232 F. Robidovčeva: Beseda o ženstvu. 8. Že več let je služil pri Krivjopetah neki mož. Ko ni mogel več premagovati želje po izgubljenem domu, da bi mogel uiti, izmislil si je zvijačo. Nekega dne, ko je drvaril, kakor po navadi pod varstvom Krivjo-pete, da bi ga ta za njim bežeča zopet ne ujela, reče jej, ko je ravno razbijal neko deblo, naj dene, ker ni imel s čem zakliniti, roki v napravljeno razpoklino, da bi mogel iz nje laže vzeti sekiro. Krivjopeta, ne sluteča hudega, storila mu je po volji. Ko je pa drvar sekiro izvedel, zaprla se je razpoklina in Krivjopeti roki ujela in jo tako priklenila k deblu. Mož pa rogajoč se vpijoči od bola je srečno odnesel pete. Beseda o ženstvu. Spisala Franja Robidovčeva. Ti je dovolj, da je lepa?" ,,Dovolj," rekla je neka mati, ko se je v obiteljskem svetu sukala govorica ob vzgoji hčerini. „Dovolj, da je lepa," pravi še tudi mnoga druga rodica, ako premišlja svoje hčere bodočnost — kar jej je dolžnost — in katera mati ne misli, da je nje dete najlepše? „Ali je lepa?" tako svet najprej vprašuje, kadar se vrti pogovor o kateri le nekoliko imenitnejši ženski. Lepota je cesto usoda ženska, mnogikrat nesrečna, ako ni združena ž njo vzgoja duha in srca! Lepota slepi; očara, duh prevladuje, veže. Duh, spojen s srčno dobroto, pridobiva si zmago v vrstah svojcev, zato je njegova zmaga sta-novita in ima veliko ceno. Jeden najblažjih rodoljubov slovenskih, iskren prijatelj naši mladini, ki ga je mnogo prenaglo vzela neizprosljiva smrt, zapel je hčeram našega naroda: „ Delaj, moli hčerka moja, Tudi poj veselo vmes, Da rosi le sreča tvoja, Domovine čast z nebes !" Cujejo se dan danes po gostem tožbe, da moški mnogo in brez pravice zahtevajo od deklet, predno se jim vidi vredna kakšna ubožica, vesti jo pred oltar. Pripeti se potem časih res, da se takšni strogi izbirači nekako opeko, kakor veli prišlovica: „Kdor malega ne cesti, večjega vreden ni", in istina je, kdor ne spoštuje malih duševnih darov, F. Robidovčeva: Beseda o ženstvu. 233 ta ni vreden lepega bogatega dekleta. Ako ti pozneje v zakonu ne godejo angeljci, molči, udari skesan na prsi in reci: kriv sem sam! — Kako li je to, da možje, visoko izobraženi in plemenitega srca, tako redko nahajajo sebe vrednih soprog? Ali je res število izobraženih, dobrih in blagih Evinih hčera, toli majhno? Idealistom, ki nam rišejo ženske vzore, malokdaj se samim posreči, da bi našli takšen vzor! Za tega delj ga tudi tako visoko čislajo ¦— kajti le to, kar je nam slabotnim smrtnikom nedosežno, ima za nas najvišjo in stalno ceno. Mnogikater duhovit mož si je že izbral soprogo, ki ga niti ne umeje, niti ne ceni, kakor mu pristoji. Da so resnično in korenito učenemu in izobraženemu moškemu v srce zoperne vse tiste gizdave, v se brezmerno zaljubljene tako nazivane »učene ženske", temu se ni čuditi; takšne usmiljenja potrebne stvarce nimajo srca, s katerim jedino se je moči pametnemu možu prikupiti za vselej. Vsaka ženska, ako hočeš biti odkritosrčna, reci, da čutiš in moraš čutiti: v obče je mož le mož in jaz sem — slaba! Tudi Preširen je dejal: „Zenska povzdigaj svoj pogled k višku do moža!" O žen-ščakih ne govorim, niti ne o slaboumnih ter laskavih širiteljih cesto smešnih in nepraktičnih nazorov in nasvetov John St. Millovih o ženski emancipaciji. Da ženska moškega spoštuje, poznati jej je vrednost njegovo. Ako se kosa ženska z moškim na duševnem polji, goditi se more to le v kvaro in na troške nje ženstvenosti. Moči je ženski sicer pobirati stopinje za možem na svetli solnčni poti duševni, a stopati njemu vštric jej ni dano, niti je to nje pravi poziv. Mnogi mož si želi povzdigujoče, življenje naslajajoče ženske ljubezni za voljo samega sebe, ne vedoč uprav, kaj je ta „sam". Nehote mi prihajajo tii na um Heinejeve besede, ki je nekje pisal, da je bila Leda izvestno prava gos, ker se jej je bilo mogoče zaljubiti v — labii da! Nemcem Heine sploh nič kaj ne godi, ker je kazal in jim očital vse pregrehe ter jih, dasi duhovito, vender neusmiljeno bičal. Toda on je poznal licemerstvo Ijudij, katero ga je sovražilo in preganjalo, in čitatelj, poznajoč svet, umel bode njegove pesni — sad strupene satire in globoke srčne tožnosti! Kdor vroče ljubi, tudi ognjeno sovraži, kdor visoko spoštuje, globoko zaničuje, kadar se mu vzdignejo od očij temnice in se mu odkrije življenje v vsej svoji bedi, nagoti in praznoti. Gorje bedaku, verujočemu v resnico, blagost in ljubezen! — Kakšna svojstva imej mož, ki hoče biti ljubljen zavoljo samega sebe ? 