši pisatelji so podobni čolničem v valovitem morji; njih največ se lovi po svetu okoli s trebuhom za kruhom; primanjkuje jim časa, poduka in pripomočkov; zato ne moremo od njih zahtevati posebno izvrstnih del. Kako je z našim knjigotrštvom, ve vsakdo, kdor je imel v tem kak posel; naj o tem molčim; tudi dozdanja veljava našega jezika v javnem življenju je vsacemu znana. Vse to je krivo, da slovstveno naše stanje nikakor še ni veselo, ampak žalostno. Ker pa iz njegovega polja poganja naša narodnost, dušna in materialna sreča in blagor, ker se narod z njegovim krepljenjem krepi, jači in veliča, z njegovim hiranjem hira, gine in umira: zato moramo slovstvo v velicej skrbi imeti, z vso močjo in ljubeznijo ga gojiti in podpirati, moramo skrbeti, da mu postavimo stanovitno in krepko podporo. Prepričan sem , da je to živa želja vsacega Slovenca, ki ljubi svoj rod, kteremu bije srce za lepo svojo domovino, komur so mili tisti glasovi, ktere je najpred čul iz ust svoje matere, s kterimi je najpred Boga molil. Na to rodoljubje vprt, podajam svet, kako bi se pomagalo slovstvu in prosim modre može, naj ga presodijo, in če je po njihovih mislih, naj ga s krepko voljo in resnim djanjem podpro. Svetujem pa tole:
Naj bi se vsi naši pisatelji in rodoljubni rojaci spojili v literarno društvo; ljubljanska čitalnica naj bi prevzela splošne društvene opravila in bila glava društvu; vse druge čitalnice naj bi bile podružnice, naj bi nabirale ude in društvenino ter pošiljale imena nabranih udov in društve-nino v Ljubljano. Kjer ni čitalnice, naj bi to opravljali drugi rodoljubje.
Vsak ud naj bi plačeval na leto kaj malega društveni ne in ne zahteval za to nikake odškodbe ali povračila, saj bi vsak majhen dar bil velika zadušbina. Pravila bi droštvenino določila, dragovoljni darovi bi se hvaležno prejemali. Morebiti bi tudi ne bilo napak, vpisovati za dosmrtne ali častne ude, ali za utemeljitelje tiste rodoljube, ki plačajo enkrat za vselej določen znesek.
Društvo bi iz nabrane društvenine razpisavalo darila za dobre izvorne dela, kupovalo dobre spise in izvrstne prestave:
a)  ki so šolam potrebne,
b)   ki so prostemu ljudstvu, posebno mladosti v poduk, ali ktere bi sicer ljudstvo rado prebiralo in bi mu bistrile um in blažile srca,
c)   ki razlagajo razne učene reči, ali goje lepoznanstvo in umetnost.
Društvo bi moralo izdajati samo res dobre dela. Zato naj bi volili pisatelji izmed samih sebe presojevavce. Pri tacih volitvah bi   se  moral   ozor jemati  na znanstveno
razdelke. Vsak spis bi morali dobro presodili možje, ki so trdoi v tistem predmetu, o kterem govori, pa tudi jezikoslovci in taki, ki imajo uho za lepoglasje. Ni treba, da bi vsi presojevavci stanovali v Ljubljani.
Društvo bi skrbelo, da se knjig, ktere bi izdalo, kolikor mogoče med občinstvo spravi. Prav ceno bi se morale prodajati zlasti tiste knjige, ki bi bile namenjene šolam in prostemu ljudstvu.
Pravila bi imele vse to natanko določiti.
Tako društvo bi vživalo med narodom veliko zaupanje; po poddružnicah in udih bi se lahko brez velike težave in stroškov mnogo knjig spravilo med ljudstvo; naše slovstvo bi dobilo središče in trdno stalo, narodnost krepko podporo in brambo , omika bi med nami vspešno napredovala , tuj-ščini se vrata zapirala.
Rodoljubni in bistroumni možje! preudarke moj nasvet in če ga potrdite, skusite, da ne ostane mrtev.
Fr. Cegnar.
360