W :	1	• i U^I
1 oasevanja
o d sevanj a časopis za leposlovje in kulturna vprašanja — številka 13-14
SLOVENJ GRADEC, 15. JULIJ 1985
LETO IV.
NAČRT RAZVOJA KULTURNIH DEJAVNOSTI V OBČINI SLOVENJ GRADEC ZA OBDOBJE OD LETA 1986 DO 2000
(Osnutek za javno razpravo)
Uvod
Načrt dolgoročnega razvoja kulturnih dejavnosti v občini Slovenj Gradec izhaja iz analize razvojnih možnosti kulturnih dejavnosti in njenih dopolnitev, ki so jih obravnavali v kravnih skupnostih, kulturnih organizacijah, kulturnih društvih in skupščini občine; upoštevali pa so jih v smernicah za dolgoročni plan občine do leta 2000.
Ze uvodoma moramo pojasniti, da kultura niso le kulturne dejavnosti v tradicionalnem pomenu besede, temveč lahko govorimo o kulturi v širšem pomenu: gre za kulturo dela, za vlogo estetskega doživljanja in ustvarjanja v neposredni proizvodnji, kot enega vedno pomembnejših dejavnikov produktivnosti dela, za odnos do dela sploh, posebno še do ustvarjalnega, inovativnega dela; za kulturo medčloveških odnosov v družini, na cesti, v šoli, pri delu, v javnosti, med spoloma; za kulturo govora in jezika, za naš odnos do okolja, do varstva narave, do kulturnih spomenikov naše preteklosti in do kulturne dediščine sploh, za stopnjo naše politične kulture, skratka za vse tisto, kar tako ali drugače opredeljuje kulturno raven posameznega naroda, družbe in posameznika, ki svoje osebno bogastvo združuje v zakladnico skupnosti in človeštva.
Razvojne možnosti v občini
Ekonomski razvoj, ki ga zastavlja občina Slovenj Gradec, se usmerja v intenzivnejši, predvsem pa v kvalitativni gospodarski razvoj, ki temelji na večji uporabi znanja in varčevanju s surovinami in postavlja družbene dejavnosti v drugačen položaj kot doslej. Opredeljevanje kulture v najširšem pomenu besede ni samo teoretsko zanikanje njenega porabniškega statusa, ampak je tudi pogoj za razvoj demokracije, pa tudi za človeku in naravi primeren gospodarski in tehnološki napredek. Kultura in umetnost ne moreta biti več samo okrasek na pročelju odtujenega dela, temveč morata postajati nenehna vzpodbuda in izziv inovativnosti in ustvarjalnosti slehernega delavca samoupravljalca. Socialni razvoj, ki bistveno vpliva na vsebino življenja, v naslednjih dveh desetletjih ne bo povzročil bistvenih sprememb v sferi kulturnih potreb. Domnevamo, da se življenjske in kulturne navade ne bodo tako zlahka menjale, v primeru kakršnihkoli poglabljanj (povečan občutek osamljenosti, pasivnosti itd.) pa se bodo morale aktivno razreševati. Ob predvidevanjih, da bi se spremenil delovni čas zaposlenih, pa se bo potrebno vključiti tudi v izrabo prostega časa.
Vzgojno-izobraževalni sistem je poleg družine najpomembnejši faktor v procesu primarne socializacije. Bolj kot doslej se bo moral posvetiti širjenju in poglabljanju umevanja kulturnih dobrin in zagotavljanju večjih možnosti za ustvarjalno delovanje na kulturnem področju. Povečati in okrepiti pa bi bilo potrebno tudi sodelovanje kulturnih ustanov v vzgojno-izobraževalnem procesu.
Razvoj političnega sistema je prinesel v letu 1971 institucijo samoupravnih interesnih skupnosti in s tem samoupravno organiziranost kulture v občini Slovenj Gradec. Izkušnje iz preteklosti kažejo na vrsto pozitivnih premikov in učinkov pri razvoju kulturnih dejavnosti, pri materialni krepitvi in kadrovskih vprašanjih, so pa tudi nerazjasnjena vpra-
Po dveletnem premoru se je skupščina Občinske kulturne skupnosti Slovenj Gradec, skupaj z Zvezo kulturnih organizacij in Literarnim klubom Slovenj Gradec odločila, da ponovno omogoči tiskanje časopisa za leposlovje in kulturna vprašanja Odsevanja z namenom za čimboljšo obveščenost o kulturnem dogajanju in ustvarjanju v občini Slovenj Gradec.
VSEBINA:
3 30-letnica glasbene šole 5 Andrej Makuc: Mostovi za trdnejši korak 9 III. mednarodni festival industrijskega, obrtnega in etnološkega amaterskega filma
10	Niko R. Kolar: Tretji obraz lune
11	Jur Juričan: Pesmi
12	Franc Pečnik: Strah z brki
14 Tone Turičnik: Poračun na koncu 18 Vladimir Verdnik: Človek s tremi profili 20 Peter Rezman: Fuga 22 Bogdan Žolnir: Ob 40-letnici osvoboditve 24 Marjan Kos, Risto Stojanovič: O zaključnih bojih v letih 1944—1945 26 Milena Zlatar: I. koroški bienale 28 Judita Krivec: Franc Berhtold
Sanja na področju svobodne menjave dela, saj še niso v celoti izdelani in postavljeni normativi in standardi za posamezne kulturne dejavnosti, hkrati pa se še vedno pojavljajo omejitveni ukrepi, ki za razvoj kulture vsekakor niso spodbudni; uveljavljajo jih državni organi, pristojni za kulturo.
Prostorski razvoj je opredeljen v dolgoročnem planu občine: doseči moramo enakomerno poselitev celotnega prostora, smotrno razmeščanje dejavnosti in skladen razvoj vseh območij, skladno namensko rabo prostora ter ohranitev, izboljšanje in varovanje okolja. V skladu z novo zakonodajo bodo širša območja z značilno krajinsko podobo opredeljena kot območja naravne dediščine, določeni bodo pogoji za varovanje naravne in kulturne dediščine na način, ki bo dopuščal razvoj v pokrajini in nadaljnji razvoj naselij. Obnavljali bomo naravne in kulturne spomenike, našo dediščino.
V prihodnje bo morala kultura s svojim humanim poslanstvom odigrati veliko večjo vlogo pri reševanju problemov človekovega okolja.
Kulturne dejavnosti in njihov razvoj
Smeri in možnosti razvoja kulturnih dejavnosti v občini Slovenj Gradec so odvisne od najrazličnejših pogojev.
1.	Ker kulturne dejavnosti niso neposredni proizvajalci presežne vrednosti in ker jim poseben pomen, ki ga imajo v družbi, onemogoča dosegati ekonomsko ceno v menjavi, jim mora družba poleg družbeno priznane cene zagotavljati še določeno količino sredstev, saj je kultura, kot ena izmed družbenih dejavnosti, del splošne porabe, za katero se zbirajo sredstva iz bruto osebnega dohodka zaposlenih. Ta poraba pa je v neposredni odvisnosti od vsakokratnih gibanj v gospodarstvu, kar je za kulturo, podobno kot za druge družbene dejavnosti, neugodno, še zlasti kadar hočemo planirati razvoj posameznih kulturnih dejavnosti.
2.	Skladen razvoj kulture v občini je mogoče opredeliti na dveh ravneh. Na prvi gre za ugotavljanje in odpravljanje »belih lis-«, ki so v občini Slovenj Gradec v glavnem odpravljene, le v nekaterih krajevnih skupnostih moramo pospešiti kulturni razvoj (Mislinja, Sele—Vrhe). Hkrati bomo vztrajali pri uravnovešenem razvoju vseh kulturnih dejavnosti, saj ena dejavnost ne more biti pomembnejša od druge.
3.	Utrjevali bomo delegatski sistem, s pomočjo katerega bomo ugotavljali različne potrebe kulture ter jih demokratično usklajevali. Zavzemali se bomo za aktivno sodelovanje med uporabniki in izvajalci, pasivnosti, počasnosti in brezbrižnosti ne bomo dopuščali.
4.	V obdobju do leta 2000 bo usmeritev iz preteklih let še vedno aktualna. Razvoj kulturnih dejavnosti, ki je v preteklosti utrdil knjižničarstvo, likovno-galerijsko, muzejsko, spomeniškovarstve-no, kinematografsko, radiodifuzijsko in kadrovsko dejavnost, bo v tem obdobju doživljal le ustrezno tehnično-tehnološko dopolnjevanje (videosistemi, računalništvo itd.), upoštevajoč kvalitetno rast načinov informiranja in komuniciranja med ljudmi.
5.	Vso pozornost bomo posvetili tudi ljubiteljskim dejavnostim, saj omogočajo aktivno vključevanje v kulturno dogajanje najširšemu krogu ljudi.
RAZVOJ POSAMEZNIH KULTURNIH DEJAVNOSTI
1.	Knjižničarstvo
Knjižničarstvo (kot prioritetna dejavnost v občini Slovenj Gradec) bo v prehodnem obdobju, saj se bo vloga matične knjižnice (Knjižnice Ksaverja Meška) razširila in poglobila; prekonstruirala se bo v modernejši informacijski center, katerega vloga bo trojna: kulturna, izobraževalna in informacijska. Delovala bo mreža krajevnih-podružničnih knjižnic (Pameče, Šmartno, Podgorje in Mislinja), nakup knjižnega fonda se bo postopno večal in se približeval normativom, ki bodo veljali za SR Slovenijo. V obdobju 1990—1995 se bo prostorsko razširila. Kadrovska vprašanja bodo razreševala sproti, predvideva se, da bi se zaposlila dva knjižničarja. Vzporedno z uveljavljanjem normativov in standardov se bodo morala povečevati finančna sredstva, razširiti pa se morajo tudi viri financiranja (neposredna svobodna menjava z OZD).
2.	Spomeniško varstvo
Za varovanje naravne in kulturne dediščine bo pooblaščen Zavod za spomeniško varstvo Maribor,
ki bo v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem iz Maribora, Umetnostnim paviljonom iz Slovenj Gradca in komisijo za spomeniško varstvo NOB pri Občinski kulturni skupnosti Slovenj Gradec skrbel tudi za premično kulturno dediščino, za ohranjanje tradicij NOB in ustrezno dokumentiranje za to področje.
3.	Muzejska dejavnost
Osrednji nosilec dejavnosti in njenega razvoja bo Koroški pokrajinski muzej revolucije v Slovenj Gradcu. Prilagajal se bo sodobnejši organiziranosti muzejskih ustanov, ki bodo v okviru muzejske mreže SR Slovenije dobile predvsem vlogo informacij-sko-izobraževalnih centrov, vlogo soustvarjalcev zgodovinskega spomina in pomembnejše sodelovanje v procesu izoblikovanja nacionalne identitete.
4.	Arhivska dejavnost
Pooblaščena organizacija za arhivsko dejavnost bo Pokrajinski arhiv iz Maribora, ki bo skrbel za primerno varovanje in zaščito prevzetega gradiva. Poleg tega bo ta ustanova nudila občanom in organizacijam veliko več informacij kot doslej, saj bo morala še bolj (kot je to v navadi) popularizirati dosežke in rezultate svojega dela. Z večjo dostopnostjo in s poglabljanjem na tem področju pa se bo bogatilo naše znanje o preteklosti.
5.	Likovna in galerijska dejavnost
Dejavnost ima izjemno tradicijo, še posebej pa jo utrjuje Umetnostni paviljon, ki v okviru Zavoda za kulturo Slovenj Gradec izvaja občinski, regijski, republiški, medrepubliški in mednarodni program. Podobni delovni programi se bodo nadaljevali tudi v prihodnjem obdobju, saj so za to dani prostorski in kadrovski pogoji. Poleg razstavnih prostorov Umetnostnega paviljona bodo na razpolago še naslednja razstavišča v občini: galerija Mladinske knjige, Ljubljansko banka TKB, gotska kapela sv. Duha, avle v osnovni in srednji šoli in začasni prostori v OZD. Za živahen in kvaliteten likovni utrip skrbijo likovni umetniki, kot so: Bogdan Borčič, Jože Tisnikar, Karel Pečko, Rade Nikolič, N. Rajnik, Franc Berhtold; likovniki-amaterji: Stanislava Arsovska, Jože Kramberger, Mitja Schondorfer, Silvo Kresnik in drugi. Vsi likovniki bodo imeli ustrezno podporo Občinske zveze kulturnih organizacij in Občinske kulturne skupnosti Slovenj Gradec.
6.	Kinematografija
Za kinematografijo v občini Slovenj Gradec je zadolžen kulturni dom v Slovenj Gradcu, ki deluje v okviru Zavoda za kulturo. Ta ustanova bo morala poskrbeti, da bodo redno delovali kinematografi v Podgorju, Mislinji in Doliču, da se bo povečal obisk gledalcev, vplivati pa bo moral tudi na primeren filmski program. Organizirali bodo filmske premiere, več pozornosti pa bodo morali posvetiti tudi filmski vzgoji. Pripravili bodo filmski abonma. Kulturni dom Slovenj Gradec bo hkrati tudi nosilec nekaterih drugih kulturnih dejavnosti (gledališki abonma, glasbeni koncerti, lutkovne predstave, pevski in folklorni nastopi itd.).
7.	Radiodifuzija
Koroški radio v Slovenj Gradcu je osrednji radijski medij na našem območju. S svojim programom bo skrbel za vse občinske potrebe po rednem informiranju, zaželeno pa bi bilo, da bi se povečal delež oddaj, namenjenih kulturnim dejavnostim (intervjuji s kulturnimi delavci, z umetniki, uporabniki kulturnih dobrin itd.).
V sodelovanju z RTV Ljubljana bo Koroški radio prispeval tudi k uveljavljanju posameznih dosežkov s področja kulturnih dejavnosti v slovenskem oz. jugoslovanskem prostoru.
8.	Založništvo
Za področje založništva je značilno, da so prizadevanja v preteklosti zapustila zanamcem nekaj lepih in koristnih založniških dosežkov (knjige o slikarjih Straussih, knjige o slikarju Jožetu Tisnikarju, foto-monografija Slovenj Gradec, knjiga Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec, časopis Mislinjska dolina, časopis Odsevanja, leposlovne brošure Odsevi, katalogi likovnikov v Umetnostnem paviljonu, razni zborniki in manjše publikacije). Podobne načrte moramo imeti tudi v prihodnje. Načrtovati moramo publikacije o delavskem gibanju v občini Slovenj Gradec, o narodnoosvobodilnem boju v Mislinjski dolini, o zgodovini nastajanja mesta in občine Slovenj Gradec, o po-
vojni izgradnji v občini, o samoupravljanju itd. Potrebne so bibliografije za posamezna področja družbenih dejavnosti, o posameznikih, o razvoju združenega dela, potreben nam je obsežnejši zbornik občine Slovenj Gradec in informativni časopis. Mnenja smo, da bi v obdobju, ki je pred nami, marsikaj od naštetega lahko in morali uresničiti.
9.	Ljubiteljske kulturne dejavnosti
Kulturna društva, ki so organizirana v vseh krajevnih skupnostih in domala v vseh zaselkih občine Slovenj Gradec, so vključena v Občinsko zvezo kulturnih organizacij. Slednja povezuje in skrbi za enakomeren in pravilen razvoj ljubiteljskih kulturnih dejavnosti v občini. Se posebno skrb posveča kulturnim društvom v posameznih osnovnih in srednjih šolah — vse z namenom, da bi na tem področju bilo delovanje nemoteno, — da bi se krepilo in širilo, da bi bilo kvalitetno in ustvarjalno, da bi vključevalo čimveč mladih in odraslih.
Iz analize za pretekla obdobja ugotavljamo, da so posamezne ljubiteljske kulturne dejavnosti delovale zelo različno:
a)	Najbolj množična in najboljše organizirana je pevska dejavnost, ki vključuje razširjeno aktivnost pionirskih in mladinskih zborov, mešanih odraslih zborov in manjših skupin (oktetov). Na tem področju bomo vzdrževali kontinuiteto doseženega, opažamo pa, da ne bi bilo potrebno ustanavljati dodatnih skupin.
b)	Dobro delujejo tudi folklorne skupine, ki niso v vsaki KS, so pa v tistih, ki imajo tradicijo in pogoje (Šmartno, Podgorje in Stari trg). Takšna orientacija ostaja tudi v naprej.
c)	Gledališka dejavnost je skorajda nerazvita, razen redkih izjem (Stari trg). To področje moramo oživiti, saj imamo vse prostorske, in v zadnjem času tudi kadrovske pogoje.
d)	Dobro deluje tudi lutkovna, literarna, glasbena in plesna dejavnost. Za vsa navedena področja velja, da bodo sledila sodobnim zahtevam, ki jih narekujeta čas in okus občinstva.
e)	Likovna dejavnost združuje odlične posamezne ustvarjalce, ki so vključeni v KD Slovenj Gradec. Razstavljali bodo samostojno ali skupinsko pod pokroviteljstvom OZKO.
f)	Posebno pozornost bomo posvetili klubski in filmski dejavnosti. Možnosti za to so.
Občinska zveza kulturnih organizacij bo tudi v dolgoročnih programih negovala in izvajala medobčinsko kulturno sodelovanje, poglablja stike s Slovenci v zamejstvih (Koroška in Italija) in sodelovala z izseljenci in delavci na začasnem delu v tujini.
10.	Prostori, namenjeni kulturnim dejavnostim
Glede na to, da je mreža prostorov za kulturne namene v občini Slovenj Gradec že oblikovana, v celoti zadošča za kulturne aktivnosti občanov, novih izgradenj kulturnih domov v občini v tem obdobju ne bo. Predvidevamo pa naslednje:
—	razširitev prostorov v knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu;
—	v Umetnostnem paviljonu bomo obnovili pri' tlični prostor (bivše jetnišnice);
— Koroški pokrajinski muzej revolucije bo razstavne prostore dopolnil s funkcionalno ureditvijo podstrešja;
—	nadaljevala se bo obnova graščine Rotten-turm v Slovenj Gradcu (za stalne zbirke domače tn umetne obrti in druge namene);
—	zaključevalo se bo obnavljanje gradu sv. Pankracija nad Starim trgom;
—	obnavljali bomo fasade na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu;
—	vzdrževali bomo kulturne domove, ki sodijo v mrežo prostorov za kulturne namene v občini Slovenj Gradec.
Zaključek
Ne glede na to, da so nekatera vprašanja na področju dolgoročnega planiranja še odprta, se je strokovna služba OKS že vključila v postopek, ki ga je zasnovala skupščina občine Slovenj Gradec. Analizirali in ocenili so dosedanji razvoj in delo. Ocene so morda še premalo problemske in bi jih bilo potrebno v nadaljnji razpravi razširiti in vsebinsko bolje razčleniti. Poudariti pa velja, da se je strokovna služba OKS v pripravi tega gradiva posluževala metod in principov, ki jih je zastavila Kulturna skupnost Slovenije za dolgoročni načrt razvoja kulturnih dejavnosti v SR Sloveniji.
STROKOVNA SLUŽBA OKS SLOVENJ GRADEC
30 - LETNICA GLASBENE ŠOLE
28. NOVEMBRA 1984 JE GLASBENA ŠOLA V SLOVENJ GRADCU PROSLAVILA 30-LETNICO SVOJEGA DELOVANJA
Glasba je govorica, razumljiva vsem ljudem — gre od srca do srca, oblikuje človeka, združuje ljudi, razveseljuje in žalosti in utrjuje vero v življenje, vžiga ljubezen do domovine, do človeka, človeštva in človeškega. Pesem in glasba sta spremljali junake v boj in jih častili po zmagi. Tudi za našo slovensko pesem in glasbo velja taka ugotovitev — od davnih časov do današnjih dni.
In naše mesto ni zaostajalo v teh prizadevanjih!
Glasbena tradicija v Slovenj Gradcu sega desetletja nazaj: tu je bil rojen Hugo Wolf, skladatelj svetovnega slovesa in tu je napravil prve korake v svet glasbene umetnosti. V začetku stoletja je v mestu zaživelo glasbeno društvo in v okviru le-tega je deloval daleč znani mali simfonični orkester. Med obema vojnama sta ga k življenju ponovno obudila Alojz Krajnc in Ciril Cajnko, velika ljubitelja glasbe in neumorna organizatorja glasbenega življenja v mestu. Podobno velja za čas po drugi svetovni vojni. Ob tem je bila potrebna samo še iskrica — misel: ustanovimo glasbeno šolo! In Ciril Cajnko je postal glavni pobudnik za ustanovitev glasbene šole v Slovenj Gradcu. Pred tridesetimi leti je šola stopila na plodno življenjsko pot. ..
Tako je Slovenj Gradec pred tridesetimi leti napravil pomemben korak k organiziranemu šolanju glasbenikov.
Že leta 1953 so se nekateri požrtvovalni ljubitelji glasbe (Ciril Cajnko, Zvonka Pal, Jože Jontes, Mirko Vajs, Jože Leskovar in Miro Jarc) dogovorili, da bodo pričeli poučevati posamezne inštrumente. Kakor je kdo mogel. In kjer je kdo zmogel. Posredovale so okrajne družbeno-politične organizacije in mestni odbor: šolo je potrebno ustanoviti, prostore pa naj ima v rojstni hiši Huga Wolfa, čeprav so tam še prebivali stanovalci, dvorano pa je uporabljala lutkovna skupina. Šola je bila ustanovljena z odločbo okrajnega ljudskega odbora Slovenj Gradec z dne 4. nov. 1954. Ob prvih 109-ih učencih v
letu 1953 se jih je v letu 1954 vpisalo že 135. Prva javna produkcija je bila maja 1955. Po odpravi okraja je ustanoviteljstvo prevzela občina Slovenj Gradec. Prvi šolski odbor je bil ustanovljen leta 1956, štel je 7 članov, vodila pa ga je Hilda Vaupot. Še nekaj pomembnejših podatkov: leta 1972 se je šola preimenovala iz nižje v glasbeno šolo Slovenj Gradec, leta 1977 je navezala tesnejše stike z glasbeno šolo v Škofji Loki in se z njo pobratila, leta 1980 je bil odprt dislocirani oddelek v Mislinji.
Istega leta je nenadoma umrl dolgoletni ravnatelj Jurij Bocak, ki je za razvoj šole veliko storil.
Vsako leto je šolo obiskovalo 140 učencev, poučevalo pa 7 do 10 učiteljev. Tako je v teh tridesetih letih pognala močne korenine in postala nepogrešljiv del kulturnega življenja našega mesta.
Uspehi glasbenega izobraževanja in vzgoje polagajo trdne temelje za delovanje v prihodnosti!
Od prvih dni do danes kažejo podatki vsestransko rast. Že prvo leto so na šoli delovali naslednji oddelki: za klavir, godala, trobila, pihala in oddelek za harmoniko. Občasno sta se pridružila še oddelek solopetja in oddelek za kitaro in citre. Šola upošteva vse sodobne učno-vzgojne postopke, tudi oprema je zadovoljiva, zato kvalitetna rast ni izostala. Učenci 1. in 2. razreda osnovne šole in predšolski otroci obiskujejo malo glasbeno šolo — le-ta jih pripravlja na intenzivnejše glasbeno izobraževanje. Razen rednega pouka sodelujejo učenci glasbene šole tudi v komornih skupinah, v šolskem orkestru, harmonikarskem orkestru ter godalni skupini. S temi oblikami se šola redno vključuje v kulturno dogajanje v kraju.
Prvi stalni učitelji so poleg ravnatelja Miroslava Jarca postali Jurij Bocak, Cveta Šprager in Kazimir Lužnik. Sčasoma so se jim pridružili Lilijana Slemenik, Janja Grobovšek, Viktor Poplaz, Julijan Burdzi, Branka Kašnik in Andrej Šmon. K uspehu šole pa so veliko prispevali tudi zunanji sodelavci — tisti, ki so poučevali po več let: Mirko Vajs, Jože Leskovar, Ciril Cajnko, Milan Januška, Pavle Štumberger, Polde Krajnc, Majda Gunžer, Vlasta Ajtnik in Martin Šmon in seveda učitelji, ki so poučevali na šoli le krajši čas. Preobširen bi bil seznam, da bi jih lahko navedli. Toda njihovo delo je trdno vtkano v rast šole, njen ugled in nadaljnjo rast tistih učencev, ki so šolanje na glasbeni šoli v Slovenj Gradcu uspešno končali, ga nadaljujejo drugod ali pa so že dosegli zastavljene življenjske in glasbene cilje.
Glasbena šola v Slovenj Gradcu se je od ustanovitve naprej uspešno uveljavljala in znova in znova potrjevala. Učenci so redno nastopali na proslavah, kulturnih prireditvah, otvoritvah — malo je bilo prireditev, kjer ne bi sodelovali. Igrali so in še igrajo v šolskem orkestru. Mnogi so postali člani pihal-
Glasbena šola v Slovenj Gradcu
nega orkestra. Redno sodelujejo na srečanjih učencev glasbenih šol in republiških tekmovanjih, in sicer od leta 1961 dalje. Nekaj pomembnejših podatkov: leta 1977 so Dušan Krajnc, Martin Šmon in Božo Kolerič dosegli 2. mesto na republiškem tekmovanju, Tatjana Špragar, Kazimira Lužnik in Alenka Pariš pa na republiškem in zveznem tekmovanju o Beli Bartoku in njegovem delu 1. mesto. Učenke Silvija Arnold, Romana Gregoršanec, Danica Savinek, Mira Slemnik in Irena Zdovc so ob zaključku šolanja pripravile samostojne absolventske koncerte. Več samostojnih koncertov je imel tudi šolski orkester, ob otvoritvi razstave Mir, humanost in prijateljstvo med narodi pa je bil nosilec osrednjega kulturnega sporeda.
Sola je nadarjene učence usmerjala v nadaljnji študij. Tako sta Maja Telban in Janja Grobovšek končali študij na akademiji za glasbo. Kot usposobljeni strokovni učitelji so se na šolo vrnili Vlasta Ajtnik, Andrej Šmon, Branka Kašnik in Martin Šmon. Na visokih glasbenih šolah doma in v tujini pa nadaljujejo šolanje naši učenci Dušan Krajnc, Kazimir Lužnik in Tatjana Špragar.
Šola je uspešno — bodisi samostojno, bodisi v sodelovanju z drugimi organizatorji, predvsem Zvezo kulturnih organizacij — organizirala številne koncerte priznanih slovenskih, jugoslovanskih in tujih umetnikov, posebej v okviru Koroške glasbene jeseni, in tako pridala velik delež k širjenju in poglabljanju glasbene kulture v Slovenj Gradcu. Koncerti so bili vedno lepo in toplo sprejeti. Sodelovanje z osnovnimi šolami in s srednjo šolo Edvarda Kardelja pa je vsestransko namenjeno vzgoji mladega koncertnega občinstva.
Za živo in tako široko zastavljeno delo je glasbena šola v letu 1963 dobila Vrunčevo nagrado.
Po koncertu, ki so ga pripravili učenci in učitelji glasbene šole na predvečer praznika republike v kulturnem domu, je bil sprejem za učitelje, učence in goste v avli srednje šole Edvarda Kardelja. Ob tej priložnosti je Občinska kulturna skupnost podelila Glasbeni šoli Bernekerjevo priznanje za trideset let njenega plodnega dela. Predsednik OKS prof. Jože POTOČNIK je med drugim dejal:
»■Prijetno dolžnost imam, da ob tem svečanem trenutku povem nekaj besed v imenu Občinske kulturne skupnosti. Naša glasbena šola sodi med pomembne vzgojno-izobraževalne in kulturne ustanove v občini Slovenj Gradec. Njena vloga bogati in plemeniti kulturno življenje v Mislinjski dolini. Z vso odgovornostjo razvija in nadaljuje bogato tra-
dicijo glasbene ustvarjalnosti. Napovedovalca sta na koncertu kronološko lepo predstavila razvoj, rast in dosedanje delo glasbene šole, vendar bi kazalo ob tej vsebini dodati in poudariti še nekaj: to so učenci, ki opravljajo redne obveznosti v osnovni in srednji šoli, bogatiejo pa se tudi na področju glasbene kulture, nastopajo na mnogih proslavah v šolah, v krajevnih skupnostih, v tovarnah in drugod v občini. To so učenci, ki veliko svojega prostega časa žrtvujejo za javne nastope. Poudariti kaže tudi, da je glasbena šola tista, ki daje podmladek našemu pihalnemu orkestru, pevskim zborom in drugim instrumentalnim skupinam. Mnogim generacijam in sedanjim učencem smo dolžni zahvalo za opravljeno delo, za vaje in glasbeni program. Prav tako smo dolžni zahvalo vsem staršem, ki materialno in moralno podpirajo rast glasbene kulture mladega rodu. Ob 30-letnici glasbene šole čestitam vsem učiteljem in učencem in jim želim veliko uspehov pri nadaljnjem delu.
OKS Slovenj Gradec vam ob jubileju za vaše dosedanje plodno delo podeljuje Bernekerjevo priznanje.""
BERNEKERJEVI NAGRAJENCI ZA LETO 1985
Odbor za podelitev Bernekerjeve nagrade in Bernekerjevih plaket, ki ga sestavljajo predstavniki Zveze kulturnih organizacij in Občinske kulturne skupnosti Slovenj Gradec, je 29. januarja 1985 na 3. seji odločil, da prejme Bernekerjevo nagrado za leto 1985 tov. Niko Kolar; Bernekerjeve plakete pa prejmejo: Vlado Bukovec, Herta Turičnik, Jože Krajnc-Babnik in Franc Gornjak.
Tov. NIKO KOLAR je kulturni in družbeno-po-litični delavec, ki v občini Slovenj Gradec aktivno deluje že več kot petnajst let. V preteklem obdobju je Niko Kolar dokazoval izjemno privrženost kulturnim dejavnostim: od likovne, glasbene, gledališke, folklorne do literarne. Se najbolj pa nas je prepričeval s svojimi organizacijskimi sposobnostmi, ko je v letih 1971, 1972 in 1973 sodeloval pri samoupravnem konstituiranju Občinske kulturne skupnosti in Zveze kulturnih organizacij Slovenj Gradec. Takrat je bil tudi imenovan za tajnika skupnosti in zveze kulturnih organizacij. V tej vlogi je tov. Kolar opravil poleg svojega rednega delovnega časa vrsto kulturnih nalog: kot predsednik literarnega kluba Slovenj Gradec, kot glavni in odgovorni urednik časopisa Odsevanja, urednik različnih publikacij s področja kulturnih dejavnosti (leposlovnih, glasbenih, likovnih itd.), ustvarjalec literarnih besedil, člankov in prevodov za časopise OZD (Viharnik, Triso, Poročevalec TUS-a, Fužinar in druge), kot član uredništev in svetov pri revijah in foto-mnografijah (Kurirček, Dialogi, založba Obzorja, Jugoslovansko revijo, Mladinsko knjigo, monografija Slovenj Gradca) in še bi lahko naštevali. Omeniti velja tudi njihov delež ob mednarodnih kulturnih prireditvah »MIR 75 — 30 OZN« v Slovenj Gradcu. Od takrat je član odbora za urejanje Titovega gaja Slovenj Gradec. Prav tako zavzeto je deloval v odboru za klubsko dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in v odboru za stike s tujino pri Kulturni skupnosti Slovenije. Tov. Kolar opravlja sprejete naloge z zavestjo, da prispeva k ustreznemu in kvalitetnemu razvoju kulturnih dejavnosti v občini Slovenj Gradec.
Na predlog Zavoda za kulturo, Kulturnega društva Slovenj Gradec in Literarnega kluba Slovenj Gradec je odbor za podelitev priznanj pri OKS Slovenj Gradec soglasno menil, da je letošnja Berne-kerjeva nagrada primerna oddolžitev in spodbuda za nadaljnje ustvarjalno, poustvarjalno in organizacijsko delo Nika Kolarja.
Tov. VLADO BUKOVEC je član pihalnega orkestra Slovenj Gradec več kot dvajset let. Čeprav je precej oddaljen od mesta Slovenj Gradec, je Vlado eden najbolj vztrajnih in discipliniranih članov ansambla, ki ima na leto stotine vadbenih ur in na desetine javnih nastopov. Poleg tega je tov. Bukovec izjemno požrtvovalen sodelavec pri razreševanju organizacijsko-tehničnih vprašanj v pihalnem orkestru, vzoren član izvršnega odbora orkestra in zadnjih nekaj let tudi njegov predsednik. Posebej pa moramo poudariti, da je Vlado Bukovec nadarjen glasbenik, ki s svojo kvaliteto dviga raven celotnega ansambla in s tem animira druge člane orkestra k še večjemu glasbenemu izpopolnjevanju in angažiranju. Bernekerjeva plaketa, namenjena tov. Bukovcu, je s tem dovolj tehtno utemeljena, hkrati pa smo mnenja, da mu bo lepa spodbuda za nadaljnje delo na glasbenem področju.
Tovarišica HERTA TURlCNIK — vodja poslovalnice in prodajne galerije Mladinske knjige v Slovenj Gradcu nam je v preteklem desetletju s svojo izredno zavzetostjo in s sodelovanjem delovnega kolektiva Mladinske knjige priredila nad petdeset likovnih razstav slovenskih, jugoslovanskih in zamejskih avtorjev.
Vsa leta pripravlja predstavitve del slovenskih in jugoslovanskih književnikov, prireja tiskovne konference ob pomembnejših izidih del domačih pisateljev, srečanja ustvarjalcev z bralci. Za vse naštete priložnosti je tov. Turičnikova znala najti stik z osnovnimi in srednjimi šolami v občini, s knjižnico Ksaverja Meška, z literarnim klubom, Umetnostnim paviljonom in drugimi.
Odbor za podelitev priznanj je bil mnenja, da predstavlja delovni program Mladinske knjige iz Slovenj Gradca bogato in aktualno dopolnitev programov Zveze kulturnih organizacij in Občinske kulturne skupnosti in si želi, da bi tovarišica Turičnikova tudi v prihodnje bila naša uspešna sodelavka.
Tov. JOŽE KRAJNC-BABNIK se je že pred drugo svetovno vojno vključeval v kulturno-prosvetno dejavnost v Mislinji. Izhaja iz družine, ki je imela velik smisel za glasbeno in pevsko dejavnost. Po očetovi smrti je prevzel vodstvo kmečke godbe v Mislinji, ki je bila posebej aktivna v obdobju 1955— 1965.
Tov. Krajnc pa je z velikim razumevanjem znal prisluhniti tudi drugim področjem ljubiteljske dejavnosti v Mislinji. Dolgoletna aktivnost tov. Jožeta Krajnca je spodbudila kulturno-umetniško društvo Svoboda iz Mislinje, da so ga predlagali za Bernekerjevo plaketo, odbor za podelitev priznanj pri OKS pa je z razumevanejm in s hvaležnostjo predlog dovolj tehtno utemeljil.
Ing. FRANC GORNJAK sicer ne korenini v Slovenj Gradcu, vendar sta ga življenjska pot in stro-
kovno poslanstvo usodno povezala z razvojem našega mesta in občine. Marsikateri veliki odločitvi v našem kraju so botrovale njegove pobude, njegova strokovna pomoč in izkušnje. Najgloblja sled Gornjakovega zavzemanja za rast kulturnih hotenj Slovenj Gradca pa se kaže v obdobju njegovega vodenja občinske skupščine. S svojo značilno človeško širino, intelektualno močjo in tankovestno presojo je ing. Franc Gornjak tkal množično zaupanje v zdrave izvire kulturno-umetniških vrelcev, ki so opredeljevali poseben pomen mesta v občini, v Sloveniji in Jugoslaviji, kakor tudi mednarodni javnosti. Tako je bilo njegovo poslanstvo nepogrešljivo pri utrjevanju stikov in medsebojnega sodelovanja naših kulturnih ustanov s pomembnimi mednarodnimi organizacijami, kot je UNESCO. Z vztrajnim zavzemanjem ing. Gornjaka je Slovenj Gradec utrdil svoj svetovni ugled, zlasti z mednarodnimi likovnimi in humanističnimi prireditvami, ki odstirajo neusahljivo človeško slo po miru in sožitju. Njegovo načelo, da je naj plemenitejše dejanje človeka samo korak naprej h gmotnemu in duhovnemu zadovoljstvu, se je izkazalo tudi v takih Gornjakovih prispevkih, kot so odločna podpora za prenovo in razširitev Pokrajinskega muzeja revolucije, sodelovanje ob izvedbi mednarodnih kulturnih prireditev Za boljši svet v letu 1979, postavitev spominskih obeležij in spomenikov NOV v občini Slovenj Gradec itd.
Mnenja smo, da je podelitev izredne Bernekerjeve plakete tov. Gornjaku prijetna oddolžitev za preteklo delo in obenem tudi vabilo za nadaljnje sodelovanje.
JUR JURlCAN
postopek
najprej skrbno izločimo s polic življenja plemenitost
potem na moč previdno zatremo vsakršen odpor
in še narahlo postrgamo nevarne pečke bebavosti
da bi naštete sestavine zmečkali skupaj v snu
Mešani pevski zbor KD Slovenj Gradec
LEP GLASBENI VEČER V vogrCah
Vogrče na Koroškem so 25. maja letos doživele lep in prijeten umetniški večer, da takega vaščani in krajani ne pomnijo zlepa. Dekliški pevski zbor iz Slovenj Gradca pod umetniškim vodstvom Jožeta Leskovarja je na povabilo moškega pevskega zbora »Kralj Matjaž« iz Libuč tokrat gostoval v tej tihi, odmaknjeni koroški vasici, le streljaj, dva od Pliberka, na humškem polju — tam, »... kjer Peca pošilja z juga pozdrave nam, skale Obirja vriskajo v zdravje nam ...«
Velika prosvetna dvorana v vaški gostilni je bila napolnjena domala do zadnjega kotička, čeprav šteje zaselek le malo hiš. — Že prvi akordi libu-škega moškega zbora, ki je zapel poslušalcem v pozdrav, so ustvarili razpoloženje, ki je obetalo nadvse prijetno in prisrčno doživljanje celovečernega pevskega koncerta. K temu so seveda največ prispevala naša dekleta, saj je bilo njihovo virtuozno in lahkotno izvajanje tako ljudske kot zahtevne umetne pesmi na tako visoki stopnji, da kaj takega poslušalci niso pričakovali. Tako zahtevnih pevskih programov niso vajeni, zato je nemara kdo podvomil, kako bodo težje umetne pesmi odmevale v preprostem kmečkem ušesu. Vendar se je izkazalo, da je bila vsaja bojazen odveč. Kmečki očanec, ki je pred nekaj trenutki še obračal seno in pospravljal v hlevu in se mu trudne roke še niso spočile od težkega dela, je z istim zanosom in umetniškim užitkom dojemal prepletanje zvokov in akordov v domačem »Mojceju« in črnski duhovni in umetni pesmi, kakor jih dojema v sozvočju narave ter svojega vsakdanjega življenja in dela. Kdor živi z naravo in zna prisluhniti vsem njenim čarom, temu ni nobena pesem tuja in nerazumljiva. In prav tu, v interpretaciji sleherne pesmi, se je Jože Leskovar s svojim dekliškim zborom ponovno izkazal velikega mojstra. Čista dikcija, brezhibna intonacija, polna zvočnost in odlična agogika so odprle poti glasbenega sporočila do slednjega poslušalca.
Pa le ni res, da kultura lahko živi in uspeva le v velikih kulturnih centrih. Vogrče so majhen kraj, ljudje preprosti. Mlada dekleta so znala razkleniti njih srca in jih napolniti z najčistejšo lepoto — slovensko pesmijo, ki ima za koroške Slovence onkraj meje še poseben pomen: je vera in moč in potrdilo njihove samobitnosti, izraz zvestobe domači zemlji, domačemu jeziku in narodu, zvestobe — sebi. V tem je naposled poslanstvo vsake kulture, tudi glasbene. Nje vrednost je merilo naše osebne in človeške zrelosti. — Dekliški pevski zbor je s svojim nastopom v Vogrčah izpričal visoko stopnjo glasbene kulture in se skupaj z občinstvom zlil v nepozabno umetniško doživetje.
Marijan Mikic
KOROŠKA POJE 85
Letošnja srečanja pevcev Koroška poje 85, ki so prikaz dosežkov na področju vokalne glasbe, so se pričela že 9. februarja na Lešah, zatem pa se je zvrstilo še dvanajst koncertov po Koroški in zamejski Koroški.
Sodelovalo je osem mešanih, sedemnajst moških, šest ženskih zborov ter osem malih vokalnih skupin, kar je skupaj okrog devetsto pevcev.
Na zaključnem področnem pevskem srečanju Koroška poje 85, 20. aprila na Prevaljah, pa je nastopilo enajst izbranih zborov: moški zbor Janko Vincenc Harkov, mešani zbor kulturnega društva Slovenj Gradec, moški zbor Štefan Goršek Čaki iz Dravograda, mešani zbor Mato iz Črne na Koroškem, moški zbor Vinko Poljanec iz Škocjana, mešani zbor iz Vuzenice, moški zbor Kope-Legen, mešani zbor Srce iz Dobrle vasi, moški zbor Fužinar z Raven na Koroškem, mešani zbor Podjuna iz Pliberka in moški pevski zbor Vres iz Prevalj.