234 F. Robidovčeva: Beseda o ženstvu. Poleg tega, da je ukus različen, tudi sicer nobeden pameten mož ne bode zahteval, naj ga ljubi ženska zaradi lepote : takšna ljubezen ni stanovita. Takisto je z ljubeznijo, ako se oklepa samo slovečega imena: takšna ljubezen ima v podstavo golo ničemernost. Lepota in bogastvo sta begoča, ali plemenito srce in krepka duša se ne izpre-menita v vrteži in vihri življenja. O Preširnu se pripoveduje, kako zelo je bil vesel in srečen iz prva, kadar še ni vedelo njegovo dekle, da je — pesnik, toda pozneje se je cesto pritoževal, da ga — ne umeje! Vedela je potem že, da je pesnik, toda znala ni, da je nenavaden človek. Naj jej je bilo moči le slutiti veliki duh Preširnov in do dobra spoznati plemenito srce njegovo, bila bi mu lehko ne samo ljubica, nego tudi zvesta in srčna prijate- v ljica, njemu in sebi v srečo. Čislala ga je instinktivno, ali da ga je poznala, umela njegov pesniški poziv in vedela ga prav ceniti, verovala bi bila vanj ter mu prihranila marsikatero nemirno uro že tako nepokojnega življenja njegovega. Morebiti bi potem tudi nikdar ne bil prišel tisti temni, obupa polni hip, katerega spomin plava tožni senci jednak nad poslednjimi dnevi blazega, nesrečnega moža! — In vender je bila ona ženska presrčno dobra, požrtvalna — žal! časih brez potrebe — bila je nesebična, mlada in zala, preprosta, ljubeznivo preprosta, sploh bitje, kakeršno je moškim stvarjeno prav po srci, če tudi še nobeno takšnih bitij resnično in dolgo ni osrečevalo katerega izmed njih. Žena ljubi moža zvesto in resnično, kolikor le more ljubiti ženska, ona si pridobodi njegovo zaupanje, bodi najboljša prijateljica njegova, spoštuj ga, kakor hči očeta, in skrbi zanj po materino: s tem načinom zvršuje po Bogu in prirodi jej odločeni nalog ter je možu blagoslov in tudi on nje najvišja sreča. Ženska, da more izpolnovati dolžnosti pravega svojega poziva, zato jej treba resnične izobraženosti duha in srca. Česa zahtevajo pesniki od žensk, katere nam rišejo v svojih vzorih ? „Das Schonste, das ich kenn' und wahle, Ist in der schonen Form die schon're Seele", poje Schiller, in Preširen, izgubivši „vero" v izvoljenko svojo ter videč jo v vsej prejšnji lepoti brez „glorije", ki jo daje „vera", in brez katere mu ona ne bode nikdar več, kar mu je bila, naj živi „vekomaj", pravi jej naposled: »Pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar". Bolje ni mogoče osvetliti razločka med lepo in blago žensko. Lepota brez srčne plemenitosti je cvetica brez duha. Duševna plemenitost prestvarja tudi nelep obraz, da je prijazen in ljub, milota F. Robidovčeva: Beseda o ženstvn. 235 in srčna dobrota očarata vsakega, pridnost in skromnost, ljubezen in vernost so najlepša dota, ako tudi nevesta ne prinese ženinu v hišo ni zlata ni srebra. Kaj je ljubezen? Lehko vprašanje, težak odgovor! Ljubezen je človeškemu življenju solnce. Najpustejši, najsamot-nejši kot, ako ga doseže svetloba solnčna — precej je prijaznejši in prijetnejši, celo ječa ni več tako tožno-samotna, kadar posije solnce vanjo! Tako je ljubezen: kjer svet obsoja, skuša ljubezen opravičevati, pogrešek zmanjševati, in če jej tega storiti ni moči, odpušča. Kjer ni milote, ni ljubezni, a česa ne stori ona? Kjer vse omahuje, vse beži, ljubezen ostaja. Ljubezen je potrpežljivost, ljubezen zaupa, kajti veruje. nje vera je neomajljiva, ljubezen je vztrajna in nikdar se ne loči upanja. Kakor