Politika dežel OECD na področju varstva okolja v mestih Author(s): Barbara ČERNIČ Source: Urbani Izziv, No. 11 (april 1990), pp. 35-38 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179900 Accessed: 31-08-2018 07:26 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:26:52 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV St. 11 /1990 Barbara ČERNIČ Politika dežel OECD na področju varstva okolja v mestih Skupina za urbane zadcve při OECD je v letošnjem februarju připravila poročilo Urbane ekološke politiķe za devetdeseta leta. Doku- ment predstavlja zaključek vcčlet- nega projekta, ki ga je vodila posebna skupina pod naslovom Politiķe za izboljšanje mestnega okolja. Izboljšanje okolja v urbanih središčih je ena izmed ključnih nalog v OECD deželah v devetdesctih letih. Namen projekta in priprave poročila je postavitevnovih směrnic, v okviru katerih naj bi bile v bodoče zasnovana urbana politika v po- sameznih mestih. V poročilu so zajeta Stiri poglavja. Prvo poglavje poskuša idcntificirati ključne atribute urbanega okolja in izoblikuje dcfinicijo urbanega okol- ja. Drugo poglavje postavlja okvire urbane ekološke politiķe, pojasnjuje ključno vlogo mest pri reševanju ekoloških problemov in predstavlja osnovne razloge za zahtevo po t. i. "sprejemljivem razvoju" in "sprejemljivih mestih". Or- ganizacijski in institucionální mehanizmi, ki so potrebni za uspešno formulacijo in implemen- tacjo programov, so obravnavani v tretjem poglavju. Četrto poglavje predstavlja nove pristope k reševan- ju starih problemov v mestih - prob- lem energije, transporta in sanacije propadlih predelov mest. Poročilo je pripravljeno na osnovi študij posameznih dežel OECD. Posebej so přikázáni vzorčni primeri načinov vključevanja skrbi za okolje v izdelavo, implementacijo in finan- ciranje programov za izboljšanje okolja na ravni mesta. Interpretacije pojma urbanega okol- ja so različne. Mest namreč ne deter- minira le zadovoljevanje ekonom- skih potřeb prebivalcev, vpletene so prevladujoče sociálně in ekološke razmere in kvalitete (var- nost, zdravje, atraktivnost). Najožja interpretācijā urbanega okolja zajema zunanji videz mestnega pros- tora, v několiko širši definiciji je vpletena prometna vamost prebival- cev in stanje grajenega okolja (zgradbe, infrastruktura). Najširše pojmovanje urbanega okolja, ki mu pričujoče poročilo posveča največ pozornosti, govori o "sprejemljivem razvoju" in "sprejemljivih mestih", kjer pa niso zajeti le pozitivní in- dikatorji rasti, temveč tudi poraba naravnih virov. Ob dějstvu, da že več kot 70 odstot- kov prebivalcev dežel OECD živi v mestnih območjih, postajajo mesta centri specializacije in komunikacije, s tem pa tudi gonilna sila tehnološkega in ekonomskega razvoja. S problemi onesnaženega zraka, vode, hrupa, zatrpanosti, propadanja grajenega okolja in kopičenja odpadkov se srečujejo vsa mesta, ne glede na velikost. Na stanje okolja v mestih in na naraščajočo osveščenost in skrb prebivalstva vplivajo predvsem strukturně in lokacijske spremembe v ekonomiji, spremembe v priznanih vrednotah, rastoča stopnja znanja prebivalcev ter spoznanje o nepopolncm delovanju trga in pos- ledičnih (večkrat tudi neuspelih) in- tervencijah državě. Niz politik, ki so neposredno in pos- redno povezane z izboljšavo ur- banega okolja zajema vse od urbanističnega načrtovanja, stanovanjske politiķe, politiķe varstva okolja, politiķe prenove mest, zagotavljanja infrastrukturę, urbane ekonomske politiķe, prometa, odlaganja odpadkov in reeikliranja, upravljanja z energijo, zaščite kulturně in zgodovinske dediščine in zaščite naravnih virov do sociálně politiķe. Sočasno je potrebno poskrbeti tudi za spod- 35 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:26:52 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms St. 11 /1990 bujanje skrbi za okolje pri prebival- cih. Vse omenjene politiķe je potrebno ustrezno povezati z ekonomskimi instrumenti ter poskrbeti, da bodo stroški za vzpos- tavitev in vzdrževanje primerne kvalitete okolja tudi ustrezno inter- nalizirani. Poglavitni izziv za urbano ekološko politiko je učinkovita kombinācijā vseh omenjenih politik, ki vpiivajo na kvaliteto življenja v mestu in na ekološko ravnotežje mest. Sočasno je potrebno omiliti vpliv mest na naravno okolje, med drugim tudi z zmanjšano porabo energije, zmanjšanjem tistih emisij, ki negativ- no vpiivajo na širše okolje, izogniti pa se je potrebno tudi krčenju ob- sega biološko pomembnih zemljišč. Zaenkrat tudi v OECD deželah prevladujejo