lističnega »reganja« in »kvakanja« povspne do krepkih, mogočnih viškov, Kontraalt je v skladbi zelo umesten, le žal, da gdč, M a 1 i č e v a , ki ga je pela, ni tudi v višini obdržala malo več tistega kontraaltovskega timbra, ki ga je tako dobro pogodila v nižini, Klavirsko spremljanje je samostojno, teče gladko in poživi ter povzdigne celo skladbo, Končno še omenjam, da je moški in ženski zbor vodil z znano spretnostjo koncertni vodja g, Matej Hubad' Stanko Premrl. Slavnostna akademija »Glasbene Matice«. Z veliko napetostjo smo pričakovali slavnostno akademijo v počastitev spomina dr, Janeza Evangelista Kreka na korist njegovemu spomeniku v Ljubljani, To pa zato, ker se nam je že močno zahotelo poslušati in uživati zopet enkrat celotni matični pevski zbor, se naslajati na krasnih slovanskih narodnih pesmih in se navduševati za ideale našega pokojnega dr. Kreka, za ideale in stremljenja, ki so se ob njegovi žal tako rani smrti s potencirano silo polastila src vseh pristnih Jugoslovanov, Začetkom sta se nameravali prirediti dve slavnostni akademiji: 18, in 21, aprila. Ker pa je bil obisk pri obeh tako izredno velik, — pravcat naval, se je priredila še tretja — brez govora — 23, aprila, Vse tri akademije so sijajno uspele, Uvedel jih je vsakikrat žalobno svečani Gallusov »Ecce, quomodo moritur justus«, ki ga je dostojanstveno pel moški zbor. Skladba, od pevo-vodja ravnatelja H u b a d a kar najbolje interpretirana, je napravila jako velik vtis, zlasti je po začetnem mirnem predavanju prijetno dirnil živahnomarkantni vstop »In pace factus est locus ejus«, Slavnostni govor je pri prvi prireditvi imel stolni vikar g. Fran Smodej iz Celovca, Z jasno in navdušeno besedo je proslavljal dr, Kreka kot značajnega in nesebičnega moža. Pri drugi prireditvi je govoril mestni župnik pisatelj g. Fran S. Finžgar iz Ljubljane. Finžgar je v svojem prekrasnem, nepozabnem govoru očrtal zlasti tri važne etape Krekovega življenja: 1. njegovo pripravljanje na Dunaju za poznejše socialno delo v domovini, 2. njegovo dolgoletno vsestransko delovanje med jugoslovanskim narodom in 3. njegov epohalni nastop za časa svetovne vojske. Finžgarja, ki je govoril v izbranem, njemu lastnem, umetniško izklesanem slogu, smo poslušali kot evangelista. In zgodba o našem edinem Evangelistu je s čudovito, nedopovedljivo silo prešinjala naša drhteča, pravice in svobode žejna srca. Dvofakov »Slavnostni spev«, ki je sledil govoru, je zazvenel kot radosten, prisrčen in zares prazničen pozdrav našemu slavljencu. Bili so to uprav nebeški zvoki, nadzemske harmonije. Preprost, pa hkrati svež in prikupen ter od mojstra Dvoraka ženial-no izrabljen tema, logično se razvijajoč od krasne predigre do sklepne orjaške moči in višine. Nato je prof. g. D o r n i k lepo, dasi malo nizko deklamiral Gregorčičevo pesem »V pepel-nični noči«. Koncert zase v akademiji so tvorile narodne pesmi. Prav umestno je bilo, da so se ravno narodne pesmi kot glavne postavile na spored. Saj so ravno narodne pesmi bile posebne ljubljenke dr. Krekove. Izvajale so se srbske, od Mokranjca harmo-nizirani »Osmi šopek«: a) Džanum, na sred selo, b)Što Morava mutno teče, c) R a z -grana se grana jorgovana, č) Skoč kolo, da skočimo! Kot druge hrvaške, harmoni-zirane od Andela: a) O, jesenske duge noči, b) Igra »Kolo«, c) Dragi je daleko, Končno slovenske: a) Miška, b) Škrjan-ček, c) Gor' čez izaro (koroška narodna), har-monizirane od Hubada, in č) Na Gorenjskem je f 1 e t n o , prirejena od P i r n a t a, Omenjene narodne pesmi smo izvečine že slišali v prejšnjih koncertih »Glasbene Matice«, nekatere celo večkrat, A kljub temu nas niso nič manj zanimale, Nasprotno, Čim pogostneje jih slišimo, tem lepše se nam zde, tem ljubše so nam. Dozorelo pa je ravno pri teh akademijah v nas prepričanje, da so srbske najlepše, najbolj samorasle, da med jugoslovanskimi prvačijo. In to predvsem po svoji melodiki, ki temelji na posebni, bodisi od hrvaških, bodisi od slovenskih narodnih pesmi se razlikujoči tonaliteti. Tudi ves njih drugačen ustroj, ki se javlja v harmonizaciji, prepleteni s spretno kontrapunktiko, je izredno zanimiv, Rado-vali smo se pa seveda v enaki meri tudi hrvaških — izvajane tri so pravi biseri —, tudi silno lepo prirejenih, in končno naših domačih slovenskih, Mešani zbor »Glasbene Matice« je pel topot ne-dosežno lepo in ubrano. Pel ni le točno kot ura, ampak hkrati tako, da smo se po eni strani divili visoki pevski umetnosti, po drugi plati pa pesmi z največjim zadovoljstvom uživali in se ob njih o|reli, Mojo »Z d r a v i c o« so pritisnili slavnosti kot nekak oficialen amen in se je razpoloženju prav dobro prilegla. Dodali so pa vsakikrat še »Lepo našo domovino«, ki jo je občinstvo stoje poslušalo. Ta in oni jo je tudi pel. Toda vsi navzoči naj bi jo bili peli! To bi bilo prav. Pri tretji prireditvi slavnostne akademije je Gregorčičevo pesem mesto g. prof. Dornika s povzdig-njenim glasom in čuvstvom deklamiral g. mestni učitelj R a p e. Prirediteljem in izvajateljem slavnostnih akademij ostane slovenski narod hvaležen. 0. , „ , Stanko Premrl. To in ono. Razni popravki, 1. Brižinski spomeniki. Dr. Glonar piše v svoji kritiki moje »Kratke zgodovine slovenskega slovstva, L«; ».,, ni prav nobenega dvoma, da moramo iskati predloge za brižinske formule v oglejskem ozemlju, v latinskem ali nemškem jeziku. Tak slučaj imamo n, pr. v spovedni molitvi (staroslovenski!) sinajskega molitve-nika (pravilno »obrednika« — »trebnika«!), ki je prevedena iz starovisokonemške svetoemeranske molitve, na kar opozarja Vondrak sam, Vkljub temu opozarja (Vondrak) na sorodnost tretje brižinske formule z molitvijo sinajskega molitvenika (prav, obrednika), ne pa z emeransko formulo, kar bi bilo naravnejše, ker bi sicer ne bilo v prilog stari slovenščini, pač pa v skladu z zgodovino« (Slovan, 1917, str, 319—320), 104