pred solncem ginevajo nočne temine, tako beže pred ljubeznijo vse dvojbe! Toplo solnce vzbuja cvetje in cvetice in gorki dih ljubezni pro-budi vzpomlad človeškega srca, katere najlepše cvetje so vzvišena blaga čustva. Solnce zori cvetje, da se izpreminja v sad, in ljubezen je izvršila že mnogo velikih dejanj: pravi se, da ljubezen dela čudesa! Ljubezen spremlja človeka od zibeli do groba: gorje njemu, ki ne ljubi nikogar in komur tudi nasprotno ne bije nobeno srce! Gorje ti, zemlja, ako bi ugasnila solnčna luč! Ljubezen je krepkejša od smrti, človeka ne ostavi niti pri grobu: ljubezen veruje in upa, da se zopet vidimo. Ljubezen je podarila človeku nesmrtnost, ljubezen je več od solnca. Vender bodi si ljubezen še tako idealna sama ob sebi, navzlic temu ima nekako prozaično stran: kadar koga ljubimo, kako radi skrbimo za njegove potrebščine, za njegovo srečo! Urojeno je zlasti ženski, da sladi z veseljem življenje njim, ki so se prikupili nje srcu. Cim gorkeje ljubi, tem rajša sluša svojega srca glas, tem izumljivejša ti je ženska v postrežljivosti in negovanji ljubljencev svojih in najslajše plačilo jej je njenega Ijubčeka nasmeh zadovoljnosti, bodi si Ijubček oče, soprog ali dete. Razumna ženska se ne bode nikoli pritoževala, da mora delati, veselo vrši svoje opravke po svojih močeh in po svojem razmerji. Presrečna pa je ženska, kateri se ni treba boriti za „ vsakdanji kruh" od jutra do večera in časih na troške zdravja svojega! Ako hoče, da se ženska preživi v sili sama, učiti se jej je, prisvajati si znanosti in spretnosti, kolikor največ se da doseči. Koliko prebije izobražen človek, koliko premaga, kar neizobraženega potare in 236 F. Robidovčeva: Beseda o ženstvu. uniči, kadar ob čolnič življenja njegovega biihajo razdraženi valovi nezgode ali strasti! Kesnično izobražena ženska lehko in rada pogreša marsikatero nepotrebno prijetnost, nova obleka jej ni vprašanje največje važnosti, dela se ne boji niti ne stidi. Izobraženost in delo storita jo resnejšo. samostojnejšo. Nikoli se ne bode takšna ženska v svoji poštenosti zavezala z možem, ki ga ne ljubi, samo zaradi tega, da bi bila „pre-skrbena", saj tako bi prevarila samo sebe in njega za srečo vsega življenja. Resnicoljubje poznajo mnoge ženske jedva po imenu in vender je resnica mati nravnosti, laž nenravnost sama v sebi. Mati, ljubi resnico, predno porodiš dete! Videla sem že otroke, katerim je bilo legati se tako rekoč urojeno. Laž v ustih lepe ženske bi se dala primerjati strupenemu modrasu, ki ti zasiče iz cvetočega rožinega grmiča — kdo bi se hitro ne umeknil takšnim rožam? — Kako srečna in zavidanja vredna je ženska, ki ima svoje dete! Takšna ženska ve, čemii živi, saj njeno je bitje, katero ljubi: pozna li kdo čistejšo, večjo, svetejšo dolžnost od materinske ? Njej v oblast je izročena bodočnost jednega rodii in časih še več. Zakaj li umeje primerno malo žen vzvišeni, težki in vender tako idealni nalog svoj, ki sta jim ga odločila priroda in družba, zatorej Bog sam ? Kaj je najduhovitejša pisateljica, ako jo stavimo vzpored bodi si tudi preprosti kmetici, ki je porodila narodu imenitnega moža ? Kako velika, kako vzvišena je ženska, ki je voljna trpeti rajša siroščino in bedo, nego bi videla storiti soproga svojega dejanje, kakeršno bi le kolikaj omadežalo njegov značaj, oskrunilo njegovo čast! Žena bodi svečenica, varuhinja idealizmu! Učila naj bi se takisto ženska, da žrtvuje nične želje, kakor tudi soproga in sina, domovini v prospeh, potem se povzdigne naš narod in si pridobode veljavo in čast med drugimi narodi. Naj bi se namesto v obilih nepotrebnih stvareh poučevale vsaj časih ženske v tem: kako naj jim rabita um in srce na korist domovini, človeštvu! v Človek je res srečen le tačas, ako izpolnuje dolžnosti, ako po moči osrečuje brate svoje, kajti potem ne živi tia svetu zaman. Vsak misleč mož hrepeni po takšnem smotru; zakaj li ne bi tudi ženstvo ? Najboljša žena je najslavnejša žena! -^^r^^^^^zA^-