zgolj posamezne nepovezane politiķe in programi. V odnosu na stanje naravnega okolja imajo mesta pravzaprav dvojno vlogo. Po eni strani povzročajo, s koncentracijo industrije, infrastruk- ture in prebivalstva, negativne pos- ledice na naravno okolje, po drugi strani pa s to koncentracijo na relativno majhni površini, preprečujejo (zmanjšujejo) disper- zijo negativnih učinkov na ruralna območja. Predpogoj za uspešno reševanje ekoloških problemov mest je, da politiķe prepoznajo to konfliktno vlogo mesta. Končni rezultat uspcšne politiķe (politik) so neto koristi za mesto in tudi za širše okolje. S tem prehajamo na poj- movanje "sprejemljivega razvoja" mest. Sprejemljiv razvoj narekuje, "da 'se potrebe sedanjih generacij zadovoljujejo na takšen náčin, ki ne omcjuje (onemogoča) bodočim generacijam zadovoļjevanja njihovih potřeb". Sprejemljiv v tem kontekstu pomeni, da ob ekonomskem razvoju in napredku ne nazadujejo ostali in- dikatorji razvoja. Če želimo doseči sprejemljiv razvoj, moramo ovred- notiti tudi naravno in grajeno okolje v smislu njegovega prispevka k blaginji sedanjih generacij. Osnovna zahteva sprejemljivega razvoja je, da se vrednost okolja, gledanega kot kapital, ne zmanjšuje. Do današnjega dne je bilo bore malo doseženega na področju informacij o porabi naravnih virov. Upoštevanje porabe naravnih bogastev v nacionalnih računicah bi pokazało bistveno drugačno sliko "bogatenja". Nagla gospodarska rast, ki temelji na intenzivnem zmanjševanju naravnih virov, bi se razkrila kot to, kar dejansko je: zgolj navidczno kopičenje profitov na eni strani in permanentna izguba narav- nih bogastev na drugi strani. Pri zbiranju teh informacij dajejo strokovnjaki skupině za urbanía vprašanja mestom posebno pomembno vlogo. Mesta naj bi kot centri ekonomske, tchnološke in in- formacijske moči postala "urbani ob- servatoriji". Sistematično naj bi opozarjala na specifične probleme kvalitete okolja, sociálně in tudi ekonomske probleme, še předen 'i dosežejo nacionalne in inter- nacionalne razsežnosti. Poglavitna področja, ki jih strokovnjaki OECD prepoznavajo kot ključna za dosego sprejemljivega razvoja, so varčevanje in učinkovita raba energije v kombinaciji z reševánjem problema odlaganja, reciklaže in ravnanjem z odpadki. Minimizacija odpadkov v mestih bi pomenila zgolj zglcdovanje po prin- cipiti, ki jih najdemo v naravnem okolju. Narava je sama poskrbela za učinkovit mehanizem reciklaže tistih odpadkov, ki so potřební za ohran- janje življenja. V Belem spisu, ki so ga pripravili Japonci, je govor o "ekopolah" - mestih, ki bodo kar naj- bolj podobna naravnim ekosis- temom - stabilna in samore- gulativna. Zagotovo je, da je tudi dosedanja praksa "izvoza" odpadkov v dežele tretjega světa in odlaganje odpadkov v oceáne v nasprotju s principi "sprejemljivega razvoja". Za reševanje teh problemov morajo vzporedno z dogovori in sporazumi na mednarodni ravni potekati akcije na regionalni in lokalni ravni. Za reševanje problematike mestnega okolja je poleg sovpadanja interesov potrebno doreči tudi or- ganizacijsko plat integracije nacionalnega, regionalnega in lokal- 36 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:26:52 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANT IZZIV < g St. 11/1990 nega nivoja. Zagotavljanje fleksibil- nosti, visoka stopja strokovnosti in predanosti ciljem ter sodelovanje javnosti je na vseh treh nivojih ključnega pomena za uspešno doseganje zastavljenih ciljev. Priznavanje vloge javnega sektorja, ki naj hi deloval kot gonilna sila varstva in izboljšanja mestnega okol- ja, postaja sestavní del ideološkc in politične kultuře v dežclah OECD. Poponoma legitimno je, da se zaseb- ni interesi na tem področju podredijo zahtevam za izboljšanje splošnega blagostanja. Slednje pa nikakor ne pomeni omejevanje zasebnega sektorja. Številne pozitivně izkušnje kažejo, da je začetni pobudi javnega sektorja sledilo investiranje in razcvet zaseb- nega sektorja. Financiranje programov izboljšav okolja v mestih postaja v deželah OECD, vedno bolj domena in odgovornost lokalnega nivoja. Na Dánskem, Nizozemskem in v ZDA se preko 90 odstotkov investicij v okolje in vzdrževalnih stroškov financira iz lokalnh virov. Izjema je Norveška, kjer prihaja 28 odstotkov sredstev iz centralnih virov, 14 ostot - kov iz regionalnih in 28 iz lokalnih virov. Spremenjena vloga lokalne uprave pa seveda ne zajema zgolj financiranja. Medtem ko so se tudi problemi mest v pretcklosti rešcvali na nacional- nem nivoju (pobude, financiranje, programi, implementacije), dobiva lokalni nivo tako v procesu odločanja kot tudi implementacije vedno večjo vlogo. Pomen nacionalne in regionalne ravni se s tem ne zmanjšuje, ohranjeni sta tako posredovalna kot tudi spodbujcval- na in nadzorna vloga, medtem ko so poti za doseganje specifičnih ciljev prepuščene lokalnemu nivoju. Samo takšen náčin zagotavlja flcksibilnost in zaradi dobrega poznavanja lokal- nih razmer tudi optimalno izbiro in- strumentov. S tem je dana tudi možnost razvoja inovativnih in stroškovno učinkovitih pristopov k reševanju problemov mest. V příhodnosti bo lokalna úprava potřebovala več avtonomije za reševanje širokega spektra ekoloških problemov mest. Proizvodnja in poraba energije v mestih je problem, ki presega mestne okvire, zato je potřebná koordinirana akcija na vseh nivojih. Poleg uvedbe standardov je potreb- no na nacionalnem nivoju uvesti takšne fiskalne in regulativne uk- repe, ki bodo zagotavljali, da bodo v ceno energije vključeni tudi stroški degradacije okolja, ki ga povzroča pridobivanje energije. Tudi na ener- getskem področju je kot inovativna, poudarjena vloga lokalnih programov (svetovalne službě za boljše izkoriščanje energije, konstrukcijski standardi ipd.). Stratēģija "visokih dimnikov" je že dávno preživeta; klasične račun- ovodske procedure zamenjujejo nove, ki poskušajo vključiti tudi stroške sanacije kvalitete vode in zraka; lokalne in nacionalne agen- čije si delijo odgovornost za primer- no oblikovano energetsko politiko; nove organizacijske poti in načini iz- boljšane raba energije se rojevajo v sodelovanju zasebnega in javnega sektorja. Pri vsem tem pa ni za- nemarjena t. i. socialna plat uvajanja doslednejše energetske politiķe in višjih cen energije. Na področju reševanja prometne problcmatike mest iščejo dežele OECD rešitve predvsem v dveh smereh. Kratkoročnemu reševanju problema so namenjene različne oblike davkov in cestnin, dolgoročno je pozornost usmerjena na nove teh- nologije. Kritične stopnje ones- naženosti zraka v nekaterih mestih dežel OECD so zahtevale akcije na lokalnem nivoju. Tudi pri reševanju prometnih problemov je ključnega pomena internalizacija ekoloških stroškov, ki jih povzoča promet in ki naj bi jih v večji meri nosil končni uporabnik. Obdavčenje naj bi namesto lastnikov vozil zadelo predvsem uporabnike. Strateško planiranje pri upravljanju transportnih sistemov v mestih zah- teva izboljšano povezavo med planiranjem rabe zemljišč in planiranjem transporta. 37 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:26:52 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms RvST- Prestrukturiranje industrije je v številnih mestih zapustilo veliká propadla območja, katerih sanacija terja velike stroške. T udi to področje zahteva multidimenzionalni pristop, ki zajema fizično, grajeno in tudi sociálno okolje, da bi se izboljšala kvaliteta življenja za prebivalce in omogočilo delovanje novih dejav- nosti. Dobro poznavanje lokalnih razmer in zahtev, daje tudi tu lokál- ním agencijam prednostno vlogo pri iskanju rešitev. Negativné sociálně implikacije (preselitev določenih slojev prebivalstva) naj bi bile mini- mizirane. Učinkovilost pri aktivnos- tih sanacije propadlih območij se s sodclovanjem zasebnega sektorja povečuje. Strokovnjaki OECD pri iskanju novih poti za reševanje problemov mest in pri zahtevi po sprejemljivem razvoju poudarjajo predstavitev uspešnih primerov v posameznih deželah, mednarodno primerjavo in izmenjavo izkušenj. Razvoj mest je potrebno oceniti z vidika sprejemljivosti razvoja, tako da bi poglobili znanja in razumevanje mestnih ekosistemov in njihovih odnosov do globalnega okolja. Identifikācijā načinov, po katerih lahko mesta pripomorejo k reševanju globalnih ekoloških problemov, zahteva holističen sek- torski in geografski pristop. mag. Barbara Cernii, dipl. oec. Prispevek predstavlja dokument Urban En- vironmental Policies for the 1990s, OECD dok.UP/UE (89), Pariz, 1990, ki ga je pripravila skupina za mestne zadeve pri OECD. Novo usmeritev skupině za urbane zadeve pri OECD je představil tudi Vladimir - Braco Mušič v svojem referatu "Varstvo in načrtovanje prostora včeraj, danes in jutri" na X.Sedlaijevem srečanju na Biedu 14. in 15. decembra 1989 in v govoru na zadnji seji Zbora občin skupščine Republike Slovenije, dne 28. marca 1990 ob priliki sprejemanja poročila o stanju okolja v Republiki Sloveniji. 38 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:26:52 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms