Strategije kanadskega zgodovinskega romana Marcello Potocco Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Titov trg 5, SI-6000 Koper marcello.potocco@fhs.upr.si 101 Primerjalna književnost (Ljubljana) 38.3 (2015) Članek skuša ob izbranih primerih pokazati, da sta pesnitvi E. J. Pratta Brébeuf and his Brethren in Towards the Last Spike služili kot možen vir narativnih strategij za kasnejše avtorje, hkrati pa s svojo narod potrjujočo obravnavo kanadske zgodovine spodbudili besedila, ki z enakimi pripovednimi strategijami relativizirajo skupno nacionalno zgodovino. Ključne besede: literatura in zgodovina / kanadska književnost / poezija / Pratt, E. J. / zgodovinska pripoved / nacionalna identiteta Herb Wyile med možnimi razlogi za porast zgodovinske naracije v ka- nadski literaturi na prelomu med 20. in 21. stoletjem (med drugim) našteva niz okoliščin, ki so specifične za kanadski literarni sistem: […] dejstvo, da je [sistem] prerasel kolonialno mentaliteto, v okviru katere je bila kanad- ska zgodovina razumljena kot nekaj obrobnega […], željo po raziskovanju in izpodbijanju preozko definirane narodne preteklosti […] ter bojazen pred nezadost nim razlikovanjem kanadske kulture in identitete v odnosu do Združenih držav Amerike« (Speaking 5–6). Okoliščine, ki jih navaja, niso povsem nove; razraščale so se skozi večino 20. stoletja, kar priznava tudi Wyile, ko zatrjuje, da »današnji uspeh zgodovinskega leposlovja v Kanadi ni- kakor ni brez predhodnikov.« Zgodovinske romane ter zgodovinske roman- ce beležimo že v drugi polovici 19. stoletja (Wyile, Speaking 6) – omeniti velja vsaj roman The Golden Dog (1877) Williama Kirbyja – vendar Ronald Hatch po drugi strani opozarja, da se je pravi zgodovinski roman razvil šele po prvi svetovni vojni, česar ni težko razložiti v luči kanadske politične zgodovine. Prvi samostojni nastopi kanadske zunanje politike v dvajsetih letih 20. stoletja in nato Westminsterski statut, ki je stopil v veljavo leta 1931 in je britanskim dominijem omogočal skoraj popolno zakonodajno oblast, so bili v veliki meri posledica odnosov na bojiščih med 1. svetovno vojno, posebej zato, ker so doprinos in izgube, ki so jih preživeli britanski do- miniji, spodbudili nacionalna čustva, hkrati z željo po večji avtonomnosti (Hillmer). Prva svetovna vojna je bila tako idealna snov za vznik zgodo- vinskega romana, ne le – kot meni Hatch – ker naj bi avtorji zaradi vojne in PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 102 prihajajoče velike depresije zaslutili spremembe v zgodovinskem dogajanju. Pripoved, ki je govorila o kanadskih naporih med 1. svetovno vojno, je lahko postala medij prikritega nacionalizma. Roman Barometer Rising (1941) Hugha MacLennana, ki je eden najznačilnejših tovrstnih romanov, skuša, kot se izrazi Hatch, skozi zgodbo glavnega protagonista Kanado zbuditi iz dolgotrajnega kolonialnega dremeža (83). Ne pokaže pa zares tudi preho- da iz konvencij realističnega opisovanja in z njim povezanega razumevanja preteklosti kot objektivne totalitete k drugačnim narativnim tehnikam. Te so prevladale šele v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je bilo treba »posa- meznika usmeriti k zgodovini«, bralca pa prisiliti, da bi »se zavedel prvin naracije in interpretacije v vseh razlagah preteklosti« (Hatch 80–81). Menim, da je bilo kaj takega mogoče šele, ko se je zmanjšal pomen v osno- vi ideološke potrebe, prisotne v kanadski literaturi, to je vzpostaviti nacional- ni mit. Mit lahko, tako kot Northrop Frye in Paul Ricoeur, razumemo kot način strukturiranosti pripovedi; Ricoeur meni, da je mit temelj identitete, ki je zgrajena kot narativni dogodek (Frye, Anatomija; Ricoeur 141–142), s tem pa tudi temelj naracije tako v leposlovju kot v zgodovinopisju. Sprememba v načinu pripovedi je zato temeljno povezana s spremembo v (samo)repre- zentaciji mita. Pričujoča obravnava zato dopolnjuje raziskave, ki so se do- slej ukvarjale s kanadskim utemeljitvenim mitom: v Sloveniji mednje sodijo predvsem prispevki »Northrop Frye in Margaret Atwood: Njun odnos do kanadske samobitnosti in kulture« (1997) Mirka Juraka, »Thematics and its Aftermath: A Meditation on Atwood's Survival« (2014) Michelle Gadpaille ter moja raziskava »Nacionalni imaginariji: Literarni imaginariji, različice na- cionalnega poziva v literaturi in v literarnih kontekstih« (2012). Historiografska pripoved v verzih kot utemeljitveni mit in vzorec pripovednih strategij V poizkusih utemeljevanja kanadskega nacionalnega mita so kanadski pesniki pogosto uporabljali besedila prvotnih raziskovalcev, med katerimi so bili zapiski Jaquesa Cartierja (1491–1557) in zlasti Davida Thompsona (1770–1857) ter Samuela Hearna (1745–1792) in tudi kasnejša historio- grafska poročila o Kanadi zapisana v angleškem jeziku. Na to značilnost je opozoril že Victor Hopwood in jo ponavlja Frye v »Sklepu« k Literarni zgodovini Kanade, ko poudarja, da kanadski literarni duh – za razliko od tistega v evropskih književnostih – ni bil utemeljen v mitu, temveč v zgo- dovinskih pripovedih prvih raziskovalcev (»Conclusion« 356). Skupaj s fryevskimi predstavami o Kanadi kot divji, nenaseljeni in negostoljubni deželi, o kanadski mentaliteti kot mentaliteti izolacije in ne Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 103 komunikacije, je bil kanadski nacionalni mit najpogosteje razumljen v po- vezavi s Kanado kot dvokulturno nacijo, pri tem pa ni nepomembno, da so fryevske definicije kanadske mentalitete in kanadskega kulturnega mita znatno izhajale iz podobja, ki ga je v svojih literarnih delih uporabljal pes nik Edwin John Pratt (1882–1964) (gl. Djwa). Z nekaj izjemami Prattova dela pripadajo zvrsti, za katero se je v Kanadi uveljavil izraz »long poem« (Rae 18–19), ki pa nikoli ni bila natančno definirana, zato se razpon tako poime- novanih del giblje od pesniškega cikla – kot bomo videli v primeru Johna Newlova (1938–2003) – do epske pesnitve, kot je pri Prattu. Prattove pe- snitve, tudi tiste, v katerih opisi in tematizacija kanadskega prostora nimajo konstitutivne vloge, skoraj brez izjeme sledijo zgodovinski snovi, ta pa sega od nesreče Titanika do epizod iz druge svetovne vojne. Za njegovi najpo- membnejši pesnitvi, Brébeuf and his Brethren (1940) in Towards the Last Spike (1952), bom skušal pokazati, da sta služili kot vir pripovednih strategij, ki so jih uporabljali kasnejši romanopisci, a sta bili hkrati ovira pri uveljavlja- nju večje raznolikosti kanadskega zgodovinskega romana. Pesnitev Brébeuf and his Brethren si za snov jemlje mučeništvo jezuitskih misijonarjev na takrat francoskih ozemljih Severne Amerike. Glavna vira Prattove pesnitve, ki se začne z letom 1625, ko se je na kanadskih tleh izkrcal vodja misijona Jean de Brébeuf, konča pa z Brébeufovo smrtjo leta 1649, sta zgodovinski zaris iz leta 1867 The Jesuits in North America in the Seventeenth Century Francisa Parkmana ter zbirka jezuitskih poročil (Relations des Jésuites de la Nouvelle-France), v angleškem prevodu znana kot The Jesuit Relations and Allied Documents, ki je bila tudi izvorni Parkmanov vir. Čeprav Prattova pesnitev sledi tudi delovanju drugih misijonarjev, je glavnina po- zornosti namenjena Brébeufu, ki je bil razglašen za svetnika deset let