Junak divfine Ameriški roman * 16 »Poznate to pisavo?« Robin je pozorno ogledoval naslov: Gospodična Marija Linscott, Crucero. Čez čas je odkimal in odgovoril: »Ne vem, kdo bi mogel to pisati. Starinska pisava. Toda čakajte, gospodična, morda vam bom mogel pomagati. Indijanec je rekel, da če bi denar prišel nazaj ...« Glavo je naslonil v dlani in razmišljal. Marija ga je nestrpno opazovala. »Kaj je rekel?« si je mož godel polglasno. »Nesrečna pozabljivost!« Tako je minulo nekaj trenutkov. Tedaj je Robin nenadoma treščil po mizi in veselo vzkliknil: »Živijo! Rešena sva! Gospodična, presneto srečo imate! Danes je šestnajstega. In Indijanec je bil rekel, da se bo tega dne oglasil, povprašal po denarju in ga odnesel, če bi prišel nazaj. Zdaj bova pač počakala. Če bo mož držal besedo, ga bova kmalu videla, ker so Indijanci navadno bolj rani obiskovalci.« Marija se je zahvalila. V njenem srcu je zažarela iskrica upanja. Robin ji je ponudil stol. Sedla je in opazovala ljudi, ki so prihajali in odhajali. Farmerji in covboji so si podajali kljuko. Eni so šli, drugi prišli. Poštarje nenehom:; imel delo. Vse je opravil z neko lahkoto. °Bil je pravi Amerikanec. Pri delu je našel čas še za dovtipe in reklamo. Fante je navduševal za najbližjo nogometnc tekmo. Damam — ko se je od časa do časa katera po< javila — je priporočal najnovejša mazila za nego lepotf in odpravo peg. Mariji se je zdelo, da sedi v kaki majhn, trgovini, kjer mlodi p.omočniki in vajenci zabavajo kupce ter jim ponujajo in priporočajo vsfe mogoče stvari. Ko je promet za trenutek ponehal in je Robin zače1 govoriti o vremenu, ga je Marija spet vprašala: »Ali res ne veste za mesto Rotenburg?« Robin, ki se je rad pobahal s svojim zemljepisninn znanjem, je odgovoril samozavestno: »Kako ne bi vedel!« Ko pa je Marija vstala in hotela vedeti, kje leži tc mesto, se je nekam kislo nasmehnil in se z negotovimi koraki bližal zemljevidu Zedinjenih držav, ki ja visel nf steni. »V Nevadi ga morate iskati,« je pripomnila MŁ\rija »Nekje blizu mora biti.« Robin jo je pogledal negotovo: ni vedel, ali resno misli ali pa se norčuje iz njega. Potem je šel na drugo stran sobe; tam je visela karta Nevade. »To je najboljši zemljevid na svetu,« je pripomnil. »Če ima katera vas samo tri hiše, je že zaznamovana. Poglejva torej!« Mož se Je že potil od iskanja, toda Rotenburga ni našel. Nazadnje je izjavil: »Prisežem na to, da v Nevadi ni nikakega Rotenburga!« Marija je spet sedla. Robin pa je telefoniral svojemu tovarišu v sosednem mestu. Tudi tam niso vedeli za Rotenburg. Marije "se je polaščala žalost. Robin pa je spet imel precej dela. Tako so minevale ure. Okrog enajstih se je prikazal Indijanec na pragu. Marija je kar oživela, ko ga je zagledala. Tujec je pozdravil in vprašal: »Je denar prišel nazaj?« »Ne,« je odvrnil Robin. Nato je pokazal na Marijo in nadaljeval: »To je tista dama, kateri si bil poslal denar. Govoriti hoče s teboj.« Indijanec je šele zdaj opazil Marijo. Nasmehnil se je, stopil pred njo in se globoko priklonil: »Ti si Marija Linscott?