VINOGORSKI,  GORA  IN  GORNIK
Prava uganka je, kako je prišel zgodovinar slovenskega ljudskega prava Metod Dolenc do tega, da je baje Fran Levstik avtor prilastka vinogorski. Levstik je le nemškega zgodovinarja Petra Radiosa poučil, da nemški Bergrechtsbüchel (Gorske bukve) ni rudarski, temveč vinogradski zakon. S pozivom na Levstikov Nauk slovenskim županom je tudi Pleteršnik' registriral termin vinogradski zakon v pomenu die Weingartenordnung. Dolenc pač ni bral Levstikove razlage. Toda tudi pri V. Oblaku, na čigar' študijo Starejši slovenski teksti (LMS 1889, 179) se pisatelj izrecno sklicuje, ni nikjer pridevnika vinogorski, marveč le pridevnili vinogradski. Ne le Oblak in Levstik, ampak tudi zgodovinar I. Vrhovec, ki je prvi pisal o gorsikem pravu (Gorski zakon in gorske pravde, IMK 1897, 37 si.), in vobče vsi starejši pisatelji so pridevnik vinogradski istovetili s pridevnikom gorski, ker jim še ni bila jasna razlika, ki vlada v gorski organizaciji med pojmoma vinograd ih gora. Šele ko so se pisatelji zavedeli, da je treba rečena dva termina razločevati, je prišlo do tega, da se pridevnik vinogradski rabi zdaj pretežno v področju agrarne tehnike, pridevnik, gorski pa v pravnem izrazoslovju.
Za razliko od primorskih vinogradov, ki so s svojimi ravninskimi legami predmet individualnega lastništva, se je gorsko vinogradstvo vzhodnega in južnega dela slovenskega ozemlja razprostiralo po gorah (vrhéh), se pravi po goratih prostorih, ki so bili terensko, včasih celo kar zemljepisno ločeni od ostale, kmetijstvu namenjene zemlje gospoščin in strnjeni v posebne, dobro organizirane gospodarsko-družbene skupnosti. V slovenskih virih gorskega prava se imenuje tako združenje vseskozi gorščina in .šele od. 17. stoletja dalje se mimo te glavne označbe pojavlja tudi ime sogorščina. Gora (vrh) je redno obsegala eno, izjemoma pa tudi več gorščin, ki so za njih upravo veljali gorski pravni običaji, subsidiamo pa določbe Gorskih bukev iz leta l.'i43 (gorski členi). Gora je bila zaradi svoje zapletene organizacijske zasnove izločena iz neposredne gospoščinske vlade in prepuščena skupnosti podložnih vinogradnikov, da so se ti sami, seveda pod nadzorstvom gosposke, ukvarjali z vsemi skupnimi zadevami, ki so se nanašale na goro.
Gora je obstajala iz gornih delcev. Delec se je imenoval kratko vinograd ali nograd, čeprav je obsegal tudi gorne koloseke, travnike in njive, kolikor so te parcele pripadale vinogradu kot njega pritikline. S trto zasajena tla vinograda so se razprostirala od vzglavja, kjer je po slemenu držala skozi goro glavna vozna pot, dol do vznožja v obhki rebraste, čedalje širše plase, ki je ob obeh straneh mejila na sosedske vinograde. Podložni kmet je bil užitni lastnik vinograda, gorski gospod pa vrhovni lastnik cele gore.
Iz osnovne besede gora izhajata pridevnika gorski in goren. Prvemu pripisujemo splošen značaj (n. pr. gorsko pravo, gorski gospod, gorska pravda), drugi pa se zmerom nanaša na posamezno, največkrat konkretno označeno goro (gorni pravilnik, gomi vpisnik, gorni župan, dalje goma [davščina], gornica, gomo ipd.). Nekateri slovenski teksti poznajo še pridevnika sogorski in sogoren, le da razlikovanje ni čisto dosledno izvedeno.
Prilastkov, da se z njimi izrazi gorska lastnost, je bilo torej nič koliko. Kljub temu je Metod Dolenc v svojih spisih čedalje raje uporabljal novinko vinogorski, ki jo je napravil na podlagi hrvaške soznačnice za vinograd vino-gora. Nova beseda se mu je menda zato zdela imenitna, ker jo je uporabljal kot pendant svojemu enako priljubljenemu pridevniku vinodolski (Vinodolski zakon!). Zaradi dozdevnega Levstikovega avtorstva se je nepotrebni neolo-gizem hitro prijel in v pravnem izrazoslovju tako udomačil, da bo zdaj zdaj vdrl v leposlovje. Kult, ki se posveča tej novinki, je neverjetno velik. Najvažnejše zloženke so vinogorsko pravo, vinogorski zakon — to bo\ Gorske
231
bukve, vinogorski zbor — to je gorska pravda, vinogorska občina in vinogorsko občestvo — to je gorščina, vinogorska institucija — to je gorska ureditev, vinogorski okoliš, vinogorska zemlja, vinogorske gorice in celo vinogorske gorice, ki spadajo pod gorsko palico —• vse sami izrazi, kd naj bi zamenjali — goro! Značilno je, kako je Dolenc zametal edino pravilni strokovni izraz gora, ne da bi bil zanj imel kako dobro nadomestilo.