Mladinskih in otroških zborov je v regiji 33 in so se najprej predstavili na občinskih prireditvah. Na zaključnem področnem srečanju Koroška poje 85, 24. maja v Radljah, pa so nastopili: otroški pevski zbor osnovne šole Slovenj Gradec, mladinski zbor osnovne šole Vuzenica, mladinski zbor osnovne šole Črna na Koroškem, mladinski zbor osnovne šole Radlje, mladinski zbor osnovne šole Prežihov Vo-ranc Ravne na Koroškem in dekliški pevski zbor kulturnega društva Slovenj Gradec.
Področno srečanje malih vokalnih skupin Koroška poje 85 bo v Dravogradu, in sicer oktobra.
Dekliški pevski zbor KD Slovenj Gradec
MOSTOVI ZA TRDNEJŠI KORAK
Izzivov za naslednji intervju je bilo mnogo: kanček slabe vesti, ker je moralo preteči sedem let, da smo našli v Odsevanjih prostor za zapis o tridesetletnem delu; tesnobno spoznanje, da se vse premalo zavedamo pomena vseh oblik kulturnega dela, ki je pomagalo Slovenj Gradcu posredno ali neposredno vstopati v svet; strah pred gluho ložo v nas samih, ko marsičemu čez leta ne bomo znali imenovati tistega, ki je zorel zamisel, bil prvi vzgib ali pozneje uresničevalec ideje. A tudi spoznanje, da se svojemu kraju ne razdajamo le zaradi materialnih dobrin, pač pa nas nanje veže tudi Uršlja gora v jutru ali na slikarjevem platnu, štibuško zelenje in plastike, ki govore o kruhu in ljubezni ter še o čem, pa naš radio, šole . . .
Res je, da vsi pripadamo svetu in da svet pripada nam vsem, toda svet je velikokrat tudi tisto, česar ni moč prijeti, izmeriti, odnesti domov. Slednjemu se je s svojim delom zapisal in se zapisuje moj sogovornik. Toliko za uvod.
Za Slovenjgradčane si uradno profesor Tone Turičnik. Za prijatelje in sodelavce preprosto Tone. Jezljivcem in nergačem je dovolj Turičnik. Človek živi toliko, kolikor relacij si ustvari do ljudi in sveta, pa ljudje do njega. Slovenj Gradec je v povojnem obdobju sinonim za razcvet na kulturnem področju — ob rojevanju idej, realizaciji zmisli in za življenje institucij so bila in so še, brez laskanja, nepogrešljiva tudi tvoja prizadevanja. Preleti zate najvrednejše postaje tega svojega dela, spregovori pa tudi o »videnju« zdajšnje podobe kulturnega utripa!
— Naj bi bila inventura? Prav imaš: včasih se je potrebno na nekaterih postajah tudi razgledati in kaj poračunati. Kulturno delo mi je zdavnaj zlezlo pod kožo — najprej doma, ko sta mi oče in mati odkrivala skrivnosti knjig in ljudskih pripovedi, potem na učiteljišču v Mariboru, ko smo učenci osnovali dramsko skupino in nastopali kot igralci in recitatorji, pozneje pa na prvem delovnem mestu v Šentanelu, potem v vojski in v Ljubljani, ko sem študiral itd. Ves ta čas sem sodeloval tudi z igralsko skupino v domačem kraju — Golavabuki. Ko pa sem se dokončno ustalil v Slovenj Gradcu, sem zrasel s kulturnim utripom tega kraja: učitelj mora živeti s krajem, bolje, ne samo s šolo — tudi s krajem!
Postaje kulturnega dela?
Spravljaš me v zadrego: o sebi je težko govoriti — narobe beseda, pa je lažna skromnost ali smohvala že tu, obe pa nista kaj prida lastnosti! A vseeno na pot! Režiral sem in igral, največ v dramski skupini Golavabuka in KUD Šmartno. Pozneje številne proslave in prireditve v Slovenj Gradcu in drugih krajih v občini. Uspeli smo jim
dati posebno vrednost. Pri nekaterih sem se ukvarjal tudi z organizacijo. Pa nastopal. Itd.
Potem je čas terjal in lotiti se je bilo treba novinarskega dela: za Otom Štraserjem sem prevzel uredništvo Mislinjske doline, glasila občinske organizacije SZDL Slovenj Gradec. Ko je bil ustanovljen Radio Slovenj Gradec (zdaj Koroški radio Slovenj Gradec), sem pripravljal in urejal radijske oddaje. Leta 1965 smo ustanovili literarni klub in začeli izdajati Odseve. Pozneje Odsevanja. Veliko truda je bilo vloženega v monografija o Slovenj Gradcu. Seveda, za vse to sem namenil svoj prosti čas.
Nekaj let sem pisal članke za Večer — o kulturnem dogajanju v Slovenj Gradcu. Pa druge sestavke za različne publikacije ob različnih priložnostih. Z leti se je nabralo tega kar precej.
Potem: delegatske dolžnosti. Največ na kulturnem področju. Kolikor se je dalo, sem se zavzemal za razcvet kulturnih dejavnosti; tako poklicnih kot ljubiteljskih. Bilo pa je vedno težko, saj je bila denarna odeja zmeraj prekratka. Ce smo jo potegnili na to stran, je je zmanjkalo na drugi. In to tedaj, ko sem predsedoval svetu za kulturo, znanost in telesno kulturo pri občinski skupščini, kakor pozneje, ko sem vodil izvršni odbor OKS in potem skupščino OKS. Kljub vsemu se je marsikaj premaknilo. Tudi financiranje se je ustalilo. Delovne organizacije in TOZD so bile vedno pripravljene pomagati. Pa posamezniki. Vse velike prireditve smo izpeljali na tak način. Ob pomoči združenega dela. Sodelovanje z občinskimi strukturami je bilo vedno dobro. Funkcije so terjale članstvo v različnih odborih in komisijah, kjer je bilo mogoče ali pa nujno potrebno povezovati delovanje s kulturnimi prizadevanji. Recimo: v 10 ali predsedstvu občinske konference SZDL, izvršnem odboru ali skupščini krajevne skupnosti itd.
Zadnje desetletje tajnikujem odboru Titovega gaja. Idejo počasi, a kljub vsemu uresničujemo. Korespondenca terja veliko časa. To velja tudi za druge, večje prireditve.
Posebne so naloge mentorskega dela — tako v šoli (prej recitatorski zdaj literarni krožek) kot v literarnem klubu. Slovstvo mi je bilo vedno pri srcu. Učenci so dosegli nekaj lepih uspehov. Tudi literarni klub se je utrdil in predstavlja pomembno prvino v strukturi kulturnih dejavnosti. Zadnje čase je spet aktivnejši!
Mislim pa, da je bilo še neko drugo kulturno angažiranje — na zunaj manj opazno, sicer pa pomembno: s profesorjem in slikarjem Pečkom sva včasih razpravljala tudi pozno v noč — o načrtih, velikih prireditvah, odnosih med poklicno in ljubiteljsko kulturno dejavnostjo, vprašanjih ustvarjalnosti in podobnem. Včasih se je pridružil še kdo. Marsikatera zamisel je pognala korenine in ob široki podpori smo jo uresničili.
Tako se potrjuje da so pretekla prizadevanja bila vednarle polna, bogata, da so sadovi vidni, in da bodo generacije, ki prihajajo, imele kaj nadaljevati; in prepričan sem, da bodo nadalje-
vale. Včasih smo si hoteli dokazati, da je mogoče: vztrajati, razviti več, kot se zdi mogoče. Morda tudi od tod nekakšna trma, da mora uspeti. Marsikaj pa si je podajalo roko — delo v šoli in poklicna usmerjenost, literarna srečanja, mentorstvo — tako v šoli kot zunaj nje. Toda to je že druga zgodba!
In — praviš — »videnje«?
Mislim, da ima slovenjegraška kultura dobre temelje, da živi — kljub težavam — polno in da se struktura izpopolnjuje. Pa tudi vsebina se širi: ljudi vse bolj vznemirjajo vprašanja zdravega okolja, bivalnih prostorov, kultura le-teh, prostorsko planiranje, urbanistična vprašanja. Tudi struktura je dovolj pestra. Trdni so poklicni temelji, vsaj mislim. In mladi se vključujejo. Ljudje se spet vračajo k neposredni in živi besedi, dogajanju, petju, nastopom. Poklicna in ljubiteljska kultura se dopolnjujeta. Seveda je še marsikaj, kar bo potrebno izboljšati ali dopolniti
—	propaganda, poročanje in afirmacija kulturnih dosežkov, večje angažiranje za trajne vrednote, širjenje kulturne akcije, povezovanje s TOZD, kaj več bo potrebno storiti za množičnost in še kaj.
— Poklicno si se zavezoval učiteljskemu delu, kar pa je dovolj splošna opredelitev. Bolj pošteno je reči — pedagoškemu. S tem dobi šolsko delo nove, pravzaprav prave razsežnosti. Zvonec sicer jormalno konča šolsko uro, z učiteljevo pomočjo spodbujene misli in spoznanja pa v posameznikih prično novo, svoje življenje. Kadar sta misel in ustvarjalni nemir sama na poti, če nista deležna konfrontacije /potrditve ali zavračanja/, se navadno hitro upehata, še posebej pri mladem človeku. Kako razumeš mentorsko delo in kako se ga lotevaš?
— Mentorsko delo? To je kot vrtnarjenje. Toda vse bolj prefinjeno in občutljivo. Za različne dejavnosti različno. V literarnem krožku ali klubu drugačno kot pri šolskem glasilu ali pripravi proslave ali spodbude za branje. Menim, da je to zelo svojevrsten odnos med dvema subjektoma. Oba morata biti na isti »valovni dolžini«. Interes, razumevanje, odkritost, sodelovanje
—	so nadaljnje prvine. In prijateljsko, nevsiljivo vodenje in spremljanje. Obojestranska strokovna radovednost. Pa zaupanje in spoštovanje. In morda še kaj! O tem je mogoče prebrati marsikatere tehtne misli.
Ko tako razmišljam o vseh teh mentorstvih, se mi znova potrjuje spoznanje, da se mora mentor truditi — mislim v prvi vrsti na ustvarjanje
—	odkrivati širino in globino doživljajskega sveta in izraznih možnosti, kar je zapletena, a prijetna in nikoli dokončana naloga, predvsem pa, kaj je tisto obrtniško, ki terja izpopolnitev, da bi bili dosežki boljši, kvalitetnejši. Pa še: kritična beseda mora biti spodbudna in stvarna: kaj in kako je treba napraviti, da bo delo oblikovano dobro, boljše, da bo lirika lirika in pripoved pripoved. Vsekakor: vsa pota pa mora mentoriranec prehoditi sam! Tako se torej mentorstvo spreminja v prijateljsko pomoč in spodbudo. Svetovalec opozarja na težave in poti, križišča in cilje, svetovalec pa se izobražuje in ravna po tem kompasu. Spremstvo je potrebno pač do tega ali onega kilometra, potem je odveč, čeprav je izmenjava izkušenj vedno privlačna, tudi pozneje. Tako se potem tako sodelovanje lahko prelevi v novo razsežnost!
Jasno pa je, da uspeh potrjuje in spodbuja! V preteklosti smo dosegli nekaj vidnih uspehov: dobili smo zlato ptico za šolsko glasilo MI, nekaj nagrad na zvezni ravni, podelila jih je nacionalna komisija za UNESCO za spise o prihodnosti
človeštva, svobodi, miru in mednarodnem sodelovanju, več nagrad so dobili učenci in člani li-tarnega krožka ob mesecu knjige — republiških in občinskih, nekateri člani literarnega kluba so se uveljavili v širšem kulturnem prostoru itd. Moram reči, da mi je še zdaj toplo pri srcu, ko se spomnim, koliko veselja in navdušenja so sprožile novice in obvestila, da je učenec ali član kluba dobil priznanje ali nagrado.
— Trubarjeva diploma je republiška potrditev za tvoje 30-letno širjenje dobre knjige med mladimi v šoli in tistimi, ki so prerasli šolske učilnice, a ostali branju zvesti, nekateri pa so knjigo »našli« šele pozneje. Priznanje velja tudi tvojemu 20-letnemu mentorstvu v šolskem literarnem krožku ter Literarnem klubu Slovenj Gradec. Kljub pravi eksploziji novih medijev, ki skušajo na živ način »osvojiti« človeka na prelomu drugega tisočletja — knjiga ostaja. Kako živi tvoja zavest?
Knjiga ostaja! Je bila, je in bo! Različni mediji so se — gre za množična občila — pridružili knjigi njihov namen je hitro obveščanje, a knjiga ostaja, leposlovna, znanstvena, poučna, in nič je ne more nadomestiti. Človek se s knjigo intimno zveže: ko jo rabi mu vedno potrpežljivo služi, odgovarja, ponavlja spoznanja, sega v doživljajski svet, ga .iri in plemeniti. Pa sploh: beseda je nekaj več, govorjena ali pisana. Doživeti besedo sočlovekovo v neposrednem pogovoru ali umetnini, leposlovni knjigi, njen zvok, širino in globino, glas, ki vznemirja, grozi ali navdušuje, razveseljuje, četudi ga znova in znova z domišljijo dopolnjuješ, ironijo in naklonjenost, občudovanje, žalost, doživeti ta žar v pripovedi, petju, pesmi, ritmu, stavčni melodiji odtenkih barve glasu — v živo ali ob knjigi, vse to je nenadomestljivo človeško bogastvo, ki ga ni mogoče zamenjati. Umetniška beseda je bleščeča, nalezljiva, opojna — nabita s sokovi in energijami, ki prodirajo v bralca. In zato vzameš knjigo, ko si jo zaželiš. Pa bereš, doživljaš, čustvuješ, kot si zaželiš. Slišiš človeka, se z njim jočeš, smeješ in veseliš. Včasih so z besedo zdravili in čarali! Zvok je upanje in moč. Beseda je tolažba, zanos in ponos. Širina duha in srca. Knjiga je spomin in zgodovina in ogledalo in izkaznica. Hladilo je in orožje. Prijateljica. Ženska. Naslada in sodba. Vest in zavest. Vse to in še kaj. Kako bi potem mogla izginiti iz človekovega življenja!
Zato povsod propagiram knjigo. Navdušujem, da bi mladi ljudje začeli v mladosti snovati osebno knjižnico. Da bi kupovali knjige, čeprav so drage, da bi jih imeli pri roki. Kajti knjiga je — stara modrost — najdragocenejši učitelj, potrpežljiv, nevsiljiv, a natančen in dosleden. Tudi materinega jezika. Pa oblikovalka naše narodne, domovinske in družbene zavesti. Pa privrženosti napredku. Svet ostane skrit, nejasen, če ni znanj in spoznanj, ki jih hranijo knjige. Kako se ni mogoče pogovarjati z ljudmi, ki nič ne berejo!
Knjigo imam rad: navdušuje me, uči, bistri pogled na življenje, širi obzorja in doživetja, vzpostavlja mostove do sočloveka, njegovega mišljenja in sveta, bogati in radosti življenje, da ga človek živi polno, »podesetorjeno«. Še več je vredna, če je lična tudi po zunanji podobi, tisku, papirju. In v vseh teh letih sem si ustvaril lepo knjižnico, rasla je z mano od mladih nog.
Tako se tu krog sklene: tudi iz te ljubezni in naklonjenosti so rasle pobude za mentorsko in šolsko delo. Vesel sem, da so se vsa ta naključja srečno prepletla in dopolnila.
Knjiga — roman, pesniška zbirka, drama, znanstvena in poučna knjiga je in kljub vsemu ostaja temeljna kulturna dobrina vredna vseh naporov, da najde pot do bralcev, posebej še mla-
dih Kajti zakladnica je našega jezika, doživetij in spoznanj našega duhovnega življenja, dediščina dedov in pradedov, izraz naše ustvarjalne moči in življenjske volje, še več, podoba naše usode in svobode in ponosa ter resnice in idealov. Zato je vredna vse ljubezni in spoštovanja! Zato je njen čas tudi prihodnost!
Andrej Makuc
PRIZNANJA ZVEZE KULTURNIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
Članom kulturnih društev
IN SKUPIN
V OBČINI SLOVENJ GRADEC
ZLATA LINHARTOVA ZNAČKA je priznanje za izjemne in enkratne kvalitetne dosežke na področju gledališke in lutkovne ustvarjalnosti v ljubiteljskem gledališkem gibanju. V letu 1984 jo je prejela ANICA ILJAŠ za avtorski in gledališko-glasbeno-interpretacijski delež v mladinski uprizoritvi predstave Bolna muca, ki jo je pripravila gledališko-glasbena skupina osnovne šole Franjo Vrunč Slovenj Gradec. Predstava je bila vključena v področno in republiško srečanje Naša beseda 84.
TRUBARJEVA DIPLOMA je priznanje za večletno prizadevno delo ali posebne dosežke pri širjenju knjige v SR Sloveniji ali med Slovenci, ki žive izven meja SR Slovenije. Trubarjevo diplomo je prejel profesor TONE TURICNIK, kulturni delavec in mentor v literarnem klubu Slovenj Gradec. Kot profesor slovenskega jezika na srednji šoli Edvarda Kardelja v Slovenj Gradcu že skoraj trideset let vztrajno in z velikim razumevanjem za bralne navade mladih širi krog bralcev ter jih navaja k obiskovanju šolske ter matičnih knjižnic koroške krajine. Bil je med tistimi, ki so pred dvajsetimi leti ustanovili literarni klub v Slovenj Gradcu in med pobudniki za ustanovitev nove knjigarne, saj je vedno menil, da mora imeti Slovenj Gradec dostojno in kakovostno ponudbo književne produkcije. Svoje nazore in predloge na področju popularizacije knjige je vsestransko objavljal v občinskem glasilu Mislinjska dolina (kot urednik) in v Odsevanjih. Je tudi zavzet mentor dijakom, saj jih vzpodbuja k branju knjig za pridobitev bralnih značk in jim pomaga pri izdajanju šolskega glasila.
GALLUSOVA LISTINA je priznanje ZKO Slovenije za dolgoletno uspešno delo pri razvijanju ljubiteljske glasbene dejavnosti. Prejel jo je JOŽE LESKOVAR.
" Dejavnost Jožeta Leskovarja je tesno povezana z delom v mladinskih zborih. Takoj po začetku učiteljevanja na osnovni šoli v Slovenj Gradcu je prevzel vodstvo mladinskega pevskega zbora, ki je postal ena najvidnejših tovrstnih skupin pri nas, o tem pričajo številna priznanja, med drugim tudi srebrna plaketa mladinskega pevskega festivala v Celju leta 1981. Z zborom je redno sodeloval na republiških revijah mladinskih pevskih zborov v Zagorju ob Savi in na festivalu Kurirček, gostoval je tudi v številnih krajih Jugoslavije, pa tudi v Avstriji, Italiji in na Češkem.
Uveljavil se je tudi kot zborovodja dekliškega zbora, moškega pevskega zbora Slovenj Gradec, Koroškega okteta in Slovenjegraškega okteta. Bil je med ustanovitelji glasbene šole, pobudnik in vodja instrumentalnih skupin. Več kot 30 let je član Učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič, kjer je tudi korepetitor in član umetniškega sveta.
Vestno in strokovno je sodeloval v številnih odborih in delovnih telesih Zveze kulturnih organizacij in drugih združenj na različnih ravneh, med drugim v izvršnem odboru Koroške pevske zveze, predsedstvu Slovenske pevske zveze in v njeni komisiji za mladinske pevske zbore.
Obsežen je tudi Leskovarjev prispevek k slovenski glasbeni tvornosti. Priredil je celo vrsto ljudskih pesmi in izvirno uglasbil nekaj umetniških besedil. Njegove skladbe so objavljene v Grlici in v Naših zborih, izšli pa sta tudi dve samostojni zbirki: za moške zbore (Ko so fantje proti vasi šli) in za moške in mešane zbore (Lastovkam).
Jože Leskovar prejme torej Gallusovo listino kot priznanje za plodovito in prizadevno dolgoletno delo na kulturnem in vzgojno-izobraževalnem področju, saj je odločilno vplivalo na razmah ljubiteljske glasbene dejavnosti.
ZLATA PLAKETA
PIHALNEMU ORKESTRU SLOVENJ GRADEC
Na letošnjem osmem tekmovanju pihalnih orkestrov iz Slovenije je nastopilo 48 orkestrov. Naš pihalni orkester je nastopil med 21. orkestri v tretji težavnostni skupini in sicer 20. aprila 1985 v Krškem.
Vsak sodelujoči orkester je na tekmovanju izvedel tri skladbe: krajšo skladbo za uigra-vanje, obvezno skladbo za svojo katergorijo in skladbo po lastni izbiri v trajanju od 5 do 20 minut.
Nastope je ocenjevala tričlanska komisija Združenja pihalnih orkestrov Slovenije. Pihalni orkester Slovenj Gradec je dosegel 311 točk in prejel zlato plaketo Združenja pihalnih orkestrov Slovenije.
stran 7
KULTURNI
DOM
SMO
POTREBOVALI
Kulturni dom v Slovenj Gradcu stopa v drugo leto poslovanja, ohhrabren z ugotovitvijo, da je bila večina prireditev v letu 1984 dobro obiskana. Zbrane številke o obiskovalcih namreč govore, da je že v prvem letu poslovanja ne le opravičil pričakovanja, temveč z ustrezno programsko politiko dokazal in potrdil, da je postal aktiven sestavni del celovite kulturne ponudbe v kraju, občini in krajini. Za podkrepitev teh trditev naj navedem nekaj podatkov.
Kulturni dom je imel v letu 1984 devetinpetdeset kulturno-umetniških prireditev, ki si jih je ogledalo 12.259 obiskovalcev. 644 filmskih predstav si je
Popularni Zlatko Šugman je s »Fraklovo vrnitvijo« navdušil več kot 500 gledalcev
ogledalo 72.118 obiskovalcev, kar je 106 obiskovalcev na predstavo. Število obiskovalcev teh predstav je poraslo kar za 38 “/d v primerjavi z letom 1983. Ostalih prireditev (proslav, predavanj, sestankov in podobno) pa je bilo 38. Udeležilo se jih je 6425
obiskovalcev. Gledališke abonmaje si je zagotovilo kar 312 ljubiteljev gledališča.
Zelo vzpodbudno je, da število obiskovalcev filmskih predstav še vedno narašča. V prvih petih mesecih letošnjega leta je bilo namreč kar 29.766 obiskovalcev ali 109 na predstavo.
Ob naštevanju vseh teh statističnih podatkov, ki kljub vsemu najbolj zgovorno prikazujejo dejavnost kulturnega doma, naj dodamo še to, da je bilo od otvoritve do 1. junija 1985 na 1358 prireditvah že 173.779 obiskovalcev.
Vsi ti podatki prav gotovo dokazujejo, da je bila referendumska odločitev občanov naše občine za preureditev nekdanjega doma TVD Partizan v Kulturni dom nujna in opravičena. Dokončno je bila potrjena in potešena večletna zahteva občanov po pestrejši kulturni ponudbi v občini. Kulturni dom pa kot enota Zavoda za kulturo s svojo prireditveno posredovalno funkcijo tudi zaokrožuje celotni splet kulturnih dejavnosti v občini Slovenj Gradec.
F. M.
GLEDALIŠKEMU ABONMAJU NA ROB >1
ANDREJ MAKUC
Dve leti je Slovenj Gradec bogatejši za gledališki abonma, ki na specifičen način dopolnjuje pestro dejavnost kulturnega doma, ob tem pa zgovorno demantira prizadevanja tistih, ki bi radi zaradi medijskih karakteristik televizije le-tej naprtili tudi vlogo gledališkega posrednika. Zamisel o adekvat-nosti televizijskega prenosa in »-živega« gledališkega dogodka se vendarle izkazuje kot nevzdržna.
Dvanajst predstav v dveh letih je bogata bera, še posebej, če vemo, da jih je bilo devet s profesionalnih odrskih desk. Poudariti velja, da so se vsako sezono na našem odru zvrstili skoraj vsi slovenski gledališki ansambli in tako s predstavami, ki so bile izbrane dovolj posrečeno (klasična odrska besedila, slovenske novitete in gledališki eksperiment), na nazoren način seznanjali obiskovalce s prizadevanji, ustvarjalnim nemirom in iskanji ustvarjalcev. Objektivnost zapisane trditve potrjujejo v obeh sezonah razprodani abonmajski sedeži, ob tem pa seveda velja pritrditi odlični organizaciji vodstva doma. Morda ne bo odveč zapisati pomisel (če so »gledališčniki« že pri nas), da bi v bodoče kazalo razmišljati tudi o mladinskem abonmaju (zaključni razredi osnovne ter vsi srednje šole) v popoldanskem času.
Ker je človeški spomin nezanesljiv, še pregled gledaliških predstav v minulih sezonah.
Abonmajske predstave v gledališki sezoni 1983/84:
—	SNG Maribor: Predstava Hamleta v Spodnjem
Grabonošu;
—	MGL: Hudič na filozofski fakulteti;
—	KUD Prežihov Voranc Ravne na Koroškem:
Samorastniki;
—	SNG Celje: Mor. pol. kvalif. tov. Gubca;
—	SNG Drama Ljubljana: Sola za obrekovanje;
—	AG Velenje: Veter v vejah Sasafrasa.
Abonmajske predstave v gledališki sezoni 1984/85:
—	SNG Maribor: Desident Arnož in njegovi;
—	MGL: Pigmalion;
—	SNG Celje: Vaje v slogu;
—	Omizje GSP in Cankarjev dom: Grenki sadeži pravice;
—	SNG Drama Ljubljana: Tartuffe;
—	PDG Nova Gorica: Hrup za odrom.
12. oktober 1984 — IGOR OZIM, JANKO ŠETINC-klavir
IVAN MINATTI V MK SLOVENJ oo GRADEC
Mladinska knjiga v Slovenj Gradcu nadaljuje tradicijo: spet je organizirala lepo kulturno prireditev — srečanje z letošnjim Prešernovim nagrajencem, pesnikom Ivanom Minattijem. Številno občinstvo, ki se je zbralo ob tej priložnosti, je uvodoma pozdravila Herta Turičnik, vodja poslovne enote MK v Slovenj Gradcu, srečanje s pesnikom pa je vodil Andrej Makuc, profesor slovenskega jezika na srednji šoli Edvarda Kardelja v Slovenj Gradcu.
Prisrčno in intimno razpoloženje sta ustvarila učenki srednje šole Irena Apat in Nataša Majcenovič — recitirali sta nekaj znanih Minatti j evih pesmi, zatem pa je avtor sam iz zadnje pesniške zbirke Prisluškujem tišini v sebi prebral šopek najznačilnejših pesmi, ki so predstavile pesniški razvoj in prerez njegovega ustvarjanja.
Osrednji del srečanja je bil razgovor: Minatti je pripovedoval, kako ga je vedno vznemirjalo intimno doživetje, kako je prisluškoval sebi in lirskim vzgibom, se pogrezal v naravo, hodil po barjanskem svetu, doživljal mir in tišino, kako so se oglašali spomini in mladost, tudi tisto, ki jo je preživel v Mislinjski dolini in Slovenj Gradcu, in kako se končno iz tega lirskega sveta rodi pesem. Pesniški svet pa je v različnih življenjskih dobah in ob različnih življenjskih izkušnjah ter dozorevanjih postajal poglobljen, izrazito individualen, »razpoznaven in nezamenljiv glas, ali če uporabimo njegove besede, Minattijevo .prisluškovanje tišine v sebi* je bilo v vsem tem času zelo odmevno tudi zunaj njega. Morebiti prav zato, ker je bilo spontano, ker pesmi ni iskalo, ampak se ji izročalo in bilo kot občutljiva membrana zmeraj pripravljeno na njen prihod. Ta odprtost in zvestoba poeziji ga zaznamuje kot pesnika ne le za današnjo, ampak za zmernejšo rabo.« Tako je ob knjigi Prisluškujem tišini v sebi razmišljal pesnik Kajetan Kovič, Minattijev vrstnik.
Gn Minattijev lok doživljenja je nezamenljiv: od partizanske lirike do ljubezenskih pesmi, življenjskih vprašanj in motivov, kjer se oglaša smrt: vedno je liričen, intimen, svoj, čeprav se oglaša tudi s kritično družbeno pesmijo.
Občinstvo je z velikim zanimanjem poslušalo razmišljanja spraševalca in avtorja — in srečanje bo vsem ostalo v nepozabnem spominu.
Spet se je pokazalo, da ljudje radi pridejo na take prireditve, da jim je veliko do neposrednega srečanja s pesnikom, da občutijo in slišijo njegovo neposredno živo besedo: to pa je tudi napotilo, da bodo pozneje radi vzeli v roko še njegove knjige.
Srečanje je bilo lep kulturni dogodek za Slovenj Gradec, še več, za koroško krajino.
Po uradnem srečanju je avtor v sproščenem razpoloženju na željo bralcev podpisoval knjigo Prisluškujem tišini v sebi.
naCrt
SLOVENJ GRADCA
^ ■ ‘tT '
Letos spomladi je izšel Načrt mesta Slovenj Gradec v merilu 1 : 5000. To je turistična karta, ki je bogato opremljena s podatki in o mestu, ulicah, javnih zgradbah, ustanovah in podjetjih, kulturnozgodovinskih znamenitostih in z zapisom kratke zgodovine kraja v slovenščini, nemščini in angleščini. Zelo pregledni so stilizirani zemljevidi, ki nazorno kažejo v evropskem prostoru lego Jugoslavije in Slovenije, pa cestne povezave iz sosednjih držav do Slovenj Gradca. Tudi zemljevid občine (M 1 : 75000) opozarja na naravne, kulturne, zgodovinske in turistične znamenitosti, dopolnjuje pa ga obširen seznam upravnih, kulturnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih ustanov (pošta, banka, zavarovalnica), navedeni so naslovi avtoservisne delavnice, potovalnih uradov, hotelov in gostišč, kmetij, ki razvijajo kmečki turizem, gospodarskih delovnih organizacij in trgovin. Vsekakor je izredno pohvalno, da je mesto dobilo ta dokument, ki bo turistom pomagal, da bodo lažje našli, kar bodo iskali, ter usmeril njih zanimanje. Načrt hkrati dopolnjuje vsebino drugih publikacij o mestu, predvsem monografijo o Slovenj Gradcu. Kljub pomanjkljivostim — slaba sta prevoda — je to pomembno založniško oz. izdajateljsko, torej kulturno dejanje.
Načrt mesta Slovenj Gradec je izdelala Medobčinska geodetska uprava v Slovenj Gradcu v sodelovanju z Inštitutom za geodezijo in fotogrametrijo v Ljubljani. Publikacije so pripravili: Vinko Pušnik, Majda Krivec, Branko Rojc, Irena Schiffrer, Renata Mladenovič in Borut Juvanec — oblikovalec. Slovensko besedilo je napisal Tone Turičnik.
TONE TURIČNIK
MI ZA MIR
Lani spomladi je občinska skupščina Slovenj Gradec imenovala 90-članski organizacijski odbor, ki naj bi pripravil vse potrebno za proslavo 40-letnice Združenih narodov letos jeseni v Slovenj Gradcu. Vrsta kulturnih prireditev nosi skupno ime Mi za mir. Kot je že znano, je pokroviteljstvo nad prireditvami sprejel Perez de Cuellar, generalni sekretar OZN. Prireditve so nadaljevanje prireditev Mir, humanost in prijateljstvo med narodi (1966), Mir 75 — 30 OZN (1975) in Za boljši svet (1969) z idejo miru in vizije boljšega in humanejšega sveta. Pokrovitelji teh prireditev so bili: U Tant in Kurt Waldheim, generalna sekretarja OZN, ter IS socialistične republike Slovenije z dr. Antonom Vratušo na čelu.
Organizacijski odbor prireditev Mi za mir je oblikoval odbore, komisije in delovne skupine: vsi so se prizadevno lotili nalog in doslej opravili veliko dela, čeprav glavne naloge še čakajo. Program prireditev določa, da bo razen proslave, ki naj bi bila na republiški ravni, več mesecev odprta velika mednarodna razstava lesoreza in lesene plastike in arhitekture (les kot sestavni del bivalnega prostora), pa mednarodno srečanje oz. okrogla miza zdravnikov s temo Medicina v posebnih razmerah, in sre-
Dubravka Tomšič-Srebotnjak, 23. oktober 1984
Čanje novinarjev in pisateljev v okviru UNESCO z naslovom Pero za mir. Skupina, ki pripravlja razstavo, aktivno sodeluje tudi z organizacijskim odborom IUFRO: ta mednarodna organizacija pripravlja kongres gozdarskih strokovnjakov v Ljubljani (1986).
Razen teh osrednjih bodo še številne druge prireditve, ki bodo povezovale kulturna prizadevanja v Slovenj Gradcu vse do prihodnje pomladi: 1. Koroški likovni bienale, predstavitev otroških risb in likovnih del, nastajajo po spodbudi oz. na temelju natečaja s tematiko Mi za mir, pa Frelihove mednarodne zbirke gledaliških plaka.tov, razstava prvih čitank iz zbirke M. Marinška, srečanje mladinskih klubov OZN iz Slovenije, ureditev učilnice OZN v pritličju Umetnostnega paviljona, društvene prireditve, posvečene idejam Združenih narodov, pisanje spisov v literarnih krožkih in še kaj.
Priprave za vse prireditve pospešeno tečejo.
Posebno vrednost predstavljajo prizadevanja za širitev Titovega gaja: kot kaže, bomo letošnje leto spet uspeli postaviti v park vsaj dve plastiki. Morda celo več.
Tudi mesto dobiva praznično podobo: precej fasad so obnovili, nekatere še bodo. Prav pa bi bilo, da bi tudi drugi kraji v občini poskrbeli za lepšo svojo podobo.
Izredno odgovorno nalogo ima finančna komisija, saj bo morala zbrati dovolj sredstev za uresničitev zastavljenega programa. Sredstva bodo prispevali: združeno delo občine Slovenj Gradec, Kulturna skupnost Slovenije, domači in tuji pokrovitelji, sofinancerji in soorganizatorji in delovne organizacije, ki poslovno in interesno sodelujejo z odborom Mi za mir.
O prireditvah naj bi izšla pregledna publikacija, ki jo bo pripravila propagandna komisija: ta bo skrbela tudi za sprotna informiranja in izbirala ustrezno informativno gradivo. Natisnili bodo tudi plakat: vse razstave in proslave ob jubilejih ZN doslej so imele svoje embleme in plakate.
Tako zastavljeni program jesenskih prireditev bo mogoče izpeljati le s pomočjo vseh domačinov oz. občanov, posebej še Slovenjgradčanov, ter podpori tistih, ki so v Sloveniji in Jugoslaviji naklonjeni kulturni rasti našega kraja in našim prizadevanjem. In takih ni malo. Zato smo lahko prepričani, da bodo prizadevanja tudi tokrat uspešna.
MARJAN LINASI
SPOMENIKI IN ZNAMENJA NOB V OBČINI SLOVENJ GRADEC
Ni še dolgo, odkar je Koroški pokrajinski muzej revolucije v sodelovanju z Ljubljansko banko — Temeljno koroško banko izdal brošuro Partizanska Mislinjska dolina, že smo v občini Slovenj Gradec bogatejši še za eno publikacijo s tematiko NOB. Ob prazniku občine Slovenj Gradec, 2. junija, ki ga slavimo kot spomin na zmagovit boj Zidanškove brigade pod Veliko in Malo Kopo, je izšla knjiga Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec.
Gre za eno od : redkih tovrstnih publikacij na Slovenskem sploh, prvo na območju štirih občin koroške krajine (tudi ostale tri občine pripravljajo podobne publikacije, pripravljeno pa je že tudi besedilo za podobno publikacijo za območje celotne zamejske Koroške). Narejena je v formatu 20X25 centimetrov, zelo okusno opremljena in popestrena s številnimi črno-be-limi in barvnimi fotografijami.
Uvodno besedo je napisal mag. Risto Stojanovič, ravnatelj Koroškega pokrajinskega muzeja revolucije. Besedilo, ki ga je napisal prof. Jože Potočnik, je na nadaljnjih 32 straneh kombinirano s posnetki spominskih znamenj NOB, narejenih v črno-beli tehniki. Vmes sta še dve črno-beli fotografiji, ki ponazarjata prihod predsednika Tita v Slovenj Gradec. Nato sledi 40 barvnih fotografij spomenikov, večinoma v velikosti cele strani. Fotografije je v glavnem prispeval Stanko Hovnik, razen štirih, katerih je avtjor Milan Babič. Za fotografijami je še nekaj prilog, in sicer seznam praznikov krajevnih skupnosti slovenjegraške občine, seznam enot, ki imajo domicil v občini Slovenj Gradec, in listina o pobratenju občin Slovenj Gradec in Gornji Milanovac, podpisana 8. junija 1972. Prav posebej pa bogatijo knjigo še seznam padlih partizanov, talcev in žrtev nacizma na območju občine Slovenj Gradec, preglednica spomenikov in znamenj NOB z letnicami odkritja (navedeni so tudi avtorji spomenikov in znamenj oz. njihovih besedil), nadalje seznam virov in literature, iz katerih je črpal avtor Jože Potočnik in v katerih lahko najdemo natančnejše podatke o NOB na območju Mislinjske doline. Povsem na koncu knjige je tudi zemljevid občine Slovenj Gradec z označenimi mejami krajevnih skupnosti in z vrisanimi lokacijami spomenikov in spominskih znamenj NOB.
V okviru besedila je na začetku na treh straneh strnjeno podan pregled NOB na območju Mislinjske doline, oz. občine Slovenj Gradec. Nato sledi pregled spomenikov in znamenj NOB tx> posameznih krajevnili skupnostih: Slovenj Gradec, Šmartno, Mislinja, Dolič, Podgorje, Stari trg, Pameče in Sele — Vrhe. V glavnem gre tu za spomenike in spominska znamenja, ki so jih postavile organizacije Zveze borcev, posebej pa so navedena tista, ki so jih posameznim padlim borcem postavili svojci.
Besedilo je napisano poljudno, primerno za tovrstno publikacijo in razumljivo tudi preprostemu bralcu. Pri vsakem spomeniku, oz. spominskem znamenju je naveden tudi namen postavitve. Izvemo lahko mnoge podrobnosti o posameznih dogodkih iz NOB, pa tudi o življenju in revolucionarnem delu pomembnih posameznikov iz NOB na območju Mislinjske doline.
Knjiga bo služila kot pomemben pripomoček učiteljem na naših šolah za pripravo učnih ur iz zgodovine NOB na našem območju in za pripravo športnih dne-vov in pohodov po poteh NOB v občini.
Izdal jo je občinski odbor ZZB NOV občine Slovenj Gradec. S finančnimi dotacijami pa so jo podprle številne delovne organizacije v občini, družbenopolitične organizacije in občinska kulturna skupnost.
Izšla je v nakladi 3500 izvodov. Velik del zaloge je že pošel, zato bo treba razmišljati tudi o ponatisu.
III. MEDNARODNI
FESTIVAL
INDUSTRIJSKEGA,
OBRTNEGA
IN ETNOLOŠKEGA
AMATERSKEGA
FILMA
PREVALJE 1. JUNIJ 1985 SLOVENJ GRADEC 2. JUNIJ 1985
Organizacijski odbor:
Predsednik:, Ludvik Cigler. Sekretar: Vili Veler. Člani: Stanko Cigler, Rudi Čretnik, Jože Hober, Miro Konečnik, Emil Mlakar, Ignac Mlakar, Mirko Muri, Silvo Pečnik, Ciril Rupar, Gašper Starc, Danilo Golob, Davorin Flis, Franjo Murko.
ŽIRIJA:
Vladimir Kocjančič, Stanka Godnič, Tone Frelih, Emil Mlakar, Reinhold Tscheck.
ZANIMIVI POGLEDI IN SORODNA DELOVANJA
Pri izboru za letošnji program je sodelovalo 42 filmov v obeh kategorijah (se pravi odrasli in pionirski) iz domovine, pa iz Avstrije, Madžarske, Romunije, Italije in Zvezne republike Nemčije, kar je omogočilo do-voljšnjo pestrost izbora, čeprav so bili med prispelimi tudi nekateri filmi, ki žal niso ustrezali žanrskim naslovom festivala. Pogled v vso to amatersko produkcijo je pokazala zadostno, večinoma solidno in včasih kar nadpoprečno obvladanje filmskega izraza ter vseh tistih vizualno-estetskih in tehničnih vidikov, ki zagotavljajo filmu njegovo filmičnost in svojevrstno učinkovitost. Toda to obvladovanje filmske tehnike in filmskega izraza žal pušča vnemar ali pa celo popolnoma pozablja tudi na nekatere vsebinske in dramaturške zahteve, ki jih kajpak mora vsebovati tudi tako imenovani dokumentarec. Vse prevečkrat se pokaže, da ima pri naših filmarjih želja po vizualni upodobitvi nečesa še zmeraj vse preveliko prednost pred željo nekaj povedati in izpovedati ter pred zavestjo, da je za svojim projektom (tudi če traja najbolj skopo število minut) treba stati z vso svojo osebnostjo in z lastnim samosvojim pogledom na problematiko, ki jo obravnava. Te pomanjkljivosti so same izločile dokajšnje število filmov iz možnosti, da bi sodelovali v uradnem programu in konkurirali za nagrado, forma sama je dandanes vse premalo, da bi mogla zadovoljiti filmskega gledalca.