« »Da,« je prikimala Marija. Iz torbice je potegnila ovitek, ki ga je bila prej polcazala Robinu. Indijanec ga je dolgo ogledoval. Potem je pogledal skozi okno na ulico, nazadnje se je spet ozrl na Marijo. Vrnil ji je ovitek in je hotel oditi. Marija je skočila za njim, ga zgrabila za roko in zadržala. Bala se je, da ji bo Indijanec ušel, ne da bi ji pojasnil zagonetko. Obupno ga je pogledala In prosila: »Poglej, kako pismo sem dobila!« Pri tem je potegnila pismo iz ovitka. To pismo je bilo zanjo velikega pomena. Po pisavi se je dalo sklepati, da je moral biti pisec zelo star. Vsebina pisma je bila naslednja: »Draga gospodična Linscott! V časopisu sem čital obvestilo, da se je izgubila listina, s katero je vlada priznala Vašemu dedu Abrahamu Linscottu lastninsko pravico do Rajskega dola. Vknjižba se je bila izvršila v mestu Rotenburg. Tam Vam lahko dajo prepis. Iz Hilla potujte na konju. Morda nimate dovolj denarja, zato Vam pošiljam dve sto dolarjev. — Lavrencij Mylke.« Indijančeve oči so nekaj časa blodile po papirju, potem pa je naredil nekam obupno kretnjo. »Ta človek ne zna čitati,« je pripomnil Robin. Marija je žalostno pogledala Indijanca. »Ne znaš čitati?« Mož je stresel z glavo. »Toda človeka, ki je denar poslal, moraš poznati. Kdo je ta Lavrencij Mylke?« Indijanec je preplašeno pogledal. »Ne smem povedati! Gorski samotar mi je prepovedal.« »Gorski samotar?« je s tresočim glasom vzkliknila Marija. »Moj Bog, kdo je to?« Vsa se je tresla ob misli, da že takoj v začetku stoji pred nepremagljivimi ovirami. Robin je dozdaj le tuintam pripomnil kako posamezno besedo. Ko pa je slišal o »gorskem samotarju« in videl Marijin obupani obraz, se je oglasil: »Gospodična, ne obupujte! Upam, da vam bom mogel pomagati.« ' • »Res?« je oživela Marija. »Kako? Ali poznate garskega samotarja?« »Ne poznam ga,« je odkimal Robin. »Nihče ga ne pozna. V vsej okolici ni nikogar, ki bi ga bil videl. V Kaliforniji, Nevadi, Oregonu govorijo o njem, toda samo toliko vedo o njem, da živi. Ljudi se izogiba. Pravijo, da jih sovraži. Če bi se kdo približal njegovemu skrivališču, bi ga baje ustrelil.« »Grozno!« je zašepetala Marija. »Kako naj pridem k njemu? Jaz ga moram najti! Za Indijancem bom jezdila.« V tem hipu je zaslišala peket konjskih kopit. Začudeno je pogledala. Prostor, na katerem je prej stal Iftdijanec, je bil prazen. Medtem ko se je ona razgovarjala z Robinom in kazala Indijancu hrbet, je mož tiho smuknil iz sobe in odjezdil. Marija je tekla na ulico in vpila za jezdecem. Ta se niti ni ozrl in je kmalu izginil za ovinkom. Marija se je vsa obupana vrnila v sobo. Robin jo je gledal sočutno. Čez čas jo je prijel za roko in peljal k oknu. Z roko je pokazal proti visoki gori, ki je bila zavita v meglo in se je izgubljala v daljavi, ter vprašal: »Vidite tisto goro?« Marija je prikimala. »To je Oblačna gora. Tam prebiva gorski samotar. Gora je pusta, divja. Tam ni drugega ko kamenje, skale, gozdovi. Kako boste tam našli starega samotarja?« »Moram ga najti!