pred nastankom pesnitve. Zdi se, da je bila izbira junaka namerna; že Parkman poudarja, da je Brébeuf plemiškega porekla in iste vrste, »iz katere so izšli angleški grofje Arundel« (389). Kot potomec normanskega plemstva je bil Brébeuf lahko vsaj pogojno sprejemljiv kot junak obeh prevladujočih etničnih skupin, britanske in francoske, in tako ustrezen prototip narodne- ga junaka (prim. Tschachler 99). Izbira junaka potemtakem reproducira mit o dvokulturnem temelju kanadske nacije, a na račun nezanemarljivih poenostavitev. Ravnanje indijanskih akterjev skorajda v celoti omejuje na krutost t. i. irokeške konfederacije (Nyland 114–115), prav tako v celoti izpusti aluzije na konfederacijo Huronov, katere populacija je ob začetku misijona štela 25.000 prebivalcev, po njegovem propadu pa se je razpršila na posamične skupine po nekaj sto prebivalcev (gl. Heidenreich). Za Hurone je bil usoden splet iz Evrope prenesenih epidemij ter na- padov Irokezov, ki so bili spričo trgovanja s kožuhovino v nenehnih kon- fliktih s francoskimi kolonizatorji (Parrott).1 Z izpustom s tem poveza- PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 104 nih informacij se Pratt izogne opisu kompleksnejše slike odnosov med Indijanci in prišleki iz »starega sveta«, a tudi poglabljanju v ekonomske in politične konflikte med kolonizatorji samimi, čeprav so prav ti v okvi- ru sedemletne vojne slednjič privedli k preureditvi razmerij na »novem« kontinentu. Izpust kompleksnejše slike odnosov je bil potreben predvsem zato, da francoskih bralcev ne bi opominjal na dokončno angleško do- minacijo nad kontinentom, na izgon Akadijcev in na druge travmatične točke anglo-francoskih odnosov v Kanadi. Prav v tem Prattovo ustvarja- nje nacionalnega mita sledi dvokulturnemu temelju kanadske nacije, ven- dar po mnenju novejših literarnih zgodovinarjev vprašljivo, saj s potlačit- vijo staroselcev kot tretje možne osnove kanadske nacije izgublja svojo verodostojnost (Redekop 57). Potlačitev staroselcev se kaže v stereotipnih prikazih zlasti irokeških indijancev, na katere opozarja Agnes Nyland, prav tako pa ob vprašanju smrti v prizorih mučenja. Magdalene Redekop opo- zarja na kulturni razkorak v obeh perspektivah: indijanski, ki Brébeufa kot ritualno žrtev razume v »primitivni« dobesednosti (zato iz telesa trgajo srce, mesarijo mišice itn., da bi z njimi iz žrtve iztrgali tudi fizično moč), ter evropski, ki svoj krščanski pogled izrazi v figurativnem jeziku, kot vpraša- nje psihološke zdržljivosti v imenu vere (Redekop 53, 55). Pripovedovalec, ki privzema perspektivo misijonarjev, se tako poistoveti s prepričanjem o kulturni dominaciji evropskega sveta, četudi ne povsem brez ambivalence. Na drugi strani – a z istim namenom – se Pratt izogiba poudarjanju fiktivnosti v besedilu. Dosledno rabo Prattovih virov so literarni zgodo- vinarji opazili relativno zgodaj; Lee Briscoe Thompson tudi ugotavlja, da je »linearna pripoved, ki strogo sledi tradicionalnim virom,« značilnost ka- nadske zgodovinske poezije na splošno (166), zato ne preseneča, da se je za t. i. »long poem« uveljavilo sinonimno poimenovanje dokumentarna pesem. Podobno oblikovanje naracije je prisotno v nekaterih značilnih zgodovin- skih romanih, vprašanje pa je, v kakšni funkciji dokumentarnost nastopa v enem ali v drugem primeru. Z dokumentarnim oblikovanjem nimam v mislih le tistega, kar Francesco Pontuale imenuje »realizem pripovedi«, to je, da Pratt opisuje ljudi, ki so dejansko živeli, da se sklicuje na znane in aktualne zgodovinske dogodke ali da pesnitev s formalno členitvijo zvesto sledi časovni členitvi jezuitskih dnevnikov, ki so bili Prattov vir. Najprepričljiveje Prattovo težnjo po dokumentarnosti prikaže Nylandova ob natančni primerjavi odlomkov iz jezuitskih poročil in Prattove obdela- ve istih dogodkov. Nylandova opozarja, da je Pratt malodane dobesedno sledil svojim virom – razlike v izboru ali spremembi besednjaka so mar- sikje nastajale predvsem zaradi verzifikacijske sheme (Nyland 108–115). Naj zadostuje prikaz dveh tovrstnih odlomkov. Takole zapisuje Brébeuf v svojem poročilu: Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 105 We shall receive you in a Hut, so mean that I have scarcely found in France one wretched enough to compare it with; that is how you will be lodged. Harassed and fatigued as you will be, we shall be able to give you nothing but a poor mat, or at most a skin, to serve you as a bed; and, besides, you will arrive at a season when miserable little insects that we call here Taouhac, […]; and this petty martyrdom, not to speak of: Mosquitoes, Sandflies, and other like vermin, lasts usually not less than three or four months of the Summer. (The Jesuit relations, Zv. 10, 91) V Prattovi pesnitvi je odlomek spremenjen takole: we can offer you The shelter of a cabin lowlier Than any hovel you have seen in France. As tired as you may be, only a mat Laid on the ground will be your bed […] This country is the breeding place of vermin. Sandflies, mosquitoes haunt the summer months. (Pratt 68) Približno tristo verzov prej Pratt zapiše: So with native help The Fathers built their mission house […] 'No Louvre or palace is this cabin,' wrote Brébeuf, 'no stories, cellar, garret, windows No chimney -- only at the top a hole To let the smoke escape. Inside, three rooms With doors of wood alone set it apart From the single long-house of the Indians. The first is used for storage; in the second Our kitchen, bedroom and refectory; Our bedstead is the earth; rushes and boughs For mattresses and pillows; in the third, Which is our chapel, we have placed the altar, The images and vessels of the Mass.' (Pratt 60) Brebéufov izvirnik pa se glasi takole: The cabins of this country are neither Louvres nor Palaces, nor anything like the buildings of our France […] I cannot better express the fashion of the Huron dwellings than to compare them to bowers or garden arbors […] There are no dif- ferent stories; there is no cellar, no chamber, no garret. It has neither window nor chimney, only a miserable hole in the top of the cabin, left to permit the smoke to escape. (The Jesuit relations, Zv. 8, 107) Že Briscoe Thompsonova ugotavlja, da se dokumentarna pripoved zgodovinske poezije »izogiba umetniškemu ponarejanju zgodovinskega PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 106 konsenza o poteku stvari« (166). S tem avtorica pravzaprav nakazuje pove- zavo med navideznim realizmom pripovedi in nacionalnim ideološkim po- zivom. Še mnogo jasnejše je v povezavi s Prattom stališče Redekopove, ki ugotavlja, da pesnitev Brébeuf and his Brethren spada med tiste dokumentarne pesmi, kjer so izvirni dokumenti najpogosteje namenoma vstavljeni nevsi- ljivo in se zabrisujejo v fikcijski, avktorialni pripovedovalčevi perspektivi, tako da se izgubi razlika med virom in avtorjevim oblikovanjem (Redekop 52, 56 isl.). Na ta način Pratt ne zakriva le svojih dodatkov, temveč vse, kar je iz selekcije gradiva namenoma izpadlo: politične in ekonomske inte- rese kolonizatorjev, konfliktna razmerja med Indijanci in tudi kakršenkoli namig na evropsko katoliško reformacijo. Izpustov je še mnogo več in ne- kateri – npr. predelava Brébeufovih v jezuitskih poročilih izpričanih sanj