Motivi žal izgubijo mnogo svoje vrednosti, če so uporabljeni samo za odslikavo. In večinoma se dogaja, da amaterski filmarji znajo najti dovolj zanimive motive, kljub temu, da je v zadnjem času očitno postala nekakšna moda filma ti žage in obrti s področja lesar-
stva nasploh. Kje je bil tu vzor, je težko ugotoviti, voda, ogenj in les (torej sami »pristni« naravni materiali) so po mnenju filmarjev zadostno zagotovilo za filmsko dinamiko. Za dinamiko mogoče, za film pa ne. Prav ti filmi, kar je zanimivo, niso prinesli ničesar novega niti glede poznavanja obrti kot take niti glede uporabe dokumentarnega materiala za neko lastno filmsko sporočilo. Podobno se dogaja s tistimi etnološkimi filmi, ki želijo predstaviti nošo ali različna ljudska slavja in običaje. Komentarji k tem filmom večinoma kažejo solidno poznavanje problematike, filmi sami pa ostajajo ohlapni, togi in nezanimivi. Koliko je v tem »ohranjanju izročila« kiča, se žal dosledno ni vprašal niti eden od filmarjev, ki so obravnavali to tematiko; celo se je žal zgodilo, da je pri enem naj-šarmantnejših pionirskih filmov (o kravjih zvoncih) prav kičasto osladna glasbena oprema uničila vso iskrenost filmskega pogleda. Prav podobno je z industrijskimi filmi, ki radi spominjajo na reklamne televizijske filme, razmerje med industrijo in (na primer) ekologijo pa vsaj letos ostaja docela nepopisan list.
Skratka: amaterski film mora imeti svoj temeljni smisel v stališču avtorja, v odnosu do gradiva, ki ga oblikuje, do sveta, v katerem živi in do problematike, ki je tudi del njegovih spraševanj o življenju. Vsa obrtna perfekcija je ob tem dejansko zanemarljiva. Filmi, ki so bili nagrajeni in ki jih boste gledali v uradnem programu, dokazujejo prav to resnico — to so obenem tudi edini filmi, v katerih so avtorji znali poiskati skladu s svojim stališčem do obravnavane tematike; to zanimivo snov, jo v sebi pregnesti in preoblikovati v so seveda zanimivi in kvalitetni filmi, ki jih je vredno videti in ki naj postanejo tudi spodbuda za nadaljnji razvoj amaterskega filma.
Vladimir Kocjančič
Ze tretjič sem v žiriji pri mednarodnem filmskem festivalu na Prevaljah in zato njegov razvoj dobro poznam. Letošnje leto je imela žirija pri ocenjevanju filmov lahko delo, zlasti ker ni bilo razporejenih dobrih filmov v težko in ker je bilo poslanih le 42 filmov. Dvainštirideset filmov je zelo malo za prireditelja mednarodnega filmskega festivala. V prihodnje se bo moralo preurediti, če ne bi bilo pametnejšega poleg filmov z zahtevano tematiko, pripustiti tudi filme s prosto izbrano tematiko. Ocenjevanja filmov mi je bilo lahko. Po mojem mnenju so bili dobri filmi, ki jih je bilo malo, hitro ocenjeni in kar je zelo redko, nikoli še ni bilo v žiriji takšne soglasnosti.
Zlasti me veseli, da so se poleg z zlatom odlikovanega filma »Homo novus« iz Jugoslavije dobro odrezali tudi avstrijski filmi: srebro in posebna nagrada za režijo.
Pri filmu »Homo novus« so poleg izpovednosti prepričali tudi tehnično obvladovanje, kamera, montaža in zvok.
Tvorcu filma izrekam svojo solidarnost in menim, da je potrebno mnogo več misliti na to, ali smo upravičeni uničevati okolje našim otrokom.
Reinhold Tscheck
PRISPELI FILMI
AVSTRIJA
»IM SUDAN«
Avtor: Rudolf Uitz, Steirischer Schmalfilmklub, Graz »TELEFONITIS«
Avtor: Albert Moor, Steirischer Schmalfilmklub, Graz »AUSGEBREMST«
Avtor: Hans Georg Dermonz, Steirischer Schmalfilmklub, Graz
»AUS HOLZ GEBUNDEN«
Avtor: Georg Preining, Setirischer Schmalfilmklub, Graz
»PORTRAT eins kunstlers«
Avtor: Franz David, Klagenfurt »SCHWEIN SCHLACHTEN«
Avtor: Flora Stage, Villach »EINE GEIGE ENTSTENT«
Avtor: Flora Stage, Villach
ITALIJA
»TRAMONTO«
Avtor: Enzo Casale, Napoli »GENTLEMAN«
Avtor: Enzo Casale, Napoli »IO ... FLASH«
Avtor: Enzo Casale, Napoli
MADŽARSKA
»MEHKERESES«
Avtor: Jozsef Hala, Janos Tari, Budapest »LOVASDARALG«
Avtor: Laszlo Lehel, Janos Tari, Gy6rgy Balasz
ROMUNIJA
»LEMNUL FRATE CU ROMINUL« (Holz ist mein Leben)
Avtor: Ferdinand Michitovici
»CULORI PENTRU 4 STRUNE« (Farben fiir 4 Saiten) Avtor: Ferdinand Michitovici
ZR NEMČIJA
»AM LIESENBACH«
Avtor: Gerhard Spieth, Bund Deutscher film, Ebers-bach
»DER HUFSCHMIED«
Avtor: Eduard Becker, Bund Deutscher film, Wetzlar »TRADITION UND BRAUCHE IN RAJASTHAN« Avtor: Jardine Gomes, Bund Deutcher film, Friedrich-shafen
JUGOSLAVIJA
»AQUA VITAE«
Avtor: Stanko Cigler, Miro Konečnik, Koroški kino-
klub, Prevalje
»PREJEC«
Avtor: Stanko Cigler, Vili Veler, Miro Konečnik, Koroški kinoklub, Prevalje »PREDICE«
Avtor: Ignac Mlakar, Stanko Cigler, Vili Veler, Koroški kinoklub, Prevalje »RITEM«
Avtor: Mirko Muri, Koroški kinoklub, Prevalje »SPOMIN«
Avtor: Vili Veler, Stanko Cigler, Koroški kinoklub,
Prevalje
»GERBANJE«
Avtor: Franc Kopič, Kinoklub Maribor »ZILJSKO STEHVANJE«
Avtor: Zdenko Vogrič, Skupina 75, Nova Gorica »NASA LEPENKA«
Avtor: Alojz Ovnič, Lenart Pešl, Koroški kinoklub, Prevalje
»HOMOS NOVUS«
Avtor: Mišio Čoh, Mini film, Ljubljana »ZMAJ«
Avtor: Vito Weber, Lidija Antolič, OS K. D. Kajuh, Ljubljana
»BERBER NA BICIKLU«
Avtor: Branko Istvančič, Filmski okrug »Amaterski
ekran«, Tavankut
»MONTERI«
Avtor: Branko Ristovski, Skopje »ISKRA — TELEMATIKA 1985«
'Avtor: Franc Pihlar, »Sekcija Iskra«, Kranj »ZVONCI«
Avtor: Katja Kovačič, Kinoklub Bičevje, Ljubljana »ODMIRAJOČI STARI SVET VASI«
Avtor: Zlatko Benko, Kinoklub mladih, Zagorje »UGASLO OGNJIŠČE«
Avtor: Janez Kosmač, Foto-kinoklub »Mavrica«, Radomlje
»DAN NARODNIH NOS V KAMNIKU«
Avtor: Janez Kosmač, Foto-kinoklub »Mavrica«, Radomlje »BALA«
Avtor: Brane Bitenc, Foto-kinoklub »Mavrica« Radomlje
»SKRIVNOST STARE ŽAGE«
Avtor: Janez Kosmač, Foto-kinoklub »Mavrica«, Radomlje
»PRAZNIK PIHAL«
Avtor: Karel Steiner, Toni Miiller, Foto-kinoklub »Mavrica«, Radomlje »KO B’ SODOV NE B’LO«
Avtor: Toni Miller, Foto-kinoklub »Mavrica«, Radomlje
»ZOPET ŽIVLJENJE V TEBI«
Avtor: Adolf — Herman Čepelnik, Koroški kinoklub,
Prevalje
»V HLEVU«
Avtor: Filmski krožek COŠ Koroški jeklarji, Ravne na Koroškem
»RAČUNALNIK Z NAPAKO«
Avtor: Filmski krožek COS Koroški jeklarji, Ravne na Koroškem
POROČILO ŽIRIJE
NA III. MEDNARODNEM FOIOAF
Grand Prix in zlata plaketa — film »HOMO NOVUS«, avtor: Mišo Čoh, Minifilm Ljubljana.
Srebrna plaketa r— film »AUS HOLZ GEBUNDEN«, avtor: Georg Preining, Steirischer, Schmalfilm klub, Graz, Avstrija.
Bronasto plaketo — film »PREJEC«, avtorji: Stanko Cigler, Vili Veler, Miro Konečnik, Koroški kinoklub, Prevalje.
Mladina do 15 let
Zlata plaketa — film »V HLEVU«, avtor: Filmski krožek COS, Koroški jeklarji, Ravne na Koroškem. Srebrna plaketa — film »ŽAGA«, avtor: Skupina pionirjev, OS Fram.
Bronasta plaketa — film »RAČUNALNIK Z NAPAKO«, avtor: Filmski krožek COS, Koroški jeklarji, Ravne na Koroškem.
ZLATE PLAKETE
Za idejo:
Film: »AQVA VITAE«, avtorji: Stanko Cigler, Miro Konečnik, Koroški kinoklub Prevalje.
Za režijo:
Film: »EINE GEIGE ENTSTEHT«, avtor: Flora Stage, Villach.
Za kamero:
Film: »LOVASDARALO«, avtor: Lšszlo Lehel, Buda-pest.
Za montažo:
Film: »AUS HOLZ GEBUNDEN«, avtor: Georg Preining, Steirischer Schamfilm klub, Graz.
Za ton:
Film: »HOMO NOVUS«, avtor: Mišo Čoh, Minifilm Ljubljana.
Posebne nagrade:
Posebno priznanje za komentar prejme film »KO B’ SODOV NE B’LO«, avtor: Toni Miiller, Mavrica, Radomlje.
Posebno nagrado SO Ravne: Filmski krožek COS Koroški jeklarji, Ravne.

Nagrado Slovenskega etnološkega društva prejme film: »TRADITION UND BRAUCHE IN RAJASTHAN«, avtor: Jardine Gomes, Bund Deutscher Film, Fried-richshafen.
Nagrado Obrtnega združenja Ravne, prejme film: »RITEM«, avtor: Mirko Muri, Koroški kinoklub, Prevalje. Nagrado za industrijski film prejme film: »NAŠA LE-penka«, avtorja: Alojz Ovnič, Lenart Pešl, Koroški kinoklub, Prevalje.
Nagrado za klubsko selekcijo, prejme Koroški kinoklub, Prevalje.
NIKO R. KOLAR
TRETJI OBRAZ LUNE
Vrhnjakov Martin je najprej pokopal očeta, dva meseca zatem pa še mater. Nenavadna pomlad ju je iztrgala iz vasi pod Goro. Zaklet čas, so omenjali starejši rudarji, pobralo je štirinajst ljudi. Se nobena pomlad jih ni vzela toliko.
Ostal je sam s tremi otroki.
Z Renato je bil že več let narazen. Zakonito. Obdržal je otroke in podpisal zanje. Oskrbo in preživljanje bodo imeli pri njem. Dobro je zaslužil. V rudniku so nagrajevali kot še nikoli. Ni imel strahu — dokler bom lahko delal, se bo živelo ..., je odgovarjal ljudem, ki so ga sočutno vpraševali glede otrok.
Otroci pa so odraščali. Iskali so poti do matere. Našli so jo, presušeno ženico, v velikem mestu. Dobro se ji je godilo. Pridno je zasukala rokave in z delom si je pridobila premoženje. Iz dneva v dan je imela več. Znala je obrniti denar, zašivati obleko, postreči človeku. Mislila je na svoje tri otroke. Živela je z njimi, čeprav daleč od njih, jih je spremljala, ko so hodili v šolo. Jim pomagala s stvarmi, nakupovala jim je obleko in jo pošiljala v podgorsko vas.
Potem je najprej sprejela k sebi Marjetko. Šestnajstletno dekle. Bistro in razkrojeno. Zaposlila se je v trgovini in začela pozabljati na preživelo otroštvo v hribih.
Martin je robantil. Nikakor mu ni šlo v glavo, da se je dekle odločilo za mesto. In k materi. Razočarano je na zvečer pogledoval po sinu Jerneju in hčerki Petri. Bal se je zanju, obdržati ju moram, si je mislil, da ne bi ostal sam ...!
Iz bojazni, ali kdo bi vedel zaradi česa, je začel spet zahajati v gostilno pod Goro. Sprva ga je pil le toliko, da je pozabil na nekatere najhujše stvari iz preteklosti. Potem pa se ga je čedalje bolj oprijemalo. Na vse bi pozabil, ko bi mogel. Začel bi znova, po drugi poti bi jo ubral, si je mislil in se naposled oddahnil. Vedel je, da ima doma Jerneja. Njegovega fanta. Ce Petra kdaj gre, se niti ne bo jezil veliko, drugače pa bi bilo, ko bi mu poba izginil! Tega ne bi preživel. Sin mi je .. !
Napotil se je po tisočkrat prehojeni strmi poti navzgor proti velikemu bloku, v katerem je živel že od otroških dni. Žganje mu je obračalo razum.
Odprl je vrata kuhinje in moral je prižgati luč.
Ljudje so pritekli z vseh strani.
Treskanje in razbijanje se je slišalo iz stanovanja Vrhnjakovega Martina. Krožniki so se odbijali od sten kuhinje in se razpočeni zasajali v tla. Posoda je frčala na vse mogoče strani. Martin je zlomil vrata na kredenci in zmetal nekaj steklenic v steno z oknom. Tako se je pripetilo, da je strl steklo na oknu, ki se je zrušilo pred radovedneže. Zbrali so se v bližini hiše in ugotavljali, kaj je prijelo Vrhnjaka. Poslali so po Fonzeja in Marto.
Martin pa se je lotil sobnega pohištva. Oblek in perila. Vse skupaj je razmetaval po prostoru in preklinjal. Če pa bi se mu človek lahko približal, bi opazil, da je imel oči polne solz. V pijanosti. Bolečina iz srca ga je spravila v brezrazumno početje. Fonzej in Marta sta prišla prepozno, da bi lahko karkoli preprečila. Sedel je na edinem ne-polomljenem stolu in si pulil lase. Zdaj je bolj, kot bi si mislil, spoznal vso ničnost svojega bivanja. Jernej in Petra sta ga zapustila.
Marta se je sklonila k papirjem na tleh in pobrala list, iztrgan iz šolskega zvezka. Popisan je bil z Jernejevo pisavo. Brala je s šepetajočim glasom ...
Ljubi oče, midva s Petro ne moreva več prenašati tvojega pitja. Imava rada mamo, k njej greva. Ne hodi za nami, nočeva v take hribe. Ker si tepel mamo, jo pusti pri miru. K tebi prideva v počitnicah. Ne bodi hud, oče, radi te bomo imeli, če boš nehal piti. Pozdravi strica Fonzija. Pa še telo Marto.
Jernej in Petra.
Pogrelo je Marto po životu. Sam je ostal. Pa trije otroci so bili. Kdo bi si mislil? Poslala je Fonzeja k ljudem pred hišo, povedati jim mora, da je z Martinom že vse v redu.
Sama pa se je sklonila k Martinu.
»Martin, k nama pridi!« je rekla.
»Kaj bi hodil, brez pomena je ...«
»Ni res, pri naju prespiš. Jutri bo vse drugače!« »A misliš, Marta?«
»Seveda, Fonzej je vendar tvoj brat!«
»Brez pomena je . . .«
»Ko se strezniš, boš čisto drug, potolkel se nisi kje?«
»Od česa?«
Postopoma se je zavedal, kaj vse je počel pred pol ure. Nič ni obžaloval. Stopil je po črepinjah. Vrtoglavico je občutil.
Marta mu je natočila vodo v posodo. Namočila je brisačo, ki jo je pobrala s tal in mu jo položila preko čela in po glavi. Mrzel srh ga je spreletel. Spet se je sesedel na stol. Vstopil je Fonzej. Marta je pobirala cunje ...
»Ne sekiraj se ...« je spregovoril Fonzej. »Prekleto življenje . ..« je stisnil iz sebe Martin. »Fonza, nocoj gre z nama! V kuhinji ima prostora. Večerjo naredim, saj ne more brez jesti...« je rekla Marta.
»Tako je, z nama pojdi, boš že preživel, Martin!« je dodal Fonzej in ugasnil luč v sobi.
Vsi trije so zapustili kuhinjo in zaklenili vrata za seboj. Martin se je komaj premikal, še vedno je čutil vrtenje okrog sebe, smreke v neposredni bližini hiše so se sklanjale k njemu in mu grozile, da ga oplazijo.
»Ubil se bom! Ubil...!« je raskavo izrekel.
Marta je bila ženska in pol. Znala je obračati stvari na vse konce in kraje. Napeljala je vodo na svoj mlin, kakor se ji je zazdelo, Fonzej ji je služil kot deveto kolo; ni ga imela rada, nikoli se ni mogla do kraja sprostiti ob njem. Zato ga je pošiljala vsak teden enkrat v dolino. Nakupovat. Zanjo pa je bila to izvrstna priložnost. Stopila je po vasi. Za vsakega moškega je vedela. Tisti, ki so ji bili najbolj všeč, so že davno spali z njo, drugi pa, ki so prihajali v vas, so jo z zanimanjem opazovali, dokler jih ni ogovorila ...
Z Martinom in Marto je bilo drugače.
Poskušala sta prikrivati. Pred ljudmi sta si bila tuja in čimbolj narazen. Tudi pred Fonzejem je še šlo. Fonzej je bil starejši od Martina in zato tudi nezaupljivejši. Pogostokrat so ga obšle negotove misli. Kaj pa, če sta spentljana, se je vpraševal. Na Martina se ne bi mogel zanesti. Večkrat je poskušal pri ženskah na vasi. Pri nekaterih je uspel, pri drugih ne; možje niso nikoli izvedeli. Fonzej pa je vedel zato. Postal je previden in opazoval Marto na vsakem koraku. Lovil jo je za besede, ki jih je izrekala o Martinu, ostajal veliko več v hiši kot včasih. Da bi ga zdaj prinašal okrog, si ne bi odpustil.
Martinu je tekel tretji teden, odkar sta ga zapustila otroka. Ostal je sam, usmiljenja vreden moški. Zenske so se ozirale za njim in se čudile njegovemu življenju. Rudarji, ki so delali z njim v jami, so obupovali. Nič več ni naredil. Za število jim je bil. Izmenovodje so ga opozarjali. On pa nič. S seboj je prinašal steklenico žganja in pil. Do vsega v jami mu je bilo vseeno.
Marta se je kot običajno trudila in ga tolažila. Pomagala mu je spraviti stanovanje v zasilno bivališče. Odvračala ga je od pitja in kadar je vedela, da ni Fonzej a v bližini, mu je dopovedovala, da si ga želi takšnega kot pred časi. Z vso njegovo močjo. Ne pa pijanega, nezmožnega in praznega moškega.
Poslušal jo je, in se kljub temu nacejal z vsako alkoholno pijačo, ki jo je dobil. Brata Fonzeja mu je bilo žal. Se iz tistih časov, ko je bil Fonzej na delu v Nemčiji, si ni odpustil. Zdaj pa spet, ob vsaki priložnosti bi ga zvlekla v posteljo. Tega ne bom več mogel dolgo prenašati, si je mislil, Fonzej bo ponorel, če izve. Začel se je oddaljevati od Marte. Vsak večer je zašel v gostilno, samo da je ne bi srečal, nobenih priložnosti si ni želel ustvariti. V veliko zadovoljstvo mu je bilo, kadar je prišel v gostilno tudi Fonzej. Sedela sta za mizo in se pogovarjala. Drug drugega sta prepričevala o ženskah. Martin s svojo slabo izkušnjo, Fonzej z natolcevanji; govoril je o tem, da Marti vse manj zaupa. Čudno sta se pogovarjala pozno v nočeh. Večkrat pa sta se pridružila igranju kart; za kratek čas so metali in precej bučno popivali.
Fonzej je bil vesel Martinovega pitja. Zanesljivo je vedel, da z Marto in Martinom ne more biti nič takega... V miru se je spravljal k Marti v posteljo. Zaspal je kot ubit, dokler ga ni vrgla četrta ura pokonci. Začenjal se je nov rudarski dan.
Marta pa je bila zmenjena s trgovskim pomočnikom. Prihajal je ob šesti uri. Za nič ni želela biti prikrajšana. Fant je moral začeti z delom ob osmih v edini trgovini na vasi.
Tik pred svetlobo, tam proti koncu jutra, dobiva luna svoj tretji obraz.
Z zadnjimi krajci je dosegala Fonzeja. Spuščal se je po strmi gozdni stezi proti vhodu v jamo. Med zadnjimi rudarji je bil. Z očmi je iskal Martina. Ni ga uzrl. Z utrujenim očesom je preletel vse obraze. To so bili izklesani in izpiti obrazi starejših rudarjev. Vsakega izmed njih si je dobro vtisnil v spomin. Poznal je njihova življenja, njihove žene, otroke. Revščino in veličino. O vsakem bi si upal spregovoriti.
Martina ni bilo v današnji izmeni.
Za Fonzeja se je začelo neprijetno jutro. Zakaj Martina ni na šiht, se je spraševal. Zakaj ga ni? Sinoči je bil pijan, mogoče je zaspal, si je najprej mislil. Preslišal je budilko. Klada pijana. Spet je urezal »plavega«. Za ničesar ni več! Renato je uničil. Otroci so ga zapustili, kaj pa ima? Nič! Kakšno babnico bo še pretental in zganjal cirkus po vasi. Fonzej je prižgal svetilko.
V umetno svetlobo se je spet vrinila podoba Marte. Imel jo je pred seboj. In glej ga hudiča, pridružila si ji je podoba Martina. Prav njegova je bila. Skupaj? Zdaj se mu je dokončno posvetilo. Zaradi nje je ostal! In tega si nisem mogel že prej domisliti. Se zunaj! Osel stari, si je očital in pogledal na
uro. Sest je bila proč. Moral bi takoj vedeti. Ne pa zdaj, ko sem že tako globoko v rovu, ga je razjezilo. In ta jeza je sunkovito naraščala. Zažrlo se je vanj. Vedno globlje in globlje. Marta in Martin! S trepetajočo roko je zvil cigareto. Potegnil je dim vase. Tehtal je v mislih. Sta skupaj ali nista? Zakaj ne bi bila? Zato, ker je bil še sinoči vražje pijan. Komaj se je zavlekel do doma. Gledal sem za njim, ko je grabil po vhodnih vratih. Luč sem videl goreti. V teh nekaj urah se ni utegnil strezniti, zaležal se je! Verjetno. No ja, lahko da sta se zmenila za opoldne. Možno je. Pri Marti si nisem čisto na jasnem, včasih govori tako, da bi jo moral po ustih. Vse moške bi imela, baba!
Vročina mu je udarila v glavo. Pred očmi so mu začele drseti predstave o Martinem poležavanju. O Prihodu Martina. O slačenju, ki je potekalo na nedostojen način. Trgala sta obleko in norela. Premetavala sta se čez posteljo, po tleh ...
Fonzej je stresel glavo. Le na tak način je lahko pregnal živo predstavo, ki si jo je ustvaril. V srcu ga je neprestano zbadalo. Pikalo. Domov bom moral, ga je hipoma obšlo. Nazaj v vas. Prepričati se moram. Kako je z Marto in zakaj ga ni na šiht? Martina! Računal je in ugotovil — če se takoj spravi iz jame, je lahko v dobri uri zunaj. Pri izmeno-vodji si je izprosil prosto. Hitro in energično se je odločil. Ni bilo v njegovi navadi. Znan je bil kot umirjen in počasen moški. Tokrat pa je presenetil sebe in druge, ki so ga začudeno gledali. Zapuščal jih je v jašku in niso vedeli, kaj ga je prijelo.
Skoraj tekel je po ovinkastih rovih jame. Človek si ne bi mogel misliti, da je lahko pri teh letih tako hiter in vzdržljiv. Radovednost ga je gnala in zavest, da naposled ugotovi in se prepriča. Skoraj dvajset let je poročen. In vseskozi ga žre, čuti, da je med njim in Marto marsikaj narobe.
Po dobri uri hoje je zagledal svetlo jutranje nebo. Samo toliko se je uspel ozreti v nebesni svod, da je ujel bledikav obraz lune, ki nikakor ni hotela zapustiti vasice pod Goro.
Fonzej je bil kar naenkrat v hiši. Poskušal je odkleniti; ker je bilo zaklenjeno z notranje strani, mu zlepa ni uspelo. Začel je tolči po vratih. Prebujal je Marto, odpreti mora, ga je žgalo. Po izsušenem grlu ga je skelelo.
»Marta!« je polglasno zavpil, da ne bi prebudil sosedov.
Dobro ga je slišala. Ze njegove korake, ko je šel po stopnicah, je spoznala. S trgovcem sta bila pokonci. Fant se je ustrašil, tega ni pričakoval. Da bi se Fonzej vrnil iz jame? Marta pa je bila drugačnega kova. Nič presenečena, napol oblečena, je razložila Hermanu, kako se naj spusti po zidu navzdol, da se ne bo opraskal. Odprla je okno, ki je bilo vzidano proti gozdni strani hiše. Spustil se je čez rob in skočil na tla.
»Kaj pa je, kdo ropoče?« je vprašala z zaspanim glasom.
»Odpri, odpri, jaz sem, Fonza!« je vroče odvrnil.
»Čakaj, že pridem ...«
»Pridem, odpri, pri hudiču!«
Odprla je vrata in se začudila. Razkropljenih las nad rameni ga je pogledala z neverjetno odprtimi očmi.
»Ti si, kaj pa je s teboj? Domov si prišel...«
»Seveda domov, imaš koga v hiši?«
»Si pa dober! Ali se ti je zmešalo? Kaj ti pade na misel!«
Zbrano in hladno mu je odgovarjala. In ravno v tej umirjenosti je zaslutil nekaj ... Odločno je stopil po sobi. Okno je bilo odprto. Marta ga je pozabila pripreti. Nagnil se je čez rob. Zazdelo se mu je, da vidi stopinje v rosni travi. Nekdo je hodil. Martin? Sklonjen čez okno je bliskovito mislil; bil je moški, nihče drug. Pri Marti.. !
V trenutku pa, ko se je obrnil, se je med drevesi v gozdu premaknilo. Daleč stran se je lomilo dračje pod nogami, človek je hodil. S svojimi slabimi očmi Fonzej ni uspel videti, kdo bi bil.
Obrnil se je k Marti.
Stala je ob postelji in jo poskušala pregrinjati...
Iztrgal ji je pregrinjalo iz rok, in zmetal blazine na tla.
»S kom si se valjala?« je zavpil.
Pordečela je v lica, čelo se ji je zmračilo, zaslutila je, da je njenega držanja konec. Videl ga je.
«Z nikomer, saj si ja nor!«
»Lažeš, vlačuga, meni lažeš. Ves čas sem vedel, da ga vlačiš! Kurba si! Takšna, da ji ni para. Poglej, še postelja smrdi po njem. Vonjaš. Nič. Seveda, vse bi mi zamolčala, ko bi mogla ...«
»O moj bog, kaj govoriš, Fonza? Ali si pri pravi ...?«
»Ne nisem in nikoli ne bom! Moške mi vlačiš v stanovanje. V sobo in v posteljo. Spoznal sem ga, tako da veš!«
»Koga Fonza, katerega misliš?«
»Jaz že vem, ti pa ga poznaš, candra, pa še kako...«
Zaripel v obraz, s solzami preko zenic, se je skrajno razburil. Divja moč je naraščala v njem. V njegovi notranjosti. Čustva so se razkrojila. Jeza je prešla v izbruh. Najprej jo je klofutnil. Plehko, potem bolj rezko in pekoče, dokler ni začel udrihati po njej. Najprej se mu je izmikala, udarci so jo polovično dosezali, ko pa se ji je zasolzilo čez lica, ni videla nič več. Treščila je v steno in se zrušila na tla. Glasov za vpitje ji je zmanjkalo. Ni pričakovala. Prepuščena je bila hropenju in usmiljenju. Prosila je in prosila z nerazločnimi besedami...
Fonzejev izžeti obraz pa je ni uslišal.
»Se ubijem ga, če ga dobim v roke!«
Zaklenil je vrata stanovanja in stopil pred hišo. Zlovešče se je ozrl v nebo.
Martin se je vračal iz Velike doline v vas pod Goro. Za seboj je zapuščal dan, kakršnih je bilo malo v njegovem življenju. Doživel je popolno razočaranje. Občinsko sodišče v sosednjem trgu mu je dokončno odvzelo otroke. Odvzelo Jerneja. Sli so za materjo v mesto. In sam Bog mu ni mogel pomagati, da bi obdržal Jerneja v hribu.
Večerni mrak je sledil Martinu.
Spominjal se je Renate. Približevala se mu je in približevala. Dotaknila se ga je. Z rokami na ramena. Z razmršenimi lasmi ob licu. Besede, ki jih je izgovarjala, so prodirale vanj in si iskale prostora. Zaživele so v njegovi notranjosti; ga dramile, suvale, mu očitale in ga tolažile. Povedale so mu, da usoda vsakemu človeku nameni svoje. Dobro in zlo. Njemu usoda ni prizanesla. Napojila ga je z zlovoljo in trdosrčnostjo.
Brezvoljno je stopal Martin po ovinkasti, utrjeni poti navzgor. Nikamor ni prišel. Cesta se je vlekla v noč. Prve, komaj opazne kaplje so se utrnile z neba. Začuden se je ozrl nazaj — kot da bi ga nekdo spremljal. Od kod pa dež? Najprej mu ni šlo v gla-
VA'~
JUR JURIČAN
najsijajnejši začetek
biti spočet
kje med prašnim trnjem ali na skednju in se vzpeti ob svetlobi medli medtem ko lije deževje in potem vztrajati sredi brezštevilnih senc do rojstva
rojstvo
danes je sonce odprlo polkne dneva na stežaj
in ko se je razcefral mrak
se je rodil
svit
sin moj
danes sem najsrečnejši zaljubljenec
sonce
ki pohajkuje
sbm ter tja po globusu
me je poljubilo
kako me obišče pesmica
preprosto
dvakrat močno pozvoni
in pravi
živio
vo, nato pa se je zavedel vročega in soparnega dne, ki ga je preživel. Zato torej, si je mislil, ko je strmo pogledal v črne oblake nad seboj. Pohiteti moram, si je rekel, vsaj do gostilne moram priti, preden ulije. Pospešil je hojo.
V daljavi pred njim so brlele luči.
Se vedno je imel občutek, da ga nekdo sledi. Oziral se je nazaj. Nikogar ni bilo. Sence dreves, ki so vedno bolj dobivale svoje skrivenčaste obrise, so ga presenečale. Nikoli doslej se jih ni bal, nocoj pa so ga ustrahovale. Zdelo se mu je, da grabijo po njem in ga hočejo potisniti v potok, ki je tekel globoko pod cesto. Iz previdnosti je prestopil na drugo stran ceste, čim dalj od roba, ki se je nagibal k potoku.
Takega strahu Martin še ni doživljal.
Končno je ušel dežju. Pri vhodu v gostilno ga je slišal, začelo je škrabljati po strehi. Vstopil je.
»Kje si pa hodil, Martin?« je hitro vprašala gostilničarka.
»Ja kje? V dolini sem imel opravke!« je odgovoril zagrenjeno. Spet se je spomnil razprave, ki ga je razočarala. Spomnil otrok in Renate.
»Fonzej te je trikrat iskal tukaj!« je rekla.
»Kaj pa mu je? Je prišlo do česa...?« je vprašal Martin.
»Bojda je Marto namlatil...!« je pristavil nekdo.
»In ...? Je pa že imel razlog, kar tako je ne bi!«
S trdim in težkim glasom je Martin presenetil sogovornike. Minilo jih je, da bi si upali karkoli domnevati v zvezi z njim.
»Zjutraj jo je presenetil. Vrnil se je s šihta in baba ne bi bila baba, če se ne bi spentljala z drugim. Skoraj ga je dobil v hiši. Ušel mu je...« je dopovedoval Martinu njegov dobri sosed. Resno je govoril, zato ga je Martin tudi poslušal. Glede Marte ga ni čudilo. Presenečen pa je bil nad tem, da se je Fonzej vrnil navsezgodaj domov. Nekaj ga je žulilo? Moral je slutiti... Upam, da ni kaj črhnila, bom že videl, tesnoben zaliv občutja ga je prešel po životu.
Komaj se je dobro vsedel za mizo, kjer so trije rudarji igrali karte za denar, so se na stežaj odprla vrata. Fonzej se je pojavil ves premočen in rdeč v obraz.
»A, tukaj si, kod si pa hodil, brat?« je vprašal Fonzej, še preden je pozdravil.
»Dober večer, Vrhnjak,« je spregovorila gostilničarka.
»Dober večer!«
»Pa ja veš, na sodišču sem imel! Za otroke sem se potegoval, potem pa sem dobil pod nos. Pijete! Zanič bi vzgajali! Se zase ne skrbite, kaj bi za otroke ! Vidiš, Fonza, pogorel sem. Za vselej!«
»Nič nisem vedel,« se je obregnil Fonzej.
Kar tako me ne bo, ga je spreletelo; je bil ali pa ni bil! Izgovoriti se bi znal vsak. Noben osel ne bi kar priznal. Najmanj pa Martin! Se nocoj ga ujamem, je sklenil, se bo že izdal. Sam se bo, tako da niti ne bo vedel, kdaj... Poskušal se je umiriti, drugače napeti strune. Prisedel je k mizi.
»Kaj sta pa imela z Marto?« je počasi vprašal Martin.
»Ti še niso povedali? Prebil sem jo, da se ji je svetilo! Babi potrebni...«
»No, Fonza, je pa res čudno. Pa si ga videl?«
»Videl, videl, ne morem reči...«
Zagreto je Fonzej drdral besede. Nevsiljivo je motril Martina in poskušal razbrati. . . Nobenega znamenja prizadetosti še ni opazil. Na začetku sem šele, se je tolažil.
Martin se je pridružil igralcem kart. Zdaj so bili štirje. Zares so metali, za denar, vsaka šala je bila neumestna. Tisočaki so padali po mizi sem ter tja. Fonzek je opazoval igralce in igro pri mizi. Martina ni izpustil izpred oči. Njegovo vedenje ga je vznemirjalo. Ni si mogel razložiti vseh stvari, ki so se sukale okrog brata.
»Za Jerneja mi je žal!« je spregovoril Martin.
»Na sodišču si bil, nisem vedel...« je vzdihnil Fonzej.
»Naj jih hudič vzame, za Jerneja mi je žal!«
»Sam si šel?«
»Ja, seveda, Fonza, kdo pa misliš, da bi šel zraven?«
»No ja, kar tako sem mislil...«
Martin je stavljal na vedno večje vsote. Dobival je. Karte so mu padale po mili volji. Na vsako besedo je potegnil. Zaneslo ga je dobivanje, naročati je začel pijačo. Po dva deci vina je pil. Kozarec za kozarcem se je praznil.
»Premlatil si jo, praviš?«
»Kaj pa misliš, še premalo sem jo! Nagnati bi jo moral...«
»Ti hudič, ti... Z ženskami...«
»Kdaj pa si se vrnil, Martin?«
»Hm, dve minuti prej, preden si prišel. Pri križu me je začel loviti dež. Neslo me je kot še nikoli...«
Fonzej je poslušal in premleval. Vedno manj mu je verjel. Čeprav mu z obraza ni bilo mogoče brati, se mu je dozdevalo, da kljub vsemu le nekaj prikriva. Ujamem ga, strela jasna, da se bo izdal. Sam ni skoraj nič pil. Medtem se je Martin običajno nalival. Mogoče še nekoliko bolj. Ravno zato se je čudil Fonzej. Zakaj? Zaradi otrok, ali pa zaradi Marte? Kdo bi vedel? To s sodiščem mu ni šlo v glavo. Zakaj ni nikogar obvestil o tem, da ga ne bo? Nerazumljivo. Ohladil se je do tiste mere, ko človeku postane zares vseeno do sočloveka. Zamrzil je Martina. Iz trenutka v trenutek je bilo slabše z njim.
»Ali si imel vabilo, Martin, sploh ga nam nisi pokazal!«
»Imel sem ga, na sodišču sem ga pustil, ne verjameš?«
»Kako bi, če nisi nič zinil!«
»Glej, glej, zdaj mi pa še verjel ne boš?«
»Nisem nič rekel, Martin!«
»Seveda nisi.«
Martin ga je krepko čutil. Včasih se mu je zazdelo, da Fonzeja sploh ni več ob njem, potem pa, ko je slišal njegov glas, je ugotovil, da Fonzej nekaj naklepa. Vprašuje. Fonzej vprašuje. Martin pa dobiva. Denar spravlja v žep in zgodilo se je, da je moral eden igralcev prenehati. Osušili so ga. Največ je pobral Martin. Po dolgem času je imel spet srečo.
Po slabih dveh urah čez polnoč so pri igranju kart obrali drugega igralca za vso mesečno plačo. In spet je bil Martin tisti, ki je spravil največ denarja. Zaključili so. Potem so drug za drugim zapuščali gostilno, le Fonzej in Martin sta ostala.
Martin je še vedno pil.
Naposled sta se tudi onadva dvignila. Fonzej je stopil nekaj korakov naprej, za njim pa je zakolo-vratil Martin. Ničesar ni videl. Dober čas se je lovil sem in tja. Valovi pijanosti so ga premetavali. Izgubil se je in se poskušal ujeti za karkoli. Podzavestno je grabil za steber drevesa, ki bi naj bil v bližini. Da bi se oprl nanj, se naslonil; dihnil v drevo ... in takrat bi vedel, da ima nekoga.
Deževni oblaki so pritisnili s svojo težo k zemlji.
Namesto da bi se Martin vzpel po gozdni stezi navzgor proti domu, se je spustil po poti navzdol. Usmeril se je k skladovnici drv, za katero je bilo globoko brezno s potokom. In še preden se je utrujen in zbit privlekel do drv, se je naslonil na drevo v bližini ...
Takrat se je Fonzej prvič obrnil nazaj. Samo senco je videl, sklonjeno, zgrbančeno in osamljeno. Nobenega glasu ni slišal. Nič. Samo v glavi ga je spreletelo ... Se vrvi ni vreden. Iztegniti bi moral svoji roki in podaljšati svoje okorele prste, ki bi zgrabili njegovo grlo in ga stiskali z vso močjo. Za zadoščenje. Pa še odrešil bi trpljenja tega hudiča .. . Nič več ni pogledal nazaj. Kar se le da hitro je odšel.
Martin se je v zgodnjem jutru s poslednjimi močmi odločil, da se bo zvlekel navzdol. Ni vedel, kam. Tudi na robu brezna se ni zavedel. Zdrknil je v jarek, se nekajkrat prebodel na ramenu, na vratu in brez glasu obležal v potoku.
Megle so zagrnile vas pod Goro.
Ob prodiranju prvega svita je začelo deževati. Za dežjem je privihralo neurje, ki se dolgo, dolgo ni moglo umiriti. Ko pa se je umirilo, so vodne kaplje še kar naprej močile smrekove veje in zemljo pod vejami. ..
Po štirih dneh iskanja je tretji obraz lune s poslednjimi krajci pripeljal Jerneja do očeta.
8%. V- ^
FRANC PEČNIK
STRAH Z BRKI
v/
Kdor ne verjame... Ampak saj bi bilo treba o tem govoriti samo šepetaje! Cre pa je znanost res že toliko napredovala, kakor se govori, potem si drznimo za zdaj vsaj toliko reči na glas: Po hišah tudi dandanašnji straši. Se pravi ne ravno v vsaki... No, no, če ne verjamete, pa vprašajte vašega poštarja — seveda, če niste tako imenitni, da bi imeli na pošti svoj predal. Ampak v teh šele najdeš vraga in pol!