« je pogumno odgovorila Marija. Njen pogum je bil prisiljen, kajti v resnici ji je srce napolnil strah. »Ali bi mi mogli povedati, kje dobim dobrega konja?« »Raje kupite dobrega mezga!« je svetoval Robin, ki je občudoval, obenem pa pomiloval Marijo. »Če mislite, da je mezeg boljši, bom kupila mezga,« je odvrnila deklica. Nato se je zahvalila in je hotela oditi. Robin jo je zadržal. »Oprostite,« je začel negotovo, »nočem biti vsiljiv, a vendar bi rad vedel, ali res hočete iti na Oblačno goro?« »Res!« je smehljaje prikimala Marija. »Sami?« »Sama.« »Na mezgu?« »Da. Saj ste mi vi svetovali.« sTNa enem mezgu?« Marija je začudeno gledala Robina. Zadnjega vprašanja ni razumela. Ali naj na dveh mezgih jezdi? Robin je takoj dal pojasnilo, ko je vprašal: »Nieesar ne boste vzeli s seboj?« »Hvala, nočem moškega spremstva!« Robin je zardel. »Oprostite, nisem mislil na to,« je zajecljal. »Jaz samo pozimi dobim dopust. Toda vodo, hrano, šotor, odeje morate vzeti s seboj. V ta namen potrebujete močnega tovornega konja ali več mezgov.« Marija je hvaležno pogledala poštarja »Hvala lepa za pozornost! Ravnala se bom po vaših nasvetih. Z Bogom!« Ko je že odprla vrata, jo je Robin spet zadržal: »Gospodična, ne smete izvesti svojega načrta! V gotovo smrt drvite! In jaz bedak sem vam še nasvetc dajal! Na Oblačno goro smete iti samo v spremstvu izbranih, izkušenih mož!« »To je izključeno!« je odločno odgovorila Marija. »Sicer pa za spremstvo niti nimam denarja. Ne delajtc si skrbi, jaz se ne bojim.« • Robin je nekaj časa strmel za odhaipiočo Marijo, potem pa se je vrni! v urrv" Kmalu je vstopil skrbno oblečen gospod. Prosil je poštarja, naj mu zamenja' angleške funte za dolarje. »Ali ste videli damo, ki je malo prej odšla?« je vprašal Robin. »Damo?« je raztreseno vprašal gospod. »Katero damo? ... A, tisto mlado dekle! ... Zakaj vprašate?« »Na Oblačno goro hoče iti.« Tujčeve oči so se zasveti'e. »Po kaj?« »Gorskega samotarja gre iskat. Ga poznate?« »Ne. Zdaj sem prvič v teh krajih. Kaj je posebnega na tem samotarju?« »Ne vem. Tudi drugi ne vedo.« »Kdo bo spremljal damo na goro?- »Nihče! Sama bo šla. Prvotno je hotela iti celo brez tovornega konja ... Škoda zanjo! Gotovi smrti drvi naproti...« »Se bo že vrnila,« je smehijaje odvrnil tujec in se poslovil. Zunaj je zajahal in naglo odjfvdil. Za njim se je dvignil gost rjMak prahu.. Tujec je bil Roger Asplet. Z:idovo!jno sc je smejal, l:cr jc tp.ko lahko closcjvel svoj naraen. Ni izpraševal, pa ie vendar za vse doznal. 11. Erik je zgodaj zjutraj jezdil na konjsko sejmišče, kjer je bil pustil svoja covboja. Sicer se je bil z njima dogovoril, naj sama skleneta kupčijo, toda dogodki večera in noči so tako vplivali nanj, da se je moral raztresti. Mladenič je povešal glavo in razmišljal. Iz razmišljanja ga je vzbudila Anita, ki je prijezdila od nasprotne strani. S konjem se je postavila pred Erika, da bi ga ustavila. Erik jo je za hip pogledal, potem pa se ni zmenil zanjo. Potegnil je konja v stran, da bi se ji izognil. Anita je uvidela, da se mladenič ne zmeni zanjo, a se n: dala ugnati. Obrnila je konja in je jezdila tesno ob Erikovi levici. Priliznjeno je začela: »Erik, pogovoriti se morava. Ti si zelo grdo ravnal z menoj, toda jaz te še vedno ljubim in sem zato prišla, da bi te posvarila.