in vizij, iz katerih izpadejo simboli španske in francoske kolonizacije (Pratt 80; prim. Redekop) – so še posebej pomenljivi. Pratt pazljivo strukturira pesnitev tako, da ne izpostavlja fikcijske na- rave besedila, marveč z vsiljeno pripovedjo, ki je le na videz objektivna, bralca usmerja v identifikacijo z zunajbesedilnim svetom, kakršen naj bi de- jansko bil. Prav s to vsiljeno pripovedjo oblikuje poenotujoč nacionalni mit, v katerem je izpostavljena dvokulturnost na račun perspektive staroselcev. Prattova druga pesnitev, Towards the Last Spike, ki so jo kljub opaže- nim estetskim slabostim v kanadski literarni zgodovini neprikrito razume- li kot poizkus kanadskega nacionalnega epa (prim. Buitenhuis 148–149), je zgrajena na podoben način. Sledi gradnji kanadske pacifiške železnice (CPR), ki jo Pratt predstavlja kot mitsko nacionalno dejanje. Kot poizkus nacionalnega epa se pesnitev pokaže na dveh ravneh – najprej v odnosu do elementa prostora, saj je s svojimi večkrat stereotipnimi predstavami prav ta pesnitev eden najpomembnejših virov, ki so Fryju služili pri njego- vi definiciji nacionalnega imaginarija in njegovega odnosa do kanadskega fizičnega prostora. Druga raven je povezana s političnim pomenom, ki ga je železnica imela pri ustanavljanju Kanade. Izgradnja železnice je bila eden od pogojev, katerih izpolnitev je takratni premier John A. Macdonald obljubil Britanski Kolumbiji, da se je ta 20. julija 1871 pridružila Kanadski konfederaciji. Gradnja je bila končana 7. novembra 1885, in sicer po ne- majhnih težavah na terenu in tudi na političnem prizorišču. Pesnitev je tako mogoče razdeliti na dve ravnini: prvo, ki opisuje gradnjo na terenu in katere del je tudi standardno podobje divje in neprijazne narave, ter drugo, ki prikazuje politično in finančno aktivnost, vključno s parlamentarnimi boji med Macdonaldom in opozicijo. Obe ravni pesnitve sta zopet dokumentarno podprti, obdelava zgo- dovinske snovi enako natančna kot pri pesnitvi o Brébeufu. Vendar Pratt v Towards the Last Spike svoje vire uporablja manj dobesedno. Catherine Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 107 McKinnon Pfaff opozarja na vire, ki so v pesnitvi sledljivi, med drugim na arhiv parlamentarnih zapisnikov ter zbrane govore opozicijskega voditelja Sira Edwarda Blaka o korupcijskem škandalu, ki je spremljal gradnjo želez- nice in zaradi katerega je Macdonald za krajši čas moral odstopiti. Toda Pratt virov ne citira dobesedno, marveč v verze prenaša tipično retoriko razprav- ljalcev in učinek, ki jo ta sproža; v nespremenjeni obliki ponavlja le nekaj najznamenitejših fraz (McKinnon Pfaff 10). Pozornost, ki jo pripovedova- lec posveča parlamentarnim razpravam, in pomen opozicijskih napadov na gradnjo čezcelinske železnice je tako mogoče videti v objektivizaciji epskega gradiva, a predvsem služi »miselnim bojem«, s pomočjo katerih Pratt prikaže zmagoslavje nacionalne vizije, ki je ne zaustavijo ne Macdonaldova bolezen, ne začasna odstavitev z oblasti in ne indijanski upori. Odnos do slednjih je posebej značilen, saj zadušena upora, ki so ju spričo zaostrenih socialnih razmer po nastanku Konfederacije sprožili métisi in Indijanci,2 Pratt omeni le obrobno. Dotakne se ju prek reminiscence Macdonalda na obsodbo in obešenje uporniškega vodje, métisa Louisa Riela (1844–1885), vendar se ne sooči s politično kontroverznostjo sodnega procesa zoper Riela. Tudi tu, po- dobno kot v pesnitvi Brébeuf and his Brethren, zakriva poglobitev napetosti med frankofonim in anglofonim prebivalstvom, ki je sledila Rielovi obsodbi,3 medtem ko podobe upora (bizoni, métisi, duhovščina, Riel) tako kot znaki morebitnega tumorja izginejo po vsega nekaj verzih in se pokažejo le kot začasna ovira Macdonaldovemu projektu skupne države (Pratt 234–235). Glavni namen uporabe zgodovinskih virov je torej tudi tu oblikovanje pripovedi, ki soustvarja nacionalni mit, kar je bilo možno predvsem zaradi pomena, ki ga je gradnja železnice imela ne le v političnem prostoru, mar- več posebej v kanadskem kulturnem imaginariju (prim. Flynn). Oblikovanje poenotujoče nacionalne identifikacije in njeno razširjanje, pri katerem sta sodelovala kanadska literarna veda in kritiška recepcija z naklonjenim sprejemom obeh Prattovih pesnitev, pa je bilo, paradoksalno, eden izmed predpogojev za kasnejšo raznolikost kanadske zgodovinske pripovedi. Sistemske spremembe in spremembe v naraciji Ob Fryu, ki je v svojih kanadističnih spisih, tj. v »Sklepu« k Literarni zgodovini Kanade, v delu The Bush Garden ter v svoji recenziji antologije The Book of Canadian Poetry iz leta 1943 v veliki meri izhajal iz Prattovega podobja (»Conclusion«; The Bush), so imela bistveno vlogo pri razumeva- nju in soustvarjanju kanadskega nacionalnega imaginarija dela t. i. temato- loškega kritištva; značilne so definicije domnevno tipičnih kanadskih mo- tivov in tem pri Margaret Atwood, D. G. Jonesu in Johnu Mossu (prim. PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 108 Cameron). Njihova nacionalistična podstat je sovpadla in bila pogojena z obeleževanjem stote obletnice ustanovitve Kanadske konfederacije (1867), v okvir katere je hote ali nehote sodila tudi prva izdaja Literarne zgodovine Kanade (Klinck). Že pred prvo svetovno vojno so se v Kanadi pričele razvijati nacio- nalne kulturne institucije, vendar Desmond Pacey in Margaret Atwood opozarjata, da je do močnejše diferenciacije ustanov, ki so skrbele za šir- jenje poenotenega mita oziroma za nacionalno interpelacijo, prišlo šele sredi petdesetih let 20. stoletja (Pacey 493–494; Atwood, »On Writing«). Leta 1951 je Kraljeva komisija za nacionalni program razvoja literature, umetnosti in znanosti izdala t. i. Masseyjevo poročilo, katerega del so bile smernice za nadaljnje delovanje kanadskega kulturnega trga. Po njenem pri- poročilu je leta 1957 nastal Kanadski svet kot vladno svetovalno telo in so- financer umetniških, šolskih in humanističnih znanstvenih praks (Massey 370–378), nastala sta nacionalna knjižnica in nacionalni filmski sklad; pri- šlo je do reorganizacije nacionalnega radia, ki je bil že od nastanka v tri- desetih letih razumljen kot eden od branikov pred širjenjem množičnih vsebin iz Združenih držav Amerike. Predvsem je za razpršitev reprodukcije nacionalnega mita poskrbel vse močnejši založniški trg z ustanovitvijo tretje generacije literarnih revij (Tamarack Review, Contact, Fiddlehead, Tish) in novih založb (Coach House, 1965; House of Anansi Press, 1966; Oberon, 1966), usmerjenih v izdajanje specifično kanadske literature. Literarni sistem so pomagale stabilizirati, ker so omogočile nabavo domačih virov v javnih knjižnicah, s čimer te niso več podpirale podrejenosti britanski kulturi ali ameriški književni pro- dukciji, ki jo je kot nevarnost za kanadski trg opredelilo že Masseyjevo po- ročilo (Massey 133, 139). Zlasti knjižna zbirka The New Canadian Library pri založbi McClelland & Stewart je v razmeroma kratkem času oblikovala obrise kanadskega kanona (Lecker 656–671), delno zaradi monopola na založniškem trgu, še bolj pa zaradi politike ponatiskovanja besedil, name- njenih univerzitetnim programom in programom srednjega šolstva (Ross 14–15, 180). Posebej Atwoodova in Malcolm Ross opozarjata, da sta bila kanadski šolski sistem in visokošolsko izobraževanje še sredi petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja usmerjena pretežno britansko (Atwood, Survival 29–31; Ross 180). Leta 1968 je bilo objavljeno poročilo »What Culture, What Heritage?