? Čujetno govoriti, da bo šolski pouk po Božiču ustavljen iz nekih gotovih razlogov. Kot starejša učiteljica, ki imam nekoliko izkušnje, bi rekls. da naj se to na kmetiških šolah nikar ne zgodi. Pri nas dosežemo uspehe samo pozimi. Spomladi in poleti so naši otroci že ob 4. zjutraj na paši; ko se vrnejo s paše, tečejo v šolo, kamor prihajajo upehani in zaspani šele ob '/210., namesto ob osmih. oziroma devetih. Z veliko težavo jih ohranim budne. Da bi pa mogli z uspehom prisostvovati pouku je čisto izključeno. Jako dosti je že to, ako ne spe med poukom, in če spe, ni to nič novega in jim tudi ni zameriti tega, zakaj spati pač mora otrok, pa če se ne zgodi to doma, se godi v šoli. V takem napornem delu so naši otroci od takrat, ko izgine z zemlje snežna odeja, pa do one dobe, ko zopet sneg pobeli. Za uspešno duševno delo so sposobni tedaj le pozimi. Če bo vojna trajala še kaj časa in bo pouk nereden, kot je zdaj že tretje šolsko leto, in povrhu vsega nereda naj bo pozitni še popolnoma prekinjen, potem naj odredc merodajni faktorji še to, da ostanejo vsi otroci v onih ra^redih, v karerih so zdaj, ker ni noben sposoben za višjo stopnjo. V počitnicah je bilo veliko krika in vika, da so otroci podivjani in zabiti. Kaj bo pa šele// bodoče, če zapro šolo še preko zime? Šola naj bo vse šolsko leto. Oni, ki so doma potrebni, bodo hodili pač tako, kakor bodo mogli, česar jim ne smemo šteti v zio, kakor jim že ves vojni čas nismo. Večje število pa je vendarle takih otrok, ki bodo prilično redno prihajali vse leto in bodo vsaj oni sposobni za posamez ne višje razrede. Zdaj pa imamo tako slab material — zaradi večnih neredov — da človeka tnineva veselje do dela. Mislim, da se s temi vrsticami strinjajo vsi oni tovariši in tovarišice, ki jim je šolski napredek res pri srcu. Naposled prip-jininjam pa še nekaj. Pouk naj bi trajal vse šolsko leto, kakor sem že rekla 0 počttnicah pa naj bi bil potcm odmor, kakor je treba, in to za otroke in učiteljstvo. Pretečene počitnice smo morali ostati na svojih mestib. da iiadzorujemo otroke. Onih 8 tednov naj jih nadzorujejo matere in soiodniki, mi pa naj bi bili slobodni one dni. Naravnost smilijo se mi one, navadno prav mlade učiteljice, ki službujejo po enorazrednicah tia najbolj satnotnih krajih, kjer vse leto nitnajo sebi primerne družbe Če si jo pa kdaj poiščejo zunaj svojega sela, tedaj že bruhajo ljudje po njih ogenj in žveplo. Med letom ne morejo in ne smejo nikamor, edino 0 počitnicah bi se šle razvedrit in porazgovorit z ljudmi, da ne zaostanejo popolnoma za duhom časa, a to se jim onemogoči s tem, da so privezane še čez počitnšce na svoje — rekla bi — kazenske kolonije. Nič čudnega bi ne bi!o, ko bi ob teh razmerah podivjale učiteljice same, zlasti mlade, če se jim onemogoči dostop do kakega duševnega razvedrila. Starejša učiteljica.