Podravski: Trnjev venec.
623
„Gujem in obljubujem ti", odgovori tovariš, vzdramivši se iz zamišljenosti. „Vendar jako sem radoveden, čemu moj davni znanec in prijatelj Janko zahteva kaj takegar"
„ Čemu to zahtevam r" povzame Janko, kakor bi se čudil. „Mar me res ne vidiš? Glej, tako Čudno mi je danes pri srcu, ko sem te Čez več let videl še vedno zvestega tovariša. Zdi se mi, in v srcu mi nekaj pravi, da naj še nocoj dobim od tebe vnovič zatrdilo vednega prijateljstva. Moj in tvoj oče ležita tu, moja mati tam, in le ti mi še ostaneš v rojstvenem kraju neizpre-menjen, kaj ne, da tudi neizpremenljivr"
„Veš, da je tako",  odvrne Marko,  otrnivši si   solzo, ki  je  kanila  na  grobišče  ter  veljala bržkone   dobremu   očetu;   „saj   veš,   da   ostane tako.  Toda povej mi   rajši, kako   je v  mestu   in  kdaj se zopet vrneš tje-kaj?"
„ V Ljubljani meniš? Nu, tam je še vse po starem; najvažnejše za naju je gotovo to, da si narodna zavest pridobiva čimdalje širša tla. Vrnem pa se tjekaj bržkone že jutri. Saj veš, da kot pisar imam le malo prostega časa in tudi narodnega gibanja se le skromno morem udeleževati, torej vem o vsem nemara le nekoliko več kakor ti, ki marljivo Čitaš slovenske liste. Toda, prosim te, ne povprašuj me o tem poprej, nego si mojo željo in prošnjo le tako površno izpolnil."
Te besede iznenadijo Marka. Zdelo se mu je vedenje tovariševo že itak Čudno, zato ga je hotel spraviti od tega na druge misli. Besedice „prosim" ni mogel nikdar preslišati. Le-to besedo mu je moral reči, kdor je hotel kaj imeti od njega, in dal mu je, kar je mogel, kakor bi bil tudi nocoj lastne krvi dal tovarišu, ako bi je bil ta zahteval.
„Ti zahtevaš torej  še vedno — —?"
„Zatrdila večnega prijateljstva", odvrne Janko, „prav kakor sem ga Čul iz tvojih ust nekdaj tam doli pri jezeru."
„Nu, bodi torej po tvojem", reče Marko ter krepko stisne podano tovariševo desnico.
Mična zvezdica se je zalesketala v tem hipu nad cerkvico, kakor bi hotela biti priča mladeničema, ki sta se sedaj molče objela. Bo-li njima vse življenje zvesto svetila? Oj, da bi! A glej, utrnila se je, ko je Marko nadaljeval:
„Bodiva prijatelja do smrti! Saj vem, da imam pravih prijateljev jako malo, čemu bi se torej ne oklenil tebe, ki si mi tovariš, znanec in rešitelj v mladosti? Že brez prisege, ki jo želiš od mene, čutil sem, da je tako; toda odslej, ko si zahteval in sprejel to zatrdilo od mene, morava si biti kot rojena brata."
„Da, da, kakor brata!" potrjuje Janko, vidno zadovoljen. „Nu, vidiš, sedaj se ločim zado-voljnejši od ljubljenega Venceslava, katerega sem prišel sem spremit k večnemu počitku.  Čas
Pokrajina v Japoniji.
pa je že tudi, da odideva: ti, da ugodiš svoji mamici, ki bo že povpraševala po tebi, a jaz, da naznanim tvoje nocojšnje besede svoji sestri Ljudmili.  Kaj  ne  da,  Ljudmili?"
„Da,   Ljudmili,  Ljudmili!"
In kmalu ju ni bilo več v božjem vrtu.
II.
Vas Zvižina leži, kakor že vemo, v vznožju ne posebno visokih gričev, nekaj streljajev više od jezera. Vas je majhno selo, kakih deset, dvanajst kmečkih hiš, ki so, Čeprav ne gi-zdave, vendar vse dokaj lične in snažne, in tudi lastniki niso še trpeli uboštva. Bilo je tukaj, ne daleč vsaksebi: Županovo, Vrtnikovo; tam na drugi strani Prelaznikovo:  pa   kdo   bi  vse