«, v katerem avtorji opozarjajo na pomanjkanje nacional- nega čustva, ki bi upoštevalo obe »ustanovitveni« etnični skupini, v pouče- vanju pa je priporočalo povečanje kanadskih vsebin v kurikulu (Hodgetts 7, 13). Šolstvo je priporočilom sledilo, čeprav je bila diskusija o preveliki ali premajhni prisotnosti nacionalnih študij, zgodovine in literature priso- tna vse do konca stoletja (prim. npr. L. Thompson 2; Harker 417–427). Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 109 Na ravni visokošolskega sistema je k preobratu prispevalo oblikovanje strokovnega tiska – izid Literarne zgodovine Kanade je bil najpomemb- nejši mejnik, a šele po drugi svetovni vojni so bile ustanovljene skoraj vse pomembnejše strokovne revije, denimo Canadian Literature, ECW in Journal of Canadian Studies –, ob tem pa oblikovanje študijskih programov, v katerih je bil opazen institucionalni pa tudi čustveno-intelektualni primat študija nacionalne literature (Rajan 135, 153). Oboje je pod vplivom fryev- skih idej vodilo k situaciji, o kateri Barry Cameron zapiše, da so Kanado »v obdobju med letoma 1972–84 obvladovale […] poetike, ki niso bile vzpostavljene zgolj na osnovi teorije, ampak na osnovi ideje o narodni eno- tnosti« (Cameron 111). Podobno je bilo značilno za historiografijo, saj sta se pod vplivom kvebeškega nacionalizma šele v tridesetih letih 20. stole- tja v angleški Kanadi razvila nacionalno usmerjena ekonomska zgodovina Harolda Innisa ter t. i. lovrencijska šola zgodovinopisja, ki je izhajala iz Innisovega opozicijskega razmerja do Združenih držav in je dominirala do šestdesetih let 20. stoletja (Selby 139). Šele po šestdesetih letih 20. stoletja je bil torej v zgodovinski pripove- di – tako znanstveni kot literarni – izpraznjen prostor prej prevladujoče nacionalistične paradigme, kar je omogočilo njeno diverzifikacijo. Če po- tegnemo sklep, da se bo ob večjem številu mehanizmov, ki omogočajo narodno samoutemeljevanje, razpršila in ošibila interpelacijska moč po- samičnega instrumenta (Potocco 130), lahko sklepamo tudi, da se je ob širjenju institucij, ki so po drugi svetovni vojni prevzemale vlogo nacio- nalne interpelacije, literatura v veliki meri razbremenila te vloge, k čemur je dodatno pripomogel vzpon poststrukturalističnih teorij. Ob koncu se- demdesetih let 20. stoletja v Kanadi beležimo redefinicije diskurza o iden- titeti s koncepti regionalnih identitet, »literatur manjših razširjenosti« itn. Potrjevanje enovitega nacionalnega mita ne le ni bilo več potrebno, marveč pogosto ni bilo zaželeno, kar se je pokazalo v spremembah pripovednih strategij v kanadskih zgodovinskih romanih ter romanih, ki vključujejo zgodovinsko pripoved, po letu 1970. Že v šestdesetih letih 20. stoletja pa je prehod k drugačni funkciji nara- cije zaznaven ravno v t. i. »long poem« . Značilen in kronološko gledano Prattu najbližji tovrstni primer je pesemski cikel »The Pride« (1964) Johna Newlova. Cikel je – tako kot Newlovovo poezijo na sploh – sicer možno razumeti kot primer konstrukcije anglo-kanadskega mita, kajti fragmentirane podobe razpotegnjenega kanadskega prostora ter divje, krute in z zimo za- znamovane dežele, ki jih uporabi Newlove, skoraj v celoti ustrezajo fryev- skemu standardnemu kanadskemu imaginariju. Ena bistvenih značilnosti cikla je ambivalentno razmerje v odnosu do staroselcev in njihove mitolo- gije. Newlove pri upodabljanju mitologije poseže po diskurzu, ki mestoma PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 110 podobno, a bolj razpršeno kot Pratt, parafrazira, včasih citira, predvsem pa mimikrira pretekle antropološke opise indijanskih mitov, in sicer z dvema nasprotnima učinkoma: na eni strani jih podobno kot Pratt vzpostavlja kot snov, ki bi jo Kanadčani lahko vključili v svojo nacionalno identifikacijo (Potocco 212–223), na drugi strani pa tudi kot kritiko kolonialistične per- spektive zgodovinskih opisov staroselcev (Weingarten). S tem, ko Newlove v sebi že polifone predstave indijanske mitologije združuje s citati in para- frazami, ki jih prevzema iz zgodovinopisnih oziroma antropoloških virov, predvsem iz zapisov Georga E. Hyda (1822–1968) in Davida Thompsona (1870–1857) in včasih v opisih mitologije privzema njuno perspektivo, mi- tologijo na paradoksalen način historizira. Občutek historizacije je še moč- nejši v nekaterih drugih njegovih pesmih in ciklih, kjer so zapisi o Indijancih združeni z referencami na zgodovinske dogodke, zlasti na že omenjena pre- rijska upora (1869–1870 ter 1885), v katerih so poglavitno vlogo odigrali métisi ter nekatera indijanska plemena (Tetonski Siouxji, Creeji). Pesnitev »The Pride« tako ne brez ambivalentnega stališča prikazuje in- dijanske mitologije ter indijansko perspektivo kot enega od možnih virov skupne kanadske zgodovinske dediščine in v tem polemizira s Prattovim centralističnim anglo-kanadskim mitom. V tej spremembi in v spremembi funkcije citata in pastiša zgodovinskih virov lahko vidimo napoved tistega, kar se je dovršilo v kanadskih zgodovinskih romanih in romanih, ki vklju- čujejo zgodovinsko naracijo, po letu 1970 – posebej tam, kjer so romano- pisci tako kot Newlove posegali po snovi obeh prerijskih uporov. Roman po letu 1970: nekaj primerov Roman Beautiful Losers (Lepi zgubljenci, 1966) Leonarda Cohena ne omo- goča nedvoumne žanrske umestitve, so pa v njem prvine sodobnega roma- na, predvsem tematizacija kvebeškega separatizma, združene z za roman konstitutivnimi odseki, osredinjenimi okoli zgodovinske snovi. Ti so, tako kot v Prattovi pesnitvi Brébeuf and his Brethren, povezani z jezuitskimi misi- joni, vendar so osredinjeni na spreobrnjenko in svetnico indijanskega rodu Kateri Tekakwitha. Žarišče Cohenove pripovedi se pomenljivo premakne z evropskih kolonizatorjev na prvotne naseljence, kljub dejstvu, da sta oba pripovedovalca romana pripadnika »utemeljitvenih« etničnih skupin, tj. an- gleške in francoske. Neimenovani prvoosebni pripovedovalec in protago- nist, antropolog, je poročen z mlado Indijanko Edith, katere identiteta ter identiteta Kateri/Catherine se proti koncu romana zlijeta v mitično figuro Izide. Zlitje indijanskih oseb z egipčansko mitično figuro, preneseno v Kanado prek kulturne tradicije evropskega kontinenta, kaže na drugačen odnos pripovedovalca od tistega v Prattovi potlačitvi perspektive starosel- Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 111 cev. Podoben je Newlovovi strategiji v drugi pesmi iz cikla »The Pride«, kjer govorec pesmi, ki sicer oponaša Hydov diskurz, indijanske mitične živali opisuje z atributi, ki jih prenaša iz rimsko-grške mitologije (Wood 234); oboje deluje kot premik iz položaja nekoga zunanjega v položaj ne- koga, ki sodeluje, iz zgodovinarja v sotvorca mita (Fee 16–17). A to je le eden od pokazateljev, ki kažejo na spremembo pripovedoval- čevega razumevanja zgodovine Kanade in procesa kolonizacije. Po mnenju Stephanie McKenzie Cohenov roman bralce že na začetku opozarja, da je zgodovina del sooblikovanja mita (McKenzie 116), in sicer z govorom pripovedovalca, ki zagotavlja, da je žensko, ki je njegova erotična obsesi- ja, »prišel rešit pred jezuiti« (Cohen 12). Kot pokaže preostanek poglavja, Tekakwitho rešuje pred procesom zgodovinskih in religioznih interpretacij, ki so na subtilen način prikazane kot možne napačne interpretacije in kot njihova prisvojitev, v nesorazmerju tudi z vlogo Indijanca v sodobnosti: I don't know what they are saying about you these days because my Latin is almost defunct. […] A note by one Ed. L., S.J., written in August 1926. But what does it matter […] Catherine Tekakwitha, what care we if they cast you in plaster? […] Your brethren have forgotten how to build [birch-bark canoes] (Cohen 13). Sprememba pripovedne strategije je zaznavna predvsem v rabi zgodo- vinskih virov. Življenje Tekakwithe je izrecno postavljeno v kontekst zgo- dovine kolonizacije, prav tako v širši kontekst evropske in svetovne zgodo- vine. Tudi zgodovinska kontekstualizacija življenja Tekakwithe – tako kot vrsta drugih referenc – se pojavlja kot parodija, v tem primeru kot parodija romantiziranih opisov Kanade, ki jih v ciklu »Samuel Hearne in Wintertime« na nekoliko drugačen način ironizira tudi Newlove.4 Cohen romantizirani opis, denimo, začne takole: It was a lovely day in Canada, a poignant summer day; so brief, so brief. it was 1664, sunny, dragonflies investigating the plash of paddles, porcupines sleeping on their soft noses, black-braided girls in the meadow plaiting grass into aromatic baskets in ga konča z eksplicitno ironično kontekstualizacijo: The world was about two billion years old but mountains of Canada were very young (Cohen 54). Parodija je zaznavna tudi v naslednji hiperbolizirani kontekstualizaciji: The cabins of the village were empty. It was spring. It was 1675. Somewhere Spinoza was making sunglasses. In England, Hugh Chamberlen was pulling ba- bies out with a secret instrument, bostetrical forceps […] Marquis de Laplace was looking at the sun prior to his assumption that the sun rotated at the very begin- PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 112 ning of existence […] The fifth reincarnation of Tsong Khapa achieved temporal supremacy: the regency of Tibet was handed to him by Mongolia, with the title Dalai Lama. There were Jesuits in Korea […] Twenty years before we remark the first outbreak of syphilis in Boston [itn.] (Cohen 88–89) Na koncu romana se glavni junak razkroji v film o Rayu Charlesu, ki je projiciran čez nebo, in s tem po mnenju Linde Hutcheon simbolno kapi- tulira pred silnicami, ki ga spreminjajo v žrtev, tudi zato, ker se junakova kanadska identiteta spreminja v ameriško filmsko fikcijo. S to fantastično, a tudi ironično podobo transfiguracije je slednjič parodiran standardni, pogosto kritizirani vzorec žrtve, katerega transformacijo v romanu opaža Linda Hutcheon, ki pa ga je kot tipični kanadski literarni vzorec šele nekaj let kasneje predpostavila Atwoodova (Atwood, Survival 35–38; Hutcheon 45–46). Vsekakor parodija in ironija v tovrstnih odlomkih več kot očitno onemogočata kakršno koli možnost objektivnega govora o zgodovini. Cohen eksplicitno izpostavlja zgodovinske vire, ki jih citira ali para- frazira, z direktno navedbo, pogosto s prehodom iz angleškega v jezik vira, navadno francoščino, ali pa kar s celim katalogom: »The two princi- pal sources of her life are the Jesuit Fathers Pierre Cholenec and Claude Chauchetière […] Of P. Chauchetière we have La Vie de la B. Catherine Tekakouita, dite à présent la Saincte Sauvegesse, written in 1695 [ itn.]« (Cohen 103). Tudi njegova postmodernistična intertekstualnost kajpak ne želi ustvarjati vtisa objektivne pripovedi – kot to želi Prattova naracija –; raz- lične zgodbe o Tekakwithi, vključno s pripovedovalčevo, so predstavlje- ne kot možne pripovedi in zgodovinske interpretacije. Dovolj jasno je to razvidno že v uvodnih stavkih knjige, ki se začne z nizom vprašanj, kako opredeliti obstoj Tekakwithe. Ne le, da pripovedovalec postavlja pod vprašaj opise in poimenovanja Tekakwithe, ki bodo kasneje citirani kot del besedilnih virov, marveč se sprašuje tudi o svoji zmožnosti reinterpretacije zgodovinske zgodbe: Catherine Tekakwitha, who are you? Are you (1656–1680)? Is that enough? Are you the Iroquis Virgin? Are you the Lily of the Shores of the Mohawk river? Can I love you in my own way? […] Do I have any right to come after you with my dusty mind full of the junk of maybe five thousand books? (Cohen 11) Vse od začetka so citati in parafraze predstavljeni kot del pripovedoval- čevega erotičnega delirija. Del delirija je apokrifna zgodba o Catherininem obisku slavnostne večerje v Quebecu, na kateri se vinski madež njenega prevrnjenega kozarca razmaže čez celo sobo in svet. Pripovedovalec takoj prizna, da zgodba ni zabeležena v nobeni od uradnih biografij Tekakwithe, iz katerih črpa in katerih katalog nato sestavi (Cohen 101–103). Vendar jo obravnava kot enako avtentično. Celoten zadnji del romana je podan Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 113 kot halucinatorična pripoved junakovega sifilitičnega prijatelja F., ki svoj vrh doživi v ekscesivni, skrajno ironični rabi zgodbe o mučenju oče- tov Brébeufa in Gabriela Lalemanta. Zgodba je predstavljena kot spo- min na šolsko lekcijo, citirano pa je le tu in tam spremenjeno poročilo iz Parkmanove zgodovine jezuitov. Takole se glasi odlomek izvirnika: On the afternoon of the sixteenth, – the day when the two priests were cap- tured, – Brébeuf was led apart, and bound to a stake. […] The Iroquois, incensed, scorched him from head to foot, to silence him; whereupon, in the tone of a mas- ter, he threatened them with everlasting flames, for persecuting the worshippers of God. As he continued to speak, with voice and countenance unchanged, they cut away his lower lip and thrust a red-hot iron down his throat. He still held his tall form erect and defiant, with no sign or sound of pain; and they tried another means to overcome him. They led out Lalemant, that Brebeuf might see him tortured. They had tied strips of bark, smeared with pitch, about his naked body. When he saw the condition of his Superior, he could not hide his agitation, and called out to him, with a broken voice, in the words of Saint Paul, »We are made a spectacle to the world, to angels, and to men.