« Mladenič jo je ostro pogledal. »Hvala, Anita, toda nočem, da bi izdala načrte svojih prijateljev. Ne potrebujem tvojih svaril! Po vsem, kar se je bilo zgodilo, ti mora biti to jasno.« »Zdaj ne gre za to, kaj mi je jasno, temveč gre za ljubezen!« je hlastno dejala Anita. »Ne govoriva 0 tej ljubezni! Vem, kaj lahko mislirn 0 njej.« »Ne moreš vedeti, Erik! Ti ne poznaš ženskega srca.« »Pusti razlaganje! Jaz se zanesem na svoje čute. Moje srce mi pove več, ko tisoč izkušenj.« »O, Erik, ne govori tako! Če tvoje srce govori zoper mene, te vara, kajti moja ljubezen je tvoja, samo tvoja!« Govorila je s takim ognjem, da jo je Erik začudeno pogledal. Če n-e bi bil doživel toliko razočaranj, bi ji morda celo verjel. Tako pa je ostal popolnoma hladen. Nekam trdo je dejal: »Anita, pred žensko ne izgovorim rad besed, za katere je bolje, če ostanejo neizgovorjene! A ti me siliš, da eno in drugo povem. Ko smo bili še sosedi, si ti bila prva deklica, ki sem jo vsak dan videl.. S sladkimi besedami in nežnimi pogledi si me hitro premotila. Tedaj še nisem vedel, kaj je ljubezen.« »In zdaj veš ?« ga je naglo prekinila Anita. »Povej, da veš!« »Ne vem,« je mirno odgovoril Erik. »Morda nikdar ne bom vedel. Anita, dober prijatelj sem bil, a nikdar nisem obljubil reči, ki je ne bi bil izpolnil.« »Ne?« je začudeno vprašalo dekle. »Ne,« je mirno pritrdil mladenič. »Nisi bila to, za kar si se izdajala. Tvoj oče ... Sicer pa, čemu oživljava stare dogodke?! Kar je minulo, naj gre v pozabo. Z Bogom!« Anita je zardela. V njenem srcu je vzplamtelo. S silo je dušila jezo, ko je vprašala: »To je vse, kar mi imnš povedati?« »Vse!« »In praviš, da si bil* dober tovariš? Zakaj ravnaš z menoj tako grdo? Ali sem ti kdaj storila kaj žalega?« »Ne, nisi storila nič hudega,« je posmehljivo odgovoril Erik. »Jaz seveda nisem vedel, da je tvoj oče, ki se je delal poštenjaka, v resnici konjski tat. To je bilo rame žalostno presenečenje. Stvar me je tem huje zadela, ker si ti vedela za očetovo početje in mu pri njem celo pomagala ... Praviš, da mi nisi storila nič hudega. Ali res ne? Nekoliko pomisli! Kdo je širil vesti, da sem se pri Brienu zaradi tebe pretepal? Iz ljubosumnosti, ker sem te vedno ljubil in nisem pustil, da bi kdo drug govoril s teboj. Kdo je raznašal te laži ? še več naj povem ? Mislim, da bo dovolj.« Erik je govoril zagrenjeno. Anita je sklonila glavo, toda skrivaj je opazovala, kako vpliva na mladeniča njena navidezna potrtost. Ko je videla, da je Erik vzpodbodel konja in se več ne zmeni zanjo, je strupeno dejala: »Erik, ti me ne poznaš! V mojem srcu žarita ljubezen In eovraštvo. Pazi nase! Zdaj te sovražim, zelo sovražim!« Erika je zazeblo pri teh besedah. Ni odgovoril. Naglo Je odjezdil. Ker mu Anita ni sledila, je konja kmalu pridržal. Blisk je počasi korakal, on pa se je zamislil. Njegove misli so poromale v preteklost. V Anito ni bil zaljubljen. Samo dobra tovariša sta bila. Njen oče je slabo gospodaril in njegov položaj je vse bolj kritičen. Anita je bila edina ženska na žalostni farmi in njena usoda ni bila lahka. Erik je že v mladih letih, ko je bil še navaden covboj, moral skrbeti za malo sestro Ivanko. Oče je zgodaj umrl pod kopiti podivjanih konj. Mater je bridka izguba popolnoma strla in je kmalu sledila očetu. Na smrtni postelji ji je Łrik moral priseči, da bo Ivanki nadomestoval očeta in mater. Na to prisego ni nikdar pozabil: tako strogo jo je izpolnjeval, da si je odrekel vsako udobnost, delal je noč in dan ter štedil, dokler ni prištedil toliko denarja, da je mogel' kupiti srednje posestvo, katerega je dal prepisati na Ivanko. In tedaj se je vzbudila v njem želja, da bi še eno žensko pripeljal na faFmo, žensko, ki bi mu nudila to, kar je pogrešal v mladosti: ljubezen. Anita ni bila ženska, ki bl mu mogla nuditi to, kar je on od prave žene pričakoval. Toda tega ni nikdar pokazal. Anito je ljubil kot dobrega tovariša in je imel ta občutek, da je slabotna dekllca potrebna njegovega varstva. Nočni dogodek z Orlogo mu je odprl oči in takrat so se pretrgale niti, ki so ga vezale z Anito; v njej ni videl več slabotne ženske, ampak zvito zapeljivko, ki je s hinavskim ljubimkanjem očetu pomagala pri umazanem poslu. 12. Roger Asplet je odjezdil iz mesta. Nekako po desetminutni ježi je ustavil konja, se skrbno ozrl na vse strani, potem pa je izginil v gostem grmovju, ki je raslo ob cesti. Ne daleč za Hillom se je začela globoka gorska zaseka, ki je bila dolga več kilometrov. Zaseko so pokrivale velike skale, ki so se bile privalile z vrhov, in mogočna debla dreves, ki jih je bil izruval vihar. Popotnik je po tej zaseki naposled prišel do dobro izhojene steze, ki je v strmih ovinkih vodila v globino. V tej zaseki je stalo nekaj lesenih kolib. Tu je bilo skrivališ.e Orlogove tolpe, odkar je Orloga moral zapustiti Zlato jamo. V tolpi je bilo do dve tretjini Mehikancev, ostali pa so bili Američani. Vsi so bili ljudje, ki so se morali skrivati pred oblastvi: morilci, vlomilci, pobegli kaznjenci. , ' Jezdec se je ustavil pred najbolj oskrbovano kolibo in je pri vratih pogledal vanjo. Postelja, miza in nekaj klopi: to je bila vsa oprema. Na eni klopi so sedeli orjaški Orloga, Nard in Anita. Slednja dva sta se žlvo prerekala. »Anita, zadnjič te vprašam,« je divje vpil Nard, »zakaj si govorila s Folkmanom? In zakaj si sploh bila v mestu? Nisi vedela, da se je Roger s svojimi ljudmi zapletel v tisti neumni pretep? Kaj si iskala tam?« Anita ga je trmasto pogledala in surovo odgovorila: »Kaj te briga! Eriku sem povedala svoje mnenje, to je vse.« Nard se je zaničljivo zarežal. »Zelo si hrepenela po tisti opici in si jo morala videti, kajne?« »Mogoče?« je trdo odgovorila Anita. Njen glas je bil tako izzivalen, da jo je še oče začudeno pogledal. Nard bi se je gotovo lotil, če se ne bi bal Orloge. Anita je videla, da je njen odgovor zbodel Narda in je uživala nad tem. Še bolj ga je hotela razdražiti, zato je nadaljevala: »Na vsak način je bolj vljuden ko ti. Možje se zelo ločijo med seboj po tem, kako znajo ravnati z ženskami. Erik na vsak način pozna ženske.