Ko se je nekoč Cene, star in domala v vseh rečeh izkušen pismonoša, že proti polnoči plazil po hodni-
JUR JURIČAN
žrebec
malone bogokletje | ga je osedlati in zahajati kakor kljuse
pozdravljen mladec
pozdravljen mladec ki čečkaš
po zidovih rožnata znamenja
pozdravljen rdeči A v krogu-razposajen otrok
skoraj bo kapljanje
znenada je blisk zdrsnil z razpetega neba skozi posušeno praprot v izžeta tla— skoraj bo kapljanje
v pogovor strojev se je pritajil nemir
in po ozkih ulicah so se ljudje razsuli
kakor zbegane mušice— zaganjajo se v izložbe in brskajo po vseh predalih dneva in čas tehtajo
znenada
je odveč sprenevedanje : kam bo odmerjena človekova
senca
če se usujejo kaplje rdeče
ku predzadnjega bloka v Zadnjem kraju, je moral videti več strašnih prikazni — od ene same njegove oči ne bi mogle gledati tako brezumno. Z dlanmi je tipal zadaj po steni in se tudi s hrbtom naslanjal nanjo, kakor bi se bal, da bo sicer padel, in ko je nenadoma prišla vdolbina z vrati in je izgubil še to oporo, je samo pridušeno kriknil...
Ko je naposled prišla pomoč — ampak to je bilo že naslednje jutro in Cene nikakor ni mogel razumeti, kdaj je tako naglo minilo — se pravi drugi pismonoša, ki je gledal veliko manj brezumno kot Cene, si je ta hip oddahnil, toda iz sebe ni mogel ali ni hotel spraviti drugega kot tole znamenito izjavo:
»Pri pošti, ha . .. pri pošti niti toliko ne utegneš, da bi šel scat!«
Zdi se skoraj gotovo, zakaj je to rekel: samo zato, da bi prikril, kar je videl. Njegov obraz je bil ves zabuhel od samega zadrževanja skrivnosti in nos, ki je prvi zadel vanjo, se je še posebej sumljivo svetil.
Ampak ničesar ni hotel izdati, naredil se je, kot bi se ničesar ne spominjal, niti tega ne, kam je izginilo petdeset jurjev iz velike denarnice. Toliko denarja je v tistem času zadostovalo, da bi se ga pošteno nacedili trije možje, ne le en sam. Toda kdor pije bratovščino s prikaznimi, je zmožen zapraviti še trikrat več...! Sicer pa je šlo za njegov denar, katerega naziv napitnina je kot dober poštar dosledno upošteval in ga dostavil na pravi naslov.
Kljub tako očitnemu prizadevanju za izboljšanje kakovosti ptt storitev so ga kmalu zatem premestili v drug dostavni okoliš, kjer naj bi s svojo vnemo povzročil posti vsaj za spoznanje manj sramote — pač zato, ker v tistem deset kilometrov dolgem grabnu nanj ni gledalo toliko budnih oči.
Cesta na dnu dokaj široke globeli se ni dvigala prestrmo in tako je mogel lepo napredovati tudi s kolesom. Le ob »hišici ob robu gozda« je moral stopati peš ob njem. Zato pa se je lahko že vnaprej veselil, kako mu nazaj grede prav na tem neprijaznem kraju ne bo treba poganjati; kar prhnil bo mimo. In čeprav mu potem zmeraj kar zapre sapo, v notranjosti vendar čuti, kakor bi sproščeno di-
Franc Berhtold: »Samo lupine« barvni sitotisk, 50x70 cm, 1980
hal... To je bilo seveda zaradi »hišice na robu gozda«.
Naj je kakšen kraj videti še tako strašen, je v njem vendar tudi neka neosebna lepota — dokler tam ne zagledaš človeških kosti. Nepobeljenih, ker jim sonce ne more blizu, kratko malo gnijočih na površju bolj, kakor v najbolj vlažni zemlji. Takšna je bila videti ta »hišica na robu gozda«, kakor jo je imenoval njen lastnik v oglasu, v katerem jo je ponujal po zelo ugodni ceni. Pol zidana pol lesena je bila videti nekako v zraku, nemara zato, ker je grmovje zabrisovalo skalovje, na katerem je stala pod zelo strmim hribom. Smreke nad njo so delovale še bolj grozljivo, čeprav so obljubljale, da jo bodo že naslednji trenutek pokopale pod seboj. Ker se to ni in ni zgodilo, je bilo Cencu kmalu jasno, da so v tihem in mračnem zavezništvu.
In tako je šlo iz dneva v dan. Nič ga ni veselilo, ko so se mu trave na bolj odprtem kraju do tal priklanjale, celo vrane s svojimi šaljivimi sestanki in sejami, na katerih so obravnavale zmeraj isto: zakaj Centa tri dni ni nazaj na pošto, da dela upravniku sive lase (nalašč so nenadoma pognali iz pleše, samo zato, da bi lahko posiveli) in ga niti policaji ne morejo najti, kadar hrli v kakem seniku — vse to mu ni moglo pregnati misli na tesen, skozi katero mora dvakrat na dan.
Pošto je pri hiši jemala neka ženska. Cene se je naredil, kakor da si ne upa čez preperel mostič brez ograje visoko nad hudournikom; in si tudi v resnici ni upal, le da je hotel krivdo za to zvaliti samo na mostič. Zenska se mu je včasih čudno posmejala, morda naj bi to veljalo za prijazen nasmeh in zato je bil tudi Cene kolikor mogoče prijazen. Potem je prišel iz hiše moški. Bil je težko določljive starosti, morda pri štiridesetih ali pa že pri petdesetih, kakor Cene, nekako čudno spotegnjen in v skladu s tem naglih, vendar ne nepremišljenih kretenj. V celoti je deloval prav tako mračno kakor njegova hišica ob robu gozda. Cencu so se brki nehote naježili, ampak ni kaj prida verjel, da je zavoljo tega videti pogumnejši. Mož je takoj usekal naravnost:
»Ce ne pustiš moje babe pri miru, boš videl vraga!«
Veliko manj Cene tudi že zdaj ni gledal, ampak tega si le ni upal povedati na glas. Med zobmi je stisnil, da se ne briga za njihove zdrahe in se pobral naprej.
Ni treba posebej omenjati, da se je Cene poslej še bolj izogibal te preklete bajte. Včasih je že veliko prej zavil v hrib na nasprotni strani, čeprav je moral zavoljo tega pustiti kolo in tudi potem iti peš naprej po cesti. K sreči so dobivali prav malo pošte, pa še to je včasih nosil nekaj dni v torbi, preden se je odločil in zaklical čez most. Pes se je kajpak že prej vznemiril, zdaj pa je kar podivjal in kmalu zatem se je spet prikazala tista ženska z dvoumnim smehljajem, nekako čudno je škilila vstran, da je zaradi tega skoraj spustil pošto mimo njene roke v graben — njo pa je vseeno še kako jasno videl, šobila je ustnice, kakor bi hotela nakazati prav izdaten poljub in se še kar naprej nekaj muzala. Cene je pomislil, da je lahko takšna tudi takrat, kadar na robu pijanosti odmakne čašo in za trenutek še čuti njen blagodejni dotik. Da človek v tem brlogu vsaj kdaj pa kdaj ne bi bil pijan, tega si ni mogel predstavljati.
Tako ga je neki vrag tudi to pot predolgo zadržal, da se je zavedel šele, ko je iz hiše spet stopil tisti dolgin s svojimi klatečimi rokami... ampak stoj! danes je bil videti čisto drug. Le da Cene prvi hip zavoljo neprijetnega občutka v trebuhu ni utegnil razmišljati, čakajoč, kdaj se bo nesramnež zapodil proti njemu. Pa ni naredil nič takega. Samo stal je tam in ga gledal in očitno je bilo, da je njegova pojava še hudobnejša, pa čeprav se je režal. Niso bili piškavi zobje, ne... ampak, ah, brki! Brki!
»Spodaj mora biti neka nakaznica zame; slišiš ti! Glej, da mi do drugega tedna prineseš denar... Nič se ne zgovarjaj, vem, da mora priti, razen če bi mi ga vaša poštarska svojat pofulila ...«
To je bilo za Cenca vendar preveč, napad na pošto...!
»Kaj hočete reči s tem!« je rekel, kolikor je mogel strogo in hkrati nepristransko.
»Ha! Kaj hočem . .. Ze sam najboljše veš! Koliko si jih pa že tako obral, da se jim ni niti sanjalo! Zato vas pa kar naprej premeščajo ...«
»Teh neumnosti ne bom več poslušal!« je rekel užaljeni Cene. »Pridite na pošto pa tam povejte, če si upate ...!«
»Ha! Da si ne upam! Sem že bil tam in spet pojdem. Tebe pa jim pošljem kot predhodnico — v paketu!«
Cene je za hip pozabil na previdnost, stopil je na mostič in rekel:
»V paketu! Vi mene? Haha! Ali vam je mogoče znano, da se sme pošiljati samo do petnajst kilogramov ... no, toliko, kot približno tehtate vi, s to podrtijo vred!«
To je bilo seveda podobno samomoru, Cene se je takoj sam od sebe zamajal na trhlem mostiču, komaj je končal; ampak moral je povedati!
Dolgin na drugi strani je obstal kakor vkopan, pa samo za hip:
»Čakaj ... čakaj!« Zaenkrat ni nič več spravil iz sebe — zato pa je toliko več naredil: Odpel je divjega psa, tega ljublienca večine poštarjev, o čemer sploh ni več potrebno izgubljati besed, dovolj so izgubljene hlače, če jo že noga ali zadnjica srečno odnese...
»Po njem, Čif! Po njem! Raztrgaj mi tega debe-luharia, da noben kos ne bo tehtal več kot petnajst kil! Naj bo po njegovem!«
Pa če bi se tedaj poštarska torba po neki čarovniji spremenila v nadvse privlačno psico — po pasjih merilih seveda — bi ne mogla speljati pobesnelega Čifa in s tem rešiti Cenca; kako naj bi ga ubranila šele tako, kot mrtva koža, v Cencovih rokah.
»Čiif!« To je bil glas muzajoče se ženske, a kako spremenjen!
»Cipš!« Oboje je zvenelo domala podobno in je imelo prvi trenutek tudi podoben učinek: pes je obstal in se začel plaziti k njej, moški, Lipš, pa se je zdel kakor pretresen divjak, ko sovražnik zve za njegovo ime.
»No ... Kaj je!«
»Priveži psa!«
»Čemu? Ali nisi slišala, kako nas je žalil!«
»Priveži psa!«
»Sama ga priveži! Ta prekleti cucek, kako se je prihulil pri tvojih nogah .. .!« In kakor da je zavoljo nečesa jezen sam nase, je kljub temu stopil pro-
ti psu, da bi ga prijel za ovratnico in pripel k verigi. Čif je tiho zarenčal.
Naglo, da je Cene komaj utegnil slediti z očmi njegovemu gibu, je Lipš šinil naprej — a vendar ni bil zadosti hiter za psa. Čeprav ga je s koščeno levico že grabil za ovratnico in tudi za goltanec, ga je Čif trenutek prej popadel za zapestje desnice, prav tako divje in neprizanesljivo, kakor bi Lipš nikoli ne bil njegov gospodar. In očitno tudi ni bil.
»Čiif!« je morala še enkrat posredovati ženska. Njen glas je to pot zvenel domala prestrašeno.
Ko se je Lipš osvobodil železnega prijema ostrih čekanov, se je naglo, brez besed pognal nazaj, proti drvarnici, pred katero je bila v tnalo zasajena velika sekira. V trenutku jo je izdrl.
Naj je Cene prej še tako sovražil pasjo zalego, je zdaj vendar vztrepetal, ko je gledal, kako se mož s sekiro v desnici, iz katere venomer curlja kri, približuje psu. Morda je bilo najstrašnejše to, da se niti malo ni menil za lastno rano, da ta trenutek prejkone sploh ni vedel zanjo — ker je bil odločen sam zadati še večjo, smrtno!
»Pusti psa!«
Bilo je, kakor da bi žival rada pobegnila — toda hkrati je hotela do zadnjega braniti svojo gospodarico. Ampak tudi od nje ni prišla nobena vzpodbuda, noben odločen ukaz. Samo domala roteče je govorila z možem in to je še bolj begalo Čifa.
A njegovih muk, ki so za psa nemara hujše od telesne bolečine, je bilo kmalu konec. Obležal je negiben in tih, grozljivo tih.
Cencu je pitalo slabo. Obrnil se je stran, bilo bi najboljše, če bi zdaj odšel, pa se ni mogel niti prestopiti. Bil je že na tej strani mostiča in zdaj bi moral prestopiti mejo napol suhega korita hudo-unika. In še pes se je v zadnjih krčih iztegnil tako, da bi moral prestopiti vsaj njegovo razčesnjeno glavo. Moški pa je še zmeraj držal sekiro v roki, po kateri mu je curljala kri, le da se je zdaj že mešala na rezilu in toporišču.
Da bi zdaj vsaj kdo prišel. A bilo je, kakor da tu nikoli nihče ne hodi mimo. Na obakraj je bila cesta in ob njej kar precej hiš, pa vendar se Cene ni spominjal, da bi na tem delu kdaj koga srečal, razen teh dveh in psa, ki ne bo nikoli več lajal nanj. Mračne smreke pa so skoraj navpično nad njimi stražile prehod preko hriba.
»Alo, v hišo!«
To je sprva veljalo samo ženski, ko pa je moški s krvavo podplutimi očmi videl, da si je, pa čeprav le za hip, s prosečim pogledom iskala pomoči pri poštarju, so mu brki še bolj zlovešče zamigali, in je zasikal:
»Oba! Marš!«
Čudna je človeška narava: Cene se je že začel pripravljati na nekaj hudega — ko mu je pogled še enkrat poromal do mrtvega psa, tudi na najhujše — in ko je, medtem, ko so vstopili, on in ženska spredaj, moški s sekiro pa za njima, premišljeval o smrti, je že prižel do tiste meje, ko bi se mu nemara ne zdela več naj hujše, kar lahko doleti človeka — tedaj pa se mu je, kakor da je že rešen trpljenja, utrnila bedasta misel: kako je mogoče, da so temu hudiču v enem mesecu brki tako zrasli, kakor njemu v treh, ko si jih je začel puščati. In na celem mu je postalo strašno hudo zase: Ali si res nikoli več ne bo mogel vešče pristriči tega svojega okrasa ali res nikoli več ne bo mogel z njim pomigati kakšni ženski, da bi mu v odgovor nagajivo pomežiknila!?
Bilo je vse skupaj: kuhinja in spalnica — zdaj pa: sprejemnica. In za kakšen sprejem!
Iz neke manjše luknje je moški, tako ko sta onadva sedla na klop in dala roke na mizo, privlekel nekaj, kar je bilo podobno puški; vendar si je tudi sekiro še obdržal za vsak primer.
Cene ni imel ne žene ne otrok (ali pa bi lahko kvečjemu enega priznal za svojega), toda umreti se mu kljub temu nekako ni dalo. Pa ne le zavoljo brk in ženskega mežikanja, ne, zdaj so mu prišle na misel še druge, na videz nepomembne reči. Na primer to, kdo bo odslej kmetom praznil sode, da se bodo tako krščansko znebili kislice? Kdo bo zdaj tega zdaj onega budil o polnoči, da bo ne samo kakor njihova vest, ampak tudi najboljši učitelj za splošni ljudski odpor, držeč jih v stalni pripravljenosti za gašenje požarov ali kaj podobnega... In kaj bo z njegovo krvavo uniformo?
»Alo! Vstanita! Na sredo sobe! No, zganita se že!«
V poltemi je Cene opazil, kako se Lipšu oči svetijo skoraj že povsem blazno. Vztrepetal je po vsem telesu. Ženske, ki jo je čutil ob sebi, si ni upal niti pogledati. Venomer ga je prešinjalo samo: Saj je nor! V resnici nor! To je konec. Konec!?
»Slecita se! Dajmo, dajmo! Me razumeta: cunje dol! Gate tudi! Hoho! Da vaju vidim, da vidim... No, bo kaj!«
Cene je bil pripravljen na vse. Ampak zdaj je šlo za nekaj več kot samo zanj. Šlo je za ugled celotne pošte!
»Ne bom!« je s sicer tresočim se glasom pogumno izjavil.
»Ne boš? Čakaj, pes ...!«
»Saj čakam. Kar ustreli me. Ampak ne bom dovolil, da bi žalili to uniformo.« Bila je res precej povaljana, zdaj pa se je zasvetila.
»Si slišal, to ti je moški!« je rekla ženska, ki si je že odpela bluzo, da je moral Cene zdaj, ko jo je prvikrat po dolgem času pogledal, naglo odmakniti oči, če ni hotel, da bi se še bolj zapletel.
»Hvala,« je tiho rekel, ne da bi jo še enkrat pogledal. Navsezadnje, če bosta umrla skupaj, objeta, niti ne bo najslabše od vsega! Samo nikar v gatah! Ze ves teden si jih ni preoblekel in gotovo so že precej umazane, ker mu pipa nekoliko pušča!
Nekaj trenutkov je bilo videti, da bo moški za mizo do kraja pobesnel; potem se je očitno domislil nečesa, kar bi lahko še podaljšalo njegov užitek in njuno trpljenje. Najprej je čisto resno razmišljal o tem, da bi Cenca in Jero takoj ubil in ju zakopal v kleti, potem pa bi v oglasu dodal: Po pričevanju prejšnjega lastnika je nekje v hiši zakopan zaklad ... Ampak kaj, če bi se ravno zdaj pojavil kak kupec? Potem bi moral pač še njega zakopati tam spodaj. Ampak preklete hiše se le ne bi znebil; pa čeprav bi mu seveda pobral denar, če bi ga že imel s seboj. Še naprej bi čemel v tej tesni, kjer se je zagozdil in se nemara prvič zavedel samega sebe . . . Zunaj pa bi se izgubil, nikoli več ne bi bil sam svoj — razen če bi ga že od prvega dne preganjali in bi se zavedal vsakega dragocenega trenutka, ki mu še preostaja ... Ta cepec tu pred njim pa se repenči zavoljo nekakšne uniforme! O, že zaradi tega bi ga najrajši takoj počil... Ampak tisto, česar se je domislil zadnji trenutek, preden bi bil uresničil ta namen, se mu je zdelo še boljše, veliko boljše, čeprav mu zaenkrat ne bo prineslo ne pravega bega na življenje in smrt, ne preganjanja.
Iz predala kredence za seboj je nekaj izvlekel. Šele ko je položil predmet na mizo, je Cene videl, da so velike zarjavele škarje. Potisnil jih je proti njemu, da so na tej strani mize s hrupom padle na tla.
»Poberi!«
Četudi je Cene še pred minuto pogumno vabil svojega mučitelja, naj ga vendar že ustreli, se je zdaj znova in še huje prestrašil. ,Ko se sklonim, me ubije! Noče mi gledati v oči..
Tedaj se je sklonila ženska in pobrala škarje.
»Daj jih njemu!«
Cene je s tresočo se roko prijel škarje, nekako tako, kot prime človek mrtvo kačo, za katero le ni čisto prepričan, da ne bo znova vsaj za toliko oživela, da ga bo usekala.
Lipšu pa so črni brki znova čudno zamigali — zdaj je imel že domala daljše kakor Cene. Oh, ali je mogoče, da je bil v resnici ljubosumen na tega debeluharja samo zato, ker je nekoč Jera omenila, kako šegavo zna pomigati z brki?! Vrag z njimi!
Zdaj že ni mogel več prenesti misli, da bi se ta dva pred njim res slekla in se v zadnjih zdihljajih nemara še spravila skupaj ...
»Na, pij!« In kakor prej škarje, je zdaj nenadoma preko mize priromala steklenica, še čez polovico je bilo v njej žganja, in bilo je pravo čudo, kako se je ustavila tik pred prepadom in se niti prej na hrapavi mizi ni prevrnila in razlila svoje žlahtne vsebine.
»Eeeej, dosti! Zdaj pa: škarje v roko in začni! Razumeš?«
Ne, Cene ni ničesar razumel. V takih trenutkih pogum po popitem žganju zelo naglo splahni in ubogi pismonoša, ki je sicer obranil svojo uniformo, zdaj ni znal braniti še sebe, pa čeprav je bila njegova misel, da bi s škarjami planil nad lopova. Zdaj pa naj bi se menda z njimi sam pokončal? Seveda, rana in potem prstni odtisi, vse bi pričalo o samomoru ... In še tako so zarjavele, fej! Ne ne! Tega že ne stori! Naj mu rajši pošlje kroglo v glavo ... Uh!
»Tam na okenski polici imaš kos ogledala, če ne znaš drugače — zdaj pa si že enkrat postriži to revščino pod nosom, saj vidiš, da ti ob mojih brkih dela sramoto ...!«
Cene je slednjič razumel. Zdaj se ni več upiral. Kdaj že je mislil, da bi to storil, kajti naposled mu
je tudi nagajivo žensko mežikanje povzročalo same težave...
Lipš pa je nekaj zaklical v zadnjo sobo in nenadoma je od tam prišla še ena ženska, ki je pismonoša doslej še sploh ni videl, in vsi trije so se mu družno smejali, ko je potem brez brk — a v popolni poštarski opravi! — zapuščal hišo.
Skoraj bi se bil še sam nasmejal, kakor da je bilo vse skupaj le bolj groba šala, če ne bi tam pri mostiču hočeš nočeš moral stopiti čez mrtvega psa.
Tako poceni jo je tedaj odnesel Cene.
Le potem je navzdol mimo bajte nekoliko zaviral. To pa zato, ker je imel sicer zaradi vetra na mestu, kjer so bili še pred nekaj minutami košati brki, kaj neprijeten občutek; kakor da ga nekdo še vedno brije.
MARJAN MAUKO
Otok
Majhen otok sem
od vsepovsod me zalivajo
valovi
in ostri vetrovi orjejo po meni Pripogiba me me lomi Venda stojim s koreninami se držim da ostanem zravnan v tej majhnosti dvigam ponosno glavo v jutrišnji dan
Danes
Danes ni več kovačev
ki bi znali skovati spone
Torej zini
kaj ti leži
na duši
Skašljaj
vso sluz iz sebe
in glej,
da se
s temi
modernimi
lepili
ne prilepiš.
Kako sva si različna
Jaz sem mali človek ti si velik človek Jaz sem navaden človek ti si nenavaden človek Jaz sem preprost človek ti si nepreprost človek če to ni zanimivo.
VIKTOR LEVOVNIK
Koroška prelepa
Koroška, ti prelepa!
Moje domovanje.
Mati, dom in zibel in otroške sanje.
Hiša domača V Libučah je stala, tam me je mati moja zibala.
Nisem doumel še njenih besed, ko pot me vodila že v tuji je svet.
Koroška, ti prelepa!
Moje domovanje.
Mati, dom in zibel — ah, otroške, nežne sanje.
TONE TURlCNIK
PORAČUN NA KONCU
Umiram...	V/
Dolgo in zanesljivo.
Dokončno je vse za mano, pred mano ni veliko kaj: nekaj ur, kak dan. Kadar so vse misli uperjene v bližnjo in daljno prihodnost, je časa dovolj in moči: vse je uresničljivo, tudi najbolj nore misli, vse se lahko zgodi. Zdaj je pogled samo nazaj. Konec.
Zraka!
Tabletko!
Ah!
Žametna golota težke tišine. Le tam na mizi dro-bezlja ura, za svojo velikost skoraj predrobno. Mučno dolgo jo že poslušam: vedno enako, podnevi in ponoči. Ponoči se tudi sveti. Ce imaš ostre oči, lahko vidiš. A so mi opešale: videle so dovolj — lumparij, grdobij in lepot in sonca in vsega. Star si, star! Zdaj je vse vijugava preteklost, dolg račun plačanih in neplačanih življenjskih postavk. Dokler je vse pisana prihodnost, si mlad!
Kdaj pride zdravnik? Rekel je — okrog poldneva. Pa saj tako vem. Na vprašanje, kako dolgo še, se je nasmehnil: Ja, ja, ne vemo ne ure ne dneva! Sola to da, to, o citatih! Je možakar in pol. Kako je skrival, potem pa, ko sem ga postavil pred zid, povedal, kratko in jedrnato, in bodril:
— Fant, tudi rak je ozdravljiv!
Zbral je veliko vere in upanja!
In to presadil.
A je šlo navzdol!
Najprej počasi, potem hitreje: upadanje, gnitje, kri. A hujše je ono drugo — čakanje, up in obup.
Vzdigni roki v zaglavje! Tako. Lažje se diha. Zdravilo učinkuje: neprizanesljivo srka bolečino in požrešno!
Sladki spanec, kako toplo me dražiš! In počasi me zmanjkuje. Te na koncu tudi tako zmanjka?
Toda: koliko si trajal, okrepčilni dremež, dobro-gmotni prijatelj bolniških postelj? Uro, pol? Svežine je več, diham lažje, se premikam. Več je moči, hodil bi!
Toda: kaj je to?
Kot bi iz neznanih virov žuborela nova moč, kot bi jo iztisnili ostanki mišic, iz vseh koncev, kot bi posušena kri poskočila, kot bi skrite sile dahnile v plamen, da bi močneje zagorel, bleščeče in žareče, da bo potem uplahnil in ugasnil! In misel se izvija iz zaspanosti, bistra postaja in gibka in blodi po širni preteklosti: trak živih podob, slika za sliko, dolga veriga spominkov, veselih in žalostnih. Vsi se grmadijo in pretapljajo in se ostro začrtujejo in izgubljajo.
Prva.
Kdove, v katerih nezavednih globinah zakopani spomin! Nemerjeni mladostni korak v svet. Okoren, težak. Teži ga marsikaj. Trganje niti — brezskrben mladostni svet sredi narave in varnega doma, fantazije otroških iger, svetlo sonce in bleščeči diamanti rose, biseri in zlato princes in kraljičin iz pravljice, kmečki delavniki in prazniki, zdaj je vse le spominski šopek davnega časa, mavrično potrdilo bežnega in neustavljivega minevanja: vmes so leta in kraji in spoznanja. Pa mestni svet: prihajajoči, poln neznanosti in nezaupanja. Postaja strah, strah mrtvi. Podobe, ki jih slikajo tete in strici in sosedi, so svetle, mikavne, vabeče, burijo duha in fantazijo in sladijo radovednost: široke, sončne ulice, velikanske hiše, avtomobili, sprehodi in frfotajoča krila nežnih in lepih deklet, razpirajoči šopki živo rdečih gartrož, učeni profesorji in sive šole, učenje in poklic. Ugled, fant, ugled! Gospod, nič več kmet v blatni nicini in globači. Z motiko in tolkačo na odo-rih in rebrih. Gospod, velik gospod! In očetove besede:
— Delo, sin, in poštenost! Nikomur ne verjemi, verjemi sebi! In poštenemu delu! Kdor dela, ima! Imel boš, če boš delal! Lumparije in goljufije — najkrajša pot v arest! Svet je velik in zloben, iz-koriščljiv in ugonabljajoč. Ni pripravljen kaj veliko pomagati. Preprost možakar: videl je v globino vzgibov. In izkušnje je zbiral.
Pa materine solze: besede ji zamrejo in zadrgnejo grlo. Le tri velike križe izoblikuje pred obrazom preprosta ženica iz okorne ljubezni in čudno žalostno zavzdihne:
— Ah, ah!
To je vse.
stran 15
Franc Berhtold: Dve II, 1982 barvni sitotisk, 70x50 cm
Težak občutek sive samote sredi množice! Le zakaj človek tako beži pred samoto — mlad in star!
A s sabo jemljem nekaj, kaj vem kaj, upov, morda, na pot: mimo zmedenega blišča navkreber, k cilju, mimo blaznega norenja in močvirnih mlak in neumnosti: doseči cilj in delati. Delati s srcem.
Druga.
Kot med platnicami v albumu:
V prazničnih oblačilih in z veliko nasmeha zreva s slike. Naslanja se na moje prsi, Tanja, košast obrobek las poudarja širino lepega nasmeha, spredaj naju zakriva pisan šopek, cvet je tudi v gumbnici in na njeni bluzi. Spomin na poroko. Smeh: sreča in vera in upanje, da bo prihodnost polna skupne topline in razumevanja. Blesk beline zob in sonce v očeh. Prešerni in neugnani vriski starih in mladih ohcetarjev, veselje v pisk klarineta in smeh harmonike, nekateri že utrujeni, drugi medli v meglicah omame močnih pijač, tretji zdravi in kipeči, polni krvi in moči, vabilo strasti za noč, kot odgovor na bežne in vroče poglede in težke prsi pod čipkastimi oblekami in plahe obline že koprnečih mladenk pod pisanimi puloverji in poudarjenimi boki v opetih hlačah. In površno prisluškovanje obrabljenim besedam postaranega matičarja in ganljivemu nagovoru prijatelja in glasnim ženskim solzam sreče. In blesk zlatih prstanov in veliko hrepenenja in upov za prihodnost! Davnost si že, brstenje in drhtenje! Koliko ognja in naslad! Pa nežnosti in srečnosti! Vsega. In odrekanja in uspehov: neodvisen si z lastnim krovom nad glavo! Vreden je izpolnjene ljubezni in garaških naporov!
Tretja.
Kot spomin na mladost:
Prvo srečanje, ko naznani njegov — je. Misel se postara, srce pomladi. Nenadoma sem vez med preteklostjo in prihodnostjo! Kak občutek neskončnega vesolja: rojevanje in umiranje! Postajaš oče: stara povest, pa znova in znova novo praznično doživetje za vsakogar, prvinsko in zanosno. Ko se trebuh njen naokrogli, ko oznani prve gibe, neugnano zaterja:
— Tudi ti tipaj, poslušaj, mirno poslušaj!
Občutiš?
Nastavljam uho in zazdi se, da se premika. Živ je! Napoveduje prihod: natanko takrat in takrat bo tu. Ni več umišljen — deček ali deklica. Seveda, deček! Prvo srečanje iz oči v oči; poljub in cvetje ženi, solzni od sreče — tu smo, zdaj smo trije, midva in ta drobni občan, ki široko zeha in je kar naprej zaspan. In to bitje bo raslo in bo vedno večje in bo živelo naprej in bo zaplodilo novo bitje. Kam daleč v prihodnost? Pa prve majhne skrbi in velika vera. Številni stiski rok in trepljanje po ramenih in eksi na zdravje: z vsakomer, ki je prijazen in želi srečo. Do meglic in mačkov. Le enkrat je prvič. Prvo srečanje z vabilom — ata, mama. Pa racavi koraki. Pa še in še.
Pri drugem in tretjem je vse bolj enostavno in preprosto.
A zdaj prihaja že vnuk.
A jaz — odhajam!
Nepreklicno in zanesljivo!
Pa naslednja.
Obledeli portret dolgoletnega prijatelja:
Kobal, močan in silen, mladeniški možak: zravnana hoja, blage poteze očetovskega obraza, topli, v širino odprti pogled, hitra misel in zlato srce. Odkrita in živa beseda. Vrtajoče ideje nemirnega duha. Poln moški glas. Zenske ga takoj zaslutijo in slišijo, draži jih, zona jih sprehaja, postajajo mehke in voljne. Prvinsko sega naravnost v sredino nagonov, v kri in srce. Divje orje v podzavesti.
—	Ta tvoj glas me rajca, Kobal, se mu naravnost odpre sodelavka. Ce bi mi ga šepetal na uho, bi mi prišlo!
A zame? Resen, zbran, moder in trden. Kot tona-litna skala sredi košenice.
—	Prosim nekaj podatkov, za časopis!
Široki pogledi, všeč so mi. Trezne presoje. Pozneje pomoč. Nasveti. Prijateljske opombe. Skupno delo. Zavzeto in nesebično. Pa neobremenjene ocene. Graje. Pohvale.
Kobal, dolgo se nisva videla.
Tako je prišlo vmes.
Mirno in živo me gledajo te oči, visoko čelo je sama misel, dolgi osrebreni lasje plapolajo z vetrom, brada se nemirno premika, očetovska beseda pa neodjenljivo pribije:
— Ne ravnaš prav!
In zdaj sili predme. Pogled je trd in hladen: je obtožba? Obtožba za razhajanje!
In še se vrstijo podobe.
Med njimi jih je mnogo, ki jih ni več: tu čas stoji, preteklost je sedanjost. In tako živijo z mano: slišim njihove besede, ločim poteze. A zakaj se nenadoma razlezejo v nenavadne spake, junaška strašila prestrašenih pustov, begajo sem ter tja in se mrtvaško režijo. Kot bi se gibali v vzboklem zrcalu, vrtečem se zdaj hitreje, zatem počasneje, se širili in zoževali v sence in poteze: prvi trenutek so ljubki in prjazni, malo pozneje pa strašljivi in grozljivi. Našemljene prikazni razpadajočih senc iz pravljic. Ej, saj te poznam — ti si Peter, mladostni prijatelj, ki si že zdavnaj odšel, pa ti si tu, oče, in ti, mati, in ti, dobra stara biča? Stojte, ne strašite me! Ne primikajte se mi! Slišite, dovolj je teh igric, bežite! Konec je norčij! Ven, ven! Nimam moči, da bi se branil. Ne vidite, umiram! Prihajam za vami!
Vrtenje se ustavi, obrazi lezejo v običajne podobe. Spet so stari in znani, živi v mladostnih in zrelih letih tam med spomini.
A kaj ste se tako nenadoma zašopirili predme — ti, Pepevnik, pa ti, Leonova, in spet ti, Kobal?
Pepevnik, spominjam se tvoje zgodbe! Vznemirja te, smrt te vznemirja.
—	Vsak večer smo hodili bedet sosedu, čakal je na smrt. Sedeli smo okrog mize v kotu, kartali in čvekali, se zabavali, spletali smešnice, duhovite grozde mastnih, političnih in pavlihovskih vicev, divje politizirali, na smrtno posteljo pa največkrat pozabili. Bolni se je tu pa tam nasmehnil, sicer pa molčal. In ko se je utrudil, naveličal naših neumnosti, je zašepetal: »Nocoj pojdite domov, ne bom še umrl nocoj!« Šli smo. To je trajalo morda deset, morda dvanajst dni. Tudi tisti zadnji večer je bilo tako: pili smo in bili dobre volje. Vesel in zgovoren je bil tudi bolnik: dotlej še ni bil tako nikoli. Zdelo se je, da bo vstal, nataknil copate in prisedel. Potem smo se začeli poslavljati; mož se je zresnil, potrkal po stranici in zbrano zaukazal:
»Nocoj ne hodite, ura moja je prišla!«
Težak hlad, tovariši, se je zagozdil med nas, nekateri so okorno zbirali tolažilne besede, pa je mož le odkimaval. Res, malo pozneje smo mu prižgali svečo.
Pa ti, Leonova, ki si videla toliko smrti, zakaj te vznemirja prav njegova?
—	Kar naprej je dobival pomirila. Bil je v najlepših letih, nekaj čez trideset. Neko sredo, natanko pomnim, včasih so bili obiski le ob sredah, sobotah in nedeljah, je opoldne odklonil zdravilo: »Sestra, ne zdaj, pokličite mi Leonovo!« In me je poklicala.
»Prav, Leonova, da ste prišli!--------Razmišljal
sem, pa sem se spomnil na vas. Popoldne bo prišla
žena,--------pa ji povejte,---------da sem jo imel
rad,--------da mi je bila---------vse, da naj otroka -------------------------------vzgoji tako, kot sva-in ravnala
skupaj, naj hišo--------dokonča, povejte,-----------
ne sme je prodati, naj si-----------poišče koga, da
ne bodo sami,-----------mlada je,----------povejte,
--------prosim, povejte,----------da nimam dolgov,
nikomur nisem-----------nič dolžan, povejte,--------
da sem bil dober--------bolnik, pa da sem-----------
imel silno željo--------živeti,--------pa ne morem več. Vem,--------------------------vem,-Leonova, vi
boste znali---------natanko tako povedati! Hvala,
—--------da ste prišli!-----------Hvala!« Nobena
spodbudna beseda ni pomagala, zaprl je oči in le poslušal. Po dolgem premolku je še rekel: »Zdaj pa dajte---------tisto injekcijo!« Po njej se je po-
greznila v temo, uro pozneje pa ga ni bilo več. Preden je prišla žena, so ga že odpeljali v secirnico.
Pa ti, Kobal?!
Kot da jih pripoveduješ zdaj, mi zvenijo dramatične povesti tvoje, materina dediščina, o okostnjakih, ki čakajo ponočnjake na križiščih sredi mračnih pohorskih gozdov, jih ogovarjajo in plešejo z njimi, prodajajo zlatnino za grehe, bobnajo po tru-gi in se potem raztopijo v nič; ali pa zgodbe o belih kosteh, ki kličejo kazen, ker so jih pokopali žive; ali o zalezovanju deklet na samotnih poteh v viharnih nočeh. Burijo čustva in domišljajo! Toda tragična je ona druga — tvoja!
—	Razcvetela roža, z goro črnih las in črnim pogledom, lepa ko sonce, svilnata, porjavela koža, gibka in vseh mer — zmedla mi je kri in srce. Zatre-pal sem se, kdo se ne bi! Idila in sreča sta trajali malo: zbolela je. Hirala in izbirala. Hodil sem ko mesečen. Bela ko zid je ležala v postelji. Držal sem jo za roko, pa je komaj dihnila:
»Ljubi, ne morem več!«
Utrnila se ji je solza in na mojih rokah ugasnila.
Komaj osemnajst jih je imela. Ah!
So nenavadne blodnje znamenje? Je moč, ki jo čutim vsepovsod, poslednja? In valovanje, kot da me odnaša? Želja — biti mir? In nemir nebolečine, ki prihaja iz globin: zadnje opravilo, ki mora biti — Kobal mora priti! Mora postaja ta ukaz!
—-----------Žena, Tanja!----Stopi, prosim, h Kobalu, 	naj pride! Danes-mora priti,
davni prijatelj!--------Reči morava besedo!
—	Čudno, nikoli doslej nisi nikogar klical; zdaj pa, ko ima toliko dela! Ne moreš počakati?
—	Ne, ni odložljivo!-------Prosim, takoj pojdi!
—	Prav! Potrebuješ kaj? Ne vstajaj! Čeprav se mi zdi, da si boljši! Hitro bom nazaj.
Odhaja.
Dobra žena je. Skrbna, varčna. Pridna. Zgubalo jo je delo in izmozgalo. Ljubeča mati, žrtvujoča. Solza, potrjuješ dolga skupna leta, lajšaš slovo? Že opoldne bo sama! Je manj kot dve, morda ura? Sama, tavajoča senca črnega obupa.
Zdaj, ko je tu, ni več grozeče, to ugašanje, ta smrt: želja potopiti se v počitek. Svet se manjša, razdalje nimajo časa, niti trohnijo, razpadajo. Zavest se krči, od nekod, iz podzavesti, pa pljuskajo prozorni in svetli valovi: niso več doživetja, ne spomini, niti občutja, pač pa vse to in še več in so čas in so brez njega: kar naprej polnijo telo in postaja mehko in utrujeno. Kmalu bo z njimi eno.
Le Kobal, ta Kobal, se mi preteče reži skozi paj-čolanasto in lila meglico: hudičev posmeh svete škodoželjnosti. Natanko tako kot nekoč. Na Glavnem trgu: priljudno me potisnejo na onkrenčljano in na hitro narejeno tribuno. Ko je konec, se zareži vame, ironije ne skriva ne trna, pokaže veliko odprtino in četo širokih belih zob, zamenca in zahm-hmhmha in izstreli:
—	Tribunaš! Hahaha! Lezeš politiki v rit? Postajaš pomemben zaradi članstva? Kaj pa stroka?
Preseneti me, trda je, strupena strelica. In kanec resnice v tem tribunjenju. Zamera pa prhuta v
podzavesti. Kak šum se prikrade v misel, pa se hitro izgubi: sled in strah, da se spet oglasi, pa ne potoneta. Tedaj začenja razhod!
Ej, Kobal, nekako poznava drug drugega, dostikrat slutiva malenkosti. A včasih je nepričakovana poteza sredi igre: dobro tipaš z ostrino vprašanj v razdalje moje, zasačiš poštenost na kocki, pa merila, ki merijo zate drugače kot zame, grešnega slavljenca. To morava postaviti na svoje mesto! Davnost je že to: delimo in priškrnem si večji kos. Morda se tu pa tam ne da vselej vagati. Pa seješ dobro seme, pa pogostoma mislijo, da je iz pletrčka mojega! Težke vreče prinašajo v kašto mojo, pa bi marsikatera morala romati v tvojo, neutrudni sejalec zlatih semen. To ni španovija! Uspehov ne obešaš na veliki zvon, da bi se daleč slišalo. Moraš ... trapasto, kakor kar naprej ukazujemo, kaj bi kdo moral. Mar so tisti namigi medli? Bo mogoče bero povečati, če te ne bo zraven? Otipavam tvoj utrip, ahilovo peto tvojo, sonce, ki se na njem najraje greješ: pisani kanček naklonjenega priznanja. Kako malo zahtevaš za izgorevanje. Svet gre, fant, svojo pot: grmaditi, večati, bogateti, pravično in nepravično. Otrok pa je vedno z majhnim zadovoljen. In srečen.