« (Parkman 388–389) Cohenova skorajda identična parafraza (navajam je le del) je uporablje- na kot del seksualne orgije in zopet ironično, saj je poročilo o indijanskem mučenju jezuitov uporabljeno kot stimulans za Indijanko, protagonistovo ženo Edith, da bi bila spet sposobna doživeti orgazem: On the afternoon of the sixteenth the Iroquois had bound Brébeuf to a stake. They commenced to scorch him from head to foot. - Everlasting flames for those who persecute the worshipers of God, Brébeuf threatened them in the tone of a master. As the priest spoke the Indians cut away his lower lip and forced a red-hot iron down his throat. He made no sign or sound of discomfort. They led out Lalemant. Around his naked body they had fastened strips of bark, smeared with pitch. When Lalemant saw his Superior, the bleeding unnatural ap- erture exposing his teeth, the handle of the heated implement still protruding from the seared and ruined mouth, he cried out in the words of Saint Paul: - We are made a spectacle to the world, to angels, and to men. (Cohen 172) Kot je videti, Cohen uporablja enako strategijo citiranja in izdatnega parafraziranja zgodovinskih virov, kakršno smo srečali pri Prattu, a s po- polnoma drugačnim učinkom. Namesto da bi oblikoval nacionalni mit, roman Beautiful Losers postaja igra, ki – tako ugotavlja McKenziejeva – bralca sili k »prevpraševanju o naravi resnice in njenega razmerja do nasta- janja zgodovine« (McKenzie 118): kot reakcija na svoje besedilne vire in iz njih izhajajoče modele enovite zgodovinske realnosti. Podobne, a ne povsem identične težnje kažeta zgodovinska romana Rudyja Wiebeja (1934), katerih snov sta upora métisov in Indijancev, ki ju PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 114 tematizira Newlove, Pratt pa skoraj scela zamolči. V romanu The Scorched- Wood People (1977) zgodbo o vodji uporov Louisu Rielu prenaša prvoosebni pripovedovalec, pesnik in métis Pierre Falcon (1793–1876). Ta v nasprotju z zgodovinsko izpričanim Falconom ni omejen s časom in prostorom, njegova transgresija časa in prostora pa priča o dveh vidikih romana. Marie Vautier opozarja, da pripovedovalec Falcon del pripovedi sodeluje kot udeleženec zgodbe, o kateri pripoveduje in znotraj katere prepeva svoje »norčave, ironične in kvantaške pesmi«, v drugem delu pa pripoveduje kot oddaljeni opazovalec in komentira življenje in usodo métisov v dvaj- setem stoletju (Vautier 66). Ali pa razpravlja o usodi Kanade, kot v slede- čem odlomku, v katerem se obregne ob obe glavni figuri po ustanovitvi Konfederacije, Macdonalda in Georga-Étienna Cartiera, ter ob njuna kipa, ki sta bila postavljena šele po smrti zgodovinskega Falcona: I always wanted to write a song about those two, the slickest […] political opera- tors Canada would ever see, actually forging the second largest nation in the wolrd out of a small complex of confronting hatreds rebalanced at every election with infinite care. They had sufficient earthly reward for their work, I think. And when they went on to whatever they truly deserved, in Ottawa they each received a statue at either end of Parliament Hill […] They were Canada's greatest statesmen and her greatest rogues […] they juggled the first Canadian chances into such a mess that the impossibilities of bilingual Confederation were shaken down into the practical manipulations of staying in power forever, if possible. (Wiebe 88) Včasih svoje pripovedovanje prekine z ironičnim komentiranjem zgo- dovinopisnega poročanja o dogodkih, ki jih sam popisuje: I know of no historian who has commented on this to say the least strange legal distinction that men who shot and killed Canadian soldiers only intended to wage war while Riel whom no witness had ever seen with anything more than a cross or a pen […] had actually waged war (Wiebe 315–316). Vautierova zatrjuje, da Falcon s poudarjeno polemiko z drugimi zgo- dovinskimi interpretacijami izpostavlja zavedanje, da se njegova perspek- tiva in njegova različica zgodovine razlikujeta od tradicionalnih različic zgodovine (Vautier 71–72). Falcon subvertira nacionalni mit povprečnega Kanadčana, zlasti v odnosu do železnice in še posebej do Macdonalda. Že v zgoraj navedenem odlomku o Macdonaldu in Cartieru smo bili priče drugačni, manj državniški podobi obeh politikov; še jasneje se to izkaže ob namigovanju, da je Rielov upor Macdonaldu koristil kot sredstvo za maskiranje lastnih interesov (Wiebe 274). Po mnenju Vautierove Falcon z rušenjem »velikih oseb« kanadske zgo- dovine zavestno gradi alternativni zgodovinski in mitološki svet, ki se na- Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 115 mesto na Macdonalda osredini na Riela. Prav tu lahko vidimo drugi, nemara pomembnejši vidik transhistorizirane naracije Falcona. Falcon samoumev- no nadaljuje homodiegetično pripoved tudi ob drugem Rielovem uporu, do katerega je prišlo skoraj deset let po smrti zgodovinskega Falcona – ko torej Falcon kot protagonist zgodbe v uporu ni več mogel biti prisoten. Dvoumnost svoje pripovedovalske pozicije poudarja sam Falcon: During my lifetime I was given many songs, and I have often prayed to the Good Father […] You gave me so many songs of people […] give me this song too. […] I prayed for that for some years, and that song of Riel was not given me until I lay on my deathbead« (Wiebe 140). Tako transhistorizacija njegove naracije dobiva simbolno vlogo, Falcon pa postaja kolektivni glas métisov in njihove izpovedi ob edinem velikem trenutku njihove zgodovine. Če Cohen ruši standardno zgodovinsko interpretacijo jezuitskega po- kristjanjevanja zato, da jo zaplete v neobvezno igro radikalno dialoških, a tudi fikcionaliziranih interpretacij zgodovine, je namen Falconove pri- povedi izpostaviti predvsem eno od zamolčanih verzij zgodovine. Zdi se, da je to razvidno tudi v Wiebejevi rabi dokumentarnih virov, tj. pisem, spominov, zapisnikov sodišča itn., ki jih je neprikrito – vendar ne izpo- stavljeno – mogoče zaznati v besedilu. Na skoraj enak način je raba do- kumentarnih virov vpletena v drugi Wiebejev roman, The Temptation of Big Bear (1973). Raba virov pri Wiebeju poskrbi za vnos dialoškosti v roma- neskno tkivo. Na podoben način se v romanu Alias Grace (1996) Margaret Atwood pojavljajo zgodovinski dokumenti – odlomki iz dnevnika Susanne Moodie, natisnjena pričevanja za umor obsojene Grace Marks, časopisna poročila ipd. – , pri čemer se namenoma prepletajo s fiktivnimi poročili glavne junakinje Grace in drugega pripovedovalca, doktorja, ki raziskuje njen primer. Po mnenju Jennifer Murray takšen preplet zadostuje, da Alias Grace, tako kot nedvomno velja tudi za Cohenov roman, uvrstimo v zvrst historiografske metafikcije, saj v skladu z definicijo Hutcheonove izkazuje »teoretsko samozavedanje, da sta zgodovina in fikcija zgolj konstrukt«. Povrhu vsega z metaforo šivanja kaže tudi, da narativizacija zgodovine nikoli ne more biti objektivna (Murray 66). Nezmožnost objektivne naracije je brez dvoma v ospredju tudi v obeh Wiebejevih romanih. Toda »šivanje« dokumentarnih virov in fikcijskih po- segov Pierra Falcona ali Velikega medveda (v romanu The Temptation of Big Bear) ob razpiranju dialoškosti stališč izpostavlja tudi njihovo omejitev. Na eni strani se Wyile strinja z mnenjem Penny van Toorn, da se heteroglosija spreminja v prevlado monološke vizije menonitskega pacifizma (Wyile, Speculative 177), zlasti tam, kjer pripovedovalec v konfliktu med Rielovim PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 116 jezikom sovraštva in Rielovim jezikom ljubezni naklonjenost usmerja v slednjega. Po drugi strani Wyile opozarja na kompleksni položaj razmerja med stanjem govornega jezika in pismenosti, ki se izraža prav v aktu pri- povedovanja pri Falconu in Velikem medvedu. Wiebe prikazuje razdaljo, ki vlada med obojim, zato zlasti v Falconovi naraciji oralna kultura in jezik pismenosti sicer soobstajata, a sta v nenehni napetosti. Četudi je pisme- nost povezana z racionalizmom, nasiljem in monološkostjo, jo Falcon slej ko prej mora uporabljati, saj lahko le z njeno pomočjo zapiše protikolonia- listično, alternativno