Vtiski na izlei in pri ogledovanju znamenitosti ki kongresa UJU v Lji IZLET NA TRIGLAV OD 8. DO 13. AVGUSTA 1923. Na postaji Jesenice! Od vsega mogočnega števila učiteljev - izletnikov iz vseh pokrajin naše širne države, ki so si stavili kot cilj svojega potovanja v Slovenijo, ogledati si bisere Slovenije čarobni Bled in romantični Bohinj, se oddeli malo število podjetnejših tovarišev in tovarišic z namenom, obiskati sivega očanca in mu izročiti pozdrave vseh onih, ki so ga občudovali samo skozi železniška okna. V tej pestri družbi si opazil tovarišice in tovariše iz ravne in prostrane Hrvatske, iz brdovite Srbije in celo iz daljnih črnogorskih grebenov se nam je prldružil resni Črnogorec, z mogočno okovano palico v roki. — Še en pozdrav našim tovarišem Blejčanom in že se pomikamo urno protl Mojstrani, kjer izstopimo. Kmalu smo v dolini Vrata in tu nas objame vsa divota planinskih dolin, ki se kaže v najbujnejšem rastlinstvu in pestrosti slik. Peričnik! Mogočno, divje pozdravlja mogočni slap obiskovalce iz daljnega juga, hoteč s tem pokazati vso svojo gigantsko moč in energijo, a obenem tudi svojo lepoto in krasoto, ki naj jo raznesejo izletniki po vsej doinovini in tudi preko njenih mej. Po daljšem odmoru se napotimo dalje in v prvih popoldanskih urah smo v razkošnem Aljaževem domu, kjer nam je bilo postreženo z vsem, kar si je srce poželelo. V prijetnein kramljanju in občudovanju narave pod severno triglavsko steno nam je urno minul popoldan. Pozno na večer so došli za nami še tovariši in tovarišice iz zelene Štajerske, da tudi oni pozdravijo zvestega čuvarja zapadnih meja. Točno ob 5. uri zjutraj smo se poslovili od prijetnega gorskega hotela in odšli smo med stene. Že stopamo počasi, enakomerno ob mrzli Bistrici, katero kmalti zapustimo, vedno više in više. V serpentinah se vije pot proti našemu cilju. Vsak občuduje med potjo slikovito okolico, ki se z vsakim korakom izpreminja, nudeč vedno nove slike in vzbujajoč nove občutke. Ko smo prešli nevarno točko Prag, kjer so tudi naši tovariši iz ravnine krepko in junaško stopali preko prvih klinov, smo se odpočili pri hladnem studencu v Severni steni. Naprej nas žene misel na končni cilj, vedno v jutranjem hladu in v senci, a vrh Trigla- va, Stenar, Škrlatica in v ozadju Mangart, so žareli v zlatorumenih jutranjih žarkih. Že stopamo urno po obrežnih snežiščih pod vrhom Triglava dalje mimo Zelenega snega in po polure trajajoči hoji se zablišči mogočno, vabeče Triglavski dom. Točno ob 10. uri smo veseli in zadovoljni stopili v Kredarico. Dan smo preživeli tu. Kramljanje in občudovanje divnega razgleda na vse strani je izpolnilo popoldne. Le žalibog, goste, podeče se megle so včasih zakrile vrhove. — Izredno hladen večer nas je kmalu prisilil, da smo odšli spat, saj smo pa tudi hoteli videti solnčni vzhod na vrhu Triglava. A nismo imeli sreče. Hladna burja je bila vzrok, da nas je vzhajajoče solnce pozdravilo na Malem Triglavu. Nismo se obotavljali in hiteli smo na vrh. Na vrhu smo! Kdo more pač popisati one občutke in ona čuvstva, ki človeka navdajajo, ko prvič stopi na najvišjo točko svoje okolice? Nepopisen je pogled na vso okoiico: visoki vrhovi štrle mogočno proti nebu, divji in razsekani grebeni se vrste slikovito brez vsake ureditve, a vmes ozke dolinice, ki se v daljavi razširijo v mogočne ravnine. Popolnoma nov svet. A človek! Malenkosten atom v primeri s celoto, a vendar tako visoko nad vsemi bitji na zemlji in njihov gospodar. — Te misli, taki občutki so navdajali srca naših tovarišev, ki so prvič z najvišjega vrha motrili krasno panoramo, ki se jim je odpirala na vse strani. Le daleč proti Benečiji nam so zapirale megle pogled, kot bi nas hotela narava spominjati na žalostno usodo naših rojakov, ki prebivajo na njeni zemlji. — Čas je hitel, a tovariši-dolinci se niso mogli ločiti od starca, do katerega so porabili toliko energije. Tu na mestu so spoznali, kaj je nam Triglav in kako važno vlogo igra. Še en pogled preko obširnega terena od vriskajoče Gorenjske preko tužnega Korotana in zasužnjene Julijske Benečije na sivi, kremeniti Kras in podali smo se navzdol preko Malega Triglava v Aleksandrovo kočo. Naprej nas vodi ozka gorska steza mimo grebenov proti Hribarici in kmalu smo v dolini triglavskih jezer. Kratek počitek ob toplem prvem jezeru nam je dal novih moči in dalje nas je gnalo srce mimo divnih gorskih jezer, ki so podobna očescem, saj se njih površje izpreminja v vseh mogočih nijansah od svetlosive preko rudeče in zelene v temnomodro. Večer smo preživeli v veselem razpoloženju v koči ob jezerih. Še pozno na večer so donele vesele gorske pesmi v tiho naravo, kjer so se razgubljale med posamezno stoječimi macesni in skalami proti vrhovom, ki so bili temni in mračni. Le miljoni zvezd so se veselili z nami. (Dalje prihodnjič.)