Drobni koraki — in nenadoma smo daleč vsaksebi, zagnani graditelji lepe prihodnosti! Molk moj pa ti dela težko krivico: zavestno, Kobal, pa po gluhoti. Tu pa tam si grizeš ustnici, potem pa pozabiš. Pozabiš hitro, potisneš v kot. Seveda se spominjaš, kaj se ne bi. »Fant, to bo bomba! Nova postavka v saditvi delovnih prizadevanj! Obnoreli bodo! Morajo!« Tekaš po sobi sem ter tja in ponavljaš: »Bomba, bomba!« Svet okrog tebe plava, se širi in ti žariš v silnem poletu! Na sestanku pa pripovedujem, da se to z mano dogaja. Pa vprašajo po tebi, pa molčim. Preslišim. Godijo mi pokloni in lepe besede in nenadoma se razlezem v široko pomembnost! A tedaj ti poročam drugače — zamolčim bistveno. In ti kimaš zadovoljen, da seme kali! —
Moraš poslušati do konca: malo pozneje bo prepozno! Cisti računi, dobri prijatelji! To je tisto, vidiš! Nasilje, vidiš! Prefinjeno grdo! Ljudje se nasmehnejo: razpoloženje uplahne, krivica nikoli. Davnost: vedno hočem biti prva violina. Prav? Je! Ej, Kobal, ti občutiš moj račun, postavke in antipo-stavke. Tako.
Vržejo te z življenjskega odra v množico, osran splet zapletenih silnic — da tam ostaneš! Pa je drugače: množica te posrka in osvoji, postajaš še sil-nejši! Rja pa nažira scefrano prijateljevanje. Se naj kesam? Mar to ni spoved? Iščem odveze? Vem, vem, si misliš: pusti, to je davnost, kdo bo brskal po tem. Pa ni tako: premeriti je treba pravično!
Ej, Kobal, vse' dobro, ki si ga namenjal meni, in tisto, ki sem ga storil tebi, vem, je mrknilo in kink-nilo ob tistem hudičevem sranju: nikoli nisem pometel te svinjarije!
Kriv sem. Kaj malo je časa!
Je še trideset minut?
Več?
Manj?
Odmeri, če je mogoče!
Vem: kako veglasto nizko se plazim. Streljam iz maščevalnih jarkov, morda več — okopi ljubosumja so drznejši in nevarnejši! »Tako, Kobal, tako, če te ponori ženska rit! Nimaš doma dovolj? Hahaha, mlada ženska rit! Okrogla in voljna. In napeta flintica!« Ej, tudi name to bitje meče žgoče žogice, ogenj se prime, a obsedim. Le ti si ji bog, beg moj je težak: ovija te žvrgoljiv jezik in kupi sladke hvale. Toda tako grobega odgovora, ostrega ko britev, nabitega z jeklom, veličastno strupenega, ne slišim ne prej ne pozneje: grozno se kobali in kolanta po tebi. Je kot ognjenik: »Prašeč hudičev, nenasitni žrebec, angel zlodjev: samo dotakni se je, pa boš ...« Se danes slišim sikanje pa krotovičenje soparic v vrelem kotlu! Maščevanje. Vržem ženi tvoji trnek: revica divje zgrabi. Pa drugič in tretjič! Suntam, prekleto: »Ja, ja, tvoj ded ga na tuji pički ostri za domačo rabo! Bratski pregovor. Se kaj pozna?« Od pihljajev in neviht se zvrtinči orkan. Surovost raz-žene dom tvoj. Mea culpa! Zaupanje se razgavga, pognojen cvet prismuknjene dobrote! Veseljaški pogreb razkuštrane mladosti! Vem, kako ti zleze pod kožo, otipa, kje si občutljiv, ujčka ego, nastavlja kadarkoli, ljubička in dragička, ajlavjuva, pleza po tebi više, klin za klinom po lojtrci, sladka pu-pika, zraven pa že orje z drugimi, grešna svetnica. In nazadnje pipika sfrli iz gnezda tvojega. Ostajaš sam! Tako, to je tožba: sledi sodba! Mnogo ovdovelih postavk je v tem zmešanem računu: pošteno črtajva in seštevajva! Odstotki za odštevanje: ko ponovno postavljaš ognjišče na stare temelje, stra-
sti še enkrat tako svetlo zagorijo! Smešna olajševalna! Pa vendar! Pravijo, da sem se pootročil: pa to misel tako vzemi! A vseeno: pomesti je treba skrbno in čisto! Tako.
Slišim, slišim jih!
Slišiš, Kobal, kako minute preskakujejo v čas?! Skoraj bodo vse! Jih manjka še več kot dvajset? Natanko jih slišim, glasno poskakujejo kot udarci po bobnih, udarjajo kot padajoči kamenčki po tru-gi v jami, ko svojci z blago mislijo in prstjo in »počivaj v miru« obredno zapuščajo grob. Slišim jih kot invalidno uro, ki krevsa, ker ima pokvarjene repetikle.
A žene ni!
Ni Kobala!
Ga ni?
Dolg je daljši!
Mera težja!
Čakanje: mučno, kot ponedeljek v službi!
Moči jenjujejo, utrujenost je slajša!
Slišiš, Kobal, še vedno slišim glas tvoj: kot tedaj, dotolčen in zmeden begam in bežim pred sabo! A nič več ni mogoče popraviti: vse je dosledno zamejeno, le beseda tvoja lahko zbriše črni madež! Tista resna, očetovsko modra, svetla in umirjena. Kako znaš poenostaviti zapletene vozle! Zapletene vzgibe vztrajanja, jeguljenja, vladanja, onegavljenja — meriš s svojim vatlom. Vsak svetnik ima k sebi roke obrnjene! Oblastnik tapeciran sedež, da rit ne trpi! Vsak kavselj v vsako muciko gre! Zme-šanost — če greš nag na cesto; če pa si obesiš kos cunje na jajca in rit, pa si moderen: človek pa je vsakokrat tak, kot je! In optimizem, fant, optimizem!
Slišiš, Kobal minute?!
Kobal, brez rompa in pompa: kdor me ima rad, bo tako prišel. Pokop naj bo preprost. Dobro in blago besedo pa le recite — v spomin! Spominjajte se me z veseljem. Pa pevci naj kaj zapoj o! Govori naj bodo kratki! Kmalu bom pozabljen, le kak hladen kamen bo govoril, da sem bil. Kobal, kakšen si, ko nisi? Ah, filozofija. Da prihaja konec, pa je stvarnost. Zdaj in tu.
Skoraj ne morem več!
Toda še to moraš slišati: uživam, če sem prvi. Prvi, kako rajsko se sliši ta beseda. Pa se te nenadoma zbojim. Zbojim — tebe! Kajti hočem bleščeče, hočem težke marke, živine, hočem velik aplavz: godi mi hvalisanje, vritlezenje, slepomišenje. Dvigajo me meglice, postajam velik, nezamenljivi pomembnež sedanjega in prihodnjega časa. Prvi. Pa je to bumerang: tovariši in prijatelji poniknejo, se razgubijo. Tvoja beseda: trezna in jasna. In bojim se je.
Razpadanje vidi samo žena: potrpežljiva in zvesta žena. S tegobami in boleznijo ostajava sama. Kaj so zdaj puhlice, sanje, meglice: stvarnost je železna in trda. Kobal, to kar je bilo prej, ostaja: tam so računi bogati in zravnani. Pa zadnje: nasilje razpršenih blodenj v oblakih! Prav imaš: pusti, da se v sebi zruši in razpade; spoznanje pride po svojih izhojenih in gladkih poteh, dosledno in neodložljivo. Hišice iz kart, adijo!
A to ni tisto, kar poganja iz krempljatih korenin! Zenske šepečejo: potiho, prihuljeno, na koncu ušesa ujameš »resnico«, iz tajnih virov je prišla, ne kaže je pripovedovati naprej, v uho, pomenljivo in strastno jo čuvaj, hinavsko, škodoželjno jo širijo, kdove, kje jo staknejo: to je natolcevanje! Vem, slišal si, zamahnil si z roko, češ babje kolante. Vedi, vedi, niso! Ne, niso!
Cuj, Kobal, črnil sem te!
A tolažba je, da so te vseeno ustoličili. Zbirajo kandidate, podatke, pišejo zapletene štrene vijugavih utemeljitev, zbirajo prijazna mnenja višjih in najvišjih po podjetju in občini, pa vzame odbor rešeto — in to rešeto pomagam vrteti in sejemo in sejemo: ovešajo ti vence in grmadijo zasluge in kujejo med zaslužne in nepogrešljive, se klanjajo, kot da si kip, in pometajo okolico — tedaj sem proti. Izbezam šopek grehov, umazanih drekov. Možje in častivredni odborniki najprej pozorno utihnejo, razpotegnejo ličnice v dolge obraze, kmhajo in mh-mhajo, si otirajo potna čela ali gladijo brade ali se čohajo po razredčenem in sivem lasišču, se dolgo spogledujejo, si sem pa tja pomenljivo pomežiknejo, obstanejo na zapletenem križpotju zmedenih odločitev in komaj verjamejo trdim kepam smrad-Ijivega blata, s katerimi te obmetavam. Še danes ne vem, od kod ta zelika s toliko strupenimi sadeži? Potem je nekaj časa mrtva tišina, kot tisti grozeči molk pred viharjem: potem poskočijo glave, povzdignejo glas in privzdignejo žolčen napad name,
zlobnega drekača. Še trdneje zavežejo mašnico in dodajo še cvetja v šopek. Najbolj pa me žuli tista kamnita krogla, namerjena naravnost: »Tovariš, kako moreš tovarišu, ki dela s tabo in prijateljuje, deli dobro in zlo, namenjati tako govno. Pomisli, tovariš, mar nisi hudičeva mrha in zlobna kurba?!« Posmeh štrka z vseh obrazov, nenadoma sem na razbeljenem ražnju. Zmaga zate, sramota zame!
Pa krivda! Danes mi ostrino nastavlja na vrat!
Je poračun izravnan? Kobal, hvala! Popravi, kar se popraviti da! In oprosti!
Tako: naj ti podam roko!
In ženi!
Le tebi!--------
Nikomur drugemu.
Nikogar ne bo.
Sedi, sedi,--------saj se ti ne mudi! Tako, Ko-
bal! —
Slišiš minute!?
Škripanje vrat, šumot korakov.
Prihaja. Prihajata.
—	Pride?
—	Pride, malo pozneje!
—	Pride! Malo pozneje!--------
A malo pozneje . .
MILENA CIGLER
Skozi nasmeh si mi govoril in vendar si lagal.
Sele tvoj hrbet mi je povedal
resnico.
V mnogo
v mnogo preveč besed, si odeval svojo brezbrižnost in v smeh, v smeh si odeval laž.
Rad bi te ljubil v naravi, v ožgani travi bi te objemal.
To si ti
To si ti.
Vidim te,
Sloniš na podboju In me gledaš.
Nič ne rečeš.
Samo smejiš se In me gledaš.
Ko te že zdavnaj ne bo več k meni — vem, nič ne more spremeniti
tega —
slonel boš na podboju in me gledal.
Morda boš vprašal, kako je z mano.
Ampak to le mimogrede.
Stala bom pri vratih in bom čisto tiho.
Kaj zato, če se megla obeša na drevesa
in če so pajčevine na tvojih vekah.
Ne bom zaprla vrat.
Kaj zato, če se megla obeša na
drevesa,
ampak to le mimogrede.
Skozi zeleno si še mlajši, skozi zlato si še toplejši, skozi veje si še nežnejši, skozi svetlobo tvoji poljubi drhtijo in skozi spomin boliš.
Ugasnila bom luč.
In bom zajokala v temi.
Ker to počnem vsak dan.
GEMA HAFNER
Razsvetljeno okno
Temna ulica ...
ob jarku dremajo kostanji stari kot popotniki utrujeni, ki so obstali,
da si oddahnejo — in so zaspali.
V noč zre razsvetljeno okno kot plameneč okvir, v katerem
dvoje senc
sklanja se ljubeče v šepetanju . . .
Zapeklo me je v srcu kot da je vanj kanila goreča kaplja z okna ...
Hotela biti bi v tej tihi noči — stari kostanj,
ki mirno dremlje in ob tuji sreči se v temi zapuščen — smehljd ...
JANI RIFEL
OBLETNICA
SAMOTE
Ugreznjen v samoten brlog udobno preži v porajajoče se zimsko jutro. Skozi meglico za hip uzre modrino neba in prosojni mesec, potem se priklatijo temni oblaki. Stisnjen v kotu med navlako posteljnine si prebuja otrple ude in premišljuje.
Zaspi.
Proti večeru prične naletavati sneg, ki ga prebudi ne da bi se zavedal njegove tihe prisotnosti. Pogreje si čaj, se udobno namesti in si napolni skodelico.
Miš, ki je prilezla izpod odeje, se je pohlepno zagrizla v njun skupni obrok.
Strgana cunja za brisanje posode se je bahavo predala svoji večni vlogi. Posušene gobe čakajo na juho in na otrpli kačji koži se nabira prah.
Postalo mu je dolgčas po ljudeh. Pravzaprav ne povsem. Njihovega življenja se je že zdavnaj naveličal, tudi deklet, čeprav so že zdavnaj minili svatbeni časi, ki so zahtevali življenje v dvoje. Bilo mu je bolj do spremembe kot do ljudi.
Zgodnja pomlad je oživela bregove in vabila sokove iz njih, tudi njega je postavila na noge, in vedno težje se jim je upiral, da ne bi kar same oddrvele bogve kam.
Zjutraj se je odpravil v mesto. Nakupil je nekaj potrebnih drobnarij in okrašen z vrečkami obtičal v gostilni. Udobno zleknjen v kotu klopi je zadremal. Sanja se mu, da spi v hlevu med slamo in toplimi svinjskimi odpadki. Cela povodenj podgan se mu približuje. Spravijo se nanj in on jim vse pusti. Pogrizejo ga in njegove ostanke zjutraj odneso v gnojno jamo. Tudi dekleta so zraven. Sprejemajo podgane v naročje in se jim pustijo. In vedno prihajajo nova dekleta. Zbudi ga strogi obraz gostilničarke in on se ji globoko ganjen zahvali. Doslej ga je najpogosteje prebujalo grmenje.
Stopil je ven. Mrzla pomladna noč ga odvrne od misli po udobnem brlogu. Ozira se po zavetju in nazadnje se odloči za skedenj, kjer med prašno otavo takoj zaspi.
Zjutraj skozi podolgovato špranjo opazuje gostilničarko,, ki pometa dvorišče.
Njeni v kito spleteni temni lasje in močna postava dajejo videz zaokrožene celote, in odločni ne na njenem licu ga ne pusti s skednja; vsaj ne pred njeneimi očmi.
Cez dan mu postane udobneje in toplota mu jemlje voljo po kakršnemkoli naprezanju.
Naslednji dan začuti lakoto in žejo. Odločno vstane in se po lestvi spusti na zemljo.
Gostilničarka, ki ga je opazila, stopi predenj in mu ukaže, naj počaka, dokler ga ne prijavi. Uboga jo. Stoji na mestu, ki mu je bilo odrejeno, ona pa se ne zmeni več zanj. Kmalu začuti, da stvari ne tečejo tako, kot je pričakoval, zato prične premišljevati o begu.
Previdno, korak za korakom, se prične oddaljevati do gostilne. Med prvimi smrekami si svobodno napolni pljuča in šele na vrhu hriba si privošči pogled nazaj in pričenja verjeti, da je zopet svoboden.
da je bil ujet zgolj zaradi njih. Sklenil je, da ne
Med hojo se spomni na vrečke in zazdi se mu, bo več nakupoval, tudi najnujnejših stvari ne.
Brlog je žarel v poznem siju in v duši mu je bil vanj takšen, kakršen je odšel, zasijalo sonce, ko ga je objel s pogledom in sto-
Postelje si in se zlekne v udobje domačnosti.
Zaspi.
Sanja se mu o gostilničarki, ki izza vogala gostilniške kapele preži nanj. Ne upa si mimo nje, ne od nje, ne za njo. Lebdi osamljen in potrt in čaka, da se gostilničarka odloči, kaj bo z njim. Določi ga za čiščenje dvorišča.
Prvi dan se loti dela zgodaj zjutraj in zavzeto. Očisti vse. Tudi jarek ob drevoredu, ki ga ta čast najbrž od izkopa ni doletela. Gostilničarka ga je celo pohvalila in mu s tem nehote podarila košček poguma in moči.
Naslednji dan se je lotil dela ravno tako resno kot prejšnji in z zadovoljstvom, ki mu je bilo novo. Le otroštvo ga je spomnilo nanj, vendar ga ni znal več podoživeti, da bi ga lahko primerjal z zadovoljstvom iz tistih napol sanjskih dni.
Lotil se je tudi vrta, čeprav ni sodil med njegova opravila. Čiščenje dvorišča in nekaj drobnarij v hlevu ga je iz dneva v dan manj zaposlilo, ker je že prve dni vse temeljito opravil, zato je, kot se za poštenega hlapca spodobi, iskal dodatno z aposlitev.
Na vrtu se je počutil kot doma. Njegov vrt je bil dosti manjši, vseeno pa mu je zapustil toliko izkušenj, da je brez težav opravljal vsa tukajšnja vrtna opravila.
Tudi za vzorno vrtnarstvo ga je gostilničarka pohvalila.
Tako je bilo naslednje dni, tedne in leta. Opravljal je že vsa dela in gostilničarka, ki se je je prej bal, mu je postajala vse bolj v napoto. Razmišljal je, kako naj se je otrese, toda — bi lahko shajal brez nje, še je hkrati spraševal, in odloči: tev je ostala v vrtincu brez dna. Tudi po brlogu se mu je že tožilo, toda kaj, ko je moral že toliko postoriti. Ne bi bilo lepo oditi in pustiti umazano posodo, nepostrežene goste, lačne in žejne kokoši, pujse, zanemarjeno dvorišče in vrt. Gostilničarka vsega tega ne bi zmogla, tudi vajena ni več, in njen strog pogled je izginil z blagodejno nagubanega obličja. Res, predlagala mu je, da bi prepisala gostilno nanj, če bi se vzela. Toda — mar se ni ustavil tu le mimogrede in ne z lastno voljo, zato je ta predlog zavrnil. Gostilno je imel le za oviro, ki ga ne pusti naprej, kamor se je namenil, glede gostilničarke pa mu je bilo vseeno, saj ga ni ovirala v ničemer, njena opazna navezanost nanj pa mu je godila in ga dražila hkrati.
Zdrami se.
Pomladni veter veje v brlog in boža naveličano kramo, oživlja pajčevino in njegov prebujajoči duh in prespane oči. Zemljasto zidovje osvetlijo sončni žarki in prenesejo prve pomladne žuželke v brlog. Odpravi se poiskat preživele čebele. Zdesetkane upajo na dobro letino in zapičijo rilke v prve cvetove.
Drugo jutro prične z delom na vrtu. Koplje se v znoju in si teši lakoto in žejo. Spomni se go-tilničarke, deklet, ki vse bolj izumirajo, hrepeni po prihajajočih toplih dneh in po obletnici samote.
Pride poletje in bliža se obletnica samote. Prične se pripravljati na ta dogodek.
Okrasi vhod v brlog in pred njim napravi grmado iz vej in pričakuje tisti dan.
Oznani ga soparno jutro. Odpravi se v gozd nabirat gobe. Premišljuje o današnji obletnici.
Hodi počasi in utrujeno in pot mu leze po sivi bradi.
Ustavi se na vrhu hriba in zaspi pod košato smreko.
Sveži veter mu obriše oznojeno telo in ga zaziblje v prijetne sanje. Sanja se mu o srečnih ljudeh. Vsi so v enem prostoru, v katerega pa on ne more vstopiti. Vrata v ta prostor so sicer odprta, toda niti pomisli ne, da bi se šel nepovabljenega gosta. Tako od daleč je tistim v prostoru poskušal ukrasti nekaj sreče. Ko pogleduje v prostor, mu pogled zastane na znanem obrazu gostilničarke. Takoj seo dloči, da pojde k njej in jo pozdravi. Toda ko stopi v prostor, zmeden ugotovi, da je ni več, in se napol začuden in napol v zadregi vrne na svoj prostor. Spet od daleč opazuje srečne ljudi in spet med njimi prepozna gostilničarko. Sedaj ga ne mika več, da bi vstopil, ampak se odloči, da jo počaka zunaj. Ni mu bilo treba dolgo čakati, kajti srečni ljudje so kmalu pričeli odhajati, in gostilničarka se je napotila ravno proti njemu. Ko je stala pred njim, ga je veselo pozdravila in ga začudeno vprašala, zakaj se ji ni pridružil. Pojasnil ji je, kaj se mu je pripetilo; po tem je bila še bolj začudena, toda ni ga več spraševala. Povedala mu je, da se v tem prostoru biva s starimi znanci in prijatelji in ga povabila, naj se ji prihodnjič pridruži. Vesel je vabilo sprejel in ob naslednjem srečanju, ki je bilo kmalu, je že sedel v prostoru med srečnimi ljudmi.
Bilo je že veliko srečanj, toda sam se ni počutil srečnejšega. Vse zgodbe teh srečnih ljudi se je naučil na pamet, in s tem pomagal, če se je komu zataknilo. Zato so ga zelo cenili in poslušal jih je, kot še nihče poprej, zato si srečanj brez njega niso mogli več zamisliti. Bil je zelo olikan, nikdar ni segal v besedo, vsakomur je dal prav, pa naj je šlo za karkoli; srečanj ni zamujal in odhajal je zadnji. On pa se je vsega že zdavnaj naveličal. Rad bi zapustil srečne ljudi, toda bal se je to povedati, tudi uiti ni mogel več, saj je bila gostilničarka odslej vedno poleg njega. Tudi spala sta skupaj. Kuhala mu je in prala, on pa ji je moral ustreči.
Nekega sončnega jutra se je odločil, da povabi gostilničarko na svoj dom. Vabilo je ni kaj prida razveselilo. Ustregla mu je le zato, ker se ji je zdelo, da je tako prav, in ko je dvakrat ali trikrat pomerila in si preizkusila vso bogato založeno garderobo, sta odšla. Njemu se je to jutro tožilo po brlogu bolj kot kdajkoli prej in ko sta bila že čisto blizu, ga je obšla misel na obletnico samote.
Prebudi ga grmenje. Črno nebo mu odžene iz misli sanjski svet in ga popelje v stvarnost. Počne hiteti proti brlogu. Naraščajoča tema se z bliskom za hip prebudi, nato pa se spet odene v svojo mrko prisotnost. Kmalu se prične ples ognja in vode.
Moker do kože se bliža brlogu. Tik pred njim začuti nevarnost in isti hip umre zadet od strele.
Naslednji dan ga je neki lovec po naključju našel, drugače bi nemara za vedno stal pred svojim brlogom, kar bi mu bilo gotovo tudi najbolj prav, tako pa so ga v dolini dostojno pokopali. Brlog je ostal prazen. Okrašen ob dnevu obletnice samote je še vedno vzbujal vtis prisotnosti in šele čez pet ali šest let se je vselil volk samotar, njegov pravi naslednik, le da mu ni bilo mar gostilničarke, ne obletnice samote.
JERICA SMOLCNIK	v /
Otrok mamici	v/
Mamica, ne jezi se,	
če sonček za oblak se skrije.	
Jaz sem tvoj sonček,	
ki ves dan ti sije!	
Mamica, ne jezi se,	
če sonček te ne greje.	
Stisni k meni se	
pa ti bo topleje!	
Mamica, ne jezi se,	
če svetlo ni!	
Ali ne vidiš, da lučke	
moje so oči?	
VLADIMIR VERDNIK
ČLOVEK
S TREMI PROFILI
(Odlomek)
Zadaj za piranskim zidom; tistim starim iz natančno nekega stoletja, kjer je duh po soli in jodu malo manj zgoščen, ker se vse spušča v dolgo nizko kotanjo, da je bolj zasenčeno, se zasvetlika pozno in še vpadljiva belina ne more kar tako na dan. Nekaj pa se je le zaleze v bujno zaraslo steno, ki je naprašena od onega kosa neasfaltirane ceste in tiste fine apnenčaste prevleke, ki se prime na še tako majhne površine in celo na zid, ki previsasto visi nad globačo. Po kotih ©kroglastih stolpov se nabira papir, plastika, steklo, pločevina in še vse to se potem kaj hitro sprime v gnile kupe, od katerih malo zaudarja. Ker je januar, še ob sedmih ni mogoče natančno reči, ali bo kaj sonca ali pa bo Vse spet bolj sivo in bo mogoče v velikih gibljivih zavesah in v drobnih kapljah sililo dol.
Na najvišji ploščadi stolpa, ki ima line obrnjene na severno stran, od koder bi lahko pridrvele horde — bogve — ali Ilirov, Keltov, Hunov, Turkov, še Tatarov ni odšteti, ali pač eno izmed onih roparskih in morilskih ljudstev, zaradi katerih zid pravzaprav stoji, se Marek skloni naprej, ker se že ravno toliko zjasni, da bi, če bi mu prišlo na misel, zdaj natanko videl, kam in na katero kamenje bi treščilo njegovo telo, nemara pa tudi truplo, če bi mu že v zraku pošla sapa. Ko že nekaj časa tako gleda dol in je že precej svetlo, se domisli, da bi nemara bilo neumno, če bi skočil ravno na severni strani, kjer trupla dolgo ne bi našli in bi nato ne bilo nič kaj prijetno na pogled in bi dražilo tudi živce v nosu. Če bi se obrnil ravno nasprotno in bi skok dobro odmeril, bi bržkone priletel točno na asfalt in tu bi ga nato še najmanj dvakrat povozilo, preden bi pridrvela policija in rešilci, mater jim božjo. Da bi še po smrti imel ceremonije in bi divjali z njim naokoli, dokler nekdo ne bi podpisal mrliškega lista in bi celo ugotovili, da je že zjutraj popil Vinjak, da je bil zato neprišteven in take reči. Potem bi pa itak rekli, da se je bolje o tem ne pogovarjati in ko bi še dež poskrbel, da bi bil asfalt spet čist, bi že čez dan vsi molčali o tem, ker bi bilo drugih novic in informacij dovolj in potem bi imel prostor samo še v Delu, v osmrtnicah in še tam bi se njegov/ črni rob kar nekam izgubil v velikanskih okvirih, ki bi jih imel kateri izmed pomembnejših. Zato tako misel hitro razveže in trešči dol eno izmed istih nedoločljivih steklenic, ki jih je ploščad polna in so prišle gor na tisoč nepojasnjenih načinov. Prekleta flaša pa ne useka na asfalt, marveč nekaj niže in med škrapljastim kamenjem spet ne naredi
JERICA SMOLCNIK
Naš Matjaž
Šofer bo naš Matjaž.
Ves dan
z avtomobili se igra.
Na tla nariše cesto, iz škatlic naredi si mesto.
In pipippp piiipiiip ves dan, dokler ni lačen in zaspan.
Drugi dan pa pravi, da bo strojevodja.
Modro kapo ima na glavi in že išče vlak in tire.
Cuuuu čuh, ču čuh, ves dan ponavlja še potem, ko od dneva se poslavlja.
In glej ga šmenta, le od kod?
Sedaj postal bi rad pilot.
Letala riše, jih izreže, le po zraku spusti jih teže.
Vsak takoj se razleti.
Matjaža to strašno razjezi in plane v jok:
Mama, ostal bom raje kar otrok!
nobene škode, še sliši se ne, kako se je razletela, če se sploh je, če ni udarila ravno na tisto točko, ki je neuničljiva in jo baje ima vsaka stvar; ni, kanalja, ni, razletela se je in njena usoda je zapečatena, zapečatil jo je Marek, mornar, pustolovec, pijanec, razvratnež ...
Čisto v očišču se narahlo ziba tanka črta sivega morja, se dotika neba, ob obali pa se peni tožno in mrtvo, brez zvokov sem v višino stolpa. Torej se obrne spet na severno stran in ker rahlo piha s celine, se skozi odprtino navleče nekaj megle, ki se zdaj že dviga iz kotline; skozi tanko plast, ki je le nekaj metrov pod lino, se vidi čisto natanko, precej daleč, celo tja do tistih nekaj kraških polj, ki so vsemu navkljub še ostala, pritisnjena v strm breg, segajo pa ravno do morja, kjer se začenja že oni drugi zaliv, ravno tako ozek, kalen in primeren za soline. Če bi samo malo bolje videl, bi lahko gledal, kako raste senca Tartinijevemu spomeniku, ki je sploh najbolj pomemben in zdi se, da tudi sonce nanj najprej posije iz neke mistične morale ali pa kar tako.
Malo kasneje s ceste zavije neka zelena limuzina, se ustavi na onem točno določenem prostoru, prah se malo dvigne, ko zavre, in ker je vendarle še tiho, tresnejo tudi vrata, luči se, potegnejo nazaj v mrak, ki pa zdaj ni več tako vsemogočen in se že počasi odpira. Marek se nagonsko umakne nazaj, kakor da bi ga mogli videti že spodaj s ceste, in nič ne bi bilo prijetno, če bi se jim zazdelo, priti ravno gor v stolp. Zato malo počepne in le čelo ima še naslonjeno na zid. Oni trije počasi lezejo v breg. Zenska je v tesnih ,rdečih hlačah, kombiniranem puloverju kamelje barve, ki se odbija od tal, ko pa se postavi tako, da je zadaj morje — kije dokaj sivo — pa na elegantnem in razburkanem ozadju pronicljivo odsevajo hlače. Moška, ki gresta malo za njo, sta načičkana športno, italijansko vpadljivo, a morje ju nalašč manj poudarja, le veter se vanju zaganja silovite j e in meče vanju igličevje in listje, ki ga pobira z borovcev in fig.
Zdaj, ko je že jasno, da ne silijo ravno v Marikov stolp, temveč se pomikajo okoli zidu, se Marek spusti za ploščad niže in gleda dol skozi napol zatrpano lino. Še preden jih prav prekrije zalomljeni kot polsence, je ženska gola in si .jo jemljeta, ko je preganjena naprej, ko kleči v vlagi in fotoaparat na samosprožilec utripa, da odsekano tleska, ko se trese zrak, ko naredi z njim čisto vse. In ko potem zatrepetajo polsence, reče:
—	Dobro je! —
Vse udarja Mareku v uho, plast razjedenega ometa se drobi pod pritiskom njegovih napetih rok in prah se še zmeraj seseda, še potem, ko krčevitost že popusti, ko se vrata zelene limuzine spet zatresejo in se ropot motorja pomeša z udarjanjem kovine ob kovino, ki prihaja sem od ladjedelnice.
Popoldne se ozke ulice malo bolj napolnijo, zdaj na tržnici je še zmeraj nekaj premraženih branjevk, ki ponujajo krompir in suhe fige, pa še uveli petršilj, korenje, jajca in tako potrošniško hrano.
Ob ponedeljkih, ko se Mareku zamenja turnus, da pride spet v nočno in pridobi dan in pol, jih sedi precej v gostilni tik ob plaži, kjer je po kamenju našpri-cana nafta in leži v velikih šopih plesniva morska trava in vejevje in plastika. Zračni pritisk vse še bolj usmradi, da sili tudi noter skozi reže na oknih in v zakajeni gostilniški zrak.
—	O, reče Mitja, — turistov ni nič več, še Švedi so šli, adijo mare, oni s seminarja tudi in z njimi vse babe, še kurbe so šle, še zastojnkarce, in jutri bo bur-ja, taka, da bo zalilo še to beznico in trg in ta smrdljivi zaliv, amen, uničenje, še akvarij bo zaprt, še ribe bodo pocrkala, dva meseca bo tako, potem pa spet, ribe bodo oživele, plastiko bomo zažgali, zaliv nadišavili, nastavili kurbe in jovo na novo. Pedro bo počistil to svojo beznico in točil bo viski, za ene še z ledom, mater mu švinglarsko. —
Pedro diha zrak skozi usta, da manj smrdi, s koledarja ni nič potrgal že od septembra, časopis je še iz tistega časa in na policah ima motne kozarce, kjer se nabira vlažen zrak in tudi nekaj lepljivega prahu je gori. Čez vso to plastiko reči se vleče dim, bržkone že čisto brez pravega vonja in iz neugotovljivih izvorov, a je dim, ki lebdi v prostoru in ga tudi čas, ki zunaj morda mineva, nič ne premakne. V tem sajastem zraku ima Mitja eno roko visoko dvignjeno, druga je na okenski polici, beli se na črnem lesu in nemara meče
JERICA SMOLCNIK
Dedek Mraz prihaja
Dedek Mraz načrte kuje, s čim naj koga obdaruje.
Star je že, spomin mu peša, zato darila vsa pomeša.
V	zibki majceni Poloni Dedek Mraz smuči pokloni. Jurču pa v stajci
kar dve Pikovi srajci!
Z vrtca hlačman mali z brivskim aparatom se pohvali. Lenka pa se v kotu joče, pipe od dedka Mraza noče.
Janez že v šolo hodi, salonarje dobi po zadnji modi.
V	tretjem razredu Špela naj bi slinček še imela.
Najhujše je bilo seveda, v zbornici bila je zmeda.
Naše dobre, pridne tovarišice dobile vse po vrsti so plenice!
Učitelj vsak pa lepo igračko, eden muco, drugi žogo, fračko, pa kotalke, drsalke in skiro, namesto malim — bo njim lepo!
Se preden vse se je uredilo, Dedek Mraz poslal je pojasnilo! Nič mi še spomin ne peha, to naredil sem — zaradi smeha!
nekaj svetlobe prek stolov na tla. Kitasta mišica malo trepeta, medtem ko govori, kakor da bi tudi sama nekaj sporočala, šifrirano noter v prostor, navzlic temu, da je videti docela negibljiva, nepremična, mrtva. Na notranjem steklu je preživela neka muha, nekaj se premika, steguje prednje noge daleč naprej in z živimi očmi mrežasto gleda v to roko, ker je zanjo samo ta pomembna in noben prekleti čas, zima, zarod in nobena filozofija.
—	O, — reče Mitja, ki jo vidi r— a bi pila kri? —
—	Bi jo pila — bi, — reče muha in miga s kratkimi tipalkami.
—	Si pa čisto omotična, — reče Mitja. In reče še: — Vidiš, muha, zadeva je taka, mraz je, mraz pa ni za muhe, zunaj ne moreš preživeti, tu notri ni hrane, torej je stanje brezizhodno. In četudi bi se tukaj našla kakšna drobtina, je ponoči ne bi mogla žreti, ker centralna ne dela. Torej bi crknila takorekoč na viru življenja, crknila bi od mraza in od same božje absurdnosti. Spet, če bi pila razlito vino, tega je dovolj, bi se ti kmalu zgabilo in spet bi crknila, ker bi imela vsega preveč in se ti ne bi več ljubilo piti krvi... torej? —
Pedro, ki ničesar ne razume, reče samo: — Prekleti študent, še muhe ne moreš ubiti, ne da bi debatiral in
stran 19
DRAGICA VUJANOVIČ
OCENA KNJIGE ODSTRANITEV MOJE VASI
Odstranitev moje vasi predstavlja izginjanje navad in običajev na podeželju (vasi), čemur pa se vas kot tvorba (ali gmota po Lipušu), krčevito upira.
Osnovni način upora je predstavljen z željo po dogajanju, prebujanju iz mrtvila vsakdanjosti.
Lipuš se tudi v tem delu pojavlja kot ironičen opazovalec stvarnosti. Njegov pisateljski stil odlikuje pogosta raba primer, vendar, zanimivo, s primerami ponazarja, ali »zamegljuje« pojme in pojave, ne stvari. Predmeten svet v prevladujoči vlogi nastopa samo v šestem poglavju, čeprav še tu v simbolni obliki.
Simbolika pri Lipušu ne presega začrtanih meja. Ostaja znotraj splošno priznanega, nič čudnega torej, da jo pisatelj izrabi kot možnost za kritično ocenjevanje trenutnih, kakor tudi že preteklih razmer v vaški skupnosti.
Ironija, ki se je poslužuje na poseben način, je prisotna skozi vso pripoved nevidnega opazovalca (brezosebni način podajanja snovi). Le-to avtor posreduje bralcu na način razvijanja pojma skozi različne stopnje prispodob, to je tudi vzrok nejasnosti, ki se pogosto pojavlja in deluje na bralca odklonilno. Raba prispodob je že uveljavljen slogovni postopek logičnega racionalizma, le da tu nikoli ne nastopa znotraj notranjega monologa (kot npr. pri Yaycu).
Roman oziroma pripoved sploh, izključuje aktivno označitev junakov, saj nastopajo najpogosteje kot »gmota« (vas). Pomembnejša je pojmovnost — svet pojavov ali tudi nadnaravnosti, kot medčloveški odnosi, zato pripoved ne bi mogli klasificirati niti kot kolektivni roman (pogosto pri socialnih realstih), niti kot kroniko, kar bi morda kdo glede na naslov pričakoval.
Odstranitev moje vasi je vsekakor poskus, vendar precej posvečen tipičnemu vaškemu dojemanju življenja, kot opisu le-tega.
ti bi nam rad namakal pamet. — Potem še nekaj momlja, ko se kozarci že bleščijo in ni pravzaprav k ničemur več nič pripomniti.
Nekoliko nazaj in tudi bolj v senci je miza za osebje, pogrnjena je, prt ne sega ravno čez rob, a pokriva oluščeni les in se malo giblje od Milojkinih komolcev in od prstov, ki segajo noter po pomfri. Zrkla ima zelo bela, ker je vse široko narazen, da posluša, in po kotih na debelo premazanih ustnic se tam, kjer so malo ukrivljene navzgor, nabira nekaj sline. Krilo ima potegnjeno gor, podšiti rob visi ravno ob naslonjalu in se ga ovija, kolena nima nič kaj tesno skupaj, da se vidi tanek trikotnik svilnatih spodnjic, ker natanko ve, da vsi strme ravno tja in nikamor drugam. Obraz ni ničkaj devetnajstleten, prej gre proti tridesetim in vrat je malo nabran in zelo bel.
Poševno skozi, vrata v kuhinjo pada na stegna nekaj svetlobe, duh po maščobi pa se bržkone zažira v tkanino, v prt in v stene.
—	Zapri vendar ta vrata, — reče Marek in gleda, kako se svilnati trikotnik malo razširi, da ni več modrikast, bolj prosojen je, z rožnatim obrisom, ko hiti zapirat in ‘se nič ne upira.
Ko je pred tremi leti prišla, jih še ni imela šestnajst in tudi svilenih spodnjic in prozorne bluze ni nosila, v rokah je imela črno potovalko in tvidasto krilo se ni nič ujemalo s kratkim lilastim plaščem, ki je imel od zadaj našite neke franže, ki so štrlele daleč nazaj in so še bolj pokoščenile njeno suho postavo. Nič od vsega ni imela, le po kotičkih usten, prifrknjenih navzgor, se je nabirala ona slina; in imela je še hlastno kretnjo, s katero si je popravljala koder brezbarvnih las nazaj na čelo, to pa je tudi vse. Ona vročina v točilnici, zažgana mast, vpitje in klici, ko se prestopi, trepljanje po zadnjici, pralni prašek, cet, loščilo, razliti vinjak in sploh beznica je ukazala, da mora imeti svilene spodnjice in debelo namazana usta, a je vse na moč življenjsko in nič popačeno, je, kar je, in kar je, niti ni slabo; zato koleno spet nalašč malo razmakne. Oni prividi, s trkanjem ob steno in obrazi brez vsake mimike, neprimični, koprive, ki se ji zažirajo v hrbet in so vijoličaste in na koncih malo rumene, one msli o tem, kaj je tam, kjer je nič, pa spet bodičaste vitice, ki se ji zatikajo pod kožo, tega nič ne razume, tudi noče ne, saj se ji tudi ni treba delati pametno.
—	Tako, — reče Mitja, — če bi že položil izpit, bi še zmeraj vpili, češ, zakaj pa ni mogel položiti onega drugega? Zbrisalo ga je. To vse — je kakor sveta aliansa, tega je pač treba soditi, soditi še na sodni dan... —
In potem je tu še Vrčko, ki ima ime natanko za vajenca v gostilni in je temu pimerna tudi vsa njegova postava, od bledikavega obraza dalje je ves posušen in preplašen in ga zmeraj kličejo samo: — Vrčko, plačat! Belo kratko haljo ima čisto zapeto in tudi gumb srajce je pritisnjen pod vrat, da je kar zaripel lin še vedno zelo bled, nemara še bolj kakor rumenkasta srajca, in je po halji tudi malo popackan od težkega vina, katerega madeži se ne dajo oprati in so razmazani kakor od krvi. Obraz ima pa zato bolj angelski in je že kar enostranski in nekako votel, z izpranimi očmi, pa tudi svetel, ker se ravno vanj nabira vsa svetloba, ki se odbija od zloščenega pulta in od zastekljene omare zadaj. Vse to je demonično in mora imeti neki pomen, kakor je tudi vse z nekim pomenom.