zgodovino prerije (Wyile, Speculative 177–180). Ta pa je očitno v ospredju obeh Wiebejevih romanov. E. J. Pratt je gotovo osrednja figura kanadskega pesništva in kanadske verzificirane naracije. O tem ne priča le dejstvo, da je njegovo podobje vplivalo na opredelitev kanadskega imaginarija pri Fryju ali Atwoodovi; definicijo t. i. dokumentarne pesmi je Dorothy Livesay podkrepila skoraj iz- ključno s primeri iz Prattovih pesnitev. Pesnitvi sta v kritištvu in v poeziji spodbudili pozitivne, a tudi polemične odzive; pesnik F. R. Scott v pesmi All the Spikes But the Last Prattu že tri leta po objavi izvorne pesnitve očita, da je v svoji različici mita o železnici spregledal trud kitajskih delavcev. Eno svojih pomembnejših pesmi Prattu nameni tudi Cohen. Še zlasti zaradi debate o dokumentarni poeziji lahko tako za Cohena kot za Wiebeja predpostavimo, da so bile Prattove narativne strategije vsaj eden od vzorcev, ki sta jih uporabljala v romanih, analiziranih v pričujočem prispev- ku, posebej s tem, ker v njih uporabljata tudi isto zgodovinsko snov (jezuiti, gradnja železnice). A če je imela zvestoba zgodovinskim virom pri Prattu namen izdelati enovito mitsko pripoved, ima enaka strategija pri Cohenu in Wiebeju namen rušenja Prattovega nacionalnega mita in vzpostavljanja nede- finiranega, fikcionaliziranega mnoštva zgodovin (pri Cohenu), ali pa, kakor tudi pri Newlovu, alternativne, Prattovi konkurenčne zgodovine. Pripovedne strategije v Cohenovem obravnavanem romanu in pri Rudyju Wiebeju lahko vidimo kot primer težnje v kanadski literaturi k multipliciranju zgodovinskega izkustva (Wyile, Speculative 7 isl.). V drugi polovici dvajsetega stoletja – kot ugotavlja Daniel Francis – so bili jedrni miti kanadske zgodovine neusmiljeno razkriti in angleška Kanada potre- buje nov niz pripovedi, ki bi odsevale veliko mnogovrstnejšo in ne po vsej sili poenoteno družbo (Wyile, Speaking 6). Citat in parafraza daljših odlomkov zgodovinskih virov tako postanejo pomemben, četudi ne edini možni način dekonstrukcije obstoječih nacionalnih mitov. Avtorji, kot so Thomas Wharton, Robertson Davies, Jane Urquhart, John Steffler idr. pa v svojih delih ponujajo alternativne zgodovine mitom o Kraljevi kanadski policiji (RCMP), železnici, nekonfliktnem sobivanju belcev s staroselci, ka- nadski zmagi nad ameriško invazijo leta 1812 itn. Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 117 OPOMBE 1 Čeprav ekonomski motiv irokeških napadov nikjer ni pisno dokumentiran, je jasno vsaj to, da je politika francoskega trgovanja in pokristjanjevanja (omejeno oboroževanje Huronov) bistveno vplivala na končni izid t. i. »irokeških vojn« (gl. Parrott). 2 T. i. métis(i) so sicer mešanci med Indijanci in prvotnimi, pretežno francoskimi naseljenci, ki pa so osnovali trajne skupnosti, tako da jih včasih razumemo celo kot poseb- no pleme Indijancev, kakor so se pogosto razumeli tudi sami. 3 Rielova obsodba po t. i. severozahodnem uporu (1885) je tudi pri Prattu prikazana kot del logičnega zaporedja; med ontarijskim prebivalstvom in Macdonaldovimi političnimi privrženci je bila razumljena kot zadoščenje za Rielovo napako izpred petnajstih let, ko je kot vodja t. i. odpora pri Rdeči reki brez pravega povoda ukazal usmrtitev svojega nasprot- nika, oranževca Thomasa Scotta. Prav na to logično zaporedje se osredinja Macdonaldova reminiscenca pri Prattu, ko zapiše: »but must sound / Crash the Satanic game, reverberate / A shot fifteen years after it was fired, / And culminate its echoes with the thud / Of marching choruses outside his window: // 'We'll hang Riel up the Red River […] The noose was for the shot: 'twas blood for blood; The death of Riel for the death of Scott« (Pratt 234–235). Rielova obsodba je sicer sprožila odkrito nelagodje frankofonega prebival- stva in posredno pripomogla k vzponu Macdonaldovega naslednika Wilfrieda Laurierja. 4 Newlove zapiše: »It is a romantic world / to readers of journeys / to the Northern Ocean –/ especially if their houses are heated / to some degree, Samuel« (Newlove 79). LITERATURA Atwood, Margaret. »On Writing Poetry: Waterstone' Poetry Lecture«. O.W. Toad – Margaret Atwood Reference Site, Inc. 1995. Splet 13. 7. 2005. �http://www.owtoad.com/> – – –. Survival: a thematic guide to Canadian literature. Toronto, Ontario: McClelland & Stewart, 1996. Buitenhuis, Peter. »E.J. Pratt and his work«. Canadian writers and their works: poetry series. Ur. Robert Lecker, Jack David, Ellen Quingley. Toronto: ECW Press, 1987. 109–156. Cameron, Barry. »Theory and Criticism, Trends in Canadian Literature«. Literary history of Canada. 2. izd. Ur. William New. Toronto: University of Toronto Press, 1990. Cohen, Leonard. Beautiful Losers. London: Panther, 1972. Djwa, Sandra. »Introduction«. Complete poems of E.J. Pratt: A Definitive Edition. Ur. Sandra Djwa, Gordon Moyles. Toronto: University of Toronto Press, 1989. Vol. 1. xi–xlviii. Fee, Margery. »Romantic Nationalism and the Image of Native People in Contemporary English-Canadian Literature«. The Native in Literature: Canadian and Comparative Perspectives. Ur. Thomas King, Cheryl Calver, Helen Hoy. Toronto: ECW Press, 1987. Flynn, Kevin. »The Railway in Canadian Poetry«. Canadian Literature 174 (2002): 70–95. Frye, Northrop. Anatomija kritištva. Ljubljana: LUD Literatura, 2004. – – –. »Conclusion«. Literary History of Canada: Canadian Literature in English. Ur. Carl F. Klinck. Toronto: University of Toronto Press, 1965. 821–849. – – –. The Bush Garden. [Toronto]: Anansi, 1971. Gadpaille, Michelle. »Thematics and its aftermath: A meditation on Atwood’s Survival.« Primerjalna književnost 37.3 (2014): 165–177. Harker, W. John. »Canadian Literature in Canadian Schools: From the Old to the New Internationalism«. Canadian Journal of Education / Revue canadienne de l ’éducation 12.3 (1987): 417–427. Splet 17. 5. 2011. �http://www.jstor.org/stable/1495233?seq=1#page_ scan_tab_contents> PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 118 Hatch, Ronald. »Narrative Development in the Canadian Historical Novel«. Canadian Literature 10 (1986): 79–96. Heidenreich, C.E. »Huron - Wendat«. The Canadian Encyclopedia. Historica Canada. 2011. Splet. 8.6. 2011. �http://www.thecanadianencyclopedia.ca/en/article/huron/> Hillmer, Norman. »Statute of Westminster: Canada ’s Declaration of Independence«. The Canadian Encyclopedia. Historica Canada. 2013. Splet. 30. 3. 2015. �http://www.the- canadianencyclopedia.ca/en/article/statute-of-westminster-canadas-declaration-of- independence-feature/> Hodgetts, A. B. What culture?: What heritage? A study of civic education in Canada. Toronto: Ontario Institute for Studies in Education, 1969. Hutcheon, Linda. »Beautiful Losers: All the Polarities«. Canadian Literature 59 (1974): 42–56. Jurak, Mirko. »Northrop Frye in Margaret Atwood: Njun odnos do kanadske samobitnosti in kulture.« Zbornik ob sedemdesetletnici Franceta Bernika. Ljubljana: ZRC SAZU, 1997. 227–240. Klinck, Carl, ur. Literary History of Canada: Canadian Literature in English. Toronto: University of Toronto Press, 1965. Lecker, Robert. »The Canonization of Canadian Literature: An Inquiry into Value«. Critical Inquiry 16.3 (1990): 656–671. Splet. 14. 6. 