« Nard je čutil, da ga Anita draži. Besno je gledal, stiskal pesti in grozil, da bo Erika ustrelil ko steklega psa. V tem hipu se je oglasil Roger. »Otroci, ne prepirajte se!« Nard ga je sovražno pogledal in sedel tako, da Roger ni mogel sesti poleg Anite. »No, včeraj si dobro kašo skuhal,« je dejal jezno. »Moje ljudi si zmešal v svoje zasebne posle. In zdaj jih pet leži ranjenih zaradi tiste neumnosti!« • Roger se je zasmejal in trdo odgovoril: »Tvoji ljudje niso možje! Če bi bili, potem bi se stvar drugače iztekla in bi bil jaz Marijo Linscott prisilil k razgovoru med štirimi očmi.« Anita je prisluhnila. Njen smehljaj je zamrl, oči so se razširile. Polglasno je vprašala: »Marija Linscott? Kdo je to?« Roger je vedel, da se je v dekletu vzbudila ljubosumnost. Pomirljivo je odgovoril: »Nič strahu! To je dekle, ki mi hoče prekrižati načrte. Nič posebnega, toda vkljub temu moram paziti.« Anita se ni pomirila. »Morda jo ljubiš?« »Kdo govori o ljubezni?« je Roger odgovoril skoraj surovo. »Tu gre za kupčijo!« Anita je utihnila, oglasil ae je pa Nard: »Roger, jaz ti samo tole rečem: če boš podcenjeval moje ljudi, si lahko poiščeš druge tovariše, ti širokoustnež!« Rogerjev obraz je zatemnel. Počasi se je dvignil in izzivalno pogledal Narda. Tudi Nard je vstal in zrl enako divje. Tedaj se je oglasil Orloga. »Fanta, mir! Sedita!« je dejal nekam očetovsko. Nard je sedel, Roger pa se ni zmenil za Orlogove besede. »Kdo ti je pridobil posestvo?< je nadaljeval Nard, obrnjen k Rogerju. »Jaz! In moji možje! Kdo krade živino, ki jo potem ti prodajaš za drag denar? Jaz! In moji 1 judje! Kar nam ti za to plačaš, sploh ni v nobenem razmerju s tem, kar ti dobiš za živino!« »To ne spada sem, človek!« ga je nejevoljno prekinil Roger. »Mi sklepamo kupčije. In če kateri strani ni prav, enostavno razdere pogodbo. Jaz plačam, imam torej pravico do tega, da povem resnico. In ponovim, da so tvoji Mehikanci zajci!« Zdaj se je oglasil Orloga. »Nard, vedno sem trdil, da tvoji Ijudje znajo samo krasti. Na može pa se more človek vedno zanesti.« »Le molči, Orloga!« ga je zavrnil Nard. »Tvojih pomagačev Roger ne bi bil mogel pripraviti do tega, da bi bili napadli Erika Folkmana. Sicer pa vsa zadeva ni bila tako enostavna in je Roger gotovo imel posebne naraene. Kajne, Roger?« Asplet ni takoj odgovoril. Neko pesem je godel polglasno, nato pa je izzivalno pogledal Anito in nazadnje de jal: »Nard, nekaj ti bom povedal. Živino krasti, ni težavna reč. Toda lepo dekle obdržati, to je umetnost. To je resnično, ali verjameš ali ne.« Nard je zgrabil za samokres, poskočil in divje zakričal: »Kaj hočeš s tem povedati?« Rogerja tovariševa razkačenost ni preplašila. Smehljaje je odgovoril: »Jaz? Nič!« Anita se je rezko, porogljivo smejala. Naglo je vstala in položila levo roko na Nardovo ramo. Orloga je jezno zamrmral: (Dalje sledl)