Proti popoldnevu je točilnica bolj zasedena, polna novih likov, prostor je še bolj zakajen in mračen, a prostoru ne gre, da bi sodil, on je zato, da je, da sprejema in včasih tudi koga vrže ven, kakor se pač povsod dogaja in se le malokdaj začrta v spominske centre ali pa v kakšne engrame. A zdaj pravzaprav ni več popoldan, gre že bolj proti večeru in čaka, da se še kaj zgodi.
Tema se gosti zmeraj enako; najprej pritisne nad morjem in se potem pomika v zaliv dokler se ne ustavi ob pomolu in prvih poslopjih, zlije se nato v tesnih ulicah, posebej v tistih, ki so zadaj zaprte in so kakor nekakšni skrivnostni kotički, v katere se zajeda samo soj s kandelabrov, a še ta ne pregloboko. Najprej se zasvetijo stekla gori visoko, nato še po pritličjih, dokler čisto z vseh ne odseva in riše dolge zajede po že umirjenem doku. Se galebi se poskrijejo po razgibanih starinskih oblikah in potem je kmalu neobičajno mirno do takrat, ko spet zaveje, zdaj od večernega piša, ki prihaja z morja in napoveduje drugačno vreme in nekoliko več mraza.
Milojka ima od desetih prosto in v svoji kletni sobi nalaga lignit v tuleči gašperček, ki se kaj hitro razžari in greje potem s tisto pravo suho toploto. Ko se luč v njeni sobi že zagrebe v mrak na cesti, z debelimi žametastimi zastori pregrne nizka in kvadratasta okna, da je tudi zato topleje in čajnik kmalu zapiska v mo-notno tišino sobe. Pod pipo v kotastem koritu umije skodelice od kave od včeraj in nalije nekaj konjaka nazaj v s slamo prepleteno steklenko. Zatem odloži prosojno bluzo, ki s črnino še bolj poudarja njeno bledo polt, ovlaži veliko frotirko in drsi z njo preko bradavic in po stegnih, da se narahlo trese in rdi koža od grobe tkanine. Ce so vrata zaprta, posebej pa, če so zaklenjena, se nanje potrka.
Kazalec je upognjen domala krčevito in se dotika palca ravno tam, kjer se konča roževinasta ploskev in je tisti mali izsek iz belega kroga; tudi palec je malo upognjen in se zajeda v jamico sredinca, ta pa spet tišči nazaj v tisti gibljivi del, kjer je nasajen palec. To je na moč harmonično in deluje ubrano, posebej v gibanju, ko kazalec narahlo drsi z mečico po palče-vem nohtu in pri tem nastaja čisto nežen šum, ki pa ga seveda ono donenje na vratih uduši, izniši in tako ni mogoče reči, da je sploh nastajal kakršenkoli zvok.
Ko se oglasi zadnjič, gre Milojka odpirat in se nič ne začudi, ko Marek stoji tako, da ima levo nogo takoj v sobi in mu ni mogoče več zapreti; bržčas zato mu tudi reče, naj vstopi.
Marek je zavit v neko volneno stvar, ki mu je vsaj dvakrat navita okoli vratu, zadaj pa togo pada proti
podu in se vsakič, ko se prestopi, rahlo zamaja in nekaj časa ne gre za njim, kar je videti zanimivo, čeprav je logično, in se mora gibati tako, kakor se pač giblje. Ko se malo odtaja, se rahlo nasloni ob podboj, eno stopalo postavi pokonci in ga podrsa ob pečico, ki je koj za vhodom, da se rahlo pokadi od vlage, ki je bila od zunaj. Marek, on reče zmeraj naravnost in glasno, tako da še nekaj časa valovi po zraku, kakor od glasbenih vilic:
—	Milojka, ti menda veš, da sem prišel..., — a se mu glas zatika.
Pred letom sta hodila na dolge sprehode, posedala na terasah, da ju je ovijal vonj trpkega vina, kradla smokve in grozdje po nasadih, sanjarila na pomolu in se potem utrujena ljubila v polmraku, zasopla nato poslušala petje iz krčme, kar tako gola in nagnjena čez nizek balkon, dokler se ni od jutranje rose ovlažilo vse okoli njiju, morje pa je začelo spet premišljeno naraščati.
Govorila sta o nepomembnih stvareh, si šepetala, se iskala v temi pod toplo odejo, prilepljeni koži sta se umikali in se spet prepojili z vonjem, s strastjo in ona je odraščala, skozi tanko svilo so se oblile njene prsi, pordele bradavice so gubale mehko tkanino.
Glas se mu zatika, ko ga prelomljena praska, ko ga vzame, da se podrsne vanjo in mu potem reče sunkoma, da ji malo zastaja med zobmi:
—	Marek, — vse pa obvisi v zraku trdo in nesmiselno.
V kotičkih obledelih ustnic se ji nabira slina in je samo še ta in nič več. Mareka nenadoma stisne čisto zraven možganov in zdi se mu, da vidi ono sliko od zjutraj, in se mu zagnusi vse, še ta prekleti svet. A ona sila ga žene, vse to je ujetništvo, še to, da se valja po tleh in je vse brez razuma, da bi se uresničil neki prekleti mit, da je vse naravno, tako zelo naravno in prav, docela nič drugače, prihaja tako, od vesolja in od zmeraj in bog ne gleda skozi žametaste zavese, da bi videl.
Ob enajstih se potem začne nočna.
Težki žerjav je zelen, le velike kolesnice spodaj ima oranžaste in na moč vpadljive, to je zaradi varnosti, kar je določeno natanko in po strogih predpisih. Tračnice niso ravno zglajene, ker sol vse hitro zabriše, da se nekaj časa še svetlika nekako sadrasto in motno, nato pa hitro porjavi. Kadar pa potem železo spet podrsa ob železo, se najprej pokadi in meče oksid dol, nato pa se spet jasno zasveti od silne teže in pritiska, od katerega se vsa ploščad malo maje. Močna tisočvat-na žarnica ima močne belkaste žarke in daje veliko svetlobe, vendar pa osvetljuje le drobcen košček površine, sto korakov nazaj je že bolj medla, na kilometer le še brli od razžarjenega volframa in od vročine tudi malo migota. Marek strmi skozi zarošene šipe in bolj ugiba, kakor vidi, kdaj je treba težki vijak dvigniti, da za j la zaječi in zapoje kakor struna, a se ne utrga, ker ima tudi jeklo idejo, da ne popusti, ker je pač jeklo in mora biti močnejše — to je zakon in še fizika ne more kaj proti njemu. Kaj bi torej Marekova sanjarija, da se bo nekoč utrgalo in spodaj koga sploščilo — čisto nič, če bi tudi nalašč žerjav malo zanihal, takrat bi zbrisalo avtomat ven in vijak bi le nekaj časa nihal, potem bi pa bilo spet vse kot prej.
Ponoči ni niti malice. Za nekaj časa pa se vse skupaj vendarle ustavi, zazdi se še bolj hladno in vlažno, potem se spet oglasi sirena, utišano, da bi ne kalila nočnega miru, in spet se velika ploščad zatrese.
Marek ni o zadevi črhnil nikomur, kaj bi pa tudi bilo, nemara bi verjeli in oči bi se jim bliskale, ali pa bi rekli, da laže tudi iz zavisti, ker je videl samo on in
nihče drug. A tudi zato, ker je tu še neka druga slika, ki mu često prihaja na um. Pa vse to ni nič pomembno, to je vse preprosto sredi preprostosti, kakor delo in častnost, vse je častno, vsak poklic, a ker je tudi razum, je na svetu taka čudna avtomatizirana svinjarija. Ob dveh se pod ono žarnico zarišejo bolj modri obrisi; če gre kdo čez obsijano ploskev, se zdi neresnično, vse je en sam simbolizem: kako je senca kratka, kako se potem podaljša in se vleče po gladini, kako jo vlaga vleče noter, da bi jo požrla, izbrisala in bi nihče ne mogel reči, da je sploh kdaj bila. Senca ima dušo in če bi menil, da se giblje tako, kakor se premika ono, od katerega pada, bi se motil, to je vse odvisno od nečesa zunanjega, od neke razumske sile in od ničimernosti, nemara pa tudi od oblasti in še od česa. V kajuti žerjava obrisi poskakujejo navzgor, včasih pa se tudi obarvajo, kar je v nasprotju z vsem. Ničesar ni mogoče definirati, ker je tudi dogajanje groteskno v nasprotju z vsem, a vedeti je treba, da žerjav meče senco in se ta nič ne popači, je ravno takšna, kakršna mora biti. Osrednja senca in od nje so odvisne vse druge, ki begajo sem in tja po hali, se prepletajo, se svetlijo in temnijo in se durga za drugo ne zmenijo; tako je to, če je težki žerjav zelen.
Mitja ima črne brke; in ko leže na kavč, so brki najvišji, so najvišja točka, simbol so skorajda.
Marija je zleknjena ob njem, v lase se ji lovijo prameni svetlobe, diha sunkovito, zenice ima razširjene. Rahlo trepetanje vsega se počasi prenese na njene veke, čeprav bi se lahko umaknila, zaprla. Po kotih, kjer odstopajo tapete, se stopnjuje demoničnost prostora in njunega gibanja, privijanja, ko čutita, da nič od tega nima svojega razloga, da ni ostalo niti kančka lepega spomina na poroko, dotike, nič. Vse predira to preteklost, jo lomi, krha, vstopa v prostor, kjer sta zdaj, kjer se ljubita brez besed in brez ljubezni.
Vse se začenja zlivati v to sobo, vse, kar je ležalo med njima, in pritiska zdaj s silo, grozi, da prelomi te trhle stene, gnili zid in potem blagodejno preplavi
Pripovedovala mu je o vsem, hotela je biti poštena, grešna v grehu, zlomljena v krivdi.
Poslušal je, moledoval za še več, brskal po njeni preteklosti, razgaljal vse najintimnejše, kar je bilo prej samo njeno, iskal prostora v sebi, kjer bi ukalupil vse to in pozabil, stisnil vse kot v nekakšno sondo s strupenimi snovmi in tega ne odpiral več.
Pripovedovala je, lagala, si izmišljala in nazadnje ni našla več meje med njim in seboj; počela je, kar je želela, da počne, ne da bi vedela, da se oba izgubljata v nesmiselni strasti, v fantaziji nezanesljivih občutij. Potem je prišel dvom, dolge noči ugibanj, nezaupanja. Iz teme so prihajale podobe in so si snemale krinke, pripovedovale stvari, ki so omajale vero, smiselnost njunega početja; zarile so se najgloblje v njune možgane in žrle, trgale.
Se vedno sta molčala in še bolj iskala strasti in nista hotela premišljati. In o čem naj bi razmišljala. O trenutkih, o času, delu. Vse tisto, kar je prihajalo vanju, je postajalo močnejše in ni več samo rušilo, že je pospravljalo, odvažalo ruševine z neplodnih na plodna tla. In potem sta se zamislila in še zmeraj molčala. Toda molk je zamajal vse še bolj in zleknjena v postelji sta postala to, kar sta hotela biti: prazna, izmozgana, sovražna.
Ob njenem dihanju čakata oba, da se konča, da se izlije seme, da se obrneta vsaksebi, da si izmislita spet novih krčevitosti. Veter maja žaluzije in trka z njimi po steklih, v tišini sobe je zvok vse bolj in bolj predr-Ijiv. Mitja ji strmi naravnost v obraz, tja, kjer je ta osvetljen, gleda v njen motni lesk, kjer se vse skriva
in ne da ničemur na dan in se mu zdi, da ima smisefe-rendo, haik burnus in preko vsega še navznoter obrnjen kožuh, to je ravno tako kakor piranski zid, ki ščiti navzven in navznoter, a se — hvala bogu — že tnalo podira, le na najbolj strateških mestih še stoji.
—	Bom dala kavo gor, — reče Marija.
Čez čas sedita ob skodelicah. Zunaj se znoči, a ni več jasno; ali se v stekla lovi mraz in riše ledene rože ali pa se toplota sobe prebija ven in se ugreza v brezmejni prostor, kjer se že razmika oblačno nebo in skuša predreti mir in mrak, nad morjem.
Nekaj kasneje luč v njuni sobi počasi ugasne, nitka še nekaj časa žari, nočna svetloba se ojača, da je v sobi skozi kvadrataste nitke zaves še zmeraj precej svetlo, številčnica na uri se rahlo svetlika; morje prične butati ob pomol in od nekod veter prinaša še nekaj listja in suhe trave, nemara s skromnih kopic onkraj zaliva.
Ko se čez prvi naplavinasti hrib, ki je v centru ves iz apnenčastih fosilov, cesta prevesi navzdol, se nenadoma spremeni; oluščeno in izprano kamenje je manj gosto posejano, nekaj več je napokane zemlje, ki mora biti že dober predenj spodaj krvavo rdeča in močno pomešana s kalcijem. Stavbe z ravnimi betonskimi strehami in z živo mejo ograjenimi vrtiči so dokaj puste in hladne. Povsod je še zelo mirno, kakor je pač čisto naravno za zgodnje jutro in tak megleni dan. Žarometi s ceste vse malo poživljajo, a vse to je le na trenutke, ker zmeraj šinejo mimo, in se spet zažre v črno in vlažno cesto. Kadar se to zgodi, je zmeraj zraven tudi v visoke tone omotan hrup eksplozivnih štiritaktnih in plin se vleče nizko nad asfaltom in še bolj tam ob jarkih, kjer so od beline že skoraj modrikaste bankine. Marek je močno nagnjen nad vetrobransko steklo, ker se megla vleče zelo nizko in je povsem nepredirna. V enoličnem zvoku motorja se nizajo misli, bežno, ravno tako, kakor se premika pokrajina, zamaknjena v hitrih gibih in samo prvi obris ostane čisto natančen. Ob šestih je Kavabar na avtocesti že odprt, zato se tam malo ustavi in drži toplo skodelico v dlani, ki je stisnjena malo bolj, kakor bi bilo treba. V kotu ob oknu in na visokem barskem vrtljivcu sedi starejši možakar z očali in gleda vanj kakor profesor; kakor da ga obtožuje s tistimi ozkimi zenicami in s stisnjenimi ustnicami. Roko, ki je prej spuščena, trepetavo premakne navzgor in pogladi obrabljeni rob mize, ki se rahlo strese, še otrple rože se malo zamajejo. To je vse, kar je tu zeleno in živo, čeprav tako zelo otopelo. Profesorjeve zenice spet sprašujejo, veke se malo zatresejo, kakor da žela nekaj reči in ker mu je Marek tako zelo nasproti, ne more gledati drugam, zato reče:
—	A v Ljubljano? —
Oni si zdaj premisli in samo prikima. To naredi tako, da glave nič ne spusti, a je vendarle do kraja jasno, da je rekel ja. Marek tudi nima posebne volje in to je vse, kar se zgodi med njima in je ravno tako, kakor obrisi, obrisov pa tako nič ne spremeni, niti tedaj ne, če pada svetloba nanje drugače, kakor je običajno in v navadi. A neka vez je vendarle, ker gresta ven skupaj in vrata za njima samo enkrat zanihajo.
Pri vpadnici v Ljubljano ni nič gneče, oni za cestnino izvleče iz žepa samo eno roko in predal za drobiž se zapre prej, kakor se premaknejo kolesa in mogoče se še kotaleči se kovanci prej umirijo.
Ko se ustavi za Emono, mraz še zmeraj pritiska, a je termitnjak že čisto prebujen. O, če bi odgrnil šal kateri in bi vprašal, zakaj ravno tako, bi razmaknila usta zelo začudeno in bi ne rekla nič. Ona mora tako, v podhodu je hladno in iz stranišča veje po amoni-jaku, stopnice gor pa so vlažne. Potem vanjo pihne aklimatizator, ko vstopi in zrkla se ji rahlo razširijo od neonskega trepetanja. Prodajalke pa vse v make upu in zelo bleščeče; V Emoni dobiš vse, če ne, pa v Daj — damu, kar je še bolj logično. Marek gre za njo in tega ne vpraša.
—	Kupil, bi motor za čoln, najmočnejšega. —
Ona se malo nasmeji in mu ponudi prospekte, ki so grozno vpadljivih barv.
—	Na nabavo bo treba čakati, ja, štirinajst dni, iz Nemčije, ja! —
Prekleti Švabi, še malo pa bo vsa trgovina v njihovih rokah, pa še sram jih ni, to je vse dobro premišljeno, ekonomski pritisk, devizni odtok. Pridite, vsi na StraBe acht, alles Gut, eh, kaj bi Marekova jahtica Oljka brez Švabov. Nekaj časa z njo še govori in se potem vse natanko domenita, še v mapo ga vpišejo, to je pogodba. Zunaj mraz spet ostro useka in skozi usnje še toliko laže; izložbe pa le deluje toplo in vabljivo in iz pekarije diši po svežih žemljah, pa čeprav je to le dostavni avtomobil, pekarija je tudi nekje, to je vsaj jasno.
Jasna dela do pol treh, delati je treba osem ur in od pol sedmih in do pol treh je osem ur, to je kakih šest ur efektivnega dela, za frizerko dovolj. 2e štiri mesece je ni videl, obraz ima gotovo tako živahen, bog ve, če je še zmeraj sama, ženska nad sedemindvajset je sama, to je zaprt dosje, ad acta, konec. Ključ ima še zmeraj in stolpnica je tako visoka, ker Marek ne gre v past, v tisto ozko dvigalo, ki se zmeraj tako sumljivo zamaje, preden se ustavi. V stanovanju je toplo in zrak je suh. Široka okroglasta postelja je odgrnjena, da se natanko vidi obris telesa, ura je malo premaknjena, gumb za zvonec pritisnjen dol, na mizi skodelica in malo čaja, prt malo naguban, iz pipe kaplja; copati pred vrati so v natanko tisti legi, obrnjeni navznoter; ko se premakne leva noga, z desne zdrsne copat malo naprej in poševno, ko se obuje, še leva nekaj podrsa in zrine sprednji del natikača prav do sredine notranjega dela na desnem, to je že kar pomensko in Marek se za malenkost namuzne. To je vse statično, le plošča na gramofonu se nemara nalašč vrti na triintrideset in rahlo škrta. Skozi oprašeno šipo je
videti grčave veje kostanjev iz drevoreda, perilo na balkonih, smog, ki bruha v nebo, in promet, zadaj pa plastiko skalovja, ki je v sivih barvah in koničasto, pa tudi v belih, mehko in poglobljeno. Potem se človek zlekne v pričakujoči naslonjač, veke se primikajo, trepetajo, čez čas se usta odpro na široko, da doteka zrak in je še zmeraj suh in z vonjem po barvi z radiatorjev.
Ključ ne zaškrta in ne pogrebe po ključavnici, vrata se ne odškrnejo, ne pokaže se najprej tanek rob črnega krila čez kolena, a je zaporedje ravno takšno in drugačno in je samo tako mogoče, da Jasna vstopi in vidi, da je Marek, da se malo tudi prestraši in stopi korak nazaj. Dialog je do kraja dodelano sredstvo za izmenjavo mnenj in za sporazumevanje, pri tem se trese še zrak in glasilke in jezik se premika voljno in po ukazih. Preden pa do teh komand pride, položi Jasna roko na njegovo vroče čelo, ki nekaj tuhta, ker je tako nagubančeno in še nič zbujeno. Potem se pa le zravna in oči so spet žive. Stisne jo rahlo za desnico, zadaj jo prime čez pas in jo vleče k sebi. Malo se mu upira in tišči njegovo neobrito brado stran in govori:
—	Ah, ti, si se spet spomnil, je pa zelo neodgovorno in si se nekaj zredil, trebuh imaš in se ne moreš več pripogniti do tal. Jaz nisem še nič jedla, a boš še ti, bom kar hitro. —
Umakne se nazaj in mu iz bufeta nekaj odpre:
—	Da boš počakal. —
—	Jasna, ti si še čisto taka, — je zdaj že čisto prebujen in se premika za njo.
Plin butne malo gor in zagori zelo modrikasto, ven pa ne tišči nič več močno, ker je bomba že bolj prazna in zato zraven še malo šumi in utripa.
—	Imam kuhano že od včeraj, samo pogrejem — in se skloni naprej, da je pod krilom natanko začrtana linija ritnic in močnih stegen. Marek zadaj za noj poklekne in pritisne obraz čisto k nogavicam, da čuti malo vonja, z levico zaviha rob črnega krila visoko nad bok, z desnico jo poboža povsod, ker je skozi pegice in spodnjice spodaj zelo topla in vlažna. Za trenutek otrpne, potem pa se skloni naprej, da ji lahko čez zadnjico potegne raztegljivo svilo, zatrepeta in se je dotika mokre. Nasloni se na element, da rahlo poskoči in diha zelo sunkoma, se obrne proti njemu in ga potegne gor, noge še bolj pritegne in jih zadaj za njegovim vratom spet sklene. Močna svetloba zelo poševno pada noter, ker pa se pokaže tudi malo sonca, ki vse to še bolj natanko zariše, se v migotavem zraku vidi prah, ki plava sem in tja po prostoru. Toast se malo prižge in v kuhinji je oster vonj po izsušeni skorji.
Da se nič ne dogovorita, je pač jasno, nazaj ni mogoče ničesar obrniti, vse gre naprej, le čas se kdaj pa kdaj v krogu ponovi. Ena ženska — bog jo je naredil takšno, da ni nič slaba, je taka, kakor mora biti, da preživi in da ni drugačna, to je že od biblijskega figovega lista naprej in od kače, ki je za vse kriva, prekleta mrzlokrvnica, in od moških — zanje pač ne more biti nič drugače od drugačnosti. Vse je ustvarjeno za nekaj in za nekaj tudi dobro, sonce kar naprej sije, da se vse zelo ostro vidi.
Popoldne mora naprej, zrak se zgosti in kmalu dežuje, da bi se prilegel kozarec kuhanega, preden gre spet na cesto in se skrije za tisti zid, ki bo stal še zelo dolgo; spomeniško varstvo ne popusti kar tako.
—	Povem vam, taka je pač zgodba, prepogosta — reče fantič, ki je zelo kuštrav in na ulici prodaja zelenje iza dva dinarja. Morebiti v hladnem popoldnevu se komu celo zasmili, ker se trese in ima oči vročične, po obrazu pa globoke pege in je tudi aristokratsko bled, saj bledica je vendar znak odličnosti, ne?
In zgodba je tudi res preprosta. Ob grogu pri Žnidaršiču se mu jezik razveže, ker je krčma zelo glasna, z vonjem po opraženi čebuli in lovorju, po mokrih dežnikih in tobačnemu dimu, po politih brizgancih na mizi, prav domačna je ;ob gostem mraku in je sploh prijetna.
—	Ob večerih pred prazniki smo zmeraj tako sedeli, — reče.
—	Kako, — mora Marek nekaj reči, s čimer nič ne sprašuje.
Točajki za pultom pomigne, da prinese še enkrat, ker obleka se jima še ni osušila docela in tudi zato, ker je prijetno v mračnem kotu in ob veliki lončeni peči, še rumeno rožnati prt na njuni mizi se prijetno segreje.
—	No, tako ob svečah in ob pecivu, pa čaju. Še mati, ona ima velike oči, a smo kmeraj tako sedeli. —
—	Pa zdaj? — reče, — zdaj ne sedite več? —
Pobič pa le gleda in preobrača med prsti vroči kozarec. Če bi ne imel velikega sivega površnika, bi rekel, da jih ima več kakor deset, roke so zelo bele, koža tenko prosojna in žile tako črne, utripajo, nohti pa čisto noter v živo.
—	Mesto je prijetno, imam pa še dve sestri. —
Obraz ima zdaj rdeč, točajka pa že kar čudno gleda, celo neprijazno, a postavi kozarca gor, s cunjo malo otrese prt in nič ne reče. Mali gleda gor in reče:
—	Kako brenčijo, — muhe se res obračajo okoli svetilke, že morajo preživeti.
Marek mora iti, problemi so tako povsod; mesto je zelo veliko in tudi zelenje kupi marsikdo. Tudi slike se v možganih razvijajo in negativi so naloženi zelo natančno, včasih še kdo pogleda, pa zato nič ne more in čez leta tudi še tako jasna projekcija zbledi in je zelo popačena, čeprav se projicira gor na nebesni svod in v vesolje.
PETER REZMAN
FUGA
Drugi spev
(variacije na Vero)
TIŠINA
obisk
moj dom je počesan leži
leži in sanja krasen dan Ah.
Brez metafor pesmi ni.
Zato porečem meni jaz. Omari sonce. Kvadru stas.
Vseh likov vseh izraz.
In jaz.
In jaz.
In jaz.
Porečem trikrat.
Strogo.
Jaz.
Kje si?
Metafora.
In rima Ritem.
Gorostas.
Njen stas.
Njen stas.
Odidem.
Spat.
In spim.
Sem mrtev prav.
Kolovrat.
Pav.
Ose rumen.
Metafore vodene.
Muh roj.
In nespokoj.
So rime.
So rimice rumene.
Strihnin in heroin.
Večer.
Večer brez rim.
Gradim to svojo pesem Češem.
Češem hčerko dolgih las. Izraz.
Izraz in njen obraz.
In stas.
Obraz.
Obraz je modrook.
Globok.
Globok izraz in njen obraz. Zdaj spi.
Naj spi.
Saj spi.
O!
Da le spi.
DRAŽBA
stik objemov vrsta sob brazde v ustih objemi stisk
Zavit v trnovje, rojen ajd, čepeč na tvojih sončnih ustih, oglašam se iz plodnih brajd, lovim korak na skalah pustih.
Sem šema parom v rovu groze in žepni klovn svoje kraljico, minljiv se zvijam v večne poze, bežim pred smrtjo gosenice.
Brez reda stikam za oblaki, bogovom kradem vetra moč, smeje ponujam zldto sraki; za vsakim jutrom pride noč.
Prvič.,
drugič,
tretjič!
Prodano!
stran 21
KNJIŽNICA
KS A VER J A MEŠKA
SLOVENJ GRADEC
NOVE KNJIGE
OD 1. 1. DO 31. 5. 1985
70/.792 — UMETNOST — ARHITEKTURA — GLASBA — IGRE
1.	BIZJAK, M. — E. Škulj: Orgle na Slovenskem. — Lj, 1985.
2.	GANTAR, P.: Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje. — Lj, 1985. —
3.	Leksikon Jugoslovanske muzike. — 2. dela. — Zgb, 1984. —
4.	OLIVER, L.: Igralčeva izpoved. — Lj, 1984. —
5.	P1NTER, T.: Umetniki v ateljeju. — 1984. —
6.	VRIŠER, S.: Janez Vidic. — Mb, 1984. —
7.	VURNIK, F.: Odmevi iz parterja. — Lj, 1984. —
794 — ŠPORT — ALPINIZEM
1.	HARRER, H.: Beli pajek. — Mb, 1984. —
2.	KRISELJ, M.: Zlata naveza. — Mb, 1985. —
3.	MIHELIČ, T. — T. Škarja: Hoja in plezanje v gorah. — LJ, 1984. —
4.	RUDOLF, S.: Olimpijski ogenj in dim. — Trst, 1984. —
5.	Zlata knjiga nogometa. 9 Zgb : Prosveta, 1982. —
80 — JEZIKOSLOVJE
1.	GRAD, A.: Spansko-slovenski slovar. — Lj, 1984. —
2.	HAYWARD, A. L. — J. J. Spraks: The Conclse English Dictionary. — Lj, 1984. —
3.	The Oxford Dictionary of Modern English. — Lj, 1984. —
82 — KNJIŽEVNOST
0 — SPLOŠNO
1.	Časopis za zgodovino in narodopisje. — L. 55, št. 1, 2. — Mb, 1984. —
2.	Jadranski koledar. — Trst, 1984. —
3.	Koroški koledar 1985. — Celovec : Drava, 1984. —
4 Kultura in znanost v narodnoosvobodilnem boju in revolu-' cijl. — LJ, 1984. —
5.	Otrok in knjiga. — št. 20. — Mb, 1984. —
6.	Slovenska bibliografija 1977. — Del 1. — Lj, 1984 . —
7.	Slovenski narod in slovenska kultura. — Lj. 1985. —
1 — FILOZOFIJA — PSIHOLOGIJA
1.	BRAJSA, P.: Živeti v dvoje? — LJ, 1985. —
2.	LUKIJAN: Filozofi na dražbi. — Lj, 1985. —
3.	MAKAROVIČ, J.: Odkrivanje talentov. — Lj, 1985. —
4.	POTRČ, M.: Zbirka. — MB : ZO, 1984. —
82.0 — LITERARNA TEORIJA
1.	GRAFENAUER, N.: Izročenost pesmi. — Mb, 1982. —
2.	JAVORŠEK, J.: Bliskavice. — LJ, 1984. —
3.	JENSTERLE, M.: Skeptična laslca. — Mb, 1985. —
4.	OCVIRK, A.: Miscelanea. — Lj, 1984. —
5.	SUSNIK, F.: Poglavja iz svetovne književnosti. — Mb. 1984.
6.	ZADRAVEC, F.: Mile Klopčič : Plamteči okovi. — Lj, 1984.
820/899-1 — PESNIŠKE ZBIRKE
1.	CUNDRIČ, V.: Grofove ruševine. — Lj, 1984. —
2.	CRNlC, L: Tihota brezdejnosti. — Mb, 1985. —
3.	GLUVIC, G.: Ulične revolucije. — Mb, 1984. —
4.	KLOPČIČ, M.: Plamteči okovi. — Lj, 1984. — (faksimile)
5.	Lirika slovenskih pesnic 1849—1984. — Lj, 1985. —
6.	MAKAROVIČ, S.: Izštevanja. — LJ, 1984. —
7.	PUNGARTNIK, M.: Svetjelačen. — Mb, 1985. —
8.	RADNOTI, M.: Razglednice. — M. Sobota-Lj, 1984. —
9.	RIJAVEC, S.: Odgovornost za praznike. — Lj, 1985. —
10.	RUDOLF, B.: Zvegla potepuhova. — Mb, 1984. —
11.	ŠALI, F.: Razkošje. — Mb, 1984. —
12.	TRST v slovenski poeziji. — Trst-Koper, 1984. —
13.	VODNIK, A.: Glas tišine. — Lj, 1985. —
14.	ZUPANČIČ, M.: Časi. — Mb, 1984. —
3 — DRUŽBOSLOVJE
1.	BAVCON, L.: Kazensko pravo : splošni del. — Lj, 1978. —
2.	BAVČAR, I.: Kapital in delo v SFRJ. — Lj, 1985. —
3.	BAVER, I.: Registar važečih saveznih propisa od 1945 — 31. dec. 1984. godine. — Bgd, 1985. —
4.	BUNC, M.: Temelji politične ekonomije ... Lj, 1984. —
5.	Gogovor o nalogah pri uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka. — Lj, 1985. —
6.	FONCAULT, M.: Nadzorovanje In kaznovanje. — L), 1984. —
7.	GRAD, F. — C. RIBIČIČ: Volitve v delegatskem sistemu. —
Lj, 1984. —	,
8.	JANŽEKOVIČ, J.: Krščanstvo in marksizem. — Zv. 1. —
Celje, 1984. —	,	.
9. KLEMENČIČ, T.: Komunalno gospodarstvo. —
10.	KOMENTAR zakona o združenem delu. — Lj,
11.	KUSEJ, G.: Uvod v pravoznanstvo. — Lj, 1984. —
12.	POŽARNIK, H.: Alternative. — Lj, 1985. —
13.	Prispevskl za zgodovino delavskega gibanja 1984.
Lj, 1980. 1984. —
št. 1-2.
LJ, 1984. —	,
14.	PUHARIČ, K.: Gospodarsko pravo. — Lj, 1985. —
15.	RADESCEK, R.: Slovenske ljudske vraže. — Lj, 1984. —
16.	Samoupravna ureditev socialne politike v Sloveniji Lj,
17.	STANOVNIK, J.: Svet v dolgovih in mednarodni monetarni sklad. — Lj, 1985. —
18.	ŠTUKELJ, P.: Osnove civilne zaščite. — Lj, 198j. —
19.	TOMC, G. Od Poljske do pol pota. — Mb, 1984. —
20.	Zveza komunistov Jugoslavije. 15. seja CK. — Lj, 1985. —
21.	Zveza komunistov Jugoslavije. 16. seja CK. — Lj, 1985. —
5 — NARAVOSLOVJE
1.	LANZARA, P. — M. Pizzetti: Drevesa. — Lj, 1984. —
2.	Naš dom zemlja. — Lj, 1985. —
3.	VVURMLI, M.: Mala enciklopedija narave. — Lj, 1984. —
6 — UPORABNE VEDE
61 — MEDICINA
1.	ASlC, S.: Pomoč iz domače lekarne. — Celje, 1984. —
2.	BUNTA, S. — J. Popovič: Zdrave in obolele noge. — Lj,
igg4' —
3.	Človeško telo. — Lj, 1985. —	t * lanu
4.	COHEN-Solal, J.: Spoznajmo svojega otroka. — Lj, 1984. —
5.	GRANCAN, D.: Lepi z naravo. — Lj, 1984. —
6.	HODALIČ, M.: Zdravnikovi nasveti. — Lj, 1984. —
7.	NEUMAN, Z.: Ljudje z zlomljeno hrbtenico. — Lj, 1984. —
8.	Prva pomoč in preprečevanje nesreč. — Lj, 1984.
63/64 — KMETIJSTVO, GOSPODINJSTVO
1.	istrska kuhinja: Gastronomsko-turistični vodnik. — Pula,
2.	SCHLOLANT, W. — K. Lange: Kuncereja. — Lj, 1985.
3.	Začimbe in dišavnice. — LJ, 1984. —
65 — POSLOVANJE V INDUSTRIJI, TRGOVINI IN PROMETU
1.
3.
4.
ČRNKOVIČ, R.: Finančni trg. — Mb, 1984. —
SORN, J.: Začetki industrije na Slovenskem. — Mb, 1984. TURK, I.: Finančno računovodstvo. — Mb, 1985. — ŽIBERNA, J. — M. Kregar: Menica in ček. Lj, 1984.
68 _ FINA MEHANIKA (računalništvo 681.3)
računalnik. — Lj,
1.	BASIC za ZX Spectrum. — LJ, 1985. —
2.	COMODORE 64: Priročnik za uporabo. — Lj, 1985. —
3.	CURAN, S. — R. Curnovv: Igre, grafika in zvoki. — Lj, 1985.
4.	CURAN, S. — R. Curnovv: Prvi koraki v BAŠIČU.	Lj,
5.	CURAN, S. — R. Curnovv: Učenje z računalnikom.	Lj,
1985. —
6.	Hišni računalnik. — Lj, 1984. —
7.	KUŠČER, S. — Z. Strbac: Ukročeni
8.	LAFFERTV, P.: Uvod v računalništvo. — Lj, 1985. —-
9.	LAURIE, P.: Čudoviti svet računalnikov. — Lj, 1984. —
10.	MOSKON, M.: Računalništvo v 45 minutah. Novo me-
11.	MUREN, H.: Prvi in drugi korak COMMODORE C = 64.
12.	SPILER, J.: Uvod v računalništvo in programski jezik BASIC. — LJ, 1985. —
820/899-2 — DRAMATIKA
1.	SHAKESPEARE, W.: Romeo in Julija . . . Lj, 1984. —
2.	SOFOKLES: Elektra. — Mb, 1985. —
3.	SVETINA, I.: Lepotica in zver. — Mb, 1985. —
820/899 — PRIPOVEDNIŠTVO — ROMANI — NOVELE
1.	ANONVMOS: Kruta Zelandija. — Lj, 1985. —
2.	ARSAN, E.: Emmanuelle. — Lj, 1984. —
3.	ATWATER, J. D.: Peklenski stroj. — Lj, 1984. —
4.	BALZAC, H. de: Evgenija Grandetova. — M. Sobota, 1985.
5.	BARTOL, V.: Čudež na vasi. — Trst, 1984. —
6.	BASU, R.: Vrtnice in sveče. — M. Sobota, 1984. —
7.	BETI, M.: Razvrat v misijonu Bomba. — M. Sobota, 1984. —
8.	BEVK, F.: Rož, Podjuna, Žila. — Celovec, 1984. —
9.	BRETON, T. — D. Beneich: Softvvar : Mehka vojna. — Lj, 1985. —
10.	BUKOWSKI, Ch.: Zenske. — Lj, 1984. —
11.	CARDINAL, M.: In besede so razkrile. — M. Sobota, 1985.
12.	CATO, N.: Vse reke tečejo. — 2 dela. — Mb, 1985. —
13.	CRNOLOGAR, L.: Na drugem bregu. — Lj, 1984. —
14.	ECO, U.: Ime rože. — LJ, 1984. —
15.	EDEN, D.: Zamenjana nevesta. — Trst, 1984. —
16.	FINŽGAR, F. S.: Zbrano delo. — knj. 6. — Lj, 1984. —
17.	FLISAR, E.: Lov na lovca in druge zgodbe. — M. Sobota, 1984. —
18.	GRADIŠNIK, B.: Leta. — Lj, 1985. —
19.	GRADNIK, A.: Zbrano delo. — knj. 1. — Lj, 1984. —
20.	GROSMAN, B.: Partizanska zdravnica. — Lj, 1985. —
21.	HAN Suyin: Dokler se ne zdani. — 2 dela. — M. Sobota,
1985. —
, HEMINGWAY, E.: Med lovom in vojno. — Mb, Lj, 1985. —
. HOCHHUTH, R.: Ljubezen v Nemčiji. — Mb, 1985. —
. HRIBERNIK, R.: Opredelitev. — knj. 4. — Lj, 1984. —
. HUNTER, E.: Matere in hčere. — 2 dela. — Mb, 1984. —
. JAEGER, H.: Amok. — Trst, 1985. —
. JAN, J.: Mrtvi ne lažejo. — Lj, 1984. —
. JANČAR, D.: Veliki briljantni valček. — Lj, 1985. —
. JOKAL A.: Jakobova lestev. — M. Sobota, 1984. —
. KAJZER, J.: Obljubljeni kraji. — Lj, 1984. —
. KAVClC. V.: Ko nebo zažari. — Lj, 1984. —
. KERSNIK, J.: Zbrano delo. — knj. 6. — Lj, 1984. —
. KIRST, H. H.: Konec 1945. — Koper, 1984. —
. KOCBEK, E.: Strah in pogum. — Lj, 1984. —
. KOROŠEC, I.: Poti v neznano. — Lj, 1984. —
. KOSMAČ, C.: Kamen in njiva. — Trst, 1984. —
KOŠUTA M.: Robidnice in maline. — Trst, 1983. —
. KRIZANOVSKI, O. — M. Pavlin: Komisarstvo črnogledega humorista, — Lj, 1984. —
. KUHAR. H.: Jelka. — Celovec. 1984. —
. LAPIERRE, D. in L. Collins: Peti jezdec. — Zgb, 1984. —
. LUBEJ, F.: Za sokolskim praporom. — Lj, 1985. —
. MATRAY. M. — A. KzUger: Ljubimca. — Mb, 1985. —
. McCULLOUGH, C.: Drugo ime za ljubezen. — Trst, 1984. —
. MIHAILOVIČ, D.: Skornježi. — M. Sobota, 1984. —
. MILLER H.: Kozorogov povratnik. — Lj, 1985. —
. Miller! H.: Seksus. — 2 dela. — Lj, 1984. —
. MOČILNIK, M.: In kri jim tekne kakor malinovec. —
:. MORA VIA, A.: Melanholija ali 1934. — M. Sobota, 1985.
1! Možje z orožjem. — Lj, Borec, 1985. —
1,	NASH. R. N.: Vzhodnik, deževje. — Mb, 1984. —
! NOVAK, M.: Kristina. — Lj, 1985. —
!. O Obliki sveta. — Lj. 1984. —
I.	OLJEČA. M.: Molitev za moje brate. — Lj, 1985. —
L Pričevanja. — 2 dela. — Lj. 1984. —
i.	RABTNDRANATH, T.: Spevi — Sadhana. — Lj, 1984. —
i.	rtrtCtC. D.: Zaupanje. — Lj. 1985. —
1.	RTBTFRO. J. N.: Seržant Getulio. — M. Sobota, 1984. —
I.	ŠALIH, A.: Romanje na sever. Bender Sah. — M. Sooo-
fq 1004. _
). sartc! P.: Jutri pride gospodar. — T.i. 1984. —
). svrn^r. s.: Janonskl vojak. — Lj. 1985. —
L. STMMEL, J. M.: Naj rože cveto. — 2 dela. — Koper — mp,
100«; _
j PTFWART, F. M.: Neuklonljivi. — 2 dela. — Trst. 1985.
1. STFVVART. F. M.: Uoorna ptica ljubezni. — LJ, 1984. —
I. SVATUC. M.: Poet ni polis. — Mb. 1984. — i. TORKAR, I.: Umiranje na obroke. — 2. dop. izd. zgo, ms*. —
8.	VANDENBERGER. Ph.: Dolina kraljev. — Trst, 1984. —
7.	VANDOT. J.: Daleč od Prisanka. — Lj. 1985. —
8.	VOJNOVIČ, V.: Življenje in nenavadne prigode vojaka Tvnna rionkina. — Mb. 19R5. —
9.	VOKAC-Medic. Z.: Marnurgl. — Mb. 1985. —
9.	WALACE. E.: Skrivnostnež. — Lj, 1985 —
1.	WALTF.R: Moje skrivno življenje. — 2 dela. — Lj, 1985. —
2.	WALKER. M.: Vvry Duttonova. — M. Sobota, 1985.
3.	77DAR. P • Kužni Anton. — Koper, 1984. —
4.	ZUPANČIČ, O.: Zbrano delo. — knj. 9. — Lj, 1984.
LEPOSLOVJE V SRBOHRVAŠČINI
1.	CHRISTIE, A.: Iskričavi cianid. — Zgb. N. Sad, 1984. —
2.	CHRISTIE, A.: Kod bijelog konja. — Zgb, N. Sad, 1984. —
3.	CHRISTIE,	A.:	Leš u biblioteci. — Zgb,	N. Sad, 1984.	—
4.	CHRISTIE,	A.:	Nesreča nevinih. — Zgb,	N. Sad, 1984.	—
5.	CHRISTIE, A.: Pustolovina božičnog pudinga. — Zgb, N. Sad, 1984. —
6.	CHRISTIE, A.: Sudblna nepoznata. — Zgb, N. Sad, 1984. —
7.	CHRISTIE, A.: Tajinstveni gospodin Quln. — Zgb, N. Sad, 1984. —
8.	CHRISTIE, A.: Tajna sedam satova. — Zgb, N. Sad, 1984. —
9.	CHRISTIE, A.: Tko plimu uhvatl. — Zgb, N. Sad, 1984. —
10.	CHRISTIE, A.: Tragedija u tri čina. — Zgb, N. Sad, 1984. —
11.	CHRISTIE,	A.:	Usnulo umorstvo. — Zgb, N. Sad, 1984. —
12.	CHRISTIE,	A.:	VJečita noči. — Zgb, N.	Sad, 1984. —
13.	CHANDLER, R.: Dama u jezeru. — Zgb, 1984. —
14.	CHANDLER, R.: Drugi oproštaj. — Zgb, 1984. —
15.	CHANDLER, R.: Sestrica. — Zgb, 1984. —
16.	CHANDLER, R.: Veliki san. — Zgb, 1984. —
17.	CHANDLER, R.: Visoki prozor. — Zgb, 1984. —
18.	CHANDLER, R.: Zbogom dragana moja. — Zgb, 1984. —
19.	CHASE, J. H.: Tigra za rep. — Zgb, 1984. —
20.	COOK, R.: Vručica. — Zgb, 1984. —
21.	DIEHL, W.: Kameleon. — Zgb, 1984. —
22.	HIGHSMITH, P.: Ripleyeva igra. — Zgb, 1984. —
23.	McBAIN, E.: Led. — Zgb, 1984. —
24.	DONALD, G.: Fletch. — Zgb, 1984. —
25.	MEYER, N.: Sedam postotna otopina. — Zgb, 1984. —
26.	SMITH, M. C.: Park Gorkog. — Zgb, 1984. —
27.	SJOVVALL: Gad. — Zgb, 1984. —
28.	TRUMAN, M.: Ubojstvo u bijeloj kuči. — Zgb, 1984. —
29.	WAMBAUGH, J.: Momci iz zbora. — Zgb, 1984. —
30.	WALACE, E.: Grimazni krug; Crveni asovi. — Zgb, 1984. —
31.	WALACE, E.: Mrtve oči Londona. — Zgb, 1984. —
32.	WALACE, E.: Krivotvoritelj. — Zgb, 1984. —
33.	WALACE, E.: Osvetnik. — Zgb, 1984. —
34.	WALACE, E.: Potkazlvač; Tajni agent. — Zgb, 1984. —
35.	WALACE, E.: Velikonožec. — Zgb, 1984. —
DELA ZA MLADINO
LEPOSLOVJE ZA CICIBANE
1.	Babica pripoveduje. — Lj, 1984. —
2.	BITENC, J.: Sonce se smeje. — Trst, 1985. —
3.	BRENK, K.: Prigode koze Kunigunde. — Lj, 1984. —
4.	CEHURA, R.: Maksipes Flk. — Lj, 1984. —
5.	DLOGUSZEVSKI, B. M.: O modrem kmetu. — Lj, 1985. —
6.	ERBEN, J. K.: Lonček, kuhaj, — Lj, 1985. —
7.	FRITZ, E.: Dimnikar je črn grof. — Lj, 1984. —
8.	GLOGOVAC, Z.: Jakec lovi noč. — Lj, 1985. —
9.	GRABELJSEK, K.: Kako smo partizani stanovali. — Lj, 1984. —
10.	GRAFENAUER, N.: Pedenjped. — Lj, 1983. —
11.	Hvaležni medved. — Lj, 1985. —
12.	KAVALAR, P.: Smolček. — LJ, 1985. —
13.	Kje stanuješ, šola. — Lj, 1985. —
14.	KOVAČ, P.: Vesoljevo jajce 1+ 1 = 5. LJ, 1985. —
15.	KOVIC, K.: Pajacek in punčka. — Lj, 1984. —
16.	Lahkovredni Srnjaček. — Lj, 1985. —
17.	LANREY, H.: Zgodbe ladijskega mačka Pelegrina. — Lj, 1984. —
18.	MOHAR, R.: Srebrni zvon. — Lj, 1985. —
19.	Mojca Pokraculja. — LJ, 1983. —
20.	NOVAK, B. A.: Nebesno gledališče. — Lj, 1984. —
21 PEROCI, E.: Muca Copatarica. — Lj, 1983. —
22.	PEROCI, E.: Za lahko noč. — Lj, 1985. —
23.	PREGL, I.: Smejalnik in cvolilna zavora. — LJ, 1984. —
24.	PREŠEREN, F.: Povodni mož. — Lj, 1985. —
25.	SIMClC, S.: Pravljica o dedku Mrazu. — Lj, 1984. —
26.	SLANA, M.: Joj, ne vedi se kot slon. — Lj, 1984. —
27.	STEFANOVIČ, M.: Sola za velike. — Lj, 1985. —
28.	VOGLAR, M.: Sraka in avtobus. — Lj, 1984. —
29.	ZAGORIČNIK, I.: Kaj je kdo rekel in česa ni. — Lj, 1984. —
30.	ZUPANČIČ, E.: Od kod Novakovim Mihec. — Lj, 1984. —
31.	2UZEK, B.: O ribi velikanki naprej in nazaj. — Lj, 1984. —
LEPOSLOVJE ZA PIONIRJE
1.	BOSCO, H.: Deček in reka. — Lj, 1984, —
2.	CENTKIEWICZ, A. in C.: Odarpi — Egigov sin. — Lj, 1985.
3.	Drevo želja. — Lj, 1985. —
4.	HUNTER, N.: Zakleti čajniki. — Lj, 1984. —
5.	LINDGREN, A.: Ronja — razbojniška hči. — LJ, 1985. —
6.	NOSTL1NGER, Ch.: Fant za zamenjavo. — Lj, 1984. —
7.	OGNJANOVIČ, D.: Od sna do zvezd. — 2 dela. — Lj, 1984.
8.	SMULLYAN, R. M.: Aliča v deželi ugank. — Lj, 1984. —
9.	STALLIVORTH, A.: Cez leto in dan. — Lj. 1984. —
POLJUDNA DELA ZA CICIBANE IN PIONIRJE
1.	DEWHIRST, J. — R. Tennison: Mavrica. — Lj, 1985. —
2.	GOLOB, B.: Sporočanje v ptičjem logu . . . Lj, 1984. —
3.	KOCIJAN, G.: Dr. France Prešeren. — Lj, 1983. —
4.	KONJA JEV, A.: Nevi ni živi cvet. — Lj, 1984. —
5.	LUGER-Peroci, A.: Brez Škarij in šivanke. — Lj, 1984. —
6.	Mirko tipka na radirko. — Lj, 1985. —
7.	PALADA, J.: Pismo. — Lj, 1984. —
8.	PROSEN, M.: Prvi stik z vesoljem. — Lj, 1984. —
9.	SCHMIDT, M.: Nejčev prvi leksikon. — Lj, 1982. —
10.	SCHMIDT, M.: Nejčev drugi leksikon. — Lj, 1984. —
DOMOZNANSTVO — ZEMLJEPIS — BIOGRAFIJA
90/99 ZGODOVINA
1.	Albanci. — V Lj, 1984. —
2.	IVANJI, L: Dioklecijan. — Mb, 1985. —
3.	KLANJŠEK, Z.: Oris narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem 1941—1945. — Lj, 1982. —
4.	KRAŠEVEC, V.-Igor: Dolenjski puntarji. — Lj, 1985. —
5.	KRAŠEVEC, V.-Igor: Zahodnodolenjskl odred. — Lj, 1985. —
6.	MATULIC, J.: Z inženirci v boju za svobodo. — Lj, 1984.
7.	MED Bočem in Bohorjem. — Šentjur pri Celju, 1984.
8.	PETELIN, S.: Bojna pot Prešernove brigade. — V Lj, 1983.
9.	SIENCNIK, L.: Koroški Slovenci v boju za svojo šolo. Mb, 1984. —
10.	STIPLOVSEK, M.: Bojna pot Slandrove brigade. — V Lj, 1983. —
11.	VIDIC, J.: Krik v Dragi. — Lj, 1984. —
BOGDAN ŽOLNIR
OB 40-LETNICI OSVOBODITVE
V POČASTITEV DELOVANJA
14. DIVIZIJE V MISLINJSKI DOLINI
L/
Ko je Hitler ob prihodu v Maribor (26. aprila 1943) načelniku civilne uprave naročil, naj mu naredi slovensko Štajersko znova nemško — Macht dieses Land wieder deutsch« (enako tudi 27. aprila v Celovcu za Koroško), je to zahtevo postavil zato, da bi bili pokrajini čimprej zreli za priključitev k rajhu. Ta Hitlerjeva zahteva je predvidevala konec slovenstva na ozemlju med Dravo in Savo, oziroma po velikonemški stoletni težnji od Drave do Trsta. Ozemlji bi poselili Nemci takoj po končani vojni.
Že nekaj dni po okupaciji so izgledali naši kraji tako nemški, kot dežela sredi Nemčije. Nacistične oblasti so preko noči odstranile slovenske krajevne napise in jih nadomestile z nemškimi iz dobe Av-stroogrske, ukinili so slovenske politične urade in odslovili vse dotedanje uslužbence, zaprli so slovenske šole in odpustili vse naše profesorje in učitelje, prepovedali so tiskanje in razširjanje slovenskih časopisov in rabo slovenskega jezika v javnosti, otrokom in šolam so odvzeli slovenske učne knjige in jih uničili. Enako se je zgodilo z vsemi knjigami društvenih in privatnih knjižnic, zato da bi za vselej uničili slovensko kulturo. Na pobudo kultur-bundovcev — zaupnikov tretjega rajha, so nacisti takoj po prihodu zaprli in izgnali protinemško usmerjene Slovence, med njimi večino izobražencev, da bi le-ti ne ovirali procesa nagle germanizacije preostalega slovenskega prebivalstva. Začeli so prepričevati naše ljudi, da niso Slovenci, da so Štajerci in naj se uče nemščine, jezika nove skupnosti. Najpomembnejša naloga nacistične civilne uprave je torej bila takojšnje ponemčenje Slovencev, zato so razpustili vsa društva in organizacije in zaplenili njihova premoženja. Slovencem so zapečatili radijske aparate. Ponemčili so vse slovenske družinske priimke in imena, v šolah so uvedli gotico, nove nemške učitelje pa so pripeljali iz nemških dežel. Zaradi upora jugoslovanskih narodov so morali množično izseljevanje odložiti do konca vojne, niso pa prekinili ponemčevanja po naših krajih. Četudi je revna plast našega ljudstva dobila delo, zaslužek in dovolj kruha, so naši ljudje kmalu spoznali, da jih hočejo Nemci ponemčiti. Naše ljudi so porazdelili na Nemce, Volksdeutscherje, vindišarje in Slovence in jim podelili rdeče in zelene izkaznice politične organizacije Štajerske domovinske zveze, nezaželenim pa so dali bele izkaznice; bili so le za-ščitenci nacistične Nemčije, ki bi ob morebitni nemški zmagi ostali sužnji nacistične elite.
S pričetkom fašističnega raznarodovanja Slovencev na Štajerskem je sovpadala ustanovitev Osvobodilne fronte. Komunistična stranka Slovenije se je takoj po okupaciji pojavila s prvimi letaki ilegalnih tehnik in sporočala slovenskemu ljudstvu, da se je pričel osvobodilni boj vseh naših narodov pod vodstvom KPJ. Ze iz takratnih skrivnih tehnik je partija opozarjala ljudstvo na velikonemške fašistične težnje in uspela z letaki in s Slovenskimi poročevalci ter članka v glasilu KPS Delo vrniti na smrt obsojenemu slovenskemu ljudstvu potrebno zavest in vero v obstoj. Pojav prvih partizanskih enot in njihove akcije so to upanje še povečale, niso ga več omajala izseljevanja v Srbijo in na Hrvat-sko, ne streljanja talcev, članov Osvobodilne fronte, ne zapori in taborišča. Tiski OF in KP so predstavljali najmočnejše sredstvo našega narodno-osvobo-dilnega boja. KPS ie po vsem slovenskem ozemlju ustanavljala partijske tehnike, njihovi uporniški tiski s poročili z domačih in svetovnih bojišč so postali glasniki nove svobode. Pozivali so na skupni boj proti fašističnemu nasilju. Ker pa kljub stotinam partizanskih ciklotehnik in tiskarn ni bilo dovolj partizanskega tiska za celotno zaledje, so ga pričele za partizansko vojsko in politične delavce
Na sliki: s puško Ivo Marinc, tehnik in njegova sestra Angelca, borka Tomšičeve brigade, na desni vodja tehnike Aleš Tičar-Mak
razmnoževati tudi naše divizije in brigade. Ena izmed njih je bila vojaška tehnika 14. divizije, imenovana SOVA, skrita v Mislinjskem jarku.
Ce pomislimo, da je poslal maršal Tito 14. divizijo k Dravi zato, da bi okrepila partizanski boj in zavest prebivalstva, da bi pritegnila Slovence na spodnjem Štajerskem v njene brigade, predvsem pa zatrla kontrarevolucijo v severovzhodni Sloveniji (nastajajočo belo-plavo gardo, ki se je želela po kapitulacieji Italije zasidrati tudi v Mislinjski in Mežiški dolini), potem lahko spoznamo, kako pomembni so bili partizanski tiski, ki so ljudskim množicam razodevali cilje naše borbe. Partizansko literaturo pa so našemu ljudstvu lahko posredovali le sposobni ljudje, ki so jih izbrale naše vojaške enote, oziroma okrožni, pokrajinski in oblastni komiteji KPS. Taki so bili tudi aktivisti »SOVE«.
SOVA — TEHNIKA 14. DIVIZIJE NA POHORJU
To vojaško tehniko je pričel graditi sredi poletja
1944	propagandni odsek štaba 14. divizije. Ležala je visoko v Mislinjskem jarku na osrednjem Pohorju, južno od Skrivnega hriba, oziroma zahodno od najnižje domačije Založnik, p. d. Rudi v Komisiji. SOVA je najprej pripadala štabu 14. divizije, od novembra štabu 4. operativne cone, od spomladi
1945	pa propagandnemu odseku štaba severne slovenske grupe odredov. Ustanovitvi te tehnike je botrovala velika zmaga Šercer j eve in Zidanškove brigade 26. junija 1944. Brigadi sta pod Planinko ščitili odmetavanje orožja in streliva iz zavezniških letal. Pregnali sta nemške kolone, ki so izgubile v Komisiji nad 50 vojakov. V štabu Štirinajste so menili, da si Švabi ne bodo znova upali na tisto področje, zato so se odločili za ustanovitev tehnike Sove
pod Skrivnim hribom, kjer je že delovala krojaška delavnica, znana pod imenom »ČUKI«.
Tehnika je delovala v nadzemni brunarici z dvo-kapno streho, pokrita je bila z lubjem in skrita med gostimi smrkami. Špranje med smrekovimi okroglicami so sicer mašili z mahom, vendar jim je veter stalno ugašal petrolejko in nanašal sneg v notranjost brunarice. V edinem prostoru so postavili tri pograde spodaj in tri zgoraj, eno mizo za tehnična opravila in drugo ob štedilniku. Dim so speljali po dolgem podzemnem dimniku v hrib, sicer pa so za kurjenje iskali brezov les, ki ne dimi. Zaradi vse večjih nalog te tehnike in zaradi povečanega števila njenih delavcev, so spomladi 1945 zgradili še eno enokapno kolibo. Lega tehnike je morala ostati skrivnost (vanjo niso smeli niti kurirji vojaške postaje), zato so uvedli dostop v tehniko edino iz naselja Komisija, od napajališča ob potočku pod Založnikovo domačijo, kjer je imela gospodinja peričnik. Člani tehnike so se spustili iz gozda v potok, gazili po njem približno petdeset korakov, zatem pa so se vzpeli na shojeno in zvoženo gozdno stezo do hleva, oziroma v domačijo. Založnika sta partizane vselej lepo sprejela, nudila sta jim pomoč, tudi znašla sta se takoj. Od njih sta zahtevala previdnost, prepovedala sta jim vstop v hišo, sploh iz gozda, če je mati obrnila peričnik ob potočku tako, da so molele noge v zrak. Dostop v tehniko so imeli le tisti, ki so prišli z dovolilnico s podpisom komandanta divizije.
Sova je bila povezana s štabom divizije preko vojaške kurirske postaje 1—13, ki je bila skrita med Planinko in Peskom, pozimi pa preko vojaške postaje 1—8 v Brdih nad Dovžami. Povezavo s tema kurirskima postajama je ves čas vodil Ivan Jevšni-kar. Predajal in prevzemal je pošto ter predajal tiske in pošto iz Sove. To pa je opravljal pol ure hoda od tehnike.
Za nemoteno delovanje tehnike so morale skrbeti tudi vse brigade Štirinajste, tako sta Šercer jeva in Tomšičeva brigada ob osvoboditvi Lovrenca in Ribnice na Pohorju zasegli razmnoževalni stroj in mnogo papirja. Poročila o razmerah v dolini, posebno o namerah okupatorja, je vodji tehnike posredoval vnet privrženec Osvobodilne fronte Miroslav Tisnikar (oče slikarja Jožeta Tisnikarja), uslužbenca grofa Pergerja.
Iz ohranjenih dokumentov tehnike izvemo, kdo so bili njeni aktivisti. Vodja tehnike je bil ves čas dipl. elektrotehnik Aleš Tičar, rojen 1913 v Viru pri Domžalah. V NOV je vstopil 7. VIL 1944, ko so ga kot dotedanjega sodelavca VOS-a dodelili na delo v tehniko Sovo. Zaščitnik tehnike je bil najprej neki Razin z ženo, za kuharico Dragica Vuko-savljevič iz Sunje. Sredi novembra 1944 je napotil štab divizije v Sovo tekstilnega tehnika Iva Marinca, za drugega kurirja pa so določili Jožeta Gra-cerja. V začetku marca 1945 je prišel v tehniko izurjeni ciklostilec Franc Srimpf-Perun, ki je do tedaj delal v tehnikah 4. operativne cone »Sever« nad Pamečami in v tehniki »Jug« v Šmihelu nad Mozirjem, znan po številnih prispevkih v takratnih partizanskih tiskih. Z njim sta iz Savinjske doline kot vlagač matric. Za tretjega kurirja je prišel
Ml
V^tAJAMO
Tiski tehnike »SOVA«
Franc Križevnik, doma iz Bezene pri Rušah. Iz Mislinje je prišel Leopold Prevolnik, prizadevni član gospodarske komisije, ki je prevzel posle intendanta. Po nekih podatkih je prišel v Sovo 2. V. 1945 še Ivan Seljak-Copič, ki je ilustriral 3. številko Severnega kurirja.
V	tehniki je bila nadvse aktivna partijska celica, saj so bili vsi njeni delavci člani komunistične partije, zato so po večerih proučevali sprotno gradivo iz divizije. Dokumenti Sove prikazujejo njene tiske, pa tudi mrežo kolportraže in razne težave. 21. 9. 1944 so propagandnemu odseku 14. divizije javili, da je trajala švabska hajka od 3. do 17. 9., ko so bile prekinjene vse kurirske zveze. Sovražniki so taborili le 600 m od Sove, tehniki pa so imeli za obrambo le eno puško z 12 naboji ter dve bombi.
26.	2. so sporočili, da so po divizijski razpredelnici preko vojaške postaje 1—13 odposlali sto petdeset divizijskih dnevnikov »MI VSTAJAMO«.
Poročilo z dne 7. 11. pa nam pove, da je prešla tehnika SOVA pod okrilje propagandnega odseka štaba 4. operativne cone in da morajo pošiljati tiske tudi preko Drave — Lackovemu odredu.
16. 11. so iz Sove sporočili, da so izdelali glasilo 14. divizije «GLAS SVOBODE« št. 5 v 200 izvodih, brošuro »ŠTIRINAJSTA V SEPTEMBRU« v 230 izvodih, tednik »MI VSTAJAMO«, št. 8 in »16 PARTIZANSKIH PESMI« pa v 200 izvodih. Dnevno so porabili do 800 listov papirja. Ves potrebni tehnični material za te tiske je iz Maribora pošiljala tehnikova žena, in sicer preko sorodnice, ki je tedaj živela v Mislinji. Od konca oktobra so morali razpošiljati tiske po razpredelnici propagandnega odseka 14. divizije po tem vrstnem redu (v oklepajih je število izvodov): štabu 4. oper. cone (1), Tomšičevi brigadi (15), Šercerjev! (12), Bračičevi (12), Šlandro-vi (6), Zidanškovi (7), štabu 7. korpusa (1), štabu 9. korpusa (1), štabu 14. divizije (10); odredom: Kamniško-zasavskemu (2), Kozjanskemu (7), Notranjskemu (1), Dolenjskemu (1), Lackovemu (6), Istrskemu (1), Koroškemu (4), glavnemu štabu NOV in POS (30), informacijskemu odseku SNOP (1), IOOF za Štajersko (1), za Koroško (1) itd. Za celotno slovensko ozemlje so potrebovali 149 izvodov.
Iz poročila Sove z dne 16. 11. razberemo, da so izdajali radioporočila in jih pošiljali vsem kurirskim postajam na Pohorju in v Mislinjski dolini in tudi vsem domačijam v soseski.
16. 12. so iz Sove javili, da so natisnili 250 izvodov knjige »KAJUH-PESMI« in da imajo zvezo le preko postaje 1—8, do koder je deset ur hoda. Ko je okrajni odbor OF Slovenj Gradec naročil 500 izvodov te pesmarice, so odgovorili, da jih bodo izdelali v enem tednu in zastonj, če priskrbijo 3000 listov papirja in 5 tub črne barve.
18. 1. 1945 so iz Sove sporočili, da so izdelali 400 koledarčkov za leto 1945, saj jih sicer slovensko ljudstvo ne bi imelo. Tine Lah, tedanji urednik NOVEGA ČASA pri agitprop komisiji OK Dravograd je s točke »Bojan 33« poslal Sovi osnutek in tekst za izdajo 1000 izvodov nove številke NOVEGA ČASA, ki so ga morali preko TV postaj odposlati okrajnemu odboru OF Maribor-desni breg (600 izvodov) in na Kozjansko (400). Okrajnemu odboru OF Maribor-desni breg so jih poslali preko TV-31 S, 9 S, 11-S, 12 S; okrožnemu odboru OF Kozje pa preko TV—34, 23, 22, 26, 24, 6 in 25.
Kako so posamezniki pomagali tej vojaški tehniki, govori tudi listina vodje tehnike Sove z dne 1. marca 1945, ki se glasi: Potrjujem, da sem prejel za tehniko 13.000 pol pisarniškega papirja za tisk na ciklostilih in to brezplačno od tovarišice Helene, za kar se ji najlepše zahvaljujemo. Smrt fašizmu— svoboda narodu! Mak. (Helena je bila Lenčka Pre-volnikova, teta Ernesta Prevolnika, prvoborca iz Mislinje, ki je padel v 1. pohorskem bataljonu). Razen že navedenih tiskov so v tehniki Sovi izdajali tudi Radio tednik (400 izvodov), brošure »ŠTIRINAJSTA NA DELU«, »BEOGRAD ZDRUŽENI PRISEGA«, »ZGODOVINA KPJ«, tekst Moše Pi-jade, »IZ PARTIZANSKEGA TISKA«, štev. 1, 2 in 3 (vsakega od 300 do 400 izvodov). Natisnili so tudi pesmarico »PARTIZANSKE PESMI«, »16 PARTIZANSKIH PESMI« in »32 PARTIZANSKIH PESMI«, vsake do 400 izvodov. Novembra 1944 so izšli tudi »PARTIZANSKI SONETI«, delo propagandista 14. divizije, Franceta Kosmača. Občasno so natisnili letake, ki so sovpadali z dogajanji v svetu, kot n. pr. TITOVA BESEDA, BUDIMPEŠTA JE PADLA, SLOVENCI, SKRIVAČEM, NEMŠKIM VOJAKOM, RDEČA ARMADA NA SLOVENSKIH TLEH, tudi letak VZTRAJAJMO DO ZMAGE! (vsakega od 1000 do 2000 izvodov).
V	tehniki SOVA so imeli dokaj utečen red. Vsa nova besedila so prejemali od propagandnega odse-
Družina Rudolfa Založnika iz Komisije je omogočala delovanje tehnike »SOVA«. (Na fotografiji stojijo z leve strani Ivo Marinc, bivši tehnik s svojo družino)
ka divizije, oziroma 4. operativne cone tako, da so jih razmnoževali od torka do petka, zatem pa literaturo razdelili in naslovili po razdelilniku partizanskim enotam in forumom OF po vsem slovenskem ozemlju, tudi 15., 18., 30. in 31. diviziji.
Člani tehnike so vzpostavili prve stike s terenci in domačini komaj oktobra 1944, kar je omogočila sorodnica vodje tehnike Mila.............. ki je služ-
bovala v Mislinji. Ko so člani tehnike izvedeli (od dveh gozdnih delavcev, ki sta stanovala onstran Skrivnega hriba v Križnem jarku pod Staro glažuto), da ni Nemcev v dolini, so se z vagončkom gozdne železnice spustili do graščine v Mislinji, kjer so od članov gospodarske komisije prevzemali potrebščine za življenje in delo v tehniki. Seveda so takoj spoznali, da bi podobne vožnje ne smeli nikoli več ponoviti. Preveč pogumni so bili, ker so se zavedali, da je bilo prav vso ljudstvo na strani na-rodno-osvobodilne vojske. Tudi v tehniki so se počutili tako varne, da so tiskali kar brez straže. Kadarkoli so odšli med domačine, je Dragica poskrbela, da so bili čisti in v zlikanih oblekah. Ker jih je s hrano oskrbovala okrajna gospodarska komisija, so pričeli odhajati ob prostih dneh skupno z borci Vitezove signalne postaje do bližnjih planinskih kmetij po hrano. Tedaj so se zaustavljali predvsem pri Jeseničniku, p. d. pri Miklavžu, pri Francu Kri-žovniku, partizansko »Pri dobrem«, pri Vovku Pon-prišla še Slavko Vodlan, ciklostilec in Franc Bezlaj
gracu, partizansko »Pri šnopsu«, pri Vinku Kristanu, partizansko »Pri Darinki«, posebno varne pa so se počutili pri Ivanu Koprivnikarju, p. d. »Pri Adamu«, partizansko »Pri Marti«, oziroma »Pri paraboli«. Šli so še do Sovičevih proti Dovžam, na poti proti vojaški postaji 1—8. V noči na soboto 24. marca 1945 so pričali Nemci čistiti pohorske vrhove od Vitanja preko Rogle do Dovž, kamor so poslali Čerkeze, ki so postavili strojnično gnezdo sto metrov pod tehniko Sovo. Tedaj so se člani tehnike, skupaj z ekipo signalne postaje, umaknili med pečine v Miklavževem gozdu. Cim so sovražniki odšli, se je v planini oglasil znameniti lovski rog, ki je naznanjal domačinom Velike Mislinje, da se lahko svobodno zberejo na partizanskem mitingu, ki je bil 2. aprila 1945 v Mislinjskem jarku, seveda v znamenju konca vojne in naše zmage.
Tedaj je bilo v tehniki Sova vse več gostov, nekateri ranjeni, drugi bolni. S Šrimpfom je prišel v Sovo tudi verski referent 4. operativne cone Franc Šmon. Zaradi pomanjkanja prostora sta morala prenočevati kar na odprtem podsterešju v stalnem dimu. Iz Savinjske doline je prišel tudi dr. Helij Modic, ki je prišel na Pohorje brez levega čevlja. Izgubil ga je v nemški ofenzivi. V tehniko je tedaj prišla tudi ranjena borka Tomšičeve brigade Angelca, sestra tehnika Marinca, ki so jo pred tem zdravili v bunkerju kmeta Koprivnikarja, to je »pri Marti«.
Člani tehnike Sova so ugotavljali, da je bilo ljudstvo mislinjskega področja, s katerim so se sestajali, brez izjeme čudovito, kar se je še posebej poznalo pri preskrbi. Organizirala jo je gospodarska komisija mislinjsko-vitanjskega okraja, katere člani (Štefan Goršek-Caki, Avgust Kranjc-Marjan, Vinko Krejan, Viktor Planinšec-finančni referent, Ivan Plevnik-Hruška, Maks Potočnik, Leopold Prevolnik, Edi Rozman in Albert Šauperl) so po nočeh obiskovali kmete ter zbrali 95 odstotkov hrane, ki so jo predpisovali na osnovi zemljiških posevkov, kot so to vodili Nemci. Naši aktivisti OF so namreč tovrstne listine zasegli, oziroma prepisali v nacističnih uradih, in na osnovi teh zbirali potrebno hrano za partizanske bolnišnice, tehnike, kurirske postaje in signaliste na Rogli.
Dne 4. maja 1945 je prejela tehnika Sova pismeno navodilo štaba cone, po katerem so morali odpotovati na javko vojaške kurirske postaje 1—1, to je v Velunjski jarek blizu Šoštanja, ciklostilec Janez in kurir France, z njima tudi Helij, Čopič in Maks. S seboj so morali vzeti 3000 pol ciklostilnega papirja, 48 matric in posodo barve. Pridružili so se štabu 4. operativne cone in ob kapitulaciji Nemčije razmnožili letak o brezpogojni vdaji nemške vojske. 7. maja 1945 so tudi v tehniki Sova natisnili zadnji letak, ki je sporočal ljudstvu, da je Nemčija kapitulirala. 8. maja 1945 je tehnika Sova prenehala delovati v Mislinjskem jarku, saj je morala po nalogu 4. operativne cone v Tinje na Koroško, odkoder se je po angleški agresiji vrnila v Dravograd, kjer je vodja tehnike Aleš Tičar-Mak predal vse tehnične pripomočke in arhiv komandantu 14. divizije Ivanu Kovačiču-Efenku.
Vsekakor si SOVA, vojaška tehnika slavne 14. divizije, zasluži vsaj skromno spominsko obeležje na kraju, kjer je delovala; tudi zato, ker so njeni tiski kraju, kjer je delovala; tudi zato, ker so njeni tiski, ohranjeni po slovenskih arhivih in muzejih, del bogate vojno-revolucionarne dediščine.
MARJAN KOS RISTO STOJANOVIČ
O ZAKLJUČNIH BOJIH V LETIH 1944 -1945
PORAZ FAŠISTIČNIH DRŽAV V DRUGI SVETOVNI VOJNI
Dne 1. 9. 1939 se je z nemškim napadom na Poljsko začela druga svetovna vojna. Od leta 1939 do 1945 so na svetovnih bojiščih potekali hudi boji. Kljub vojaškim uspehom fašističnih držav (Nemčija, Italija in Japonska ter njihove zaveznice) v letih 1939—1941, so le-te že v tem času doživele tudi prve poraze. Nacistična Nemčija je doživela prvi poraz v zračni ofenzivi proti Angliji (avgust—december 1940), drugega pa
27.	3. 1941, ko so svobodoljubne množice jugoslovanskih narodov in narodnosti na čelu s KPJ odklonile pristop Jugoslavije k trojnemu paktu oziroma taboru fašističnih držav.
Po napadu fašističnih držav na Jugoslavijo (6. 4. 1941), Sovjetsko zvezo (22. 6. 1941) in ZDA (7. 12 1941) so nastala velika svetovna bojišča.
Enote narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (NOV im POJ) so se pod poveljstvom Josipa Broza Tita im Vrhovnega štaba NOV in POJ (VS NOV in POJ) od leta 1941 do 1945 uspešno bojevale proti okupatorju im kvislinški vojski, ki je štela od 650.000 do 1,000.000 vojakov.
Narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov in narodnosti je bil v drugi svetovni vojni sestavni del velike protifašistične zveze in je zadajal fašističnim vojaškim enotam zelo občutljive udarce.
Enote NOV in POJ so leta 1941 štele okrog 80.000, leta 1942 pa 150.000 borcev. Od leta 1943 do 1945 je število borcev NOV Im POJ ter vseh pripadnikov osvobodilnega gibanja naraslo na več kot 800.000. Naše partizanske enote so v času NOB izbojevale številna osvobojena ozemlja in velike zmage nad fašističnimi silami (pri Dražgošah, na Neretvi, J Jelenovem žlebu, na Sutjeski, v Sremu). S tem so zelo olajšale boje zavezniških armad proti silam osi na svetovnih bojiščih in hkrati pripomogle, da so bile fašistične države v drugi svetovni vojni premagane.
Po kapitulaciji Italije (8. 9. 1943) so enote NOV in POJ kljub nekaterim ofenzivam nemške vojske na Jugoslovanskih tleh utrdile svoje pozicije im se pripravljale za osvoboditev domovine.
Proti koncu leta 1944 so začele zavezniške armade z vzhoda In zahoda nezadržno prodirati proti ozemlju nacistične nemčije. Zavezniki so se o skupnih in zadnjih vojaških operacijah proti Nemčiji ter o pogojih njene kapitulacije dokončno dogovorili na konferenci v Jalti (od 4. 2. do 12. 2. 1945).
Rdeča armada (RA) je na vzhodnem bojišču januarja 1943 izbojevala veliko zmago v bitki za Stalingrad (Volgograd), v letih 1943—1944 pa je s številnimi ofenzivami potisnila Nemce s svojega območja proti zahodu. Januarja, februarja in marca leta 1945 je RA začela prebijati nemško obrambo ob Visli in Odri. Februarja in marca 1945 je sprožila ofenzivo tudi na Madžarskem ter osvobodila Madžarsko, Poljsko in večji del Ceško-vaške, in to v sodelovanju z osvobodilnimi enotami teh držav.
V	času od 16. 4. 19. 4. 1945 je RA dokončno prebila nemško obrambo na Odri in Nisi in začela prodirati proti Berlinu. Po hudih bojih je bil Berlin 25. 4. 1945 obkoljen, zadnjega dne aprila 1945 je bila njegova obramba popolnoma razbita, 2. 5. 1945 pa je kapituliral.
Zahodni zavezniki (angleška, ameriška in francoska vojska) so februarja in marca 1945 prebili obrambo Nemcev ob Renu, nato pa začeli prodirati proti severu in jugu Nemčije. Dne 25. 4. 1945 so se enote zahodnih in vzhodnih zaveznikov srečale pri Torgauu na Labi.
V	začetku aprila 1945 se je začela ofenziva anglo-ameriške vojske proti Nemcem v Apeninih, Padski nižini in v Avstriji. Dne 2. 5. 1945 je nemška vojska kapitulirala tudi v Italiji.
Zavezniške enote so v bojih z nacistično Nemčijo osvobajale tudi internirance v koncentracijskih taboriščih, v katerih je bilo med vojno okrog 314.000 Jugoslovanov. Dne 27. 1. 1945 je RA osvobodila Auschvvitz (Oswiecim), kjer je bilo 168 Jugoslovanov (med temi so anglo-ameriške enote osvobodile Dachau, kjer je bilo 3.080 Jugoslovanov (med temi 450 Slovencev); v Buchenvvaldu si je svobodo priborilo 21.000 internirancev (med njimi je bilo 607 Jugoslovanov).
Dne 9. 5. 1945 je nacistična Nemčija brezpogojno kapitulirala. Vojna z Nemčijo je bila končana, z Japonsko pa se je nadaljevala, kljub temu da so vojaški krogi ZDA 6. 8 1945 vrgli atomsko bombo na Kirošimo in ji je Sovjetska zveza 8. 8. 1945 napovedala vojno. Potem ko so ZDA vrgle atomsko bombo še na Naga-
Razbita sovražnikova kolona v Mislinjski dolini leta 1945
saki (9. 8. 1945), je bila tudi vojna z Japonsko končana, čeprav je ta uradno podpisala kapitulacijo šele 2. 9. 1945. S tem je bila končana druga svetovna vojna.
Na jugoslovanskem bojišču so enote NOV in POJ v letih 1944—1945 dosegle velikanske uspehe. Dne 20. 10. 1944 so naše enote ob podpori RA osvobodile Beograd. VS NOV in POJ je potem iz Beograda vodil nadaljnje vojaške operacije za dokončno osvoboditev domovine. Do začetka leta 1945 so bila svobojena območja Makedonije, Srbije, Črne tore, Dalmacije, Hercegovine in del Bosne.
Od januarja do marca 1945 je bila NOV reorganizirana, saj so bile ustanovljene 1., 2., 3 in 4. armada. Dne 1. 3. 1945 so NOV in POJ preimenovali v Jugoslovansko armado (JA), VS NOV in POJ pa se je preimenoval v generalštab JA. V tem času je naša JA štela okrog 17 korpusov, oziroma 52 divizij z več kot 800.000 borci.
Enote JA so bile povezane z zahodnimi zavezniškimi enotami v Italiji in z RA, ki se je tedaj bojevala z Nemci na Madžarskem. Naše enote so si zadale nalogo, da z lastnimi silami osvobodijo domovino in olajšajo vojaške operacije enot 3. ukrajinske fronte RA ter zahodnih zavezniških enot v Italiji. O poteku sklepnih operacij na jugoslovanskem bojišču so se 24. 2. 1945 v Beogradu dogovorili maršal Josip Broz Tito, feldmar-šal aHrold Alexander in maršal Fjodor Ivanovič Tol-buhin. Enote JA so tedaj strnile fronto na črti: Donji Miholjac — Srem — Bosna in Hercegovina — Dalmacija. Generalštab JA se je odločil, da prebije sovražnikovo fronto v Sremu in Liki.
Marca 1945 se je na jugoslovanskem ozemlju bojevala nemška armadna skupina E pod poveljstvom generalpolkovnika Alexandra Lohra, ki je 26. 3. 1945 prevzel poveljstvo nemških enot ja jugovzhod. Na razpolago je imel šest armadnih korpusov, aprila 1945 pa je prevzel še poveljstvo 97. armadnega korpusa (iz armadne skupine C v Italiji), ki je bil na območju Istre, Slovenskega primorja in Julijske krajine. S temi nemškimi enotami so sodelovale tudi kvislinške enote (četniki, ustaši, domobranci itd. Preko jugoslovanskega ozemlja se je hotelo prebiti okrog 400.000 sovražnikovih vojakov.
Dne 12. 4. 1945 je 1. armada JA prebila nemško fronto v Sremu. V času bojev na sremski fronti je padlo okrog 30.000 našh borcev. Enote 2. armade JA so prodirale po severnem delu Bosne, enote 4. armade JA pa po levem krilu ob jadranski obali proti Reki, Gorskemu Kotarju, Istri in Slovenskemu primorju. Z močnimi frontalnimi napadi v središču in z delovanjem v sovražnikovem zaledju so nameravali zapreti obroč okrog nemške im kvislinške vojske na območju Alp in Karavank.
Z velikimi žrtvami, izrednim pogumom in s spretnimi vojaškimi operacijami je JA, sestavljena iz pripadnikov vseh naših narodov in narodnosti, v bratski bojni slogi in kot enakopravna zaveznica anglo-ameriških in sovjetskim enotam v sklepnih operacijah prevzela samostojni del fronte, vezala nase veliko sovražnikovo silo in jo v bitkah do 15. 5. 1945 porazila.
Po nemškem umiku v St. Janžu pri Dravogradu — leta 1945
stran 25
OSVOBAJANJE SLOVENIJE
Pri končnem osvobajanju slovenskega ozemlja so sodelovale tudi enote NOV in POS. S svojo dejavnostjo So omogočale hitrejši manever štirim armadam JA, saj so napadale prometne zveze in križišča, preprečevale organizacijo umika sovražnika in prodirale v njegovo zaledje. Sklepne operacije za osvoboditev slovenskega ozemlja je vodil glavni štab JA (Gš JA) za Slovenijo.
Enote slovenskega 7. in 9. korpusa so bistveno pripomogle 4. armadi JA pri preboju reške fronte (april 1945) in osvoboditvi Trsta (2. 5. 1945), kjer se je istočasno razplamtela vstaja tržaškega ljudstva.
Enote JA, ki so se bojevale v sklepnih operacijah na območju Slovenije, podpiralo tudi slovensko prebivalstvo s svojimi osvobodilnimi organizacijami.
Po osvoboditvi Slovenskega primorja in ozemlja do Julijskih Alp je motorizirani odred 4. armade JA prodrl čez Vršič proti Koroški.
Sovražniku, ki se je še zadrževal na Hrvatskem (na območju Karlovca, Zagreba, Varaždina in Bjelovara), se je močno zmanjšala možnost za umik, ko je 7. 5. 1945 pri Ilirski Bistrici dokončno kapituliral nemški 97. armadni korpus.
Po osvoboditvi Notranjske in Dolenjske so se enote 7. slovenskega korpusa in 29. divizije (Hercegovske) 7. 5. 1945 spopadle z nemškimi in s kvislinškimi silami za osvoboditev Ljubljane. Glavno mesto Slovenije je slavilo osvoboditev 9. 5. 1945. V noči na 9. 5. 1945 se je sovražnikova vojska naglo umaknila z ljubljanskega območja na Gorenjsko, kjer je branila dohode k ljubeljskemu prehodu za umik na Koroško. Sovražnikovi vojski so preprečevale umik tudi enote motoriziranega odreda 4. armade JA.
Dne 7. 5. 1945 se je pričel vse splošen beg okupatorjevih sil z območja Zagreba in Karlovca. Nemške in ustaške enote so izbrale za umik proti Avstriji najkrajšo pot. Ko pa je bil 8. 5. 1945 osvobojen Maribor, so se namesto preko Maribora umikale skozi Zidani most, celjsko kotlino, Mislinjo in Mežiško dolino.
VLOGA 4. OPERATIVNE CONE V SKLEPNIH OPERACIJAH
Vojaško območje 4. operativne cone, ki je obsegalo Štajersko, Koroško, Prekmurje in vzhodni del Gorenjske, je bilo za nemškega okupatorja strateško zelo pomembno.
Okupatorjeva vojska je decembra 1944 in v prvih treh mesecih 1945 izvedla vrsto akcij na ozemlju odkoder se je kasneje nameravala umikati z jugoslovanskega ozemlja.
Marca 1945 se je glavnina enot 4. operativne cone poskušala prebiti preko Save na Dolenjsko. Nato je na svojem operativnem območju začela močno protiofenzivo, kljub temu da je bilo to ozemlje zelo izpostavljeno, primanjkovalo je streliva in težkega orožja. Enote 4. operativne cone so prevzele zelo odgovorno nalogo. Poleg bojnih akcij so med prebivalstvom razvile močno politično, kulturno in propagandno dejavnost.
Po ukazu GS JA za Slovenijo sta se 8. 4. 1945 Slan-drova in Zidanškova brigada vključili v sestav 14. divizije. Vse enote so začele rušiti komunikacije, uničevati sovražne postojanke in transporte (zlasti na relaciji Ljubljana—Celje, Celje—Dravograd, Maribor— Dravograd in Dravograd—Celovec) ter z raznimi drugimi akcijami dezorganizirati zaledje sovražnikove fronte. Hkrati je GŠ JA za Slovenijo 2. 5. 1945 ukazal štabu 4. operativne cone, naj enote 14. divizije takoj odidejo proti Celovcu in Beljaku.
Med pohodom proti Koroški so napadle nemške postojanke v Dravogradu, Črni na Koroškem, Žerjavu in Kotljah (uničena je bila sovražnikova posadka v Žerjavu), da bi omogočile dostop na Koroško in si pridobila potrebna vozila za hiter premik proti Celovcu. Okupator se je zavedal pomena postojank ob strateško pomembnih komunikacij zato jih je vztrajno branil. Na Koroško so z Gorenjske prodirale tudi naše enote zahodne operativne skupine.
Enote Šlandrove in Zidanškove brigade pa so skupaj s Kamniško-zasavskim odredom in 1. bataljonom KNOJ osvobajale revirje.
Po preboju sovražnikove fronte na Muri so enote JA skupno z enotami RA 8. 5. 1945 vkorakale v Maribor, zato so se morale nemške in ustaške enote umikati skozi Celjsko kotlino. Enote ustašev so grozile, da bodo zažgale Celje. To sta jim preprečili Šlandrova in Zidanškova brigada, ki sta skupno z drugimi enotami 9. 5. 1945 osvobodili Celje in zajeli precej sovražnikovih vojakov. Glavnina sovražnikovih bežečih sil pod poveljstvom generalpolkovnika Lohra pa je 9. 5. 1945 uspela prispeti na območje Šoštanja.
VDAJA ENOT GENERALPOLKOVNIKA ALEKANDRA LdHRA
Po ukazu admirala Dbnitza in feldmaršala Kesselrin-ga bi se morale v začetku maja 1945 vse nemške enote umaknit z jugoslovanskega ozemlja v Avstrjo in se vdati zahodnim zaveznikom. Generalu Maximilianu de Angelisu (komandantu 2. nemške tankovske armade)
Zaključni boji na Poljani, 15. maja 1945
je uspelo rešiti nekaj enot preostale pa je v dolini Drave zajel Lackov odred.
Dne 9. 5. 1945, ko je vsa Evropa slavila zmago, so spretno razporejeni borci zaščitne čete štaba 4. operativne cone v bližini Šoštanja zaustavili številne kolone sovražnih vozil, tankov in tovornjakov ter na tisoče nemških, ustaških, domobranskih četniških in drugih kvislinških vojakov in generalpolkovnik Lohr je v štabu 4. operativne cone v Topolšici podpisal listino o brezpogojni kapitulaciji. Dne 10. 5. 1945 se je začela predaja nemške vojske, kvislinška pa se ni hotela vdati.
Generalpolkovnik Alexander Lohr je kmalu spoznal, da je precejšnja moč enot 4. operativne cone, saj je bil večji del njenih enot že na Koroškem ali pa na pohodu. Izkoristil priložnost in v spremstvu oklepnih vozil zapustil Topolšico. S svojim štabom je krenil po cesti od Šoštanja preko Za voden j in Slemena proti Mežiški dolini. Pridružile so se mu enote 104. nemške lovske divizije, deli 7. SS divizije Prinz Eugen, nekaj enot protiletalskega topništva in mornarice. General polkovnik Lohr je s svojim štabom odšel v Velikovec. Našim obveščevalcem gaje kljub velikim težavam uspelo ujeti in izročiti štabu 3. armade JA v Mariboru. Pozneje mu je sodilo vojaško sodišče v Beogradu, kjer je bil zaradi številnih zločinov obsojen na smrt.
ZASEDBA IN OSVOBODITEV KOROŠKE
Ena izmed prvih naših enot, ki je prodrla na zahodno Koroško, je bil Koroški odred. Po osvoboditvi zapornikov v Begunjah (4. 5 1945) je krenil čez Karavanke na Koroško in 7. 5. 1945 skupno s 1. bataljonom Koroškega odreda, zavzel sovražno postojanko v Bistrici v Rožu, 8. 5. 1945 pas kupno z britanskimi vojaki prispel v Celovec, kjer so se poleg Nemcev bili tudi ustaši, četniki, domobranci itd.
Dne 7. In 8. 5. 1945 so se enote 14. slovenske divizije že bojevale na Koroškem v Avstriji. Tomšičeva brigada je 8. 5. 1945 v akcijah na območju Žitare vasi izgubila precej borcev, zasedla Velikovec, nato pa je del te brigade nadaljeval pohod proti Celovcu. V Dobrli vasi je Šercerjeva brigada ustanovila taborišče za ujete sovražne vojake, ki jih je zajela na tem območju.
Borci Bračičeve brigade so 9. 5. 1945 prispeli v Galicijo, kjer so jim prehod prek Drave onemogočale tudi nekatere anglo-ameriške enote. Tretjemu bataljonu Bračičeve brigade pa so zasedbo Beljaka preprečili britanski vojaki, zato se je vrnil v Borovlje, kjer sta bila 1. in 2. bataljon. Dne 11. in 12. 5. 1945 so borci Bračičeve brigade skupaj z deli Koroškega odreda in motoriziranega odreda 4. armade JA v spopadu z nemško in kvislinško vojsko utrpeli precejšnje izgube.
Do 9. 5. 1945 so enote 14. divizije že obvladovale Celovško kotlino, in sicer vzhodno od črte Krka — Grabštajn — Borovlje, zahodno pa ozemlje južno od Drave. Enote 14. Divizije so prehitele anglo-ameriške enote pri osvobajanju Koroške najmanj za osem ur.
Veliko uspešnih akcij pri osvobajanju Koroške so izvedli tudi borci Koroškega odreda. V začetku maja 1945 so razorožili več sovražnih postojank in osvobodili nekatere kraje na Koroškem: Borovlje, Bilčovs, Hodiše, Kotmaro vas, Vrbo itd., hkrati pa so pri Gospe sveti zaplenili skladišče nemških letalcev.
Dne 9. 5. 1945 so na območju zahodne Koroške prispele tudi enote Jeseniško-bohinjskega odreda in del motoriziranega odreda 4. armade JA.
Ob velikih žrtvah je enotam JA uspelo priti v Celovec, Beljak ter osvoboditi veliko krajev v zamejski Koroški in ustvariti pogoje za priključitev Koroške k Jugoslaviji, Vzpostavili so tudi močne zapore pred-
vsem na prehodih čez Dravo, s čimer so onemogočili nadaljnji umik nemškim in kvislinškim silam.
V noči od 12. na 13. 5. 1945 so nemške enote 104. lovske divizije prišle na Poljano pri Prevaljah. Pot proti Pliberku so jim zaprli borci Tomšičeve brigade. Dolina Meže je bila v tem času polna sovražnikovega vojaštva, ki se je hotelo umakniti v Avstrijo. Borci Tomšičeve brigade, ki so jim prihiteli na pomoč še borci 7. brigade 51. divizije (Vojvodinske) so sklenili, da bodo nemško vojsko prisilili k vdaji. Po neuspešnih pogajanjih (v Hrastovi domačijii na Poljani pri Prevaljah) je nemško vojaštvo z vsem razpoložljivim orožjem napadlo Tomšičevo brigado. 13. 5. 1945 je bila nemška 104. lovska divizija premagana. Sele nato so se Nemci pričeli predajati.
Kvislinške skupine (ustaši, domobranci, četniki itd.) so se proti Avstriji umikali po različnih poteh, vendar pa se je glavnina le-teh odločila za pot poMislinjski dolini in preko Dravograda. Prve kvislinške skupine so v Mislinjsko dolino pričele prihajati že 8. 5. 1945, glavnina pa 10. 5. 1945. V Dravogradu so jim pot zaprli predvsem borci 2. bataljona Prekmurske brigade. 12. 5. 1945 so jim prišle iz Maribora na pomoč še enote 6. brigade 36. divizije 3. armade JA ter enote 7., 8. in 12. brigade 51. divizije.
Proti Doliču, kjer so se nahajale tudi močne ustaške enote je bila 12. 5. 1945 poslana 17. udarna divizija (Vzhodnobosanska) 3. armade JA, ki je zasedla položaje na tem območju. Da bi zlomili udarno moč 17. divizije in onemogočili umik ustašem z območja Doliča, so ustaši proti Doliču poslali enote »črne legije«. 13. in 14. 5. 1945 se je pri Doliču začel silovit spopad, v katerem je bilo prizadeto tudi civilno prebivalstvo. Sovražnikov odpor je bil strt. Zajetih je bilo okrog 11.000 ustašev in drugih izdajalcev, ubitih pa okrog 3.000. Padlo je 82 borcev 17. divizije, ranjenih pa jih je bilo okrog 185.
13. 5. 1945 se je koncentracija kvislinške (predvsem ustaške) vojske na območju Dravograda še povečala. Kljub hudim bojem jim ni uspelo zavzeti mostov čez Dravo zato so se 13. in 14. 5. 1945 pričeli prebijati skozi Mežiško dolino proti Poljani. Dne 14. 5. 1945 je bil del te vojske pri Dravogradu obkoljen in se je moral predati.
Po zmagi naših enot nad 104. nemško lovsko divizijo (13. 5. 1945) na Poljani so se naše enote 14. 5. 1945 zelo ostro spopadle z bežečimi kvislingi, predvsem z ustaši, ki so se hoteli izviti iz obroča in se umakniti proti Libučam na Koroškem v Avstriji. Tega dne je trajal boj od 9. do 22. ure. Padlo je veliko sovražnikovih vojakov, vendar pa se je večjemu delu ustaških enot skupaj s civilnimi begunci uspelo umakniti na Libuško polje. Naši borci so ponovno dokazali svoj izredni pogum v boju proti sovražniku.
Dne 14. 5. 1945 je bila na Poljani pri Prevaljah na slovenskih oziroma jugoslovanskih tleh končana zadnja bitka druge svetovne vojne v Evropi.
Nadaljnji umik kvislinških enot z Libuškega polja so preprečile enote Zidanškove in Tomšičeve brigade, 1. bataljon Šlandrove brigade ter enote 7. in 8. brigade 51. divizije. Tudi vsa dolina Podjune z mostovi na Dravi je bila trdno v rokah 14. slovenske divizije.
Kljub pristanku na predajo so se ustaške enote poskušale prebiti iz obroča. Po krajšem spopadu, ki je bil 15. 5. 1945, so pričeli odmetavati orožje in se vdajati. Zajetih je bilo okrog 40.000 ustašev in 6.000 četnikov.
Poleg večine kvislinških enot so naše osvobodilne enote na Koroškem zajele večji del balkanske skupine nemške vojske, predvsem Lohrovo armado, o kateri je prevladovalo mnenje, da je ob umiku proti Avstriji ni možno zaustaviti.
Tudi na tem območju so bili borci naših enot zelo odločni in pogumni ter so ponovno dokazali, da so bili na zmagoviti strani, popolnoma enakopravna z zavezniškimi vojaki.
TONE TURICNIK
FRANCU V SPOMIN
Franc Gašper
V petek, 8. marca 1985, se je po Mislinjski dolini bliskovito razširila žalostna novica: nenadoma je ponoči umrl Franc Gašper, predmetni učitelj, pedagoški svetovalec, družbenopolitični in kulturni delavec, ljubitelj narave in predvsem človek, ki se je nesebično in vsestransko razdajal vsemu dobremu in naprednemu. Nemo sklonjena je v nedeljo, 10. marca, v sivem in mrzlem pomladanskem popoldnevu — tu in tam so aprilsko naletavale snežinke — velika množica sledila pogrebnemu sprevodu od kulturnega doma v Podgorju na pokopališče: poleg družine in sorodnikov so spremljali krsto številni znanci in prijatelji, stanovski tovariši in šolarji, delavci, gozdarji, kmetje in vaščani, člani kulturnega društva, mladi in stari, igralci in pevci, in tisti, ki jih je kdaj učil in vzgajal, pa tisti, s katerim je še predvčerajšnjim reševal in načrtoval naloge na delovnem mestu, v odborih ali komisijah, in tisti, ki jim je — če je bilo le mogoče — vsestransko pomagal, pa vsi, ki so cenili njegovo delo, zagnanost, poštenost, ugled, znanje — prišli so od blizu in daleč, da bi ga pospremili do zadnjega počivališča na podgorskem pokopališču. Prišli so, da bi se skupaj z žalnimi govorniki ob žalostinkah domačega pevskega zbora, okteta Lesne, pihalnega orkestra s solzami v očeh poslovili od moža, ki mu je smrt sredi najboljših let neusmiljeno zaustavila življenjski korak: ne, ni umrl. padel je sredi delovnega boja!
Franček Gašper se je rodil 4. novembra 1936 v Šmartnu pri Slovenj Gradcu. Mladost je preživel doma pri starših ob dveh bratih in sestri. Po osnovni šoli je šel na učiteljišče v Maribor. Poklicno življenjsko pot je začel v Jakobskem dolu pri Mariboru (1954). Po odsluženju vojaškega roka (1956— 58) je prišel v Smiklavž pri Podgorju. Lotil se je dela in pognal korenine: ob učiteljskih dolžnostih je šolo tudi vodil. Tu je spoznal učiteljico Marto Hov-nikovo: poročila sta se. Rodili so se jima trije otroci: Marta, Alenka in Franc. 1964 so mu zaupali ravnateljske dolžnosti šole v Podgorju; odgovorne naloge in obveznosti je opravljal vse do leta 1971, ko
je prevzel delovno mesto svetovalca na zavodu za šolstvo SRS, delovna enota Dravograd. Leta 1969 je diplomiral na PA v Mariboru — študiral je ob delu — in postal predmetni učitelj razrednega pouka. Potem sta se z ženo odločila, da si postavita svoj dom: ob velikem odrekanju in garanju se jima je ta srčna želja uresničila. Nadvse rad je imel svoje toplo ognjišče. A mu ni bilo dano, da bi ga užival do konca poznih dni: omahnil je sredi najlepših let in ustvarjalnega dela.
Razen poklicnega dela v šoli in na delovnem mestu na zavodu za šolstvo — tam je delal 14 let, vse do prezgodnje smrti — se je razdajal v kraju in občini in tako povezoval poklicna, delovna, družbenopolitična, kulturna in življenjska prizadevanja: več mandatnih obdobij je bil predsednik domačega kulturnega društva, pevec v pevskem zboru, igralec in režiser v dramski skupini, organizator proslav in različnih prireditev, predsedoval je svetu krajevne skupnosti, zelo uspešno vodil poravnalni svet in bil član krajevnih političnih in društvenih organizacij. Enako zavzeto je deloval kot član predsedstva občinske konference SZDL, različnih odborov in komisij, sveta za vzgojo in preventivo v cestnem prometu itd. Pa v delovni organizaciji: sodeloval je v številnih delovnih skupinah, različnih strokovnih odborih ter samoupravnih organih. Pred več kot dvajsetimi leti je bil poslanec kulturno-pro-svetnega zbora republiške skupščine, v letih 1974— 1978 pa je predsedoval skupščini občinske kulturne skupnosti Slovenj Gradec.
Predvsem pa: bil je ljudski učitelj! V tistem najboljšem, najplemenitejšem pomenu besede. Vesten in tenkočuten. S posluhom za novo in dobro. Predvsem pa z občutkom za sočloveka in njegove potrebe. Najbolj — za malega človeka. Rad je bil med preprostimi ljudmi, z njimi modroval, zbiral izkušnje in svetoval — sprejemal in dajal. Zato je bil s toliko koreninami povezan s krajem in z ljudmi. Stanovskim kolegom je bil starejši prijatelj in občutljiv svetovalec, izgoreval je za napredek šolstva v koroški krajini, za rast znanja, ugled učiteljskega poklica. Bil je ljudski učitelj, je potrdil govornik ob odprtem grobu, širok, z žarom in prepričanjem, da dobra beseda dobro mesto najde, odprt do učencev, staršev in učiteljev. Tudi tedaj, ko je oblikoval veselo in hudomušno domislico za dobro voljo in smeh, ljudsko, duhovito — dobronamerno, a tudi kot blago kritiko in poduk. Vedno pomagati je bilo njegovo trdno življenjsko načelo: zato toliko spoštovanja, ljubezni in zaupanja!
Delati in vztrajati — lastnosti, ki sta živeli in živita z njegovo podobo! Natanko je znal prisluhniti sogovorniku, razmišljal je in iskal rešitve, predlagal in tehtal — in ko je bilo dogovorjeno, je pri sklepu brez hrupa vztrajal in terjal, da je potrebno doseči cilj in zastavljeno uresničiti. Ni štedil sil, da se je tako tudi zgodilo. Se več: izkušnje z različnih ravni je prepletal, pa naj je šlo za strokovno, samoupravno ali društveno življenje. Za poklicno delo ali ljubiteljstvo. Vedno je bilo ustvarjalno mnenje njegovo — izraženo trezno, primerjalno, z logičnim sklepom in zaključkom. Krajane in mladino je vabil z besedo in zgledom: in to takrat, ko so gradili ceste, pa takrat, ko so pomagali tistim, ki jih je zadela nesreča, pa takrat, ko so v KS načrtovali kaj novega — obnovo kulturnega doma. zidavo vrtca ali šole, napeljavo telefona. In ob drugih priložnostih. Veliko načrtov ostaja: v spomin in obveznost!
Za svoje delo je Franc Gašper dobil številna priznanja: medaljo za vojaške vrline (zelo rad je imel to priznanje), Vrunčevo nagrado (1968), Ber-nekerjevo nagrado (1979), bronasti znak OF slovenskega naroda, red dela s srebrnim vencem (1980), bronasto Gallusovo značko, priznanje republiškega sekretariata za notranje zadeve za vestno delo pri izobraževanju v cestnem prometu ter številna druga priznanja.
Tako odhajajo prijatelji in znanci! Za njimi ostajajo prehojene poti dela, ustvarjanja, človeško toplega, pristnega in nepozabnega, ostajajo praznine in rane, ki jih počasi, a dosledno celi le čas. Trajne vezi pa ohranjajo pristni in globoko doživeti spomini! Tudi za Francem Gašparjem!
Njegovo podobo in širino duha in srca in vsestransko plodno in bogato delo bomo vedno cenili in ohranili v živem in hvaležnem spominu!
MILENA ZLATAR
h(>p^
I. KOROŠKI LIKOVNI BIENALE
V
Kar navadili smo se, da si v številnih galerijah tradicionalne razstave najpogosteje sledijo v razmaku dveh let, saj dopušča bienalna likovna prireditev ravno pravi časovni razmik med dvema likovnima razstavama.
Koroški likovni bienale ima v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu tradicijo v razstavah koroških likovnih umetnikov, ki pa si niso sledile v točno določenem časovnem zaporedju. Z bienalom smo opredelili le pogostnost te likovne razstave, nikakor pa ne njenega koncepta ali vsebine.
Letošnji bienale, prvi v tej obliki, je še najbolj podoben razstavam Društva likovnih umetnikov, kjer umetniki po svojem izboru predstavijo svoja likovna dela, nastala v zadnjih letih.
K sodelovanju smo povabili likovne umetnike, člane Društva slovenskih likovnih umetnikov, ki živijo in ustvarjajo na Koroškem ali so kako drugače vezani na to kulturno področje. Z javnim natečajem pa smo omogočili sodelovanje tudi vsem drugim likovnim ustvarjalcem. Dela, ki so prispela na natečaj, je pregledala strokovna žirija in se odločila, ali so dovolj kvalitetna, da jih vključi v razstavo.
Tako se je izoblikovala prva podoba Koroškega likovnega bienala. Na povabilo se resda niso odzvali vsi vabljeni umetniki in tudi odziv na natečaj ni bil velik, kljub temu pa je nastala zanimiva likovna razstava. Vsak umetnik se je namreč suvereno predstavil, saj nismo nastopali kot selektor (čeprav smo si pridržali pravico, da lahko izločimo kakšno likovno delo iz čisto tehničnih — prostorskih razlogov).
Devetnajst avtorjev, ki sodelujejo na razstavi z grafikami, risbami, s slikami in skulpturami, z vsemi klasičnimi zvrstmi likovne umetnosti torej, se predstavlja z deli različnih stilov in likovnih pristopov ter osebnega doživetja likovne stvarnosti.
Razstava je potemtakem čisto slučajna povezava del različnih ustvarjalcev, zato je popolnoma odveč preveč poudarjati povezanost avtorjev s koroškim kulturnim prostorom. Tako sicer delno zanikamo prvotno idejo Koroškega likovnega bienala, — da so vabljeni umetniki na tak ali drugačen način vendarle vezani na to kulturno-socialno okolje, hkrati pa opravičujemo izbor vabljenih umetnikov. Najbrž nam ne bo nihče zameril, da smo povabili tudi umetnike, ki so se tukaj rodili in preživeli mladost, kot likovni ustvarjalci pa so se v večini izoblikovali drugod.
Pa poglejmo likovno podobo bienala najprej skozi umetnike, ki so se predstavili s slikami.
BOGDAN BORClC se je od čiste grafike na robu minimalizma vrnil k slikarstvu in si zadal za slikarja najtežjo nalogo — reševati likovne probleme po čisto matematičnem konceptu in monohromo: z belo v belem in s črno v črnem. Borčič ne uporablja stopnjevanja barvne gostote, kar je bilo značilno za njegove grafike, temveč z breztonskim barvnim premazom in maksimalno izrabo strukture gradi racionalno kompozicijo, polno ravnotežja in harmonije z natančno preračunanimi svetlobnimi efekti, zaradi katerih ostane Borčičeva slika »slika« in ne objekt. Borčič slikar se torej skozi bogata izkustva grafika vrača v slikarstvo. Strokovna žirija mu je podelila plaketo Koroškega likovnega bienala.
Tudi ŠTEFAN MARFLAK se s svojimi olji na zanimiv in likovno dovolj trden način preizkuša v »belih slikah«, kjer dopušča tudi vdor drugih barvnih nians. S strukturo in kolažem pa na svojih tihožitjih učinkovito poudarja vizijo prostora.
ZORKA WEISS je že pred leti izoblikovala izrazito osebni del likovne obravnave sveta, katerega pobude je našla v naravi. Čeprav so to na prvi pogled čisto likovne rešitve, je naslikala značilna atmosferska razpoloženja s subtilno zaznavo umetnice.
Slikarka razpoloženja je tudi VIDA SLIVNIKER BELANTlC. S širokimi, in pogumnimi zamahi čopiča gradi svojo krajino. Vedno bolj se sicer odmika od za njo tako značilnih svetlo-temnih formulacij in njena platna zaživijo v novi svetlobi.
Likovni svet LOJZETA LOGARJA pa je izrazito eruptiven, poln ritma, dinamike, kot da bi bil nabit s posebno energijo. Umetnik kljub svoji spontanosti do potankosti obvlada slikarski met j e in študijsko odkriva zakonitosti likovnega jezika v obliki, masi, strukturi, barvi...
GUSTAV GNAMUŠ se je predstavil s čistimi likovnimi študijami barvnih odnosov, ki nadvladujejo obliko, kjer nasičenost barv komaj prepušča svetlobo in oblikuje sence.
Umetnik zamejske Koroške VALENTIN OMAN ostaja figuralnik, pa čeprav od figure — človeka ostajajo le sledovi, kakor pogosto sam poimenuje svoja dela. Sledovi so znaki — simboli bivanja, umetnikovo osebno doživetje in razumevanje sveta ter angažiran odziv likovno senzibilnega človeka.
KAREL PEČKO ostaja zvest spodbudi iz narave — Uršlji gori. Nadaljuje cikel pastelov na to temo, tokrat pa je razstavil tapiserijo, kjer so spretne tkalke poskušale ujeti razpoloženje in mehkobo njegovih pastelov.
ANTON REPNIK slika folklorno obarvane prizore iz kmečkega življenja barvito in nadrobno. Črta je kljub barvi izrazno najmočnejši likovni element.
Figuralik je kljub vse večji barvni moči tudi LUDVIK PANDUR. V vidnih reminiscencah na preteklost s konturami nakaže figuralno kompozicijo, ponekod pa hote izlušči detajl — obraz, na katerem odseva vso to bogastvo barve.
Barviti so tudi pasteli ZORANA OGRINCA, le da s črto strogo loči prehod ene barve v drugo, saj hoče močno poudariti obliko, ki jo izlušči iz predmetnega sveta.
BENJAMIN KUMPREJ slika osebno doživete akvarele krajin, kjer prevladuje svežina zelene barve v trepetajoči svetlobi impresionistov. Kljub sproščenim potezam čopiča in svobodnemu pristopu k likovni snovi ostaja realist.
Z izborom grafik iz naj novejšega opusa se nam je predstavil FRANC BERHTOLD. V dosledno izvedeni tehniki jedkanice in akvatinte je podal likovno zanimive rešitve, ki jih je tematsko opredelil z aktualnim problemom onesnaženja okolja. Pripo-vednost je prisotna predvsem v avtorjevem poimenovanju grafik, saj gre sicer za povsem likovne črno-bele rešitve »pejsažev« in objektov — kontejnerjev, v katerih je umetnik videl le zanimive likovne prvine.
Kot filmski zapis dogodkov in stanj pa so risbe MILANA ERIČA. S poudarjanjem detajlov in z izbranim koloritom, ki dopolnjuje risbo, nam umetnik riše svoj imaginarni svet, v katerega uvede gledalca, pa čeprav na videz kaotično.
Pihanke s tušem MILANA UNKOVlCA nas pritegnejo zaradi avtorjeve sveže ideje v manj pogosti likovni tehniki, s katero riše hote razkrajajoče forme.
Kiparji s svojimi deli so na Koroškem likovnem bienalu v manjšini. Razstavljajo le štirje, toliko smo jih tudi povabili.
RADE NIKOLIČ razstavlja otroške portrete v žgani glini, ki so značilni, dosledno izvedeni akademski portreti, nekoliko lirično obarvani.
Ekspresivnost stiliziranih skulptur JANKA DOLENCA se ponavlja tudi tu, v zanj pogostem motivu Hudabivške Mete. Skoraj robustne hrastove sohe so sicer monumentalne, izgubile pa so poprejšnjo intimnost.
ANDREJ GROŠELJ je v skulpturah iskal skrajno stilizirano obliko še vedno obstoječe figure.
Bogdan Borčič: »Črna slika V.« 1983, akril, 130x130 cm

ilft5 h. 1	•
: * r- , ,7. ,
I

, v ,	,	,	-' ^
-	, ;• . ,	. . v
«. - ■> .*
mmmrn
l
v .. . .
... ...
,■. v- ; , ..."
.

na

-J!
■
t v\.	;	*	' '	'	‘	‘	r	*
sc •	•	* i	-	-	* ' *	•	"
- ?


- * -
- „ w



-	- t ' T -



. ■;: i: :
- r - s ‘

NACA ROJNIK pa je v študijah aktov dokazala, da zmore ustvarjati plastično prepričljivo in z veliko mero občutka za snov in obliko.
V kratkem sem poskušala podati nekaj misli, ki niso nastale ob poglobljenem študiju ustvarjanja
vsakega posameznega umetnika, temveč ob doživetju razstave prvega Koroškega likovnega bienala. Popolnoma nepotrebno pa je ob tem iskati primerjave med avtorji in skupne značilnosti razstave ter jo označiti in opredeliti, saj to ni bil njen namen.


m
TUS SLOVENJ GRADEC o. sub. o. Pohorska 6a 62380 Slovenj Gradec
Nudimo vam:
—	usnje, okvirce, usnjene folije
—	klasični montažni podplat
—	ekstrudirane PVC profile
—	TR in PVC podplate
—	TR granulat
—	sedeže iz gumirane žime in PU-PEN
—	blazine iz gumirane žime
—	vzglavnike
—	kokos-sisal blazine za pohištveno, gradbeno in avtomobilsko industrijo
—	avtomobilske sedežne prevleke
—	izdelke zaščitne konfekcije
—	športne rokavice
—	izdelke usnjene galanterije
—	izdelke medicinske in športne konfekcije
—	jadra in rešilne jopiče
gorenje feor®
slovenj gradeč
Tovarna kovinskih izdelkov n. sol. o.
e
lesna
slovenj gradeč
S svojimi TOZD proizvaja:
— Vse vrste gozdnih asortimentov — Rezan les iglavcev — Turistične usluge — Oblazinjeno pohištvo — Klasična okna in vrata
— Iverne plošče — navadne in oplemenitene — Stenske in stropne obloge — Pohištvene elemente — Intro okna — Izolir okna — Izolir stekla — Plastične rolete — Sumo vrata
Naše izdelke prodajajo vse poslovalnice Slovenijales, Lesnina, vse večje trgovine z gradbenim materialom in naša prodajalna v Slovenj Gradcu.
SLOVENIJALES
Tovarna meril, Slovenj Gradec
Tovarna
meril
I. Nerjavečo mlekarsko opremo II. Nerjavečo opremo za prehrambno industrijo
III.	Nerjavečo medicinsko opremo
IV.	Nerjavečo opremo za dom in gostinstvo V. Prostoročno in delno matricirane odkovke
VI. Kovaške primeže VII. Kose — vseh vrst in tipov
Garancija — 200-letna tradicija
SLOVENJ GRADEC Francetova cesta 16
Nudimo vam šolski in pisarniški pribor iz lesa in plastike, lesno galanterijo, merila, kovinske izdelke, tehnično plastiko ter računalniške periferije.
TRISO je znak kvalitete in garancije.
ODSEVANJA — časopis za leposlovje in kulturna vprašanja. Izdajajo: Občinska kulturna skupnost in Zveza kulturnih organizacij Slovenj Gradec v sodelovanju z Literarnim klubom Slovenj Gradec. Uredniški svet: Marjana Vončina, Mirko Krevh, Mirko Tovšak, Jože Potočnik, Alenka Horvat, Matjaž Gostenčnik in Karel Pečko. Uredniški odbor R. Niko Kolar (glavni in odgovorni urednik), Andrej Makuc (poezija in dramatika), Tone Turičnik (proza), Jure Juričan, Jerica Smolčnik in Vladimir Verdnik. Grafični urednik: Boris Gabrijan, lektorica: Karla Zajc, korektor: Alojz Pikalo, tajnica uredništva: Marjana Stalekar.
Naslov uredništva: Občinska kulturna skupnost Slovenj Gradec, Francetova 5, telefon: (062) 842 600.
Tisk: CGP Večer, Maribor. Naklada: 800 izvodov. Cena — celoletna naročnina 200 din, polletna naročnina 100 din — izvod 50 din.
Časopis Je oproščen prometnega davka.
28.	stran
FRANC BERHTOLD
eir
Likovna govorica sodobne umetnosti se neprestano razvija in bogati ob številnih, bolj ali manj izrazitih in hitro menjajočih se stilnih gibanjih, ki jih opredeljuje raznolikost, tako v vsebinskem kot v formalno-tehničnem pogledu. Ustvarjalna svoboda, za katero se je umetnik boril že od nekdaj, omogoča odkrivanje novih kvalitet in to predvsem skozi individualno interpretacijo sveta. V razvejeni likovni ustvarjalnosti je dobila pomembno vlogo tudi grafika, ki je bila vse do dvajsetega stoletja kljub tradiciji in pogosto visoki kvaliteti, smiselna zgolj v ilustrativne namene. Danes je ta likovna zvrst enakovredna slikarstvu, saj je z uporabo tehnoloških dosežkov in novih materialov sposobna rešiti večino problemov, ki jih pozna slikarstvo. Njen namen pa ni dosegati enake učinke, temveč razvijati samosvoj grafični jezik. Od prvotne zamisli do grafičnega lista je dolgotrajen proces, ki za želeno izvedbo zahteva dovolj tehničnega znanja. Pri obdelavi grafične plošče, ki je podvržena mehanskemu in kemičnemu delovanju, doživlja avtor poseben ustvarjalen užitek in vznemirjenje v pričakovanju njene dokončne podobe — prvega odtisa.
Franc Berhtold sodi med tiste sodobne grafike, ki so ob prisotnosti številnih novitet ohranili klasično pojmovanje grafičnega lista, klasično kot poudarjanje prvobitnih lastnosti tovrstnega likovnega izražanja. Da bi dosegel ravnovesje med vsebino in obliko, raziskuje v celotnem razponu možnosti, ki mu jih daje določena tehnika, izbral je sitotisk, jedkanico in akvatinto, in se zaradi izrazito racionalnega pristopa odreka marsikateri spontani potezi. Enako skrbno, kot razporeja elemente po likovni ploskvi, se posveča samemu tehničnemu postopku. V tem smislu spominja na ljubljansko grafično šolo v šestdesetih letih, ki si je veliko prizadevala za tehnično dovršenost grafične plošče in čistost odtisa. Vendar intimen naglas, ki ga je mogoče zaznati v vseh njegovih delih, razgiba morebitno togost oblikovno izčiščenega sveta in daje celoti izrazito individualno potezo.
Svojo likovno vizijo gradi Berhtold na naravi oziroma njenih oblikah bivanja, ki jih skozi neprestana iskanja in nova odkritja spreminja v simbole osebnega sveta. Njegov ustvarjalni postopek temelji na strogem izbiranju prvin iz okolja, kjer ga posebej pritegnejo tiste, ki nagibajo h geometrijski pravilnosti. Ni torej naključje, da se je grafik, ki sicer izhaja iz popolnoma drugačnih razmer, za daljše obdobje posvetil mediteranski pokrajini, s katero se je neposredno srečal ob morju. Obalni pejsaž, ki zaradi svoje jasne strukture ustreza avtorjevemu občutku za uravnovešeno likovno predstavo, pojmuje skozi njegove značilne pojavne oblike. Školjka in kamen postaneta poglavitna atributa sveta, iz katerega sta bila vzeta, in hkrati simbola ustvarjalčevega intimnega pejsaža. Kakor da bi želel ohraniti občutek kontemplativnega miru, v katerega sta potopljena od morja razjedena čer in prazna apnenčasta lupina, se v kompoziciji izogiba sleherne agresivne poteze ali nasilnega ritma. Vendar podoba kljub strogi zasnovi, ki jo obvladujeta vertikala in horizontala, ne deluje statično. Z menjavanjem svetlo-temnih površin in s skoraj do dekorativnosti stopnjevano obdelavo kamna, razbremeni alemente njihove materialne teže in ustvari moment gibanja.
V kasnejših delih opusti prvotni formalni izraz in se osredotoči na svoje vsakdanje življenjsko okolje, vendar pri tem ohranja značilni in-timistični pristop. Pomirjajoče zatišje zato »blagoslovi« tudi tako banalno snov, kot je vsebina kontejnerja. Berhtold ne išče lepote v velikih stvareh, temveč v drobnih in nepomembnih, celo odvrženih predmetih, v katerih odkriva izpovedno moč in jih zato postavlja na raven umetniškega predmeta. Podoba plastičnih vreč, med katerimi so raztreseni odpadki in notranjosti smetnjakov, se spreminja v sproščen dialog linij in črtnih zapisov. Različne osvetlitve oziroma zatemnitve posameznih sestavin, kar doseže avtor z odličnim obvladanjem tehnike, ustvarjajo v kompoziciji iluzijo telesnosti.
Prostorska obdelava likovne ploskve, ki je značilna že za omenjeni ciklus kontejnerjev, postane posebno izrazita v motivni novosti preddverja. Berhtolda vse bolj zanima prostor, zato v oblikovnem izrazu opušča abstrakcijo in se poslužuje skoraj naturalističnega prepisa izbranega vidnega polja. S tem dobiva upodobitev objektivno določljivo podobo. Prostor, ki se iz notranjščine preko odprtih vrat nadaljuje v zunanjščino, ni le zanimiv izsek iz nekega okolja, temveč predstavlja predvsem zanimivo formalno in ikonografsko rešitev. S povsem različnim pojmovanjem obeh sestavin, kjer ohranjajo vrata strogo geometrijsko obravnavo, narava v zunanjščini pa je ustvarjena s sproščeno igro linij, doseže avtor novo nasprotje.
Kakor večina sodobnih grafikov se tudi Berhtold srečuje z barvo, vendar ga pri tem ne zanimajo odnosi različnih barv v kompoziciji, temveč njihove monokromne možnosti. Ravno tonska obdelava bistveno pripomore k značilni razpoloženjski noti, ki je še posebej vidna v zadnjih grafikah.
Franc Berhtold se je rodil leta 1945 na Strojni pri Prevaljah. Končal je učiteljišče v Mariboru (leta 1964) in tri leta kasneje pedagoško akademijo — likovno smer. Po desetletnem pedagoškem delu v osnovni šoli, se je zaposlil kot industrijski oblikovalec v tovarni meril v Slovenj Gradcu. Studijsko se je izpopolnjeval na seminarjih za grafiko v ZRN in na Nizozemskem. Samostojno je razstavljal v osnovni šoli Mislinja in v salonu Ars v Radljah ob Dravi (1977), v Umetnostnem paviljonu Slovenj Gradec in v salonu Mala galerija na Reki (1978), v Razvojnem centru v Celju (1982), v poslovni stavbi Kograd v Dravogradu (1983) in v Likovnem salonu na Ravnah na Koroškem (1984). Sodeloval je tudi na večjih skupinskih razstavah v Slovenj Gradcu, Radljah ob Dravi, v Celju, Mariboru, Belgiji in na Japonskem. Za malo grafiko je prejel dve nagradi.
Judita Krivec
Franc Berhtold: Školjke in kamen, jedkanica in akva-tinta, 1983
>■ ■
•' '5



M
Franc Berhtold: Školjka, jedkanica in akvatinta, 1983
Franc Berhtold: Čeri, barvni sitotisk, 1981,