2011. �http://www.jstor.org/ stable/1343645?seq=1#page_scan_tab_contents> Massey, Vincent. »Report of the Royal Commission on National Development in the Arts, Letters, and Sciences«. Royal Commission on National Development in the Arts, Letters, and Sciences 1949-1951. Library and Archives Canada. 1951. Splet 14. 6. 2011. �https:// www.collectionscanada.gc.ca/massey/h5-400-e.html> McKenzie, Stephanie. Before the Country: Native Renaissance, Canadian Mythology. University of Toronto Press, 2007. McKinnon Pfaff, Catherine. »Pratt ’s Treatment of History in 'Towards the Last Spike'.« Canadian Literature 97 (1983): 48–71. Murray, Jennifer. »Historical Figures and Paradoxical Patterns: The Quilting Metaphor in Margaret Atwood’s Alias Grace«. Studies in Canadian Literature / Études en littérature ca- nadienne 26.1 (2001): 65–83. Splet 13. 4 2015. �http://www.academia.edu/11122999/ Historical_Figures_and_Paradoxical_Patterns_The_Quilting_Metaphor_in_ Margaret_Atwood_s_Alias_Grace> Newlove, John. Apology for absence: selected poems 1962-1992. Erin, Ontario: Porcupine ’s Quill, 1993. Nyland, Agnes C. »Pratt and History«. The E. J. Pratt Symposium. Ur. Glenn Clever. Ottawa: University of Ottawa Press, 1977. 105–116. Pacey, Desmond. »The Writer and His Public«. Literary history of Canada: Canadian literature in English. Ur. Carl F. Klinck. Toronto: University of Toronto Press, 1965. 477–495. Parkman, Francis. The Jesuits in North America in the Seventeenth Century. Boston: Little, Brown, and company, 1879. Splet 1. 4. 2015. �http://babel.hathitrust.org/cgi/pt?id=loc. ark:/13960/t7rn3z72x;view=1up;seq=7> Parrott, Zach. »Iroquois Wars«. The Canadian Encyclopedia. Historica Canada, 2006. Splet 3. 4. 2015. �http://www.thecanadianencyclopedia.ca/en/article/iroquois-wars/> Potocco, Marcello. Nacionalni imaginariji: Literarni imaginariji različice nacionalnega poziva v lit- eraturi in v literarnih kontekstih. Pedagoški inštitut, 2012. Splet 10. 6. 2013. �http:// www.pei.si/UserFilesUpload/file/digitalna_knjiznica/Dissertationes_20_ISBN_978- 961-270-132-1_PDF/DK_CC%202.5_Dissertationes_20_ISBN_978-961-270-132-1. pdf> Pratt, Edwin J. Complete poems 2. Ured. Sandra Djwa. Toronto: University of Toronto Press, 1989. Marcello Potocco: Strategije kanadskega zgodovinskega romana 119 Rae, Ian. From Cohen to Carson: The Poet ’s Novel in Canada. Montreal, Kingston: McGill- Queen’s University Press, 2008. Rajan, Bachalandra. »Theory and Criticism, Trends in Canadian Literature«. Literary his- tory of Canada. 2. izd. Ur. William New. Toronto: University of Toronto Press, 1990. 133–158. Redekop, Magdalene. »Authority and the Margins of Escape in Brébeuf and His Brethren«. Open Letter 6.2-3 (1985): 45–60. Ricoeur, Paul. Oneself as Another. Prev. Kathleen Blamey. Chicago, London: University of Chicago Press, 1992. Ross, Malcolm. The impossible sum of our traditions: reflections on Canadian literature. Toronto: McClelland and Stewart, 1986. Selby, Joan. »The Transmutation of History«. Canadian Literature 6 (1960): 32–40. The Jesuit relations and allied documents: travels and explorations of the Jesuit missionaries in New France, 1610-1791. Volume 10. Cleveland: Burrows Bros. Co., 1897. Splet 3. 4. 2015. �https://archive.org/details/jesuitrelationsa10thwa> The Jesuit relations and allied documents: travels and explorations of the Jesuit missionaries in New France, 1610-1791. Volume 8. Cleveland: Burrows Bros. Co., 1897. Splet 3. 4. 2015. �http://archive.org/details/cihm_07542.> Thompson, Lee Briscoe. »Lands Without Ghosts: Canadian and Australian Historical Poetry«. The history and historiography of Commonwealth literature. Ur. Dieter Riemenschneider. Tübingen: G. Narr, 1983. [167]–175. Thompson, Lorraine. »Canadian Learning Materials in Elementary and Secondary Education - A Literature Review«. SSTA Research Centre Report #S16. Saskatchewan School Boards Association, 2011. Splet 20. 5 2011. �http://www.saskschoolboards. ca/old/ResearchAndDevelopment/ResearchReports/Curriculum/s16.htm> Tschachler, Heinz. »The Cost of Story, Ideology and Ambivalence in the Verse Narratives of E.J. Pratt«. Canadian Literature 122–123 (1989): 93–106. Vautier, Marie. »Fiction, Historiography and Myth: Jacques Godbout's Les têtes à Papineau and Rudy Wiebe's The Scorched-Wood People«. Canadian Literature 110 (1986): 61–78. Weingarten, J. A. »'A Half-Understood Massiveness': Revisiting John Newlove’s 'The Pride'«. Studies in Canadian Literature / Études en littérature canadienne 38.1 (2013): 113– 135. Splet 1. 4. 2015. �http://www.sciary.com/journal-scientific-canadianliterature- article-190115> Wiebe, Rudy. The Scorched-Wood People. Toronto: McClelland & Stewart, 1977. (The New Canadian Library.) Wood, Susan. »Participation in the Past: John Newlove and 'The Pride'.« Essays on Canadian Writing 20 (1980): 230–240. Wyile, Herb. Speaking in the Past Tense: Canadian Novelists on Writing Historical Fiction. Waterloo: Wilfrid Laurier University Press, 2007. – – –. Speculative Fictions: Contemporary Canadian Novelists and the Writing of History. Montreal & Kingston: McGill-Queen’s University Press, 2002. PKn, letnik 38, št 3, Ljubljana, december 2015 120 Strategies of the Canadian Historical Novel Keywords: literature and history / Canadian literature / poetry / Pratt, E. J. / historical novel / national identity The article is grounded in the premise that the historical narrative in Canadian literature strives to either forge a unifying national myth or deconstruct it. It opens by discussing two examples of historical narra- tive in the form of the long poem. John Newlove historicizes the Native American mythology that he deploys by adopting the perspective of his- torical accounts (by G. Hyde and D. Thompson) and by referring to his- torical events (the North-West Rebellion). E. J. Pratt attempts to create a national mythological narrative in his renowned long poems Brébeuf and his Brethren and Towards the Last Spike. Although he extensively paraphrases and quotes the historical sources on the subject, they are unobtrusively woven into the narrative. Pratt thus conceals the fictional additions and the omissions of historical references, and consequently constructs a bicul- tural national myth at the expense of suppressing the perspective of the indigenous peoples as well as the historical trauma of French Canadians. Following the 1960s, when Canadian nationalism reached its apex and the national interpellation was dispersed into various cultural institutions, fiction lost momentum as a creator of national myth. For example, an analysis of Leonard Cohen’s Beautiful Losers and Rudy Wiebe’s The Scorched- Wood People and The Temptation of Big Bear shows that both authors employ a narrative strategy comparable to the one used by Pratt by extensively paraphrasing and quoting historical sources, but the effect is rather to deconstruct the existing national myth into a play of various possible his- tories (Cohen), or to construct an alternative, previously suppressed ver- sion of history (Wiebe). The article argues that despite the change in the function of the narrative strategy, Pratt may be seen as one of the sources for the use of paraphrasing and quoting. Oktober 2015