Analitičen pregled doslej objavljenih slovenskih virov gorskega prava od 16. do 19. stoletja je pokazal: 1. da se gorska organizacijska osnova nižjega reda stalno imenuje le vinograd ali nograd — in da stoji tema izrazoma ob strani vzhodnoštajerska (pomurska) soznačnica gorice, medtem ko izrazov gorica in vinska gorica ni zaslediti v nobeni slovenski priredbi gorskih členov; 2. da je gorski organizacijski osnovi višjega reda ime gora, ki ji stoji ob strani izraz vrh, ta pa je v tako imenovani Prekmurski priredbi gorskih členov, izdani za Nedeljski vrh, spodrinil goro kar do kraja; 3. da se ponavlja v starejših tekstih mimo termina gora kot nje soznačnica besede gorščina, ki je prvotno pomenjala družbeno ureditev gore, pa je privzela po metonimiji še pomen stvarne organizacijske osnove višjega reda, kakor je narobe tudi termin goro postal soznačen terminu gorščina, skratka, obe besedi sta se rabili v starih virih izmenoma v obeh pomenih, kolikor pa se v njih raba besede gora množi na škodo besede gorščina, gre za važno^ okoliščino! in eno gla\Tiih sodil za določanje starosti slovenskih tekstov.
Prvotni pomen termina gornik je vinogradnik, der Weinbauer, vinitor. V tem še zdaj veljavnem pomenu je ta termin evidentiran v večini slovenskih slovarjev. Viri gorskega prava še ne poznajo besede vinogradnik, pač pa besedo vinogradar, ki jo s pozivom na Andreja Reclja navaja Pleteršnik. Toda vinogradar ne pomeni podložnega nagornika ali perfcholda (Berghold, v kasnejši dobi tudi perkgnoss = Berggenosse), marveč svobodnega zakupnika vinograda, v nemških virih imenovanega paumann (Baumann). Teksti slovenskih priredb gorskih členov hranijo dokaze, da se je ^podložni užitni lastnik gomega delca prvotno imenoval gornik in da je ime sogornik stopilo na njegovo mesto šele med 12. in 14. stoletjem. V tekstih do zdaj objavljenih desetih priredb gorskih členov je v celoti osem mest, ki jih moremo imeti za spomine na staro dobo, ko naziv sogornik v pomenu perkhold še ni bil recipiran. Na vseh osmih mestih se bere naziv v množini: gorniki, da bi se s tem preprečila zamenjava s terminom gornik, ker je bil ta ob tem času že ustaljen naziv od sogornikov iwoljenega in od gorskega gospoda potrjenega upravnika gorščine, ki se je po nemško imenoval perkmajster (Bergmeister). V Beli krajini so rekali temu obojestranskemu zaupniku goršek, v Prekmurju pa hedžmešter (hegy mester). Oblika gorniki pa ni le spomin na prvotno ime podložnega nagornika, temveč tudi važen dokaz metonimije, ko je dotedanje perkholdovo ime po njej postalo ime tistim dvanajstim izvoljenim možem, ki so upravljali gorščino kot nekakšni gorniki v ožjem smislu, lahko bi se reklo kot izvoljen gorski odbor. Shema gorščine stare oblike — zanjo predlagamo ime pragorščina — je: gorski gospod > gorniki (gorski odbor) > gorščina (plenum sogornikov). Shema gorščine mlajše oblike ali sogorščine pa je: gorski gospod > gornik ali goršek (perkmajster) > plenum gorske pravde, ki mu mimo sogornikov pripadajo zdaj tudi mejaši, se pravi tisti svobodniki, ki so imeli po grajskem pravu od gospoščine v zakupu kos »meje« (še nekoloniziranega dela gore ob meji gospoščine) in se obvezali, da bodo tamkaj zrigolali vinograd in gorskemu gospodu od njega dajali gomo. Sodeč po predajni pogodbi z dne 11. nov. 1413, ki je v tako imenovanem Pleterskem kartularju, je potekel prehod od pra-gorščine k sogorščini še pred krajem 14. stoletja. Za prehod je značilno prav dejstvo, da se je poslov gorskega odbora v gorščini polastil gornik posameznik. Izrazoslovni razvoj gornik (perkhold) > gorniki mn. (gorski odbor) > gornik ali goršek (perkmajster) je bil s tem končan. Brez vmesnega člena gorniki se preobražaj gornika iz perkholda v perkmajstra sploh ne da objasniti. Gornika perkmajstra je označil Pleteršnik, za njim pa SP za »graščinskega zaupnika za vinograde«. Čeprav gorniška služba ni bila dedna, se je marsikatere hiše na Dolenjskem prijelo ime »pri Gorniku«, ponekod pa je postalo ime Gornik celo lastno ime, ker je hiša skozi stoletja stalno dajala gornike domači gorščini.
232
Beseda gora ima tudi še poseben pomen gozda. Isti pomen ima tudi pri Srbih in Hrvatih (prim. Plet. I 232: v goro >iti po drva, in Vukov rječnik 1898, 98 in 521: mons silvanus, saltus, silva). Posebnega pom.ena planina pa besedi gora ni moč pripisati, ne če bi šlo za pašo, nikar pa, če bi šlo za predmet turizma. Zato se ni obneslo gibanje, katero so sprožili nekateri naši turistični publicisti, da naj se ime gornik potrdi za soznačnico besedam planinar, hribolazec, gorski turist. SP tega predloga ni usvojil in je storil prav, da ga ni, ker moramo ostati pri tem, da pomeni ime gornik: 1. vinogradnika vobče, 2. podložnega nagornika starejše dobe, ko še ni bil zanj sprejet naziv sogornik, 3. gorskega odbornika v pragorščini in 4. upravnika sogorščine, ki je bua nanj prešla izvršilna oblast v gori od starega gorskega odbora.
Brezimni slovenski perkhold je pod očitnim vplivom nemškega termina perkgnos (Berggenoese) še v dobi pragorščine dobil ime sogornik, to ime pa je postalo osnova mlajšemu strokovnemu izrazoslovju: sogorščina ter sogorski
in sogoren. France GoTŠič